14. maj 1869. jomenljiv praznik praznuje avstrijsko učiteljstvo dne 14. maja 1909. — Štirideset let je preteklo odkar nam je podelil naš vladar šolski zakon, ki je tako modro, jasno in vsestransko zasnovan, da se do sedaj še ni dobil mož, ki bi mogel kaj popolnejšega ustvariti, akoravno so se trudile že razne korporacije, razne enkete, ustvariti kaj boljšega, kaj temeljitejšega, a vselej so prišli do zaključka, ki ga izraža kaj značilno sledeča izjava: nSicer pa nam je smoter naše ljudske šole v § 1. državnega šolskega zakona tako modro določen, da bi ga ne mogli določiti modrejše. Ljudska šola naj le čisto izvršuje ta namen, učiteljstvo naj le z vsemi silami deluje v njega izpolnitev, potem nam ne bo treba segati po drugi določitvi ljudskošolskega namena, marveč zadovoljni bomo s sadjem, ki bo dozorevalo na ljudskošolskem drevesu".*) Markanten mejnik je v ljudskošolski zgodovini zakon z dne 14. maja 1869. In vsak objektiven zgodovinopisec ljudskega šolstva mora ločiti šolstvo avstrijskih narodov do 1. 1869. in od tu dalje. Pomenljivo slavje slavimo. Toda v prilog tega slavja nočemo pisati dolgoveznih slavospevov na ta zakon in na može, ki so kumovali temu zakonu, ki je bil sprejet s pravim navdušenjem in, lahko bi rekli, skoro soglasno, zakaj v državni zbornici je glasovalo zanj 111 poslancev, a proti le 4 — a ta zakon je zbudil tudi mnogo sovraštva, in rimski papež ga je celo preklel. Ako hočemo prav in po zasluženju ceniti ta šolski zakon, si moramo ogledati šolstvo tako pred letom 1869. in po tem letu. Začetek novega šolskega zakona lahko iščemo že v dobi cesarice Marije Terezije, zakaj že takrat se je izrekla ta velika cesarica pod vplivom tedanjih državnikov o šolstvu sledeče, kar citiramo kar v originalu: BSowie bis zu dieser Zeit dem Adel und den vornehmen Klassen, ferner den Kindern des Beamtenstandes eine Sffentliche Erziehung verbiirgt war, so sollte die Vermittlung einer elementaren Bildung fur die Kinder aller Volksschichten vom 6. bis zum 13. Jahre strenge zu Pflicht gemacht werden." Toplo se je zavzel za ljudsko šolstvo nepozabni cesar Jožef II., ki je hotel do skrajnosti izvesti ravnokar citirano *) ,Čas*. 1. 1909., 3. zvezek, str. 118. določilo, a njegova kratka doba vladanja pa tedanji zamotani politiški položaj sta bila vzrok, da se šolstvo ni moglo že takrat pospeti na nekako svobodomiselno podlago, na ono podlago, o kakršni je mislil prosvetljeni, a toliko obsovraženi cesar Jožel II. Tedanja generacija pač ni umela velikega misleca na cesarskem prestolu . . . Tisočkrat žal! In čemur sta položila temelj cesarica Marija Terezija in nje sin Jožef II., to je pravzaprav pokopal šolski zakon, ki je znan pod imenom »Die politische Schulverfassung vom 11. August 1805". O sistematiškem razvitku avstrijskega ljudskega šolstva se more pisati pa šele od 1. 1848., tedaj od onega značilnega leta, ko je zavrelo po vsi Evropi, ko je prodrla napredna ideja vsepovsod na površje in ko je nastopil vlado naš sedanji cesar. * O sistematiškem napredovanju ljudskega ali sploh avstrijskega šolstva je mogoče pisati šele od leta 1848., tedaj od onega leta, ko je Evropo pretresala svobodna misel in ko je nastopil vlado naš vladar cesar Franc Jožef I. Statistiški podatki tega leta govore, da je bilo takrat šolstvo na slovenskem ozemlju takole razvito: Dezele: Stajerska KoroSkaKranjska Primorska Uenih oseb 1046 577 407 Sol glavnih 9 10 13 trivialnih 627 380 185 dekli§kih 11 8 44 Soloobiskajodh deŁkov 47.660 19.447 14.066 deklic 40.287 15.201 7.537 Slovenskih šol je bilo takrat v skupnem številu 64. Do tega leta je bil temelj vsemu šolstvu takozvana »Politische Schulverfassung" iz 1. 