OTROK IN KNJIGA 34 Trivialna mladinska književnost se torej od nemladinske razlikuje tudi po svoji vlogi v bralnem razvoju, s tem pa se odprejo vprašanja, važna za književno didaktiko, kot kako vključevati trivialno književnost v razvijanje bralnih sposobnosti in pridobivanje bralne kulture. Igor Saksida: Oblikovanost trivialne mladinske književnosti in njena vloga v bralnem razvoju Če je sposobnost domišljijske transformacije stvarnosti in urejanja novih svetov otrokom torej imanentna, je vendarle mogoče, da jo sodobna civilizacija s svojo urejenostjo uniči. Tako, da je uspava, jo hromi in zato sistematično zmanjšuje... Otrok z zakrnelo domišljijo ne more sestaviti literarnega sveta, ki bi lahko konkuriral barvni bujnosti instant domišljijskih podob, ki ga z njimi (brez truda) televizija masovno preplavlja. In zato je treba domišljijo trenirati! Metka Koroigel: Aktivni ustvarjalni postopek v sklepni fazi šolskega ukvarjanja z mladinskim literarnim besedilom Razumimo živalske demone v čarobni pravljici - kot fantazmatsko personificiranje naših skritih razdiralnih sil in hkrati kot izziv nam samim, da jih premagamo v dramatičnih veriženjih dozorevanja. Walter Scherf: Živalski demoni v čarobnih pravljicah Med likovne ustvarjalce, ki znotraj ilustracije ustvarjajo avtohtoni slikarski svet, ki ga poleg obvladanja slikarske obrti in poglobljenega odnosa do literarne predloge, ki zahteva poznavanje kulturnega ozadja dogajanja, odlikuje neka posebna slikarska poetičnost, spada zagotovo Miroslav Šuput. Maruša Avguštin: Miroslav Šuput Na ovitku: Ilustracija Miroslava Šuputa iz knjige Lačni kamni (Rebin-dranath Tagore), MK 1988 ^l-in /r, / , . . ^ . , , ^ ^ ' ISSN 0351-5141 OTROK IN KNJIGA REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI, KNJIŽEVNE VZGOJE IN S KNJIGO POVEZANIH MEDIJEV 34 1992 MARIBORSKA KNJIŽNICA PEDAGOŠKA FAKULTETA MARIBOR OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2, 3 in 4) se je leta 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto Uredniški odbor: Alenka Glazer, Marjana Kobe, Metka Kordigel, Janez Lombergar, Tanja Pogačar, France Prosnik, Igor Saksida, Darka Tancer-Kajnih Glavna in odgovorna urednica: Darka Tancer-Kajnih Sekretarka uredništva: Branka Lempl Časopisni svet: Zmago Golob, Tilka Jamnik, Slavko Hočevar-Jug, Daija Kramberger (predsednica), Majda Potrata, Alojz Širec, Darka Tancer-Kajnih Redakcija te številke je bila končana 5. novembra 1992 Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji Izdajajo: Pionirska knjižnica Mariborske knjižnice. Pedagoška fakulteta Maribor, Festival Otrok in umetnost in Pionirska knjižnica Ljubljana, enota Knjižnice Oton Župančič Ljubljana Naslov uredništva: Pionirska knjižnica, 62000 Maribor, Rotovški trg 6, tel. (062) 23-858, telefax: (062) 26-391 Uradne ure: v torek od 12. do 13. ure Revijo lahko naročite pri Mariborski knjižnici. Nakazila sprejemamo na račun: 51800-603-31086 za revijo Otrok in knjiga Igor Saksida Ljubljana OBLIKOVANOST TRIVIALNE MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI IN NJENA VLOGA V BRALNEM RAZVOJU 0. Četudi se je literarna veda s trivialno književnostjo začela ukvaijati šele v dvajsetem stoletju - izraz trivialna lu\jiževnost je v znanost uvedla leta 1923 germanistika Marianne Thalman, beseda Trivialliteratur pa je "prvič registrirana 1855. leta" (Škreb 1981: 170) - je bila že leta 1987 zapisana ugotovitev, "da je končno število študij o trivialni književnosti in njenih posameznih podvrstah začudujoče veliko" (Matic 1987:169). Posamezna dela o tej vrsti književnosti posegajo v njeno zgradbo, se dotikajo značilnosti posameznih žanrov (detektivka, pustolovski roman, vestem), opisujejo vlogo ideologije in tržišča pri produkciji trivialne književnosti itd. Le malo pa je študij, ki bi se ukvarjale zgolj s trivialno mladinsko književnostjo; tako v zborniku Trivialna književnost (ur. Svetlana Slapšak) temu žanru ni posvečena nobena razprava, v izbrani bibliografiji (zadnji razdelek zbornika) pa je omenjena le povezava trivialne književnosti in didaktike. Trivialna mladinska književnost je gotovo podobna ostali trivialni književnosti, saj je npr. mladinska pustolovka tako v klišeiziranosti dogajanja, oblikovanosti likov in posebne ideologije kot ozadja besedila primerljiva z nemladinsko pustolovko, kar pomeni, da literamoteoretične raziskave trivialne literature veljajo tudi za njen podptip - trivialno mladinsko književnost. Hkrati pa ima zadnja tudi nekaj značilnosti, ki veljajo le zanjo, in so tako razločevalne, npr. otrok kot nosilec dogajanja, odsotnost nekaterih žanrov (erotski roman), posebnosti recepcije (otrokova identifikacija z odraslim in odraščanje). Trivialna mladinska književnost se torej od nemladinske razlikuje tudi po svoji vlogi v bralnem razvoju, s tem pa se odprejo vprašanja, važna za književno didaktiko, kot kako vključevati trivialno književnost v razvijanje bralnih sposobnosti in pridobivanje bralne kulture. Vse to dopušča misel, da je trivialna mladinska književnost (strukturalno in drugače) podobna nemladinski, a da je hkrati določena s posebno funkcijo besedila v bralnem razvoju, svojim položajem v šolski interpretaciji književnosti in posebnem motivnem ustroju ter likih, in je zato kot taka posebna podvrsta trivialne ki\iiževnosti. O.I Da bi se lahko pokazale posebnosti trivialne mladinske književnosti, je potrebno določiti tiste njene lastnosti, ki jo uvrščajo v trivialno književnost. Katere ugotovitve in opredelitve iz razprav o trivialni književnosti in kiču veljajo tudi za mladinsko književnost? Je mogoče posamezne pristope metodološko razvrstiti? 1.0 Možnosti za analizo trivialno književnosti je nakazal V. Žmegač, in sicer kot njeno strukturalno razčlenitev, vrednotenje in književnosociološko opredelitev. Poleg nakazanih možnosti je trivialna književnost zanimiva tudi skozi optiko delovanja na bralca, tj. literarnega doživetja, opisa oblikovanja trivialnega besedila in zgodovine književnosti. Vsi možni pristopi se navezujejo na shemo, ki izhaja iz literarne metodologije in se nanaša na predmet literarne vede. Le-ta je "trojen in tričlenski: avtor (produkcija-delo-bralec (rčccpcija)" (Kos 1933:8). Na posamezne člene predmeta literarne vede je vezana vrsta metod, ki s svojo omejenostjo ne morejo nedovumno opredeliti bistva trivialne književnosti, saj njene razločevalne lastnosti niso razložljive zgolj na podlagi formalne analize, književne sociologije ali teorije recepcije, ampak v prekrivanju in medsebojni pogojenosti vseh z različnimi metodami opisanih lastnosti. Dodatne težave se pojavijo tudi z vnosom kritiških meril v opazovanje in pojasnjevanje lastnosti in delovanja trivialne literature, če se le-ta prekrivajo npr. s formalnoanalitično metodo, in sicer zaradi vrednostnega kriterija, ki pojasnjevalni pristop (formalno analizo) kontaminira s subjektivno vrednostno sodbo. Tako se zdi za analizo trivialne literature, kakor se jo da izpeljati s pomočjo literarne vede, bistvena premišljena, predmetu in njegovi mnogoplastnosti primerna uporaba raznovrstnih metod, razumljena kot metodološki pluralizem, tj. kot "smiselno uporabo, funkcionalno povezovanje in integrativno nadgrajevanje različnih formalnologičnih, znanstvenih in filozofskih metod, v skladu s predmetnim območjem, ki si ga literarni zgodovinar ali teoretik jemlje v raziskavo" (isto: 10). Taka analiza sicer ne more na kratko in do kraja pojasniti bistva trivialne književnosti in njene različnosti od umetniškega leposlovja, lahko pa osvetli posebnosti zgradbe, sprejemanja in nastajanja tega žanra, kar v medsebojni prepletenosti določa njegovo bistvo. 1.1 Poimenovanje in vrednotenje trivialne književnosti 1.1.1 Beseda trivialen izhaja iz latinščine: trivium (tripotje), trivialis (v zvezi s tripotjem); besedna zveza trivialna literatura pa "ni edini možni naslov za obravnavo tega področja literature" (Hladnik 1983: 5), ampak jo zamenjujejo še oznake kot kič, šund, plaža itd. Vsi izrazi imajo negativni vrednostni predznak, kar bržkone izhaja iz etimologije poimenovanj (šund: iz 16. st. "v pomenu .nesnaga', ,blato', tudi ,odpadek pri odiranju' (isto: 10); kič: iz nemškega narečnega glagola "kitschen ,pobirati cestno blato' " (isto: 9). Ob teh izrazih se uporabljajo še: plaža, popularna/množična literatura, kolportaža (ki se navezuje na francoski izraz za krošnjaija). Ob sopomenski rabi je zanimiva še Brochova klasifikacija trivialne literature, t.j. delitev "v tri skupine: kolportaža - kič - šund" (Škreb 1981: 175). Poleg množice raznovrstnih poimenovanj je za razpravljanje o trivialni književnosti značilen vrednostni kriterij, in sicer od izrazite negativne naravnanosti, bolj strpnih obravnav, ki poudaijajo nezdružljivost znanstvene objektivnosti in kritiškega vrednotenja, vse do pojmovanja, da sta trivialna in umetniška književnost enakovredni oz. da se dopolnjujeta. Trivialna književnost se zdi manjvredna zato, ker je v primerjavi z umetniško v njej zaznavno "globoko stilno neskladje" (Škreb 1973:140), kar trivialni književnosti onemogoča, da bi dosegla umetniško raven, in je le "surogat umetnosti" (Škreb 1981: 195). Nekaterim se zdi vrednostni kriterij v literarni zgodovini in teoriji sporen: "Vrednostni pristop je za razpravljanje neploden." (Hladnik 1983: 6). V zvezi z vprašljivostjo meril vrednotenja se zdi važna "odsotnost oporne točke v obliki idealne vrednosti oz. univerzalnega merila" (Radin 1987: 50), iz česar izhaja nujna relativnost vrednotenja in s tem problematičnost vnaprejšnje obsodbe trivialne književnosti - "naše vrednostne sodbe morajo biti relativne, taka postane tudi negativna ocena trivialne književnosti, zato ker izhaja iz primerjave z nekim (pozitivnim) merilom" (Detelič 1987: 62). Ob negativni in vrednostno nevtralni pa je razvidna še tretja optika opazovanja, razlaganja in vrednotenja trivialne književnosti - tako A. Debeljak ob presojanju postmoderne in ameriške metafikcije zapiše: "Edini korak naprej, ki ga je metafikciji dejansko, tj. ne le v načelnih spisih in apologiji teoretikov, uspelo storiti, je treba videti v aktiviranju inter-žanrovskih potencialov mn/DŽične kulture," (Debeljak 1989: 109) Podobne poglede je zaslediti še v prispevku M. Bogataja Umetnost, trivialno in množično, v katerem podvomi v večvrednost ali manjvrednost literature ter pokaže na prekrivanje med trivialno in visoko literaturo (v postmodemistični prozi). Vse to kaže na premike v razumevanju in vrednotenju trivialne književnosti, saj ta ni več opredeljena kot estetsko manjvredna, škodljiva in z vzvišeno umetnostjo neprimerljiva tvorba, ampak stopajo vse boj v ospredje njene družbene, pa tudi literarne in poetološkc lastnosti, in sicer kot recepcijski in zgodovinsko-teoretični problem. 1.1.2 Tudi za vrednotenje trivialne mladinske književnosti velja, da so sodbe o njej različne, tj. od izrazitega nasprotovanja do poskusa opredelitve vloge trivialne mladinske književnosti v razvoju mladega bralca. Že leta 1929 F. Čibej zapiše, da je zveza s šundom - le-ta namreč za razliko od kiča nima umetniške ambicije - mogoča: "Pedagoško moremo storiti le toliko, da "kvarne" vplive omejimo na minimum." (Čibej 1929: 92) Tudi za analizo trivialne mladinske književnosti je tedaj ustrezno priporočilo, da naj ne bo obremenjena z apriornimi vrednostnimi predpostavkami, ampak je ustreznejša pot, ki se poskuša bistvu trivialne književnosti približati na podlagi analize njene strukture, delovanja na bralca, zgodovine in razmerja do zunajliterarne stvarnosti. 1.2 Trivialna ki\jiževnost in bralec Zgodovina trivialne književnosti je močno povezana z delovanjem besedil na bralce, hkrati pa so vse spremembe v številu bralcev, splošnem dvigu pismenosti in hkratni porasti kupne moče odločilno povratno vplivale na oblikovanost trivialne književnosti. Povezanost bralstva (njegovih pričakovanj) in produkcije literature je očitna, tako da se zgodovina trivialne literature "bolj kot v psihologiji in stilistiki utemeljuje v sociologiji in svoje ugotovitve gradi na analizi bralca" (Hladnik 1983: 13). S tem v zvezi so bistveni zlasti podatki o izjemni razširitvi bralstva v drugi polovici 18. stoletja; tedaj je bralo šestdesetkrat več ljudi kot petdeset let prej. Umetnostna produkcija se je razcepila na elitno in trivialno, s tem pa dobi zadnja posebno (tolažilno idr.) funkcijo, njena sentimentalnost pa je hkrati tudi "protestna drža proti razsvetljenskemu razumarstvu" (isto: 16). Četudi je mogoče opredeljevati pomen in vlogo trivialne književnosti na podlagi primerjave z elitno literaturo, pa je - če se kot izhodišče vzame bralca- pomembnejša njena funkcija glede na sprejemnikove potrebe. V. Biti povezuje trivialno književnost s kompenzacijo, N. Vučkovič pa to zvezo še bolj izpostavi: "Od monotonega vsakdana in rutinskega dela, od nesvobode in prisile se beži v zabavo in zabavno književnost, za katero intelektualni napori niso potrebni, in ki jih (napore) od dela izčrpani in nedomislcni človek ne zmore." (Vučkovič 1987: 154) Mehanizmi bega iz stvarnosti slonijo na identifikaciji, tj. obrambnem mehanizmu, "ko človek za motive, ki jih sam ni mogel izživeti, išče in najde zadovoljitev v tem, kar so uresničili drugi" (Kordigel 1990: 37). Tako se lahko pred bralca postavi tudi posebej izdelan sistem norm in vrednot, s tem pa dobi besedilo potijevalno vlogo - za ideologijo, iz katere izhaja. Junak, s katerim se bralec identificira, je (po V. Klotzu) podoben bogu; tak junak zadovoljuje bralčevo željo, da bi bil močan človek - kar bralec ni - s tem pa se mu omogoča, "da se v branju takšnih romanov preda izrazitemu avtofetišizmu" (Škreb 1981: 188). Delovanje trivialne književnosti na bralca je tako v zvezi z zunajliterarne stvarnostjo - to zvezo je opazil in jo utemeljeval že H. R. Jauss, ko je v Estetiki recepcije o množični/trivialni književnosti zapisal: "Njena dobro znana ideološka strategija se tu lahko tako opiše: normotvorna identifikacija z istovrstnim junakom, katerega stvar mora postati stvar vseh, lahko skrivaj skrene v identifikacijo s sistemom vladajočih odnosov, ki izpolnjuje normo; potrošnikova potreba po imaginativnem se z eno potezo vzpodbuja, zadovoljuje, in tako pred-orientira, da se hierarhiji in nemotenemu trajanju vladajočega sistema daje polna varnost." (Jauss 1978: 445) To značilnost trivialne književnosti je Moles videl celo kot nekritično sprejemanje ekonomskega sistema, konservativizem itd. na podlagi zapisanega bi veljala misel, da je trivialna književnost prostor bralčevega umika iz stvarnosti ("Trivialna književnost je beg iz "trivialne" stvarnosti na trivialen način." (Goja 1987: 166), hkrati pa preko "shematične komunikacije" (Škreb 1981: 183) omogoča ideološko manipulacijo, s tem pa postane stil v kulturni industriji "estetski ekvivalent oblasti" (Biti 1987: 31). Ob tako ostrih stališčih do trivialne književnosti vendarle ne kaže prezreti interpretacij tistih besedil, ki so bila podlaga za raznovrstna nadaljevanja in predelave, kot je npr. Robinson Crouse. H. Pleticha je v razpravi Pustolovka omenil, da vidijo nekateri v besedilu utemeljitev in utrditev evropske nadvlade v svetu, kolonizacijo, in dodal: "Dcfoe je s tem delom nameraval vzpodbuditi tolerantno mišljenje, to pa kaže na to, kakšne ideološke in duhovnozgodovinske omejitve mora upoštevati zgodovina delovanja literarnega besedila." (Pleticha 1984: 213) Misel je pomembna, ker opozarja na možno prepoudarjanje ideologije pri interpretaciji trivialnih besedil - kljub temu, da tudi trivialna mladinska književnost vsebuje opisane elemente, je vprašanje, ali je v resnici namenjena ideološki indoktrinaciji mladega bralca. Identifikacija je namreč le ena od faz v razvoju, pri tem pa neplodno istovetenje z junakom kmalu preraste "v potrjevanje, konfirmacijo, v začetke invencij in, do neke mere, v izkušeno konfrontacijo s stvarnostjo" (Scherf 1976: 65). W. Scherf opisuje še drugo, tj. regresivno smer, ki temelji na mehaničnem ponavljanju, begu. Ob tem ni nepomembno, da je npr. pustolovka, ki identifikacijo omogoča, tudi razvojno pogojena, oz. kakor je zapisal H. Pleticha: "Mladi bralec ima (...) pravico do pustolovščine in pustolovke." (Pleticha 1984: 207) 1.3 Zgradba in zvrsti trivialne književnosti 1.3.1 Morfološka analiza pokaže kot eno najbistvenejših lastnosti trivialne književnosti njeno shematičnost, in sicer tako človeškega lika, ki "reducira človeka zgolj na funkcijo v vnaprej fiksiranem "plotu" vrste" (Škrcb 1981: 186), kot fabule - "ker poznamo načela strukturiranja, poznamo tekst, preden smo obveščeni o njegovih spremenljivih (irelevantnih) elementih" (Žmegač 1973:78). Predvidljivost pomeni tudi majhno obvcstilnost/informativnost, zato so ta besedila "čista redundanca" (Hladnik 1983: 32). Bistvena lastnost tega žanra je torej shematičnost glede na "elemente: tok dogajanja, prikazovanje človeških likov, jezik (...) (in) model sveta" (Škreb 1981: 182). A. Radin v sestavku Eventualne formalno-semantične distinkcije analizira značilnosti trivialnih in umetniških besedil, pri tem pa ugotovi, da ne gre za razlike na ravni besedila (tema, fabula - motiv), ampak da je s formalnoanalitičnega stališča za trivialno književnost značilna shematičnost, žanrovska kontaminiranost, reproduktibilnost. Nekoliko drugače pa karakteristike kiča določa L. Giesz na podlagi t.i. antropološke estetike, ki razlikuje estetska stanja, tj. prelivanja med predmetom in doživljajočim subjektom. Gieszu se zdi bistveno kičarsko stanje, ne sam predmet, tako da njegova Fenomenologija kiča v celoti ne sodi med morfološke obravnave. S stališča zgradbe so zanimive naslednje Gieszove določitve značilnost kiča: sentimentalnost (kič povzroči v človeku ganjenost z lastno ganjenostjo, kič ustvarja razpoloženja), lepljivost (kič je penetranten), sinestetičnost ("sinestezije zaradi ustvarjanja razpoloženja" (Giesz 1979: 76)), prenatrpanost s stvarmi. Našteto je, v povezavi s shematičnostjo, mogoče pojasniti na podlagi razmerja med motivom in temo ter vloge snovi v besedilu. 1.3.2.1 Motivi so v Morfologiji literarnega dela opredeljeni kot sestavniki besedila, ki "so po svoji temeljni sestavi izpolnjeni s konkretnim matrialom, kar pomeni, da v njih prevladujejo snovni elementi, tj. predstave konkretnega življenja, likov, situacij, dogodkov, okolja, predmetov ipd." (Kos 1981: 30). Primerjave med motiviko trivialne in umetniške literature kažejo, da se obe vrsti motivno bistveno ne razlikujeta; ni posebnih, zgolj za trivialno književnost značilnih motivov - tako piše A. Radin in doda: "Medtem ko dela umetniške književnosti težijo k semantični kompleksnosti, poglobljenosti in objektivizaciji, dela trivialne književnosti težijo k njihovi ekscentričnosti, senzacionalnosti, pogosto tudi deviantnosti." (Radin 1987: 45) Motivi se glede na svojo funkcijo v toku dogajanja/zgradbi besedila razvrščajo med glavne in stranske, motivne drobce in sklope. Literarna teorija povezuje motiviko besedila s snovjo: "Motiv je torej del snovi, oblikovan v poseben, značilen, človeško pomen^iv in ponovljiv položaj, ki pogosto zaradi svoje dinamičnosti zahteva pripravo v predhodnem in iztek v naslednjem motivu: je pač napeta situacija, ki je iz nečesa nastala in v nekaj uplahne." (Kmecl 1977: 156) Razlikovanje med dinamičnimi in statičnimi motivi je pomembno tudi za določanje posebnosti trivialne književnosti, saj "dela trivialne književnosti karakterizira konkatenacija skoraj samo dinamičnih in vezanih motivov, (...) ki ne puščajo prostora za statične in nevezane motive (...)" (Radin 1987: 47). 1.3.2.2 Če je za motiv značilna prevlada snovno-materialnih sestavin besedila, pa je tema "prav narobe zgrajena predvsem iz idejno-racionalnih in afektivno-emocionalnih sestavin" (Kos 1981: 39). V tem je besedilna tematika bolj abstraktna od snovne plasti besedila, ki se gradi na motiviki - "tema večidel ne obstaja sama zase, ampak predvsem tako, da se opira na motive, motivne drobce in sklope" (isto). Ker je tema na višji besedilni ravnini kot motiv, in je "bolj "idejna", "idealna", "duhovna" ali "abstraktna"" (Kos 1983: 92), je tudi sporočilno pomembnejša, "tehtnejša za sporočilo, tako da največkat označuje smiselno ali ideološko opredeljeno snov" (Kmecl 1977. 161). Tudi teme so raznovrstne, prerastejo lahko v tezo, nadtemo; tema je povezovalni element posameznih motivov, saj na snovno-materialni ravnini literarno delo še ne more biti enovito, to pa pomeni, "da je treba njegovo enovitost iskati na ravni teme" (Kos 1981: 42). V tem se kaže osrednja značilnost triviahie literature, ki izhaja iz razmerja med motiviko in tematiko: to je tematska nefunkcionalnost shematične motivno-snovne ravnine besedila. Bogata, pogosto celo preobsežna motivika v trivialnem besedilu ni tematsko nadgrajena, in tako ostaja besedilo predvsem na ravni snovno-materialnih sestavin, ob prekomerno zoženi in predvidljivi tematiki. Čeprav A. Radin ugotavlja, da na tematski ravni ni bistvene razlike med trivialno in umetniško književnostjo, kar pomeni, da med temami ni take, "ki bi bila karakteristična le za trivialno književnost" (Radin 1987: 45), je vendarle mogoče trditi, da tematika umetniškega dela presega trivialno tematiko, in sicer kolikostno in kakovostno. V trivialnem besedilu tako ni verjetna alegoričnost snovi, tj. da bi bilo besedilo na motivni ravnini ubeseditev filozofsko-življenjske ideje (v literaturi "se da (...) alegorijo razlagati prav prek odnosa med motivom in temo (Kos 1981: 43)), pa tudi ne posebna tematska sopostava, npr. kontrapunkt kot "višj(a) tema celote" (isto: 48). Poleg skrčenosti je za tematiko značilna predvidljivost - na tej podlagi je mogoče izdelati tipologijo tematike trivialne književnosti, npr. (1) bogu podoben junak pustolovskega romana "v vseh "elementarnih situacijah", skozi katere ga avtor vodi, ostaja zmagovalec" (Škreb 1981: 188); (2) tema detektivskega romana kot hvalospeva "vsemogočnemu človeškemu intelektu, ki zmore vrniti svet iz navideznega kaosa v red" (isto: 189) in (3) tema "superiornosti znanstvenih oz. psevdoznanstvenih (...) odkritij" (isto). 1.3.2.3 V literarni vedi je tematska nefunkcionalnost motivike/snovi trivialne književnosti večkrat izpostavljena - tako je v leksikonu Literatura kot ena od značilnosti tega žanra na prvem mestu "prevlada snovnega interesa" (Literatura: 247). Kič sestavljajo - tako po W. Miiller-Seidlu- "zgolj hipni, trenutni, snovni učinki, ki se ne integrirajo v višjo celoto" (Kos 1983: 91), J. Schulte-Sasse pa določi še nekaj razpoznavnih znamenj kiča: kumulativnost in kopičenje posameznih momentov (razpoloženj posameznih trenutkov), brezdistančno uživanje, prevlada čutnosti/čustvenosti nad razumnostjo, konservativnost, pospeševanje duhovne lenobe, za kič "so značilni klišeji, že dane podobe. formule, šablone" (isto: 113). Tezo, da je za trivialno književnost bistvena snovna plast besedila, potrjuje tudi vrsta Gieszovih oznak kiča - "ekshibicionizem kiča je razviden že iz njegove fenomenološke značilnosti, tj. ustrežljivosti, in ne šele na tematski ravni" (Giesz 1979: 81), iz česar je razvidno, da se material v kičastem izdelku "prebije v prvi plan, postane sam sebi namen" (isto: 115). Tako se po eni strani ukinja vsako preseganje materiala (transcendenca je po Gieszu psevdo-transcendcnca, ki se pojavlja kot tendenca in iz katere izhaja "fundamentalna neresničnost kiča" (isto: 106), po drugi strani pa so iz te fenomenološke opredelitve razumljive nekatere zgradbene značilnosti, kot je npr. prezasičenost s sinestezijami, prenatrpanost s stvarmi idr., kar je značilno za kič. Zaradi prevlade snovne plasti je na podlagi presoje vrednosti in integriranosti strukturalnih funkcij razumljiva aksiološka oznaka besedil trivialne in kič literature: to so "dela z minimalno integracijsko pa tudi historično vrednostjo posameznih strukturalnih funkcij" (Kos 1983: 167). 2. Trivialna mladinska ki\jiževnost in mladi bralec 2.1 Če je za trivialno mladinsko književnost značilna ukinitev presežka, kar umetniško delo spremeni v kič, s tem da npr. "adaptacije radikalno skrajšajo original na goli akcijski skelet" (Kobe 1987: 100), pa je ta podvrsta zanimiva z ozirom na bralčev razvoj. Leta 1912 je Učitelj v Slovenskem narodu pisal o pustolovki/indijanerici: "Indijanerica je prva senzacija vsakega otroka, prva sila, ki odpre otroku pogled v divji svet, mu pokaže boje in nasilstva, pa tudi grozovitost človeškega življenja." {Slovenski narod 1912: 11) Po sodbi J. Brinaija prebirajo mladi indijanerice, ker v mladinskih spisih najdejo le otroke, "ki govore često samo še jezik ,plidkanih samoslajcnikov"' (Brinar 1912: 32). Brinar zato priporoča, naj se upošteva Herbartov izrek, da "otrok neče biti majhen, ampak bi bil rad mož" (isto: 33). Razvojno razlaga trivialno mladinsko književnost tudi G. Šilih, in poleg literarnega in pedagoškega kriterija poudarja še psihološkega - v zvezi z zadnjim piše o mladinski psihologiji, "ki je raziskala potrebe mladega človeka na območju branja" (Šilih 1983: 25), glede na tipologijo Ch. Bühler. Ob pojasnjevanju posebnosti čtiva v robinzonski dobi presodi, da je od povesti, ki "poročajo o nevsakdanjih čudovitih potovanjih, prigodah in uspehih" (isto: 26) do plaže včasih samo korak. Kakšna je torej struktura trivialne mladinske proze in kaj v njej omogoča identifikacijo z osebami? 2.2.0 Predmet analize bo zbirka Pet prijateljev, uspešnice angleške pisateljice E. Blyton. Razlagalni postopek se bo nanašal na vrednostne in dogajalne sestavnike besedil in se tako navezoval na analize, ki skušajo poleg teoretičnih opredelitev izpostaviti zgradbo konkretnega besedila. Tako N. Popovič-Perišič analizira trivialni roman Čarovnica z Griča Marije Jurič-Zagorke, U. Eco pa značilnosti Flemingovih romanov o J. Bondu, glede na značilne pare oseb in z njimi povezano ideološko ozadje (npr. Bond : zločinec). Ob tem se mu pokažejo pravila in stalnice forme romanov o Bondu, pa tudi širše, literarnosociološke določilnice. Za analizo zbirke Pet prijateljev je bila med drugimi uporabljena metoda sondiranja; iz celotne zbirke je bilo naključno izbranih pet knjig: Na otoku zakladov (prev. Marjana Samide, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1988), dalje NOZ; Na potepu (prev. Ladeja Godina Košir, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1989), dalje NP; Luč v svetilniku (prev. Tatjana Žener, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1990), dalje LVS; V megli (prev. Breda Konte, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1990), dalje VM; Skrivni rov (prev. Irena Samide, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1991), dalje SR. Besedila se na podlagi tipologije uvrščajo v "do neke mere estetsko oblikovan(o), a še vedno trivialn(o) hteratur(o)" (Kordigel 1990: 38); to so daljša besedila v knjižni obliki (ne več pogrošni zveščič), z ustrezno kvaliteto jezika in bogato opremo. Formalne značilnosti, ki jo uvrščajo med besedila trivialne književnosti, so vidne že na prvi pogled: platnice z ilustracijo, vezano na pomembnejši dogodek v posameznem besedilu, isti tip črk (avtor/ naslov/zbirka), napoved na hrbtni strani knjige (In prihodi^ja/nasledivja pustolovščina peterice?), ki prinaša nepopoln povzetek fabule in v zadnji povedi značilen namig na zanimivost dogodivščine (Vse skupaj pa postane zaradi nepričakovane megle še bolj grozljivo! (LVSyZvesti Tim, ki edini pozna pot skozi labirint podzemnih hodnikov, zadnji hip priteče na pomoč in ... (NP)). 2.2.1 Potek dogajanja, osebe, prostor in čas so oblikovani na podlagi razvidnega klišeja. 2.2.1.1 Za razvoj dogajanja/napetost velja, da je razdeljen/(a) na štiri loke, in sicer: (1.) prvo poglavje (uvod), (2.) drugo do peto poglavje (prva omemba za pustolovščino pomembnega kraja), (3.) šesto do trinajsto poglavje (prve pustolovščine, povezane s skrivnostnim krajem), (4.) vrh (razrešitev skrivnosti) in (srečen) konec V prvem dogajalnem loku je dogajanje zasnovano na dva načina: ali kdo od likov najavi možno pustolovščino ali pa se dolgčasi (posredna najava pustolovščine (NP, LVS, SR, NOZ : VM); pripoved vselej začenja član druščine (NP: George, LVS: Dick, SR: George, NOZ: Julian, VM: George). Drugi lok je zgodbeno pomemben kot prvi namig na možno dogodivščino - praviloma je povezan s skrivnostjo (kraja, pojava, zvoka), kar v nadaljnjem razvoju postane za pustolovščino odločilno (NP: zapor/zvonovi, LVS: potujoča igralska skupina, SR: koča/najdišče, kovinski glasovi, NOZ: Kirrinov otok, VM: Skrivnostna goličava). Tretji dogajalni lok se oblikuje okrog elementa, tesneje povezanega s ključnim dogodkom (pustolovščino) (NP: Umazani Dick s čudnim sporočilom/ruševine, LVS: skednjaki/nenavadna svetlobna znamenja, SR: luč/ljudje v stari hiši, NOZ: stara razbitina/skrivnostni načrt, VM: cigani, nenavadna usoda družine Bartle). Zadnji, četrti dogajalni lok je hkrati vrh in razplet dogajanja, s tem da je kot zgradbena prvina opazna spešitev, zaviranje (pejsaž, opis ali "dogodki, ki so lahkotnejši" (Kmecl 1977: 227)) pa je manj pomembna za notranji ritem kot "gibanje realnosti, ki jo postavlja vsebina litramega dela" (Kos 1981: 79). Dogajalni lok je usmeijen k osrednjemu dogodku (NP: ropaiji in iskanje draguljev, LVS: razkritje tihotapcev, SR: druščina najde pomemebne načrte, NOZ: sleparje premagajo, ingoti so njihovi, VM: pobeg ciganom, ponarejeni dolaiji). Da razvoj dogajanja res poteka v lokih in ne enakomerno, je videti po približevanju in odda^evaiyu od bistvenega za vrh in razplet, torej v zapovrstnosti spešitev in zaviranj. Shema za dinamiko dogajanja v pripovedi NP: dinamika Počitnice, načrt za potep 1 1 prvič omenjen zapor lO \ potep se začenja, zajci j vas, ločitev A V iskanje linetije, zvonovi U1 \ Dick dobi skrivnostno sporočilo 1 Dickov beg in srečanje z ostalimi 1 f Gostilnlčarkina razlaga z\onjenja 00 1 1 Dickova pripoved 1 1 Srečanje s policajem in babico (skrivnostni kraji) ( 1 w 1 Pot k ruševinam v 1 1 .Razvozlavanje sporočila \ 1 Noč v kleti, jutro 1 V 1 V čolnarni, opazijo nasprotnika \ 1 1 Srečanje z Maggy in Umazanim Dickom, domistuno sprenevedanje. Splav Ul 1 1 Zasledovanje 1 j Kraja hrane, razvozlanje načrta ^ \ 1 Raziskovanje jezera, čoln. Približujeta se nasprotnika. 00 \ '" Trčenje, Tim ."premaga" nasprotnika. Nacrrza nocni^otop ^ vO \ 1 Nočni potop O \ 1 Vreča z dragulji N> \ 1 Beg pred nasprotnikoma, razplet, polivala t-J tO Poleg istovrstne zgradbe dogajanja so v izbranih besedilih opazne nekatere stalne sestavine pripovedi: (1.) vložena pripoved/retrospektiva,. (2.) najave dogodkov, (3.) opis hrane in obedov kot prevladujoča oblika zaviranja. Ob opaznih in zgradbeno pomembnih klišejih je vidno tudi ponavljanje posameznih fabulativnih izsekov oz. delcev, npr. v pripovedih NOZ in SM nasprotniki grozijo George, da ji bodo ubili/pretepli psa Tima. Vložena pripoved/retrospektiva je za nadaljnji razvoj dogajanja pomembna kot pojasnitev skrivnosti kraja ali pojava oz. kot osvetlitev kakega važnejšega dogodka (NP: gostilničarkina pripoved o ropaijevem pobegu iz zapora; LVS: Yanov praded pripoveduje o lažnih svetlobnih signalih in plenjenju ladij; VM: Ben pripoveduje o Megledni goličavi in usodi družine Bartle; SR: Hanyjeva pripoved o sporu z bratom Guyem; NOZ: Georgina pripoveduje o revščini svoje družine in o psu Timu). Enako napovedovalno vlogo imajo tudi pripovedovalčeve opazke/svarila/komentarji, povezani z razvojem dogajanja (VM: "Vse skupaj bo še zelo nerodno!" (st. 21) LVS: "Previdno, Julian, morda spodaj kdo čaka na preži!" (st. 110) Posebej velja poudariti vlogo zaključnih povedi v pripovedih, ki ali komentirajo pustolovščino ali napovedujejo novo (LVS: "Za njimi je bila razburljiva pustolovščina!" (st. 155) VM: (Potem ko da Anne Dogodivščini naslov V megli) "To je dober naslov, Anne. Tudi mi ga bomo uporabili!" (st. 162) NOZ: "Toda to je že druga zgodba!" (st. 172) NP: "Da, srečno - pet prijateljev - do naslednje pustolovščine!" (st. 170) SR: "In pozdravi si uho do naslednje pustolovščine, Timmy" (141). Opisi hrane in obedov so opazno klišejski, s tem da je praviloma poudarjena obilnost hrane, prijetne vonjave, odličen tek itd. (NOZ: dober čaj, čudovit kolač, sladek sirup, "otroci so pospravili vse do zadnje drobtinice" (st. 71); NP: vrč zlato rumenega soka, košarica lepo zapečenih kruhkov, "(j)oj, kakšni požeruhi smo" (st. 62); LVS: oijaška šunka, slastno mleko). Stereotipni so tudi opisi narave; le-ta je pretirano grozljiva (npr. nevihta v besedilu NOZ (oblaki se podijo kot preganjani, veter tuli in zavija, da je "Anne prav pošteno prestrašena" (st. 58) - podobno je prikazan tudi ciganski tabor (VM) (zanimivi prilastki: nepryazni ljudje, čudno življenje, gaijavi psi) ali pa sentimentalno kičasta (npr. LVS: prizori "iz življenja kmetije: račk(e) v ribniku, kokoš(i) (...), siv(e) ovčk(e)" (st. 24)). 