Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 35.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 50.000
PODUREDNIŠTVO	Zračna pošta inozemstvo	Lir 80.000
34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 11234499
n	
	
Leto XL. - Štev. 4 (1983)
Gorica - četrtek, 28. januarja 1988 - Trst
Posamezna številka Lir 800
Ob Nedelji katoliškega tiska CerkBV fetiša MOtO V EM
Priznati moramo, da smo ljudje precej slabotni in nedosledni. Koliko časa presedimo pred televizijskimi zasloni? Koliko časa zapravimo, da prisluhnemo raznim govoricam in novicam, ki nam sicer krajšajo čas, a nas ne bogatijo z znanjem, s trdnostjo v dobrem in s poštenostjo v življenju. Morda celo vse verjamemo, kar nam drugi podtikajo; kar prihaja od Boga, od Cerkve in od dobrih in poštenih ljudi nas ne zanima. To celo zavračamo.
Vprašanje je sedaj: ali si vzamemo čas tudi za Boga? Koliko časa žrtvujemo, da bi prisluhnili božji besedi in besedi tistih, ki so poklicani, da nas vodijo po poti božjega kraljestva? To je osnovno vprašanje, ki si ga mora zastavljati vsak Jezusov učenec, vsak kristjan.
Kdor nima časa za Boga, naj se ne čudi, če njegova vera postaja vedno bolj in bolj krhka. Naš čas pa zahteva trdnih in odločnih kristjanov z jasnimi idejami in cilji. Negotovost v veri bo vse manjša, kolikor več se bo današnji človek posvečal Bogu.
Potrebna so nam srečanja z Bogom. Bog nas namreč napolnjuje s svojo lučjo, s svojo močjo in bližino. Šele potem lahko začutimo, kaj je vera. Tako življenje stoji na skali, ki se ne poruši, ne omaja.
To skalo pa je treba vedno znova utrjevati, ker je v stalni nevarnosti, da se okruši ali celo zruši. Kaj takega ne sme dopustiti kristjan, ki sta mu pri srcu duhovna rast in napredek. Še manj pa ne sme kaj takega dopustiti dušni pastir-duhovnik.
Zato pa priporočamo verski in katoliški tisk, ga širimo, vanj pišemo in prosimo, da bi ga dobri ljudje tudi denarno podprli. Zato je za nami Mesec verskega in katoliškega tiska, zato je to nedeljo po naših cerkvah posebna nabirka.
KAJ SI ŽELIMO
Kaj pričakujemo od tega tiska? Al kaj želimo, da bi nam ta tisk povedal, o čem naj bi nas poučil, kaj razložil, kaj nam dal v pomislek in premislek?
Veliko je teh potreb. In vsi, ki sodelujemo pri tem tisku, želimo veliko povedati, včasih morda preveč. Hočemo povedati in razložiti, katera so osnovna načela krščanskega življenja; povedati, kako naj se ljudje ravnajo, predvsem katoličani v določenih življenjskih okoliščinah; povedati, kakšno stališče naj zavzamejo do različnih pojavov v domačem verskem, kulturnem in političnem življenju. Kako naj pač kristjani živijo in delajo, da bodo na zemlji živi in dejavni pričevalci božje ljubezni.
Že iz povedanega lahko razumete, zakaj tu pri nas ne govorimo samo o verskem tisku. Ko govorimo o katoliškem tisku, hočemo kaj več povedati in seči zato tudi na področja, ki se jih izrecno verski tisk ne dotakne, vsaj ne tako jasno in odločno, kakor bi bilo potrebno. Nekatere to moti, tudi nas, ko slišimo govoriti v Sloveniji samo o verskem tisku, ki ga tu pri nas niti nimamo, in so za nas Usti iz Slovenije s samo versko vsebino nekoliko tuji.
KAJ BI BILO TREBA ZBOLJŠATI
A kljub temu lahko tudi sebi pripišemo besede, ki jih beremo v »Družini«, ki hoče biti verski, in samo verski list: »Naše pisanje je še vedno presplošno In suhoparno. O dogodkih in cerkvenih prireditvah na dolgo poročamo, premalo pa jih komentiramo in vrednotimo. Nagovarjamo predvsem zelo verne in cerkvene ljudi, premalo prostora namenjamo oddaljenim in obrobnim kristjanom. Tudi kulturi in njenemu sporočilu se ne posvetimo dovolj. Danes živi med nami veliko ljudi, ki so do Cerkve nezaupljivi, toda k Bogu vodita tudi kultura in umetnost. Nujno so potrebni novi sodelavci, zlasti iz laiških vrst.«
In še: »Kakšnih bralcev bi si želeli? Zvestih in kritičnih. Brez takšnih bralcev verski tisk (še manj pa katoliški — doda-
jamo mi) pri nas sploh ne bi mogel izhajati. Poleg zvestih bralcev pa so potrebni tudi kritični. Takšni, ki se ob branju stalno sprašujejo, kaj je hotel pisec povedati, in kako mu je to uspelo. Če ima takšen bralec pri branju v rokah tudi kos papirja in svinčnik, je še toliko lepše. Za pisca ali urednika je zaslužena pohvala blagodejna, dobronamerna kritika pa koristna.«
LOJZE ŠKERL
Papež tujim časnikarjem
Sv. oče Janez Pavel II. je 17. januarja obiskal sedež združenja časnikarjev v Italiji, v katerem je včlanjenih 600 dopisnikov iz 54 držav. To združenje slavi 75-let-nico obstoja. Med drugim jim je dejal: Kdor izbere časnikarski poklic, mora zavzeto iskati resnico. V službi resnice to delo lahko družbi zelo koristi, kajti družba potrebuje informacij, ki so resnične in v mejah pravičnosti in ljubezni popolne.
Časnikarji tudi pogosto doživljajo pritisk oblasti, ki imajo različne ideološke in gospodarske interese ter bi rade zato njih obveščanje po svoje usmerjale. Včasih celo zahtevajo, da pišejo o stvareh, ki so proti njih načelom.
Ne glede na to, ali so kristjani ali ne, bodo časnikarji v Cerkvi vedno našli pravilno oceno svojega dela in priznanje do svobode poročanja. Cerkev pa gre še dalje in naglaša poleg pravic tudi dolžnosti: dolžnost resnice, dolžnost biti neodvisen od manipulacije, ki sprevrača resnico, dolžnost spoštovati vsakega človeka in povsod v njegovem dostojanstvu božjega otroka.
Že od leta 1978 pesti lakota nekatere predele v Etiopiji. Vzrok je predvsem suša, ki kar ne jenja, mnogo krivde pa nosi tudi marksistični režim, ki daje prednost nasilni socializaciji pred umerjeno gospodarsko reformo. Najhuje je lakota divjala v letih 1984-85, ko je zaradi tega umrlo nad sto tisoč prebivalcev. Sedaj ta šiba spet grozi, zaradi česar je etiopski kardinal Paulos Tzauda, ki je nadškof v prestolnici Adis Abebi, ko se je lani jeseni udeležil sinode škofov v Rimu, opozoril v papeževi navzočnosti prisotne na kritični položaj svoje dežele.
»Smo uboga Cerkev, toda pogumna,« je kardinal Tzauda dejal o Cerkvi, ki jo vodi z dragimi sedmimi škofi. »Skupaj nas je pol milijona katoličanov, toda pri nas se ne šteje ljudi, ampak glave živine.«
In ko je lani v novembru etiopski podpredsednik Fiseha Desta obiskal Italijo, se je ustavil tudi v Vatikanu, kjer ga je sprejel Janez Pavel II. Tedaj je bilo domenjeno, da bo poseben papežem odposlanec v kratkem obiskal Etiopijo, da na licu mesta ugotovi dejanske potrebe in kako se deli pomoč, ki jo mednarodna katoliška ustanova Caritas pošilja težko prizadetemu prebivalstvu.
Tako je izbira padla na francoskega kardinala baskovskega rodu R. Etchega-raya, nadškofa v Marseillu, kateri je obenem predsednik papeške komisije »Ju-stitia et Pax« (Pravičnost in mir) ter papeškega sveta »Cor unum« (Eno srce), ki ju je ustanovil papež Pavel VI. z namenom, da skrbita za družbeno pastoralno delo zlasti tam, kjer prihaja do stiske in težav pri razvoju ljudstev Tretjega sveta.
Stiske afriškega katoliškega tiska
Katoliška afriška zveza za tisk (UCAP) in UNESCO sta lani od 20. do 25. julija priredili v mestu Cotonou (država Benin, bivši Dahomey) seminar pod naslovom »Komunikacija in razvoj«, ki se ga je udeležilo 40 časnikarjev iz 15 afriških držav. Na seminarju so udeleženci ugotovili, da opravlja katoliški tisk pomembno poslanstvo, saj širi in utrjuje duhovne in kulturne vrednote med domačim prebivalstvom, a se istočasno sooča s premnogimi ovirami.
Vsi katoliški listi se otepajo z denarnimi težavami. Gospodarsko so države na dnu, časopisi objavljajo zelo malo oglasov in tako tudi prejemajo malo denarja od njih, ti oglasi pa so lahko pomemben finančni vir za list.
Naklada je običajno skromna, ljudje imajo malo denarja za nakup listov. Marsikje je število bralcev omejeno, kajti mnogi ne znajo niti brati.
Razpečevalci imajo težave z razdeljeva njem in razpošiljanjem časopisov, kajti veliko je slabih cest, primanjkuje pa tudi javnih prevoznih sredstev.
Razvoj tiska tudi onemogoča razmero ma majhno število zadosti izobraženih časnikarjev. Za njihovo nadaljnje izobraževanje je na voljo premalo denarja.
Treba pa je tudi dodati, da nekateri škofje nimajo smisla za pomen in razvoj katoliškega tiska in ga ne podpirajo v zadostni meri.
Pogostne so tudi težave z oblastmi. Mnogi časnikarji se pritožujejo, da jim ni zagotovljena normalna svoboda pisanja. Še danes katoliški tisk v Zairu trpi škodo, ker so oblasti leta 1973 prepovedale izhajanje 33 verskim publikacijam.
Pod pokroviteljstvom južnoafriške škofovske konference je pred dvema letoma začel izhajati tednik »Nevv Nation«. Danes ima že naklado 60.000 izvodov. Njegovega glavnega urednika pa so junija 1986 prijeli policisti, ga izpustili, čez pol leta pa zopet zaprli. Še sedaj se nahaja v ječi.
V	srednjeafriški državi Burkina Faso (bivša Gornja Volta) so neznanci razdejali tiskarno, v kateri so tiskali dnevnik »L’Ob-servateur«. Svobodno in neodvisno poroča-
nje je v Afriki lahko zelo nevarno dejanje.
V Gani že dve leti zavoljo prepovedi oblasti ne izhaja ugledni katoliški list »The Standard«. Oblasti mu očitajo, da jih neupravičeno obtožuje kršenja človekovih pravic.
