MIADI OB KRKI
glasilo pionirskega odreda in mladinskega ak
im gorjanskega bataljona osnovne šole grm
•n«vij««-n	novo mesto
Št. 1fi/1











UVODNE BESEDE
Pred nami je prva številka letošnjega glasila. Namenjena je vsem šolarjem naše šole in v njej so -zbrani vsi boljši prispevki, ki so našli pot v našo skrinjico. Moram reči, da jih je bilo • veliko in zato nismo mogli vseh objaviti.
Literarni krožek in uredniški odbor sta posvetila temu glasilu najmanj mesec dni dela. Vsak teden smo izpraznili skrinjico in razdelili prispevke po vsebini. Posamezni uredniki so prebrali prav vse spise, ki so sodili v njihovo področje in izmed njih izbrali najboljše in najbolj zanimive. Lahko si mislite, kako težko delo. so imeli! Šele nato jih je dobila, v roke naša tovarišica mentorica in jih jezikovno popravila. Potem sta priskočila na pomoč še tehnična urednika in -tovarišica za likovni pouk.in glasilo dopolnila z ilustracijami. Zdaj je pred varni. Upamo, da vam bo všeč.
Prve strani so posvečene sestvkom z vojno tematiko. To so spisi, s katerimi so literati naše šole na lanskem drugem festivalu pionirskega proznega ustvarjanja Jugoslavije v Bi jeli zastopali Slovenijo. Teh deset spisov je bilo branih na tem festivalu in posebno pozornost je vzbudil .sestavek V borbo štirinajsta, juriš! Marjete Derlink, Škoda bi bilo, če bi se izgubili, zato smo jim namenili prostor v tej številki glasila.
Naslednjo številko nameravamo izdati ob 25. maju z naslovom Novo mesto trideset let .po vojni. Sodelovali'boste lahko vsi, navodila vam bomo dali ob pravem času. Želimo, da bi bila skrinjica zopet tako polna, kot je bila tokrat.
Na koncu vam.še v imenu literarnega krožka čestitam ob prazniku republike, mi pa ji poklanjamo to darilo.
Marjana Božič, glavna urednica
BILO JE NEPOZABNO
Kakor prejšnje leto je tiil tudi letos v Bi jeli v Črni gori festival jugoslovanske pionirske proze, podobno kot je festival pesnikov vsako leto na Ohridu. Letos pa nas je za predstavnike . Slovenije za ta festival Zveza prijateljev mladine Slovenije izbrala na podlagi preteklega dela in to je bila za nas največja pohvala.
Zvedeli smo,_ da je tema, s katero se bomo na festivalu, predstavili, NOB. Vsi člani literarnega krožka smo začeli z delom.
Cel april do 1, maja smo pisali spise, popravljali in zopet pisali. Vsi smo imeli možnost, da pridemo v ožji izbor. Žal pa nas je smelo v Črno goro samo deset in v veselje tistih,, ki smo bili izbrani, je kanila žalost zaradi ostalih, ki so se prav tako trudili
26. maja smo odpotovali na štiridnevni obisk v Boko Kotorsko. Potovali smo z letalom, vsi' prvikrat, 'zato je bilo tudi to enkratno doživetje. Gostoljubni domačini Bi jele so nas sprejeli v. svoje domove. Razkazali ' so nam majhno, a čudovito Bi jelo..
Najbolj naporen dan je bil dan festivala. Predstavniki vseh avtonomnih pokrajin in republik so brali svoje spise. Žirija je -spise ocenila, posebno, zanimanje je zbudil spis Marjetke Lerlink, ki je dobil 4. knjižno nagrado.
Ogledali smo-1 si enega'največ jih dokov v Evropi, obiskali Lovčen - biser Črne gore, Njegoše - rojstni kraj Petra II. Petroviča Njegoša, črnogorskega vladike, ki 'je napisal znam pesnitev. Gorski venec. Ogledali smo si Cetinje in muzej črnogorske' preteklosti ,
30. maja smo se težko poslovili od lepotice Jadrana - Boke Kotorske in gostoljubnih Črnogorcev, ki jih ne bomo pozabili.
Mojca Janžekovič,
1
HVALA VAM!
Brežine ino tišino kraljestva prebuja po čiB še dreves kali pesein mopeda koraka. Vse p'e tako lepo: ta siva deblaj zeleni mak in komaj slišen šepet vetra, Vi nazrian-pa-pomlad. Misli se mi prepletapo, a nenadoma ... „Resk!” Pod nogami poči suka veja ... Hekote mi zastane korak . in zazrem se v temna tla-pod sekop, v zeleni mak in množico črnik mravelp, ki kite vsaka svopo pot. Zazdi se mi, da v dalpi čupem treskanpe franat in drdranpe krezostrelk, brnenje črnik ptic na neku in ukazupoči vlas suroveva moža s kljukastim križem na kapi:
jjLoss, loss!"
Fpe p'e že vse to! Fpe so strašne pošasti, ki so rušile domove!
Kako sem srečna! Kako .zelo mi pe "lepo, da živim v sončni -deželi in sem bre.z skrbi! Skorap' nikoli ne pomislim na vse -to, čemur pravimo mir!
Kap, ko bi ... ko bi me zputrap' namesto budilke zbudilo treskanpe p-ranat in brnenpe črnik ptic na nebu, ko bi bil namesto poste-Ipe krap mene kup ruševin in trupla ljudi! l\Te, ne ... samo tep-a ne
Koliko zma^, koliko napadov, koliko žrtev pe kilo treba, da pe bil tupec pre/man s te zemlpe, koliko trdne volpe, da se pe vse to kar z da p uživamo, zgradilo! Kdo ve, kolikokrat pe dal ta vozd zavet pe praditelpem naše prikodnposti! Koliko vroče krvi iz src tistih, ki so predanpali uničevalce 1 publ pene dežele, pe popilo to zemlpo, po kateri zla p brezskrbno hodim, zemljo-, ki so po tupci stoletpa oklepali y-svope okove, po teptali in uničevali, pa pe ■ niso movli ukrotiti.
2
Lepo je "biti svoboden in o vojni-samo noslušati, lepo je jokati.s^mo. ob filmih in knjivat, toda ...
kje so zdaj'milijoni borcev, kje so možje naše revolucije, kje so graditelji našega življenja? Zemlja, s človeškim sokom prepojena, s trupli množic nahranjena, kako zelo si lahko ponosna na svoje sinove, na njihovo upanje v lepšo bodočnost j.n/neizmerno voljo do boja, do rešitve zasužnjene dežele ...
kako smo jim hvaležni! Da lahko poslušamo blago pesem v doma-
• • ‘ \
či besedi, da lahko brezskrbno snoznavamo skrivnosti živlHenia in. so nam odprte vse poti v svet, se imamo zahvaliti njim, našim zvestim borcem. Pa vendar ... Nehote se mi zopet, bakor muha v pajkovo mrežo, zaplete misel, zakaj so nas tujci sovražili, zakaj nosili v srcu željo po uničevanju-- in so nas zatirali. Ponosni smo na junaško, s srčno.krvjo zgrajeno pot, ponosni na tiste najmlajše- borce, naše zemlje, ki so žrtvovali zanjo vse;- takih ne pozna nobena revolucija. Živeli so življenje za zmago; živeli in upali so v sončno pomlad; iskali so prostor pod svobodnim soncem tudi za svo-i narod.
Sovrag je bil pregnan in stoletja boja za pravico so postala zgodovina, toda naš narod bo vedno nosil v srcu spomin na tisoče žrtev nasilja, na tisoče lučk v meglenem jutru, ki so nam prižgale dan in razgnale sive meglice.
lepo nam je zdaj in ne želimo več boja. Srečni smo, da imamo to, za kar so milijoni prelivali kri, za kar je mili,ionom usihala luč sonca in modrina neba.
Sprašujem se, kako so vse to zmogli, kako so brez kančka strahu darovali domovini življenja, najlepše, kar nam je dano! kakšno neizmerno sovraštvo in ljubezen so nosili v srcu!
ko se v gozdu zmrači, ko vem, da moram domov in-lahko živim svobodno življenje, se mi nebote iz prsi izvije tiba, tibcen glas;
Hvala vam!"
Moica Nared
SKRIVNOSTNA PRIPOVED GORJANSKE PUKVE
Sprehajam se po moiih Inubl.neniP vorian-fekib hribih. Se sama ne vem, zakai so.mi tako tesno prirasli k srcu, ssakai iih ČU' tim, kot bi bili delček mene.
Zamaknjena stopam po zelenem, mabu opojnih vozdov in opazujem prebujajočo se
pomlad v drevesnih krošnjah bukev. Vesna se šele prebuja ... Se vsa zaspana je
in nežna, kakor dete, ki je pravkar' izpustilo materino krilo. Plaho in negotovo stopicajo sončni žarki, obsvetljuje jo pravkar zelenečo travo in prebirajo sPeče veje dreves, ki šele dobivajo prve liste. Zares je lepa pomlad v teh vozdovih! S svojimi tisočerimi lepotami mi prodira v dušo in prevanja turobne misli iz nje. Vse je tako nežno .in ljubko, kakor bi gorjanska vila odela naravo v svojo tančico.
Povied se mi ustavi na visokem, mogočnem drevesu in še isti hip se mi	zazdi, da	stoji	pred mano	izkušena, siva in zpubana starka. To ni	starka, kakršne	srečujemo	dandanes na ulicah. Pred mano
stoji izkušena žena, z visoko dvignjeno vlavo, s pokončno držo in s ponosom v toplih očeh. -Ponos in vse to ji je ostalo kljub starosti in kljub trpljenju.
Sedem pod to bukev, zaprem oči.z dlanmi in prisluhnem skrivnostnemu šepetu njene krošnje. Tihe, tihe so te besede in natanko prisluhnem, da lahko ujamem njihov pomen.
„Vedite dobro,	da tu	včasih ni	bilo tako. Včasih ...? Da, za
vas mlade	- včasih!	Toda zame je to	še vedno danes, še vedno v no-
4
čeii vidim borce Gorjanskega bataljona, še vedno sem z njimi.
Sedijo ob ognju, drug ob drugem. Tišina ... Vsi molčijo. Toda iz njibovib oči je mogoče razbrati več, kakor bi povedale >>63616.-Njihovi pogledi žare v svetlem oglju ir ..upanju, da bo nekoč lepše.
Vsi so kot ena velika-družina. Na videz so tako različni,•toda njihove duše šo združene. Združene so v eni sami sveti misli, v misli na lepše dni, v misli na svobodo. V mislil potujejo daleč, daleč ... Mlad fant tam na robu temačne vrape najbrž misli na dekle, mož na ženo in otroke ... Vsi' so prežeti s silnim hrepenenjem,s silno vero, z upanjem srečno prihodnost.
Živo imam pred očmi dan, ko so .gorjanski borci pomagali osvoboditi Belo krajino, to prelepo deželo, deželo belih brez-in zlatih . src. Skupaj z njimi sem delila veselje, srečna sem bila., ko sem videla neizmerno srečo v njihovih očeh.
Ko so zvečer v grapi spet zakurili ogenj, ni bilo tišine. Živahni pogovori in obujanje dogodkov iz minule borbe so-kalili nočni mir. Tudi ogenj je tistega večera gorel bol p■plameneče, bolj svetlo. 'Vse je bilo' nekako svetlo, osrečujoče, kakor da bi tudi narava vedela, kaj se dogaja v srcih borcev.
Skupaj z junaki gorjanskih gozdov sem trpela, delila z njimi, vesele in žalostne trenutke. Veselila sem se njihovih zmag, njihovih uspehov in skupaj z njimi s solzami močila s krvjo prepojeno z emlj o.
Vsi so bili, kot da so moji otroci, kot da tudi jaz nosim polovico njihovega trpljenja. Neznansko sem jih ljubila prav zato, ker so bili prežeti z ljubeznijo do domovine, ker njihova srca niso poznala strahu, niso vedela za >udD>i1o. Borili so se samo s sveto ljubeznijo do~ .domovine, do teh naših krajev pod-Gorjanci in z željo, da ohranijo to, kar so nam priborili že -pradedje."
Šelestenje v krošnji -stare bukve ponehuje in že mislim., da se bo počasi zgubilo v vetru. Toda še enkrat slišim besede, tokrat
5
močne, glasne ... Zdi se mi, da govore vsa ta drevesa, da ista misel preveva ves svet;
„Mladi, z zlatimi črkami si zapišite v srce, da ta zemlia, ti prelepi gozdovi in pokra,line širom naše zeml.ie^niso kili prikor.leni z lakkoto, da ie kilo za to, kar imamo danes, potrebno tisoče . žrtev in da na(ilepši sadovi zrasteio tam, kper ie kri naokoli prepojila vrudo. Zapomnite si to, skrijte te kesede nekam na dno srca! Čuvajte to, kar so nam prikorili naši partizani in ljubite svojo tisočkrat teptano in zaničevano domovino!"
S temi : besedami, ki so se kmalu zarubile pod svobodnim soncem in ki jih je vetar raznesel naprej, je zaključila gorjanska kukev svojo pripoved.
Spet se zavem ... Krop: mene je spet tišina in klažen mir.
Vojni čas iz/zine. Še enkrat z dlanmi pobožno povladim skorjo te bukve in odidem s sporočilom v srcu domov, da ki tudi brusim mladim sporočila njene besede, ki so se mi sveto vtisnile v srce.'
Metka Gal
V TIŠINI KOČEVSKIH GOZDOV
Gozdovi! Obširni vozdovi! Krošnje dreves zastirajo soncu pot do zemlje, a vseeno tu in tam kak sončni pramen prodre v srce zelenega vaja. Ptice vesele uživajo v naravi, živakno se spreletavajo po krošnja! dreves in vsaka žvrvolj. svojo pesem. Prvi pomladanski žarki prebude teloh, ki so zaspano pomane trudne oči in-razpre svoj snežno keli cvet, ki je podoben beli nevestini■obleki. Prvi zvončki zasuano odrinejo listje in prilezejo na .plan, kjer jih pozdravijo topli po-
- 6 -
raladanski žarki. In prve trobentice sramešl-iivo pokuka .io izza-grmičev,ia. Nekatere ostanejo rumene, drup-e pa zardijo, ko opazijo, kako prijazno se jim smehljajo zvončki. Sredi te lene prebujajoče.se narave se znajde človek. Človek - del narave, pa vendar se zdi, kot da ne sodi. med ta drobna bitja, ki so čudovito delo narave.
Toplo sonce te vabi ven, ven iz mesta, na svež zdrak, v to lepoto.
Ko zagledaš obširne kočevske pozdove, se ti zdi, da od tam ni izhoda. Kamor popledaš, povsod pozdovi,.V osrčju teh je skritih mno-po barak. Nekatere se stiskajo v pručah, kot da bi jih-bilo strah, zopet drupe pa so bolj na samoti, oddaljene od ostalih, da se ti zdijo kot stražarji. Raztresene so med drevjem in skalami, da jih od daleč skoraj ni videti. V eni teh barak je bil plavili šbah slovenske partizanske vojske, saj je bilo tu prvo osvobojeno ozemlje v Sloveniji. To je Baza 2o. Sovražnik je junija 1°42. leta zbral" mnogo sil in usmeril sem veliko sovražno ofenzivo, imenovano roška.
Tu so se dogajala velika grozodejstva. Sovražnik je dobesedno ffpre-česal” vso Dolenjsko in Kočevski Rop, vendar Baze 2o ni-odkril.
Preveč je bila skrita v zelenem osrčju kočevskih vozdov.
V bližini Baze 2o je ravno tako dobro skrita bolnišnica Jelen-dol. Tu so v roški ofenzivi skrili ranjence. Kasneje s.o tu zgradili bolnišnico z imenom Pugled, vendar so jo oktobra 1°43 fašistični krvniki odkrili in požgali. -Na to nečloveško dejanje nas danes na tem mestu spominja spomenik.
Na Bazi 2o skriva vsaka baraka v sebi svoje skrivnosti, svo.ie resnice.,Vse se ti zdijo kot skrivnostni otoki, ki skrivajo v sebi nekaj, česar marsikdo ne more doumeti; bogastvo resnične zgodovine majhnega.naroda, ki je majhen, a ima velikega duha. Naroda, ki se ni dal zbrisati s karte sveta. Skrivajo muke bolnikov, grozotne krike ob operacijah brez narkoze, znojne kaplje kirurgov ... Tu se je.v 2F lesenjačah kovalo bratstvo in neločljivo prijateljstvo.
Spreha.iam se med temi kočami in slednjič stopim v karako, na kateri ,ie napis OPERACIJSKA SORA. Koman mo,ia no^a. prestopi nrap-, me spreleti mraz. Zagledam belo mizo in ob n ,i e i stol, omaro z zdravili na man.iši mizici pa kirurško -orodne. Vse ie preprosto, primitivno. Tu vlada mir, ki ie strašen. In tu-ie tišina, da n’o slišiš. A se v hipu zgrozim! Zaslišim močan krik,- Zdi se mi, da se kar nanre,i ponavlja in votlo odmeva med zidovi. Z ^mozo v očeh se zavledam v operacijsko mizo in zdi se mi, da vidim na mizi človeka, katereva -obraz je mrtvaško bled, na čelu pa mu stojijo velike znojne kaplje.
Iz razmišljanja me predrami mama, ki pravi, da vremo.
Dalje sem hodila zamišljena. Kar naprej sem slišala krike iz kirurške sobe in vsak povrad v barakah me ie navdajal z vrozo.
Sonce zahaja za obronkom vozda. Njevova zarja je krvavo rdeča in zdi se, da tudi on čuti z mano, da tudi on premišljuje o vrozo-tah vojne. Zdi se, da praviš
I(Da, dekle! Videl sem, kaj se je nekoč dovajalo tu. In v moji rdeči zarji si lahko zamišljaš le majhen del krvi, ki je bila preli ta za svobodo, kajti koliko so ljudje pretrpeli za svobodo in koliko krvi je bilo prelite zanjo! Ne, tega se ne da. povedati, ne narisati! Tega si ne moreš niti zamišljati, če nisi doživel!"
Stemnilo se je, gozd je-dobil strašno podobo. Črne sence-so se mi zdele kot grozne prikazni. Hodim po ozki stezici, sama sem, de'~ leč za domačimi. Toda moje misli so tam, med lesenimi barakami in v daljavi še vedno slišim krik iz operacijske sobe, ki odmeva po gozdu in se odbija od skal.
Andreja Žvevlič
- 8 -
SLIŠALA SEM NJIHOV POGOVOR
Sonce ie opravilo svoio vsakdanjo not in utrujeno iz^inialo za foro. Zelena Irka se ,ie ivrala z 'brzicami kot otrok z maminimi kodri, ki mu ponavaiaio v zibelki. Zadnji sončni žarki še enkrat, nežno ob lameio vrb snomenika nad Žužemberkom, kot mama, ki z lahno roko boža svo,ieva otroka po licu. Jaz pa. sem poslušala in dib mi ?e zastajal;
t,Postavili so.me v spomin vam, ki ležite pod meno.i, vam, ki niste mislili nase, samo da bi zmavala pravica. Vame so vklesali vaša imena, tisoč dvesto imen in vsako ime pomeni eno živl.ienie, ki je ugasnilo za svobodo.”
„Tebe še ni bilo takrat, spomenik, ko smo na tem hribu' kurili, taborni o^enj, ko se je razlegala pesem zrnate," se.je oplašil partizan iz probnice. ,fZadrdrala je strojnica, še krik, potem pa je za večno zamrl plas v grlu.”
„Tedaj sem mislil na ostarelo mater, ki mi-je podarila življenje, na ljubljeno dekle, ki sem jo nosil"v srcu,” povzame drugi.
„Mene je morila misel na družino, ki so jo odvedli v taborišče, ker sem jaz, -n-jihov oče, hotel ohraniti materin jezik, želel doseči pravico ...”
stTudi jaz vem zgodbo, pa čeprav sem le kamen, ki nima srca. in ne oči, da bi objokoval usodo, ki je morila naš narod. Spominjam se žene, ki mi je prinesla droben-šopek spominčic, sinjib bot njene oči. Solze so ji tekle po bledem, shujšanem licu, na katerem se je že poznala pot življenja, katerega čaša je bila polna žalosti. Hlipa je je obujala spomine?
_ o _
,0, brat mo,i? zakai si odšel y bost o prav teda.i, ko sem te na.]boli potrebovala, ko ni bilo ne očeta ne matere, da bi me tolažila? Saj vem, ljubil si domovino in hotel sl jo rešiti s\iženjstva. Pa zakaj ravno ti, saj si imel šele petnajst let in še nisi okusil sladkosti življenja! Po vojni-te ni bilo nazai in ko sem od sosede zvedela, kaj se je zgodilo ... Nikdar več ne bom videla tvojih igrivih oči in ne smejočih ustnic,”'
Veter je zapihal skozi gozd in listje je zašelestelo;
„Vaše oči .so bile odsev trpljenja slovenskega naroda, naroda, ki so ga preganjali kakor steklo zver, ki naj nikjer ne najde svoje votline - zavetja. Bili ste kakor cvetoča jablana, katere cvetove, je odnesel vihar. Toda cvetovi so rodili čudovit sadr iz tega nlo-da je zrasla jablana, iz nje pa zopet novi cvetovi ..."
Govoril je, kot da jim poje uspavanko pred nočjo. V samoto večera sem zahlipala:
„In vas, ki niste dočakali plodov svojeva dela, ne bomo nikdar-pozabili. Ne moremo in nočemo vas pozabiti, saj smo vam hvaležni za vse, za življenje, za mladost!”
Alenka Suhadolnik
BOPILI SMO SE ZA ISTO STVAR
Stare, lesene stopnice so polne grč. Stopam po njih in-oblaki prahu se vzdigujejo proti meni.■Stopnice pa pojejo svoj večni: t,Škrip, škrap!” Preskakujem kar po dve, da bi se izognila prahu, a. ne gre in vedno h uje kiham. Težko diham, zato sem srečna, ko se ustavim-pred vrati, ki pa so nizka in istega porekla kot stopnice: prašna, okovana
- lo
z železom. Odrinem ,]ih in vstopim.
Povsod pajčevina, srebrno bela in zlatorumeni prameni svetlobe je presinja jo kot strele. -Vdrla sera v to kraljestvo samo iz radovednosti, ki mi ne da miru. Potem.-se ozrem po predmet ib, ki pa so vsi posuti z lesketajočim se prabom. Stepam, pravzaprav drsam po tleh in se z raziskovalno radovednostjo pomikam proti velikanski omari.
Vzamem stol? čudovit primerek, vetovo last mo jeva pradeda. Stopim na rdeč žamet in-se ozrem po omari. ,}01obus!" skoraj kriknem s pridušenim.-glasom. Hočem ga povleči iz omare, a.me ustavlja kup starih knjig. Vse pometem na tla in čisto pozabim, da sem prišla pravzaprav po te moje najljubše prijateljice.
Trdo zaropota po tleh. Sklonim se in poberem čuden predmet. TJe-kakšno stikalo, luč pri baterijah, vse skupaj-zavito v skoraj preperel papir. Odvijem in takoj ugotovim; radio. To bo nekaj zame!
A na papirju, polnem različnih madežev, piše z obledelo pisavo; nFronta se umika. V četi vse v redu.”
Navdušenje raste v meni in trden ie v meni sklep, da radio čimprej raziščem. Zopet se >orim s prahom, stopnicami, čez nekaj minut pa končno stojim na trdnih tleh in si ogledujem radio.
Usedem se po svoji stari navadi kar na tla in primem radio.. Star je in težak, težijo ga spomini, globoko, sirupa j z nio so zariti v vsako razpoko. Radio molči in-me spravlja v zadrevo. Kako bi bilo, če bi bila vojna in bi jas ...
Sedim za mizo. Poleg mene sedi kurir. To je prijatelj mo jeva očeta, ki drugače vedno nosi baretko. Zdaj pa čepi- na njegovi glavi kapa, ki nima nič skupnega s spogledljivo baretko. Na. njej se ko-=-šati rdeča peterokraka, zvezda. V našem brlogu vlada mučna tišina, v zraku JE NEKAJ, bi rekel kdo, ki ima več izkušenj kot jaz. Nekdo šili svinčnik, potem se sliši cvileče, neenakomerno škreblianje svinčnika, ki potuje po papirju. Potem tudi ta zvok obmolkne in
11 -
tišina ie hujša kot prej.
Matej začne pripovedovati zgodbo o kurirju Mihi? ki je polna humorja,- in prebili smo led živčnega drgeta. Zdaj se sproščeno smejimo. Potem privlečem na dan Slovenski poročevalec. Beremo in se na ves glas čudimo dosežkom tistih od 4tzunaj”. Taki so naši prosti trenutki.
Potem dobimo v.brlog zavoj dokumentov, sporočil,-dokazov.
Vse skupaj povežemo,z delovno naglico začnemi tiskati. Enakomeren ropot, neprenehen strah, da nas odkri ejo ...
Top, top! Slišijo se stopinje po stropu našega skrivališča. Izdaja! Kam? Skozi zasilni prehod se komaj prebijemo!
Najpogumnejši stisnejo zobe in pomagajo šibkejšim. Nekateri bi najraje zakričali, jaz pa pogledam naprej in izhod se mi zdi -čudovit, lepši ne-bi mogel biti. Tisti košček neba. mi pomeni vse. Poženem se naprej. Zdi se mi, kot bi v vročem dnevu popila kozarec studenčnice. Zemlja ob stenah-bunkerja se kruši, mi polzi po obrazu in kar je najhuje, za vrat, V rokah stiskam šop papirjev. Ovirajo me in hočem jih odvreči, a ob pogledu nanje ugotovim, da so -to naša najvažnejša poročila, ki naj bi jih po radiu oddali jutri. Stiski in skrbi za lastno življenje se pridruži še skrb- za poročila. To je zdaj najvažnejše, ^Samo prenesti sporočila., samo prenesti sporočila,samo ...” Moji možgani-so stroj, ki se pomika,' naprej in nazaj, a vedno samo do neke mere.
Stečem za drugimi.
Nekaj zaropota po tleh,- Radio mi je padel iz rok. Jaz pa sedim kar na tleh in sanjarim. Da, borili so se. Nekateri s puško v roki, nekateri s peresom, nekateri glasno, drugi molče, nekateri pogumno, drugi manj. Važno je le eno; vsi so se borili za isto stvar.
Mojca Janžekovič
- 12
NJEGOVE ROJSTNE VASI NT VEČ
V Beli krajini sem. To lepo deželo, ki ie dala za osvoboditev toliko nedolžnih ljudi, toliko partizanov, ki so vedeli,, za kaj se bore, prav to deželo tako ljubim, Živim z njo, čeprav sem- Dolenjka.
Ta dežela 1 rez mi je prirasla k. srou.
Hodim po gozdu. Naenkrat se znajdem na prostrani jasi.-Gledam drevje, cvetje, a-naenkrat se mi .pogled ustavi na ruševinah. Bližam se jim s počasnim, težkim korakom. Usedem se v travo in že vidim:
Sonce vstaja izza gozda, .ljudje hitijo na njive, otroci že-skačejo med sadnim drevjem, kričijo in se ne zmenijo za nikogar-. . Dekleta pridno perejo-vsaka v svojem škafu in se mirno pogovarja-, jo. Ozrem se po hišah. Te majhne kmečke hišice, z rožami--na oknih, z dimom, ki se vije iz dimnikov in z rdečimi strehami ... Vse temi je tako domače, tako prijetno, kakor pogled na mater z otrokom.
Dolgo-so ljudje v tej mirni vasici, oddaljeni od vsakega drugega mesta, mirno in v slogi živeli. Kar naenkrat pa pridivja ta prekleta vojna! Odžene mir in prinese sovraštvo. Odvzame ženam može, otrokom očete, materam sinove. Neusmiljena jev Tudi'ženam z otroki in starcem ne prizanese, vse ubija in muči...
Zgodaj je še. Sonce se še ni dobro pokazalo, ko se- zasliši strašno brnenje.. Iz vseb strani prihajajo tanki, nebo kar potemni od bombnikov ... Ljudje začno bežati. Otroci jočejo, starci drsajo s počasnimi, koraki, matere se bojijo za-vse. Vsi hočejo zbeža-tl^a kdor se premakne iz hiše, obleži mrtev. Vas začne goreti. Slamnate strehe gori jo, - kakor če bi zažgal p-ozd. Zasliši se strašan sko -• kričanje, jokanje, stokanje ... Ljudje obupano bežijo iz-hiš, ti prekleti Italijani pa neusmiljeno po njih. Streljajo na
\
h A
\ V
m a. />
%