2.2.1.2 Osebe v obravnavanih besedilih se razporejajo v skupini, kise razlikujeta glede na pomen oseb in razvoj dogajanja; glede na lastnosti (namene, moralo itd.) oseb zajemata skupini še podskupine, po shemi: -starši ,pasivne-^-uradne osebe vaščani osebe _ glavne osebe -otroci (in • aktivne ---------^— stranske osebe ■ odrash = nasprotniki Glavne osebe/nosilci razkrivanja skrivnosti so otroci, in sicer štirje (Dick, Anne, George, Julian (v besedilu VM še Henry) ter pes Timmy (Tim). Zanimivo je, da je eden od njih vedno osrednja oseba/glavni nosilec, "vodja" skupine: (NP; Julian, LVS: Dick, NOZ: George); otroke - glavne osebe označuje neustrašnost, iznajdljivost in premetenost, kar velja tudi za psa Tima: le-ta razume vse, kar mu otroci govorijo (npr. NP: "Tim jo je pogledal, kot da bi mu bilo vse jasno. Našpičil je ušesa, nagnil glavo na eno stran in pozorno poslušal vsako Georgino besedo." (st. 7)). Pet prijateljev deluje po vedno vnaprej sestavljenem načrtu, predvidijo marsikatero težavo in se srečno rešijo iz nevarnosti. Otroške stranske osebe so nekoliko drugačne; opazna je njihova neenakovrednost glavnim osebam, ki izhaja iz kake njihove neprimerne lastnosti: deček Yan in ciganček Smrkač sta umazana, pet prijateljev se trudi prevzgojiti ju, s tem pa se v besedilu pojavljajo izrazito vzgojni vstavki, nauki in poduki: (VM: "Pa še nekaj, Smrkač, ne pozabi, da imaš zdaj robec!" (st. 60), Smrkač bo bolj skrbel za čistočo voza; LVS: umazani Yan, ki pa se okopa, svetuje pradedu: "Tudi ti bi se moral." (st. 88)). Higiena je pomembna za glavne osebe, kakor je opazno iz njihovih izjav (npr. VM: "Pozabili smo se preobleči in umiti in sploh vse take reči" (st. 86). Besedilni deli, v katerih je opazen moralizenVvzgojnost, se nanašajo še na nekatere druge kreposti, npr. na nesebičnost (NOZ: "Prvič v življenju je George začutila, kaj pomeni deliti srečo z drugimi." (st. 69) "Ni prav, da kaj jeml^š od drugih, če jim no moreš povrniti vsak delček." (st. 33)) ali na delavnost (LVS: "Ce hoče bombon, naj si ga zasluži." (st. 39)). Tako se zdi, da besedilo le ni bilo napisano zgolj za zabavo mlademu bralcu, ampak da so se besedilne trivialne književnosti povezale s ponekod eksplicitno vzgojno težnjo. Ta se kaže v oblikovanju nepravega antagonizma bodisi med glavnimi bodisi med stranskimi osebami, s tem pa se potijuje nauk, da je mogoče več in bolje doseči skupaj. Tak nepravi antagonizem (nepravi zaradi umetnega nasprotja med osebama/osebami in praviloma srečnega razpleta) je odnos med dvojčkoma v besedilu SR, ki mu sledi Harryjevo kesanje ("Tako nemogoč sem bil, nisem se hotel pobotati s teboj!" (str. 120), med Henry in George v VM (a nato skupno odkrijejo ponarejene dolaije) in med George in ostalimi v pripovedi NOZ (George je sprva prepričana, da je vse stvari najlepše početi sam. "Sedaj pa se mi zdi, da bo prav zabavno, če bodo zraven tudi Julian, Dick in Anne." (st. 49)). Drugačne so aktivne odrasle osebe - praviloma so kriminalci (prevaranti, tatovi, tihotapci), ki jih značajsko določa grobost in okrutnost, so pa tudi kot pojave nenavadne (cigani. Umazani Dick, potujoči igralci). Kot protijunaki skupino otrok predvsem ovirajo (VM, LVS) ali pa se želijo samo polastiti dragocenega plena (SR, NOZ, NP). Ostale osebe za dogajanje, ki temelji na nasprotju med odraslimi aktivnimi osebami in otroki, niso bistvene; za starše velja, da načeloma ne nasprotujejo pustolovščinam, uradne osebe (npr. policisti) sprva ne verjamejo v uspeh otrok oz. podatke o kriminalcih, ki jih je druščina zbrala, po zaključeni pustolovščini pa sc praviloma čudijo iznajdljivosti in premetenosti peterice (NP: "Policija jih je iskala mesece in mesece. Le kako ste jih našli?" (st. 168) VM: "Tile otroci so pa res od sile, da so odkrili tisto, kar smo se mi trudili odkriti nekaj mesecev!" (st. 155)). Tako je upravičena ugotovitev, da je tudi na ravni oseb/karakterizacije opazna shematičnost, in sicer tako glede na vlogo v dogajanju kot glede na vrednostno označenost, s tem da karakterizacija ni več izrazito črno-bela, ampak zahtevnejša, saj karakteiji "nimajo nujno ene same lastnosti, tudi pomožne osebe z nasprotno lastnostjo ni več" (Kordigel 1990: 39); navedek se nanaša tako na zgradbene značilnosti (zlasti na umetno opozicijo in moralizem) kot na splošne značilnosti pripovednega sloga do neke mere estetsko oblikovane trivialne literature, v katero sodi zbirka Pet prijateljev. 2.2.1.3 Prostor in čas Za prostor kič literature velja Gieszova trditev: "Vse, kar je oddaljeno, tuje in prostrano, je primemo kot milje kiču (...)." (Giesz 1979: 71) Obravnavana besedila so prostorsko eksotična, ta prostor pa je prepleten z "domačijskimi razpoloženji (...) ali sentimentalnimi nitmi hrepenenja" (isto); udomačenost eksotičnega in njegova povezanost s sentimentalnostjo se jasno kaže v opisu taborjenja (NP: bivališče med ruševinami; SR: taboijenje v bližini najdišča; NOZ: piknik ob ognju med razvalinami), kar se da vzporejati z Gieszovo besedno zvezo "mikrokozmična perspektiva kotička" (Giesz 1979: 71). Tudi čas pripovedi je praviloma eksotičen, in sicer preko avre/patine preteklosti, ki "postaja sama sebi namen" (isto: 73) - to je izrazito v spominih oz. pripovedih iz davnih dnih (VM: o Skrivnostni goličavi; LVS: pripoved Vanovega pradeda). Eksotičen pa je tudi dogajalni čas glavne zgodbe, saj se pustolovščine vedno godijo med počitnicami (zlasti poletnimi), torej takrat, ko otroci nimajo obveznosti v šoli. 2.2.2 Zbirka Pet prijateljev je po svoji oblikovanosti, dogajalni zgradbi, karakerizaciji in časovno-prostorski določenosti primerljiva z nemladinskimi trivialnimi besedili, kakor jih je literarna veda v svojih interpretacijah že obravnavala; za obravnavana trivialna mladinska besedila tudi velja Škrebova ugotovitev, da je v nekaterih žanrih trivialne Icnjiževnosti (detektivka in pustolovka) opaziti globoko stilno neskladnost, v realističnem svetu se pojavlja superjunak, kar tovrstnim žanrom ne dopušča, "da se (...) vzdignejo do originalnega umetniškega dela" (Škreb 1973: 140). Misel je sicer vrednostno zaznamovana, a odpira za triviahio mladinsko književnost nov, bistven, tj. recepcijski vidik analize. Junaki iz zbirke Pet prijateljev so supeijunaki, in kot taki možniA'erjetni identifikacijski modeli za bralca na določeni razvojni stopnji. "V začetni fazi adolescence opazimo zanimanje za pustolovske romane, ki pa so zdaj že popolnoma vezani na realni svet. Otrok, ki išče svoje mesto v svetu, hoče, da literarni junak obvlada kritične situacije s svojo spretnostjo in iznajdljivostjo." (Kordigel 1991: 16) To pa tudi pomeni, da je zlasti za književno didaktiko važno vprašanje, kako je mogoče vključevati trivialna mladinska besedila (zbirko Pet prijateljev) v pouk književnosti. 2.3 Trivialna ki^jiževnost in pouk 2.3.1 O trivialni literaturi v šoli je v okviru razlag trivialne literature pisal M. Hladnik, in sicer na podlagi Nusseijevih in Schmmejevih določitev ciljev poučevanja tega žanra; zlasti so to preventivni cilji, družba se bo ubranila manipulacije. Že leta 1973 pa je V. Žmegač nakazal tudi neideološke cilje šolske analize trivialne literature, ko je zapisal, da je analiza tirivalne literature važna za oblikovanje predstave o vrednosti umetniške književnosti - "kar je po današnjih pojmovanjih vredno, estetsko legitimno, se vidi ostreje, če opazujemo z negativnega pola" (Žmegač 1973: 80). Predvsem na bralno/ustvaijalno sposobnost je vezano tudi didaktično pisanje Giintheija Waldmana, ki s poukom trivialne literature "nima namena navdušiti za branje visoke literature" (Hladnik 1983: 25), ampak vidi njeno vlogo v razvijanju ustvarjalne in fantazijske dejavnosti. Drugače pa o trivialni književnosti/plaži piše M. Grosman; avtorica razprave Otrok in literarna plaža podrobno prikaže značilnosti in učinke kiča (glede na avtorjev namen, bralčeva pričakovanja, posebnosti otrokovega branja). Posebej negativni so učinki kiča na mladega bralca; segajo namreč od "nebranja kakovostnega mladinskega leposlovja" (Grosman 1989: 39) preko vpliva na "pojmovanje in ustvarjanje človeških odnosov in na sposobnost reševanja konfliktnih situacij" (isto: 38) do zaviranja razvoja otrokove bralne sposobnosti. Zadnji učinek je s stališča književne didaktike še posebej usoden, saj bo trivialno besedilo otroka 'počasi, a vztrajno oblikovalo v bralca, ki lahko bere samo literarno plažo" (isto: 39). Četudi je možno, da del bralstva ostane povezan s trivialno književnostjo, pa na drugi strani tudi tisti, ki so brali npr. strip, sežejo po mladinski literaturi, ob posameznih temah pa "se začne mladini odpirati literatura za odrasle" (Kordigel 1991: 17). To pa pomeni, da trivialna mladinska književnost le ni tako usodna za razvoj bralne sposobnosti, ampak je posledica otrokove razvitosti, pričakovanj in potreb; na tej podalgi je možna celo nasprotna zahteva, po kateri bi morala biti v šoli trivialna književnost umetniški enakovredna. Med obema skr^jnostima, tj. med popolnim zavračanjem in nekritičnim sprejemanjem trivialne književnosti, se zdi s stališča književnosti didaktike in bralnega razvoja ustrezna srednja pot: trivialna mladinska književnost gotovo ne sme biti edino učenčevo čtivo, a hkrati si književni pouk ne more zatiskati oči pred veliko priljubljenostjo tega žanra, ter bralcu navkljub trivialno mladinsko književnost zapostavljati kot razvoju bralca škodljivo in bralni sposobnosti nevarno. Vprašanje, ki se zdi ob prikazanih skrajnostih bistveno, je - kako smiselno vk^učevati trivialno književnost v razvijanje bralne sposobnosti. Ob tem je izhodišče Žmegačeva misel o opazovanju književnosti z negadvnega pola, pa tudi ugotovitve psihologije in teorije bralnega razvoja: dejstvo, da mladi bralec rad poseže npr. po zbirki Pet prijateljev, dodatno potrdi veljavnost misli: "Z vojno napovedjo trivialni literaturi postavi učitelj učence v frustračijski položaj." (Hladnik 1983: 25) 2.3.2 Trivialna mladinska književnost se z leposlovjem povezuje na motivni ravni; dogajalni povzetek prve je večinoma primerljiv z istosnovno umetniško literaturo, in sicer ko le-ta temelji na zanimivem nizu dogodkov, kot npr. "najboljš(a) pustolovsk(a) povest v slovenski mladinski Hteraturi Jadra na robu sveta" (Pirnat-Cognard 1980: 293). Za primerjavo s kakim besedilom (npr. NOZ) iz zbirke Pet prijateljev je primerna znana mladinska povest Bratovščina sinjega galeba Toneta Seliškaija; razvidno je, da sta si besedili v marsičem sorodni: OSEBE BSG NOZ BSG NOZ otroci glavna oseba: Ivo ostali: 5 članov posadke, Mileva glavna oseba: George ostali: Anne, Juhan, Dick pes Tim PROSTOR primoije Kirr. zaliv in otok odrasli nasprotniki: tihotapci, sprva tudi Ante maty pomembne osebe: Just, delavci v kamnolomu, oficir ... nasprotniki: sleparji/ tatovi mai\j pomembne osebe: teta in stric, policija ... BSG NOZ BSG NOZ ČAS pomlad poletje POTEK DOHODKOV (DOGODIVŠČINE) (dogajanje poteka v lokih, osrednji dogodki) Prva plovba, s tihotapci na krovu, torpedovka in pomoč Plovba na otok, razbitina in sporočilo, rešitev iz ujetništva Vložena pripoved ßSG kako so osleparili Ivotovega očeta jsjOZ George pripoveduje o usodi svoje družine Na motivni/dogodkovni ravni je torej opazno prekrivanje med obema besediloma; drugače pa je na ravni tematike - če za trivialno besedilo velja, da je tematika vezana na prikaz iznajdljivosti in bistroumnosti, pa tudi poštenosti in urejenosti nosilcev dogajanja (otrok) - kar ni brez zveze s Škrebovo trditvijo, da "supenunak pustolovskega romana nezmotljivo obvlada vse pasti usode in vse težave življenja" (Skreb 1973: 140) - je tematika Bratovščine Sinjega galeba širša. Socialna tema (kolektivno delo, "prizadevanje, da bi izvedli svojo socialno gospodarsko zamisel" (Pimat-Cognard 1980: 275) je mestoma celo preveč izpostavljena in prerašča v tendenco (Ivotovo poudarjanje složnosti in delavnosti), ob njej pa je v tematiko zajeto tudi vprašanje krivice (Ivotova osovraženost) ter krivde in izobčenosti (Brazilec in njegov greh, ki se prenaša na njegovo družino), do končnega razpleta, ko je "(o)četova krivda izbrisana" (Seliškar 1974: 124). Razlike med zbirko Pet prijateljev in Bratovščine Sinjega galeba so razvidne tudi na jezikovni in zgradbeni ravnini: opazna je velika gostota metafor (vas se sonči, morje se je vžgalo, voda je ugasnila itd.) in protistavna zgradba prvega poglavja Bratovščina Sinjega galeba (vas: Ivotova hišica; njegova izločenost: pogum itd.), kar kaže na večjo dodelanost in kompleksnejšo kompozicijo leposlovnega mladinskega besedila. 2.3.3. Nakazane sorodnosti na fabulativno-motivni in razlike na tematski in jezikovno-zgradbeni ravnini opozarjajo na možnost prehajaiya od trivialnega besedila v leposlovje, s tem da se bralca opozarja na klišeiziranost dogajanja in tematsko nefunkcionalnost motivike (v primerjavi z umetniško literaturo). To pa pomeni, da dobi tako pojmovana in obravnavana trivialna književnost v pridobivanju bralne sposobnosti tisto vlogo, ki je glede na njene značilnosti in priljubljenost smiselna: kot sredstvo zbliževanja literarnega nebralca in leposlovja. Taka opredelitev cilja, na podlagi katere je trivialna književnost pri pouku (bralni znački itd.) dopustna in smiselna, osvetljuje umestnost uvrstitve odlomka iz pripovedi Na otoku zakladov v slovensko berilo za peti razred osnovne šole. Nalogi, ki sledita odlomku, in skrčena oznaka značilnosti besedila bralca vodi v razpoznavanje in presojanje trivialne književnosti, ne da bi se z vnaprejšnjimi odklonilnimi stališči do nje tak "pogovor" onemogočalo; tako pa se tudi z branjem trivialne književnosti dosegajo temeljni smotri pouka književnosti. Literatura E. Blyton: Luč v svetilniku, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1990 (Pet prijateljev). Na otoku zakladov, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1988 (Pet prijateljev). Na potepu, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1989 (Pet prijateljev^ Skrivni rov, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1991 (Pet prijateljev). V megli, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1990 (Pet prijateljev). T. Seliškar: Bratovščina Sinjega galeba, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1974 (Zlata knjiga). M. Bogataj: Umetnost, trivialno in množično. Dialogi 1989/10-11. J. Brinar: Spisi za mladino, Pedagoški letopis 1912, V: Otrok in knjiga, 1985/21. F. Čibej: Kič in šund. Dom in svet 1929, 5. A Debeljak: Postmodema sfinga, Celovec-Salzburg; Wieser, 1989. U. Eco: James Bond - Narativna kombinatorika. V: Uvod v naratologijo, Osijek, Revija/ Radničko sveučilište "Božidar Maslarič", 1989 (Mala teorijska biblioteka, 35). I. Giesz: Fenomenologija kiča, Beograd, Beogradski izdavačko-grafički zavod, 1979 (XX vek, 40). M. Grosman: Bralec in književnost, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1989. M. Hladnik: Trivialna literatura, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1983 (Literarni leksikon 21). H. R. Jauss: Estetika recepcije, Beograd, Nolit, 1978. M. Kmecl: Mala literarna teorija, Ljubljana, Borec 1977. M. Kobe: Pogledi na mladinsko književnost, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1987 (Otrok in knjiga). J. Kos: Marksizem in problemi literarnega vrednotenja, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1983 (Tokovi). Morfologija literarnega dela, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1981 (Literarni leksikon 15). Očrt literarne teorije, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1983. Uvod v metodologijo literarne vede. Primerjalna književnost, 1988, 1. M. Kordigel: Bralni razvoj, vrste branja in tipologija bralcev, Otrok in knjiga, 1990, 29/30 in 1991, 31. Literatura, Ljubljana, Cankaijeva založba, 1984 (Leksikoni Cankarjeve založbe). Z. Pirnat-Cognard: Pregled mladinskih književnosti jugoslovanskih narodov, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1980. H. Pleticha: Pustolovka, V: Kinder- und Jugendliteratur, Stuttgart, Reclam, 1984. W. Scherf: Projekcija, identifikacija in kritična participacija. Otrok in knjiga, 1976, 4. G. Šilih: Problematika mladinske književnosti, Otrok in knjiga, 1983, 18. Z. Škreb: Trivialna književnost, Umjetnost riječi, 1973, 2. Trivialna književnost. V: Književnost i povijesni svijet, Zagreb, Školska knjiga, 1981 (Suvremena misao). Trivialna književnost, zbornik tekstova, prir. Svetlana Slapšak, Beograd, Študentski izdavački centar, 1987. V. Biti: Pogled na trivialno književnost danes. J. Goja: Problemi trivialne književnosti: nekateri socio-psihološki aspekti. M. Detelič: O ontološkem statusu trivialne književnosti A. Matič: Selektivna rezimirana bibliografija del o trivialni književnosti. N. Popovič-Perišič: Trivialno in sram. N. Vučkovič: Socialni aspekti trivialne književnosti. Učitelj: Zapeljivka - indijanerica, Slovenski narod, 1912, 170. V. Žmegač: O kritičnem pristopu k trivialni književnosti, Umejtnost riječi, 1973 2. Zusammenfassung BILDUNG DER JUGENDTRIVIALLITERATUR IN DER JUGENDLITERATUR UND IHRE ROLLE BEI DER LESEENTWICKLUNG Der Beitrag geht von der Annahme aus, daß die Jugendtrivialliteratur eine besondere Unterart der Trivialliteratur ist. Auch für sie gelten Bestimmungen, die aufgrund des Gegenstandes der Literaturwissenschaft und des damit verbundenen methodologischen Pluralismus festgesetzt werden können. Nach den einleitenden Fragen (Benennungen und Bewertungen der Trivialliteratur, Problematik der apriorischen Werthypothesen) geht der Beitrag in die Erklärung der Beziehungen zwischen der Trivialliteratur und dem Leser über, damit verbunden wird aber besonders der Zusammenhang zwischen der Erwartung des Lesers und der Identifikation mit dem System der herrschenden Beziehungen hervorgehoben. Das wird in einigen Schriften sogar zu sehr betont; das Ideologische ist noch besonders problematisch in bezug auf die Jugendtrivialliteratur, weil diese vor allem eine Möglichkeit der Identifikation bedeutet, was mit der Entwicklung bedingt ist. Die morphologische Analyse der Trivialliteratur verdeuntlicht deren Schematismus, nach Giecz aber noch die Sentimentalität, Klebhaftigkeit, Synästhesie u.ä. Alle diese erwähnten morphologischen Bestimmungselemente können mit dem Verhältnis zwischen ]viotiv und Thema verbunden werden, woraus das grundlegende Kennzeichen der Trivialliteratur hervorgeht: die thematische Nicht-Funktionalität der schematischen Motivik. Im zweiten des Beitrages ist die Strukturanalyse der Sammlung "Pet prijateljev" ("Fünf Freunde") ausgeführt, und das mit der Sondierungsmethode. Neben den äußeren Kennzeichen (Umschlag, Ansage auf der Rückseite des Buches u.a.) werden besonders der Verlauf des Geschehens, die Personen, Ort und Zeit behandelt. Damit verbunden scheint die Bestimmung der Rolle der Jugendtrivialliteratur beim Literaturunterricht. Diese Rolle zeigt sich besonders in der Annäherung des literarischen Nicht-Lesers und der Literatur. Marija Švajncer Maribor SPOMIN NA OTROŠTVO PESNIKA ANDREJA BRVARJA V pesniškem opusu slovenskega pesnika Andreja Brvarja (r. 1945), dobitnika Kajuhove, Prešernove (iz sklada) in Glazeqeve nagrade, ustvarjalca, ki živi in dela v Mariboru, prevladuje pisanje za odrasle. Do leta 1985, ko je izšla njegova pesnitev Domača naloga. Za učitelja A.K, je veljal samo za pesnika za zrelo bralno občinstvo. Tedaj se je kot spomin na otroštvo začela nova ustvarjalnost, morda je bilo to obdobje svojevrstna prelomnica. O njegovem prispevku k mladinski književnosti, k pesništvu za otroke in mladostnike, je mogoče premišljevati tako, da to ustvarjalnost problemsko umestimo v pisanje za odrasle, ugotovimo razmerje med njima, morebitno vzročno-posledično zvezo, prav tako pa se je treba vsaj bežno zamisliti nad razmerjem med poezijo in prozo ter prisluhniti pesnikovi refleksiji lastne literarne produkcije. V Brvarjevem primeru se namreč srečujeta pesnik in literarni teoretik: pesnik se daje s svojim umetniškim snovanjem, sočasno pa je razlagalec in pojasnjevalec okoliščin, v katerih se je rojevala njegova poezija.' Na Brvaijevo pesništvo za odrasle lahko gledamo z dveh vidikov - prvi govori o tem, kar se ponuja bralki ali bralcu, bodisi v pojavu estetskega doživljanja bodisi ob sprejemanju poezije, v zvezi s tem tudi, kakšne predstave in čustva se porajajo v sprejemnikov! ali sprejemničini zavesti, to pa seveda ne pomeni, da ne upoštevamo racionalizacije in refleksivnosti ter poznavalskega branja, ki skuša to samosvojo poezijo klasificirati, problemsko razčleniti in jo glede na notranjo strukturo in na zrcaljenje svetovne literarne ustvarjalnosti uvrstiti v katero izmed sodobnih smeri. Drugi aspekt pa je Brvarjeva lastna teoretična razlaga, in slednjo je treba jemati nadvse resno, sočasno pa ohranjati možnost, da bodo drugi ljudje našh v njegovi poeziji še več. Velike umetnine zmeraj dopuščajo, omogočajo in spodbujajo nove in nove interpretacije, saj so večplastne in včasih celo relativno nadčasovne. V poeziji za odrasle je Brvar sopotnik ludizma, konkretne poezije, poparta in reizma, med navedenimi smermi se je, kot pravi sam, zgolj sprehajal,^ kar zadeva opisovanje obstoječega in izpovednost, pa je zanj prav vse pesem, in v tem popisu, ki se velikokrat odvija v obliki montaže, je Brvar vitalist, karnist in realist, vendar tudi pesnik sentimenta, lirik, ki vodi k čustvenosti posredno, po ovinkih, z združevanjem na videz nezdružljivega, z negacijo, paradoksi, presenečenji in z obrati. Kar se tiče lastne razlage poezije, pa je Andrej Brvar leta 1979 v knjigi Osemnajst pesmi plus dodatek (Ljubljana, Mladinska knjiga, 1979, oblikoval in grafično uredil Mišo Hochstätter) v sklepnem dopisovanju z ' Dialogom sem poslala članek Vilalizem pesnika Andreja Brvarja, daljšo analizo njegovega pesniškega opusa, zato zdaj samo na kratko povzemam nekatere ugotovitve. ^ Andrej Brvar: Osemnajst pesmi plus dodatek, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1979, str. 87. literarnim teoretikom in pesnikom Francetom Pibernikom zapisal, da mu ne gre za upor proti tradiciji, za angažiranost, depoetizacijo in za radikalno destrukcijo, temveč si prizadeva, da bi bil čim bolj drugačen, pristen in čim čistejši ekstrakt samega sebe.' Per negationem je opredelil afirmativni vidik svoje poezije. Sestavljal je podobe in montaže zunanje realnosti, izvajal provokacijo obstoječih družbenih vrednot, prepletal vsakdanji politični besednjak s poetično govorico, se kozmopolitsko odzival na kulturno zakladnico človeštva in dogajanje na zgodovinskem prizorišču ter v sebi doživljal vzporednost med bivanjem v mestu in začasnim umikom v naravo. Ustvarjalni navdih, nemir in prebujenje je začutil v visokem poletju, utrujenost in slutnjo odhoda pa v pozni jeseni in pozimi. V dnevniških zapiskih so se menjavali intima in zavezujoča eksistencialna vprašanja. Potem je napočil čas, ko je pesnik prebudil otroka v sebi. Formalno in vsebinsko je delno ohranil stalnice svoje poezije, v dokajšnji meri pa je vstopil v svet otroškega iskanja in hlastanja po svobodi. Otrok mora spoznati, doumeti in, žal, tudi sprejeti svet odraslih, kakršen koli ta že je. Četudi je skrajno brezumen in tog, otrok realno ne more pobegniti iz njega, lahko pa ga lepša in lajša z domišljijo in z razburljivimi dogodivščinami. Andrej Brvar je napisal tri knjige, ki jih lahko uvrstimo v mladinsko književnost, in sicer: Domača naloga. Za učitelja A.K. (1985), Mala odiseja (1988) in Zimska romanca (1988); vse tri so izšle pri Partizanski knjigi v Ljubljani, samostojne likovne avtorske projekte pa je vsakič prispeval Zmago Jeraj. Pesmi za otroke in o njih je Brvar uvrstil tudi v zbirko Pesnitve in pesmi (Maribor, Založba Obzorja, 1990, opremil Zmago Jeraj). Brvarjeve pesmi za otroke in mladostnike kar kličejo po esejistično obarvani in neobremenjeni interpretaciji, taki, ki želi približati slog in duh te poezije. V pesnitvi Domača naloga. Za učitelja A.K., sončen dan premami dečka, bodočega poeta in njegovega prijatelja, da ne odideta v šolo, ampak na izlet (brez strokovnega vodstva) v naravo. Odpravita se k ribniku in tam se formalno pojavi personifikacija naravne lepote: ribnik ima toliko vsega - čolnarno in čolnarja, zelene in rdeče čolne, štiri labode, gladino brez alg, potemtakem nikakor ni navaden ribnik - in otroku, ki govori o svoji avanturi razbrzdane svobode v prvi osebi, se zdi malce važen. Pesnik z blagim posmehom zapiše, da je tudi čolnar videti takšen, v resnici pa ni prav nič važen, temveč je človek in pol. Biti človek in še polovica zraven je duhovito ovrednotenje človeških kvalitet. Otrokoma povsem zaupa in še na kraj pameti mu ne pade, da bi bilo tistega dne treba sedeti v učilnici in se učiti pametnih reči. Posodi jima čoln, labodi pa zaradi skaljenega miru kmalu postanejo nejevoljni, zlasti dva očitno kažeta svojo živalsko ogorčenost: "S tretjo ju nese za nama, midva pa voziva slalom in z vesli dvigava blato in delava take valove, da je to in sploh vse skupaj videti za ta važni ribnik nenavadno."^ Spajanje na videz nezdružljivega, lastnost, ki smo jo opazili že pri poeziji za odrasle, postane posebnost tudi v poeziji za otroke. Ta postopek bi lahko imeli za komponento estetske vrednote. S tretjo lahko vozijo motoma vozila, pri labodih pa tako izražanje učinkuje literarno domiselno in nenavadno. ' Prav tam, str. 73. * Andrej Brvar: Domača naloga. Za učitelja A.K., Ljubljana, Partizanska knjiga, 1985, brez oznake strani. Pesnik uveljavlja tudi stopnjevanje. Na začetku pravi, da tedaj, ko sta si vzela svobodo, še nista prav nič mislila na nas (morda na bralce in bralke, vzgojitelje in vzgojiteljice ali na odrasle nasploh), zdaj pa že malo mislita na nas. Brvar je tudi v knjigi Pesnitev o lern, kako je nastajala neka pesniška zbirka (Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1981, oblikoval in grafično uredil Mišo Hochstätter) neposredno komuniciral s svojim bralnim občinstvom. Tudi drugi ribnik je lep, toda ta zbuja v otroku mešane občutke. Človek naravo pač povezuje z lastnim obstojem. Naravna lepota je načeta, ker je v ribniku utonil dijak, pozimi pa so komaj rešili enega od mož, ki so žagali led. Pesnik spet uporablja personifikacijo - z otroško logiko premišljuje, da ribnik morda sam ni nič kriv za vse to, vseeno pa ni prav, da je prišlo do tega. V otroško doživljanje sveta vstopajo vrednostni vidiki - izbira med tem, kaj je prav in kaj ni prav. Toda žalost ne sme prevladovati, samo kot neznatna senca pade na ta radoživi svet, potem pa je spet vse veselo in praznično. Čeprav dežuje, še kar naprej sije sonce, in ribnik je videti, kot da ima ošpice. Pesnik premišljuje po otroško, češ da so žabe s svojim regljanjem naznanjale dež. Če bi se oglašale pod vodo, jih nihče ne bi slišal, tam pa tako ali tako ne morejo kvakati. In kako je s ptiči? "In potem naenkrat neha deževati in ptice zgoraj, v kostanjih, naenkrat spet ponorijo s svojimi grli."' Ptiči so razposajeni in prav takšna sta otroka, ki se povzpneta na Piramido in hodita, kot pravi pesnik, celemu mestu po glavi. Kako so za otroka takšni pohodi preprosti in osrečujoči, in kako jih znajo odrasli zaplesti in jim pripisati večjo težo, kot jo imajo v resnici. Postavijo se v pozicijo oblastnikov, ki ne dovolijo, da bi kdorkoli samovoljno kršil njihove prepovedi, postanejo univerzalni razsodniki, ki natančno in enkrat za vselej vedo, kaj je dobro in kaj zlo. Zavzemajo se za dokončni in zanesljivi red. Otroka pa kar naprej. Zdaj ju že začenja preganjati misel na vrstnike, ki so lepo spravljeni pod ijavkasto streho, in čedalje bolj intenzivno mislita na nas, ki ju pustimo vedno manj pri miru, zdaj pa je že povsem očitno, da to nismo mi, temveč ima otrok v mislih svojega učitelja A.K., toda treba se je otresti težkih misli, zanje bo dovolj časa kasneje. "Toda zdaj ne smem postati žalosten, ker tudi midva nisva žalostna, ampak trudna, ker je večer, in lačna, blazno, blazno lačna."* Andrej Brvar je tudi v pesmih za otroke karnist. Ko je otrok že doma in zagleda učiteljev klobuk in plašč, je v trenutku sit. Telo se odziva čustvenim stanjem. Podobno kot Niko Grafenauer zapiše, da dlani postane strah, tako da se v trenutku oznojijo in pomodrijo. Ko nagovarja svoje dlani in jih tolaži, da bo vse še dobro, si v zavest prikliče partizane. Njegov svet vrednot je zanesljiv. Ko vstopi, vidi vse tako, kot bi novembra gledal skozi šipo; to v Brvaijevem pesniškem svetu ne obeta nič dobrega, saj je pesnik poletja - sonca in vročine, vendar pa tisto, kar naj bi bilo grozljivo, postane smešno in z obratnim videnjem literarno zanimivo: ' Prav tam, brez oznake strani. ' Prav tam, brez oznake strani. "In vidim vašo plešo in v vaši pleši naš lestenec, in vidim vaše brke, kako vam kot podgana migajo pod nosom in vidim našo kavo, kako jo srkate na dolgo, kot bi skmili iz hiške polža, in seveda, atu je potem dovolj."' Otroka telesno kaznuje: neobvladano ga pretepe z ravnilom. Oblastniški princip dobi silovito in neizprosno razsežnost agresivnega ravnanja. Le stara mama, ki je s svojimi triinsedemdesetimi leti videla že veliko hudega, prepričuje očeta, naj vendar neha. Roditelj nažene fantiča spat brez večerje, učitelj pa v slovo lepo pozdravi - praktično je čist in neomadeževan. Kaj zato, če je otroku zdaj pri srcu, kot da ga je povozil valjar, on je samo opravil svojo pedagoško dolžnost. Kam pa bi prišli, za božjo voljo, ae bi otroci tako meni nič tebi nič odhajali od pouka, šola je zato, da otroci spodobno sedijo v njej in se učijo, pa kaj zato, če je sončen dan, ki vabi v naravo. V življenju se je tako ali tako treba odreči tolikim stvarem - otroci naj se tega čim prej navadijo. Otrok samo zakolne in zakriči, upornost se potuhne v misel in se ne povnanji. "In tako potem kljub vsemu vem, da ne bom vzel atovega daljnogleda in pobegnil v Avstrijo, da ne bom zažgal te naše bajte, ki je atu töliko do nje, da ne bom ustrelil ata s fračo v sencä, v čelo ali tilnik, potem pa se obesil med oblekami v omari kot Lorenčičev Tomaž."