1.04 Strokovni članek Sistemi elektronskih osebnih dokumentov in uporaba e-storitev v izbranih evropskih državah UDK: 35:659.2:004 Matevž Šušteršič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo susko5@hotmail.com izvleček Elektronski osebni (e-osebni) dokumenti, ki se že uporabljajo v nekaterih državah Evropske unije, so osrednji predmet obravnave tega prispevka. Po uvodnih definicijah osnovnih pojmov ponujamo primerjalni pregled sistemov e-osebnih dokumentov v izbranih evropskih državah. Primerjava se osredotoča na uporabnost e-osebnih dokumentov v različnih državah glede storitev, ki jih lahko državljani z njimi opravljajo, oziroma v kolikšni meri so posamezne države izkoristile prednosti, ki jih lahko ti dokumenti prinesejo. V drugem delu članka raziskujemo, v kolikšni meri vpeljani sistemi e-osebnih dokumentov spodbujajo državljane k uporabi e-storitev, tako tistih, ki jih ponuja javni sektor, kot tudi tistih, ki jih ponuja zasebni sektor. Rezultati raziskave kažejo, da državljani v državah z vpeljanim sistemom e-osebnih dokumentov bolj pogosto uporabljajo storitve e-uprave ter e-storitve zasebnega sektorja kot pa v državah, kjer sistema e-osebnih dokumentov ne uporabljajo. Ključne besede: e-identiteta, e-osebni dokumenti, e-storitve, digitalno potrdilo, biometrija, pametne kartice JEL: Z00 1 Uvod Ljudje se že od začetka obstoja zavedamo svoje edinstvenosti, zato se želimo razlikovati med sebojin se identificirati. Eden prvih in najbolj razširjenih načinov identifikacije je uporaba osebnega imena in priimka, s čimer zagotovimo identifikacijo in omogočamo lažjo medsebojno komunikacijo. Ime in priimek pa sta dobra identifikatorja samo v ožji skupini posameznikov. čim ta krog razširimo, se že lahko pojavita vsaj dva posameznika z istim imenom in priimkom, kar seveda ogroža enolično identifikacijo. zato ta način identifikacije ne ustreza potrebam države in drugih institucij, kjer je nujno potrebna enolična identifikacija. Šušteršič, M. (2013). Sistemi elektronskih osebnih dokumentov in 161 uporaba e-storitev v izbranih evropskih državah. Mednarodna revija za javno upravo, X/(3-4), 161-175. Matevž Šušteršič Kot odgovor na težave z enolično identifikacijo je bilo v zgodovini človeštva razvitih več različnih sistemov. Najbolj znani med njimi so zagotovo posebni osebni dokumenti, ki vsebujejo toliko podatkov o osebi, kolikor jih je potrebno za enolično identifikacijo imetnika. Osebni dokumenti so zadostovali in še zadostujejo za identifikacijo v realnem svetu. S pojavom interneta in svetovnega spleta ter še posebejz možnostjo opravljanja spletnih storitev na daljavo pa je nastala težnja po zagotovitvi enolične identifikacije oseb na spletu. Tako so se pojavili številni načini zagotavljanja enolične e-identitete posameznikov, katerim so sledili tudi poskusi združevanja e-identitete s klasičnimi osebnimi dokumenti, V nekaterih državah so tako nastali sistemi elektronskih osebnih (e-osebnih) dokumentov. Prvi e-osebni dokumenti so v Evropi bili uvedeni že pred letom 2000 in so v večini držav, ki jih uporabljajo, doživeli pozitiven odziv (Rissanen, 2010, str. 175). Kljub temu je še vedno zaznati strah pred njihovo uporabo, predvsem pred možnostjo zlorab in hranjenjem preveč občutljivih podatkov na enem mestu. A dejstvo je, da se vse več držav odloča, da državljanom omogoča varno opravljanje e-storitev s pomočjo podpisovanja z digitalnimi potrdili, ki so običajno del e-osebnih dokumentov. S tem naj bi zagotovili državljanom varne e-storitve in jih s tem spodbudili k večji uporabi e-storitev. Čeprav je ta predpostavka prisotna več časa in je ena od glavnih motivov za vpeljavo sistemov e-osebnih dokumentov, do sedaj