- 13
te	nedolžne ljudi, ki nikomur nič nočejo, ki nikomur nikdar
niso nič storili.
Kaj je to tak greh, če pomagajo svojim možem, da ne umreio od lakote? Kaj ne smemo pomagati napol mrtvemu človeku? Kdo nam ho branil pomagati našim borcem?
Tanki se počasi oddaljujejo, bombniki odletijo,.Italijani- se umakne jo.-Šele sedaj se vaščani pokažejo izza dreves, za katera so se skrili. Jokaje opazujejo do tal pogorele hiše. Samo še kamenje, zidovje štrli proti nebu in dim se vali proti gozdu.
Zdramijo me-šumi. Zaslišim klice. Mene kličejo? Kako to, saj, sem jim povedala, da sem tu. Koliko je pa že, ura? Joj, saj bo kmalu noč. Zazrem se v nebo in gledam sonce, ki je le še rdeča kepa žerjavice na svetlomodrem nebu.
Že vstanem,- ko se mi iz gozda prikaže oče. Zazrem se vanj. , Gledal je v tla-. Objel me je čez rame in skupaj sva odšla-k ruševinam nekdanje njihove hiše. Toplo ga pogledam v oči in kaj vidim? Oči, ki so ponavadi tako žive, tako bleščeče od smeha, so zdaj žalostne in zamišljene. Ustnice so stisnjene. Pogled se nd.vrača v preteklost,-ko je se sam. živel tukaj, ko se je še sam tu, pred to hišo igral .,,
Primem ga za roko in ga peljem prot j. gozdu. Oba sva zamišljena, oba žalostna, saj bi ttidi jaz danes rada. tukaj, v tej vasici sedela, ob ognjišču, očka pa bi mi pripovedoval, kako je preživljal tu svojo mladost, kako je hodil po vasi in podobno. Ker pa te vasice ni več, more nanjo obujati le šc spomine, ki pa so žalostni, preža-lostni.
lepo sva se z■očkom poslovila od vasice, v kateri je preživel svoja otroška leta, danes pa so tu le še ruševine, ki pričajo o težkih dneh naše zgodovine.
Liljana Kapš
PADLI SO DO ZADNJEGA
Hodim po prostranih gozdovih, ki sedal,, .leseni, kako ' čudovito pisano pregrinja-
lo pokrivajo Pohorsko hribovje. Čaroben pozdni mir p; ohaja tudi nam o in se kakor plima' razrašča v meni. Stezica, ki me vodi vedro•<lobiie v skrivnostno šumenje . tah . pozdov.. je prekrita z orumenelim listjem, ki je odpadlo z dreves, Zemlja postaja vse bolj vlažna in povestc.mi- prečka
pot kak studenec. Gozd je tu prepreden z bistrimi vodicami, kakor.bi hotel na vsakem koraku nuditi žejnemu popotniku hladno studenčni-co. Sončni žarki, ki se prelivajo.skozi jesensko listje dreves, se razposajeno poigravajo z drobnimir žuborečimi valovi teli tolmunov.
Med tem. ko občudujem to jesensko lepoto, pr odrom na jaso, kjer je januarja 1943. leta pade1-Poboreki bataljon. Fenaj je šo videti nekaj sledov strahotne borbe. Okopi nekdanjega taborišča-so rav-nani s svojo r.-c'iioo in tam, kjer so bile nekoč zemljanke, -e zorni j s. še komaj rahle vdrta. V borbi okleščenim deblom smrek so se rano že povečini zacelile. Na sredi te male jase pa stoji bronast spomenik. Tu ni nihče pokopan, le ruša tod okrov je prepojena s krvjo partizanov Pohorskega bataljona, ki so tu padli v borbi za svobode. In na tem kraju, kjer je spomin na to veliko borbo tako prisoten, se-v meni dviga ponos nad močjo našega naroda, ki si je znal tako prab-ro izboriti svobo» Uprl ss je sovražniku, ki nam je hotel odvzeti najsvete jše s našo zemljo in naš jezik.
Slonim ob raskavem deblu na eni izmed vitkih smrek in po isjušnem šepetu tišine, Id n. išče pot v moio notranjost, Zre/1 v siv . spomenik pred seboj, v nežne cvetke spominčic krov n-jega in se zamislim. Kdo ve, koliko mladih življenj se ,J tu končalo: F oliko
- 15
oči je tu poslednjič gledalo luč sveta! Pogled se-mi ustavi na iz-'1 klesanih črkah imen-'borcev, ki so tu končali morda komaj začeto pot boja za nravico. Samo če siv kamen priča o partizanih Pohorskega bataljona, ki so tu dali svoja življenja za svobodo.
Naenkrat se mi zazdi, da slišim pritajene besede sivega kamna, ki mi govore;
wMalo pred poldnevom je-počila prva puška. Začel se je poslednji boj Pohorskega 'bataljona. Partizani so se borili■divie, zagrizeno, v neštetih juriših so poskušali prebiti obroče, a tokrat,je bila sovražna sila prevelika. Toda to ni omajalo njihove borbenosti. Še močneje so pritisnili puške k sebi in še več sovragov ie padlo pod njihovimi kroglami. Na sovražnikov~pozrv k predahi so odgovarjali s posmehom in še z večjim ognjem. Nihče ni klonil pred, sovražno silo in smrtjo. V najhujših•trenutkih so peli borbene pesmi, ki so-mogočno zvenele med rezkimi rafali strojnic in bobnenjem minometov. Potem so se borci še enkrat skušali prebiti skozi nemške obroče, a so v poslednjem jurišu padli do zadnjega. Umirali so z nasmehom na ustnicah in z zavestjo, da umirajo za lepšo, bodočnost svojega naroda.
Po končanem boju so njihova trupla, ležala pod mogočnimi dre=-, vesi, ki so jim toliko časa dajala zavetje. Pila.so to trupla mladih ljudi, ki so z vsem srcem ljubili to Bffiniljo, - ki se niso ^ali zapustiti-svojih domov in oditi v boj za domovino, ki jih .^e potrebovala. Ta ljubezen jih. je družila tu v gozdovih, jim dajala moči za brezštevilne boje in dolge pohode. Sedaj pa so ležali tu bledi, nemi, brez življenja in tistega plamtečega ognja v očeh.
Tam pod visoko smreko je ležalo truplo najstarejšega borca -Šarha. Njegov obraz je še po smrti odseval veličino, ki ga je-spremljala skozi vse življenje, ki mu je bilo posuto s trnjem.
Med prvimi je odšfel v gozdove in zato so mu ženo odpeljali v
Auschvvitz, otroke pa v neko mladinsko taborišče. Toda dečki, ki so podedovali očetovo bojevitost, so pobevnili iz ujetništva, in se pridružili očetu v boju za svobodo. Po tragičnem boju pa sta leža-, li trupelci, ki so - ju številni napori tako izčrpali, nežni in drobni poleg očetovega. Z njuni! obrazov -;e bilo brati rahlo začudenje, kakor da ne moreta verjeti, da sta morala umreti, ko sta komaj stopila v življenje. Nekdaj - sončna jasa, posejana s pisanim cvetjem in nežnimi travnimi bilkami, se je spremenila v mlako krvi.
Mnogo let je že minilo od tedaj. Sem prihajajo mladi iz vse domovine, da bi se poklonili spominu padlih borcev,-ki so padli tu združeni v poslednjem boju. Mladi, ki prihajajo sem, ljubijo svojo domovino, ponosni so na svoj narod in srečni, da živijo v svobo-r, di. Ce bi jim hotel kdo vzeti to svobodo, priborjeno s krvjo nji—, hovih očetov, bi se uprli, kot so se mladi pred več kot tridesetimi leti. To berem na njihovih obrazih, ko stojijo med temi visokimi smrekami in zrejo nekam v daljavo. In zato verujem vanje in jim zaupam.”
Tako je svojo povest končni na videz tako hladen spomenik, M stoji nekje globoko med Pohorskimi gozdovi.
Mirjam Grašič
V BORBO ŠTIRINAJSTA, JURIŠ
Dolga, neskončno dolga, kolona se pomika, proti Štajerski. Nekje na-čelu kolone-se utrga verz Kajuhove pesmi. Sprva tiho, potem pritegnejo nešteti glasovi;
V borbo, Štirinajsta, -hirišJ. Naj se razlega prek sveta, ...
Vsak gleda nekam predse, Z mislimi potuje daleč, daleč
■ ■
Sprašujemo se; Ali bomo uspeli? Za-Statiersko je padlo že dovolj žrtev. To pot jo moramo osvoboditi.
Noč je. Nebo jasnor posuto z-zvezdami. Po sne^ru se s težkimi koraki pomika dol^a kolona borcev.
Za hip pomislim na padle tovariše, na njihova življenja,-ki - , so ugasnila za svobodo. Zdrznem-se ob misli, da bo tako lahko z mano danes, jutri, pojirtrišnjem ... nihče ne ve, kdaj.
Zjutraj, z borbeno pesmijo na ustih prikorakamo na. hrvatsko ozemlje. Prebivalstvo, ki se-kakor.mi'bori za svobodo, nas sprejme 2 odprtimi rokami. Vsi smo kot eno, bratje z istim ciljem in načrti za prihodnost.
Zvečer, ko se je na nebu prižvala prva zvezda, se je začel naš miting. Pravi partizanski mitinv.
Na oder stopi Kajuh, visok, .kuštrav fant s širokim nasmehom, na ustih. Za trenutek se zazre v daljavo, potem pa začne recitirati svoje pesmi, polne nežnih čustev in ljubezni do domovine.
Ne slišim ga dobro. Samo pogledam v njevove oči in že vem, kaj misli, kaj govori.
Potem posedemo ob taborni ogenj. Nekdo začne tisto našo Gremo na Štajersko, gledat kaj delajo ...
Pesem zadoni v noč. V hipu so pozabljeni težki, težki trenutki ki jih je v tem času toliko.
Drugo noč poležemo po tleh v globokih, težko-dostopnih vozdo-, vih, ki so nam že tolikokrat nudili svoje zavetje. Počutimo se varne, svobodne. Vendar ne dolgo ...
Strel. Grozoten krik v noč in zopet tišina, ki se skrivnostno sprehaja med nami.
Sneg še vedno naletava, mi pa spet hodimo - "brez konca.
Moje nogei Že od včeraj jih ne čutim več! Ne vem, kdaj ho konec tega hriba.
Ne morem več. V mislih-sedim na topli krušni peči, poleg mene pa je velika skleda žgancev.
Ne spominjam se več, kdaj sem jih nazadnje jedla. Da. Deset nas je bilo. Sedimo za mizo. Z veliko-leseno žlico zajemamo te zlato rumene, z ocvirki zabeljene žgance. Srečni smo. Zanje hi sedaj dala vse,ja, prav vse.
Neham sanjariti.
Hrib je neskončen, kakor je neskončna naša volja. Nikoli prej ne bi mislila, da bom zmogla take napore.
Bele snežinke pa še kar naletavajo in tiho pokrivajo pokrajino.
loda - kaj bo z mojimi nogami? Še vedno se-premikam po visokem snegu. Koliko časa. bom še zdržala? Morda še 11x0, morda več?
Tam nekje v daljavi zaslišim tuljenje lačnih volkov. Njih se ne hojimo. Sovražniki so za nas volkovi, katere hočemo prevnati z , naše zemlje. Moramo jih, saj z našo zemljo ravnajo tako kakor krdela volkov z ubogim jagnjem.
Poči strel. Za. njim komandantov vzklik? {,Na položaje!”
Pozabim na svojo utrujenost. Kakor puščica se poženem igišku in že sem pri ranjenem tovarišu. Bil je na straži, ko je nekdo zahrbtno streljal vanj.
Grozna rana zija na njegovih' prsih. Gledam njegov izmučen obraz Potne kaplje se mu sprehajajo po licu, stiska zobe, da bi skril bolečino.
S solzami v očeh mu čistim, razmesarjeno telo. Glava mu nočiva v mojem naročju.
Spomnin se7 koliko sohorcev mi je v mukah umiralo-v naročju, koliko mladih, polnih upanja, sem brezmočno vledala, kako se jim „ ust avl 'a” življenje. Žrtvovali pa. hode za svobodo.
Naprej! Ne obupajmo, tovariši! Na čelu kolone nekdo raztegne harmoniko, dru,°:i povzame po melodiji tisto našo:
Hej, brigade, hitite ...
Glave.se nam dvignejo, korak postane prožen,.pesem prežene , utrujenost, cilj je spet jasen: v boj, za svobodo, za boljše živ-
1 jenje! v	i	
	LJUBLJANA - MESTO HERCJ	Mar j e t ka L e r1ink • ‘ .	'•	-o
Ljubljana. Verjetno nisem ne prva ne -•zadnja od tistih, ki so pisali o tebi.
Za nekatere si-mesto mevle,. za druve mes to učenosti, za tretje nedosegljiv cilj. Nekaterim je vseeno, če te poznajo ali-ne. In vendar si - naša bela Ljubljana.
Tisoče znojnih kapelj je v tvojih zidovih in kri je-po tvojih' cestah. V krošnjah tvojih dreves vsako leto cvete pomlad. Cvete, kot je cvetela tistega majskega dne .. ,
Ljubljana. Pogovarjam se- s tvojimi zidovi, s tistimi, ki so s^ali takraty-ko so se prvič zatresle-hiše- in ko je mir zmotilo ornenje letal. Pogovarjam se- z zidovi, za katerimi so oči gledale v medlo svetlobo in so nohti grebli v omet ječ besede o svobodi. Pogovarjam se s tvojimi zidovi, za katerimi so sedeli ilegalci'in '
2 o
si zaskrbi p'eh o Gledali v oči. Po^ovariam se s starimi drevesi, rod katerimi ,ie nekoč tekla žica in katero ie neke temne noči prerezal mlad fant..
■Heropi' so vsi tisti, ki so vedeli, kap storiti, >o pe prišla, vopna. Feropi so •oni, ki so razumeli, da morapo umreti, vsi tisti, ki so tiskali -časopise v kleteh stavb-, v katerib pe imel' sovražnik svope pisarne, in beropi so fartpe- in možie, ki so v vluhi noči pobegnili v partizane. Poznepe so se vrnili. Fosili so zastave in evpt-pe so posipali po tvopib ulicab, obvezali so ti rane in te razveselili.'
Za zidovi, za zamreženimi okni tvopib biš. so sedeli Ipudpe. . Bilo pib pe tisoč in več, ki so morali umreti. Si ti kriva -r-Lpublpana? Si kriva zato, ker .nosiš slovensko ime? Si kriva, ker so te zgradili Slovenci? Nisi. Oni, ki so sedeli za zidovi, so to vedeli. Vklesali so v svopa srca eno samp misel: Svoboda! Svobodo L publpani, Slovenipi, Jugoslavipi, svetu!
V temačnih sobah so- grizli svinčnike in nohte ilegalci, koli-kokrat pe malo manpkalo,- da bi pib odkrili, kolikokrat so bili neseni v zadnpem .trenutku. Lpublpana pe- bila v tistih dneh polna ilegalcev, polna, temačnih sob in kanvlic z dvopnim dnom. Žica -ie tekla mimo.hiš, čez barje-in čez gozd. Vsakdo, ki se pe odločil, da bo šel čez, pe veliko tvegal.
Vsako leto-v teh majskih dneh s pesmijo- na ustih in ponosom v srcu, pa tudi z žalostjo v skritem kotičku duše, stopamo po poteh .. okupirane Ljubljane. Fam ni sile., Fi nam treba oprezati za vogali.
Se zavedaš, bela Ljubljana, s kako težkim srcem so te nekateri za-, puščali? Mogoče so vedeli ali slutili, da.te ne bodo videli nikoli, nikoli več. Eno samo mesto pe naše glavno mesto, kot pe eno samo tvoje srce. Svet pe lep, toda naplepši je dom.
Vsakdo, ki je zagledal luč sveta v tvojem naročju, je lahko ponosen, kajti ti si herojsko mesto. Mnogo preveč je tistih^ ki so
Pl
šli zaradi tele v smrt in veliko rie onih, ki so se "borili zate.
Ma.ilne so moje besede, kot je bil majhen tisti majski dan v primerjavi z veličastno borbo.
Pa vendar, ali čutiš, cela Ljubljana, utrip hvaležnosti in ponosa v naših mladih srcih?
Marjanca božič
DOLENJSKA - ZIBELKA PARTIZANOV.
Bila sem pri stari mami, ki živi v vasici pod Gorjanci. Pripovedovala mi je . o mojem stricu, ki je odšel-v partizane, ko mu je bilo šestnajst let. Nikoli več se ni vrnil. Tik pred osvoboditvi jo-je padel od strelov domačih izdajalcev.
Nad mamino posteljo visi slika teva mladega fanta. Tako-živo me p-leda, da pričakujem, da se mi bo-vsak trenutek nasmehnil. Za-, man čakam. Nje/zov obraz ostane resen,. Pričnem se z.njim po v c var jati . In /zlej! Iz daljave zaslišim nje/zov medel vlas, ki mi vovorij
„Deklica, kmalu ti bo šestnajst let. Lepo ti je». Živiš v svobodni domovini, .v prelepi Dolenjski. Dobro . jo poznam. Vsako stezico sem prehodil. Vem, da je ta pokrajina rajle.pša, kar se jih videl. Malo je ravne/za sveta, pa še ta je bil nam,-borcem, odveč, ker nam ni nudil zavetja pred krutim sovražnikom. Ljubil sem vinske gorice, posebno v jeseni, ko je zorelo /zrozdje.- Najbolj varne/za Pa sem se počutil v gozdovih, ki nam jih ne manjka.. Tudi zeleno Krko dobro poznam. Veš, moral sem jo preplavati -v jeseni 1°41, ko smo izvedli napad na nemško postojanko na Bučki."
Glas je izginil. Nemo s'n obstala v sobi, zastal mi je dih. Slišati je bilo tiktakanje stare stenske ure. Hotela sem zakričati,
22
zbežati. Takrat pa se je zopet oglasil znani flas.in mi aovoril^ v>
„Pri nas na Dolenjskem se je. zgodaj začelo narodnoosvobodilno gibanje. V- partizane smo odšli vsi7 ki smo ljubili domovino. Bilo je veliko budit bojev. Nemške, italijanske in belogardistične postojanke so bile kar posejane po vsej pokrajini. Junaško smo jih napadali in uničevali druvo za drup-o. Sovražnik je v besu po-
/
žip-al naše domove in moril matere in otroke. Z prozo v očeh sem gledal v nebo švigajoče plamene, ki so uničevali naše domove, in umiranje borcev. Taki dovodki so še povečali-moj povum in mojo moč za ju naški boj. Na smrt nisem mislil nikoli, samo na svobodo, za katero sem se tudi boril.
Bodi pridna in se dobro uči, da bo nam, ki smo padli, lažje. Sporoči svojim vrstnikom, da je bil naš boj težak. Veliko nas je bilo, partizanov, a sovražnikov še več. .Tudi dekleta so bila med nami, ki so se ravno tako hrabro borile. Sanjali smo o.zlati svo-. bodi, o sreči v novi domovini, kako bomo gradili ceste, železnice, tovarne in domove. Tudi o ljubezni-smo se pogovarjali.- Že sem videl svojo žen^ in kup otrok, ki veselo skačejo okoli mene.
Povej jim tudi to, da noben boj za svobodo ni lahek. Pa vendar smrt ni težka, če veš, za kaj moraš umreti. Mi smo vedeli za kaj! Bodite vi, mladi, dobri Titovi pionirji in mladinci, ljubite svojo domovino, ne dajte si je vzeti! Vedite, da je naša Dolenjska res zibelka partizanov. In ne samo zibelka, tudi grobnica. Spomnite se nas in nam prinesite poljskega cvetja z domačih livad, ki. smo jih tako ljubili. Zapoje nam partizanske pesmi, ki smo jih peli mi, kadar nam ;ie najhuje! Oddolžite se nam z delom in učenjem in če bo potrebno, primite za orožje ter branite domovino! Bodite enotni, vsi narodi in narodnosti v Jugoslaviji, tako kot smo bili v času vojne in kot vas uči tovariš Tito!”