^ Nihče ne sliši, kako deček v samoti preklinja. Slovenski literarni teoretik in književnik Denis Poniž je o Brvarjevi pesnitvi napisal naslednje: "Brvarjev poskus oživitve časa, v katerem je mladost s svojim optimizmom obvladovala dolžnosti in zadolžitve, je uspel kot malokatero sodobno mladinsko pesniško delo. V svoji Domači nalogi nam je pesnik odkril avtentičnost otroštva, kakor ga zniore zaznamovati pesniška beseda, v svoji skrivnostni prisotnosti; dotaknil se je hkrati velikih in drobnih stvari, tistih, ki so vsem na očeh, in onih, ki ostajajo skrite pogledom, pa jih oživi prav pesniško spominjanje. Neponarejeni, nesolzavi slog pripovedi, njen včasih celo pretrpki, pa vseskozi prijazni, živahni humor dajejo Domači nalogi še poseben zven in čar."' V pesnitvi Mala odiseja Andrej Brvar na iskriv način ponovi Odisejevo vrnitev, le da je tokrat junak otrok, ki se, ves majhen, mora odpraviti na pot brez spremstva staršev in dokazati, da zmore priti na cilj. Premagati je treba okoliščine in zlasti, to pa je v življenju najbolj težavno, samega sebe. Opraviti imamo s pesmimi v prozi, vsak peti verz je označen s številko, zadnja je dvesto štirideset. O razmerju med poezijo in prozo je Brvar zapisal: "Osnovni princip zbirke naj bi torej bil pluralizem vsebin in form - ' Prav tam, brez oznake strani. " Prav tam, brez oznake strani. ' Denis Poniž: Zapis pristnega, otroškega spomina, Otrok in knjiga, 1986, št. 23-24, str. 168-169. form, h katerim sem prišteval in prištevam tudi prozo. Med to in poezijo namreč ne vidim nobene radikalne razlike. Gre le za večjo (poezija) ali manjušo (proza) zgoščenost, in to tako po vsebinsko-pomenski kot po stilnp-oblikovni plati."'" Pesnik je privrženec neomejene ustvarjalne svobode. Popolno vsebinsko in formalno svobodo si je vzel že pri poeziji za odrasle - v uveljavljanju volje do moči in radoživosti je kazal posebne vrste omnipotentnost. Vseeno bi lahko rekli, da se v poeziji za otroke nekoliko bolj drži formalnih in vsebinskih pravil, sočasno pa je njegova pesniška izpoved-pripoved nevsiljivo humanistična. Estetika in etika imata skoraj enakovreden položaj; v poeziji ni verzov, ki bi bili nerazumljivi in dvoumni. Pesniški jezik je skrbno izbran, slogovno izčiščen in izrazno bogat. Ta poezija je privlačna tako za mlade bralke in bralce kot za odrasle. Predmeti dobivajo človeške lastnosti - sposojen lojstrski voz poskakuje kot nor, kovčka sta trebušasta. Detajl je že v pesništvu za odrasle igral pomembno vlogo, zdaj pa znova stopa v ospredje, velikokrat humorno in ironično. Postrešček je imel na primer levo hlačnico speto z leseno ščipalko za perilo. V potovalni mrzlici - otrok se sam odpravlja na dolgo pot - še vedno vidi, kako presenetljivo lepa je narava. Noč bledi nad Meljskim hribom, stari mami pa se usta odpirajo kot kakšni ribi. No, tudi riba je del narave, ni pa nujno, da je zmeraj lepa. Z odraslimi se ni lahko sporazumevati. Miličnik kot kakšen bizon ali nilski konj bulji skozi okno, otroku je zaradi njegovega molka sprva nerodno, potem pa kar nekam obupno. Svet, v katerem se mora deček znajti, je sicer videti nevaren, in vendar ne tako zelo, da se ne bi med tračnicami pojavila mačka potepmka, ki se drži na smeh in se z zadnjo taco praska pod brado. -Za takšno nepridipravo potepinko je svet videti smešen in nezapleten, ljudje pa ga znajo napraviti težkega in zapletenega. Zaradi lepotice, ki pride v kupe prvega razreda, miličnik sprevodniku ukaže, da je treba malega spraviti kam drugam. Fantič se ustraši, da bodo pozabili nanj. Zunaj laja psiček, teče ob velikanskem čevlju, ki vrti pedal, toda deček ima hude skrbi. Ali bo šlo vse tako, kot je treba? Fant si iz srca želi sprevodnika. Da ne bi priznal, kako ga je strah, si reče, da ga že komaj čakata kovčka; on bi že kako, če ne bi bilo teh presnetih, težkih, trebušastih kovčkov. Devet in pol let je star, pa se že mora spopadati z življenjskimi težavami. Zunaj je toliko zanimivega, toda na cilj ni moč pozabiti. Koruza se vabljivo premika v vetru, na oknih so rože, pes v plitvini bi rad ugriznil vodo, prašiči v blatni kopeli so črni kot hudiči. Na koncu se le najdejo ljudje, ki so pripravljeni fantiču priskočiti na pomoč. Seveda si ne morejo kaj, da ne bi veliko spraševali, že Mali princ je rekel, da zastavljajo veliko nepomembnih vprašanj in da so nasploh čudni. Ko pride otrok na cilj, ga zasipajo z vprašanji o svojcih, namesto da bi pokazali zadovoljstvo, da je dečku uspelo. Mama sicer joče, besede pa je očitno težko spraviti iz sebe. Pesnitev se konča z otrokovim samozavestnim spoznanjem: "Kaj zganjate takšen halo! Saj se da, evo, saj se da priti daleč tudi brez miličnikov, brez stricev in /er.'"" Pesnitev Zimska romanca je namenjena mladostnikom, takim, ki jih prešine ljubezen, v tej prvi obliki tako močna, da jo je komaj mogoče prenesti. Strokovnjaki seveda natančno razlikujejo med zaljubljenostjo in ljubeznijo, toda kaj bi zdaj s tem, gotovo jih ne preganjajo čustva te vrste, če se teoretično resno ukvaijajo z njimi, namesto da bi se kje v skritem kotičku držali za roke in pozabili na čas. Andrej Brvar: Pesnitev o tem, kako je nastajala neka pesniSka zbirka, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1981, str. 16. " Andrej Brvar: Mala odiseja, Ljubljana, Partizanski knjiga, 1988, brez oznake strani. Ko dekle v pesnitvi fantu pove, da je vsega konec, ima človek občutek, da je res prispel do zadnje življenjske postaje. Lahko bi samo še skočil v vodo ali se s sot^ini napil do onemoglosti. Ko se je v alkoholni omami vrnil domov, kjer je najprej iskal ne kdove kako prepričljive izgovore, potem pa je povedal kar po resnici, se je oče, prav tisti, ki je dečka v Domači nalogi našeškal, zdaj izkazal kot razumevajoč vzgojitelj, bistroumni razlagalec čustvenih razlik med spoloma, pretiranega navdušenja, negativnih posledic zaupljivosti, ljubosumnosti in samoljubja. Fant je po vzgojnem predavanju pomislil, da bi bilo morebiti vseeno bolje, če bi mu bil eno primazal, pa tega najbrž ni mislil povsem resno. Silovito začetno čustvovanje in sklepna očetova strpnost oblikujeta literarno učinkovit kontrast: mladi pretirava, stari je pameten in preudaren - za druge, kdove kam se skrije njegova pamet, ko gre za lastne čustvene probleme, laže je biti svetovalec nekomu drugemu, kot pa spravljati v ravnovesje samega sebe in se brzdati v kočljivih situacijah. V pesniško zbirko Pesnitve in pesmi (Maribor, Založba Obzoija, 1990, opremil Zmago Jeraj) so uvrščene pesnitve Domača naloga, Mala odiseja in Zimska romanca. To pomeni, da so dela namenjena tako odraslim kot otrokom, za mlajše bralce pa bi bili primerni pesmi Prflvljica in Klemen. V prvi se pesnik spominja stare mame, ki nikoh ni povedala nobene pravljice in tudi sicer si je prizadevala, da bi dajala vtis resne in stroge babice, tako rekoč vzdrževalke reda, toda njena ljubezen do vnuka je bila vseeno velika - ker se je tako skrivala, morda še večja. "Nekoč je živela stara mama, ki je pustila, da je prekipel cel lonec črne kneippove kave, ko ji je vnuk nekega umskega popoldne zaspal z glavo v krilu."^^ Pesem Klemen pa v obliki dialoga predstavi pesnikovega sina Klemena. Otrok izreka otroške modrosti - s samosvojo logiko prebujajoče se radovednosti in iskrivosti, z otroškim videnjem kaotičnega sveta odraslih in z veseljem do življenja. "Ko se z mamo kregata, ne morem nikoli razločit, kdo ima prav, ker imam oba rad"" Če pogledamo na mladinsko ustvarjalnost kot celoto, je z vidika morfologie snov vzeta iz življenja otroka in mladostnika, motiv pa je vsakič posebni dogodek, v katerem otrok ali mladostnik prestopi dovoljene meje in si sam oblikuje svoja določila. V Brvarjevem primeru ne gre za predliteramo ali zunajliterarno snov, temveč za zlivanje med prvo in drugo možnostjo, snovjo in njeno utelesitvijo v pesmi; prehod je komaj zaznaven. Slovenski literarni teoretik Janko Kos v zvezi s to problematiko trdi: "Snov kot neizoblikovano, pred samim literarnim delom obstoječe gradivo so lahko seveda tudi čisto psihični pojavi, se pravi doživljaji, čustva, razpoloženja in misli. Zato je na splošno mogoče trditi, da so snov, iz katere nastaja vsebina literarnega dela, lahko vsi pojavi fizičnega in psihičnega sveta, tako da s tega stališča med njimi ni nobene razlike."" Andrej Brvar: Pesnitve in pesmi, Maribor, Založba Obzorja, 1990, str. 88. Prav tam, str. 90. Janko Kos: Morfologija literarnega dela, Literarni leksikon 15, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1981, str. 12. Pesnik si jemlje tudi vso jezikovno svobodo: neobremenjeno in brez predsodkov preliva zunajliteramo gradivo v besedno umetnost in oblikuje lingvistično realnost, v kateri imajo enakovreden položaj različne socialne zvrsti jezika - od knjižnega in narečnega do tako imenovane interesne govorice, se pravi slenga, žargona in latovščine, podrobnejša analiza pa bi se zaustavila tudi pri funkcijskih, prenosniških, časovnih in memostnih zvrsteh." Jezikovni znaki so označevalci palete občutij in snovne barvitosti. Janko Kos je pisal o nadjezikovni, psihični, psihološki in kvazifenomenalni realnosti, ki ji je jezik sredstvo, s pomoqo katerega se lahko konstituira - jezik potemtakem ni edina in končna literarna realiteta. "Resda ni samo zunanje gradivo, saj stopa v samo literarno delo, vendar ostaja v njem delna, nikakor ne edino odločilna plast."" In nekoliko kasneje: "Primerjava s fenomenom jezika pokaže, da obstaja literarno delo tako, kot obstaja jezik."" V Brvaijevih mladinskih delih so motiv svobodno izbrane dogodivščine, polne notranje napetosti, tema pa se izpričuje v relaciji med otroki in odraslimi. Konkretna podoba te relacije se glede na starost bralcev dvigne na raven abstrakcije. Odrasli uporabljajo fizično kazen ali vzgojno razlago, ergo - vidiki represivne ali permisivne vzgoje so postavljeni pod vprašaj, porajajo se znotraj izrazito estetske forme. Kar zadeva razmerje med vsebino in formo, je treba opustiti dualistično pojmovanje in se zamisliti nad povezanostjo etičnih, kognitivnih in estetskih plasti. V Brvaijevem primeru je odveč iskanje med notranjo in zunanjo formo, treba pa je poudariti, da ima njegova poezija za otroke in mladostnike izredno jasno začrtano, motivno in tematsko sklenjeno notranjo zgradbo. Subjektivni čas in prostor zarisujeta smiseln potek - zdaj je dramsko napet, zdaj epsko opisen, spet drugič lirsko vabljiv. Subjektov govor je ekspliciten, avtorski in sukcesiven, pesniško govorico bogati notranji ritem, ki je včasih enakomerno simetričen, tu in tam pa asimetričen, iregularen, stopnjevan in zarezan. In za konec, kaj meni o mladinski književnosti pesnik Andrej Brvar sam? Prepričan je, da je temeljna hiba podcenjevanja mladega bralca, in to se potem kaže v poplavi pedagogiziranja in groteskne pootročenosti pesnikov in pisateljev. Odrasi je iz otrokovega sveta sicer izgnan, vendar pa v sebi ohranja spomin nanj. "Resnično pristna in etično poštena literatura za otroke in mladino je torej po moje tista, ki nastaja iz pesnikovega ali pisateljevega čisto konkretnega, čisto specifičnega spomina na otroštvo."" Takšna književnost je zanimiva in dragocena tudi za odraslega bralca. " Jože Toporišič: Slovenska slovnica, Maribor, Založba Obzorja, 1976, str. 10. " Glej opombo št. 14, str. 20. " Prav tam, str. 20. " Andrej Brvar: O mladinski književnosti, Otrok in knjiga, 1986, št. 23-24, str. 140. 26 Literatura Bajt Drago: Zapisi na robovih, Maribor, Založba Obzorja, 1986. Brvar Andrej: Slikanica, Maribor, Založba Obzorja, 1969. Brvar Andrej: Kdo je ubil Holofema, Maribor, Založba Obzoija, 1973. Brvar Andrej, Forstnerič France, Jančar Drago, Kramberger Marijan, Partljič Tone: Skupaj, Maribor, Založba Obzoija, 1973, Brvar Andrej: Pesmi za Vando, str. 9-43. Brvar Andrej: Pesmi, Maribor, Samozaložba, 1975. Brvar Andrej: Osemnajst pesmi plus dodatek, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1979. Brvar Andrej: Pesnitev o tem, kako je nastajala neka pesniška zbirka, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1981. Brvar Andrej: Skrčka čez palico, Ljubljana, Cankaijeva založba, 1984. Brvar Andrej: Domača naloga. Za učitelja A.K., Ljubljana, Partizanska knjiga, 1985. Brvar Andrej: O mladinski književnosti, Otrok in knjiga, 1986, št. 23-24, str. 140-141. Brvar Andrej: Mala odiseja, Ljubljana, Partizanska knjiga, 1988. Brvar Andrej: Zimska romanca, Ljubljana, Partizanska knjiga, 1988. Brvar Andrej: Pesnitve in pesmi, Maribor, Založba Obzoija, 1990. Kos Janko: Morfologija literarnega dela. Literarni leksikon 15, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1981. Poniž Denis: Zapis pristnega otroškega spomina. Otrok in knjiga, 1986, št. 23-24, str. 168169. Toporišič Jože: Slovenska slovnica, Maribor, Založba Obzoija, 1976. Vrečko Janez: Kosovelove pcsttii v prozi, Spremna študija,, Srečko Kosovel; Pcstni v prozi, Maribor, Založba Obzoija, 1991. Zusammenfassung ERINNERUNG AN DIE KINDHEIT VOM DICHTER ANDREJ BRVAR Der Dichter Andrej Brvar behauptet in der Dichtung für Kinder eine poetische Andersartigkeit, OriginaUtät und Echtheit. Sein Schaffen ist existentiell frei, formell und inhaltlich innovativ und stilistisch gereinigt. In der Dichtung für Kinder und Jugendliche belebt er seine Erinnerung an die Kindheit. Metka Kordigel Maribor AKTIVNI USTVARJALNI POSTOPEK V SKLEPNI FAZI ŠOLSKEGA UKVARJANJA Z MLADINSKIM LITERARNIM BESEDILOM "Otroška ustvarjalnost je lahko eden izmed načinov, kako otroka uvajamo v umetnost, ne le kot njenega ustvaijdca, ampak kot aktivnega bralca. V tem primeru ustvarjalnost učencev ni sama sebi namen, ampak dobiva recipročni pomen: služi namreč vzgoji za umetnost. V tem smislu postavljeno usposabljanje učencev za "umetniško izražanje" ni več izolirana naloga... ampak je v funkciji razvijanja smisla za doživljanje umetnosti."' Tako ugotavlja Vladimir Milarič, avtor metodičnega priročnika Interpretacija dei^e pesme, kjer deli, zvest svojemu načelu, šolsko ukvarjanje z literarnim besedilom na devet faz. Osma izmed njih je namenjena ustvarjalnosti učencev in deveta ponovnemu branju mladinskega literarnega besedila. Za kaj pravzaprav gre? Gre za preseganje tradicionalne metode poučevanja književnosti^ ki je bila usmerjena izključno v naloge, ki jih sodobne literarne didaktike sicer ne zavračajo, a vendarle menijo, da je tako ukvaijanje s književnostjo nepopolno. Tradicionalna metoda namreč gradi na dveh predpostavkah: 1. Da bodo učenci z učenjem o klasičnih delih svetovne in domače književnosti dobili nepogrešljivo znanje o literaturi, ki jim bo omogočilo, da bodo lahko kasneje literaturo brali sami, in 2. da je učiteljeva interpretacija literarnega dela, njegov izbor kvalitetne literature in njegovo neprestano opozarjanje na to, "kaj je v literarnem delu lepo", zagotovilo za to, da bodo otroci knjige in literaturo vzljubili. Toda, zagotavlja Milarič, tradicionalna metoda je popolnoma zanemarjala negovanje občutljivosti za literaturo in spodbujanje otroške domišljije. Negovanje teh dveh komponent bralne kulture je bilo namreč prepuščeno učiiAovanju knjige same. To pa ne more biti dovolj, saj ni dvoma, da je treba prav senzibilizaciji otroka in negovanju njegove domišljijske aktivnosti posvetiti opazen del didaktičnih aktivnosti, kadar v šoli beremo mladinsko književnost. Pravzaprav je tako pomanjkanje zanimanja za senzibiliziranje otrok in za njihovo domišljijsko kreativnost pri tradicionalnih sistemih poučevanja književnosti do neke mere logično^ glede na to: - da je bilo njihovo ukvaijanje s književnostjo izrazito racionalno. 1 Milarič V.: Dečje jezička stvaralaitvo. Novi Sad 1969. Str. 14. ^ Ibid, str. 41-44. ' Ibid, str. 44. . da je bilo v njihovem ukvaijanju s književnostjo veliko poenostavljanja, saj so pravilonia opažali le spoznavno komponento literarnega dela. . Glede na to, da so se ukvarjali pretežno s klasiko, tradicionalni modeli niso mogli računati na literamoestetsko doživetje pri pouku, saj so bila besedila, ki so jih uporabljali, daleč nad recepcijskimi zmožnostmi otrok in izven dosega njihovega bralnega razvoja. Toda nesporno je, da brez pravega doživetja literarnega dela samo na osnovi v bistvu nerazumljivih razlag o tem, zakaj je neko literarno berilo lepo in kaj imenitnega nam je pisatelj želel v njem povedati, ljubezni do literature ni mogoče privzgojiti. Na ta način je največ, kar lahko dosežemo, neke vrste strah pred literaturo in spoštovanje do nje. In prav zato temelji komunikacijski model poučevanja mladinske književnosti, ki ga skušamo v zadnjem času uvesti v šolsko prakso, na literamoestetskem doživetju mladinske literature. Tiste, ki sicer strogo ustreza kriteriju literarne kvalitete, a hkrati upošteva tudi primernost literature glede na otrokovo recepcijsko sposobnost, na njegov spoznavni, emocionalni, socialni in jezikovni razvoj, skratka, glede na njegov bralni razvoj. Ker je primarna naloga šolskega ukvaqanja z mladinsko književnostjo prav literamoestetsko doživetje, postane seveda osrednje vprašanje učiteljeve priprave na pouk prav; kako tako čira popolnejše doživetje pripravi. Odgovor nanj pa je (poleg opozarjanja na nekatere pomembne, a prezrte konstitutivne elemente literarnega dela v fazi zaznavanja) prav v. - senzibiliziranju otrok na recepcijo literature in v - spodbujanju otrokove domišljijske kreativnosti. Načelno sicer drži, da je senzibiliziranju otrok za branje literature posvečen prvi del učne ure, vendar je treba reči, da z metodičnimi postopki, kot jih uporabljamo pri motivaciji, ne izrabimo vseh možnosti za senzibiliziranje otrok. Nesporno je namreč, da lastna literarna kreativnost izjemno spodbuja otrokovo občutljivost in dovzetnost za recepcijo literature. In s tem se krog sklene. Zadnja faza šolskega ukvarjanja z mladinskim literarnim besedilom, ki je posvečena otrokovi domišljijski kreativnosti, ni le nepomembno brezciljno igračkanje, ki naj otroku posreduje prijetni občutek, da se je z literaturo in domišljijo mogoče igrati (kar ne-nazadnje sploh ni zanemarljivo, saj predstavlja dolgoročno motivacijo za branje literature), ampak dobi v okviru celotnega literarnodidaktičnega modela konkretno funkcijo. če "spodbuja lastna literarna kraetivnost otrokovo občutljivost za literaturo sploh" potem seveda velja tudi, da otrokova domišljijska aktivnost na neki določen domišljijski input, na neko določeno (v konkretnem literarnem besedilu obdelano temo, problem, pojav) povečuje otrokovo senzibilnost za prav to, konkretno literarno besedilo. To pa seveda pomeni, da je treba videti zadnjo, tretjo fazo ukvaijanja z mladinskim literarnim besedilom v funkciji priprave otroka na popolnejše literamoestetsko doživetje in da njene umeščenosti pred poslednji stik z besedilom ni mogoče prezreti ali opustiti. Na tem mestu se seveda postavlja vprašanje, kaj pravzaprav pomeni ta "povečana občutljivost za literaturo". Zdi se, da gre preprosto za efekt, ki ga srečujemo tudi sicer v življenju, za pojav, ko nas stvari, ki smo vanje vpleteni, pač bolj pretresejo kot one, ki so popolnoma izven nas. Res je sicer, da smo kot bralec, recipient z literarnim delom, ki ga beremo/ poslušamo, povezani že kot člen v komunikacijski verigi. Toda naša občutljivost za besedilo in njegove konstitutivne elemente se brez dvoma poveča, če se komunikacijska situacija obrne in če kdaj zasedemo mesto tistega, ki je sicer na drugi strani te verige. In tako kot lahko to, kar nam pripoveduje sogovorec, veliko bolje razumemo, če se skušamo v njegov položaj vživeti, se zdi, da se poveča razumevanje za sporočilo pisnega fikcionalnega pripovedovanja, če se kdaj tudi sami postavimo v vlogo avtorja takšnega pisnega fikcionalnega pripovedovanja. Vladimir Milarič je takole razmišljal o relaciji: otrok kot recipient literarnega besedila v nasprotju s položajem otroka v funkciji avtoija, kreatoija fiktivnega sveta/ OTROK - RECIPIENT LITERARNEGA BESEDILA OTROK V POLOŽAJU AVTORJA BESEDILA OBČUTLJIVOST Občutljivost se povečuje preko identifikacije z usodo glavne literarne osebe. Otroka zanimajo v prvi vrsti dogodki in to, kar literarne osebe počno. Jezikovna komponenta literarnega dela jih ne zanima. Občutljivost učencev se aktivira v aktu izražanja njihovih hotenj. Ko piše o dogodkih in osebah, ki v njih sodelujejo, se mora otrok aktivirati tudi emocionalno, saj ustvarja "svoj svet". Pri tem pa mora poiskati ustrezne jezikovne rešitve, da bi lahko upovedil svoje predstave, s čimer se spodbuja tudi otrokova občutljivost za jezikovno izražanje. DOMIŠLJIJA Domišljijski literarni svet daje možnost za sodelovanje. Učenec lahko postane soudeleženec tega sveta. V otroški ustvarjalnosti domišljijo vodi otrok sam. UMETNOSTNI JEZIK Jezik literarnega dela je dovršena oblika. Njegova sugestivnost otroka doseže ali pa ga ne doseže. Otrok sam ustvarja neke vrste "umetnostni jezik". Kot ustvarjalec se znajde v posebnem miselno - čustvenem položaju in v njem ustvarja jezik svojega sestavka. * Ibid, str. 46-47. 30 USTVARJALNI POSTOPEK Pri pouku literature ponavadi učitelj pojasnjuje pisateljev kreativni umetniški postopek. Ta razlaga obsega samo nekatere elemente ustvarjalnega postopka, v glavnem tiste, ki zadevajo tehnični postopek (izbor besed, predelave, objave...) Toda to so elementi racionalnega postopka, ustvarjalni postopek pa obsega še domišljijo senzibilnost, osebno prepričanje -in druge komponente, ki o njih ni mogoče "predavati". Če učenca "postavimo" v ustvarjalno situacijo, mora sam prehoditi vse faze ustvarjalnega postopka. Res je sicer, da se vsega, kar ob tem počne, ne zaveda. Toda že samo dejstvo, da vse to preživlja, daje slutiti, kako otrok "čuti", kaj se skriva za "ustvarjalnim postopkom". Tu mislimo v prvi vrsti na delež domišljije in na čustveno stanje ustvarjalca ob t. i. ustvarjalnem aktu. SPOROČILO Sporočilo literarnega dela je eden izmed njegovih konstitutivnih delov. Otroci, so za takšna sporočila, posebno, če gre za t. i. moralistično literaturo (in nauk v njej) izredno dojemljivi. V položaju ustvarjalca pa otrok oblikuje sporočilo sam. To počne sicer nezavedno, a vendarle počne. Pogosto so otroška sporočila oblikovana po obrazcih, kakršne so se naučili od odraslih, lahko pa otrok oblikuje tudi svoje, specifično otroško sporočilo. To spontano otroško sporočilo je za nas odrasle izjemno pomembno, saj v polni meri reflek-tira otrokov odnos do sveta in način, kako ga doživlja. PSIHOLOGIJA LITERARNIH OSEB Literarno besedilo predstavlja tudi psihološka stanja literarnih oseb, vendar se otroci zanje praviloma ne zanimajo. Otroci so Ob kreativnem ustvarjalnem postopku mOra otrok razmišljati tudi o tem, kaj mislijo in čutijo osebe, o katerih piše. Vendar je preveč zaposleni z zunanjim treba temu posvetiti poseb- dogajanjem. "Notranje živ- ne funkcionalne vaje, saj Ijenje" literarne osebe otroci ob svojem primarnem lahko učenci opazijo le, zanimanju za zunanje do- če jih učitelj nanj godke do motivacije svoje posebej opozori. "literarne" osebe ne bodo našli. Toda če otroka pravilno usmerjamo, bo mišljenje in čustvovanje svojih oseb slikal tako, da bo upovedoval svoje mišljenje in svoja čustva. V luči tako osvetljene relacije lahko torej povzamemo, da gre pri recepciji literature in otrokovi domišljijski kreativnosti v bistvu za recipročna procesa, ki sta med seboj neločljivo povezana. A ne le to. Milaričevo razmišljanje namreč dokazuje, da sta branje in domišljijska produkcija druga od druge odvisni, to pa pomeni, da je mogoče preko prve vplivati na drugo. In seveda obratno. % 1. KAJ TOREJ V KOMUNIKACIJSKEM MODELU PROUČEVANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI OD OTROKOVE DOMIŠUIJSKE AKTIVNOSTI V SKLEPNEM DELU UČNE URE RESNIČNO PRIČAKUJEMO? 1. Da otroci občutijo vzdušje, razpoloženje, ki je podobno / analogno tistemu v pesmi. 2. Domišljijski trening. 3. Povečevanje senzibilnosti za estetsko komponento literarnega dela. 4. Preseganje otrokove siceršnje, s stopnjo bralnega razvoj determinirane fiksiranosti na zgodbo. 5. "Refleksijo" o literarnoestetskem doživetju. 1.1. Razpoložeiue, analogno tistemu v berilu Domišljijska aktivnost je (pred)zadnja faza v šolskem ukvarjanju s književnostjo. Umeščena je za fazo interpretacije literarnega besedila in pred njegovim ponovnim branjem. Temu sledi učiteljevo navodilo, ki predstavlja le kratko formuliran domišljijski kažipot, ki naj otroško kreativnost (do neke mere) usmerja. Ko domišljijsko aktivnost zastavimo, so otroci torej še zmeraj v procesu recepcijc literarnega besedila - in potemtakem njegov del. To pa pomeni, da se domišljijska aktivnost ne začenja v trenutku, ko jo je učitelj kot fazo učne ure načrtoval, ampak da traja še ves čas recepcije literature. Otrok je ob branju literature (če nam je uspelo, da smo iz njega napravili aktivnega recipienta) moral slediti avtoijevi ustvaijalni domišljiji. Predstavljal si je dogajalni prostor, predstavljal si je literarne osebe. Okrog dokaj redkih besedilnih indicev je moral nanizati vrsto svojih lastnih spominskih slik, da je lahko sestavil sliko kraja, kjer se zgodba literarnega dela dogaja. Iz relativno skopega opisa zunanjosti literarne osebe (mladinska književnost namreč praviloma opušča "dolgovezne opise", ki bi bralca v fazi velikega navdušenja za zgodbo tako v glavnem dolgočasili) si mora ustvariti sliko dobrih in slabih literarnih oseb. In še prav posebno se mora aktivirati njegova domišljija ob zunanji podobi tiste literarne osebe, ki ga pritegne do te mere, da se z njo identificira. Le tako lahko namreč pride do eidetskega vživljanja v literarno delo, vživljanja do take mere, da bralec pozabi na mejo med sabo (in svojim svetom) in identifikacijsko figuro (in njenim svetom). Iz te točke torej izhajamo v fazi domišljijske aktivnosti. Meje literarnega sveta se zdaj razmakn^o in razširijo - otrokova domišljija preseže avtorjevo domišljijo in ustvari SVOJ DOMIŠLJIJSKI SVET. Svet, ki je urejen po otrokovih merilih, po njegovih željah, svet, v katerem je mogoče upovediti svoj odnos do stvarnosti, realne in literarne, svet, kjer so otroške želje zakon in zahteve onih drugih le zanemarljiva ovira, ki jo je mogoče s kakšno priročno uredbo (npr. čarovnijo, izjemno močjo ali iznajdljivostjo) mimogrede odpraviti. Svet, kjer vlada subjektivna miselna shema njegovega avtorja, skratka svet, kakršnega bi najbrž ustvaril avtor, če bi živel otrokovo življenje. Vse to pa predstavlja podoživetje ustvarjalnega postopka upovedovanja stvarnosti, želja, strahov, predstav, postopka kot ga je opravil tudi avtor literarnega besedila. In to doživetje ustvarjalnega postopka povzroča, da se otrok ob pisanju prestavi v razpoloženje, ki je v veliki meri analogno / identično z razpoloženjem avtorja oz. z razpoloženjem v otroški pesmi / prozi. V takšnem razpoloženju pa je otrok idealen sogovornik v komunikacijski verigi avtor - besedilo - bralec, v takšnem razpoloženju je namreč še najbliže avtorjevi predstavi intendiranega bralca, njegovi abstrakciji bralčevega načina dojemanja in čustvovanja, skratka fikciji avtorjevega sogovornika v fazi ustvarjanja literarne umetnine. 1.2. Trening domiš^uske sposobnosti Ni dvoma, da si je avtor v komunikacijski situaciji ustvarjanja otroškega literarnega besedila zamišljal živahnega, radoživega, radovednega in igrivega otroka, takšnega, ki vtika svoj nos tja, kjer je treba, in še raje tja, kamor ni treba, otroka, ki tesne uredbe sveta odraslih odrine s predrznim skokom v svet kreativne, v domišljijo potopljene otroške igre. Brez dvoma je takšen otrok predvideni sogovorec v dialogu avtor ; bralec, le takšnemu otroku je namenjeno besedilo in le takšen otrok lahko konstituira pomen, ki je kolikor toliko blizu avtorjevi intend. Ali drugače: Le otrok, ki premore razvito in bujno domišljijo razpolaga z istim kodom, ki ga je uporabil avtor, da je oblikoval svoje sporočilo v obliki pisnega fikcionalnega pripovedovanja. In prekrivanje kodov je, znano, osnovni pogoj za sporazumevanje med govorcem in adresatom. Toda, ali imajo vsi otroci to bujno domišljijo? Ali jim je drznost miselnih preskokov dana, kot jim je dan vid ali sluh? Zdi se, da je verjetno res tako. Da imajo vsi otroci sposobnost domišljijskega spreminjanja realnosti v najčudovitejše oblike in forme. Vsi otroci so napolnjeni z nekakšnim veUkim hrepenenjem, ki je usmerjeno v pričakovanje nečesa čudovitega in vsak otrok si zna napraviti to čudovito kar tukaj in zdaj. Domišljijska transformacija stvarnosti je darilo, ki ga je narava dala prav vsakemu otroku zato, da bi ohranil svoj jaz in da bi se lažje socializiral. Otroška igra je sredstvo, s katerim otrok vsaj za trenutek prilagodi svet sebi, svojim željam in potrebam, da bi na ta način "o pravem" svetu premislil in ga na koncu razumel. Toda kot veliko naravnih darov uničuje sodobna civilizacija tudi človekovo danost domišljijske transformacije stvarnosti. Masovna industrija in tržno naravnana brezobzirnost velikih koncemov bruhata na trg gore novih in novih igrač. Te pa komajda zahtevajo otrokovo domišljijsko udeležbo, njegovo kreativnost in ustvarjalnost. Pravzaprav bi bilo mogoče trditi, da mnoge igrače, s katerimi so prenatrpane sodobne otroške sobe, ustvarjalno domišljijsko udeležbo pri otroški igri blokirajo. Ali kot je lepše povedal Michael Ende: "In potem se je dogajalo še nekaj, česar Momo ni precej razumela. Pričelo se je šele nedavno. Vedno češče se je dogajalo, da so otroci prinašali s seboj vsakovrstne igrače, ki se z njimi niso mogli zares igrati, na primer: na daljavo upravljan tank, ki si ga lahko vodil naokrog, sicer pa ni bil za nobeno rabo, ali vesoljsko raketo, ki je pritrjena na drogu vršala v krogu, drugače pa nisi imel z njo kaj f)očcti, ali pa majhen robot, ki se je žarečih oči opotekal in obračal glavo, za kaj drugega pa ni bil uporaben. To so bile seve hudo drage igrače, kakršnih njeni prijatelji niso nikoli imeli, Momo sama pa še celo ne. Predvsem so bile te stvari prav do zadnje podrobnosti tako dovršene, da si ti ni bilo treba pri njih prav nič predstavljati. Zato so otroci pogosto posedali tu ure in ure in napeto, a vendar zdolgočaseno gledali takšno stvar, ki je brnela okoli, se majala ali vršala v krogu, sami pa se niso prav ničesar domislili. Zato so se nazadnje spet vračali k svojim starim igram, ki zanje niso rabili več kot nekaj škatel, raztrgan namizni prt, krtino ali prgišče kamenčkov.' Pri tem so si pa lahko predstavljali vsemogoče."' Če je sposobnost domišljijske transformacije stvarnosti in urejanja novih svetov otrokom torej imanentna, je vendarle mogoče, da jo sodobna civilizacija s svojo urejenostjo uniči. Tako, da jo uspava, jo hromi in zato sistematično zmanjšuje. A ne le s skrbno izbranimi "popolnimi" igračami. Kot te, uničujejo sposobnost imaginacije tudi popolne informacije, kot jih možganom dostavljata film in televizija. Informacije, ki jih je treba le še konzumirati in ki ne terjajo nikakršnega lastnega domišljijskega naprezanja. V nasprotju s tem pa branje literature vendarle terja domišljijsko atkivnost (saj si brez lastne domišljijske udeležbe ni mogoče sestaviti eidetske predstave o dogajalnem prostoru in literarnih osebah v njem). To pa potemtakem pomeni, da človek (otrok) z zakrnelo domišljijo, človek, ki ne zna prestopiti meje danega, ker tega pač tudi sicer v življenju ne počne, ni sposoben (ali pa je le omejeno sposoben), da si na podlagi relativno skopih besedilnih indicev sestavi polno eidetsko predstavo. Otrok z zakrnelo domišljijo ne more sestaviti literarnega sveta, ki bi lahko konkuriral barvni bujnosti instant domišljijskih podob, ki ga z njimi (brez truda) televizija masovno preplavlja. In zato je treba domiš^uo trenirati! Sposobnost domišljijske transformacije stvarnosti in imaginarnega preseganja le-te namreč ne dobimo od narave v izdelani obliki. Tako kot večine reči se je mora otrok šele postopoma naučiti. Nemška psihologinja Charlotte Bühler'je ta postopek zelo natančno raziskala in ugotovila, da gre proces domišljijske spretnosti od t. i. analogne do t. i. kombinatorične domišljije. Vse to je raziskovala na podlagi otrokove recepcije ljudske pravljice. Izhajala je iz teze, da so hterarne osebe, ki jih najdemo izključno v pravljicah, oblikovane tako, kot otroku v fazi njegovega bralnega razvoja optimalno ustrezajo. Ce bi namreč nek pravljični domišljijski objekt presegal otrokovo domišljijsko sposobnost, bi otroci tako pravljico gotovo zavrnili. (Rekli bi preprosto, da ni lepa). Če izpeljujemo logično, to potemtakem pomeni, da lahko p)o tem, kakršne so domišljijske literarne osebe v pravljici, ki jo ima otrok trenutno najraje, sklepamo, kakšna ja njegova domišljijska sposobnost. S psihološkega vidika lahko razdelimo pravljične figure na dve skupini': - na tiste, ki so nastale po procesu analogije in ki so zato po vedenju in zunanjosti močno podobne ljudem, le da so njihove lastnosti proporcionalno nekoliko spremenjene (čarovnice so grše kot najgrša ženska, ki jo je otrok kdaj srečal, in zelo, zelo hudobne, vile pa so po zunanjosti kot ljudje, le da so veliko lepše in znajo čarati. Velikani so večji, kot največji otrokovi znanci in palčki so le pomanjšani starčki z bradami in rdečimi pokrivali.) ' Ende M.: Momo. Ljubljana 1987. Str. 72. ' Bühler C.: Das Märchen und die Phantasie des Kindes. München 1962. ' Termin domišljijska sposobnost uvajamo kot analogijo na bralno / recepcijsko sposobnost. ' Bühler C: Das Märchen und die Phantasie des Kindes. München 1961. - in na tiste, ki nastanejo s procesom kombiniranja. V tem primeru gre za novotvorbe, ki nastanejo z domišljijsko združitvijo dveh ali več živih bitij. O kombinatorični domišljiji je več razmišljal K. Groos. Po njegovi teoriji' ima kombinatorična domišljija tri stopnje: 1. Proporcionalni premiki, 2. izvzemanje posamezne lastnosti iz obstoječega koncepta in prenašanje le-te na kak drugi kompleks, 3. združevanje večjih predstavnih kompleksov, ki jih v realnosti ni ali so tam drugače povezani. Na podlagi takšne sistematizacije domišljijske sposobnosti, na podlagi poznavanja otroške literature in fantazijskih oseb, ki v njej nastopajo, in na podlagi poznavanja bralnega razvoja (torej tega, kdaj je otrok "zrel" za ta ali oni tip literature) je seveda mogoče sklepati tudi, kdaj, v kateri starosti, doseže otrok katero izmed faz svojega domišljijskega razvoja. In tako moramo že pri najbežnejšem premisleku ugotoviti, da imajo majhni otroci v fazi intuitivne inteligence (torej pred sedmim, osmim letom) le sposobnost t. i. analogne domišljije in da je mogoče pričakovati sposobnost kombinatorične domišljije šele v fazi konkretnih, logičnih intelektualnih operacij. (In tu je seveda vzrok, zakaj si lahko že petletni otroci zamislijo zmaja - ki je pač takšen kot kuščar, npr. martinček, le da le veliko večji in da ima nekoliko daljše sprednje noge, in zakaj je Andersenova Mala morska deklica lahko všeč šele desetletnim otrokom.)'® Domišljija je torej človekova sposobnost, ki jo je nedvomno mogoče stopnjevati in razvijati. Toda če to drži, potem mora veljati tudi obratna pot: domišljijo je po tej logiki mogoče tudi zanemariti, je ne negovati, dovoliti, da se zaradi ne-rabe ne razvije, ali da preprosto zakmi. In drugače: domišljijo je mogoče tudi negovati, uporabljati, jo potemtakem trenirati. K temu pa je usmerjena domišljijska aktivnost kot zadnja faza ukvarjanja z besedilom v komunikacijskem modelu poučevanja mladinske književnosti. 