SVOBODNA SLOVE NI JA
LETO (ANO) XLV (39) Štev. (No.) 49
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 9. oktobra 1986
Slovenska žena
Se o Dragi 86
Družina predstavlja zelo važno o-snovo za človeka vredno življenje in za družbo. Ni samo zibelka novega življenja, ampak v njej se postavljajo prvi temelji za zdravo versko, nravno ter kulturno življenje celotne družbe, še do nedavnega so v svetu na splošno tako vrednotili družino, toda danes so v krizi vse te človeške vrednote, še več, družina je ogrožena. Hoče se jo nadomestiti z bistveno drugačnim pogledom na življenje. To se nam vsiljuje iz množičnih občil (TV, radio, časopis, kino). Javno mnenje podpira razporoko, splave, važno je le uživanje udobnega življenja in spolnosti brez obveznosti. Naše slovenske družine žive v tem okolju in nevarnost je, da se tudi nevedé in nehoté mi nalezemo tega materialističnega duha.
Temu se moramo izogniti le, če me žene in matere posvetimo vso skrb za lepo urejeno družinsko življenje, kamor se zatekajo mož in naši otroci, istočasno pa na ta način pokažemo svetu možnost, lepoto in vrednost krščanskih družin ter izpolnimo željo papeža Pavla VI.: „Taka družina naj postane evangelizacija za mnoge druge družine in za okolje, h kateremu spada.“
Za dosego pravega družinskega življenja je nujno, da se vsi, zlasti pa matere zavedamo bistva ženske narave, to je materinstva, čim bolj to razvijamo, bolj se žrtvujemo za svojo družino. Včasih se zdi kot da družba upošteva le žene, ki se uveljavljajo v javnem življenju, kar naj nas ne moti. čeprav smo dosegle e-nakopravnost v družbi, se moramo zavedati, da je naš prvi in najvažnejši poklic le materinstvo, pa ne samo telesno, to je radnja otrok, temveč zlasti duhovno, to je njih vzgo-ja. V vsakem drugem poklicu smo nadomestljive, ga lahko opravlja nekdo drug, le v družini pri vzgoji to ne drži.
Vsi psihologi in pedagogi trdijo, da je bistvena vzgoja otrok končana pri starosti 6. let, to se pravi, ko otrok delno zapusti družino in prične s šolo. Iz tega vidimo, kako važna je materina vzgoja ravno v teh prvih letih. Zato je nikar ne prepuščajmo drugim, če res nimamo zadostnega razloga.. Škof Slomšek pravi: „Kar skrbna mati otrokom stori, se z zlatom in srebrom ne plača, kar pa mati pri otroku zamudi, šola ne popravi in palica ne poboljša.“
Slovenske matere matere v zdomstvu imamo pa še posebno poslanstvo: otrokom posredujemo slovenski jezik in običaje, slovensko pesem, vernost. Mati bo tista, ki bo prva z otroki govorila slovensko, mu pripovedovala oziroma brala pravljice, ga navajala k branju slovenskih knjig. Važno je, da ima otrok zgled pri materi: da jo vidi s knjigo v roki, da je dosledna v slovenski govorici.
Ko otroci odraščajo, je tudi mati tista, ki se mora zanje zanimati in jih ne prepuščati samim sebi. Mora jim posvetiti svoj čas. Mladoletnika moramo poslušati, ko nam pripoveduje svoje doživljaje, z njim se raz-govarjajmo potrpežljivo in ne v naglici. Kako važni so razgovori med kosilom in večerjo! Večkrat so lahko rešitev za našega otroka!
„Nedeljski dnevnik“ poroča, da so v Mariboru stavkali nekateri zdravstveni delavci, ker pravijo, da njihovo delo ni dovolj spoštovano in ni dovolj nagrajeno. Seveda je takšno ravnanje naletelo na odpor zlasti pri prizadetih bolnikih, ki so mnenja, da bi bolniško osebje svoje zahteve — upravičene ali ne — u-resničili na drug način.
Dosedaj je zaslužil zdravnik spe-
če pa hočemo biti dobre vzgojiteljice moramo prisluhniti znamenjem, položaju in potrebam časa. Poznati moramo svet, v katerem se giblje naš otrok, kakšne so nevarnosti, v kaj lahko zabrede.
Na razpolago in v pomoč nam je dober tisk, zlasti slovenski, ki nam kaže nauk Cerkve in nam odgovarja na marsikatero vprašanje. Velika opora pri vzgoji so nam naši dušni pastirji, naše organizacije in naši Domovi, kamor lahko brez skrbi pošiljamo naše otroke. Zlasti nam more biti v oporo naša stanovska organizacija Zveza žena in mater, ki skrbi tudi za stanovsko izpopolnjevanje nas, slovenskih žena in mater. Na svojih kulturnih prireditvah, sestankih, nam pripravlja predavanja, ki nas usmerjajo v pravem: krščanskem pogledu na današnji svet.
Družina v širšem pogledu je pa družba v kateri živimo. V našem primeru bi bila ta slovenska skupnost. Tudi tej skupnosti moramo žene in matere služiti z vso skrbnostjo duhovnega materinstva. Res je, da se mati, ki ima številno družino in majhne otroke, ne more udejstvovati v javnosti, ne da bi pri tem zanemarjala svojo prvo dolžnost, toda vseeno Rhko tudi tu doprinese svoj delež: Podpha moža v njegovem lavnem delu, ne godrnja, če pride pozno domov zaradi seje. sestankov, dela v Domu: vpričo otrok ne kritizira naših javn:h delavcev. Tudi otroke navaja že od' mladega, da sodelujejo v slovenski skupnosti, da se čutijo njen sestavni del, kajti če skupnosti ne bodo vzljubili kot o-troci. ta zanje pozneje ne bo nič pomenila.
Ko so otroci že nekoliko starejši, je odnos matere do dela v skupnosti precej drugačen, kakor tudi položaj žene brez otrok. Ima talente, ki naj jih nikar ne zakoplje, ampak razviie in z niimi služi svojim najbližem m vsei družbi. Poprime naj za delo. kier se bo tudi sama izpopolnjevala. oziroma, kjer bo videla, da ie potrebna. Vsako de^ je častno, tud5 tisto, ki se ne vidi. ki ga mnogi ne cenijo, ampak brez katerega ne bi uspela nobena naša prireditev.
Hvala Bogu imamo tudi med nami veliko žena, ki se zavedajo nujnosti javnega dela in že leta delajo naa vzgojnem, kulturnem, verskem in socialnem področju med nami, pa tudi v argentinski družbi. Je pa tudi hvalevredno, da je med nami že novi rod, tukaj rojenih žena, ki zaseda važna mesta v naši skupnosti.
Višek duhovnega materinstva je kariatas. Bog nam ravno v revežih daje priložnost, da mu služimo, saj pravi: „Karkoli ste dobrega storili kateremu izmed mojih bratov, ste meni storili.“ Tega se v polni meri zaveda odsek Zveze žena in mater, ki po svojih močeh lajša težave pri družinah in posameznikih, zlasti pa skrbi za bolrike, ostarele in osamljene, saj ve, da so ti poleg otrok potrebni topline, ki jim jo more dati le žena.
Naj nam naša nebeška Mati izprosi, da bi bila slovenska mati in žena tudi v bodoče svetilnik novim rodovom.
Meta Vombergarjeva
Iz govora ob 20-letnioi ZSMŽ
.........................................
cialist neto (pri 10% uspešnosti) 148.419 dinarjev, zdravnik Specialist, z več kot dveletno službo 133.673 dinarjev, z manj kot dvema letoma 126.883 dinarje. Višja medicinska sestra je prejemala 95.454 dinarjev, medicinska sestra 78.768 dinarjev, boln ška negovalka pa 54.771 dinarja. (1 dolar — 400 din)
P. D-ova.
Draga ’86 je ohranila oznako „svobodni parlament“, izgubila pa je pridevek „vseslovenski“, saj so bili vsi predavatelji iz Jugoslavije. Kakor da tudi zamejska in zdomska Slovenija ne bi imeli vsako leto kaj povedati! Lado Lenček iz Buenos Airesa, sicer predsednik SKA, ki je maševal in pridigal, tega dejstva ne more spremeniti.
V teku let sem prišel do nekaterih spoznanj, ki naj bi jih organizatorji pri naslednjih Dragah upoštevali.
1.	Pretehtati bi bilo treba, ali je skrivanje predavateljskih imen prav do uvodnega večera še smiselno in moško; vsaj za zamejske in zdomske predavatelje ne bi smelo veljati.
2.	Nobeno predavanje naj ne bi bilo daljše od tričetrt ure; vse, kar je več, je za poslušalca muka.
3.	Predavatelj naj bi vedel, pred kakšno občinstvo prihaja.
4.	Diskutant naj bi govoril največ 5 minut. Tako bi odpadla četrturna ali dvajsetminutna „dopolnilna predavanja“, izostalo bi tisto lovljenje časa, več diskutantov bi lahko prišlo na vrsto.
In nazadnje: moderator bi moral biti večja avtoriteta — on bi pri diskusiji še posebej moral gledati na uro. Pri tem pa bi moral ohraniti uvidevnost in vljudnost. Zlasti oboje zaslužijo prijatelji Drage, ki prihajajo od najbolj daleč. Razumeti je treba npr. političnega emigranta iz Kanade: prišel je, ni vedel, kdo bo
„Kad će doći treći svetski rat,
kad’ ćemo sve Slovence klat.. . !“
Pred dvema letoma so policaji zaprli ves predel Poljan v Ljubljani. Vse je bilo zastraženo in nikogar niso pustili v bližino. Mojemu kolegu je vendarle nekako uspelo priti v „mrtvo cono“, in tako je po ulicah zagledal vse polno letakov z napisom: „Kad će doći treći svetski rat, kad’ čemo sve Slovence klat!“
O tem dogodku ni bila javnost obveščena niti z besedico; „da se ne bi vznemirjala“, najbrž.
Potem je bilo lanskega maja (1985. leta). Vračam se iz disca po precej samotni ulici. Na nekem avtobusnem postajališču stojijo trije silaki in že od daleč vidim, kako eden od njih hiti čez cesto, proti meni. Namerno se za to ne menim preveč, a samo navidezno. Tedaj oni: „daj vatre!“ Fantu pojasnim, da nimam o-gnja. Ne morem reči, da ga je ravno moja slovenščina tako razkuri-la, vsekakor grozeče zasika: „daj vatre ili te ubijem!“ Še enkrat poskušam pojasniti — moja nesreča je bila, da spet po slovensko —, da nimam ognja, on pa že zamahne proti meni. Odskočim...
Prav takrat mimo pripelje taksi, ki ga začnem histerično ustavljati. Taksi ustavi in takrat je junaški balkanski kadilec brez ognja, izginil...
Tudi naslednja epizoda „klanja Slovencev“ se je izvršila lani. Doživeti pa jo je imel priložnost moj nekdanji sošolec:
Ustavi ga na ulici skupina korenjakov iz drugih jugoslovanskih republik. Hočejo nekaj drobiža od nje. ga. On začne iskati tisti drobiž, takrat pa ga eden od „beračev“ že podre na tla. In potem je padlo po njem še nekaj brc in udarcev, preden se je uspel postaviti na noge in zbežati...
.. .Ko pa se je ravno pobiral s tal, je opazil, da je vse dogajanje od daleč opazoval tudi policaj. Pa je takoj odpeljal v noč, ko je videl, da
predaval, poznal je edinole megleno patetične naslove predavanj, potem pa je poslušal „polkovnik Ozne“. Manj trdo bi se bilo dalo reagirati na njegov očitek, da Draga premalo izbira predavatelje izmed zdomskih Slovencev.
Vinko Beličič
Kat. glas, Gorica, 18. sept.
