v-. . " ■ ' -V'1- Kultuma:dediščina^ med Alpami in Krasom ~ • / \\ *. Leredita culturale fra Alpi e Carso V^Sš^lCi^ i' <. VODNIK PO ZBIRKAH / GUI DAXtLE COLLEZIONI 7nnf7nl f / Kulturna dediščina v zbirkah med Alpami in Krasom l- U W I c- U II \ L'eredita culturale nelle collezioni fra Alpi e Carso Italia-Slovenia Slovenija-ltalija Ukve i ugovizza Bila I San Giorgio # ^^ Solbica I Stolvizza Bardo I Lusevera Tipana I Taipana # Breginj Prosnid / Prossenicco Čarni Varh / i^or Kobarid Idr Mašere / Masseris Trinko / Trinco • • Podbonesec / Pulfero ÄTar&nun/Teromonte Špeter/ San Pietro al Natisone Bijače I Biacis® Gorenji Tarbilj nTribit Supenore Gnidovca / Gnidovizza^B Ä w AKambreš wRc Mefinld Čedad / Cividals del Friuli Ä Kanal Morskof Rodeži Krasno Dobrovo Kulturna dediščina med Alpami in Krasom Leredita culturale fra Alpi e Carso VODNIK PO ZBIRKAH / GUiDA ALLE COLLEZiONi iL^i—^—r^ 7\ ***** ^ \ ___IL-lu Italia-Slovenia2007 Slovenija-ltalija 2013 KULTURNA DEDIŠČINA MED ALPAMI IN KRASOM L'EREDITÁ CULTURALE FRA ALPI E CARSO Vodnik po zbirkah Guida alle collezioni Uredila / A cura di: Saša Poljak Istenič Avtorji besedil in fotografij / Autori Marjan Bažato, Alen Carli, Alan Cecutti, Marina Cernetig, Igor Cerno, Giulia dei testi e delle fotografie: Crisetig, Roberto Dapit, Robert Devetak, Andrej Furlan, Nataša Gliha Komac, Emma Goles, Marko Grego, Živa Gruden, Barbara Ivančič Kutin, Karla Kofol, Silvo Kokalj, Renata Lapanja, Uroš Lavrenčič Mugerli, Špela Ledinek Lozej, Luigia Negro, Luciano Mattighello, Inga Miklavčič Brezigar, Darinka Mladenovič, Miha Mlinar, Angel Nemec, Sandro Quaglia, Maria Giulia Pagon, Pamela Pielich, Mojca Ravnik, Robert Rijavec, Tanja Rijavec, Vida Rucli, Angelina Sittaro, Jožica Strgar, Katarina Šrimpf, Oskar Šturm, Mojca Terčelj, Zdenka Torkar Tahir, Matic Volarič, Urška Zagoršek, Danila Zuljan Kumar Prevod / Traduzioni: Neva Makuc, Marina Cernetig, Živa Gruden Jezikovni pregled/ Revisione dei testi: Saša Poljak Istenič, Saša Babič, Peter Senizza, Roberto Dapit Oblikovanje in prelom / Progetto grafico e impaginazione: Jernej Kropej Izdal / Edito da: Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Ljubljana, Nova Gorica Zanj / Per l'Istituto: Ingrid Slavec Gradišnik Tiskarna / Tipografia: Gorenjski tisk storitve d. o. o. Naklada / Tiratura: 5000 izvodov Založila / Editore: Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU Za založnika / Per l'editore: Oto Luthar Glavni urednik / Direttore capo: Aleš Pogačnik Slika na ovitku / Foto in copertina: Etnološko-rezbarska zbirka Franca Jerončiča / Collezione etnografica e di intaglio di Franc Jerončič (Špela Ledinek Lozej, 2014) Ljubljana, marec 2015 / marzo 2015 www.zborzbirk.zrc-sazu.si Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence https://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/4.0/ prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610503705. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 719(497.473+450.365)(082) KULTURNA dediščina med Alpami in Krasom : vodnik po zbirkah = L ,eredita culturale fra Alpi e Carso : guida alle collezioni / [uredila Saša Poljak Istenič ; avtorji besedil in fotografij Marjan Bažato ... [et al.] ; prevod Neva Makuc, Marina Cernetig, Živa Gruden]. - Ljubljana : Založba ZRC, 2015 ISBN 978-961-254-781-3 1. Vzp. stv. nasl. 2. Poljak Istenič, Saša 278458624 Kulturna dediščina med Alpami in Krasom L'eredita culturale fra Alpi e Carso VODNiK PO ZBIRKAH / GUiDA ALLE COLLEZiONi KAZALO PROJEKT ZBORZBIRK - KULTURNA DEDIŠČINA V ZBIRKAH MED ALPAMI IN KRASOM / IL PROGETTO ZBORZBIRK - L'EREDITÁ CULTURALE NELLE COLLEZIONI FRA ALPI E CARSO.....................................7 OBMOČJE MED ALPAMI IN KRASOM / L'AREA TRA LE ALPI E IL CARSO.............................................11 KANALSKA DOLiNA / LA VAL CANALE.......................................................................................17 GLASOVI KANALSKE DOLINE / VOCI DELLA VAL CANALE........................................................................22 RATEČE V GORNJESAVSKI DOLINI IN BELOPEŠKA RAVNINA / RATEČE NELL'ALTA VALLE DELLA SAVA E LA PIANURA DI FUSINE IN VALROMANA...........................................................................25 MUZEJ RATEČE / MUSEO DI RATEČE.............................................................................................30 JERVAHOVA MIZARSKA ZBIRKA / COLLEZIONE SUL MESTIERE DEL FALEGNAME DELLA CASA JERVAH...........................32 REZIJA / RESIA...................................................................................................................35 MUZEJ BRUSAČEV / MUSEO DELL'ARROTINO ...................................................................................40 MUZEJ REZIJANSKIH LJUDI / MUSEO DELLA GENTE DELLA VAL RESIA..........................................................43 TERSKA DOLINA / L'ALTA VAL TORRE.......................................................................................47 ETNOGRAFSKI MUZEJ BARDO / MUSEO ETNOGRAFICO LUSEVERA..............................................................52 KARNAJSKA DOLINA / LA VAL CORNAPPO.................................................................................57 PRIČEVANJA KMEČKE KULTURE / TESTIMONIANZE DELLA CIVILTÁ CONTADINA.................................................61 PRIČEVANJA KMEČKE KULTURE / TESTIMONIANZE DELLA CIVILTÁ CONTADINA.................................................64 KOBARIŠKO / L'AREA DI KOBARID...........................................................................................69 MUZEJSKA ZBIRKA POTI UMIKA PRI KOBARIDU 1917 / LA COLLEZIONE MUSEALE LA RITIRATA DI CAPORETTO 1917...........74 MUZEJSKA ZBIRKA POSOČJE 1915-1917 / LA COLLEZIONE MUSEALE POSOČJE 1915-1917.....................................77 MUZEJSKA ZBIRKA MAZORA BREGINJ / LA COLLEZIONE MUSEALE MAZORA BREGINJ...........................................80 MUZEJSKA ZBIRKA STOL 1915-1917 / LA COLLEZIONE MUSEALE STOL 1915-1917..............................................83 NADIŠKE DOLINE / LE VALLI DEL NATISONE..............................................................................87 ZBIRKA ELIAQUALIZZE - KALUTA / COLLEZIONE DI ELIO QUALIZZA - KALUT...................................................92 ZGODOVINSKI MUZEJ BALUS / MUSEO STORICO BALUS.........................................................................95 KOVAČIJA / BOTTEGA DEL FABBRO..............................................................................................98 GRABLJE / RASTRELLI......................................................................................................... 101 MUZEJ VARHA MATAJURA / IL MUSEO DEL MATAJUR.......................................................................... 104 RAKARJEV HRAM / CASA RACCARO ........................................................................................... 107 MUZEJ BLUMARJEV IN VASI / MUSEO DEI BLUMARI E DEL PAESE.............................................................. 110 ZBIRKA RICCARDA RUTTARJA / COLLEZIONE DI RICCARDO RUTTAR.......................................................... 113 ZBIRKA ODDA LESIZZE / COLLEZIONE DI ODDO LESIZZA...................................................................... 116 OBČINSKA KMEČKA ZBIRKA / CASA RURALE DEL TERRITORIO................................................................. 119 CIEGLICI / COLLEZIONE DI SANTINI........................................................................................... 122 ZBIRKA MARINE CERNETIG / COLLEZIONE DI MARINA CERNETIG ............................................................. 125 LIŠKO, KAMBREŠKO IN DOLINA IDRIJE / LE ZONE DI LIG E DI KAMBREŠKO E LA VALLE DELLO IUDRIO.....129 ZBIRKA LUKČEVA HIŠA / COLLEZIONE LUKČEVA HIŠA......................................................................... 134 ETNOLOŠKO-REZBARSKA ZBIRKA FRANCA JERONČIČA / COLLEZIONE ETNOGRAFICA E D'INTAGLIO DI FRANC JERONČIČ......137 KANALSKO / L'AREA DI KANAL.............................................................................................141 ZBIRKA ZORANA ŠULIGOJA / COLLEZIONE DI ZORAN ŠULIGOJ................................................................ 146 ETNOLOŠKA IN VOJNA ZBIRKA JOŽETA GORJANCA / LA COLLEZIONE ETNOLOGICA E MILITARIA DI JOŽE GORJANC......... 149 ZBIRKA RAZGLEDNIC KANALSKEGA / COLLEZIONE DELLE CARTOLINE DELLA ZONA DI KANAL................................ 152 JUGOVA ZBIRKA / COLLEZIONE JUG .......................................................................................... 155 ČRNA KUHINJA PRI ČUOLJEVIH / IL FOCOLARE DELLA CASA ČUOLJEVI....................................................... 158 ZBIRKA CERKVENIH PODOBIC / COLLEZIONE DI SANTINI...................................................................... 161 GORIŠKA BRDA / iL COLLiO.................................................................................................165 ETNOLOŠKA ZBIRKA DRUŽINE DARINKE SIRK / LA COLLEZIONE ETNOLOGICA DELLA FAMIGLIA DI DARINKA SIRK............ 170 PROJEKT ZBORZBIRK - KULTURNA DEDIŠČINA V ZBIRKAH MED ALPAMI IN KRASOM IL PROGETTO ZBORZBIRK - L'EREDITA CULTURALE NELLE COLLEZIONI FRA ALPI E CARSO Barbara Ivančič Kutin in Špela Ledinek Lozej Projekt ZBORZBIRK - Kulturna dediščina v zbirkah med Alpami in Krasom je bil izveden v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija - Italija 2007-2013 in sofinanciran iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj ter iz nacionalnih sredstev. Poleg vodilnega partnerja, Inštituta za slovensko narodopisje pri Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici, je v projektu sodelovalo še deset partnerjev: dve izobraže-valno-raziskovalni instituciji (Univerza v Vidmu in Inštitut za slovensko kulturo iz Špetra), dva muzeja (Goriški muzej Kromberk - Nova Gorica in Gornjesavski muzej Jesenice) ter šest lokalnih skupnosti (Občine Bardo, Podbonesec in Tipana na italijanski ter Občine Brda, Kanal ob Soči in Kobarid na slovenski strani). Projekt je bil namenjen evidentiranju, popisu, ureditvi, predstavitvi, promociji in strokovnemu ovrednotenju 341 zbirk predmetov, od tega 21 zasebnih, osmih društvenih, štirih občinskih zbirk ter muzejske izpostave. Zbirke so tipsko in vsebinsko raznolike: od zbirk razglednic in podobic, zbirk o krajevnih obrteh in obrtnikih (mizarstvo, kovaštvo, brusaštvo) in o posamičnih vrstah predmetov (oblačila, oprava lokalnih pustnih likov, rezbarski izdelki, grablje, likalniki) pa do zbirk raznovrstnih etnološko pričevalnih predmetov in predmetov iz prve svetovne vojne. Vse pripovedujejo o kulturni dediščini v svojem okolju: v Kanalski dolini, na Belopeški ravnini in v 1 Ena zbirka na željo lastnika ni bila vključena v vodnik. l progetto ZBORZBIRK - L'eredità culturale nelle collezioni fra Alpi e Carso è stato realizzato nell'ambito del Programma Operativo di Coope-razione transfrontaliera Italia-Slovenia 2007-2013 e finanziato dal Fondo Europeo per lo Sviluppo Regionale e da fondi nazionali. Oltre al lead partner, l'Istituto Etnografico Sloveno attivo presso la sede di Nova Gorica del Centro di ricerce dell'Accademia slovena di scienze, lettere e arti, hanno collaborato al progetto altri dieci partner: due istituzioni dedite all'istruzione e alla ricerca (l'Università degli Studi di Udine e il Istituto per la cultura slovena di San Pietro al Natisone), due musei (il Goriški muzej con sede a Kromberk -Nova Gorica e il Gornjesavski muzej con sede a Jesenice), sei comunità locali (i comuni di Lu-severa, Pulfero e Taipana in Italia e i comuni di Brda, Kanal ob Soči e Kobarid in Slovenia). Il progetto è stato incentrato sull'individua-zione, sulla catalogazione, sul riordino, sulla pre-sentazione e sulla valutazione da parte di esperti di trentaquattro1 collezioni, di cui ventuno sono private, otto appartengono ad associazioni e quattro a comuni, o a sedi dislocate di musei. Le collezioni differiscono per tipologia e contenuto: sono state, infatti, incluse collezioni di cartoline, o di santini, quelle dedicate all'artigianato locale e agli artigiani (il mestiere del falegname, del fabbro, dell'arrotino), quelle che presentano vari 1 Una delle collezioni non è stata inclusa nella guida per esplicito desiderio del proprietario. 7 Ratečah v Gornjesavski dolini, Nadiških, Karnajski (Nadiških, Karnajski in Terski dolini) in Terski dolini, Reziji, na Kobariškem, Liškem, Kambreškem in v dolini Idrije, na Kanalskem in v Brdih. V vseh zbirkah skupaj je bilo popisanih prek 5.000 predmetov kulturne dediščine. Poleg popisa in ureditve etnoloških zbirk je potekalo tudi terensko dokumentiranje zgodb o zbirkah in predmetih, pri čemer je bil cilj kontekstualizacija posamične zbirke ter pridobivanje gradiva za arhiv in s tem za nadaljnje znanstvenoraziskovalno delo: opravljeni so bili številni intervjuji z lastniki oziroma poznavalci posamezne zbirke in z drugimi domačini. Posneti so bili opisi izbranih predmetov, pričevanja o zanimivostih in posebnostih zbirk, o zbirateljih in zbiranju, pa tudi pripovedi, povezane z okoljem, v katerem je posamezna zbirka: o lokalnem življenju in delu, šegah, navadah. Nekateri sogovorci so se spomnili starih pravljic, povedk, pregovorov, zagovorov, molitvic in pesmi, pripovedovali pa so večinoma v svojem lokalnem narečju. Arhiv posnetkov bo zaradi raznolikosti informacij uporaben vir za nadaljnje etnološke, folkloristične, dialektološke in druge raziskave, povezane z življenjem in kulturo na obravnavanem območju. Zbirke so v vodniku razvrščene po barvno označenih regijah v zaporedju od severa proti jugu: Kanalska dolina, Rateče v Gornjesavski dolini in Belopeška ravnina, Rezija, Terska dolina, Karnajska dolina, Kobariško, Nadiške doline, Liško, Kambreško in dolina Idrije, Kanalsko in Goriška brda. Pri vsaki regiji so najprej orisane etnološke, zgodovinske in druge značilnosti območja, nato sledijo predstavitve posamičnih zbirk: zgodovina zbirke, vsebina, dostopnost, podatki o zbirateljih oziroma upraviteljih. Informacije dopolnjuje fotografsko in pripovedno gradivo. Za vsako zbirko je bila izdana zloženka, predstavljene pa so tudi na spletišču (http:// tipi di oggetti (gli abiti, l'abbigliamento delle maschere di carnevale di vari luoghi, gli oggetti d'intaglio, i rastrelli, i ferri da stiro) e collezioni di vari oggetti d'importanza etnologica e di re-perti della prima guerra mondiale. Tutte queste collezioni testimoniano il patrimonio culturale locale di varie aree: della Val Canale, della Piana di Fusine e di Rateče nell'Alta Valle del fiume Sava, della Resia, della zona di Kobarid, delle Valli del Natisone, della Valle del Torre, della Val Cornappo, delle zona di Lig e di Kambreško, della Valle del fiume ludrio, della zona di Kanal e del Collio. In tutte queste collezioni sono stati inven-tariati più di 5.000 oggetti che rappresentano il patrimonio culturale di questo territorio. Oltre alla catalogazione e al riordino delle collezioni etnologiche si è eseguito anche il lavo-ro di documentazione sul territorio in questione: sono stati documentati oggetti e storie con lo scopo di contestualizzare le varie collezioni e di ottenere materiale d'archivio utile per successivi approfondimenti e ricerche. Sono state eseguite numerose interviste con i proprietari, con i co-noscitori delle collezioni e con gli abitanti del luogo. Durante il progetto sono state documentate le descrizioni degli oggetti e le testimonianze sulle curiosità e sulle particolarità delle collezio-ni, sui collezionisti, sul collezionismo, ma anche i racconti legati ai luoghi in cui le collezioni hanno preso vita: racconti sullo stile di vita, sul lavoro e sui costumi. Alcune delle persone intervistate si sono ricordate di favole e racconti antichi, di proverbi, di preghiere, di canzoni. La maggior parte di loro ha parlato nel dialetto locale. L'ar-chivio delle interviste eseguite sarà una fonte importante per successive ricerche (etnologiche, folcloristiche, dialettologiche, ecc.) legate alla vita e alla cultura del territorio in questione. Nella guida le collezioni sono presentate per aree, le quali sono indicate con un determinato colore e ordinate per posizione geografica (da 8 zborzbirk.zrc-sazu.si), kjer so objavljene še vse druge informacije o projektu. Posamične zbirke so redno odprte za javnost, večino si je mogoče ogledati po predhodnem dogovoru, nekatere pa zgolj prek spletnega pregledovalnika (http://zborzbirk.zrc-sazu.si/sl-si/ zbirke.aspx). V okviru projekta so bili urejeni razstavni prostori na Solbici v Reziji, v Bardu v Terski dolini, v Prosnidu v Karnajski dolini, v Jevščku na Kobariškem, v Čarnem Varhu, Gorenjem Tarbilju, Mašerah in Bijačah v Nadiških dolinah, na Kam-breškem in v Melinkih na Liškem ter na Dobrovem v Brdih. Za boljšo obveščenost obiskovalcev je bilo vzpostavljenih tudi enajst informacijskih točk: v Ukvah, Ratečah, na Solbici, v Prosnidu, Bardu, Jevščku, Čarnem Varhu, Gorenjem Tarbilju, Bijačah, Špetru in v Kanalu. Sodelavci projekta ZBORZBIRK smo zadovoljni, da smo na obmejnem območju med Alpami in Krasom v skupnih prizadevanjih uspeli povezati zbiratelje, strokovnjake in lokalne skupnosti. Upamo, da bo projekt poleg že izpolnjenih nalog - tudi s tem vodnikom - doprinesel k ozaveščanju o pestrosti etnološke dediščine in s tem k razvoju kulturnega turizma. Želimo si, da bi se tej mreži v prihodnje pridružile še nove zbirke, ki bi dopolnjevale vedenje o načinu življenja in dela ter kulturi prebivalcev območja, ki je po odpravi fizičnih meja dobilo priložnost za vsestransko povezovanje ter plodno sodelovanje na vseh ravneh. nord a sud): la Val Canale, Rateče nell'Alta Valle del fiume Sava e la Pianura di Fusine in Valroma-na, la Resia, l'Alta val Torre, la Val Cornappo, la zona di Kobarid, le Valli del Natisone, le zone di Lig e di Kambreško e la Valle del ludrio, l'area di Kanal e il Collio. Per ogni area vengono descritte le caratte-ristiche etnologiche, storiche e altre particola-rità della zona. A queste descrizioni seguono le presentazioni delle collezioni: la loro storia, il contenuto, l'accessibilità, i dati sui collezioni-sti, o sugli amministratori. Le informazioni sono arricchite con materiale fotografico e con dei racconti. Per ogni collezione è stato preparato un dépliant, ma le collezioni sono presentate anche sulla pagina web (http://zborzbirk.zrc-sazu.si), dove vengono pubblicate anche altre informazioni relative al progetto. Le varie collezioni sono regolarmente aperte al pubblico, la maggior parte di esse puô essere visitata previa avviso, alcune invece solo tramite il sistema di navigazione web (http://zborzbirk. zrc-sazu.si/sl-si/zbirke.aspx). Nell'ambito del progetto sono stati ordinati gli spazi espositivi a Stolvizza, a Lusevera nella Valle del Torre, a Prossenicco nella Val Cornappo, a Jevšček nell'a-rea di Kobarid, a Montefosca, a Tribil superiore, a Masseris e a Biacis nelle Valli del Natisone, a Kambreško e a Melinki nella zona di Lig e a Dobrovo nel Collio. Inoltre, sono stati allestiti undici info-point per informare meglio i visitatori: a Ugovizza, a Rateče, a Stolvizza, a Prossenicco, a Lusevera, a Jevšček, a Montefosca, a Tribil Superiore, a Biacis, a San Pietro al Natisone e a Kanal. I collaboratori del progetto ZBORZBIRK sono felici di essere riusciti a collegare collezionisti, esperti e comunità locali dell'area di confine tra le Alpi e il Carso in iniziative comuni. Ci auguria-mo che il progetto oltre ai risultati già ottenuti possa, anche con questa guida, contribuire alla 9 conoscenza della varieta del patrimonio etnologico e con questo anche allo sviluppo del turismo culturale. Auspichiamo che in futuro decidano di aderire a questo network anche altre collezioni e che in questo modo si completi la conoscenza dello stile di vita, del lavoro e della cultura degli abitanti di questo territorio, che con la caduta dei confini fisici ha la possibilita di collegarsi e di collaborare in tutti i campi in modo fruttuoso. 10 OBMOČJE MED ALPAMI IN KRASOM L'AREA TRA LE ALPI E IL CARSO Mojca Ravnik in Danila Zuljan Kumar Območje med Alpami in Krasom, zajeto v projektu ZBORZBIRK, je del širše regije na obeh straneh slovensko-italijanske meje med Alpami in Tržaškim zalivom, ki je gotovo ena najzanimivejših v Evropi, saj se razprostira od Sredozemlja do Alp in leži na stičišču slovenskega, italijanskega, furlanskega in nemškega jezikovnega in kulturnega prostora. Obdobja miru, sožitja in sodelovanja med prebivalci so bila v njeni burni zgodovini večkrat grobo prekinjena zaradi vojnih spopadov, meja in političnih sporov med sosednjimi državami. V 20. stoletju so jo tragično prizadele prva svetovna vojna, nasilna italijanizacija pod fašizmom med obema vojnama (tedanji kraljevini Italiji je pripadalo celotno območje razen Rateč v Gornjesavski dolini), druga svetovna vojna ter po njej meja med Italijo in Jugoslavijo in indok-trinacija nasprotujočih si političnih sistemov, kapitalizma in komunizma. Politični pritiski in gospodarsko nazadovanje na obeh straneh meje so ljudem otežili življenje in jih primorali k izseljevanju. Razmere so se le počasi normalizirale. Po sklenitvi Videmskega sporazuma o maloobmejnem prometu sredi 50. let so prebivalci obmejnega pasu dobili prepustnice za prehajanje meje, meddržavni odnosi pa so se bistveno izboljšali z Osimskimi sporazumi leta 1975. Odprti so bili novi mejni prehodi, razvilo se je gospodarsko in kulturno sodelovanje med državama. Slovenija je v Evropsko unijo vstopila 1. maja 2004, a stiki med prebivalci so se resnično sprostili šele po vstopu Slovenije v schengenski prostor 21. decembra 2007, ko so bile meje končno tudi fizično odstranjene. Prostor med Alpami in Tržaškim zalivom, za katerega so značilne omenjene skupne zgodovinske L'area tra le Alpi e il Carso, che è inclusa nel progetto ZBORZBIRK, fa parte di un territorio più ampio, esteso lungo il confine italo-sloveno tra le Alpi e il Golfo di Trieste e rappresenta si-curamente uno dei territori più interessanti d'Eu-ropa, dato che si estende dal Mediterraneo fino alle Alpi ed è il punto d'incontro di varie lingue (sloveno, italiano, friulano e tedesco) e dei loro spazi culturali. Nella storia turbolenta che ha caratterizzato questo territorio i periodi di pace, di convivenza e di collaborazione tra gli abitanti furono più volte bruscamente interrotti da guerre, confini e lotte politiche tra stati confinanti. Nel Novecento questo territorio fu tragicamente colpito dalla prima guerra mondiale e dalla forza-ta italianizzazione del regime fascista tra le due guerre (al Regno d'Italia apparteneva l'intero territorio in questione, con l'eccezione di Rateče nell'Alta Valle del fiume Sava), dalla seconda guerra mondiale e, dopo la fine di quest'ultima, dal confine stabilito tra la Jugoslavia e l'Italia e dall'indottrinamento da parte di due sistemi op-posti, il capitalismo e il comunismo. Le pressioni politiche e la recessione economica su entrambe le parti del confine resero difficile la vita della popolazione che fu costretta a emigrare. Lentamente la situazione si normalizzó. A metà degli anni Cinquanta del Novecento, dopo la stipula-zione del Trattato di Udine riguardo al piccolo traffico di confine, gli abitanti dell'area confinaria ricevettero i lasciapassare per attraversare il confine. Le relazioni tra gli stati migliorarono notevolmente con il Trattato di Osimo del 1975. Furono aperti nuovi valichi di frontiera e si svi-luppó la collaborazione economica e culturale tra i due stati. Il primo maggio del 2004 la Slovenia 11 okoliščine, pa sestavljajo številne manjše regije, ki se med seboj razlikujejo glede na zgodovinski razvoj, pripadnost različnim državnim tvorbam z različnimi politikami do etničnih in jezikovnih manjšin, glede na gospodarske in politične razmere, etnični sestav prebivalstva, geografsko lego in prometne povezave. Projekt ZBORZBIRK zajema naslednje regije med Alpami in Krasom: Kanalsko dolino, Belopeško ravnino in Rateče v Gornjesavski dolini, Rezijo, Kobariško, Nadiške doline, Tersko in Karnajsko dolino, Liško, Kam-breško in dolino Idrije, Kanalsko in Brda. Vsaka od njih je imela specifičen razvoj, ki je zaznamoval tradicionalno kulturo in sodobni način življenja prebivalcev. V krajih, ki jih zajema projekt ZBOR-ZBIRK, govorijo več narečij, začenši s koroškim ziljskim narečjem v Kanalski dolini, rezijanskim narečjem v Reziji, ki je izvorno tudi ziljsko, vendar se je pozneje bolj povezalo s terskim, na-diškim in obsoškim narečjem. Tersko narečje, ki je poleg rezijanskega najbolj arhaično slovensko narečje, se govori ob reki Ter in njenih pritokih v zahodni Benečiji v Italiji ter v Breginjskem kotu v Sloveniji, nadiško se govori ob reki Nadiži in njenih pritokih v vzhodni Benečiji ter na Livku v Sloveniji. Obsoško narečje se govori v zgornji Soški dolini do Tolmina ter med Kolovratom in Sočo do Čiginja. Poleg teh se v omenjenih krajih govorita še briško narečje, ki ga uporabljajo Brici na obeh straneh meje, ter banjški govor, ki ga v Soški dolini govorijo na območju med Doblarjem in Anhovim. Pomemben del kulturne dediščine teh krajev je bil uničen v burnih zgodovinskih dogajanjih in pozabljen zaradi izseljevanja prebivalcev. Leta 1976 sta celotno območje prizadela potresa, ki so jih najbolj občutili prebivalci Rezije, Nadiških in Terske doline ter Breginjskega kota, kjer so bila uničena cela naselja z izvirno stavbno dediščino. Ker pa so se številni domačini, ki so ostali v teh krajih, zavedali pomena kulturne dediščine, so é diventata membro dell'Unione Europea, ma i confini sono stati rimossi anche físicamente con l'entrata della Slovenia nell'area Schengen il 21 dicembre del 2007. Il vasto territorio tra le Alpi e il Golfo di Trieste, per il quale valgono le caratte-ristiche sopra descritte, é composto da numerose aree meno estese, che si differenziano in termini di sviluppo storico, di situazioni economiche e po-litiche, di composizione etnica della popolazione, di posizione geografica, di collegamenti stradali e di appartenenza a differenti stati, che hanno nei confronti delle minoranze etniche e linguistiche politiche diverse. Il progetto ZBORZBIRK coinvol-ge le seguenti aree estese tra le Alpi e il Carso: la Val Canale, la Piana di Fusine e Rateče nell'Alta Valle del fiume Sava, la Resia, la zona di Kobarid, le Valli del Natisone, la Valle del Torre, la Val Cornappo, la zona di Lig e quella di Kambreško, la Valle del fiume ludrio, la zona di Kanal e il Collio. Ognuna di queste aree ha vissuto uno sviluppo specifico, che ha segnato la cultura tradizionale e 10 stile di vita della popolazione. Nei luoghi inclusi nel progetto ZBORZBIRK si parlano vari dialetti: nella Val Canale il dialetto carinziano del Gail, nella Resia il dialetto resiano, che aveva avuto origine da quello del Gail, ma che successivamente si é avvicinato ai dialetti delle valli dei fiumi Torre, Natisone e Isonzo. 