1.3. Povečai^e senzibilnosti za estetsko komponento literarnega dela Veda o mladem bralcu nas uči, da otroci nekako ob vstopu v fazo logičnih intelektualnih operacij izgubijo svoj čut za jezikovno komponento literarnega besedila. V večini študij o otrokovem bralnem razvoju lahko beremo, kako dojemajo majhni otroci literaturo kot sozvočje "vsebine in oblike" in kako dojemajo dojenčki in otroci v predjezikovni fazi svojega razvoja literaturo le kot slap harmoničnih zvokov, kot mikavnost ritma in rime, in kako besede v tej fazi ne služijo temu, da bi prenašale pomen ampak so tu le za to, da ustvarjajo ritem in melodijo. Po tem, ko otrok odkrije, da imajo besede pomene, ki služijo temu, da si lahko z njimi prikliče v spomin stvari, ki so trenutno izven dosega njegovega pogleda, takrat dobi recepcija literature novo dimenzijo. Pesmica (v tej fazi gre resnično v večini primerov za recepcijo poezije) postane naenkrat dvakrat zanimiva. Ne le, da je to zabavna igra z zvoki, ki so posebno umetelno ritmično prepleteni in ki se na nekaterih mestih igrivo "držijo za roke", ta jezikovna igrica ima tudi pomen. V njej se dogajajo zanimive reči - tako na primer neki deček noče jesti in drugi težko čaka svojega očka, da mu bo prinesel bonbone. V nekaterih pesmicah je mogoče srečati muce, v nekaterih celo vlak. - Toda, ne glede na to, da otrok odkrije zgodbo, ostaja nezmanjšano njegovo navdušenje nad zvočno igro, ki jo ustvarjajo nosilke pomena - besede. Otroci se radi ' Groos K.: Das Seelenleben des Kindes. Berlin 1923. Seveda bi o clomišljijski sposobnosti veljalo razmišljati tudi v luči njene odvisnosti od domišljijskih predstavnih kompleksov, ki jih lahko otrok vidi na televiziji. in često spontano učijo pesmic na pamet. Recitiranje poezije je v tej dobi dejanje, analogno petju, kjer pomen besedila, zgodbo, zaznavamo v neprimerno manjši meri kot melodijo. In kako je po tolikem času tako intenzivnega zaznavanja zvočne plasti literature, jezikovnega sloga po prehodu iz predoperativne v operativno fazo mogoče, da postanejo otroci naenkrat neobčutljivi za "obliko" literarnega dela, da naenkrat ugotovijo, kako je poezija brez veze, da so slepi in gluhi za vse drugo, kar ni (kar se da napeta) zgodba? Kam vendar tako nenadoma izgine otrokov tako intenzivno izraženi čut za lepoto jezika? Rekh bi, da se verjetno ni mogel kar tako izgubiti, izpuhteli. Toda otrokova intenzivna težnja po spoznavnju in osvajanju okolice (sveta) je v fazi konkretnih intelektualnih operacij tako močna, da preglasi vse ostalo. Naenkrat je pomembno le, kako obvladati svet. Za to pa ga je najprej treba spoznati. Želja po znanju, vedenju je v tej fazi nenasitna - vprašanje je le, kdo jo bo potešil - lahko je to pustolovska literatura, lahko mikavno sestavljen šolski program, če pa odrasli ne bodo znali ponuditi ne prvega ne drugega, bodo to nalogo brez težav opravih televizija, strip in ulica. V primeru, da bomo odrasli znali ponuditi pravo literaturo, je treba biti pripravljen na to, da bodo otroci resnično hlastali le za zgodbo, da bodo izpustili vse "dolgovezne opise" in da bodo, kadar jih bomo skušali z njimi vendarle osrečiti v fazi intepretativnega branja, ves čas samo čakali, kako se bo zgodba nadaljevala in končala. Tako ob prvem stiku z besedilom. Toda ob drugem branju, ko je otrokova radovednost že potešena, ko ni več nestrpen, ko osredotočenost na zgodbo že nekoliko popusti, takrat je priložnost, da nanj delujeta tudi jezikovna in etična komponenta literarnega dela, da deluje literatura v vsem bogastvu svoje strukturalne razvejanosti. Otroci torej niso slepi in gluhi za lepoto jezikovnega sloga, le zakonitosti z njihovim bralnim razvojem pogojene recepcije je treba upoštevati. Prvi stik z besedilom je posvečen zgodbi, to je zakon. Kasneje lahiko usmerimo pozornost tudi drugam, če žeUmo. Aktivni ustvaijalni postopek v sklepni fazi ukvarjanja z mladinskim literarnim besedilom služi tudi temu, da otroci začutijo, kako je prav jezik sredstvo, material, s katerim je mogoče upovediti neko realno, realni podobno ali povsem fantazijsko situacijo. Če otroka postavimo v funkcijo avtorja (in predvsem če ga nanjo tudi ustrezno pripravimo) bo intuitivno ugotovil, kako upovedovanje svetov, upovedovanje domišljije, tega, kar misli in čuti, ni enostavna zadeva. Kako včasih ni besed, ki bi izražale natanko to, kar bi rad povedal, in da je pogosto jezikovne rešitve treba iskati dolgo časa. Zgodi se tudi, da jih ne najde in da to, kar je zapisal, z jezikom izpovedal, ni čisto tisto, kar je imel v mislih. Na ta način postanejo ob lastni kreativnosti za otroka zanimive tudi avtorjeve jezikovne rešitve, literarni svet in literarna umetnina pa dojemljivejša tudi z estetske plati. 1.4. Presegai^e otrokove fiksac^e na zunanje dog^aiye - opažanje motivacUe za ravnaiue literarnih oseb Pri opažanju motivacije za ravnanje literarnih oseb in pri opažanju njihovega čustvovanja gre za čisto drugačno izhodišče kot pri zaznavanju estetske komponente literarnega dela. V gornjem razdelku smo rekli, da je otrokov naravni čut za harmonijo zvočnega sloga z zanimanjem izključno za zgodbo samo prekrit, preglašen, a da še vedno je. Sposobnosti dojemanja kompliciranih kombinacij in povezav različnih domišljijskih in realnih danosti pa majhni otroci preprosto nimajo. V fazi intuitivne inteligence so sposobni le zelo omejenega (in na neposredno danost vezanega) logičnega mišljenja, zato ni mogoče, da bi si lahko zamišljali in razumeli nekaj tako težkega, kot je motivacija za ravnanje (fiktivnih, izmišljenih, torej ne-realnih) hterarnih oseb. Vzročno - posledična razmerja so otroku v predoperativnem obdobju jasna le, če so vezana na evidcntno pojavno obliko, saj je otrok komajda sposoben mislili na karkoli, kar ni tukaj in zdaj. In zato so otrokovo najljubše čtivo v predšolski dobi prav pravljice, saj te optimalno ustrezajo stopnji njegovega dojemanja - ne ponujajo nikakršne umetelne notranje zgradbe, ki bi bila posledica popisovanja čustvenega, moralnega in socialnega razvoja glavne literarne osebe, ampak namesto tega nizajo domišljijske slike - lepo po vrsti v kronološkem zaporedju. Bralec / poslušalec se lahko osredotoči le na dogodek, o katerem trenutno teče beseda, na vse, kar se je zgodilo poprej in kar se še utegne zgoditi, ne misli, niti ne more misliti, saj ga izjemnost, zanimivost sedanjega dogodka miselno in čustveno popolnoma okupirata. V tej popolni okupaciji z zunanjo pojavnostjo in v tej nezmožnosti, da bi mislil na karkoli drugega in da bi opazil karkoli drugega, velja iskati tudi razlog, da se vsaka misel v pravljici razvije v nazorno sliko: Da bi poslušalci laže sledili, pripovedovalec ne reče: "Da bi volk kozličke prelisičil, si je izmislil zvijačo", ampak preprosto naniza podobe, kako volk pomoči taco v moko in kaj se zgodi potem. O namerah pravljica nikoli ne pripoveduje, nikoli ničesar ne izvemo o tem, ali in kaj so osebe mislile, preden so se česa lotile, vsa pravljična pozornost je usmerjena le k njihovim dejanjem. Tudi emocionalna doživetja oseb nikoli niso opisana. Pripovedovalec preprosto naslika scene, kjer posamezna čustva pridejo do izraza. Ne reče: "Deklica je bila žalostna", ampak "deklica je jokala". In prav to ustreza načinu otrokovega doživljanja. Otrok živi v zunanjem svetu, ni še sposoben refleksije o lastnih čustvih in ne refleksije o čustvih drugih ljudi. Dojame le tisto, kar vidi, ne razume motiva, zanj šteje le efekt. Tako v dobi intuitivne inteligence. Toda okrog sedmega, osmega leta starosti otroci že prestopijo prag logičnih intelektualnih operacij, to pa jih brez dvoma s kognitivnega vidika usposablja za razumevanje tega, da ima vsaka posledica svoj vzrok in da ima tudi vsak vzrok posledico. Zdaj bi torej že moral dojeti logično vzročno zvezo iz Žabjega kralja: ker je kraljični padla zlata žoga v vodnjak, je bila žalostna in je zato jokala. Toda sposobnost vzročno - posledičnega povezovanja dogodkov in pojavov ralnega sveta je ob vstopu v šolo še zelo nizka in zato otroci pri tem početju zagotovo še niso zelo spretni. In toliko teže je zanje, če morajo po tem (vzročno - posledičnem) principu kombinirati literarne, (torej ne-realne) situacije, kot to od njih zahteva razumevanje motivacije za ravnanje literarnih oseb. Prvošolci tega veijetno še ne bodo zmogli, ali bodo zmogli, če bo šlo za zelo evidentne vzroke zelo nazornih posledic. Toda počasi bodo postajali zmeraj spretnejši - tem bolj, če bomo temu cilju posvetili tudi nekaj pozornosti. Otrok v funkciji avtoija pisnega fikcionalnega pripovedovanja v svoj izmišljeni svet postavlja tudi svoje izmišljene osebe in te povezuje v tak ali drugačen tok dogodkov. V fazi logičnih intelektualnih operacij se mu verjetno ne bo več zgodilo, da bi njegove osebe storile kaj čisto nelogičnega, kaj takega, kar ne bi imelo v njihovem poprejšnjem dejanju ali ravnanju drugih "literarnih" oseb nikakršnega vzroka. To pa pomeni, da otrok nezavedno vendarle "razmišlja" o motivaciji svojih literarnih oseb, čeprav na zavestni ravni o tem še ni mogoče govoriti. Toda, če ga bomo vprašali, zakaj je ta ali ona oseba v njegovem spisu ravnala tako ali drugače, ni dvoma, da bo znal njeno ravnanje (torej svojo odločitev) utemeljiti in braniti. To pa je vendar že zavestno razmišljanje o motivaciji za ravnanje in čustvovanje "literarnih" oseb! 1.5. RefleksUa o literarnoestetskem doživetju "Če otroka pravilno usmerjamo, bo mišljenje in čustvovanje svojih literarnih oseb slikal tako, da bo upovedil sebe:," ugotavlja V. Milarič, ko razmišlja o tem, kako lahko lastna literarna ustvarjalnost povečuje otrokovo senzibilnost za literarno motivacijo. Ta ugotovitev pa skriva ključ za rešitev še enega, izjemno pomembnega problema pri ukvarjanju s književnostjo na razredni stopnji osnovne šole. Gre za problem ubeseditve literamoestetskega doživetja, ki je problematično in bolj ali manj nepopolno tudi pri odraslem bralcu, pri otroku, ki nima sposobnosti samorefleksije o svojem čustvovanju in o motivaciji za svoja dejanja, ali ima to sposobnost v zelo omejenem obsegu, pa je naloga nerešljiva. Otrok nima na razpolago ne pojmovnega aparata, ne besed zanj, da bi lahko upovedil svoje doživetje ob branju / poslušanju literature. Toda to ne pomeni, da literamoestetskega doživetja ni! Aktivni ustvaijalni postopek ob koncu ure ukvarjanja z mladinsko književnostjo nam na razredni stopnji omogoča, da lahko otroci svoje literarnoestetsko doživetje tudi izrazijo. Možnosti sta dve: A izražanje z nižjimi oblikami semiotičnih funkcij in B posredno izražanje z jezikom. ad A Pomagamo si lahko s Piagetovo teorijo semiotičnih funkcij, ki navaja pet stopenj, pet možnosti, kako lahko otrok svoja doživetja predela, o njih razmisli. Štiri izmed teh petih semiotičnih funkcij so nejezikovne. Na tem mestu nas zanimata dve izmed njih: risba in simbolična igra. Če torej velja, da otrok ne razpolaga z dovolj velikim in dovolj kvalitetnim jezikovnim aparatom, da bi lahko upovedil, kaj je čutil ob interpretativnem branju mladinske literature, ni razloga, da teh občutkov ne bi mogel izraziti z risbo ali igro, oblikama, ki ju obvlada že iz najzgodnejšega otroštva. V tej luči dobi ilustriranje mladinskega literarnega teksta novo dimenzijo. Novo težo dobi tudi igra pri pouku in predvsem dramatizacija besedila - tista, ki ostaja zvesta izvirniku in predvsem tista, ki dovoljuje, da otrok ob njej razmišlja, kaj bi se utegnilo zgoditi potem. Risba in igra sta brez dvoma odlični metodi, da otroci na razredni stopnji izrazijo svoje literarnoestetsko doživetje. ad B Drugo možnost, kako lahko otroci svoje literarnoestetsko doživetje vendarie izrazijo, predstavlja posredno jezikovno izražanje. Teza izhaja iz spoznanja, da otrok, ki piše, ki upoveduje svoj (domišljijski) svet, ureja ta svet praviloma po svojih željah, po svojih merilih; tako "da je v njem mogoče upovediti svoj odnos do stvarnosti, realne in literarne". To pa z drugimi besedami pomeni, da lahko tudi otrok v fazi konkretnih intelektualnih operacij, ko še nima dovolj besed, da bi lahko upovedil abstraktne pojme, ki so potrebni za artikulacijo literamoestetskega doživetja, s svojo domišljijsko literamo kreativnostjo izpove svoje sporočilo. Na ta posredni način, s posebno organizacijo domišljijskega prostora, oseb in relacij med njimi, na poseben način izraža sebe, to, kar ga v danem trenutku najbolj zaposluje. In če je to literarnoestetsko doživetje, potem izpoveduje pač tega. Domišljijska kreativnost v sklepnem delu ure daje potemtakem možnost, da lahko otroci izrazijo svoje literarnoestetsko doživetje tudi z jezikom - vendar na posreden način. (Za razliko od neposrednega izražanja, ki ga od njih pričakujemo v višjih razredih osnovne šole in v srednji šoli, oziroma za katerim vrtamo, kadar otroke vprašamo: "Ali vam je bila pesmica všeč?") " Milarič V.: Dečje jezička stvarolaitvo. Novi Sad 1^69. Str. 48. 2. PONOVNO BRANJE LITERARNEGA BESEDILA Ob prvem pripovedovanju besedila, ob interpretativnem branju in ob individualnem branju senzibilizirani otrok prekriva svoje sveže odkrito vidno polje pričakovanj s pomepskim poljem literarnega besedila in ob tem konstituira svoj, individualni besedilni pomen. Ob šolski interpretaciji potem s pomočjo učitelja opaža nekatere prezrte besedilne indice. Sprožajo se nove asociacije in otrok po potrebi korigira pomen, ki je nastal ob začetnem stiku z besedilom, umešča prebrano v svoj kontekst, primerja z zunajbesedilnim ekvivalentom v literaturi upovedene stvarnosti, vrednoti, išče v besedilu košček sebe, se identificira in se etično opredeljuje. Asociativni nizi, ki se sprožajo ob branju literarnega besedila in ob šolski interpretaciji, dobijo v fazi lastne domišljijske aktivnosti priložnost, da ustvarijo nov svet. S tega vidika lahko imenujemo domišljijsko aktivnost ob koncu ukvarjanja z mladinsko književnostjo tudi otrokovo fantazijsko reagiranje na besedilo.^ Položaj ustvaijalca, kreatorja novega sveta, položaj avtoija, ki mora svojo vizijo ubesediti in potemtakem najti tista jezikovna sredstva, da bo "zapisani" domišljijski svet na koncu resnično tako lep, kot si ga je zamislil, pa v otroku spet sproža vrsto novih asociacij. Glede na vse, kar smo povedali o učinkovanju lastne domišljijske kreativnosti, ni dvoma, da bo potem, ko je opravil kreativni postopek poustvarjanja svoje resničnosti, otrok dodatno senzibiliziran za branje tistega hterarnega dela, katerega fiktivni svet je bil izvir, kal njegovega domišljijskega sveta. Ponovno interpretativno branje besedila je sedaj priložnost za polno literamoestetsko doživetje, polno do te mere, kot jo dopuščata otrokova recepcijska sposobnost in stopnja njegovega bralnega razvoja. Zusammenfassung DER AKTIVE SCHÖPFUNGSPROZEß IN DER SCHLUßPHASE DES SCHULISCHEN BEFASSENS MIT EINEM WERK DER JUGENDLITERATUR Die kindliche phantasievolle Kreativität am Ende des jeweiligen schulischen Bcfassens mit der Jugendliteratur ist keine unnotwendige Spielerei, ist auch nicht sich selbst Zweck, wie das oft bezüglich des kreativen Schreibens zu hören ist. Beim Uunterricht und bei der literarischen Erziehung hat dieses einige sehr konkrete Aufgaben: - Das aktive Nacherlebnis des Schöpfungaktes stellt das Kind in eine Stimmung, die analog oder wenigstens sehr ähnlich jener ist, in welcher der Autor schuf; - Vergrößerung der Sensibilität für die .ästhetische Komponente des literarischen Werkes; - Überschreitung der sonstigen, mit der Stufe der Leseentwicklung determinierten Fixiertheit auf die äußeren Geschehnisse; - Entwicklung und Übung der Phantasiestufe des Kindes. Neben allen diesen Aufgaben gibt das Kreieren der eigenen Phantasiewelten den Kindern auch die Möglichkeit für den Ausdruck ihres literaturästhetischen Erlebnisses. Kopico sijajnih idej, kako oblikovati sklepno domišljijsko aktivnost po šolski interpretaciji mladinskega literarnega dela, lahko najdemo v naslednjih publikacijah: Novak B. A.: Oblike sveta. Ljubljana 1991. Blažič M.: Kreativno pisanje. Ljubljana 1992. Saksida L: Mladinska književnost na razredni stopnji osnovne šole. Ljubljana 1992. Rodari G.: Srečanje z domišljijo. Ljubljana 1977. Govorica otroške risbe. Zveza prijateljev mladine Slovenije. Ljubljana 1987. Polonca Kovač: O krokodilih, putkah in miselnih igrah. Ljubljana 1981. Polonca Kovač: Vesoljsko jajce ali 1+1=5. Ljubljana 1988. Walter Scherf München ŽIVALSKI DEMONI V ČAROBNIH PRAVUICAH* Ostanki iniciacijskih ritualov, poosebljenja uničevalnih sil ali izziv našim sposobnostim za postavljanje ciljev? Vladimir Propp je bil prepričan: Veliki požirajoči demoni v čarobnih pravljicah izvirajo iz zdavnaj opuščenih iniciacijskih ritualov zgodnjih lovskih družb in iz mitičnih pripovedovanj, ki so iniciacije spremljala in bila prvotno odeta v strogo zapoved molčečnosti.' Boj junaka na mostu z vetglavim zmajem, ključni motiv v vzhodnoslovanskem izročilu zelo razširjenega pravljičnega tipa, je zanj zgovorno pričevanje.^ Pri tem se opira na besedila, ki so v veliki meri dostopna tudi v nemškem prevodu.' Izvrstne verzije pravljice najdemo tudi v drugih izročilih, denimo v romunskem'* ali htvanskem.' Iz Vzhodne Prusije je postal znan v najmanj dveh pripovedih.' ' Preveden je prispevek Tierdämonen im Zaubermärchen, objavljen v zborniku Tiere und Tiergeslallige im Märchen. Regensburg: Erich Roth Verlag, 1991. (Veröffentlichungen der Europäischen Märchengesellschaft; Bd. 15), str. 114 do 129. Gre za tretji prispevek Walterja Scherfa v reviji Otrok in knjiga, v katerem predstavlja svojo teorijo o funkciji in pomenu pravljic, hkrati je to peti prevod, v katerih predstavljamo sodobne nemjSke poglede na pravljico: prim, prispevke Walterja Scherfa, Ingeborg Weber-Kellermann in Heinza Röllekeja v naslednjih Številkah revije: 13-14, 22, 23-24 in 27-28. Vladimir Propp, Die hiitorischen Wurzeln des Zauhermärchens. München 1987, str. 284-285. - Prim. Nelly Naumann, Verschlinger Tod und Menschenfresser. Seculum 22(1971)1, str. 59-70. Propp (kot op. 1), zlasti str. 275-276; pa tudi str. 347, 437, 441-447. Aleksandr Afanasjev, Russische Volksmärchen (NRS). Št. 136, 137 in 138 v prevodu Svetlane Geier v izdaji s predgovorom Lutza Rohricha (München 1985): /nemäki prevodi ruskih imen likov:/ Sturmrecke Ivan Kuhsohn, Ivan BykoviC in Ivan Bauemsohn und das Männchen, fingerlang der ganze Wicht, sieben Werst Schnurrbart im Gesicht. /Ker v slovenskih izdajah pravljic (zbirka Zlata ptica) niso navedene oznake, ki omogočajo identifikacijo, lahko samo domnevamo, da se ti naslovi morda ujemajo z naslednjimi pravljicami: Mali Ivan - veliki um, Ivan, vdovin sin in Pravljica o trgovcu Sedmogorcu, njegovi hčerki Nastenjki in Ivanu Veščem. Ruske pravljice I. Ljubljana 1964 oz. 1967./ Dragan Cenusa, št. 2 v Felix Karlinger-Ovidiu Birlea, Rumänische Volksmärchen. Düsseldorf in Köln 1969. Dvoglavi konj. Št. 22 v Bronislava Kerbelyte, Litauische Volksmärchen. Berlin 1978. Princ Katt, št. 28 v 2. zvezku Elisabeth Lemke, Volksthümliches aus Ostpreußen. Mohrungen 1887; z naslovom Kraljevi sin Katt tudi v izboru najbolje pripovedovanih čarobnih pravljic po Grimmih Elisabethe Scherf Der Wunderbaum. Bayreuth 1980, str. 169-171 in 250. Tudi št. 9 v Kari Plenzat, Der Wundergarten. Leipzig 1922. ' Eno je, ali smo pripravljeni slediti dokazovanju Vladimirja Proppa ali ne - nekaj drugega pa, kaj je to pravljico do današnjega dne ohranilo živo. Kdor prebira katerokoli od velikih besedil, denimo pravljico o neustrašnem junaku Ivanu Kuhsohnu, pravljice o Ivanu Bykoviču, Draganu Cenusu ali o kraljevem sinu Kattu, začuti, da ga je prevzelo in da ga nosi strinjanje v prepletu med pripovedovalcem in poslušalcem ali bralcem. V tem, in samo v tem, mora biti ključ za razumevanje trčenja med moškim glavnim likom, s katerim se brez zadržkov poistovetimo, in živalskim demonom, večglavim zmajem. Seveda, zmaj nikakor ni redkost v zaboju lutk za gledalca v zamišljenem pravljičnem gledališču. Pojavlja se v vrsti pripovednih tipov' in si je prisvojil mesto tudi v svetniških legendah.' Previdnost pa je na mestu. Morda mora prevzemati različne funkcije glede na pripovedni tip? Kar prav izziva k podrobnejši raziskavi živalsko-demonske pravljice o boju na maklenem ali brogovitem lesenem mostu, ni zgolj sama pomnožitev zmaja, temveč tudi pritegnitev celotnega klana: zmajevih žensk, zmajeve matere in na prehodu v stapljanje z drugimi pripovednimi tipi tudi zmajevega očeta.' O klanu zm^eve matere Korak za korakom moramo poskusiti dognati potek, da bi razumeli, kaj se dejansko dogaja v prepletu med pripovedovalcem in poslušalcem ah bralcem, tistim, ki v sebi dramo gleda in v njej tudi igra. V pripovedi Elisabeth Lemke'® je uvodoma govora o kraljevem paru, ki jima doslej ni bil naklonjen noben otrok - kar je v deželi vzbudilo pravo razburjenost. KaterokoU pot ubere poslušalec ali bralec v sebi: Sebe bo doživel kot dolgo pričakovanega otroka, povzdignjenega v posebnost in enkratnost. Tudi če se poistovetimo z željo matere ah očeta, je za tem vendarle želja otroka v nas samih: po izjemnosti naših zgodnjih pričakovanj. Če pogledamo natančno, imamo opravka s tremi moškimi in tremi ženskimi starševskimi ah starše zastopajočimi liki: ribičem, ki se hoče obesiti, ki obupa nad seboj; kraljem, ki izigrava svojo oblastno moč; in modrim starcem, ki poziva k lovljenju z novimi mrežami in ki opozarja, da sme tri ribe, ki jih bodo ujeli, použiti samo kraljica. Toda eno od rib poje animalična mačka, drugo ukrade služeča dekla in samo tretjo poje kraljica sama. Tako tri moške kot tri ženske vloge so razdeljene na povsem samostojno nastopajoče like. Kot poslušalci imamo za kratek čas na izbiro, da se vživimo v eno od treh moških ali ženskih vlog - da bi bili potem otrok mačke ali dekle ali kraljice, dobro vedoč, da bo velike preizkušnje zmogla samo divja stran našega bitja, ki bo brez zadržkov zastavila vse sile in ki jo zaničuje dobro urejena družba. Kar se dogaja v nas, je hkrati integracija in razcep nas samih iz tako različnega odnosa do protislovnosti naših staršev. Zanosile in donosile so nas tako animalična kot tudi služeča in navzven kraljeva stran matere. Pravljica nam ne podari integracije. In zaplodile so nas dvomeča, z znanjem zapolnjena in tudi vladanja željna stran očeta. Tudi v tem konfliktu med sinom in očetom nam pravljica ne zariše nobene integracije. Naj se zdi še tako samoumevno: Poslušalec aU bralec se bo zmeraj poistovetil s kraljevim Tako v pravljici o pastiiju na prepovedanem zemljišču (AT 314 A), o ubijalcu zmaja (AT 300), o obeh bratih (AT 314 A), o ubijalcu zmaja (AT 300), o obeh bratih (AT 303), o kraljevih hčerah, ujetih pod zemljo (AT 301 A). Prim, o tem Lev G. Barag, Drachenkampf auf der Brücke. V: Enzyklopädie des Märchens. 3. zv. 1981, stolpci 825-834; in Ute Dukova, Das Bild des Drachen im bulgarischen Märchen. Fabula 11(1970), str. 209-252. Tako v legendah o Georgu, Margareti, Michaelu, Olafu, Silvestru. Tako v Ivan Bauemsohn in v Ivan Bykovič (kot op. 3). Lemke (kot op. 6). Prim, o tem Kraljevi sin Katt. V: Walter Scherf, Lexikon der Zauhermärchen. Stuttgart 1982, str. 241 do 244, pa tudi pri Barag (kot op. 7). sinom mačke in sprejel skrajnjo zastavitev sil kot nekaj samoumevnega. Natanko ta postavitev cilja pa je temeljna poteza katerekoli dramaturgije čarobnih pravljic. Trije neenaki bratje odidejo v svet, da bi doživeli vsak svoj delež, je zapisano pri Elisabethi Lemke. Toda ko prispejo do rečice Drewenz, na most in v prazno hišo na drugi strani, v kateri je na voljo obilo pijače in jedače, jih opomni princ Katt, naj bodo budni in naj se ne pustijo ujeti staremu vzorcu otroške zaščitenosti in zahtev po oskrbi. Vendar se skušnjavam ne znajo upreti. Samo princ Katt bedi sam pod mostom, edini prevzame izziv na meji dveh svetov in se sam bori proti dvanajsteroglavemu zmaju. Zjutraj jima poočita, vidva sta mi lepa brata. V smrtni nevarnosti sem bil. Jahajo naprej, kdo ve kam - in zvečer so znova na istem mestu. Nič se ne spremeni, samo da se drugo noč pojavi petnajsteroglavi zmaj in po ponovnem odhodu in prav tako prispetju na staro mesto se tretjo noč pojavi dvajseteroglavi zmaj. Proti koncu zadnjega boja se oba brata vendarle zbudita in pomagata princu Kattu. Dvoje izstopa: najprej nujno vračanje na staro mesto in nuja, da moramo prestati zmeraj enake, zgolj stopnjujoče se spoprijeme - in drugič, da je ta spoprijem lahko odločen samo z zadnjo, čeprav zgolj začasno integracijo. Koga pa smo premagali, koga prikrivajo ti večglavi zmaji, ki zmeraj pred bojem ugotovijo, da jim je smrtni spoprijem s princem Kattom namenila usoda? Zdi se, da pravljica ne vsebuje nobenega namiga. Če pritegnemo vzporenice, tedaj si živalski sin in oba druga brata stojijo toliko nasproti, kolikor oče zaničuje živalskega sina in daje očitno prednost obema drugima." Ob odhodu so ogroženi vsi trije - toda če ne bi bilo živalskega sina, bi oba ljubljena sinova umrla v spanju. Dejanska nevarnost je torej, da se prepustimo lagodju in ne ostanemo budni za polnočni boj. Ali zmaji zastopajo spoprijem za avtonomijo v odnosu med sinom in očetom? Pripovedovalec nas povede h globji plasti spoprijemov. Princ Katt zapove bratoma, naj zaspita, se spremeni v muho in nam omogoči prosluškovati udarcem dosti bolj nevarne zmajeve matere. Svoji snahi naroča, da naj kraljeve sinove ohromi z nezadržnimi slastmi po hrani, pijači in spanju, da jih bo lahko nemudoma uničila. Zmajeve ženske se bodo spremenile v jablano, vodnjak in posteljo. Toda kraljevi sin Katt, in mi z njim, smo si pridobili znanje, ki omogoča spregledanje zavajajočega sveta. Preden lahkomiselna brata poskusita jabolka, ki bi ju raztrgala, poprimeta za vrč, ki bi ju potopil v vodnjak, ali se iztegneta v postelji, ki naj bi ju zažgala, razbijemo z mečem živalskega sina zavajajoče podobe. In kot katran črna kri, ki privre na piano, razkrije, da imamo opravka s čarovniškimi zmajevimi ženskami. Kateri smrtno zapeljivi vedenjski vzorci živijo v nas, ki smo jih prisiljeni iz otroških zahtev vleči za seboj v puberteto? Pravljica uporabi ženske živalske demone, tri zmajeve sestre - in slednjič kot poslednje in najbolj izrazito nasilje zmajevo mater, ki je izrecno označena kot največji in najbolj neubranljiv požirajoči demon. V neki ruski verziji je zapisano, da zmajeva mati odpre žrelo do neba in da dejansko pogoltne oba brata, ki ostajata nesamostojna, živalski sin pa ga preskoči, ker se je že zdavnaj otresel tega vedenjskega mehanizma. S tem živalskim sinom, nami samimi, našo postavitvijo cilja brez vsakršnih ozirov, se nam torej posreči, da zdrvi zmajeva mati z glavo proti železni ograji kovačije in svoj hlastajoči jezik iztegne v kovnico. Zmajevo mater razkoljejo in uničijo, in oba brata sta osvobojena iz njenega telesa. Z drugimi besedami: dejansko, nadvse smrtno ogrožanje naše identitete je otrokova vezanost na mater v nas, ki se demonizira. " Tako v romunski verziji Dragana Cenusa (op. 4). 42 o izvirih takšnih pravljic požiranja lahko pri Vladimiiju Proppu preberemo: "Ena od oblik rituala je bila, da se je iniciant splazil skozi napravo, ki je imela obliko neznanske pošasti. Kjer so že postavljali stavbe, je bila ta neznanska pošast predstavljena s kočo ali hišo posebne vrste. Iniciant je bil tako rekoč prebavljen in izločen kot nov človek."'^ Iz tega bi lahko izpeljah, da so imeli ljudje v družbah, ki so od odraščajočih zahtevale takšna ritualna doživetja, povsem druge skrbi kot mi danes. Morda to velja, če se držimo besedišča zgodovinskega materializma, za produkcijsko bazo. In vsakokratna produkcijska baza bo gotovo postavila svoja težiča in ustvarila institucije, ki zagotavljajo preživetje plemena ali ljudstva. Zakaj pa se ne bi oprli na splošno veljavne in obče nujne korake človekovega dozorevanja? Učilo št. 1 nas je povedlo v spoprijem s klanom živalskih demonov, ki ga obvladuje mati, v notranji, vedno znova fantazijsko izvedeni spoprijem z našo nagnjenostjo, da se izročimo demonski strani našega odnosa med sinom in mateijo: pohlepu po preobjedenosti, nepremišljeni od|rovedi pozornosti in junaškemu postavljanju, drži, ki vzbuja občudovanje, kar so zlasti ruski pripovedovalci junaških pravljic radi stilizirali do grotesknosti." Učilo št. 2 nas bo povedlo v demonizirane prehitevajoče odnose dekleta do svoje telesnosti in partnerstva. O gozdnem demonu, ki zahteva vstop Zahodnoslovanski vplivi na nemški pravljični zaklad gotovo niso nič manj bogati od francoskih, pomislimo samo na pripovedi o enookem, dvookem in trookem (AT 511).'^ Manj so upoštevani vzhodno-zahodni odnosi v čarobnih pravljicah o gozdni hiši z oblikami, v katerih nastopata po dve hčeri ali tri (AT 431).'^ Kakor pravljica o gospe Holle je dualistična denimo Bechsteinova verzija o Fippchen Fäppchen (DBM 51a)" ali bernburška dialektalna verzija Johanna Matthiasa Firmenicha: Pravljica o Beenelangmannu Beenelangbartu." Najboljše pripovedovana verzija pa izvira iz Gornjelužiškosrbskega in jo lahko v originalu in v nemškem prevodu preberemo v knjigi Paula Neda Lužiškosrbske ljudske pravljice: Kosmataj (Nedo SVM 41).^ Govorili bomo o njej, ker ničesar ne olepšuje in notranje izkušnje, ki so ključne, krepko poimenuje. V kratki pripovedi, ki jo je objavil katoliški duhovnik in raziskovalec jezika Michal Rola" v neki reviji, se zgodi naslednje: Dekle ima očeta in mater; toda mati umre in botra Propp (op. 1). str. 284. Afanasjev NRS 137 in 138; Ivan Bykovič, Ivan Bauemsohn und das Männchen (op. 3). Toda po prav grotesknih junaiSkih dejanjih se lahko junak spremeni tudi v najbolj neopazno muho. KHM 130 izvira iz lužiškosrbske Lužice (Lausnitz). Prim. Lexikon der Zaubermärchen (op. 10), • Str. 87-91 in Paul Nedo, Sorbische Vollamärchen. Budyiin (Bautzen) 1956, št. 52 a in b, str. 231239 in 397 n. J. in W. Grimm KHM 169. Das Waldhaus, sporočil Karl Goedeke; prim. Lexikon der Zaubermärchen (op. 10), Str. 421 do 423. Ludwig Bech.stein, Deutsches Märchenbuch. Št. 51 a Fippchen Fäppchen. Prim, opombe v popravljeni novi izdaji Bechstein, Sämtliche Märchen. München 1988, 2. zv., str. 856. Pravljica o Beenelangmann Beenelanghart. V: Johannes Matthias Firmenich, Germaniens Völkerstimmen. 2. zv. Berlin 1846, str. 224-226. Kosmatej. Št. 41 v Paul Nedo (kot op. 14), str. 192-194 in 388-389. /Kosmataj. V: Pavvol Nedo, Prebrisano dekle. Lužiškosrbske pravljice. Ljubljana 1973, str. 119-123./ Michal Rola, katoliški teolog, narodopisec, roj. 25. 9. 1841 v Ralbitzu, okraj Kamenz, umrl 23. 5. 