(Milan Apih) se je globoko poklonil odlični predstavitvi mehanizmov sodobnih totalitarističnih družb teologa Ocvirka: „Ocvirk me je prehitel s svojo predstavitvijo totalitarizma. Moja življenjska izkušnja ga povsem potrjuje!“ Kaj takega je odvrgel iz svoje zavesti Ocvirk, s čimer se je popolnoma ujemala Apihova „celoživljenjska marksistična izkušnja“?
Veličastno obetavno v deželah — ki se ponašajo s socialističnim imenom — se je povsem izjalovilo. Dejstva so namreč hudo zgovorna: delavec je brez političnih, državljanskih in sindikalnih pravic; manipulirana je človekova vest, mišljenje, ustvarjalnost; vse usmerja uradna i-deologija; kdor je nepokoren, postane žrtev policijskega terorja. Ova-duštvo postaja najvišja krepost, temu sorodne so druge oblike nasilja: fizična in duševna prisila, nenehna ogroženost, nezaupanje, tiranija vseh nad vsemi, vse obvladuje bes in razdraženost, nestrpnost, zavist in privoščljivost; strupeno se bohoti črna borza ob kolektivnem in planiranem gospodarstvu. S Solženicinom poudarja Ocvirk, da „meja med dobrim
hoče moj nekdanji sošolec k njemu po pomoč.
Zdaj bi podobnih zgodbic lahko naštevali do jutri zjutraj... Pa čeprav vemo, da na delo v Slovenijo prihaja tako imenovano „tretjerazredno ljudstvo“ iz drugih republik; najboljši so odšli v Švico ali Nemčijo, „drugorazredni“ so ostali doma in se nekako znašli, v Slovenijo pa pride vse ostalo.
Pa čeprav torej to skušamo razumeti, se je človeku težko sprijazniti z eno državo, enim narodom, enim jezikom...
Težko se je s tem. pomiriti prav zaradi tega, ker Slovenec navsezadnje le vidi že danes, na svojih ulicah in v svojih gostilnah, kakšna bo ta „ena kultura“, kakšen bo ta „en narod“...
Kakšna je „ena država“ pa že ve — ves svet!
Je res! Nekaj pretepaškega je bilo nekdaj tudi med Slovenci. Ni bilo vaškega praznika, da o gasilskih veselicah ne govorimo, ko se fantje niso stepli. Včasih zaradi deklet, drugič zaradi „navade“.
Te šege so danes, zlasti med mlajšimi pozabljene...
In vendar' Slovence kar pogosto vozijo v bolnišnico, ker jih je nekdo pretepel. Slovence tudi danes tepejo; prav tako v Sloveniji kot nekoč. Resda jih tepejo pripadhiki „narodov in narodnosti“, tepeni so pa vendarle. Da pa ne bi kdo v drugih republikah pomislil kako grdo Slovenci mislimo o njih, slovenski časopisi nikoli ne napišejo, da so bili pretepači z Balkana; pa saj ni treba! Njihova imena povedo dovolj! Tudi ne gre v časopisih za pretepanje Slovencev, ampak za najbolj vsakdanje nasilniške izpade posameznikov.
Ljudje pa se bojijo in podeželske gospodinje zapirajo vrata hiš, ki so bila vedno odprta vsem beračem in popotnikom.
Ampak časi se spreminjajo.
in zlim ne loči ne narodov,: ne razredov, ne strank, ampak gre skozi srce vsakega človeka in vsega človeštva.“ Vsa verstva sveta se borijo z zlom v človeku, totalitarna diružba pa je „trajna katastrofa“, zgrajena je na ruševinah človekovih pravic. Totalitarizem pozablja, da je človek presežno, duhovno bitje; s sovraštvom, prezirom, zavistjo in privoščljivostjo spodriva ljubezen, spoštovanje in dobrohotnost. Totalitarizem razkriva krščanstvu, da je odveč, da je mogoče biti tudi brez njega. Toda krščanstvo jima razodeva, da je prav odvečnost, presežnost pogoj za družbo, ki hoče spoštovati vsakega človeka v vsej njegovi en-kratnosti in nenadomestljivosti. Krščanstvo se zavzema za pravičnejšo družbo, današnjemu svetu dopoveduje, da je mednarodna solidarnost moralna zahteva, da je „resničen razvoj možen le v družbeni in politični ureditvi, ki spoštuje svoboščine in pospešuje sodelovanje vseh“, ne o-zirajo se na spol, raso, barvo, družbeni položaj, jezik in religijo. „Med najbolj vnebovpijočimi krivicami našega časa pa je zadržavanje ljudstva na robu kulturnega, družbenega in političnega 'življenja pri mnogih narodih.“ Krščanska zapoved: ljubezni do Boga se bistveno uresničuje kot boj za pravičnost, ohranja družbo in pospešuje družbenost. Zapoved ljubezni do Boga ima tudi svojega družbenega dvojnika: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!
jz
(Družina, Ljubljana, št. 36, 21. sept.)
19. avgusta srečam v najstrožjem središču slovenske metropole fanta, ki je imel ves obraz krvav in otekel. Celo za njim: sem se obrnil, revež je bil res grozen. Ko sem nekaj za tem vzel v roke ljubljansko Delo, najdem tam; Delo, 19. avgusta 1986, na 9. strani, opisano fantovo „nesrečo“. Bila je to njegova nesreča, ker j è bil Slovenec.
Vest iz Dela si lahko vsak ogleda v originalni izvedbi, prekopirano naravnost iz omenjenega časopisa. To je slog pisanja, pa ne le podpisanega M. S., marveč vseh, ki o tako „občutljivi“ tematiki pišejo.
Medtem pa slovenske fante kar tepejo...
Slovenska dekleta pa posiljujejo. ..
„Ena kultura“, ki nam „grozi“, bo kultura takih časopisnih vesti. „En narod“, ki se nam obeta, bo narod divjine.. .
Čudoviti časi se nam obetajo!
Hotimir
PRETEPLI SO DVA FANTA
LJUBLJANA, 18. avgusta — V petek zvečer, skoraj ob polnoči, so bili delavci UNZ Ljubljana mesto obveščeni, da je na Bavarskem dvoru v Ljubljani skupina fantov napadla, dva mimoidoča občana in ju pretepla.
Na kraju so našli približno 20 let stara Roberta H. in Matija S. Pretepena so odpeljali z reševalnim vozilom v Klinični center, kjer so jima dali prvo pomoč.
Preiskava primera je pokazala, da sta bila fanta pred tem v Kora-baru ob Titovi cesti, kjer sta se poslavljala ob odhodu enega na, služenje vojaškega roka. Že tam se ju je lotila trojica neznancev, ki so ju zafrkavali in izzivali. Umaknila sta se, odšla iz lokala in se napotila proti Ajdovščini. Za njima je prihitela trojka, ju izza hrbta napadla in ju z udarci zbila na tla ter ju začela brcati po telesu in glavah. Trojica je nato planila v taksi, ki je pripeljal mimo in se odpeljala proti Bežigradu. Že med vožnjo pa so voznika ustavili miličniki in trojico zbezali na svetlo ter jo identificirali. Bili so nasilneži iz Bavarskega dvora: 19-letni Ismet A., 22-letni Mirsad A. in 18-letni Lamet A., vsi iz Ljubljane. Vse tri so pridržali in napisali poročilo javnemu tožilcu zaradi njihovega nasilniškega vedenja.
M. S.
Napisano v septembru 1986
(Gornja trojica so Bosanci, toda čar snikar ni smel ali hotel tega navesti — op. ur.)
ZDRAVNIKI SO STAVKALI
En narod, ena država, ena kultura
Konec:
20 let ZSMŽ
1
Tone Mizerit
IZ MJENIA V ARGENTINI
Leta 1966 se je v naši skupnosti jasno začutila potreba, da se naše slovenske žene združijo v posebni organizaciji, ki naj skrbi za specifično poslanstvo naših mater in žena v skupnosti. Pred njimi je široko polje udejstvovanja, od družine do javnega dela, od pomoči potrebnim do lastnega duhovnega napredka. In res se je delo te organizacije pokazalo, da je bila — in je še potrebna.
V soboto, 6. septembra so žene pripravile svoje slavje v Slomškovem domu v Ramos Mejiji. Velika udeležba iz vseh koncev Vélikega Buenos Airesa žena, mater, pa tudi mož in mladine, je pokazala, da čutijo z organizacijo in so ji hvaležni za njeno delo.
Vsa proslava je imela poleg veselja ob novi obletnici tudi nekak kon-memorativni značaj ob smrti msgr. Antona Oreharja, ki je vedno podpiral ZSMŽ, ji rad predaval in pomagal pri njeni skrbi za revne, bolne in zapuščene.
Zato je bila sveta maša, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev dr. Alojzij Starc, posvečena spominu pokojnika, katerega se je dr. Starc tudi spomnil med pridigo.
Po maši je pred okrašen oder, kjer je sredi ob šopkih rož stala velika fotografija pokojnega msgr. Oreharja, stopila ga. Marjetka Rožanc-Do-bovškova, ki je iz raznih Oreharje-vih spisov in govorov prebrala nekaj misli slovenskim družinam, vzpodbudnih in kazočih pravo smer v današnjem svetu, pa tudi opominjajočih za ohranitev našega slovenskega izročila.
Sledil je slavnostni govor lic. Mete Debeljak-Vombergarjeve, kjer je
Prav je, da se slovenska pesem ohrani med skupnostjo, ker je za nas eden naj večjih kulturnih zakladov in način izražanja, ki ga Slovenci zelo dobro poznamo. Pesem je vezala slovensko emigracijo v Argentini, skozi štirideset let. Prav je pa tudi, da se slovenska pesem razširja po svetu, da tako tudi drugi narodi poznajo, od kod Slovenci prihajamo in kaj smo.
Basist Janez Vasle je bil povabljen, pred dobrim mesecem k odda ji „Encuentros Musicales“, ki jo vodi znana glasbenica Alicia Terzian po Canal 3, Cablevisión. To je privatna televizijska mreža, ki obsega severni del Velikega Buenos Airesa in tudi nekaj mesta. V skoraj polurnem bloku je Vasle govoril o Slovencih in kot primer slovenskega
O Kocbeku je bilo že ob njegovem pogrebu rečeno, in se še vedno sliši, da je bil vedno premočrten kristjan. In mlajša generacija v matični domovini vidi v njem nekak zgled borca proti mračni sili in nasilju komunističnega režima, kar je z ozirom na tamkajšnje razmere razumljivo in verjetno dobrodošlo. A kljub vsemu to nima in ne more imeti trajne vredi. nosti; kajti taka sodba o Kocbeku ni samo netočna, ampak je zgodovinsko docela zgrešena. To nam zgovorno in prepričevalno dokaže Kocbek sam, ko govori o svojem delovanju za časa druge svetovne vojne.
Na strani 130 knjige „EDVARD KOCBEK“, pričevalec našega časa, Trst 1973 (uredila Boris Pahor in Alojz Rebula) se Kocbek pritožuje, da se je partija poslužila nasilja in dobesedno pravi: „V ozračju OF se je vrinilo nekaj tujega in nevarnega, začutili smo nadslovenske in nad-demokratske namene. Partija je ukinila osvobodilno enakopravnost in si začela graditi izključno oblast. Začel je delovati tihi teror.“
Torej leta 1973, celih 34 let pozneje, Kocbek očita partiji nasilje in tihi teror, a ne pove in ne obžaluje, da ji tega ni očital, četudi je partija to izvajala ves čas od ustanovitve OF leta 1941 in naprej, ko je bil Kocbek član vodstva OF. Kocbek ne pove, da ni protestiral proti sili in nasilju, ko bi bilo treba.
govornica nanizala nekaj misli o vlogi žene posebno v naši skupnosti. Glavne misli iz govora objavljamo kot uvodni članek.