11 dialetto della Valle del Torre, che - dopo il dialetto della Resia - é il piu arcaico dei dialetti sloveni, é parlato lungo il fiume Torre e i suoi affluenti nella Slavia veneta occidentale in Italia e nella zona di Breginj in Slovenia. Il dialetto na-tisoniano é invece parlato lungo il fiume Natisone e i suoi affluenti nella Slavia veneta orientale e a Livek in Slovenia. Il dialetto isontino é parlato nell'Alta Valle dell'Isonzo fino a Tolmin e tra il monte Kolovrat e l'Isonzo fino a Čiginj. Il dialetto del Collio viene invece usato su entrambi i ver-santi del confine, mentre quello dell'Altopiano delle Banjšice é parlato nella Valle dell'Isonzo tra 12 zbirali gradivo in ohranili zbirke neprecenljive vrednosti. V njih so predmeti, fotografije in listine, ki pričajo o gospodarskih dejavnostih, od poljedelstva, živinoreje, gozdnega gospodarstva do obrti in trgovine, o oblačilnem videzu, prehrani, prometu, sezonstvu in izseljenstvu, o družbenih in družinskih odnosih, šegah družinskega in letnega kroga, vaških praznikih, glasbi, umetnosti, verovanju itd. Veliko je zbirk, ki vsebujejo tudi predmete iz prve in druge svetovne vojne, saj gre za kraje, ki so bili prizorišče vojnih spopadov. Brez prizadevnih domačinov bi bila kulturna dediščina te regije v veliki meri izgubljena. Zbirke vsebujejo bogato gradivo za poglabljanje etnoloških raziskav o značilnostih posamičnih regij, njihovi medsebojni povezanosti in o posledicah prekinjenih povezav. Državne meje namreč zakrivajo celovitost čezmejnih kulturnih regij in njihovo skupno identiteto. Tako so, denimo, v Kanalski dolini še občutni sledovi nekdanje pripadnosti avstrijski deželi Koroški in tudi Ratečam, ki so sicer pripadale Kranjski, je pečat vtisnila stara poselitev s koroške strani. Po prvi svetovni vojni je del obdelovalnih površin v posesti Ratečanov, skupaj z občino Bela Peč, pripadel Italiji, zato so nekateri med njimi do današnjega dne ostali dvojni lastniki. Nadiške, Terska in Karnajska dolina ležijo v Beneški Sloveniji, ki je za razliko od drugih regij - te so bile pod Avstrijo - pripadala Beneški republiki do njenega propada in kot mejno območje uživala posebno vrsto samouprave, kar je pustilo sledove v njenem zgodovinskem spominu in nekaterih šegah. Tudi Breginjski kot, ki je v vodniku obravnavan v okviru Kobariškega, je v preteklosti pripadal Beneški republiki in je po mnogih kulturnih značilnostih, kot na primer tipih naselij in stavbarstvu, del Beneške Slovenije. Livek, skupek vasic na prevalu med Kolovratom in Matajurjem, ki je prav tako obravnavan kot del Kobariškega, pa leži na stičišču in prehodu med Nadiškimi dolinami in dolino Soče. V bližnji Doblar e Anhovo. Gli abitanti più anziani che per lavoro, guadagno o solo per diletto frequentava-no i luoghi vicini rivelano che, in passato, ci si capiva senza difficoltà. Oggi i giovani di entrambe le parti del confine non hanno più dimestichezza a capire i dialetti, in Slovenia per via dell'influen-za e del predominio, nei media, dello sloveno standard, in Italia invece per via dell'italiano. I dialetti antichi, che non hanno ancora subito l'in-fluenza dell'italiano standard e vengono ancora parlati dagli abitanti che non hanno frequentato le scuole slovene (nella Provincia di Udine la prima e unica scuola di lingua slovena, che si trova a San Pietro al Natisone, risale al 1984), rappresen-tano la ricchezza di questo territorio. Nell'area tra le Alpi e il Carso, i confini di stato coprono il profilo delle zone culturali transfrontaliere e la loro identità. Nella Val Cana-le sono, per esempio, ancora presenti i segni dell'appartenenza della zona alla regione austriaca della Carinzia. Questo vale anche per il paese di Rateče, il cui sviluppo fu influenzato dall'antica colonizzazione carinziana nonostante l'appartenenza del paese alla Carniola. Dopo la prima guerra mondiale, una parte dei terreni col-tivabili in possesso degli abitanti di Rateče, assie-me al comune di Fusine in Valromana, appartenne all'Italia, perciô alcune persone sono rimaste proprietari doppi fino al giorno d'oggi. Le Valli del Natisone, la Valle del Torre e la Val Cornappo fan-no parte della Slavia veneta, che - a differenza delle altre aree incluse nell'Austria - appartenne alla Repubblica di Venezia. In quest'ambito la Slavia veneta godette di una speciale autonomia. Quest'appartenenza segnô la memoria storica e alcune sue usanze. Anche la zona di Breginj, che nella guida è presentata nell'ambito della zona di Kobarid, apparteneva in passato alla Repubblica di Venezia, il che si riflette ancora oggi in vari elementi culturali (per esempio nel tipo di paese e nell'architettura). Nell'ambito della stessa 13 preteklosti je bil pomemben zaradi maloobmejnega prehoda, ki je omogočal stike med domačini z obeh strani meje. V preteklosti so bili s tesnimi sorodstvenimi in sosedskimi vezmi povezani tudi prebivalci Kambreškega, Liga in obeh bregov reke Idrije, ki le v času med obema vojnama ni bila mejna, vsi skupaj pa so gospodarsko gravitirali proti Čedadu in Furlaniji. S strogim mejnim režimom po drugi svetovni vojni so bili ravno ti kraji najbolj neposredno prizadeti. Tudi Brda, znana po vinogradništvu in sadjarstvu, je po drugi svetovni vojni razdelila meja. Povezanost med ljudmi je segala prek današnjih meja in se izražala z medsebojno pomočjo, hojo na dnino, sezonskimi migracijami in krošnjarstvom. Prebivalci ozke zaprte doline Rezije pod Kaninom z enkratnim pripovednim, glasbenim in plesnim izročilom so se že pred stoletji začeli sezonsko izseljevati, da so si zagotovili preživetje, in so se v tujih krajih tudi za stalno naseljevali, mnogi v bližnjih krajih na Primorskem, drugod v današnji Sloveniji in na Hrvaškem. Na vsem prostoru med Alpami in Krasom se povezanost kulturnih regij, ne glede na državne meje, kaže tudi v skupnem obhajanju verskih in krajevnih praznikov, na romanjih ter v obiskovanju kulturnih in športnih prireditev. Domačini so v preteklosti poleg uradne italijanščine ali nemščine govorili in razumeli različna slovenska narečja. O tem, da s sporazumevanjem niso imeli težav, pričajo starejši domačini, ki so hodili v sosednje kraje zaradi dela, zaslužka ali družabnosti. Danes je med mlajšimi generacijami na obeh straneh meje medsebojno razumevanje narečij zelo opešalo - v Sloveniji zaradi vpliva in medijske prevlade knjižne slovenščine, v Italiji pa italijanščine, a stara narečja, ki se jih knjižni jezik ni dotaknil in jih še vedno govorijo domačini, nešolani v slovenskem jeziku (edina in prva šola s slovenskim jezikom v Videmski pokrajini je začela delovati v Špetru leta 1984), so posebna dragocenost tega prostora. zona viene presentato anche Livek, l'insieme di piccoli paesi sulla sella tra i monti Kolovrat e Ma-tajur e il punto d'incontro tra le Valli del Natisone e la Valle dell'Isonzo. Nel passato più recente, Livek fu importante per via del piccolo valico di frontiera che rese possibili i contatti tra gli abitanti di entrambi i versanti del confine. In passato, anche gli abitanti di Kambresko, di Lig e di entrambe le sponde dello ludrio, da sempre fiume di confine (con la sola eccezione del periodo tra le due guerre), avevano legami di parentela o di vicinato, mentre l'intera zona gravitó in termini economici verso Cividale del Friuli e il Friuli. Anche il Collio, zona nota per la sua viti- e frutticol-tura, fu diviso dalla linea di confine. I legami tra le persone andavano oltre il confine e si esprime-vano con l'aiuto reciproco, il lavoro a giornata, le migrazioni stagionali, il commercio ambulante e il comune festeggiamento delle feste religiose e locali. Gli abitanti della stretta e chiusa valle del-la Resia, che si trova sotto il monte Canin e vanta una ricca tradizione legata alla musica, al ballo e alla narrativa, iniziarono già secoli fa a emigrare per cercare sostentamento stagionale, alcuni stabilendosi all'estero anche in modo definitivo. Molti emigrarono nei vicini luoghi del Litorale e in altre parti dell'odierna Slovenia. Una parte importante del patrimonio culturale di questi luoghi fu distrutta dai turbolenti avvenimenti storici e per via dell'emigrazione. Nel 1976 l'intera area fu colpita da due terremo-ti, che furono particolarmente disastrosi per la Resia, per le valli del Natisone e del Torre e per la zona del Breginj, dove interi paesi che vantavano un'architettura interessante e originale furono distrutti. Numerosi abitanti del luogo si rende-vano peró conto dell'importanza del patrimonio culturale e collezionavano reperti e mantenevano collezioni d'inestimabile valore. Queste colle-zioni includono oggetti, fotografie e documenti che testimoniano non solo l'attività economica 14 Sodelavci projekta ZBORZBIRK smo si zadali nalogo ovrednotiti, predstaviti in promovirati zbirke kulturne dediščine kot neizkoriščen potencial turističnega razvoja in kulturnega turizma, ki naj pomaga pri oživljanju povezav med kraji na obeh straneh meje. S popisom predmetov in pripovednega izročila, ki je povezano z njimi, pa smo želeli osvetlili izredni pomen zbirk tudi za raziskovanje in boljše poznavanje načina življenja in kulture prebivalcev teh krajev v preteklosti in danes. V projektu ZBORZBIRK je vzpostavljena mreža med zbiralci in zbirkami v obmejnih krajih, ki vsebujejo pretežno etnološko gradivo. A že pri zasnovi projekta smo se zavedali, da je zbiralcev in zbirk tako v ožjem kot širšem območju med Alpami in Krasom veliko več, kot smo jih lahko vključili, zato je mreža zasnovana kot odprta podlaga za nadaljnjo širitev z novimi zbiralci, ki bi želeli sodelovati. (dall'agricoltura, dall'allevamento del bestiame e dall'economia forestale all'artigianato e al commercio) ma anche l'abbigliamento, il cibo, il trasporto, il lavoro stagionale e l'emigrazione, i rapporti sociali e quelli familiari, le usanze, le feste di paese, la música, l'arte, la religione, ecc. Molte collezioni vantano reperti della prima e della seconda guerra mondiale, poiché si tratta di luoghi che furono scenario di conflitti armati. Senza questi premurosi abitanti il patrimonio culturale di queste zone sarebbe andato in gran parte perduto. Le collezioni offrono molto materiale per approfondite ricerche etnologiche sulle caratte-ristiche delle varie zone, sulla loro connessione e sulle conseguenze dell'interruzione dei legami tra la popolazione. Nel progetto ZBORZBIRK ci siamo proposti il compito di valutare, presentare e promuove-re le collezioni del patrimonio culturale quale potenziale, non ancora sfruttato, dello sviluppo turistico e del turismo culturale, il quale puà contribuire anche al ravvivamento dei legami tra i luoghi situati su entrambi i versanti del confine. Con la catalogazione degli oggetti e del materiale narrativo legato a esso, abbiamo invece voluto porre l'accento sull'importanza delle collezioni per la ricerca e per una migliore conoscenza dello stile di vita e della cultura degli abitanti di questi luoghi in passato e al giorno d'oggi. Il progetto ZBORZBIRK ha instaurato una rete di collezionisti e collezioni nei luoghi di confine, le quali vantano soprattutto materiale etnografico. Già nella fase di preparazione del progetto ci siamo resi conto che i collezionisti e le collezioni nell'area ristretta e in quella più ampia del territorio tra le Alpi e il Carso sono molte più di quelle che siamo riusciti a includere nel progetto. Per questo motivo la rete è stata concepita come una base aperta ad altri collezionisti che avranno il piacere di esservi inclusi. 15 KANALSKA DOLINA LA VAL CANALE Mojca Ravnik Višarje, staro božjepotno središče (Špela Ledinek Lozej, 2013, arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU). Monte Lussari, antica meta di pellegrinaggio (Špela Ledinek Lozej, 2013, archivio dell'Istituto Etnografico Sloveno ZRC SAZU). Kanalska dolina je alpska dolina na severovzhodu dežele Furlanije - Julijske krajine v Italiji, dolga okrog 23 kilometrov. Leži v smeri vzhod-za-hod med Trbiško kotlino in Tabljo na pomembnem prehodnem prostoru iz Sredozemlja v Srednjo Evropo in na kulturnem stičišču slovanskega, germanskega in romanskega sveta. Značilna je večjezičnost prebivalcev doline. V preteklosti so govorili slovenski, nemški, italijanski in furlanski jezik oziroma narečja; deloma jih obvladajo ali razumejo še danes, vsaj starejši ljudje. Konec leta 2013 je imela Kanalska dolina 5.461 prebivalcev (958 v občini Naborjet-Ovčja ves, 4.503 pa v občini Trbiž). La Val Canale é una valle alpina a nord-est del Friuli-Venezia Giulia (in Italia). E lunga circa 23 chilometri e si estende da est a ovest, tra la conca di Tarvisio e Pontebba, su un'area importante tra il Mediterraneo e l'Europa centrale e in prossimita del punto d'incontro tra il mondo slavo, quello tedesco e quello romanzo. Una delle sue caratteri-stiche é il multilinguismo degli abitanti della valle. In passato si parlavano varie lingue (lo sloveno, il tedesco, l'italiano e il friulano) e vari dialetti. In parte sono parlati e capiti ancora oggi, almeno dalle persone piu anziane. Alla fine del 2013 la Val Canale contava 5.461 abitanti (958 nel Comune di Malborghetto-Valbruna, 4.503 in quello di Tarvisio). 17 Kapelica ob robu Ukev s posvetili v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku, postavljena v 16. stoletju (Mojca Ravnik, 2006, arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU). La cappella vicino a Ugovizza con le dediche in lingua slo-vena, tedesca e italiana. La cappella risale al Cinquecento (Mojca Ravnik, 2006, archivio dell'Istituto Etnografico Sloveno ZRC SAZU). Za razumevanje kulture in načina življenja prebivalcev Kanalske doline je treba poznati burno zgodovino njenega poseljevanja, menjav upravnih in političnih oblasti in državnih meja. Od začetka 11. stoletja je bila pod oblastjo bamberških škofov, ki se jih prebivalci doline zaradi gospodarnega upravljanja z gozdovi in dodeljenih pravic do izkoriščanja gozda naklonjeno spominjajo. Ob slovenskih staroselcih, ki so se preživljali s poljedelstvom, živinorejo, planinskim pašništvom in izkoriščanjem gozda, se je naselilo večinoma nemško in v manjšem število furlansko govoreče prebivalstvo. Od 15. stoletja se je priseljevanje Nemcev in Furlanov okrepilo v povezavi z rudarstvom in fužinarstvom. Tudi poznejši valovi romanskega in germanskega prebivalstva so bili povezani z nea-grarnimi dejavnostmi, le najpoznejši nemški val je agrarno koloniziral vzhodni del Trbiške kotline. Avstrijska oblast v času Marije Terezije je potrdila servitutne pravice, vezane na posamične Rekruti z muzikanti in pevci vodijo sprevod po Ukvah (Mojca Ravnik, 26. 7. 2009, arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU). I coscritti, assieme ai musicisti e ai cantanti, van-no in corteo per il paese di Ugovizza (Mojca Ravnik, 26/7/2009, archivio dell'Istituto Etnografico Sloveno ZRC SAZU). Per capire la cultura e lo stile di vita della po-polazione della Val Canale é necessario conoscere la turbolenta storia legata alla colonizzazione, ai cambiamenti dell'autorita amministrativa e politica e del confine statale. Dall'inizio dell'XI secolo fu sotto l'autorita dei vescovi di Bamberga, che furono visti in modo positivo dagli abitanti del luogo per via del parsimonioso utilizzo dei bo-schi e per via del fatto che furono assegnati agli abitanti i diritti sul loro utilizzo. In aggiunta agli abitanti sloveni autoctoni, i quali si occupavano di agricoltura, di allevamento del bestiame, di pastorizia e di selvicoltura, la zona fu insediata prevalentemente da tedeschi e un piccolo numero di abitanti che parlavano il friulano. Dal Quattrocento in poi l'immigrazione di tedeschi e di friulani s'intensificó per via dell'industria mineraria e della lavorazione del ferro. Anche i successivi flussi di abitanti tedeschi e quelli ro-manzi furono legati ad attivita non agrarie con 18 hiše s posestvom, ki so bile pomembna gospodarska podlaga za preživetje velikega dela prebivalstva. Kanalska dolina je do prve svetovne vojne pripadala Avstriji oziroma deželi Koroški, le območje današnje katastrske občine Bela Peč je sodilo pod Kranjsko, polovica današnje občine Tablja, po kateri je tekla meja, pa je spadala v kraljevino Italijo. Po prvi svetovi vojni je bila dolina priključena Italiji, kar je sprožilo priseljevanje Italijanov. Tablja je izgubila obmejno specifiko, vse funkcije, vezane na meje, pa so se preselile v Trbiž, ki se je pospešeno razvijal. Nova državna meja je dolino ločila od Koroške, a nekdanje gospodarske in sorodstvene vezi so se v vsakdanjem in prazničnem življenju ter kulturnem izročilu prebivalcev ohranile do danes. Leta 1939 sta se Nemčija in Italija sporazumeli o preselitvi nemškega prebivalstva iz Južne Tirolske in Kanalske doline v Nemčijo. Po tej pogodbi so za izselitev v Hitlerjevo Nemčijo lahko optirali vsi prebivalci neitalijanske narodnosti, ki so bili leta 1918 avstrijski državljani. Čeprav je bila preselitev le delno izpeljana, je korenito spremenila etnično sestavo prebivalstva. V hiše izseljencev so se večinoma vselili furlanski priseljenci. Tako se je skoz stoletja izoblikovala pestra sestava prebivalstva Kanalske doline. V drugi polovici 20. stoletja je kmečko gospodarstvo v dolini hitro usihalo, povečal pa se je pomen trgovine, zlasti zaradi lege ob meji, ki je ločila evropski vzhod in zahod. Mladi ljudje so se začeli izobraževati in zaposlovati zunaj domačega kraja, zaradi dolgoletne izključenosti in odsotnosti slovenskega in nemškega jezika iz šol in javnega življenja pa se je slovensko in nemško govoreče prebivalstvo hitro asimiliralo. Proti koncu stoletja so se meje začele odpirati, k bolj pozitivni naravnanosti do jezikovnih skupnosti pa je pripomoglo tudi novo ozračje sodelovanja in medsebojnega zaupanja, zlasti po l'eccezione dell'ultimo flusso tedesco che colo-nizzó la parte orientale della conca di Tarvisio. Durante il regno di Maria Teresa d'Asburgo le autorità austriache confermarono i diritti di ser-vitù, che erano legati alle singole case con i rela-tivi terreni, una base economica importante per il sostentamento di gran parte della popolazione. Fino alla prima guerra mondiale la Val Canale apparteneva all'Austria, ossia alla provincia della Carinzia, solo il territorio dell'odierno comune catastale di Fusine in Valromana apparteneva alla Carniola, mentre la metà dell'odierno Comune di Pontebba, dove si trovava anche la linea di confine, apparteneva al Regno d'Italia. Dopo la prima guerra mondiale, la Val Canale è passata all'Italia, il che ha dato avvio all'immi-grazione d'italiani. In questo modo Pontebba non fu più un'area di confine e tutte le funzioni legate al confine passarono a Tarvisio, che visse un periodo di rapido sviluppo. Il nuovo confine statale divise la Val Canale dalla Carinzia, ma i legami economici e quelli di parentela si mantennero nella vita quotidiana, nelle celebrazioni e nelle tradizioni culturali fino a oggi. Nel 1939 la Germania e l'Italia si accordarono in merito al trasferimento della popolazione te-desca dal Tirolo meridionale e dalla Val Canale in Germania. In base a tale accordo tutti gli abitanti non italiani che nel 1918 erano cittadini austriaci potevano decidere di trasferirsi nella Germania di Hitler. Sebbene il trasferimento fosse stato eseguito solo in parte, esso ha cambiato radicalmente il quadro etnico dell'area. Nelle case degli emigrati si stabilirono soprattutto gli emigrati friulani. In questo modo nel corso dei secoli si è delineata una composizione variopinta della po-polazione della Val Canale. Nella seconda metà del Novecento l'econo-mia agricola nella valle si dissolse rapidamente, mentre per via della posizione geografica, soprat-tutto della vicinanza del confine, che divideva 19 vstopu Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 in v schengenski prostor leta 2007. V projekt ZBORZBIRK je vključena virtualna zbirka v Ukvah v občini Naborjet-Ovčja ves, v kateri je predstavljena oblačilna kultura v dolinskih vaseh. Za Ukve je značilno, da se je tu najdlje od vseh naselij v dolini obdržalo kmetijstvo s planinsko živinorejo, prebivalci pa so do današnjega dne ohranili nekatere stare šege in slovensko narečje. Vas pod strmimi pobočji Karnijskih Alp so v preteklosti prizadele mnoge naravne nesreče, zadnja leta 2003, ko je v neurju narasli potok poplavil velik del vasi. Obnova vasi, struge potoka in mostov, na planini nad vasjo pa obsežna sanacija cest in vodotokov se je simbolično zaključila z blagoslovom obnovljene cerkve 31. avgusta 2008. l'Europa dell'est da quella dell'ovest, aumentó l'importanza del commercio. I giovani iniziaro-no a istruirsi e a cercare lavoro fuori dal paese d'origine, per via della prolungata esclusione e dell'assenza della lingua slovena e di quella te-desca nelle scuole e nella vita pubblica la popo-lazione slovena e quella tedesca si assimilarono rapidamente. Alla fine del secolo i confini iniziarono ad aprirsi, soprattutto dopo l'ingresso della Slovenia nell'Unione europea nel 2004 e nell'area Schengen nel 2007 un nuovo clima di collaborazione e di fiducia reciproca ha contribuito a un rapporto più positivo nei confronti delle comunità lingui-stiche. Nel progetto ZBORZBIRK è inclusa la colle-zione virtuale di Ugovizza nel Comune di Malbor-ghetto-Valbruna. Essa presenta l'abbigliamento dei paesi della valle. Una particolarità di Ugovizza è anche il fatto che in essa l'agricoltura, assie-me all'allevamento del bestiame, si è mantenuta più a lungo che negli altri paesi. Inoltre, gli abi-tanti hanno mantenuto fino al giorno d'oggi certi costumi antichi e il dialetto sloveno. In passato, questo paese ai piedi degli aspri pendii delle Alpi Carniche è stato colpito da molte calamità naturali. L'ultima si è verificata nel 2003, quando un torrente, ingrossato per via delle copiose precipi-tazioni, ha inondato gran parte del villaggio. La ristrutturazione del paese, dei letti dei torrenti e dei ponti e un esteso risanamento delle strade e dei torrenti sul pascolo sopra il villaggio si sono simbolicamente conclusi con la benedizione della chiesa, anch'essa ristrutturata, il 31 agosto del 2008. 20 VIRI IN LITERATURA O OBMOČJU: FONTI E BIBLIOGRAFIA SULL'AREA: Dolhar, Vida 1999 Kanalska dolina in slovenska kultura. Trst: Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček 30. Domenig, Raimondo 1990 Tradizioni e leggende della Valcanale. L'uomo e la sua vita. Parte I. Tarvisio: Casa Editrice Missio. 1992 Tradizioni e leggende della Valcanale. L'organizza-zione sociale. Volume II. Tarvisio: Missio Feletto U. 1993 Tradizioni e leggende della Valcanale. Tra il sacro e il profano. Parte III. Tarvisio: Missio Feletto U. Gariup, Mario 2005 Holmar. Voci che si stanno spegnendo. Raccolta di notizie sul canto e la musica degli sloveni della Val Canale e il loro problemi etnico - linguistici. Trst: Mladika. Gliha Komac, Nataša 2009 Slovenščina med jeziki Kanalske doline. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; Ukve: Slovensko kulturno središče Planika; Trst: SLORI. 2014 Ljudska religioznost v Kanalski dolini: o umiti in v prt zaviti lobanji. Ljubljana: Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU; Trst: SLORI; Ukve: Slovensko kulturno središče Planika Kanalska dolina. Grafenauer, Bogo 1946 Kanalska dolina (etnografski razvoj). Ljubljana: Znanstveni inštitut, Oddelek za mejna vprašanja. Kenda-Jež, Karmen 2014 Shranli smo jih v bančah: slovarski prispevek k poznavanju oblačilne kulture v Kanalski dolini (1. izd., 2. natis). Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU; Trst: SLORI; Ukve: Slovensko kulturno središče Planika Kanalska dolina. Minnich, Robert Gary 1998 Homesteaders and Citizens. Collective identity formation on the Austro - Italian - Slovene frontier (Bergen Studies in Social Anthropology 52). Bergen: Norse Publications. Oman, Alessandro 2011 Naša špraha. Ziljsko narečje iz Ukev. Dizionario ze-gliano di Ugovizza. Tarvisio: Comunità Montana del Gemonese, Canal del Ferro e Val Canale, Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia. Steinicke, Ernst 1984 Das Kanaltal - Sozialgeographie einer alpinen Minderheitenregion. Innsbrucker geographische Studien. Innsbruck: Institut für Geographie der Universität Innsbruck. Stranj, Pavel 1999 Slovensko prebivalstvo Furlanije - Julijske krajine v družbeni in zgodovinski perspektivi (ur. Bufon, Milan, in Aleksej Kalc). Trst: Slovenski raziskovalni inštitut v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico, Trst; Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Šumi, Irena, in Salvatore Venosi 1995 Govoriti slovensko v Kanalski dolini (Slovensko šolstvo od Marije Terezije do danes). Trst: Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček. 21 GLASOVI KANALSKE DOLINE / VOCI DELLA VAL CANALE Besedilo / Testo: Nataša G liha Komac. Fotografije, podnapisi in primeri oblačilnega izrazja so vzeti iz monografije Karmen Kenda-Jež "Shranli smo jih v bančah" (2007, 2015). / Le fotografie, i sottotitoli e gli esempi delle espressioni legate all'abbigliamento sono presi dalla monografia Karmen Kenda-Jež "Shranli smo jih v bančah" (2007, 2015). Slovensko kulturno središče Planika Kanalska dolina / Centro culturale Stella Alpina Val Canale Trg / Piazza Latteria 1, Ukve / Ugovizza, 33010 Naborjet Ovčja ves / Malborghetto-Valbruna (UD), Italia / Italija + 39 334 616 88 67 sksplanika@gmail.com www.planika.it Virtualna zbirka / Collezione virtuale Slovensko kulturno središče Planika Kanalska dolina je leta 2003 na pobudo Marie Moschitz v okviru svojih poletnih raziskovalnih taborov s skupino jezikoslovcev in z domačini, ki spremljajo njihove dejavnosti, začelo raziskovati slovensko narečno oblačilno izrazje v Kanalski dolini. Zbirka Glasovi Kanalske doline to delo nadaljuje in nadgrajuje v virtualni prikaz oblačilne kulture na tem območju. Oprta je na zasebne zbirke — predmetno, slikovno, zvočno in slovarsko —, na podlagi katerih je v okviru zgoraj omenjenih taborov nastala monografija Karmen Kenda-Jež "Shranli smo jih v bančah" (2007, 2015). Fotografije oblačil in njihovih sestavnih delov so opremljene z izrazjem v treh dolinskih jezikih (slovenščina, italijanščina, nemščina), nekatere pa so umeščene v prostor in čas tudi s pripovedmi in kratkimi besedilnimi utrinki. Ob odprtju informacijske točke v prostorih Slovenskega kulturnega središča Planika Kanalska dolina (2015) je bila pripravljena priložnostna razstava popisanih predmetov. Nel 2003 il Centro culturale Stella Alpina Val Canale ha iniziato, su iniziativa di Maria Moschitz, a studiare le espressioni dialettali slovene legate all'abbigliamento della Val Canale nell'ambito degli stage di ricerca e tramite un gruppo di linguisti e abitanti del luogo che col-laborarono alle loro attivita. La collezione Voci della Val Canale continua e arricchisce questo lavoro con la presentazione virtuale della cultura dell'abbigliamento di questi luoghi. Essa poggia, per quanto riguarda gli oggetti, le immagini, il suono e il dizionario, sulle collezioni private, che — nell'ambito degli stage di ricerca — sono state alla base della monografia di Karmen Kenda-Jez "Shranli smo jih v bancah" (2007, 2015). Le fotografíe degli abiti e delle loro parti sono cor-redate da espressioni nelle tre lingue della valle (lo sloveno, l'italiano e il tedesco), alcune sono collocate nello spazio e nel tempo anche con racconti e testi brevi. In occasione dell'apertura dell'info-point nel Centro culturale Stella Alpina Val Canale (2015) é stata preparata una mostra degli oggetti catalogati. 