Aleksandrov:   Narodna  pesem.
583
Ta pot s postaje v vas ni ravno dolga, In kolikor je bližje svoji hiši, Tem bolj  zastaja mu stopinja gosta. V srce mu sili neko boljše čuvstvo, Kroti sam sebe:   ne prenagli se! Lahko mogoče, da se je kdo Osvetil njemu zdaj iz mladih let! Toda ne, ne! Kdo mogel bi storiti Kar z lepa toliko mu  zlo. Zločinka Gotovo je!  In kri zavre mu z nova.
Tam ona luč ... v njegovi rojstni koči!
Neznana moč ga vleče urneje.
Da prej zagledal svojo ženo bi ?
Ne,  žene ne; saj zdaj  mu več ni žena,
Le sina vzrl bi rad,  to srčno kri . . .
Po prstih plazi tiho se pod   okno,
Oči upre strmeče v znano sobo —
Zazdi se mu, da  pada mu obroč Od srca proč,  ki ga trdo je stiskal. Naenkrat lažje diha va-se zrak, Kako je ves vesel in  prerojen!
Prizor tam  v sobi ga je razvedril.
Ob klopi, pred podobo Majke Božje
Kleči na tleh pobožno sin njegov,
Lep dečko,   ki   je vzrastel   mnogo   od   takrat,
In poleg njega ona, obdolženka.
Z rokami sklenjenimi molita
Pol tiho:   >•>Za očeta,  Oče naš . . .
Da Bog bi zdravja dal mu,  in  da skoro
Prišel domov bi  srečno in  veselo!(<   —
Laščan.
4
Narodna pesem.
aj  pravite,  kaj  pravite,                             Saj to ni  res,  saj  to ni res,
Hudobni vi ljudje,                                    Prav nič ne veste vi!
Da dragi moj, da ljubi   moj                    In sproti le izmišljate
Ne mara več za-me ?                                Vi puste si laži.
Da, pač ga ne poznate še, 1 Kak ljubi me zvesto, In vaša laž,  le pomnite, Očita skoraj bo . . .
Aleksandrov. ------' •'••* '------                                         38*