Nato je pa Pristavski mladinski zbor pod vodstvom dirigentke Anke Savelli Gaserjeve poklonil izreden šopek pesmi Zvezi ob njeni 20-letni-ci. Pesmi, ki so jih iz mladih grl zapeli ženam in materam zahvalo, vsem prisotnim pa v umetniški užitek.
Zapeli so Gobčevo Kaj bi te vprašal, Rožančevo Dober večer, Ventu-rinijevo Nocoj pa, oh nocoj. Mirkovo So rož’ce v hartelnu, Hubadovo Škrjanček, Kramolčevo Pesem o rojstvu, Miheličevo Puobič, Kramolčevo Sem se raj tov ženiti in Simonitti-jevo Kolo. Od argentinskih pa anonimno Rio, rio ter vrsto izredno zanimivih otroških pesmi Iturriaga.
Dvorano je ta koncert tako prevzel, da so zaradi navdušenega ploskanja morali nekaj pesmi še ponoviti.
Končno so dekleta izročile v zahvalo lepe šopke rož Vombergarje-vi, Rožančevi in dirigentki Gaser-jevi, s šopkom rož pa je posebno priznanje dobila ustanoviteljica in dolgoletna predsednica Zveze Pav-vlina dr. Dobovškova v zahvalo za njeno neumorno delovanje. V zahvali je omenila, da je uspeh Zveze pravzaprav delo vseh naših žene in mater, posebno pa še njenih ožjih sodelavk v odboru, katerim je tudi razdelila svoj šopek, vsaki lepo rdečo vrtnico.
Prijeten večer je bil zaključen v spodnji dvorani Slomškovega doma z obilno večerjo in družabnim pogovorom, v katerem so ostali gostje še pozno v večer.
TD ml.
jezika prebral prvo kitico dr. Debe-Ijakovega prevoda Martina Fierra. Takoj je pa zapel pet pesmi: Ipavčevo Mak žari; Adamičevo Kot iz tihe, zabijene kapele in tri narodne: Kaj ti je deklica?, Gor čez izaro in Potrkan ples. Spremljala ga je pri klavirju Irma Urteaga.
Naš rojak je že večkrat vključil v svoje nastope slovensko pesem. Pred dvema letoma je posvetil drugi del samostojnega koncerta v Salon Dorado Teatra Colona slovenski narodni pesmi. Prav tako pri radijski oddaji Los Intérpretes na Radio Ri-vadavia. Lansko leto je bil povabljen k oddaji na Radio Nacional, kjer je prav tako opisal izvor in glvne značilnosti naše glasbe ter ilustriral z več pesmimi.
V. Z.
A ne samo, da tega ni storil: na žalost je zgodovinsko dejstvo, da je Kocbek takrat izrecno in silovito o-dobraval silo in nasilje rekoč: „Nas more rešiti! le marksizem s svojim revolucionarnim pojmovanjem sile in nasilja“ (gl. stran 160 v knjigi: Edvard Kocbek, „Slovensko poslanstvo“, Dnevnik s poti v Jajce 1943).
Torej ne samo sila in nasilje, ampak sila in nasilje v smislu marksističnega revolucionarnega pojmovanja; a tihi teror je bistvena karakteristika marksizma, kot to poudarja Lenin, ko govori o „paralizujočem terorju“ v skladu z revolucionarnim bojevanjem. Ta marksistični „čredo“ je v usodepolnem razdobju slovenskega naroda dobil v osebi Kocbeka jasnega in odločnega pričevalca. A sila in nasilje diametralno nasprotuje krščanstvu in kdor zagovarja silo in nasilje, ne more biti kristjan; kaj šele premočrten kristjan!
Kocbek — namišljeni Savanarola?
Na strani 122 v gori omenjeni knjigi „Slovensko poslanstvo“ pravi Kocbek: „Moja kretnja in kretnja mojih prijateljev se hoče vrniti na po-z:cije kristjanov pred: Konstantinom Velikim. Krščanstvo hočemo osvoboditi vsega, kar je poslej napravilo iz njega tradicijo in vsoto organizacij, ideologijo in moralizem, interes in zunanjo moč. Verniku hočemo znova
Visoko' politične poteze in globoki človeški problemi se prepletajo v dogodkih, ki jih moramo dan za dnem opazovati, jim iskati ozadja, se spraševati po glavnih igralcih in skušati ugotoviti njih važnost
KAJ PRAVI SV. PAVEL?
Apostol trdi, da je treba učiti „prilično ali nepri’äcno“. To pa za poli-
ko ne velja zmeraj. Nasprotno. V političnem vrvenju je prilika eden glavnih činitelj ev, brez katerega lahko pade v vodo še tako dober namen in bister načrt.
To je piscu padlo v glavo, ko je pretekli četrtek, 2. oktobra, predsednik Alfonsin pozval narod k široki politični debati, katere sad naj bi bila „convergenza“. Kaj je to? Slovar nam razloiži, da je „convergenza“ „medsebojno zbliževanje, stikanje v eni točki; soglasje, skladnost“. Od te daljše razlage bi nam še najbolj ugajalo „soglasje“, ker precej točno odgovarja vladni ideji in političnem načrtu dr. Alfonsina.
V	bistvu gre za neke vrste načrt moderne države, kot načrt za hišo, katero hočemo vsi v Argentini zgraditi. Enotnost je v tem; da hočemo živeti v udobni, funkcionalni, lepi hiši. In zanjo ima vsaka stranka, vsaka frakcija, vsak del družbe svoj načrt. Tako se dogaja domala zadnjih petdeset let, da skušamo zgraditi nekaj, v čemer si nismo edini. Vsaka vlada, ki nastopi (vojaška, civilna. radikalna, peronistična). enostavno podere, kar je bilo zgrajenega, ne da bi vprašala ah je bilo dobro ali ne. pa znova začne graditi po svoje. Tako, medtem ko svet gradi in se razvija, izgleda kot da bi argentinska družba nenehno živela v razvalinah, ker se nikdar ne zedini niti o tem, kam naj postavi temelje.
V	tem smislu, bolj grobo razloženem, je ideja sedanjega predsednika pozitivna.
Vprašanje je tu, bistveno vprašanje: priložnost tega predsednikovega poziva k debati. Res morejo govoriti in mnogo povedati strokovnjaki. Res bo svobodno govorila in svoje ideje prispevala Cerkev, a trenutno se nahajajo v popolni opoziciji sindikati, ki so eden važnih činitelj ev vsake družbe; trenutno ni go-govora o resni debati s peronizmom, ki nadzira polovico argentinskih provinc, in bo lahko v bližnji ali daljnji bodočnosti prišel na krmilo države, in izrinil s predsedniškega mesta radikale. Dokler se ne razčisti razmerje s sindikati, da se pomenijo, kaj so delavske zahteve in kaj politična debata; dokler peronizem ne uredi
omogočiti notranje razmerje do Boga in dejavno ljubezen do bližnjika. Samo resnica ne pomeni veliko, resnica mora biti aktualizirana v naših dejanjih, če danes sodelujemo s komunisti v osvobojevanju človeka, izpolnjujemo temeljne evangeljske zapovedi.“
Tako govori Kocbek! Po njem je vsa zgodovina krščanstva po Konstantinu Velikem zmotna. Kocbek ve več kot sv. Avguštin: Kocbek ve več kot Tomaž Akvinski; Kocbek ve več kot Frančišek Asiški, V svoji domišljiji in egocentrosti se Kocbek pojavi kot veliki reformator, ki v napuhu prekosi celo Sàvanarolo.
In ni čudno, da je ruski general, ko je slišal govoriti Kocbeka „o velikanskem pomenu človeškosti, ki druži katoličane in komuniste“ vprašal, ali je s Kocbekovim razumom vse v redu. Sodelovati s komunisti zato, da se izpolnjujejo temeljne e-vangeljske zapovedi, zdrav razum ne prenese, kajti ni večje kontradikcije kot je marksizem-leninizem in krščanstvo.
Kocbek odobrava umor Ehrlicha
Kar jaz osebno Kocbeku najbolj zamerim, je to, kar je napisal v zvezi z umorom prof. L. Ehrlicha. Kocbek pravi: „Zvedeli smo, da je Ljubljansko vodstvo obsodilo Ehrlicha na smrt.“ Perfidno skuša pred slovensko javnostjo prikazati stvar kot da sta bila s Kidričem, postavljena pred „fait accompli“ (izvršeno dejstvo), torej da ni Kidrič osebno od-
svojili notranjih problemov, in vsaj delno pozabi na volitve, dotlej bo v tej temeljni debati udeležena komaj polovica naroda. In to nima smisla, pa naj sv. Pavel trdi svoje, ker tu govorimo o politiki.
USTAVA SEM, USTAVA TJA
Bistveno v tej debati je še nekaj drugega. Predsednik govori v svojih predlogih o točkah, ki presegajo meje gospodarske, socialne, vzgojne in drugih ureditev. Govori tudi o spremembi ustavno-političnega sistema, kjer naj bi uvedli neke vrste srednjo pot med predsedniškim in parlamentarnim sistemom. Po italijanskem, ali bolje po francoskem vzorcu? Neko novo, domačo iznajdbo? N:i jasno, in o tem naj bi tudi tekla debata. Toda za uvedbo take spremembe je nujna ustavna sprememba. Da pa je ta izvedljiva, potrebuje vlada v obeh kongresnih zbornicah dvotretjinsko večino. Tega brez peronistov ne more doseči.
Radikalizem v tej zvezi, kot v mnogih, igra na adut peronističnega razkola. Mnogi trdijo, da ga celo podpihuje. In zdi se, da znova stopa po napačni poti. Tako predlog o „debati soglasja“ kot načrt ustavne spremembe, bi morala vlada predstaviti takoj, ali kmalu po izvoljenih volitvah. Morda potem, ko bi že vedeli, kdo bo vodil province nadaljnja štiri leta. Trenutno, ko so stranke zapletene v notranje debate, ko med kandidati že teče polemika, če ne surov boj, je nesmiselno zahtevati naj se duhovi pomirijo in naj ljudje resno mislijo na ustavno spremembo. Poleg tega se ena in druga peronistična frakcija čim bolj oddaljujeta od vlade, ker se bojita, da bi prevelika bližina volivcem narekovala nagib k drugi, bolj bojeviti frakciji. Izkušnja kaže, da se opo-zicionalizem veča, čim bolj se bližajo volitve. Tudi v tem je bil Alfon-sinov korak „nepriličen“. Seveda, izrazimo tudi dvom, če ni bila ta napoved tudi neke vrste propagandna poteza, da vlada ne bi izgubila politične iniciative proti izredno bojeviti opoziciji.
Mimogrede omenjeno je možnost u-stavne spremembe sprožila debato celo v katoliških vrstah. Gre za točko, ki predvideva, da mora biti predsednik katoliške vere. V tej zvezi je Komisija za mir in pravico, ki jo sestavljajo vidni laiki in spada pod okrilje škofovske konference, objavila manifest, v katerem trdi da, če pride do ustavne spremembe, bi bilo kazno odpraviti ta predpogoj katolištva za predsednikovo osebo. I-dejno se komisija opira na koncilski
govoren za umor tega kristalno čistega, gorečega Slovenca, ki je njega (Kidriča) rešil iz dunajskega zapora in skoro gotovo s tem tudi njegovo življenje. Samo mimogrede Kocbek omeni, da je Ehrlich obiskal Kidriča v zaporu v Avstriji, a ne pove, da Kidrič ne bi bil izpuščen iz zapora, če ga ne bi Ehrlich osebno rešil. Dejstvo je, da je Kidrič osebno odgovoren za smrt svojega rešitelja. In dejstvo je, da je Kocbek o-dobraval umor Ehrlicha, kajti že na naslednji strani govori, da imajo revolucionarne oblasti pravico sumarno, brez procesa ubijati. In to naj bi bil premočrten kristjan?
