Miljana Cunta
Cez črto
čez črto
je zrak suh in postan skoz in skoz prepreden z netopirjevim spreletom. Na mrežo monotonih zvokov pada prah. Stropne rozete so nenaslikane. Curljanje kapljic, obljuba glasbe, sence po stenah kot plesni korak.
čez črto
se srečujeva
prestrašeni živali
vohljava drug za drugim
do kosti premražena od mirovanja
iščeva zavetje v kolobarjih diha
z žulji v zrklih od hlepenja
prerezanih jezikov nebogljena
se srečujeva
na pragu govorice.
Tam čez
teče čas v izgnanstvo. V slovo mu utripata masi mesa v kletkah kosti.
Sprehod
Pogrezanje mivke. Spuščanje oblakov. Vse tanjša je ~rta obzorja.
V	ušesih tišči
kot od nenadnega spusta.
Ptica, ki v zanosu leta, ne vidi šipe nebotičnika pred sabo, lovim korak.
V	zatilju zaboli,
a ne vem, od česa, le pot, le pot pred mano.
Že stopam v tvojem ritmu: si, kar si, sem, kar si.
Pred mano in za mano veter briše sled.
Hiša
Kadar spis, rušim najino hišo, ker vem: da zgradiš hišo, jo trikrat poruši.
V	prvem rušenju je bolečina.
Plast za plastjo opek iz jesenskega listja vabi, da se potuhneš v šumenju jeseni.
V	drugem rušenju je sprenevedanje, da je vse eno,
da pred zatišnim mirovanjem zaprašenih igrač na podstrešju ni bilo otroštva.
Zidovi so slutnja zazidanih pogledov in ni ognja, ki bi risal zajčke nad posteljo.
V	tretjem rušenju hiše brije veter z vseh strani,
podivjane kostanjeve veje dvigujejo plodove proti razbeljenemu soncu. Zemlja žge svojo sredico, slo prepušča na površino v izbruhih.
Divjad, priprto oko narave,
v lagodnosti poletja
se giblje prosto po oplojenem vrtu.
Ob umit predpražnik hiše si brišejo noge prvi obiskovalci.
Rimska impresija
Noli me tangere
je napis pod sliko v cerkvi, v kateri spomin vrača se k začetkom. Na pragu
izhodnih vrat se sipka svetloba vsuje na čelo
in se vendarle dotakne
hladne kože. Zaprhuta stotero golobov iznad Piazze Navone visoko, se vise, prebode nebo in
izlije se jutro. Spran trg se zaobli okoli vodnjaka in vse je voda,
ki teče.
Neprizadeti pročelji minulega, vmes midva
v pričakovanju poldneva.
Tulipani
Nekateri gojijo tulipane v trebuhu:
vsako jutro občudujejo barve, čutijo, kako kaplja po pecljih sonce, po sose{čini prislu{kujejo klepetom, da bi jim našli primerna imena. Pozno v noč razmišljajo, kako do čebulic,
odpornih proti visoki temperaturi.
Vsakič, ko se stemni nebo
in ostali pomislimo,
ali ne bodo morda spet deževale
žabe in kobilice,
se zazrejo v vrt, priprejo oči
in čakajo, da mine.
Vsakič, ko ostali dvigamo veke, da bi uzrli lepoto, oni le stegnejo roko.
Vsakič, ko ostali krenemo na pot, si oni razvežejo vezalke in stopijo bosi na obarvano gredo.
Ko mine, kot vse, tudi čas tulipanov, se usedejo med gredice in počakajo,
da tudi čakanje, kot vse, premine.
Ko mine, kot vse, tudi vse, priprejo oči in mislijo na tulipane.