22 ČRNI POROČNI ČEVLJI Maria Moschitz pripoveduje: SCARPE NUZIALI NERE Maria Moschitz racconta: Ta ohcetni (poročni) čevlji so od moje stare matere. So zwo mehče (zelo mehki), wehče (lahki), imajo žnure (vrvice, vezalke), nišče (nizke) pete, ledraste ptpwate (usnjene podplate) z mikne lesene žrebljče (majhnimi lesenimi žebljički), so fuotrane (podloženi) in pa zwo kamot (zelo udobni). So podobni niščem štiflčem (nizkim škornjem). Šuostr (čevljar), ki jih je naredil, je bil Kicnov stari oče, Kicnov Franc z Žabnic, švigerfoter (tast) od moje stare matere. On je bil pravi specialist. Vse neveste iz Žabnic, Ukev in pa z drujdh kraju (drugih krajev) so prišle k njemo (njemu). Moj stari oča je, hk (tako) mi je prabwa (pripovedovala) mama, ko je vzel mero nevesti, rekel sinu in njegovi ljubi: "Tone, za tvojo nevesto bom naredil ta narliepš (najlepše) čevlje. Tebi pa, Liza, želim, da boš mewa (imela) veselje z njimi in pa da jih boš dolgo nosiwa." Franc je imel prav. Toti (tile) čevlji bodo imeli letos (2014) 107 let. Queste scarpe nere nuziali erano di mia nonna. Sono molto morbide, leggere e hanno i lacci, il tacco basso e le suole di cuoio con dei piccoli chiodi di legno. Sono foderate e molto comode. Assomigliano a degli stivali bassi. Il calzolaio che le ha fatte si chiamava Kicnov Franc di Campo-rosso. Egli era il nonno di Kicn e il suocero di mia nonna. Era un vero esperto. Tutte le spose di Camporosso, Ugovizza e di altri luoghi andavano da lui per farsi fare le scarpe. La mamma mi ha raccontato di come egli, pren-dendo le misure a mia nonna, disse al figlio e alla sua amata: "Tone, per la tua sposa faro le scarpe più belle. A te, Lisa, auguro di portarle con gioia e a lungo." Franc aveva ragione. Queste scarpe hanno oggi (2014) già 107 anni. 23 K je adparwa banča, sm hitro zagledwa fajn bi s le zrunane damače rjuše š špiclni m pa za čarnialam štikanam monogramam. Ko je odprla skrinjo, sem takoj zagledala lepe bele zložene domače rjuhe s čipkami in z rdečim vezenim monogramom. Quando essa apri il baule, vide delle belle lenzuola bianche con il pizzo e con il mono-gramma ricamato in rosso. RJUHA rjuha / lenzuolo / Bettuch, Leintuch Žene u starah cajtah sa pa mele doje čiklje, šlabanče, tiste prou ta stare jakne. V starih časih so imele ženske dolga krila in šlabanke, tiste prav stare jakne. Una volta le donne indossavano gonne lunghe e giacche molto anti- che dette šlabanke. ČiKLJA krilo / gonna / Rock ŠLABANKA kratka oprijeta ženska jakna / giacca da donna, corta e attillata / Schlawanker 24 RATEČE V GORNJESAVSKI DOLINI IN BELOPESKA RAVNINA RATEČE NELL'ALTA VALLE DELLA SAVA E LA PIANURA DI FUSINE IN VALROMANA Zdenka Torkar Tahir Rateče s ceste v Planico (Darinka Mladenovič, 2006). Rateče: veduta dalla strada verso Planica (Darinka Mladenovič, 2006). r ateče so zadnje, najvišje ležeče (870 m nad morjem) in poleg Podkorena tudi najstarejše naselje v Gornjesavski dolini. Na severni prisojni strani so Karavanke s 1.511 metrov visoko Pečjo, kjer je tromeja z Italijo in Avstrijo. Južno od Rateč je vhod v alpsko dolino Planice, ki se končuje s Tamarjem in jo zapirajo Julijske Alpe. Druga alpska dolina nekdanje občine Rateče je dolina Belopeških ali Mangartskih jezer, nad katero se dviguje najvišji vrh Mangart (2.678 metrov). Rateče so bile v prejšnjih stoletjih s cesto prek Korenskega sedla in z njenim podaljškom do Trbiža T ra i paesi dell'Alta Valle della Sava quello di Rateče spicca per altitudine (870 m s.l.m.) e, se si esclude il paese di Podkoren, anche per antichità. Sul suo lato soleggiato, quello setten-trionale, c'è la catena montuosa delle Karavanke con il Monte Forno, che raggiunge i 1.511 m di altezza e si trova sul confine tra l'Italia, la Slovenia e l'Austria. A sud di Rateče si trova il punto di accesso alla valle alpina di Planica, racchiusa dalle Alpi Giulie. In fondo a essa si trova Tamar. Va menzionata anche la valle dei Laghi di Fusine, sopra la quale s'innalza il monte Mangart (2.678 25 O l'Mlh V - — V-f Razglednica s sliko Klanskega (Belopeškega) jezera in Mangarta (Fran Pavlin, ok. 1910, arhiv Gornjesavskega muzeja Jesenice). La cartolina con la fotografia dei Laghi di Fusine e del Mangart (Fran Pavlin, intorno al 1910, archivio del Gornjesavski muzej Jesenice). tesno povezane s Koroško in z Belo Pečjo ter s Kanalsko dolino, kjer je bila glavna prometna žila med Koroško in Furlanskim nižavjem. Arheološke najdbe in nekatera ledinska imena kažejo na poseljenost Rateč že v 3. stoletju. Od tod izvira Rateški ali Celovški rokopis z zapisi nekaterih molitev (1362-1390), ki je poleg Brižinskih spomenikov najstarejši dokument slovenskega jezika. Takrat se je prvi večji val kolonizacije s Koroške že končal, Ortenburžani pa so dolino začeli poseljevati z gorenjske strani. Friderik Ortenburški je v današnjo Belo Peč pripeljal prve fužinarje s Koroške in tako spodbudil rudarstvo in železarstvo. Leta 1456 so belopeško gospostvo prevzeli Habsburžani. Ker je bila Bela Peč kot upravno središče na njegovem skrajnem robu, se je zaradi razvoja železarstva in rasti prebivalstva v Gornjesavski dolini del uprave od tam preselil na Jesenice, in sicer v leta 1521 zgrajen belopeški grad (današnjo Kosovo graščino). Najstarejši ohranjeni urbar gospostva za konec 15. stoletja navaja, da je bilo v Ratečah 18, v Podkorenu 13 in v Kranjski Gori sedem kmetij, ki so belopeškemu gradu plačevale dajatve. m s.l.m.). Nei secoli passati il paese di Rateče fu collegato con la sella di Koren, la Carinzia, Fusine della Valromana e la Val Canale, dove si trovava la pili importante arteria stradale tra la Carinzia e la pianura friulana. Le scoperte archeologiche e alcuni nomi di campi, di prati e di boschi testimoniano la pre-senza di abitanti nella zona di Rateče gia nel III secolo d. C. Va menzionato anche il cosiddetto manoscritto di Rateče o di Klagenfurt, che rap-presenta, oltre al manoscritto di Frisinga, il piu antico documento della lingua slovena e contiene annotazioni di alcune preghiere (1362-1390). Esso risale al periodo in cui il primo flusso migratorio proveniente dalla Carinzia era in gran parte ter-minato e la casata degli Ortenburg aveva iniziato a colonizzare la valle dalla parte della Carniola superiore (Gorenjska). Federico d'Ortenburg porto dalla Carinzia a Fusine in Valromana i primi fonditori, il che diede l'avvio all'industria mineraria e siderurgica. Nel 1456 subentraro-no gli Asburgo. Per via dello sviluppo dell'indu-stria siderurgica, dell'aumento della popolazione nell'Alta Valle della Sava e del fatto che Fusine in Valromana, centro amministrativo dell'omoni-ma signoria, si trovava sul suo lato estremo, una parte dell'amministrazione si trasferi a Jesenice. Nel 1521 a Fusine in Valromana fu costruito un castello, denominato oggi Kosova graščina. Il piu antico urbario della signoria indica che alla fine del Quattrocento a Rateče c'erano 18, a Podkoren 13 e a Kranjska Gora 7 fattorie che ver-savano i tributi al castello di Fusine di Valromana. Le attivita non agrarie furono presenti proprio a Fusine, dove vennero menzionati tre luoghi in cui si batteva il ferro, un mulino e una segheria. Qui si lavorava il ferro e lo si trasformava in acciaio di qualita gia dal tardo medioevo in poi. In seguito l'industria siderurgica in Fusine di Valromana rimase presente nell'area grazie alla costituzione della fabbrica di catene. 26 Dopisnica s sliko delavcev na ledu v Ratečah, napisana leta 1925 (neznani avtor, ok. 1900, arhiv Gornjesavskega muzeja Jesenice). Cartolina postale con la fotografia dei lavoratori sul ghiaccio a Rateče. La cartolina fu scritta nel 1925 (autore sconosciuto, intorno al 1900, archivio del Gornjesavski muzej Jesenice). Neagrarna dejavnost je bila razvita v Beli Peči, kjer se omenjajo tri kladiva za predelavo železove rude, mlin in žaga. Tu so rudarili že od konca srednjega veka in železo predelovali v kakovostno jeklo. Pozneje se je železarska industrija Bele Peči nadaljevala v tovarni verig. Do srede 19. stoletja je bila belopeška ravnina močvirnata in zato manj primerna za poselitev. Bivališča so bila postavljena ob vznožju gora. Naseljevanje v dolini se je začelo po izsu-šitvi območja. Hitrejšemu razvoju je botrovala tudi železnica od Ljubljane do Trbiža, ki je bila zgrajena leta 1870. Železniška postaja pol ure hoje od Rateč je bila skupna za Rateče in Belo Peč. Za kraj je bil pomemben Ivan Jelen, ki je ob železniški postaji postavil hotel, trgovino, žago, hlev in predelovalnico živil. Po zaprtju železnice leta 1966 je območje gospodarsko nazadovalo. Prebivalci so nove priložnosti iskali v turizmu in čezmejni trgovini. Zaradi preseljevanja z goratih območij Furlanije v njen gospodarsko razvitejši ravninski del se območje Belopeške ravnine in same Bele Peči vse bolj prazni in nazaduje. Fino alla metà dell'Ottocento la pianura di Fusine fu paludosa e per questo motivo meno appropriata per essere popolata. Le abitazioni si trovavano ai piedi del monte. Solo dopo la bonifica incominció la colonizzazione della valle. Contribuí a uno sviluppo più veloce dell'area anche la costruzione della ferrovia (1870), che collegó Ljubljana (Lubiana) a Tarvisio. Rateče e Fusine in Valromana avevano una stazione comune che si trovava a mezz'ora di cammino da Rateče. Un personaggio importante di questi luoghi fu Ivan Jelen, che vicino alla stazione costruí un albergo, un negozio, una segheria, una stalla e uno stabili-mento alimentare. Dopo la chiusura della ferrovia (1966) la zona, dal punto di vista economico, inizió a regredire. Gli abitanti del luogo cercaro-no nuove opportunità di sviluppo nel settore del turismo e nel commercio transfrontaliero. Per via del flusso migratorio dalle parti montuose del Friuli verso la pianura friulana, economicamente meglio sviluppata, il luogo e la piana di Fusine in Valromana sono sempre meno popolati. Il paese di Rateče vantava il maggior numero di abitanti alla fine dell'Ottocento: nel 1880 c'erano 767 abitanti, mentre oggi ce ne sono solo 652. Gli abitanti del luogo cercavano sostenta-mento non solo nella vicina fabbrica di catene a Fusine in Valromana e nella miniera di piombo nelle Cave del Predil ma anche altrove, persino in America, dove lavoravano come minatori e boscaioli. Inoltre, gli uomini si guadagnavano da vivere anche esercitando vari mestieri artigiana-li, come testimoniato ancora oggi dai nomi di fa-miglia Kovač (fabbro), Žagar (lavoratore alla seg-heria), Mlinar (mugnaio), Tišlar (falegname), Birč (oste), Felj (conciatore), ma anche con i lavori legati al trasporto del legno. Soltanto all'inizio del Novecento anche le donne cominciarono a partecipare all'estrazione del ghiaccio a Ledine (il lago intermittente che si trova ai piedi del paese). Il ghiaccio veniva poi trasportato nelle celle 27 Največ prebivalcev so Rateče imele konec 19. stoletja (leta 1880 jih je bilo 767, danes jih je 652). Takrat so številni Ratečani iskali zaslužek ne le v bližnji tovarni verig v Beli Peči in v rudniku svinca v Rablju, ampak tudi kot rudarji in gozdni delavci drugod, celo v Ameriki. Poleg različnih obrti in rokodelstva, na kar kažejo domača hišna imena, kot so Kovač, Žagar, Mlinar, Tišlar, Birč in Felj (strojar), so moški služili s spravilom in furanjem lesa. Še v začetku 20. stoletja so v Ledinah (v presihajočem jezeru pod vasjo) tudi ženske kopale led, ki so ga v vagonih po železnici vozili v hladilnice v Ljubljani in Zagrebu. Zaradi malo rodovitne zemlje, na kateri je bila poleg žit najpomembnejša kultura krompir, je bila Rateča-nom pomembnejša živinoreja. Za sezonsko pašo še vedno izrabljajo obe gorski dolini Julijskih Alp (Planico in dolino pod Mangartom). Konec leta 1920 je z rapalsko pogodbo celotno območje krajevne občine Bela Peč in dobra polovica krajevne občine Rateče prešla pod Italijo. Med obema vojnama so se Rateče razvile v priznano letovišče, Planica pa je že zaslovela po tekmovanjih v smučarskih skokih. Poleg neokrnjene narave in bližnjih lepot Planice, Zelencev in Belopeških jezer je v vasi mogoče videti še nekaj stavbne in umetnostno-zgodovinske dediščine ter v nekaterih ohranjenih šegah in navadah, rateški noši, ki jo prebivalci oblečejo za Vaški dan 15. avgusta, pripravi tradicionalnih jedi, v nekaterih rokodelskih znanjih in vse redkejši rabi rateškega dialekta s sledovi zilj-skega govora prepoznati živo kulturno dediščino. V projekt ZBORZBIRK sta vključeni zbirki Muzej Rateče in Jervahova mizarska zbirka, ki sta na ogled v Kajžnkovi hiši (Rateče 43). frigorifere a Lubiana e Zagabria. L'allevamento del bestiame era molto importante per gli abitan-ti di Rateče per via della mancanza di terra fertile. Nella zona si coltivavano soprattutto cereali e patate. Ancora oggi il bestiame viene portato a pascolare nella valle della Planica e in quella sot-to il monte Mangart, entrambe poste tra le cime delle Alpi Giulie. Alla fine del 1920 con il Trattato di Rapallo l'intera area del comune di Fusine in Valromana e meta del comune di Rateče passo all'Italia. Tra le due guerre il paese di Rateče divenne un'affer-mata destinazione turistica, mentre Planica era gia diventata famosa per via delle gare di salto con gli sci. Oltre a una natura incontaminata e le vicine bellezze di Planica, Zelenci e dei Laghi di Fusine nel paese si possono ammirare anche monumenti d'importanza storica e conoscere un vivace patrimonio etnologico, che ancora oggi vive nelle usanze, nella preparazione delle pietanze tradi-zionali, in alcune abilita artigianali, nel purtrop-po sempre meno frequente dialetto del luogo, che testimonia i legami con quello della zona del Gail, e nel caratteristico abbigliamento popolare, che gli abitanti del luogo indossano in occasione della festa del paese (15 agosto). Nel progetto ZBORZBIRK sono inclusi il Museo di Rateče e la Collezione sul mestiere del fale-gname della casa Jervah, che é possibile visitare nella Kajžnkova hiša a Rateče (numero civico 43). 28 VIRI IN LITERATURA O OBMOČJU: FONTI E BIBLIOGRAFIA SULL'AREA: Gradnik, Elizabeta 2008 Iz zgodovine Rateč. Etnološka dediščina Rateč (ur. Lačen Benedičič, Irena). Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice: 11-19. Kavalar, Erika 2008 Prepoznavnosti vasi Rateče. Etnološka dediščina Rateč (ur. Lačen Benedičič, Irena). Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice: 31-41. Kopač, Janez 1991 Upravni razvoj v Gornjesavski dolini (1849-1941). Jeklo in ljudje VI: Jeseniški zbornik. Jesenice: Skupščina občine Jesenice: 13-42. Lavtižar, Josip 1931 Ob vznožju Julijskih Alp. Gorenjska letoviška industrijska trgovska obrtna (ur. Mohorčič, Karol). Novo mesto: Zavod za pospeševanje mednarodnih trgovskih zvez: 44-47. 1998 Rateška kronika Josipa Lavtižarja. Kranjska Gora: Župnijski urad (po rokopisu iz leta 1918). Makarovič, Marija 1988 Narodna nošnja Gorenjsko - Rateče. Zagreb. Meterc, Janez 1991 Nastanek in razvoj Kosove graščine na Jesenicah. Jeklo in ljudje VI: Jeseniški zbornik. Jesenice: Skupščina občine Jesenice: 43-50. Mlinar, Janez 2011 Gornjesavska dolina v poznem srednjem veku. Med Julijci in Karavankami. Zgodovinske in naravne podobe Gornjesavske doline (ur. Mlinar, Janez). Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice: 25-42. Mohorič, Ivan 1969 Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. Ljubljana: Mladinska knjiga: 29, 82, 90, 146, 207. Mugerli, Marko 2008 Savski fužinarji - znani Evropejci. Jesenice: Gornje-savski muzej Jesenice. 2011 Kranjskogorska župnija od reformacije do prve svetovne vojne. Med Julijci in Karavankami. Zgodovinske in naravne podobe Gornjesavske doline (ur. Mlinar, Janez). Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice: 45-64. Petrič, Magda 1990 Rateče. 173. zvezek zbirke vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije (ur. Vuga, Davorin). Maribor: Založba obzorja Maribor. Rupnikova, Ivica 1931 Zgodovina Kranjske Gore in okolice. Gorenjska letoviška industrijska trgovska obrtna (ur. Mohorčič, Karol). Novo mesto: Zavod za pospeševanje mednarodnih trgovskih zvez: 170-174. Sagadin, Milan 2011 Arheološka najdišča Gornjesavske doline. Med Julijci in Karavankami. Zgodovinske in naravne podobe Gornjesavske doline (ur. Mlinar, Janez). Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice: 11-22. Torkar Tahir, Zdenka 2007 Rateška noša. Etnološka dediščina Rateč (ur. Lačen Benedičič, Irena). Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice: 21-29. 2013 Rokodelci in domača obrt v Dolini. Jeseniški zbornik 11 (ur. Lačen Benedičič, Irena). Jesenice: 177-194. 29 MUZEJ RATEČE / MUSEO DI RATEČE Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Zdenka Torkar Tahir, Barbara Ivančič Kutin, Silvo Kokalj Rateče 43, 4283 Rateče - Planica, Slovenija / Slovenia +386 (0)4 58 76 148 muzej.ratece@gmj.si Odprto: od 1. 5. do 31. 10. od 10. do 18. ure; od 1. 11. do 30. 4. od 9. do 16. ure. Orario d'apertura: dal 1 maggio al 31 ottobre dalle ore 10.00 alle 18.00; dal 1 novembre al 30 aprile dalle 9.00 alle 16.00. Zaprto: 1. 1., 1. 5., 1. 11. in 25. 12. Chiuso: il 1 gennaio, il 1 maggio, il 1 novembre e il 25 dicembre. Izven odpiralnega časa je ogled mogoč za najavljene skupine. / Previo avviso e visitabile per i gruppi organizzati anche al di fuori degli orari di apertura. ■v" V požaru poškodovano Kajžnkovo hišo (Rateče 43) je leta 1995 odkupila Občina Kranjska Gora in jo pod vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Kranju obnavljala do leta 2004. Gornjesavski muzej Jesenice je v njej leta 2006 predstavil bogato etnološko dediščino Rateč. Predmete so "svojemu" muzeju podarili domačini, zato v zbirki lahko prepoznamo identiteto kraja in tudi med Ratečani uveljavljeno razumevanje dediščine kot vrednote. Njen najznačilnejši del so oblačilni kosi rateške noše, ki so se več rodov hranili v domačih poslikanih skrinjah in jih Ratečani oblečejo le še za turistično prireditev Vaški dan 15. avgusta. V nekdanjem kmečkem domu, ohranjenem primerku ljudske arhitekture, so na ogled tudi avtentično opremljene kamra, črna kuhinja in shramba, razstava o krajevni zgodovini in različni filmski zapisi (tudi o smučarskih skokih v Planici leta 1934). Nel 1995 il Comune di Kranjska Gora ha acqu-isito l'edificio danneggiato denominato Kajžnkova hiša a Rateče (numero civico 43). L'immobile è stato ristrutturato sotto la direzione dell'Istituto per la tutela del patrimonio culturale della Slovenia - Unità di Kranj (2004). Nel 2006 il museo regionale Gornjesavski muzej ha adibito degli spazi a raccolta museale con l'intento di valorizzare il ricco patrimonio culturale di Rateče. Gli abitanti donarono al "proprio" museo gran parte degli oggetti. La collezione svela cosí sia l'identità del luogo che il loro rapporto con il patrimonio. Una delle caratteristiche tipiche sono i costumi popolari della zona di Rateče. Custoditi per generazioni nei bauli dipinti, vengono oggi-giorno messi in mostra dagli abitanti solo in oc-casione della manifestazione turistica Vaški dan, celebrata il 15 agosto. Nell'edificio, oggi testi-mone della ricca eredità architettonica popolare, è possibile ammirare gli spazi della camera (kamra), della dispensa e della tipica cucina (črna kuhinja), arredati in modo autentico. Inoltre, nella struttura è allestita anche una mostra sulla storia locale con vario materiale audiovisivo. Si segnala un interessante filmato sui celebri salti con gli sci di Planica risalente al 1934. Ratece 30 PECLANJE (LIKANJE) S HLEBCI STIRARE CON LE PAGNOTTE Jerca Oman pripoveduje: Rasce (plisirane obleke) smo položili na skrinjo, vse lepo poravnali, potem pokrili s prtičem ali z rjuho. Iz peči smo vzeli pečene hlebce in jih položili na rasc. Hlebec je spustil soparo, da so se kikle (krila) lepo speglale (zlikale). Pa težki so bili hlebci, kaj čez kilo. In smo jih pustili na rascu, dokler se niso ohladili. In je to je res dolgo držalo. S pegleznom (likalnikom), če bi vlekli, bi baude (naborke) uničili. S pegleznom nikoli nismo peglal teh kikel. Rateška ženska praznična noša. Abito tradizionale delle abitanti di Rateče. 31 Jerca Oman racconta: Mettevamo le rasce (abiti plissé) su una cassa, le sistemavamo, poi le coprivamo con una tovaglia oppure un lenzuolo. Prendevamo delle pagnotte appena sfornate e le adagiavamo sugli abiti. Le pagnotte evaporavano, cosi che le gonne veniva-no stirate. Le pagnotte pesavano più di un chilo. Le lasciavamo sugli abiti fino a quando non si raffreddavano. Questo tipo di stiramento teneva a lungo. Con il ferro da stiro invece le baude (le balze) si rovinavano, percio esso non veniva usato per le gonne. ZASKARCA POSODA ZA SHRANJEVANJE ZASEKE. Posoda je ročno izdelana iz kuhanega lesa in ima vrezano letnico 1786. Rate-čan je v njej nosil zaseko na celotedensko delo v rudnik svinca v Rablju. CONTEN ITORE PER IL LARDO. II contenitore con inciso l'anno 1786 fu fatto a mano, adoperando il legno trattato térmicamente per eseguire l'arquamento. Un abitante di Rateče lo adoperava ogni settimana quando andava a lavorare nella miniera di piombo nelle Cave di Predil. JERVAHOVA MIZARSKA ZBIRKA / COLLEZIONE SUL MESTIERE DEL FALEGNAME DELLA CASA JERVAH Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Zdenka Torkar Tahir, Barbara Ivančič Kutin, Urška Zagoršek Rateče 43, 4283 Rateče - Planica, Slovenija / Slovenia +386 (0)4 58 76 148 muzej.ratece@gmj.si Odprto: od 1. 5. do 31. 10. od 10. do 18. ure; od 1. 11. do 30. 4. od 9. do 16. ure. Orario d'apertura: dal 1 maggio al 31 ottobre dalle ore 10.00 alle 18.00; dal 1 novembre al 30 aprile dalle 9.00 alle 16.00. Zaprto: 1. 1., 1. 5., 1. 11. in 25. 12. Chiuso: il 1 gennaio, il 1 maggio, il 1 novembre e il 25 dicembre. Izven odpiralnega časa je ogled mogoč za najavljene skupine. / Previo avviso e visitabile per i gruppi organizzati anche al di fuori degli orari di apertura. Jože Mertelj je leta 2013 svojo zbirko predmetov izročil v začasno hrambo Gornjesavskemu muzeju Jesenice, ki jo je iz propadajoče Jerva-hove hiše preselil v sosednjo Kajžnkovo. Po popisu je bila zbirka spomladi 2014 pripravljena za predstavitev javnosti. Jervahova mizarska zbirka ni klasična zasebna zbirka, pač pa del rateške dediščine in dokument stoletnega obrtniškega dela in življenja več rodov družine Mertelj. Družina se je iz svoje kmečke domačije, zgrajene okrog leta 1800, izselila sredi 70. let 20. stoletja. Mizarska delavnica je bila sprva v spodnji kamri, pozneje pa v hiši. Lastnikov stari stric Janez Mertelj (1881-1973), ki se je obrti izučil pri mojstru na bližnjem Trbižu, je tod mizaril od leta 1900. Lastnikov stari oče je, kot mnogi Ratečani, rudaril v Rablju, oče Jože je bil železničar, a se je izučil obrti pri stricu in mizaril od leta 1935 dalje, lastnik zbirke pa se je z mizarstvom ukvarjal le občasno, večinoma za lastne potrebe. Nel 2013 Jože Mertelj diede temporáneamente in custodia la collezione di oggetti riguardan-ti l'attivita di falegname al Gornjesavski muzej di Jesenice, che ha deciso di trasferire il materiale dalla decadente casa Jervah all'adiacente Kajžnkova hiša. La collezione é stata catalogata e approntata per essere presentata al pubblico (nella primavera del 2014). Questa non é una tipica collezione privata, bensi fa parte del patrimonio di Rateče, poiché testimonia sia la tradizione artigiana del luogo che la storia famigliare dei Mertelj attraverso piu generazioni. La famiglia si trasferi dalla natia casa contadina, costruita intorno al 1800, verso la meta degli anni Settanta del Novecento. All'inizio la falegnameria si tro-vava negli spazzi della camera inferiore, dopo invece venne trasferita nella hiša. Janez Mertelj (1881-1973), prozio del proprietario, apprese il mestiere di falegname da un maestro di Tarvisio e si dedico a quest'attivita fino al 1900. Il nonno del proprietario, come molti altri abitanti di Rateče, lavoro come minatore nelle Cave di Predil, suo padre Jože invece come ferroviere, sebbene anch'egli avesse ereditato il mestiere di falegname dallo zio. Quest'ultimo, infatti, si dedico professionalmente a quest'attivita fin dal 1935, mentre il proprietario solamente saltuariamente. 