ni bilo analize njene veljavnosti. Namreč, dosedanje raziskave na tem področju, kot na primer Kubicek s soavtorji (2010a, 2010b) ali Martens (2010), se osredotočajo na primerjalno analizo nacionalnih sistemov e-osebnih dokumentov v različnih državah. Poudarek teh člankov je torejna delovanju sistemov e-osebnih dokumentov in ne na njihovi uporabnosti, kar je fokus tega prispevka. Cilj tega članka je torej ugotoviti, ali e-osebni dokumenti zares spodbudijo državljane k bolj pogosti uporabi e-storitev. V ta namen najprej uvedemo pojem e-osebni dokumenti ter pregledamo storitve, ki jih državljani lahko z njimi opravljajo. V nadaljevanju prvega dela ponujamo tudi primerjalno analizo uporabe e-osebnih dokumentov v izbranih evropskih državah. Drugi del članka je namenjen empirični analizi razlike med stopnjo uporabe e-storitev v državah, ki uporabljajo e-osebne dokumente ter v državah, ki jih ne. Primerjamo tako uporabo e-storitev, ki jih nudi zasebni sektor kot tudi storitev e-uprave. 2 E-osebni dokumenti in opravljanje e-storitev v izbranih državah Osebni dokumenti obstajajo že dolgo in so se izkazali kot zelo zanesljivo orodje za izkazovanje posameznikove identitete. Zato se danes mnogi sprašujejo, ali jih je mogoče nadgraditi z e-osebnimi dokumenti. Čeprav e-osebni dokumenti zaenkrat še nimajo integrirane ali poenotene oblike, jim je skupna uporaba tehnologij digitalnega potrdila in digitalnega podpisa, s katerim je omogočeno opravljanje varnih e-storitev. E-osebni dokumenti poleg običajne 162 International Public Administration Review, Vol. XI, No. 3-4/2013 Sistemi elektronskih osebnih dokumentov in uporaba e-storitev v izbranih evropskih državah identifikacije državljanom lahko ponujajo še celo vrsto možnosti. Jemec (2003, str. 16) ponuja izčrpen seznam teh možnosti, ki vključuje e-identifikacijo in avtentikacijo za opravljanje e-storitev javne uprave in zasebnega sektorja, kvalificiran e-podpis (digitalno podpisovanje), uporabo in izvajanje e-storitev z zaupnimi podatki z možnostjo šifriranja podatkov ter varen prenos zasebnih podatkov preko 0'avnega) omrežja. E-osebni dokumenti torej obljubljajo univerzalno, varno in zanesljivo opravljanje storitev, ki jih državljani do sedaj niso mogli (Poller et al., 2011, str. 1-2). Prinašajo vrsto koristi, zlasti spodbujanje hitrejšega razvoja e-uprave in e-Evrope, povečanje zaupanja z uporabo šifriranih podatkov, promocijo in možnost varnega e-trgovanja, e-plačevanje in podobno (Jemec, 2003, str. 16). Z vidika vpeljave e-osebnih dokumentov je največji premik nastal ob uvedbi biometričnih potnih listin, saj so na ta način mnoge države uvedle osebne dokumente, ki vsebujejo tehnologijo pametnih kartic. A na tem mestu je treba poudariti, da biometrični osebni dokumenti niso nujno tudi e-osebni dokumenti. Res je, da biometrični osebni dokumenti ponujajo nove načine identifikacije, ki slonijo na naprednih in elektronskih tehnologijah, vendar pogosto ne omogočajo elektronske identifikacije za potrebe opravljanja e-storitev na daljavo. Nekatere države, ki so uvedle to tehnologijo, tako še niso izkoristile potenciala, ki jih vgrajena pametna kartica prinaša. Večina držav še vedno uporablja take dokumente le za omogočanje boljše enolične identifikacije, ne pa za zagotavljanje enolične e-identitete in opravljanja storitev na daljavo. Danes mnoge države že uporabljajo to vrsto osebnih dokumentov, mnoge pa so v procesu sprejemanja le-teh. Vpeljava sistema e-osebnih dokumentov je izredno zahteven in dolgotrajen proces, vendar ga je lažje izpeljati, če se že na začetku načrtuje razširitev sistema in se ustrezno pripravi tudi na možnosti, ki jih prinaša razvojnovih tehnologij. Pri načrtovanju