1805., katere glavna naloga je bila Bdie arbeitenden Volksklassen zu herzlich guten, lenksamen und geschaftlichen Menschen zu machen". V trivialnih ali sedanjih ljudskih šolah na deželi so se učili ti-le predmeti: branje, pisanje in računstvo, a kot glavni predmet verouk, ki so ga poučevali vselej dotični župniki, a učitelj je moral biti vselej navzoč. — Zahteva teh trivialnih šol je bil — citirano po originalu — Bdie Religionswahrheiten herzeindringlich zu lehren und den Kindern iiber die Dinge, welche sie umgeben und iiber die Verhaltnisse, in denen si sich befinden und vvahrend ihres Lebens befinden werden, die richtige Anweisung zu geben, um die Dinge und Verhaltnisse zu benutzen, wie die christliche Sittenlehre es vorschreibt". — Poleg tega je morala biti vsa šolska mladina vsak dan skupno pri sv. maši in se sploh korporativno udeleževati vseh cerkvenih obredov. V glavnih šolah se je poučevalo to-le: Od I.—III. razreda: verouk, branje, lepopisje in pravopisje, nemščina, spisje in računstvo; v IV. razredu se je poučevalo še v realijah. Glavno nadzorstvo nad ljudsko šolo je izvrševal vedno dotični župnik, zakaj nverouk je bil glavni predmet". — V ulogi sedanjih c. kr. okr. šol. nadzornikov je nastopal vsakokratni dekan, a deželno nadzorstvo je izvrševal imenovani zastopnik dotičnega škofa. Umevno je, da do tega leta ni bilo učiteljstvo posebno dobro plačano. Definitivni učitelj je dobival letno 130 gld., a njegov pomočnik 70 gld. Ta plača se jima je lahko povečala, in sicer prvemu za 20 gld., a slednjemu za 10 gld. Dohodki posestva, orglanja in štole so se vselej zaračunjevali, le razni darovi se niso šteli med dohodke. Vdove teh učiteljev so dobivale tedensko podporo od dotičnih obč. ubožnih zakladov, in sicer po 8 kr., a otroci po 2 kr., a le tedaj, ako je mož-učitelj služil vsaj 3 leta v dotični občini. Vsa izobrazba, ki jo je dobil učitelj za ljudsko šolo na deželi je obstojala v tem, da je moral obiskovati trimesečni tečaj na takozvani glavni šoli, a ta tečaj se je že od leta 1822. razširil na 6 mesecev. Po dovršitvi tega tečaja je dobil absolvent takozvani »Gehilfenzeugnis", ki ga je usposobil, da je lahko pomagal v šoli. Po dovršenem 20. starostnem letu se je lahko zglasil k izpitu za samostojnega učitelja. Ta izpit je moral dotičnik prebiti pri škofijskem konsistoriju, kjer se je posebno oziralo na dobro orglanje. — Učitelji za glavne šole so morali delati še posebne izpite. Učna metoda je bila strogo odmerjena po gotovih normah in je bila znana pod imenom nDrillmetode". Mnogo izprememb v marsikaterem oziru je doletelo šolstvo po burnem letu 1848., oziroma že v tem letu. Dne 23. marca 1848 je bilo ustanovljeno prvo naučno ministrstvo, in prvi naučni minister je bil od 27. marca do 15. julija 1848 pl. Sommaruga, sledil mu je od 15. julija do 21. novembra 1848 pl. Dobblhof, katerega desna roka je bil znani učenjak pl. Feuchtersleben, ki je izdelal načrt za preosnovo. vsega avstrijskega šolstva, namreč BEntwurf der Grundziige des offentlichen Unterrichtswesen in Osterreich", ki je kolikor toliko služil kot temelj poznejšim načrtom. Glavna zahteva tega načrta je: nTemelj vsemu javnemu šolstvu je ljudska šola, ki mora nuditi učencem toliko znanja in ročnosti, kolikor ga potrebujejo za življenje. Zahteva se dalje pomnožitev šol, pomnoženje učne tvarine, višjo naobrazbo učiteljstva, boljše gmotno stališče njegovo in tako nadzorstvo, ki bo odgovarjalo vsem zahtevam." — Načrt je dalje zahteval, da se vrši ves pouk v materinščini, da mora biti v vsakem glavnem mestu 2—3 letno učiteljišče, da se naj vršita v vsakem okraju redno letno dve učiteljski konferenci, dalje, da izdavaj vsaka dežela svoj učiteljski list, da imej vsaka šola lastno knjižnico in zbirko učil. — Dalje zahteva načrt: Plača vsakega učitelja bodi stalna in taka, da bo mogel posvetiti vse svoje moči edino le šoli in cerkvenemu petju, oziroma orglanju. Dne 2. septembra 1848 je izšel ukaz, da bodi učna metoda prosta, da se na ljudski šoli poučuj kmetijstvo, posebno sadjereja in drugo. Žal, da ni prišel ta načrt nikdar do svoje prave veljave, zakaj njegov stvaritelj pl. Feuchtersleben je zapustil svoje mesto, a politiško obzorje so pretresali svetovni zgodovinski dogodki. Naučno ministrstvo je prevzel najprej do 1. 