1881 v Bautznu: sodelavec revije Kužičan, Der Lausitzer. pregovori svoje kumče, naj očeta prisili, da jo vzame za svojo drugo ženo. Dekletu obljubi, da ji bo vsak večer noge umivala v pivu in glavo v mleku. Toda že drugi večer dekle preprosto vrže v posteljo in pregovori očeta, naj svojo hčer izpostavi v gozdu, kajti sama je v zakon prinesla hčer. Dekletu speče iz ila božično pecivo in mu da na pot sir in psa in mačko, oče pa svoji hčeri v gozdu postavi hišico iz vej. Ko je dekle samo, si deli kruh in sir s psom in mačko. Komaj se zvečeri, se že prikaže Kosmataj - očitno po vsem telesu dlakav demon. Kosmataj pravi "Krasna knjeni, lepa gospa, spustite me noter!" Dekle vpraša živali za nasvet. Pristanejo - toda praskale bodo in grizle, če se bo Kosmataj grdo vedel. Kosmataj ostane vso noč. Drugi in tretji večer pride znova. Toda tretje jutro ugotovi mlada ženska ob prebujenju, da leži ob njej lep moški in da se je koča spremenila v grad. Vsa vesela povabi mater na obisk. Toda mati ne deli njenega veselja, temveč ji zavida in sili očeta, da odpelje v gozd njeno lastno hčer. Lastni hčeri speče božično pccivo iz najboljše pšenične moke in dekle ga poje samo v svoji gozdni hiši. Ničesar ne da živalim. Ko se Kosmataj pojavi in prosi za vstop, živali nočejo svetovati dekletu. Sama si jedla, ji razložijo, pa si tudi sama svetuj. Razvajeno dekle pusti Kosmataja pred vrati. Zato nasilno vdre, jo razkosa in poveže njena čreva okrog hiše. Pride mati, da bi videla srečo svoje hčere, in najde gozdno hišo obdano s črevi. Slutnjo o tem, kaj se dogaja v nas samih med poslušanjem ali branjem pravljic, si pridobimo, ko se naučimo postavljati pravihia vprašanja in si znamo nedvoumno predstavljati, kaj se dejansko dogaja na notranjem odru, ki se odpre pred nami. Najbolje je, če se najprej posvetimo likom in temu, v kakšnem razmerju so, katere napetosti se kopičijo med njimi in kaj lahko pričakujemo od prihajajočih spoprijemov: oblikovanje likov, konstelacije in dinamika. Smrt matere in izkušnja prizadetega otroka, da mu prvič nekaj manjka, je pogost začetek pravljic, ne po naključju. Da si od novega razmeija med hčero in materjo, povsem nerealistično, nikakor ne želimo žene za očeta, temveč deklo za nas, zadene prav dobro notranjo resničnost odraščajoče ženske osebe v njeni razcepljenosti med oklepanjem za otroški svet in pričakovanjem prihajajoče samostojnosti. Samostojnost si kupimo z odcepitvijo, o katere neprijetnostih kot otroci brez zadržkov pretiravamo, da bi krivdo za neprijetnosti najslabše vrste naprtili materi. Elementarno doživetje pa je izvedeno v enem od treh korakov: Mati ne dopušča več (saj nismo več otroci), nas sune s prestola (vendar nam da na pot psa in mačko), izžene nas s pomočjo svojega moža (kako naj bi se sicer postavili na lastne noge?). Roko pri odhodu na pot nam ponudi torej oče. On zgradi listnato kočo v gozdu. Emigrirali smo v notranjo divjino in v našem divjem zrcalnem svetu stare domačnosti počnemo odločilna pravilna dejanja: Prevzamemo skrb za živali, ki so nam zaupane kot bratje in sestre. Delimo, kar nam je bilo dano na pot, čeprav se nam zdi slabo in prepuščeno brez ljubezni. Oživimo v nas, kar se nam zdi navzven za zmeraj odvzeto: pozornost na poti hranjenja in skrbnosti. Toda kot odraščajoči bivamo v divjini. Oče nas je odpeljal tja in nam zgradil kočo. To malo, v čemer bivamo, nas spominja na njega. Takrat nas zadene klic čez in čez dlakavega groznega gozdnega demona Kosmataja. Ne kliče dekleta, temveč žensko: Krasna knjeni! To je nedvoumno. Iz otroka nastaja v fantazmi divjine jutrišnja ženska. Povprašamo živali, ki so nam sestrsko, bratovsko blizu, tesno nam pripadajoče, torej živalsko sorodstvo v nas. Kaj je to drugega kot potrditev integracije, ki je bila, moško odigrana, predmet dozorevanja v našem učilu št. 1? Pes in mačka odgovorita: Ni se ti treba izmikati, dopusti svojo prihodnjo ženskost. Saj imaš nas (v sebi), lahko praskamo in grizemo. Z drugimi besedami: Zaupaj sami sebi kot integrirani celoti. Dekle naredi tako. V tretji noči srečanj z neukročenim moškim-demonom se prebudimo kot ženska in prvič vidimo, da ob nas leži lep mlad moški. Kralj in kraljica smo. In zunaj nas obdaja svet poln življenja, gospodinjstvo, kraljestvo lužiškosrbske kmetije - s katere strani pač opazujemo svojo srečo v dvoje. Naj pripomnimo: kar nam je pripovedovano, je enodelna čarobna pravljica, ki se konča s prvim najdenjem partnerjev, s prehitevanjem in hkrati postavitvijo cilja po prestanem konfliktu zaradi odcepitve. S tem pa še ni vsega konec. V svoji sreči hočemo izčistiti tudi svoj ekstremiziran konflikt med hčero in mateijo. Vendar oživi ta misel na minulo stare vedenjske vzorce in prisilna ravnanja. Dozorevanje se nam odvrti še enkrat v svojem vzorcu nikdar dosežene zrelosti, katerega konec je smrten. Zahteva po razvajanju je potešena in odpoved, ki se je bojimo, je prenešena na živali, okostenitev, ki je željna maščevanja in se obrne proti nam samim. Ničesr ni v nas, kar bi nam stalo ob strani v spoprijemu, v katerem se iz razmeija med hčero in očetom razvija moški-demon. Ne dozoreva nikakršna samostojna ženska identiteta. Konflikt raztrga drugo, negativno možnost biti hči v nas. In negativna stran matere, ki želi okusiti slavje kreature lastnega samoljublja, obstane pred gozdno kočo, obdano s črevi. Jasno je, da se med doživljanjem skrbno stilizirane, neizmerno poetične pravljice bratov Grimm o gozdni hiši^ v nas, ki tiho podoživljamo, ne dogaja nič bistveno drugačnega. Seveda pa nista vključeni krepka resnost in telesnost. Obe dekleti, ki klonita med nalogo, potrebujeta dodaten poduk. Dozorevanje pa je omejeno na domačnost, ljubečo skrb in notranje strinjanje s kreaturo: Hopla, so dejale živali. V kaj se lahko spremeni taka zgodba, če zaide v preveč pobožno naivno, nedolžno območje otroštva, je najbolje vidno v otroški legendi št. I v Grimmovi zbirki, ki jo je iz Paderbornskega posredovala družina Haxthausen, pripovedi o svetem Jožefu v gozdu.^' Če se vprašamo, do kakšnih spoznanj je prišel Vladimir Propp pri svojem poskusu,^^ da bi motiviki naših čarobnih pravljic sledil vse do ritualov drugačnih družbenih oblik, naletimo na izčrpne obravnave izročila o gozdnem demonu, še zlasti, ker lahko izpričamo ta lik tako v izročilih lovskih kultur kot tudi zgodnjih poljedelskih kultur, ki proizvedejo povsem drugačna razmerja. Za Proppa je tesna povezanost med gozdom in ritualom iniciacije povsem jasna; "Povezava med ritualom iniciacije in gozdom je tako trdna in stalna, da velja tudi v obratnem zaporedju. Vsakokrat, ko se junak znajde v gozdu, se zastavi vprašanje o stiku tega sižeja s pojavnim kopleksom iniciacije."^ Ni mogoče zanikati dejstva, da vidi Propp korenine čarobne pravljice izključno v ritualih moške iniciacije in da posveča zelo malo pozornosti procesom ženskega dozorevanja. Gozdnega demona kaže kot gospodaija, pogosto kot gospodarja živali v živalski podobi, veže Železnega Henrika,^ učitelja kraljevega sina torej, tudi na pozno izročilo o Silenu, ki ga je treba ujeti, da bi si pridobili njegovo bogato znanje in hkrati tudi njegovo moč^ - ničesar pa ne ve o ženski iniciaciji z gozdnim demonom. Najbolje Domnevno izvira iz Eichsfelda, zapisal germanist Kari Goedeke v Delligsenu pri Alfeidu an der Leine (H. Rölleke pravi: pri Bad Gandersheim) po pripovedi svoje stare matere, ki jo je sliSala v delligsenškem papirnem mlinu od starinarja, ki je prišel iz Eichsfelda. KHM 201. Der heilige Joseph im Walde. Prim. Johannes Bolte in Georg polivka, Anmerkungen zu den KHM, 3. zv., str. 457-459. Propp (op. 1) v odlomkih: Der Wald, str. 65-67 in Kupferstirn, str. 195-204. Propp (op. 1), Str. 65. Propp (op. 1) o Železnem Henriku, str. 195-204. Propp (op. 1), str. 196-197. je, da njegove iqave in razprave dopolnimo z bogatim prispevkom psihoanalitika Alfreda Wintersteina iz leta 1928: Pubertetni rituali deklet in njihove sledi v pravljicah.^ Tudi možnosti, da pravljico o botri odraščajočega dekleta v živalski podobi povežemo s pričevanji o ritualih ženske iniciacije, Vladimir Propp ni videl. Sicer omenja pravljico o Marijinem otroku (AT 710),^ čeprav samo v eni vrstici, toda s takojšnjo pritegnitvijo vzporednic, v katerih je botra v skladu z legendami nadomeščena z bogom očetom. O sedmerokožnem kra^evem sinu Zm^u V tretjem in poslednjem učilu bomo obravnavali demoniziranje odnosa med sinom in očetom, o katerem bi tudi zaman karkoli iskali pri Vladimirju Proppu. Dovolj je bilo napisanega o ženinu v živalski podobi - skoraj izključno s stališča odnosov med adolescenčnimi pari. Kot predstavlja črna kraljeva hči v odprti krsti, ki mori moške, demonizacijo ženskosti odraščajočega dekleta (AT 307), demonizacijo, ki jo je mogoče predelati šele s partnerskim odnosom, ki je neomajno naravnan na konflikt mlade ženske,tako lahko najbrž kraljevega sina Zmaja, ki razkosava ženske (AT 433 B), razumemo kot beg v demonizacijo moške telesnosti.^ Oba tipa čarobne pravljice zrcalita nezmožnost otrok, da bi v sebi razrešili moten partnerski odnos svojih staršev - in njihov beg v uničevalnost. Danska pravljica o kralju Zmaju je bila doslej kljub svoji predirnosti bolj malo upoštevana,'® čeprav je celovito pripovedovana verzija, ki jo je objavil Sven Grundtvig leta 1854, zlahka dostopna v nemškem prevodu od leta 1915.^' Pravljice se zmeraj začnejo z elementarnim konfliktom v odnosih. V tej izvemo, da pred poročno nočjo kraljevega para ni bilo na njuni postelji ničesar za prebrati. Ko pa sta oba vstala, je bilo mogoče prebrati, da ne bosta imela otrok. Začetke pravljic zmeraj poslušamo ali prebiramo kot otrok v nas in uporabljamo kralja in kraljico kot lika za prikrivanje naših staršev. Napis, ki ga prebiramo na kraljevi zakonski postelji danske pripovedi, nas poziva, da se ozremo na zakonske odnose naših staršev: na predzgodovino našega spočetja. Naj se to dogaja še tako prikrito, naj to še tako izrivamo iz svoje zavesti: Pravljici ne gre za nič drugega kot za nezavedno igrivo sodelovanje. Alfred Winterstein, Die Pubertätsriten der Mädchen und ihre Spuren im Märchen. Imago 14(1928), Str. 199-274. V izvlečkih ponatisnil Wilhelm Laiblin v: Märchenforschung und Tiefenpsychologie Darmstadt 1975, str. 56-70. " Propp (op. 1), Str. 177. " Hans, der Grafensohn, und die schwarze Köngistochter. Št. 16 v Ulrich Jahn, Volksmärchen aus Pommern und Rügen. 1. zv. (več ni izälo). Norden-Leipzig 1891 (AT 307 + 935). Tudi v izboru e. Scherf (kot op. 6). str. 154-161, 249, 251. Prim. Lexikon der Zaubermärchen (op. 10), str. 191-195. " Kong Lindorm. Str. 172-180 v prvem zvezku Svend Grundtvig, Gamle danske Minder i Folkemunde. Kj0benhavfn 1854. Pozneje šteta kot GdM 1,216. Prim. Lexikon der Zauhermärchen (op. 10), str. 228-233; tudi opombe k Ludwigu Bechsteinu, Neues deutsches Märchenbuch. Št. 49, Siebenhaut. V 2. ZV. nove izdaje Bechstein, Sämtliche Märchen (kot op. 16), str. 887 do 888. /Kralj Zmaj. V: Danske pravljice, Ljubljana 1965, str. 74-81./ " Axel Olrik, Kong Lindorm. Danske Studier (1904)1, str. 1-34 in Anna Birgitta Waldemarson-Rooth, Kung Lindorm. Folkkultur 2(1942), str. 176-245. Izjemno pomemben je prispevek Bengta Holbeka V njegovem temeljnem delu: Interpretation of fairy tales. Helsinki 1987, str. 457-498; pa tudi poglavje o Maren Mathisdatter in njena pripoved Kong Lindorm v Holbekovi najnovejši raziskavi: Danske trylleefentyr. K0benhavn 1989, str. 9-15. " König Lindwurm. Št. 1 v Klara Stroebe, Nordische Volksmärchen. 1. del. Jena 1915, str. 3-11 in 321. / Vendar nam ta otvoritveni prizor kot poslušalcem ali bralcem omogoča še to, da motenim partnerskim odnosom naših staršev naprtimo krivdo za svojo lastno bedo. Kajti s svojo lastno telesnostjo smo se najbrž tudi kdaj zapletli v uničevalne konflikte, čeprav tega pozneje nočemo več opaziti (priznati). Česa kot poslušalci obtožujemo ta par? Med njima vlada hladnost in odpor, morda tudi paničen strah. Ko kraljica slednjič poišče nasvet pri materinskem liku, stori v svojem neobvladanem pohlepu natanko to, česar ne bi smela. Najbrž jo je stara ženska najprej opozorila na to, da obstaja v njenem vrtu divji predel, ki se ga je doslej skrbno izogibala, in da naj tam ponoči nastavi obrnjeno posodo, torej z odprtino proti zemlji. Pod tem loncem bo v jutranjih urah našla dve razcveteli roži, od katerih naj poje eno, samo eno. Gre za zastrt opis, da v sanjah dopustimo telesnost in telesno združitev - hkrati poziv, da njen smisel naravnamo na spočetje otroka. Zapoved torej, da naj se ne prepusti zanosu in da naj ne použije rože, ki ji bo prinesla nosečnost s sinom, pa tudi rožo, ki bi ji podarila nosečnost z deklico, sploh ni tako skrivnostna. Natanko to pa stori. Hoče vse, brez razlike in le zase. Oče, tako se ji zdi, je iz vsega izključen. Pošast pa. Zmaj, ki jo rodi, ji smukne v posteljo. Kar ne pomeni nič drugega, kot da v tej izbi ne bo več prostora za očeta. Ali je to res pravljično daleč od resničnosti vsakdanjih konfliktov? Temu ustreza sprejem, ki ga pošastni otrok pripravi očetu, ko želi kraljica pozdraviti kralja, ki se vrača iz vojne. Zmaj mu zagrozi z uničenjem, če kralj ne bo priznal očetovstva (torej tudi mesta, moramo dodati, ki ga je sin zavzel na pošasten način). Drugo grožnjo z uničenjem povzdigne sin, ko hoče državni svet pozdraviti kralja: Grozljivi sin zahteva žensko. To ima prednost pred vsem. Kralj mu mora ustreči - in sin požre pripeljano kraljevo hčer že prvo noč. Za očetov rojstni dan razkrije sin tretjo grožnjo z uničenjem; njega in ves grad bo požrl, če mu ne priskrbi ženske, kakršno si želi on, spaka. Vendar takšne ni. In samo ugibamo lahko, kakšna ženska živi v predstavi takšne pošasti: morda nadmati in seksualni objekt hkrati? Fantazija klonečega kralja, ki si ne zaupa ničesar več, ne sega dlje kot do prve ljubke princese. Ta seveda prve noči ravno tako ne bo preživela kot njena predhodnica. Za materin rojstni dan zahteva sin tretjič žensko. Oče se skrije za grožnjo očetov obeh nevest: Deželi grozita z vojno. Sin z enim zamahom zavrže zadržek. Sam prevzame obračun, naj se le pojavita. Potem kralj sili starega ovčaija, naj da svojo hčer sinu za ženo. Hči, ki se je naučila skrbeti za starajočega se očeta, ve, kaj jo čaka. Nasvet poišče v gozdu, stori torej, kar je nekoč storila kraljica, ko ni vedela, kako in kaj, ker ni imela otrok. Očitno naleti mlada ženska druge generacije na isto modro starko v divjini svoje nemoči: instanco, ki jo najde vsaka ženska v sebi. Če želimo, jo lahko razumemo kot ponotranjenje zadosti trdnega in dobrega materinskega odnosa. Toda kraljica je odšla po nasvet zaradi lastnega ekstremno konfliktnega odnosa do drugega - pastiijeva hči ima v mislih partnerjevo ekstremno konfliktnost v odnosih. Starka ji da povsem prepost nasvet: Demoni so bolj tankokožni, kot si mislimo. Potrebujemo zgolj eno kožo več kot oni, pred moškim-demonom, ki je dejansko še zelo otroški, ne smemo nikdar stati goli. In starka svetuje, naj si nadene deset srajc eno nad drugo, prisili ga naj torej, da sname več kož, kot jih dejansko lahko odloži - in v sladkem mleku ga naj umije šele, ko ga bodo udarci s šibo spremenili v krvavi kup mesa. Mlada ženska upošteva nasvet. Oba tako neenaka mlada človeka prestaneta izjemno dozorevanje - in mlada kraljica, ki je bila nekoč pastiijeva hči, zanosi in rodi dva lepa fantka. Vendar še ni resnični konec drame to, da je bil v tej nenavadni poročni noči odstranjen s sveta demon, ki je uničeval očeta in razkosaval svoje neveste. Popolne verzije tega pripovednega tipa, in tako tudi verzija Svenda Grundtviga iz vzhodnojiitlandskega Vensyssela, ki mu jo je pripovedovala Maren Mathisdatter, takrat stara 67 let, so pametnejše. Ni mogoče tako zlahka opraviti z načini vedenja, ki so priučeni, ekstremni in nas demonizirajo. Mladi kralj se mora še kaj naučiti na svoj račun, prav tako pa mlada kraljica. Ni težko uganiti, od kod nas bo zagrabil konflikt. Prav tu velja zastati in premisliti, kaj nas dejansko še čaka. Kajpak, mladi kralj mora ravno tako zapustiti hišo in oditi v vojno kot njegov oče (v vzhodnojütlandski verziji: skupaj z očetom). Enako kot oče bo pustil rojevajočo samo. Ali niso to prisile k ponovitvam, kar nam prikazuje pravljica? Nosečnico prepusti svoji materi. Mlada ženska rodi dva dečka. Toda vitez Rot, ki ga kraljica mati pošlje k svojemu sinu s sporočilom o srečnem porodu, ponaredi dopisovanje med materjo in sinom. Kdo je ta posrednik z dvema obrazoma, ki ima svoje mesto doma, pri kraljici? Tako bi se morali vprašati. Je morda ta izdajalec del nas samih, ki je ostal doma pri njej, senca iz časov naših prevelikih zahtev do matere? Ob tem postane jasen še stari strah mladega kralja pred samim seboj: Stara demoniziranost bi lahko učinkovala na otroka - prisila, popraviti krivice zaradi starih občutkov vesti, prodre v njem na plan. Stara kraljica odvzame snahi otroka, ki ju je vitez Rot imenoval živalska izrodka, in pošlje mlado žensko v divjino. S tem je konflikt prenešen na tretjo generacijo. Sinova najdeta v ptičji podobi svojo mater, in mati, ki «i mora iztiskati mleko, hrani mladega laboda in mladega žerjava - in ju s tem spremeni v človeka, v mlada moška, ki jo vzameta k sebi v svoj bratski grad na gori. Povsem smo se znašli v fantazmatski begunski deželi. Brata se želita poročiti z zavrženo kraljico. Kot poslušalci ali bralci dojemamo, da je zdaj naloga mladega kralja, da prebuditev svojih konfliktov med mateijo in očetom, prepuščen samemu sebi, predela in pri svojih otrocih doseže to, česar ni zmogel njegov oče. In res, obračuna z izdajalskim posrednikom in ponarejevalcem sporočila, ki je bil vendar on sam. Pretrga z vsem za seboj, da bi našel dostop do svoje izdane in zavržene žene. In se znajde, ne da bi ga sinova prepoznala, v njunem nedostopnem gorskem gradu. Postavi se ob njiju kot tretji, ki prosi za roko svoje žene. Samo njej prepusti odločitev, kdo ji je najbližji. Razumimo živalske demone v čarobni pravljici - kot fantazmatsko personificiranje naših skritih razdiralnih sil in hkrati kot izziv nam samim, da jih premagamo v dramatičnih veriženjih dozorevanja. Odločilno zahvalo smo pri tem dolžni odločnim spoprijemom v odnosih z drugim (in ne spoprijemom v trikotniku med otrokom in starši). Tudi te konflikte v odnosu z drugim moramo razumeti kot izziv nezmotljivim silam za postavitev ciljev. Konflikti odcepljanja in najdenja partnerja se prepletajo. Pravljici o kralju Zmaju se posreči preigrati to dramaturgijo v treh generacijah z vztrajnim poseganjem po starih vzorcih. Zanimivo je, da se prvi odnos med sinom in mateijo odigra arhaično surovo v spalni izbi: sin kot pošast pod posteljo. Kloneči oče si ne bo več drznil obiskati te spalne izbe. Drugi odnos med sinom in matero se odigrava v gorskih višavah, ki jih lahko dosežemo samo z letenjem. Iz enega, pošastnega sina prvega para, sta nastala dva brata v ptičji podobi, otroka drugega para. Ta kraj povsem drugačnega sveta lahko najde samo oče, ki ga je življenje česa naučilo. prevedel Igor Krambcrger (september 1992) Pojasnilo Z izrazom "učilo" smo prevedli Scherfov izraz "Lehrstück". Ker se avtor ni zadovoljil zgolj z objavljanjem interpretacij, temveč organizira tudi skupine, v katerih preigravajo podobe, ki jih ponujajo pravljice, in jih skupaj razlagajo, je njegovo ravnanje s pravljicami v marsičem podobno tistemu, ki ga je za delavska gledališča zasnoval Bertolt Brecht. Svoje igre, v katerih naj bi do spoznanj prišli predvsem sodelujoči in ne zgolj gledalci, je imenoval "Lehrstücke". V slovenskih prevodih Brechtovih del se je za njih ustalil interpretativen prevod "poučno-učni komadi". Med branjem Scherfovih prispevkov je smiselno upoštevati tudi to razsežnost izraza, ki ga uporablja. Zusammenfassung TIERDÄMONEN IM ZAUBERMÄRCHEN In seinem Beitrag stellt der Verfasser einige Beispiele der Reifungsprozesse dar, die in den Märchen bildhaft erzählt werden. Es handelt sich um die Ablösung von Kindern von seinen Eltern. Die folgenden Märchensituationen sind näher vorgestellt: Der Clan der Drachenmutter, der Einlaß heischende Walddämon und der siebenhäutige Königssohn Lindwurm. Der Verfasser zeigt, wie man als Hörer oder Leser der Märchen die dargestellte Wirklichkeit mit seiner eigenen verknüpft. Damit begründet er die Lebendigkeit von einigen Motiven und die unterstützende Rolle der Märchen während des menschlichen Reifungsprozesses. Maruša Avguštin Radovljica MIROSLAV ŠUPUT* Rojen 1. aprila 1948 v Beogradu. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je diplomiral leta 1972 pri prof. Maksimu Sedeju. Živi in dela kot samostojni umetnik v Ljubljani in v Istri. Naslov: 61000 Ljubljana, Polakova 11, tel.: (061) 324-836 Kaže, da znotraj slovenske mladinske knjižne ilustracije nastaja slikarstvo, ki ne pristaja na moderne likovne trende in ne želi biti odvisno od literarnih predlog v tem smislu, da bi jih predvsem razlagalo. Obenem se izogiba togemu razmejevanju, kaj je otroku oziroma mladostniku dojemljivo in kaj sprejemljivo. Če so avtorji tako pojmovane likovne umetnosti zašli med ilustratorje morda predvsem zaradi vsaj relativne socialne varnosti, ne spreminja ugotovitve, da se dela vedno večjega števila mladih nadarjenih slikarjev selijo med platnice knjig. Med likovne ustvarjalce, ki znotraj ilustracije ustvarjajo avtohtoni slikarski svet, ki ga poleg obvladanja shkarske obrti in poglobljenega odnosa do literarne predloge, ki zahteva poznavanje kulturnega ozadja dogajanja, odlikuje neka posebna slikarska poetičnost, spada zagotovo MIROSLAV ŠUPUT. Umetnik se ne ponaša z zelo velikim številom ilustriranih knjig, zato pa pomenijo njegove ilustracije nov odnos do tega predmeta, izziv bralcem knjig in še prej založbam, ki ta dela tiskajo. Ob tem se lahko pojavijo kratki stiki, zaradi katerih ostanejo nekatere kvalitetne likovne rešitve neobjavljene. V Šuputovem primeru so to npr. ilustracije za Bajke Boženove Nemcove, ki jih je napravil za založbo Mladinska knjiga 1986. Zdi se, da so bile prav slikarjeve odlike za založbo ovira. Poetičnost teh podob, ki se izraža s svojskim kontrastnim koloritom in srednjeveškim načinom grajenja kompozicije v višino, ki poudarja arhaičnost zgodb, po našem mnenju mladim bralcem ne bi predstavljala ovire; prej bi domnevali, da bi stopnjevala njihovo doživljanje literarne vsebine. Podoben poetično obarvan slikarski izraz najdemo v ilustracijah za Kanglico kaše Kristine Brenkove (Mladinska knjiga, Čebelica, 1986). Svojo ilustratorsko pot je Miroslav Šuput začel v Puli, kjer so pri Istarski nakladi izšle tri knjige z njegovimi likovnimi podobami. Morska karta pesama Boška Obradoviča (Istarska naklada, Pula 1984) kaže avtorjev poglobljen odnos do tovrstnega tematskega ustvarjanja in njegovo navezanost in zvezanost z Istro, kjer je slikar preživel svoje otroštvo. Sinjina neba in morja in pastelne barve kompozicijsko zahtevne slikanice nam predstavlja življenje istrskih ribičev z množico nadrobnih detajlov. Prav Morska karta Besedilo je prevzeto iz razstavnega kataloga Šivčeve hiše v Radovljici, kjer je bila maja 1W2 razstava ilustracij Miroslava Šuputa. pesama so Šuputove otroškemu dojemanju najbolj približane ilustracije, ki hkrati vsebujejo že vse značilnosti njegovega sloga: svojsko barvitost, množico natančno upodobljenih detajlov (mnoge ribe so pravi "portreti" posameznih vrst rib) in skoraj do abstraktnosti poenostavljenih skupin rib, ki slikaija zanimajo predvsem zaradi likovnega ritma in forme. Jadra ladij so obenem s svojo realistično predstavitvijo nosilke sanjske poetičnosti. Ne nazadnje najdemo že v tej slikanici tudi "portrete" mornarjev, potegnjene astenične figure z značilnimi žalostnimi pogledi. Vsak med njimi izraža svoj intimni svet, povezan s skrivnostno privlačnostjo morja. Za Morsko deželo na železniški postaji (Mate Dolenc, Mladinska knjiga 1986) je Miroslav Šuput napravil devet črnobehh in eno barvno celostransko ilustracijo v akvarelni tehniki, ki razkriva lahkotnost njegove slikarske poteze s čopičem in izjemno simbiozo likovnih podob z duhovitim, poetičnim in poučnim besedilom. Ilustracije kljub vezanosti na tekst in kljub črnobeli tehniki delujejo kot samostojne slike. Nič ni čudnega, da so prav te romale iz Bratislave, kjer je avtor prejel zanje leta 1987 Zlato plaketo BIB-a, na Japonsko. Slikovitost podvodnega sveta, svežina in lahkotnost njegove upodobitve in nesentimentalna zgodba o potovanju male velike Urške in njenega očka v čudoviti svet morja, ki ga junaka najdeta kar v zaboju na železniški postaji, je morala biti Japoncem blizu. Popolnoma drugačen je Tagorejev svet v Lačnih kamnih (Rebindranath Tagore, Mladinska knjiga 1986), zato se tudi ilustracije zelo razlikujejo od ostalega Šuputovega ilustratorskega opusa. V barvnih ilustracijah slikar porabi obrisno risbo hkrati z barvnim kontrastiranjem ploskev, ki je zanj značilno. Vendar v Lačnih kamnih izstopa tipičen orientalski kolorit z njegovimi modrimi, zelenimi, ciklamnimi, vijoličastimi in rdečimi barvnimi toni. Izjemna je tudi erotična napetost med figurami, ki jo slikar doseže z mehkobo potez in kontrastom med "hladnimi" in "toplimi" figurami. Za Zahodnjaka težko predstavljivo istočasno prepletanje realnega in nerealnega, gibanja in mirovanja, življenja in smrti, je Miroslav Suput rešil z upodobitvijo ploskovito učinkujočih prostorov, ujetih v dvojne okvire jajčastih in pravokotnih oblik. Krhkost slikarskih kompozicij povečuje kombinirana slikarska tehnika z uporabo barvnega prahu. Čmobele ilustracije nosijo enako sporočilo, le da avtor namesto barvnega niansiranja uporabja stopnjevanje kolorita od belih preko sivih do črnih odtenkov in kombinirano rabo mehkih slikarskih ploskev s trdnimi linijami. Za Begavko po valovih ruskega pisatelja Aleksandra Grina (Mladinska knjiga 1989) je Miroslav Šuput prejel Levstikovo nagrado (1990). Roman, ki govori o pisateljevi sanjski deželi, sanjani na morju, na ladji, na otokih in v pristaniščih, ki jih ni na nobenem zemljevidu, saj govori o svetovih, ki jih sanja nemirna umetnikova duša, je najbrž res doslej najprimernejše besedilo za Šuputovo iz realnega v privzdignjeni svet usmerjeno Ukovno ustvarjalnost. Z literarno umetnino, ki govori o nenehnem hrepenenju po popolni svobodi, popolni ljubezni, po preseganju realnega in stiku z imaginarnim svetom, je Miroslav Šuput vzpostavil najtesnejše notranje razmerje ter iz barvnih in črnobelih figuralnih slikarskih kompozicij ustvaril avtohtone umetnine. Psihološko poglobljene, od realnosti odmaknjene portrete figur z zamaknjenimi pogledi poznamo že iz njegovih Morskih kart, zlatorumeno svetlikanje pa iz Bajk in Kanglice kaše, vendar je vloga zlate svetlobe v Begavkah po valovih posebej poudarjena. Z njo slikar presvetljuje svoje slike in stopnjuje njihovo skrivnostnost. Neulovljivost romantičnih sanj podpirajo tudi "gledališko" uigrane skupine, s pogledi, ki begajo vsak v svojo smer in krhek kolorit, grajen na kontrastih. Minuciozno izdelane figure v ospredju slik z artistično razgibano igro rok in skicozne figure v ozadju, so likovni pendant pisateljevemu beletrizmu. Slikarsko, poudarjeno melenholično delujejo tudi črnobele ilustracije. Zavestno uporabljanje elementov zgodovinskih slogov, ki ga prvič opazimo v Begavkah po valovih (obrati glav, pozicije rok, kompozicija) se močneje pojavi v Svetih treh kraljih (Michel Tournier, Mladinska knjiga 1990). Z ilustracijami za Svete tri kralje, izvirno povzeto biblično zgodbo francoskega pisatelja Michaela Toumierja, je izrazito sodobno usmerjenemu slikarju uspelo v ustvarjalnem zanosu združiti svojo lastno slikarsko senzibilnost z elementi iz zgodovinskih obdobij slikarstva. Tako je ustvaril sugestivne podobe z množičnimi prizori, ki spominjajo na monumentalno zasnovane kadre zgodovinskih filmov. Znotraj historičnega okvira, ki pomeni za spontano likovno ustvarjanje močno oviro, Miroslav Šuput slika skupine svetopisemskih oseb s svojim značilnim kontrastnim koloritom v rumeno-modrih, zeleno-rdečih, vijolično-rumenih tonih; barvno in svetlobno se poigrava z dvojicami figur in ritmično poudaija njihovo plastičnost. Da doseže žarenje slik so njegovi junaki lahko rumenooki, prav take utegnejo biti brade moških in lasje ženskih likov. Slikar se učinkovito poslužuje nasprotij med natančno slikanimi ali skicozno oblikovanimi figurami v isti sliki. Tričetrtinski obrati posameznih glav v skupinskih prizorih z eklektičnimi slikaijevimi prijemi stopnjujejo psihološko napetost dogajanja v sliki. Kakor v Begavkah po valovih je tudi v Svet^ treh kraljih opazna oblikovna in barvna igra rok. V Poklonu treh kraljev npr. naslika rdeče, rumene in zelene roke; srednjemu kralju zavestno naslika Michelangelov prst iz njegove Poslednje sodbe itd. Morda lahko sklenemo z ugotovitvijo, da opažamo prav pri zgodovinsko najstrožje omejenem besedilu, kjer se umetnik v dokajšnji meri zavestno poslužuje eklekticizma, tudi izredno čistost likovnega izraza tako v barvi in v kompoziciji kot v likovnem ritmu. Tehniko gvaša dopolnuje z intervencijami ostrih črtnih linij in s tem tudi poudarja večplastno likovno govorico. Dogajanje v Argonavtih se odvija na ladji, na morju, ki predstavlja takorekoč Šuputov najintimnejši svet. Šuput je doslej ilustriral literarno kvalitetna poetično obarvana besedila, ki večinoma le pogojno sodijo v mladinsko književnost. Tako so npr. Tagorejevi Lačni kamni, Grinova Begavka po valovih in Sveti trije kralji enako primerni za adolescentno mladino kot za odrasle. Isto lahko rečemo za ilustracijo. Vendar sta Morska karta pesama ali Morska dežela na železniški postaji izrazito za mladostnika pisani besedili, ki ju je Miroslav Šuput upodobil inovativno in sveže, popolnoma enakovredno besedilu. Ker je literarna predloga spodbudila njegovo ustvarjalnost, se je njegov likovni jezik samodejno prilagodil stopnji otrokove dojemljivosti. Če poskušamo primerjati med seboj Miroslava Šuputa (1948) in Marjana Mančka (1948) bi med dvema kvalitetnima avtorjema težko našli večje nasprotje v načinu likovnega podajanja literarne snovi. Mančkova duhovita, h karikaturi nagnjena črtna risba preoblikuje zgodbo v podobe in skuša poudariti njegove humoristične elemente. Ko zmore izjemno prilagojeno govoriti majhemu otroku, vpleta v likovno govorico tudi globlje sporočilo, namenjeno odraslim. Miroslav Šuput se izraža z barvo, slikarsko. Literarni pripovedi skuša najti notranje adekvaten likovni svet. Vanj vklaplja bogato poetično sestavino, ne da bi se pri tem spraševal, komu je njegovo slikarstvo namenjeno. Težko bi našli v njegovih ilustracijah humor, saj je njegova slikarska narava občutljiva predvsem za estetske, krhke in otožne odslikave. Marjan Manček se ukvarja s celostnim oblikovanjem knjig, medtem ko Miroslava Šuputa nikoli ne srečamo kot ilustratorja in oblikovalca hkrati. Maijan Manček je že dolga leta sodelavec otroškega in mladinskega periodičnega tiska, Miroslav Šuput v njem ne sodeluje. Miroslav Šuput zaenkrat zaključuje z ilustracijo in se želi posvetiti slikarstvu, grafiki in mali plastiki. V teh likovnih zvrsteh želi nadaljevati svoje likovno ustvarjanje prav tam, kjer ga je povezava s tekstom kljub relativni svobodi začela omejevati. Verjamemo, da bodo od literarnih predlog neodvisna dela nadaljevala njegov slikarski slog v ustvarjalni simbiozi med slikarsko tradicijo in moderno likovno senzibilnostjo. Verjamemo tudi, da bo umetnikova morebitna vrnitev k ilustraciji čez nekaj let ponoven izziv naši bogati, kvalitetni in slogovno pestri tovrstni ustvarjalnosti. Uustrirane kqjige Daniel Načinovič: Poluotok snova, Istarska naklada, Pula 1983 Danijel Načinovič; Banka kakva zavrzlamka, Istarska naklada, Pula 1984 Boško Obradovič: Morska karta pesama, Istarska naklada, Pula 1984 Kristina Brenkova: Kanglica kaše, Mladinska knjiga, Ljubljana 1986 Božcna Nemcova: Bajke (neobjavljeno pri MK), Ljubljana 1986 Mate Dolenc: Morska dežela na železniški postaji, Mladinska knjiga, Ljubljana 1986 Sto najlepših pravljic (neobjavljeno pri MK), Ljubljana 1987 Rebindranath Tegore: Lačni kamni. Mladinska knjiga, Ljubljana 1988 Stevan Raičkovič: Mlin na veter, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988 Aleksander Grin: Begavka po valovih, Mladinska knjiga, Ljubljana 1989 Jules Verne: V osemdesetih dneh okoli sveta. Tehnična založba Slovenije, Ljubljana 1989 Michel Toumier: Sveti trije kralji. Mladinska knjiga, Ljubljana 1990 Argonavti (Mladinska knjiga, Ljubljana 1992) Nagrade 1971 Študentska Prešernova nagrada za slikarstvo 1987 BIB-ova Zlata plaketa na Bienalu ilustracij v Bratislavi za Morsko deželo na železniški postaji 1990 Levstikova nagrada za Begavko po valovih Iz bibliografUe Ne razpolagamo s podatki, vezanimi na Istarsko naklado, Pula. Branko Sosič: Zlata plaketa BIB Miroslavu Šuputu. Delo 16. 9. 1987 str. 6 Alenka Dermastia: 11. Bienale ilustracij v Bratislavi. Knjiga 1987 št. 9-10 str. 473 Branko Sosič: Od sproščenega cvetnega slapa do stripovskih veščin. Med ilustracijami v Bologni. Delo 21. 6. 1988 str. 9 Mitja Košir: Z najvišjo kakovostjo k mlademu bralcu. Dnevnik 31. 5. 1990 str. 9 Marjeta Novak Kajzer: Uspešna sinteza besede, ilustracij, znanosti in sanj. Delo 31. 5. 1990 str. 10 Levstikove nagrade Mariji Vojskovič, Miroslavu Šuputu in Janezu Stmadu. Knjiga 1990 št. 6-7 str. 210-211 Levstikove napade za leto 1989. Otrok in knjiga 1991 št. 31 str. 93-95 Branko Sosič: Vse kar človek dela, ponazarja njegovo senzibilnost. Pogovor. Delo 3. 1. 1991 str. 7 Tatjana Pregl Kobe: Miroslav Šuput. Ilustracije. Goriške galerije. Galerije Rika Debenjaka, Kanal. 7. 2. - 2. 3. 1991 (Zloženka ob razstavi) Zusammenfassung MIROSLAV ŠUPUT Innerhalb der slowenischen Jugendbuchillustration entsteht eine Malerei, die nicht den modernen malerischen Trends zustimmt und nicht in dem Sinn von den literarischen Vorlagen abhängig sein will, daß sie diese vor allem erklären würde. Gleichzeitig weicht sie der sturen Abgrenzung aus, was dem Kind bzw. Jugendlichen verständlich und was für ihn annehmbar ist. Miroslav Šuput gehört zu den bildnerischen Schöpfern, die innerhalb der Illustration eine autochthone malerische Welt schaffen. Der literarischen Erzählung sucht er eine innerlich adäquate Welt zu finden. In diese schließt er den reichen poetischen Inhalt ein. Šuputs malerische Natur ist vor allem für die ästhetischen, brüchigen und melancholischen Abbildungen empfindlich. Oft gebraucht er auch Elemente der historischen Stile und schafft so eine erfolgreiche malerische Symbiose zwischen der malerischen Tradition und der modernen bildnerischen Sensibilität. IN MEMORIAM Alenka Glazer ŽIVA BESEDA PAVLETA ZIDARJA PAVLE ZIDAR - ZDRAVKO SLAMNIK 6. 1. 1932 - 12. 8. 