sistema je nujno potrebno upoštevati ne le funkcionalnost sistema, uporabljene tehnologije ali povzročene stroške, ampak tudi različne druge dejavnike, kot so sociološko-kulturni kontekst, pravni sistem, politika ali zgodovinsko ozadje. Vse to namreč vpliva na to, ali bodo spremembe pri državljanih doživele pozitiven odziv ali pa neodobravanje (McKenzie et al., 2008, str. 51). Razlogov, zakaj prihaja do razlik med državami pri vpeljavi e-osebnih dokumentov in e-storitev, je precej. Tveganja so visoka, vendar so po drugi strani možnosti izredno široke, česar se mnogi zavedajo. Vse več ljudi se namreč zanaša na digitalno tehnologijo. Veliko držav se ukvarja z razvojem tehnologij, ki omogočajo razvoj e-identitet, kot so e-potni listi, e-osebni dokumenti itd. Informacijska doba namreč potrebuje sistem, ki omogoča izvajanje le tega (Tiwari et al., 2011, str. 576). V nadaljevanju predstavljamo izbrane države, ki prebivalcem omogočajo uporabo e-osebnih dokumentov, s katerimi lahko opravljajo določene storitve. Mednarodna revija za javno upravo, letnik XI, št. 3-4/2013 163 Matevž Šušteršič 3 Sistemi e-osebnih dokumentov v izbranih evropskih državah Države so pri načrtovanju in izvedbi sistema e-osebnih dokumentov ubrale različne poti. Zato se e-osebni dokumenti med sebojrazlikujejo ne samo v tehnološkem smislu ampak tudi glede na uporabnost. Tabela 1 ponuja vpogled v uporabnost e-osebnih dokumentov v šestih evropskih državah. Tabela 1: Uporabnost e-osebnih dokumentov v šestih evropskih državah Država Leto uvedbe Omogoča oddajo davčne napovedi (e-davki) Omogoča elektronsko participacijo na volitvah (e-volitve) Omogoča opravljanje upravnih storitev (registracija podjetji, sprememba prebivališča ...) Omogoča opravljanje spletnih storitev zasebnega sektorja Omogoča opravljanje storitev prek mobilnega telefona Avstrija 2005 DA NE DA DA DA Estonija 2002 DA DA DA DA DA Finska 1999 NE NE DA NE NE Nemčija 2010 NE NE DA DA NE Španija 2006 NE NE DA DA NE Švedska 2000 DA NE DA DA NE Vir: lasten Iz tabele je razvidno, da so najbolj široko uporabni estonski e-osebni dokumenti. Z njimi je namreč omogočeno opravljanje številnih storitev, ki jih nudi javni sektor, pa tudi opravljanje spletnih storitev zasebnega sektorja. Poleg Avstrije ima Estonija edina razvit sistem opravljanja raznih storitev z mobilnim telefonom, vendar je v Estoniji sistem že delujoč, med tem ko je v Avstriji še vedno v poskusnem obdobju. Najmanj je uporaben finski e-osebni dokument, saj je uporaben le za storitve zasebnega sektorja. Estonija je ena izmed vodilnih držav na področju e-osebnih dokumentov. Začetki gradnje sistema segajo že v leto 2000, ko je bil sprejet zakon, ki ureja področje digitalnih podpisov. Nato je bila v letu 2001 sprejeta nacionalna osebna izkaznica, ki je državljanom omogočala identifikacijo tako v realnem kot digitalnem svetu. Omenjeno izkaznice so začeli izdajati državljanom 1. januarja 2002. Tako je v letu 2012 že 90 % vseh državljanov Estonije uporabljalo omenjeno osebno izkaznico (Estonian information system's authority, 2012). Danes državljani Estonije lahko s pomočjo e-osebne izkaznice opravljajo veliko storitev. Tako lahko prek spleta volijo, plačujejo davke, urejajo zdravstvene zadeve, opravljajo bančne storitve ter se tudi povežejo na informacijski sistem šole, ki jo obiskujejo. Opravljanje e-storitev je danes postalo skorajda njihov vsakdan. Redko kje lahko zasledimo, da si prebivalci več ne predstavljajo staromodnega obiskovanja državnih organov in opravljanja storitev osebno, če jih lahko opravijo prek spleta (Valisminsteerium, 2012). Državljanom z e-osebnimi dokumenti je v Estoniji od leta 2007 omogočeno tudi opravljanje