Pav. Flere: Pripombe glede samoizobraževalne akcije. i. Pod moj članek v 49. štev. »Uoit. Tov.« preteklega letnika pod naslovom »Učiteljska samoizobrazba«, je pristavilo uredništvo »Učit. Tov.«, da gre pri izvajanju aičiteljs'Ke samoizobraževalne akcije »za smer in temelj, na katerem naj jo izvajamo: družboslovje ali pedagogika, o čemer« — pravi uredništvo iz= recno — »da si nekateri niso na jasnem. Na kraju pa uredništvo še pripominja, »da se je na prvem izo'braževalnem tečaju ugotovilo, naj se goji oboje, pedagogika vzporedno z družboslovjem«. Te bcsedc uredništva »Učit. Tov.« mi povedo kakor malokatere, ki so se v posled* njem času o tem poglavju pisale v naših li= stih, v čem je bisitvo a'kcije, pa tudi v čem je bistvo nesporazuma. Zato jih tudi predvsem navajam in se nanjc naslanjam. Uredništvo »Učit. Tov.« pravi docela pravilno, da gre za smer učiteljsike samoizo' braževalne akcije. Pri tej smeri se hočem najprej malo pomuditi. Kdor išče smer, mora vedeti za smoter, h lcatersmu naj ga ;ta smer vodi; vedeti mora za pot, ki Jiaj jo hodi proti temu smotru. Tako tudi pri učiteljs'kem samoizobraževa= nju. O njegovi potrebi nam ni treba izgubljati besed; vprašanje je le: kot kdo in koit kaj naj se učitelj nadalje sam izobrazu.je? Učitelj je učitelj in njegov poklic je vzgajati narodovo deco, oziroma ako hočemo biti v pojmu širši, kar je prav, recimo, da je njegov poklic stati v službi obče narodne vzgoje. Učiteljev poklic je: vzgajati. Ta pojem je tako širok, da moremo pod njim subsumirati vse ostalo učiteljevo delovanje na torišču šol= skem, narodnega prosvečevanja, v gotovem smislu narodovega vodenja — ikar vse se pravi: vzgajati najširše narodovc plasti. Kaikor pa ta široki pojem odloča smer delovanju v lučiteljevem poklicu, tako omo> goča tudi spoznati smer, v kateri inaj se gib» lje poglcbljena pripravljenost za izvrševanje tega poklica. Iz vprašanja, v kakšno svrho naj se vrši ta poglobljena pripravljeno&t, na ikatero vprašanje moremo dobiti le odgovor, da se vrši radi lažjega in uspešnejšega vrše* nja svojega poklica — iz takega vprašanja in odgovora nanj rr_oremo zaključiti le na=> slednje: Pripravljenost za vršen.je učiteljske= ga poklica mora biti poglobljena v stanav* skem pogledu, t. j. v pripravljenosti učitelja za učitelja. Albo premotrimo stvar s tega, za učitelja kot neprištranskega in depolitiziranega narodnega vzgojevalca edino merodajnega in 1 Napisano za pokraj. skupščino v Celju, tedaj pred člankom tov. Drag. Mihajloviča ali člankom tov. A. Osterca. — P. F. pravilnega stališča, se nam pri njegovi samo* izobrazbi ine bo težko ¦odločiti. Vemo natn. reč, da mu more dati poglobljeno pokiicno pripravljenost le poglabljanjc v stroko, ki je za delovanje pri vzgajan.ju potrebna — a ta stroka je ediuo in le vzgojeslovje, pedas gogika. To pa ona široka pedagogika z vsemi svojimi pomožnimi vedami: s psihologijo prav tako" Ikakor .z antropoLogijo, z didaiktiivo in metodiko prav tako, kakor s proučevanjem stvarstva na vseh toriščih, s proučevanjem ekonomskih, kat<or družabnih prilik, z upo= znavanjem etike in etične kulture kakor s fol* kloro, v kateri se prepogosto baš zrcali ,etič» no mišljenje in naziranje. V tem širokem poimovanju pedagogikc in njenega bistva vi« dimo, da je proučavanje družabnih prilik, kar tvori idejno bistvo družboslovja — socio* logije, le cna komponenta skupnega idejnega obsega, da je tedaj družboslovje v občem •vzgojeslovjiu le podrejene važncsti. Zato je v svoji osnovi povsem pogrešno, ako si za= stavljamo vprašanje: vzgojeslovje ali družbo^ slovje? Tu ni nikatršnega »ali«, ker ga z ozirom na razmerje družboslovja do vzgoje= slovja — in 'tudi o.bratno — biti ne more': Z ozirom >na cbsežni 'kompleks pojma »vzgo« jeslovje« se morc postaviti edino možno vprašanje tako: Katera od kompGnent, ki tvorijo obseg pojma »vzgojeslovje« nam m.o= r.e biti pod današnjimi razmerami najvaž» nejša, da ,se je v tcm kcmpleksu predvsem lotimo za sistematično proučevanje? Edino to je vprašanjc, nikakor pa ne, da^li vzgojc« slovje ali drurboslovje. Iz tega istega razloga tudi ni mogočiJ gojiti »pedagogike — vzporedno z družbo« stavjem, marveč je za učitelja mogoče le: go= jiti družboslovje v kcmpleksu vzgojeslovja^ pedagogi!ke. Povdarjam, da za učitelja; kajti nikaikor nočem oporekati, da bi sc družbo« slovje kot tako ne dalo gojiti samo za sebe; veda je to, koje gojenje je opravilo sociolo= gov, v političnem smislu tudi opravilo so= cialno=politi6nih znanstvenikov, v praktičnem p-ogledu tudi socialno=političnih agitatorjev. Ni pa taka pos.bna gojitev sociologije kot vede posel učitelja=vzgojitelja, ki ima v na* rodovi, v človeški družbi sv-jo lastno nalogo; kalkor bomo še videli, je njiegovo le, da se koristi s praiktičnimi izsledki sociologije. Kar sem ho;tel doslej, je le to: Da je po mojem naziranju 1. za stanov* sko poklicno delo učiteljasvzgojevalca pred= vsem potrebna poglobdtev v stroki, ki tvori znanstveni temelj njegovega poklicnega dela, t. j. v pedagogiki; 2. da sociologija z ozirom na pedagogiko tej ni enakopravna, marveč ji je podrejena ikot ena njenih idejnih ¦kcm* ponent in da se zato ne more postavljatl vprašanje: pedagogika ali sociologija, in da se pri strokoivni .učiteljsiki izobrazbi ne more družboslovje gojiti vziporedno s pedagogiko, nego le v njenem okvirju. (Dalje prihodnjič.)