Željko Oset1 Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani v obdobju Kraljevine SHS Izvleček: Na ljubljanski univerzi, ustanovljeni leta 1919, so bili za- želeni  kandidati  z  bogatimi  organizacijskimi  izkušnjami,  ki  so hkrati izpolnjevali stroge mednarodne znanstvene pogoje za habi- litacijo ter so bili pripravljeni potrpeti pri ureditvi ustreznih pogojev za znanstveno delo. Pogoji so bili enaki za vse, vendar so imeli pred- nost kandidati slovenskega rodu in Čehi. Odprtih rok so bili sprejeti uveljavljeni ruski profesorji z bogatimi organizacijskimi izkušnjami. Največ po obsegu in deležu jih je bilo na ljubljanski tehniški fakul- teti – podobno je bilo stanje tudi na beograjski univerzi. V letih 1920 in 1921 je veliko ruskih kandidatov priglasilo interes za prihod, ven- dar se je zapletalo pri komunikaciji in dokazovanju znanstvene odli- čnosti, zaradi česar so bili zavrnjeni predvsem mlajši kandidati na začetku akademske poti. Bolj uspešni kandidati so bili znanstveniki v štiridesetih  in petdesetih,  torej zreli znanstveniki. Pomemben korak pri njihovi uveljavitvi na Univerzi v Ljubljani je bila pridobi- tev državljanstva, predpogoj za stalno zaposlitev, le-ta pa za prido- bitev katere koli univerzitetne funkcije in državne pokojnine. Ključne besede: Univerza v Ljubljani, Tehniška fakulteta, ruski pro- fesorji, kulturna politika UDK: 94(497.4Lj.)Univ.”192”:341.462.2(47) 87 1 Doc. dr. Željko Oset je zaposlen na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. E-naslov: zeljko.oset@ung.si. Moni tor ISH (2016), XVIII/1, 87–108 Izvirni znanstveni članek Original scientific article 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 87 The Russians Are Coming! Russian Professors at the Faculty of Technical Sciences of the University of Ljubljana in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes Abstract: The newly established University of Ljubljana (1919) sought to attract scholars possessing organizational experience and an ex- cellent research track record, who would be at the same time willing to work in modest research conditions. The requirements were the same for all candidates, but preference was given to candidates of Slo- venian or Czech descent. A warm welcome was extended to renowned Russian emigrant professors with outstanding organizational expe- rience. As was the case at the University of Belgrade, the largest share of these professors gained employment at the Faculty of Technical Sciences, In the years 1920 and 1921, many Russian candidates expres- sed an interest in coming but encountered problems when submitting proper official documents. Despite the fact that most applications were sent by younger candidates at the beginning of their academic careers, it was thus scholars in their forties and fifties who had more success obtaining faculty member status. An important step in their careers was the acquisition of citizenship, a prerequisite for tenure and consequently for any university function or state pension. Keywords: University of Ljubljana, Faculty of Technical Sciences, Russian professors, cultural policy 0 0 0 Ustanovitev ljubljanske univerze Mihajlo Rostohar je 23. novembra 1918 na pripravljalnem sestanku za ustanovitev Univerze v Ljubljani ugotavljal, da Slovenci na ozem- lju pod nadzorom Narodne vlade SHS v Ljubljani zasedajo 800 od Željko Oset 88 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 88 2000 delovnih mest, za katere je potrebna univerzitetna izobrazba.2 Z oceno je želel spodbuditi razpravo o ustanovitvi slovenske uni- verze v Ljubljani, ki bi skrbela za vzgojo domače, slovenske akadem- ske elite in s tem tudi dolgoročno vplivati na oblikovanje slovenske (znanstvene) elite. Po vojni je z razpadom habsburške monarhije in ustanovitvijo  jugoslovanske narodne države nastopilo novo ob- dobje tudi za reševanje slovenskega narodnega vprašanja.3 Prisotno je bilo pričakovanje slovenske politične elite, da Slovenci postanejo gospodarji na svojem – kot je zapisal Vladimir Ravnihar: “Po pravici sme (slovenski narod) tedaj zahtevati, da je na svoji zemlji gospod, svoboden sam odloča o svoji usodi”.4 Začetna idealistična pričakovanja so trčila ob realnost povoj- nega prehoda v mirnodobno življenje, ki je močno omejila manevr- ski prostor. Zaradi pomanjkanja usposobljenega kadra slovenskega rodu ni bilo mogoče uresničiti idej o izgonu nemškega kadra, ki so mu pripisovali zlonamernost in sovražnost do novoustanovljene ju- goslovanske države. Oddelek za notranje zadeve pri pokrajinski upravi  za Slovenijo  je  tujcem pripisoval nenaklonjenost  in  celo škodljivo ravnanje, ki ovira izvajanje političnih agend, zato je odde- lek poleti 1921 poudaril potrebo po “zlomu nemškega tehniškega monopola”, predvsem pri Trboveljski premogokopni družbi. Vendar pa je bilo nadomeščanje nemških s češkoslovaškimi inženirji krat- kotrajen ukrep, ki se je končal z odpravo sekvestra med letoma 1922 in 1924, ko se je tudi zmanjšal neposredni vpliv države na zasebna podjetja.5 V tem pogledu je indikativna ocena Milana Vidmarja, ki je v spominih zapisal, da se je slovenska tehnična inteligenca nem- 89 Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti 2 ARS, AS 100, š. 1, Seja v posvetovalnici mestnega magistrata dne 23. no- vembra 1918. 