1992 Opus pesnika in pisatelja Pavleta Zidarja, s pravim imenom Zdravka Slamnika, je izjemno obsežen ne samo po številu izdanih knjig in besedil, ki še niso doživela knjižne objave, temveč še bolj po raznolikosti človeških usod in položajev, odslikanih okolij, narave, živalskega sveta, po odkrivanju odgovorov na najrazličnejša življenjska vprašanja, od iskanja smisla življenja do razgrinjanja etičnih osnov za človekovo ravnanje, od razmišljanj, potopljenih v svetost božjega, do nazornih prikazov najbolj banalne, prozaične vsakdanjosti. Njegova ustvarjalna domišljija se zdi skoraj neizčrpna. Vsa ta nakopičenost snovi in motivov pa je postavljena v časovni razpon pisateljevega realnega življenja, brez širjenja v daljno zgodovinsko preteklost ali v fantazijsko fantastično prihodnost. In vendar rastejo iz Zidarjevega dela ne samo izjemno žive podobe izsekov iz naše sodobnosti ali polpreteklosti temveč tudi z intuicijo uzrta izhodišča za vrsto pojavov v pisateljevi sočasnosti, ki poglabljajo in širijo pomensko dno njegovih del daleč nazaj, v preteklost, naj gre za usodo posameznika in njegovega rodu, za narod ali za človeštvo, hkrati pa ta besedila slutenjsko preroško nakazujejo nadaljevanje ubesedenega v prihodnjih časih. Vsega tega se lahko zavemo jasno zdaj, ko se je ta, desetletja delujoča neizčrpa in rieizčrpana ustvarjalna energija pretrgala. Življenjska pot Pavleta Zidarja-Zdravka Slamnika (ki se je rodil 6. januarja 1932 na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah), se je končala 12. avgusta 1992 v Ljubljani; umrl je v kliničnem centru, zadet od kapi. Pet dni pred tem je napisal svojo zadnjo pesem in jo sklenil z verzi: Slovo od sveta je globoko zamiranje orgel. Njegova beseda se je iztekla v podobo, ki za nazaj zaobjema vse njegovo delo: življenju se je odzival in ga prelival v zvoke besed kakor orgle z vsemi registri. Svoj opus je Zidar kljub nepričakovanemu koncu zaokrožil. Pravzaprav gaje zaokroževal ves čas ustvaijanja, od zgodnjih pesniških besedil, ki se je z njimi pojavil v javnosti konec štiridesetih let, pa vse do tekstov, ki jih je pisal dobesedno do smrti. In kakor je kot mlad začel s pesmimi, tako se mu je s pesmimi njegovo pisanje tudi sklenilo. A vmes se je več ko četrt stoletja zdelo, kakor da je bila pesem na začetku njegovega pisanja samo iskanje lastnega izraza, ki se mu je oblikoval šele v prozi. Toda njegov način pisanja je ves čas kazal na to, da doživlja svet in življenje predvsem kot pesnik. To je bilo očitno ne samo v lirskih vložkih, ki barvajo njegova prozna besedila z občutji in razpoloženji, temveč tudi v načinu, kako se je lotil fabule, kako je gradil posamezne prizore in kako jih je povezoval, kako je z najkrajšimi možnimi označitvami, slonečimi na metaforah, primerah, podobah, mojstrsko oblikoval značilnosti oseb in njihove medsebojne odnose. Še najbolj se je - vsaj na prvi pogled - oddaljeval od lirskih izhodišč (in jih dostikrat skoraj povsem prekril) v dialogih, ki so najbližji mimetičnemu odslikavanju stvarnosti in nosijo v sebi pogosto dosti dramatičnega. Razglabljanja pa so velikokrat oblikovana kot pesniška refleksija. Zidarjevo pisanje sloni tako na slikah, podobah, kakor na besedi, njenem zvoku in ritmu. Toda njegova beseda ni samo nosilka zvena in ritma, temveč vedno tudi pomena. Množica pomenov, snovi in motivov, v njegovih delih se zdi skoraj nepregledna. In vendar se v jasnih obrisih kažejo temeljne snovne sestavine, iz katerih raste ta ogromni opus: otrok, mati, narava, ljubezen in spolnost, ustvarjalnost, bog in vera, smrt; to pa naslikano pogosto na ozadje, ki omogoča vprašanja, povezana z oblastjo in oblastništvom, in v zvezi s tem tudi vprašanja nasilja, krivičnosti, svobode. Vse to se združuje v celovito sliko življenja, ki kljub mnogim mračnim poudarkom izžareva privrženost temu življenju, naj je že kakršno koli. In prav to potrjevanje življenja kot osnovne vrednote je omogočilo Zidarju, da je lahko pisal za otroke. V celotnem njegovem opusu je skoraj petina del, ki jih moremo uvrstiti v mladinsko književnost. Sedemnajst je knjižnih naslovov, ki združujejo njegove tekste za otroke, a tem je zelo blizu še precej drugih, v katerih je - ne posebej z mislijo na otroškega bralca - govoril o svojem otroštvu ali tudi sicer o otroku. V njegovih mladinskih delih beremo o vseh temeljnih vprašanjih, ki so ga zaposlovala kot ustvarjalca sploh. Tudi oblikovno segajo ta dela na obe področji njegovega pisanja: pisana so tako v vezani kakor v nevezani besedi. Če k temu dodamo še, da "pesniška pripovedka" Tončkove sanje iz leta 1955, avtorjeva prva knjiga sploh (napisana je bila leta 1954 in je podpisana še z njegovim pravim imenom Zdravko Slamnik, psevdonim Pavle Zidar je privzel šele pozneje), spada med knjige, ki jih lahko vzame v roke otroški bralec, in da so mu besedila za otroke nato nastajala v vseh desetletjih njegovega pisanja, vidimo, da je pisanje za otroke Zidarja kot ustvarjalca privlačevalo ves čas. Posebej je bil na tem področju ploden v letih, ko je za odrasle bralce oblikoval avtobiografske snovi, krajša lirična besedila za otroke iz prve polovice osemdesetih let pa so najavljala novo fazo v Zidarjevem nemladinskem pisanju, vrnitev k poeziji. Če iz celotnega Zidarjevega opusa izločimo njegova mladinska dela, se nam po obliki in slogu, še posebej pa po snovi razporedijo v nekaj skupin. Na začetku sta dve knjižici verzov, že omenjene Tončkove sanje in pet let pozneje zbirčica otroških pesmi Konjički (z letnico 1960, a izšla je že konec leta 1959). Veže ju le dejstvo, da sta pisani v vezani besedi, sicer pa se tako po motivih in tematiki kakor po obliki med seboj zelo razlikujeta. / Bolj blizu Tončkovim sanjam je pripovedka Baba na MožakUi, objavljena v knjigi "slovenskih pravljic" Čudežni studenec (1960); ta združuje besedila štirih avtoijev, poleg Zidarja še Lojzeta Zupanca, Venceslava Winkleija in Oskarja Hudalesa. Zidarjeva aitiološka pripovedka, nastala že leta 1956, po snovi nadaljuje pravljično pisanje iz Tončkovih sanj, a je obhkovana v prozi in že najavlja avtorjev prehod k nevezani besedi. Od konca šestdesetih let se v razdobju dobrega desetletja (če upoštevamo letnice izida posameznih del) zvrstijo realistično pisane zgodbe iz življenja sodobnih otrok, večinoma učencev višjih razredov osnovne šole: Pišem knjigo (1970, nastala 1969), Glavne osebe na potepu (1975, nastala leto dni prej) in Mulci (1975), ki so po nastanku (leta 1970) in po zgodbi neposredno nadaljevanje povesti Pišem knjigo. Sorodna tem delom je tudi povest Moja družina (1981), ki je nastala leta 1976. Vsa ta dela povezuje, poleg drugih sorodnosti, predvsem humor. Med njimi pa stoji skoraj osamljen tragični Kukavičji Mihec (1972, napisan 1971). Nekakšen prehod od realističnega pisanja v fantastično pripoved pomenita dve deli, pisani leta 1981, a izšli v različnih časih: Lev Pink z jogurtom na glavi leta 1983, Dražba sanj leta 1986. Tudi na prvi pogled povsem realistična povest o usodi psičke Miki (izšla 1987, napisana 1985) nosi zlasti v razpletu poteze fantastične pripovedi in s tem nadaljuje način pisanja iz prejšnjih dveh del. Vendar se od leta 1983 dalje Zidarju oblikujejo za otroke predvsem krajša besedila, ki nosijo poteze klasičnih pravljic ali fantastičnih pripovedi, pa drobnih realističnih zgodbic in anekdotičnih zapisov iz življenja otrok, lirsko oblikovanih črtic, večinoma s snovjo iz narave, redkeje tudi groteskno, humorno in tragično učinkujočih daljših pripovedi, ki izhajajo iz fantazijsko fantastičnih osnov. Tako so se zvrstile knjige Barbarin dežnik (1984), Ddavica otrok (1986), to leto tudi knjiga "zgodb za otroke" Pikapolonica Pika, ki poleg še nezbranih besedil prinaša tudi nekaj ponatisov, pa Cirkus Madra čaj (1988, besedila pisana 1986) in knjiga s tremi zgodbami: Učna leta botre smrti, Petelinček nespečne babice, Taci (1990, besedila so iz leta 1986). Konec leta 1991 je - za avtorjevo šestdesetletnico -izšel izbor iz Zidarjevih mladinskih del: Lev Pink, Muc brbuc in Kukavičji Mihec, ki prinaša poleg ponatisov tudi nekaj dotlej neobjavljenih krajših zgodb. Zadnjo med njimi, Medo iz mačje fare, je avtor datiral: poleti 1988. Po sporočilu Zidarjevega prijatelja in sestavljalca njegove bibliografye (izšla je ob ponatisu romana Oče naš, 1992), slavista Avgusta Gojkoviča, na čigar podatke se naslanja tudi tukajšnje navajanje let, v katerih so posamezna dela nastajala, je v avtorjevi zapuščini še vrsta neobjavljenih, zlasti krajših mladinskih besedil; med njimi jih je trinajst iz leta 1991. Takšen je torej zunanji zaris Zidarjevega mladinskega opusa: sprva pravljice in pesmice, nato realistične povesti, končno fantastične pripovedi in pravljice ter druga krajša, večkrat poetično oblikovana besedila. Za pretežni del njegovih mladinskih del pa so značilne avtobiografske osnove, čeprav so večkrat prekrite s fabulo, ki te osnove zabrisuje. To se kaže že v "pesniški pripovedki" Tončkove sanje. V vezani besedi je tu pripovedovana na videz objektivna pravljična snov: rdeči škrat, kralj treh kraljestev, ki mu vile nočejo dati ljubljene Maje, pred steklenim gradom na Gorjancih toži v pesmi o svoji ljubezenski bolečini, njegovo petje pa nepoklican čuje otrok Tonček. Zato ga doleti kazen. Zapro ga in rdeči škrat ga obsodi na smrt. Tik pred rabljevim zamahom z nožem se Tonček zbudi in ob njem bedi mama. Zapor ter obsodba na smrt budita asociacije na avtorjevo življenjsko izkušnjo v zaporu v Begunjah, ki jo je doživel tako rekoč še kot otrok. Ta del pripovedke je oblikovan kot prvoosebna pripoved, z realistično učinkujočimi posameznostmi, s čimer se pripovedka približuje fantastični pripovedi. Konec pa, ki govori o ljubeči materi, bedeči nad otrokom, sproža enega izmed Zidarjevih osrednjih motivov, ki se vedno znova pojavlja v njegovem pisanju, v delih za odrasle in v delih za otroke, to je motiv odnosa med materjo in otrokom. Tu je prikazana njuna medsebojna pripadnost in mati kot otrokova zaščitnica, saj pripovedka z zadnjo kitico: In nad mano je bedela moja mama že ves čas, moja mama že ves čas, in mi božala obraz, s ponovitvijo drugega verza (kar spominja na ljudsko pesem) stopnjuje občutek varnosti, ki jo ogroženi otrok čuti ob materi. Pozneje je motiv matere in otroka ter njune medsebojne povezanosti najbolj izdelan v Kukavičjem Mihcu. Tonček je ogrožen samo v sanjah, Mihec v življenju. Tonček se ogroženosti (čeprav nerealne) zaveda in se boji, Mihec sledi svojim nagonom in se brez razmišljanja spontano odziva na vse, kar ga doleteva. Ker ga oče, bratje in vaška srenja zaradi drugačnosti odklanjajo, beži tudi sam pred njimi. V domači hiši mu je v oporo le mati, zateka se v naravo, prijateljuje s potepuhom Ferencem. Isto leto ko Kukavičji Mihec je izšel Zidarjev (nemladinski) roman Sveta Barbara, ki je nastajal malo pred povestjo o Mihcu. Tudi tu je prikazan odklonilni odnos srenje do človeka, ki je drugačen od njih, saj je pisatelj. Njegovo pisanje izzove silovit spor; vanj je potegnjena tudi mati, ki se na pritisk okolice sinu odreče. Boleča zgodba je blizu realnemu dogajanju v avtorjevem življenju. Kukavičji Mihec prinaša drugačen razplet: mati kljub nasprotovanju vseh okrog sebe ostaja na sinovi strani in se zanj do kraja žrtvuje, saj sredi neurja, v katero ga gre iskat, izgubi življenje. A kakor je v Tončkovih sanjah neporušeni odnos med materjo in sinom zaznamovan s sanjsko zgodbo in se ga drži nadih nerealnega, tako je v Kukavičjem Mihcu svet privzdignjen v neoprijemljivo nadrealnost arhaične pravlji-čnosti in tudi materina žrtvujoča se ljubezen ne nosi potez realnega. Morebiti prav iz tega izvira neopredeljiva elegičnost povesti, ki ves čas prevladuje, kljub mnogim groteskno humornim prizorom v njej. Ob Kukavičjem Mihcu se zavemo še vrste drugih vzporednosti med to povestjo in nekaterimi drugimi Zidarjevimi deli, zlasti avtobiografskimi pripovedmi. Mihčev odnos do narave, ki v njegovi bujni domišljiji živi tako, kakor živijo ljudje, spominja na klasično začetno poglavje v Zidarjevem proznem prvencu Soha z oltarja domovine, značilno naslovljeno OtroL Narava pa živi v Zidarjevih delih tudi sicer, še posebej izrazito v krajših besedilih iz zadnjega obdobja. V avtobiografski pripovedi Barakarji, ki jo je avtor sprva celo namenil mladim bralcem, a je danes ne štejemo k njegovemu mladinskemu opusu, je antologijska epizoda: pobeg stare mame od doma, na Možakljo, pot, na kateri jo spremlja vnuk. Tu je otrok postavljen v izjemno situacijo, ko se porušijo običajna razmerja med odraslimi in se znajde na strani ostarelega, samotnega človeka. V Kukavičjem Mihcu nastane taka zveza med Mihcem in Ferencem, ostarelim potepuškim izobčencem. Njuna pot v neznano, polna nepredvidljivih zapletov s povprečnimi ljudmi in razkošnega uživanja nevezanosti in svobode, je mnogopomenska. Otroku bralcu govori o njegovi pravici, da se otrese nasilja odraslih (ki je še posebej ponazorjeno s prizorom v šoli). Odraslemu bralcu pa ponuja večplastno podobo umetnika in njegove življenjske usode: drugačen je od drugih in zaradi drugačnosti v svojem okolju mnogokrat onemogočen, iz njega izločen; a hkrati ga prav ta izločenost osrečujoče osvobaja spon veljavnih zakonov v skupnosti. Zgodba se izteče v tragičen izid. Tudi to govori o avtorju. Ve, da omejitev realnega življenja ni mogoče dokončno premagati. Tako govori Kukavičji Mihec na poseben način o umetniku, pisatelju. Bolj neposredno se teme pisateljevanja loteva mladinska povest Pišem knjigo. Tudi tuje mogoče slediti avtobiografskim potezam, kolikor govori besedilo o občutjih mladega človeka, ki začenja s pisanjem. Sicer pa je fabula postavljena v meščansko družinsko okolje in v delu prevladujejo humoristično satirični toni. Novi pa so (deloma sanjski) fantazijsko fantastični prizori, v katerih glavna oseba in pripovedovalec zgodbe Igor Ceč, učenec osmega razreda, obišče v domišljiji in sanjah Kremelj in Belo hišo ter pomaga uničiti načrte za tretjo svetovno vojno, da bi pomagal človeštvu. Tako se v delu za mlade bralce na humoristično grotesken način pojavijo motivi političnih in družbenih nasprotij ter napetosti, izvirajočih iz njih, otrok v pripovedi pa jih rešuje s sanjsko lahkotnostjo. Bolj približana realnemu doživljanju doraščajočega mladostnika je Igoijeva ljubezen do sošolske Jožice. Tudi v knjigi Mulci bi naj Igor Čeč pisal, tokrat skupaj s sošolcema Samom in Iztokom, in sicer knjigo o počitniških doživetjih v koloniji na morju. Zaradi večernega sestanka z dekleti se morajo vrniti domov že po dveh dneh, ki pa sta z mozaično grajenimi, podrobno opisanimi prizori dala zadosti humoristično satirične snovi za živo podobo doraščajočih najstnikov, ki se skušajo uveljavljati in si žele ljubezenskih doživetij. Pisanje o svojih doživljajih v šoli, ki z novo stavbo otroke utesnjuje, ter o iskanju zatočišča v starem, znanem in varnem okolju pri teti na kmetih, je snov humoristično zasnovane povesti Glavne osebe na potepu. Vendar pripoved o dveh pobeglih učencih petega razreda, Ivanu Krajcu-Konju in Gregorju Počkaju-Žogi, govori tudi o neskladnih odnosih med člani v družini ter še posebej v prizorih iz družinskega okolja pri Gregorju oblikuje lik matere, ki s svojim jedkim odnosom do moža in sina spominja na prizore iz Zidarjevih avtobiografskih del. Motiv pisanja oziroma pisateljevanja se pojavlja tudi v poznejših Zidarjevih delih za mlade bralce. Povest Moja družina je zasnovana kot pripoved najmlajše hčerke Marie o članih družine doktorja matematike in fizike Andreja Zimica, izmed katerih posebej izstopa lik samosvoje srednje hčerke oziroma sestre Selene-Charlie-Geni. Motiv pisanja pa ni vezan le na pisanje knjig, temveč so to kdaj tudi pisma, šolske naloge ali drugačna besedila. V mnogih različicah se pojavlja zlasti motiv pisma. Lahko so to prva ljubezenska priznanja mladih zaljubljencev (Pišem knjigo) ali prizadeto norčavo pisanje dveh pobeglih fantičev neljubemu šolskemu upravitelju {Glavne osebe na potepu) ali šaljivo spominjanje na nekdanjo skupno igro v pismu, ki ga piše Charlie mlajši sestri Marie {Moja družina). V pripoved je lahko vpleteno tudi anonimno grozilno pismo (v Prigodah malega Matica iz Državice otrok). Fantastično pripoved omogoča pismo dečka Berta očku, ki pluje po oceanih {Pismo v zbirčici Barbarin dežnik). Pisma pa lahko tvorijo tudi osnovo za zaplet daljše zgodbe, kakor je zasnovan Lev Pink z jogurtom na glavi. V tej zgodbi si izmenjujeta pisna sporočila mali Rok, ki si po zlatenici nabira novih moči pri babici na kmetih, in pisatelj Tadej Sernec, ki piše v bližnjem vikendu. Pisateljeva pisma govore o njegovi igrivi ustvaijalni domišljiji, otrokova o njegovi naivni neposrednosti in lahkovernosti. Prav to dvoje povezuje oba: pisatelja-ustvarjalca in otroka. Tako se ob pismih izoblikuje lik umetnika, ki s posebnim posluhom spremlja odzivanje otroka na doživljaje. Iz vsebine šaljivo zasnovanih pisem pa govori hkrati pisateljeva zgroženost nad krutostjo ljudi, ki mučijo živali, v cirkusih, živalskih vrtih, pri delu in drugod. V pripovedi se tako oglaša zelo poudarjena misel, da se je treba boriti za zaščito živali in narave sploh. Podobno čustvuje umetnik-slikar Ivan Knez v zgodbi Dražba sanj. Tudi tu je ogrožena narava, še posebej košata lipa, ki je edina od prejšnjih dreves ostala sredi novih blokov, v veliko veselje otrok in v spotiko staršem. Načrtovane smrti jo obvaruje čudežna moč, s katero jo napolni slikarjeva svareča misel, da se pravočasno umakne pred buldožeristom Štefanom, ki naj bi jo uničil. Ko jo pozneje Štefan hoče zažgati, se mu maščuje in ga vrže s sebe, tako da ostane invalid, prejšnjo zeleno bujnost pa ji vrne slikatjeva slika nekdanjega razkošja. Umetnik je s tem svojo nalogo opravil in se - zaradi dolgov - odpravi neznano kam, njegov zvesti maček Seijoža pa konča pod kolesi tovornjaka. Edino otroci z intuicijo zaslutijo resnico o lipi in tragiko umetnika ter hkrati moč njegove umetnosti. Prijateljevanje človeka z živaljo je prisotno še v mnogih drugih Zidarjevih besedilih. Zlasti zgodb o mačkah je dosti, pogosti so v njih tudi psi. Večinoma so zveze med živalmi in otroki prisrčne in zaupljive, v povesti Miki pa, v skladu z realistično naravnanostjo pretežnega dela zgodbe, se žival, ki je do smrti zvesta svojemu rešitelju, nekdanjemu otroškemu preganjalcu krvavo maščuje. Bolj iz razmišljanj raste fantastična pripoved Cirkus Madra čaj (v knjigi z enakim naslovom), v kateri deklica Metka in njen papagaj Koki zbereta na Pokljuki predstavnice vseh živalskih vrst, da bi slišale Deklaracijo o pravicah živali in se za njena načela borile. Metka se nato s Kokijem odpravi v njegovo domovino Kolumbijo in se tam spremeni v dehteče belo bezgovo drevo. (Motiv najrazličnejših spreminjanj je pri Zidarju nasploh pogost.) Človeštvo pa doživi kazen za svoje nasilje in ljudje se znajdejo v kletkah iz vetrov v človeškem vrtu cirkusa Madra čaj pod Kilimandžaro. Šele ko se zahoče Naravi, jih spet osvobodi. Podoben motiv človeškega cirkusa ima že Lev Pink, le da je tu samo nakazan. Tudi zgodba Kanarček iz zbirke Cirkus Madra čaj (v ponatisu v zadnji Zidaijevi mladinski knjigi nosi naslov Misijonarček) govori o težnji, da bi se svet spremenil, izboljšal. Pokanarčil naj bi se, se pozlatil in napolnil s pesmijo. A želja je neizpolnljiva. Narava, ki ji ljudje prizadevajo toliko hudega, se maščuje na posebne načine. Vsi, ki so se za življenja pregrešili nad njo, se morajo po smrti vrteti, ali kot preobračajoče se živali ali kot vrtljivi predmeti, vse dotlej, dokler niso njihove napake popravljene. Fantastična zgodba o tem je postavljena v sanjski okvir (Tinine sanje v zbirki Cirkus Madra čaj). V sanje je postavljena tudi Čenčarija, pripoved o dečku Denisu in njegovem temnem dvojniku Proti-Denisu. (Zgodba je izšla v zadnji Zidarjevi knjigi.) Tu se v podobi kazni za čenče, ki jih govoriš o sebi, pa se zato spremeniš "v polnost tistega, kar čenčaš o sebi", oblikuje pesimistično elegična ponazoritev umetnosti in njenih posledic za umetnika, še posebej, če nosi poteze njegove osebne izpovedi. Bolj optimistično je moč besede, ne samo pisane temveč tudi govorjene, vpletena v osnovo Dolge pravljice za lahko noč (v zbirki Cirkus Madra čaj), ki se od ljudske Mojce Pokrajculje loči predvsem po tem, da tu daje streho različnim živalim Marjetkina babica na robu mogočnega Roga, ne deklica. Babičina pripoved potolaži nevarne lačne živali, saj je tako prepričljiva, da jim v domišljiji naslika zaželene dobrote kot resnične in se pomirijo. Hkrati je to še ena od upodobitev vrste likov stare mame ali babice, ki vedno znova prinaša pomiritev in pomeni za otroka varno zavetje. Večinoma so liki babic prikazani kot osebe, ki so še posebej povezane z živalmi in s celotno naravo. Tako se oblikuje v Zidarjevih mladinskih delih globoko občutena zveza med otroki in starejšimi ljudmi ter obojih z živalmi in vso naravo, z vsem tem pa je povezan tudi umetnik. Zlasti z otroki ga veže sposobnost intenzivnega doživljanja in bujna domišljija ter iz nje izvirajoča igra. A v eni od epizod v povesti Moja družina fantazijska igra babicc z vnukinjama na presenetljiv način vključuje misel na smrt. Vse tri so se namreč po kosilu, ko so jedle gobe, v domišljiji "igrale umreti". Smrt, pogreb in grobovi so v Zidarjevem mladinskem delu nenavadno pogosti. Od Tončkovih sanj prek pesmice Očku na grob v Konjičkih do domišljijske igre z mrtvimi in opisov smrti v Kukavičjem Mihcu pa do vrste smrti ljudi, živali, dreves v mnogih poznejših delih vedno znova ugotavljamo, da je misel na smrt avtorja izjemno vznemirjala. V zgodnji pripovedki Baba na Možaklji je bajeslovna Krutika, sama neusmiljena s svojimi človeškimi žrtvami, vsak kresni večer, ko je edinokrat v letu postala ranljiva, "preživljala v težki mori", kajti njen "strah pred smrtjo je bil tako velik, da se je čudil celo mesec." Taka podoba strah zbujajoče smrti se deloma zabriše v motivu botre smrti, ki ga pozna tudi ljudska pesem, a je pri Zidarju dobil nove poteze. Za poklic smrti se namreč odloči sedma, najmlajša hčerka ovdovele matere. Ta motiv je Zidar uporabil v dveh besedilih. Pravljica o smrti (v zbirki Pikapolonica Pika) govori o časih, ko ljudje še niso umirali in je sporočilo o smrti prinesel k nam šele slovenski Amerikanec, ki je prišel domov umret. Ta pravljica ima odprt konec, saj hčerka matere ne more pokositi, ker mati vsakikrat ob pogledu na koso ozdravi in živi dalje. Motiv smrti je nato avtor razvezal v epsko pripoved Učna leta botre smrti (v zbirki treh zgodb, katerih prva je prav ta). Enkratnost teh besedil raste prav iz Tu hčerka, ki se izuči obrti za botro smrt, posebnega spajanja prešerno razposajenega, dobi nalogo, da kot prvo pokosi svojo mater veselo nagajivega, domiselno duhovitega, in kmalu zatem še eno od šestih sestra, kar presenetljivo vznemirljivega, pa tudi pritajeno oboje opravi nadvse uspešno. Ta grozljivo elegičnega ali pretresljivo tragičnega, groteskna podoba kaže še enega od In še nekaj je, kar govori o pristnosti odtenkov v Zidarjevem pisanju za otroke. Zidarjevih mladinskih del. Sam je v zapisu To pisanje je neposnemljivo prav zaradi Apolekarija {Otrok in knjiga, številka 22) množice motivov pa tudi zaradi načina razmišljal o svojem mladinskem delu kot o ubeseditve, ko se avtor dostikrat z besedami naravnem členu in enakovrednem deležu v lahkotno igra. In čeprav bi se kje kdo (celotnem) opusu, ki torej ne pomeni morebiti spomnil na Andersena ali na manjvrednosti, pač pa obogatitev literature. Daudetova Pisma iz mojega mlina ali kdaj In res se Zidaijevo mladinsko delo z na katero od ljudskih pravljic ali na katero mnogimi svojimi sestavinami povezuje z od bolj realističnih del, na primer na povest drugimi njegovimi deli, namenjenimi Astrid Lindgren Erazem in potepuh, ostaja odraslemu bralcu, v nedeljivo celoto. Zidaijevo pisanje za otroke povsem samosvoje. Zusammenfassung DAS LEBENDIGE WORT PAVLE ZIDARS Pavle Zidar, mit dem echten Namen Zdravko Slamnik, einer der bedeutendsten slowenischen Schriftsteller, starb am 12. August 1992 in Ljubljana. Geboren wurde er am 6. Januar 1932 in Slovenski Javornik bei Jesenice. In seinem enormen Opus, das an die achtzig Bücher zählt, gibt es auch siebzehn sehr originelle und erfolgreiche Werke der Jugendliteratur. Diese entstanden immer wieder in seiner literarischen Produktion parallel mit der Nicht-Jugendliteratur und nähern sich stofflich einigen dieser Werke an, vor allem den autobiographischen Erzählungen. Nach der Form sind die ersten zwei Büchlein in Versen geschrieben, danach entstanden einige humoristische realistische Erzählungen aus dem Leben der Jugendlichen. Es folgten Geschichten, die an verschiedener Thematik die realistische und phantastische Erzählung verbanden; in den letzten Jahren überwogen kurze, oft märchenhafte lyrische Texte. Der beste davon ist Kukavičji Mihec (Kuckucks-Michel), eine tragische Erzählung vom verbannten Kind, daß einen Freund im Landstreicher Ferenc findet und mit ihm auf dem Weg ins Unbekannte eine Reihe von unvorausgesehenen Ereignissen erlebt. So liest das Buch ein Kind. Der erwachsene Leser kann aber in Mihec ein Bild des Künstlers sehen, der wegen seiner Andersartigkeit verfolgt wird, gleichzeig sich aber wegen Verbanntheit aus der Gesellschaft innerlich befreit. Die Jugendliteratur Pavle Zidars ist unnachahmlich wegen der eigentümlichen Verbindung verschiedenartigster Motive (vom ausgelassenen, leichtartigen Spiel und bunten Phantasievorstellungen bis zur Tragik des Todes), ebenso aber auch wegen der außerordentlich reichen Sprache und der stilistischen Verschiedenartigkeiten. Dieses Werk kann man durch viele Elemente mit den anderen Werken Zidars, mit jenen für Erwachsene, in eine unzerteilbare Ganzheit verbinden. LITERARNE DELAVNICE Igor Saksida IZ PORTOROŠKIH DELAVNIC 0 Podjetje DifTerent (Trzin) je od 1. do 3. julija 1992 v Portorožu organiziralo rcpublišici seminar Braiye, sporočaqje in ki\jiževna vzgoja na razredni stoptyi osnovne šole, in sicer kot pedagoške delavnice na omenjene teme. Uvodoma je potrebno zapisati, da so delavnice (nanašajoče se na besedila iz drugega, tretjega in četrtega berila) dobro uspele, nekateri izdelki pa so med ostalimi še posebej izstopali (bodisi kot prikaz lastnega odnosa do sporočilnosti besedila bodisi kot sheme za šolsko interpretacijo besedila). Visoka kvaliteta izdelkov potemtakem razveljavlja nekatere - resda zelo redke - trditve, češ da tega ali onega berila niso (ne bodo) sprejeli ne učitelji ne učenci. Uspešno delo v okviru portoroških delavnic in poudaijanje dejstva, da imajo učenci berila radi, govorijo v prid modelu šolske interpretacije, oblikovanem ob novih berilih za razredno stopnja osnovne šole. Hkrati velja ponovno poudariti, da berilo ne zajema vseh besedil, ki jih potrebujejo učitelj in učenci pri pouku - v okviru tipologije branja je namreč jasno začrtana razlika med pragmatičnim in literarnoestetskim branjem - kar pomeni, da je berilo namenjeno ki^jiževni (s širšega zornega kota tudi jezikovni) vzgoji, in ni ilustrativno gradivo vsebinam iz SND. Pri izboru besedil iz berila je učitelj v veliki meri svoboden, četudi bi se pri tem veljalo ozirati na t.i. osrediye avtoije berila, ki so vidni iz abecednega kazala (avtoiji z več besedili/besedilnimi odlomki; 2. berilo: N. Grafenauer, O. Župančič, S. Kosovel, 3. berilo: B. A. Novak, B. Štampe-Žmavc, J. Snoj; 4. berilo: D. Zaje, M. Dekleva, F. Forstnerič). Ob berilu je možno obravnavati tudi druga umetnostna besedila (2. berilo: še kako pesem iz Pedenjpeda, 3. berilo: Pesmi za punčke in pobe, 4. berilo: Na papirnatih letalih, Abecedarija); stara berila bi veljalo opustiti, saj poleg njihove neskladnosti z načeli in smotri pouka književnosti tudi niso v Katalogu učbenikov, delovnih zvezkov, priročnikov in drugih gradiv za šolsko leto 1992/93. 1 Izdelki učiteljev/udeležencev delavnic so temeljili na skici, predstavljeni v gradivu Povzetki tem seminarja; skelet šolske interpretacije se je oblikoval kot zaporedje faz, ki jih priporoča književna didaktika (npr. B. Krakar-Vogel: Skice za književno didaktika, ZRSŠ, Ljubljana, 1991) in ki velja tudi za razredno stopnjo osnovne šole. Udeleženci so obravnavali naslednja besedila: - 2. berilo: I. Rob: Sonce me je poljubilo, F. Lainšček: Mavrica; - 3. berilo: M. Košuta: Morda tudi žabice, B. A. Novak: V ozvezdju Postelje; - 4. berilo (novo, še v pripravi): M. Dekleva: Sanje o govoreči češnji, A. de Saint-Exupčry: Mali princ in vrtnice. Besedila so po težavnosti različna, od lažjih (Sonce me je poljubilo) do zelo težkih (Sanje o govoreči češnji); temu ustrezne so bile interpretacije, kar pomeni, da so izhajale iz sporočilnostiAfsebine besedila samega. Prikaz konceptov šolskih intepretacij bo temeljil na besedilu kot izhodišču, z očrtom variant posameznih faz (a, b, c...), ki jim jo mestoma dodan komentar. 1.1 Uvodna motivacija Zanimivo je, da so udeleženci izhajali iz motivacije kot priprave učenca na branje/ poslušanje besedila, in pri tem upoštevali obe plasti motivacije; to sta: - predstavna/domišljijska plast, - razpoloženjska/čustvena plast. Domišljijska motivacija se lahko oblikuje kot igra, in sicer besedna (Domišljijski binom, Igra vprašanj) ali uprizoritvena (igra vlog, lutke). Taka motivacija se povezuje z otrokovo zunajliterarno izkušnjo in medbesedilnostjo - domišljijska igra torej izhaja iz predstav, vezanih na stvarnost, že prebranih besedil (pravljični kliše ipd.) - pa tudi s spomini in čustvi, ki jih nenavadna predstavnost vzbudi. Domišljijske igre kot eidetskega videnja nenavadne stvarnosti torej ni mogoče ločiti od čustvene motivacije; na to zvezo je književna didaktika pogosto opozarjala: "Uvodno motivacijo že J. Bezjak v navedeni knjigi definira kot "ustvarjanje zanimanja in pravega razpoloženja". Taka opredelitev se pojavlja tudi pri sodobnih strokovnjakih za književno didaktiko. D. Rosandič imenuje to fazo doživljajsko-spoznavna motivacija, saj želi tako poudariti, da je zanimanje za književno delo mogoče zbuditi z vplivanjem bodisi na učenčev razum bodisi na izkušnje, čustva, čute, domišljijo ali pa na več sestavin hkrati." {Skice za književno didaktiko, st. 11). Motivacije, ki so jih oblikovali udeleženci, so opozaijale še na eno bistveno izhodišče te faze šolske interpretacije - motivacija se veže na (kasneje) obravnavano besedilo, izhaja torej iz anticipacije motivike in tematike besedila ter naslovnikovega sprejemanja. V tem je tudi bistvena razlika med modelom šolske intepretacije in npr. kreativnim pisanjem: književna didaktika namreč postopke šolske interpretacije oblikuje na podlagi kvalitetnega doživetja besedila kot cilja, h kateremu je usmeijen celoten postopek - kreativno pisanje pa kot cilj postavlja učenčevo ustvarjalno pisanje, s tem da je branje besedila lahko zgolj motivacija za to. Tak6 opredeljeno je kreativno pisanje mogoče umestiti v nove naloge kot zadnjo fazo modela obravnave besedila. 1.2. Interpretativno branje in premor po branju Ta faza je bila v vseh izdelkih posebej izpostavljena, saj se ob njej zastavlja vrsta vprašanj. Kdo naj prvi bere? Kolikokrat naj se besedilo prebere? Ali kaseta lahko nadomesti učiteljevo branje? Na podlagi razgovora v delavnicah je mogoče oblikovati naslednje odgovore: prvi bere učitelj tedaj, ko tehnika branja omejuje razumevanje oz. okrni doživetje besedila. Ce gre za lažja besedila (ali že slišana), berejo prvi učenci - cilj je vsekakor učenčevo prvo branje. Besedilo se prebere večkrat (učitelj; tiho, glasno branje itd.) - tudi o tem odloča zahtevnost besedila. Kaseta ne more in ne sme nadomestiti učiteljevega interpretativnega branja; glede na zvočno opremo (glasba, šumi) se navezuje na motivacijo, s tem da vzbuja eidetsko videnje/domišljijo in ustvaija razpoloženje. 1.3. Izražanje doživet^, analiza, sinteza, vrednotenje Oblikovanje te faze se navezuje na izrazne in vsebinske značilnosti besedila ter na razvijanje sposobnosti za zaznavanje, razumevanje in vrednotenje književnosti. Učenci osvojijo tudi kak pojem iz literarne vede (pesem, pisatelj), nadgradijo prvotno doživetje in besedilo vrednotijo v primerjavi z medbesedilno in stvarno izkušnjo. Ta faza je zelo zapletena, saj je stik z besedilom mnogostranski (čuten, čustven, razumski), hkrati pa se postopki analize navezujejo na prvo fazo (motivacijo). Udeleženci delavnic so prikazali celo pahljačo možnosti za pridobivanje književnega znanja in razvijanje bralne sposobnosti - oblikovanje variant pogojuje tudi otrokova razvitost in bralna sposobnost, kar je iz priprav posebej razvidno. 1.4. Nove naloge Postopki te faze segajo od ustvarjalnega pisanja do izražanja v drugi govorici (likovna, gledališka, plesna ipd.). Faza se še vedno navezuje na prebrano besedilo, in ni poljubno oblikovanje domišljijskega spisa, uprizoritve, slike. 2.1. I. ROB: SONCE ME JE POUUBILO Uvodna motivacija 1. Izkušenjska (postopen prehod od stvarnosti v domišU^sko stvarnost): a) Kdo nas je zjutraj prebudil/pozdravil? Kako nas je pozdraviJ? Kdo vse nas lahko poljubi? Zakaj te kdo poljubi? Ali te je že poljubilo sonce? Kako si se takrat počutil? b) Izlet na travnik. Pogovor o doživetju. Otroci pripovedujejo, kaj občutijo, zakaj se tako počutijo ipd. (Opozorilo: Robovo besedilo ni opisovanje travnika, ampak izh^a iz človekovega odnosa do narave, ki se mu v posebnem razpoloženju zazdi nenavadna, poetična. Izkušenjska motivacija torej ne sme obnavljati znanja o travniku, ampak mora izpostaviti/obuditi čustveno razmerje do stvarnosti kot nenavadne poetične slike. V tem smislu je pogovor o doživetju mogoče usmerjati v opazovanje te nenavadne podobe, ki jo sooblikuje človekovo razpoloženje: regratove lučke so kot svetle krogle. Kakšni se ti zdijo oblaki? O čem se pogovarjajo drevesa?) 