*« sum
m^p--
1- - ^









Tako mi ,ie pripovedovala orumenela ■ podoka molela strica. Zavedla sem se„ v kako lepem času živim, v času krez voine in lakote. In v meni tie pričalo;
„0, stric, če bo treba, bom tudi tiaz dala živltien,ie za svobodo naše lepe Dolenjske, naše Slovenije, naše Titove Jugoslavije! Pa ne samo jaz, tudi moji sovrstniki. 0 tem bodi.prepričan, dravi■ moj stric. Tudi mi ljubimo našo domovino in vemo, kaj bi izvubili, če bi nam jo botel kdo vzeti. Zato teva ne ^orao nikoli nikomur dovolili. ITikoli!"
Nataša Papež
POČITNICE
Polet je se bliža, počitnice z njim, nestrpno že čakam,
Potlej na morie brž odbitim,
šotor postavim in se veselim.
da spričevalo dobim
Že sem v vodi, plavati bitim,
na vlavo skočim na ježa letim.
Helena Slamnik, b. a
- 24 -
MOJE PRVO TABORJENJE
Odpeljali smo se zgodaj zjutraj. Na prtljažniku se je svetil oranžno moder šotor in avto se je šibil pod taborniško opremo. Za našo družino je bil to pose: ;ben dogodek, saj smo šli prvič s šotorofiy>!
na morje. Bili smo namenjeni na Osor na /ImI'i rf
ko	i‘i ii 11	ir<px
otoku Cresu.
' ■ • MM } , 'f H / > ' 1 {
Na srečo smo pred najbujo vrorino r prispeli do trajekta.--To je kil najbolj zanimiv del potovanja. Natovorili smo
avto in odšli na palubo. Kmalu smo veseli zagledali otok Cres.
Iz pristanišča smo se peljali dalje z-avtom. Bilo je vroče in mimo je bežala pusta,- kamnita pokrajina. Zdela se mi je kot pustinja v kavbojskem filmu.
Neprijetne vožnje je bilo kmalu konec in prispeli smo v Osor, v avtocamp. To je bil prijeten borov gozd, v katerem so se v senci borov smejali šotori in prikolice. Stopili smo iz avta, in si ogledali avtocamp. Poiskali smo si prijeten prostor z lepim razgledom na morje. Lotili smo se sestavljanja šotora. Bili smo taborniki, novinci, zato smo bili kar veseli, ko smo uspešno opravili z delom
Šotor je bil zame kot pravljična hišica. V hladni, senci- smo -si odpočili in pomalicali. Po večernem sprehodu smo hitro zaspali. Zgodaj zjutraj so nas prebudili škržati, saj smo spali sredi prečudovite narave. Ugotovili smo, da namnanjka-svetilka in še mnogo drugih stvari, toda to nas ni dosti motilo. Sklenili-smo, da bomo naslednje leto svojo taborniško opremo izpopolnili.
Vreme nam je bilo naklonjeno. Čudovite sončni dni smo preživeli v kopalkah. Kopali smo se in si vmes pripravljali obroke.
Delo smo si razdelili in vse, kar smo skuhali, je bilo boljše kot
- 25 -
doma. Očka je nama s sestrico naredil .p-u^alnico iz-vrvi in papirnate škatle. Na terasi pod nami so taborili otroci, ki so prišli s kolonijo. Zelo mi je ostala v spominu predstava, ki so jo pripravili za ves tabor ob dnevu vstaje. Peli so ter deklamirali in vse to je bilo v naravi' še lepše. Zvečer smo se spravljali spat , pri medli .svetlobi svetilke, ki je bila precej oddaljena od našega šotora.
Najbolj pa mi je ostal v spominu dogodek, ki se nam ie pripetil proti koncu taborjenja, lepemu sončnemu dnevu ie sledilo rahlo grmenje. Očka je rekel, da„ bo naše prvo taborjenje počastil dež. Zvečer smo kljub temu zaspali, toda ponoči, nas' je prebudilo-treskanje. Šotor se je tresel kot šiba na vodi. Bilo me je strah,
S sestrico sva se tiščali mamice, ki nama je govorila, da mora pra vi tabornik preživeti tudi to. Očka-je odšel na dež in pritrjeval količne šotora,. da. ga ne bi odneslo. Ta noč se mi je zdela zelo dolga. Proti jutru je grmenje ponehalo in-šotor je obsijalo toplo jutranje sonce. Šotor se je-kmalu posušil. Zdelo se mi je, da sem o nemirni noči samo sanjala.
Še tisto•popoldne smo spakirali in odšli. Ko smo naslednje leto taborili, nam ni manjkala svetilka in tudi nevihte se nismo-več bali. Moje prvo taborjenje pa mi je ostalo najbolj v spominu.
Andre ja D o šler,
4.b
- 26
POPOLDANSKA PUSTOLOVŠČINA
Nekega dne sem se šel s priiateliem-vozit s kolesom. Vprašal sem ga, kam'na,i prreva. Odgovoril mi-' “le; ssPojdiva v Šmihel!’’
Da nama hi hilo lepše, sva šla v Šmihel mimo Innetijske šole. Tam naju je neka vospa posvarila, da naj se paziva psa, ki je na travniku. Ker nisva dovolj pazila, sva .prestrašila psa, ki ie skakal po travniku. Zapodil se je za nama. Na samo srečo sva va opazila. Vrtela sva, kolikor sva- movia in pes je prvi odnehal. .Takrat pa se mi je v kolo zataknila hlačnica, ker nisem imel zavihane.
Na srečo pa je bil■pes že oddaljen. Ko sem si jo s nemočjo uriia-telja končno rešil, sva odšla mimo pokopališča na stadion.
Domov sem prišel utrujen, posebno še zaradi tisteva psa.
Nrevor Humar,
4.d
MED POČITNICAMI
Na počitnice smo šli v Selce. Ko smo prišli tja,smo si naj-prej poiskali stanovanje. Odložili smo svoie stvari in se odšli ko pat. Ko smo se -okopali, smo šli na večerjo. Tam smo jedli čevapčiče in ražnjiče. Poslušali smo tudi pesmi. Ko smo pojedli, smo se sprehajali ob obali.
Najlepše, kar sem doživel na morju, je bilo, ko sem se naučil plavati. Te,?a se bom vedno spominjal.
■Mirko Markelič,
2.d
- 27. -
Nekega-dne sera šla z mamico in očkom'na mor,ie. Stanovali smo v prikolici.
Spoznala sem veliko prijateljev in prijateljic. Najraje sem imela Italijanko Moniko in njenega tratca Elisija. Čeprav se nismo razumeli, smo Pili kar naprej skupaj. Ploskala--sta z rokami in kričala; „?ute, vute!" Vedela sem, da Početa žovo.
Ko smo se poslavljali, sem Pila zelo žalostna.
Maja Rus,
■ •	-	•	■	2. c
■ Šil SMO NA MORJE. DOLGO SMO POTOVALI. PRISPELI SMO NA OTOK PAG. NAJPREJ SMO SI OGLEDALI MESTO, POTEM SMO ŠLI NA KOPANJE. Z -NAMI SO BILI TUDI NAŠI PRIJATELJI. SKUPAJ SMO HODILI NA SPREHODE.
NA PAGU SMO BILI 18 DNI. VELIKOKRAT JE DEŽEVALO. TAKRAT SMO SE OTROCI IGRALI V SOBI- ŽELELI SMO SI LEPEGA VREMENA.
Irena Gtištin,
2. c.
NA PIKNIKU
Skočim iz'postelje. Groza, devet je že. Planem k telefonu:
' „Halo?" se oglasi na drup-i strani.
nBojana, si to?"
„Ja!" nekaj še na pol v spanju zagodrnja.
^reš?"
„Kam? Aja! Jasno, Pa Martina?”
„Normalno.n
„ Živi o! Tako,i bom!"
• „Živio!"
Čez pol ure smo že vse tri rinile proti ,tParisertiu". boiana je privlekla, koruzo, medve z Martino pa ostalo šaro,,
Utaborimo se na skali, nekje ob vozdu blizu potoka. Pripravimo mesto. B^rzlično se pripravljamo na peko. Prva najti je bila prava malenkost, toda zakuriti!
Na cel izvod Dolenjskega lista namečemo drva in prižgemo. Raz--gori se. Toda samo papir! Pibamo z vseh strani, pa nič! Samo kadi se, da imamo že čisto solzne oči. Potem neba celo kaditi. Obupano vstanemo in se spogledamo.
t.Ifaj ra sedaj?" zavzdihne Martina.
„Saj imaš leksikon s seboj?" zaupljivo vprašam.
„Imam, pa kaj?"	-	•
tsRazumeš, papir!"
„Ampak ,.
Toda zvezek je bil že v predelavi. Z Pojano sva ga brezobzirno natrgali na liste in še je bil na grmadi drv.
„In kaj, če nam še zdaj ugasne?" zastoka Martina.
„Kaj!!! Bomo pa tako požrle!" ji med prižiganjem brezbrižno odgovori Bojana.
„Saj, zgleda, da bomo res!" še uristavim.
Napeto gledamo v ogenj. Končno! Zagorelo je! Oddahnemo si. Navdušeno stresemo koruzo ob kamen.
„Imaš nož?" me vpraša Bojana.
„Za palice?"
Ja."
2P
Kar vrtelo tio ,je7 ko gs. ie zagledala.
„Pa kaj, se ti je zmešalo! Kaj naj počnemo s tem mesarskim nožem?"
t5Pa bi f?a ti prinesla! le bi vzela kakšneva dru^e^a, bi naši takoj dpazili. Nočem nobene pridige zvečer!"
jjDobro, pa va daj! Nož je nož!" in-že se vrže nad prve veje. Martina blodi po sozdu in voba za drvmi, jaz pa stražim osenj.
„Marjetaaaa ..." od nekje zatuli Bojana.
„Kaaaj?"
nHitro! Hitro pridi sem!"
„Si znorela? Pa osenj?"
„Brisa me! Hitrooooo ...!"
t{Od tod- se niti ne premaknem! Hočem še danes • jesti koruzo! Ampak pečeno!"
Cez; nekaj časa se vsa popraskana ustavi pri meni.
„Uf, ne veš, kam sem se zapletla! Komaj sem se izvlekla iz tist.esa trnja!"
v,Kje imaš pa palice?"
„0, za vrasa! Tam sem jih pustila. Ne snraviš me več tja, četudi bi morala držati z roko koruzo nad osnjem!"
„Naj ti bo! Pazi na osenj! Grem jaz!"
Končno -nasadimo koruzo. Počasi jo obračamo na dimu. Ne strpimo do konca. Pospravimo še napol surovo. Ko nečem druvo porcijo, se Martini odlomi palica in koruza ji pade v osenj.
„Martina," poskoči Bojana, „ves ovenj boš povasila!"
„Fe morem pomagati, kriva si pa ti, ko si prinesla take suke prekle!”
K smo jo po brezupnem brskanju potegnile ven, je bila tako ožgana, da ni bila užitna.
Naš ogenj je na srečo zdržal do konca. Preden smo odšle, smo ga le z muko v srcu pogasile, saj če si pomislil, koliko nervoze nas je stal, ti res ni bilo labko.
Skozi oči strašnih senc in mimo sumljivih šumov smo se nazadnje le nekako prebile domov. Z mislimi pa smo bile še vedno pri topli koruzi ob našem svetlem ognju.
Marjeta Dajčman,
8.b
MAM,OBLAKI, PREKO POLJA, KAM ?
Avto drči .po griču navzdol. Večeri se. Na desni strani se vzdiguje oblak.--Sonce.se je ravnokar poslovilo od.n jeva. Zadnjič ga je osvetilo. Za trenutek je osvetljen vzcvetel, potem pa se je ' pognal v temo.
Počasi, .po polževo se tam težki, hudourniški oblaki pomikajo, proti vzhodu. Vsak ima svojo podobo. Tisti tam na desri je kot žaba, ki se napihuje in poje. Ravnokar ga je prešinilo letalo. Prešinilo ga je, previdno predrlo in odletelo naprej. Še pred nekaj . dnevi je poročevalec po radiu povedal; ffZgodila se je letalska nesreča pri Zagrebu. Človeških žrtev-185 ..." V mojih ušesih še ved-, no odmeva; „Človeških, žrtev 185 ..."
Kam, oblaki, preko polja, kam? Nesete zopet nesrečo, morda pa prinašate mir in veselje? Ulivajte zaupanje ljudem, skozi vaše roke naj potuje veliko bisernih mavric, ki bodo -prinesle otrokom sto drobnih radostil Oblaki, imate svoj cilj? Veste, kje je vaš
pristan, veste, k,ie se boste razsuli na tisoč drobnib kapelj, te, pa bodo polzele po bišab, po strehabS Vsaka kapljica ima svoje doživetje, svoje življenje, kot ljudje. Vsakdo ima svojo življenjsko-pot, svojo belo, prašno, a v svoji preprostosti lepo poljsko cesto. Ali pa ima avtomobilsko cesto, polno avtomobilov, ki drvi jo,-se ne ustavljajo, se ne pozdravijo? Nimajo časa za prijazno besedo.
Oblaki, ovijte s svojimi srebrnimi meglicami vse kraje, kjer prebivajo zatiranji ljudje, kraje, kjer divjajo vojne! Zadušite prepire, vsak kotiček napolnite z blagodejnim mirom!
Nikoli ne jočite! Vaše kapljice naj ne bodo solze! Ne ječite, saj svoje nerazpoložen je zmeraj prelijete na ljudi. Ne prinašajte . otožnosti, temveč postanite nosilci veselja! Kot veliki lonci slad-, ke smetane zaplujte nad \rrtce, otroška igrišča in prinesite veselje, da bo joka čim manj, smeha pa.čim več! Prinesite lahen dež vrtnicam, da bodo še lepše cvetele, da bodo še bolj krvavo rdeče!
Razmišljanje me je poneslo, a dež,.ki je zaškrebljal po oknu, me-je prebudil. Torej tu je vaš pristan, oblaki. Žaba se je ta čas spremenila v slona; prav to je čar oblakov, ki notujejo, saj spre-, minjajo svojo obliko. Oblaki .so kot mati - sprejemajo drobne kaplji-, ce v svoje okrilje, da skupaj potujejo in kljubujejo vetru. Razprostirajo se v meglice, da pokažejo svojo neizmerno lepoto.
Preko polja jih veter zanese na vse strani, brez cilja tavajo, dokler - kot pri igri na srečo - ne najdejo pristana.
Mojca Janžekovič,
8. c
ČEBELA IN ČMRLJ
Čebela leti, leti, na belo cvetko se spusti in nabira brano si.
Pride čmrlj, ta lenuh, prepira se s čebelico in prosi za hrano tio.
Čebela pa se raz pezi, da vsa se zapraši in Čmrlpa stran spodi.
Darinka Kos, :
5.b
LET PROTI OBLAKOM OSTANE LE TIHA ZELJA .
Jutro. Sonce je že poslalo svoje prve žarke in me zdramilor kot da bi se rado igralo z meno.^. Z nasmehom vstanem in zazeham. Odtavam v kopalnico in vse je tako pusto, mrtvo. Zaželim si;malo. zraka in se oblečem v veliki naglici, kot da bi me priganjali bi-
• s/ •
nci.
Prispem do gozda. Počasi hodim in listje mi šumi pod nogami. Jutranji veter se poigrava z lasmi. nJasa!-"n i zadoni v uČesih. Se dem na najbližji panj in občudujem naravo.
Zelena trava se mi zdi kot mati solznih oči drevo kot movoč-ni oče, ki varuje svoje sinove. Oči so se mu uprle v črne oblake, ki so spremenili nebo. Zazdelo se mi je, kot da- hoče nek oblak, z roko seči po meni, kot sovražnik z mogočno roko, ki .grabi nedolžne ljudi. Zaprla sem oči in jih. zopet odprla. Nebo je bilo
- 33
črno kot sam vra^. Gledala sem p:ore oblakov in st sumila roko nro-ti belemu oblaku, ki bi ga utrpala in nesla, domov. Naenkrat se. ,ie vse spremenilo. Črni oblaki so se oddaljili, beli pa so-ostali, kot da so jib premagali in srečni stojijo na prizorišču.
Sprašujem se, kam bežijo, kam.predo?~Preko polja, preko travnikov, preko puščav, preko naše zemlje ...
Oblaki, mogočne gore s pobeljenimi‘vrbovi letijo nad menoi' in kot da me ne vidijo. Pomaham velikemu oblaku, on se nasmeje in hiti dalje.	. .
V grmovju zasumi, prestrašim se, da padem na tla, Samo ptica je, -ki s srebrnimi krili leti proti oblakom. Kako rada bi poletela ii z oblaki .odhitela naprej, po njihovi poti, Nimam-ne kril, nisem ne ptič in let proti oblakom ostane le tiha želja.
Vstanem z mokrih tal. in 'odhitim proti domu. Še se sprašujem, kako. dolga je njihova pot, kje se konča.
Želim si, da bi- bila oblak in pozdravljala otroke in ptice-ter polja, travnike. Mislim še dalje, a želje so neuresničljive.
Topel veter pihlja in vse je tako tiho. Le oblaki me spremljajo in jaz, jih pozdravljam.
Bojana Omerzel, 8.b
NEODPOSLANO PISMO
Dra^i Princ!
Prece,i dol^o, ne spominjam se več koliko časa, te že poznam.
Ko so te pripel tialif sem bila še drobno dekletce, ki so s e-mn ob pogledu na novega družinskega člana radostno zasvetile oči. Pil si majčkena kosmata kepica in jaz sem ti tedaj ponudila palačinke-, - ki sem jih pravkar pekla. Zelo so ti teknile. Bila sem tako srecla, kot je lahko srečen le otrok, kadar se mu izpolni velika želja.
In tako sta pričeli najini življenji teči družno naprej. Postala sva neizmerna, prijatelja, vendar le na skrivaj, kajti oče te je zaprl in nisem te smela božati in ljubkovati. Postal- si lep, spoštovanja vreden pes. Nosil si cigarete, časopis, drva, odpiral vrata, ubogal na ukaz.
Toda, ..priletelo je kot strela z jasnega? „Brinc j bolan, ima hudo revmo." Pričel si hujšati, nisi več skakal. Se še spominjaš, . kako sem sedela poleg tebe in ti prigovarjala, da poTjej? Celo z roko sem ti dajala, samo da bi se ti zdravje zboljšalo. V daljavi sem čutila črni dan, ki se je bližal. In nekega dne se je zvodilo; ,tRozi, pelji Princa k zdravniku. Dal mu bo injekcijo in vse bo končano!"
Ob teh očetovih besedah me je mrzlo spreletelo.--Opogumila sem se in čeprav mu nisem nikoli ugovar-iala, sem se tokrat spustila v boj za tvoje življenje.
Odgovorila sem mu;
.
ItNe, tega pa-nikoli! Jaz ga ne peljem v-smrt, pa če narediš, kar.hočeš z menoj. Princ--je moj in ne dam ga„ Če ho poginil, ho sam, jaz ga ne hom ubila."
In tako sem ti-ohranila življenje. Še >'olj sem se-trudila, a bilo je vse zaman. Ob pogledu nate mi je jokalo.srce. Koliko ur, dni, let sva preživela skupaj? Skupaj sva odrasla, bila sva velika prijatelja. Potem pa se je zgodilo nekaj, česar ne morem razumeti. Napadati si začel sestro, nisi je hotel več poznati. Oče je' ugotovil, da imaš steklino. Tega nisem hotela verjeti. Vedela sem, da me lahko-napadeš, pa sem šla k tebi. Hotela sem dokazati, da nisi stekel.-Prišel si k meni,.mi obliznil roke in čekal, da te_ bom pobožala. Dokazala sem jim, da si zdrav. A kljub temu-so se dogovorili, da te odpeljejo stran, na vas. Upirala sem se, vendar mi ni uspelo.
Nekega dne, ko me ni bilo doma, so te odpeljali.. Ko sem prišla domov, te ni bilo več. -Samo veriga je nemo ležala-na tleh-.
Odšla sem v sobo in jokala. Dragi moj Princ, vidiš, tako so naju ločili.
K hiši so pripeljali drugega psa. Hudo sem ga sovražila, vendar sem srce odprla tudi njemu. In potem sem te obiskale-. Zazrla sem se v tvoje lepe rjave-oči in bilo mi je zelo hudo. Zasovražila sem ljudi, pri katerih si. Vem, dolgo so nagovarjali očeta, naj te pripelje, kajti hoteli so imeti psa, ki odpira vrata in je sposoben paziti celo na otroka.Da, hoteli so te imeti. Kdo pa ima na vasi takega psa?
Dragi Princ! Malokdaj te obiščem. V grlu me stiska, ko odhajam in slišim za seboj nežno cviljenje in lajanje in vidim tvojo svetlečo se dlako in lepe oči. Vidiš, za to. Vendar tebe nihče ne
more iztrgati iz mojega srca. Bil si del mene, del moje mladosti Princ, srečno!
-PRI NAS DOMA IMAMO PSIČKA.' JE ČRNO BELE BARVE, IME PA MU JE PIKI. NA BALKONU IMA SVOJO HIŠICO, KI JE ZELENO RDEČE BARVE, NA NJEJ PA PIŠE 'PIKI. ČEZ DAN JE VEDNO V STANOVANJU. NAJRAJE LEŽI-NA KAVČU, KO PA NASTANE NOČ, GRE.SPAT V SVOJO HIŠICO NA BALKON. VEDNO, KADAR GREMO NA'TRŠKO GORO,- GRE Z NAMI, KER SE ZELO RAD PELJE Z AVTOMOBILOM. VSI GA IMMO ZELO RADI.
Rozika Lvsar
8.L
NAŠ PIKI
Sabina Unetič,
2. c
j/ ko razkošja čas ‘premine.
V gozdu skače veverica,
Potlej v toplo duplo plane,
kot puščica je ta potepinka.
Skačf, skače vse do zime,
VEVERICA
Darja Kovačič
3.d
JEŽEF
Odpravili smo se k stari mami. Poslušat smo šli cielen,ii ruk. Pii smo po zelo grdi cesti,
Nenadoma p'e rekfel oče:
„G-leti? -gleti, pežek!" Vsi smo pogledali. In res. Ježek ;ie tekel po cesti.
„Vzemimo ga,n. rie rekel mo,1 trat Peter, Vzeli smo ga.
Fo smo prišli do stare mame7 smo dali iežku pit mleko-in va dali v škatlo, seveda z lukn.iarai.
Prišla pe noč in vsi smo šli spat, le pežek ne. Sap veste, da pezi podnevi spi po, ponoči pa bedi po. In tako se pe zgodilo tudi našemu pežku. Prevrnil pe škatlo in pobegnil v temen kot. Fo smo. se prebudili, peška ni bilo nikper. Iskali smo ga in iskali, dokler ga nismo našli.
Fo pe bil čas za odhod, smo vzeli pežka s sebpp. Doma smo va spustili in veselo pe pobegnil v svobodo,
Fristina Humar,
2. c
HUD PETELIN
Pred neka.i leti smo šli v očetov roi'stri kra ,i.
Tara so imeli hude/ra petelina. Teta 'me opozarjala, da naj ne L odira "blizu nje^a. Med igranjem sera na to čisto pozalila.
Far naenkrat pa zavledam, da se mi "bliža petelin. . Začela sem "bežati. Skočila sem v grmovje. Toda to ni "bilo vrmovje, ampak velike koprive.
Ker so me zelo opekle, sem čisto pozabila na petelina.
■ Med tem je pritekla mamica z metlo in prepodila mojega napadalca.
Mateja Murn,
•	2.b
DOBILA SEM PSIČKA
Neke nedelje smo šli k teti v Belo krajino. Fo smo prišli tja, sem v listnici zagledala majhnega psička. Teto sem tako j.-prosila, če bo dala psička meni. Rekla mi je, da .°a lahko vzamem. Prosrla sem še očka,.-če pa. lahko nesem domov. Dovolil mi je in jaz sem bila zelo vesela.
Prvo noč sem pa. dala spat kar v gajbico, ker hiš: e zanj nismo imeli. Naslednji dan pa mu je očka naredil lepo hišico in sedaj ima svoj domek. Za psička sedaj skrbim jaz. Je zelo lep in se rad igra. Če ima le priliko, me povleče za hlačnico. Jaz in sestrica imava psička zelo radi, zlasti sedaj, ko je še majhen.
Vanja Popovič, 3 .a

3°
IZBRAL SEM MJLEPSEO-A
- Sli smo k stari'mami. Tam so imeli mlade r^iSke. Imeli so iit pet. Rekli so mi,, nai si izberem ene pa izmed niit. Izbral sem si najlapsepa.
Bil tie bele. barve. Na hrbtu ie .imel r.iave lise. Imel ;ie dolp, bel lep. Na plavi je imel črno pire. Zato sem mu dal ime Piko. Nekaj časa smo pa imeli v.kleti. Nate j- očka naredil pasjo-hišico.
Ko jo bil že malo večji, smo pa privezali na dolpo veripo, Nekepa dne sem šil v poza, S sabo..sem vzel tudi Pika. Ko sva prišla v gozd, je. Piko opazil zajca. Tekel je za n,rlmy a ni ujel. Žalostno je prišel nazaj. Ko sva bila .žo malo dlje v gozdu, sva videla -srno. Piko je spet tekel za-njo. Drl»o časa se je slišalo lajanje. Naenkrat sem zaslišal strel. Fo se je vso pomirilo, nisem slišal nič več lajanja. Klical sem Pika, a se ni oplašil. Žalostno sem odšel domov, To sem povedel mamici in očku. Rekla sta mi, da ga je ustrelil kak lovec. Bil sem zelo žalosten.
Marico Bukova e. 4. d
MAJHNI MI P NA.
Majhna miška, miška Sivka j e iz luko jic e prišla
Ko zagledala je mucko Bi iko, hitro je nazaj ušla
4o
Tam tičala tie v temi -in čakala koljšik dni. Mucek ie zastonti prežal,-miške ni na led speljal.
Sonja Nemanič,
5.d
MOJA MUCA
IMAM MAJHNO MUCO, -NI JE BELE BARVE; LE REP IN TREBUŠČEK- IMA ČRN. ZELO RADA SE IGRA. KO JI NJENA MAMICA PRINESE MIŠKO , SE JE NAJPREJ USTRAŠI, KO PA VIDI, DA JE MANJŠA OD NJE, SE JE S TAŠKO DOTAKNE. MRTVA MIŠKA NE BEŽI, ZATO SE MUCA ZAČNE Z NJO IGRATI. KO SE JE NAVELIČA, SI NAJDE KLOBČEK VOLNE TER GA TAKO DOLGO CUEA IN VLEČE, DA NI VEČ ZA UPORABO.
TUDI JAZ SE RADA IGRAM Z NJO. KO BO VELIKA, SE NE BO HOTELA VEČ IGRATI Z MANO, KER BO IMELA MLADIČKE IN BO MORALA SAMA SKRBETI ZANJE.
Bni^ita Hrovat,
2.d
MOJ MUC
Jaz imam doma mačka. Včasih se malo poigrava. Kadar vrem spat • in ko se vležemy pride k meni in-mi navaja. Ko opazi, da sem zaspal, se vleže k meni in tudi on zaspi. Zjutraj, ko se zhudim, se tudi on zbudi. Ko se oblečem, mi tudi nava.ia.
Nekeva dne je mojemu očetu ukradel zajčjo pečenko. Očka je bil hud ip je mucka napodil ven. Jaz imam mo jeva muca zelo rad. Star -ie že tri leta. Ime mu je Džipsi.
Matjaž Hočevar,
2.	d
RADA IMAM ŽIVALI
Stanujemo v- "blolru in zato ne moremo imeti živali v stanovanju. Ker pa. jih imam rada, grem večkrat k stari mami-na kmete.. Najprej grem pogledal psico Beto, kije privezana za svinjakom. .Takoj, ko me zagleda, zacvili in se vzpenja na zadnje noge. Potem se malo igrava in se ne morem odtrgati od nje. Ko grem pogledat še druge živali j začne cviliti, a kmalu se potolaži.
Rada tudi ružim koruzo■kokošim. Opazila sem že, da nekatere kokoši napadajo manjše, ker hi rade zobale zrnje. Zato vržem zrnje zmeraj tudi tja, kjer je manjša kokoška sama, da se ne bi kokoši znesle nad njo.
Kadar gre teta v hlev molst, grem skoraj vedno z njo. Imajo eno samo kravo, a je zelo huda, zato moram držati kol, da ne brcne tete. Kravi je ime Siva in ima- samo še en rog. Drugega je' izgubila na paši, ko se je zapletla v grmovje. Zdaj je breja in bi bila'zelo rada zdraven, ko bo skotila.
Pri stari mami imajo se veliko drugih živali: zajce, mačke, prašiče idr. Najraje od vseh živali pa imam mucke, pse- in zajčke. Všeč so mi zato, ker' je pri njih mogoče zaslediti|podobne las'tnosti kot pri ljudeh? nebogljenost, sebičnost, nestrpnost, plašnost, razposajenost in dobroto.
Katarina Celic, .
6.d
SOKOL
Vas Bizeljsko'leži med reko Sotlo in lepimi griči, posajenimi z vinogradi. Tam živi moja stara mama. Pri njej.je zelo lepo, ker ima veliko živali. Kadar pridem k njej na obisk, si zamislim, ko bi bile te živalice vsaj moje. Mislim si, kako bi bilo lepo, če bi
iih vsak dan gledala in se z njimi igrala.
Blizu moje stare mame pa stanujeta tudi prijateljici Marta in Nevenka. Tudi oni imata veliko živali. Njabolj pa mi je bil všeč njihov pes, ki mu je bilo ime Sokol..
Vedno je skakal za nami in se igral. Kadar smo se igrali nogomet, je tekal za žogo kakor-najboljši rogometaš.Večkrat nam je žogo tudi pregriznil". Toda nanj nismo 'bili jezni. Še lepše smo se igrali, ker je bila žoga mehkejša. Bil je vedno živahen in vesel, kakor da nas je vse razumel.	...
Nekega dne pa smo prišli zopet k stari mami, S sestro sva odšli k sosedovim. Radi bi se zopet igrali s psom Sokolom. Z nama je odšel tudi bratranec Andrej. Ko smo stopili na dvorišče, je bilo vse nekako tiho. Zdelo se mi je zelo čudno, saj nas.je Sokol vedno pozdravil z veselim lajanjem. Poklicali. ..smo ga, toda bilo je vse tiho. Prišla je prijateljica Marta in povedala, da je Sokola povozil avto. Spogledali smo se in bilo nam je zelo hudo. Vprašala sem Marto, kje je sedaj pes in povedala mi je, da je za plotom. Predlagala sem, da mu naredimo grob in ga pokopljemo. Tako smo tudi storili. Iz desk smo zbili zaboj, psa smo položili vanj in ga odnesli na travnik. Tam smo med vrbami skopali jamo. Sokola smo pokopali in njegov grob okrasili s cvetjem.
Hudo nam je bilo. Večkrat se je.z nami igral in bil je pameten in razumen. Žalostni smo odšli domov. Dolgo sem še-premišljevala, kako je človeku hudo, ko izgubi dobrega prijatelja. Pa čeprav je bil to pes, mi je za njim še danes hudo.
L i-1 j ana Pavl o v i č ,
6.d
- 43
TACA
Ko- sem bila še majhna, me je pazila babica. Imela je mucko z imenom Taca. Bila je lepe črne barve. Imela je zavihan repček in sinje modre oči. Okoli vratu je imela pentljo, belo kakor snea:. Taca je vdno spal.:, pri meni v postelji.
Zjutraj se je prva zbudila in s svojim mijavkanjem prebudila še mene. Potem sva se Igrali čelo dopoldne. Pri zajtrku mi je vedno zlezla za vrat in me praskala s svojimi krempeljci. Zelo rada je plezala po zavesah. Babici'jih je strgala že več, zato jo je na tepla. Taca se je nato kakor tat splazila na zapeček in tam toliko časa mirovala, dokler je ni kdo poklical.
Me s Taco sva bili tako navezani druga na drugo, da je nisem nikoli pustila na miru. Tako je bilo tudi nekega dne;, ko sva.se igrali na kavču. Taca se je zapletla v babičin predpasnik. Valjala se je po kavču, nato pa je padla na tla pred vrata. Ko se. je hotela rešiti predpasnika, je dedek odprl vrata. Priprl ji.je nogo. Začela je tako milo cviliti, daje šlo še meni na jok. Obe sva jokali. Toda čez nekaj dni se je Taci noga pozdravila. .Spet sva no reli in veselja ni bilo ne konca ne kraja.
Ko pa sem začela hoditi v šolo, se nisem več mogla igrati z njo. Nekega dne, ko sem jo prišla obiskat, mi ni pritekla nasproti kajti drugače se je z vso silo pognala vame.
„Kje je pa T0.ca?”
Babici so oči zalile solze. Takoj sem vedela,, da nekaj ni v redu. Dedek je nato rekel, da jo je povozil avto, ko je tekla za-njim v trgovino. Planila sem v jok. Nihče me ni mogel potolažiti, saj so vedeli, kako zelo sem bila navezana na Taco.
Se sedaj, kadar grem po cesti in vidim kakšno črno muco, se vedno spomnim na mojo ljubljeno Taco.
.Andreja Žnidaršič,
6.	d
- 44 -• r .	.
001013 IF G OLOBICA
Moji najljubši živali sta golob in golobica. Prav ti dve živali sem najbolj ljubila zato, ker smo ju imeli nekaj mesecev doma v kletki.
Nekega dne je mamica obešala oprano.perilo na balkonu. Kmalu je zagledala.na drogu, ki je bil ob balkonski ograji,--goloba. Počasi je stopila proti njemu. Golob se je ni bal. Dovolil ji. je,- da se mu je približala in ga pri jela.Bil je ves premražen, ker je bilo hladno spomladansko jutro. V stanovanju smo imeli že kletko, v katero ga je mamica položila. Vanjo je nasula pšenico in dala lonček vode. Sprva golob ni hotel jesti. Kmalu pa je bil zelo lačen in je začel zobati pšenično zrnje.
Odločili smo se, da ga bomo obdržali. Očka je čez nekaj dni golobico. Z golobom sta si bila tuja. Toda kmalu sta se navadila in bila par. Čez en teden sta se že udomačila. Iz kletke' smo ju lahko tudi izpustili. Letala sta po stanovanju in prepevala.
Tako so minevali tedni in meseci.
Bilo je poletje. Odpeljali--smo se na morje, goloba, in samico pa izročili v varstvo moji teti. Teta ju je hranila in se -jima privadila. Ko smo se vrnili z morja, smo ptici dobili nazaj. Teta je povedala, da je življenje lepše, če imaš nekoga, .ki te ljubi in ti prepeva. Prosila nas je, če bi ji prodali goloba. Težko nam je
svojo golobico. Tildi ona je bila njegova zvesta samica. Golobica ločitve res ni prenesla. Ko smo jo nekoč izpustili iz kletke, je odletela skozi odprto okno. Vsi smo planili k oknu, toda golobica se ni vrnila,
V družini je zavladala.žalost in tišina. Toda kmalu je nastopilo 'vesel je, ko smo spoznali, da je svoboda lepša od kletke, tudi če lepo ravnaš z živaljo, ki jo imaš zaprto.
Bojana Pirnar,
6.	d
IMEL SEM PSA
Ko sem bil še majhen, mi je oče kupil psa po imenu Piki, Bil je majhen in kodrast. Vsako jutro, ko sem odhajal v šolo, me je spremljal do bližnjega križišča in ko sva prispela na določeno mesto, se je na moj ukaz obrnil in odšel domov. Po nekaj metrih se je ustavil in gledal ter poslušal z dvignjenimi ušesi, če ga bom mogoče poklical s seboj. Tega nisem mogel storiti, ker psa ne bi smel vzeti v razred, pred šolskimi vrax: pa bi se me naveličal čakati.
Za zadnjo tolažbo sem mu samo pomahal; pozdrav pa mi je vrnil samo z žalostnim lajanjem in mahanjem s košatim repom.
Ko sem sedel v razredu, sem se večkrat spomnil na svojega Piki ja in komaj sem čakal, da bo konec pouka. Po dolgih urah-šole smo se ob zvoku zvonca pognali iz razreda. Hitel sem domov, ker sem vedel, da me moj psiček že pričakuje na istem mestu, kot sva se zjutraj poslovila.
Nisem' se motil, kajti Piki je čepel ns. pločniku in bistro gledal, kdaj bom prišel. Ko me je zagledal, je stekel k meni in. skakal name tako dolgo, dokler ga nisem pobožal. Odhitela sva domov, ker sva vedela, da naju že čaka kosilo, ki je šlo tako meni
kot njemu .zelo v tek. Po kosilu sem.pisal nalogo, potem pa sem vzel žogo in s Piki jem odšel na vrt, kjer sva se prav lepo poveselila.
Tako sem vam opisal svojega psa, ki sem ga imel najraje in ga še vedno ne morem pozabiti, čeprav ga je povozil avto.
■Silvo Kastelic
6.d
7ELIM SI
Želim si ...
Tišine ...
Želim si, da bi v tišini cula tiho šepetanje listja, da bi gledala skozi tišino v milijone zlatih cekinov ...
Želim si ...
Tebe .„.
Želim si, da bi v tišin: med zlatimi cekini videla tvoje oči, čula tvoj glas.
Sem upala verjeti
v tiho pesem preoranih njiv, strmeti
v rahlo zeleneče gaje, kako v pomladnem vetru se drevo zamaje; sem upala trditi, da smem, da smem
utrgati sred trave prvi cvet,
iz daljave mi v obraz prvi veter sme zavet.
Sem smela upati, da bi ti
bil preorana njiva, ki si me objela, da si veter, ki šepeče skozi jutro in mi tiho pozdravi utrgane cvetice in poljubi me na mokro lice.
Samo to si želim, da bi bil mir,
da bi lahko risala kroge v neskončnost
Krogi so neskončni,
kot je neskončna mo ja lenoba,
neskončni,
ko je neskončen ta trenutek.
Naj bo mir!
Začarala ga bom v čudovito pravljico, belo pravljico z rdečim nosom. Začarala ga bom v tropski pragozd s kriki ptic,
Samo naj bd mir, vsaj za trenutek mir!
odbojko, med dvema ognjema in druge igre.
Nekega lepega, sončnega popoldneva smo odšli v gozd. S seboj smo vzeli žogo. Na jasi sva se z očetom igrala nogomet. Očka. .je re kel, da bova igrala toliko časa, dokler ne bo razlika za dva. gola Prvi gol sem dala jaz, a sem mislila, da bom izgubila. Toda jaz sem očka premagala s štiri proti dve. Bila sem zelo vesela.
Pri igri sem se utrudila, tako da sem komaj čakala, da smo prišli domov.
Marjana Božič,
8.a
MOJA ŽOGA
Imam debelo rumeno žogo, na kateri je narisan Miki mišek.
■ ’ _	i	... -
Dobila'sem jo.v Izoli, .ko šem bila na počitnicah. Z njo se igram
Rosana Pestner,
3.c