3 Dolenc, 2010, 21–48. 4 Ravnihar, 1997, 272. 5 ARS, AS 97, fascikel 7, št. 54a. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 89 ških spon rešila šele po drugi svetovni vojni, torej, ko je Slovenijo zapustila nemška manjšina.7 Oblast Kraljevine Jugoslavije je dopustila, da se je nacionalna struktura tehnične inteligence spreminjala postopoma, organsko z vstopanjem nove tehnične inteligence, vzgojene na ljubljanski, za- grebški in beograjski univerzi, na trg delovne sile in z vključeva- njem ruskih emigrantov. Omeniti je potrebno, da so se ruski prišleki v nadpovprečnem obsegu odločili za študij na ljubljanski, zagrebški in beograjski tehniški fakulteti. Tako se je več kot 40 odstotkov ru- skih študentov na jugoslovanski ravni odločilo za študij na tehniški fakulteti,8 v Ljubljani pa je bil ta delež še večji. Od študijskega leta 1921/1922, torej od prvega leta z znatnejšim vpisom ruskih študen- Željko Oset 90 6 Vidmar, 1929, 483–492. 7 Vidmar, 1964, 255–256. 8 ARS, AS 1931, š. 1053, Beloemigracija v Jugoslaviji 1918–1941. Knjiga I. Beograd 1955, 183–184. 0 20 40 60 80 100 120 Filozofska f. Pravna f. Medicinska f. Tehniška f. 192 0/1 921 192 1/1 922 192 2/1 923 192 3/1 924 192 4/1 925 192 5/1 926 192 6/1 927 192 7/1 928 192 8/1 929 Grafikon: Ruski študenti na ljubljanski univerzi6 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 90 tov, ko je delež dosegel 62 odstotkov, je do konca desetletja narasel na več kot 90 odstotkov. In to kljub splošnemu upadu števila ruskih študentov na vseh fakultetah, ki je na ljubljanski univerzi dosegel vrh v študijskem letu 1922/1923.9 Večina diplomantov, na jugoslo- vanski ravni okoli 700, je dobila zaposlitev v Jugoslaviji.10 Prišleke, ki so imeli v žepu diplome, so zaradi pomanjkanja do- mačega ( jugoslovanskega) tehnično usposobljenega kadra posku- sili nemudoma angažirati tudi pri izvedbi operativnega državnega nadzora nad podjetji v lasti “neprijateljskih podanikov”. Kmalu se je izkazalo, da sicer izpolnjujejo formalne pogoje, vendar nimajo po- trebnih kompetenc in izkušenj. Največja ovira je bila (pre)slabo po- znavanje  zakonodaje  za  izvajanje  težavnih  nalog,  pogosto povezanih s političnimi, ekonomskimi in socialnimi pritiski.11 Prihod ruskih izobražencev po prvi svetovni vojni je bil za Kra- ljevino SHS, tudi za njen najbolj gospodarsko in socialni razvit del na severu države, dobrodošel.12 V času prihoda prvih večjih sku- pin “belih Rusov” novembra 1920 v Jugoslavijo je jugoslovanska vlada  ustanovila  Upravo  za  zaščito  industrijske  lastnine,  ki  je skrbela za razvoj domače tehnične inteligence, kar pa ni povezano z njihovim prihodom. Mnogi med njim so sodili na seznam defi- citarnih poklicev, kot so tehnik, živinozdravnik, botanik, matema- tik in fizik.13 Slovenska vlada v Ljubljani je po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 pričakovala, da bodo slovenski študenti dokončali študij na starih (večinoma avstrijskih) univerzah, hkrati pa se bodo na za- 91 Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti 9 Vidmar, 1929, 483–492. 10 ARS, AS 1931, š. 1053, Beloemigracija v Jugoslaviji 1918–1941. Knjiga I. Beograd 1955, 185. 11 Oset, 2010, 94–137. 12 Brglez, 2015, 154–158; Brglez, Seljak, 2007. 13 ARS, AS 97, fascikel 7. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 91 grebški univerzi odprli posebni vzporedni slovenski oddelki. Te od- delke naj bi nato v nekaj letih prenesli v Ljubljano, kjer bi bila usta- novljena samostojna univerza. Obstajali so tudi bolj radikalni  in neuresničljivi predlogi, na primer predlog vojaške zasedbe graške univerze in zahteva po prenosu vseh univerzitetnih “akademskih pripomočkov” – knjižnega gradiva, aparatur ipd. – v Jugoslavijo. Mnogim Slovencem se  je zdela ustanovitev univerze ravno tako drzen in velikopotezen projekt.14 Prvotno zamisel, da bi v Ljubljani ustanovili visoko šolo za teh- niko in tradicionalno univerzo s štirimi zgodovinskimi fakulte- tami  (filozofska,  pravna,  medicinska  in  teološka  fakulteta),  so aprila 1919 opustili. Zaradi tesne povezanosti tehnike z drugimi znanstvenimi disciplinami so se odločili za enotno univerzo s pe- timi fakultetami, vključno s tehniško. Zgledovali so se po ureditvi beograjske univerze, saj so pričakovali, da bodo tako pridobili pod- poro srbskih univerzitetnih profesorjev in politikov za ustanovitev ljubljanske univerze.15 Strategija premišljenih majhnih korakov Karla Verstovška, po- verjenika za uk in bogočastje, prvega slovenskega prosvetnega mi- nistra, z iskanjem soglasja med slovenskimi izobraženci in politiki ter brez javnih manifestacij, se je izkazala za uspešno. Čas je potrdil njegovo trditev, da lahko slovenski izobraženci, če imajo zagoto- vljene primerne razmere in mir, uspešno delujejo tudi v domovini.16 Univerza, kot je v predgovoru zbornika Zgodovina slovenske uni- verze v Ljubljani do leta 1929 zapisal rektor Milan Vidmar ob praz- novanju 10. obletnice njene ustanovitve junija 1929, je postala več Željko Oset 92 14 Dekleva, 2010, 31–36; Dolenc, 2005, 285–287; Oset, 2011, 63–76; Stiplo- všek, 1995, 292–311. 