storitev z mobilnim telefonom s posebno aplikacijo Mobile-ID, ki omogoča 164 International Public Administration Review, Vol. XI, No. 3-4/2013 Sistemi elektronskih osebnih dokumentov in uporaba e-storitev v izbranih evropskih državah opravljanje storitev z mobilnim telefonom, pri čemer je mobilni telefon hkrati identifikacijska kartica in čitalnik. Mobile-ID vsebuje enake podatke kot e-osebna izkaznica, za opravljanje storitve pa državljan ne potrebuje čitalnika kartic (Martens, 2010, str. 217). Nemčija že dolgo velja za eno izmed tehnološko najbolj razvitih držav v svetu, zato ne preseneča, da je v vrhu tudi pri razvoju sistema e-osebnih dokumentov. V letu 2006 se je začela reforma, s katero so v nemškem parlamentu sprejeli zakon o osebnih izkaznicah in digitalnem potrdilu. Na podlagi tega so 1. novembra 2010 izdali prve e-osebne izkaznice (Hornung & Rossnagel, 2010, str. 152). Trenutno e-osebna izkaznica omogoča opravljanje upravnih storitev na daljavo, ki jih je bilo že do sedaj mogoče opravljati z digitalnim potrdilom. Tako na primer je mogoče opraviti spremembo imena ali priimka in spremembo prebivališča na daljavo. Eden glavnih namenov pa je opravljanje komercialnih storitev prek spleta. Omogočeno je namreč, da državljan lahko opravi katero koli storitev prek spleta, ki zahteva varno povezavo, overitev ter enolično identifikacijo. Ponudnik storitve mora zato imeti ustrezen certifikat, da lahko pridobiva podatke stranke. Tako je na primer omogočeno skleniti zavarovanja prek interneta s pomočjo e-osebnega dokumenta. Vse, kar uporabnik potrebuje, je e-osebna izkaznica, čitalnik kartic in programska oprema, ki jo brezplačno naloži ob aktivaciji kartice (Bundesdruckerei, 2013). Finska je bila ena izmed prvih držav, ki so uvedle e-osebni dokument. Za zamenjavo starih osebnih izkaznic z novimi e-osebnimi izkaznicami so se odločili že leta 1999. Dokument se lahko uporablja za spletne overitve, digitalno podpisovanje dokumentov ter šifriranje e-poštnih sporočil. Finska ima izredno dobro razvit sistem opravljanja e-storitev v zasebnem sektorju. Za opravljanje storitev zasebnega sektorja uporabljajo komercialni sistem TUPAS, katerega delovanje zagotavljajo finske banke. Ta ne deluje po principu digitalnih potrdil, ampak po sistemu uporabniškega imena in gesla ter kode, ki velja le za eno transakcijo. Tako je na primer v letu 2010 ta sistem uporabljala večina prebivalcev, med tem ko pa je sistem e-osebne izkaznice uporabljalo le 10 % prebivalcev. Kar 99,9 % spletnih storitev poteka prek certifikata TUPAC, le 0,1 % pa prek sistema e-osebne izkaznice. E-osebno izkaznico je možno uporabljati tudi namesto vozniškega dovoljenja, vendar je to mogoče tudi s kartico socialnega zavarovanja (Rissanen, 2010, str. 175-181). Za razliko od ostalih držav ima Švedska tradicijo, da osebnih dokumentov ne izdajajo državni organi, ampak jih izdajajo in distribuirajo zasebni subjekti, kot so banke ali pa poštni uradi. Švedi so se podobno kot Avstrijci odločili za večkartični pristop, kar pomeni, da je za opravljanje storitev prek spleta, bodisi z državo ali zasebnimi subjekti, na voljo več različnih kartic. Za ta način so se odločili tudi zaradi mnenja, da bo večje število ponudnikov vzpostavilo konkurenco, ki bo posledično znižala cene storitev, hkrati pa bo to povzročilo tudi večje povpraševanje med potencialnimi uporabniki (Gronlund, 2010, str. 195-196). Obe vrsti e-osebnih dokumentov, ki jih izdaja država, nista neposredno namenjeni opravljanju storitev prek spleta. Razlog za to je Mednarodna revija za javno upravo, letnik XI, št. 3-4/2013 165 Matevž Šušteršič v izredno dobro razvitem sistemu digitalnih potrdil in digitalnih podpisov. Ti