32 TRÜGA (KRSTA) LA BARA Jože Mertelj pripoveduje: Jože Mertelj racconta: Moj stric je delal pohištvo pa tudi truge (krste). Še zase jo je naredil, zraven pa še okovje, to so taki papirnati okraski, ki so jih pozlatili ali pobronzali. Je rekel: "Ko umrem, bo že vse pripravljeno, samo še okovje gor pribijejo pa poštrihajo." Tudi moj oče je samemu sebi naredil trugo. Mama mi je pripovedovala, da se je ulegel vanjo, da jo je pomeril, ali bo pasal notri. Ampak ne oče ne stric nista bila pokopana v trugi, ki sta jo naredila zase. So obema kupili novo, lepšo. A zakaj? Ko pride smrt, ni časa še za okovje štrihati. Pa tudi, da ne bi ljudje rekli, da sta si morala še trugo sama narediti. Mio zio costruiva mobili e anche bare. Egli fab-brico una bara anche per se stesso, assieme alla ferratura, che era una decorazione di carta che veniva poi dorata, oppure coperta di bronzo. Egli disse: "Quando moriro, tutto sara pronto, devono solo mettere la ferratura e colorarla." Anche mio padre costrui per sé una bara. Mia madre mi ha racconto che egli si era disteso in essa per capire se era abbastanza grande. Né mio zio né mio padre furono pero sepolti in queste bare, a entram-bi comprarono delle bare nuove, piu belle. Perché? Quando la morte viene, non c'é abbastanza tempo per poter colorare la ferratura. Inoltre, decisero di fare cosi anche per prevenire che la gente andasse dicendo che essi si erano dovuti costruire persino la bara. 33 SLIKA VAKVIRU FOTOGRAFIJA V OKVIRJU. Fotografija Janeza Mertlja in njegove sestre Lene, posneta ob sestrinem obisku na soški fronti med prvo svetovno vojno. Okvir je izdelek njunega nečaka Jožeta Mertlja. FOTOGRAFIA CON CORNICE. Fotografia con il ritratto di Janez Martelj e di sua sorella scattata in occasione della visita della sorella al fronte dell'Isonzo. La cornice e stata modellata dal nipote Jože Mertelj. PONK KNEFT HLAPEC. Mizarski pripomoček, v katerega so vpeli desko. Izdelek Jožeta Mertlja iz okrog leta 1950. SERVO. Attrezzo da falegname per il fissaggio delle assi. Manufatto di Jože Mertelj risalente al periodo intorno al 1950. 34 REZIJA RESIA Roberto Dapit Gorska veriga Mužcev z obrisom speče deklice (Roberto Dapit, 1. desetletje 21. stoletja). La catena dei Musi con il profilo della Bella Addormentata (Roberto Dapit, I decennio del XXI secolo). Rezija leži vzdolž istoimenske doline in zgornjega dela doline Učje ter sega do meje s Slovenijo. K njej spada še del globoke doline Belega potoka, ki se pri zaselku Bork izliva v Učjo. Rezija leži na prehodu od Alp k Predalpam; vrhovi se kot gorska veriga znižujejo od vzhoda proti zahodu. Po orohidrografskih razmerah povezuje vzhodno in zahodno alpsko območje, saj je potok Učja pritok Soče, potok Bila pa Bele. Morfološke značilnosti tega območja so pomembno sooblikovale njegovo zgodovino; tesni odnosi z bližnjimi deželami kljub fizičnim oviram namreč bistveno vplivajo na interpretacijo zgodovinsko-kulturnih lastnosti rezijanske skupnosti. l territorio resiano si estende lungo la Val Resia e l'alta Valle dell'Uccea, fino al confine con la Slovenia; dalla località Bork va inoltre considerato il breve tratto di vallone del Rio Bianco che si getta nell'Uccea. Resia è situata sulla linea di transi-zione tra le Alpi e le Prealpi i cui rilievi appaiono come catene montuose che, disposte parallela-mente da Est verso Ovest, si succedono in quinte degradanti. Data la situazione oroidrografica, rap-presenta un'area di collegamento tra il mondo a Est e quello a Ovest delle Alpi, essendo il torrente Uccea un affluente dell'Isonzo e il torrente Resia, Bila, del Fella. Le caratteristiche del territorio sono cruciali anche in un'ottica storica e le intense 35 Vas Bila s Kaninom v ozadju (neznan avtor in čas, arhiv Silvane Paletti). La frazione di San Giorgio con il monte Canin sullo sfondo (autore anonimo, s. d., archivio Silvana Paletti). Prvi Slovani, ki so se naselili na tem območju, so se domnevno pomikali po poti vzdolž Bile in Učje. Nekateri jezikoslovni elementi dopuščajo domnevo o tesnih vezeh z ziljskim območjem poseljenim s slovensko govorečim prebivalstvom. Proti sredini 2. tisočletja pa naj bi Rezijani okrepili stike z Gorjani, prebivalci zgornje Terske doline, in s prebivalci zgornjega Posočja, ki se po Bovcu imenujejo Bolški ali Buški. V okviru kratkega in zgoščenega zgodovinskega pregleda je o srednjeveškem obdobju treba izpostaviti pomen ustanovitve samostana v Mo-žacu v 12. stoletju, ko je območje spadalo pod oglejski patriarhat. Za njegovo ustanovitev je zaslužen oglejski patriarh Ulderik I. iz koroške rodbine Eppenstein. Pod možaško jurisdikcijo je od 12. stoletja dalje pa vse do prehoda pod beneško oblast leta 1420 spadalo tudi območje Rezije. Srednjeveški sistem sosesk naj bi obstajal tudi v Reziji, katere območje so si delile skupnosti v vaseh Bila, Osojane, Njiva in Solbica. Po izročilu naj bi se člani sosesk sestajali pod mogočno lipo na Ravanci, ki je stala do leta 1955. Sistem sosesk je obstajal vse do konca beneške oblasti. Od 16. stoletja dalje so Rezijo zaznamovale relazioni sviluppate, nonostante gli ostacoli fisici, con i mondi vicini contribuiscono a interpretare i tratti storico-culturali della comunita resiana. I primi coloni slavi, per raggiungere la loro meta, potrebbero aver scelto il percorso lungo i due corsi d'acqua, il Resia e l'Uccea. Alcuni in-dizi linguistici tuttavia indurrebbero a ipotizzare strette relazioni con l'area slovena zegliana. Si ipotizza che piu tardi, verso la meta del II millen-nio, i resiani abbiano intensificato i rapporti con i Gorjani, gli abitanti dell'Alta Val Torre, e con la popolazione dell'alto Isonzo, definiti Bolski o Buski, dal toponimo Bovec (Plezzo). Ai fini di un pur sintetico inquadramento sto-rico, é fondamentale per l'epoca medievale considerare, nella fase del Patriarcato di Aquileia, la fondazione nel XII secolo dell'abbazia di Moggio (ad opera del patriarca Ulderico I, della famiglia carinziana degli Eppenstein), alla cui giurisdizio-ne appartenne il territorio resiano dal XII secolo fino all'avvento della Serenissima nel 1420. II sistema medievale delle comunita di vicini sarebbe esistito anche a Resia, il cui territorio si suddivideva nelle comunita di San Giorgio, Oseac-co, Gniva e Stolvizza. I membri delle assemblee vicinali si riunivano, secondo la tradizione, sotto il maestoso tiglio che svettava fino al 1955 a Prato di Resia. Il sistema delle vicinie continuo a esiste-re sotto il dominio della Serenissima, epoca in cui tali comunita assunsero il compito di custodire i confini a Est. Del Cinquecento a Resia si mette in luce il fenomeno dell'emigrazione stagionale le cui mete documentate erano le terre degli Asburgo, la Boemia e la Moravia. Infatti oltre alle attivita agro-silvo-pastorali, un tempo prevalen-ti, l'apporto economico e culturale dei kramarji o commercianti ambulanti é stato notevole fino al XX secolo. L'attivita degli arrotini, brüsarji, co-nobbe invece un fiorente sviluppo nel XIX secolo e, nonostante la sua drastica riduzione, esiste ancora un piccolo gruppo, soprattutto di Stolvizza. 36 sezonske migracije v habsburške dežele, na Češko in Moravsko. Poleg dejavnosti, povezanih s poljedelstvom, gozdarstvom in pastirstvom, ki so prevladovale v preteklosti, so imeli vse do 20. stoletja velik gospodarski in kulturni pomen tudi kramarji. Dejavnost brusačev (brusarjuw) je bila posebno razvita zlasti v 19. stoletju. Kljub drastičnemu upadu njenega pomena pa je majhna skupina brusačev še vedno aktivna (zlasti na Solbici). Od leta 1797 je Rezija, tako kot preostala Furlanija, zamenjala več oblasti. V Napoleonovem obdobju se je spremenila upravna ureditev območja. Leta 1805 so bile stare občine, ki so se ujemale s soseskami, ukinjene. Namesto njih je bila ustanovljena občina Rezija. Po prehodu Furlanije pod Avstrijo (1813) je Rezija zaradi gospodarskih izmenjav in ugodnih razmer, tudi jezikovnih, ostala povezana z avstrijskimi deželami. Stike z avstrijskimi deželami je prekinil prehod Furlanije pod Kraljevino Italijo leta 1866, ko so se Rezijani na plebiscitu v veliki večini odločili za italijansko oblast. Med 18. in 19. stoletjem so dolino obiskali raziskovalci z vzhodnih dežel, od katerih sta bila najpomembnejša ruski slavist Izmail Ivanovič Sre-znevskij (1841) ter poljski jezikoslovec in slavist Jan Niecistaw Baudouin de Courtenay, ki je po letu 1873 Rezijo še večkrat obiskal. Vse do 60. let 20. stoletja je imel pomembno vlogo sistem planinskih pašnikov, ki je omogočal selitev živine na višje ležeče planinske pašnike in nižje ležeče planine, ki so bile v lasti družin. Opustitev tega gospodarskega sistema sovpada s povečevanjem sezonskih migracij. Te so postale še intenzivnejše po potresu leta 1976, ki je povzročil veliko škodo, a obenem tudi spodbudil pozitivno vrednotenje lokalne kulturne dediščine. Tradicionalna kultura, ki jo danes razumemo kot kulturno dediščino, je v Reziji še vedno živa. Pomembno je predvsem rezijansko narečje. Med Püst v Učji (Roberto Dapit, 2007). Carnevale a Uccea (Roberto Dapit, 2007). Dal 1797 anche Resia, come il resto del Friuli, assisté all'avvicendarsi di varie dominazioni. Nel periodo napoleonico fu trasformato l'assetto am-ministrativo e nel 1805 i vecchi comuni, espres-sione delle vicinie, furono soppressi cosí che sorse il comune di Resia. Grazie al passaggio all'Austria del Friuli nel 1813, i resiani continuarono a muo-versi verso le province austriache, attratti da scambi economici e condizioni favorevoli, anche dal punto di vista linguistico. L'annessone del Friuli al Regno d'Italia nel 1866 interruppe i rap-porti a Est e i resiani al momento del plebiscito votarono in maggioranza per la sovranità italiana. Nell'epoca tra la fine del Settecento e l'Ot-tocento studiosi provenienti dai paesi dell'Est visitarono la valle. I più importanti sono lo slavista russo Izmail Ivanovic Sreznevskij, nel 1841, e soprattutto il linguista e slavista polacco Jan Niecistaw Baudouin de Courtenay, a più riprese dal 1873. Fino negli anni Sessanta del XX secolo svolse un ruolo fondamentale il sistema dell'alpeggio che permetteva la monticazione nelle malghe d'alta quota e, a quote più basse, nei numerosis-simi stavoli o planïne, di proprietà delle famiglie. 37 šegami je treba omeniti praznovanje kuškritow (novincev) ob dopolnjenem 20. letu starosti v času zimskega solsticija, pust ob spremljavi citire (violine) in bunkule (violončela) ter prižiganje kriza ali krista (kresa) na Njivi in met čidul (ža-rečih kolesc) ob poletnem solsticiju; ta šega je sicer razširjena tudi v Karniji. Na Ravanci se 15. avgusta obhaja šmarna miša, praznik Marijinega vnebovzetja. To je eden najpriljubljenejših verskih praznikov, ljudje pa se udeležujejo tudi drugih vaških praznikov in krajevnih praznovanj, vezanih na določene svetnike. V zvezi s temi so pomembni camararji, posamezniki, ki skrbijo za cerkvene gospodarske zadeve in zbirajo denar za cerkev, predvsem za vzdrževanje cerkvenih objektov. Ta navada izvira iz poznega srednjega veka. Med primeri stavbne dediščine pa izstopa Solbica s tradicionalno razporeditvijo hiš, od katerih so nekatere konservatorsko prenovljene in imajo še ohranjen značilen gank (linde). V projektu ZBORZBIRK sodelujeta Muzej rezi-janskih ljudi in Muzej brusačev, ki ju vsako leto obišče veliko turistov, zlasti Slovencev. To odraža odnos nove, primerno usposobljene generacije Rezijanov, ki cenijo krajevno identiteto in pri tem znajo ohraniti ravnotežje med lokalno dimenzijo in zunanjim svetom. L'abbandono di tale sistema economico coincise con il crescente fenomeno di emigrazione, aggra-vato dal terremoto del 1976 che provocó ingenti perdite ma avvió un processo di valorizzazione del patrimonio locale. L'eredità culturale è viva ancora oggi in alcu-ni segmenti della tradizione. Oltre all'importante patrimonio linguistico, conservato nelle sottova-rietà dialettali, ricordiamo la questua dei coscrit-ti, kuskrïtavi, nel periodo del solstizio d'inverno; il carnevale, püst, con la presenza costante della musica eseguita con la cïtira 'violino' e bünkula 'violoncello'; nel solstizio d'estate l'accensione del faló, kriz o krist, e il lancio delle adule, le rotelle incandescenti, tradizione molto diffusa in Carnia. Il 15 agosto si celebra a Prato la festa dell'Assunzione, Šmarna miša, la più sentita delle festività religiose, individuabili anche nelle feste del paese, o nelle commemorazioni dei santi in varie località. In relazione a ció si menzionano le figure del camararji 'camerari', che continuano un'usanza, documentata fin dal tardo medioevo, raccogliendo le offerte per le spese di gestione delle chiese e dei relativi edifici. Per quanto riguarda invece il patrimonio materiale, nella frazione di Stolvizza è possibile rintracciare le ca-ratteristiche tipologiche e distributive dell'antico impianto abitativo che conserva anche diverse case restaurate nel rispetto delle caratteristiche originarie con i tipici ballatoi o lïnde. Nell'ambito del progetto ZBORZBIRK colla-borano il Museo della gente della Val Resia e il Museo dell'arrotino, visitati ogni anno da migliaia di turisti, soprattutto sloveni. Ció esprime l'at-teggiamento di una nuova generazione di resiani che, muniti di adeguate competenze, sono in grado di valorizzare l'eredità locale mantenendo una relazione equilibrata tra la dimensione locale e quella più ampia del mondo esterno. 38 VIRI IN LITERATURA O OBMOČJU: FONTI E BIBLIOGRAFIA SULL'AREA: Baudouin de Courtenay, Jan Niecistaw 2000 Resia e i Resiani / Rez'ja i Rez'jane (a cura di Madotto, Aldo e Paletti, Luigi). Padova: Cleup. Chinellato, Francesco 2008 Casa Moznich. Stolvizza - Val Resia. Casi di studio per una ricerca sull'architettura spontanea nella Regione Friuli Venezia Giulia. Udine: Ecoistituto del Friuli Venezia Giulia (Quaderni dell'Ecoistituto del Friuli Venezia Giulia 5). Dapit, Roberto 1995 La Slavia Friulana. Lingue e culture. Resia, Torre, Natisone. Bibliografia ragionata / Beneška Slovenija. Jezik in kultura. Rezija, Ter, Nadiža. Kritična bibliografija. Cividale del Friuli/Čedad: Circolo culturale Ivan Trinko/Kulturno društvo Ivan Trinko; S. Pietro al Natisone/Špeter: Cooperativa Lipa/ Zadruga Lipa. 1995-2008 Aspetti di cultura resiana nei nomi di luogo. 1-3. Padova: Cleup. 2001 Rezija. Fotomonografija / Resia. Fotomonografia. Ljubljana: Družina. Madotto, Aldo 1982 La Val Resia e i suoi abitanti. Mariano del Friuli: l'Offset. 1985 Resia. Paesi e localita. Udine: Lit. Designgraf. 1987 Vivere fra le montagne. Udine: Lit. Designgraf. Matičetov, Milko 1972 Rožice iz Rezije. Koper - Trst - Ljubljana: Lipa - ZTT - ISN SAZU. 1973 Zverinice iz Rezije. Ljubljana - Trst: Mladinska knjiga - ISN SAZU. Merkù, Pavle 2004 Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji zbrano v letih 1965-1974 / Le tradizioni popolari degli sloveni in Italia raccolte negli anni 1965-1974. Udine: Pizzicato. Puccio, Deborah 2002 Masques et dévoilement. Jeux du féminin dans les rituels carnavalesques et nuptiaux. Paris: CNRS Éditions (Méditerranée). Sreznevskij, Izmail Ivanovič [s.a.] Gli Slavi del Friuli. Edito a cura del Circolo di Cultura Resiano. Gorizia: Lucchesi. Steenwijk, Han 1994 Ortografia resiana / To jošt rozajanskë pïsanjë. Padova: Cleup. Strajnar, Julijan 1988 Citira. La musica strumentale in Val Resia / Instrumentalna glasba v Reziji. Udine-Trieste / Videm--Trst, Pizzicato - EST/ZTT. Trinko, Ivan 1980 Beneška Slovenija - Hajdimo v Rezijo! Celje: Mohorjeva družba. 39 MUZEJ BRUSAČEV / MUSEO DELL'ARROTINO Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Sandro Quaglia, Pamela Pielich, Luigia Negro, Danila Zuljan Kumar ISoibica / Stolvizza ■ . 4 Ulica / Via Monte Sart 12a, Solbica / Stolvizza, 33010 Rezija / Resia (UD), Italija / Italia +39 0433 53 554, +39 338 678 28 16, + 39 335 627 57 63 info@arrotinivalresia.it www.arrotinivalresia.it Ogled zbirke po dogovoru. Julija, avgusta in septembra je muzej odprt po urniku. Urejen je dostop za gibalno ovirane. / La visita della collezione e possibile su richiesta. In luglio, agosto e settembre il museo osserva gli orari di apertura. Gli spazi sono accessibili ai disabili. Muzej brusačev hrani in razstavlja orodje za opravljanje tega poklica - bruse različnih velikosti, kolesa, stare predmete za rezanje - in veliko fotografij. Brusači so, tako kot kleparji in dežnikarji, opravljali pretežno obrtniško dejavnost, zato so morali iskati delo izven doline. Potovali so zlasti po avstro-ogrskih deželah. Zaradi netlakovanih cest in neurejenih poti so delovne pripomočke nosili na hrbtu. Krosmo, leseni premični brusilni stroj z brusom na pedal, so na hrbet pritrdili z dvema naramnima jermenoma. Šele okrog leta 1900 so začeli potovati s kolesi. Nanje so postavili drugo zobato kolo, ki je bilo navadno večje od tistega na verižnici. Brus se je vrtel z vrtenjem pedal kolesa, postavljenega na stojalo. Tovrstne tehnične spremembe, ki so se jih domislili brusači, prikazujejo izvrstno ohranjeni in razstavljeni muzejski predmeti. Muzej si jih prizadeva ohraniti čim več, saj so edine priče nekdanjega časa, ki omogočajo razumevanje preteklega načina življenja. l Museo dell'arrotino conserva ed espone gli at-trezzi indispensabili per lo svolgimento di questo mestiere: mole affilatrici di varie dimensioni, biciclette, antichi oggetti da taglio e anche tante fotografie. L'arrotino svolgeva, cosí come lo sta-gnino e l'ombrellaio, un'attività prettamente arti-gianale, che lo costringeva a emigrare per cercare lavoro al di fuori della Valle, soprattutto nei paesi dell'Impero Austro-Ungarico. Per spostarsi su stra-de sterrate e su sentieri impervi, gli arrotini utiliz-zavano la loro caratteristica krosma: un attrezzo affilatore di legno, con mola a pedale e due spal-liere che permettevano di portarlo sulla schiena. Solo in seguito, e in tempi relativamente recenti (1900 circa), adottarono per gli spostamenti la bicicletta. Sopra di essa applicarono una seconda ruota dentata, generalmente più grande di quella della pedaliera: si poteva far girare la mola sem-plicemente pedalando sulla bicicletta, fissata al terreno con dei cavalletti. I cambiamenti tecnici effettuati su queste attrezzature sono testimoniati dagli esemplari perfettamente conservati ed espo-sti nel Museo dell'arrotino. L'allestimento rispon-de all'esigenza primaria di preservare quanti più oggetti utili a offrire una panoramica esauriente di un mondo oramai rappresentabile solamente tramite testimonianze materiali. 40 KROSMA PREMIČNI BRUSILNI STROJ. Stari leseni brusilni stroji so imeli kolesa, ki so olajšala transport. V muzeju pa so ohranjeni tudi primerki krosem brez koles, ki so jih nosili na hrbtu. MACCHINA PER ARROTARE. Antica macchina di legno usata per l'arrotatura e dotata di ruote per il trasporto. Nel museo sono conservati anche alcuni esemplari senza ruote che venivano trasportati sulle spalle. BICIKLETA, KOLO KOLO ZA BRUŠENJE. Kolesa z brusilnim kamnom in mehanizmom za brušenje so začeli uporabljati v začetku 20. stoletja V muzeju je razstavljenih veliko tovrstnih primerkov. Danes jih uporabljajo predvsem za prikaze brušenja. BICICLETTA PER ARROTARE. Bicicletta adattata con la mola abrasiva e l'ingra-naggio per l'arrotatura. Essa venne in-trodotta a partire dai primi decenni del XX secolo. Nel museo sono esposti molti esemplari di questo tipo. Le biciclette vengono ancora oggi usate soprattutto nelle dimostrazioni di arrotatura. 41 OBRČ (OBROČ, TUDI RINCA, RINKA) Sandro Quaglia pripoveduje: Brusarji, ko so hodili po svetu, so iskali delo išo za išo (po hišah). So hodili prosit, če ena fameja (družina) ima za brusit. In kako so delali, da bi vedeli, komu vrniti prave škarje? Da bi to vedeli, so imeli en železen obrč (obroč) in nanj so dajali škarje. Začeli so s prvo išo, ki je dala to prvo škarjo in tako naprej, drugo, tretnjo (tretjo), štr-tnjo (četrto). Potem so hodili brusit in ko so imeli spet vračati te reči, so začeli spet narobe, ta zar-nja (zadnja), to bila od ta prve iše, ta druga, to bila od ta druge iše, in tako so vedeli, kateremu dati svoje škarje in nožice in britve. Temu so rekli obrč in vsak brusar je ga imel. IL CERCHIO (OBRC) Sandro Quaglia racconta: Gli arrotini che viaggiavano per il mondo, anda-vano a cercare lavoro di casa in casa. Chiedevano se qualcuno avesse qualcosa da affilare. Come sapevano a chi dovevano restituire un coltello? Per aiutarsi usavano portare con sé un cerchio (obre) su cui infilavano le forbici. Le prime forbici erano della prima casa, le seconde della seconda, le terze della terza e cosí via. Dopo aver affilato tutti gli oggetti, inziavano a restituirli comincian-do a toglierli dalla parte opposta, ossia le ultime forbici erano della prima casa e cosí via. In que-sto modo sapevano a chi dovevano restituire le forbici, i coltellini e i rasoi. Questo utensile era chiamato obre e ogni arrotino ne aveva uno. MUZEJ REZIJANSKIH LJUDI / MUSEO DELLA GENTE DELLA VAL RESIA Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Sandro Quaglia, Pamela Pielich, Luigia Negro, Danila Zuljan Kumar Ulica / Via Prato 61, Bila / San Giorgio (začasna / attuale); Ulica / Via Udine 10, Solbica / Stolvizza (prihodnja / futura), 33010 Rezija / Resia (UD), Italija / italia +39 0433 53 428 muzej@rezija.com, info@rezija.com www.rezija.com Ogled zbirke po dogovoru. Julija, avgusta in septembra je muzej odprt po urniku. V muzeju je tudi informacijska točka s turističnim gradivom. Dostop ni urejen za gibalno ovirane. / La visita della collezione è possibile su richiesta. In luglio, agosto e settembre il museo, in cui si trovano anche l'info-point con il materiale divulgativo, osserva gli orari di apertura. Gli spazi non sono accessibili ai disabili. Bila / San Giorgio ■ Od leta 1998 Kulturno društvo Muzej rezijan-skih ljudi svoje etnografsko gradivo hrani v montažni zgradbi v Bili, ki je bila postavljena po potresu leta 1976. Del gradiva je tudi na ogled. Na muzejskih razstavah so tako že prikazali tkal-stvo (predelovanje lanu in konoplje), žganje apna (fornaže), šolstvo in tradicionalno pohištvo, predvsem svatbene skrinje. Društvo je izdalo tudi knjigo Biside ta-na traku / Le parole sul nastro / Besede na traku, v kateri so predstavili del rezi-janske materialne in duhovne kulture. Na Solbici, kjer je še ohranjena lokalna arhitektura, želijo v stari hiši rekonstruirati značilne prostore (kuhinjo in spalnico), postavljati tematske razstave in vzpostaviti oddelek s prikazom bogate lokalne duhovne kulture s posebnim poudarkom na ljudskem pripovedništvu. Dal 1998 l'Associazione Culturale Museo della gente della Val Resia conserva il proprio materiale etnografico presso una struttura pre-fabbricata a San Giorgio di Resia, risalente al terremoto del 1976. Una parte del materiale è anche esposta. Attraverso varie esposizioni sono stati trattati diversi temi, tra cui la tessitura (lavorazione del lino e della canapa), la cottura della calce (fornaci), l'istruzione scolastica e il mobilio tradizionale, in particolare la cassa dotale. Tra le pubblicazioni realizzate va ricordato il libro Biside ta-na traku / Le parole sul nastro / Besede na traku, che presenta parte del patrimonio materiale e immateriale. In un'antica casa a Stolvizza, paese che conserva ancora l'architet-tura locale, si prevede l'allestimento di ambienti tipici (cucina e camera), di mostre tematiche e di una sezione dedicata al ricco patrimonio orale locale, con particolare attenzione alle fiabe e ai racconti popolari. 43 KÚFICA TOBAČNICA. Lesena škatla za tobak za njuhanje, ki so jo še pred nekaj desetletji uporabljale predvsem ženske. Muzej hrani več tovrstnih primerkov. TABACCHIERA. Contenitore di legno per il tabacco da fiuto, utilizzato fino a pochi decenni fa soprattutto dalle donne. Il museo ne conserva diversi esemplari. Sandro Quaglia pripoveduje: V Reziji, v našem muzeju, so reči, ki pripovedujejo o tem, kako so naši ljudje živeli. Vsaka stvar nam pravi kaj lepega, kako so se ljudje trudili za se imeti lepo. Ljudje so delali po svetu, najbolj so znani brusarji, ma so bili tudi ti, ki so klonfali (popravljali kotle, lonce), in so bili ti, ki so poravnavali imbrene (dežnike), in ti, ki so poravnavali okna. V muzeju je na vidanje (na ogled) en velik KORBA OTROŠKA KROŠNJA. Oprtni koš, ki se uporablja še danes, je bil pred nekaj desetletji glavni pripomoček za prenašanje blaga. Uporabljali so ga že otroci. Velikost in oblika koša sta bila odvisna od namena uporabe. Še posebej značilni so bili veliki koši za prenašanje sena. GERLA PER BAMBINI. La gerla, utilizzata ancor oggi, era, fino a pochi decenni fa, il principale mezzo di trasporto di merci. L'uso della gerla iniziava gia in tenera eta. Di misure e forme diverse, erano destinate a vari usi. Parti-colari caratteristiche rivelano quelle adibite al trasporto del fieno le cui dimensioni sono notevoli. Sandro Quaglia racconta: Nel nostro museo a Resia vengono conservati og-getti che testimoniano la vita della nostra gente. Ogni oggetto racconta qualcosa di bello, ossia come la gente viveva e aspirava al benessere. La gente andava a lavorare altrove. Sono particolar-mente noti gli arrotini, ma c'erano anche quelli che riparavano i paioli e le pentole (i klonfarji), quelli che rimettevano a nuovo gli ombrelli e KOTOL (KOTEL) IL PAIOLO romovi kotol (bakreni kotel). Nekoč je ta kotel servijel (služil) za kuet repe (repo) in drugo. In kdo nam je dal tisti kotol? Ga nam je dal eden non (dedek, starejši moški), ki živi v Idrskem. Den din (nekega dne) me je poklical in mi je rekel, da če mamo plažej imeti (če bi želeli imeti) en kotel, ki ga je imel v njaa iši. Zakaj bi nam dal tisti kotol? Ker tisti kotol je bil več časa v rokah enega moža iz Rezije, in on ga je klonfel, to je bil en klonfer fis (prav) tam v Kobaridu. Je imel svoje mesto, kot vsi naši ljudje, ki so hodili delat, in judi, kontadinavi (kmetje) so imeli stvari za popraviti. Ker kotol je več časa tam na onjo (ognju) in se rivinowa (uniči). Začnejo biti jamice, in to so morali popravljati klonfarji. Ko je prišla druga vojna, klonfer ni mogel več priti tja in ta kotol je ostal pri tej fameji (družini). Ampak ta mož iz Idrskega nam je lepo rekel, da bi bilo ta kotol lopo dyržet (hraniti) tam v Reziji, ker velikokrat je bil poravnan od tistega klonfarja, od Adama Madottina. Lepo je imeti v Reziji eno reč, ki je bila tam v Sloveniji. To nam govori, kako so si ljudje v tistem času pomagali, so se srečali, so se poznali, so delali, so romunili (govorili) naš jezik. Zato to je lepo ohraniti vse reči, ki nam kažejo, kako so ljudje živeli v Reziji in po svetu. quelli che riparavano le finestre. Nel museo è possibile vedere un grande paiolo di rame (romovi kotol), che in passato serviva per cucinare le rape e anche altre cose. Chi ci ha dato quel paiolo? Ce lo ha dato un anziano signore che viveva a Idrsko. Mi ha chiamato e mi ha chiesto se voleva-mo un paiolo che teneva in casa. Perché ci voleva dare quel paiolo? Perché lo aveva riparato varie volte un resiano, un klonfer che andava a lavora-re a Kobarid. Come tutti gli artigiani ambulanti anche lui aveva una propria destinazione, dove le persone, i contadini, gli davano qualcosa da ripa-rare. Dato che il paiolo era continuamente sopra il fuoco, si rovinava. Iniziavano a prodursi dei piccoli fori che i klonfarji riparavano. Poi perô, per via della seconda guerra mondiale, il klonfer non era più potuto andare là e il paiolo era rima-sto a quella famiglia. Quella persona di Idrsko ci ha detto che sarebbe stato un bene tenere que-sto paiolo a Resia, poiché era stato varie volte aggiustato da un klonfer, da Adamo Madotto. È bello avere a Resia qualcosa che proviene dalla Slovenia. Ció dimostra come una volta la gente si aiutava, s'incontrava, si conosceva, lavorava e parlava la nostra lingua. Per questo motivo è bello custodire tutti gli oggetti che testimoniano come la gente viveva a Resia e nel mondo. 