15 Vidmar, 1929, 171–181; glej tudi Biblioteka SAZU, R 46/II-9, R 46/III-74:11. 16 Stiplovšek, 1995, 292–311; Oset, 2011, 63–76. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 92 kot institucija, ki izobražuje uradnike, zdravnike, odvetnike, sodnike itd. Postala je “najvišji hram duha, tvoriteljica tajnih duševnih vred- not, javna svobodna last svobodnega naroda”.17 Univerza pa je po- stala  tudi  sredina,  v  kateri  je  nekaj  ruskih  profesorjev  našlo prepotrebni mir in pogoje za znanstveno delo. Iskanje kandidatov za univerzitetne profesorje Zaradi jugoslovanske kulturne politike, ki se je na Slovenskem gi- bala med dvema skrajnostma, med unitarzimom in samostojnim slovenskim kulturnim razvojem, je bila Univerza kot vrhnji del slo- venske kulturne stavbe pogosto na udaru z raznovrstnimi politi- čno-uradniškimi ukrepi, ki so vzbujali jezo in nelagodje. Boj za njeno ustanovitev in še bolj za njeno ohranitev je zato dal univerzitetnim profesorjem poseben položaj. Pridobili so splošen mandat za pose- ganje v politično areno, ko so bile ogrožene slovenske kulturne in- stitucije, slovenska kultura, beseda.18 V ljubljanski sredini so ruski znanstveniki predstavljali zaželeno dopolnitev, posebej velja to za področje naravoslovja, kjer je bilo so- razmerno malo usposobljenih predavateljev z raziskovalnimi in aka- demskimi izkušnjami slovenskega roda. To je posledica slovenskega kulturnega razvoja in predvsem pogleda, verjetno precej upraviče- nega, da realke krepijo odpadanje slovenskih študentov od aktivne participacije pri slovenskem narodnem gibanju. Zaradi druženja v času študija in poznejšega sodelovanja ter tudi zaradi političnega slovensko-češkega sodelovanja  in atmosfere naklonjenosti v ob- dobju monarhije, so se slovenski profesorji za pomoč pri iskanju pri- mernih profesorjev obrnili na češke kolege. Pričakovali so, da bodo v Ljubljano privabili (mlade) znanstvenike z organizacijskimi izku- 93 Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti 17 Vidmar, 1929, neoštevilčen predgovor, 2 strani. 18 ARS, AS 1931, II, š. 26, 50209–11; Oset, 2015a, 158–163. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 93 šnjami, ki bodo v povabilu za zaposlitev na ljubljanski univerzi videli karierno priložnost.19 Kandidati za profesorje so bili prvenstveno izbrani na osnovi preferenc in socialnih mrež slovenskih znanstvenikov, članov Vse- učiliške komisije oziroma subkomisije za posamezno fakulteto. Po ustanovitvi fakultet in osnovanju fakultetnih svetov se je izbiranje kandidatov postopoma institucionaliziralo. K odločanju so bili pri- tegnjeni vsi člani fakultetnega sveta, torej vsi (imenovani) redni profesorji.20 Pri izboru kandidatov so dosledno upoštevali decembra 1918 sprejet sklep Vseučiliške komisije, da morajo kandidati izpol- njevati mednarodno uveljavljene pogoje za habilitacijo. Postavili so se na stališče, da je bolje pustiti nezasedena mesta, kot pa jih zasesti z neprimernimi predavatelji. Škoda zaradi neizvedbe programa naj bi bila manjša kot pa njena izvedba s slabim predavateljem.21 Mne- nja so pisali člani Vseučiliške komisije in profesorji matičarji, ime- novani avgusta 1919, pozneje pa matični in tuji profesorji, ki jih je izbral fakultetni svet. O ruskih kandidatih so se na zasedanju fakultetnega sveta teh- niške fakultete prvič pogovarjali decembra 1920. Za Maksa Samca, profesorja matičarja, kemika, takratnega prodekana, so bili neresni, na katere se ni mogoče zanesti. Samca je namreč zmotilo, da so na- povedali prihod v Ljubljano, zaradi česar so prenehali iskati ustre- zne kandidate za profesorje. Nato pa niso realizirali dane obljube, kar je hromilo proces notranje organizacije in tudi pedagoški pro- ces. Zamujen je bil idealen trenutek za namestitev primernega šte- vila profesorjev en bloc v obdobju navdušenja nad nastankom nove Željko Oset 94 19 ARS, AS 100, š. 1. 20 AMSU, VII, 197a, Zapisniki fak. sej 1920/21, prim. Gašparič, 2010, 138– 142. 21 ARS, AS 100; Biblioteka SAZU, R 46/III-74:2. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 94 države. Pozneje je zaradi prizadevanj za uravnoteženje proračuna potekal hud boj za vsako dodatno namestitev, najprej pri umestitvi postavke v proračun oziroma finančni zakon za posamezno prora- čunsko leto, nato pa je sledilo praviloma večmesečno “urgiranje” za izvedbo imenovanja. Skratka, več kot 80 odstotkov namestitev je bilo opravljenih v prvih dveh letih obstoja ljubljanske univerze.22 Pri obravnavi ruskih kandidatov je prišlo do konflikta interesov: ljubljanski profesorji so kot predstavniki delodajalca pričakovali ta- kojšen organizacijski, raziskovalen in pedagoški doprinos, ruski emigranti pa so poskušali znova pričeti z mirnodobnim življenjem, si zadovoljivo urediti eksistencialno vprašanje, ob jasno zaznavnem koprnenju po vrnitvi v domovino, ko se bo ta osvobodila boljševi- stičnega režima.23 Pomanjkljiva dokumentacija je kljub občečlove- škemu razumevanju predstavljala nepremostljivo oviro procesiranja vlog večine mlajših in neuveljavljenih kandidatov iz carske Rusije. V tej zvezi je potrebno omeniti, da so slovenski profesorji slabo po- znali ruski izobraževalni sistem, ki se je bistveno razlikoval od sred- njeevropskega. Ruski izobraževalni sistem se je tako kot ostali razvil po zgledu francoskega iz 18. in začetka 19. stoletja. Z razliko od pre- ostale Evrope je vojska v carski Rusiji vseskozi ohranila pomembno vlogo v visokošolskem izobraževanju.24 Skratka, v Ljubljani so bili zaželeni profesorji, ki so imeli orga- nizacijske, raziskovalne in pedagoške izkušnje, kar je veljalo tako za Slovence kot za tujce. Zaposlitev slednjih je bilo nekaj izjemnega, posledica pomanjkanja domačega kadra. Tako je Zakon o civilnih uradnikih in drugih državnih uslužbencih iz septembra 1923 dolo- čal splošne omejitve pri zaposlovanju tujcev, tudi tistih, ki so že pri- 95 Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti 22 Vidmar, 1929, 469–482. 23 Prim. Zadnikar, 2015, 105–108. 24 Ciperle, 2010, 17–23. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 95 dobili jugoslovansko državljanstvo. Izjemoma so lahko dobili drža- vno službo tujci, ki so se posebej odlikovali s svojim delom.25 Ob tem je potrebno opozoriti na razlikovanje pri zaposlovanju med češkoslovaškimi in ruskimi državljani na ljubljanski univerzi. Prvi so dobili stalno službo (v današnji terminologiji je to služba za nedoločen čas), ruski državljani pa so postali le honorarni, pogod- beni (kontraktualni) sodelavci. Zanje je bilo jugoslovansko drža- vljanstvo  predpogoj  za  pridobitev  stalne  službe.26 Čustvenemu koraku, s prisego zvestobe novi državi, ni nujno sledila redna zapo- slitev v državni upravi. Zanje se je moral močno zavzeti delodajalec, vendar tudi to ni nujno bilo dovolj. O tem priča primer Vasilija Ni- kitina, ki je 1926 postal pogodbeni redni profesor na tehniški fakul- teti za predmet mineralogija in petrografija,27 1928 pa je ljubljanska univerza predlagala prosvetnemu ministrstvu njegovo imenovanje v naziv redni profesor. V predlogu je univerza poudarila njegov sve- tovni sloves v znanstvenih krogih. Zaradi njegove starosti (61 let), ki je bila nad v zakonu določeno starostno mejo za stalno zaposlitev, je univerza ministrstvo prosila, da naredi izjemo, podobno, kot je to storila pri imenovanju Nikolaja Bubnova (65 let) in Mihaila Jasin- skega (65 let) za redna profesorja na ljubljanski univerzi. Ministr- stvo  je  ostalo  birokratsko  togo  kljub  grožnjam  Nikitina,  da  bo prenehal predavati.28 Država je namreč sredi dvajsetih let posto- Željko Oset 96 25 Drugi člen zakona je določal, da naturalizirani državljani smejo dobiti državno službo šele po desetih letih bivanja in posebni odobritvi držav- nega sveta. Tuji državljani pa smejo biti sprejeti v službo samo kot pogod- beni sodelavci, torej za najdaljšo dobo treh let, s čimer so bili postavljeni v podoben pravni položaj kot državni uradniki v prvih treh letih v državni službi, z izjemo oblike plačila. – Uradni list pokrajinske uprave za Slove- nijo, 12. 9. 1923, št. 299. 26 Vidmar, 1929, 469–481. 27 AMSU, IV, 41/641, št. 305/26/pr. 28 AMSU, IV, št. 41/641, št. 898/28/pr. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 96 poma pričela z zaostrovanjem režima zaposlovanja starejših kadrov, ki so se zaposlili v državni upravi, predvsem zaradi ugodnejšega in radodarnega sistema pokojnin – vsem kandidatom, zaposlenim za nedoločen čas, so praviloma priznali vso delovno dobo, ki so jo opravili v zasebnem sektorju.29 Ljubljanska univerza je vnovič predlagala imenovanje Nikitina za rednega profesorja po sprejemu univerzitetnega zakona, junija 1930, ki je postavljal starostno mejo za upokojitev univerzitetnih profesorjev na 70 let. Nikitina je ljubljanska univerza jeseni 1933, potem ko se je seznanila z imenovanjem ruskega univerzitetnega profesorja, starega 63 let, na fakulteti v Skopju, vnovič predlagala prosvetnemu ministrstvu v imenovanje. Vendar ministrstvo zopet ni sledilo predlogu, zato je Nikitin predaval še nadalje kot pogod- beni sodelavec, verjetno do leta 1940, torej do 73. leta starosti.30 Kot že omenjeno, za  ruske univerzitetne profesorje  in druge ruske emigrante v državni službi, je bil pomemben motiv za stalno zaposlitev nedvomno, zaradi njihove starosti in skromnih prihran- kov ter majhnih možnosti za vrnitev v Rusijo, pridobitev pokojnine. Jugoslavija je namreč vsem državnim uradnikom širokogrudno pri- znala delovno dobo iz obdobja pred nastankom države.31 Drugi po- memben  motiv  za  univerzitetne  profesorje  je  bila  zasedba vodstvenih položajev v organizacijskih enotah. Znova lahko izpo- stavim primer Nikitina, ki ga je fakultetni svet tehniške fakultete novembra 1932 po smrti Karla Hinterlechnerja imenoval za “dejan- skega upravnika” inštituta za mineralogijo, petrografijo in nauk o slojiščih,  formalno pa  je  to mesto prevzel Aleksej Kopilov. Vod- 97 Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti 29 ARS, AS 1931, š. 1053, Beloemigracija v Jugoslaviji 1918–1941. Knjiga II. Beograd 1955, 140. 