so namreč že od leta 2000 na voljo državljanom in jih izdajajo zasebni subjekti. Namenjeni so tako opravljanju storitev zasebnega sektorja kot za opravljanje storitev na ravni države. Tako lahko na primer z bančno kartico, ki vsebuje digitalno potrdilo in elektronski podpis, državljani opravijo dvig gotovine ali spletno plačilo, hkrati pa lahko z njo oddajo tudi davčno napoved. Zanimivo pri tem je, da isto bančno kartico švedski državljani lahko uporabijo tudi kot osebni dokument in se z njo predstavijo pred uradnim organom. Vse, kar uporabnik potrebuje za uporabo katere koli storitve, je le ustrezen čitalnik kartic ter programska oprema, ki jo lahko naloži ob prvi uporabi kartice prek posebnega spletnega portala (SEIS, 2013). Španska e-osebna izkaznica je obvezna za vse državljane, starejše od 14 let. Danes je z e-osebnimi izkaznicami v Španiji mogoče opravljati številne storitve s pomočjo e-osebnih dokumentov. Ena vidnejših je uporaba sistema eJustice, ki s pomočjo aplikacije LexNet omogoča sodelovanje s sodno vejo oblasti prek spleta. Tako je mogoča izmenjava dokumentov med strankami in sodiščem na daljavo. Prav tako je mogoča spletna izmenjava dokumentov med državnimi, regionalnimi in lokalnimi organi ter strankami. Državljanom so omogočeni spletni dostopi do različnih registrov ter podatkovnih baz. Tako ima lahko prebivalec vpogled, kateri podatki se o njem zbirajo v neki podatkovni bazi ter kdo in zakaj je do njih dostopal (iDABC, 2009, str. 32-34). Avstrija je ena izmed prvih evropskih držav, ki je uvedla zakonodajo na področju e-osebnih dokumentov. Zamisel o e-osebni izkaznici je nastala leta 1999, leta 2002 se je začel testni projekt in tako je leta 2005 e-osebna izkaznica na voljo vsem državljanom (Dazzlepod, 2011). E-osebno izkaznico v Avstriji uporablja le 10 % ljudi, saj ta ni obvezna, zato je v bil v Avstriji večkartični pristop nujen. Uporabnik lahko s katero koli kartico opravlja veliko storitev. Na ravni države tako lahko naroči osebne dokumente, zaprosi za potrdilo o nekaznovanosti, odda davčno napoved itd. Prav tako pa je mogoče poslovanje z zasebnim sektorjem, na primer opravljanje bančnih storitev ali spletni nakupi (Dazzlepod, 2011). 4 Vpliv obstoja sistema e-osebnih dokumentov na stopnjo uporabe e-storitev Praksa v državah, kjer so že vpeljali e-osebne dokumente, je večinoma pokazala, da so ti dosegli pričakovanja in so se izkazali kot prava rešitev za povečevanje stopnje uporabe e-storitev med prebivalci. V nadaljevanju empirično preverjamo osnovanost teh pričakovanj, natančneje pa domnevo, da je stopnja uporabe e-storitev javnega in zasebnega sektorja večja v državah, ki imajo sistem e-osebnih dokumentov, kot v državah, kjer sistema e-osebnih dokumentov še ni. Za preverjanje te domneve uporabljamo podatke iz Evropskega statističnega urada Eurostat. Kot oceno stopnje uporabe storitev e-uprave smo uporabili 166 International Public Administration Review, Vol. XI, No. 3-4/2013 Sistemi elektronskih osebnih dokumentov in uporaba e-storitev v izbranih evropskih državah podatke o spremenljivki »E-Government usage by individuals«, tj., odstotka posameznikov starih med 16 in 74 let, ki so v zadnjih treh mesecih uporabili internet za interakcijo z organi državne uprave (Eurostat, 2013a). Kot oceno uporabe e-storitev zasebnega sektorja smo uporabili podatke o spremenljivki »Internet purchases by individuals«, tj., odstotka posameznikov, starih med 16 in 74 let, ki so v zadnjih treh mesecih uporabili internet za spletni nakup (Eurostat, 2013b). Podatke smo zbrali za obdobje od leta 2006 do 2010 za storitve e-uprave oziroma do 2011 za e-storitve zasebnega sektorja. V raziskavo smo vključili podatke