45 TERSKA DOLINA L'ALTA VAL TORRE Igor Cerno V: > -A- '-"s— ; -1 > -, t Zgornja Terska dolina (Luciano Mattighello, 1. desetletje 21. stoletja, arhiv Etnografskega muzeja Bardo). L'Alta Val Torre (Luciano Mattighello, primo decennio del XXI secolo, archivio del Museo etnografico Lusevera). Zgornja Terska dolina in občina Bardo sta del Julijskih Predalp, goratega območja med Til-mentom in Sočo. Občino Bardo razmejujejo vrhovi gora: na vzhodu Lanež (1.629 m) in Postoučic (1.641 m), vzhodneje pa mogočna gorska veriga Mužci, katerega najvišji vrhovi so Kadin (1.795 m), Mužci (1.869 m) in Zajavor (1.815 m). Nad Sedlišči je Velika Glava (1.636 m). Potok Ter. Najpomembnejši vodotok je Ter, ki izvira na nadmorski višini 529 metrov pod vasjo Mužac. Po 66 kilometrih se Ter združi s Sočo. L'Alta Val Torre e il Comune di Lusevera fanno parte delle Prealpi Giulie, la regione montuosa situata tra il Tagliamento e l'Isonzo. Tra i monti che con le loro creste delimitano il territorio del Comune di Lusevera si segnalano, partendo da ovest, il Cuel di Lanis (1629 m) ed il Postoncicco (1641 m). Piu a oriente si trova la maestosa catena del Monte Musi le cui cime piu alte sono il Monte Cadin (1795 m), il monte Musi (1869 m) e il Monte Zaiavor (1815 m). Sopra Micottis svetta il Gran Monte (1636 m). 47 Pogled na cerkev in dva zvonika v Bardu (neznan avtor, 60. leta 20. stoletja, arhiv Etnografskega muzeja Bardo). Vista alla chiesa e ai due campanili di Lusevera (autore sconosciuto, anni Sessanta del Novecento, archivio del Museo etnografico Lusevera). Jezik in kultura. Zgornja Terska dolina je najzahodnejši predel Evrope, do koder so se naselili Slovani. Njihovo naseljevanje se je začelo in končalo v drugi polovici prvega tisočletja n. št. Alpski Slovani so govorili narečje, ki je bilo izvorno slovansko. Na osnovi tega se je do konca 8. stoletja razvil nov, svojevrsten slovenski govor. Iz slednjega se je na obravnavanem območju razvilo tersko slovensko narečje. Zgodovinske poti. Na vzhodu, ob vznožju gorske verige Mužci, se razteza ravnina Meje, pot gre nato prek prelaza Tanamea in vodi do Učje in v zgornje Posočje. S te strani omenjena ravnina omogoča lahek dostop do zgornje Terske doline. Opisana pot je najbrž ena izmed najstarejših na tem območju. Slovani, prvi izpričani prebivalci doline, so se v Terski dolini predvidoma naselili med koncem 6. in 8. stoletjem n. št. Skupine, ki so pripadale širši slovanski skupnosti, so se od osrednjih vzhodnih evropskih predelov selile v spremstvu avarskih plemen. Izoliranost. Na prehodu iz prvega v drugo tisočletje n. št. je to območje upravno postalo Il torrente Torre. Il corso d'acqua più importante è il torrente Torre. Le sorgenti del Torre si trovano a 529 metri sul livello del mare, sotto il paese di Musi. Da qui il viaggio che si concluderà, dopo 66 chilometri, alla confluenza con il fiume Isonzo. Lingua e cultura. L'Alta Val Torre costituisce la massima punta di espansione occidentale della colonizzazione slava in Europa, iniziatasi e con-clusasi nel corso della seconda metà del primo millennio d. C. Gli Slavi alpini parlavano un dia-letto dell'originaria lingua slava, ma entro la fine dell'VIII secolo da quel dialetto si era sviluppato, con caratteristiche specifiche, il nuovo volgare sloveno; da questo, infine, nel territorio che prendiamo in esame si sviluppô il dialetto sloveno che proprio da esso prende il nome di dialetto sloveno del Torre. Le vie della storia. La spianata dei Piani di Mea si allunga verso est ai piedi della catena dei Musi, attraversa il passo di Tanamea, conduce a Uccea e quindi alla Valle dell'Alto Isonzo e sembra offrire un accesso agevole all'Alta Valle del Torre, da quella direzione. Il percorso pare essere uno dei più antichi della zona. I gruppi di stirpe slava si stabiliscono in valle probabilmente tra la fine del VI e l'VIII secolo d. C. e rappre-sentano i primi abitanti attestati e documentati per la valle. I gruppi appartenenti alla più ampia famiglia degli Slavi si spostano dalle aree centro-orientali europee, al seguito delle tribù degli Avari. L'isolamento. A cavallo tra il primo e il secon-do millennio dell'era cristiana questa terra entra a far parte, da un punto di vista amministrativo, del Patriarcato di Aquileia (1077-1420), uno stato feudale che ricadeva nell'area del Sacro Romano Impero. Le prime testimonianze scritte riguardo le "ville slave" dell'Alta Val Torre sono tardive e scarne: nel 1150 è citata Lusevera, Pradielis nel 1161. 48 Pri delu v Njivicah (neznani avtor, 50. leta 20. stoletja, arhiv Etnografskega muzeja Bardo). Al lavoro a Vedronza (autore sconosciuto, anni Cinquanta del Novecento, archivio del Museo etnografico Lusevera). del oglejskega patriarhata (1077-1420), fevdalne države v okviru Svetega rimskega cesarstva. Prve omembe "slovanskih vasi" (it. ville slave) v zgornji Terski dolini so pozne in redke: leta 1150 se omenja Bardo, leta 1161 pa Ter. Beneška republika. Viri postanejo številčnejši, ko ozemlje pride pod oblast Beneške republike (1420-1797), ki popiše območje in skuša nadzorovati vsaj srenjsko zemljo in skrb za gozdove. Vicariatus sclaborum. Misijonarji oglejskega patriarhata so v obdobju patriarha Pavlina II. (787-802) skušali spreobrniti pogansko slovansko prebivalstvo. Vse od srednjega veka dalje je morala župnija v Čenti vzdrževati duhovnika, ki je govoril slovensko in je služboval med prebivalstvom zgornje Terske doline. Po vsej verjetnosti pa župnija tega ni zagotavljala, saj so prebivalci v 17. stoletju zahtevali, naj se omenjeno pravilo pravno potrdi. Leta 1606 je bil župnik v Čenti poklican pred sodišče, ki je odločilo, da imajo gorske vasi vsaka tri leta pravico izbrati slovensko govorečega župnika. Leta 1607 je oglejski patriarh Francesco Barbaro (1593-1616), ki je L'intervento di Venezia. Il silenzio su queste terre montane perdura fino all'intervento della Repubblica di Venezia (1420 - 1797). La Serenissi-ma si premura di censire il territorio e di tentarne il controllo, almeno per quanto riguarda le "co-mugne", cioè i territori di uso comune, e la cura dei boschi. Il vicariatus sclaborum. Sono i missionari del Patriarcato di Aquileia, in particolare ai tempi di Paolino II (787 - 802), a convertire le popolazioni slave dedite al paganesimo. Sin dal medioevo la Pieve di Tarcento aveva l'obbligo di mantenere un prete di lingua "sclabonica" per gli impe-gni di ministero nei confronti delle popolazioni dell'Alta Val Torre. Ma pare che tale obbligo fosse largamente disatteso. Cosí durante il '600 le po-polazioni della montagna chiedono che le antiche consuetudini siano riconosciute legalmente. Nel 1606 il pievano di Tarcento viene citato in giudi-zio. La sentenza sancisce il diritto delle ville di montagna di eleggersi ogni tre anni un cappellano di lingua slovena. Nel 1607 il Patriarca della grande riforma della diocesi aquileiese, Francesco Barbaro (1593-1616) fonda uno specifico vicariato, il "vicariatus sclaborum" che accorpa le dieci ville slovene di Coia, Sammardenchia, Stella, Zomeais, Ciseris, Sedilis, Villanova, Lusevera, Pradielis e Cesariis. Il vicariatus dura fino al 1730 quando le borgate di Lusevera, Pradielis e Cesa-riis chiedono di staccarsi dal pattuito consorzio e di autogestirsi religiosamente. L'Italia. Al termine della terza guerra d'indi-pendenza (1866), l'arrivo dell'Italia non muta le condizioni economiche e sociali di questa comu-nità. Si dà avvio a un processo di livellamento ed assimilazione culturale di queste popolazioni. La prima guerra mondiale si consuma in una specie di immobilità temporale nella Val Torre. La gente, successivamente, sopporta le vicende di un fascismo che passa, da queste parti, senza lascia-re traccia: ritorna la disattenzione e l'isolamento 49 pomembno reformiral oglejsko škofijo, ustanovil poseben vikariat (vicariatus sclaborum), ki je vključeval deset slovenskih vasi (Kujija, Šmar-deča, Štela, Žumaje, Čežarje, Sedila, Zavarh, Bardo, Ter in Podbardo). Vikariat je obstajal do leta 1730, ko so se naselja Bardo, Ter in Podbardo želela odcepiti in sama odločati o dušni oskrbi. Italija. Prehod pod italijansko oblast po koncu tretje vojne za neodvisnost (1866) ni vplival na tamkajšnje gospodarske in družbene razmere, pomenil pa je začetek poenotenja in kulturne asimilacije prebivalstva. Med prvo svetovno vojno so imeli domačini občutek, da se je čas v Terski dolini ustavil, po koncu vojne pa so na tem že stoletja izoliranem območju trpeli zaradi fašizma, ki je skušal doseči popolno italijanizacijo skupnosti. Meja. Po koncu druge svetovne vojne je zgornjo Tersko dolino prizadela vzpostavitev italijan-sko-jugoslovanske meje. Posledično je bilo območje v precejšnji meri militarizirano z vojašnicami, bunkerji in vojaško služnostjo zemljišč. Potres. 6. maja 1976 je hud potresni sunek, ki je trajal 59 sekund in dosegel deseto stopnjo Mer-callijeve lestvice, prizadel zgornjo Tersko dolino in Furlanijo. Potres je povzročil nepopisno gmotno škodo, v njem so umrli tudi številni domačini. Preporod. Učiteljica Alessandra Ferrari, ki je v Bardo prišla leta 1915, je prebivalce zgornje Terske doline opisala kot "neutrudne delavce z močno voljo, s potrpežljivostjo, prilagodljivostjo in ljubeznijo do domače zemlje". In tako se je mala terska skupnost kljub vsemu postavila nazaj na noge. Poleg tega je padec "preklete meje" med Italijo in Slovenijo 21. decembra 2007 ustvaril nove možnosti za razvoj in vzbudil upanje, da to območje ne bo nikdar več obmejno. dei secoli passati. Il fascismo oggettiva la totale italianizzazione della comunità. Il confine. Dopo la fine della seconda guerra mondiale, l'Alta Val Torre subisce anche la pre-senza del confine con la Jugoslavia e diventa, per buona parte, zona militarizzata con presenza di caserme, bunker, servitù militari. Il terremoto. Il 6 maggio 1976 una tremenda scossa durata 59 secondi pari al decimo grado della scala Mercalli si abbatte sull'Alta Val Torre e sul Friuli. Il terremoto provoca molte vittime e danni incalcolabili al patrimonio edilizio e produttivo. La rinascita. "Lavoratori indefessi, dotati di grande forza di volontà, grande spirito di sop-portazione, di adattamento, amore della terra natía" cosí descrive la gente dell'Alta Val Torre la maestra Alessandra Ferrari giunta a Lusevera nel 1915. Ed, infatti, nonostante tutto, la piccola comunità del Torre ha saputo rimettersi in piedi. Inoltre, la caduta del "confine maledetto" tra Italia e Slovenia, avvenuta il 21 dicembre 2007, ha dato nuove speranze di sviluppo e la certezza che questa non sarà mai più terra di confine. 50 VIRI IN LITERATURA O OBMOČJU: FONTI E BIBLIOGRAFIA SULL'AREA: Centro Friulano di Studi Ippolito Nievo, gente e territorio delle valli del Torre. Tarcento-Udine, maggio 1985. Centro Friulano di Studi Ippolito Nievo, Lusevera e l'Alta Val Torre, Convegno regionale di studio. Pradielis 13-XII-1986. Pavle Merku, 1997 La toponamastica dell'Alta Val Torre. Lusevera: Co-mune di Lusevera. Ottorino Burelli (a cura di) 1999 Lusevera nell'Alta Val Torre. Lusevera: Comune di Lusevera. Roberto Dapit 2001 Cognomi e nomi di famiglia dell'Alta Val Torre. Comune di Lusevera. Campanotto editore. Cristiana Del Bene (a cura di), Alessandra Molaro Ferrari 2004 L'Alta Valle del Torre. Comune di Lusevera - Comunita montana Torre: Natisole Collio. Francesca Polla 2004 Alta Val Torre: Percorsi tra storia e natura. Lusevera: Comune di Lusevera. Milena Kožuh (a cura di) 2006 Alta Val Torre - Terska dolina Val de Tor. Celje - Gorica. Liliana Spinozzi Monai 2009 Il Glossario del dialetto del Torre di Jan Baudouin de Courtenay. Consorzio Universitario del Friuli. 51 ETNOGRAFSKI MUZEJ BARDO / MUSEO ETNOGRAFICO LUSEVERA Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Igor Cerno, Barbara Ivančič Kutin, Angelina Sittaro Bardo / Lusevera v- Center za kulturne raziskave Bardo / Centro ricerche culturali Lusevera Via Capoluogo 42, 33010 Bardo / Lusevera (UD), italija / italia +39 0432 787042 (Igor Cerno) bardo.etno@gmail.com Ogled muzeja po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Etnografski muzej v Bardu, biser skupnosti, hrani dediščino, ki priča o snovni kulturi tega območja. Ustanovljen je bil leta 1973 na pobudo skupine kulturnih delavcev, članov Centra za kulturne raziskave Bardo. Po potresu leta 1976 je bil pet let zaprt, vnovično odprtje za javnost (1981) pa je naznanilo boljše čase. Leta 2012 je bil muzej obnovljen; pri obnovi predmetov so sodelovali strokovnjaki Goriškega muzeja iz Nove Gorice. Danes je muzej bolj spomenik kot depo. Posvečen je slovenski skupnosti zgornje Terske doline, da se ne bi pozabila njen izvor in preteklost. Sedež muzeja je v nekdanji vaški mlekarni. Razstavljeni predmeti so se uporabljali za gospodinjska opravila, živinorejo, obrt in proizvodnjo sira, nekaj pa je tudi verskih predmetov. l Museo etnográfico di Lusevera, fiore all'oc-chiello della comunità, conserva un patrimonio di testimonianze della cultura materiale. Istituito nel 1973 per volontà di un gruppo di operatori culturali membri del Centro ricerche culturali di Lusevera, ha conosciuto un lungo periodo di chiusura dopo il sisma del 1976. Solo nel 1981 il museo riapre al pubblico, segno tangibile di un'e-mergenza ormai lasciata alle spalle. Nel 2012 lo stabile è ristrutturato e riallestito. Gli esperti del Goriški muzej di Nova Gorica hanno provveduto al restauro di tutti gli oggetti. Oggi il museo è più un monumento che un contenitore. Un monumento dedicato alla comunità slovena dell'alta Val Torre per non dimenticare le proprie origini e il proprio passato. Ha sede in quella che fu la latteria pae-sana. Gli oggetti esposti venivano usati per i lavo-ri domestici, per l'allevamento, l'artigianato, la produzione casearia, la religione. 52 ZLEKOL ZA SJAT3 ŽLICARJI. Vrsta cokel z lesenim podplatom iz enega kosa, ki so jih obuli pod čevlje. Na nogo so jih pritrdili z jermenom ali pletenim pasom čez nart. Uporabljali so jih, da so z zemljo zasipali luknje, ki so po setvi nastale na njivah in vrtovih. TIPO DI ZOCCOLI con la suola in legno, fatta in un pezzo unico. Gli zoccoli venivano messi sotto le scarpe e attac-cati con una cintura oppure con una cinghia intessuta e posizionata attraverso il torso. Venivano usati per colmare le buche che si formavano nei campi e negli orti dopo la semina. L'INSEGNANTE DI LUSEVERA Amabile Cristina Sinicco UCITELJICA V BARDU Marisa Cher pripoveduje: Tu, kjer je zdaj muzej, je bila nekoč mlekarna. Dolgo časa je bil za mlekarja Pietro Sinicco, ki je bil tudi mnoga leta župan. Živel je od 1895 do 1965. Nad mlekarno je bila šola, v kateri je učila njegova žena Cristina, rojena leta 1898. Otroci so se je bali, saj je imela šibo, za kazen pa je bilo treba kdaj tudi klečati na kamenju. Pa saj je morala biti stroga, da je lahko naenkrat učila po 40 otrok v enem razredu. In to cel dan, dopoldne in popoldne! V šolo je hodila tudi v visoki nosečnosti, z velikim trebuhom, imela je namreč devet otrok. Poleg tega je veliko pomagala možu, ki je bil župan, a je imel samo tri leta osnovne šole - vse mu je pisala, vse računovodstvo in druge papirje mu je vodila. Zato pa je imela pri hiši deklo, eno ženo, da ji je držala (pazila / skrbela za) otroke, jim kuhala in bila ves dan z njimi. Zanimivo je, kako je Cristina postala učiteljica. Iz Vidma so v Bardo prišli po noah (po nogah, peš) vprašat v šolo, ali je kdo od učencev tako bravo (priden), da bi se šel šolat v Špeter. Pa je učiteljica jala (rekla), da sta dve, Cristina in še ena. Sta bili sestrični - njuni mami sta bili sestri. Pa je rekla Cristinina mama: "Pojdi, če hočeš iti! " Druga Marisa Cher racconta: Qui, dove oggi si trova il museo, una volta c'era una latteria. Per molti anni fece il lattaio Pietro Sinicco, che per lungo tempo fu anche sindaco. Egli visse tra il 1895 e il 1965. Sopra la latteria c'era la scuola, in cui insegnava sua moglie Cristina (nata nel 1898). I bambini la temevano un po', poiché usava una bacchetta e faceva stare i bambini inginocchiati sui sassi. Non poteva che essere severa, poiché aveva più di quaranta bambini per classe. Insegnava tutto il giorno, mattina e pomeriggio! Anche quando era già molto avanti con la gravidanza, veniva ancora a scuola. Aveva nove bambini. Inoltre, aiutava il marito, che fa-ceva il sindaco, sebbene avesse compiuto solo tre anni di scuola elementare. Lei gli scriveva tutto e si prendeva cura della contabilità e delle carte in genere. Per questo motivo a casa poteva contare sull'aiuto di una domestica, una donna che cu-cinava e si occupava tutto il giorno dei bambini. È interessante la storia su come Cristina fosse diventata un'insegnante. Delle persone vennero a piedi da Udine a Lusevera per chiedere se qualcuno fosse cosí bravo a scuola da poter andare a studiare a San Pietro al Natisone. L'insegnante disse che aveva due brave scolare, Cristina e un'altra bambina. Le due erano cugine. Le loro mamme erano, infatti, sorelle. La mamma di Cristina disse: "Vai, se vuoi andare." La mamma dell'altra bambina aveva invece detto: "Perché dovresti andarci? Tu sei una donna, dovrai avere dei bambini...". Per questo motivo parti solo Cristina. Era la fine di ottobre e faceva molto freddo. Lei indossó i guanti che non coprivano le dita e le calze di lana fatte da sua madre. Poi partirono ed andarono a piedi fino a San Pietro al Natisone, prendendo delle sentieri. Cristina tornava a casa solo alla fine dell'anno per poi ritornare a studiare. Dopo sette anni concluse le 54 mama pa je rekla: "Kaj boš hodila! Ti si ena žena, se boš poročila, maš mieti (moraš imeti) otroke ..." Pa je šla Cristina sama. Je vzela tiste rokavice brez prstov in hlače (nogavice) iz volne, ki jih je mama pletla. Je bilo mraz, ko so konec otuberja (oktobra) prišli ponjo in so šli peš po stezah celo do Špetra. Domov je prišla šele konec leta in tako vseh sedem let, dokler ni končala šole. Učiti je začela, ko je bila stara 18 ali 19 let, najprej v Zavrhu, potem pa v Bardu. Učiteljica je bila celih 40 let, leta 1954 se je upokojila, umrla pa je leta 1984, stara 86 let. scuole e inizió a insegnare all'eta di 18 o 19 anni, all'inizio a Villanova delle Grotte, poi a Lusevera. Insegno per quarant'anni. Nel 1954 ando in pensione e mori nel 1984 all'eta di 86 anni. 55 KARNAJSKA DOLINA LA VAL CORNAPPO Igor Cerno P1 t ísi, . V - ¡f< ** w % !A; ' W , 'LS»? f. Prosnid. / Prossenicco. Občina Tipana je del območja Julijskih Predalp in gorske verige Velika Glava, prve skupine vrhov, ki presegajo 1.600 metrov nadmorske višine. Čeprav spada k območju Terskih dolin, v resnici povezuje Ter in Nadižo, ki izvira na njenem ozemlju. Potok Karnahta, po katerem je poimenovana Kar-najska dolina, kjer leži občina Tipana, izvira v bližini vasi Karnahta in se po 20 kilometrih izlije v Ter. Ozemlje Tipane je bilo predvidoma poseljeno že v prazgodovinskem obdobju. Bilo je prehodno območje, na katerem so se po letu 500 pr. n. št. naselila keltska plemena, proti 3. stoletju pr. n. št. pa keltski Karni. Prav ti naj bi po predvidevanjih zgradili suhozid - obzidje, katerega ostanki so ohranjeni v dolini potoka Karnahte. Med letoma 181 pr. n. št. (ustanovitev Ogleja) in 50 pr. n. št. (ustanovitev antičnega kraja lulium Carnicum, današnjega Zuglio Carnico) so se na tem območju začele naseljevati skupine Rimljanov. Ti so varovali signalizacijske stolpe vzdolž sekundarnih poti, ki so povezovale dolino reke Soče in rimske ceste ("Glemona-Forum lulii" in "lulia Augusta"). l Comune di Taipana fa parte del comprensorio delle Prealpi Giulie e della catena montuosa del Gran Monte, che rappresenta il primo gruppo di rilievi che supera i 1.600 metri di altezza. Il Comune di Taipana, sebbene sia considerato parte delle Valli del Torre, é in realta un collega-mento fra il Torre e il Natisone. Infatti, il Natiso-ne sorge sul suo territorio. Il torrente Cornappo, che da il nome alla valle nella quale si trova il Comune di Taipana, sorge nei pressi dell'omonimo paese e, dopo un percorso di 20 km, confluisce nel torrente Torre. Il territorio di Taipana fu probabilmente abi-tato fin da epoca preistorica. Certo é che questo territorio fu necessariamente zona di passaggio e di conseguenza di insediamento di gruppi di Celti fin dal 500 a. C. Ai Celti seguirono probabilmente verso il III secolo a. C. i Carni, popolazione di stirpe celtica, ai quali potrebbero appartenere alcuni resti di muraglie a secco, ancora ben evidenti nella Val Cornappo. 57 Šele proti koncu 6. stoletja je Karnajska dolina postala stalno naseljena. Skupine Slovanov iz zgornje Nadiške doline so se začele naseljevati na pobočjih gora. Prebivalci ob zgornjem Teru, Karnahti, zgornji Nadiži in ob srednjem toku reke Soče so bili medsebojno močno povezani in so imeli pogoste stike. O tem priča tudi gradnja cerkva pod vodstvom mojstrov škofjeloške šole v drugi polovici 15. stoletja. Njihovi arhitekti so pustili sled na celotnem območju vzhodnih Predalp, tudi v cerkvi Svete Trojice nad Viškoršo v Karnajski dolini, ki izvira iz 15. stoletja. Stiki slovanskega prebivalstva z romanskim v nižini pa so bili dolga stoletja skopi. Območje Tipane se prvič omenja leta 1170 v dokumentu, v katerem so našteta nekatera posestva, ki so pripadala različnim gradovom in vasem (it. ville). Po letu 1177 je bilo območje Tipane skupaj z vasema Neme in Ahten pod jurisdikcijo patriarhove gastaldije v Taržizmu. V 13. stoletju je spadalo pod tri različne jurisdikcije, in sicer kraja Tipana in Prosnid pod patriarhovo gastaldijo v Taržizmu, kraji Viškorša, Karnahta in Matajur pod grofe Savorgnan iz Osoppa, Plestišča pa pod grofe Attems oziroma pod rodbino Cuccagna po letu 1322. Leta 1655 je Beneška republika juris-dikcijo nad Tipano in Prosnidom prodala grofom Antonini iz Vidma, ki so leta 1720 zgradili grad na Čufinah. Antonini so leta 1750 jurisdikcijo prepustili grofom Zanetti - Locatelli iz Bergama, ki so z njo razpolagali vse do Napoleonovega prihoda leta 1797. Na čelu večjih naselbin je bil ugleden domačin, imenovan degano ali decano, in sicer po pooblastilu nosilca jurisdikcije najverjetneje že od 14. stoletja dalje. Zadolžen je bil za sodstvo in je načeloval zasedanjem sosesk (it. vicinie), ki so jih sestavljali družinski poglavarji. Pomemben dogodek za slovenske vasi je bil prihod beneških zemljemercev na začetku 17. stoletja, ki so premerili območje vse do izvira Tipana, Piazza della Chiesa (neznan avtor, 1914, arhiv Občine Tipana). Taipana, Piazza della Chiesa (autore sconosciuto, 1914, archivio del Comune di Taipana). Tra il 181 a. C. (fondazione di Aquileia) e il 50 a. C. (fondazione di lulium Carnicum, l'odierno Zuglio Carnico) iniziarono ad insediarsi, sempre in questo territorio, anche nuclei di Romani, posti a guardia di postazioni di controllo lungo uno dei percorsi secondari che univano la Valle dell'lson-zo con le vie romane: "Glemona - Forum lulii" e "lulia Augusta". Solo verso la fine del VI secolo la Valle del Cornappo comincia ad essere stabilmente abita-ta. Gruppi di stirpe slava, provenienti dall'Alta Valle del Natisone, si insediarono sulle pendici dei monti della valle. Certamente vi era un forte legame e frequen-ti contatti tra le popolazioni dell'Alto Torre, del Cornappo, dell'Alto Natisone e del Medio Isonzo. Nella seconda meta del Quattrocento tale collegamento divenne manifesto con la vivace attivita degli architetti costruttori di chiese della scuola di Skofja Loka, che lasciarono la propria impronta su tutte le Prealpi Orientali e nella Valle del Cornappo sopra Monteaperta, nella chiesa della Santa Trinita risalente al XV secolo. Per 58 Mana Vazzaz iz Tipane (neznan avtor, 1960, arhiv Občine Tipana). Mana Vazzaz di Taipana (autore sconosciuto, 1960, archi-vio del Comune di Taipana). Tera in prvič popisali srenjsko zemljo. Omenjene meritve kažejo, da so vasi lahko računale na lastno srenjsko zemljo, ki so jo skupaj obdelovale. Z Napoleonovim prihodom leta 1797, ki je pomenil propad Beneške republike in konec fevdalnih jurisdikcij, je območje sedanje občine Tipana postopoma dobilo današnjo ozemeljsko podobo, ki je bila potrjena leta 1815, v zgodnjem obdobju Lombardsko-beneškega kraljestva. Tedaj je bila Tipana sicer na čelu občine, a ta se je vse do leta 1935 imenovala Plestišča. molti secoli furono scarsi i contatti della popola-zione slovena con la gente della pianura. Il territorio di Taipana viene citato per la prima volta nel 1170 in un documento nel quale sono elencati alcuni possedimenti riferiti a diver-si castelli e ville. Dal 1177 il territorio di Taipana, assieme a quello di Nimis e Attimis, passó sotto la giurisdizione della gastaldia patriarcale di Tricesimo. Ma durante il XIII secolo il territorio di Taipana si trovó sotto ben tre giurisdizioni diverse, ossia: Taipana e Prossenicco sotto la gastaldia patriarcale di Tricesimo; Monteaperta, Cornappo e Montemaggiore sotto i conti Savorgnan di Osop-po; Platischis sotto i Conti d'Attems e poi, dal 1322, sotto i Cuccagna. Nel 1655 la Repubblica di Venezia vendette la giurisdizione di Taipana e Prossenicco ai conti Antonini di Udine i quali, nel 1720, costruirono un castello sul Monte Zuffine. A loro volta nel 1750 gli Antonini cedettero la suddetta giurisdizione ai conti Zanetti - Locatelli di Bergamo i quali ne rimasero padroni fino alla venuta di Napoleone (1797). A capo degli insediamenti maggiori, detti anche ville, c'era una persona autorevole del luogo chiamata degano (o decano) che operava già forse dal secolo XIV su delega del giurisdicente nell'amministrare la giustizia e nel presiedere le assemblee, dette anche vicinie, formate dai capifamiglia. Un avvenimento importante per le ville slovene è l'arrivo dei "perticatori" veneti agli inizi del Seicento che catasticarono il territorio fino alle sorgenti del Torre. Da tale misurazione risulta che le ville potevano contare su proprie "comugne", ossia dei beni comunali da godere collettivamen-te, che vennero registrati per la prima volta. Nel 1797, con l'arrivo dei francesi di Napoleone che pose fine alla Repubblica di Venezia e con la caduta delle giurisdizioni feudali, il territorio 59 Po pripojitvi Furlanije h Kraljevini Italiji (1866) je to območje postalo obmejno, saj je mejilo na Avstro-Ogrsko. Začela se je asimilacija slovenskega prebivalstva, ki jim ni bilo dovoljeno uporabljati maternega jezika v cerkvi in javnosti. Politična in upravna enotnost italijanske države ni pripomogla k razvoju območja. V 20. stoletju se je izseljevanje z območja Tipane tako povečalo, da je prišlo do sprememb v družbeni strukturi ter v kulturnem in naravnem okolju. K temu je občutno prispeval tudi potres leta 1976, ki je bil za prebivalstvo Karnajske doline odločen rez s preteklostjo. Po porušitvi večine hiš so bile vasi zgrajene na novo, a so izgubile svojo identiteto, saj je umanjkala rekonstrukcija urbanistične strukture in arhitekturnih specifik, značilnih za vzhodni predalpski prostor Furlanije. Edini vir preživetja za prebivalce te doline tako ostajajo dnevne migracije ali izseljevanje. di Taipana andó assumendo l'attuale assetto territoriale, che fu sancito nel 1815, durante il periodo iniziale del Regno Lombardo-Veneto, con Taipana capoluogo, anche se il Comune fu deno-minato Platischis fino al 1935. In seguito all'annessione del Friuli al Regno d'Italia avvenuta nel 1866 questo territorio si trovó sulla linea di confine con l'Impero Austro-Ungarico. Inizió il processo di assimilazione delle popolazioni slovene cui fu proibito di utilizzare la loro lingua in chiesa e nei luoghi pubblici. Certo è che l'unità politica e amministrativa sotto lo Stato italiano non contribuí allo sviluppo del territorio. Nel corso del XX secolo il fenomeno migratorio dal Comune di Taipana si accentuó e portó allo sconvolgimento del tessuto sociale e dell'ambiente antropico e naturale. Il sisma del 1976 influí notevolmente sul fenomeno migratorio e significó per la popolazione della Val Cornappo un taglio netto con il passato. Demolita la maggior parte delle case, si ricostru-irono dei paesi nuovi, ma senza identità. Mancó il recupero della struttura urbanistica e della specificità architettonica tipica della zona pre-alpina orientale del Friuli. La popolazione ormai fonda la propria esistenza sul lavoro pendolare e migratorio. VIRI IN LITERATURA O OBMOCJU: FONTI E BIBLIOGRAFIA SULL'AREA: Autori vari 2002 Taipana Gente Storia Cultura. Comune di Taipana. Paschini P. Storia del friuli. Vol. II, Udine, 1953-1954. 