Kocbek vedoma govori neresnico
Izgovarja se, da ni vedel za pokol domobrancev. A dejstvo je, da je bil v Ljubljani in to prve dni junija 1945, torej v času, ko so na kamionih vozili fante proti Kočevju. („Pismo Kocbeku“, Jože Cukale SJ, gl. Katoliški glas 2.8.1984.) Naravnost smešno trdi Kocbek, da je šele 1946 zvedel za ta strašni zločin. Še bolj smešno je, da so mu tovariši komunisti govorili in ga prepričevali, da so bili domobranci poslani v „pre-vzgajališča“.
Dejstvo je, da je vsa Slovenija takoj junija meseca vedela, kaj se je zgodilo v Kočevskem Rogu in julija meseca so Slovenci v Beogradu javno govorili o tem. In dejstvo je, da je konec leta 1945, ni pretirano reči, že vsa Evropa in Amerika vedela za pokol domobrancev, le in
Slovenska pesem med Argentinci
Kocbek - pričevalec?
dokument svobode vesti in življenja v pluralistični družbi. Mnogi vidijo v tem praktično ozadje. Ustavna zahteva se izpolnjuje le kot formula, ki ima zgodovinsko razlago, ki pa v sedanji dobi nima nikakega učinka. Preveč je bilo zadnje čase „katoliških“ predsednikov, ki so bili bolj podobni hunom kot pa kristjanom. Zakaj torej vztrajati na taki hinavščini?
NOTRANJI IN ZUNANJI DOLG
Le na kratko (znova manjka prostora) še problem upokojencev. Vsi poznamo položaj, ko izredna večina upokojencev živi (živi?) ob minimalni penziji. To životarjenje in ta minimalnost imata razlago v izro-panem pokojinskem sistemu, ko država nima denarja, da bi plačala kar pripada. In kaj pripada?
Zakon predvideva, da je treba u-pokojencu plačati 82% aktivne plače. Dejansko bi moral upokojenec dobiti 82% denarja, ki ga prejema tisti, ki dela sedaj na njegovem službenem mestu. A po uvedbi tega zakona je bilo več dekretov, odlokov in „določb“, ki so omenjenih 82% zbili približno na 40%, kar je današnji vsakdanji kruh argentinskih u-pokojencev.
V brezupnem položaju, so mnogi pričeli sodnijski postopek, da jim pravica prisodi, kar jim gre. Po zahtevah pred pokojninskimi organi, pa postopkih pred delavskimi sodniki, civilno sodnijo in sodnijski-mi zbornicami, je vrsta teh zahtev prišla končno pred vrhovno sodišče. Doslej so bile vse razsodbe pozitivne za upokojence. Vlada se je zbala. Teh postopkov je sedaj pred sodiščem 65.000. če bi vsem tem morali plačati, kar jim po zakonu gre, in še za nazaj, kar jim dolgujejo, bi vlada verjetno morala prodati Rožno palačo, da bi dobila denar. Zato so pohiteli z zakonskim osnutkom, po katerem naj bi trenutno ukinili sod-nijske potopke in jih preložili „na boljše čase“.
To pot je vrhovno sodiše prehitelo vlado. Prva razsodba že temeljito stoji, in sodnija meni, da vlada ne more postaviti izgovora, „da nima denarja“, kadar gre za pravice upokojencev.
Kaj sedaj? Vlada še ni na jasnem. A v tem nenehnem zbijanju nasprotnikovih pozidj, je glavni tajnik CGT Ubaldini povedal eno, ki je močna, in ki ji etično ne najdem oporeka: če vlada najde denar, kjer ga ni, da plačuje zunanji dolg, naj ga najde še za plečevanje tega notranjega dolga, ki ga ima z množico upokojencev. Kaj je važnejše: vračati špekulacijsk'm bankirjem, ki so državam nastavili finančno past s posojili, ki niti niso- jasna, ali plačevati dolg tistim, ki so vse življenje delali in del svoj h plač prispevali v pokojninski fond, pa danes nimajo ne za življenje, ne za smrt?
edino Kocbek naj ne bi za to vedel.
Dejstvo je, da je vedel, a ničesar storil, kot je to v gori citiranem pismu zgovorno prikazano, šele pozneje, ko je leta 1946 prišel za stalno v Ljubljano, je moral slišati in poslušati glasove žalujočih mater, o-četov, bratov, sester in prijateljev u-bitih nedolžnih žrtev in šele takrat se je zavedel grozote — sile in nasilja svojih marksističnih tovarišev.
Vsi smo krivi
In končno se Kocbek krije s plaščem skupnosti: „Vsi smo krivi.“ Bolj iskreno obžalovanje in kesanje bi pokazal, če bi rekel: „Tudi jaz, Kocbek, ki sem v prvi vrsti kriv. . .“ Kocbekovi takratni tovariši-komuni-sti nočejo in ne morejo priznati, da so krivi, kajti evangelij marksizma je sila in nasilje, ubijanje in požiganje. Zato Kocbek ni mogel reči: „Meji tedanji tovariši komunisti in jaz Kocbek.. .“
Kocbek je znan kot pesnik in pisatelj-, ki se zelo pogosto poslužuje visoko letečih izrazov in predstav, nerazumljivih navadnemu zemljanu. A priznati se mora, da je bil v naj-kritičnejšem razdobju zelo jasen in odločen pričevalec marksizma, a ne , pričevalec' krščanstva. In tega dejstva ne more in ne bo mogel noben govor, nobena knjiga, nobeno naknadno pričevanje in tudi ne sedanje drugačno gledanje nanj izbrisati iz zgodovine največje tragedije slovenskega naroda.
Dr. J. Koce
Katoliški glas, Gorica, 4. sept.
igralska družina — Plavž
spodaj:
PRVI ZAČETKI NAŠEGA DOMA V SAN JUSTU 1956
začetek
gradenj
1961
Voditeljica šole Angelca Klanšek s šolarji


^ ; 4 'Ur*
'V-	' Sr
èt'	itti
iM $ä
i’ m*k;-li
A., 0jf flit
r/ ?«
spodaj : folklorna skupina
EXPOSLOV 74
; 5*: ■

zgoraj: ob blagoslovitvi novega odra
spodaj: spominska proslava ob 40-Ietnici
Vsa scenerija je delo Toneta Oblaka
oiBvtiBiu uau — stena na avonscu spodaj: skupaj z nadškofom Šuštarjem
Naš dom San Justo 1956-1986
Kako doma je dobro in lepo,
vsi dnevi nosijo klobuk po strani. ..
France Balantič
Kolikor dni ima leto, toliko praznikov je v Našem domu.
Dom v resnici dosega svoj namen: mladina v Domu živi! To je naš praznik, naše veselje. Skozi vse leto je v Našem domu ‘življenja na pretek in zdi se mi, da ima leto premalo dni, da bi se moglo razvijati v zapo vretju od nedelje do nedelje. Odraščajoča mladina prihaja vsak večer na telovadbo in petje, na odbojko ali folkloro ali pa na vaje za igre in nastope, ob sobotah pa je šola — v nedeljo maša in po njej razni
Ob tako pomembnih jubilejih kot je tridesetletnica Našega doma se človeku nehote misli povrnejo v preteklost. Spominjamo se najprej vseh tistih članov, katere' je Bog že po-klical s tega sveta, med njimi je bilo mnogo zelot požrtvovalnih. Kot mala oddolžittev za vse, kar so doprinesli za Naš dom, naj jim bo vsaj skromen spomin ob jubileju, da se jih bomo na dan obletnice še posebej spominjali v molitvah pri maši, pa tudi medi programom nam bodo v mislih vsi tisti dogodki Našega doma, pri katerih so bili agilno sour delleženi. Nadalje se spominjamo vseh tistih, ki so usmerjali prve korake Našega doma, a nas danes že z opešanimi močmi duhovno spremljajo. Spominjamo se vseh naših bivših predsednikov, ki so z idealizmom stali na krmilu in usmerjali Dom proti našemu skupnemu cilju. Spo-min jamo se vseh bivših odbornikov in predvsem vidnih in nevidnih garačev, ki so po delovnih urah preurejali Dom in ga pripeljali do današnjega stanja. Vsem tem smo dolžni zahvale, kajti storili so več, kot jim je narekovala dolžnost.
Ob jubileju pa se tudi vprašamo, ali smo dosegli cilj, za katerega je bil Dom postavljen. Različna so bila gesla ob ustanavljanju Doma, a e-den nam je bil skupen. Ustanovili smo Dom, ki naj služi nam in našim
Začetki organiziranega verskega življenja v San Justu z okolico segajo v leto 1949, v čas pred veliko nočjo. Takrat je bilo, kot stoji v „Duhovnem življenju“, prvo spovedovanje rojakov v župnijski cerkvi. Opravil ga je msgr. Anton Orehar. 14. avgusta 1949 je bila tam prva slovenska maša, u-deležilo se je je okrog 150 rojakov.
Ker pa se je v San Justu in o-kolici naseljevalo vedno več rojakov, se je porodila želja, da bi prišli do redne nedeljske maše. To se je uresničilo pred veliko nočjo leta 1951. Ko je prišel Janko Mernik SDB v Don Boskov zavod, ki je prav blizu San Justa, ga je msgr. Anton Orehar naprosil, naj prevzame dušno pastirstvo Slovencev v San Justu. Tako je bila na tiho nedeljo, 11. marca 1951 prva redna sv. maša. Od tedaj pa do danes je bilo tako darovanih 1850 nedeljskih sv. maš. Tem moramo prišteti še sv. maše ob praznikih in ob raznih priložnostih. Ob četrtkih pred prvimi petki pa se tudi že 35 let zbiramo k sv. uram, ki so neprecenljivega pomena, štirje spovedniki so na voljo številnim udeležencem. Pred nekako dvajsetimi leti pa je msgr. Anton Orehar začel tudi z mesečnimi šolskimi sv. mašami.
Z redno nedeljsko sv. mašo se je organiziral tudi pevski zbor, ki so ga vodili Rudi Marinič, Janko Zakrajšek in za njim do prerane smrti Štefan Drenšek. Pred petnajstimi leti je nastal še mladinski zbor, zbor deklet in fantov, ki ga vodi Andrej Selan, šolski otro-
Dragocena in naj lepša imovina Našega doma je prav gotovo šola Franceta Balantiča. Ta srčika sesà svoj življenjski sok iz globoko zarašče-
sestanki in predavanja. Med tednom prihajajo še na razne seje svojih organizacij in hodijo tudi na seje glavnega odbora. To je naš rod, ki živi v Našem domu.
Tudi stari garači so navzoči, ne samo v nedeljo po maši, ampak tudi popoldne in ob sredah in sobotah zvečer. Na partijo taroka ali šaha so prišli, na balinanje ali pa sede pri kozarčku, kjer se jeziki odvežejo in beseda teče okoli naše polpretekle zgodovine, o današnjih dogodkih, domačih in tujih. Nič zato, če se zadeva premleva ali obrača — važno je, da teče domača beseda — saj tudi za to je bil Naš dom postavljen.
potomcem pri ohranjevanju slovenskih in krščanskih vrednot. Na ta vprašanja nami odgovarja mladina, ki po slovensko govori, poje in i-gra, odgovarja nam mladina s svojo polno udeležbo na naših priredit, vah, ki počasi že zaseda izpraznjena mesta in se pripravlja za prevzem vodstva. Veliko jih je, bilo bi jih lahko še več. In tem, ki še niso uvideli potrebe udejstvovanja v Našem domu, kličemo: povrni se v u-stanovo, za katero je tvoj oče ali dedek žrtvoval toliko znoja. Povrni se, kajti hvaležni ti bodo tvoji potomci, da si jim ustvaril okolje, v katerem se lahko duhovno in telesno razvijajo po svoji želji.
In konično stopajmo v bodočnost z veselimi in odločnim korakom, kajti svet bodo vladali odločni in pogumni značaji. Pojdimo v bodočnost z zavestjo, da smo v neki meri dosegli zastavljene cilje in da so dani vsi pogoji, da se delo nadaljuje.