i





splavala sem
Vsako leto sera se učila plavati^ a do letos nisem splavala.
Letos smo se odplesali na raor^e 10. julija.'Že doma sem skle-nila, da se bom letos naučila plavati.
Prva dva dni sera se zelo trudila. Popila sem veliko slane vode, Očka mi je rekel, da bom morala še vaditi.
Tretji dan sem odšla z očkom zgodaj na plažo. Voda je bila topla. In kaj se je zgodilo? Splavala sem. Bila sem vesela.
Očka, mamica in bratec so mi čestitali.
Renata Čampelj,
2. c
MOJ BRATEC
MOJ BRATEC JE STAR PET MESECEV. IMAM GA ZELO RAM. NE ZNA JOKATI, AMPAK SE SAMO SMEJE IN POGOVARJA. Z NJIM SE IGRAM, TUDI OČKA IN MAMICA SE IGRATA Z NJIM, BRATEC IMA PLAVE OČKE IN RJAVE LASKE. VSI GA IMAMO RADI. ON PA JE VESEL.
Liljana Luzar,
3.	a
MOJA PUNČKA
Punčko mi je prinesla mama iz Italije. Imam jo že zelo dolgo. Kadar je umazana, jo umijem in ji operem oblekice. Vsakokrat, ko grem na morje, jo vzamem s sabo,'
Ta punčka je srednje velika. Ima modre oči. in zelo krive noge. Ima zelo veliko 'oblekic, ki mi jih je naredila mami. Včasih se
- 5o -
......	V/	__' '	v
z njo igram tudi na dvorišču. Ko sem bila stara sest let, sem jo oblekla v najlepšo oblekico in jo zavila v odejo. Odšli smo-v Dolenjske Toplice. Ko smo prišli tja, sem rekla mamici: nMami, nesi mi malo punčko!" lami je vzela punčko in jo nesla kot pravega dojenčka. Mimo je prišla neka gospa in vprašala:
„Je to pravi dojenček?"
S(Ni," sem odgovorila. Bila sem zelo vesela, ker je bila podobna pravemu dojenčku.
Deli Turk,
3.b
DOBILA SEM SESTHICO
Nekega popoldneva, ko sem prišla iz šole, sem v zibelki zag- -ledala nekaj nenavadnega. Izpod odejice je kukala drobcena glavica.
Vedela sem, da imam sestrico, kajti pred nekaj dnevi je očka to izvedel v bolnišnici. A takrat, ko je bila sestrica doma, je bilo v hiši še lepše.
Drugi dan smo sestrici dali ime. Kar iznenada je očka vzkliknil: „Tanja bo!"
„Kdo?" je tedaj vprašujoče rekla sestra Brigita.
„Tvoja najmlajša sestrica vendar," jo je spomnil očka.
Od tistega dne jo kličemo po imenu Tanja. Hitro je rasla.
Sedaj je stara že devet mesecev. Rada se smeje, igra z igračkami in nad vse rada liže prstke, a samo na levi ročici. V hiši jo imamo za igračko. Ker je še majhna, ji pravimo gumbel. Čez dan je z njo veliko dela, ponoči pa se niti ne oglasi. Zato ji pravi mamica Srček.
51 -
Vsi si želimo, da M Tanja "cinipre j zrasla. Posebno si to želiva s prijateljico Brigitko? da bi se z nama veliko igrala in učila.
Milica Gorenc? 4 * d
MOJA SESTRICA
Moji sestrici je ime Mojca..Stara je šest let, zato hodi še v vrtec. Tja gre zelo rada, še posebno zato, ker se- je pričele ze mala šola,- Zelo lepo riše in zna. pisati že vse črke, Je zelo samostojna,. Z jutrajj ko vstanemo, naju mamica obleče,, nato gremo skupaj iz stanovanja samo po štoparicah-; pobem gre Mojca, napre j v vrtec jaz v solo, mamica pa v službo„
Popoldne pride, zopet sama domov. Ker pride prej kakor jaz iz šole, me čaka že. na pločniki, potem pa se-šc z drugimi otroki igramo pred. blokom, Hana.se igra razne, igrica, ki se jih nauči v vrtcu, rada.pa tudi poje.	...	■
Komaj čakam, da bo. šla drugo jesen v šolo, da bova hodili skupaj,. Pomagala ji bom nositi šolske torbo.
Tanja Vovko,
2,d
IJAJIiEPŠE
MEKI JE NAJLEPŠA MOJA MAMICA. NAJLEPŠA ZATO, KER SKRBI ZAME IN ZA MOJO SESTRICO. SKRBI TUDI ZA OČKA. KUHA, BERE, LIKA, OBEŠA --PERILO IN BERE. ZVEČER GLEDA TUDI VEČERNE FILME. IMA ME ZELO RADA, VČASIH PA ME TUDI OKREGA,
Aleš Bartelj,
2.d
MAMICA
MOJA MAMICA JE ZELO PRIDUA. DELA V MERCATORJU. KO PRIDE DOMOV, POSPRAVI IN SKUHA KOSILO. ZVEČER POSPRAVI POSTELJE IN MIDVA Z BRATCEM GREVA SPAT.
Alenka Hudeltia, 2. a
MOJ PRIJATELJ
Prijatelja Jola imam rad. Rad ga imam zato, ker mi v nesreči rad pomaga.
Ima dolge lase. Ni ne premajhen in ne predebel. Velikokrat nosi kavbojke. Nos ima malo zavihan.
Zelo rad se prepira z bratom. Kadar piše nalogo, mu brat nagaja. Zato se tudi prepirata. Zelo grdo piše. Tovarišica ga zato večkrat pograja. Je tudi pozabljiv. Rad se tepe. Hitro se razjezi, če mu kdo nagaja. Sovraži sošolca' Staneta. Tudi jaz ga nimam preveč rad. Kadar se začneta prepirati, se prepir konča s pretepom. Z Jolom hodiva skupaj domov.
Upam, da bova še dolgo velika prijatelja.
Marko Jasnič, 4 .a
NAŠA DRUŽINA IN'NJENE ŽELJE
NAŠA DRUŽINA ŠTEJE ŠTIRI ČLANE. TO SO OČKA, MAMICA, JAZ IN SESTRICA. VSI 'SE IMAMO ZELO RADI. MAMICA RADA MUHA. NJENA ŽELJA JE, LA BI BILI VSI ZDRAVI. OČKA NAS OB NEDELJAH PELJE NA IZLET. NJEGOVA-. ŽELJA JE, DA BI SE JAZ VEDNO PRIDNO UČIL. SESTRICA HODI V VRTEC IN SI ŽELI, DA BI IMELI DOJENČKA. JAZ SI PA SAMO ŽELIM; VSAK DAN VELIKO RISANK NA TELEVIZIJI.
Aleš Kocjančič,
2.d
MOJ DELOVNI DAN
Zbudi me Cirilov ropot v kuhinji. Uh, šele pol sedmih! Saj je še noč! Spim dalje. Sredi najlepših sanj mi pade v možgane šola. Prisluhnem, če je kdo v kuhinji/ Nič! Kaj so vsi pomrli? Pa, če vsi spijo, zakaj ne bi še jaz? Tako spim naprej, Kdo ve, koliko časa je minilo, ko me spet nekaj zbudi. Motno-begam po plešočih slikah in majajoči luči, POTRESi - z grozo pomislim.
„Marjeta, zbudi se!" zaslišim brata,-ki mi še vedno stresa ramo.
„Jaaaaa ..." zategnem. Toda še na kraj pameti mi n® pade, da bi vstala.
„Vstani, pol osmih je že«,' Jas grem!”
„Kaj?-r kriknem in v hipu sem budna. Premečem celo omaro, da pridem do kavbojk. Kot nora tekam po stanovanju, ne da bi vedela, kaj sploh iščem.
V šolo pridem pol šiva, pol mrtva, O novi snovi pri kemiji nimam pojma, pri biologijo pa sploh ne vem, kje smo. Prepričam se, če imam vsaj vse naloge.
54 -
Šesta ura! Živčno pogledujem na uro in žulim llokec v roki.
Še nekaj sekund! Zdaj li že moralo zvoniti. Zbašem vso ropotijo v torbo. Pripravljam se na odločilni skok. Zazvoni! Začne se. dirka na življenje in smrt. Planem proti vratom in po uspešnem prerivanju nekako pridem na prosto. Zaletim se v stopnice in se skoraj ubijem po njih. Torbo vržem ob ograjo, kje- je pristala, pa ne vem natančno. Glavno, dr sem. v vrsti. Koreno pridem do svojega pladnja. Kot zver se vržen na kosilo in zraven še vedno sopem od komaj preživele bitke.
Na poti domov se z Bojano skregava zaradi neke-malenkosti. Potem do našega bloka ne spregovoriva niti besedice, Samo mrtvo se pozdraviva in greva vsaka na svojo stran.
Komaj pridem po tistih stopnicah do vrat. Vsak, ki se zanima za planinstvo, naj vadi po njih!
Najprej pospravim sobo, da se lahko sploh gibljem v njej. Pravzaprav samo nekaj stvari premečem iz enega kota v drugi.
Ščečkam domačo nalogo in malo prelistam knjige, da mi slučajno kdo ne bi očital, da se nisem učila.
Čez nekaj ur sem že na poti v glasbeno šolo. Zijam v vsako izložbo pa če je zanimiva ali ne. Počasi prilezem do šole. Ravno prav. Utegnem napisati še nalogo iz teorije, čeprav vse bolj na slepo. Naloga je naloga!
Stopim v sobo, v kateri imam uro. Tovariš Šproc se ravno muči z violino. Samo odzdravi mi in- igra naprej. 0, kar naj igra!
Cim dalj bo, tem krajša bo moja ura. Pa se vseeno kmalu naveliča cviljenja. Uglasi kitaro in mi jo poda. Tako se vedno začne. Malo pred šesto me izpusti. Ravnatelj se na hodniku ravnokar z nekom pogovarja. V teorijski sobi pa vse mrzlično prepisuje naloge, ali pa jih vsaj kontrolira.
- 5-5
Ravnatelj pride do sekunde točno. Sicer res ni več ravnatelj, toda ime se ,£ca je prijelo. Takoj nas je.napadel. Name pade ravno Eis-molova lestvica. Sreča! To je edina, ki jo'znam od vseh obstoječih. Nekako preživim še to uro. Ko preklinjam.v nedogled spet dolge stopnice, se mi zasveti, da bi bilo dobro,če se potiho splazim v stanovanje. Zavlečem se v svojo sobo,in upam, da ne bodo o~ pazili mojega prihoda. Pa me vseeno..kaj kmalu odkrijejo in začne se stara pesems
„Si se učila, imaš nalogo, pa:torba?" Ko se odrešim še tega, si po dolgem trpljenju lahko oddahnem. Zdaj je prišel moj čas,. Spravim se nad Zabavnik., pregledujem svoj dnevnik in napišem se kakšno opombo vanj. Po cesti ravno tulijo neki pijanci.. Zelo zanimivi glasovi. Od basa pa tja do sporana. Šele, ko sem na pol v s an j ah, ugasnem luč„
Tako se konča moj delovni dan!
Marjeta Dajčman,
8 .b
NEDELJSKI IZLET
Bilo je lepo jesensko jutro, Z bratom sva se dolgočasila.
In naenkrat smo se odločili, da gremo peš na Gorjance,- Pripravili smo se na pot. Do Gotne vasi smo se odpeljali z avtom. Avto-smo pustili pri stari mami. Od tu dalje pa smo pričeli pešačiti. Nahrbtnik so nosili očka, mami in brat.
Do vasi Gabrje smo hitro prišli. Tu smo se c .“počili in pomali-cali. Pot se je nato pričela strmo dvigati. Kmalu smo prispeli do izvira studenca Gospodična. V koči smo nato popili topel čaj, nato pa smo odšli proti domu. Ko smo prispeli v Gotno vas, smo-.bili utrujeni. Bili pa smo veseli, da smo prehodili fcako dolgo pot.
Igor Golnar,
2. a
KMET NA POLJE HITI
Jesen je prišla, mraz pritiska, dež se zliva, sonce se skriva.
Kmet na polje hiti, listje z vej leti, živali si hrlo^e grade, ptice na jug lete.
Liljana Luzar,
3 .a
ZLATA JESEN
Prišla je jesen. V jeseni je listje raznih barv. Narava je čudovita, posebno listnati gozdovi. V jesenskem času rastejo tudi užitne in strupene gobe. Med užitne gobe štejemo tudi jurčka, lisičko in sivko. Tisti, ki jih ne poznajo, naj jih ne nabirajo. Ptice selilke se pripravljajo za odhod na jug. Kmetje pospravljajo svoje pridelke. Jeseni je najlepše ob trgatvi in ko dozori kostanj
Janja Jurajevčič,
2.d
!




57 -
NABIRAL SEM KOSTANJ
Bilo je v nedeljo.. Mamica je predlagala, da bi šli nabirat kostanj. Vsi smo bili za to. Povabili smo■še sosede. Tudi oni so šli z nami. Usedli smo se v avto in se odpeljali v gozd Šentjošt. Vzeli smo vreče in šli vsak svojo pot. Kostanja je bilo veliko. Bil je zelo droban. Ko smo ga nabrali, smo ga spekli na velikem travniku. Pekli smo ga na roštilju. Bil je zelo sladek. Zraven smo pili mošt. Ko se je bližal večer, smo se odpeljali domov. Domov smo prišli veseli in siti.
' Andrej Škrinjar, 3. c
SLOVO
Tvoje svetle lase gladim, v tvoje oči strmim.
Srce je trudno od misli te, da druga všeč ti je.
Prosim te, ne bodi še, vem, mudi. se ti do nje!
Težko. Od tebe je slovo, solza bolečine zaliva oko.
Ne, jokala pa ne bom!
Pojdi, dragi, pojdi v veri tej, da jočem za teboj.
Karmen Robek,
8.a
- 5.8 -
JE SEF
Poletje je odšlo, jesen je spet prišla. Lastovke so odletele, po domu bodo hrepenele.
Vzgoja mo jih .staršev ni bila taka, kot jo imamo mi sedaj. Bila je stroga in že na začetku svoje mladosti so morali moji starši trdo prijeti za delo. Jedli so največkrat domač črn kruh, kislo zelje in repo ter krompir. G-lede obleke in obutve je bilo tako, da so mlajši vse ponosili od starejših bratov in sestra.
Takšna je bila vzgoja. Pri hrani niso smeli izbirati, prav tako tudi pri obleki ir obutvi ne.
Irena Salomon
3 .b
TAKO SO VZGAJALI MOJE STARŠE
Vida Ajster
7.e
Vzgoja, mo je mamo se začne z dnem, ko so jo povili v povoje, da ki kila kolj ravna. Njeni starši so jo vzgajali več z ostro ke-sedo kot s palico. Nikoli je niso razvajali. Morala je pojesti vse kar šo postavili na mizo, ali pa je kila lačna.
Oklečena je kila v prenarejena mamine okleke ali pa v okleke, ki so jim jih pošiljali sorodniki iz 4merike.
V kino je hodila zelo poredkoma. Večkrat je gledala igrice, ki so jih igrali otroci pod kozolcem ali kje,drugje. Razen kina ni kilo nokene druge kulturne ustanove. Kadar so prišli v hišo . gostje, so morali otroci ven, pozimi pa, ko je kilo zunaj mrzlo, so zlezli na veliko krušno peč.1 Nikdar se niso smeli vtikati v pogovore starejših.
Spoznal sem, da je kila vzgoja moje mame veliko strožja kot moja. , .	•
Borut Šprajcer,
•	T.e
Vzgoja mojih staršev se je v mnogočem razlikovala od današnje Najholj pa se čudim temu, da si nihče od otrok v družini ni smel sam odrezati kruha.
Ksenija Novak, T.e
Moja mama se je rodila v družini, katera je 'imela dvanajst otrok.
Vse otroke in tudi njo so vzgajali trdo. Ukogati so morali na kesedo, kajti vsak se je kal palice.
Vika Hudoklin,
T.e
Otroke so navajali na red, ki je bil v hiši. Očeta se je moralo ubogati na vsako besedo. Takšen pa je moral biti zato, da ni o-troke preveč razvajal. Naučeni so bili, da spoštujejo starše in starejše od sebe. Morali so biti skromni, a vendar pošteni.
Znali, so tudi kmetovati. Niso smeli biti izbirčni pri hrani, prav tako tudi pri oblačenju, kajti takrat ni bilo toliko denarja za obleke in druge stvari.
Starši so jih učili marljivosti do dela ter da se v nobenem primeru ne--sme jo. sramovati dela.
Mislim, da so mojo mamico starši dobro vzgojili, ker to čutim, ko ml daje dobre vzgojne napotke.
Mirjana Djordjevič,
Mojega očka starši niso kdo ve kako vzgajali. Bili so časi, ko je bilo treba trdo delati in v teh se je očka razvijal. Življenj' ska navodila mu je dajalo težko prebijanje skozi mračne dni in pomanjkanje marsičesa. Ni bil razvajen edinec, marveč eden izmed štirih otrok, ki jih- je bilo treba preživljati. To pa je bilo. takrat težko. Poleg tega mu je v vojni umrl oče in tako je vsa vzgoja padla na ramena njegove mame.
Vsa leta je bil očka preveč obremenjen z delom in ni mogel zahajati v slabo družbo. Tako je ostal vedno pošten in v trpljenju dobil izkušnje, ki mu sedaj koristijo in tudi mene navajajo k vsemu dobremu.
Irena Grahek,
61
. Včasih je v. šoli imela glavno vlogo cerkev. Vsa vzgoja, šolanje je bilo pod njenim vplivom. Vseeno pa so sorodniki mojega očeta vzgajali lepo in ga privajali k delu, iskrenosti in poštenju. Vzgajalo in šolalo pa ga je tudi samo življenje,- saj je že s trinajstimi leti ponovno odšel od staršev zaradi šolanja. Poskusil je življenje v 'dijaških domovih in v podnajemniških sobicah, študentskih menzah. Doživel je marsikaj, vendar je vedno bil pošten in pravičen, tako kot njegov oče.
Dober in pošten človek ostane . isti, nespremenjen.
Mario ličina,
7.e
Moj oče se je rodil v številni kmečki družini. Otrok je bilo
osem.
Vsi so morali trdo delati.
t	V,
Vstajati je moral že zelo zgodaj in še pred poukom napasti krave.
Vzgajali so ga strogo, a nikoli s palico, vedno je obveljala očetova beseda.
Mateja Cvar, 7 06
62
Moja mama je živela v zelo težkih časih. Svoje najranejše otroštvo je preživela med vojno. Takrat je bila stara pet let in se zato medvojnih dogodkov ne spominja. Takoliko bolj so se ji vtisnile v spomin povojne bridkosti in napori.
Družino je trla revščina. Vsi so morali delati, da so imeli -kaj jesti, posebno pozimi. Pot do šole je bila dolga 6 kilometrov. To pot je morala premagovati skozi gozd, Na poti iz šole jo je večkrat ujela tema in tedaj je postala pot .zanjo še veliko straš-nejša, ker so njene prestrašene oči videle za vsakim drevesom in za grmom -strrahove .in prikazni.
Spominja se tudi svojih staršev, ki sta jo vzgajala zelo različno. Mame je bila sama dobrota in večkrat je dala otrokom, kar si je sama pritrgala od ust, oče pa je bil nasilen in pri njem je palica naredila vse.
Mamo pa niso vzgajali samo starši, ampak tudi lakota, pomanjkanje in druge težave, ki so jo vzgojile v poštene in delovno državljanko, ki koristi družbi.
Mateja Strasbeger,
7.e
Moja mama je živela v majhni vasici blizu Črnomlja. V cerkev so morali iti vsako nedeljo. Ubogati so morali na prvo besedo. V šolo so morali hoditi kar 3 km daleč. Učili so se zelo malo, velikokrat zjutraj na paši.
Dalibor Drobnič,
7.e
POBEGLO OTROŠTVO
Bilo je samo veselje tedaj, tedaj davno ...
Sivi ogli hiš goltali so smeh, prešeren ves,
brezskrben, kot pomlad ...
Smeh ...
Rekli smo mu sreča.
Nebo poprej nikdar bilo ni tako modro. .■
In ptičji spev še nikdar ni zvenel tako, kakor takrat nikdar sladko.
In.vsa skrivnostna je bila-planjava, strahov prepolna, nam neznana ...
In ... mi smo jo ljubili.
Rekli smo ji sreča.
Potem pa ...
Sivi ogli so še bolj postali temni, sami so ostali, čisto sami sred poti.
Kot da so ječali pod leti težo, ki že davno več jih ni.
Zgrbili so se kot starec in obstali sred poti.
Sreča?
Zdaj ne vemo več, da nebo je modro.
Zdaj, ko sivi ogli lačni čakajo na smeh, ki že davno ga več ni,
i
ptičja pesem tiha je kot medo plišast.
Sama je planjava kakor vržena v kot, pozabljena igračka.
Sreča je minljiva ...
Mnogo stalo nas je to spoznanje, neizbežno.
Zdaj vemo,
da ni lepota vse, kar stvori svet,	...
da ni sreča tista, ki te vedno spremlja ...
Da, zdaj, po letih,■smo spoznali, mi, takrat še mladi, neugnani,
da kar lepega je, hitro mine. Potem ostanejo ti bolečine in spoznanje ob življenju, ki so solze mu vsakdanjost, da je svet umazan ...
Mojca Nared,
8.a