V Ugandi je zaradi vedno hujših gospodarskih težav po 30 letih prenehal izhajati priljubljeni mesečnik Musizi. V isti državi se je znašel v tako velikih denarnih težavah dnevnik Munno, ki so ga leta 1911 ustanovili misijonarji.
8. septembra 1986 je dakarski škof in kardinal Thiandoum sporočil bralcem, da morajo vsled pomanjkanja sredstev začasno ustaviti izhajanje po vsej zahodni Afriki znanega tednika Nova Afrika z naklado 11.000 izvodov. Ustanovljen je bil pred 40 leti.
Kljub vsem mogočim težavam pa lahko zapišemo, da si Cerkev v mnogih afriških državah in mestih prizadeva s pičlimi denarnimi sredstvi ljudem posredovati novice in Kristusov evangelij prek sredstev javnega obveščanja.
Na Madagaskarju kljub gospodarskim in političnim težavam izhaja list »Lakroani Madagasikara« v upoštevanja vrednih 20 tisoč izvodih.
Že nad 25 let pa katoliška poročevalska agencija »DIA« v Kinšasi opravlja službo zbiranja in širjenja novic v Afriki in zunaj nje.
Cerkve v Afriki kot drugod po svetu se dobro zavedajo pomena verskega tiska, zato so pripravljene vse storiti, da bi tudi na »črni celini« zares zaživel, vendar je treba računati tudi s tem, kar so ugotovili udeleženci seminarja v Cotonou: v prihodnosti čakajo katoliški tisk v Afriki tudi mračni, celo zelo mračni časi.
Čeprav je marksistična vlada v Etiopiji na pomoči zelo zainteresirana, pa sredstva družbenega obveščanja niti z besedo niso omenila prihoda papeževega odposlanca, ki je s seboj prinesel osebno pismo sv. očeta za sedanjega diktatorja Mengistuja. Očitno režimu ne prija obešati na veliki zvon nesebično pomoč Cerkve, saj je uradno Cerkev tista, ki ljudi izkorišča in izžema. Seveda ne papeža ne kardinala Etchegaraya ne drugih cerkvenih krogov to stališče ne moti, saj gre pri izkazovanju pomoči ne za podporo režimu, ampak za izkazovanje dobrodelnosti prebivalstvu, ki je v stiski.
Kardinal Etchegaray je prispel v Adis Abebo v četrtek 21. jan. dn bo ostal v državi deset dni do 31. januarja. Prvi in zadnji dan bivanja se je sestal z vsemi osmimi škofi, vmes pa imel srečanja z raznimi zastopniki mednarodne pomoči, ki delujejo v Etiopiji.
Prestolnica je kardinala sprejela, vsa odeta v velikanske slike Marxa, Trockega in Lenina, s številnimi napisi v čast Mengistuja, pravo nasprotje bednih barakarskih naselij ob robu mesta, kamor so se zatekli begunci z lakotnega območja. Oblast je dala kardinalu dovoljenje, da obišče vsa ta območja, tudi Eritrejo, kjer se nadaljuje upor domačega prebivalstva zopet etiopskega okupatorja.
Tako je kardinal preteklo soboto in nedeljo obiskal Asmaro, glavno mesto Eritreje, v ponedeljek 25. jan. pa je dospel v kraj Macalle v pokrajini Tigre na severovzhodu Etiopije. Spremljal ga je Nemec Benno Haffner, zastopnik Evropske gospodarske skupnosti.
Macalle je središčna postojanka za razdeljevanje živeža z 19 poslovalnicami. Prehranjuje 125.000 družin, kar pomeni približno 600.000 oseb. Pri vsakem obisku dobi posamezna družina (ljudje prihajajo tudi iz krajev dva dni hoda) 50 kg žita ali moke, 4 kg mleka v prahu in tri litre in pol olja. Neda'vno je prispelo iz Italije
8.000	ton žita. Glavni problem pa je dovoz živili, saj ta zavisi od dejavnosti gverilcev.
Papežev odposlanec je nadalje obiskal pokrajino Ogaden z mesti Harar in Avuas-sa na jugovzhodu države, nato pa se vrnil v etiopsko prestolnico. Tu je obiskal patriarha koptske razkolne Cerkve in se sestal med drugimi z glavnim tajnikom Konference afriških držav, ki šteje 51 članov dn ima svoj sedež prav v Adis Abebi, nazadnje pa ga je sprejel še vodja režima Mengistu, kateremu je izročil papeževo pismo.
Medtem pa v severnih pokrajinah noče in noče deževati. Prebivalstvo upa, da bo suša končrio le prešla dn da bo pridelek v oktobru boljši od lanskega. A upanje se meša s strahom, da se bo suša nadaljevala in tedaj bo tragedija neizbežna.
J. K.
Papeževa potovanja v letu 1988
Od nastopa svoje službe sredi oktobra 1978 je papež Janez Pavel II. do sedaj opravil 36 dušnopastirskih obiskov v 63 državah. Letos naj bi dodal še štiri nove.
Deveto potovanje v Latinsko Ameriko ga bo najprej vodilo v Peni, Bolivijo in Paragvaj. Od 23. do 27. (junija se bo mudil v Avstriji. Tedaj se bo ustavil tudi v Krki na Koroškem, kjer je grob sv. Eme. Tam bo tisti dan tudi tradicionalno romanje treh dežel, Koroške, Slovenije in Furlani j e-Juli j ske krajine.
Od 12. do 20. sept. bo papež na obisku v državah na afriškem jugu. Ustaivil se bo v Zimbabveju, Bocvani, Lesothu, Sva-zilandu in Mozambiku, ne bo pa obiskal Južne Afrike, čeprav bi to rad storil, a ga od tega odvrača politika rasnega ločevanja, ki jo vodijo tamkajšnje oblasti.
Sredd jeseni, od 6. do 10. okt., pa bo potoval tv Francijo. Še posebno pomemben bo njegov nastop na sedežu evropskega parlamenta v Strasbourgu. Še vedno pa si želi papež obiskati Litvo in ožjo Rusijo, a pravih izgledov za to potovanje še ni.
Marsikdo se je po svetu že spotaknil ob množičnost papeževih potovanj po svetu in z njimi povezanih denarnih stroškov ter se vprašal, kakšen smisel pravzaprav imajo. Papež sam jih ocenjuje kot veliko priložnost ljudem na vseh celinah ponesti veselo oznanilo o Cerkvi kot osrednjem zakramentu odrešenja, se približati ljudem vseh polti, veroizpovedi in mišljenj, jim stisniti roke, izreči bodrilno besedo. Ljudje pa se radi srečujejo 7. njim, zato tudi vedno nova povabila.
Pogumna obsodba mafije
Sicilijanska škofa Emanuele Catarinic-chia (Cefalu) in Alfredo Garcia (Caltagiro-ne) sta v novoletnih govorih pogumno obsodila delovanje mafije in prostozidarske . lože.
Prvi je kritiziral omahljivost krajevnih politikov v svoji škofiji in jih opomnil, da so v vesti dolžni odgovorno opravljati svojo službo ter varovati pravico ljudi do svobodnega odločanja: »V našem mestu je mafija postala temna sila, ki hoče za vsako ceno vsiliti svojo voljo. V njem pa so tudi framasoni, ki so se znova prebudili.«
Dragi škof pa je oblastnike v svoji škofiji opomnil, naj se nikar med seboj ne prepirajo za oblast, ampak naj soglasno ščitijo prebivalce in bodo zares njim v službi. Samo tako jim bodo mladi verjeli, da pošteno opravljajo zaupane odgovornosti.
Cerkve in sveta ne bomo nikdar prenovili, če z obnovo in preroje-njem ne začnemo najprej pri samih sebi.
ZDA in Anglija omejujejo splav
Redovne hiše na voljo beguncem
Predstojniki filipinskih ženskih in moških redovnih skupnosti so sklenili, da bodo odprli vrata redovnih hiš beguncem, ki so morali zapustiti domove zaradi bojev med vojsko in uporniki. Na srečanju v Manili so še sklenili, da bodo ostali na svojih mestih, čeprav jim grozijo s smrtjo.
Pred 15 leti je vrhovno ustavno sodišče v ZDA s sedmimi glasovi proti dvema odločilo, da je splav dovoljen, a le do treh mesecev nosečnosti. V tem obdobju je bilo uradno izvedenih v državi poldrag milijon splavov, ki so kar naprej v porastu. Klinik, ki vršijo to nasilje nad spočetimi življenji, je na območju države 2.600. Nejveč splavov se letno izvrši v Kaliforniji, 250.000; na drugem mestu je država New York s 175.000 splavi.
Vprašanje splava je bilo predmet volilne kampanje že pri zadnjih predsedniških volitvah leta 1984 in bo gotovo tudi letos. Reagan je zelo odločno nastopil zoper to prakso, tudi njegova stranka je v glavnem protiabortistična, nasprotno pa so demokrati v glavnem za splav.
Ob toliki množici splavov je Reagan sklenil predložiti dekret, ki bo znižal državni prispevek za prekinitev nosečnosti, obenem pa pozval nasprotnike splava, naj povečajo svojo kampanjo in tako
vplivajo na zvezno ustavno sodišče, da spremeni svoje stališče iz leta 1973. Obenem pa je označil razne napade na klinike za splav <v zadnjih desetih letih jih je bilo kar 847, od teh 28 bombnih) za neprimerne in škodljive za akcijo, ki jo izvajajo.
Še hujše je v Vel. Britaniji, kjer je bil splav do sedaj dovoljen do 28. tedna nosečnosti (torej do sedmega meseca!). Med velikimi zagovorniki splava je sama ministrska predsednica Thatcherjeva. Toda te dni je doživela v tej zadevi poraz, kajti na predlog liberalnega poslanca Davida Altona, ki je katoličan, je britanski parlament z 296 glasovi proti 251 sklenil prekinitev nosečnosti omejiti na 18 tednov (štiri in pol meseca). Besedilo bo se-dfij šlo v preučavanje zadevnih parlamentarnih komisij in lordske zbornice, nato pa se vrnilo v parlament za dokončno odobritev.
Edini sluienski slrako H rali izrhili
Mesec za katoliški tisk
TISK — VIR VSEH REVOLUCIJ
Kako blagodejno nas prevzema prebrana dobra knjiga! Takrat razumemo, kar je že sv. Hieronim zapisal: Duša se nasiti z branjem. V pisni ali tiskani besedi je člo veška misel neminljiva in neuničljiva; neokrnjena se prenaša iz roda v rod. Upravičeno rečemo, da je iznajdba tiska največji zgodovinski dogodek in vir vseh revolucij. Dobra verska knjiga, droben poučen članek v verskem časopisu, komentar, ki nam je z lučjo vere razgnal dvome in pojasnil stvari... kako si vsega tega vedno želimo.
