valne skupine s tako malo urami doseči mednarodno priznane rezultate? Pri tem ne omenjamo pomoči tehničnega osebja, za katero bi bilo vredno narediti posebno analizo, čeprav že hitra primerjava s pro- grami COST pokaže, da tudi pri številu tehnikov močno zaostajamo. Če pod raziskovalno prioriteto razumemo vsebino in vrstni red (pomen) nekega razi- skovalnega področja, potem lahko trdimo , da so le redke prioritete pri nas (če so predstavljene s številom raziskovalcev) povsem primerljive s programi COST. Med tistimi tematskimi področji, katerih prioritete so najbolj primerljive, so: prouče ­ vanja onesnaženosti zraka, klimatske spre- membe, učinki in nadzor posledic onesna- ževanja (po COST 4. po vrsti, pri nas pa 3.), področje mikologije in patologije (po COST 6. po vrsti, pri nas pa 7.) ter anato- mije in taksonomije (po COST 13. , pri nas 12.). Med tistimi prioritetami, ki niso primerljive oziroma kjer so razlike največje, pa so: GDK : 624.3 entomologija, varstvo in nadzor nad ško- dami (COST 7., pri nas 19.), obdelava podatkov, daljinsko zaznavanje, statistika, računalniki, inventura gozdov (COST 15., pri nas 4.), uporaba prostora, urejanje go- zdov, vodenje in ekonomika (po COST 8., pri nas 1.), gozdno delo, sečnja, transport, socialni vidiki dela (COST 9., pri nas 2.) . Seveda primerjava vrstnega reda ne da odgovora, ali imamo prav mi ali ,oni' . Nepri- merljivi vrstni red je morda v resnici prav- šen , če upoštevamo naše specifične na- ravne in razvojne razmere. Smeri razvoja, kot tudi prioritete znanstveno raziskoval- nega dela, so poleg tega dane v veliki meri tudi z obstoječo strukturo strokovnega po- tenciala, z njegovo sposobnostjo raziskova- nja, komuniciranja, prenašanja izkušenj; čeprav bi morda radi , da bi bile prioritete določene po nekem višjem načelu - npr. pomenu področja za vso družbo. če meni- mo, da je barka zašla, jo moramo preusme- riti, hkrati pa tudi počakati, da se v jadra ujame svež veter. Gozdnogojitveno načrtovanje s pomočjo prostorskega informacijskega sistema Sašo GOLOB* Gozdnogojitveni cilji se morajo podrejati zahtevi po trajnem ohranjanju večnamen­ skosti gozda v razmeroma majhnih ekolo- ških celotah, to pa je mogoče le tako, da v njem pospešujemo in vzdržujemo stabilno in biološko bogato strukturo. Želimo, da se bo gozd po motnjah, ki delujejo nanj, spo- soben vzdrževati v dinamičnem ravnovesju in da bo sposoben ohranjati svojo samore- gulacijsko moč . Posegi v gozd, ki upošte- vajo ta osnovni smoter, so dolgoročno naj- racionalnejši in najgospodarnejši, temeljiti • Mag. S. G., dipl. inž. gozd., Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo. 61000 Ljubljana, Večna pot 2, Slovenija pa morajo na negi. Uresničevanje gozdno- gojitvenih ciljev, pri katerih je pomembna tudi pridelava kakovostnega lesa, je na- mreč le v redkih primerih čisti naravni dar. Nego gozda zagotavljamo s skrbnim gozdnogojitvenim načrtovanjem. Kot pravi Leibundgut (1973), gre pri tem v bistvu za to. da poskrbimo, da bodo gozdnogojitveni ukrepi opravljeni na pravem kraju , pravoča­ sno in na pravilen način. To je mogoče zagotoviti le, če so gozdnogojitveni cilji krajevno koordinirano določeni, če so po- segi v gozd smiselno določeni ter razčle­ njeni in če obstaja možnost učinkovitega nadzora. Anketa o gozdnogojitvenem načrtovanju, G . V. 7 ·8/92 363 ki je bila opravljena lani (Golob 1992); kaže, da je treba temu področju v prihodnje nameniti več pozornosti. Poleg tega, da je bilo načrtov, posebno v zasebnih gozdovih, izdelanih malo, so glavne