60 PRIČEVANJA KMEČKE KULTURE / TESTIMONIANZE DELLA CIVILTA CONTADINA Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Marina Cernetig, Barbara Ivančič Kutin, Andrej Furlan Občina Tipana / Comune di Taipana Občinska dvorana / Sala comunale, Občina Tipana / Comune di Taipana, 33040 Tipana / Taipana (UD), Italija / Italia +39 0432 788 020, +39 0432 788 035 demografico@com-taipana.regione.fvg.it Ogled zbirke med tednom v času uradnih ur občine. / É possibile visitare la collezione nei giorni lavorativi, durante gli orari di apertura del Comune. V stalni etnografski zbirki v Tipani, ki je na ogled v občinski dvorani, je okrog 200 predmetov, ki jih je zbral Giuseppe Carloni iz Viškor-še, njegov sin Ivano pa jih je podaril občini. Prek predmetov so predstavljena nekdanja vsakdanja opravila in delo v teh krajih. Razstavljena so orodja za delo na polju, v hlevu in v gozdu, pastirski in poljedelski predmeti, orodje za prede-nje in tkanje, potrebščine za predelavo mleka, lovska oprema in mizarsko orodje. La collezione etnografica permanente di Taipana, esposta nella sala del Comune, raccoglie circa 200 oggetti raccolti da Giuseppe Carloni della frazione di Monteaperta e donati dal figlio Ivano al Comune. Attraverso la cultura materiale, la collezione presenta i lavori legati alla vita quotidiana di un tempo. Sono esposti gli attrezzi per i lavori praticati nei campi, nelle stalle e nei boschi e quelli legati alla vita agricola e pastorale, gli oggetti connessi alla tessitura e alla filatura, gli utensili per la lavorazione del latte, quelli adoperati per caccia e quelli in uso nelle botteghe dei falegnami. 61 KRÍKJA / RAGLJA / RAGANELLA Zbirka predmetov v tipanski občinski dvorani. La collezione etnografica presso il Comune di Taipana. STARI PREDMETI IZ TIPANE IN OKOLICE Ivano Carloni pripoveduje: GLI ANTICHI OGGETTI DI TAIPANA E DINTORNI Ivano Carloni racconta: Predmeti, ki so v muzeju, so se nekoč uporabljali v Tipani in okolici. Ljudje so po potresu leta 1976 metali proč reči, ki jih niso več potrebovali. Moj ocac (stari oče) pa je veliko teh stvari pobral, saj se mu jih je zdelo škoda. V štali si je uredil prostor, kjer je začel nastajati muzej: gurleta (kolovrat), kotoli (kotli), ščepula za tiče (ptičja kletka), čokule (lesene cokle), krikje (raglje). Krikje so imeli za paskuo (veliko noč), na sveti četrtek niso zvonili z zvoni, ampak s krikjami. So jih imeli vsi, otroci, ta male, ta veliki pa ta velike. Danes jih imajo samo še za pusta. Moj ocac Una volta gli oggetti che sono oggi esposti nel museo venivano usati a Taipana e nei suoi dintorni. Dopo il terremoto del 1976, la gente buttava via le cose di cui non aveva più bisogno. Mio nonno (ocac) ha invece raccolto molte di queste cose poiché gli sembrava un peccato buttarle vie. Nel-la stalla ha sistemato uno spazio in cui piano piano è nato un museo: filatoio (gurleta), pentoloni (kotoli), gabbia per gli uccelli (ščepula za tiče), zoccoli di legno (čokule), raganelle (krikje). Le raganelle si usavano durante la Pasqua. Il Giovedí Santo non si usava suonare le campane, ma fare 62 SCÉPULA / PTIČJA KLETKA / GABBIA PER UCCELLI je imel lenjerijo (mizarstvo) in je delal vrata, okna, pasteje (postelje), ma tudi kosišča (ročaje za koso), žlicarje (čevlje za zasipanje krompirja), žlk (sani) za drva nositi, sviederje (svedre), obode za sr (sir), štamp za spuoju (model za maslo). Veliko teh predmetov, ki so v muzeju, je naredil moj ocac. rumore con le raganelle. Esse venivano usate da tutti, le più piccole dai bambini e quelle più grandi dagli adulti. Oggi si usano solo durante il carnevale. Mio nonno aveva un laboratorio di falegnameria. Costruiva porte, finestre, letti ed anche manici per le falci detti kosisca, strumenti per interrare le patate (zlicarji), slitte per portare la legna (zlk), trapani (sviederji), stampi per il burro (stampi za spuoju). Molti degli oggetti esposti nel museo sono stati fatti da mio nonno. 63 PRIČEVANJA KMEČKE KULTURE / TESTIMONIANZE DELLA CIVILTA CONTADINA Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Marina Cernetig, Alan Cecutti, Barbara Ivančič Kutin, Špela Ledinek Lozej, Andrej Furlan Občina Tipana / Comune di Taipana Župnišče Prosnid / Canonica Prossenicco, 33040 Tipana / Taipana (UD), Italija / Italia +39 3397 190 406, +386 51 215 539 alan.cecutti@libero.it Ogled po dogovoru. Lahko se obrnete na kmečki turizem Brez mej. / Visita previo appuntamento rivolgendosi all'agriturismo Brez mej. ®Prosnid / Prossenicco VProsnidu si lahko ogledamo muzejsko zbirko v župnišču in črno kuhinjo. V župnišču so na ogled predmeti za vsakdanjo rabo, povezani z vaškim kmečkim življenjem, o pustu v teh vaseh pripovedujejo značilni pustni liki, kot so na primer pejoner, plahutar, tabar, te liepe, predmeti iz prve svetovne vojne pa razkrivajo burno zgodovino tega območja. Nekaj so jih našli v okolici vasi, druge so si sposodili iz zbirke v Breginju. V črni kuhinji pa je ohranjena najosnovnejša oblika ognjišča. To je nizko, dvignjeno za ped, pomaknjeno k steni nasproti vhoda in s štirih strani zamejeno s kamnitimi bloki. Domačinka Maria Mis-coria je v tej hiši brez urejenega odvajanja dima, tekoče vode in sanitarij živela do leta 1990. A Prossenicco si possono visitare la cucina nera e la raccolta museale presso la canonica. Nel-le tre stanze della canonica sono stati raccolti og-getti di uso quotidiano legati alla vita agreste del paese e le caratteristiche maschere del carnevale come il pejoner, il plahutar, il tabar e le te liepe. Gli oggetti risalenti alla prima guerra mondiale, alcuni dei quali sono stati raccolti nei dintorni del paese e altri presi in prestito dalla raccolta di Breginj, testimoniano la storia movimentata di questi luoghi. La cucina nera conserva la forma originaria del focolare che è basso, rialzato di un palmo, addossato alla parete di fronte all'entrata e delimitato ai quattro lati da blocchi di pietra. Maria Miscoria ha vissuto in questa casa sprovvi-sta di acqua corrente, di bagno e di camino fino al 1990. 64 PINJA Pinja za betudo (pinjenec) in maslo. Zangóla per produrre il latticello (betuda) e il burro. Prosnid, Mali Bork (neznan avtor, 1968, arhiv Občine Tipana). Prossenicco, Mali Bork (autore sconosciuto,1968, archivio del Comune di Taipana). PO CESTI PRIDE MLAD MLADENIČ, PROSNIJSKA PESEM UN GIOVANE RAGAZZO VIEN PER STRADA: UNA CANZONE DI PROSSENICCO V prosnijskem muzeju je shranjen zvočni CD z naslovom Te so peli v Prosnidu. Stare lokalne pesmi so leta 2013 zapele Evelina Melissa in Franca Melissa iz Prosnida ter Gianna Platischis iz Plestišč. Med pesmimi je tudi nekdaj zelo priljubljena balada Po cesti pride mlad mladenič. Zgodba pripoveduje o tragičnem dogodku, ki se Nel museo di Prossenicco è conservato un audio CD dal titolo Te so peli v Prosnidu (Queste ve-nivano cantate a Prossenicco). Nel 2013 Evelina Melissa, Franca Melissa di Prossenicco e Gianna Platischis di Platischis cantarono alcune antiche canzoni di Prossenicco. Una delle canzoni più amate era la ballata intitolata Po cesti pride 65 je menda v davnih časih res zgodil v Prosnidu ali njegovi okolici. Po cesti pride mlad mladenič, Džovanin ima ime. Po cesti pride mlad mladenič, Džovanin ima ime. Po cesti srejče mlado dejklo in se pogovarje ž njo. Po cesti srejče mlado dejklo in se pogovarje ž njo. Ljuba mamka, van oznanin, z vašo hčerko plesat gren. Ljuba mamka, van oznanin, z vašo hčerko plesat gren. Kar so pršli na plasišče, ona z druzim plesat gre. Kar so pršli na plasišče, ona z druzim plesat gre. Kar so plesi dokončali, ona sojmo ljubu gre. Kar so plesi dokončali, ona sojmo ljubu gre. Ljubi moj mi na zameri, saj je samo sosed biu. Ljubi moj mi na zameri, saj je samo sosed biu. Jes ne potrebujem druzga, pridi z mano na spansir. Jes ne potrebujem druzga, pridi z mano na spansir. Kar so pršli u sred goščave, on potegne ostri meč. Kar so pršli u sred goščave, on potegne ostri meč. Ljuba moja, dol poklekni, zdaj bo toja glavca proč. Ljuba moja, dol poklekni, zdaj bo toja glavca proč. On pa nič se je ne usmili, jo zabode u desno stran. On pa nič se je ne usmili, jo zabode u desno stran. Ljuba mamka, van oznanim, vaša hči mrtva leži. Ljuba mamka, van oznanim, vaša hči mrtva leži. Ni hotela pleset z mano, zdej pa ona mertva je. Ni hotela pleset z mano, zdej pa ona mertva je. Juhoj! mlad mladenič (Un giovane ragazzo vien per strada). La storia racconta un evento trágico che sarebbe accaduto tanto tempo fa a Prossenicco o nei suoi dintorni. Un ragazzo vien per strada, Giovanin si chiama. Un ragazzo vien per strada, Giovanin si chiama. Per strada incontra una giovinetta e con lei ciarla. Per strada incontra una giovinetta e con lei ciarla. Cara mamma, sappia, io a danzare con lei andró. Cara mamma, sappia, io a danzare con lei andró. Giunti alla balera, lei a danzar con un altro va. Giunti alla balera, lei a danzar con un altro va. I balli finiscono e lei dal suo va. I balli finiscono e lei dal suo va. Caro mio, non me ne volere, mio vicino e. Caro mio, non me ne volere, mio vicino e. Io non ho bisogno d'altri, a passeggio va con me. Io non ho bisogno d'altri, a passeggio va con me. Arrivati nella selva, lui il coltello fuori tira. Arrivati nella selva, lui il coltello fuori tira. Mia amata, inginocchiati, adesso la tua testa via va. Mia amata, inginocchiati, adesso la tua testa via va. Lui non la risparmia e il lato destro le trafigge. Lui non la risparmia e il lato destro le trafigge. Cara mamma, sappia, vostra figlia morta giace. Cara mamma, sappia, vostra figlia morta giace. Non voleva danzar con me, adesso morta e. Non voleva danzar con me, adesso morta e. Juhoj! 66 ČRNA KUHNJA Črna kuhinja z ohranjeno najosnovnejšo obliko ognjišča. La cucina nera conserva la forma più essenziale del focolare. 67 KOBARIŠKO L'AREA DI KOBARID Karla Kofol Razglednica Kobarida po potresu leta 1976 (Oskar Šturm, 70. leta 20. stoletja, arhiv Tolminskega muzeja). Cartolina con l'immagine di Kobarid dopo il terremoto del 1976 (Oskar Šturm, anni Settanta del Novecento, archivio del museo Tolminski muzej). Kobariško, ki se v današnjem pojmovanju prekriva z mejami občine Kobarid, leži v osrednjem delu zgornje Soške doline. Na široki terasi na desnem bregu Soče, na stičišču poti po Soški in Nadiških dolinah, se je razvilo mestno naselje Kobarid, ki je upravno in prometno središče območja. Poleg osrednjega dolinskega dela, kjer je na ravninah ob Soči več manjših in večjih naselij, h Kobariškemu prištevamo še višje ležeče in bolj L'area di Kobarid, i cui confini oggi coincidono con quelli del comune omonimo, si estende nella parte centrale dell'Alta Valle dell'Isonzo. Sul vasto terrazzamento sulla riva destra dell'I-sonzo, dove s'incrociano le vie della Valle dell'I-sonzo e di quella del Natisone, si trova la città di Kobarid, centro amministrativo dell'area. Fanno parte della zona anche vari paesi posti nella parte centrale della valle e vari paesi che si trovano 69 Ohranjeno staro vaško jedro Breginja z značilno beneško-slovensko arhitekturo (Miha Mlinar, 2006). Il centro antico di Breginj, che testimonia la tipica archi-tettura della Slavia veneta (Miha Mlinar, 2006). odmaknjene pokrajinske enote. Na skrajnem zahodnem delu so Breginjski kot ter vasi Robič in Staro selo, med Kolovratom in Matajurjem, ki se dvigata nad desnim bregom Soče, leži Livek s pripadajočimi vasmi, nad levim bregom pod Krnom pa Drežnica z okoliškimi kraji in, bližje Tolminu, Vrsno ter vasici Krn in Selišče. Arheološki viri pričajo, da je bilo to območje naseljeno že zelo zgodaj, saj so najstarejše najdbe, odkrite visoko pod Krnom, iz srednje kamene dobe. Pomembnejša arheološka najdišča iz poznejših obdobij pa so v bližini vasi Robič, kjer so bile odkrite najdbe iz bronaste dobe, v Kobaridu in na bližnjem Gradiču z najdbami iz železne in rimske dobe ter na Tonovcovem gradu visoko nad dolino Soče, kjer sta stala poznoantična naselbina in starokrščanski center. Zaradi križanja poti, ki so vodile v smeri sever-jug in vzhod-zahod, je bilo to območje pomembno in dobro prehodno tudi v srednjem in novem veku. Živahen promet po dolinah Soče in Nadiže je vplival predvsem na razvoj in razcvet dolinskih naselij. Prebivalci so se večinoma ukvarjali s poljedelstvom, medtem abbastanza lontano da Kobarid, a un'altitudine assai elevata. Nella parte piu occidentale si tro-vano l'area di Breginj e i paesi di Robič e Staro selo. L'area di Kobarid comprende anche Livek, l'insieme di piccoli paesi tra i monti Kolovrat e Matajur, e Drežnica, che si trova sulla riva sinistra dell'Isonzo, ai piedi del monte Krn. L'area include anche Drežnica e i paesi vicini e i piccoli villaggi di Vrsno, Krn e Selišče. Le fonti archeologiche rivelano che quest'a-rea fu abitata gia nel mesolitico, eta alla quale risalgono i ritrovamenti archeologici in una zona posta ai piedi del monte Krn. I ritrovamenti piu importanti che risalgono a periodi un po' meno remoti si trovano invece nelle vicinanze del paese di Robič, dove furono scoperti reperti risalenti all'eta del bronzo, a Kobarid e nel vicino Gradič, dove furono trovati reperti dell'eta del ferro e del periodo romano, e sul Tonovcov grad, posto sopra l'Isonzo, il quale nella tarda antichita fu un abitato e un centro paleocristiano. L'area fu importante gia nel medioevo e nell'eta moderna come crocevia delle strade che portavano da nord a sud e da est a ovest e viceversa. Il vivace traffico sviluppatosi lungo le valli dell'Isonzo e del Natisone stimolo soprattutto la crescita e lo sviluppo dei paesi che si trovavano nella valle. Gli abitanti di questi paesi si occupavano preva-lentemente di agricoltura, mentre la popolazione dei paesi posti ad altitudini maggiori si occupava di allevamento del bestiame e pastorizia di alta montagna. Un'importante fonte di sostentamen-to erano anche i boschi, il commercio contadino e il trasporto. Si commerciava in animali, carne e cuoio, nelle citta di Gorizia e di Cividale del Friuli erano invece particolarmente stimati i formaggi e gli altri latticini provenienti da questi luoghi. Dato che i confini tra le signorie e tra i due stati confinanti non erano stabiliti con precisio-ne, le liti e gli scontri erano frequenti. Inoltre, le zone piu marginali dell'odierna area di Kobarid 70 ko je na višje ležečih območjih prevladovala živinoreja z visokogorskim pašništvom. Pomemben vir dohodkov so tako enim kot drugim prinašali tudi gozdovi ter dobro razvita kmečka trgovina in prevozništvo. Trgovali so z živalmi, mesom in usnjem, na bližnjih večjih trgih v Gorici in Čedadu pa so bili zelo iskani predvsem sir in drugi mlečni izdelki. Ker meje med gospostvi in sosednjimi državami niso bile natančno začrtane, je prihajalo do stalnih sporov in spopadov, robna območja današnjega Kobariškega pa so zato v zgodovini pogosto menjala gospodarje. Celoten srednji vek je Kobariško spadalo pod duhovno in svetno oblast oglejskih patriarhov. Od leta 1500 do začetka prve svetovne vojne je večina krajev pripadala novoustanovljenemu tolminskemu glavarstvu oziroma habsburškemu cesarstvu, najzahodnejše vasi, zahodno od potoka Bela, pa so tedaj prišle pod sosednjo Beneško republiko. Eno izmed najbolj burnih obdobij svoje zgodovine je Kobariško doživelo v začetku 20. stoletja, ko so bili na njegovem ozemlju odločilni spopadi prve svetovne vojne in se je oktobra 1917 zgodil znameniti "kobariški preboj". Po koncu prve svetovne vojne je Kobariško prišlo pod italijansko oblast. Že pred vojno močno razvito slovensko kulturno in politično gibanje (čitalnica v Kobaridu je bila ustanovljena že leta 1871, tabor leta 1878) se je z vedno hujšim fašističnim pritiskom še okrepilo. Narodno zavedni domačini so se združevali v organizacijah OF in TIGR, po kapitulaciji Italije septembra 1943 pa je Kobarid za dober mesec postal središče obsežnega osvobojenega ozemlja, imenovanega Kobariška republika. Po vojni je na območju nekdanjih italijanskih kasarn začelo rasti manjše industrijsko središče, pomemben dohodek pa je Kobariško začelo ustvarjati tudi z gostinsko ponudbo in turizmom. Slednje je, poleg dohodka od kmetijstva in industrije, še vedno najpomembnejša dejavnost območja. Skupina Ta grdih iz vasi pod Krnom, ki v pustnem času preganja otroke in mlada dekleta (Karla Kofol, 2011). Il gruppo Ta grdi del paese sotto il monte Krn. Durante il carnevale il gruppo non da pace ai bambini e alle giovani ragazze (Karla Kofol, 2011). cambiavano spesso signore. Durante l'intero medioevo l'area fu sottoposta all'autorità dei pa-triarchi d'Aquileia, che esercitavano il potere spirituale e quello temporale. Dal 1500 fino all'i-nizio della prima guerra mondiale gran parte di questi luoghi apparteneva alla Casa d'Asburgo ed erano inclusi nel Capitanato di Tolmin, mentre i paesi posti nella parte più occidentale dell'area, a occidente del torrente Bela, erano inclusi nella Repubblica di Venezia. L'area visse uno dei periodi più turbolenti della propria storia all'inizio del Novecento, durante la prima guerra mondiale. Va ricordato anche il noto sfondamento del fronte avvenuto a Kobarid nell'ottobre del 1917. Dopo la guerra, l'area passó all'Italia. La fervida attività culturale (la fondazione della sala di lettura a Kobarid già nel 1871, il comizio popolare del 1878), risalente già al periodo precedente alla guerra, s'intensificó nonostante la sempre più ostinata persecuzione fascista. Gli abitanti che avevano una forte coscienza nazionale si unirono al Fronte di Liberazione e all'organizzazione TIGR. Dopo la capitolazione dell'Italia nel settembre del 1943 71 Hude udarce so Kobariškemu od leta 1976 zadajali tudi potresi, ki so vplivali predvsem na zunanjo podobo krajev. Največje spremembe so doživele najzahodnejše vasi Breginjskega kota z značilno beneškoslovensko arhitekturo, v poznejših potresih pa so veliko škodo utrpele predvsem vasi pod Krnom. V občini Kobarid, ki obsega 193 kvadratnih kilometrov in ima okrog 4.200 prebivalcev, je danes le ena osnovna šola v Kobaridu s podružnicami v Drežnici, Breginju, na Livku in v vasi Smast. Večina manjših vaških trgovin in gostiln je zaprtih, glavno oskrbovalno središče pa postajata Kobarid in predvsem Tolmin. Kljub spremenjenemu načinu življenja se po vaseh še ohranja pestro in bogato kulturno življenje. Dobro razvito je predvsem zborovsko petje, manj gledališka dejavnost, na Drežniškem, Livškem in Vrsnem pa so še žive zanimive pustne šege. Na Kobariškem so, poleg več zasebnih zbirk in Koba-riškega muzeja, ki hranijo in razstavljajo predvsem gradivo iz prve svetovne vojne, še spominski zbirki Simona Gregorčiča na Vrsnem in Simona Rutarja v vasi Krn ter etnološka muzejska zbirka v starem vaškem jedru v Breginju. Na Kobariškem so v projekt ZBORZBIRK vključene muzejske zbirke Poti umika po Kobaridu, Posočje 1915-1917, Stol 1915-1917 in Muzejska zbirka Mazora Breginj. Kobarid fu, per un mese, il centro di un vasto territorio libero, chiamato la Repubblica di Kobarid. Dopo la guerra, la zona dove in passato si trovavano le caserme italiane divenne un piccolo centro industriale, ma si svilupparono anche il turismo e la gastronomia. Il turismo, l'agricoltura e l'industria rappresentano ancora oggi i settori più importanti della zona. Nel 1976 l'area di Kobarid venne profon-damente danneggiata dal terremoto, che ha cambiato soprattutto l'aspetto esteriore dei suoi luoghi. I maggiori cambiamenti hanno riguardato i paesi posti nella parte più occidentale dell'area di Breginj, che avevano un'architettura tipica della Slavia veneta. I terremoti successivi dan-neggiarono soprattutto i paesi ai piedi del monte Krn. Oggi nel Comune di Kobarid, che si estende su 193 chilometri quadrati e conta circa 4.200 abitanti, si trova solo una scuola che include le classi elementari e quelle medie, ma che ha le proprie filiali a Drežnica, Breginj, Livek e Smast. La maggior parte dei negozi del paese e delle osterie è chiusa, il centro di approvvigionamento più importante è Kobarid e soprattutto Tolmin. Nonostante uno stile di vita diverso da quello al quale gli abitanti erano abituati in passato, le at-tività culturali rimangono ricche e varie. Il canto corale è molto ben sviluppato. Inoltre, nella zona di Drežnica, Livek e Vrsno sono ancora molto vive le usanze legate al carnevale, mentre l'attività teatrale è meno sviluppata. L'area di Kobarid vanta varie collezioni private, il noto Museo di Kobarid, molti reperti risalenti alla prima guerra mondiale, la collezione commemorativa dedicata a Simon Gregorčič a Vrsno e quella dedicata a Simon Rutar nel paese di Krn, e la collezione etnologica nell'antico centro del paese di Breginj. Nell'area di Kobarid il progetto ZBORZBIRK comprende le collezioni museali La Ritirata di Ca-poretto 1917, Posočje 1915-1917, Stol 1915-1917 e La collezione museale Mazora Breginj. 72 VIRI IN LITERATURA O OBMOČJU: FONTI E BIBLIOGRAFIA SULL'AREA: Jamnik, Pavel, in Janez Bizjak 2003 Kamenodobno najdišče na planini Kašina pod Krnom. Triglavski razgledi 10: 24. Kanalec, Jože 2003 Drežnica z okoliškimi vasmi. Ljubljana: samozaložba. Klavora, Vasja 1994 Koraki skozi meglo. Soška fronta - Kobarid - Tolmin 1915-1917. Celovec - Ljubljana - Dunaj: Mohorjeva družba. Kočar, Tomaž 1999 Nekdanji Breginj. Bela, mlini, žage, gozdovi in drugo. Breginj: Turistično društvo. Likar, Zdravko idr. (ur.) 1997 Kobarid. Kobarid: Kobariški muzej. Marušič, Branko, in Jaro Komac 1985 Vrsno in Simon Gregorčič. Maribor: Obzorja. Miklavčič Brezigar, Inga 1996 Občina Tolmin, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Mlinar, Miha, in Teja Gerbec 2011 Keltskih konj topot: najdišče Bizjakova hiša v Kobaridu. Tolmin: Tolminski muzej. Orožen Adamič, Milan idr. (ur.) 1995 Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS. Rupnik, Franc 2002 Vas Krn, iz malega veliko. Bilje: Studio RO, Založba Humar. Rutar, Ivan 2000 Livek skozi čas v besedi in sliki. Livek: Krajevna skupnost. Rutar, Simon 1882 Zgodovina Tolminskega, zgodovinski dogodki so-dnijskih okrajev Tolmin, Bolec in Cerkno ž njih prirodoznanskim in statističnim opisom. Gorica: Hilarijanska tiskarna. Sedmak, Drago 2001 Življenje v Kobaridu med 1. svetovno vojno. Celovec: Mohorjeva družba. Stres, Peter 1994 Idrsko in Mlinsko. Oris preteklosti vasi pod Ma-tajurjem, od davnine do 15. septembra 1947. Nova Gorica: Založba Branko. Stres, Peter 2008 Vodni mlini na Kobariškem. Tolmin: Tolminski muzej. Stres, Peter 2011 Kobariško berilo. Zgodbe, pričevanja, poezija, proza. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 73 MUZEJSKA ZBIRKA POTI UMIKA PRI KOBARIDU 1917 / LA COLLEZIONE MUSEALE LA RITIRATA DI CAPORETTO 1917 Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Karla Kofol, Renata Lapanja, Matic Volarič, Barbara Ivančič Kutin ' " • Kobarid • ^ v- Ivo Krajnik Stresova ulica 2, 5222 Kobarid, Slovenija / Slovenia +386 (0)41 713 658, +386 (0)5 388 53 14 krajnikivo@gmail.com Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Ivo Krajnik starejši, ustanovitelj zbirke, je bil med prvimi zbiralci ostalin prve svetovne vojne na Kobariškem, povod za začetek zbiranja pa so bili topovi, ki jih je po naključju odkril v reki Soči. Ob prebiranju literature, ki je opisovala to krvavo obdobje, je obhodil in raziskal vsa bližnja bojišča in mesta, kjer se je zadrževala vojska. Kmalu je zbral veliko drugih kosov orožja in vojaške opreme, posebej pa so ga zanimali različni osebni predmeti vojakov. Zbrano gradivo, ki ga je uredil in razstavil v kletnih prostorih svojega doma, je po njegovi smrti prevzel sin. Večina zbirke z okrog 3.500 predmeti je še vedno v kleti, izbor najzanimivejših in najredkejših predmetov pa si je mogoče ogledati tudi na razstavi, ki jo je v prostorih ob italijanski kostnici nad Kobaridom, priljubljenem spomeniku prve svetovne vojne, s pomočjo prijateljev in Občine Kobarid uredil Ivo Krajnik mlajši. Il fondatore della raccolta, Ivo Krajnik padre, fu uno dei primi collezionisti di reperti bellici legati alla prima guerra mondiale nella zona di Kobarid. Si appassionô al collezionismo in se-guito al ritrovamento fortuito nel fiume Isonzo di cannoni risalenti alla prima guerra mondiale. Documentandosi e studiando le vicende legate a questo conflitto mondiale, visitó ed esploró tutti i campi di battaglia ed i luoghi che videro affron-tarsi i due eserciti. Ben presto inizió a raccogliere esemplari di armi e di equipaggiamento militare, con una particolare attenzione agli oggetti personali dei soldati. Dopo la sua morte, il materiale raccolto, ordinato ed esposto nello scantinato della sua casa, venne ereditato da suo figlio. La maggior parte della collezione, che consta di circa 3.500 oggetti, si trova ancora nello scantinato; gli oggetti più interessanti e rari sono invece esposti negli spazi vicino all'ossario italiano nelle vicinanze di Kobarid, noto monumento dedicato alla prima guerra mondiale. La loro esposizione è stata curata da Ivo Krajnik figlio, con l'aiuto di amici e del Comune di Kobarid. 74 GRANATA italijanske izdelave z medeninasto konico spada med redkejše tovrstne najdbe v Posočju. Zaradi ploščatega obročka za zmanjševanje hitrosti na konici je med letom oddajala poseben žvižgajoč zvok. Una GRANATA di fabbricazione italiana con la punta di ottone rientra tra i piu rari reperti di questa tipologia ritrovati nella Valle dell'Isonzo. Durante il volo, a causa del cerchietto piatto che ne diminuiva la velocita, essa emetteva un particolare fischio. RIBJA KONZERVA za prehrano italijanskih vojakov na soški fronti oziroma na območju Rombona nad Bovcem, kjer so jo tudi našli. SCATOLA PER LA CONSERVAZIONE DEL PESCE usata dai soldati italiani sul fronte dell'Isonzo, piu precisamente nella zona del monte Rombon sopra Bovec, dove e stata ritrovata. Gobo Santo je prihajal od nekod iz Furlanije. Po koncu prve svetovne vojne, ki jo je prebil v vrstah italijanske vojske na soški fronti, se je vrnil na Kobariško. Sebe in svojo družino je skromno preživljal s pobiranjem kovinskih ostankov iz prve svetovne vojne. O njem še danes krožijo številne anekdote, ena izmed njih je tale. Nekoč je Gobo sklenil, da mu je življenja dovolj. Zvečer se je ulegel na kamnito ograjo Napoleonovega mostu Gobo Santo era originario del Friuli. Dopo la fine della prima guerra mondiale, durante la quale combatté al servizio dell'esercito italiano sul fronte dell'Isonzo, ritornó nella zona di Kobarid. Egli manteneva la propria famiglia con grande difficoltà, andando a raccogliere i resti metallici della prima guerra mondiale, il che forniva un sostentamento molto modesto. Su di lui si raccon-tano ancora oggi molti aneddoti. Uno di questi è GOBO SANTO, POBIRALEC KOVINSKIH OSTANKOV PRVE SVETOVNE VOJNE Ivo Krajnik pripoveduje: GOBO SANTO, RACCOGLITORE DI RESTI METALLICI DELLA PRIMA GUERRA MONDIALE Ivo Krajnik racconta: 75 v Kobaridu in se ga napil še bolj kot po navadi. Mislil je, da bo v spanju padel z mostu in brez bolečin končal v deroči Soči. Toda zjutraj se je z močnim mačkom zbudil na cesti, saj se je med spanjem zvrnil na napačno stran. Čeprav je Gobo veljal za vaškega posebneža, njegovi nasveti o iskanju predmetov in o varnosti pri tem delu še danes koristijo domačim zbiralcem. Kobaridcem je zapisan v srcih kot poosebljen spomin na trpljenje vojakov in na težko življenje na opustošeni zemlji, ki jo je za seboj pustila vojna. Zato je Muzejska zbirka Poti umika pri Kobaridu 1917 posvečena tudi njemu. il seguente. Un giorno egli decise che era stufo di vivere. La sera si sdraio sul parapetto del ponte di Napoleone a Kobarid. Era ancora piu ubriaco del solito. Pensava che sarebbe caduto dal ponte durante il sonno e sarebbe morto senza soffrire nell'impetuoso fiume Isonzo, ma la mattina si sveglio sulla strada con una forte sbronza. Egli, infatti, era caduto sul lato sbagliato. Sebbene Gobo fosse un abitante del luogo un po' stravagante, i suoi consigli per cercare reperti e quelli legati alla sicurezza durante queste ri-cerche erano molto utili e gli abitanti del luogo li adoperano ancora oggi. Egli viene ricordato dagli abitanti di Kobarid come il simbolo delle sofferenze dei soldati e della vita difficile che li aspettava dopo la guerra, in una terra devastata. Per questo motivo la collezione "La ritirata di Caporetto 1917" é dedicata anche a lui. 76 MUZEJSKA ZBIRKA POSOČJE 1915-1917 / LA COLLEZIONE MUSEALE POSOČJE 1915-1917 Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Karla Kofol, Renata Lapanja, Matic Volarič, Barbara Ivančič Kutin Matic Volarič Idrsko 29, 5222 Kobarid, Slovenija / Slovenia +386 (0)51 302 239 matic.volaric@gmail.com Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Zbirateljska pot Ivana Šavlija, ustanovitelja zbirke, se je začela v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je v kotu domačega skednja odkril železno avstrijsko peč. Radovednost in raziskovalna žilica sta ga nato vodila do vedno novih odkritij in zbirka predmetov, ki so danes razstavljeni v gospodarskem poslopju, se je iz leta v leto večala. Dolgo časa so ga zanimale in privlačile predvsem ostaline prve svetovne vojne, spotoma pa je na svojih poteh po Kobariškem in Tolminskem zbral še številne druge predmete. V njegovi zbirki so tako danes tudi raznovrstno kmečko orodje, po-sodje in drugi predmeti za vsakdanjo rabo, stare fotografije, knjige, dokumenti in pisma, dragoceni osebni predmeti, pa tudi cestne označbe in različne table, ki jim je tok zgodovine odvzel nekdanjo veljavo in pomen. Zbrano gradivo, katerega nastanek v nekaterih primerih sega vse do sredine 19. stoletja, je urejeno in razstavljeno po več vsebinskih sklopih. ®idrsko v.: Ivan Šavli, il propietario della collezione, inizio a raccogliere materiale negli anni Settanta del Novecento, in seguito al ritrovamento fortuito, in un angolo del proprio fienile, di una stufa austriaca in ferro. La curiosità e il desiderio di ricerca lo portarono poi ad altre scoperte che negli anni arricchirono la collezione di oggetti esposti nei fabbricati rurali. Per lungo tempo s'interessà soprattutto del materiale bellico risalente alla prima guerra mondiale, ma durante le sue visite delle zone di Kobarid e di Tolmin la sua attenzio-ne di collezionista fu attratta anche dagli attrezzi contadini, dal vasellame e dagli oggetti legati alla vita quotidiana: vecchie fotografie, libri, documenti, lettere, preziosi oggetti personali, in-dicazioni stradali e varie insegne, oggetti relegati dalla storia al dimenticatoio. Il materiale, che in alcuni casi risale anche alla metà dell'Ottocento, è ben ordinato ed esposto per temi. 77 PLUG za pletje in obsipavanje koruze in krompirja. Po prvi svetovni vojni sta ga izdelala domača mojstra iz Idrskega, zaradi redkosti in inovativnosti pa je bil do začetka strojne obdelave namenjen skupni vaški uporabi. ARATRO per l'estirpatura delle erbacce e per rompere e smuovere la superficie del terreno per la coltivazione del mais e delle patate. Questo esemplare è uscito, dopo la prima guerra mondiale, dall'officina di due artigiani di Idrsko. L'a-ratro, raro e innovativo, fu usato dall'intera comunità del villaggio. m NAPRAVA, spravljena v lesenem zaboju, je bila med prvo svetovno vojno last italijanske vojske. Uporabljali so jo za nastavitev časa eksplozije 65-milimetr-skih šrapnelov. CONGEGNO conservato in una cassa di legno. Lo strumento era usato dall'eser-cito italiano, durante la prima guerra mondiale, per la regolazione del tempo di esplosione degli shrapnel da 65 mm. Uji rO N T v v, i:. A DH-.ÁTORI MASNI PRIBOR Ivan Šavli pripoveduje: OGGETTI PER LA CELEBRAZIONE EUCARISTICA Ivan Šavli racconta: Predmeti, ki so meni osebno najdražji, so flaški-ca za žegnano vodo, zvonček, majhen svečnik in majhen kovinski krožniček za obhajilo. Vse sem našel v kotanji, zaraščeni s koprivami, na planini Mederje. Gotovo so bili last vojnega ku-rata. Strohnjen in ožgan les naokoli pa so bili najbrž ostanki kapelice ali kuratovega spalnega prostora. Najdbe poklicnih in osebnih predmetov vojakov so vselej čustven dogodek. Človek začne ob njih razmišljati o usodah posameznikov, ki jih je vojna odtrgala od svojih bližnjih in jih proti njihovi volji pogoltnila v svoj krut in neusmiljen vrtinec. Gli oggetti che preferisco sono una bottiglietta per l'acqua santa, un campanello, un piccolo candelabro e un piattino di metallo per l'eucaristia. Ho trovato tutto questo in una buca coperta di ortiche sul pascolo Mederje. Sicuramente appar-tenevano a un cappellano militare. Il legno de-composto e bruciacchiato che si trova li intorno fa pensare che si trattasse dei resti di una piccola cappella, oppure di uno spazio in cui dormiva il cappellano. Il ritrovamento di oggetti personali, oppure professionali dei soldati è sempre un evento emozionante. Inizi a pensare alle sorti degli individui che la guerra portó via dai propri cari e che contro la loro volontà li risucchió in un vortice spietato. 79 MUZEJSKA ZBIRKA MAZORA BREGINJ / LA COLLEZIONE MUSEALE MAZORA BREGINJ Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Karla Kofol, Marko Grego, Renata Lapanja, Matic Volarič, Barbara Ivančič Kutin Zdravko Mazora Breginj 81a, 5223 Breginj, Slovenija / Slovenia +386 (0)51 356 507, +386 (0)5 384 98 80, +386 (0)5 384 98 06 zmazora@gmail.com www.prohereditate.com/sl/mazora/ Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Družinska muzejska zbirka Mazora sodi med najstarejše in najobsežnejše tovrstne zbirke v Posočju. Hrani okrog 5.000 kosov raznovrstnega gradiva. Med njimi so različni kovanci, najdeni ob zaraslih stezah in poteh, kosi hišne opreme iz nekdanjih breginjskih domov, mejne označbe, napisne table, orožje in drugi predmeti, ki pričajo o burni preteklosti tega obmejnega območja, ter številna orodja, naprave, osebni premeti, oblačila, knjige in druge drobnarije, ki so spremljale, lajšale in bogatile življenje nekdanjih prebivalcev Breginja in okoliških vasi. Številnim predmetom se v zadnjem obdobju pridružujejo tudi zapisi izginjajočih narečnih besed, receptov breginjskih jedi ter ustnega izročila Breginjskega kota. V skrbno in premišljeno urejenem muzeju družine Mazora so nov dom torej našli številni predmeti in zapisi, ki bi v popotresni obnovi in ob naglem napredku sicer končali na odpadu. Vsak skriva zanimivo zgodbo, ki priča o skromni, a pestri in kulturno bogati preteklosti Breginjskega kota. La collezione Mazora, una delle più antiche e vaste collezioni familiari della Valle dell'Ison-zo, custodisce circa 5.000 oggetti di ogni tipo. Essa vanta varie monete trovate lungo i sentieri abbandonati, pezzi di arredamento provenienti dalle case di Breginj, indicazioni confinarie, insegne, armi e altri oggetti che testimoniano il passato turbolento di quest'area di confine. La raccolta comprende numerosi attrezzi, strumenti di lavoro, oggetti personali, abiti, libri e altre cose che in passato accompagnavano, facilitava-no e arricchivano la vita degli abitanti di Breginj e dei villaggi vicini. Recentemente il curatore della raccolta ha iniziato a occuparsi anche della ricerca del patrimonio dialettale che sta scompa-rendo, annotando anche le ricette dei piatti tipici di Breginj e le tradizioni orali del Breginjski kot. Presso il museo, accuratamente ordinato, sono dunque custoditi numerosi oggetti che erano de-stinati a scomparire durante la ricostruzione post sismica, periodo contraddistinto da un veloce svi-luppo. Ognuno di essi cela una storia interessante e testimonia il passato umile ma culturalmente vario e ricco della zona del Breginjski kot. 80 WAZICK OTROŠKI VOZIČEK S PORCELANASTO PUNČKO. V dar ga je od svoje gospodinje dobila domačinka, ki je v času Avstro-Ogrske kot služkinja delala pri premožni nemški družini. CARROZZELLA CON BAMBOLA DI PORCELLANA. Un'abi-tante del luogo che nel periodo asburgico lavorava come domestica presso una famiglia benestante tedesca lo ricevette in dono dalla propria padrona. KOMPLET PRVE POMOČI je bil do italijanske zasedbe del opreme avstrijske kasarne v Breginju. LA CASSETTA PRONTO SOCCORSO faceva parte, fino all'occupazione italiana, dell'equipaggiamento della caserma austriaca ubicata a Breginj. 81 KOSPE (OKOVANI ČEVLJI Z LESENIM PODPLATOM) KOSPE (SCARPE FERRATE CON LA SUOLA IN LEGNO) Valentin Mazora pripoveduje: Bilo je takoj po vojni, vsega je manjkalo, čevljev pa se sploh ni dobilo. Veliko ljudi si je samo izdelalo košpe (okovane čevlje z lesenim podplatom). Jaz sem bil takrat pastir, star devet let, in sem pasel bos. Ko me je zeblo v noge, sem, tako kot tudi drugi bosi pastirji, stopil v topel kravjek, da sem se pogrel. Na pašniku je bilo veliko trnja in kompave, zato sem imel vedno polne noge trnov. Pa mi je stari oče sam naredil košpe, da bi jih imel za na pašo. Žal pa so mi bili preozki, močno so me žulili, zato sem jih več nosil obešene čez ramo kot na nogah. Prav zato so tako lepo ohranjeni. Žena jih je pozneje med pospravljanjem stare šare dvakrat vrgla v smeti in po naključju sem jih dvakrat še pravočasno rešil in jih dvakrat prinesel nazaj domov. Zdaj so varno shranjeni v vitrini muzeja kot dragocen spomin na starega očeta. Valentin Mazora racconta: Dopo la guerra tutto mancava e le scarpe erano perfino introvabili. Molte persone facevano da sole le kospe (scarpe ferrate con la suola di le-gno). In quel periodo io avevo nove anni e facevo il pastore. Camminavo scalzo. Quando sentivo freddo, mettevo i piedi nella vaccina calda per ri-scaldarli. Al pascolo c'erano molte spine e carline e per questo avevo sempre i piedi pieni di spine. Il nonno mi fece le kospe per poter andare con loro al pascolo. Purtroppo erano troppo strette e mi stringevano, per questo le portavo più spesso appese sulle spalle che ai piedi e sono rimaste ben conservate fino a oggi. Mia moglie le ha buttate via due volte, ma per caso sono riuscito a salvarle in tempo e a riportarle a casa. Adesso sono custodite nella vetrina del museo come un prezioso ricordo di mio nonno. 82 MUZEJSKA ZBIRKA STOL 1915-1917 / LA COLLEZIONE MUSEALE STOL 1915-1917 Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Karla Kofol, Renata Lapanja, Matic Volarič, Barbara Ivančič Kutin Zdravko Marcola Breginj 5, 5223 Breginj, Slovenija / Slovenia +386 (0)5 384 97 87, +386 (0)41 459 219 info@sportland.si Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Breginj ■ v- Zbirka, katere ustanovitelj je Zdravko Marcola, je začela nastajati okrog leta 1999 in danes šteje okrog 1.500 predmetov. V začetku je lastnik zbiral predvsem predmete, povezane s prvo svetovno vojno, ki jih je v zbirki še vedno največ, pozneje pa jim je dodal tudi primerke kmečkega, čevljarskega in mizarskega orodja in drugih predmetov za vsakdanjo rabo. Večina zbranega in razstavljenega gradiva prihaja z bližnjih bojišč prve svetovne vojne in z območja Breginjskega kota, nekateri etnološki predmeti pa so darilo ali del družinske dediščine. Muzej je urejen v prizidku lastnikove stanovanjske hiše. Čeprav zbirka po številu razstavljenih predmetov ne sodi med največje, je v njej kar nekaj posebnosti in rari-tet. Zanimiva je predvsem za ljubitelje in preu-čevalce ostalin prve svetovne vojne, ki bodo na razstavi našli tako nekaj redkih kosov orožja kot tudi številne drobne osebne predmete vojakov, ki so se v začetku 20. stoletja zadrževali in bojevali v Posočju. Gli inizi della collezione fondata da Zdravko Marcola risalgono al 1999. Oggi essa custodi-sce circa 1.500 oggetti. All'inizio il fondatore col-lezionava soprattutto oggetti bellici risalenti alla prima guerra mondiale. Ancor oggi questi ultimi rappresentano la maggior parte del materiale. In seguito la raccolta fu arricchita con strumenti e attrezzi usati dai contadini, dai calzolai e dai falegnami e con altri oggetti di uso quotidiano. La maggior parte del materiale esposto proviene dai luoghi vicini alle zone di battaglia e dall'area del Breginjski kot. Alcuni oggetti etnologici sono frutto di donazioni, oppure fanno parte dell'ere-dità di famiglia. Il museo è allestito in un edificio costruito accanto alla casa del proprietario. Seb-bene la collezione per numero di oggetti esposti non sia delle maggiori, vanta alcune specificità e rarità. Essa è interessante soprattutto per gli appassionati e gli studiosi dei reperti della prima guerra mondiale, che avranno l'occasione di ammirare alcuni rari esemplari di armi e picco-li oggetti personali dei combattenti sul fronte dell'Isonzo. 83 BRCULET KOVINSKA ZAPESTNICA. Ročno izdelana, najverjetneje iz obroča granate. Našli so jo na enem od soških bojišč prve svetovne vojne. Na njej sta vgravirani začetnici R. C. in letnica 1917. BRACCIALETTO DI METALLO. Fatto a mano, probabilmente usando il cilindro di una granata. Trovato in uno dei luoghi in cui si svolsero le battaglie della prima guerra mondiale. Su di esso sono incise le iniziali R. C. e l'anno 1917. AMERIŠKA ČELADA. Pripadala je ameriškemu vojaku 88. pehotne divizije Blue Devils, ki je po koncu druge svetovne vojne nadzirala nedorečeno kopensko mejo med Jugoslavijo in Italijo. ELMETTO AMERICANO appartenente a un solda-to americano dell'88a divisione di fanteria Blue 84 REVOLVER BODEO REVOLVER BODEO Zdravko Marcóla pripoveduje: Zdravko Marcóla racconta: Med prvo svetovno vojno so se italijanski oficirji pod večer radi ustavili v enem od breginjskih vinotočev in kaj spili. Med tem so si odpasali revolverje in jih odložili na okensko polico. To so opazili vaški fantiči. Brat mojega starega očeta je s police izmaknil italijanski revolver bodeo in ga skril doma. Italijanska vojaška policija je še nekaj dni preiskovala krajo, toda odrasli niso vedeli nič, fantalini pa so seveda molčali. Zgodba je prišla na dan šele po vojni in se je še dolgo pripovedovala po vasi. Revolver pa je ostal v domači hiši vse do danes in je v zbirki kot dragocen spomin na prednike. Durante la prima guerra mondiale i soldati italiani usavano fermarsi la sera in una delle cantina di Breginj per bere qualcosa. In quelle circostanze si toglievano i revolver e li mettevano sul davan-zale. Questo fu notato dai ragazzini del luogo. Il fratello di mio nonno prese il revolver italiano bodeo e lo nascose in casa. La polizia militare italiana si occupó di questo furto ancora per al-cuni giorni, ma gli adulti non sapevano niente e i ragazzini ovviamente tacevano. La storia divenne nota solo dopo la fine della guerra e gli abitanti del luogo se ne ricordavano spesso. Il revolver è rimasto in casa fino ai giorni nostri. Fa parte della collezione come un ricordo prezioso dei nostri antenati. NADIŠKE DOLINE LE VALLI DEL NATISONE Živa Gruden Matajur je simbol Nadiških dolin. Na vrhu stoji koča Planinske družine Benečije. In cima al Matajur, simbolo delle Valli del Natisone, e situato il rifugio della Planinska družina Benečije. Doline reke Nadiže, v katero se stekajo Aborna, Kozica in Erbeč, se pahljačasto odpirajo severovzhodno od Čedada proti Soški dolini, od katere jih v severnem delu ločijo grebeni Mije, Matajur-ja (1.642 m) in Kolovrata, medtem ko se južni del spušča proti mejni reki Idriji. Prebivalstvo dolin govori večinoma nadiško narečje, ki pripada primorski narečni skupini, v novejšem času pa se tudi zaradi priseljevanja slovenska govorica marsikje umika italijanščini. O prazgodovinski naselitvi pričajo nekatera najdišča (npr. votlina pri Bjarču), prisotnost Rimljanov dokazujejo krajevna imena na dnu doline (npr. Ažla, Petjag), o preseljevanjih Langobardov in za njimi Slovanov pa govorijo tudi pisni viri (Pavel Diakon). Starejšo zgodovino tega območja zaznamuje pripadnost oglejskemu patriarhatu od Le Valli del Natisone e dei suoi affluenti (Al-berone, Cosizza ed Erbezzo) si aprono a ven-taglio a nord-est di Cividale del Friuli, verso la Valle dell'Isonzo, dalla quale le separano a nord le cime del Mia, del Matajur (1.642 m) e del Kolovrat, mentre la parte meridionale scende verso il fiume ludrio, che segna il confine tra l'Italia e la Slovenia. La popolazione parla per la maggior parte il dialetto natisoniano, che è parte del gruppo dialettale del Litorale (Primorska), ma in tempi più recenti, anche a seguito dell'arrivo d'immigrati, lo sloveno ha in molti casi lasciato il posto all'italiano. Gli insediamenti preistorici sono testimoniati da diversi siti archeologici (per es. dal riparo di Biarzo), la presenza romana si rileva da al-cuni toponimi del fondovalle (per es. Azzida, 87 Kozolec na Jelini (Mojca Ravnik, 1996, arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU). Rastrelliere per il fieno a Jellina (Mojca Ravnik, 1996, archivio dell'Istituto Etnografico Sloveno ZRC SAZU). leta 1077 do 1420, ko so ti kraji prešli pod oblast Beneške republike. Prav Beneška republika je dala ime širšemu območju Beneške Slovenije ali Benečije in se usidrala v zavest prebivalstva, saj je v zameno za varovanje mejnih prelazov tem krajem pustila upravno in sodno avtonomijo. Slednja se je izražala v delovanju 36 sosednij, povezanih v dve večji enoti, landarsko in mersko. Vsi župani so se enkrat letno zbrali pri cerkvici sv. Kvirina v Špe-tru, kjer je potekal veliki "arengo". Avtonomna ureditev, po kateri je bila "Sclavania" ločena od nižinske Furlanije in oproščena plačevanja dajatev osrednji upravi, je zagotovo prispevala k ohranjanju jezikovnih in kulturnih značilnosti. Ko je Beneška republika leta 1797 propadla, jo je nasledila Avstrija, ki je z izjemo časa Napoleonove italijanske kraljevine (1805-1814) te kraje upravljala vse do leta 1866, ko so prešli pod Kraljevino Italijo. Avstrijska oblast je ukinila nekdanje oblike avtonomije, Nadiške doline so upravno vseskozi ostajale vezane na Furlanijo in romansko soseščino, edino vasi Breginj, Robidišče in Livek so bile upravno in nato od leta 1866 tudi politično povezane s Soško dolino. Ponteacco), l'arrivo dei Longobardi e in seguito degli Slavi è invece documentato da fonti scritte (Paolo Diacono). La storia più antica di questo territorio è caratterizzata dall'appartenenza al Patriarcato di Aquileia dal 1077 al 1420, quando passô alla Repubblica di Venezia. Proprio la Repubblica di Venezia diede il nome alla Slavia veneta (Beneška Slovenija) e se-gnô profondamente l'identità della popolazione. In cambio del controllo dei passi di confine poté, infatti, avere autonomia amministrativa e giudi-ziaria: trentasei vicinie erano riunite nella banca di Antro e in quella di Merso. Una volta all'anno tutti i decani (župani) si riunivano presso la chie-setta di S. Quirino a S. Pietro al Natisone, dove si svolgeva l'arengo. Questa forma di autonomia determinó la separazione della Sclavonia dalla pianura friulana e l'esenzione dal pagamento delle tasse e senza dubbio contribuí anche alla conservazione della sua specificità linguistica e culturale. Dopo la fine della Repubblica di Venezia (1797) subentrô l'Austria, che governô questo territorio, tranne che nel periodo napoleonico (1805-1814), fino al 1866, quando entró a far parte del Regno d'Italia. Il potere austriaco sop-presse l'autonomia, le Valli del Natisone rimasero amministrativamente sempre legate al Friuli e all'area romanza. Soltanto i paesi di Breginj, Robedišče e Livek, dapprima dal punto di vista amministrativo e dopo il 1866 anche da quello politico, furono uniti alla valle dell'Isonzo. Malgrado qualcuno avesse visto nel nuovo Regno d'Italia l'erede della Repubblica di Venezia, tutte le attese di una maggiore libertà furono frustrate. Al contrario, nel suo impegno di uni-ficazione del territorio statale, il Regno d'Italia diede avvio a un programma d'italianizzazione, in particolare tramite una capillare organizzazione del sistema scolastico, il divieto dell'uso dello sloveno negli ambiti più prestigiosi (per es. nella 88 Čeprav je v novorojeni Italiji marsikdo videl naslednico Beneške republike, se pričakovanja o večji svobodi niso uresničila; nasprotno, v svojih prizadevanjih za poenotenje državnega ozemlja je italijanska kraljevina takoj začela izvajati program poitalijančevanja slovenskega prebivalstva, predvsem s kapilarno organizacijo italijanskega šolstva ter zaviranjem rabe slovenskih govorov v javnosti, na primer pri katehezi, in povezovanja z avstrijskimi Slovenci. Pritisk se je nato še izostril v času fašističnega režima in se nadaljeval tudi po koncu druge svetovne vojne, ko so tajne službe onemogočale predvsem porajajoče se oblike organiziranega življenja slovenske skupnosti. Vojne vihre 20. stoletja so Nadiške doline preživljale nekoliko odmaknjeno, v prvi svetovni vojni kot zaledje soške fronte in pot umika italijanske vojske po kobariškem porazu, v drugi kot prizorišče manjših spopadov med nemškim okupatorjem in partizanskimi enotami. Več domačinov se je pridružilo slovenskim partizanom, nekateri pa so vstopili v italijanske, predvsem garibaldinske enote. V obeh vojnah so bili mnogi mobilizirani kot alpinci. Za Nadiške doline je 20. stoletje tudi čas najmočnejšega izseljevanja. Že prej je bilo razvito guziranje, sezonsko krošnjarjenje zlasti po avstrijskih deželah, ki je vsaj delno zaustavilo čezmorska izseljevanja pred prvo svetovno vojno. Po njej so se prebivalci izseljevali v Severno in Južno Ameriko in tudi v notranjost Italije. Po drugi vojni so se izseljenski tokovi usmerili še v evropske države, predvsem v Belgijo, Francijo in Švico. Demografski podatki kažejo velik upad prebivalstva (z okrog 18.000 leta 1920 na današnjih 6.000). V drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja so za stike z osrednjo Slovenijo in rabo slovenščine skrbeli predvsem duhovniki, na primer z razširjanjem knjig Mohorjeve družbe. V 50. leta 20. stoletja sodita začetek izhajanja časopisa Matajur in ustanovitev Kulturnega društva Ivan Trinko v Čedadu, v 70. letih pa je z nastankom catechesi) e ponendo ostacoli ai rapporti con gli sloveni austriaci. La pressione si acuí durante il periodo fascista e proseguí anche dopo la seconda guerra mondiale, quando organizzazioni segrete crearono impedimenti soprattutto alle forme nascenti di attività organizzate della comunità slovena. Le Valli del Natisone vissero le guerre del Novecento in modo relativamente distaccato: nella prima guerra mondiale come retrovie del fronte dell'Isonzo e come via di fuga dell'esercito italiano dopo la rotta di Caporetto, nella seconda guerra mondiale come teatro di scontri più modesti tra l'occupatore tedesco e le formazioni partigiane. Molti abitanti del luogo si unirono ai partigiani sloveni, altri entrarono a far parte delle formazioni partigiane italiane, in particolare della brigata Garibaldi. Durante entrambi i con-flitti molti uomini furono mobilitati nelle unità degli alpini. Nel Novecento le Valli del Natisone subirono l'emorragia provocata dall'emigrazione. In pre-cedenza, era sviluppato soprattutto il fenomeno del cosiddetto guziranje, vale a dire la pratica dell'emigrazione stagionale dei venditori ambulanti in particolare nelle regioni austriache. Questo frenó almeno in parte l'emigrazione ol-treoceano negli anni antecedenti la prima guerra mondiale. Subito dopo prese piede l'emigrazione verso i paesi del Nord, del America meridionale e all'interno dell'Italia. Dopo la seconda guerra mondiale invece il flusso dell'emigrazione si orientó verso i paesi europei, in particolare verso il Belgio, la Francia e la Svizzera. Il crollo della popolazione è testimoniato dai dati demografici (da circa 18.000 abitanti nel 1920 siamo oggi scesi a circa 6.000). Nella seconda metà dell'Ottocento e nella prima metà del Novecento i rapporti con la Slovenia centrale e l'uso dello sloveno furono prevalentemente premura dei sacerdoti, tramite 89 Procesija sv. Marka v tarčmunski župniji. Molitev pri ol-tarčku v Dušu vodi Božo Zuanella (Mojca Ravnik, 25. 