- 65 -
TAKO PA BI VZGAJALA JAZ
Vzgoja je ena najtežjih in najzahtevnejših nalog staršev. Imeti moraš veliko volje in potrpljenja, da vzgojiš otroka, kot se spodobi.
Če bi imela jaz otroke, bi jim v nesreči priskočila na pomoč in poskušala izvedeti od njih, kaj jih teži. Po svojih močeh bi jim pomagala. Ne bi jih zanemarjala. Učila bi jih lepega vedenja, in jih privajala na določena dela. Dala bi jih v vrtec, če bi bi--lo mogoče. Saj otrok tu pridobi veliko znanja in-postane—družaben. Ob prostem času pa bi jih peljala na sprehod ali na izlet.
Darja Glavič,
..... 7.c
Vzgoja se spreminja skozi generacije. Naši starši so v mno-gočem bolj razumljivi in popustljivi,- kot so bili nekoč. Mislim pa, da bomo mi še razumnejši od njih.
S tem pa ne mislim, da bi dala otrokom čisto svobodo. Že zelo majhne bi jih naučila, da bi pozdravljali znance in da bi znali uporabljati -besedici ^jhvala” in ,»prosim". Navajala bi jih na delo in varčnost. Trudila bi se, da v svoji jesi ne bi izgovarjala slabih besed, ker bi me otroci posnemali.
Ljuba Gričar,
Pri moji vzgoji je zgrešeno naslednje?
Večkrat me ne pustijo v kino, moji. starši gledajo samo na slabe ocene in ne gledajo, koliko .je dobrih. Za slabe ocene me grS' ja jo, za dobre pa me ne pohvalijo.
Robi Fajdiga,
'7.c
Vzgajala bi jih tako, da bi bili dobri in pošteni državljani in v korist domovini. Ne bom razlagala, kaj vse bi jim povedala,-naj'naštejem le besede, ki bi jih.morali poznati in uresničevati. Spoštovanje, pozdravljanje, pomoč, ljubezen, skromnost, varčnost, ubogljivost, zaupanje, tovarištvo, delavnost, hvaležnost ...
Marsikaj bi jim skušala razložiti in bi se trudila, da bi ji® bila dober vzgled in bi me lahko v vsem posnemali.
■ • ■	Irena Grahek,
7.e
Svoje otroke bom vzgajala strogo, a vseeno jih.ne bom tepla. Do starejših bodo morali biti spoštljivi in jih bodo morali pozdravljati.
Denar bodo dobili le, če ga bodo resnično potrebovali.
Ksenija Novak,
7.e
Svo,ie^:a otroka-ne bi prisiljevala k delu, da bi se naprezal in mučil. Hotela bi, da bi delal zmerno in mi pomagal pri gospodinjskem delu, da bi bil samostojen in iznajdljiv. Poučevala bi . ga o lepem vedenju, pomagala, pri domači! nalogah in mu nudila pomoč. Nikoli ga ne bi pretepala ali mu grozila z-grdimi rečmi, kajti otrok se potem težje uči in misli..
Tudi razvajala ga ne bi.
Vida Ajsber,
7.e
Otroka bi najprej naučil hoditi in govoriti, nato bi ga naučil
' '
lepega vedenja in kako se mora vesti pri jedi. Pravočasno bi ga poslal v vrtec, malo solo in v osnovno šolo ter bi mu rekel, da se ne sme pretepati v šoli. Rekel bi mu tudi,..da mora ubogati in poslušati učitelja ali učiteljico, ki ga uči. Doma bi se moral prid -no učiti in delati pismene naloge.
Ce ne. bi ubogal na lepo besedo, bi pa na grdo.
Borut Žulič,
...	...	7.c
Ko bom imel svoje otroke, jih bom po svoje vzgajal. Učil jih ^om.lepega vedenja do ostalih ljudi in prijateljev. Poučeval jih bom, da se morajo učiti, da bodo imeli lepše življenje. Včasih otrokom palica nič ne zaleže, boljša je lepa beseda. Povedal jim -bom kakšno zgodbo iz svojega življenja in jo primerjal z njihovim.
Jože Kastelic,
'7.c
Otrok ne bi razvajala, ne bi_ jih silila k jedi,, posvetila bi jim več časa, ne bi jih tepla, temveč se z njimi pogovorila, po šoli bi morali najprej narediti nalogo in ne bi jih. strahovala.
Nekateri starši pa vzgajajo svoje otroke narobe. Otroci se jih. boje in jim ne zaupajo. Prav to, da otroci-zaupajo staršem in jih imajo radi, je pri vzgoji zelo pomembno. Zato vsem staršem svetujem:
PAZITE, KAKO VZGAJATE SVOJE OTROKE!
Doris Zupančič,
7.c
Otrok ne bi tepla, vzgojo bi jim poskušala vcenljati z lepo in mirno besedo.
Ob prostem času naj bi mi pomagali, brali, vledali televizijo, nikakor pa jih ne bi pustila, da se potepajo.
Skrbela bi zanje; vzela bi si čas in se ukvarjala z njimi.
Dovolila bi jim zabave, ples, kino; a ne preveč.
Darja Bradač,
....... , .	.	7. c
Otrok ne bi nikoli tepla. Po mojem mnenju so tisti otroci, hi so tepeni, včasih zelo nesrečni.
Otroke bi že zgodaj navajala k lepemu'odnosu do soljudi, le tisti ljudje, ki so lepo vzgojeni, lahko koristijo družbi.
Že zgodaj bi jih navajala k delu. Pometali bi, brisali posodo, hodili v trgovino ... Seveda bi jim dala dovolj časa tudi za igro, ki jo otroci prav tako potrebujejo za svoj razvoj.
_ 60 -
Ge bi imeli grde navade, bi jih skušala popraviti z dobrim vzgledom in lepo besedo.
Sonja Povše,
7.c
Otroke bom vzgajala v plemenite in olikane može in žene. Želim jih vzgojiti v samostojne, odločne ljudi, da se bodo znali spoprijeti s težavami. Če bodo v šoli pridni, jim bom pustila po polno svobodo.. Boljših ocen in lepega vedenja ne bom skušala do seči s palico, temveč z lepo besedo. Vzgajala jih bom na svojih in njihovih napakah.
Nataša Pavlin,
7.c
PRAV TI JE!
Zunaj diši po pomladi in smrdi po deževnikih, -ki leno lezejo čez cesto.
Sivina plava v zraku in skozi oblake dežja.
Ni sonca.
Priznam,
že tisočkrat sem stala na dežju in tlela v lastnem zlu, milijon in večkrat že ni razsodilo prav srce in danes zopet vest je tu.
7o
Skozi sivino in skozi dež počasi leze k meni
grenko spoznanje;
Prav ti je!
Marjanca Božič, 8.a
ODŠLI SMO: NEJC, NELI in NINA
Se še spominjaš tistih dni?
Tistih neskončnih in lepih kot biser!
Tistih nekdanjih ur, ki jih več ni!
Se jih spominjaš? Burnih, hitečih kot misel?
Troje bilo nas je ... troje otrok.
In vendar bili smo kot eno.
Živeli smo smelo kot ptiček pojoč.
Ljubili smo, kar bilo nam je dano ...
Zidali velik smo grad. iz zemlje.
Se spomniš?
Očk temnih in kodrčkov zlatih, ki z iskrami upov so strinjali zid?
Da, zid. Samo naš za prihodnjost, samo naš .., privid.
Minljiva je sreča.
Kdor sploh jo ima ,..
Minljiva je ...
Vsi dnevi nje lepi brez solz in gorja. Nevedni odšli smo po svetu povsod, smo ^sreče" iskali od cilja drugod..
In danes, po letih „„.
Se še kdaj spolniš te igre hrezkončne?
Oglasi se včasih, Neli ja, iz Rima in pošlji mi sliko „.„
Gledam jo, ženo veliko, in vprašam se ...
Kje sta zdaj mišja dva repka?
Puder je pegice sončne prekril ...
Zajokam, a solze so zdavnaj odveč ...
Ne, naše Neli ni več ...
A ti?
Kako dolgo je, odkar te ni'več?
Kaj res je od tebe, fakina,
od para iskrečih se tvojih oči
ostal samo kamen in ... ta, moč spomina?
Zakaj si takrat šel v jamo?
Zakaj si upal v srečne dni, Nejc?
Kaj nisi vedel, da z otroštvom je odšel njih čas? Zakaj?
Zakaj je zdaj samo še siva skala?
Zakaj samo še črke na njej . pravijo, da tu leži Andrej?
In jaz?
Zabijam jih, dni, vse enako med ljudmi, a pusto je Saj vprašajo včasih Irino, . zakaj je tako otožna. ...
Ampak, veš, Nejc, ne gre vse tako kot nekoč.
In nihče he pravi mi Nina .,.
Samo še gospodična Irina ...
Podrti grad iz zemlje in sivi zid - naš privid edini so še ostali in čuvajo našo skrivnost.
Samo to je še in bolečina; odšli smo; Nejc, Neli in Nina.
Mojca Nared,
8.	c
MI ŽN IMAMO CELODNEVNO ŠOLO
ZELO LEPO JE V CELODNEVNI ŠOLI. MENI JE VŠEČ ZATO, KER PUŠČAMO TORBICE V ŠOLI. NAJVEČ SNOVI SMO JEMALI PRI SND. VELIKO SMO ŽE IZVEDELI. SEDAJ SE POGOVARJAMO 0 ŠKODLJIVCIH V JESENI. ŠLI SMO ŽE TRIKRAT NA EKSKURZIJO. PRVIČ, KO SMO ŠLI, SMO SI OGLEDALI ZELENJAVNI VRT. KO SMO ŠLI DRUGIČ, SMO SI OGLEDALI ŽIVLJENJSKE-PROSTORE.
IN KO SMO ŠLI TRETJIČ, SMO SI OGLEDALI RAZNE VRSTE ROŽ. NAJLEPŠI PREDMET JE SND.
S CELODNEVNO ŠOLO JE TUDI STARŠEM OLAJŠANA SKRB ZA OTROKE.
Mirko Markelič,
2 „ d
Hodim v 2. razred osnovne šole Grm. Imam celodnevno šolo. Učita nas dve tovarišici.
Učenci pridemo v šolo že zgodaj zjutraj, ker smo v jutranjem varstvu. Tam se igramo, včasih pa tudi nagajamo.
Ob 8. uri se prične pouk. Najprej nas dežurni pozdravi, nato pa pride tovarišica in začnemo se učiti. Učimo se o slovenskem jeziku, o branju, o matematiki, o spoznavanju narave in družbe. V





- 73. -
šoli tudi telovadimo j se učimo, o glasbenem in likovnem pouku.
Med odmori.,se. sprostimo in pomalicamo. Ob 12.. uri, pride druga tovarišica, ki nas pelje na kosilo. Po kosilu gremo na igrišče, kjer se igramo. Fantje igrajo nogomet, deklice pa skačejo s kolebnicami.
Ko se dovolj naigramc, gremo v učilnico, kjer nadaljujemo s poukom.
Ob 15. uri gremo domov brez torb. Zvezke in knjige odnesemo domov ob petkih, v ponedeljek pa nesemo vse nazaj v šolo.
• V celodnevni šoli mi je zelo lepo, ker mama in ata vidita ocene le v petek,'med tednom pa ne nosim šolskih stvari domov.
Mojca Kopina,
2.	d
OBISKUJEM 2. RAZ ESI) OSNOVNE ŠOLE NA GRMU. MOJA TOVARIŠICA JE OLGA GOLOB, KI JO IMAMO VSI RADI, PRAV TAKO TUDI TOVARIŠICO GAZ-70D0V0, KI NAS UČI V PODALJŠANEM BIVANJU.- MOJI NAJLJUBŠI PREDMETI-SO; MATEMATIKA, SLOVENŠČINA IN TELOVADBA. RAD TUDI RIŠEM IN POJEM.
Peter Medle,
2. b
V celodnevni šoli je zelo zanimivo. Povedala vam bom, kaj vse delamo s
pišemo, se igramo j rišemo in telovadimo.
Vsak dan imamo na urniku samostojno učenje. V ponedeljek, torek in sredo imamo rekreacijo. Takrat se igramo razne igre. Dvakrat na teden imamo interesne dejavnosti. Ogledujemo si okolico naše šole, Nikoli nimamo domače naloge.
Ob dvanajstih gremo na kosilo.
V celodnevni šoli mi je všeč. Rada bi tudi drugo leto hodila v celodnevno šolo.
Maja Bravinec,
2. b
KAFC SE PRIPRAVLJAM ZA TRETJI RAZRED
Da bom ob polletju lahko prestopil iz drugega v tretji razred, se moram sedaj še veliko naučiti. Zato hodim trikrat na te-h
den ob 7 zjutraj k dodatnemu pouku. Vsak-.ponedeljek in torek imam matematiko, kjer se učim o-1 deljenju. Ob sredah imam sloven ski jezik. Tu se vadim pisati hitro in do polovice vrste ter postavljati vejice. K pouku hodi tudi Maja iz 2.b. Učita naju tovarišica in tovarišica iz 2.b. Rad se Ličim.
Gregor Slamnik,
2.d
0
L
ČLOVEŠTVO V Nx\JHUJŠIH PREIZKUŠNJAH
Kolo človeštva teče, včasih po avtocesti, včasih se zadeva ob kamenje. Usoda ga premetava. Zgodi se, da ga en sam človek zasuče v bhratno smer. Potem kolo zmelje tiste, ki so na'zadnji strani in preko trupel ubere novo pot. A kolo življenja se suče tako, da odmeri vsakomur tudi lepe trenutke, V življenje vsakega kdaj pa kdaj posije sonce.
Ljudje, ki trpijo, si sežejo v roke, se objamejo, skupaj kljubujejo viharju, da jih ne pomete s palube v morje. Revščina je to morje, to je zguba v borbi za obstoj. Človeka že sam občutek premoči ugonobi. To je tisto najstrašnejše, kar prinašajo nesreče.
Vojna je - ranjenec se opira na ranjenca, v očeh je obup. Zemlja se zatrese, ne čutiš tal pod nogami- potres! In čez tremi-. tek dva, si ob vse; ob topel dom, ob srečo,--samo še upanje ti ostane. Najhuje je, če so tudi to sesuje v prah.
Je'' o je trdnejše, če se kali, rlovek je trdnejši, če čuti kraj potres, če vidi nesrečo, če trpi. Človeka trpljenje ne sme -streti, prinesti mu mora spoznanje; v nesreči spoznaš prijatelja.
V nesreči vidiš, kakšen je kdo, pogledaš mu v lice in glejmo, da nam v takih trenutkih ne bo treba zardeti. V vsakem trenutku mora biti človek poln razumevanja, topline, pripravljenosti pomagati.
Ce bi bili vsi ljudje na svetu pripravljeni pomagati-v težavah, bi človeštvu sijalo sonce. Težave nikoli ne usahnejo, nikoli ne
~ 76 —
izginejo, samo prekrijejo se kot rana s krvjo.
Jetniku pomeni vse tisti košček neba, ki ga gleda izza oken, tisti košček mu pomeni vse zato, ker se v njem skriva upanje, v njem je bodočnost. Trpečemu človeku pa pomeni vse upanje na boljše življenje.
Preizkušnje so človeku vedno pomagale, da se je spremenil, spremenil v dobre. ali slabega, a sp-!'' .vibe človeštvo kalijo. Preizkušnje so večne. Prihajajo lakote, vojne, a zmeraj se pred prepadom obrne in ... posije sonce.
Res je, kot pravijo: dokler ne okusiš slabega, ne veš, da je dobro na svetu.
Mojca Janžekovič,
8.	c
ŠE ME VLEČE V ZIMZELENE GAJE
Še hitim pod krila davne sreče..
Še včasih skrijem solze v trave, nehote prisluhnem jim, neznatnim, nehote, vede: ne smem!
Poslednji takt prelepe pesmi, zadnji stih nje nežni je zbledel. Kakor slika sina - partizana.
In čeprav še vem za dneve,
'sanjam srečo,
ki v spominih vsa je zakopana.
In čeprav še vedno upam v ideale, ki mi svetijo še s sijem sonca, vem,
da davno ne bi smela
„ 77 -
tega, kar tako bi si želela „.,
Zaman upam v izgubljene dneve; ni jib;
prav zdaj,	...
ko končno vem, zakaj sem 'jih ljubila ...
Mojca Nared, 8. a
DAN MRTVIH
Tih in žalosten je dan, ko se spominjamo vseh pokojnih. To je dan mrtvih. Vsako leto obiščemo in okrasimo grobove in s tem počastimo-umrle, ki jih ne smemo nikoli pozabiti.
Sonce je sijalo in mrzel jesenski vet-
rič je lahno pihljal, ko sem stala ob grobu starih staršev. Zazrla sem se v cvetje, ki je krasilo gomilo in v svečke, ki so počasi izgorevale. Tu pa tam se je plamenček dvignil visoko in božajoče plapolal med cvetjem. Globoko, zamišljena sem dolgo in nepremično stala ob grobu. Nepopisna žalost in tesnoba sta me prevzeli, ko sem razmišljala, da je tu naš zadnji dom. Tu se konča vse trpljenje in vsa borba življenja, tu najdeš poslednji počitek.
Tega dne je bilo pokopališče en sam cvetoči vrt.- Ni bilo groba, ki bi ne bil okrašen in kjer ne bi gorela svečka. Vse naoko-. li je bilo veliko ljudi. Prišli so znanci in prijatelji ter izkazali čast pokojnikom. Prevladovalo je žalostno vzdušje. Marsikdo je z bolečino v srcu potočil grenke solze.
Ciprese ob poti pa so v vetru tiho šelestele v pozdrav in njihov vonj je preplavljal ozračje in se pomešal z vonjem sveč in krizantem. Tiho smo odhajali drug za drugim in kdo ve, koga izmed nas ne bo več čez leto dni - na dan mrtvih.
Vida A j st er,
7.e
Na dan mrtvih se spominjamo padlih partizanov, ki so dali svoja življenja za svobodo, v kateri živimo sedaj. Njim moramo biti hvaležni za vse to, kar imamo danes. S ponosom in hvaležnostjo se jih moramo spominjati, ker so to nesebični junaki, ki so nam ustvarili sedanjost.
Seveda se ob dnevnu mrtvih spominjamo tudi umrlih svojcev. Tudi oni so pripomogli k temu, da je naše življenje lažje. Za to se jim lahko zahvalimo ne le s svečami in rožami, ampak tudi.z dobrimi deli, s katerimi lajšamo življenje njihovim družinam, ki so marsikdaj tega zelo potrebne.
Vsak človek enkrat umre, ker je živo bitje. Nekaterim je smrt lahka, drugim težja. Nekateri umrejo v pozni starosti, drugi komaj na začetku svoje življenjske poti. Vsak človek si prizadeva, da bi si izboljšal življenje in ga obvaroval pred nevarnostmi. Nekateri se življenja naveliča jo,-drugi se ga z vsemi močmi oklepajo in ne verjamejo v svoj konec. Grabijo si bogastvo, izkoriščajo soljudi, vendar enkrat -umrejo in takrat jim ne koristi vse to bogastvo, ki so si ga nagrabili.
N/*
Ce ljudje ne bi umirali, bi prebivalstvo naraščalo in ne bi oilo prostora za vse, kaj -šele hrane- in osnovnih potrebščin za
- 79
življenje. Da bi se to ne zgodilo, poskrbijo bolezni in nesreče. Kot pri živalih velja zakon, da močnejši premagajo slabotnejše in bolne ter tako iztrebijo nesposobne za življenje ki napravijo prostor dugim, tako to pri ljudeh opravijo bolezni in nesreče.
Nekaj mora. biti, da zavira rast prebivalstva. Večina Ijtidi se strinja s tem, vendar želi, da bi umirali drugi, za svoje živi je-, nje se pa boji. Sedaj si veliko prizadevajo, da bi odkrili zdravilo proti raku, Ta neozdravljiva bolezen na gosto redči človeške vrste.
V življenju moramo delati in z delom-koristlti družbi, da bo naše življenje kaj vredne v očeh soljudi.
Mat e ja Strasberger,
7.e
Stojim ob grobu, tvojem gorbu, stara mama! Mrtev je in gluh, ne sliši mojega ihtenja, ne čuti moje bolesti. Molči!
Daleč so moje misli, iščejo daleč po srcu, ki je prepolno nejasnega spomina. Zakaj, o zakaj, dobri vedno podležejo zlu?
Spominjam se, nekoč si nam rekla:
„Nikoli mi ne postavite spomenika!”
Tako dobra in nesebična si bila, da- se ti je zdelo nevredno, če bi ti ga postavili. Vseeno ga imaš ... Radi smo te imeli, vsi,-tvoji in vnuki. Za vse si bila enaka, za vse dobra in ljubezniva.
Kako natančno se še--spominjam toplih večerov, ko smo bili zbrani otroci ob-tebi ... Sedeli smo na peči in zrli velikih, radovednih oči vate ... Ti pa si govorila, govorila-si nam pravljic?', tako žive in lepe, de. smo jih videli pred seboj. In ko si konča-
8o -
lef smo ‘se-pbeaDi '±rignLl±. s" pači in nemo cdsli o-salc ne ‘svc;j doml
‘llihče m rekel -niti cesedice, 'kapb.i Pini smo tako cndoviio zave-
rovs.nl v svoje nnsii, da bi Piln giob. kaj takega storiti Pred r3'
nit go vstajale' podobe iz zgodbo- lepo> 'in milo in' tako .neravc/lao
.resnične, V .d;:- gJ.. nam. gpvvi-ila saiT.o o de or c 11 ? clccv, 1' i.;i e
tvoja duši n...- balo niti kvneka sovrast'*g in hudobije .•«,•
'
iona '.o,:.nil,., ' na si-nam - n.pr ndr •	• o c^oonču> •. L.o-n l.
■ si nenisLOiZa •■'oiuolr.-rila , ia.. vn.r .La te se ske-s/i-OiT.,'. nn- .-.l .:(:sa s
.. *
ven v ncsnu.none aosdnve, v kov .j - d jen. o povu oči . .. '	'1° e jo
pa. j j nisi v j . ...•; j.a, Q!vojo sc, so noioo 'bi.-ln„.: -j.c c : ...j. ..s.. v t;:!;. so je ogleoiio neko., daljna.- a ..tako .silno Prepono n jo',, ki ga :n. znal nihče razlagal:i . lv'oj Oi.-r^V'.; v:- pjtemrvi ustv. i,s ts.L vesrboei la 'j.zi še. solzno col so k ; geni'is ]-jd tež: no visrkv': ooj.osin , 5i m c:, ta mislil' na. mer ... k' k nav.'': v -vojni? -k- mesca nis ,	. k-
mr tv ero jene ga sina	kin ;ra-■~::vmisll ia na svoje ne- s c; .sv, k.-j iv o
bolezen,.- n. začuti!!a mrtev ki ic v sebi, ki.^i jo o.n .. esio in dušo 5	'? kliki *
kal:
jveno se Glinki,j'va evoj-opa slovosa i"'iaii. ra poc4''.l
vsa. v • črhiiii ,, K a 'bvojcn r mvu s s v j , .v-k ga sin .Jlaj ni'mrtva, saj sp obraz .,
nlrvioa^ki s -'jo j. is-
; 'i:iv' miren in sp ‘ j gr jo kk; iv o, bo. ni res; oarco npr Ik: i so jih. nap'.^: pripri .in on je sevala, m., en.'na svi' :. oba.in nvm.egljava v . . i kv-

Si: i ‘jo, Pcisavootno sers z- ev5 tvoj pogiod na-seb:'. » '.Iv-.- •n.š.vk
.. .. .	;	. n •
svetlobe ,k jei, ki s, bilo vero. ^ koko sive , , Umor : v _---sK:
dsa j pove o el vj e e jih snidei ? , bes- v e •. j mn, r.-j.ci.a- sv •.<	s
nejs.. e cm ji'" .' gl.;:'.11 : sem v sil s.Hls sem u:'l; po/rsje . 1j,.| kot la pi;:. je tisoč ,, .i-m-t is. r.a. sv as‘11‘iivo . Ks v n sc, s . , .	.. v.l
j c ic-, stola, z-vovila s-mi se Oure.:-, z r zV:	- ' ;aa :e v-lnno : til
vid k..a, še bol 3 ži s,s in ;. ,anc k' - i;- o ' pl
Svcniko jo v. sirt-vavko va^slašiho „ Spiščale. s- ,0 vsot Ko črn 3 jo je zazvonilo, zvok j - cil.l v vsako vlakno r--njega (•-. .lC- - “?
81 -
'do možganov in še dlje... Ženske so zajokale ...
Tedaj sem se zavedla. Niso bile to le strašne sanje, bila je resnica, trpka in neusmiljena ... Zbodlo-me je v srcu, kot v prikazni.sem gledala v pogrebce in v krsto, v kateri je ležala ona, ki sem jo tako ljubila ...Prestrašeno sem se ozrla v jamo, tako strašno in globoko. Ne, ni res, ne more biti res!
Pokopali so jo.
Dolgo je že, kakih šest let od tega. Toda spomin je še vedno živ in vem: v meni bo večno živel!
Mar j e t a Da j čman., 8 .b