slabosti, ki jih je še treba odpraviti: tesneje povezati gozdno- gojitve no načrtovanje z načrtovanjem na višjih ravneh, organizirati timsko delo pri načrtovanju in vanj bolj vključiti gozdarske inženirje ter izdelati načrte na informacijsko učinkovit način in v taki obliki, da jih bo mogoče predstaviti javnosti, lastnikom in drugim panogam, ki delujejo v prostoru . POVEZAVA MED NAČRTOVALSKIMI RAVNMI Za optimalno razmestitev ciljev in ukre- pov v gozdu so potrebne ustrezne eko/o- ško-prostorske informacije. Teh pa ne ugo- tavljamo le za enkratno rabo , pač pa morajo biti uporabne tudi za preverjanje ustreznosti ciljev in ukrepov v daljših časovnih obdo- bjih . Ker se informacije o gozdovih zaradi razmeroma počasnega razvoja gozdov po- časi spreminjajo , je smiselno in racionalno , da jih ne pridobivamo vsakič znova, ampak da spremembe v gozdovih sproti registrira- mo. Tu ne gre le za spremljavo v količin­ skem in kakovostnem smislu, ampak tudi v prostorskem. Zdi se, da bi lahko to delo najučinkoviteje opravili z računalniško podprtimi prostorskimi informacijskimi si- stemi (PIS). PIS so v zadnjih letih dosegli že tako stopnjo razvoja, da jih kaže začeti uporab- ljati tudi pri gozdarskem načrtovanju (Schmidtke 1989, Golob 1990). Prvi pogoj za uporabo teh sistemov in za izrabo pred- nosti, ki jih omogočajo je, da imamo v gozdu določene spremenljive najmanjše ali temeljne ekološko-gospodarske celote, ki so obenem tudi najmanjše informacijske enote. Te je mogoče povezovati v večje celote : ki rabijo tudi višjim ravnem načrtova­ nja. Temeljna ekološko-gospodarska celota je v gozdu negova/na enota, ki jo je treba pojmovati kot (1) ekosistem, določen z značilno strukturo organske snovi, z značil­ nim kroženjem snovi oziroma hranil in z značilnim pretokom energije (v praksi je to enota s homogenimi rastiščnimi razmerami in z značilno razvojno obliko) , in kot (2) 364 G. V. 7-8/92 najmanjšo gozdnogospodarsko celoto s specifičnimi cilji in s specifičnimi smerni- cami ali ukrepi . če z gozdom gospodarimo sonaravne, mora biti gospodarska kompo- nenta negovalne enote tesno povezana z ekološko oziroma mora biti od nje močno odvisna. Pojma, kot sta sestojni tip ali razvojna stopnja, ki sta pri načrtovanju v zadnjem času zelo razširjena, se nanašata le na eno, strukturno značilnost negovalne enote, zato jih ne gre enačiti z njo. Ta dva pojma tudi preveč navajata na razmišljanje, ki je blizu pretiranemu poudarjanju uravno- vešenosti sestojev po starostnih razredih, in pomeni odmik od sonaravnega gospo- darjenja. Prav tako je vprašljivo, ali kaže uvajati v načrtovalsko izrazje pojem delne površine, ki je najbrž v konkretnem zelo blizu negovalni enoti , vendar pa v pojmov- nem smislu usmerja v izrazito ureditveno- tehnično razmišljanje. Če resnično želimo gozdnogojitveno in gozdnogospodarsko načrtovanje med seboj tesneje povezati, je pomembno, da oba priznavata isto temeljno ekološko-gospodarsko celoto, to je nego- valno enoto, oddelku pa namenjata le vlogo stalnega bilančnega okvirja. Temeljni očitek takemu sistemu načrto­ vanja je v tem (Gašperšič , Kotar, Winkler 1992), da se veljavnost gozdnogojitvenih načrtov časovno ujema z desetletnimi ob- dobji, ki veljajo za gozdnogospodarske na- črte, in da torej nima smisla navajati etatov v gozdnogojitvenih načrtih. Po drugi strani pa je res, da etat iz načrta gozdnogospodar- ske enote ni dovolj specifično določen , da bi lahko prek njega usmerjali razvoj gozda in nadzirali izvajanje gozdnogojitvenih ukre- pov na posamezni parceli, kar