Za poduk iu kratek oas. Vendski zvonovi v Virhovskem jezeru. (Ljudska pomorska pravljica; poslovenil 0. H. Šalamun.) V Pomorju se jedno jezero imenuje »Virhovsko«. Na njegovi zapadni strani je vas, ki se kliče tudi Virhov. Na vzhodni strani pa je vas »Sassenburg«. V starodavnih časih so tukaj prebivali Vendi. V večem številu so se pa naselili v vasi Hassenburg, katera se je tedaj klicala Virhov. Poslavili so si prav veliko in prostorno cerkev in v zvonik so obesili najlepše zvonove celega kiaja. Zgodilo se je pa pred več sto leti, da so Saksonci zasedli deželo in si jo tudi tako osvojili, uboge Vende, prejšnje prebivalce pa so zaničevali in podjarmili. Saksoncem se je vas Virhov tako dopadla, da so pregnali mirne Vende, sami se naselili in jo imenovali Sassenburg. Pregnani Vendi so se tedaj preselili na nasprotno stran jezera in so tam zopet ustanovili vas Virhov, katera bi jih spominjala na prejšnje staro selišče. Iz svojega starega sela niso vzeli s seboj nič drugega, kakor tako priljubljene jim zvonove. Teh so se tako veselili, da niso mogli oditi brez njih, oni naj bi jih spominjali kraja, kjer so bili rojeni oni, njih predniki in roditelji in katerih trupla pokriva tam že hladna zemlja. In Saksonci niso jim privoščili tega jedinega spomina na prejšnji kraj. Kar naenkrat prilomastijo v novo vas Virhov in jim siloma vzamejo zvonove, da bi jih čez jezero pripeljali na svojih čolnih. Ali to ni se jim posrečilo: ko so prišli namreč na sredino jezera, nastala je nagloma nevihta, jim razbila tako vse čolne, da se ni mogel oteti smrti Šaksonec. Tudi zvonovi Vendovski so se ž njimi vred na dno jezera potopili. Pravijo še dandanes, da jih je ta nesreča zadela zastran zvonov, da zvonovi niso se hoteli ločiti od svojih prejšnjih posestnikov Vendov in služiti Saksoncem; zato so se rajši na dno jezera potopili. Še sedaj se nahajajo pod gladino jezera in nihče jih ne more vzdigniti. Mnogokrat jih utegneš še slišati, tam prepevajo svoje žalostinke z nekakim človeškim glasom, da morajo na dnu jezera ostati in se ne morejo več k Vendom vrniti in tam božjo čast in slavo prepevati. Smešnica. Pred sodbo stopita mož in žena; žena toži moža da jo pretepa. »Oče« nagovori torej sodnik moža, »oče, ali ste imeli že kedaj kazen?« >0j, žlahtni gospod«, odvrne mož ponižno, »imel in Se imam, tu-le stoji kraj raene«.