30 AMSU, IV, št. 41/641. 31 ARS, AS 1931, š. 1053, Beloemigracija v Jugoslaviji 1918–1941. Knjiga II. Beograd 1955, 140. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 97 stvene funkcije so bile pridržane samo za redno zaposlene profe- sorje, zato Nikitin kot pogodbeni sodelavec ni smel formalno prev- zeti vodstvene funkcije.32 Rusi prihajajo! Za zaposlitev ruskih znanstvenikov je obstajal precejšen interes na beograjski in ljubljanski univerzi, manj na zagrebški univerzi. V Srbiji so zapolnili vrzel na takrat sorazmerno mladi beograjski uni- verzi, ustanovljeni februarja 1905, ki je nastala zaradi velike smrtno- sti in težav pri vzgoji akademskega naraščaja kot posledic vojn od leta 1912 dalje, in njene razširitve z novimi fakultetami in programi po vojni.33 Če primerjamo delež ruskih profesorjev na beograjski in ljubljanski univerzi, dobimo naslednjo podobo: Univerza v Ljubljani34 Željko Oset 98 32 AMSU, IV, št. 41/641, št. 523/32/pr. 33 ARS, AS 1931, š. 1053, Beloemigracija v Jugoslaviji 1918–1941. Knjiga II. Beograd 1955, 139–140. 34 Vidmar, 1929, 469–481. 1. oktober 1921 1. oktober 1929 Fakultete Ruski pred. Slovencipred. Delež ruskih pred. v % Ruski pred. Slovenci pred. Delež ruskih pred. v % Filozofska 2 11 10 1 16 4,8 Pravna / 7 / 2 9 15,4 Medicinska 1 2 25 1 5 16,7 Tehniška 1 9 7,7 5 13 21,7 Teološka / 10 / / 10 / 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 98 Univerza v Beogradu35 Na obeh univerzah je bil najvišji delež ruskih profesorjev na teh- niških fakultetah, kar je možno pojasniti s tesno povezanostjo vojske in tehniškega visokošolskega izobraževanja v Rusiji, o čemer sem pisal zgoraj. Večina že v Rusiji habilitiranih univerzitetnih profesor- jev, angažiranih na ljubljanski tehniški fakulteti, je bila v službi pro- tirevolucionarnih formacij in se je z njimi umikala in nato emigrirala v Jugoslavijo. Izjema je Vasilij Nikitin, ki se je iz Rusije 1922 preselil na Poljsko, nato pa 1926 prišel v Ljubljano.36 Delež in število ruskih profesorjev je sredi dvajsetih let pričel upadati tako na beograjski kot ljubljanski univerzi. Večinoma so se profesorji starostno upoko- jili, nekaj pa se jih je izselilo iz Jugoslavije, tudi nazaj v domovino.37 99 Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti 35 Brglez, Seljak, 2007, 11. 36 AMSU, IV, št. 41/641, št. 305/26/pr. 37 Brglez, Seljak, 2007; Vidmar, 1929, 469–481; ARS, AS 1931, š. 1053, Beloe- migracija v Jugoslaviji 1918–1941. Knjiga II. Beograd 1955,  139–152. 1922/1923 število predavateljev 1928/1929 število predavateljev Fakultete ruski drugi % ruski drugi % Filozofska 7 42 14,2 5 52 8,8 Pravna 5 18 21,7 4 20 16,6 Tehniška 13 29 30,9 13 35 27 Agronomska 6 10 37,5 7 26 21,2 Teološka 3 9 25 2 16 11,1 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 99 Kot sem že omenil, so ljubljanski profesorji bolj navijali za češke kandidate, vendar pa se ti zaradi po njihovi oceni neprimernih po- gojev za delo in nerealiziranih obljub niso odločili za prihod na lju- bljansko univerzo ali pa so na njej delovali le krajše obdobje. Ruski profesorji so bili v drugačnem, manj ugodnem položaju in so bili pripravljeni potrpeti, saj so izgubili domovino, sanje o urejenem ži- vljenju in družbenem ugledu po doseženi uveljavitvi v akadem- skem svetu. Zaradi finančne stiske, s seboj (praviloma) tudi niso prinesli znatnejšega premoženja, so bili odvisni, zato se niso spuš- čali v ostre razprave, pri čemer bi posebej opozoril na rektorske vo- litve januarja in februarja 1935. To velja predvsem za profesorje tehniške fakultete, manj pa za profesorje pravne fakultete (Alek- sander Dimitrijevič Bilimovič, Evgen Vasiljevič Spektorski in Alek- sander Vasiljevič Maklecov).38 Željko Oset 100 38 Na ljubljanski univerzi je bil od ustanovitve v veljavi dogovor med šti- rimi popolnimi fakultetami (filozofsko, tehniško, pravno in teološko), da vsaka predlaga izmenično kandidata za rektorja. Prvič je do zapleta pri imenovanju prišlo poleti 1929, ko je medicinska fakulteta zahtevala, da se tudi njo vključi v izmenjavo najbolj odgovornega mesta na univerzi. Njen dekan je za kandidata predlagal takratnega rektorja Milana Vidmarja, ki pa je nato tesno izgubil proti kandidatu pravne fakultete. Spor so zgladili naslednje leto, ko