Poprava domačih in šolskih nalog* v ljudski šoli. Ako v sledečem sestavku obširnejc razpvavljam na videz nialenkostno učiteljsko delo — popravo domačih iu šolskih nalog, zgodi se to prvič zaradi tega, da marsikaterega opozorim, to velevažno stvar ne preveč ali celo popolnoma prezirati in drugič, da mlajšiui tovarišem in onim, katerim način tcga dela ni popolnoma jasen, pojasnim in prepuščam v posnemanje. V poprejšnji učiteljski dobi, predno. je velevažna šolska postava s 14. maja 1869. 1. prišla na svetlo in v nekaterih krajih še precejšno število let pozneje, bila je običajna navada, da so koncem šolskcga leta vso šolsko mladino v nazočnosti odličuega prebivalstva izpraševali v vseh onih predmetih, katerih se je raej letom učila. Da se je pri tacih preizkušnjah inej drugira tudi zahtevalo veliko praznega blebetanja, urae se samo ob sebi. Pri tej preizkušnji moral je učitelj kazati vso svojo spretnost, pridnost in učenost, ker mej poslušalci bili so samo taki občani, ki so niu lehko pomagali ali pa škodovali. Učitelj se je moral tedaj truditi, da je zadovoljeval svojim prednikoin ter vsem poslušalcem. Njegovo delovanje mej šolskim letom je bilo tedaj večinoina na to obrneno, da je bil uspeh in vtis na poslušalce — občudovanja vreden. Kako je inej letoin poučeval, sc ne more razpravljati; toda koncera šolskega leta raoral je čudežc delati, in zato je potrebovol pridnih, talentiranih učencev, in takih, ki so preniožnejšt: stariše imeli; zato so se tudi samo taki veliko koristnega in razumljivega, mnogo pa tudi mehaničnega in nerabljivega učili. Bolj ali manj navadno moralo se je pripetiti, da so se ravno sinovi poslušalcev obnesli, da je bil potem učitelj pohvaljen. Več kot polovica učencev. več kot polovica tvarine, ki bi se stnela v šoli prebaviti, bilo je zancmarjene. Učitelj, kateri se mora po današnjem pravem načelu ravnati, da vsaj dve tretjini ali tri četrtine učeucev v prihodnji višji razred ali oddelek pošlje, bi bil tedaj kaj slabo izhajal. Poprava zvezkov t. j. nalog je sredstvo, ki more učiteljevo delovanje, njegovo spretnost, pridnost in natančnost v šoli neovrgljivo najboljše in najložje kontrolirati, ki daje pa tudi učitelju ponioč, če se inu je opravičevati, ako bi mu kdo hotel krivico delati. Kako pa naj vestni učitelj izpolnuje to svojo nalogo? Poglejmo precej v začetku šolskega leta v prvi razred, katcre koli večrazrednice, je pa tudi enako, ako gremo v enorazrednico, tedaj vidinio, da se učitelj mora kaj kmalu pečati s tablicami, otrokom veleva zdaj take, zdaj druge črte delati, dokler ne pride k posaniezniin črkam. Ko se je to zgodilo, potem pa že mora učitelj nsto oči" imeti, povsod mora kazati, kako se dela ta ali ona poteza, kako se ta ali druga črta veže z naslcdnjo i. t. d. Tako se godi kake pol leta in še dalje; potem pa pridejo na vrsto pisalni zvezki. Koliko veliko dela in prcmišljevanja daje to malemu dečku! Ako tedaj pomislinio, koliko različnih vaj že učenci v tem razredu dobivajo za šolske ali domače naloge, koliko napak se nabaja v tacih nalogah, kako lahkomišljeno nekatcri svoje naloge zvrševajo, spoznamo, da je to popravljanje če ne težko, vsaj silno utrudljivo in zaniudno. Po vseh takih vajah more učitelj učence še le vaditi redno in enakoinerno pisati. Ako si učitelj zvezek za zvezkom brani v šolski omari, in ako koncera šolskega leta sam ali kdo drugi to zbirko pregleduje, počenši od prvega do zadnjega zvezka, našel bode marsikatero napako še, t. j. sprevidel bode, da je tu ali tam še premalo pazil in prepovišno popravljal; sprevidel pa bode tudi, da je tu