244
Politične stvari.
Bismarkov „švindel."
Pok pištole v Kissingen-u, ki je bila boje namer-jena v Bismarka, je našel strašen odmev po vsi Evropi, da ne rečemo, po vsem svetu. Nihče pa gotovo ni tega bolj vesel, ko — Bismark sam, kajti on je res prav po eeni prišel do nezaslužene slave, ki se mu poje po listih za veliko Nemčijo vnetih. Prav po ceni — pravimo — kajti za to, da ga zdaj mali kujejo, kakor ni bil pred njim malikovan še noben človek, tudi tisti Rimski cesarji ne, ki so dali izdelati svoje podobe in ukazali, da se jim mora čast skazovati, kakoršna se je skazovala Rimskim bogovom, trpi le majhno prasko. Ni ga rimskega cesarja, vojskovodje ali junaka, katerega bi bili tako v zvezde kovali, kakor kujejo zdaj Bis-marka.
To je tudi naravno. Rimljani, ljudje priprostega značaja, če tudi v poznejši dobi nekoliko oblizani po zvijaški grški kulturi, so bili vendar manj spačeni, kakor današnji liberalci, in so bolj verjeli to , kar so videli, nego ono, kar se jim je pripovedovalo. Takrat tudi ni še bilo podkupljenih Časnikov, katerih glas bi bil pel slavo svojemu pokrovitelju in podporniku po vsem znanem svetu.
Zdaj pa je to drugače. Vsaka stranka, oziroma vsak zastopnik kake stranke ima svoje trobilo, svoj list, po katerem se da slaviti in v zvezde kovati. Vsak tak list ima tudi nekoliko vernih bralcev, katerim je vsaka tiskana beseda resnica. Ni čuda toraj , da je tudi pripovedka o „napadu" Bismarka v Kissingen-u napravila velik hrup med tisto drhalijo , ki se da po liberalnih vodjih za nos voditi.
Oglejmo si ta „napad" nekoliko natančneje in iščimo pravih vzrokov. Po vojski s Francozi je Pru-sija dospela na vrhunec slave,   postala je  ali  vsaj po-
245
stati hotela najmogočnejša država v Evropi. S tem pa ni zadovoljila niti svojih državljanov, niti drugih narodov, kajti nabruščeni kremplji Pruskega orla so se večini narodov nevarni zdeli. V Prusiji sami, ki je dobila več miljard odškodovanja od Francoske, so postajale vendar-Je razmere vedno slabše, ljudstvo, ki je žrtvovalo za svojega kralja cesarja toliko blaga in krvi, ni dobilo za to nobenega odškodovanja; zato se je nezadovoljnost čedalje bolj redila, slišali so se že javni glasovi: ,,Kaj nam hasne, da smo Francoza premagali? Je zdaj naše materijelno stanje bolje ko pred vojsko? Ravno narobe, zgubili smo sine, očete in delavce in zdaj je vlada mnogo silnejša, nestrpljiva." Nezadovoljnost je rastla in Bismark se je po pravici bal, da bi njegova po vojski pridobljena slava v nji popolnoma ne vtonila, kajti že so vdarjali valovi nezadovoljnosti na njegova ušesa. Nekaj se je moralo zgoditi, da se ljudstvu zopet prikupi, posebno ker je po ostrih in neopravičenih verskih postavah in preganjanju katoliških škofov spravil Pruske in vse druge katoličane zoper sebe na noge. Bismark je bil v nevarnosti, da se mu venec slave popolnoma posuši.
Kar mu pride ,,napad" v Kissingen-u v največi sili na pomoč. Kdor vse, kar smo rekli, natanko premišljuje in zna logično misliti, ne more drugače, ko vsklikniti: „Ta napad si je Bismark sam naročil!" Vgodnejšega , kakor ta ,,napad", si Bismark zdaj, ko se kaka vojska z lepim izgovorom ne da pričeti, pač ni mogel želeti; zato je gotovo opravičena misel tistih, ki mislijo, da si je Bismark „morilca" sam naročil. To misel je opravičil precej zelo sam in sicer s tem, da je brž zvrnil krivdo tega „napada" na katoliško stranko in vira iskal pri papežu samem. S tem ste bili pobiti z enem mahljejem dve muhi. PotolČeni so bili — vsaj po njegovem mnenji — katoličani, češ, da mu je vsa katoliška stranka po življenji stregla in „morilec" Kulini a n bil le njen poslanec; s tem pa je zadobil ob enem tudi krono mučenika liberalnih idej. V prvem se je nekoliko zmotil, kajti svet še vendar ni tako neumen, da bi se dal tako očitno slepiti; v drugem pa je dosegel svoj namen, slava njegova se poje po vsi po njegovem „švindelnu" oslepljeni Evropi, in, kakor smo že omenili, postal je prav mali k. Da je postal malik tako zvanega liberalnega nemškega naroda, se ima zahvaliti nekoliko prusaškim časnikom , ki mu — se ve" da, za dober denar — pojo slavo, bolj še pa svoji glavi, ki vč, da svet dandanes vlada denar in — „švindel" — sleparstvo. Kaj mu je za par sto tisučev, če se ž njimi zopet rehabilitira, zopet si pridobi slavo? Saj jih je dobil od Francozov, tedaj jih lahko da. Za denar se vse dobi, smo že rekli, tudi „morilec", kateremu se da po dokončani preiskavi, ko je že obsojen, prilika, da pobegne v Ameriko, in nekaj tisučev napet, od katerih živi tam brez preganjanja in skrbi.
Bismark pa se lahko v pest smeje, ko vidi, kako lahkoverni so ljudje, ki se dajo tako lepo slepariti. Da, dokler bo svet tako podkupljiv in „švindelnu" vdan, kakor je, bo slava pač po ceni in tist vsegamogočen, kdor bo v „švindelnu" bolj nesramen in izurjen. Bismark je zdaj zlato tele, okoli katerega pleše vsa liberalna veliko-nemška četa, med njo pa tudi naši malo-slovenci, ki so se Bismarkovega kulta prijeli bolj iz nevednosti in sovraštva do duhovščine in ,,klerikalcev", kakor iz kakega količkaj pametnega namena.
Naj le pleše ta zmes krog tega zlatega teleta, le; kar naenkrat bo tele odprlo svoje žrelo in požrlo vse, kar mu bo preblizo prišlo.