2. Poslušanje glasbe kot motivacija a) N. Rimski-Korsakov: Črmljev let; pogovor o predstavah, ki jih vzbuja poslušanje z zaprtimi očmi. b) IVonde/fiill day, pripoved ob predstavah o poslušanju; besedno, likovno ali plesno izražanje predstav. 3. Domišljijske igre a) Kaj bi se zgodilo, če bi... Kaj bi se zgodilo, če bi se spremenil v čebelo? Lep dan je, letiš nad travnikom, privabi te krasen rumen cvet. Spustiš se nanj, se zariješ med njegove dišeče lističe in... Pripoveduj, kaj občutiš, nadaljuj zgodbico. b) Igra dveh besed (usmerjeni domiš^u^ki binom) Učiteljeva beseda: sonce; učenčeva: (...) (muca); povezava: in, pod, na, ob, v - naslov domišljijske zgodbice (npr. Sonce in muca. Muca na soncu). Učitelj na koncu doda: Muca je poljubila sonce. Je tudi sonce poljubilo muco? Kako? (Nadaljevanje zgodbice) Kaj pa, če bi tebe poljubilo sonce? Interpretativno branje in čustveni premor a) Učiteljevo branje, kasneje učenci tiho berejo besedilo, poiščejo ob tem najlepšo poved (v naslednji fazi glasno branje in utemeljitev izbora). b) Učiteljevo branje, tiho branje ali branje v dvojicah. Izražanje doživetij, analiza Zaznavanje in razumevanje a) Poišči v besedilu dele, ki opisujejo igro sonca z naravo! b) Razloži poved: "Mama, mene je pa sonce poljubilo." c) Kaj čuti čebela, kadar se zarije v cvet? Zakaj je mati hodila počasi? č) Kdo je šel na izlet? Kam so šli? Zakaj je mati hodila počasi, čeprav ni bila stara? Zakaj sta dečka vriskala in skakala? S katerimi izrazi je pisatelj (pojem iz literarne vede) izrazil lepoto cvetoče narave? Kaj pomeni: "Izginil sem v cvetnem morju." Vrednotenje a) Primerjava z lastnim doživetjem: Je tudi tebe že kdaj poljubilo sonce? b) Koga še sonce poljublja? c) Ali je tudi vam kdaj tako lepo, da se počutite tako kot deček iz pripovedi? č) Kdaj se ti zdi, da te je poljubilo sonce? Pridobivanje književnega znanja a) Kdo pripoveduje zgodbo? Deček - pripovedovalec b) medbesedilnost: Poznate še kakšno besedilo, v katerem sonce poljublja/boža naravo? Povezovanje s sorodnimi besedili: Vesela in žalostna voda, Kje, Pesmica o čričku, Očistimo potoček. ' Nove naloge a) Likovno izražanje, asociacije (Sončni dan). b) Deček pravi, da ne ve, kako so se vrnili. Morda pa veste vi? Pripoveduj, kako so se vrnili. c) Kaj si predstavljaš pod besedo sreča? Poišči čim več besed! (miselni vzorec) 2.2. F. LAINŠČEK: MAVRICA Lasten odnos do besedila: tematika kot izhodišče učiteljeve priprave na interpretacijo: a) srečo ustvaijajo drobne stvari, b) majhne stvari polepšajo življenje. Uvodna motivacija 1. Izkušenjska (s postopnim prehodom v domišljijsko stvarno): a) Opisovanje občutij ob slabem vremenu, primerjava z razpoloženjem ob lepem vremenu. (Možnost: obnovitev doživetja ob besedilu Sonce me je poljubilo.) Kaj nas ob dežju razveseli, če za hip posije sonce? (Tudi v tem primeru se zdi bistveno podčrtati posebno oblikovanost mavrice, tj. njeno poetično podobo: Zakaj ima mavrica čudežno moč, da nas razveseli? Kdo je mavrici podaril barve?) b) Razgovor o deževnem vremenu, opazovanje mavrice, kaj vemo o njej - prehod na domišljijsko stvarnost: na koncu mavrice je zaklad (medbesedilno$t)< Učenci pripovedujejo, kakšen bi lahko bil zaklad, tudi pogovor o zdravju, sreči kot zakladu. Sestavljanje zgodbe o zakladu. 2. Motivacija na podlagi ključnih besed a) Kaj je mavrica (asociacije): veselje, sreča, ljubezen: b) aplikacije: miselni vzorec: sonce (rumeno, toplo,...), dež (rosi, pada, škreblja...), mavrica (pisana, velika, nežna, pravljična...). Ustvarjalno sestavljanje zgodbe Pisana mavrica. 3. Likovni izraz kot motivacija Učenci po skupinah naslikajo barve, ki so jim všeč. Ureditev razstave, pogovor. Kaj je nastalo? Na kaj vas spominja? Sledi napoved in lokalizacija besedila: O tem, kar ste naslikali, imamo v berilu pesmico F. Lainščka. Intepretativno branje in čustveni premor Možno prvo branje učencev, samostojno (tiho) branje. Izražanje doživetij in analiza a) Zakaj mavrica - stezica, žarek lepega? b) Ugotovitev razlike med stvarno in pesniško podobo (mavrica kot vremenski pojav: mavrica kot prispodoba). c) Značilnosti besedila: kratka pesem. Vrednotenje: Od kod pride vse lepo? Nove naloge a) Domišljijski spis: Odšel sem po mavrični poti. b) Kaj nas še lahko razveseli? c) Ilustriraj pesem! č) Kdaj se tebi v srce pripelje žarek lepega? 2.3. M. KOŠUTA: MORDA TUDI ŽABICE Lasten odnos do sporočilnosti besedila: tema - varnost in toplina v družini. (Opomba: tako razumljeno besedilo je bilo osnova za prikazane motivacije; ob tem bi bile možne še vse druge oblike domišljijske motivacije, ki bi se navezovale na snov/motiviko pesmi. Predstavnost besedila je izrazito nonsensna, zato ponuja možnost za igre Domišljijski binom, Čudežna predpona ali Igra vprašanj. Zanimivo je, da so se udeleženci odločali zlasti za izkušenjsko motivacijo, ki temelji na anticipaciji tematike besedila, in manj za vzbujanje nenavadne predstavnosti, ki bi bila ustrezna podlaga za sprejem besedila na motivni ravni, s tematsko nadgraditvijo. Domišljijsko igro, katere glavni namen je vzbujati eidetsko videnje, je namreč mogoče razmeroma preprosto dopolniti z razpoloženjsko motivacijo. Primer: domišljijski binom luna - zajec. Zajec na luni (naslov zgodbe), pogovor se usmerja tako, da pride do izraza njegova osamljenost oz. prijateljstvo z lunazajci (Daljšanje besed). Tema pesmi je implicitno nakazana že v snovi domišljijske zgodbe.) Uvodna motivacija - izkušenjska a) Razgovor o varnosti v družini: Kako se počutiš, kadar si sam doma? Ali te je strah? Zakaj? Kdaj si sam doma? Vam delajo družbo živali? Kdo pa skrbi za njih, kadar so same? Se med seboj pogovarjajo? O čem se pogovaijajo? Se igrajo? (Izrazit primer prehoda iz zuntgliterarne stvarnosti v domišU^sko stvarnost.) b) Poslušanje magnetofonskega posnetka kratke glasbene pravljice, ustvarjanje vzdu.šja domačnosti, varnosti. Pogovor o tem, kdo pripoveduje pravljice, ob katerih priložnostih so prosili babico, naj jim pripoveduje. (Možnost: Kdo pa pripoveduje pravljice Luni, da zaspi? (medbesedilnost: B. A. Novak: Mala in velika Luna, 2. berilo) S tem se poleg razpoloženjske doseže tudi domišljijska motivacija). Interpretativno branje, čustveni premor Predstavitev besedila s kaseto, učiteljevo branje, tiho branje učencev ipd. Izražanje doživetij in analiza (Ta faza je bila v pripravah n^niai\j izrazita, in sicer prav zaradi zapostavljai^a snovne/predstavne plasti besedila. Navezigoč se na to plast bi bila možna vprašai^ja kot: Kam lete ptički? K^j pomeni ''razkrivati svet od opic do raket"?) a) Medbesedilnost: Spomnimo se na Žabecedo iz 2. berila. Zakaj so imele žabicc rade učitelja Kvaka? Koga pa imajo rade žabice iz pesmi M. Košute? b) Analiza besedila poteka tako, da učenci ubesedijo svoja občutja/doživetja čimbolj samostojno, učiteljeva vprašanja vzpodbujajo primerjavo med besedilom in stvarno izkušnjo. Nove naloge a) Vezane na podoživljanje besedila: - pantomima (ples mušic in ptičkov, ki lete v nebesna zabavišča, hoja dedka medvedka...), - ilustracija vodne pravljice, ki jo je povedala babica svojim vnukom (žabicam); c) izmisli si kratko zgodbico v žabjem jeziku. 2.4. B. A. NOVAK: V OZVEZDJU POSTEUE Lasten odnos do sporočilnosti besedila: otroško življenje - življenje zvezdic -brezskrbnost (vedno?). Uvodna motivacija 1. Daljšanje besed: komet - kometka; zgodbica o kometu in kometki (Na sladoled sta šla podnevi). 2. Igra a) pogovor med zvezdami (ob predhodnem poslušanju glasbe), b) z lutkami (Ti loviš; zvezde, meteorji, vesoljski kamni...), b) gibalne igre (Metanje zvezdic. Kaj bi se zgodilo, če bi pri igri poletel v vesolje?) (Odmik od stvarnosti je posebej zaznaven; s tem ko kot izhodišče vzamemo igro. stvarnost že doiniš(jysko preoblikujemo, hkrati pa se taka motivacija navezuje na tematiko obravnavanega besedila.) 3. Pripoveduj: Potujem po vesoljski cesti (ob ustrezni glasbi). Interpretativno branje in čustveni premor Ker gre za odlomek, so udeleženci poudarili, da je potrebno učence na to opozoriti že v tej fazi. (Dolgoročna motivacya: Poišči v knjižnici knjigo, iz katere je obravnavani odlomek (navezava na poglavje berila Iz berila v knjižnico); preberi jo in naslednjič poročaj, kaj se je zgodilo Zvezdani, Zvezdini in Zvezdoni na potovanju). Izražanje doživetij in analiza a) Kaj pomenijo besede neznanke (...), kaj je ozvezdje? b) Razlaga težjih povedi, pogovor. (Zdi se, da bi pogovor lahko stekel tudi o lastnostih zvezdic, saj so - kakor same pravijo - odrasli zmeraj resni in pametni. Kakšne pa so zvezde? Tovrstno vprašanje se navezuje na učiteljevo strokovno pripravo; iz Novakovih zapisov o otroštvu je namreč mogoče razbrati, da pojmuje otroštvo kot čas, v katerem sta igra in čudenje še možna, medtem ko odraslost zaznamuje zdravorazumski odnos do sveta. Izražaige dozivety in razvyai\je razumevai^a se potemtakem povežite s tematiko otroškosti/igre - s tem omogoča vrednotei^je kot vzporeja^Je domišU^ske besedilne stvarnosti in otrokove zun^jliterame izkusiye. Možnosti je še več, npr. Ali ste tudi vi kdaj cukali komete za rep. Kdo se vam zdi važen kot zvezda velikanka ipd.) Nove naloge a) Ilustracija besedilnega odlomka, b) nadaljevanje zgodbice (tudi v povezavi z dolgoročno motivacijo), c) izdelava lutk in uprizoritev odlomka, č) vživljanje v vlogo zvezd (Na potepu z Zvezdano, Zvezdino in Zvezdono). 2.5. M. DEKLEVA: SANJE O GOVOREČI ČEŠNJI Uvodna motivacija Igra a) Igra vlog: Potujmo z avionom! (Učenci - potniki, učiteljica - stevardesa) Na potovanju poslušajmo glasbo; pripovedujmo, kaj smo na potovanju doživeli. Tudi učitelj pripoveduje o svojem potovanju. (Zelo zanimiva in dobro zastavljena motivacija - domišUuska igra je za učiteUa priložnost, da s svojo pripovedjo izrazi lasten odnos do besedilnega odlomka (potovanje z avionom je kot dogodek podobno potovanju z letečim gnezdom v obravnavanem besedilu).) b) Domišljijski binom: dežnik - jadrati (tudi kot usmerjeni domil^üski binom -učiteUeva polovica: jadrati, leteti, potovati, potovanje, vesoje, nebo, oblak ipd.). Sledi pridobitev besed, ki naj sestavljajo domišljijsko zgodbo (učenci jih napišejo na tablo): vesoljec, raketa, kraljica, grad ipd. Igra se nadaljuje kot igra. Kaj bi se zgodilo, če bi (dežnik nenadoma poletel). Navezava na besedilo Moj dežnik je lahko balon (E. Peroci). c) Danes se bomo igrali, a ne z igračami, temveč z besedami v deželi Besedariji. Kdo so prebivalci dežele Besedarije? (Izdelava miselnega vzorca - Besedarija: kača, klopotača, palček Smejalček, maček Kratkotaček, gozd (govoreči, pojoči, stekleni...). (Igra se poveziye s fantastično besedilno stvamos^o odlomka.) Interpretativno branje in čustveni premor Tiho branje - učenci so pozorni na igrive besede iz dežele Besedarije. Branje po vlogah. Izražanje doživetij in analiza a) Značilnosti sodobne pravljice (v povezavi z medbesedilno izkušnjo), čustveni odnos do odlomka (oseb), razumevanje besedila (vprašanja o dogajanju v odlomku); b) analiza nenavadnih besed in besednih zvez, besede neznanke. (V tej fazi tudi pogovor o nastopajočih v odlomku: Kam potujejo osebe?) Nove naloge a) Povezava z likovno vzgojo, izdelava scene za uprizoritev, slikanje pravljičnega gozda, lutke. b) Oblikovanje domišljijske zgodbe V steklenem gozdu. 2.6. A. DE SAINT-EXUPERY: MALI PRINC IN VRTNICE Lasten odnos do sporočilnosti besedila; tematika: osamljenost, iskanje prijatelja, doživljanje samote - tudi drobne stvari razveseljujejo človeka. Uvodna motivacija a) Izkušenjska/razpoloženjska: pogovor o obdarovanju, pomen daril, skromno darilo lahko človeka osreči bolj kot bogato; b) domišljijska: Kje živi princ? (medbesedilnost - podoba princa v pravljici) ali je princ kljub bogastvu srečen? c) Pogovor o izgubljeni igrači, ki je pobegnila v pravljični svet (dober primer povezovanja čustvene in domišljijske plasti motivacije), zakaj jo igrača pobegnila, otrokovi občutki ob tem. Intepretativno branje in čustveni premor Izražanje doživetij in analiza a) Razlaga neznanih besed (uporaba, sopomenke...), pogovor o zgodbi in osebah. b) Analiza odnosa otrok - izgubljena igrača : princ - vrtnica (osamljenost ob izgubi igrače : prinčeva naklonjenost do vrtnice). Nove naloge a) dramatizacija, izdelava scene, b) oblikovanje zaključka zgodbe, c) medbesedilnost: povezava s Smetiščnim mucem (tematika svobode). 3. Prikazani izdelki bodo skupaj s komentaiji vzpodbuda za nadaljnje razmišljanje o besedilih iz drugega, tretjega in novega četrtega berila, saj se ob njih zastavljajo vprašanja, ki v okviru prispevka niso bila obravnavana. Zanimivo je, da udeleženci delavnic niso na vsak način iskali povezav z drugimi predmeti (zlasti SND), ampak so izhajali iz avtonomnosti umetniškega besedila, njegovega posebnega ustroja, sprejemanja in temu ustreznega oblikovanja šolske interpretacije po načelih in modelu književne didaktike. Učitelje, k: bi želeli sodelovati v rubriki Šolske interpretacije vabim, da reviji Otrok in knjiga pošljejo svoje prispevke, pa tudi pripombe in nasvete - v povezavi akademske didaktike in prakse se kaže možnost izpopolnitve modela obravnave besedila, zato da bo pristop blizu učitelju in otrokom, ki so jim berila v prvi vrsti namenjena. ODMEVI NA DOGODKE Taiüa Pogačar SLOVENSKA SEKCIJA IBBY IN 23. MEDNARODNI KONGRES IBBY Prizadevanja slovenskih avtorjev mladinskih knjig in vseh, ki mladinsko literaturo posredujemo mladim in jim želimo vzbuditi ljubezen do branja, da bi se vključili v Mednarodno zvezo za mladinsko književnost, IBBY (International Board on Books for Young People) so se uspešno uresničila z ustanovitvijo slovenske sekcije IBBY, ki je bila uradno proglašena 7. septembra 1992 na kongresu IBBY v Berlinu. 23. kongres IBBY, ki je potekal od 7. do 12. septembra 1992 v Berlinu je imel osrednjo temo OTROŠKI SVET V KNJIGAH ZA OTROKE - KNJIGE ZA OTROKE V OTROŠKEM SVETU. V predavanjih strokovnjakov iz različnih koncev sveta se je pokazalo, da je današnji svet otrok daleč od idiličnega sveta, svet v katerem se otroci srečujejo z dostikrat kruto realnostjo. V referatih so bile zlasti izpostavljene teme: strah, smrt, stiske priseljencev, revščina, lakota, brezdomstvo in vojna. Te stiske otrok so v različnih delih sveta različne pa tudi opisovane so z vidika subjektivne presoje. Številne okrogle mize so bile namenjene izmenjavi izkušenj in navezovanju tesnejših stikov med avtoiji, tako pisatelji, ilustratoiji in prevajalci, med literarnimi teoretiki in pedagogi, med predstavniki inštitutov za mladinsko literaturo in bibliotekarji. Na teh okroglih mizah sva aktivno sodelovala tudi predstavnika iz Slovenije, pesnik in urednik Boris A. Novak in bibliotekarka Tanja Pogačar, ki sva bila gosta IBBY. Slavnostni vrh kongresa so bile podelitve Andersenovih nagrad. Andersenovo medaljo sta prejeli ameriška pisateljica Virginia Hamilton in češka ilustratorka Kveta Pacovskš. Na častno listo je bilo uvrščenih 29 pisateljev, ilustratorjev in prevajalcev iz raznih držav. Naslednji 24. kongres IBBY bo leta 1994 v Sevilli v Španiji. Tema kongresa bo KNJIGE ZA OTROKE - PROSTOR MIRU. V času kongresa IBBY v Berlinu je zasedal tudi izvršni komite IBBY in uradno prograsil slovensko sekcijo. Člani slovenske sekcije IBBY si bomo prizadevali predstaviti slovenske mladinske knjige in ilustracije ter stroko, ki se z mladinsko književnostjo teoretično ukvarja v mednarodnem prostoru • in posredovati iz njega najboljše umetniške in strokovne dosežke. Z ustanovitvijo sekcije smo pridobili tudi pravico, da predlagamo slovenske pisatelje, ilustratorje in prevajalce mladinskih del za Andersenove nagrade, ki so najpomembnejše mednarodne nagrade za mladinsko književnost. Na sestanku članov slovenske sekcije IBBY, 28. X. 1992 v Pionirski knjižnici v Ljubljani je bila za predsednico sekcije izvoljena Tanja Pogačar, bibliotekarka v študijskem oddelku Pionirske knjižnice, enote Knjižnice Otona Župnačiča v Ljubljani. V izviršni odbor so bili izvoljeni: - Igor Longyka (predsednik Zveze bralnih značk Slovenije) - Dušan Ogrizek (prevajalec) - Zorka Peršič - Tanja Pogačar (bibliotekarka, Pionirska knjižnica v Ljubljani) - Slavko Pregl (pisatelj) - Marjana Samide (založba Mladinska knjiga) - Marija Lucija Stupica (ilustratorka, akademska slikarka) - Darka Tancer Kajnih (asistentka za mladinsko književnost na Pedagoški fakulteti v Mariboru in glavna in odgovorna urednica revije Otrok in knjiga). Tajniška dela za sekcijo opravlja Franka Orel iz Pionirske knjižnice v Ljubljani. Sedež slovenske sekcije IBBY je v Pionirski knjižnici, enoti Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani, Komenskega 9, člani sekcije so lahko posamezniki, ustanove, društva itd. Zusammenfassung Anläßlich der Zwanzigjahrfeier des Erscheinens der Zeitschrift "Otrok in Knjiga" gab die Redaktion die Anregung für die Gründung des "Instituts für Jungendliteratur", der "Slowenischen Sektion IBBY" und des slowenischen Nationalpreises für die Jugendliteratur. Mit Freude teilen wir Ihnen mit, daß die ersten beiden Aktionen schon realisiert sind: Im Juni 1992 wurde das Zentrum für Jugendliteratur und Literaturdidaktik an der Pädagogischen Fakultät in Maribor (Koroška 160) gegründet. Am 7. 9. 1992 wurde aber am Kongreß IBBY in Berlin offiziell auch die Slowenische Sektion IBBY mit dem Sitz in der Pionierbibliothek (Pionirska knjižnica) in Ljubljana (Komenskega 9) proklamiert. Povzetke je v nemščino prevedel Mirko Križman. OTROK IN KNJIGA BIBLIOGRAFSKO KAZALO 1972-1991 Številke 1 do 32 Sestavila Darja Krambergcr UVOD Od ustanovitve publiicacijc Otrok in knjiga leta 1971 in izitla njene prve Številke leta 1972 je minilo dvajset let. Ta časovni razpon je zadosten razlog, da revija poskrbi za pregled nad celotno vsebino doslej objavljenih zvezkov (32) in z bibliografskim kazalom olajSa iskanje po posameznih letnikih ter poveča dostopnost do Številnih besedil glede na njihovo vsebino in zbrane informacije. Naloženo ji je bilo, da kot edina specializirana revija na Slovenskem »vsestransko in sistematično strokovno obravnava knjige za otroke in mladino po ubeseditveni in likovni strani, po namenje-nosti bralcem različnih starostnih stopenj, po odmevnosti med mladimi bralci, razvija teorijo in zgodovino mladinske književnosti, spremlja interaktivno delovanje raznih medijev na oblikovanje bralnih interesov pri otrocih in mladostnikih« (gl. Otrok in knjiga St. 19, str. 5). Raznoličnost problemov in raznovrstnost njihove obravnave bodo s pomočjo bibliografskega kazala odkrivali strokovnjaki, ki se pri svojem delu naslanjajo na dognanja in izkuSnje predhodnikov, in vsi tisti, ki so v svojih poklicnih in kakršnihkoli stikih z mladino tudi posredniki med njo in njej namenjenimi knjigami. Po sestavu je imela revija dva po obsegu uravnotežena temeljna dela, v prvem je objavljala članke, študije, razprave, v informativnem delu pa poročila, bibliografije in drugo sekundarno informacijsko gradivo. Prvi del je bil le občasno členjen na razdelke, od 20. Številke so se utrdile rubrike Pogled na svoje delo, Odmevi na dogodke in Srečanja. V informativnem delu so bile ves čas redne naslednje rubrike: Ocene -poročila - bibliografije in Zapisi, sprva z nekaj kombinacijskimi inačicami. Nekatere Številke so bile delno ali v celoti tematske: St. 4 je bila posvečena slikanici, St. 5 mladinski knjižni ilustraciji, St. 7 mladinskemu periodičnemu tisku. Uredništvo revije je organiziralo tematske strokovne posvete (o stripu 17. in 18. novembra 1978, o prevodni mladinski literaturi 10. in 11. novembra 1983, o kiču posebej v knjigah za otroke 20. novembra 1986) in z objavo gradiva s teh posvetov oblikovalo tri tematske Številke: St. 9 (strip), St. 19 (prevodna mladinska književnost) in št. 25 (o kiču). v bibliografskem kazalu so zajele vse objave v reviji, niso pa upoštevana besedila na zavihkih ovitka (značilni odlomki iz objavljenih člankov, napovedi naslednjih številk in druga sporočila uredništva). Bibliografsko kazalo vsebuje: -popis člankov in drugega gradiva -imenska kazala (avtorjev, prevajalcev, predmetno imensko kazalo) -kazalo ilustracij in fotografij ustvarjalcev. Vsebinsko so prispevki razvrščeni v dvajset strokovnih skupin, ki so se izluščile na podlagi strokovnih področij, s katerimi se ukvarja revija. Zaporedje skupin se ravna po vsebinski povezanosti. Skupine Mladinska književnost, Mladinski pisatelji, Ljudsko slovstvo tvorijo prvi vsebinsko povezan sklop. Mladinsko književnost avtorji obravnavajo kompleksno, ob zgodovini mladinske književnosti odpirajo razna teoretična vprašanja, z.ato ne bi bila smiselna podrobnejša členitev in so v skupini Se članki o estetiki, prevajanju, prirejanju besedil, kritiki, pisanju, uredniškem delu. V skupini Mladinski pisatelji težišče pozornosti usmerjeno na posamezne avtorje, sem so uvrščene študije o delu posameznih pisateljev in njihova lastna razmišljanja. Drugi vsebinski sklop zajema likovni delež vknjigi za otroke in mladino. V skupini Ilustracija, slikanica, strip je obdelano likovno ustvarjanje, posamezni ustvarjalci pa so izpostavljeni v skupini Ilustratorji. Posebno skupino tvori Mladinsko časopisje, obdelano je z več vidikov, močan poudarek je na njegovem razmerju do mladega uporabnika. Specifično področje, s katerim se ukvarja revija, je mladi bralec, v to skupino je uvrščena tudi problematika branja nasploh. Obe skupini tvorita tretji sklop. Skupine Gledališče, film, radio, TV; Glasba in Filozofija tvorijo četrti sklop. Sledi velik informativni sklop. Najobsežnejša skupina v reviji so Ocene knjižnih del. Od 629 bibliografskih enot jih je v tej skupini 137, to je dobra petina. Pregleden informacijski vir so bibliografije, z.ato so vse samostojne združene v posebno skupino. Če so bibliografije sestavni del članka, je to javljeno v opombi. Posebej kaže opozoriti na anotirane bibliografije, s katerimi je revija spremljala izhajanje izvirnih in prevedenih mladinskih del, izbori iz slovenske knjižne produkcije so kot priporočilni seznami navajali tudi starostni razpon, za katerega je navedeno delo najbolj primerno. O tuji periodiki so se sprva pojavljali le skopi zapisi, postopoma pa so se avtorji lotevali bolj sistematičnega poročanja o vsebini tujih revij, ki se izrecno ukvarjajo z mladinsko književnostjo, ilustracijo, mladim bralccm, šolskimi knjižnicami ipd. Poročila o pomembnih dogodkih na področju mladinske književnosti, o ustvarjalnih dosežkih, o rezultatih raziskav, o popularizaciji mladinske književnosti so razvrščena v skupine Festivali. Posvetovanja. Srečanja; Knjižni sejmi. Razstave; Knjižni trg; Nagrade. V skupini Biografije. Spomini so le kratki zapisi o ustvarjalcih, predvsem spominski zapisi ob smrti. Drobne vesti s strokovnega področja so v skupini Zapisi, v rubriko s tem imenom so bile uvrščene tudi v reviji. Nekaj sporočil uredništ\'a poudarja namen revije in njeno usmeritev. v posamezni strokovni skupini so članki urejeni po abecedi avtorjev, Članki istega avtorja si sledijo v časovnem zaporedju. Avtorske značnice ne ponavljamo, nadomešča jo črtica. Anonimni članki so na koncu vsake strokovne skupine urejeni po abecedi naslovov. Skupini Mladinski pisatelji in Ilustratorji sta razvrščeni po abecedi ustvarjalcev (z izpostavljenim priimkom in imenom), članki o njih si sledijo kronološko. Pri nagradah, kijih redno podeljujejo, je /.aporedje kronološko. Posebej velja opozoriti, da so zaradi preglednosti in enovitosti pri poročilih o tujih revijah pri popisu upoštevani le njihovi izvirni naslovi, iz njihovega impresuma pa kraj izhajanja, letnica izida in obravnavane številke. Vsak prispevek je javljen v bibliografiji enkrat, vsaka bibliografska enota je samostojno oštevilčena. Popis bibliografske enote vsebuje avtorjev priimek in ime, naslov članka, morebiten podnaslov ter ime in priimek prevajalca. Kot avtorjevo ime upoštevamo tudi psevdonime, razrešujemo pa jih zgolj v kazalih. Za pomišljajem je imprcsum, v njem so navedeni letnica, ki jo revija javlja na naslovni strani, številka zvezka in strani, na katerih je prispevek objavljen. Za impresumom je zapisan še avtorjev podpis, če se razlikuje od njegove značnice na začetku enote. V drobnem tisku so natisnjene opombe v dveh območjih. V prvem območju je javljeno, ali je članek opremljen z opombami, navedbo virov in literature ter povz£tkom v tujem jeziku, v drugem območju so najnujnejše informacije o članku, na primer podatek, kdaj in kje je bil prispevek predstavljen kot referat, naštela so poglavja prispevka, če je sestavljen iz samostojnih delov enega ali več avtorjev, zapisana so imena soavtorjev, če jih je več kot dva, opozorila na specifične sestavine članka, fotografije ipd. Pri ocenjevanih delih so v opombi navedeni ime in priimek ustvarjalca, naslov dela in večinoma letnica izida, če to ni razvidno že iz naslova. Pri celoletnih pregledih posamezna obravnavana dela niso navedena v opombi. Imenska kazala ločeno kažejo avtorje prispevkov v reviji, prcvajalce člankov, v predmetnem imenskem kazalu so zbrana imena obravnavanih ustvarjalcev (pisateljev, slikarjev, avtorjev strokovnih del in drugih), če so omenjeni v naslovu prispevka ali v bibliografski opombi. V treh številkah so bili pri povzetkih v tuje jezike podpisani tudi njihovi prevajalci, vendar niso navedeni v imenskem kazalu. V arhivu revije so ohranjena imena tudi drugih prevajalcev povzetkov in na tem mestu navajamo vse po abecedi priimkov. V nemščino so prevajali Igor Kramberger, Mirko Križman, Milica Ostrovška, Gabrijela Sorman in Danuška Trojanovič, v angleščino Drago Gajšt, Ante Lakoš, Mitja Meršol, Zarja Perovšek, Gabrijela Sorman, Danuška Trojanovič in Cirila Vuk. K člankom o ilustracijah in njihovih ustvarjalcih so za ponazorilo med besedili ali na prilogah objavljene črnobele in barvne ilustracije. Besedne in likovne ustvarjalce ter druge osebnosti predstavljajo številne fotografije. Pregled tega gradiva, ki je tehten del vsebinske in oblikovne podobe revije, daje ločeno kazjilo ilustracij in fotografij ustvarjalcev po abecedi njihovih priimkov. Pri posameznem ustvarjalcu so najprej navedene portretne fotografije po zvezkih, sledijo naslovi del, ki so jih ilustrirali, in v oklepaju pisatelji teh del. Publikacija Otrok in knjiga je sprva izhajala kot letni zbornik (številke 1^), z letom 1977 se je preoblikovala v revijo z dvema številkama letno. V 5. številki je dobila podnaslov Revija za vpraSanja mladinske književnosti in knjižne vzgoje, v številki 32 je podnaslov razširjen in se glasi Revija za vprašanja mladinske književnosti, knjižne vzgoje in s knjigo povezanih medijev. Kako je revija izhajala, je razvidno iz pregleda, v katerem so navedeni naslednji podatki: letnik (fiktivni letniki so v oglatem oklepaju), letnica izida, zaporedna številka zvezka, število strani v posameznem zvezku (vsak zvezek ima lastno štetje), število strani prilog, ilustracije, število izvodov, eventualna opomba: [1], 1972 št. 1; str. 143; 600 izv. [2], 1975 št. 2; str. 127; 1000 izv. [3], 1975 št. 3; str. 127; 1000 izv.; op.: na ločenem listu Abecedno kaziilo avtorjev [Sterlč] [4], 1976 št. 4; str. 154 ; KXX) izv. [5], 1977 št. 5 ; str. 90 : ilustr.; 1000 izv. 1977 št. 6; str. 91 ; 1000 izv. [6], 1978 št. 7 ; str. 97 : ilustr.; 1000. izv. [7], 1979 št. 8; str.126 : ilustr.; 1(XX) izv. 1979 št. 9; str. 113: ilustr.; 1000 izv. [8], 1980 št. 10; str. 136 : ilustr.; 1000 izv. 1980 št. 11; str. 103 : ilustr.; 800 izv. 9, 1981 št. 12 ; str. 105, [8] str. pril.: ilustr.; 600 izv. 1981 št. 13/14; str. 124 : ilustr.; 800 izv. 10, 1982 št. 15 ; str. 99 : ilustr.; 800 izv. 1982 št. 16; str. 95 : ilustr.; 800 izv. 11, 1983št. 17;str.l00; 800izv 1983 št. 18; str. 106: ilustr.; 800 izv.; op.: natisnjena 1984 12, 1984 št. 19; str. 108 : ilustr.; 800 izv. 1984 št. 20; str.81 : ilustr.; 800 izv. 13, 1985 št. 21; str. 88, [4] str. pril.: ilustr.; 800 izv. 1985 št. 22; str. 155 : ilustr.; 800 izv.; op.: natisnjena 1986 14, 1986 št.23/24 ; str.204, [4] str. pril.: ilustr.; 800 izv.; op.: natisnjena 1987 15, 1987 št. 25 ; str. 132 : ilustr.; 800 izv.; op.: natisnjena 1988 1987 št. 26; str. 131, [4] str. pril.; 800 izv.; op.: natisnjena 1988 16, 1989 št. 27/28; str. 237, [4] str. pril.: ilustr.; 800 izv. 17, 1990 št. 29/30; str. 191, [4] str. pril.: ilustr.; 600 izv. 18, 1991 št. 31 ; str. 110, [2] str. pril.: ilustr.; 600 izv. 1991 št. 32; str. 98 : ilustr.; 600 izv. Leta 1973 zbornik ni izScl, št. 2 je bila oddana založbi julija 1974, natisnjena pa je bila Selc leta 1975. V letu 1978 je izšla samo ena številka revije, leta 1981 so izšle tri in se je štetje znotraj letnikov izravnalo. Od 1985 do 1987 je prišlo do premikov v štetju letnikov, številki 25 in 26 sta izšli leta 1988 z letnico 1987, letnika 1988 pa ni bilo. Od leta 1989 številke spet redno izhajajo. Nekaj številk je bilo dvojnih. Leta 1981 (št. 12) je uredništvo uvedlo štetje letnikov in odtlej na hrbtni strani ovitka uporablja bibliografski trak. Svojo mednarodno standardno številko serije YU ISSN 0351-5141 ima revija od leta 1981 in jo sporoča na naslovni strani od 12. številke naprej. Revija ima vsa leta enak format, njena zunanja višina je 24 cm. Napisa na ovitku in na naslovni strani sta ves čas enaka, od 4. številke dalje je ovitek barven, večinoma so natisnjene ilustracije iz mladinskih knjig, tudi te so popisane v kazalu ilustracij in fotografij ustvarjalcev. Publikacija izhaja v Mariboru, njeni izdajatelji so ves čas Pionirska knjižnica Mariborske knjižnice. Festival Kurirček oziroma od 1991 Festival Oirok in umetnost in Pedagoška akademija Maribor oziroma od leta 1986 Pedagoška fakulteta Maribor. Leta 1977 (gl. 5. številka) se je izdajateljem pridružila Pionirska knjižnica Ljubljana, (kije od leta 1985 enota Knjižnice Oton Župančič). Založniki: -od leta 1972 do leta 1991 Založba Obzorja Maribor (od številke 1 do 30) -od leta 1991 Mariborska knjižnica v sodelovanju s Pedagoško fakulteto Maribor (št. 31 in 32). Publikacijo so tiskali v Mariboru, in sicer: Mariborski tisk št. 1-9,27-30; Večer št. 10-26; Černel-Rogina, Radizel, št. 31 in 32. Glavna in odgovorna urednica od 1972 do 1984 je bila Darja Kramberger (številke 1-20), številke 21, 22,23/24,26 in 27/28 sta uredili Alenka Glazer in Darka Tancer-Kajnih, številko 25 sta uredila Miran Hladnik in Darka Tanccr-Kajnih s sodelovanjem Alenke Glazer, od leta 1990je glavna in odgovorna urednica Darka Tancer-Kaj-nih (št. 29/30,31,32). Člani uredništva so bili: Helena Berce (1983), Milan Divjak (1971-«0), Jože Filo (1975-90), Nada Gaborovič (1978-79), Alenka Glazer (1971-1982, od 1985), Bojan Golija (1971-75), Miran Hladnik (od 1981), Ignac Kamenik (1973-77), Marjana Kobe (od 1976), Rudi Lešnik (1981), Janez Lombergar (od 1987), Ljubica Marjano-vičUmek (1983-1990), Slobodan Ž. Markovič (1971-80), Janez Plcmenitaš (1971 do 75), Tanja Pogačar (od 1981), Martina Šircelj (1971-75,1980), Darka Tancer-Kajnih (od 1987), Andrej Ujčič (1971-1972). V letu 1991 sodelujejo v uredništvu Alenka Glazer, Miran Hladnik, Marjana Kobe, Janez Lombergar, Tanja Pogačar, Darka Tancer-Kajnih ter nova člana Metka Kordigel in France Prosnik. Sekretarka uredništva od 1981 do 1986 je bila Darka Tanccr-Kajnih, od 1991 je Branka Lempl. Tehnični uredniki so bili: Matjaž Vidic (št. 1-7), Breda Vari (št. 8-16), Viktor Šest (št. 17,18, 22), Marina Rajšter (št. 19-21), Vesna Polanc (št. 23/24), Vesna Potokar (št. 25-30). Uredniški svet je naveden prvič v 4. številki leta 1976. Do leta 1983 je deloval v naslednjem sestavu: dr. Milan Crnkovič, Niko Grafenauer, dr. Matjaž Kmecl, Stanko Kotnik, Albin Kramberger, dr. Ivan Toličič, Andra Žnidar. Od leta 1983 ima revija izdajateljski svet, v njem so bili člani: Andrej Brvar (1983-91), Jože Filo (1990-91), Nada Gaborovič (1983-90), Alenka Glazer (198.3-84), Niko Grafenauer (1983-85), Slavko Kočevar-Jug (od 1983), Darja Kramberger (od 1983), Silva Novljan-Trošt (1985-89), Peter Winkler (1986-90), Janez PlemenitaS (1986-90), Zdenka Lampič (1990), Majda Potrata (od 1990), Alojz Širec (od 1990). 1991 se je izdajateljski svet preimenoval v časopisni svet, njegovi člani so Zmago Golob, Tilka Jamnik, Slavko Kočevar-Jug, Darja Kramberger (predsednica), Majda Potrata, Alojz Šircc. Bibliografsko kazalo sem izdelala z računalnikom Apple Macintosh Classic II in s programom Word 4.0 za Macintosh v sodelovanju z Igorjem Krambergerjem. Stavek je s programom Ventura Publi.sher pripravila Snežena Štabi. I. PREGLED VSEBINE MLADINSKA KNJIŽKVNO.ST Bajt Drago: Znanstvena fantastika. Pojem, njegov pomen, obseg in razvoj pri nas.-1981 št. 12 str. 24-31 Opombe. - Povzetek v angIcSčini. 1 —: Uganka in prevod. - 1984 št. 19 str. 25-29 Opombe. - Povzetek v angleSčini. Referat na republiškem posvetovanju o prevodni mladinski literaturi, Marilw 1983. 2 Berger Aleš: Jezik mladostnih junakov. -1984 št. 19str..30-.34 Povzetek v angleSčini. Referat na republiškem posvetovanju o prevodni mladinski literaturi, Marilx)r 1983. 