pa je mogoče z gozdnogojitven im načrtovanjem. Kako to- rej razrešiti to neskladje? Zadrego je mogoče razrešiti tako, da gozdnogospodarsko enoto razdelimo na toliko homogenih delov (približno po BOO ha) , da je mogoče v vsakem od njih izdelati gozdnogojitvene načrte v enem le- tu, s tem pa je zadoščeno potrebi po podatkih, ki so vezani na desetletno načrto­ valsko obdobje . Problem hkratne informa- cije o gozdnih fondih na ravni enote s tem še ni rešen, zato in pa zaradi nujne korek- ture okularno pridobljenih podatkov po ne- govalnih enotah pa je nujno zasnovati še mrežo stalnih kontrolnih ploskev v strukturi gozda ustrezni gostoti. Obvezna naj bi bila le kilometrska, republiška mreža, podrob- nejša pa naj bi bila v tistih gozdnogospodar- skih enotah, kjer intenzivneje gospodarimo. Na kontrolnih ploskvah je smiselno zbirati le podatke o lesni zalogi in prirastku, vse druge za načrtovanje relevantne podatke pa spremljati oziroma vsako leto ažurirati na ravni negovalne enote. Tu je treba nekaj reči o občutljivem vpra- šanju evidenc. Mogoče je namreč navesti kar nekaj pomislekov, ali je res treba natan- čno spremljati posek lesa po odsekih. Prvi se nanaša na premik v pogledu na osnovno poslanstvo gozdarstva in na pojmovanje trajnosti (primerjaj tudi Gale, Cordray 1991 ). če se nam zdi v gozdu predvsem pomembna trajnost dominantnega proiz- voda - lesa, oziroma skrb za stalen dotok lesa lesni industriji, bomo gledali na evi- denco drugače, kot če se nam zdi bolj pomembna trajnost gorskih kmetij ali vaških skupnosti. Še drugače bomo sodili o evi- denci, če nam gre v prvi vrsti za dolgoročno ohranjanje integritete gozdnih ekosistemov oziroma za njihovo sukcesijsko napredova- nje. Načrtovanje v okviru negovalnih enot in PIS, ki to načrtovanje podpira, zahteva in omogoča razmeroma natančno prostor- sko-ekološko evidenco, ki je v smislu ohra- njanja integritete gozdnih ekosistemov boljša kot evidenca posekanega lesa po spreminjajočih se odsekih, predvsem pa omogoča tako načrtovanje boljši in učinko­ vitejši nadzor. Pomembno je tudi vprašanje logičnosti natančne spremljave nečesa, kar natančno sploh ni bilo ugotovljeno. Logično (v smislu kontrolne metode) je namreč natančno spremljati posek le, če smo lesno zalogo s polno premerbo natančno ugotovili . Pri evidenci gre tudi za vprašanje racio- nalnosti. Ob omejenih sredstvih, ki jih bo imela javna gozdarska služba, se lahko ob vztrajanju na popisu slehernega poseka- nega drevesa v gozdu zgodi, da bo večino njene energije porabljene za evidenco, zelo malo pa je bo usmerjene v premislek o najustreznejših ciljih in ukrepih ter v delo z ljudmi. Taka gozdarska služba je že vnaprej obsojena na strokovno stagnacije in na razmeroma majhen ugled v družbi. Eno bistvenih področij, kjer je treba do- seči boljšo povezanost med gozdnogospo- darskim in gozdnogojitvenim načrtovanjem je usklajenost gozdnogospodarskih razre- dov in gojitvenonačrtova/nih enot. Gozdno- gospodarski razred na ravni enote je ustre- zno določen le tam, kjer so rastiščne in sestojne razmere v odseku razmeroma ho- mogene, v velikih in heterogenih oddelkih pa so lahko smernice, ki jih določa, pre- ohlapne ali celo napačne. S povezovanjem negovalnih enot v načrtovalne v širših okvi- rih od odseka in z njihovo interpretacijo na ravni gozdnogospodarske enote bi lahko prišli do boljših in bolj operativnih gozdno- gospodarskih razredov, kot jih imamo zdaj. TIMSKO DELO Drugi, zelo pomemben pogoj za uspešno funkcioniranje dinamičnega načrtovanja v gozdovih je ustrezna