»Prijateljice imam, katerih družba mi je nadvse draga,« je o knjigah zapisal pesnik Petrarca. »Nekatere me učijo, kako naj živim, druge zopet, kako naj umrem. Nekatere mi odganjajo skrbi in spodbujajo mojega duha, kadar klone, spet druge krepijo moj um in mi modro svetujejo, kako naj ukazujem svojim željam in se postavim na lastne noge... In za povračilo ne zahtevajo ničesar drugega kot nekaj prostora v kakem kotu mojega skromnega doma, kjer lahko mimo počivajo, kajti udobneje je uživati družbo teh prijateljic v tišini in miru kot sredi šumne množice.«
Narava verskega in katoliškega tiska korenini v poslanstvu Cerkve — v oznanjevanju božje besede. Kadar imamo v mislih Cerkev na Slovenskem, mislimo med dru gim na njen delež pri oblikovanju slovenskega človeka in njegovega delovanja. To ni vselej tako preprosto, kajti Cerkev je po svoji naravi razpeta med časnim in večnim, duhovnim in političnim, kristjan, pripadnik Cerkve, pa dočuteva svoje bivanje v silnicah verskega, političnega, socialnega, narodnostnega in obče kulturnega.
Katoliški tisk je odsev tega dogajanja, »Katoliški glas«, naš in vaš tednik, želi širiti in utrjevati katoliško javno mnenje, na dogajanje v Cerkvi in družbi gleda iz zornega kota Kristusove blagovesti, vernike škofij pa poskuša družiti v eno, enako mislečo duhovno družino; želi biti spričevalo, da tudi slovenski katoličani — to je naša naravna pravica in naloga — prispevamo svoj delež k narodni kulturi.
J. Z.
Nova revija 67-68
Zadnje parlamentarne volitve so dale italijanski socialistični stranki (PSI) precejšen porast glasov, tako v državnem kot v deželnem merilu. Uspeh jim je stopil v glavo in že se vidijo kot osrednja politična sila v bližnji prihodnosti. Tudi v vodenju tržaške občinske uprave ter po deželnih volitvah, ki bodo letos v juniju.
Da bi uresničila te svoje cilje, se PSI ogreva za spremembo deželnega volilnega zakona, ki naj bi izločil manjše stranke, med njimi SSk. Že ob zadnjih deželnih volitvah leta 1983 so socialisti predlagali, naj bi vse stranke, ki bi prejele manj ko 4 % glasov, ostale brez zastopnikov v deželnem svetu. Njih predlog pa ni prodrl, ker so mu nasprotovale druge stranke. Zlasti pa ima pri tem zasluge Krščanska demokracija, ki je s tem tudi SSk omogočila prisotnost v deželnem parlamentu.
Bližina novih deželnih volitev pa je PSI spodbudila, da se je vrnila k svojemu predlogu iz leta 1983. V ta namen je že priredila več srečanj z raznimi političnimi silami, tudi s SSk. Razumljivo, da je vodstvo edine slovenske stranke v Italiji socialistični predlog odločno zavrnilo, saj gre za atentat na ustavno načelo manjšinske zaiščite, obenem pa je to zahrbten napad ne le na SSk kot stranko, temveč tudi na vso slovensko narodnostno skupnost v Italiji.
Da namerava PSI na vsak način prodreti s svojo namero, potrjuje zapis v Primorskem dnevniku 21. januarja, ko je med drugim rečeno: »Deželni tajnik Fer-ruccio Saro je razne sogovornike seznanil z namerami socialistične stranke, ki si prizadeva, da bi v deželnem svetu ne naraslo število političnih skupin in gibanj, zaradi česar stimulira (spodbuja) združevanje
Ko pred globokimi ustavnimi spremem bami v razdobju 1967-71 (pa tudi po njih) tudi v Sloveniji še nihče ni mogel odkrito pisati ali govoriti o novem slovenskem narodnem programu in resnični demokratizaciji, je junija 1967 v Celovcu izšla knjiga Cirila Zebota »Slovenija včeraj, danes in jutri«, v kateri sta bili posebno poudarjeni dve točki: da se je v evoluciji spreminjanja iz monopolistične in centralistične oblasti komunistične partije potrebno zavzemati za konfederativno preureditev Jugoslavije, ki bo nepovratno afirmirala slovensko suverenost, v teku postopne demokratizacije pa se truditi za osamosvojitev slovenske socialistične zveze, da bi se razvila v enakopravno politično stranko.
Prvi knjigi je leta 1969 pod istim na slovom sledila druga. Po skoraj čudežnem naključju je na stotine teh knjig, zlasti prve, kljub dvojni uradni prepovedi prodrlo v Slovenijo, kjer so krožile iz roke v roko. Zaradi te pionirske pobude je Ciril žebot postal čisto posebna tarča političnega sovraštva staropartijskih mogotcev na čelu z Edvardom Kardeljem in Stanetom Dolancem, ki sta ga osebno klevetala celo kot »šefa črne roke« (Kardelj leta 1969) in »vojnega zločinca« (Dolanc leta 1985).
Ko je po Karadjordjevem decembra 1971 na Jugoslavijo ponovno legla senca staro-partijskega nasilja in nazadnjaštva, je Ciril Žobot že pomagal bivšemu ameriškemu senatorju Franku Lauschetu pri dolgi vrsti posredovanj pri ameriški administraciji in v kongresu v obrambo zatrte liberalizacije in demokratizacije v Jugoslaviji ter za afirmacijo suverenosti njenih narodov in republik v duhu konfederativnih ustavnih sprememb iz liberalnega obdobja 1967-71.
To delo se je nadaljevalo skozi sedemdeseta in osemdeseta leta, pa tudi potem, ko so se zadnjih nekaj let novi rodovi v Sloveniji, podprti od skoraj vseh slovenskih izobražencev, postavili po robu zatiralski stari gardi in si priborili večjo me ro svobode za uveljavljanje pravic slovenskega človeka in naroda ter so se v letu 1987 skoraj soglasno upirali poskusom ponovne centralizacije oblasti prek novih ustavnih sprememb ali celo z grožnjami ponovne vojaške diktature v Beogradu.
Po zaslugi senatorja Lauscheta so ameriški vladni in kongresni krogi dobro obveščeni o dogajanjih v Sloveniji in Jugoslaviji. Ti konstruktivni napori so v duhu svobodnega vplivanja ameriških državljanov na zunanjo politiko svoje države. Posebni vpliv Franka Lauscheta izvira iz dejstva, da je bil 12 let član ameriškega
homogenih političnih sil. Potem ko smo slišali vse politične sile — je dodal Saro —, bomo sedaj priredili skupni sestanek s tistimi strankami, ki so pokazale neko razpoložljivost za poglobitev omenjenega problema.«
Nato je še rečeno: »Socialisti so se srečali — prvič uradno v naši deželi — tudi s stranko MSI. Ob tej priložnosti je deželni tajnik Saro podčrtal važnost tega sestanka, še večje zadovoljstvo pa so izrazili misovci sami.« Kako tudi ne, saj jim »napredni« socialisti odpirajo na široko vrata med demokratične stranke. Predpostavljamo lahko, da je bil eden od glavnih razlogov srečanja prav socialistični predlog o spremembi volilnega zakona, bi jim je tako pri srcu. In našla sta se skupaj Pilat in Herod, da skupaj likvidirata SSk.
Pa se vprašujem, kaj pravi k temu srečanju med PSI in MSI, ki so tradicionalno proti Slovencem, Slovenska komisija pni PSI, zlasti sedaj, ko so slovenski pristaši zastopani v tržaškem in goriškem pokrajinskem vodstvu stranke in obnavljajo svoje sekcije po slovenskih občinah, kot so to že storili v Sovodnjah. Ni mar omenjeno srečanje za Slovensko komisijo poniževalno?
Prav bi bilo, da bi se ta komisija prek svojih predstavnikov izrekla glede namere spremeniti deželni volilni sistem, saj poleg vseh političnih mahinacij bistveno udari po slovenski narodnostni skupnosti. Bližnja bodočnost bo pokazala, koliko teže imajo slovenski socialisti v deželnem in pokrajinskih vodstvih in organih PSI. Tudi oni so soodgovorni, da se bo glas edine slovenske stranke še naprej slišal v deželnem svetu.
R. D.
zveznega senata in njegovega odbora za zunanje zadeve.
Zavoljo sorazmerno majhnega števila ameriških Slovencev je njihova politična teža v ogromnih ZDA zelo skromna. Zato je toliko bolj pomemben posebni vpliv senatorja Lauscheta za slovensko stvar v okviru ameriške zunanje politike.
Profesor Žebot pa je poleg drugih strokovnih srečanj sodeloval tudi pni okrogli mizi ameriškega »Freedom House-a« v Nevv Yorku 6. junija 1987, o kateri Freedom House pripravlja posebno knjigo. Tudi tu ni šlo za tako neodmevno »emigrantsko« politično akcijo, temveč za argumentirano in dokumentirano afirmiranje slovenskih pravic v sklopu ameriške zunanje politike.
Želeti je, da bi se aktivno zanimanje ameriških Slovencev za položaj Slovenije v okviru ameriške zunanje politike povečalo. Tudi slovenski državljani demokratičnih držav v zahodni Evropi in drugod po svetu naj bi se tamkajšnjim ustavnim možnostim in političnim okoliščinam primerno trudili za nadaljnji razmah in utrditev slovenskih narodnih in človekovih pravic.
Poglavitna teža izboljšanja političnih razmer v Sloveniji in Jugoslaviji pa je, hvala Bogu, zopet na ramenih in v rokah slovenskega naroda samega. Po več desetletjih si slovenski narod začenja »pisati svojo sodbo sam«. Mi mu moremo od daleč, bolj ali manj, le skromno pomagati.
Mate Roesmann, Cleveland, ZDA
Opozorilo mehiškega kardinala
Nadškof mehiške prestolnice kardinal Ernesto Corripio Ahumada je zbranim časnikarjem dejal, da je mehiška Cerkev pripravljena pomagati oblastem pri reševanju perečih vprašanj, a oblasti morajo spoštovati človekovo dostojanstvo, svobodno izbiro sozakonca in pravico do svobodnega oznanjevanja moralnih načel ter vzgoje vesti državljanov.
V	Mehiki sta sicer Cerkev in država ločeni od leta 1857, šola je laicistična, priznan je le civilni zakon in po ustavi se nobena vera ne bi smela vmešavati v vzgojne programe. Ker pa je vlada začela kampanjo o načrtovanju rojstev, je Cerkev povedala svojo besedo. Ne odobrava proti-spočetnih sredstev, ki jih dajejo mladim in jim jih priporočajo. Škofje poudarjajo, da je edina prava rešitev iz prenaseljenosti države pravilna vzgoja moškega in ženske že od rojstva dalje. Spolna vzgoja se ne sme osredotočiti le na pouk o delovanju spolnih organov. Škofje ne morejo sprejeti prakse, ki nasprotuje osnovnim evangeljskim načelom.