se izvolili kandidata medicinske fakultete. Bistveno večji razdor pa so povzročile nadomestne rektorske volitve v začetku leta 1935, ki so sledile nenadnemu odstopu Frana Ramovša. Nominaciji Jovana Had- žija kot kandidata z največjo podporo na filozofski fakulteti, ki ji je v skladu s tradicijo še naprej pripadala funkcija rektorja, je ostro nasprotovala sku- pina (slovenskih) profesorjev s Francetom Kidričem na čelu, ki je menil, da je treba izvoliti rektorja, ki bo tesno povezan s slovenskim kulturnim življenjem, torej Slovenca. Zanimivo je, kako so glasovali “tujci”: ruski pro- fesorji, z izjemo Evgena Kanskyja, so glasovali za Hadžija, češki profesorji, razen Alojza Krála – edinega neslovenskega rektorja ljubljanske univerze v njeni zgodovini, pa za Maksa Samca, ki je s tesno večino postal novi rek- tor ljubljanske univerze. – Oset, 2015a, 158–163. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 100 Prvič so na seji fakultetnega sveta tehniške fakultete o ruskih kandidatih razpravljali decembra 1920, ko so se odločili, da name- stijo “gospoda Justinijanoviča” kot honorarnega uslužbenca za opi- sno geometrijo. Milana Vidmarja pa so na isti seji pooblastili, da uradno stopi v stik z Aleksandrom von Zelevskim. Očitno so bili pogovori s kandidatom uspešni, saj je prosvetno ministrstvo dovo- lilo sklenitev pogodbe o honorarni zaposlitvi. Pozneje ga je univerza predlagala v imenovanje za kontraktualnega rednega profesorja za elektrotehniko, vendar delovnega mesta, kot izhaja iz uradnih evi- denc, ni prevzel.39 Posledica tega je bila, da je Milan Vidmar ostal edini predavatelj na elektrotehničnem oddelku, zato so se morali študenti po absolviranem četrtem semestru prepisati na strojniški oddelek tehniške fakultete ali pa študij nadaljevati v Pragi, Brnu, na Dunaju ali nemških tehniških visokih šolah.40 V zapisnikih fakultetnega sveta tehniške fakultete v letu 1921 se omenjajo številni kandidati, tako za asistentska kot tudi za vodilna mesta. Izjemno naporen postopek preverjanja primernosti kandi- datov se je na tehniški fakulteti končal oktobra 1921, ko so večino prošenj kandidatov dali ad acta. Med njimi je bilo precej takšnih, ki so jih sicer izbrali, vendar pozneje niso prevzeli delovnega mesta. V nekaterih primerih tudi zaradi dolgotrajnosti postopka in nestrp- nosti kandidatov, ki so si medtem našli bolj ugodno zaposlitev. Za- pletalo se je zaradi šibke komunikacije, nepopolne dokumentacije, zaradi česar v večini primerov sploh ni prišlo do vsebinskega oce- njevanja kandidatov. Najbolj se je nad celotnim postopkom, ki je oviral mirno raziskovalno in pedagoško delo, razburjal Maks Samec. Na seji univerzitetnega sveta oktobra 1921, ko je povzel razpravo iz 101 Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti 39 V Arhivsko-muzejski službi ljubljanske univerze njegova personalna mapa ni ohranjena. 40 Vidmar, 1964, 239. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 101 fakultetnega sveta tehniške fakultete, je ocenjeval, da je večina pri- glašenih ruskih kandidatov neprimernih za akademski poklic. Gre predvsem za osebno razočaranje Maksa Samca, ki očitno ni imel sreče s pridobivanjem že “izdelanih” akademskih predavateljev v rangu redni profesor, ki bi ga razbremenili.41 Samec pa je imel več sreče z ruskimi študenti, med katerimi bi izpostavil Vasilija Isajeviča, ki je pri njem leta 1922 doktoriral z ra- ziskavo o agar-agarju. Od njega je Samec veliko pričakoval, zato ga je tudi predlagal za izvolitev v naziv docent. V predlogu je med dru- gim zapisal: “Pravi znanstvenik, ki z neumorno silo teži pojasnjevati obstoječe probleme,  in  ki  z  dobrim  instinktom uporablja  znan- stvene metode in izdelava nove.” Skratka, samostojen, miren, pre- udaren,  dober  pedagog,  ki  razlikuje  med  kompetencami,  ki  jih morajo študenti osvojitvi postopoma, v fazah študija.42 Kljub temu pa se je v nadaljnjih letih zapletalo pri njegovi zaposlitvi. Cokla pri njegovem napredovanju je bila odločitev, da ne zaprosi za jugoslo- vansko državljanstvo. Zato je po izteku pogodbe, kontrakta, leta 1931 zapustil tehniško fakulteto, se preselil na Češkoslovaško, kjer je kariero nadaljeval v zasebnem sektorju.43 V že omenjeni razpravi oktobra 1921 je fakultetni svet tehniške fakultete sprejel sklep o ustavitvi postopkov za več kot 15 kandida- tov, katerih priimki zvenijo rusko. Skoraj vsi so konkurirali za asi- stentska mesta, razen Maksimova, ki je bil izbran za pogodbenega rednega profesorja. Na ponudbo tehniške fakultete, da bo ljubljan- ska univerza prosvetno ministrstvo zaprosila za soglasje k sklenitvi pogodbe z njim, ni odgovoril. Ob tem so opravili obširno razpravo, Željko Oset 102 41 AMSU, VII, 197a, Zapisniki fak. sej 1920/21; prim. Peterlin Neumaier, 2015, 40–42. 42 AMSU, IV, 19/311, št. 37/prez. 43 ARS, AS 1320, š. 1. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 102 v  kateri  so  razpravljali  o  ocenjevanju  pogodbenih  sodelavcev. Samec je kot kriterij izpostavil stike s kolegi v znanstvenih domih in seminarjih, Rihard Zupančič sodbo publike, Milan Vidmar pa po- skusno predavanje pred profesorskim zborom fakultete.44 Ruski (redni) profesorji na tehniški fakulteti Bolj znane so zgodbe Rusov, profesorjev tehniške fakultete, ki so sprejeli službo in se jim je uspelo uveljaviti kot raziskovalci, peda- gogi, mentorji in organizatorji. To so Dimitrij Vladimirovič Frost (1876–1935), Fjodor Fjodorovič Grudinski (1876–1959), Aleksej Ko- pilov (1877–1965), Evgen Josipovič Kansky (1887–1977), Ignacij Ni- kolajevič von Majdel (1875–1930), Aleksander Nikolajevič Mitinski (1875– ?) in Vasilij Vasiljevič Nikitin (1867–1942). Omenjeni profe- sorji so bili ob koncu prve svetovne vojne v svojih najboljših aka- demskih letih, najstarejši Nikitin, rojen 1867, je bil star nekaj čez petdeset let, večina drugih je bila rojenih sredi sedemdesetih let, torej starih okoli štirideset let.45 Najhitreje se je v novem okolju “udomačil” najmlajši med njimi Evgen Kansky, ki je odstopal od drugih tudi po tem, da je že po prihodu v Jugoslavijo leta 1920 imel češkoslovaško državljanstvo in da se  je poročil s Slovenko, Ano (Anko) Mayer. Kansky je postal redni profesor na ljubljanski medi- cinski fakulteti. Pred tem je bil zaposlen v kemijskem oddelku (ke- mijski inštitut), ki je sodil v ustroj tehniške fakultete, s katerim je ostal povezan po habilitaciji, zato ga upoštevam v tem pregledu.46 Kansky je naredil najboljšo kariero, če kot kriterij upoštevamo zasedbo izvršnih mest na univerzi, saj je bil štirikrat izvoljen za de- kana in štirikrat za prodekana Medicinske fakultete. Drugi ruski 103 Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti 44 AMSU, VII, 197a, Zapisniki fak. sej 1920/21. 45 Brglez, Seljak, 2007, 45–68. 46 ZAL, LJU 374, š. 1, m. 1. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 103 profesorji, povezani s tehniško fakulteto, niso nikoli zasedali mesta v ožji upravi. Največ v tem pogledu sta dosegla Frost in Kopilov kot upravnika inštituta: Frost je bil upravnik inštituta za rudarsko mer- jenje, Kopilov pa inštituta za rudarstvo, novembra 1932 je bil for- malno tudi upravnik inštituta za mineralogijo, petrografijo in nauk o slojiščih, dejanski vodja pa je postal Nikitin, ki kot pogodbeni so- delavec ni izpolnjeval formalnih pogojev (redna zaposlitev) za prev- zem funkcije.47 Znak vključenosti za ruske univerzitetne profesorje v novo okolje je bila pridobitev jugoslovanskega državljanstva, ki hkrati izkazuje njihov interes po integraciji in interes Univerze kot delodajalca. De- lodajalec je moral podpreti vlogo za pridobitev jugoslovanskega drža- vljanstva, nato za pridobitev redne zaposlitve, napredovanja ter s tem povezane državne pokojnine. Frost je postal državljan junija 1924, Grudinski marca 1925, Kopilov 1927 in Nikitin 1928. Nikitin, ki je v Ljubljano prišel jeseni 1925, torej med zadnjimi ruskimi profesorji, je imel težave pri pridobitvi državne službe,48 ker je presegal starostno mejo, ki jo je zakon o državnih uslužbencih za stalno zaposlitev dolo- čil na 60 let. Pomagalo ni sklicevanje na določilo 28. člena finančnega zakona za leto 1933/34, ki je dopuščal prevedbo kontraktualnih pro- fesorjev in njihovo imenovanje za ukazne uradnike na račun kredita za kontraktualno osebje, torej za stalno zaposlitev, niti na uporabo tega določila na fakulteti v Skopju. Prosvetno ministrstvo se je v nje- govem primeru togo postavilo na spoštovanje uradniškega zakona.49 Ruski profesorji na tehniški fakulteti so bili priljubljeni pri kole- gih in študentih. Veljali so za mirne in delavne raziskovalce.50 Sloveli Željko Oset 104 47 AMSU, IV, št. 41/641, št. 523/32/pr. 48 Brglez, Seljak, 2007, 45–54, 65–68. 49 AMSU, IV, 41/641,št. 492/33/pr. 50 Brglez, Seljak, 2007. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 104 so kot dobri kolegi, čeprav se med seboj niso vedno najbolje razu- meli.51 To potrjuje primer izjemne kolegialnosti Nikitina, profesorja, ki je imel precej smole pri ureditvi svojega položaja na ljubljanski univerzi. Kot osrednja avtoriteta mineraloškega inštituta se je zavzel za izvolitev Ljudmile Mantuani Dolar za privatno docentko (izvo- ljena marca 1937), nato pa ji je prepustil del svojih predavanj, s čimer ji je želel omogočiti zaslužek v obliki avtorskega honorarja. Izjemno kolegialna poteza do mlade znanstvenice, ki je pred tem več let de- lala za skromen honorar kot asistentka, je naletela na odpor pri štu- dentih. Zveza strokovnih klubov  tehniške  fakultete  je maja  1937 protestirala proti dodelitvi predavanj prof. Vasilija Nikitina kandi- datu brez javnega razpisa. Nikjer sicer ni omenjeno ime novoime- novane privatne docentke, vendar ni dvoma, da gre zanjo. Nikitin, ki je študentom pojasnil, da bo Dolarjeva postala “administrativna moč” na fakulteti, je prejel opravičilo od študentov, ki pa so dosegli svoj cilj – da je njihov predavatelj