nakopičeno mnogo učenceve pridnosti, mnogo pa tudi učiteljevega truda. V teh zvezkih bero se učenceve in učiteljeve zmožuosti, spretnosti in pridnosti. To je tedaj prva prednost pri popravi zvezkov. Poglejmo dalje! Knjiga Slovenska V XYIII. veku. V. Jernej Basar, redovnik tovaištva Jezusovega, pridigar v stolnici sv. Nikolaja (P. Bartholoraaeus Bafsar, Carn. e S. J. concionator Carniolicus in Catbedraii S. Nicolai Labaci . . Bibl. Carn. p. 9), rojen Kranjec, živel tudi na Koroškem (ut Carniolicum etiam Patriae nostrae idioma), sicer neznan. Spisal je Conciones juxta libellum Exercitiorum S. P. Ignatij in singulas anni Dominicas digestae per P. Bartholomaeum Bafsar Societatis Jesu Sacerdotem. Pridige is bukvic imenvanih Exercitia S. Očeta Ignacia zložene na usako Nedelo čez lejtu. Labaci, Typis Adami Friderici Reichhardt. Anno 1734. 4°. 516. Za geslom: Populis populariter est loquendum: omnibus necessaria dicenda sunt more omniura; naturalis lingua chara simplicibus, doctis dulcis. S. Chrysost. — poklanja knjigo . . Francisco Dreer . . Rectori . . Valentino Cadelli . . Secretario caeterisque Confoederatis . . Sacerdotalis sub titulo S. P. Ignatij Sacra ejus Exercitia obeuntium, in Eberndorff erectae Sodalitatis . . češ, da le po njih sovetu je dal svoje pridige v tisk, ut sic Dei ter Opt. Max. laudera . . Carniolicum etiam Patriae nostrae idioma non voce duntaxat, sed publicis etiam typis eloqueretur .. Pi-edgovor: Po tim, kir je meni od mojih Vikših naloženu bilu u' krajnskimu jeziku ene Bukve popisat, so meni na misov peršle taiste sicer majhine, pak vender imenitne bukvice, Exercitia S. Očeta Ignatia imenvane . . . Inu sern si naprej uzel, moje čez lete bukvice zložene Pridige vunkej na svitlobo dati. Zdajci pak u' začetku tiga meni naloženiga della sem en dajlni čas premišluval, na kaj za eno vižo be.govoril, inu z' kaj za enimi puštabi, al čerkami be krajnske besede pisal? zakaj je raminu velik zločik mej ludmy slovenskiga jezika: eni na mejsti I špogajo u, koker sem biv; drugi pak 1 na raejsti n sem bil. Eni nikatere besede izrečejo bitru, drugi pak taiste potegnejo; koker so potlačili. so potlačyli, inu toku naprej: dokler je velik izločik tudi per drugih besedah, sem otel per tinio mojmo pisanjo eno srejdno pot deržati, katero tebi u' timu predgovoru pokažem. 1. Veči dev pišem, koker je u bukvab krajnskih Evangeliov, u katerih na mejsti u najdeš postavlen 1 sem bil, inu ne, sem biv. 2. Na mejsti e u' časi a koker namorem, nemorem ... 8. Kir je y, se terši, inu počasniši izreče, ta i pak hitreši, koker: od drugih rečy, nemorem reči . . 13. i, u vocal, j, v consonans; ta dougi j se dostikrat izreče, de se komej čuti, koker peljem, duco, dianje, zdihvanje. 14. Sem se ogibal nemških besedy, kulkur sem mogel, zunej tistih, katere so že krajnskimo jeziko lastne postale: koker ursoh, folk, kunšt ... 16. Useh leteh izločkov konc be se lohku sturil skuzi lete čerke: w A kir pak preveč pogostu postavlene be, morebiti, veči zmešnjavo delale, za tiga vola taiste na strani pustim, satnu u enih krajih zaznamnijem, kadar namreč očem ta zadni a al e nisku, kasnu in (toku rekoč) z' zapertimi usti izreči, koker oni terpc, illi patiuntur, leta volitat, leta ista. Skuzi taku krajnsku pisanje jest Slovencam obene terdne regelce nestavim, temuč samu pot rezodenem k' lohkešimo branjo tiga mnjga pisanja, kateru, če najdeš, de ny po timo opominvanjo sturjenu, de je per nikaterih besedah eden al drugi pustab premenjcn, prestavlen, uven izpušen . . ., prosim, mene ymej za izgovorjeniga, dokler letu je moglu več drugim