Joža Lo Trenete
Legenda o menihu pisarju in vrednosti črk
Stoji tam v Bistri samostan,        Sobrate neki dan je zbral, o j samostan,  na daleč znan.          jih hvalil in navduševal:
Menihov trinajst v njem živi,        »Vse dobro je in je lepo, pobožni so in učeni vsi.                 a lahko lepše bi bilo!
Vsak dan lepo mašujejo in večnost premišljujejo.
Še svete knjige pišejo in sprelepo jih rišejo.
Po črno pisanih straneh preliva živih barv se smeh.
Tu v iniciali je Bog sam, svetnik ožarjen v drugi tam.
Tu spet žival in tam pošast upodobljena je v božjo čast.
In še je stran ko vrt cvetlic prečudežnih in rajskih ptic.
Tako pod spretno se roko lepota drami čudežno.
Tako življenje tihih ur zadiha iz miniatur.
Poglejte le volumen ta, ki lepšega svet ne pozna!«
In je v debelo knjigo zrl, ki jo pred brati je odprl:
»To biser je, to je zaklad, ki ustvaril ga je brat Amat.
Potekel je že cel vek let, odkar zapustil je ta svet.
O njem prenekateri list popisal davni je kronist.
Tako sem v naši kroniki bral o Amatu prav te dni,
da bil v pohujšanje je vsem sobratom v samostanu tem.
Posvetnosti se ni znebil, ko drugi nikdar se krotil.
O. A. M. D. G. konča menih, vesel foliantov pisanih.
Najbolj vesel je knjig opat, ki hodi jih občudovat.
Kar tu ga veselilo je, bilo samo črnilo je,
pero in barve in še pult -živel je le za knjige kult.
62
Ko DE PRAECEPTIS delo je skončal, ga doletelo je —
poklical ga je k sodbi Bog, kako držal je dekalog ...
Družina samostanska vsa prosila zanj  je usmiljenja.
Se tisto noč pa brat kronist popisal je tako nov list:
— Hoteč pisati nekrolog, mi padlo je pero iz rok.
V nebo odprto sem strmel in v grozi sveti kar medlel.
Pred mano bil je Bog sodnik, ob njem uboge duše lik,
ki zase so zahtevali demoni z grehov jo vezmi.
Kar svetel angel prileti s prelepo knjigo in veli:
jUsmiljenje, pravični Bog, glej delo to njegovih rok!'
In DE PRAECEPTIS v roke vzel Bog knjigo je in bil vesel.
Tako je v zbor zaklical — bil
,Preglej jo, angel, in preste j, v njej koliko je črk, povej!4
In angel štel je in je štel, a brat Amat je koprnel...
Število črk za eno le presegalo je grehe vse.
Za eno črko Bog sodnik otel peklenskih je verig
sobrata našega,  a v čas
na svet je moral spet med nas,
da bi popravil, kar je kdaj grešil, in si zaslužil raj ... —
Tako kronist, a brat Amat, ki zdaj je že nebeški svat,
naj bo vam vzor v pisanju
knjig in še pri Bogu priprošnjik!«
»Bog daj! Zdaj moja ura je
prišla —
Ad gloriam maiorem Dei
omnia!«
In se sesul je v bel pepel, iz njega bel golob se vzpel...
trinajsti brat e brat Amat.
63