) padlim goncBH v D PO HI P.'
I
Sonce se je že nagibalo k zatonu,-ko sem se z vrečko gob vračala domov. Pravzaprav je bilo to samo še velika ognjena škrlatna krogla,-sevajoča plamteče, rdeče rumeno morje, ki je žarelo bolj in bolj, dokler ni bilo vse sku-. paj samo še kričeča gmota, ki je brezglavo tonila za temne vrhove mogočnih smrek in košatih hrastov. Listje mi je šumelo pod nogami, samo rjavo listje, prepojeno z vlago nikoli suhih gozdnih tal. Na nič nisem mislila takrat, preprosto na nič. Potem pa sem zagledala med številnimi - prožnimi leskovimi vejami nekaj neznanega,' nekaj peščeno sivega, ki se je vse večalo in veča lo, dokler ni zraslo v velik kamnit kvader, ograjen z lično črno mrežico.
Po sivem, od vetra, in sonca že luknjičastem kamnu se je vzpenjal mogočen bršljan. Ob vznožju so ga objemali številni odrastki
zimzelene tamariske, na majhnem podstavki pa so stali ostanki dogorele sveče, na katero je spominjal samo še majhen cm jeziček, ki je stal od plamena.
Zrla sem v to čudo ,in pozabila na čas, ko sem brala črko za črko, ki so bile vklesane v ledeni kamen in mu pravzaprav dajale smisel, mi povedale, zakaj ga je' v te samoti nekdo sploh postavil, zakaj je nekoč prižgal svečko ob en; gotovo ni bral z nevednostjo kot jaz,
Kaj je pisalo?
Bila so to pravzaprav samo imena. Veliko imen, a samo. ena številke z zvezdo ob strani; 1943.
Preletela sem številne Janeze in Lojzete in nato sem prebrala tisto kratko, tolikokrat izrečeno misel;
PADLI V BOJU-ZA SVOBODO, 1943. SLAVA JIM!
Brala sem, vedno znova in postalo ni je tesno pri-srcu': ob misli, da so se -za lepo življenje, ki ga danes uživamo, morali boriti mnogo časa.
Povsod jih je bilo dovolj. Eni so bili še vsi mladi, Spolni življenja, polni brezskrbnega veselja in prešernega smeha, polni . upov za svojo prihodnjost, še vsi neugnani, ki so tako malo poznali življenje. Drugi cq bili•zreli ljudje sivih las in žuljavih dla ni, že vsi resni in pametni,.polni izkušenj o življenju, ki so ga. tako dobro poznali. Na videz.tako različni, a vendar je vse družila ena misel, ena sama misel, ki. jih je vodila v krvavih, borbah in jih vodila k skupnemu cilju, to je bila SVOBODA.
Danes težko razumem, kako so vse to zmogli. Posebno mladi Ijtidje, ki so si v tem boju, v tem zadnjem, a hudem boju za pravico šele nabirali izkušnje. In kako so. dojemali resnico? Kako?
Ni jim bilo hudo zase, ampak za domovino.
Čuvajte ga v svojih domovih, kot lučko, da ne ugasne!"
Tako je zapisal France Bevk in vsem povedal resnico, ki je. ne smemo pozabiti. Ljubiti moramo svoj materin .iezik z vsem srcem, ohraniti ga moramo. Bodimo vedno pripravljeni braniti našo domovino in naš jezik!
Irena Grahek, 7- e
C KOROŠKIH SLOVENCIH
Če človek izgubi ljubljeno osebo - joče, če izgubi domovino -hrepeni po njej in se vrača, če pa hočejo človeku iztrgati njegov jezik, takrat se bori in zmaga. Ne klonite! Vredni ste svoje zemlje, branite jo, stojimo vam ob strani!
Mojca Janžekovič, 8„ c
BILO JE PRED PLEBISCITOM NA KOROŠKEM PRED 56 LETI ...
Ko smo v teh dneh močno v skrbeh za naše rojake onkraj Karavank, ko £0'ti pred novim plebiscitom v borbi za svoje pravice, mi pridejo pred oči in v misli spomini, ko smo dijaki vaših let v drugem letu takratne kraljevine Jugoslavije v Ljubljani zbirali med seboj in med starši slovenske knjige-beletristične in šolske, za naše rojake na Koroškem, kot so nam dejali in naročili profesorji pri slovenskih urah ...
Dobro se spominjam že pok, profesorja slovenščine dr, Beznika, ki nam je pri slovenski uri govoril o našem {,tužnem Korotanu", tako je dejal, ki je pred zelo hudo preizkušnjo,--da ga zasužnji Nemec, tisti, ki je prvo svetovno vojno izgubil ... Svoje kremplje
steguje tudi preko Karavank k nam	Spomnim se, da smo takrat gle-
dali neko podobno sliko, plakat, ki ga. je menda narisal pok, slikar . Smrekar, s katerega smo ..takrat otroci s strahom gledali bisto pošašt-tujca, zemlje lačnega
In ker se je plebiscit približeval in ker so takratni oblastni organi mislili, da bi tudi slovenska mladina, posebno srednješolska, v Ljubljani, tudi kako pomagala nasir 'jakom, da se odločijo za Jugoslavijo, so organizirale tega leta posebne jesenske šolske izlete na Koroško.
Dobro mi je ostal v spominu ta izlet, saj je nekaj posebnih
vlakov zdrdralo C kozi predor nad do Senicami ne KoroškoPri Pcclaos™
:. :.	■ .....
oici smo se ločili, eni smo odšli k Baškemu jezeru, vic ja skupina pa je odšla proti Celovcu in od tam h dospe Sveti..Vsi pa srn imeli isto določeno nalogo, priti skrpaj z našimi rojaki, slovensko mladino, pripraviti nekak nastop ter takrat tudi slovenskim šolam podan. ti zbrane slovenske knjige« In tako smo tudi storili tistikrat d 'ra ki 1 j ubI j evne ko r e al ko .
Ker sem bil takrat učenec druge realke, sme nižješoToi izstopili pri postaji Podrošeica in nato peš odšli proti vasi Ledenico.
Ker pa-smo si hoteli ogledati tudi okolico, smo se povzpeli na rrh •Petelinjska,. - od. koder se nam je nudi], res'prelep razgled k Baškemu . jezeru in tudi proti• Rožu, pa napne-', k Vrbskemu jezera a:i proti Jelovcu.
Oi^og Hi ure smo so vrnili v vas in preo. tamkajšnoo j. judoko šolo nas je ze čakala množica otrok In -aščanov ter nam priredila res prijateljski sprejem. Predsednik šol skega odbora je poudaril našo skupno ljubezen in željo ter odločnost'• d.a bodo glasovali.-za J ago a lavi jo, saj bodo le tako enkrat ■postali ' rob c dni in Slovenc^. Dkupaj smo nato izvedli kul burni program,,. ki po izzvenel v' lepe manifenta-ci jo.. .V njem so se menjavale recitacije, pesmi in dobro ni jo ostala v spominu tista lepa Gor čiez jezero, Ki je zvenela preko Pebelinjeka
in smo ji pritrdili tudi mi. Kot nekaka himna je to bila, saj ji je tekla zibelka prav v bližini te vasi, kot so nam vaščani pripovedovali. Zanimivo je bilo, da, smo takrat recitirali na tej proslavi predvsem Gregorčičeve pesmi in jaz sem takrat recitiral njegovo NAŠ NARODNI DOM, ki v njej goriški slavček napoveduje slovensko združitev v eni državi, zato je še posebej■odjeknila tudi v tistih, predplebiscitnih dneh. Ko smo še predali vodstvu šole zajeten .paket slovenskih knjig, so bili tega še posebej veseli otroci in tudi odrasli, saj jim Avstro-ogrska ni tega dosti nudila.
Še smo nato zarajali pod staro lipo sredi vasi, naši profesorji pa so se pogovarjali z odraslimi in je seveda beseda tekla o odločitvi pri plebiscitu.
Ko smo se vrnili pozno zvečer domov, smo polni najlepših vtisov pripovedovali doma o naši akciji, misleč, da, smo storili dobro in koristio nalogo. Kako smo le bili takrat vsi naivni, odrasli, ki so to organizirali in mi, mladi dijaki iz Ljubljanel
Težko in komaj smo čakali vesti po lo. oktobra 1°2o in žalostni smo brali v dnevnikih, da so nas in naše rojake na Koroškem o-peharili.
Seveda takrat še nismo mogli razumeti igre, ki so jo igrali pri tem „tuji nadzorniki", ki so indirektno pomogli do takega krivičnega štetja in odločitve, da sp naši rojaki ostali pod Avstrijo.
Takrat smo šele začeli spoznavati zgodovino Koroške in-v vseh nas mladih je začela kliti zahteva po rešitvi naših bratov, ki so ostali preko Karavank in na Primorskem, saj so nam takrat veliki „zavezniki" odtrgali tudi ta del naše slovenske zemlje. In tako smo z znanim geslom DOMOVINA, VEDNO MIS1JM NATE IN NA NEOSVOBOJE-NE BRATE, ki je takrat postala zahteva po rešitvi naših rojakov v Avstriji in Italiji bila vsakodnevno misel, ki smo jo ponavljali
skozi vsa leta med dvema vojnama. Žal, da v tistih časih ni hilo možno iti preko Karavank in Soče k našim ne os voh o j enim hratom, zato pa smo zlasti mladi učitelji v šolah /rojili to misel dalje.
Spomnim se, da smo leta 192? v tednu okoli lo. oktobra pripravili v okviru pouka prav temo KAŠI BRATJE RA KOROŠKEM, ki je bila učna enota in smo v njej mladini pojasnievali njihovo in našo skupno zgodovino. Tako resnično nismo pozabili nanje.
. v/	.
Zal pa je bila tudi druga resnica, da ta naša misel in geslo nista' bila tako živa v vrhovih naših oblasti niti v Ljubljani niti v Beogradu, da. bi tudi oni povzdignili svoj glas.
In bavno tu je velika razlika med sedanjo veliko akcijo pred novim plebiscitom na Koroškem in takrat. Žal smo bili takrat le bolj mladi, danes pa so vsi narodi Jugoslavije enotni z našimi rojaki onkraj Karavank. Prepričani smo, da bo končno tudi demokratična javnost■ Avstrije sprevidela,, svojo krivdo in zahtevala od vlade, da izpolni 7. člen pogodbe izpred leta 1955.
Marijan Tratar -Učo
BOLIMO LJULJE
..(pb potresu na Tolminskem)
Na mesto se je začel neslišno spuščati mrak. -Iz temnih niti je pričep tkati črno zaveso, ki bo zagrnila kraj. Oblike hiš in dreves so postajale vse bolj nejasne. Lruga za drugo so se pričele prižigat i . luči. Edini viri svetlobe. Tiho je umrl dan .v. vsej svoji lepoti, ki je zamrla v sivino. Pogrebci so mu bile črne smreke, vdova črna bukev. Tudi to je bila smrt. Nekateri žalujejo za tem dnem, drugi so srečni, da je prešel. Eni upajo .na lepši drugi dan, drugi se zopet boje slabšega.
V srcih i^inira kruta resnica dneva. V nežne sne pobegnejo ljudje, prav tja pod nebo. Izpolnijo se jim vse želje, vse je njihovo, vsi se imajo radi, storijo lahko vse, kar jim srce poželi. Včasih se predajajo prav takšnim sanjam, ki jih kot otroci niso znali sanjati in žele nadoknaditi vse zanujeno. Drugič so z vso . dušo med oblaki prihodnosti, ki je fantastično lepa. Vsa v rožah, barvah, sreči, radosti in lepoti. Iz oči jim sije smeh, ustnice se blago smehljajo. Tedaj nastopi črna noč.
Zunaj je temno, ljudje so že ..zatemnili okna, samo poulične svetilke so samevale in na črnem nebu so bile zvezde in luna.
. Tedaj je trda roka pahnila vse iz 'višav na trda tla. Streslo se je vse. Enkrat, dvakrat. „Mama!" Erik groze doni-med stenami, ki se rušijo, kot bi bile iz lepenke. Vse se ziblje. Povsod doni, bobni. Eot milijoni konj, ki drve' vse bliže. Njihov topot vzbuja strah. Zemlja ječi, trepeče. Tudi njo je strah. Ropot, kriki, lomljenje dreves ali morda streh, padanje opek, jok, vpitje, vse se meša v krvavo zmes groze. Tam stokajo trami, stopnice se rušijo kot domine. V beli srajci teče žena z otrokom čez ulico. „Samo še malo ... Miro ... prosim ... teci!" Vleče ga za seboj, napol nosi. Vpije-in zopet prosi. V hipu se ji zazdi, da se nekaj nad njo nagiba. „Ne! Bog! Miro! " S svojim telesom je poskusila zavarovati otroka. Samo roka ji je gledala izpod prahu, opeke in lesa.
Vse je onemelo. Narava je v obupu prisluškovala. Vse tiho. Gluha tišina. Črn plašč je zavihral mirno. Senca je planila v noč.
„Mama! Mamica moja, moja! Poglej me! Ne morem do tebe! Nekaj mi drži noge k tlom. Mami, zkaja se .ne ganeš? Reci, reci,, da živiš!' Neeee! Ma-ma! Nisi mrtva, ni mogoče. Samo delaš se, mami. Ne smeš me zapustiti!"
Dekletce je okrenila glavo. Prikazal se ji je grozen prizor.
- 9o -
Telo je ležalo do polovice zasuto na hrbtu.- G-lava je bila obrnjena proti njej. Oči so jo izbuljeno gledale. Bile so skoro bele. Skozi odprta usta je curljal rdeč curek krvi,
jjPomagaaa jte!’' je kriknil ^las dekletca proti nebu. Prosil je pomoči, ne nebo, ampak ljudi. Mnogo, nas je, ki nas.kličejo za ljudi, le nekateri pa zaslužijo to ime. Včeraj so ljudje imeli dom., danes so tam ruševine. Včeraj so Vneli držino, danes^ so sami. Kaj. bo z njimi? To. bi. lahko bili vi, vaša družina, vaše mesto. Potresa, sužnja smrti, podzemlja in pekla ne moremo preprečiti, ker nismo bogovi. Kot ljudje, LJUDJE pa lahko POMAGAMO SOLJUDEM. ¥± važno, kaj damo. in kda.j nam bo povrnjeno, saj bo naš prispevek -le delček, le plamenček,ki bo nesrečnikom poskušal zgraditi 'nazaj njihovo srečo, kar se mu ne bo popolnoma posrečilo nikoli, a če se bo le delno, bo to veliko.
...	Andreja Pleničar,
LETOS JE IZREDNO POMEMBN0 - LET0
Človek, kot je Ivan Cankar, najbrž zasluži, da imenujemo
Slovenci leto 1976 - Cankarjevo leto.
«
Rodil se je pred sto leti na Vrhniki in je naš največji pisatelj indramatik, S svojimi deli pa ni pokazal Slovencem samo,-da je njihov jezik lep in da se da primerjati s kateremkoli drugim, temveč jim je s svojimi naprednimi idejami budil vero v boljše
življenje in svobodo.
Na šoli smo Cankarja že počastili;, osrednja proslava pa bo kljub temu ob podelitvi njegove bralne značke, ki si jo bo priborila velika večina učencev naše šole.
Letos praznujemo še eno stoletnico rojstva. To je stoletnica rojstva slovenskega pesnika DRAGOTINA KETTEJA, ki je bil Cankarjev sodobnik. Bil je nadarjen pesnik, vendar mu je smrt prekmalu prekrižala vse njegove življenjske načrte. Kette v svojih pesmih veliko opeva Novo mesto, saj je tu ustvaril svoja najlepša dela. Kljub temu pa se Novomeščani na, njega bolj redko spominjamo. Spominska plošča na hiši, kjer je živel, doprsni spomenik, pod katerim le na dan mrtvih gori svečka, ter na vodnjak, kjer so vklesa ni njegovi verzi iz pesmi Na trgu,ki se jih še vidi ne, kaj da bi se jih bralo. To je vse, kar je Kulturna skupnost storila v spomin na pesnika, kot je Kette. Mislim, da bi se vsaj ob n-jegcvi stoletnici rojstva ob tem zamislili, če se že prej nismo.
Pred kratkim smo praznovali 50-letnico smrti slovenskega pesnika SREČKA KOSOVELA.
Kosovel je bil z dušo in telesom predan kraški zemlji, in Krasu ki jo v svojih pesmih poveličuje. Nanj.niso ponosni samo Primorci temveč vsi Slovenci. Šele sedaj, ob 50-letnici--njegove .-smrti, pa smo mu odkrili spomenik in odprli rojstno hišo.
Letos praznujemo .tmdi 25-letnico smrti slovenske pisateljice ZOFKE KVEDROVE, ki je s svojimi deli veliko pripomogla v borbi za ženske pravice.
Izhajala je iz revne družine, zato so njena dela predvsem socialna, ker pa je veliko potovala, pa tudi ni čudno,da se je seznanila tudi z Dimitrijem Tucovičem, buditeljem Srbov pred prvo . svetovno vojno. Ker je v vojni padel, je v njegov spomin napisala Im j igo.
- 92
Škoda pa je, da mnogi imena Zofke Kvedrove še slišali niso.
Praznujemo tudi 25-letnico smrti LOUISA ADAMIČA, ki je bil po rodu Slovenec, živel in delal pa je v /imeriki. V svojih, delih in s svojimi naprednimi idejami je marsikateremu Američanu predstavil lepote slovenske zemlje in človeka, ki na njej živi. Kakšnega rodu je, se ni sramoval, nasprotno, v vseh najhujših obdobjih naše zgodovine nam je Stal ob strani z vzpodbudno besedo.
Osrednja slovenska proslava ob njegovi 25-letnici smrti, .je potekala v njegovem rojstnem kraju-., Grosupljem v šoli, ki nosi njegovo ime.
Renata Kordiš, 8 ,b
CANKAR IN NJEGOVA MATI '
Zamislite si, da stojite pred spomenikom, pred grobom matere, ki je oblikovala dušo enega izmed največjih pisateljev v Svetovnem merilu, če ne kar, vsaj za nas, največjega. Tistim, ki radi bero njegova dela, se nehote porodi vprašanje, ali ne postaja nekje .še lepši spomenik, veličastnejši, ki bo stal, ko bo ta iz kamna žc davno razpadel. Da, tega ji je postavil sin z delom, .z romanom Na klancu, ki je njen' življenjepis. Nekdo pravi, da je Cankar s tem delom poklonil materi - mučenici drag cvetek okoli senc, tej kraljici trpljenja, simbolu ljubezni, ki jo je razdajala svojim otrokom iz globin duše. Podal se ji je rdeči svet otroka k trnjevi kroni, bledim licem, motnim očem, is katerih je vela skrb za prihodnost .
Kakšno čudovito bitje je morala biti tarnati, o kateri pravi sin takole; „Ej, mati, majka, življenje moje. vseh'mojih misli, vsega mojega nehanja začetek in cilji Kako so žuljave in zgrbljene tvoje uboge svete roke , - blagoslovi me, sina, z ubogimi svet j.-
mi rokami!, ... ni 30 bol,]' sladke in rodovitne ljubezni od ljubezni sinov, ki nimajo od svoje matere drugega, nego to sladko in rodovitno ljubezen, vredno prostega doma in vse te široke in ponosne ceste." Živela je in še živi ta gorka ljubezen, ki se je rodila v najhujšem pomanjkanju, trpljenju. Čuden je ta svet, da danes, ko nam je vendar tako lepo, ni nihče zmožen ponoviti take ljubezni.
Cankar nadaljuje; ,fZačutila je, da ji je leglo na rame strahovito težko breme, ki ji je potisnilo život skoro do tal, začutila se je mater in varuha in ta čut je bil sladak in strašen obenem. Ozrla se je po otrocih, ki so spali na tleh. - Stopila bi pred nje, da bi jih branila, majhne in slabotne, kakor so bili.
Tam se je bližalo nekaj velikega, črnega - prihodnost. Tako ji je gledal v lice ... križev pot brez konca; prestrašila, se je in se je sklonila, toda zgrudila se ni; noge so omahovale, toda stopale so dalje; ob tej uri je videla, jasno velik križ, toda vzela ga je na rame."
To pa je bil le eden izmed križev. Pojavil se je, ko so odšli v svet otroci. „Vsi drug za drugim so odhajali, vsak.si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli. so. in umrli, kri je izpila iz njenih rok, luč je izpila iz njenih oči, srce ji je razsekala, da je bila ena sama rana."
Vprašam vas nekaj; Razumet e dela Ivana Cankarja? Re? Da? Berite ga vseeno! Počasi, ped za pedjo in boste našli sledi njegovih in materinih nog na poti na klanec. Mogoče le nejasno tam daleč za mehkimi besedami, za sivimi vrati, 'slutite nejasne oblike nekega čudovitega, a hkrati groznega trpljenja v življenju. Treba je najti ključ, ki bo odklenil vrata srcu, da bo vstopil v ta svet ljubezni in hkrati tudi bede, ki jo zdaj gledate skozi ključavnico. Veste, kaj je ključ? Branje njegovih del. Vsakig^ ko boste prebrali njegovo novelo, črtico ali roman, boste odkrili
- 94 - •
novo potezo'na obrazu velikega umetnika.,' Prvič ga boš srečal na • ulicah življenja kot tujca, Drugič ti bo že -prijatelj, Naslednjič ti bo zaupal težave, ljubezen, misli svoje duše, če ga boš le hotel poslušati. Vsak ga bo razumel'po svoje, odvisno od,okolja, čustev, ki ga navdajajo in to daje delu še poseben sijaj.
Upam in si na tihem želim, da boste tudi vi nekoč poskušali nagovoriti svoje prijatelje, otroke, naj berejo dela nesmrtnega Ivana Cankarja, ki je to, kar je' Prešeren v poeziji, on v prozi, kralj peresa, ki ima tisoče ljudi, ki ga ljubijo in živijo z njim.
Andreja Pleničar,
8.. h
BRAVO, PRIDNI BRALCI!
■Ali veste,	.
-	da so mentorji bralne značke vse tovarišice razredničarke od 1, do 4. razreda., za nižjo stopnjo, za višjo stopnjo pa tov. Sonja Kocuvan;
-	da je tekmovalo za Župančičevo bralno značko lani 5o2 učenca;
- da so nas na proslavi ob podelitvi BZ obiskali Mile Klopčič, Karel Grabeljšek in ilustratorka Lidija- Osterc - za viš.io stopnjo, za nižjo pa . Branka Jurca;
-	da so bili 3. razredi najbolj požrtvovalni, saj so lani prejeli kar 95 bronastih značk;
-	da je Župančičeve značke, prejelo 317 učencev, priznanja pa .185 učencev;
-	da so lani tekmovali osmošolci za Cankarjevo bralno značko;
— da jo je osvojilo 13 učencev 8. razreda in 2 učenki 7« razreda.
Andreja Pleničar,
'8.b
.	Mojca Janžekovič,
8,c	,	—	:	r u
SREČALI SMO. SE Z BRANKO JURCA
#
Lani je na prireditev bralne značke za nižje razrede prišla pisateljica Branka Jurca. Govoto se spomnite katere njenih knji^r; Ko zorijo jagode, Rodiš se samo enkrat, Uhač in njegova druščina itd. Bila je seznanjena z delom našega krožka in povabili smo jo na razgovor.
Prisrčno smo se pogovarjali. Najbolj nas je zanimal nastanek knjige Ko zorijo jagode, saj pripoveduje o dekletih, naših let in njihovih doživetjih.
Veliko zanimivega smo zvedeli v pogovoru z Branko Jurca in še bi se želeli pogovarjati z njo.
Mojca Janžekovič,
8.c
KVIZ „ARMADA ZMAGE, ARMADA SVOBODE"
Letos, ko naša armada praznuje 35-letnico-..svo j.ega. obsto ja, so njej na čast priravili poseben kviz S5Armada, zmage, armada svobode". Vsebina tega tekmovanja je zelo obsežna in pestra, saj obsega vso zgodovino našega boja'- od prvih strelov pušk pa do zmagovitega prihoda v osvobojena mesta. Poleg teva pa vsebuje tudi vse, kar je v zvezi z našo armado, katere slavna preteklost se je začela v mestecu Rudo in se nadaljuje še danes, v vseh krajih naše
- 96' -
domovine. '	.	'	'	•
. Prvi del tega kviza je potekal v domu JLA 7. oktobra 1076. Tekmovale so tri vojne pošte, ki so v okviru garnizona Novo mesto. .Poleg vojakov'pa so nastopali tudi učenci ter dijaki in sicer iz Kmetijskega šolskega centra Grm, iz osnovne šole Stopiče in dve učenki iz naše šole. Po več dodatnih vprašanjih je zmagala I. skupina, kasarna Poganci, kateri sta pripadali tudi naši učenki Mojca Janžekovič in Alenka Suhadolnik. Ta skupina se je uvrstila v drugi del tega kviza, ki je bil prav tako v dvorani doma JLA
9.	novembra 1976. To pot se je naša ekipa uvrstila, na .drugo mesto in pred nami je nastop v športni dvorani Marof. Ko to pišem, tekmovanje še ni zaključeno, seveda pa si želimo čim boljšo uvrstitev.
. .	,'	Alenka Suhadolnik,
V DOLENJSKI GALERIJI	.	..... ...
Hitela sem domov. Ker je v mestu ob tej tiri gost promet, sem zavila v ozke ulice Brega. Ravno sem hotela po strmini steči navzdol, ko sem zagledala živo rdeč plakat, ki je bil pritrjen pred galerijo. Na njem sem prebrala o novi razstavi slik. Takoj sem sklenila, da si jo bom jutri popoldne odšla ogledat.
Drug^ dan sem res šla. Vstopila sem. Pred lepo izrezljanimi vrati sem se ustavila. In kar nekam čudno se mi je zdelo, da ni nikjer nobenega obiskovalca.
Vrata zaškripaj-o, ko jih odprem. Nato vstopim. Pri prijaznem gospodu kupim karto. Nato vstopim v velik prostor, kjer je polno slik. Pokrajinske in samotne Kmetije je oljnatimi in temperami upodobil slikar. Vse med vojno. Le kje je našel čas, da je tako lepo slikal? Žužemberk, Straža, Novo mesto, Bela krajina ...
- 97
Slike se kar vrstijo. Cel dan bi rabila, da bi si vse natančno ogledala. Vse listke, ki so ob slikah, preberem. Večinoma-piše;
„Ko je Gubčeva brigada napadla fašistično postojanko na ...”
Vse slike so zanimive. Nekaj jih je tudi iz Trške gore. Sedaj je tam drugače. Ni več na pol podrtih kmetij, blatnih cest in zapuščenih vinogradov. Namesto tega so počitniške hišice, vinogradov je več in še bi lahko naštevala. Narava se bo spreminjala, a slike bodo ostale in pričale o tem, kako je bilo prej.
Helenca Janžekovič,
6. c
. .	HURA ZA GLASBENO ŠOLO MARJANA FOZINE
Zelo rad hodin v. glasbeno šolo. Svoje prostore ima v spodnjem-traktu osnovne šole Katja Rupena. Sicer je v njej premalo prostora, toda učitelji so še kar strpni z nami.
Hodim v tretji letnik in se učim klavir. Igram še kar dobro, čeprav tovarišica včasih pravi, da .gre bolj majavo.
Glasbena šola ima, kot sem že rekel, premalo prostora. Zato se morajo „ubogi” tovariši in tovarišice ves dan mučiti z nami.
Celo svoje proste sobote porabijo za nadomeščanje.
Povedati pa moram, da. je dosegla šola že veliko priznanj na. raznih srečanjih, produkcijah in nastopih, Ta priznanja lahko vidiš izobešena na hodniku glasbene šole.Kdor ne verjame, naj si gre pogledat!
Marko Boh, 6.b
SNEMALI SO NAS ZA RADIJSKO ODDAJO
Veselo pričakovanje, novico nam je prinesla tovarišica Jelka Kastelic, da bomo pripravili radijsko oddajo, se je izpolnilno 5. novembra 1976. Na' šolo sta prišla mentorica oddaje Kaj radi poslušamo in snemalec. Našo ekipo so sestavljali: Liljana Kapš,
Alenka 'Suhadolnik,-Nataša Jakopin, Zdenka Avbar, Katarina Celic, . Mateja Strasberger, Marko Boh, Barbara Jaki, Mojca Hočevar in Karmen- Robek. Snemali smo v manjši sobi skupnih služb in pod nami je bilo slišati zobni sveder.
Priznati moramo, da smo se neverjetno razgovorili in pogovor je tekel sproščeno in živahno. Motila ga je le trema, ki jo je povzroča.! mikrofon v tehnikovi roki. Najbolj sta se razgovorila Marko in Alenka, nikakor pa nismo ostali hoteli biti za njima in tako smo veliko povedali. Program skladb, ki so bile predvajane v četrtek, 18, novembra ob 14,o5, je bil zelo pester: Marko si je izbral .Šivi čevo Polž in svinčeni vojaki,. Lili Beethovnovo 5. simfonijo, Alenka Slike z razstave skladatelja .Musorgskega, Mojca Ko-zinovo v izvedbi Ladka Korošca, Barbara Schubertovo Uspavanko,
Zdenka odlomek iz Smetanove Prodane neveste, Nataša je navdušena -nad Luisem Armstrongom, Katarina bi rada slišala Puccinievo Tosco, Mateja si -je izbrala Mendelsonov koncert za.violino in orkester v E-molu, jaz pa'odlomek rock opere Gubec-beg.
Tovarišica Kastelčeva je bila z nami zelo zadovoljna, tovarišica mentorica pa nas je pohvalila, da iz nas ni bilo treba ,,vleči” vsake besede posebej.
Karmen Robek, 8. a
ŠPORTNA DVORANA SLUŽI TUDI KULTURNIM PRIREDITVAM
» ■* . ■ .•
•V •" ' ' ,	...	•:	.
V petek, 29, oktobra, ob 15,3o je v -Športni dvorani gostoval kulturno umetniški ansambel Maksim Gorki. Nastopali so v počasti-, tev občinskega praznika. To je bil le odlomek tistega, kar so pri-
••	e-' r ' "
pravili za akademijo, ki je bila dan preje.
To društvo obstaja že 32 let. Potovali so že po svetu. Sestavljeno je iz treh skupin: mešanega pevskega zbora, folklorne skupine in ansambla, ki je spremljal plesalce.
Pojejo predvsem ukrajinske pesmi', plešejo pa rusinske plese.
Vsi člani društva Maksim Gorki žele, da bi se še kdaj vrnili v Novo mesto. Prav gotovo bi si marsikateri od nas zelo rad še en-, krat ogledal to čudovito skupino, ki je dala novomeški kulturi delček vsega, kar premore naša cela'domovina.
Liljana Kapš,
8.a
GLEDALIŠKI ABONMA - NIČ VEČ ZA NAS
V začetku leta se je za gledališki abonma prijavilo 105 učen-
v	.
cev iz naše šole. Prvo predstavo so nam obljubili že septembra, batum predstave se je bližal, mi pa nismo dobili vstopnic. Srednje šele so si ogledale Cankarjevo dramo Jakob Ruda, mi pa smo se lahko obrisali pod nosom.
Lani smo bili vsi osnovnošolci zadovoljni s predstavami, pa. čeprav so bile nekatere malo težje. Koliko časa so si osnovnošolci skupaj s srednješolci ogledovali abonmaje, pa je bilo vse v redu, zakaj kar naenkrat ni program dober za nas? Ali nam bodo pripravili tak abonma, kjer bodo igrali Rdečo kapico?
Ali bomo ostali letos osnovnošolci brez gledališkega abonmaja?
Liljana Kapš,
V Imenu cele šole čestitamo tovarišu ravnatelju za priznanje Občinske skupščine Novo mesto sa dolgoletno vzgojno-izobrazevalno 1judsko-prosvetno in družbeno-politično delo,-ki ga je prejel na slavnostni občinski seji dne 29. oktobra 1976.
literarni krožek
ALI VESTE?
- da so novomeške osnovne šole (Grm, Katja Rupena, Milka Šobar - Nataša, Bršljin in Stopiče) od leta 1974 združene v vzgojno izobraževalni zavod Novo mesto?
- da ima naša šola lo25 učencev,
54 učiteljev in učiteljic, od tega 16 na razredni stopnji,
12 v podaljšanem bivanju,
24 pa na predmetni stopnji,
I socialno delavko,
1	knjižničarko,
7 kuharic,
■ 8 snažilk,
2	hišnika,
1 tajnico,
1 blagajničarko?
Marjana Božič,
lol
KAJ SMO DOBILI LETOS OB OBČIDSMF PRAZDIKU?
29. oktobra je naš občinski praznik. Za ta praznik pa lahko občino „obdarimo" z deli, ki jo bodo še bolj izpopolnili, polepšali, obogatili. Tudi letos je naša občina dobila kar precej „daril".	.	,	.	. ,	_
Končno smo „skoraj" dobili nov. most, ki smo ga zelo potrebni. Nov most stoji v Ločni. Z izgradnjo tega mostu bodo razbremenili starega; tako se bo promet po mestu hitreje in laže odvijal.
Dobili smo tudi novi zdravstveni dom v Ločni. To je sodoben zdravstveni dom, v katerem lahko dela več zdravnikov.
Preuredili so tudi gasilski dom na Otočcu. To tudi zaradi tega, ker poteka ravno letos 100-letnica GD Novo mesto. Gasilci 'so dobili nove pisarne, nove prostore za urjenje in tudi boljše možnosti za hitrejšo pomoč v nesreči.
Otroci iz Otočca so dobili igrišče, ki ga še niso imeli.
To so nekateri večji uspehi, ki jih je naša občina dobila ob svojem prazniku.
Darja Bradač, 7.c •
ZBIRAMO . VSE MOGOČE
Ne vem, katera je moja prva zbirka. Zbirala sem že lutke, kemične svinčnike Zabavnike, nalepke, značke in še bi lah ko naštevala.A najzanimivejša zbirka je bila, ko sem zbirala hrošče in .žuželke. To je bilo, ko sem bila stara osem ali devet let.
- lo2
Pri igri sem našla oklep rogača. To je bil začetek moje zbirke, Natančno sem si ogledala oklep; klešče, noge. Posebno mi je bil všeč gladek oklep, To sem spravil v škatlico. Ko sem našla še majskega hrošča, oso in še nekaj živalic, sem se odločila in iz kartona naredila primerne škatlice, ko so imele pokrov prozo-
•_ ' ... .	*- - v. -	. •-	*	.
ren, V te škatlice sem dala živali in jih prilepila na karton,
|	...v	......	... v ...	...	.	..	•.	.. ..	;.. . .	•
Ker pa jih nisem dovolj spravi jala,'sem jih morala vreči v smeti. Kar precej žalosten konec moje zbirke.
A sedaj zbiram značke in nalepke. Pred kratkim sem se odločila zbirati znamke. Kupiti si bom morala album. Želela sem zbira-
ti tudi vrečke, a s tem ni bilo nič. Tudi z zbiranjem škatlic sem -■ odnehala. ^	v	^	K' •-	o
od prtičkov, znamk in značk do razglednic in slik filmskih, igralcev in pevcev.
Zbirati sem začela, že v drugem razredu. Za to me je navdušila sestrična, ki mi je podarila nekaj prtičkov iz svoje lepe zbirke.
Kadar mi je dolgčas, gledam zbirke.
Vem, da se z zbiranjem učimo vestnosti in vztrajnosti.
6. c
Zbirala sem že veliko različnih stvari,
Ker pa je malo otrok zbiralo te raznobarvne papirnate prtičke, se mi ta zbirka ni povečala, zato smo jih porabili.
Ko mi -je sestra prinesla iz Kumrovca zlato značko tovariša Tita, sem se od-.ločila,, da bom zbirala te majhne kovinsko predmete. Pomagali so mi rudi sorod-
- lo3 -
niki, ki so mi iz izleta prinesli različne značke. "Opazila sem, da so se medtem v mojih predalih nabrale razglednice iz različnih krajev. Te mi pošiljajo prijateljice iz obmorskih krajev in drugih mest v Jugoslaviji. Zelo sem vesela, kadar mi piše prijateljica iz Canade, s katero sem se spoznala na morju. Tako spoznavam značilnosti različnih krajev.
Nekateri se sprašujejo, če je to zbiranje sploh koristno, jaz pa vem, da je. Na razglednicah spoznavaš kraje, na značkah znamenite osebe in dogodke.
T-eliko-obrok pa zbira stripo. To jo pos-ebno za fante zelo zanimivo., če jih pobirajo po kleteh, po-dai;reš-,tih-in—drugih-neprimernih krajih. V stripih se samo streljajo, mi pa vemo, da imamo dovolj lepih knjig in da ne bi bilo tako hudo, če bi to zbiranje vsi, ki jih zbirajo, opustili.
Erika Papež,
6.d
Moj hobi je bil pred kratkim zbiranje prtičkov. Sedaj sem to opustila, kajti postalo mi je dolgočasno. Pred kratkim pa sem začela zbirati razglednice. Zbirka me je pritegnila zato, ker sem hotela spoznati kraje in dežele, ki jih še nisem obiskala. Največ imam krajev naše obale in planinskih domov. Vsako leto, ko se pričnejo dopusti, vsak dan dobimo pozdrav.Druge mesece pa je to drugače. Vsak dan z nestrpnostjo odprem nabiralnik, če je kaj pošte. Večkrat me razočara. Ker se razglednice težko zamenjujejo, mi jih mamica nekaj prinese iz službe, s tem pa se kup poveča. Mislim, da te zbirke ne bom nikoli' opustila, kajti zdi se mi, da je to zelo poučna zbirka, v kateri spoznavam kraje. Sedaj šteje zbirka okoli sto razglednic. Upam, da se mi bo kup kmalu povečal in dosegel veliko številko.
Tanja Muhič,
6.d
- lo4 -
POROČILO O DELU 0.0 'ZSMS RA SOLI OD SEPTEMBRA DO NOVEMBRA 1^76
Mladinska organizacija na Soli je že začela z delom in je opravila vrsto nalog*
Za nami je volilia mladinska konferenca, na kateri smo -izvolili novo vodstvo in sprejeli okvirni program dela-za novo šolsko leto, ki obsega;	...
-	skrb za izvajanje programa JPI in sodelovanje s PO;
-	vključevanje mladincev v prostovoljne dejavnosti;
-	skrb za sestanite aktivov ZSMS, predavanja o ZSMS, OZN, poklicnem usmerjanju, razgovori z borci NOV;
-	pomoč pri šolskih prireditvah in proslavah;
-	delovne akcije;	...
-	mesečno plačevanje članarine po.l dinar;
-	skrb za zabavne- prireditve;
-	narodnoobrambne akcije - pohodi;
-	tekmovanja;
-	izvajanje nalog po okvirnem, programu Občinske konference Zvoze prijateljev mladine Slovenije,
V okviru tega programa smo imeli že dve seji predsedstva 00 ZSMS in razrednih aktivov* Na prvi je bil prisoten tudi člen Občinske'konference ZSMS TTovo'mesto tovariš Bambič„Sklepi sc bili podobni nalogam programa in že smo jih začeli izvrševani, Pouda-r*_T1 naj samo še to, da bomo o svojem 'delu poročali OF ZSMS, Pomembno je tudi, da bomo na seje vabili predstavnike pionirjev,/ ki naj bi se tako seznanjali z naš'im delom.