ostal prof. Nikitin.52 Konec druge svetovne vojne, osvoboditev in čistko na ljubljanski univerzi so dočakali trije ruski profesorji, povezani s tehniško fakul- teto: Grudinski, Kopilov in Kansky. Grudinski je bil avgusta 1945, star 69 let,53 upokojen, Kansky, star 58 let, postavljen na razpolože- nje,54 Kopilov, star 68 let, pa je obdržal zaposlitev na ljubljanski uni- verzi vse do leta 1956, torej do 79. leta starosti. Kopilov je službo obdržal zaradi strokovnih kompetenc (konstruiranje nepropustnih jamskih vrat) in vzgoje ustreznega strokovnega naraščaja, ki bo so- deloval pri izvajanju strategije gospodarskega razvoja, temelječe na težki industriji.55 105 Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti 51 ARS, AS 1931, Lm, š. 102, 199513–4. 52 Oset, 2015b, 207–209. 53 AMSU, IV, 16/272, K-24/3. 54 ZAL, Lju 374, š. 1. 55 Zwitter, 1957, 293–294. 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 105 Bibliografija BRGLEZ, A., SELJAK, M. (2007): Ruski profesorji na Univerzi v Lju- bljani. Ljubljana, Inštitut za civilizacijo in kulturo. BRGLEZ, A., (2015): “Ruski znanstveniki v Kraljevini Jugoslaviji”. Monitor ISH, XVI/1, 151–176. CIPERLE, J. (2010): “Naravoslovje in tehnika na univerzah oziroma visokih šolah od 16. do 20. stoletja”, v: Ciperle, J., Tehniška fakulteta Univerze v Ljubljani 1919–1957. Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 11–28. DEKLEVA, T. (2010): “Tehniška fakulteta ljubljanske univerze”, v: Ciperle, J., ur., Tehniška fakulteta Univerze v Ljubljani 1919–1957. Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 31–48. DOLENC, E. (2005): “Vprašanje ljubljanske univerze”, v: FISCHER, J., ur. et al., Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848– 1992: I. Mladinska revija, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 285–287. DOLENC, E. (2010): Med kulturo in politiko: kulturnopolitična raz- hajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino. GAŠPARIČ, J. (2010): “Češkoslovaški konzulat v Ljubljani (1920– 1939), v: Gašparič, J., ur. et al.: Slovenci in Čehi: politika-družba-go- spodarstvo-kultura. Nová tiskárna Pelhřimov, Inštitut za novejšo zgodovino, Praha, Ljubljana, 133–150. OSET, Ž. (2010): “Nostrifikacija premoženja po prvi svetovni vojni s poudarkom na območju sodnega okraja Maribor”, v: Oset, Ž., ur. et al., Mesto in gospodarstvo: mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju. Inštitut za novejšo zgodovino in Muzej narodne osvoboditve Mari- bor, Ljubljana, Maribor, 77–137. OSET, Ž. (2011): “Pogled katoliškega in liberalnega tabora na usta- novitev Univerze v Ljubljani od prevrata do oktobra 1921”, Prispevki za novejšo zgodovino, 51, št. 1, 63–76. Željko Oset 106 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 106 OSET, Ž. (2015a): “Izvolitev Maksa Samca za rednega člana Akade- mije znanosti in umetnosti v Ljubljani maja 1940”, v: Stanovnik, B., ur. et al., Maks Samec (1881–1964): življenje in delo. Slovenska aka- demija znanosti  in umetnosti, Slovensko kemijsko društvo, Lju- bljana, 147–163. OSET, Ž. (2015b): “Slovenske znanstvenice in njihove možnosti za akademsko kariero v obdobju Kraljevine SHS/Jugoslavije”, v: Šorn, M., ur. et al., Žensko delo: delo žensk v zgodovinski perspektivi. In- štitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 195–214. PETERLIN  NEUMAIER,  T.  (2015):  “Življenjepis  Maksa  Samca (1881–1964)”, v: Stanovnik, B. ur. et al., Maks Samec 1881–1964: življe- nje in delo. Kemijski inštitut in Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 17–66. RAVNIHAR, V. (1997): Mojega življenja pot: spomini dr. Vladimirja Ravniharja. Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, Ljubljana. STIPLOVŠEK, M. (1995): “Vloga dr. Karla Verstovška pri ustanovitvi slovenske univerze leta 1919”, Časopis za zgodovino in narodopisje, 66, št. 2, 292–311. Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo. VIDMAR, M., ur. (1929): Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Rektorat univerze kralja Aleksandra prvega v Ljubljani, Ljubljana, 1929. VIDMAR, M. (1964): Spomini: prvi del. Založba Obzorja, Maribor. ZADNIKAR, G. (2015): “Ruski znanstveniki na ljubljanski univerzi, ruski umetniki v našem gledališču: kulturno in znanstveno življenje v emigraciji”. Monitor ISH, XVII/1, 103–120. ZWITTER, F., ur. et al. (1957): Univerza v Ljubljani: biografije in bi- bliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev. Rektorat Univerze v Ljubljani, Ljubljana. 107 Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 107 Arhivski viri: Arhivsko muzejska služba (IV-Rektorat, VII – Tehniška fakulteta) Arhiv Republike Slovenija (AS 100 – Vseučiliška komisija, AS 97 Mi- nistrstvo trgovine in industrija, AS 1320 – Bilimovič Aleksander, AS 1931 – Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS) Biblioteka SAZU (R 46) Zgodovinski arhiv Ljubljana (Lju 374 – Evgen Kansky) Željko Oset 108 05 - ZeljkoOset 20.10.2016 13:45 Page 108