■ Po zadnjih dveh umorih, ki jih je v Palermu na Siciliji izvedla mafija in ki sta močno pretresla italijansko javnost, se je v senatu začela razprava o zakonskem osnutku o obnovitvi parlamentarne protimafijske komisije, ki bi ne imela več samo nadzorne, temveč tudi preiskovalno pristojnost. Komisija naj bi delovala tri leta in bi jo sestavljalo 20 senatorjev in 20 poslancev. Preverjala naj bi izvajanje zakona Rognoni-La Torre iz leta 1983, ki predvideva zaplembo imetja mafijcem. Lahko bo tudi neposredno preiskovala, predlagala razne zakonske in upravne ukrepe, prav tako pa pred njo ne bo veljala bančna ali drugačna tajnost.
■ V bližini Potsdama v Vzh. Nemčiji je brzovlak z vso silo treščil v sovjetski tank, ki je prav tedaj prečkal nezavarovani železniški prehod. V nesreči je umrlo 6 potnikov, 36 pa jih je bilo ranjenih. Vojaki, ki so tank upravljali, so po nesreči pobegnili, zaradi česar bodo še posebej sojeni. Pred nedavnim sta dva vinjena sovjetska vojaka povzročila s svojim vozilom še drugo smrtno nesrečo, zaradi česar sta bila obsojena na smrt. Ni znano, ali je bila nato obsodba tudi izvršena.
■ Zavoljo protestov krajevnega prebivalstva so po poročanju sovjetskega partijskega glasila »Pravda« oblasti ustavile gradnjo jedrske elektrarne ob reki Ku ban pri Krasnodaru (južna Rusija), čeprav so bile v gradnjo že vložile kakih 14 milijonov rubljev (30 milijard lir). Ker bi ta elektrarna stala blizu potresnega področja, jedrske elektrarne pa so za najmanjše sunke skrajno občutljive, bi grozila Krasnodarju in okolici stalna nevarnost, da se ponovi katastrofa iz Černobila. Seveda se do sedaj pristojna ministrstva sploh niso menila za mnenje potresnih izvedencev, še manj pa prebivalstva. Z Gorbačovom, pa se zdi, je tudi v tem prišlo do preobrata. Tako je »Pravda« zapisala: »Jedrske elektrarne je treba načrtovati odgovorno, natančno in smotrno, ker nihče nima pravice, da ponovi černobilsko napako. To pa ne pomeni, da se sme Sovjetska zveza odpovedati jedrski sili, saj si le z njo lahko zagotovi prepotrebno energijo.«
■ Vlada ZDA je sklenila pretrgati diplomatske odnose s Sev. Korejo, ki jih je vzpostavila pred desetimi meseci in to zaradi izvedbe terorističnega atentata na južnokorejsko letalo, ki je pred dvema mesecema strmoglavilo nad Burmo s 115 osebami. Obenem je bila Sev. Koreja uvrščena na seznam držav, 'ki podpirajo mednarodni terorizem. Na njem so že Libija, Sirija, Iran, Južni Jemen in Kuba. Za vse te države tudi velja prepoved ameriškega izvoza in izdajanja vizumov ameriškim državljanom za potovanje v omenjene dežele.
Naš odnos do
V	Avstriji so izvedli anketo o odnosu katoličanov do Svetega pisma. Odgovarjali so profesorji teologije, dušni pastirji, diakoni, redovnice in laiki. Povedali so svoje skušnje in jih skušali tudi razložiti. Kaj bi pa povedali mi? Povzemamo nekaj izsledkov te ankete.
1. Ljudje velikokrat nimajo prave predstave o Svetem pismu. Mnogi vidijo v njem religiozne pesnitve brez resnice, drugi literarno zbirko vzhodne modrosti, spet drugi zgodovinski dokument ali knjigo receptov. Mnogi Sveto pismo bogočastno spoštujejo, ne čutijo pa potrebe, da bi ga brali in premišljevali, kaj šele raziskovali. Krivo je dobesedno razumevanje besedil in pomanjkljivo poznavanje Svetega pisma.
2. Ljudem pomeni Stara zaveza veliko mpnj ikot Nova. Dejansko jo podcenjujejo. Ne poznajo namreč povezave med obema. V sebi nosijo predsodke kot so: Nova zaveza je ukinila Staro, Jahve je ljubosumni Bog, ki terja zob za zob, Stara zaveza je krvava itd. K temu vodi tudi zapostavljanje Stare zaveze pri bogoslužju — predvsem pri pridigi — in pri katehezi.
3. Ljudje sicer uporabljajo izreke, prilike in podobe iz Svetega pisma, toda vedno manj v prvotnem smislu.. Marsikdaj tudi ne vedo, odkod so. Sploh je opaziti, da se svetopisemska mesta ne uporabljajo več v smislu, kot so bila zapisana.
4. Ljudje podcenjujejo besedno bogoslužje. Prepričani so, da je vse bistvo bogoslužja v evharistični daritvi. Ceščenje Evharistije in spoštovanje božje besede nista uravnotežena. Krivo je pomanjkanje verskega znanja, premajhen dar za razli-
Izšla je zadnja številka »Nove revije« za leto 1987. Naslov »revija« pa ne sme človeka zapeljati, kajti ne gre za revijo v običajnem pomenu besede, temveč za zbornik člankov, razprav, poročil, dokumentov v debeli knjigi, ki obsega 350 strani.
Kot je pri tej reviji navadno, je njena vsebina dokaj aktualna. Večji del razprav in člankov obravnava sedaj pekoče vprašanje v Jugoslaviji in še bolj v Sloveniji o ustavnih spremembah pod zaglavjem: Demokracija in ustavne spremembe. Razprave je ,prispevalo 14 avtorjev, ki z različnih vidikov govorijo o novih ustavnih spremembah, ki se obetajo v jugoslovanski državi. Vsi imajo v posebnem vidiku položaj Slovenije in Slovencev, ki si želijo predvsem eno: več demokracije in samostojnosti.
Poleg teh člankov in razprav je navzoče tudi slovstvo, tako poezija kot proza. Potem so v reviji še prevodi tujih avtor jev pod skupnim imenovallcem, bi lahko rekli: socializem in demokracija. Pa razni dokumenti (Majniška deklaracija; Dolomitska izjava v integralnem tekstu, ki ga sicer ni bilo lahko dobiti, in še dosti drugih stvari, ki jih v partijskem in nepartijskem tisku ne najdeš).
Za nas sta pa posebej zanimiva dva teksta, intervju s škofom St. Leničem in Dnevnik Antona Bonaventure Jegliča, ljubljanskega škofa.
Svetega pisma
kovanje v liturgiji, preveliko poudarjanje maše. Besedna bogoslužja so tudi premalo pripravljena; laiki, ki na poseben način pri njih sodelujejo, so neusposobljeni.
5. Le redki verniki iščejo rešitev svojih osebnih problemov v Svetem pismu. Večina ločuje vero od vsakdanjega življenja. Zanje biblija ni knjiga življenja. Sveto pismo seveda ni zbirika receptov — prav te pa ljudje iščejo —, ampak vodilo za življenje. Ce pa ga hočemo tako uporabljati, ga moramo že dobro poznati.
6. Ljudje zelo malo berejo Sveto pismo. Razlogi za privatno branje so redki: božični večer, družinsko bogoslužje v adventu in postu, priprava na nedeljsko mašo. Včasih domače naloge veroučencev prisilijo njihove starše, da pobrskajo po Svetem pismu. Vendar je sorazmerno malo ljudi, ki te priložnosti izkoristi.
Sprejem pri nemškem zveznem kanclerju
Zahodnonamški zvezni kancler Helmut Kohl je sprejel 150 mladih udeležencev Trikraljevskih dobrodelnih akcij za Tretji svet. Pohvalil jih je, da so s svojimi nabirkami opravili veliko dobro delo za otroke v državah v razvoju.
Tudi v Vzhodni Nemčiji, kjer je na oblasti marksistični režim, dobivajo Trikra-Ijevske akcije vedno večjo razsežnost. Verni fantje in dekleta ne hodijo toliko kot v ZR Nemčiji in Avstriji v svojih kraljevskih oblekah po cestah in ulicah, ampak se bolj držijo stanovanj. Tam povedo svoje želje, opravijo molitev in prejmejo običajno denairno nagrado. Nabrani denar v večini poklonijo v misijonske namene.
Intervju, to je razgovor s škofom Leničem, so imeli trije uredniki revije: Dimitrij Rupel, Jože Snoj in Spomenka Hribar. Obsega 15 strani. Vpraševalci so zastavili g. škofu precej izzivalna vprašanja. Lenič pa je nanje odkrito in pogumno odgovoril brez dlake na jeziku. Intervju se suče predvsem ob dogodkih med vojno in takoj po vojni, v kolikor so se tikali škofa Rožmana in njegovega zadržanja med vajno. Iz Leničevega pričevanja, ki je bil Rožmanov tajnik in kasneje tudi tajnik škofa Antona Vovka, izstopa, v kako kočljivem položaju se je nahajal škof Rožman med vojno in revolucijo, kako je v svoji dobroti skušal vsem pomagati, in tudi kako je bilo do njega krivično in neobjektivno dosedanje pisanje v domovini, v zamejstvu pa večkrat pretirano poveličevanje. Ta intervju bomo objavili v nadaljevanjih tudi v našem listu, saj je dr. Lenič v njem gotovo veliko prispeval k bolj objektivni in nepristranski sodbi o krivično klevetanem škofu Rožmanu.
Nič manj pogumen pa ni škof Lenič, ko govori o prvih povojnih letih, o Cirilme-todijskem društvu duhovnikov, o zasliševanjih škofa Vovka, o svoji aretaciji in kako je pomagal zbežati fantu, ki se je rešil iz kočevskega brezna. Res, zlasti v Sloveniji so to pogumna pričevanja.
Kot znano, je škof Jeglič vodil dnevnik. Ker je dolgo živel, je dnevnik narastel na veliko zvezkov. Po vojni jih je oblast zaplenila, sedaj pa so jih vrnili škofiji. V »Novi reviji« so objavili Jegličev dnevnik od 2. septembra 1917 do 31. decembra istega leta. Verjetno so izbrali te datume ker je v teh dnevnih zapiskih škofa Jegliča največ govora o »Majniški deklaraciji« in o »Izjavi«, s katero je Jeglič podprl Deklaracijo in je bil to glavni vzrok za razhod med škofom Jegličem in dr. Ivanom Šušteršičem ter njegovimi pristaši, ki se za Majniško deklaracijo niso ogrevali. Škofovi dnevni zapiski v precejšnji meri pojasnjujejo nekatere do sedaj nejasne dogodke v zvezi s slovensko politiko v tistih usodnih mesecih prve svetovne vojne.