Še enkrat vam izrekamo iskreno zahvalo za vsa opravljena dela in istočasno vam kličemo: bodite zvesti svojim tradicijam, predvsem pa z veseljem in ponosom sodelujte pri njih ohranjevanju. Naj vam Vsemogočni da potrebnih moči, da bomo ob našem zlatem jubileju še govorili in pisali po slovensko in da bo Naš dom še poln življenja.
JOŽE MIKLIČ
ci pa poleg svoje redne sv. maše sodelujejo s petjem še eno nedeljo v mesecu. Ta zbor je dolgo vodila Angelca Klanšek, voditeljica Balantičeve šole, sedaj ga vodi Anica Mehle, v pomoč pa ji je Andreja Selan, ki menjaje se z Metko Malovrh igra na orgle ali harmonij pri nedeljskih sv. mašah.
Dušnega pastirja Janka Mernika, ki je obolel, je v novembru 1969 nadomestil dr. Alojzij Starc, ki je že od marca 1954 redno sodeloval pri sv. urah in od leta 1964 poučeval v Balantičevi šoli.
K organiziranemu dušnemu pastirstvu spada seveda še veliko stvari. Tako skrb za bolnike, ki jih je v okraju redno okrog dvajset, skrb za verski tisk: Oznanilo, Duhovno življenje in Katoliški misijoni; skrb za naraščajnice, naraščajnike, mladce in mladenke ; mladinske organizacije, pri katerih je zadnji dve leti sodeloval France Cukjati.
Msgr. José Marcón, župnik in generalni vikar v San Justu, ki nas spremlja že 35 let, pogosto poudarja, da smo Slovenci najbolj organizirana skupnost v škofiji, še več: da smo živ vzor tukajšnjim ljudem. Podobno sta se izrazila tudi bivši in sedanji škof msgr. Jorge Carreras in msgr. Rodolfo Bufano.
Bog daj, da bi tudi v bodoče vladalo tako vzdušje, da bi še nadalje veliko razumevanje in bratska ljubezen prepletali razgibano življenje v Našem domu in v številnih organizacijah pa v šoli in v cerkvi.	Alojzij Starc,
dušni pastir
nih korenin naše preteklosti. Pognala je mnogo prelepih cvetov v Našem domu; z vso skrbno pazljivostjo negovani popki današnje šole se
že odpirajo in kmalu se bodo razcveteli v dišeče cvetje, ki bo s prijetnim vonjem opajalo duha našim bodočim rodovom. Za ta najvažnejši, dragocen in naj lepši cvetnjak Našega doma ima vse zasluge voditeljica Balantičeve šole Angelca Klanšek. Vse njeno dolgoletno delo skozi 35 let je njen osebni apostolat, ki ga ji je posadil v dušo njej in nam vsem, vzornik msgr. Anton Orehar, ki je oral in posejal našo zdomsko njivo — sad verske in narodne zavesti pa žanjemo mi, ki po njegovi prenagli smrti ostajamo še zvesti načelom in bistvu našega protikomunističnega zdomstva.
Ledino sanhuške šole je zaorala v letu 1951 gdč. Mija Markež, njena desna roka pa ji je bila gdč. Angelca, ki je prevzela vodstvo šole, ko je leta 1954 gdč. Mija odšla na novoustanovljeno šolo na Pristavo.
Leta 1951 in 1952 je bila šola v župnijskih prostorih tukajšnje domače fare, februarja 1953 pa se je preselila šola v prostore dobrepoljske gostilne, katere lastniki so bili pok. „stric“ Drobnič, pok. Gregec in Kastelic’. Prva skrb, zaradi katere se je porodila zamisel o lastnem; Domu, je bila skrb za primerne prostore slovenske šole, zato je naše takratno osrednje Društvo Slovencev vložilo 25. julija prošnjo na odbor, za naselitev šole v Našem domu in odbor je šolo (takrat še tečaj imenovano) gostoljubno sprejel. In na otvoritvenem slavju Doma so o-troci 'že deklamirali in peli.
V analih našega zdomstva so bele-ženi vsi nastopi šolarjev, katerih število je rastlo iz leta v leto. Rekordno število v letu 1974 je bilo 119 otrok, zdajšnje pa je 85. Šolo je zaključilo vsega 419 otrok. Vseh učnih moči je bilo 42, saj ima šola od leta 1962 naprej osem razredov.
Prvi katehet je bil g. Štefan Novak, od julija 1954 pa njegov brat msgr. France Novak đo leta 1964, ko ga je zamenjal dr. Alojzij Starc.
Iz leta v leto so postajale naše učne moči preobremenjene s svojim delom, zato se je leta 1960 izvolilo na
Magda Zupanc je ob 25-letnici SDO in SFZ posredovala misli mladine, ki je že zamenjala prvi rod in krepko stopa po začrtani poti svojih prednikov. S ponosom pove, da je naše geslo: „Združeni v bodoči rod“, geslo, ki že samo pojasnjuje namen naše mladinske organizacije. Od vsega začetka, pa do danes je SDO in SFZ v San Justu združevala slovensko mladino ter ohranjevala slovensko zavest med! mladimi. Naš pogled je vedno uprt v bodočnost, novim, aktualnim prijemom — toda vedno zvest izročilom naših dedov.
Druži nas slovenska beseda in pesem, naša folklora in šport ter drugo razgibano notranje življenje o-beh organizacij, ki se kaže še v krajevnih mladinskih mašah in sestankih ter z nastopi pri raznih prireditvah naše sanhuške srenje. To našo zagnanost smo ponesli med naše sorojake po širni deželi, pa tudi med argentinski svet.
Vsak, kdor je pripravljen sodelovati z nami, najde mnogih možnosti, da se nami pridruži pri prireditvah v Domu: mladinski dan, obletnica Doma in naša, bdžičnica, silvestrovanje, velikonočni sestanek, domobranska proslava, Slovenski dan, izleti, pa miklavževanje in dr.
Zavedno se pripravljamo, da bomo nekoč sprejeli vso skrb Našega doma na naša ramena. Učimo se pri starejših in skrbno sledimo njihovim nasvetom.
Barbka Maček por. Modic, prva predsednica SDO v Našem domu, se spominja samega nastanka SDO: Sanhuška dekleta smo se zbrale 10. junija 1962 na prvem: občnem zboru in ustanovile prvi odsek oz. krožek Slovenske dekliške organizacije v San Justu. Navzočih je bilo 24 dteklet in izvoljen prvi odbor:
Letos smo praznovali 15-letnico Mladinskega pevskega zbora, ki ga skozi vsa leta uspešno vodi požrtvo-
roditeljskem sestanku Šolski svet oz. odbor. V zaporedju so mu predsedovali: Rudi Bras, Janez Jereb, Marica Zakrajšek, Albert Malovrh, Pavle Malovrh in današnji Ivan Zupanc. Odbori so skrbeli za organizacijo vsega, kar spada k življenju šole. Leta 1960 je dobila šola svoj prapor in je bil blagoslovljen z odkritjem slike Franceta Balantiča, po katerem se šola imenuje. Šolski svet je za desetletnico šole preskrbel izdajo mladinske pesmarice „Sto pesmi za našo mladino“, ki jo je sestavil Rudi Bras.
Po svoji učiteljici so šolski otroci postavili na oder prenekatero igrico: Očala, Rdeča kapica, Janko in Metka, Zaspana rožica, Od pastirja do cesarja, Petrčkove poslednje sanje, Jurček, Krpan mlajši, Veseloigra o žalostni princezinji. Posebej pa omenjam igrico Zaklad, ki jo je napisal Maks Osojnik in režiral I-van Oven, sceno pravljičnega — živega gozda — pa izd'elal Tone Oblak. Vsled režiserjeve svojskosti je pod vodstvom R. Brasa bila ta igra postavljena na oder Slovenske hiše ob otvoritvi njene dvorane. Pred 11 leti je prevzel režijo šolskih iger Frido Beznik, ki je s svojim umom izvabil iz otrok prisrčne nastope.
Po enotnih programih Mladinskega odseka Zedinjene Slovenije in po požrtvovalnem delu učnih moči, pod skrbstvom; gdč. Angelce, naša šola dosega v polnosti svoj namen. V sebi nosi slavno zgodovino naših prednikov, zato vsebuje še bodočnost vsega našega zdomstva. Skromne in spontane pozornosti s strani staršev in vodstva Našega doma, pa naj bodo gdč. Angelci dokaz našega polnega zaupanja, ko ji pošiljamo v vzgojo najdražje, kar imamo — naše hčere in sinove. V srca teh vliva ljubezen do naroda in domovine, iz katere izhajamo.
Tako vzgojena mladina bo končno zmagala. Tako bo narod pod Triglavom prišel do prave narodne sprave in zopet bo zasijalo nad našo ljubljeno domovino sonce prave svobode.
podpredsednica Slavka Mehle, tajnica Alenka Jenko, blagajničarka Marija Žgajnar, gospodinja Mici Juhant, kulturna referentka Majda Tomažin, športna referentka Anica Mehle, pevska referentka Marija Tomažin. (Vsa navedena dekleta se danes vsaj po večini skrivajo za priimkom svojih izbrancev in že pošiljajo svoje otroke v svet Našega doma.) Mesto duhovnega vodja je prevzel takratni dušni pastir Janko Mernik. Začele smo z delom. Pripravljale smo sestanke za nas mlade in čajanke, skupaj s fanti pa pripravile prvi mladinski dan, ki je bil 2. septembra pod geslom.: „Mladi v srcu vsega življenja“. Ustanovljen je bil tudi dekliški zborček pod vodstvom Rudija Brasa, ki je prepeval z imenom: „Sanhuški madrigal“.
V drugem letu mojega predsedovanja, je bila ustanovljena folklorna skupina, ki jo je vodila Betka Maček, danes poročena Vitrih. Folklorna skupina je nastopala po raznih Domovih in tudi pred argentinsko publiko. Bila je takrat edina folklorna skupina in je doživela višek svojega udejstvovanja na dveh folklornih festivalih, kjer so poleg nas nastopili še Čehi, Hrvati, Litvanci, Rusi, Ukrajinci in Poljaki iz Merla. Te zadnje je vodila, danes bolj kakor takrat, poznana ga. Lola Beck.
Toda ni bilo vse samo delo in trud. Koliko lepote je bilo okoli nas, koliko veselja in užitkov, koliko zadovoljstva — društvenega in osebnega. Vse to nam je prinašalo trdo delo in boj za uspeh.
Barbka zaključi svoje spomine z besedami, ki so veljale za takratno mladino — toda — je današnja izvzeta?: „Morda res uživa tisti, ki se posmehuje naporom mladine izza toplega in varnega zapečka — a za mladino tako življenje ni!“
valni pevovodja Andrej Selan. Zborček, če ga smemo tako imenovati, je štel v začetku le 4 dekleta in dva
fanta; z vajami je pričel junija 1972. Nastopil je že na Pevsko-glasbenem večeru. Iz leta v leto je število članov zbora naraščalo in danes šteje stalno okoli 50 članov. Vadimo dvakrat na teden po eno uro.
Zbor že skozi 15 let tesno sodeluje z Domovim in cerkvenim življenjem. Nastopamo na obletnicah Doma, na mladinskih dnevih, božičnih in velikonočnih zajtrkih, na domobranskih proslavah, pri glavnih cerkvenih praznikih in mesečnih mladinskih mašah. Vsi ti nastopi nas povezujejo in družijo z vso našo srenjo.