organiziranost javne gozdarske službe. Za načrtovanje bi moral biti odgovoren diplomirani inženir gozdar- stva, vodja gozdnogospodarske enote, ki naj bi bila v povprečju velika okrog 4000 ha. 1. slika : Shema timskega dela pri gozdarskem načrtovanju lastnik J \ / """ / --- - l OdVISnO od 1nteresa G. V. 7-8/92 365 1 1 :, 1, 1 1 Za izdelavo gozdnogojitvenih načrtov v enoti bi vodja potreboval največ pet let, pri tem pa bi mu bila v pomoč revirna gozdarja, ki bi poleg tega skrbela še za odkazilo ter za spremljavo in nadzor načrtovanih gozd- nogojitvenih ukrepov. Po preteku tega ob- dobja bi lahko inženir več časa namenil zahtevnejšemu odkazovanju, preverjanju ustreznosti zadanih ciljev ter delu z lastniki in javnostjo. Vsi trije bi morali biti v enoti zaposleni čim dlje, v idealnem primeru celotno delovno dobo. Ta osnovna ekipa pa ne bi smela biti prepuščena sama sebi, pač pa bi njihovo delo usmerjali in nadzirali specialisti na gozdni upravi, ki bi morali izdelati območni gozdnogospodarski načrt. Eden izmed specialistov bi moral voditi ekipo za gozdarsko informatiko. Puščice v shemi ponazarjajo tok prostor- skih informacij od specialistov k regional- cem ali nasprotno. Pri stalnejših informaci- jah je tok večinoma enosmeren (od specia- Izdelava načrtov ob pomoči PIS listov k regionalcem), pri spremenljivih pa gre za nenehno sodelovanje in dopolnjeva- nje med obema skupinama gozdarskih stro- kovnjakov. Za gozdnogojitveno načrtovanje so te- meljna informacijska plast negovalne eno- te, zato je treba največ prostora nameniti postopku njihovega določevanja. Le-tega lahko strnemo v deset bistvenih točk: 1 . Aerofotointerpretacija sestojev 2. Prerisovanje sestojev na TTN (1 : 5000) oziroma na delovno karto 3. Vris rastlinskih združb na delovno kar- to; združbe so osnova za določitev gojitve- nonačrtovalnih enot 4. Pregled količinskih in kakovostnih smernic za gozdnogospodarske razrede obravnavanega predela 5. Določitev negovalnih enot (tudi spra- vilnih poti, rekreacijskih objektov in objektov varovanja naravne dediščine) na terenu ter določitev stanja, ciljev in ukrepov v njih ter izris na delovno karto Učinkovit PlS za načrtovanje v gozdarstvu bi lahko bil zastavljen takole: OPREMA SPECIALISTI (GOZDNA UPRAVA) popolni PIS z možnostjo tvorjenja presekov REGIONALCI (GOZDNI URAD) PIS z možnostjo editiranja in povezave kart in tabel STALNEJŠE PLASTI IN PLASTI, KI JIH JE MOGOČE PRIDOBITI OD SPECIALIZIRANIH INSTITUCIJ, npr. podnebje in njegova onesnaženost relief -----------------~ geološka podlaga potencialno rastlinstvo -----------~ lastniški kataster vodozbirna območja SPREMENLJIVE PLASTI , KI JIH VZDRŽUJE GOZDARSTVO ZA VSE NAČRTOVALSKE RAVNI, npr. terenska in vsebinska 366 G. V. 7-8/92 sestoji ..,.. dopolnitev negovalne enote -----..... ~~gozdne prometnice -----------t~ ... razprostranjenost živali ------•~ objekti naravne in kulturne dediščine ----- ujme v gozdu --4------------- 6. Razlaga načrtov zainteresiranim last- nikom in morebitna modifikacija 7. Sinteza negovalnih enot v gojitveno- načrtovalne enote ter določitev ciljev in okvirnih smernic zanje 8. Digitalizacija negovalnih enot in prepis tabelaričnih podatkov v dBase 9. Dokončni izris obravnavanega načrto­ valnega območja na TTN z vrisanimi parce- lami (z računalniškim risalnikom) 1 O. Določitev načinov gospodarjenja po negovalnih enotah za posamezne lastnike Celotni postopek je organizacijsko mo- goče razdeliti na tri dele : prvi del (točke 1 do 3) predstavlja kabinetno predpriprava, ki jo lahko opravijo