u roke priti, kir se lohku (•na al druga zmotnjava pergody. — Cez use to ymam vender upanje, de boš usako besedo lohku zastopil, Bog otel! deb' toku tudi zapopadel, lejpe nauke, katere tukej naprej nesem, ne tulkajn k' branjo, kulkur h' preraišluvanjo . . Lete rarije pogovoro od Perve Adventne do Finkuštne Nedele bell Premišluvanje od Finkuštne do puslejdne Nedele po S. Troyci Pridige imenujem . . . Beseda naj se kaže a) iz Preniišluvanja: Na pervo Nedelo u' Adventu. Od cil', inu konca, h' katerimo je Clovek stuarjen. — Respicite, et levate capita vestra. Luc. 21. Gledejte, inu uzdignite gori vaše glave. Pridige, katere donašni dan sačnem, inu skuzi potuuč Božjo boru do finkuštne Nedele naprej nesel, ueuiajo pridige, ampak premišlovanje imenvane biti; dokler so zložene iz bukvic imenvanih Exercitia Svetiga Očeta Ignatia. U katerih čioveka po treh potah pelje k' enimo popolneina svetimo živlenio, u' tim, kir u pervimu potu (In via purgativa) oče, de be premišlovali pervič cil inu konc, h katerimo smo stuarjeni. K drugimo natn kaže hudoba tiga greha, skuz kateriga smo zašli od našiga cil inu konca. H tretimo, nas žely od greha odverniti skuz spomyn teh strašnih slehernimo človeko naprej stoječih puslednih rečy. U timu drugimu potu (In via illurainativa) nas u lepih tugentab podučy. Kir ny sadosti greha se ognyti, ampak je tudi potreba dobru sturiti. U timu tretimu potu (In via unitiva) nas oče skuz zaveza suete lubezni z' Bogam skleniti. To je en kratki sapopadek celih Exercitiov, katere današni dan začnemo skuz premišlovanie cila inu konca, h katerimo je ussaki človek na svet stuarjen, slasti, ker h timo nam perložnost da S. Lukeš u današairno Evangelio rekoč: Respicite et levate capita vestra. Gledejte inu uzdignite gori vaše glave. Koker deb' otel reči: Rezgledejte se, inu spoznajte, de niste na svet stuarjeni, debe usselei ta svet uživali, temuč debe skuz bogaboječe živlenje ta vam naprej postavleni cil inu konc dosegli, kateriga S. Oča Ignatius naprej nese z timi bessedami: Creatus est homo ad hunc finem, ut Dominum Deum suum laudet, ac revereatur, eique serviens tandem salvus fiat. Človek je stuarjen h timo cil' inu konco, debe Gospoda svojga Boga bvalil, častil, tar njemo služil, inu debe po titn bil zveličan. To je ta cil inu konc, za vol' kateriga je en usaki človek na svet stuarjen: tiga bomo u treh Puncteh premišlovali. Prejden sačnemo, prossymo večniga GospodBoga za gnado, inu za resvetlenje rekoč: 0 Dobrutlivi, milostui Bog, jest te ponižnu prossem! poteidi moj spomyn, resvetli moj ura, in omeči mojo neukretno volo, de bom moj cil inu konc zamogel spoznati, inu po temo possehmav moje živlenje obračati . . . Vzgled bodi b) iz Pridige Bod časti inu huale Mariae Divice". P. 1. Aku očeš, o človek, visoko čast inu urednost Marie Divice prov zastopiti, tok' pomisli ner poprej : kok' zlu je njo sam večni Syn Božji častil, inu lubil: de pak boš letu popolnima zapopadel, postavi na eno stran use imenitne, velike, inu častite priatle inu priatelce Božje: kulkur najdeš vernih Abraharaov, stanovitnih Jozefov, brumnih Davidov, poterpežlivih Jobov, divičnih Danielov: postavi use Jogre, kateri so h' Christuso prebernilli cele dežele, cela krajlestva, postavi neištvenu veliku Maternikov, kulkur znaš Lorencov na rezbelenih rožeh, Ignaciov verženih mej zverine, Clemenov pabnenih u goreče apnence, Vincencov na ostre žeble položenih, Jacobov na strašne križe pervezanih, inu druge, kateri so iz lubezni pruti Christuso grozovitne martre prestali: postavi use Sv. Škoffe inu Appate, use Ss. Pušavnike, use