V Slovenski hiši smo peli pri proslavah Brezmadežne, Kristusa Kralja, na domobranskih proslavah, božičnici Zveze žena in mater, pa pri obredih za božič in veliko noč in pri skupnih mladinskih mašah. Večkrat smo izvedli samostojne koncerte in že leta 1975 pripravili prvi koncert pod geslom: „Mladina poje“, dve leti pozneje pa „Mladina poje, II.“. Nastopili smo s štirimi božičnimi koncerti. Prvi trije v Našem domu, tretji v stolnici San Justa. S programom narodnih pesmi smo nastopili v Slomškovem domu. Dvakrat smo ponesli pesmi naših mladih grl v Mendozo. Za vljuden sprejem v zidanici (bodega) Arizu smo se zahvalili s kratkim programom. Nepozabni so nam ostali dnevi v Mira-maru, kjer smo peli pri maši, nato pa v slovenski dvorani. Kot Slovenci smo nastopili za „Dan izseljencev v La Matanza“. Naš zbor je na „Festivalu božičnih pesmi“ odnesel drugo nagrado. Zbor je bil med organizatorji in tudi nastopil na „Primer encuentro Coral de La Matanza“, kjer je odlično pel „Slovenski komorni zbor“ pod vodstvom ge. Anke Savelli-Gaserjeve. Nikakor ne moremo našteti vseh nastopov pri novih mašah, srebrnih in zlatih, pri poročnih obredih, naših in argentinskih, ter bivših pevcev.
Za 15-letno življenje zbora je bilo žrtvovanega mnogo truda in naporov, pri katerem ima glavni delež požrtvovalni pevovodja Andrej, ki nam je vzor vztrajnosti, brez katere bi gotovo ne užili toliko prijetnih in srečnih uric. Druži nas ne le veselje do lepega petja, ampak tega tudi posredovati drugim. Osebno prijateljstvo izven zbora, pa naj je bilo to pridobljeno prej, zunaj ali pa v zboru, nas diruiži in vzpodbuja za nada]jnje delo. Ker je bodočnost zbora v rokah mladine, vabimo vse, da se nam pridružijo, da s pesmijo naših dedov poletimo v detinska leta njih, ki ,so bili začetek naših dni.. .
ZAKLJUČEK
Življenjsko sliko Našega doma izpolnjuje organizacija naraščajnikov in naraščajnic od prvega do 7. razreda, nato pa mladci in mladenke dio 15. leta. Organizacije so začele svoje življenje na pobudo dr. A-lojzija Starca, vodstvo pa je prevzela ga. Cvetka Bras skozi dolgo vrsto let. Nje pomočnica pa je bila Lojzka Jereb — nam vsem zgled pridnosti in vztrajnosti: v, mesecu februarju je še vodila počitniške dneve, marca pa je omahnila v prezgoden grob. Počitniški dnevi so bili nekaj posebnega, saj se jih danes že možje in očetje ter matere spominjajo z velikim veseljem. Ob koncu dni je bila vedno razstava ročnih del, znak pridnosti naših otrok. V tej naraščaj niški dobi so otroci pričeli z organizacijskim življenjem, ki so ga pozneje s pridom uporabljali v fantovski in dekliški organizaciji.
Spomin uhaja še v tista leta, ko smo pri naših prireditvah gledali strumno vrsto skavtov in skavtinj na častni straži. Vodstvo teh je bilo v rokah „starega“ skavta Marjana Trtnika.
Ustanovitev Našega doma je bil takrat najdrznejši podvig slovenskih emigrantov ob Srebrni reki. Mnogo je bilo težkoč, a so bile s trudom vseh članov premagane v zadovoljstvo nas vseh.
Današnji pogled v notranje življenje Doma nas vodi k spoznanju, da vsi, prav vsi člani brez izjeme pojemo eno in isto himno, pod isto streho z našim Balantičem: „GORETI HOČEM SEBI, NOVIM DNEVOM!“
R. B.
©B JUBILEJU
BESEDA DUŠNEGA’ PASTIRJA
ŠOLA
MLADINSKI PEVSKI ZBOR
MLADINA
S SLOVENCI V HR6ENTINI
NOVICE IZ SLOVENIJE
LJUBLJANA — Konvertibilni izvoz zaostaja letos avgusta za lanskim za 2%. Slovenija je sicer letos zaenkrat izvozila več kot lani v istem obdobju, na konvertibilne trge pa 3% manj. Če bo hotela doseči načrtovano, bo do konca leta morala dosegati rekordne izvoze.
TURJAK — Telefon je zazvonil v oddaljenih vaseh okoli Turjaka. Priključili so na omrežje okoli 120 novih telefonov, tako da jih ima povprečno vsaka tretja družina.
PODČETRTEK — Atomske toplice
nudijo gostom vrsto zdraviliških terapij; blago radioaktivna termalna voda (291—84 stopinj) je dobra za revmatična obolenja in arterijske motnje. Penzion stane kakih 7000 din (il dolar — 400 din).
TRIGLAV — Naš najvišji vrh obišče v poletnem času od 500 do 800 planincev na dan! Vse koče v okolici — Kredarica, Staničeva koča, Vodnikova koča itd. — so vedno polne.
LJUBLJANA — Mleko direktno iz avtomatov v steklenice; to bo sedaj novi način prodaje. Potrošniki bodo svoje steklenice sami vstavili v avtomat in iz njega bo stekel liter pasteriziranega na 4 stopinje ohlajenega mleka. 2'50-literske zabojnike so uvozili iz Nemčije.
LJUBLJANA — S premogom letos ne bodo imeli preveč težav. Na razpolago je velenjski lignit, briketi iz Vzhodne Nemčije, rjavi premog uvozili pa so še črni premog iz Kolumbije. Nekateri pa raje kupujejo kurilno olje, ki je cenejše.
LJUBLJANA — Zeleni Marx je bila tema natečaja za plakate o marksizmu in ekologiji, a je zelo slabo uspela. Prva nagrada in druga nagrada nista bili podeljeni, niti nagradi za priponke (bedž — značke).
PIRAN — Akvarij je letos obiskalo
50.000	turistov. Med drugimi ribami gosti tudi majhne meter dolge morske pse.
LJUBLJANA — Moskovska filharmonija pod dirigentom Dimitrijem Ki-tajenkom je nastopila v Križankah. Predstavili so dela Musogorskega, Rahmaninova in Čajkovskega. Pred tem so gostovali v Beljaku, na Koroškem.
NEGOVA — V Negovskem jezeru v Prekmurju sedaj kosijo travo, ker so lani zaradi dela na jezu spustili vodo.
Sedaj bodo očistili še dno mulja. Jezero je drugače privlačno za turiste in ribolov.
LENDAVA — Ni zanimanja za rudarsko šolo. Pravijo, da je to le začetna trema, ker so šolo šele letos odprli in da se bo marsikak mladi Pomurec odločil zanjo zaradi ugodnosti pri študiju: višje štipendije, brezplačna hrana, učbeniki in stanovanje. In še odprtje rudnika rjavega premoga v Be-nici naj bi pripenjalo učence v to šolo.
MARIBOR — Kontejnerski žerjav z
nosilnostjo na kavlju 48 ton je naročilo montrealno pristanišče mariborski Metalni. V Kanadi mora biti žerjav do
6.	septembra 1987. Če bodo z njim zadovoljni, bo verjetno Metalna dobila še več naročil iz Kanade.
RADENCI — Kmetijstvo v vse težjih razmerah. Do tega so prišli na posvetovanjih o ekonomiki in kmetijstvu pri Zadružni zvezi Slovenije. V zadnjih dveh letih so se gospodarske razmere poslabšale, predvsem kar se tiče realnih obrestnih mer, tečaja dinarja in zadrževanje cen kmetijskih izdelkov. Načrtovana rast v zadnjih petih letih bi morala biti 2,8%, dosežena je bila pa le 1,3%.
GORNJA RADGONA — „Šum“ je ime brezalkoholni pijači za diabetike, ki jo je začela izdelovati Radenska. Narejena je iz mineralne vode, naravnih izvlečkov limon, ananasa in pomaranč ter slajena tako, da ne dviga sladkorja v krvi.
MARIBOR — General Maister bo
dobil spomenik in sicer na Leninovem trgu. Odbor hoče imeti vse nared za 70-letnico bojev za severno mejo, zato bo natečaj za spomenik trajal do letošnjega 31. oktobra. Tudi zbornik nameravajo pripraviti, ki bo imel dva dela: strokovno-zgodovinski del in pričevanja.
UMRLI ISO OD 29. avg. do 4. sept. 86:
LJUBLJANA — Franc štrumbelj; Marija Mihelač roj. Dimnik; Marija Je-še roj. Bergant, 91; Ivan Potrebuješ; Vilko Mazi, 99; Marija Prebzil roj. Dobrajc; Jože Snoj; Frančiška Doljak roj. Jančič, 75; Marija Sirnik roj. Poder-žaj; Janez Cedilnik; msgr. Anton Smerkolj; Alojzija Ilnikar; Jože Kalinšek; Ivan Zajec, 75 Stanislav. Blatnik, 78; Rudolf Tomc, 75; prof. Miloš Christof; Apolonija Petrič, 79; Andrej Manfreda, 90; Marička. Žnidaršič; Rudi Eršte, 61; Marija Sgerm roj. Medved, 71; Maks Jeras.
RAZNI KRAJI — Marija Arko, 74, Sodražica; Anica Kmetič; Škofja Loka;
Osebne novice
Krst: Dne 5. oktobra je bil krščen cerkvi Marije Kraljice v Slovenski va,-si Luka Ezekijel Rome, sin .Jožeta in Slavke roj. Urbanija. Botrovala sta g. Franci Urbanija in gdč. Cvetka Urbanija. Krstil je g. Janez Petek CM.
Srečnim staršem naše čestitke!
Smrt: V Martinezu je umrl inž, Teodoro Švigelj. Naj počiva v miru!
Nova diplomantka: Na Escuela Superior de Publicidad je diplomirala gdč. Monika Tomazin in prejela naslov „Tècnico superior en publicidad“. čestitamo!
Sl	LO	uer	ii	iiDom
SAN			MARTIN	
SANMARTINSKA TOMBOLA
Sanmartinski dom se je 7. septembra postavil s svojo veletombolo. Pri nabiti dvorani — in pred njo, saj udeležencev je bilo nad 400 — so navdušeni nagrajenci sprejeli zares lepa in vredna darila. Kot je bilo že javljeno, je letos Dom pripravil kar tri glavne dobitke, in to: 1. motorno kolo Zanella, katerega je zadela Elika Skvarča, 2. barvni TV a-parat Philips 20” na daljinsko upravljanje, katerega navdušena lastnica je postala Mojca Oberžan in 3. „multiprocesadora“, katero je sreča naklonila Elizabeti Šurman.
Ob prijetni družbi, domači glasbi in skrbni postrežbi je nedeljsko popoldne kar hitro minilo.
VESELOIGRA
13.	septembra, na sobotni večer, pa je v Domu gostovalo Slovensko gledališče Buenos Aires s komedijo „Narobe stvari v mestu Petpedi“ Leopolda Suhadolčana, v režiji Maksa Borštnika, ki je obenem tudi na-
Vinko Gosar, Mengeš; Milko Rojec, Maribor; Frančiška Jemc roj. Orel (Veselova mama), 87, Trzin; Kristina Radej, 81, Senovo; Ludvik Schmidt, Laško; Marija Rostohar, 86, B. Dobravi; France Marolt, Bled; Anton Brnot, Homec; Anton Šeligo st., Podčetrtek; Justin Osredkar, Zagorje; Amalija Saje roj. Klančar, 89, Mirna Peč; Franc Do-beršek, Dol pri Hrastniku; Marija Benčina roj. Jerina, Stari trg pri Ložu; Slave Kavčič, Slov. Konjice; Silvo Batistič, Most na Soči; Jože Kokvnik, Braslovče; Valentin ' Janc, Begunje; Ivan Osojnik, Celje; Marija Kastelic roj. Turk, 75, Gor. Sušice; Nežka Zajc roj. Mežnar, 77, Šentjakob ob Savi; Jožefa Durič, Kranj; Danica Vuga, Celje; Jože Peruš, Trebnje; Vera Pantič roj. Malerič, 84, Vojna vas pri Črnomlju.
stopil, skupaj s svojimi že priznanimi igralci.