specialisti ; drugi, najpo- membnejši del (točke 4 do 7) mora opraviti vodja enote v sodelovanju z revirnim gozdarjem; tretji del pa je spet smiselno poveriti specializirani ekipi. Kjer zaradi že izdelanih gozdnogojitvenih načrtov obstaja ustrezna členitev gozdov na negovalne enote, je treba to informacijo izkoristiti. Pri tem se lahko izognemo vsaj delu iz točk 1 do 3. Količina dela, ki je potrebna za izvedbo celotnega postopka, je zelo odvisna od tega, kako podrobno členimo gozd na ne- govalne enote. Sestojne karte, ki so izde- lane vnaprej, so pri tem le zelo koristen pripomoček za prostorsko orientacijo in ne smejo anticipirati odločitev o potrebni po- drobnosti ekološko-gospodarskega členje­ nja. V pestrih rastiščnih razmerah in pri zelo intenzivnem gospodarjenju bodo nego- valne enote manjše, v homogenejših rasti- ščnih razmerah in pri ekstenzivnejšem go- spodarjenju pa večje. V gozdovih, ki so blizu prebiralni ali skupinsko prebiralni zgradbi ali kjer si pomagamo predvsem s posredno nego, je nesmiselno izločati maj- hna pomladitvena jedra kot samostojne negovalne enote. V teh primerih je za členitev bolj pomembno upoštevanje mezo- in mikrorastiščnih razmer. Členitev je lahko tudi bolj splošna na začetku, ko se z načrto­ vanjem mudi, in določnejša pozneje, ko je sistem vzpostavljen in imamo več časa za poglobitev v zahtevnejše probleme. Vsebina podatkov v negovalni enoti se tesno navezuje na zbirko podatkov, ki jo za »delno površino« predlaga Gašperšič (1991 ). Glavne spremembe izhajajo iz na- rave negovalne enote, ki ni le sestoj, ki ga popisujemo, ampak najmanjša ekološka celota z elementi načrta, to je z določenim stanjem, cilji in ukrepi. S presekom med negovalnimi enotami in parcelami je tako mogoče najracionalneje dobiti tudi načrt za lastnika gozda, to pa je bistveno za usmer- janje razvoja zasebnih gozdov. Samo če lastnik pozna pot, kam naj se njegov gozd razvija, lahko postane soodgovoren za nje- govo strukturo. Načrta pa lastnik zaradi različnih interesov v določenem časovnem obdobju ne bo mogel ali želel uresničiti na način, ki je idealen iz zornega kota gozdarja - načrtovalca . V vsaki negovalni enoti je zato poleg najprimernejšega treba predvi- dedi še npr. dva alternativna gozdnogoji- tvena ukrepa, ki ju je mogoče še dopustiti, ne da bi pri tem nastala večja ekološka škoda. če lastnik ravna v nasprotju z vsemi tremi načrtovanimi ukrepi, se šteje, da je kršil gozdnogojitveni načrt. Lastniki, ki bi dlje časa gospodariti po najustreznejših smernicah, bi morali biti deležni večjih sub- vencij pri gozdnogojitvenih delih aH celo pri plačilu davščin, in nasprotno. Gozdnogojitvene smernice po negoval- nih enotah morajo biti v težjih reliefnih razmerah in v slabo odprtih gozdovih odvi- sne tudi od spravilnih možnosti. Negovalne enote bi zato morale biti dodeljene spravil- nim poljem, ki bi določala dolgoročnejšo možnost za uporabo najustreznejših spra- vilnih sredstev, od konja pa do žičnih žerja- vov. Natančna digitalizacija gozdnih pro- metnic, predvsem vlak, ki bi povečala orien- tacijo lastniku oziroma izvajalskemu podje- tju, je odvisna predvsem od njunega raz- merja (od pogodbe) do javne gozdarske službe. Del gozdnogojitvenega načrtovanja je že tradicionalno povezan s posebnimi ukrepi, kar zadeva funkcije gozdov. Za rekreacijsko funkcijo npr. lahko najbolje poskrbimo, če imamo evidentirane vse poti in rekreacijske objekte, saj le tako lahko zagotovimo nji- hovo stalno vzdrževanje . Prav tako je treba v PIS zajeti biotope in bivališča redkih