je z vso pravico, kakor nekoč Ivan Cankar v »Beli krizantemi«, samozavestno izpovedal svojo umetniško in življenjsko izpoved, ko je zapisal:
»Pri taki zaslepljeni zmešanosti pojmov stojim v naši književni »krčmi popolnoma osamljen in nimam v roki druge svetlobe nego svojie lastne slutnje. To oljenico nosim na svojih dlaneh skozi mračne prostore že leta in tako se premikam, popolnoma sam, med plezanjem grdih in odvratnih senc že več let naprej, imajoč pred seboj nekaj Kranj če vičevih pesmi, Matoševih feuilletonov in Nazorovo liriko. Mogoče se bom zadušil kje v kakšni po-nikvi našega književnega podzemlja, toda da bo na kraju, kjer bom utonil, ostalo nekaj knjig kot skromno znamenje, da sem se tam jalovo potopil, to je gotovo ...
... Že davno, v času »Plamena«, sem nekoč zapisal, da ne vem, če sem volk, toda da nisem književni dvoživkar, mi je bilo že takrat jasno. Po tem, kako intenzivno raste lajež okoli mene, se mi zdi, da vohajo ti stvori volka. Zares! Petofijeva pesem o volkovih je prva globoka vzpodbuda, da sem začel pisati. Tudi danes mislim, da je bolje krvaveti lačen in nastreljen, kakor Petofijev volk, nego lajati na verigi. ..«                                      (Dalje}
NEMŠKA PESEM
BERTOLD   BRECHT  —   BORIS  RIHTERŠ1 Č
O časih velikih sem slišal besedo. (Marija ne jokaj!) Trgovec bo dal na kredo.
O časti se spet govori.
(Marija ne jokaj!)
V omari potrebne so druge reči.
O zmagah so spet govorili. (Marija ne jokaj!) Mene ne bodo dobili.
Vojaki si iščejo slavo.
(Marija ne jokaj!)
Če vrnem se kdaj,
se vrnem pod drugo zastavo.
15?