Mi duhovniki pa iz njih lahko uvidimo, kako prav je z dušnopastirškefa stališča, da se sedaj Cerkev ne vtika več v strankarsko politiko.	(r+r)
Papež je posvetil svojega tajnika v škofa
Na praznik Gospodovega razglašenja je papež Janez Pavel II. v baziliki sv. Petra v Rimu posvetil v škofa med deseterico izbranih tudi svojega tajnika Bremyja Kabonga, ki je črnec iz Zaira. Prevzel bo zairsko škofijo Luebo.
Za novega drugega tajnika pa si je sv. oče izbral vietnamskega duhovnika Tran Ngoc Thuja, ki je po osvojitvi Saigona s strani severnovietnamskih komunističnih čet živel v tamkajšnji apostolski nunoia-turi.
Vedno nove žrtve državljanske vojne
Pomožni škof v San Salvadorju Grego-rio Rosa Chavez je v pridigi omenil, da je državljanska vojna v El Salvadorju lani zahtevala 1.309 življenj, od tega 500 vojakov. Predstavnik vojaških sil pa je izjavil, da je bilo ubitih 1.474 ljudi in 3.585 ranjenih. 1.004 žrtev je bilo med uporniki.
Prispevek ameriških Slovencev
k demokratizaciji sedanje Slovenije
Tržaški nbdii Mi btis v Bolna
Sprehajam se ob obrežju Bohinjskega jezera. V strmih rebrih kakor da diha pomllad. Nekaj zaostalega snega opominja, da smo pred Novim letom. Beli vršaci Julijcev, odeti v modrino lepega vremena, ne oznanjajo znamenja časa. Podoba Sv. Janeza z mostom riše pred mano ustaljeno podobo bohinjske krajine.
Spomin mi hiti na obrežje Tibere. Osem let je že tega. Kot letos je tedaj Rim gostil mladino vsega sveta v organizaciji Taizeja. Čez petdeset mladih je novoletne počitnice preživelo prijateljsko in duhovno bogato. Še dve novi leti pred rimskim segata v spomin. Čaven in Trstenik. To so bili prvi stiki s tržaško skupino študentov.
Pogledam proti Voglu. Večina, nad petdeset, drsi po srebrnih smučinah, čez kakšno uro se jim pridružim. Sedmo leto rišejo vrhovi isti obris. Tudi letos nas je kot prvič sprejel 'Baragov bivak. Tedaj smo prišli pozno ponoči. Avtobusa ni bilo. Snega čez meter. Počasi smo se prebijali. Tudi hladen bivak je bil po naporu-prijetno doživetje.
Božične in novoletne počitnice. Magična beseda za vse dijake in študente. Dolgo pričakovane proste ure hoče vsak preživeti kar naj lepše. Zaradi te evforije jih mnogi sploh ne preživijo lepo. Lepo preživete počitnice so pravo duhovno bogastvo, v nasprotnem primeru prinašajo osebnosten razpad. V mladem človeku se podre še tisto nekaj malega, kar je tekom leta uspelo narediti.
Počitnice naj bi postale šola. Ti dnevi naj bi postali del vsakdanjega življenja. Prosti čas ne more biti beg v nek pravljični svet, niti čas za rast egoizma, še manj, da je družba in zabava beg pred Jastno praznino. Izkustveno morajo doživeti drugačno doživljanje počitnic in Novega leta. Brez vseh umetnih sredstev. Počitnice niso samo zabava, niti samo šport niti počivanje, niti da si v družbi samo zato, da si v družbi. Počitnice morajo biti splet celote, vpleten v človekov vsakdan.
Še vedno razmišljam, zazibljem se, toda ne več z mislijo, temveč z gondolo. Iz globeli plavega jezera se pogled počasi dviga v triglavsko pogorje. V trenutku za-žive vse poti in na stotine njih, katerim sem odkrival lepote gorskega sveta.
Tema je bila, ko smo danes vstajali. Šesta ura je komaj odbila. Kot da bi šli na delo. Nekdo v gore, drugi na sneg, tretji sii je izbral kaj lažjega. Ob petih smo zopet vsi zbrani. Ena skupina se je že odpravila v kuhinjo. Skoraj šestdeset ljudi bo nestrpno čakalo, kaj bo prišlo iz njihovih rok. Ostale skupine se povežejo v pogovoru na določeno temo. Priznavajo, kako redki so trenutki, ko se lahko resmo pogovarjaš. Nato večerja, po večerji prijetna družabnost. Vas, cesta, gostilna kot da ne obstajajo. Tako redko si s tolikimi prijatelji skupaj. Potem skupni zbor. Poročanje. Izmenjava misli. Večerni pogovor v tihi zbranosti s skupnim Bratom in Prijateljem. Zaprosimo še za blagoslov. Vse je tako naravno, še nekaj časa za pesem in igro. Opolnoči je tišina. Šesta ura nas bo spet zbudila. Tako dan za dnem vse do starega leta zvečer.
Za večino ljudi je to najdaljša noč. Tudi za mlade. Tako malo njih jo bogato preživi. Pred večerjo pokličemo v našo sredo Kristusa. Daruje se nam v kruhu iin vinu. Pesem in tišina se prepletata, prav tako zahvala in prošnja za novo leto. Da bi znali pravilno vrednotiti življenje. Toliko smo v teh dneh o tem govorili.
Najbolj delavna skupina že od sinoči skrbi za današnjo slovesno večerjo. Veliko dela -imajo. Vendar delajo z veseljem. Delo jih celo še bolj povezuje. Večerje kar noče biti konec. 'Pesem veže drugo pesem. V kuhinji med item časom že pospravljajo. Ko bodo končali, bo tudi dvorana pripravljena za najdaljšo noč.
Opazujem to mladino. Nekateri so že sedmič, Tamara, Andrej, Aleks, Tomaž, Mara, drugi petič ali šestič. Nekateri so bili samo enkrat in jih ni več. Ni za vsakogar tak način življenja. Kdor ne premaga lastne zaprtosti egoizma, lenobnosti, mu je prenaporno. Ti dnevi in današnji večer bodo takšni, kolikor bo v nje vsak sam vložil lastnega napora.
V	veselju in nasmejanosti ob ritmu domačih melodij se začne pričakovanje prelomnega trenutka. Za pijačo ni nikomur. Nihče ne potrebuje alkoholizacije, da bi bil srečen. Tam na mfizi je, pa ne vleče. Niti tisto malo. Kako lepo doživetje! Biti srečen in trezen. Polnoč je! Čaše penečega vina nazdravljajo. Za srečo, za veselje.
Ura je že štiri. Še vedno sem med njimi. Največja skrivnost je biti med njiimi. Ne jim biti v breme, obenem pa videti vse, pomagati, da čim lepše doživljajo. Tudi opomin je včasih potreben. Letos ga ni potrebno izreči. Večina je tistih, ki že nekaj let doživljajo skrivnost alternativne zabave. Drugi, ki so prvič, se jim pridružijo in morda prvič doživljajo lepoto drugačnosti. Tudi osebno se lepo počutim med njimi. Če imaš nekoga rad, je lepo biti z njim. Oh, ta mladina. Lepo je biti od jutra do večera in tudi ponoči z njimi." Lepo, le nekoliko te utrudi.
Zadnji večer. V obednici nekdo zakliče: »Še nismo molili.« Tudi molitev pred jedjo je postala del vsakdanjosti. Tako skupaj zbrani in brez molitve! Kot da nekaj ne gre. Čudno, da se po družinah tako malo moli. Morda je vzrok, da ni pravih skupnosti.
Večerni pogovor. Iz pogovora sledi, da si mladi žele nekoga, ki je starejši od njih. Sami ne bi zmogli. Ne zato, ker niso sposobni. Manjka nekaj, čemur lahko zaupajo in se naslonijo. Nekdo mora biti, ki bo rekel zadnjo besedo. Seveda je zelo važno, kako se izreka ta beseda. Če bi staršii in starejši začutili to potrebo mladih...
Bivak se prazni. Še zadnji odhajamo. Izkustva in spoznanja ostajajo. Počasi jih bodo uresničevali v svojih mladinskih organizacijah, doma med prijatelji. Mnogi ne bodo znali več živeti po starem. Mnogo je kriz v današnjem svetu. Zdi se mi, da je ena glavnih kriza prostega časa in zabave.
Tone Bedenčič
S TRŽAŠKEGA
Kolonkovec
Res je Božič že precej za nami, toda božična pesem ima vedno svoj čar in ji naše uho vedno rado prisluhne. Tako je bilo v nedeljo 24. januarja popoldne na Kolonkavcu, kjer je domači pevski zbor pripravil koncert božičnih pesmi.
V naši prijazni cerkvi se je ob štirih zbralo res lepo število ljudi. V gosteh smo ta dan imeli pevski zbor iz Mačkolj. Pozdravne besede je izrekla Lučana Pi-ček. Sledil je nastop domačega zbora, ki je zapel šest pesmi, vmes pa je primerne misli podajala Tamara Zajec.
Priložnostni govor je imel g. Albin Grmek. V resnih besedah je orisal tragično stvarnost današnje dobe. Naša mladina se ne navdušuje več za trajne vrednote in v praznih zabavah zaman išče notranjega zadovoljstva in miru.
V začetku drugega -dela je Tatjana Deklič recitirala primemo božično pesem. Na vrsti so bili nato Mačkoljani. Res lep je bil pogled na ta zbor s tako krepkim številom mladih pevcev. Doživeto so nam zapeli vrsto starejših in -moderno prirejenih božičnih pesmi. Posebno sta ugajala glasova mladih solistk Tamare in Erike. Razveseljivo je, da se v dobi omalovaževanja vrednot še najdejo mladi ljudje, ki so pripravljeni žrtvovati se za trajne vrednote.
Na koncu sta zbora skupno zapela tri pesmi: Božji nam je rojen Sin, Angelsko petje, in Foerster-Ščekovo Videli so vsi kraji zemlje. Ta zadnja pesem je žela naj večji aplavz. Potrebni smo takih koncertov, da se v današnji nemimi dobi srce vsaj za trenutek naužije lepote in miline božične pesmi.
Zares je bil to dan poln sonca, odhajali smo hvaležni božji Previdnosti, da je tudi nam maloštevilnim Slovencem na Kolonkovcu dana možnost tako občutene prireditve.
Posebna zahvala Mačkoljanom, ki so se odzvali našemu vabilu. Hvala g. Albinu Grmeku za izbrane besede, g. Dušanu Jakominu za vso pomoč, hvala ostalim, Lučani in Tamari Zajec za podajanje sporeda in vsem, ki so na kakršen koli način pripomogli, da se je ta koncert tako lepo uresničil. - S. D.