živalskih vrst, če želimo, da bomo te vrste ohranili še vnaprej . Podobno je treba rav- nati tudi z nahajališči redkih rastlin in s potencialnim mogočnejšim drevjem, saj G. V. 7-8192 367 lahko le z natančno evidenco zagotovimo njihovo zaščito. SLABOSTI IN PREDNOSTI Predlagano načrtovanje ima več slabosti, zaradi katerih ga v praksi ne bo lahko izpeljati. Gre namreč za tako velike spre- membe obstoječega načrtovanja, da ob- staja precejšnje tveganje, da bi se tam, kjer so doslej dobro delali, lahko prekinila kon- tinuiteta informacij o gozdovih. Tveganje je povezano predvsem z zahtevo po obvlado- vanju aerofotointerpretacije in sodobnih ra- čunalniških tehnik ter z zahtevo po skrbnem in natančnem delu v gozdu. Obstaja rahel dvom ali imamo v Sloveniji dovolj inženirjev, ki bodo lahko kljub dobro organiziranim seminarjem optimalno opravili zamišljene naloge. Predlagano načrtovanje je mogoče izpeljati le s prostorsko prerazporeditvijo strokovnjakov iz območij, ki so bila doslej ekonomsko močnejša in strokovno bolje zasedena, v območja, ki so bila strokovno šibka. Zahtevno reorganizacijo pa je vendarle smiselno izpeljati, če se zavedamo vseh prednosti, ki jih predlagano načrtovanje nudi. Najkasneje v desetih, v idealnem primeru pa v petih letih, bi lahko imeli za vse slovenske gozdove v okviru najmanjših ekološko-gospodarskih celot po enotnih merilih opredeljene najustreznejše in alter- nativne gozdnogojitvene smernice oziroma ukrepe, to pa bi bilo idealno izhodišče za usmerjanje razvoja vseh gozdov, ne glede na lastništvo ~ Določeno bi imeli mrežo sta- bilnih gozdnogospodarskih enot z jasnimi nalogami posameznih gozdarskih strokov- njakov, v katerih bi bila jasna razmejitev 368 G. v . 7-8192 med deli inženirjev in tehnikov, s čimer bi zmanjšali dosedanje pogoste in nezaželene premestitve. Tisti, ki se želijo poglabljati v posamezna področja v gozdarstvu, bi imeli v okviru gozdne uprave možnost ustrezne uveljavitve. Ker zamišljeni informacijski si- stem v prostorskem smislu ni tog, bi ga lahko z nenehnim (kognitivnim) opazova- njem gozda lokalni gozdarji sčasoma dopol- nili in izpopolnili ter takega predali nasled- njim generacijam gozdarjev, s čimer bi se zmanjšali problemi kontinuitete strokov- nega dela v gozdu. Nenazadnje, ob sleher- nem trenutku bi bila mogoča vizualizacija stanja, ciljev in ukrepov na kartah, ki bi bile tako kakovostne, da bi jih brez zadrege lahko pokazali javnosti in lastnikom, s tem pa bi bila zelo olajšana komunikacija z njimi. VIRI 1. Gale, R. P., Cordray, S. M., 1991. What Should Forests Su stain? Eight Answers. Journal of Forestry, 89 (5): 31-36. 2. Gašperšič , F., 1991 . Opredelitev (definicija), pomen in uporaba posameznih informacij o gozd- nih sestojih. Republiški seminar o gozdnogospo- darskem načrtovanju . Postojna, 8 str . 3. Gašperšič, F., Kotar, M., Winkler, 1., 1992. Dileme prihodnje ureditve gospodarjenja z gozdo- vi. BF, Oddelek za gozdarstvo, 35 str. 4. Golob, S., 1990. Možnosti razvoja računalni­ ško podprtega prostorskega informacijskega si- stema v slovenskem gozdarstvu. Gozdarski vest- nik, 48 (5): 261-266. 5. Golob, S., 1992. Analiza gozdnogojitvenega načrtovanja v Sloveniji in njegova vloga v prihod- nosti. Gozdarski vestnik, 50 (1) : 14-23. 6. Leibundgut, H., 1973. Grundbegriffe und Technik der waldbaulichen Planung. Schweizeri- sche Zeitschrift fur Forstwesen, str. 124-143. 7. Schmidtke, H., 1989. Zur Anwendung von Geo-informationssystemen in der Forstwirtschaft. lnaugurai-Dissertation. Freiburg i. Br., 163 str.