1849. grof Stadion, a do 20. okt. 1860 Leon Thun in pod slednjim je naša šolska uprava prišla polagoma skoro popolnoma pod cerkveno oblast, kar dokazujejo v tem času izišli ukazi. Dne 24. oktobra 1849 so se ustanovili po vseh deželah takozvani deželni šolski sveti, ki so se pa z ukazom z dne 28. julija 1854 priklopili deželnim vladam. Pouk v realijah na učiteljiščih se je strnil z jezikovnim poukom v nekako celoto, a tudi eksternistom so prav radi dovoljevali delati izpite za učitelje. Ministrski ukaz z dne 16. aprila 1853 je ukazoval, da se smejo na učiteljskih se- stankih obravnavati edinole taka vprašanja, ki se tičejo domačih šol, obča pedagoška vprašanja se niso smela na teh sestankih reševati. Ravnotako je bilo učiteljstvu zabranjeno, udeleževati se učiteljskih zborovanj tujih držav. In 8. avgusta 1855 je nastopila v Avstriji takozvana doba konkordata, ki je izročila šolstvo popolnoma v cerkveno oblast. Kaj je pomenil konkordat za avstrijsko ljudsko šolstvo spozna vsakdo, če le dobro premisli in prebere doslovno navedenih pet točk, tičočih se šol, z dne 5. novembra 1855. 1. V. Der ganze Unterricht der katholischen Jugend wird in allen sowohl offentlichen.als nicht offentlichen Schulen der Lehre der katholischen Religion angemessen sein; die Bischofe, aber werden kraft des ihnen eigenen Hirtenamtes die religiose Erziehung der Jugend in allen offentlichen und nicht offentlichen Lehranstalten leiten und sorgsam daruber wachen, dafi bei keinem Lehrgegenstande etwas vorkomme, was den katholischem Glauben und der^ sittlichen Reinheit zuwiderlauft. VI. Niemand wird die heilige Theologie, die Katechetik oder die Religionslehre in was immer 'iiir einer offentlichen oder nicht offentlichen Anstalt vortragen, wenn er dazu nicht von dem Bischofe des betreffenden Kirchensprengels die Sendung und Ermachtigung empfangen hat, welche derselbe, wenn er es fiir zweckma\Gig halt, zu widerrufen berechtigt ist. Die offentlichen Professoren der Theologie und Lehrer der Katechetik werden, nachdem der Bischof iiber den Glauben, die Wissenschaft und Frommigkeit der Bewerber sich ausgesprochen hat, aus Jenen ernannt werden, welchen er die Sendung und Vollmacht des Lehramtes zu erteilen bereit ist. Wo aber einige Professoren der theologischen Fakultat von dem Bischoie venvendet zu werden pflegen, um die Zoglinge des bischčflichen Seminares in der Theologie zu unterrichten, werden zu solchen Professoren immerdar Manner bestellt werden, welche der Bischof zu Verwaltung gedachten Amtes fiir vorzugsweise tauglich halt. Bei Priifung derjenigen, welche sich fur das Doktorat der Theologie oder des kanonischen Rechtes befahigen wollen, wird der Bischoi die Halfte der Priifenden aus Doktoren der Theologie oder beziehungsweise des kanonischen Rechtes bestellen. VII. In den fiir die katholishe Jugend bestimmten Gymnasien und mittleren Schulen iiberhaupt werden nur Katholiken zu Professoren oder Lehrern ernannt vverden, und der ganze Unterricht wird nach Mafigabe des Gegenstandes dazu geeignet sein, das Gesetz des christlichen Lebens [dem Herzen einzupragen. Welche Lehrbucher in gedachten Schulen bei dem Vortrage der Religion zu gebrauchen seien, werden die Bischofe kraft einer miteinander gepflogenen Beratung festsetzen. Hinsichtlich der Bestellung von Religionslehrern fur Gymnasien und mittlere Schulen werden die heilsamen dariiber erflossenen Verordnung in Kraft bleiben. VIII. Alle Lehrer der fiir die Katholiken bestimmten Volksschulen werden der kirchlichen Beaufsichtigung unterstehen. Den Schuloberaufseher des Kirchensprengels wird Seine Majestat aus den vom Bischofe vorgeschlagenen Mannern ernennen. Falls in geadachten Schulen fur den Religionsunterricht nicht hinlanglich gesorgt ware, steht es dem Bischofe frei, einen Geistlichen zu bestimmen, um den Schulern die Anfangsgrun.de des Glaubens vorzutragen. Der Glaube und die Sittlichkeit des zum Schullehrer zu Bestellenden mu6 makellos sein. Wer vom rechten Pfade abirrt, wird von sein;r Stelle entfernt werden. IX. Erzbischofe, Bischofe und alle Ordinarien werden die denselben eigene Macht mit vollkommener Freiheit iiben, um Biicher, welche der Religion und Sittlichkeit verderblich sind, als verwerflich zu bezeichnen und die Glaubigen von Lesung derselben abzuhalten. Doch auch die Regierung wird durch jedes dem Zwecke entsprechende Mittel verhuten, daB derlei Bucher im Kaisertume verbreitet vverden. (Konec.; j