Bralci pišejo
Mrk na radiu Trst A
V petek 15. januarja, pa tudi zadnjo nedeljo dopoldne je radio Trst A mrknil: zaman smo vrteli gumbe na sprejemnikih in se spraševali, kaj se je zgodilo. Marsikdo je najprej pomislil na okvaro, potem pa na stavko, čeprav so ostale postaje Rai-a redno oddajale. Izkazalo se je, da gre res za stavko napovedovalcev, čeprav so poslušalci to le s težavo ugotovili, ker postaja ves dan ni od sebe dala glasu.
Ko zavoljo stavke odpadejo redne italijanske oddaje, poskrbi vodstvo za nadomestne, zasilne oddaje, da pravilno informira poslušalce o vzrokih spremembe. Tako obenem pridejo do svojega tudi stavkajoči, ki poskrbijo za nekakšno dežurno službo in tako lahko posredujejo svoja stališča ter obrazložijo protest.
V primeru radia Trst A pa tega redno ni in tudi tokrat se je uveljaviluo to pravilo, čeprav je stavkal en sam sektor: vsi ostali uslužbenci od tehnikov do časnikarjev in programistov so bili v službi in bi lahko pripravili vsaj zasilno oddajo z osnovnimi informacijami. Niti improvizirati ne bi bilo treba, saj je bita stavka napovedana, časnikarji in progra-misti so namreč po pogodbi zadolženi, da gredo pred mikrofon, če je potreba.
Tokrat je potreba bila, da bi zagotovili redno javno službo. Radijskemu vodstvu pa se je zdelo to odveč, ukrepali so drugače, to se pravi, da niso ukrepali. S tem je vodstvo pokazalo omalovaževalni odnos do poslušalcev, ki so bili prikrajšani za program in novice, na nedopusten način pa se je odpovedalo možnosti, da bi javnosti razložili, zakaj je bila taka oblika protesta potrebna. Tako so ostali brez pravega odmeva tudi protesti stavkajočih napovedovalcev. To je najboljša pot, da radio izgubi še tisto malo stikov, ki jih ima s svojim občinstvom.
Poslušalec radia Trst A
Iz slovenske Koroške
Otroci imajo pravico da verske vzgoje
Madridski nadškof kardinal Angel Su-quia Goicoechea je na kongresu učiteljev opozoril na pravico vseh otrok do verske vzgoje. Šole so dolžne otrokom posredovati nravne vrednote, Cerkev pa mora uresničevati »zaupano nalogo evangeliza-cije«.
Generalna tajnica škofovske komisije za vzgojo Maria-Rosa de la Cierva je zahtevala uvedbo najmanj dveh ur verouka tedensko na vseh španskih šolah. Dejstvo, da skoraj 90% otrok obiskuje verouk prostovoljno, gotovo dokazuje upravičenost tega predmeta in tudi njegov pouk.
Generalni tajnik v ministrstvu za vzgojo Alfredo Perez-Rubalcaba pa ni hotel ničesar reči o tej stvari. Potožil je le, da šole premalo pripravijo otroke na življenje.
V romunski prestolnici rušijo cerkve
Romunski diktator Ceausescu je poveril urbaniste, naj prestolnico države Bukarešto temeljito prenovijo. Izdelali so ustrezne načrte, a ti so taki, da predvidevajo rušenje kakih 30 cerkva, češ da bi motile novo podobo mesta. Med njimi je tudi znana cerkev »Sfinta Vineri« iz 18. stol.
Verniki so proti takemu ravnanju v znak protesta na travniku, kjer je prej stala cerkev, potaknilii goreče svečke ter ure in ure molili. Zelo so tudi razočarani nad sedanjih patriarhom Teoctistom, ki ni rekel ene besede v prilog ohranitve tega svetišča in zoper njegovo rušenje.
Stiska afriških beguncev
Tanzanijska Caritas je opozorila mednarodno javnost na stisko beguncev iz sosednjega Mozambika. Še posebej je ogroženih 3.000 ljudi, večinoma žena in otrok, razmeščenih po dveh taboriščih. Nujno potrebujejo hrano, obleko, zdravila. Tanzanijska Caritas upa, da bodo njen klic na pomoč slišale druge dobrodelne ustanove, saj mozambiška vlada in domača Caritas ne zmoreta v celoti pomagati ljudem.
Letošnja podelitev Tischlerjeve nagrade
V	Celovcu je bila letos že devetič izročena Tischlerjeva nagrada, ki jo podeljujejo za slovenstvo zaslužnim osebam s Koroškega. Letos je izbira padla na ravnatelja Celovške Mohorjeve družbe prelata dr. Janeza Hornbocka. Prejel je umetniško izdelano sliko škofa A. M. Slomška.
Podelitev je bila 22. januarja zvečer v prostorih Slomškovega doma v Mohorjevi hiši. Navzoči so bili številni duhovni so-bratje, redovnice, osebje Mohorjeve tiskarne in knjigarne, kulturniki in politični delavci, iz Maribora pa je prišel sam škof dr. F. Kramberger. Celovškega škofa je zastopal kancler Krištof.
Pozdravne besede je izrekel predsednik NSKS dr. Matevž Grilc, govorili pa so še dr Janko Zerzer za Krščansko kulturno zvezo, dr. Pavel Zablatnik za Celovško Mohorjevo in škof Kramberger. Vsem se je zahvalil nagrajenec in se ustavil ob spominu, kako sta skupaj s pok. prof. Tischlerjem obnavljala Mohorjevo družbo. Vso slovesnost je popestril cerkveni zbor iz Podgorja v Rožu, kjer je dr. Hom-bock za dušnega pastirja.
Iz Sloven
Srečanje ljubljanskega nadškofa s slovenskimi časnikarji
Ljubljanski nadškof in metropolit dr. A. Šuštar je tudi letos ob prazniku sv. Frančiška Šaleškega, zavetnika časnikarjev, povabil k sebi slovenske katoliške časnikarje. Prišli so iz Slovenije in zamejstva, tj. s Koroškega in z Goriškega.
Srečanje je bilo v nadškofijski palači v soboto 23. januarja. Začelo se je z mašo ob 11. uri v škofovi kapeli. Po maši so se časnikarji skupaj z nadškofom zbrali v veliki dvorani v nadškofiji.
Tam se je po pozdravih dr. Janeza Grila, voditelja Komisije za verski tisk v Sloveniji, razvil razgovor na temo Verski tisk v sekularizirani družbi, številni prisotni časnikarji so posegli v razgovor in prikazali stanje verskega tiska s svojega stališča. Tako je posegel v razgovor p. Hieronim Žveglič za Celjsko Mohorjevo družbo, prof. Peterle za revijo »Tretji dan«, pa urednik »Ognjišča« Franc Bole, dr. Katnig za Celovško Mohorjevo družbo; za Goriško Mohorjevo sta spregovorila prof. Drago Butkovič in dr. J. Mar-kuža, za Katoliški glas pa dr. K. Humar.
Svoje misli so povedali še drugi uredniki verskega tiska v Sloveniji, saj je ta danes dokaj številen in razvejan. Izkazalo pa se je, da na knjižnem trgu prevladujejo prevodi iz tujih jezikov tudi pri verskem tisku. Danes v Sloveniji ni več administrativnih ovir glede verskega tiska, pač pa so težave zavoljo vedno bolj rastoče inflacije.
Prijateljsko in delovno srečanje se je končalo s skupnim kosilom v bogoslovnem semenišču.
Hvala g. nadškofu za njegovo vabilo!
ninitMiiiiiiimmmiiiiuiMHiiiimimiiimiiiMiiiiiiiimiiMiiimiiiiiiiiimiiiiiiiimiiiiiimmiiiiiiiitiiuimiMHiiiituimiHiiMiiiiiimiiiimmiimiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiimiMiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim
Pogovor s škofom
dr. Stanislavom Leničem
V	»Novi reviiji«, ki izhaja v Ljubljani, je izšel zanimiv intervju s pomožnim ljubljanskim škofom dr. Stanislavom Leničem. Vprašanja so zastavili Dimitrij Ru pel, Jože Snoj in Spomenka Hribar, sodelavci omenjene revije. Ker je intervju izreden doprinos za pojmovanje naše polpretekle zgodovina, ga objavljamo tudi mi, prepričani, da bo tudi za nekatere še vedno sporna osebnost škofa dr. Gregorija Rožmana s tem prikazana v luči novih do sedaj nepoznanih dejstev.
Povejte nam, prosim, vsaj v grobih obrisih, kako je potekalo vaše življenje. Kako ste se odločili za duhovniški poklic, kakšne so bile takrat družbene razmere, kaj ste pričakovali od tega poklica.
Rodil sem se leta 1911 v družini malega kmeta kot četrti otrok v Župeči vasi, župnija Cerklje ob Krki. Ko sem bil star štiri mesece, se je moj oče odpravil v Ameriko, da bi tam kaj prislužil, postavil morda boljšo hišo — naša je bila še s slamo krita. Doma je pustil mater samo z majhnimi otroki.
Prišla je prva svetovna vojna, moški so
šli na fronto, ženske pa so obdelovale grunte. Moja mati je v 34. letu zbolela za tuberkulozo in umrla. Na dan pogreba so nas otroke razdelili med sorodnike. Oče je pozno zvedel za materino smrt in se je vrnil šele po končani vojni, ko,sem bil star že osem let. Drugič se je poročil, pa po dveh letih tudi on umrl. Potem sem spet moral k drugim ljudem za pastirja.
Ko sem bil star že štirinajst let, me je odkril takratni kaplan Matej Tomazin in mi pomagal, da sem prišel v znamenite Škofove zavode sv. Stanislava v Št. Vid. Tam sem se osem let vzgajal ob velikih vzgojiteljih in profesorjih; mnogi so bili zares biseri takratnega klera, izobraženi, odprti, kakor prof. Breznik, prof. Šolar in drugi.
Ves čas sem se tudi navduševal za duhovniški pdklic. Pred seboj sem imel mladega kaplana iz domače župnije, ki ni bil samo naš verski vzgojitelj, voditelj raznih katoliških verskih organizacij, ampak je skušal tem našim zaostalim ljudem na Krškem polju pomagati predvsem v socialnem, gospodarskem in kulturnem življenju. Gradil je prosvetni dom, poma gal zgraditi most čez Krko, vodovod itd. Videl sem ga vsega zavzetega za ljudi in ta ideal je bil pred menoj, ko sem se od-
ločal, da bi tudi sam postal duhovnik.
Tako mi po maturi leta 1933 ni bilo težko reči: tudi jaz bi bil rad duhovnik, ki bi v takšnih razmerah kot je bil ta kaplan pri nas, hotel biti ljudem vse; da bi jih dvigal ne samo versko, ampak tudi prosvetno, kulturno, socialno. To je bil glavni motiv mojega odziva na poklic. Potem sem vstopil v ljubljansko bogoslovje, na teološki fakulteti sem diplomiral in tudi doktoriral.