Po uspeli veseloigri so se vsi — igralci in poslušalci — poslužili dobrot na pogrnjeni mizi in tako prijetno zaključili lep program.
LIGA ŽENA-MATI
17. septembra je sanmartinska Liga žena mati spet imela svoj redni mesečni sestanek. Predaval jim je že vsem znani in zaslužni javni delavec Rudolf Smersu, ki si je to pot izbral čisto posebno tèmo in sicer: o Orlih.
Vsem doma rojenim Slovencem tako poznana organizacija, našim mladim pa malo manj kot popolnoma neznana, je bila ustanovljena 1. 1905 na Jesenicah.
Že precej pred Orli je obstajala sokolska organizacija, ki je zagledala luč sveta že 1. 1863 na liberalni podlagi. Katoliška inteligenca je skušala dati mlademu rodu nekaj novega, primernejšega, kar naj bi katoliški mladini krepilo duha in telo, skratka vzgojno, telovadno in tako so nastali odlseki Slovenske krščanske socialne zveze prosvetnih društev. Že v nekaj letih se je organizacija vidno vsidrala med narod in prav kmalu so nastali naraščaj-ski oddelki in nekaj ženskih oddelkov. Kroj so si izbrali podoben sokolskemu — in 1. 1910 je članstvo že štelo 1000 mladcev in mladenk.
Prva svetovna vojna je vse to delo prekinila in že po njej, 1. 1927, so fašisti razpustili na novo formirane
Na predvečer petindvajsete obletnico Slomškovega doma so se v njem zbrali na povabilo Zedinjene Slovenije zastopniki Slovenskih krajevnih Domov.
Navzoče je pozdravil in podal kratko poročilo o delu v Domu predsednik Jernej Tomazin. Prikazano je bilo razgibano delovanje tukajšnjih rojakov.
Predsednik ZS Lojze Rezelj se zahvali Domovom; za tako lep sprejem koroških rojakov in je mnenja, da bo ta nov stik rodil bogate sadove kulturne izmenjave. Omenjal je tudi, da ima centralna pisarna precej novih slovenskih knjig, pa tudi kaset; seznam bo objavljen v Svobodni Sloveniji.
Na programu je koncert domobranskih pesmi in narodnih budnic za leto 1987 ter snemanje tega petja na trak, ki bi v obliki kaset bil
člane, ki jih je bilo na Goriškem že kar 700, na Vipavskem pa 160.
Orli so s svojim zaletom daleč prekosili Sokole, čez čas so se formirala združenja tudi po ostali Jugoslaviji, posebno na Hrvaškem. Orlovska organizacija je pošiljala svoje najboljše telovadbe na mednarodne tekme, 1. 1921 v Strassbourg, 1. 1929 v Prago in nastopali so na po njih zgrajenem ljubljanskem stadionu itd.
L. 1930 je bila orlovska organizacija razpuščena in kasneje 1. 1935 spet formirana Zveza fantovskih odsekov prav tako tudi Zveza dekliških odsekov, obe z novimi kroji. Na obeh mogočnih manifestacijah, na Evharističnem kongresu junija 1935 ter na Kongresu Kristusa Kralja 1. 1939 sta obe organizaciji množično nastopili — in takrat je prva štela 21.000 fantov, dekliška pa čez
2.000.
Našemu zaslužnemu Smersuju, ki je bil tudi sam v vodstvu Orlov, zahvala za izčrpno podajanje.
Liga žena-mati ima prihodnji sestanek 15. oktobra ob 18.30 uri in že je dr. Nataša Krečič obljubila predavanje o zelo problematični tèmi: „Prizadeti in okolje“. Vsi San-martinčani vabljeni!
jPOPRAVEKt
V poročilu o igri Osmi dan v štev. 38 našega lista se mora omemba o izdelavi scene pravilno glasiti: Sceno so izdelali Jože Cukjati, Magda Klemenc in Helena Klemenc, s pomočjo Toneta Oblaka. Prosimo za o-proŠčenje nehoteni napaki.
na voljo ljudem;. Prav tako je že v daljni pripravi Spominski dan naših žrtev, za junij 1987, za kar navezuje stike centralni kulturni referent s krajevnimi.
V prostorih Rozmanovega zavetišča pripravlja Zedinjena Slovenija zgodovinski muzej, v katerem bi se zbirali vsi predrneti, ki bi bili značilni za naš rod v času 1941-1948. Kot prvi doprinos moremo šteti uniformo generala Leona Rupnika; vabimo rojake, da prispevajo stvari, predno bi morda zatonile v pozabo.
Po Domovih bo tekla do konca leta akcija za nove člane Zedinjene Slovenije, njihovi zastopniki pa bodo do prihodnje seje Medorganizacijske-ga sveta prinesli imena kandidatov za odborniška mesta našega skupnega društva, za volitve, ki bodo v marcu 1987 na občnem zboru.
MEDORGANIZACIJSKI SVET
Vrsta obletnic v Našem domu
Ne vem, kako to, a v San Justu se vsako novo delo prične na vsakih pet let. Zato ni čudno, da sovpadajo obletnice naj raznih važnih trenutkov v zgodovini Našega doma.
Letos je poleg 30-letnice Našega doma sanhuška srenja še praznovala 35 let, kar se je pričela slovenska služba božja v okraju, 35 let začetka šole Franceta Balantiča, 25 let mladinskih organizacij v Domu in 15 let udejstvovanja mladinskega zbora.
Svojo glavno proslavo bodo praznovali v nedeljo 12. oktobra; teden prej, v soboto, 4. oktobra zvečer, pa je Naš dom priredil notranjo slavnost vseh zgoraj naštetih obletnic, ki so se je udeležili predstavniki in šolniki, bivši učenci in pevci pa člani ter prijatelji.
Prireditev se je pričela z nago-vorm predsednika Našega doma Jožetom Mikličem, ki se je po pozdravu spomnil vseh pokojnih, ki so pripomogli k razcvitu Doma, nato pa se zahvalil vsem, ki so s svojim duhovnim in fizičnim delom postavili Dom in mu dali bogato in plodno vsebino.
Napovedovalec in povezovalec Stanko Jerebič je nato predstavil šolarje Balantičevega tečaja, ki jih je bilo nad 70. Ti so v svojih belo-mo-dro-rdečih oblekah predvajali prijeten prizorček ob 35-letnici tečaja: v vezani besedi so podali zgodovino: o začetku šole, kako se je razvijala in končno ustalila v Našem domu. Vmes pa so pod vodstvom Anice Mehle za-
peli vrsto pesmi: Tam, kjer teče bistra Žila; Bela barčica; Tika, taka; ter Metuljček. Na klavir in flavto sta jih spremljali Andreja Selan in Silva Oblak. Za konec pa so odlično zapeli malo težjo Gor čez izaro. Bilo je tako res vidno, kakšno delo vrši Balantičeva šola.
Sledil je mladinski pevski zbor, ki ga že 15 let vodi ustanovitelj Andrej Selan. Z jasnimi mladimi glasovi so zapeli, najprej kvartet, Majsko in Oj hišica očetova, nato pa vsi sku-paaj Pozdravljena, gorenjska stran ter Zdravica, ki je bila zelo primerna ob tej slovesnosti.
Po končanem: kulturnem delu so mladi zbranim gostom prinesli na mizo okusno večerjo, ki so jo pripravile sanhuške gospodinje, katerim so se tudi zahvalili vsi postreženi z a-plavzom. Med večerjo je tekel pogovor preko miz, obujali so spomine na preteklo delo; hitro je tekel čas.
Po končanem glavnem obroku je pričel še zadnji spominski del vseh obletnic. Najprej je orkester Magnum zaigral dve polki, nato pa je pozdravil Naš dom predsednik Zedinjene Slovenije Lojze Rezelj, ki je v svojem jasnem in odločnem govoru poudaril, da moramo biti hvaležni našim Domovom, kakor tudi Argentini, da lahko živimo tu v svobodi, da lahko svobodno tu gradimo svoj slovenski značaj, na katerega moramo biti ponosni. Klical je mladini, da to svobodo in ta ponos o-hrani še nadalje, dokler ju ne bo lahko izpričala z vsemi Slovenci v Sloveniji. Mogočni načelni nagovor
je dobil potrdilo v močnem ploskanju.
Na oder je nato stopil dolgoletni župnik tega okraja, delegat dr. Alojzij Starc, ki je nanizal misli ob 35-letnici prve slovenske službe božje v okolišu. (Njegove misli objavljamo v prilogi). Zatrdil je, da je tamkajšnje uspešno sožitje najboljši zgled za sodelovanje Cerkve in svet-ga dela v San Justu.
Kot priznanje za dolgoletno delo in v zahvalo mu je nato predsednik Doma Jože Miklič podal plaketo, s katero ga je obor Doma imenoval za častnega člana, čemur so se pridružili tudi vsi v dvorani in mu v zahvalo burno ploskali.
Nato se je dolgoletna voditeljica Balantičeve šole Angelca Klanšek zahvalila vsem, ki so že 35 let pomagali pri šoli in s tem odločilno pri ohranjanju slovenske besede med mladino. Zahvalila se je vsem učiteljicam, predvsem mladim; posebej še odboru staršev in odbornikom, ki nosijo gospodarsko težo šole; odboru Našega doma, Zedinjeni Sloveniji ter njenemu šolskemu referentu; režiserjem in scenografom.
Tudi ta požrtvovalna slovenska vzgojiteljica je dob la iz rok J. Mikliča plaketo z lepim šopkom vrtnic; tudi njo je odbor ND imenoval za častno članico, kar je gotovo zaslužila s svojim trudom; in kar je potrdil tudi aplavz.
Nato je dobila spominsko plaketo tudi prva učiteljica v okraju Mja Markež. Voditeljica šole Angelca Klanšek je nato izročila vsem učite-ljesm, ki učijo ali so učili na šoli, primerno diplomo skupaj z vrtnico; za zgodovino naštejmo vse te, da se jim tako vsaj malo zahvalimo:
(Poleg kateheta dr. A. Starca in voditeljice A. Klanšek še:)
Učiteljice: Kristina Jereb, Danica Malovrh, Irena Poglajenova, Mirjam O-blak, Marija Zupanc, Magda Zupanc, Jožica Malovrh, Kristina Grilj, Andreja Selan, Anica Mehle; telo v. učitelj: Jure Urbančič; pomočnica: Ivanka Puhko-va.
Prej so še poučevali: kateheta: župnik Štefan Novak in prelat France Novak; učiteljstvo: Mija Markež, Marija Tomažin Mehletova, Marija Mehle Selanova, Francka Tomažin (s. Mirjam), Katica iCukjati, Marjanka Furlan, Rezka Osojnik, Marija Zakrajšek Skvar-čeva, Marija Tomaževič Ovnova, Miriam Jereb Batageljeva, Ljuba Lipuščkova, Lidija Zakrajšek-Fell, Majda Tomažin Bukovčeva, Alenka Bras Bergantova, Marija Krajnik štrubeljeva, Nežka Lovšin Kržišnikova, Marta Malovrh Jermanova, Nežka Furlan; telovadni učitelji: Julka Furlan, Ema Urbančič Maru-išiceva, Marko Fink, Franci Plesničar, Franc iZupanc, Andrej Selan, Franci Uštar, Franci Urbančič; režiserji: Marica Zakrajškova in Frido Beznik.
Kot zahvalo za delo je dobil priznanje in plaketo dirigent mladinskega zbora Andrej Selan, ki je pred 15 leti ustanovil zbor in ga še vedno u-spešno vodi.
Ob 25-letnici mladinskih organizacij v okraj.u sta dobila spominsko plaketo tudi predsedbica deklet Magda Zupanc in predsednik fantov Karel Groznik.
