Učne slike iz zgodovine. (Piše Tone Brezo vnik.) (Dalje.) IV. Hltka pri Termopilah. Edini Temistoklej je sprevidel, kaj bi moglo Grke rešiti. Dobro je vedel, da bode peščica grških vojakov nazadnje morala pasti pred brezštevilno perzijsko vojsko. Toda ravno tako dobro je vedel, da se nasprotnikovo brodovje nikakor ne more meriti z grškim bojnim ladijevjem, kateremu takrat na vsem svetu ni bilo enakega. Zato je vedno opominjal Atenjane, naj se ničesar ne boje, ter da naj store vse, kar le morejo, da bodo na uaorji vsak čas pripravljeni junaško odbiti vsak perzijski napad. Da bi si za to svoje mnenje pridobil tudi Delfiški orakelj, podkupil je s težkim denarjem Apolonove duhovnike, da so Atenjanom, ko so jih za svet vprašat prišli, odgovorili: ,,Zevz ne bo nikdar sovražnikom dovolil, podreti leseno zidovje, ki bo rešilo Atenjane". Ko so poslanci, prišedši v Atene zbranemu ljudstvu oznanili Apolonov odgovor, dokazal je Teraistoklej z vso svojo zgovornostjo, da so ladije ono leseno zidovje, ki bode rešilo Atenjane. Atenjani in Spartanci sklenejo tedaj, da bo vojska na suhein branila Termopilsko sotesko, a brodovje da ima pred Artemizijskim nosom varovati vhod Perzijanov v Grško. Za poveljnika na suhem so izvolili Spartanskega kralja Leonida. Termopiljska soteska je tako oska pot med gorovjem (Etine) in morjem (egejskim), da se človek na mnogih krajih komaj z vozom skozi pripelje. Tii je čakal Leonida s kakimi 7000 pešči mnogobrojne perzijske vojske. Ko Kserks zve, da se pri Termopilah misli upreti mala peščica njegovim milijonom se na glas zasmeji ter pošlje glasnika (poslanca) z ukazom, da mu Grki takoj orožje izroče. Leonida pa mu je prav po Spartansko odgovoril: „ Pridi si sam ponje!" Ko se pa ošaben Perzijan Grkom grozi, da je Kserksovih vojakov toliko, da bodo njihove puške solnce zatemnele, mu odgovori neki Spartanec: nTem boljše, se bodemo vsaj v senci bojevali". Kserks si ni niogel misliti, da se mu bode mala kopica ljudi res uprla, pa je še štiri dni čakal. Ali Grki se ne ganejo z mesta. Peti dan pa je mogočni kralj svojitn vojakom ukazal, naj napadejo grški tabor, a trdovratneže naj zvezane pred njega priženo. Od gore do morja so stali Grki v gosti vrsti mož pri možu. V levi roki so držali ščit, v desni pa dolgo kopje, s katerim so junaško odbijali napade sovražnikov. četa za četo Azijatov se je zgrudila na tla; a Grki so stali nepremakljivo, ko najmočnejša skala. Kserks ukaže svoji telesni straži, ki je štela 10.000 najhrabrejših vojakov, naj napade Grke. Ali tudi ta tako imenovana nneumerjoča četa" je poginila. Ni ga bilo več Perzijana, ki bi se bil upal iti v nevarni boj. Kralj, ki je na vzvišenem prestolu od daleč gledal kervavo borbo, je od jeze kar divjal ter je boječe vojake dal z bičem poditi proti grozni soteski. Pa vse zastonj! Grki se ne premaknejo. Tako je minil prvi dan. Drugi dan se je boj vnovič začel. Leonida je s svojo pogumno vojsko zopet vspesno branil vhod v nadaljno Grško. Gotovo bi bili Grki že tu Perzijane popolnem zmagali, da se ni našel grd izdajalec, ki je sovrašnikom pokazal pot čez goro. Efijalt se je zval nesramnež. Po noči je peljal 20.000 Perzijanov po ozki stezi skozi temni gozd hrabrim grškim branilcem za brbet. Ko Leonida to zve, sprevidi takoj. da tu ni rešitve ter pošlje večino svoje vojske domov. Le 300 Špartancev in nekaj drugih Grkov, ki so sklenili v krvavem boji junaško umreti, je obdržal pri sebi. Praznično oblečeni so pričakovali druzega jutra Grki končnega boja. Okoli desete ure predpoludne napade mala grška četa mnogobrojno perzijansko vojsko. Vname se strašen boj. Kakor se po leti iz sivih oblakov vsuje ledena toča na žitno polje, tako gosto so frčale perzijanske pušice nad glavami grških junakov, ki so posekali vse, kar je živega doseglo ostro njih kopje. Četo za četo so hrabri Grki podirali na tla. Neutrudljivi so bili grški sinovi. Nazadnje pa so tudi oni jeli padati mož za možem. Ko se je po junaškem boji zgrudil slavni Leonida, so še živi Spartani obstopili mrtvo telo Ijubljenega poveljnika ter ga kot divji levi branili, dokler niso do zadnjega popadali. Tako je Kserks s pomočjo grdega izdajalca premagal raalo četico pogumnih Grkov, ki so v junaškem boji pobili čez 20.000 Perzijanov, predno so sarai dali življenje za svobodo svojega naroda. Hvaležni potomci so v lepih pesnih prepevali njihovo slavo ter jim na javnih mestih postavljali spominke. V Termopilski soteski pa, na onem mesti, kjer se je Leonida kot lev boril za rešitev svoje domovine, so postavili kamenitega leva z napisom: ,,Lacedemoncem naznani, popotnik, tu da ležimo Mrtvi, ker velel tako je doniovine ukaz!" (Dalje prih.)