- lo5
Upam, da "bomo -uspešno izvršili zastavljeni program. Pri tem pa je seveda pomembno sodelovanje vsakega posameznika, njegovo udejstvovanje pri najrazličnejših dejavnostih in prizadevanje pa seveda smotrni koraki.
Vedno 'moramo torej umeti pred očmi, kar nas učijo pametnejši: dober učenec je dober mladinec. Dober mladinec pa pomeni biti celofita osebnost.
'■ '	'	:	■ '	Predsednik 00 ZSMS
Mojca Nared
DELO PIONIRSKE ORGANIZACIJE.. IN, PROSTOVOLJNIH DEJAVNOSTI V ŠDLSKEM LETU 1976/77	••
Letošnje šolsko leto je v delo pionirske organizacije prineslo spremembe, kajti pričele so se nove Jugoslovanske pionirske igre NARAVA - ZDRAVJE - LEPOTA. Trajale bodo dve leti, pionirski odredi pa bodo morali izpolniti vrsto nalog, ki jih bosta razpisala republiška in občinska Zveza prijateljev mladine ter bodo postale del našega delovnega načrta.
Tudi letošnje šolsko leto bo na šoli delovalo mnogo krožkov in sekcij, tako da bo vsak učenec naše šole našel zase področje dela, ki ga veseli in kjer bo lahko razvijal svoje sposobnosti.
Zaradi lažje preglednosti smo vse prostovoljne dejavnosti razdelili na štiri področja, in sicer:
a) Kulturno umetniško področje: dramatski krožek za nižjo in višjo stopnjo, dva recitacijska, dva literarna, novinarski, lutkovni, dva pevska zbora, likovnifolklorni, razglasna postaja, uredništvo šolskega glasila, mladi knjižničarji in pravljični krožek.
- lo5
a
t>) Poljudno znanstveno področje; matematični krožek, biološki, krožek zgodovine, kemijski krožek, tečaj, prve.pomoči, Vesela šola, filatelistični, pionirska hranilnica, Mladina Rdečega križa, krožek NOB.
c)	Tehnično porečje: modelarski krožek, krožek ročnih spretnosti, hortikulturni, prometni, ikebana, foto-krožek, mladi gasilci.
d)	Telesno vzgojno področje: strelski, šahovski krožek, ta-■ borniki, planinci, pionirji-kurirji, sekcije ŠŠDs rokomet,
košarka, gimnastika, odbojka, atletika itd.
Med šolskim letom se bo gotovo pokazala potreba po ustanavljanju še novih krožkov, o čemer bodo odločali učenci sami. Nekatere prostovoljne dejavnosti bodo vodili zimanji sodelavci šole, ker je na šoli premalo učiteljev za tako raznovrstna udejstvovanja naših učencev.
• . Na šoli naj ne bo nobenega učenca, ki ne bi bil član vsaj enega krožka!
Mentor PO Mari ja Rebernik
PROGRAM KOMISIJE ZA PRIREDITVE za šolsko leto 1976/77
Člani komisije za priteditve so naslednji tovariši in tovarišice:
Ljuba Tovšak, Olga Golob, Jelka Kastelic, Stanka Bele, Vlasta Sto-kanovič, Matija Brezovar, Majda Šuln.
Komisija se je sestala 2o. septembra in predlagala prireditve v tem šolskem letu. Na sestanku je bil navzoč tudi tovariš ravnatelj. Pogovorili smo se o programu za praznike.
- lo6
1.	Dan republike
2.	Praznovanje novoletne jelke
3.	8. februar
4.	8. marec
5Kurirčkova pošta
6.	Bralna značka.- višji razredi
7.	27. april in 1. maj
8.	Sprejem v mlade Člane EK
9.	Dan mladosti - bralna značka - nižji razredi
Tovariš ravnatelj je predlagal, naj bi se na šoli ustanovilo kul-turnb-umetniško^-društvo, -Sklicati bi bilo potrebno'"vse člane krožkov-in njihove mentorje, na občnem zboru pa izvoliti odbor društva.
Mentorica Majda Šuln
POP. OČILA
TABORNIŠKA ORGANIZACIJA ...
.... ... u . .Taborniška organizaci ja, ki je že od
samega obstoja naše šole na -listi izven-šolskih dejavnosti, tudi- letos deluje.. Mentor je tovariš Dobovšek. Naša četa', ki nosi ime „Grm", deluje v okviru- OGT -odreda Gorjanskih tabornikov. Šteje 96 članov, ki so razdeljeni v dve starostni skupini - do dvanajstega leta so medvedki in čebeli-ce, potem pa se preimenujejo v tabornike in tabornice.Ti pa so potem razdeljeni še v vode; imamo tri MČ in tri TaTa.
Naše delo je zelo pestro - od najrazličnejših orientacijskih pohodov do izletov.in taborov. Do sedaj smo opravili že znaten del programa. Organizirali smo taborni ogenj v počastitev občinskega
- lo7 -
praznika* vsak izmed šestih vodov je odšel, na svoj izlet in potem je bil pohod v Padež in podobno.
Alenka Suhadolnik, 8. c
LUTKOVNI KROŽEK
Mladi lutkarji delujejo na naši šoli že šesto leto. V tem času so naštudirali naslednje igrice; Jurček in trije razbojniki, Debela repa, Kralj Matjaž In Alenčica, Čarovna skrinjica, Krikec in Pikec ter Pavliha in kurir.
Za vse igrice smo sami izdelali 29 lutk in 9 scen.
Doslej je bilo 53 nastopov, od teh samo v lanskem šolskem letu 25. Gostovali smo po okoliških šolah, na Štajerskem ter v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču in v Mlada&inekem gledališču.
Udeležili smo se treh republiških srečanj pionirjev - lutkarjev. Po odločitvi posebne komisije smo se uvrstili na republiško revijo amaterskih lutkovnih gledališč Slovenije. Na njej je iz vse Slovenije nastopalo 5 amaterskih'in dve poklicni gledališči.
Nastop in uspeh na tem srečanju je za lutkarje veliko priznanje za njihov trud, hkrati pa jim je spodbuda, da nadaljujejo z delom in se izpopolnjujejo.
Mentorica .Ljuba Tovšak
- lo8 -
NAŠA VAJA POTEKA TAKOLE 3
Zberemo se. seveda s pol ure zamude, toda to nam ne dela preglavic.
Največ dela imamo z izdelavo lutk. Iz kvadrastih kosov•spužve izoblikujemo okroglo glavo-. To Je zelo težko, posebno za nas, ker med pogovorom večkrat pozabimo na svoje delo. Tovarišici najbrž s svojim delom ne koristimo preveč.
Po naši vaji je razred tak, kakor bi vanj treščila bomba.
Uboge čistilke! Seveda pa jim s prigovorom tovarišice večkrat olajšamo delo.
Naša vaja je polna smeha in vedrine, kar nam pomaga, da premagamo vse naše težave.
LUTKOVNO-SREČANJE V VELENJU
Kot' že nekaj let smo tudi letos odšli na pionirsko srečanje lutkarjev, ki je bilo tokrat v-Velenju, Za to srečanje smo se že nekaj časa pripravljali.
■Prišel je dan za odhod. Do Velenja smo se peljali s kombijem,
1 ■ .
ki nam ga je posodila tovarna avtomobilov IMV.
Ko smo prispeli, so nas prisrčno sprejeli pionirji tamkajšnjih osnovnih šol. Spoznali smo se s pionirji in pionirkami, pri katerih smo bivali. Na skupnem kosilu pa smo spoznali ostale lutkarske skupine ,
Odrezali smo se kar dobro. Igrali smo tudi v vaseh, ki so nekaj km oddaljene od Velenja.
Po treh dneh smo se veseli odpravili domov. Še prej pa smo si seveda z našimi gostitelji izmenjali naslove. Dopisujemo si še vedno in si želimo, da bi se zopet srečali.
- lo9 -
LUTKARSKO SREČANJE V MARIBORU
Povabljeni smo bili v Maribor, na.revi jo amaterskih lutkov-r-nih skupin. Težko smo pričakovali to srečanje, čeprav smo vedeli, da ne igramo najbolje.
Največ težav smo imeli z glasbo, ker imamo slab magnetofon. . Tudi naši rekvizit: niso bili zadovoljivi, ker nimamo dovolj finančnih sredstev,
*
Vadili in pilili smo se, kolikor nam. je dopustil čas -včasih tudi po pet ur na dan.
Končno je prišel težko pričakovani odhod. Pot je bila dolga, a smo si jo krajšali s humorjem.
Ko smo prispeli, so nas zelo lepo sprejeli in nas odpeljali v hotel Orel. Za mnoge od nas je bilo to pravo doživetje.
Naslednji dan smo imeli predstavo. Nemalo smo se bali, saj smo bili najmlajši me'd nastopajočimi. Toda igrico smo kar dobro odigrali. K nam je pristopil novinar in vprašal; nIz katerega•gle-gališča wte prosim?"' Kaj se je potem pogovarjal s tovarišico, nevera,, ker se nam je mudilo na gostovanje. Urno smo pospravili oder.
Popoldne smo se za nagrado povabili v slaščičarno,' kjer si je vsak naročil najljubše pecivo.
SREČANJE S KOROŠKIMI LUTKARJI
Bilo je ob začetku šolskega leta. Tovarišica je sklicala krožek in dejala; ,,K nam bodo prišli na obisk lutkarji celovške gimnazije. Bilo bi prav, da se jim predstavite s kakšno igrico.”
„Katero?n smo se spraševali.
Odločitev je padla, predstavili se bomo s partizansko.Naj vidijo, da smo z njimi, da pri nas še živi spomin na težke čase, ko je gospodoval pri nas fašizem.
- llo
Čeprav smo igrico že igrali, smo precej pozabili besedilo, posebno pa nam je delalo težave igranje na glasbila in petje.
V četrtek popoldne so napovedali obisk. Pozdravili smo se in začelo se je. Napeto so sledili igrici. Ob zaključki^pesmi so peli z nami in skandirali. Njihov mentor, tovariš Tolmajer, nam je čestital in rekel; „To, kav ste vi doživeli med vojno, pri-nas še traja, je še vedno živo."
Barbara Jaki,.7.d ...	Saša Cimerman, 7.e
FOLKLORNI KROŽEK
Vsi učenci pri tem krožku se pridno pripravljamo na proslavljanje dneva republike. Učimo se gorenjske plese. Nekate-. re deklice so žalostne, ker še sedaj nimajo plesalcev. Zato vabimo še enkrat vse dečke, ki radi pleše.jo-, da se nam pridružil jo.
Vsemi ham je žal, da dečki v starejši skupini niso resni in delovni. Zaradi njih je starejša skupina prenehala vaditi. Mogoče se bodo sedaj spomnili svojh dolžnosti! To vsi plesalci pričakujemo in jih še enkrat vabimo k sodelovanju.	...

Odbor
BIOLOŠKI KROŽEK
Kakor vsako leto tudi letos na naši šo-. •li deluje biološki krožek, katerega mentor je tovarišica Zlata Dobovšek. Obis-
111 -
kujejo učenci šestih, sedmih in osmih razredov, od katerih so v prvi skupini učenci šestih in osmih razredov, v drugi pa učenci sedmih razredov.
Prva skupina se je do sedaj ukvarjala z izdelovanjem preparatov, ki so jih potem opazovali pod mikroskopom. Ogledali so si že enocelično zgradbo rastlin, živali ter človeka, v načrtu pa imajo še ureditev geološke zbirke ter prebiranje poljudno znanstvenih knjig, poleg mikroskopiranja seveda.
Pruga skupina se tudi ukvarja z mikroskopiranjem, hkrati pa rešuje tudi vaje iz učbenikov.
Obe skupini pa vestno urejujeta tudi svoj stenčas v biološki učilnici.
Suzana Rugelj, 8. c
Ker letos pri pouku biologije obravnavamo zgradbo človeka, se bodo vaje pri krožku nanašale'na to učno snov. Vaje iz delovnega zvezka smo začeli že reševati, vmes pa bomo opazovali tudi druge . zanimive stvari iz narave. Z mikroskopom smo gledali zgradbo rastlin. Opazovanje pod mikroskopom je zelo zanimivo, saj nam razkriva čudovit, očem neviden svet v malem. Pod lečo smo gledali zgradbo živalske kosti v prečnem in podolžnem prerezu. Zanimala nas je tudi dokaj nenavadna naloga. Ustno sluz smo zmešali s kapljico, jodove raztopine ter vode. To zmes smo dali pod mikroskop in spoznali njeno sestvo.
Zanimamo se tudi za nagradno igro, v kateri sodelujejo mladi naravoslovci. Ta igra je v reviji Pionir, ki izhaja enkrat mesečno. Upamo, da jo bomo dobro opravili.
Delo v biološkem krožku je zanimivo, zato ga radi obiskujemo.
Prizadavamo si, da ne bi zamudili nobene ure ter si želimo,, da bi še dolgo in uspešno deloval.
Mateja Mešan,
7.	b
ŠIVILJSKI	7ZEK
Krožek je organiziran za sedme razrede. Vključene so predvsem.deklice. Imamo ga ob petkih od 17. - l-8,3o. Krožek vodi tovarišica Udovčeva.
Učimo se krojenja in šivanja. Naredile smo kroj zvončastega in ozkega krila. V načrtu pa imamo še šivanje predpasnika, spalne srajce, bluze ... Ker to ne moremo šivati na roke, se bomo naučile šivanja .na šivalni stroj. Izmerile smo se in si določile svoje osebne mere. S pomočjo teh rišemo kroje. Tovarišica nam je tudi povedala, koliko blaga rabimo za določena oblačila.
Šiviljski krožek je zelo poučen in koristen. Koristil nam bo celo življenje in ne bo nam treba za vsako malenkost oditi k šivilji
Darja Glavič,
7.c
IZ NAŠE PIONIRSKE HRANILNICE
Oktober je bil mesec mladih varčevalcev. Varčevanje ni le grabljenje denarja na kup^ mlad človek se mora naučiti ceniti ne le denar, temveč delo, ki ga ta denar plačuje.
V	naši pionirski hranilnici, ki je odprta oh ponedeljkih od
h h
11,3o do 13,3o in oh sredah od 7 do 8 .pod vodstvom mentoric in oh pomoči učencev, ki jih to delo veseli,, je 442 varčevalcev. Prihrankov imajo že približno 7 milijonov starih dinarjev. Lanskim . obrestim smo prišteli še letošnje m jih skupno z odborom pionirske hranilnice pametno razdelili,
V	medšolskem tekmovanju, ki ga 'r- razpisala naša Lol. banka, smo prejeli za likovna dela 1, nagrado (Sonja Golob) in 3. (Aleš Florjane), oba iz 6.c razreda pod vodstvom mentorice tovarišice Guštinove. Pobili smo 2 odkupni nagradi; za likovni izdelek Gonje Golob, za literarno delo pa literarni krožek. Avtorica je.bila Andreja Pleničar iz 8.b razreda in mentorica tovarišica Mestnikova, Vse nagrade bodo poslali na šolo. Vsem nagrajencem in njihovim mentorjem - čestitamo!
Za vestno delo nas je banka nagradila s izletom v Zagreb (bili smo na letališču in na RTV) in na (grad Mokrice.
Učenci, še se lahko vpišete med mlade varčevalce!
Le- t!Kdor varčuje^ - si srečo kuje!"'	' ''
Mentorica Danica Bunc
BILI SMO V ZAGREBU
Učenci, ki delamo v šolski hranilnici, smo šli 23, oktobra na izlet v Zagreb,
'v.
Organizirala ga je Ljubljanska banka.Iz Novega mesta smo od-h
potovali ob 8 zjutraj, Veselih obrazov smo s svojimi tovarišicami sedli v'avtobus podjetja Gorjanci.
Med vožnjo smo se prijetno zabavali, zato smo se kmalu znašli v Zagrebu, ki je bil odet v gosto meglo. Pot nas je najprej zanesla na letališče. Na dolgi stezi smo občudovali letalo PC ?, ki
je bilo pripravljeno za vzlet. Na terasi smo težko pričakovali, kdaj bo mogočni ptič poletel v oblake. Vendar nam sreča ni bila naklonjena. Letalo je poletelo v višave, ne da bi ga videli. Potem smo si ogledali letalsko hišo in nato odhiteli v RTV.
Prijazni tovariš nam je razkazal kamere. Občudovali smo predvsem 'kamero, ki dela avtomatično. Gledali smo tudi risanke „Tom in Jerrv".
Ko smo se peljali skozi Zagreb, smo se čudili novi stavbi L jublj ans ke b anke.
Med potjo smo se ustavili na gradLi Mokrice, kjer so nam pripravili dobro in izdatno kosilo.. Videli smo tudi hleve s konji in poniji. Poleg gradu je steza, po kateri lahko jezdijo.
Ljubljanska'banka nas je obdarila s kemičnimi svinčniki, broškami, nalepkami na.svili ter z značkami.
Proti večeru smo se vrnili v Novo mesto. Izlet je bil zelo lep in poučen.
Borut Šuštaršič, 6 ,b
LITERARNI. KROŽEK - nižja skupina
Tudi letos je začel z delom literarni krožek za nižjo skupino.- Vanj smo vključeni učenci 3., 4. in 5. razreda. -Obiskuje ga tudi učenec iz 2. razreda. Vseh skupaj nas' je 1Q,- Krožek imamo vsako sredo ob 17. uri. Vsi člani literarnega krožka redno prinašajo spise, pesmice in uganke. 0 njih se skupaj pogovorimo,- Včasih nekatere sestavke in pesmice tudi popravimo, če je potrebno. Pogovarjamo pa se tudi
o
o novih naslovih. _	......
V tem šolskem letu bomo pisali za naše glasilo in pošiljali bomo prispevke v Kurirček in Ciciban.
•letos je. drugo leto; 'odkar imamo literarni krožek za nižjo skupino. Obiskujemo ga radi in pridno sodelujemo. Lani, ob koncu šolskega leta, smo na zboru šole imeli samostojen nastop. Brali smo najboljše spise in pesmice, ki srno jih napisali, v šolskem letu. Poslušalci so nam navdušeno ploskali. Bili smo veseli, da smo se lahko izkazali.
• •	Marjeta Rešek,
...	v .	.	• ■	5. a
LITERARNI KROŽEK - višja skupina
Letos smo se vsi, ki radi pišemo, ločili na novinarje in literate, v novinarski in literarni krožek. Literarni krožek vodi tudi letos tovarišica Mestniko-va.
Ze na prvem sestanku smo pričeli z de] om Izvolili smo nov odbor in sestavili program za letošnje šolsko leto. V novem odboru smos predsednica - Mojca Janžekovič, tajnica - Dar,ja Bhadač, blagajničarka - Liljana Kapš,
kronist,■ ki'z našo pomoč jo. zbira in lepi vse, kar imamo objavljenega v časopisih in revijah - Alenka Suhadolnik, glavni urednik glasila - Manjanca'Božič, tajnica glasila' - Andreja Pleničar.
. ^ mladi oq
. • .
Program dela je obsežen. Sodelujemo z vsemi časopisi in revijami, odzivamo se na razne natečaje. Posebno sodelujemo z mladinskimi časopisi in revijami, saj nam pridejo v roke najpogosteje. Letos bomo še posebno sodelovali z oddajami Radia Ljubljana.
Po številu je literatov kar precej - že 29. Posebno veseli smo novih članov. Vabimo k sodelovanju vse, ki imajo veselje do pisane besede.
Že letos je Lili Kapš zastopala naš literarni' krožek na prireditvi slovenskih in hrvaških obmejnih občin v Vrgin mostu, Alenka Suhadolnik, Darja Bradač in Robi Fajdiga so bili v Mariboru na VIII. zboru pionirjev dopisnikov, Andreja Pleničar je prejela nagrado Ljubljanske banke, Mojca Janžekovič pa knjižno nagrado Radia Ljubljana.
Med nas borne povabili pesnike ali pisatelje in se tako podrobneje seznanili z njihovim delom.
Posebno težka in odgovorna naloga bo priprava posebne številke glasila, ki nam bo vzela mnogo časa.
Torej nam dela res ne manjka, saj komaj sledimo razpisom.
Mojca Janžekovič,
8.	c
NA OBISKU V BEOGRADU
Delegacija naše šole, 10 učencev, je bila povabljena na prijateljsko srečanje na osnovno šolo Vladislava Ribnikarja v Beogradu. Povabili so nas kot pobrateno šolo na proslavo ob 32-let-nici osvoboditve Beograda.
Z avtobusne postaje smo odšli z avtobusom Niš ekspres ob
h
23,3o proti Beogradu, tja pa smo prišli okrog 8 zjutraj. Tam nas je sprejela socialna delavka osnovne šole' Vladislava Ribnikarja. Odpeljala nas'je v šolo, kjer' smo se spoznali s svojimi gostitelji in odšli na njihove domove.
' Po kosilu v šoli smo odšli na prireditev,' ki je bila posvečena 32-letnici osvoboditve Beograda. ■ o so nas učitelji beograjske šole odpeljali v veleblagovnico „Robna kuca!:. Z dvigalom smo ..se peljali na vrh, ki. se imenuje Vidikcvac in si ogledali panoramo Beograda. ■-Videli smo skupščino in cerkev sv. Marka, ter druga .poslopja starega Beograda.-
Od tam smo s svojini gostitelji odšli na Kalemegdan. Ogledali smo si oba spomenika, park in ostanke utrdbe mesta. Na Kalemeg-danu so še igrišča, vojaški muzej, živalski vrt, restavracija in drugo. Od tam se lepo vidi -izliv Save v- -Donavo. Bil je že večer, ko smo se vrnili.	- .	•
Naslednje jutro pa smo imeli ogled še ostalih pomembnejših objektov in spomenikov v Beogradu.
Najprej smo-si ogledali večji spomenik in grobove tistih, ki so ob osvobajanju Beograda padli. Pot smo nadaljevali z avtobusom do muzeja 4. julij in 25, maj.
V muzeju 4. julij smo si ogledali sobo, v kateri je tovariš Tito ilegalno delal in v kateri je vodil 1» sestanek komunistov v ilegali, Nato je sledil ogled muzeja 25. maj. Tu so spravljene vse štafetne palice in darila, ki jih je tovariš Tito prejel za svoje rojstne dneve.
Ko smo z ogledom muzeja končali, smo preko Novega Beograda odšli do Janjič, kjer so postrelili.nešteto nedolžnih ljudi, V spomin na te ljudi so na tem mestu posadili toliko rož, kolikor, je padlo žrtev in to preuredili v park. Pot nas je vodila dalje,
i