Oba predsednika mladinskih organizacij pa sta nato tudi izročila diplome vsem bivšim predsednicam in predsednikom mladinskih organizacij v okraju:
Barbka Maček-Modiceva in Marjan Indihar; Anica Mehle in Lojze Modic; Ani Klemen-Beovide in Janez Frontini; Marica Zakrajšek-Skvarčeva in Branko Kovač; Metka Trpin-S-afra Sn Stane Urbanija; Ani Indihar-Obriskalova; Mari Groznik-Mlinarieva in Jure Mustar; Marta Malovrh-Jermanova in Franci
Štrukelj; Ani Groznik-Puntarjeva in Marko Mustar; Ema Urbamčič-Maruši-čeva in Janez Kržišnik; Nežka LovŠin-Kržišnikova in Dani Zakrajšek; Leja Goršič-Kržišnikova in Jani Marinčič; Mirjam Oblak in Jure Mikiiš; Metka Malovrh in Evgen Urbančič; Lučka Groznik in Stanko Jelen.
Viharno ploskanje je spremljalo ves ta del, saj je večina prisotnih že šla skozi mladinske organizacije in sedaj že njih otroci hodijo po isti poti in se tako Utrjujejo v slovenski narodni zavesti.
Za požrtvovalno delo Zveze žena in mater v San Justu je dobila enako priznanje njena okrajna predsednica ga. Marija Groznikova. Enaka zahvala je bila izročena delavnemu režiserju Fridu Bezniku, ki s svojim odrskim; prizadevanjem druži mlade in stare in jim bliža slovenski jezik.
Spominsko plaketo je dobil tudi dr. Tine Debeljak, ki je bil prvi in do te proslave edini častni član Našega doma.
Nato sta botra Doma Anica Indi-harjeva in boter Crii Oblak izročila zahvalne plakete vsem predsednikom, ki so v teh 30 letih vodili Dom in se trudili za napredek: ti so bili: Ludvik Hren, Lojze Zakrajšek, Franc Benko, Tone Oblak, Peter čar. man, Stane Mustar, Marjan Bogataj in sedanji Jože Miklič.
Vse gori naištete so spremljali gostje s ploskanjem in jim tako izrazili svojo zahvalo za njihov nesebični trud in delo.
Za tem je sledil še zaključek večerje s posladkom; in kavo, nato pa so se v pozni — ali zgodnji — uri začeli gostje poslavljati, mlad’na pa se je še zavrtela ob zvokih orkestra Magnuma.
TDml.
MALI OGLASI
ADVOKATI
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-män 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ARHITEKTI
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E. 659-1413.
arh. Marija Bavec — Belgrano 123 -17. nad. “5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned., sreda, petek od 17 do 19.
arh. Andrej J. Horvat — Načrti za gradnje stanovanjskih in trgovskih poslopij, predelave, opreme in dekoracije. Curupayti 1525 - (1708) Moron - Tel. 628-7515.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za
vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021.
ZDRAVNIKI
dr. Marija Grzetič-Aunon — medicina interna - psihiatrija; torek, sreda in četrtek - Institute Salta, Salta 1570, Mendoza; prositi uro na tel. 231144.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-
miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bmć. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E:. 658-6574, 654-6488. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
PRILOGO OB OBLETNICI NAŠEGA DOMA V SAN JUSTU SO OMOGOČILI NASLEDNJI OGLAŠEVAL. CI:
Slovenski dom Carapacbay
v nedeljo 19. t. m. po maši in po sestangu Sloge
skupno družinsko kosilo
Prijatelji doma iskreno vabljeni!
OBVCSTILfl
ČETRTEK, 9. oktobra:
Sestanek Zveze slov. mater in žena
ob 17. uri v Slovenski hiši. Predava dr. Nataša Krečič: „Prizadeti in okolje“. O.b 15. uri seja odbora.
SOBOTA, 11. oktobra:
Visokošolski tečaj od 16. do 19. ure
v Slovenski hiši.
NEDELJA, 12. oktobra:
30. letnica Našega doma v San Ju-stu.
	SDO		SFZ
		34. zvezni mladinski dan	
P		26. OKTOBRA V SLOMŠKOVEM DOMU	
OBRTNIKI
Modno krojaštvo — Tone Bidovec - nove obleke in popravila starih - Av. de Mayo 2416 - Ramos Mejia - Tel. 651-1242,
TRADICIONALNA PROSLAVA
SLOVENSKEGA NARODNEGA PRAZNIKA “29. OKTOBER”
IN DNEVA SLOVENSKE ZASTAVE
V SOBOTO, 25. OKTOBRA 1986 - V SLOVENSKI HIŠI
Ob 19,15 — v cerkvi Marije Pomagaj sv. maša Ob 20,00 — v dvorani: — PROSLAVA
— SLAVNOSTNA VEČERJA
Vsi, ki vam je slovenstvo drago, posebno sedanji in nekdanji javni delavci, prav lepo vabljeni!
Vstopnice po A 9.-
SREDA, 15. oktobra:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu ob 18. uri. Predava ga. dr. Nataša Krečič: „Prizadeti in okolje“.
SOBOTA, 18. oktobra:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
„Osmi dan“, igra o kolonizaciji A-merike v režiji Frida Beznika ob 20.30 v Slovenski hiši.
NEDELJA, 19. oktobra:
Informativni sestanek SLOGE v Ca-
rapaehayu ob 12. uri združen z nagradnim žrebanjem.
Proslava misijonske nedelje ob 16. uri v Slovenski hiši s sv. mašo in igro o kolonizaciji Amerike: „Osmi dan“ v režiji Frida Beznika.
V	Slovenskem domu v San Martinu družinski asado ob 12. uri.
V	Slovenskem domu v Carapachayu skupno družinsko kosilo.
SOBOTA, 25. oktobra:
Tradicionalna proslava Slovenskega narodnega praznika „29. oktober“ in dneva slovenske zastave v Slovenski hiši ob 19.15 uri.
NEDELJA, 26. oktobra:
34. zvezni mladinski dan v Slomškovem domu.
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj * V
Correó Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedađ Inteleetual N9 20.446	
Dobi službo
■	S
:
URADNICA ZA TRGOVINO Z NEPREMIČNINAMI
s
j H. Yrigoyen 2946 Tel. 651-5885 iSan Justo
;	i
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1986: Za Argentino A 30 pri pošiljanju po pošti A 32; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
DRUŠTVENI OGLASNIK Seja izvršnega sveta Zedinjene Slovenije bo v četrtek, 16. oktobra, ob 20. uri v Slovenski hiši.
V knjižnici Zedinjene Slovenije morete dobiti v branje vse izvode knjig „Cerkev in njena zgodovina“.
(■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■I

PROSLAVA 30-LETNICE „NAŠEGA DOMA”
Ob 8
Ob 9
Nedelja, 12. oktobra 1986, „Naš dom“, San Justo
> KOT ŽE 35 LET, SV. MAŠA. Za žive in mrtve člane „Našega doma“ mašuje delegat dr. Alojzij Starc v spremstvu prof. F. Berganta in novomašnika A. Bidovca.
» ZAČETEK AKADEMIJE V DVORANI s POZDRAVNIMI BESEDAMI predsednika „Našega doma“, J. Mikliča — SPOMINSKE BESEDE učenke in učiteljice Balantičeve šole, dr. Katice Cukjati — NASTOP MLADINSKEGA PEVSKEGA ZBORA ob njegovi 15-LETNICI pod vodstvom A. Selana — PETJE ŠOLSKEGA PEVSKEGA ZBORA pod vodstvom A. Mehle.
i PRAZNIČNE BESEDE arh. Jureta Vombergarja.
Ob 17 Ob 17.15
Ì VESELOIGRA v režiji Frida Beznika
„TA VESELI DAN“
ČEZ DAN
•	JUBILEJNI TURNIR V BALINANJU MED DOMOVI
OB 2'5-LETNICI MLADINSKIH ORGANIZACIJ TEKMOVANJE V:
•	ODBOJKI in
•	NAMIZNEM TENISU
ALI ,, MATIČEK SE ŽENI“
• Sledi PROSTA ZABAVA ob zvokih orkestra “MAGNUM”
CERAMICA y SANITARIOS Tomas Oven Fernandez 4655 - Ruta 21 Gregorio Lafarrere 1757	Janez Teras Industrijske inštalacije Platon 7808 9 de Abril Esteban Echeverria	> Mustar Stane Gradbeno podjetje Pedro Pravaz 348 Ezeiza	Štolfe y Cia. železobetonske konstrukcije Temple 2573 L. del Mirador	1 , medias i NANCY ■ ■ i
Aberturas VIC-MAR IVAN POBERŽNIK Av. H. Yrigoyen 14898 Burzaco	Bratje Oven Fotografski material Necochea 5280 Tablada	Lipa i NIKO in MARKO POTOČNIK Tovarna plakarjev Laprida 4762 Ciudadela	lliriatur S. A. Potovalna agencija H. Yrigoyen 2742 San Justo	■ Dr. Kati Cukjati Advokatinja i i R. S. Pena 3245 L. del Mirador
AN-MO-NI-IX-AN MITJA KERŠIČ Gradbeno podjetje Mendoza 2046 San Justo	Estampa DANIJEL ZAKRAJŠEK želozobetonske konstrukcije Thames 4333 San Justo	Janežič Frane Popravila avtomobilov Ambrosetti 43 San Justo	Talleres Crevara Metalurgične konstrukcije A v. Crovara 2653 Tablada	■ ■ r ■ ; Policlinici! Solis S.R.L. ■ ■ i Medicina laboral ■ ■ ■ ■ DR. BRANKO ŽGAJNAR ■ Paraguay 2193 San Justo
Fäbrica de mosaicos JELEN Thames 3048 San Justo	Ciril Tekavee Dekoracije in oprema lokalov Cervino 3968 San Justo	; Bratje JANČIČ Žčlezobetonske konstrukcije Zaratea 2485 San Justo	lndnmetdl S. A. I. C. Industrijske inštalacije Cristiania 3000 Casanova	
Metalurgica Alberti HENRIK BREGAR Alberti 2665 Tablada	Textiles Kosančič Gral. Lynch 2569 San Justo H. Yrigoyen 2510 San Justo R. L. Falcon 2624 Flores	Stane Indihar Brušenje preciznih inštrumentov F. Alcorta 3936 San Justo	Optika in urarna Lipušček Almafuerte 3565 San Justo	ETIQUETAS AUTOADHESIVAS COMERCIALES Y ESCOLARES PEGASOLA ETIQUETAS AUTOADHESIVAS EN FORMULARIOS CONTINUOS E T I D A T A VIGOR S. A. Larrazäbal 2076 Bs. As. T. E. 687-8192/682-2622
Le Maison -damski salon IVO SMRDELJ Güemes 4140 Capital	Modno krojaštvo STARIČ-POTOČNIK Belgrano 312 Morón	Tiskarna TONY D’Oliviera 4545 Caseros	Casa Cecilia Pletenine J. L. Suarez 560 Capital.	
Eurotomar TOMAŽEVIč MARINČIČ Polaganje parketov T. E. 651-5986/650-5685	Maderlesna S. A. Strešni les Tarija 98 Merlo	Papirnica “L©s Mellizos99 Com. Indart y Almafuerte San Justo	Bratje Oblak Stavbno mizarstvo Almafuerte 3868 San Justo	Kreditna Zadruga SLOGA Mutual SLOGA Varne in dobre naložbe Ugodna trgovska in osebna posojila Socialne podpore . Letovišče Bartolomé Mitre 97 R. Mejfa V SLOGI JE MOČ
Organización Eslovena Nepremičnine H. Yrigoyen 2946 San Justo	Oven Tone Moderno pohištvo Necochea 4718 Tablada	Zupanc Ivan Mizarska delavnica Ocampo 3245 San Justo	Standmetal S. A. Aberturas metälicas Entre Rios 3763 San Justo