Najbolj nas zanima obdobje med vojno in neposredno po njej. Kaj ste počeli med vojno, kako ste doživljali revolucijo in njeno zmago?
Ta doba je gotovo ena najtežjih v naši zgodovini. Izredno težka je bila tudi za našo Cerkev, za ljubljansko škofijo, morda po svoje še veliko težja kakor za mariborsko, kjer so škofa pač zaprli v škofijski dvorec in mu odvzeli vsak vpliv navzven; medtem ko je bila Ljubljana povsem drugačna.
Na škofijo sem prišel za tajnika leta 1940, meseca septembra, ko še ni bilo vojne. Takoj moram povedati, da so službo škofijskega tajnika mnogokrat precenjevali, posebno kasneje, ko sem bil v zaporih, in pa med zasliševanjem. Hoteli so, da bi bil kot škofijski tajnik nekak fak-
totum na škofiji, ki vse ve in tudi odloča.
V	resnici pa je bila služba škofijskega tajnika v tem, da je bil škofov ceremo-nier, Skrbel je za tekoče obrede, obenem bil škofu na uslugo v pisarni, mu tipka! njegove izdelke in mu bil vsak trenutek na voljo, spremljal pa ga tudi na raznih obiskih. Na te obiske sem ga spremljal tudi med okupacijo in tako veliko doživel.
Vojna je bila za Ljubljano res nekaj izrednega, posebno še za škofa Rožmana. Že odkrivajo nemške dokumente, kako so Nemoi leta 1941 pripravljali pohod v Ljubljano; v tistih dokumentih so že objavljene prave resnice o škofu Rožmanu, kjer so ga naslikali kot naj večjega sovražnika Nemcev.
To sem tudi sam doživljal. Ves čas nas je on opozarjal, kaj se pripravlja, kaj se ciogaja, ko je videl, kaj so Nemci počeli po vsej Evropi. Vedno je ponavljal: Vd Nemcev ne poznate. Zato so mu večkrat očitali, da je pesimist. Pa je bilo vse to potrjeno.
Zgodilo se je pa drugače. Ljubljane niso zasedli Nemci, ampak prišli so Italijani. Rožman je takrat ostal skrit v škofijskem dvorcu in se ni nikjer pokazal Italijanom, kaj šele, da bi jih pozdravljal, kakor smo
večkrat morali slišati, kot da bi jih pričakoval in jim šel naproti. Kasneje sem slišal, da je neki italijanski špdjonažni oficir rekel tole: »Rožman je eden najbolj poštenih ljudi v Ljubljani, ker vemo, da ije izjavil, da smo Italijani manjše zlo za Slovence kakor pa Nemci. Vedno pa smo še — zlo.«
To je bilo resnično Rožmanovo prepričanje in njegovo gledanje na italijansko okupacijo. Šele takrat, ko so začeli z nemške strani prihajati begunci, duhovniki, bogoslovci in laiki, ki so bežali pred Nemci, saj so ti že zapirali in deportirali ljudi iz štajerske in Gorenjske, so začeli politični dejavniki pritiskati na Rožmana, da mora stopiti v stik z Italijani, če hoče reševati te ljudi — saj vemo, kako so bili Italijani takrat povezani z Nemci — da jih ne bodo vračali nazaj v nemške roke in potem v nesrečo, v deportacijo, v Dachau itd.
To so bili nagibi, da se je Rožman po približno 14 dneh tihega samovanja v dvorcu odločil, da bo prosil za sprejem pri visokem komisarju Graziolliju, da bi mu predložil to zaskrbljenost in prošnjo tolikerih naših ljudi, ki so ga prosili pomoči.
(Drugič naprej)
          .................................
Nedelja 31 januarja 1988 je Nedelja za katoliški tisk. Velikodušno prispeuajmo zanj!
Z GORIŠKEGA
Šport
Poklonili so se stoletniku
Podgora in z njo tudi goriška Cerkev se je v nedeljo 24. januarja poklonila stoletniku dr. Stojanu Brajši. V cerkev jubilant ni mogel, zato so se ljudje po drugi nedeljski maši v velikem številu zbrali pred njegovo hišo.
Jubilant sam s svojima dvema hčerkama ter sestro Jelko je sedel pred hišo na prijetnem soncu; pridružil se je še g. nadškof in vsi skupno so poslušali domači zbor »A. Paglavec«, ki je zapel dve priložnostni pesmi, Kristina Kovic pa je v imenu podgorske župnije čestitala izrednemu življenjskemu jubileju v slovenščini in italijanščini.
G. nadškof je kot nadpastir izrazil svoje veselje in čestitke dr. Brajši, ki je v življenju bil vedno odločen kristjan in je kot laik veliko storil za Cerkev povsod, kjer je živel: na Krku, v Splitu, Zagrebu in zlasti v Gorici. V priznanje za to svolje apostolsko delo je dobil papeško priznanje Pro Ecclesia et Pontifice. Ob zaključku je domači cerkveni zbor zapel še Marija skoz življenje.
Res, tudi Marija je spremljala dr. Stojana Brajšo skozi življenje in razne ne-prilike, da je učakal izreden jubilej: 100-letnico rojstva.
ZVEZA SLOV. KATOL. PROSVETE GORICA
vabi na predavanje o
JANEZU EV. KREKU
ob 70-letnici njegove smrti
Prof. Peter Stres bo v četrtek 4. februarja
ob 20,30 govoril v mali dvorani Katoliškega doma v Gorioi o Kreku na Goriškem.
Koncert na Travniku
V	cerkvi sv. Ignacija v Gorici je v četrtek 21. januarja bil napovedani pevsko-orgelski koncert, ki sta ga pripravila SKPD M. Fdlej in ZSKP. Orgle v cerkvi sv. Ignacija so se znova izkazale kot dober instrument pod prsti mojstra Huberta Berganta in cerkev kot odličen akustični prostor. Občinstvo je tudi razumelo, da gre za izreden koncert, in je bila udeležba kljub slabemu vremenu prav dobra.
Spored je bil pisan, od klasikov Hand-la, Bacha, Schuberta do novejših kot so Messiaen, M. Tomc in V. Jelič. Orgle so igrale pod prsti prof. H. Berganta kot zna le on, zlasti je presenetil z O. Mes-siaena Dieu parmi nous (Bog med nami). To je bilo nekaj izrednega, kar ni slišati zlepa.
Orgelski del so dopolnjegali solisti, tako bariton Marcel Ostaševski (Handel Om-bra mai fu, Gounod Valentinova molitev), bas Dragiša Ognjanovič (G. Giordani Caro mio ben, Burgleigh Globoka reka, R. Wagnerja Molitev kralja). Poleg teh dveh je nastopila še sopranistka Zlata Gašperšič. Izvrstno je zapela Bach-Gounodovo Ave Mario in prav tako Schubertovo Ave Mario ter Handlovo Pastoralo. Koncert je zaključila V. Jeliča Audi Domine, v kateri so se združili orgle in vsi trije solisti.
Navdušen aplavz je potrdil, kako doživet je bil ta koncert.
■
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu
vabi svoje člane in prijatelje k maši za edinost, ki bo v Marijinem domu, ul. Ri-sorta 3 v ponedeljek 1. febr. ob 17. uri Gledali bomo tudi diapozitive.
KRATKE NOVICE
Sodbe otrok o prenovi v Rusiji
Sovjetski časopisi so prinesli poročilo o anketi, ki jo je izvedla učiteljica med otroki v osnovni šoli. Želela je zvedeti, koliko otroci razumejo besede, ki se sedaj v Rusiji stalno slišijo, npr. kaj jim pomeni »glasnost« (odprtost)? »Kjer se organizirajo sestanki«, »pameten človek«, »kadar gre dobro«.
Kaj jim pomeni »perestrojka« (prenova)? »Kadar se gradijo hiše, bolnišnice, šole, uradi«, »kadar so se vsi odločili, da preidejo v nov svet«.
In kaj je »negibnost« (stagnacija)? »To so vojaki na straži«, ali »gosta trava, ki stoji pokonci«.
Pa socialna pravičnost? »Kadar nekateri ljudje načrtujejo, drugi pa jim preprečijo, da bi načrt izvedli«.
Učiteljica ob koncu dostavlja: »Ti otroci nam svetujejo, da se moramo močno prizadevati, da se ne bomo nikoli več zmotili«.
ODBOJKA
Ekipa C2. V tekmi v soboto 23. januarja proti Turjaku je 01ympia slavila svojo šesto zaporedno zmago z rezultatom 3 : 1 (15 : 10, 15 : 6, 14 : 16, 15 : 6). Naši so igrali več kot zadovoljivo; igra sama pa je bila bolj medla, ker je bil nasprotnik prešibek.
Glede na oceno potrdimo, kar smo že zadnjič zapisali: ekipa kot celota obstaja; je kar dobro uigrana; blokiranje in nanj vezana obramba v polju postajata pozitivna. Tretji niz pa je pokazal, da moštvu še manjka glede na karakter: je še nestanovitno in premalo zbrano, kadar ima pred seboj nasprotnika, o katerem sodi, da ga premaga brez naprezanj.
Zato so v začetku tega niza zaspali in se zdramili, ko je nasprotnik že vodil z 12 : 4; izenačili so pri 13 : 13 in 14 : 14; odvzeli so tudi dve »set žogi«, pa vseeno tesno izgubili. Naše igralce so presenetile predvsem žoge, tolčene iz druge linije; bloku pa ni uspelo zaustaviti napada s »penala«.
Prihodnja tekma bo zunaj proti prvo-uvrščenemu Vivilu iz Ville Vicentine.
Prva divizija ženske. Proti Azzurri so naša dekleta izgubila z 0:3 (7:15, 8 :15, 7 : 15). Nasprotnice so bile premočne predvsem v napadu. Glympijke niso slabo igrale, čeprav so bile v okrnjeni postavi. Sprejem je zadovoljil, napad pa je bil premalo prodoren in tudi servis prešibak. Vaditi bo treba zlasti blok ter kritje in obrambo v polju.
1.	divizija moški
01ympia Komjanc Vini - Lib S. Lulgi 2 : 3 (18 : 16, 14 : 16, 16 : 14, 12 : 15, 11 : 15)
Po zelo napeti in več kot dveurni tekmi so naši odbojkarji klonili pre eno najmočnejših ekip letošnjega prvenstva. Libertas San Luigi prihaja namreč iz D lige in si prizadeva čimprej vrniti se v višjo ligo. 01ympijci pa niso vzdržali do konca in so v drugi polovici četrtega seta, ko so vodili v setih 2 : 1, popustili. Manjka torej volja do zmage, ki si jo vsi želijo. Pričakujemo, da bodo tudi to slabost nadoknadili in prešli v najboljšo formo za uspešno nadaljevanje prvenstva. - S. G.