Sv. nedovžne Divice, katere so se odpovedale usim posvetnim luštam samu za tiga vola, deb' Jezusa zamogle itneti za svojga ženine; na to drugo stran pak postavi samo Mario Divico, inu boš nešel, de ona brez use perglihe je čez use lete ukupei zbrane, Christuso ner lubiši, ner častitiši. Toku je že zdaunej izgovoril inu skazal ta učeni P. Suarez: Deus plus amat solam Virginem, quam reliquos Sanctos omncs. Bog bell lubi samo Mario Divico, koker use druge Svetnike; ravnu, koker nebešku sonce za lubu yma, inu resvetli samo luno čez vse druge zvezdc: toku tudi govore S. Ansolmus, S. Boaaventura, S. Bernardin . . . Aku želiš še več zastopiti, tok' pošlušej, kar Ona sama na znanje da rekoč: Fecit mihi magna, qui potens est. Ta, kir je mogočen, je velike rečy meni sturil: čez katere bessede govory naš učeni P. Suarez: Mensura privilegiorum Virginis est potentia Dei. Mera posebne "častitosti Mariae Divice je mogočnost Božja. 0 neizrečena velikust inu visokust časty inu huale Mariae, katere mera je neizmerjena mogočnost Božjal Od tod se meni zdy, de jo obeni reči, obeni stuari ne bom bell popolnima perglihal, koker vinski terti; zakaj? za vola prečudne pohleušine, aku je lyh vinska terta tnej drugimi drivesi ner imenitniši, vuner ondi, kir je zasajena, se kaže zaničvana: za vola čistosti, kir noče per mlaki rasti: za vola serčnusti, kir se ne ustraši ozeleniti, inu cvesti na uročimu, inu golimu hribu: za vola žlahtnusti nje obilniga inu sladkiga sadja: za vol' usih teh, je rejs, pak ner bell še za vol' eniga druziga ursoba pergliham Mario eni vinski terti. Bres tfga vejš, da usaku drivje raste do ene sebi lastne visokusti, mimu katere se malukedej pouzdigne. Vitis sine fine crescit. Plin. 1. 14. c. 1. Sama vinska terta je enu taku drivje, kateru se nikdar neustavi, teinuč vednu naprej raste, inu se toku visoku pouzdiguje, koker visoku je tistu drivu, na kateru se naslanja, inu perjeiua. Maria ta preslahtna vinska terta se je naslonila na Christusa Jezusa, koker je od nje rečenu u visoki pejsmi: Quae est ista, quae ascendit de deserto, delicijs affluens, innixa super dilectum suum? gdu je leta, katera u pušavi gori gre z velikim veseljam naslonena na svojga lubiga? Ascendit, sicut vitis propago, in superiora se erigens. S. Ambros. Gre gori, koker ena vinska mladika, inu se na visoku pouzdiguje: brez mere visoko je to drivu, kir je sam Christus Jezus, kir Maria vinski terti perglihana je na tiga naslonena, lohku o človek iz tiga doli uzaineš, de visokust nje popolmcosti, nje časty inu hvale je skorej neizrečenu bres use mere, bres usiga konca velika (Str. 494. 499.) itd. BDie Sprache dieser Predigten ist ohne grammatische Richtigkeit und Consequenz. P. Bassar, sagt Hr. Kopitar, scbreibt richtig so, wie er spricht, aber er spricht nicht schulgerecht. Das Lustigste ist, dass er seine Regellosigkeit und seinen ganzlichen Mangel an Grammatical - Orthographie fiir den seligen Mittclweg zwischen den Localmundarten will gelten machen. Ubrigens sind diese Predigten, eben weil der Verfasser sich weniger an die grammatische Steifheit gebuuden, sehr wohlklingend (nunieros), und dieuen, da sie dem gemeinen Manne wie aus dem Munde geschrieben sind, zugleich zum Beweise, wie nahe der Schriftsprache noch imraer auch die noch so vernachlassigte Umgangssprache des krainischen Bauers ist, von deren Verderbtheit P. Marcus nicht genug Schlimmes sagen konnte. Kopitar S. 110—121, wo auch Sprachproben daraus (Šafafik Slow. Schrift. S. 123)."  