o 21 evropskih državah, od katerih je 10 takih, ki imajo sistem e-osebnih dokumentov, in 11 takih, kjer tega sistema še ni. Za preverjanje statistične značilnosti ugotovljenih razlik v povprečni stopnji uporabe e-storitev smo uporabili Studentov t-test (Trochim, 2006). Z njim ugotavljamo statistično značilnost razlike med povprečnimi vrednostmi opazovane numerične spremenljivke (v našem primeru torej stopnje uporabe e-storitev) v dveh množicah podatkov (v našem primeru države, ki imajo sistem e-osebnih dokumentov in države, ki sistema še nimajo). Prag značilnosti t-testa smo postavili na 99 %. Za izvedbo t-testa smo uporabili ustrezno formulo, vgrajeno v programskem paketu za obdelavo preglednic Excel. 4.1 Storitve e-uprave Tabela 2: Stopnja uporabe storitev e-uprave v evropskih državah z vpeljanim sistemom e-osebnih dokumentov Država 2006 2007 2008 2009 2010 Estonija 29 30 34 44 48 Avstrija 33 27 39 39 39 Belgija 30 23 16 31 32 Finska 47 50 53 53 58 Italija 16 17 15 17 17 Nemčija 32 43 33 37 37 Nizozemska 52 55 54 55 59 Portugalska 17 19 18 21 23 Španija 25 26 29 30 32 Švedska 52 53 52 57 62 Povprečje 34 33 34 39 41 Vir: Eurostat (2013a) Iz tabele 2 je razvidno, da so v letu 2010 državljani Švedske uporabljali največ storitev e-uprave, in sicer kar 62 %. Sledi Nizozemska z 59 %, Finska z 58 % ter Estonija z 48 %. V povprečju je v omenjenih državah v letu 2010 uporabljalo omenjene storitve 41 % vprašanih. Podatki tudi kažejo, da se je povprečna stopnja uporabe storitev e-uprave iz leta v leto povečevala. Mednarodna revija za javno upravo, letnik XI, št. 3-4/2013 167 Matevž Šušteršič Tabela 3: Stopnja uporabe storitev e-uprave v evropskih državah, ki nimajo vpeljanega sistema e-osebnih dokumentov Država 2006 2007 2008 2009 2010 Bolgarija 8 6 8 10 15 Češka 17 16 14 24 17 Danska 43 58 44 67 72 Francija 26 38 43 30 36 Grčija 9 12 10 12 13 Irska 26 33 27 28 27 Latvija 25 18 16 23 31 Litva 13 18 20 19 22 Madžarska 17 25 25 25 28 Slovaška 32 24 30 31 35 Slovenija 30 30 31 32 40 Povprečje 22 25 24 27 31 Vir: Eurostat (2013a) Po podatkih iz tabele 3 je največ uporabnikov e-uprave na Danskem, kjer jih je v letu 2010 uporabljalo storitev e-uprave kar 72 %. Na drugem mestu je Slovenija s 40 %. Najmanj uporabnikov je bilo v Grčiji, samo 13 %, in v Bolgariji 15 %. V povprečju je v letu 2010 v omenjenih državah storitve e-uprave uporabljalo 31 % vprašanih. Podobno kot v državah s sistemi e-osebnih dokumentov, se je tudi tukaj povprečna stopnja uporabe storitev e-uprave iz leta v leto povečevala. Grafikon 1: Primerjava povprečne stopnje uporabe storitev e-uprave med evropskimi državami, ki imajo vpeljan sistem e-osebnih dokumentov, in tistimi, ki ga nimajo Vir: lasten na podlagi tabel 2 in 3 168 International Public Administration Review, Vol. XI, No. 3-4/2013 Sistemi elektronskih osebnih dokumentov in uporaba e-storitev v izbranih evropskih državah Iz grafikona 1 je zelo očitno razvidno, da je povprečna stopnja uporabe storitev e-uprave večja med državami, ki imajo sistem e-osebnih dokumentov, kot med državami, ki sistema še nimajo. Študentov t-test pokaže, da je opazovana razlika tudi statistično značilna: stopnja značilnosti (p = 0,0007) je veliko manjša od zastavljenega praga (99 %, oziroma 0,01). S tem potrdimo domnevo, da je stopnja uporabe storitev e-uprave statistično značilno večja v državah s sistemom e-osebnih dokumenti. V nadaljevanju primerjamo še kakšni so indeksi rasti stopnje uporabe storitev e-uprave. Grafikon 2: Indeks rasti stopnje uporabe storitev e-uprave med evropskimi državami, ki imajo vpeljan sistem e-osebnih dokumentov, in tistimi, ki ga nimajo 150 g 140 o iN S 130 cc <= 120 0 TJ 01 "Si H» ■š 100 90 SO s