7 ahvala
Čutim prijetno dolžnost, da se zahvalim vsem, ki so me počastili ob 100-letnici rojstva. Posebna zahvala g. nadškofu p. A. V. Dommarcu za njegov osebni obisk, g. županu dr. A. Scaranu za njegove čestitke, predsednici SSO Mariji Ferletič, podgorskemu rajonskemu svetu, pevskemu zboru »A. Paglavec« in domačemu cerkvenemu zboru za. lepo petje, g. župniku Mauru Bellettiju za njegovo skrb ter sosedom in prijateljem za lepi slavolok. Naj vsem Bog povrne!
Podgora, 26. jan. 1988
Stojan Brajša In družina
OBVESTILA
SKPD In Glasbena šola »M. Filej« - Gorica
sporočata, da se bomo v četrtek 28. jan. ob 19. uri z mašo v cerkvi sv. Ivana spomnili pok. predsednika Viktorja Prašnika. Sledil bo kratek nastop gojencev Glasbene šole. Vabljeni sedanji in bivši gojenci Glasbene šole, njihovi sorodniki, člani društva in prijatelji.
Redna mesečna seja ZSKP bo v ponedeljek 1. febr. ob 20,30 v Katol. domu v Gorici.
V Nabrežini bo v nedeljo 7. febr. Dan za katoliški tisk. Pri maši ob 9. uri bo govoril dr. Kazimir Humar. Predvidena je tudi primerna proslava v župnijski dvorani v soboto zvečer ali v nedeljo po maši.
Občina Sovodnje ob Soči je razpisala javni natečaj za mesto uradnika v občinski upravi, ki naj bi bil zlasti primeren za tipkanje in vodenje knjižnice. Prošnje je treba poslati na občinsko tajništvo do 14. ure 15. febr. 1988. Isto tajništvo nudi tudi zadevna pojasnila.
Openska mladinska skupina prireja v župnijskih prostorih za cerkvijo na Opčinah verski knjižni sejem ob Mesecu katoliškega in verskega tiska v soboto 30. jan. od 16. do 20. ure in v nedeljo 31. jan. od 9,30 do 12,30 ter od 16. ure do 18,30.
Čarodejna skupina »Vikj show« nastopi v nedeljo 31. jan. ob 16. uri v obnovljeni dvorani v Bazovici. Vabljeni mladi in sta rejši. Ne zamudite lepe priložnosti za zabavo in smeh.
V Društvu slov. izobražencev v Trstu bo v ponedeljek 1. febr. ob 20,30 govoril dr. Janko Prunk na temo: »Škof Jeglič in njegova nacionalna politika«.
Za Katol. glas: N. N., Štandrež 15.000; Zora Kenda 15.000; N. N., Sovodnje 50.000; Rozeta Poberaj, Opčine 15.000; Lea Štolfa, Opčine 5.000; Nada Sosič, Opčine 5.000, Laura Sivitz 5.000; Justina Možina 15.000; Marija Tomšič 15.000; Pavel Musizza 15.000; Marica Čargo, Gorica 15.000; Jolanda Zaf-falon 15.000; Roman Merkelj 20.000; N. N., Rim 65.000; N. N. 20.000; Pavla Rijavec USA v spomin na Viktorja Prašnika 20 dolarjev.
Za katoliški tisk: Marija Pelicon 15.000; Ljudmila Cavicchioli 5.000; Karla Križ-mančič 15.000 lir.
N. N., Gorica: v spomin pok. brata Riharda za duhovniške poklice 15.000, za Zavod sv. Družine 15.000, za Sv. goro 15.000 in za misijonarja I. Štanta CM 40.000, skupaj 85.000 lir.
Ob obletnici smrti mame Ivanke: Marija, Janez in Saša za novo telovadnico v Gorici 50.000 in za cerkev sv. Ivana v Gorici 25.000 lir.
N. N., Sovodnje: za lačne 100.000 in za cesto na Sv. goro 100.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Bandelj za cerkvico v Kamnolomih 100.000; De Corradi za isto 100.000; Tuso 90.000; Bortolotti 50.000; Ferletič, Doberdob 40.000; Šemec 20.000; Terčon 20.000; Radovič 20.000; Škrk 10.000; Ferlat 5.000; Pertot 5.000; ob bla goslovu družin:	Postaja 1.120.000; trg
370.000; vas 2.400.000 lir.
SMReKK vos invitat
AD TOGATAM FESTAM
Vestis romana necesse est.
Kulturni dom 13. febr. 1988 Vstop samo z vabili.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Ana
Sosič 20.000; ista za strežnike 10.000; Ivanka Škerlavaj 10.000; Marija, Janez in Metka Kacin od 4. obletnioi smrti očeta dr. Antona 150.000; Jole Daneu v spomin na mamo 50.000; ista v spomin na Marijo Dolenc-Hollstein 25.000; ista v spomin na Rinkota Vidau 25.000; druž. Andolšek v spomin na moža, očeta, sorodnika Ivana
100.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugih: Viktorija Maver v čast Matere božje 100.000; druž. Andolšek v spomin moža, očeta in sorodnika Ivana 100.000 lir.
Družini Mužina-Bajc v spomin na svoje rajne za Katoliški glas 100.000 in za sklad Mitja Čuk 100.000 lir.
Ga. B.M.P., Trst: v spomin na svoje rajne za Sv. Goro 15.000 in za poboljšanje ■naše mladine za Marijanišče na Opčinah
15.000 lir.
Neva Zerjal-Fonzari: za Katoliški glas
50.000, za Mladiko 50.000, za misijone
100.000, za cesto na Sv. Goro 50.000, za dela v Marijinem domu v Rojanu 200.000, skupno 450.000 lir.
Za Marijino družbo v Trstu, ul. Risorta: Tončka Curk ob svoji 82-letnici 100.000; Bojana Simčič 30.000 lir.
Za misijonarja Ivana Štanta CM: Marija Petejan 50.000; N. N. 500.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa SJ: N. N., Opčine
50.000 lir.
Za Sv. goro: Marija Oberti ob obletnici rojstva 100.000; Jelka in Maks Šah 50.000; Marija Pelicon 10.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Spored od 31. jan. do 6. febr. 1988
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.10 Mladinski oder: »Zup-tup«. 11.45 Vera in naš čas,
12.00	Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 Nediški zvon. 15.00 Šport in glasba ter »Z nedeljami v olimpijsko leto«.
Ponedeljek: 8.10 Primorski emigranti od Soče do Mlade Soče. 8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored.
11.30	V svetu mladih. 12.00 Skok v preteklost. 13.20 Gospodarski tednik. 14.10 Otroški kotiček: Glasbeni vrtiljak. 14.30 Govorimo o glasbi. 15.00 Križanovska: »Neme-za«. 15.30 Mi mladi. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi dn glasba. 18.00 Kmetijski tednik. 18.30 Top lestvica.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 8.45 Za vsa kogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Od prehrane do potrošništva.
14.10	Govorimo o glasbi. 15.00 Prežihov Vo-
S »Katoliškim glasom« v Fatimo
V	Marijinem letu prireja naš list marijansko romanje v Fatimo na Portugalskem. Spotoma se ustavimo tudi v Santia-gu de Compostela, v Zaragozi (Pilarska Mati božja) in na Montserratu pri Barceloni. Potovanje bo trajalo od ponedeljka 25. julija do petka 5. avgusta vključno.
Vpisovanje se prične takoj. Dokončno ceno objavimo v prihodnjih dneh. Ob vpisu je treba plačati 300.000 lir. Prijave sprejema uprava Katoliškega glasa od ponedeljka do petka od 9. ure do 12.30, tel. (0481) 83177, izven tega časa g. Jože Jurak, tel. (0481) 882116 do 8. ure, popoldne od
14.30	do 16.30 in po 20. uri.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
PUSTOVANJE ’88
v novi telovadnici ob Katoliškem domu v Gorici bo v soboto 13. februarja ob 20. uri.
Vse viže bo igral ansambel TAIMS - KRAŠKI FANTJE
• krofi, »kroštole« (vključeno v ceno), klobase, dobro založen
bar
• nagrajevanje najlepših mask:
— posamezniki (pokal, 5 m klobas)
— najlepši pari (pokal, 10 m klobas)
— najlepše skupine (pokal, 15 m klobas)
— najštevilnejše skupine (pokal, 20 m klobas, 24 steklenic vina).
Prijave za tekmovanje ob dvigu vabila.
Vstop samo z vabili. Dobite jih v Gorici: Katoliška knjigarna, Roman bar, trgovina Kosič Andrej; v Trstu: knjigarna Fortunato; v Nabrežini: papirnica Terčon. Število je omejeno. Pohitite! Maska (ne)obvezno! Prispevek 20.000 lir.
Za otroke in mladino se bo začelo pustno rajanje z nagrajevanjem mask ob 15. uri.
MulrsM
Za Nedeljo katoliškega tiska
nastopi 31. januarja ob 16. uri v Katoliškem domu v Gorici dramska skupina PD Štandrež z Goldonijevo veseloigro
»Prebrisana vdova«
Med odmori TOMBOLA za katoliški tisk.
rane: »Doberdob«. 15.25 Od prehrane dc potrošništva. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Z. Kovač: »Scrante-man Scaraldo«. Igra.
Sreda: 8.10 Oddaja iz Kanalske doline.
8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Ženska in naš danes. 13.20 Mešani zbor Svoboda iz Šoštanja.
13.40 živ-žav. 14.10 Od Milj do Devina.
14.40 Drugačen glas. 15.00 Prežihov Voranc-»Doberdob«. 15.25 Ženska in naš danes.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba.
18.00 Matjaž Kmecl: »Slovenska postna premišljevanja«.
Četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Svet, v katerem živimo. 12.00 Med nebom in zemljo. 14.10 Na goriškem valu. 15.00 Prežihov Voranc: »Doberdob«.
15.30 Dr. F. Bučar: Problemi sodobne družbe. 15.45 Glasbeni telefon. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zbor iz Finske. 18.00 Spomini na Alberta Rejca. 18.30 Naši toni.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 9.00 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Umetnost in kultura. 13.20 Študentski zbor iz Kamnika. 14.10 Otroški kotiček: Rišite z nami! 14.30 Okoli po svetu. 15.00 Prežihov Voranc: »Doberdob«.
15.30 Umetnost dn kultura. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Revival za danes.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Človek in okolje. 14.10 Oddaja o Reziji. 17.00 Kulturna kronika.
17.10	Mi in glasba. 18.30 V ritmu jazza.
Tako v Nabrežini prirejajo Nedeljo katoliškega tiska
DAROVI