Učitelj popravlja nologo za nalogo in se prepriča, kako priden je ta ali oni učenec, ali jo je sam naredil, ali so mu drugi pomagali in koliko; on posamezne naloge enega učenca mej seboj primcrja in ako zraven še gleda na njegovo drugo znanje, ve, kako učenec napreduje. Dalje ima poprava nalog tudi to prednost, da je učitelj vedno v stanu, učenceve napake v pisanji natanko popravljati, da mu jih more odpravljati. Slednjič poprava nalog veliko pripomore k temu, da učitelj učence veliko lahkeje vadi rednosti, čistosti, pridnosti in lepega vedenja. Ako učenci vidijo, da je vsaka njihova naloga popravljena, da je pod vsako tudi zasluženi red zapisan, potrudijo se, da pišejo boljše in pravilneje. S tem pa so učenci bolj in bolj pridni ter se spodobneje vedejo. Pa še po drugi strani koristi učitelju, ako učencem vestno popravlja naloge. Ne samo, da tnko svoje dolžnosti vestno izpolnuje, da je učence rnnogo ve6 naučil, temuč on si je tudi prihranil mnogo druzega truda, jeze, kaznovanja, ter s tem tudi pokazal, da je izurjen učitelj in odgojitelj. če se učenci navadijo, da naloge sami t. j. samostalno izddujejo, in da jih 6 pravem času v šolo donašajo, jim je to že lepa podloga k pravemu značaju, h kateremu jib mora učitelj vedno pri vsaki priliki napcljevati. Že prvo šolsko leto vidi se sad pridnosti, ako učitelj vestno popravlja naloge; še bolj pa se to z dobičkom dela poznejša šolska leta. Tu se pismene naloge cepijo v več strani; treba je učencu vedno bolj duševue moči napenjati, da svoje naloge prav izvrši; tu je tudi ujegova lehkomišljenost že večja, ga večkrat zadržujejo domača opravila, da ne more izpolnovati svoje dolžnosti; zato je treba učitelju posebne pridnosti, da učencem naloge o pravem času in dobro popravlja. Posebno mora gledati, da so lepopisni zvezki v redu, da učenci pravopisja in spisja ne zanemarjajo. Tu more si učitelj popravljanje nalog tako olajšati, da vsem učencem vkupno naloge popravlja, nekako tako: Učenci naj mej seboj zvezke menjajo in potem naj učitelj sam ali pa kateri učenrc nalogo počasi na šolsko tablo prav spiše in vsak mora potem v nalogi nahajajoče se napake popravljati. To je posebno važno delo, kajti učenci mej soboj bolj in bolj spoznavajo pisave; tisti, kateri slabeje piše, kakor je v zvezku svojega součenca pisano, sramuje se in se potem potrudi, da njemu enako piše; tisti pa, kateri lepše piše, kakor je v zvezku pisano, bode zopet videl, kako ne sme pisati; kdor vidi veliko napak v zvezku, ve, da tako ne sme delati; kdor nobene ali malo napak dobi, prizadeval se bode, da bode ravno tako delal. Vedno pa inora učitelj tako popravljenc zvezke še sam pregledati in se prepričati, da je vse v redu. To se ve, da to daje mnogo truda, pa je tudi dobiček velik. V višjlh razredih pride zraven take vkupne poprave še ta, da učitelj napake le zaznamnja, da jih podčrta, in učenec mora potem nalogo sam popraviti; vender mora se učitelj pri prihodnjem pregledovanji zvezkov prepričati, so li učenci to storili, ali ne. To delo učitelju daje mnogo truda, zato pa tudi učencem ne daje preveč nalog, terauč le bolj redkoma. Učenci se ne navadijo pri tem površnega dela, kakor se to tako rado pripeti. Stariši tudi nimajo toliko troškov, ter ne godrojajo nad otroki zaradi velike potrate papirja, peres, zvezkov i. t. d., pa tudi ne nad učiteljem, in se lebko vsak trenutek sami prepričajo o pridnosti in o uspešnem napredovanji svojih otrok. Vidiiuo tedaj, da ravno vestna poprava domačib in šolskih nalog učitelju veliko, veliko pripotiiore k uspešnemu poučevanju. Tega sicer zelo zamudnega in težljivega dela naj se tednj učitelj nikakor ne boji, ter naj ga vestno opravlja. A. L.