3 Bohanec FranCek: Odtisi vojne v otroški oziroma mladinski slovenski literaturi. - 1989 št. 27/28 str. 5-17 Povzetek v nemščini. Referat na 25. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1987. 4 Bokal Vera: Pravljica in njene sorodne zvrsti. - 1980 št. 11 str. 48-61 Opombe. - Povzetek v nemSčinl. Prirejeno poglavje iz disertacije Slowenische Kinder- und Jugendliteratur von 1945 bis 1968. Dunaj [19761. S Brinar Josip: Spisi za mladino. - 1985 št. 21 str. 32-43 Opombe. - Povzetek v nemSčini. Prevzeto iz PedagoSkega Ix-topisa 1912. 6 Cackov Duško: Pregled makedonske književnosti za otroke v letu 1972. Prevedel Slavko Jug. - 1975 št. 2 str. 84-97 Opombe. - Povzetek v makedonSčini. Dcxian bibliografski pregled: Makedonska izvirna knjiJievna dela za mladino v letu 1972. 7 —: Družbena angažiranost makedonske književnosti za otroke in mladino v letih 1981 in 1982. Prevedel S.[lavko] Jug.-1983 št. 17 str. 35-37 Povzetek v angleščini. Referat na 20. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1982. 8 —: Dejanje tragike kot estetska kategorija v romanih z vojno tematiko v makedonski književnosti za otroke in mladino. Prevedel Slavko Jug. -1989 št. 27/28 str. 24-28 Opombe. - Povzelek v angleščini. Referat na 2.5. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1987. 9 Crnkovic Milan: Patriotizem v hrvaSki otroški književnosti. Prevedla Darja Krambcrger. - 1975 št. 3 str. 21-33 v opombah bibliografski podatki o delih, prevedenih v slovenščino. - Pov/.etka v hrvaščini in nemščini. 10 —: Od »čiste« poučnosti do »čiste« umetnosti. Kako so razširjevalci hrvaške otroške književnosti v njenem prvem razvojnem obdobju iskali bit in smisel otroške književnosti. Prevedla Darja Kramberger. - 1976 št. 4 str. 92 do 100 Opombe. - Povzetka v hrvaščini in nemščini. 11 —: Socialnc prvine v otroški književnosti. Prevedel F.[ranc] Vogelnik. - 1980 št. 11 str. 5-15 Opombe. - Povzetek v angleščini. Referat na 17. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1979. 12 —: O otroški pravljici. Prevedel Franc Vogelnik. - 1987 št. 26 str. 20-35 Opombe. - Povzetka v hrvaščini In angleščini. 13 Dundin Jovan: Jasnine in nemiri. Prevedla Nada Gaborovič. - 1976 št. 4 str. 108-112. Podpis: Dundjin Povzetka v srbščini in nemščini. U Durovic Miroslav: Socialnc značilnosti črnogorske književnosti z.a otroke. Prevedla Gcma Hafner. - 1980 št. 11 str. 28-31 Povzetek v angleščini. Referat na 17. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1979. 15 Filipič France: O najnovejši slovenski knjižni žetvi za mlade ljudi. - 1975 št. 2 str. 69-77 Prispevek na 10. srečanju pisateljev v Štatenbergu septembra 1973. 16 Fransson Bir^ita: Nekoč, v davnih časih... Švedske otroške knjige - nekoč in danes. Prevedel Samo Lojk. - 1991 št. 31 str. 85-91 Ob razstavi .švedskih mladinskih knjig v Pionirski knjižnici v Ljubljani aprila 1991. |7 Genčiova Miroslava: Osnovne poteze sovjetske znanstvene fantastike povojnih let. Prevedla Božena Orožen. -1975 št. 2 str. 36-44 v opombah bibliografski podatki o delih, ki so prevedena v sloven.ščino. - Povzetek v nemščini. 18 —: Dekliški roman, dekliško berilo, roman z dekliško junakinjo, branje za dekleta? Prevedel Vladimir Pivko. - 1976 št. 4 str. 71-83 Opombe. - Povzetek v nemščini. 19 —: Zvrstna področja, zvrsti in zvrstne oblike v otroški in mladinski književnosti. Prevedla Božena Orožen. - 1980 št. 11 str. 32-47 Opombe. - Povzetek v angleščini. 20 —: Razvojne tendence sovjetske književnosti za otroke in mladino v znamenju vzgajanja v humanosti. Prevedla Božena Orožen. - 1984 št. 20 str. 12-20 Povzetek v nemščini. Z beležko A.G. (Alenke Glazcr] o avtorici študije. Kot prevajalka pomotoma zabeležena Martina Orožen (popravek v št. 21 str. 85). 21 —: Češka, slovaška in .sovjetska mladinska književnost zantifašistično in proti-vojno tematiko. Prevedla Božena Orožen.- 1985 št. 22 str. 31^0 Povzetek v nemščini. 22 —: ČcSka poezija za otroke. Prevedla Božena Orožen. - 1987 St. 26 str. 42-54 Opombe. - Povzetek v nemSčini. 23 —: Stanje raziskav na področju literature za otroke in mladino v Češkoslovaški, Poljski, Bolgariji, Madžarski in Jugoslaviji. Prevedel Herman Vogel. -1989 št. 27/28 str. 141-146 Povzelek v nemščini. Referat na 1. mednarodnem posvetovanju Mednarodne mladinske knjižnice v Miinchnu aprila 1988. 24 Gerlanc Bogomil: K pregledu slovenske književnosti za otroke Boga Preglja. Pripombe in dopolnitve. - 1981 St. 13/14 str. 62-65 2S Glazer Alenka: K vrednotenju mladinske književnosti. - 1975 St. 2 str. 27-29 Opombe. - Povzetek v nemščfni. Prebrano na 10. srečanju pi.sateljev v Štatenbergu septembra 1973. 26 —: Slikanice v Pionirskem listu s tematiko NOB. -1975 St. 3 str. 64-70 Opombe. - Povzetek v ncmSčini. Pionirski list 1964-1968. 27 —: VpraSanje periodizacije slovenske mladinske književnosti. - 1979 St. 8 str. 5-20 Opomtie. - Povzetek v ncmSčini. 28 —: Slovenska otroSka pesem v 19. stoletju [1J.-1991 St. 31 str. 43-51 Opombe. 29 Glušič Helga: Slovenska mladinska književnost med poučnostjo in igro. -1983 št. 18 str. 13-17 Povzetek v nemščini. 30 Goljevšček Alenka: Pravljice in stvarnost. - 1987 št. 26 str. 5-19 Opombe. - Povzetek v nemščini. Odlomek iz obširnejše razprave. 31 Grafenauer Niko: Igra v pesništvu za otroke. - 1975 št. 2 str. 30-35 Povzetek v nemščini. Prispevek na 10. srečanju pisateljev v Štatenbergu septembra 1973. 32 —: Sodobna slovenska poezija za otroke. - 1991 št. 31 str. 67-71 Referat na 27. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1989. 33 IlanuS Barbara: Igra v sodobni poeziji za otroke. - 1985 št. 21 str. 5-25 Opombe. - Literatura. - Povzelek v nemščini. 34 Illadnik Miran: »Mladini in prostemu narodu v poduk in 7.abavo«. - 1982 št. 16 str. 27-33 Opombe. - Povzetek v angleščini. Poljudna mladinska lileratura 19. stoletja v slovenščini. 35 —: Kaj je to kič? - 1987 št. 25 str. 5-9 Opombe. Referat na posvetovanju o kiču posebej v knjigah za otroke, Maribor novembra 1986. 36 Idrizovic Muris: Pogled na mladinsko knjigo v Bosni in Hercegovini. Prevedel Franc Šrimpf. - 1972 št. 1 str. 121-125 Povzetek v nemščini. 37 —: Književnost s tematiko NOB za otroke. Prevedla Gema Hafner.- 1979 št. 8 str. 49-55 Opombe. - Povzetka v srbohrvaščini in angleščini. 38 —: Kritika o literaturi za otroke. Prevedel F.[ranc] Vogelnik. - 1979 št. 9 str. 74-79 Opombe. - Povzetka v srbohrvaščini in nemščini. 39 —: Socialna komponenta v književnosti za otroke. Prevedla Gcma Hafner. -1980 št. 11 str. 16-22 Povzetek v angleščini. Referat na 17. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1979. 40 —: Napredne tendence v književno-umetniSkem snovanju z.a otroke. Preve- del F.[ranc] Vogelnik. - 1982 St. 15 str. 12-16 Povzetek v nemščini. Referat na 19. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1981. 41 —: Družbeno angažiranje v umetnosti za otroke in mladino. Prevedel F.[ranc] Vogelnik. - 1983 St. 17 str. 13-16 Povzetek v angleščini. Referat na 20. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1982. 42 —: Trije predstavniki sodobne makedonske mladinske književnosti. Prevedel Herman Vogel. - 1986 St. 23/24 str. 82-103 Opombe. - Povzetek v nemščini. Vančo Nikoleski. - Slavko Janevski. - Gligor Po- povski. 43 —: Poetična in teoretična izhodiSča otroške in mladinske književnosti. Prevedel Herman Vogel. - 1987 St. 26 str. 55-63 Opombe. - Povzetek v nemščini. 44 —: Zgodovinski in socialni vidiki in tematika v književnosti za mlade. Prevedel Herman Vogel. - 1989 St. 27/28 str. 18-23 Pozetek v angleščini. Referat na 25. festivalu Kurirček, Maribor dc-cembra 1987. 45 Jamar-Legat Marija: Začetki slovenske književnosti za mladino. -1976 St. 4 str. 84-91 Opombe. - Povzetek v nem.ščini. 46 Jeknič Dragoljub: Otroci v vojni, vojna v romanih za otroke (v književnosti za otroke pri Srbih). Prevedel Herman Vogel. - 1989 St. 27/28 str. 40-51 Povzetek v angleščini. Referat na 25. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1987. 47 Kermauner Taras: Polžek orje. Ob slovenski poeziji za otroke. - 1977 St. 6 str. 14-23 Povzetek v angleščini. 48 Kobe Marjana: Priredbe klasičnih del iz svetovne književnosti za mladino v slikanicah za najmlajSe. - 1972 St. 1 str. 52-66 Opombe. - Povzetek v angleščini. 49 —: Študij mladinske književnosti, njegove naloge in možnosti. - 1982 St. 15 str. 23-27 Opombe. - Povzetek v angleščini. 50 —: Fantastična pripoved [1]. - 1982 St. 16 str. 5-18 Opombe. - Povzetek v angleščini. 51 —: Fantastična pripoved [2]. - 1983 St. 17 str. 5-12 Opombe. - Povzetek v angleščini. 52 —: Fantastična pripoved [3]. - 1983 St. 18 str. 5-12 Opombe. - Povzetek v nemščini. 53 —: Fantastična pripoved [4]. - 1984 St. 20 str. 5-11 Opombe. - Povzetek v nemščini. 54 —: Fantastična pripoved [5], - 1985 St. 22 str. 5-11 Opombe. - Povzetek v nemščini. 55 —: Pogledi na teoretično opredelitev mladinske književnosti. - 1984 St. 19 str. 8-12 Opombe. - Povzetek v angleščini. Referat na republiškem posvetovanju o prevodni mladinski literaturi, Maribor 1983. 56 Kovačič lyojze: O literarnem ustvarjanju otrok. - 1979 St. 8 str. 71-78 Povzetek v nemščini. 57 Krakur Boža: Proza za mladino v letnem zborniku Drobtince. - 1981 St. 13/14 str. 37-42 Opombe. - Povzetek v angleščini. 58 IJuStanovič Jovan: Književnost za otroke in mit. Prevedel Franc Vogelnik. -1990 St. 29/30 str. 47-59 Opombe. - Povzetek v ncmSčini na sir. 67. Referal na Zmajevih oiroSkih igrah v Novem Sadu 1989. 59 Malina Peter: Otroška igra? Nacional-socializcm v avstrijski otroški in mladinski literaturi po letu 1945. Prevedla Vida Jescn.šek. - 1991 št. 31 str. 53-60 Opomb«. Referat na PedagoSki fakulteti v Mariboru v okviru mednarodnega druženja mladinskih pisateljev ob avstrijski reviji Perplex. 60 Marjanovih Voja: Pisatelj za otroke. Prevedel F.V.[Franc Vogelnik]. - 1972 5t. 1 str. 22-26 Opoml>e. - Povzetek v nemSčini. 61 —: NOB v srbski književnosti za otroke. Prevedel Franc Šrimpf. - 1975 št. 3 str. 46-55 Povzetka v srbščini in ncmSčini. 62 —: O kritiki otroške književnosti. Prevedla Gema Hafner. - 1979 št. 9 str. 69-73 Povzetka v srbščini in angleJčini. 63 —: Na poti k sodobnosti. Prevedel F.[ranc] Vogelnik. - 1982 št. 15 str. 17 do 19 Povzetek v nemščini. Referat na 19. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1981. 64 —: Nedeljivost kritike. Prevedla Gema Hafner. - 1985 št. 22 str. 41-44 Povzetek v nemščini. 65 —: Nekaj zapiskov o kiču in mladinski književnosti. Prevedel Franc Vogelnik. - 1987 št. 25 str. 21-24 Referat na posvetovanju o kiču posebej v knjigah za otroke, Maribor novembra 1986. 66 —: Estetika otroške pesmi. Prevedel Franc Vogelnik. - 1991 št. 31 str. 65-67 Referat na 27. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1989. 67 Markovič Mirko: Specifičnosti humorja v Slavnem vojskovanju Branka Čopiča in Mulah Toneta Seliškarja kot izraz družbene plati literarnega dela. Prevedel Franc Vogelnik. - 1989 št. 27/28 str. 62-66 Povzetek v nemščini. Referat na 25. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1987. 6« Markovič Slobodan Ž.: Nekatere odlike mladinske književnosti s tematiko NOB. Prevedla Gema Hafner. -1975 št. 3 str. 5-12 Povzetek v nemščini. 69 —: Napredne tendence v literarnem ustvarjanju z.a otroke. Prevedel F.[ranc] Vogelnik. - 1982 št. 15 str. 8-11 Povzetek v nemščini. Referat na 19. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1981. 70 —: Družbena angažiranost v umetniškem ustvarjanju za otroke in mladino na literarnem področju. Prevedla D.[ar-ja] Kramberger. - 1983 št. 17 str. 17-19 Povzetek v angleščini. Referat na 20. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1982. 71 —: Pogojnost terminov »književnost NOB« ali »književnost s tematiko NOB«. Prevedel Franc Vogelnik. -1989 št. 27/28 str. 71-74 Povzetek v nemščini. Referat na 25. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1987. 72 Ognjanovič Dragutin: Idejne, etične in estetske korenine kiča. Prevedel Franc Vogelnik. - 1987 št. 25 str. 10-15 Referat na posvetovanju o kiču posebej v knjigah za otroke, Maribor novembra 1986. 73 Petrovič 1'ihomir: Historicizem in subjektivnost v delih z.a otroke s tematiko iz NOB. Prevedla Gema Hafner. -1989 št. 27/28 str. 67-69 Povzetek v angleSčini. Referat na 25. festivalu Kurirčck, Maribor decembra 1987. 74 Popovski Aleksander: Zgodovinski roman za olrokc v sodobni makedonski književnosti. Prevedel S.[iavko] Jug. -1975 Si. 3 str. 42^5 Povzetka v makedonSčini in nemSčini. 75 Potrata Majda: Basni Leopolda Volk-merja. - 1991 žt. 32 str. 43-52 Opombe.-Povzetek v nemščini. 76 Potrč Ivan: Napredne tendcnce v litc-rarnoumctniäkem snovanju za mlade. -1982 St. 15 str. 5-7 Povzetek v nem.^ini. Referat na 19. festivalu Kurirčck, Maribor decembra 1981. 77 Pražič Milan: Poskus estetske opredelitve pojma patriotizma v književnosti za otroke. Prevedla Nada Gaborovič. -1975 St. 3 str. 18-20 Povzetek v nemščini. 78 Pregelj Bogo: Slovenska književnost zü otroke. Prevedla Gcma Hafner. - 1980 St. 10 str. 25^2 Povzetek v nemščini. Iz zbornika Književnost za decu i rad u dečjim bibliotekama, 1958. 79 Prosnik France: Slovenska mladinska književnost s klinično-psihoIoSkega vidika (glede na odklone in motnje). -1985 St. 22 str. 45-57 Opombe. - Povzetek v nemščini. Seznam uporabljenih mladinskih literarnih del po abecednem redu avtorjev in naslovov. - Štiri tabele. 80 Ribičič Josip: Slovensko mladinsko slovstvo v povojni dobi. -1981 St. 12 str. 19-23 Opombe. - Povzetek v nemščini. Z uvodno beležko uredništva. - Članek iz leta 1938, objavljen v Popotniku 60(1938/39) 1-2. 81 Ritte Ilans: Ljudsko izročilo pri Selmi Lagerlöf in Astrid Lindgren. Prevedla Rapa Šuklje. - 1982 St. 16 str. 19-26 Opombe.-Povzetek v nemščini. 82 Rode Matej: Jovan Jovanovič Zmaj pri Slovencih. - 1983 St. 18 str. 36-42 Opombe. - Povzetek v nemščini. Kronološki pregled: Prevodi otroških pesmi Jova-na Jovanoviča Zmaja v slovenščino (Knjižne izdaje; Posamezne objave). 83 —: Prevajanje mladinske književnosti in prevajalska veda. - 1984 St. 19 str. 13-16 Povzetek v angleščini. Referat na republiškem posvetovanju o prevodni mladinski literaturi, Maribor 1983. 84 —: Kič in prevajanje. - 1987 št. 25 str. 57-58 Referat na posvetovanju o kiču posebej v knjigah za otroke, Maribor novembra 1986. 85 Rölleke Heinz: Nov pogled na »OtroSke in hiSne pravljice« bratov Grimm. Prevedla Igor Kramberger in Snežana Štabi. - 1989 St. 27/28 str. 131-140 Opombe. - Povzetek v nem.ščini. Dodatek: Izbrana bibliografija Hcinza Röllekeja. 86 Saksida Igor: Nekaj vpraSanj iz teorije mladinske književnosti [1], - 1991 St. 31 str. 23-42 87 —: Nekaj vpraSanj iz teorije mladinske književnosti [2]. - 1991 St. 32 str. 5-33 Literatura. - Opombe. - Povzetek v nemščini. 88 Scherf Walter: Pomen in funkcija pravljico ali Potrebujejo naSi otroci pravljice? Prispevek s psiholoSkega in z etnološkega vidika. Prevedel L K. [Igor Kramberger] (sodelovala S. Š.) [Snežana Štabi]. - 1981 št. 13/14 str. 16-34 Opombe. - Povzetek v ncmičini. Dodatek: Drobci o uporabljenem besednjaku. 89 —: Najnovejžc razvojne poti mladinske književnosti v Zvezni republiki Nemčiji. Prevedla Ivica Bukovec. - 1982 št. 15 str. 28-34 Povzetek v nemšiini. 90 —: Funkcija in pomen pravljice. Prevedla Igor Kramberger in Snežana Štabi. - 1985 gt. 22 str. 12-25 Opombe. - Povzetek v nemščini. 91 Sedlak Jan: Pogled na slovaäko literaturo za otroke in mladino. Prevedla Janez Prek in Alenka Glazer. - 1975 žt. 2 str. 98-104 v opombah bibliografski podatki o delih slovaških avtorjev, ki so bila prevedena v slovenSčino. 92 Stanovnik Majda; Carrollov literarni nesmisel na Slovenskem. - 1984 St. 19 str. 35-50 Opombe. - Povzetek v angle^ini. Referat na republiškem posvetovanju o prevodni mladinski literaturi, Maribor 1983. 93 Stražar Rorut: Sodobnost slovenske lirike za otroke. - 1972 5t. 1 str. 67-78 Opombe. - Povzetek v ncm.?čini. 94 Stritar Josip: O mladinski književnosti. -1986 5t. 23/24 str. 39-51 Opombe. - Povzetek v ncmSčini. Dve besedili: Iz pogovorov (1879) in Nekaj posebnega (1880). 95 Suhodolčan I^opold: O književnosti s tematiko NOB za najmlajše. -1975 št. 3 str. 13-17 Povzetek v nemščini. Trije letniki Cicibana (1965-1968). 96 Svetina Marinka: Trije osrednji motivi v mladinskih delih Kristine Brenkove, Branke Jurca in Ele Peroci. - 1972 št. 1 str. 97-107 Opomlx;. - Povzetek v angleščini. 97 Šilih Gustav: Problematika mladinske književnosti. - 1983 št. 18 str. 23-32 Povzetek v nemščini. Ponatis članka iz revije Nova obzorja 1959. - Miran I Iladnik, uvodna predstavitev avtorja. 98 Šircelj Martina: Patriotizem v mladinski literaturi. - 1975 št. 3 str. 34-41 Povzetek v nemščini. 99 —: Kratek oris razvoja slovenskega mladinskega slovstva. - 1978 št. 7 str. 9-14 Povzetek v nemščini. Besedilo za Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur. II. Band: I-O. Weinheim in Basel, Beltz 1977. 100 Turjačanin Zorica: Jasna zrcala otroštva. Prevedla Gema Hafner. - 1979 St. 8 Str. 66-70 Literatura. - Povzetka v srbohrvaščini in angleščini. 101 —: Kič in književnost za otroke. Prevedel Franc Vogelnik. - 1987 št. 25 str. 16-20 Referat na posvetovanju o kiču posebej v knjigah za otroke, Maribor novembra 1986. 102 —: Elementi tragičnega in komičnega v romanih za otroke s tematiko NOB. Prevedla Gema Hafner. - 1989 št. 27/28 str. 52-61 Povzetek v nemščini. Referat na 25. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1987. 103 —: Med oporekanjem in pritrjevanjem. Prevedel Franc Vogelnik. - 1990 št. 29/30 str. 43^6 Povzetek v nemščini na str. 67. Referat na Zmajevih otroških igrah v Novem Sadu 1989. 104 Vandot Josip: Struje v naši mladinski književnosti. - 1981 št. 13/14 str. 43-49 Povzetek v nemščini. Članek vzet iz revije Odmevi 1931. - Miran Hlad-nik, uvodna predstavitev avtorja. lOS Vegri SaSa: O literarnih tekstih s temo NOB za najmlajše bralce. -1977 St. 6 str. 27-37 Povzetek v ncmSčini. 106 Weber-Kellermann Ingeborg: Otroške in hišne pravljice bratov Grimm. Od »prastarega mita« do otroške knjige. Prevedla Igor Kramberger in Sncžana Štabi. - 1986 št. 23/24 str. 25-38 Opombe. - Povzetek v nem.<čini. 107 Zorn Aleksander: Za definicijo mladinske literature. -1981 št. 13/14 str. 35-36 Povzetek v angleščini. 108 Životič Kadomir: Književnost za otroke je integralni del književnosti. Prevedla Darja Kramberger. - 1976 št. 4 str. 101 do 107 Opombe. - Pov/etek v nemščini. 109 Iz razprave ob referatih na republiškem posvetovanju Prevodna mladinska literatura, Maribor 1983. - 1984 št. 19 str. 51-60 z magnetofonskega posnetka. - Drago Bajt; Aleš Berger, France Forst nerič; Alenka Glazer, Janez Gradišnik; Miran Hladnik; Matjana Kobe; Matej Rode; Majda Stanovnik. - Razpravo vodil Miran Hladnik. 110 Kič - posebej v knjigah za otroke. Iz razprave ob referatih. - 1987 št. 25 str. 60-77 Dobrila Belamarič; Mitjana Borčič; Peter Božič; Andrej Brvar; Igor Gedrih; Alenka Glazer; Berta Golob; Gema Mafner; Miran Hladnik; Iztok Ilich; Ljiljana Klemenčič; Marta Majcen; Ljubica Mar-janovič Umek; Boris A. Novak; Silva Novljan; Dragutin Ognjanovič; Slavko PregI; France Pro-snik; Matej Rode; Ivanka Sajovic; Jože Snoj; Borut Stražar, Pavle Učakar, Ivo Zalar. 111 MLADINSKI PISATELJI Antič Miroslav Antič Miroslav: Zagonetka. - Uganka. - 1986 ŠL 23/24 str. 149 Pesem v izvirniku in slovenskem prevodu Bogdana Gjuda. 112 Milarič Vladimir: NeskonCnost otroštva. Poezija 7.a mlade Miroslava An-tiča. Prevedel France Vogelnik. - 1986 ŠL 23/24 str. 142-148 Verze Miroslava Antiča, vključene v članek, prevedla v slovenščino Alenka Glazer. - Povzetek v nemščini. Ob pesnikovi smrti. 113 Balog Zvonimir Crnkovič Milan: Nonsensna gramatika in stilistika Zvonimira Baloga. Prevedel F.[ranc] Vogelnik. - 1980 št. 10 str. 43 do 52 Povzetek v nemščini. 114 Skok Joža: Moderen domoljubni kanat Zvonimira Baloga. Prevedel Franc Vogelnik. - 1991 št. 31 str. 72-78 Referat na 27. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1989. 115 Bevk France Šifrer Jože: Socialni, zgodovinski in etični motivi v Bevkovih mladinskih povestih. - 1972 št. 1 str. 79-86 Opombe. - Povzetek v nemščini. 116 Šifrer Jože: Deklice v Bevkovih mladinskih povestih. -1975 št. 2 str. 63-68 Opombe. - Povzetek v nemščini. 117 Glušič Helga: Socialna komponenta v mladinski pripovedi Franceta Bevka. -1980 št. 11 str. 23-27 Povzetek v angleščini. Referat na 17. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1979. 118 Brenk Kristina Jamar-Legat Marija: Ob delovnem jubileju Kristine Brenkove. - 1982 št. 15 str. 52-56 Opombe.-Povzetek v nemščini. 119 Brenk Kristina: Pogled na svoje delo. -1986 št. 23/24 str. 131-134. Podpis: Kristina Brcnkova Opomtx;. - Povzetek v nemSčini. 120 Na Prežki vrh po Solzice. - 1989 St. 27/28 Str. 84 Iz knjige Krisline Brenkove Kruh upanja. Spomini na Prežiha. Ljubljana, Uorec 1982. Fak-simile sir. 127. 121 Brest Vida Glazer Alenka: Vidi Brest v spomin. -1985 št. 22 str. 68-70 Povzelek v nemSfini. Ob pisateljičini smrti. 122 Brinar Josip Glazer Alenka: O delu Josipa Brinarja. - 1985 št. 21 str. 26-31 Opombe. - Povzetek v nemSčini. 123 Brvar Andrej Brvar Andrej: O mladinski književnosti. - 1986 št. 23/24 str. 140-141 Povzetek v nemščini. 124 Cerkvenik Angelo Kotnik Stanko: Utrinki iz srečanj s pisateljem Cerkvenikom. -1985 št. 22 str. 71-75 Povzetek v nemSčini. 125 Čopič Branko Marjanovič Voja: Fantastika v Čopičcvi prozi za otroke. Prevedla Darja Kram-berger. - 1979 št. 8 str. 56-65 Opombe. - Povzelka v srbščini in angleščini. 126 —: Čopičcve otroške pripovedke o vojnem in povojnem življenju. Prevedla Gcma Hafner. - 1980 št. 10 str. 53-61 Opombe. - Povzelka v srbščini in nemščini. Odlomek iz študije Pripovedački svel Branka Čopiča. 127 Turjačanin Zorica: Kako je Branko Čopič doživljal pravljice. Prevedla Gema Hafner - 1984 št. 20 str. 35-^0 i28 Danojiič Milovan [Kermauner Taras]: O Danojličevi poeziji za otroke ali o tramvajih, ki so kljubovalno postali poljske miši. -1979 št. 8 str. 79-84 Milovan Danojiič. Kako spavaju tramvaji, 1959; Furuniea jogunica, 1%9; Kako živi poljski miš, 1978. 129 Diklič Arsen Crnkovič Milan: S kamero in s peresom. Otroški književnik Arsen Diklič. Prevedel Franc Vogelnik. - 1989 št. 27/28 str. 29-39 Literatura. - Opombe. - Povzetek v angleščini. Referat na 25. festivalu Kurirček, Maribor decembra 1987. 130 Forstnerič France Forstnerič France: Prvo otroško pesem mi je naročila Marija. - 1991 št. 32 str. 77-83 Opombe. - Povzelek v nemSčini. 131 Grabeljšek Karel-Gaber Filo Jože: Karel Grabeljšek-Gaber. -1983 št. 17 str. 87-89 Ob podelitvi Priznanja partizanskega kurirja 1982. 132 Zorman Ivo: V spomin Karlu Gra-beljšku. - 1985 št. 22 str. 65-67 Povzetek v nemSčini. Ob pisateljevi smrti. 133 Grafenauer Niko Jug Slavko Kermauner Taras: Kaj je na sredi jezika? - 1978 žl. 7 sir. 15-26 Povzetek v nem.?iini. Ob Grafenaucrjevi mladinski pesniški zbirki Kaj je na koncu sveta? 134 Grafenauer Niko: Od A do Nič. - 1982 St. 16 str. 34-41 Povzetek v nemSfini. 135 Horvat Joža Skok Joža: O Joži Horvatu ali piloti sanj v prostranstvu življenja. Prevedla Gema Hafner. - 1991 št. 31 str. 79-83 13evstikove nagrade. - 1981 št. 13/14 str. 80-88 leto 1980: Niko Grafenauer za izvirno leposlovje; Marjanca Jcmcc-Božičz.a ilustracijo; Marijan Prosen za poljudnoznanstveno delo. Obrazložitve žirij, bio- in bibliografski podatki o nagrajencih ter njihove fotografije. 569 I^evstikove nagrade. - 1982 št. 15 str. 69-70 Z.a leto 1981: Branko Hofman za izvirno leposlovje; Kamila Volčanšek za ilustracije; Pavel Kunaver za poljudnoznanstveno delo. Obrazložitve žirij in fotografije nagrajencev. 570 Ivcvstikove nagrade iz leto 1982. - 1983 št. 18 str. 60-61 Tone Partljič za izvirno leposlovje; Kostja Gatnik Zii ilustracijo; Berta Golob za poljudnoznanstveno delo. Obrazložitve žirij, fotografije nagrajencev. 571 I^vstikove nagrade za leto 1983. - 1984 št. 20 str. 52-53 Vitomil Zupan za izvirno leposlovje; Marija Lucija Slupica za ilustracijo; Matjaž Schmidt za poljudnoznanstveno delo. Obrazložitve žirij, fotografije nagrajencev. 572 I^vstikove nagrade za leto 1984. -1985 št. 21 str. 69-71 Vida Brest za izvirno leposlovje; Danijel Demšar za ilustracijo; Aleksander Konjajev za poljudnoznanstveno delo. Obrazložitve žirij, fotografije nagrajencev. 573 Levstikove nagrade za leto 1985. - 1986 št. 23/24 str. 159-161 Kajetan Kovič za izvirno leposlovje; Marija Lucija Stupica za ilustracijo; Tita Kovač-Artemis za poljudnoznanstveno knjigo. Obrazložitve žirij, fotografije nagrajencev. 574 Levstikove nagrade za Iclo 1986. -1987 št. 25 str. 79-81 Mate Dolenc za izvirno lepaslovje; Andrej Tro-bentar za ilustracijo; Jana Milčinski za poljudno znanost. Obrazložitve žirij, fotografije nagrajencev. 575 Levstikove nagrade za leto 1987. -1989 št. 27/28 str. 193-194 Niko Grafenauer za izvirno leposlovje; DuSan Pe-tričič za ilustracijo; Samo KuSčer za poljudnoznanstveno knjigo. Obrazložitve žirij, fotografije nagrajencev. 576 Priznanje partizanskega kurirja. - 1980 št. 11 str. 78 Za leto 1979: Ahmet Hromadžič. S«1 Priznanje partizanskega kurirja. - 1982 št. 15 str. 71 Za leto 1981: l^opold Suhodolčan in Vidoe Podgorec. 582 Priznanje partizanskega kurirja. - 1983 št. 17 str. 86 7jii leto 1982: književnik Karel GrabeljSek-Gaber, ilustrator Božo Kos; skladatelj Pavel Sivic. 583 Najvišja nagrada festivala Kurirček »Priznanje partizanskega kurirja«. -1989 št. 27/28 str. 78-83 7ji leto 1987: Kristina Brenkova; Arsen Diklič; Nikola Ilercigonja. Utemeljitve: Koksanda Pejovič: Nikola Hercigon-ja,_skladatelj; Franček Bohanec: Kristina Brenkoval pi.sateljica; Milan Crnkovič: Arsen Diklič, pi.sa-telj. Besedili KoLsande Pejovič in Milana Crnko-viča prevedel I lerman Vogel. 584 Levstikove nagrade za leto 1988. - 1990 št. 29/30 str. 89-91 Miroslav KoSuta in Alenka Goljevšček za izvirno leposlovje; Zvonko Čoh zji ilustracijo; Manca Košir za poljudnoznanstveno knjigo. Obrazložitve žirij, fotografije nagrajencev. 577 Levstikove nagrade za leto 1989. - 1991 št. 31 str. 93-95 Marija Vojskovič za izvirno leposlovje; Miroslav Šuput za ilustracijo; Janez Strnad za poljudnoznanstveno knjigo. Obrazložitve žirij, fotografije nagrajencev. 578 I^vstikove nagrade. - 1991 št. 32 str. 87-90 Za leto 1990: Lojze Krakar zji izvirno leposlovje; Dušan Muk [pravilno Muc] za ilustracijo; Aleksander Konjajev za poljudnoznanstveno knjigo. Obrazložitve žirij, fotografije nagrajencev. 579 Priznanje partizanskega kurirja. - 1978 št. 7 str. 79 Za leto 1977: Mirko Petrovič in Gligor Popovski. 580 Priznanje partizanskega kurirja. - 1991 št. 31 str. 79 26. festival (1988): Joža I lorvat; Dušan Petričič. - 27. festival (1989|: Ivo Zorman; Dragan Lukič; Mladen Veža. 585 Župančičeva nagrada v letu 1988. -1989 št. 27/28 str. 195 Marjana Kobe, Pogledi na mladinsko književnost. Obrazložitev, nagrajcnkina fotografija. 586 BIOGRAFIJK. SPOMINI Bohanec Vida: Prevajalka Irina Maka-rovska. - 1972 št.l str. 125 587 Hafner Gema: Svetel lik umetnika in pedagoga.-1979 št. 9 str. 110 Vilko Gliha-Selan. 588 —: Mladinskemu pripovedniku Milivo-ju Matošcu v spomin. - 1982 St. 16 str. 89-90 589 PogaCar Tanja: Jclla Lcpman.- 1991 St. 32 str. 93-94 59o Premilovac Svjetlana: V slovo Branki Furlan. - 1979 št. 9 str. 109 S9i In memoriam Branko Čopič, Du.ewis Carroll; Anglija - o jeziku v mladinskih delih; Knjige o mestih; TV program v Nemčiji; Knjiga o ilustraciji v Sovjetski zvezi. 600 —: Zapisi. - 1981 St. 13/14 str. 119-124. Podpis: 1. G. Picassov katalog za otroke; J. Čapek; Nehrujeva razstava; Priročnik o stripu; Mladinski film vLud-wigshafnu; Zanimiva matematika; Mladostništvo; F.nciklopedija pravljic; Gledališka vzgoja; Glasba za mladino na gramofonskih ploščah; Knjiga o fotografiranju; F.leanor Clymer, povest proti rasnemu razlikovanju; Knjige Gine Ruck. 601 —: Zapisi. - 1982 St. 15 str. 95-99. Podpis: I. G. Mladinske knjige v Nepalu; Razstava Književnost in mladi bralec na Dunaju; Izobraževalne knjige za najmlajše; Angleške izobraževalne knjige; Irina Koršunov; Eveline I lasier; Michael Bond, povesti o Paddingtonu; Diana Mazur; Kitajske knjige za otroke; Andersenova nagrajenka Alona Frankel; Diana in Emil Lize, Dragi učitelj. 602 —: Zapisi. - 1982 St. 16 str. 92-95. Podpis: I. G. Walterde la Mare. Collected Rhymes and Verses; Knjižice o glasbenikih in skladateljih; Karnevalsko lutkarstvo? Käthe Recheis; Ernest Shepard, knjiga ilustracij; Gledali.?če za mladino; TV oddaja in knjiga o baletu; Kuhanje 7.a otroke; Klaus Kluge o ilustracijah; K. Brenk, Deklica Delfina in lisica Zvitorepka v madžarščini; Švedi o vplivu filma na mladino; Film Konan; Popularna glasba v šoli. 603 —: Zapisi. - 1983 St. 17 str. 96-100. Podpis: I. G. E. Peroci in L. Suhodolčan v kitajščini; Otroška periodika v SZ; M. Sendak, Outside over There; Nasredin Saralijev; Collodijcva rojslna hiSa; Knjiga o Calderjevili möbilih; Nora Pfeffer, I larold Foster, Charlolte Zblotow; Vladislav Vančura; Jaroslav Pänck o olro^iki književnosti jugoslovanskih narodov; Danski radio; Ilorst Brück, psiho-loSko-pcdagoška razprava; Tatjana Tolstoj o svojem očetu; Otroci in mediji; Šolsko knjižničarstvo. 61)4 —: Zapisi. - 1983 žl. 18 str. 103-106. Podpis: I. G. 75 let Astrid Lindgren; Romunija; Japonska slikanica; D.I I. I.awrencc za mladino; Ina R. Friedman; O branju pred šolo; O prizadetih osebah v mladinski književnosti; Didaktična knjiga o stripu; Stripi v Nemčiji; Korespondenca med Paslerna-kom in Olgo Freidenbcrg; Handbuch zur Kinder-und Jugendliteratur; Isaac Singer kot mladinski pisatelj; 75 let Bohumila Kihe. 60S —: Zapisi. - 1984 19 sir. 102-107 Ilustrator Dieter Müller; Jan Kopal, SlovaSka; Šolske knjižnice; Knjižni sejem v Jeruzalemu; Jan Turan, Slovaška; Vivian Alccx;k. Nočni potovalci; Strip; Irska raziskava o nasilju na otrocih; Mollie Hunter, Potreba po junakih; Knjige o energiji; Raziskava o družini; Ursula K. Ix Ciuin; Poljsko lutkarstvo; Guido Marangonl o stripu v Italiji; Jaroslav Voraček, Češka. 61)6 —: Pravljica in globinska psihologija. -Švicarski leksikon mladinske ilustracije. - 1985 št. 21 str. 85 607 —: Erich Kästner Se vedno med vodilnimi pri mladini. - Pedagog o otroStvu, ki naj ohranja otroštvo. - Uspešnica Leo-nore Blegvad predlagana za nagrado. -1985 št. 22 str. 152-154 60« Glazer Alenka: Ilustracija pri Čehih in Slovakih. - 1985 št. 22 str. 154-155 609 —: Ilustracija v češki in slovaški mladinski knjigi. - 1986 št. 23/24 str. 204 610 [Kobe Marjanu]: Doma in po svetu. -1978 št. 7 str. 91-92 Detskaja literatura 1977 št.6; Slovenska ilustra-lorka Marlenka Stupica; Kajuhova nagrada 1977; Mednarodni knjižni sejem 1977 v Beogradu; Slovenski knjižni sejem 1977; Prešernova nagrada 1977 Antonu Ingoliču; 28. mednarodna razstava otroških in mladinskih knjig v Münchnu. 611 Kotnik Stanko: Gašperjeva bralna značka pred petletnico. - 1985 št. 21 str. 84 Karel Prašnik-GaSper 612 [Kramberjjer Darja]: Doma in po svetu.-1978 št.7 str. 92-93 Nagrada Grigor Vitez; Detinjstvo 1977 št. 1-4. 613 Kramberger Darja: Zapisi. - 1980 št. 11 str. 1(X^-101. Podpis: D. K. Dvajset let gibanja za bralno značko na Slovenskem; Radost, časopis za otroke; Knjiga Voje Marjanoviča Lice i naličjedečje književnasti. 614 —: Pionirska knjižnica Leopolda Suhodolčana na Ravnah na Koroškem. -1981 št. 12 str. 99. Podpis: D. K. 6is Novljan Silva: Posvetovanje Zveze bibliotekarskih društev Jugoslavije (1986). - 1986 št. 23/24 str. 195 6i6 —: Sarajevsko posvetovanje (1986). -1986 št. 23/24 str. 194 6i7 Pirnat-Cognard Zlata: Iz Francije. -1978 št. 7 str. 93-97 Lji Joie par les livres in CRILJ; Alain Fourment, Iji Pres.se des jeunes de 1768 ä 1977; Časopisje o mladinski literaturi v francoščini; Otroci in mesto. 618 —: Iz Francije. - 1979 št. 8 str. 124-126 Uli.ssc, Alice, O! 1 Iis.sc! - razstava v Parizu; Francois Caradcc, Histoire de la liltčrature enfantine en 1'rance; Bibliografija novejših del o mladinski književnosti. 619 —: Razvojna usmeritev francoske mladinske literature. - 1984 št. 20 str. 79-81 620 Pogačar Tanja: Grad za otroke in njihove junake. - 1984 St. 20 str. 50-51 o Mednarodni mladinski knjižnici (IJB - Inlcrna-tionale Jugendbibliothek) v Münchnu. 621 [Turjučanin Zorica]: Doma in po svetu. - 1979 St. 8 str. 116-117. Podpis: -nin Zmajeve oiroSke igre, 1978; Simpozij Andrič v äoli,1978; XVIII. jugoslovanski festival olroka v Šibeniku, 1978; Okrogla miza na lemo Krilika o olroäki lileraluri, ž^aoslrog 1978. 622 Turjačanin Zorica: Zapisi. - 1980 St. 10 str. 135-136. Podpis: Z. T. Sekcija Književnost in jezik v NOB na IX. kongresu jugoslovanskih slavistov na Bledu 1979; Simpozij v Banjaluki 1979; Književna srečanja v Zao-strogu; Književna manifestacija Stazama djelinj-stva. 62.^ Zupan Jože: [Bralna znaCka]. - 1981 St. 13/14 str. 124. Podpis: J. Z. Levstikova bralna značka. Prvi muzej bralne značke. 624 Doma in po svetu. - 1979 St. 9 str. 111 do 113 Jugoslovanski strip na tujem; Salon intcmational de la Bande Dessinče, Angoulfime 6; Leopold Suhodolčan, Na vcčeiji s krokodilom - v nemščini; Ljudske pravljice iz Jugoslavije v nemiSčini; M