-J I1




V' I
fe&V "v



v
m


A
W, / s
\y E
vc-iMi /M^
aS3S»HSffi'OM».
r

iJp
m
N
/
s7
c

li ■ \'. ^•.1
CZ
'.v1/

u ^ f-

7/
/
Km J
—v -7<;^ vZ\ 7
1;
n
m
n ■)	Ljlrz	VJ —
i y		-J
	te	UJ
/V (r:-^
r"i'i'mm[
\4i 'V A 'M'/' ■'


o.
//////'4/';^


• ^«e

-&
h.
§t’^Ss?
'r ^

pod Avalo, na Šupljo steno. Tam smo imeli malico in počitek.
Tam imajo otroci beograjskih šol šolo v naravi. Ker je začela pihati kosava, smo se z avtobusi vrnili k šoli, od tam pa k svojim gostiteljem.
Minili so dnevi številnih novih poznanstev in v nedeljo ob h
10 smo si zadnjic prijateljsko stisnili-roke in si polni lepih vtisov zaželeli nasvidenje v Novem mestu.
odbor in referenti si prizadevajo, da bi zbrali 100^ članarino. Ker pa je ŠŠD šolska organizacija, smo že v začetku leta sestavili program dela.
Sklenili smo, da bodo tudi letos na šoli delovale naslednje športne sekcije? atletika, gimnastika, plavanje, košarka, rokomet, nogomet, planinstvo, taborniki, šah, namizni tenis in-strelski krožek. Košarkaši, rokometaši in odbojkarice bodo imeli svoje lige v občinskem merilu, imeli pa jih bodo tudi 5. in 6. razredi' v rokometu in 7. ter 8. razredi v košarki. Uredili bomo šolsko igrišče in sodelovali z raznimi organizacijami. Udeležili se bomo občinskih, medobčinskih in republiških tekmovanj, na katerih
Janja Vrečič, 7.d
\
POROČILO ŠŠD
Kot vsako leto tudi letos deluje na naši šoli SSD, katerega-
že vnaprej želimo-našim športnikom kar največ športne sreče in
uspehov.		
		Predsednik ŠŠD
		Vanja Hribar
.....	KROS	
V-sredo, dne 29.. 9. 1976 je lil na stadionu v počastitev . dneva pionirjev kros, na katerem so tekli vsi učenci višjih razredov.
Tekli smo v skupinah. Najprej peti razredi, nato šesti,- sedmi in osmi razredi. Fantje so tekli posebej in dekleta posebej.
Proga je bila dobro pripravljena. Tudi vreme je bilo lepo. Doseženi so bili dobri rezultati.
Gregor Golobič,
7.c
TEK PO ULICAH NOVEGA MESTA
18. oktobra je bil v našem kra^u Tek po ulicah Novega mesta, h
Ob 18 se je na startu zbralo šestinšestdeset tekmovalcev iz Novega mesta, Šentjerneja, Žažemberka in Ribnice. Iz' naše šole so tekli trije pionirji; Sašo Bajt, Stane Pugelj in Zoran Simovič.
Od vsega začetka je vodil tekač iz naše šole, Sašo Bajt. Tudi drugi tekač je bil iz naše šole. To je bil Zoran Simovič. Tekma je bila zelo razburljiva.
Ta tek je bil dolg 10.00 mietrov. Uspeh tekačev naše šole je bil zelo razveseljiv, saj so sedaj med najboljšimi v Sloveniji.
■ Igor Derlink,
7. c
12 o
PLAVALNI TEČAJ
To leto imajo peti razredi plavalni tečaj< Vodita ga tovariša Olge šen in Špilar. Imajo ga učenci v popoldar^®^ času. Učijo se kraul, prsno plavanje in skok v vodo. Vsak učenec mora imeti 20 ur plavanja. Zadnjo uro plavanja pa učenci pokažejo, koliko so se naučili plavati in v kakšnem času preplavajo določeno dolžino.
Ta tečaj je obvezen za vse tiste, ki še ne znajo plavati.
Igor Dorlink,
7—c
MOJ ŠPORT
HODIM K ATLETIKT, V PONEDELJEK SMO ZMAGALI. ZMAGAL SEM TUDI JAZ PRI SKOKU V DALJAVO. TOVARIŠICA MI JE ČESTITALA. JAZ SEM SE
JI ZAHVALIL. DOMOV SMO'ŠLI OB 18. URI IN 5 MINUT. KO SEM PRIŠEL
- • , . . ’ ’ .4 . '
DOMOV, SEM POVEDAL 0 SVOJEM USPEHU. VSI SMO BILI ZADOVOLJNI.
Janez Šušteršič,
2.d	:
. ŠAHOVSKI KROŽEK
Na naši šoli že dolgo deluje šahovski krožek. Vodi ga tovariš Milič. Imamo zelo dobre šaliste v več razredih. -Veliko je takih, ki sanjajo, da bodo prišli na velika tekmovanja. Toda le redkim to uspe.
Šahovski krožek je vsak četrtek ob 16, uri.
Igor Derlink, 7.c
TUDI MENE MUČIJO OSLOVSKA LETA	...
Vsakega človeka v določeni dobi življenja mučijo .oslovska... leta. To nima nobene zveze z oslom, a je mogoče tudi majčkeno v zvezi z_njim,
V tistih letih je človek prav na meji med odraslim-in otrokom. Tega marsikdo noče priznati, a je vendar po mojem tako. Takrat ne. smeš početi tega, kar počnejo starši, pa zopet tega ne, kar počnejo otroci.
Priznam, da tudi mene mučijo oslovska leta. Tega--se zavedam in me ni sram povedati, To je po mojem oblika pubertete. V teh letih ■ je človek ne premisi, jen, ne preračuni j iv. Ima po večini svoje nazore, ki jih hoče povstd uveljaviti. Takrat je po eni strani že odrasel, a je še vedno otrok. Ima polno domislic, šal, a pojavi se tudi zaljubljenost.
To zdaj ni nič novega. To je samo začasna simpatija, ki se je. kmalu naveličaš in si poiščeš drugo. Včasih pride celo tako daleč, da se mogoče poljubita, držita za roke, zasanjano ogledujeta drug drugega.
Jaz sklepam, da otroci iz neurejenih družinskih razmer in kmečki otroci prej ^prebolijo” -to ^olezen”. Prej se zavedo, da ne gre vse tako, kot oni hočejo. Prej spoznajo, da se je treba za obstanek boriti, delati.
Janja Jehovec,
7.c
TUDI TO JE O SLOVSTVO
Bilo je v pe-fcem ali šestem razredu,- ne spominjam se več, dogodek pa mi še jasno leži - v spominu. Kot skoraj vsak sem bila tudi jaz u udar jena”' na modo. Vse bi še šlo,- če ne bi bila mama proti vsemu temu,- Ona je hotela, da je lepo,-a tudi praktično in ne le za dva dni. Jaz pa ravno obratno; lepo, čudovito, krasno, a tudi moderno.
Nekega dne sva odšli kupovat čevlje. Ti so me tiščali, ti so mi bili preveliki, oni spet predragi; vae zaradi tega, ker niso bili.modemi in mi niso bili všeč.
Ko sem zaman,nekaj časa hodila'okoli mamice in prosila, naj mu kupi moderne čevlje, ki bodo tudi meni všeč,.-sem, -ne prvič v življenju, .sklenila, da se bom mamici maščevala. Čeprav sem vedela, da se je ne da omehčati, sem vseeno poskušala.
Začela sem s trmo. Hotela sem se trmati prav do doma. No, nazadnje s tem res nisem ničesar dosegla, sladoled pa je dobila
pogledu na nove čevlje ^skisala" 'obraz.
No, na koncu so mi čevlji postali t)še karn všeč, a vseeno nisem popustila.
In končno sem skovala pravi maščevalni načrt.■Sklenila sem, da bom čevlje postopoma uničevala.Ne bi jih prala, mazala in sploh; ne bi skrbela zanje. Mislila sem si; „To bo vžgalo!”
le sestra, ker se pač ni trmala.
Potem sem se doma usedla pred televizor, gledala in se delala, kot da niko gar ne poznam. Mamice pač tudi to ni ganilo, 'le jeza je postala hujša.
Postala sem jezna in to-maščevanje me je začelo celo zabavati, čeprav sem ob
- 123 - r '
Kmalu pa je mami ta moj naklep opazila in tudi ona name namerila maščevanje. Čudno se ji je namreč zdelo, da moji čevlji vse-prevečkrat stojijo nenamazani.
In spet hočeš - nočeš; morala sem nositi čevlje,ki so se od--popolnoma novih razlikovali po tem, da so bili še grši kot prej.
Torej, kot vidite, tisto jesen nisem ničesar dosegla. Ko pa je bilo treba spomladi spet začeti nositi čevlje, se je morala mamica vdati. Hočeš - nočeš-morala mi je Im piti nove čevlje, ker so mi bili stari premajhni. Tako sem le nekoliko uresničila.svoj. maščevalni načrt.	.
Take in podobne dogodke „ustvarjam” . jaz v sedanjih-letih....
Upam, da me bo ta norčavost in neumnost minila; sicer ...,mh ... res ne vem, kako bo, če bom tako uničevala svoje stvari, ki mi -niso všeč. Ti dogodki pa niso nič drugega kot sad oslovskih let.
.	Darja Bradač,
•• ■	;:	7. c
POŠTENO SMO JO ZAGODLI ... . . .
•*.	i '
O . •■	.	...
No, ja, zagodla sem jo večkrat, a nikoli sama. Ponavadi :sva bili dve. Neva, moja sestrična^in .jaz. Ušpičili sva marsikaj.
Na primer; Obrali sva vsa jabolka na vrtu nekega policaja, ker . je nekoč prej oskubil njenega očeta za 10 novih din. Ko smo pekli kostanj, sva v ogenj metali cele kostanje, da je potem pokalo
in so kostanji frčali okrog nas. Tudi veje na drevesu sva nalo-
"10
mili in to prav tam, kjer se'dzbirala Gorazdova klapa. Potem pa so cepali z drevesa kot zrele hruške. K sreči ni- bilo nič'polomljenega (kosti namreč), dobili, so le dodatke. Dodatke ali buške.
- 124
No,nekoč, ko so se spet obrali na posvet, sva z Nevo pri- . sluškovali. Saj vem, porečete, da ni lepo prisluškovati,' a kaj, ko naju je zgrabila ženska radovednost. Slišali sva. le neko mrmranje. Sicer pa nama je Gorazd potem povedal, o-čem so se pogovarjali. Problem sva bili - midve. Sklenili so, da se lahko tudi midve priključiva njihovi klapi.
Da, postali sva članici tega tajnega društva. Najino vključitev smo proslavili z rabutanjem. Naj vam najprej predstavim kraj. Zamislite si hišo ob cesti,- za njo pa vrt. Veje sadnih dreves so se kar lomile pod težo. Sklenili smo, da jih razbromeni-' mo. Nk-našo-nesrečo se je po vrtu podil pes, ki smo so- ga-morali nekako rešiti.
Ob mraku smo, kot kriminalci,- splezali čez ograjo,. Seveda so tudi straže prišle na svoj račun. Pri vratih smo pustili enega, da jih odpre, ko bo potrebno. In res! Oni odpre vrata, požvižga -psu, ta pa ne bodi len, se odpravi na potep. Zdaj smo-bili varni. Spravili smo se na drevje. Ko smo' jo hoteli pobrisati, nas je zalotil t#gazda” (vračal se 'je rz gostilne) in se sesedel,-ko je- . zagledal, kako■smo kot mravlje lezli po drevesih in vrtu. Mi pa, ko smo ga zagledali, jasno kot beli dan, v beg! Reši se, kdor se rešiti more!
Ko smo v bunkerju slavili zmago, smo se pravili nad -jabolka.
A kaj, ko nobenemu od nas ni šlo nič kaj preveč v slast. Vseeno pa smo pojedli le eno vrečko. Kam pa ostalo? Kam neki - (rekli boste, da se nam je zmešalo) nazaj! A kaj, ko se ni dalo sadje, .prilepiti na veje. Zatone j ' smo vrečke postavili na prag, pozvonili in stekli. Ven pride },gazda" in ko zagleda sad-je, samo izbulji oči, se ozre okrog, ga pobere .in odide v hišo. Kot smo kasneje zvedeli, je iz njega napravil odličen-kompot. Verjetno je bil še vesel, ker mu ni bilo treba obirati.
-To je že dolgo in je le spomin na leta^ ki jim pravijo oslovska. Čeprav sem še vedno z eno nogo v teh-letih, ne uganjam-več takih stvari. Rabutam še. a manj kot prej. Sama pa'si želim, da bi tudi druga noga kmalu skočila iz oslovskih let.
Ada Štor,■
7.0
COPATA PRIPOVEDUJE .	. .	,
Oh, kako tečno je biti copata. Včasih katere noge tako smrdi-
. • - .* • !*'•"'• *. • • •
jo, da ni mogoče povedati. Tako pa smrdi jo, Mirandine.. Ta me je že vso raztrgala.
Sem črna, a Miranda govori, da sem zanič. Oh, jaz uboge copata, kot kakšna sužnja sem. Zmeraj mi stopa na trebuh. Čp bi-me -vsaj kdo drug kupil in ne ta Miranda! Ta Miranda j .e tako. tečna.
In meče me po tleh in v strop, da imam polno bušk. Ko. .bi bolje ravnala z mano! Niti spati ne morem, ker premišljujem o tem.
In tako se ponavlja iz dneva v dan.. Vedno bolj sem žalostna.
Miranda Južni o~
ZAKAJ.SO MI DEČKI BOLJ SIMPATIČNI OD DEKLIC
Zakaj so.mi dečki bolj simpatični od deklic? Bežite, bežite! Kakšno vprašanje pa je to? Saj bi se človek nasmejal do solz!
Ampak ... če dobro premislim, sploh ni slabo to vprašanje! Kaj pravite? Naj vam odgovorim?
Prav!
POTEGAVŠČINE
Ko smo se v šestem razredu učili o selitvah Slovanov in ne bil Nekdo vprašan, je rekel:
,,Slovani so preskočili Karpate..."'
Marjana Božič, 8. a
Aleša se pred tablo muči n kraškimi jamamlu.^^-kr^kili-'• jamah ..rastemo kapniki .navzdol in ... "
Tovariš: „Pravimo pa jim?”
v '
t!Obešenci!" se Aleša zmagoslavno obme k razredu.
Karmen Robek,
8. a
ALI VES ...
1.	KAKO SE IMENUJE NAŠ PIONIRSKI ODRED?
A	XII. SNOVB
B	Gorjanski bataljon
C	Stane Semič - Daki
2.	KDO JE MENTOR PIONIRSKE ORGANIZACIJE?
A	Ana Pavlin
B	Mari ja Rebernik
C	Franci Turk
3.	KDO JE LETOŠNJI PREDSEDNIK PIONIRSKE PRGANTZACTJE?
A	Davorin Gazvoda
B	Janja Vrečič
C	Zvonka Zupančič
4.	KDO JE MENTOR AKTIVA ZSMS?
A	Marija Rebernik
B	Zlata Dobovšek
C	Sonja Kocuvan
D Miroslav Vlite	• ■
5.	.KDO	JE MENTOR ŠŠD?
A	Marijan•5 pi1ar
B	Vojko Oklešen
C	Majda Slijepčevič
.. ••	• ‘f ' ■ .	*’•.	; "
6.. KDO -JE PREDSEDNIK SŠD?
A	Vanja Hribar
B	Andrej Zoran
C	Katarina Teršar
7.	KDO	SKEBI	ZA NAf 0 KUHINJO?
A	Jelka	Bobič
C	Metka	Blatnik
D	Anica	Somrak
8.	KDO JE PREDSEDNIK 00 ZSMS NA ŠOLI?
A	Mojca Nared
B	Marjan Smrke
C Doris Kolenc
9.	KDO JE MENTOR LITERARNEGA KROŽKA?
A Sonja Kocuvan B Ivanka Mestnik C Irena Jerman
- 13o -
10.	KDO JE RTEKTOR NOVTTTARSKEOA KROŽKA?
A Ivanka Mestnik
B. Kat ja Bricelj C Sonja Kocuvan
11.	KOLIKO LET ŽE IZHAJA NAŠE GLASILO?
A pet
B tri C štiri
Mojca Nared,
8.a
POPRAVI, ČE ZNAŠ!
Vaš vohunski sistem je sigurno že pogruntau, da imamo osmi razredi plesne naloge oh četrtkih popoUdne. Glede na bo kok je plesau** ceu, oz.plesavk, je temu primerna tudi disciplina in vedenje.
PPggj}j_ profesor je tovariš Vovk. Priznati mu moramo, da je perfekten učitelj. Če ugotovi, da kdo ne pogrunta korak, ga takoj nauči in poba ali dekle pleše brez večjih pripetljajev naprej. To je zelo fino, veste, ker če .bi vi čuli, kolko je klejanja, piskanja in grdega gledanja, bi se držali za glavo. Najhujše je, ko se jih nabere za stebrom (to .je steber v avli, -kjer je gor cagrca) cel regiment in ne mor jo ne naprej ne nazaj. Vsak hoče prit prej do luči, kot npr. rastline v tropskih gozdovih.
Ilf.se se učimo korak za korakom (ne mislim kot novorojenčki) in-sčasoma nam t® pride v kri. Eni imajo rajs chichago, drugi lamp, -tretji angleški valček, peti fokstrot in četrti argentinski tango. Skradka - svet naših mišljenj o plesih, je zelo različenj. .
Vaša ■
Ricinus Karamela
- 131
BESEDO IMA KRITIK
r
Pa sem spet tu. 0, ne boste se me znebili, Bodeče Neže smo trdoživa bitja.
Ja, kaj ste se pa po izidu prejšnje številke tako razblinili? Ni bilo potrebno. Štedite z živci in denarjem, ki ^a-lahko vlagate v našo šolsko hranilnico.
Letos smo doživeli neke spremembe v učiteljskem zboru, ki pa niso prinesle posebnih sprememb v redovalnicah. Upajmo, da se bo stanje izboljšalo, ponekod Je to res potrebno. .
Učenci lanskega 7.a so razkropljeni. Potem se mi ni treba več.bati. Pa sploh mislite, da. sem se? Štos pa tak!
Letos so zacveteli - po uspehu, disciplini in sploh - učenci 7.c.razreda. Hočejo se prebiti na prvo mesto, izgleda, da Jim bo uspelo. Ob razpadu 7.a Je to ^res” potrebno.
Nekateri učenci 7. razredov so potrebovali podaljšano bivanje. Potem so ugotovili, 'da se da v tem času čudovit-o razsajati po šoli. Spravili so se nad vse, posebno nad redovalnice, ki so se začele polniti s cveki. No, nazadnje so nekatere izključili. To so res■zaslužiliJ
Kaj pa Je letos s tistimi, ki bi morali biti mlajšim za vzgled osmošolci? Ja, kaj Je znjimi? Že vemo, vsega so krive plesne vaje, oziroma to, kar se na plesnih va. Jah doga ja. Seveda, ljubezen ima prste vmes. Zato so slabi po vedenju, učenju. Nekateri se bojijo
pomladi. Le zakaj? Ne smemo pozabiti, da je bila letošnja jesen podobna poletja.
Popravila je potrebno naše šolsko igrišče. Po njem se blestijo papirčki, polivinilske vrečke itd. Smo lahko res tako ponosni nanje? Sicer pa trenutno ni v veliko boljšem stanju koš za smeti na'igrišču.
Jedilnica, ki je bila prej.podobna norišnici, je nškako bolj urejena, S tem seitsda ne mislim, da se je čreda konj spremenila v. krotke ovčice, to ne. Samo da konji niso več divji, ampak udomačeni, '"Nekateri ima jo malice t!z-astonj” . Kako pa to? Nič posebnega,
N e* -plača j o, jedo pa.
Razvila pa se je izredno zanimiva in koristna trgovina. Prekupčevanje z blokci za kosilo je verjetno v modi. Kdo bo bolj zvit? Mislim, tovariši in tovarišice ali pa učenci, če bodo pravočasno odnehali.
Pa ne skrbite, da bi bilo v šoli kaj narobe, saj imamo dežurno službo, že gre, dokler službujejo solidni učenci. Ampak kadar si pripnejo značke cvetke iz posameznih razredov, takrat je šola v izrednem stanju.
A veste, kje se je razvil drugi Žabjak? Na hodnikih in v avli naše šole. Dajmo, preprečimo to, saj se da! V vsakem razrednu je ■umivalnik in zraven umivalnika koš, v katerega lahko romajo odpadki .
Zelo urejeno imamo pozabljanje predmetov; uspešno se-da pozabiti in nikoli več videti - copate, puščico, plonk listek, razne zvezke, knjige in tako dalje. In zakaj nikoli -več videti?.Ker je omarica za najdene predmete tako zelo urejena. To.pa žeto, ker pri tem ne more pomagati ne tovariš električar ne tovariš hišnik, temveč samo dežurni učenci, 0 dežurni službi smo pa že slišali.
Ste se že včlanili v Sedlarski krožek - mentor 8. razredi - n člani so tisti, ki se jim ne da niti stati med glavnim odmorom? Iz vzrokov, ki se tičejo dežurne službe,krožka ne priporočamo!
Ampak, zakaj se niste nič oglasili na IBFTT (Informativni biro 'Bodeče Neže)? Še zmeraj pričakujem pisma - tudi grozilna.
Pa brez zamere,
Vaša Bodeča Neža.
\
~ 134 -
Irena Grahek, 7.e
I	5PO = 4-/. too -V A Pl A	16. l/V 15. C Al A	PAfcfil- PA/IC IAUDI4E	n. ČRPA	NLV\- ONA bNOv	Kg A ^ j... uT T 0 V 01 a P/A	I	ŽuU': U/4,141 P/C 1	PO D DA JI NA V J	«
KVLT- QPisv-W, M 0 i.							PUAc/j 1/7W5)h <-jLOVAT NOV			iioiro. DPA a/jSTzi /V/4
				£P/U/f CAIL I4AVDN			iži JOD			
6							—CJ / D D			
bVi\ DACEU			vida h A-)I" OAilA				Ul Arto	A/-PA m a a 	 PTIC/} VJBDD		
IIA Z 7.A 1H		v N \ Ji	?7		LOMI- LO				H	IROAU ili/AH
h /A Ho-Q !-A '■		PAd//		6ALJ- IV	L-k				sčin/A	
									Cr^UJ	
aoEC\ UDU-			!4A ~ Dl)		i	ihlAfllD LLoEM				
pat: VOznG bPE-' DbT V'(7					l/Al MA HOD JU ZEL-Jf					
////		■n	V/T‘ IPIK -					A	L jo, /J •' ,{A ^ČKRA	bAtl/)-' au
joit IvJCflf			ILO- VICA				5 A HO* 0 L A : blV/K	KtflH' DIVA RAD TA		
IVAEČ PII A		Z6UU/yuL						DA 1 HA DO		

Likovne prispevke odbrala Ana Guštin, akademska slikarka.
Avtorji slik;
Jože Robek, 7.e Ivo Steblaj, 6.b Tomaž Savšek, 6.a Barbara Maznik, 2.b Marjana Brinovec, 2.b Irena Guštin, 2.c Tatjana Krištof, 2.b Tatjana Kosec, 2.d
Naslovno stran izdelal Davorin Gazvoda, 6.b
Uredniški odbor glasila; glavni urednik: Marjanca Božič tajnik: Andreja Pleničar
urednika za literarne strani: Mojca Nared, Karmen.Robek urednika za kulturo in umetnost: Mojca Janžekovič, Andreja Pleničar urednika za drobne zanimivosti: Darja Bradač, Erika Papež urednika za izvenšolske dejavnosti: Karmen Kraševe, Irena Grahek urednika za šport in šah: Igor Derlink, Gregor Golobič urednika za zabavo: Renata Kordiš, Alenka Suhadolnik tehnična urednika: Jani Šuklje, Boris Recelj odgovorni urednik: Ivanka Mestnik
V mentorski skupini za glasilo so še:
Darinka Golobič, Anica Šuštaršič - za prispevke nižjih razredov tehnična izvedba: Miroslav Vute likovna oprema: Ana Guštin blagajna: Lidija Novak
Cena 8,00 din	Izvodov: 670
Novo mesto, 26. novembra 1^76



I