4. 2008, arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU). Processione di San Marco nella parrocchia di Tercimonte. La preghiera davanti all'altare a Dus viene guidata da Božo Zuanella (Mojca Ravnik, 25/4/2008, archivio dell'I-stituto Etnografico Sloveno ZRC SAZU). drugih društev prišlo do beneškega kulturnega preporoda. Organizirali so se tudi izseljenci, najprej v Švici. Danes je v Nadiških dolinah živahno kulturno življenje (pevski zbori in glasbene skupine, gledališče, postaja Topolove, SMO - Slovensko multimedialno okno), ki se kaže tudi v bogastvu dvojezičnih in narečnih izdaj. Od leta 1984 pa je z dvojezično šolo v Špetru poskrbljeno za slovensko izobraževanje. Zbirke, vključene v projekt ZBORZBIRK, prikazujejo elemente ljudske kulture, ki so se ohranili do danes in pričajo o nekdanjem načinu življenja ter bogastvu šeg in navad. To so Zbirka Elia Qua-lizze - Kaluta v Gnidovci, Zgodovinski muzej Balus v Gorenjem Tarbilju, Grablje v centru Vartača v Tarčmunu, Kovačija v Mašerah, Muzej varha Ma-tajura v Gorcovi hiši v Mašerah, Rakarjev hram v Bijačah, Muzej blumarjev in vasi v Čarnem Varhu, Občinska kmečka zbirka v Trinku, Zbirka Marine Cernetig v Petjagu, virtualna zbirka Cieglici v Očnem Bardu, Zbirka Ricarda Ruttarja v Vidmu in Zbirka Odda Lesizze v Čedadu. ad esempio la diffusione delle pubblicazioni della società di S. Ermacora (Mohorjeva druzba). Negli anni Cinquanta del Novecento sono stati fondati il giornale Matajur e il circolo di cultura Ivan Trinko di Cividale del Friuli, mentre negli anni Settanta c'è stata la cosiddetta rinascita culturale della Slavia, segnata dal sorgere di altre associazioni. In quel periodo si sono organizzati anche gli emi-grati, in primo luogo in Svizzera. Oggi le Valli del Natisone sono caratterizzate da una vivace vita culturale (cori e gruppi musicali, teatro, Stazione Topolô, SMO - Finestra multimediale slovena). Lo testimoniano la ricca produzione editoriale bilingue e quella in dialetto sloveno. Dal 1984 la scuola bilingue di S. Pietro al Natisone offre anche la possibilità di accedere all'istruzione in lingua slovena. Le collezioni inserite nel progetto ZBORZBIRK presentano elementi di cultura popolare, che si è mantenuta fino a oggi e testimonia la vita di un tempo e la ricchezza delle tradizioni locali: la collezione di Elio Qualizza - Kalut a Gnidovizza, il Museo storico Balus a Tribil superiore, i Rastrelli nel Centro visite Vartacia a Tercimonte, la Bot-tega del fabbro a Masseris, il Museo del Matajur nella casa dei Gorcovi a Masseris, la Casa Raccaro a Biacis, il Museo dei blumari e del paese a Mon-tefosca, la Casa rurale del territorio a Trinco, la collezione di Marina Cernetig a Ponteacco, la Collezione di santini a Oznebrida, la Collezione di Riccardo Rutar a Udine e la Collezione di Oddo Lesizza a Cividale del Friuli. 90 VIRI IN LITERATURA O OBMOČJU: FONTI E BIBLIOGRAFIA SULL'AREA: Dapit, Roberto 1995 La Slavia friulana: lingue e culture. Resia, Torre, Natisone: bibliografia ragionata / Beneška Slovenija: jezik in kultura. Rezija, Ter, Nadiža: kritična bibliografija. Cividale/Čedad - San Pietro al Natiso-ne/Špeter: Circolo culturale/Kulturno društvo »Ivan Trinko« - Cooperativa/Zadruga »Lipa«. Petricig, Paolo (ur.) 2000 Valli del Natisone Nediške Doline - Ambiente, Cultura popolare, Arte, Tradizioni popolari, Lingua, Storia. San Pietro al Natisone: Cooperativa Lipa editrice. Podrecca, Carlo 1884 Slavia Italiana. Cividale, tip. Fulvio (ponatis 1977). Trst: Založništvo tržaškega tiska. Rutar, Simon 1899 Beneška Slovenija: prirodoznanski in zgodovinski opis (ponatis Čedad - Cividale del Friuli, Združenje - Associazione Evgen Blankin, 1998). Ljubljana: Matica Slovenska. Tomasetig, Ada 2011 Od Idrije do Nediže - Benečija = Dal Judrio al Natisone - Slavia Friulana (zbirka Miti, fiabe e leggende del Friuli storico). Chiandetti: Istituto di ricerca Achille Tellini. Trinko, Ivan 1980 Beneška Slovenija - Hajdimo v Rezijo. Celje: Mohorjeva družba. 91 ZBIRKA ELIA QUALIZZE - KALUTA / COLLEZIONE DI ELIO QUALIZZA - KALUT Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Marina Cernetig, Barbara Ivančič Kutin, Andrej Furlan, Mojca Terčelj Elio Qualizza je začel zbirati predmete po naključju, ob obnovi domače hiše. Zaradi zbirateljske strasti je v nekdanjem gospodarskem poslopju uredil zbirko predmetov, ki pričajo o materialni kulturi in načinu življenja v vaseh. Povezani so predvsem z vsakdanjim življenjem, gospodinjstvom, delom, izseljevanjem in vojnami. Ko so ljudje izvedeli za njegov konjiček, so mu veliko predmetov tudi podarili. Večina jih je bila zbrana po potresu v Furlaniji leta 1976. Elio Qualizza - Kalut Gnjiduca / Gnidovca / Gnidovizza, 33040 Sriednje / Srednje / Stregna (UD), Italija / Italia + 39 340 270 49 15 isk.benecija@yahoo.it Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Elio Qualizza ha iniziato a collezionare oggetti quasi per caso, durante la ristrutturazione della propria casa. La passione per il collezio-nismo l'ha portato a sistemare la raccolta degli oggetti nell'edificio che un tempo veniva usato come fabbricato rurale. Gli oggetti testimoniano la cultura materiale e la vita di paese e sono con-nessi alla vita quotidiana, alle faccende domestiche, al lavoro, all'emigrazione e alle guerre. Molti oggetti gli sono stati donati dalle persone che hanno saputo della sua passione. La maggior parte di essi é stata raccolta dopo il terremoto che ha colpito il Friuli nel 1976. VALiZA Kovček z napisanim verzom pesmi o slovesu izseljencev od doma. To je le eden od številnih predmetov, ki pripovedujejo o izseljevanju domačinov v belgijske rudnike, kjer je delal tudi zbiralec. I versi di una canzone popolare riportati sulla valigia esprimono l'angoscia dell'emigrante che deve abbando-nare la propria terra. Questo e uno dei tanti oggetti che ricordano il fenomeno dell'emigrazione verso le miniere del Belgio, in cui ha lavorato anche il collezionista. 92 Zbirka Elia Qualizze - Kaluta z bogatim in pestrim naborom predmetov. La collezione di Elio Qualizza - Kalut, molto varia e ricca di oggetti. VINARSTVO V GNIDOVCI Elio Qualizza - Kalut pripoveduje: LA PRODUZIONE VITIVINICOLA A GNIDOVIZZA Elio Qualizza - Kalut racconta: Starih reči smo imeli že sami veliko doma, po potresu leta 1976, ko so ljudje začeli veliko metati proč, pa sem začel to zbirati. Nekateri so mi kar k hiši nosili. Se je nabralo veliko: srpi, kose, grabje (grablje) in veliko drugega orodja, pa kotli za polento, razna posoda, kolovrati ... Imam tudi veunike (velnike) za pšenico, mlatilnico in druge makine (stroje). Je tudi skoraj vse, kar so potrebovali za vinogradništvo. Okoli Gnidovce je bilo včasih ogromno venik (trt), vse je bilo očejeno (počiščeno), zdaj je pa sem gozd! V vasi je bilo A casa nostra custodivamo da sempre molti og-getti antichi, dopo il terremoto del 1976, quando le persone buttavano via le cose vecchie, ho invece iniziato a collezionarli. Alcune persone portavano gli oggetti direttamente a casa nostra. In questo modo ho raccolto molte cose: martelli, falci, rastrelli e altri arnesi, pentoloni per fare la polenta, varie pentole, arcolai... Ho anche delle veunike (macchine per rimuovere le erbacce dal grano), una trebbiatrice e altre macchine. Ho anche tutto l'occorrente per la viticoltura. In 93 takrat 250 ljudi, danes pa jih je samo še 15. Moj oče je bil velik kmet, pridelali smo 30 hektolitrov vina. Najprej smo imeli amerikana (sorta trte), potem so ga cepili in naredili merlot. Ta je dal več in boljše vino, pa še močnejši je bil, saj je dosegel 12 gradov, amerikan pa samo osem ali devet. Nekaj smo imeli tudi belega, mavrin in rebulo. Vino smo prodajali oštirjem, oni pa potem naprej. Ko je bila vendemija (trgatev), smo imeli delavce, da smo pobrali okoli 40 kvintalov (stotov) grozdja, ga v koših znosili domov, dali v čebre in ga z nogami zmeštrali (pretlačili); po dva sta ga v čebru peštala (tlačila). Ta velike čebre so naredili kar v kleti, saj so bila vrata premajhna, da bi jih notri spravili. Potem smo to pokrili s platnom in pustili, da je zavrelo. Vino smo potem natočili v alumnijaste šeglote (vedra) in ga pretočili v sode. Na koncu smo sprešali še tropine. Največji sod - še zdaj ga imam v kleti - je tako velik, da so ga morali podreti in v kleti še enkrat narediti. Drži deset kvintalov. Drugi sodi so bili precej manjši. Za svetega Martina smo vino pretočili, da ni bilo notri fonde (usedline): ta čedne (bistro) smo kladli (dajali) v sod, iz gošče pa smo skuhali še tropinsko žganje. passato intorno a Gnidovizza c'erano molte viti, era tutto curato, oggi invece c'é solo il bosco! Allora nel paese eravamo duecentocinquanta persone, oggi invece siamo rimasti in quindici. Mio padre era un contadino con molti terreni. Ogni anno producevamo trenta ettolitri di vino. All'inizio coltivavamo la varieta di vite amerikan, dopo invece abbiamo fatto l'innesto per produrre il merlot, che era un vino migliore e piu forte poiché raggiungeva 12 gradi, mentre il vino amerikan solo 8, oppure 9 gradi. Avevamo anche del vino bianco, il mavrin (un vino antico) e la ribol-la. Vendevamo il vino alle osterie. Quando c'era la vendemmia, i lavoratori raccoglievano circa 40 quintali di uva, che veniva portata a casa con i cesti, messa nelle tinozze e pigiata con i piedi. Si occupavano della pigiatura nelle tinozze due persone per volta. Le tinozze piu grandi venivano costruite direttamente in cantina, dato che le porte erano troppo piccole per portarle dentro. In seguito le tinozze venivano coperte con una tela e il contenuto veniva lasciato a fermentare. In seguito il vino veniva versato nei secchi di al-luminio e poi nelle botti. Alla fine si pressavano le vinacce. La botte piu grande, la quale poteva contenere ben 10 quintali, era cosí grande che abbiamo dovuto smontarla per poi rifarla nella cantina. Le altre botti erano molto piu piccole. In occasione della festa di San Martino usavamo travasare il vino per eliminare il fondo: il vino limpido veniva messo nelle botti, il fondo veniva invece usato per fare l'acquavite. Slamoreznica, ena od makin (strojev) v zbirki. Attrezzo per falciare il fieno, uno degli attrezzi della collezione. 94 ZGODOVINSKI MUZEJ BALUS / MUSEO STORICO BALUS Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Marina Cernetig, Barbara Ivančič Kutin, Andrej Furlan, Giulia Crisetig, Maria Giulia Pagon Matteo Balus Gorenji Tarbij / Gorenji Tarbilj / Tribil superiore, 33040 Sriednje / Srednje / Stregna (UD), Italija / Italia + 39 328 416 49 20 matteobalus@libero.it Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Zasebno zbirko Mattea Balusa, ki je na ogled od septembra 2008, sestavljajo predmeti in dokumenti o prvi svetovni vojni v Nadiških dolinah. Cilj muzeja je ohraniti spomin na ljudi, ki so se na tem ozemlju tudi proti svoji volji častno in spoštljivo bojevali med seboj. Razstavljeni so osebni in vojni predmeti obeh vojsk, ki so jih našli na tem območju, reprodukcije fotografij in stari dokumenti. Med razstavljenim gradivom je tudi nekaj fotografij kralja Viktorja Emanuela III. med njegovim obiskom v Nadiških dolinah. La collezione privata di Matteo Balus, inaugura-ta nel settembre del 2008, raccoglie oggetti e documenti sulla prima guerra mondiale nel territorio delle Valli del Natisone. Lo scopo del museo é di ricordare gli uomini che contro la propria volonta si fronteggiarono con onore e rispetto in queste zone. Sono esposti oggetti personali e di guerra, i quali appartenevano a entrambi gli eserciti e sono stati ritrovati in zona, riproduzioni di foto e documenti d'epoca. Tra i vari reperti vi sono alcune fotografíe del re Vittorio Emanuele III in visita alle Valli del Natisone. GAVETA Italijanska medeninasta menažka z identifikacijsko ploščico. Gavetta italiana in ottone con targhetta identificativa del proprietario. 95 Zbirka Mattea Balusa - Mačkina ohranja spomin na prvo svetovno vojno v Nadiških dolinah. La collezione di Matteo Balus - Mačkin mantiene vivo il ricordo della prima guerra mondiale nelle Valli del Natisone. O ZAČETKIH MOJEGA ZBIRANJA Matteo Balus pripoveduje: Že ko sem bil otrok, imel sem kakih deset let, sem se začel zanimati za predmete iz prve svetovne vojne. Prva stvar v zbirki je bil bajonet, ki smo ga imeli doma na seniku. Bil je ves rjav, pa sem ga začel pucati (čistiti). Med počitnicami v poletnih taborih za otroke v Karniji smo fantje brskali po strelskih jarkih in iskali kugle (svin-čenke). Prav tam je namreč potekala prva bojna črta. Imel sem škatlo, v katero sem spravljal take najdbe. Tudi doma sem stikal po Idriji in dobil še COME HO INIZIATO A DEDICARMI AL COLLEZIONISMO Matteo Balus racconta: Ho iniziato a interessarmi ai reperti della prima guerra mondiale, quando avevo intorno ai dieci anni. Il primo oggetto della mia collezione è stata una baionetta che si trovava a casa nostra, nel fienile. Era tutta piena di ruggine e ho iniziato a pulirla. Durante le vacanze estive in Carnia noi ragazzi andavamo a cercare i proiettili nelle trincee. Durante la prima guerra mondiale i com-battimenti si erano svolti proprio in quei luoghi. 96 več kugel, šrapnelov, celo čelade. Doma pri noni sem našel tudi vojaški banjk (zaboj) za prenašanje pušk. K hiši ga je od nekod s Kanalskega prinesel še moj biznono (praded), saj se mu je zdel zelo praktičen. Moja nona ga je imela v kambrini (podstrešni sobi) za spravljanje orehov, lešnikov in graha (fižola). Prebral sem veliko knjig o prvi svetovni vojni, za vsak predmet me zanima, kako se imenuje, kje in kako se ga je uporabljalo. Hodim tudi na zbi-rateljske sejme v Slovenijo, pa tudi bolj daleč, v Milan, Firence, eno leto smo šli celo v Belgijo, ko je bilo tam srečanje zbirateljev. Na sejmih sem kupil precej lepih stvari. Dobro se spominjam svojega prvega nakupa: baterije za avstrijski radio, za katere sem odštel deset nemških mark. Zdaj predmete kupujem tudi preko interneta, nikoli pa ne prodajam ali zamenjujem. Med meni najljubšimi predmeti v zbirki je matrikola (identifikacijski listek), na kateri je še razpoznavno ime vojaka: Anvisi Michele, regimento Bologna 40. Avevo una scatola in cui mettevo i reperti trovati. Anche a casa, nel fiume ludrio andavo a cercare proiettili, shrapnel e perfino elmi. A casa di mia nonna ho trovato anche una cassa militare per trasportare i fucili. Essa era stata portata a casa nostra dalla zona di Kanal da mio bisnonno. Egli, infatti, la trovava pratica. Mia nonna la custodiva in una stanza della soffitta e la usava per conservare noci, nocciole e fagioli. Ho letto molti libri sulla prima guerra mondiale. M'interessa sapere come si chiamano i vari ogget-ti, ma anche dove e come venivano usati. Frequ-ento le fiere per collezionisti in Slovenia e anche quelle che si tengono piu lontano, a Milano, a Firenze... Una volta sono stato anche in Belgio, in occasione di un incontro di collezionisti. Alle fiere ho comprato molte cose belle. Ricordo ancora il mio primo acquisto: delle batterie per una radio austriaca per le quali ho speso 10 marchi. Adesso compro oggetti anche tramite internet. L'oggetto della mia collezione che preferisco é il biglietto identificativo su cui é ancora possibile leggere il nome del soldato: Anvisi Michele, reggimento Bologna 40. 97 KOVAČIJA / BOTTEGA DEL FABBRO Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Marina Cernetig, Barbara Ivančič Kutin, Andrej Furlan Damiano Dus Mašere / Masseris, 33040 Sovodnja / Savogna (UD), Italija / Italia + 39 0432 709 942 Mašere / Masseris h l^b ' J • ' ip muzej.matajur@gmail.com .m*,--?- U ! Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Kovačija Simoneja Dusa je na željo njegovega sina in dediča Valentina Dusa ostala taka, kot je bila v 50. letih 20. stoletja. Zadnji kovač je bil lastnikov ded Michele Dus (1889-1951). Ohranjeno je kovaško orodje, ki ga je večinoma izdelal prav Simone: kladiva, prebijači, vrezila, kovaške klešče in nakovala. Na ogled je tudi zobozdravni-ški pribor. Posebnosti sta kovinsko oblikovalo in kovaško ognjišče, kjer so segrevali kose, da so jih lahko obdelali. V kovačnici so izdelovali kovinsko orodje za vsakdanjo domačo rabo, kmečka dela in gradnjo stanovanjskih stavb. Prodajali so ga ne le okrog Matajurja, temveč tudi v obmejne kraje v Slovenijo. Il laboratorio del fabbro Simone Dus é rimasto uguale a com'era negli anni '50 del Novecento. Il merito va a Valentino Dus, che ha ereditato il laboratorio dal padre. Michele Dus (1889-1951), nonno del proprietario, fu l'ultimo fabbro. Nella collezione sono raccolti gli attrezzi del mestiere di fabbro, molti dei quali realizzati dallo stesso Simone: martelli, punzoni, bulini, tenaglie da fuoco, incudini, fino agli strumenti odontoiatria. Vi si trovano anche una forgia e una fucina, dove venivano scaldati i pezzi per essere lavorati. Nella fucina venivano realizzati tutti gli utensili in metallo che servivano quotidianamente per la casa, per i lavori agricoli e per quelli legati alla costruzione delle abitazioni. Gli utensili venivano venduti non solo nella zona del Matajur, ma anche nei paesi vicini, situati in Slovenia. Zobozdravniški pribor iz kovačije v Mašerah. Strumenti odontoiatrici del laboratorio del fabbro a Mas- 98 Kovačija v Mašerah. Interno del laboratorio del fabbro a Masseris. ZAKAJ PRAVIJO MASERCEM KONJARJI Luisa Battistig pripoveduje: PERCHE GLI ABITANTI DI MASSERIS VENGONO CHIAMATI CAVALLARI Luisa Battistig racconta: Nekoč je z Idrske planine utekel en konj. Neki mož iz Mašer ga je ušafu (našel), ko se je pasel na njegovem svetu, in ga je vzel s seboj v vas. Nekateri pravijo, da ga je imel v Valentarjovem hlevu, drugi pa da v Muhorovem hlevu. Nekega dne pa je prišel konjev gospodar in rekel tistemu, ki je ukradel konja: "Ne bo nobene škode, če mi vrneš mojega konja." Preden je gospodar odšel, je panvu (začaral) konja s palico. Tedaj je konj postal trmast kot muš (osel) in se ni ganil z mesta. Zato so ga morali velici (veliki) in močni mašerski Una volta un cavallo scappo da Idrsko. Un uomo di Masseris trovo il cavallo che stava pascolando sulla sua terra e lo porto verso il paese. Alcuni dicono che il cavallo fosse tenuto nella stalla Valentarjova, altri che fosse custodito nella stalla Muhorova. Un giorno venne il proprietario del cavallo e disse all'uomo che glielo aveva rubato: "Non ci sara alcuna conseguenza, se mi restituisci il cavallo." Prima di andarsene il padrone fece un incantesimo al cavallo. Esso divenne testardo 99 možje zadeti na ramena in ga odnesti nazaj na Idrsko planino. Ko so prišli na Prehod, preden se začno pastirski stanovi gor na Njivcah, jim je prišel naproti konjev gospodar in jim ukazal konja položiti na tla. Udaril ga je s šibco (šibico) in konj je spet začel hoditi. Mašerce pa od takrat kličejo Konjarji. come un mulo e non si sposto piu. Per questo motivo gli uomini di Masseris, grandi e forti, dovet-tero portarlo sulle spalle indietro, fino a Idrsko. Quando arrivarono a Prehod, prima di raggiunge-re gli stavoli che si trovavano a Njivice, il padrone del cavallo venne e ordino loro di metterlo a terra. Dopo, egli picchio il cavallo con un ramo ed esso inizio a camminare. Da allora in poi gli abitanti di Masseris vengono chiamati cavallari. 100 Občina Sovodnja / Comune di Savogna Center Vartača / Centro visite Vartacia, Tarčmun / Tercimonte, 33040 Sovodnja / Savogna (UD), Italija / Italia + 39 0432 709 942 muzej.matajur@gmail.com Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. zdelovanju grabelj je posvečen razstavni prostor v Centru Vartača blizu Tarčmuna, ki je znan prav po tej dejavnosti. Grabelj niso prodajali le v Furlaniji, pač pa tudi v druge dežele. Dejavnost je raziskal Daniele Trinco s pomočjo Pietra Trinca, predmete pa so za razstavo posodili lastniki gra-bljarskih delavnic v vasi. Del razstave je posvečen monsinjorju Ivanu Trinku, najvidnejši osebnosti iz občine Sovodnja. \ P • Alla fabbricazione dei rastrelli é dedicato uno spazio espositivo presso il Centro visite Vartacia nei pressi di Tercimonte, paese conosciuto proprio per la fabbricazione dei rastrelli. Essi venivano venduti non solo in Friuli ma anche in altre zone. Il lavoro di ricerca é stato svolto da Daniele e Pietro Trinco. L'esposizione é stata rea-lizzata grazie agli oggetti messi a disposizione dai proprietari dei laboratori presenti in paese. Uno spazio é dedicato a uno dei personaggi piu illustri del Comune di Savogna, a monsignor Ivan Trinko. Podpis monsinjorja Ivana Trinka. Firma di mons. Ivan Trinko. 101 ORODJE ZA IZDELOVANJE GRABIJ Orodje za izdelovanje grabelj. Attrezzi per la fabbricazione dei rastrelli. GRABLJE SMO PRODAJALI Bepa Bolovanova iz Dolenjega Tarčmuna pripoveduje: VENDEVAMO I RASTRELLI Bepa Bolovanova di Tercimonte di sotto racconta: Pri nas se je reklo pri Bolovanovih, bili smo velika družina: rajnca nona, mama, tata in deset otrok. Jaz sem bila ta deveta. Je bila mizerja (revščina), moj tata - bog mu daj nebesa - ni imel, da bi mi nove čevlje kupil, niti za obhajilo. Moje čevlje je že osem otrok nosilo, preden so prišli do mene. So bili že vsi strgani. In ker tata, se je klical Giovanni, Zanut so ga klicali, ni imel sudu (denarja), je naredil grabje (grablje). In je učil Noi eravamo una grande famiglia: c'erano mia nonna, mia mamma, mio papa e poi dieci figli, di cui io ero la penultima. Casa nostra veniva chia-mata pri Bolovanovih. Vivevamo in miseria. Mio padre - Dio lo benedica! - non poteva comprarmi delle scarpe nuove, neanche in occasione della mia prima comunione. Le mie scarpe erano gia tutte rovinate poiche erano state usate gia da ben otto bambini. Non avendo i soldi mio padre, che 102 še otroke. Je jal (rekel): "Glejte, kako delam! Če bo mizerja, boste znali delati!" In moj brat Giulio je bil ta pravi za grablje delat. So ga klical Sudat, ker je bil vedno oblečen kot v vojski. Ko si je on dal v glavo (si je zamislil), da bo naredil grablje, je šel in jih je naredil kar čez noč! Je bil mlad, je bil frišen (hiter, spreten). In naslednji dan jih je imel deset ali petnajst. In vse žuljaste roke. To je bila prava fabrika. Mi je rekel Giulio: "Če greš in grablje prodaš, ti dam za eno kikjo (žensko krilo)." Ma to ni bilo mišljeno za že zašito kikjo, ampak za blago. Je jal: "Več ko potegnem (dobim), več ti dam!" In sva šli z Guštino in sva nesle grabje v Jeronišče prodajat. Sva jih nesli deset ali petnajst. So bile freške (sveže) in ko sva jih nesle, sva zgubljale cveke (zobe) po cesti. Pa sva jih pobirali in kladli (dajali) v gajufo (žep). Ko sva prišli blizu Jeronišča, pa sva vzeli lepo en kamen in sva jih nazaj notri natukli (zabili). Potem sva šli pa naprej ... In tudi tu pri Šteficovih v Gorenjem Tarčmunu, kamor sem se oženila, je bil en stric Miha, letnik 1899, ki je grablje delal. Posnel/Autore della registrazione: Daniele Trinco. si chiamava Giovanni Zanut, decise di costruire dei rastrelli (grabje) tramandando questa cono-scenza anche ai suoi figli, ai quali disse: "Guarda-temi e imparate! Se ci sarà miseria, saprete fare i rastrelli!" Mio fratello Giulio era davvero bravo a farli. Lo chiamavano Sudat (Soldato) poiché si comportava come un vero soldato. Quando decise di fare i rastrelli, li costrui in una sola notte. Era giovane ed era molto svelto. Il giorno seguente ne aveva costruiti già dieci o quindici e aveva tutte le mani callose. Era una vera fabbrica. Giulio mi disse: "Se vai a vendere i rastrelli, ti daró il de-naro per una gonna." Questo voleva dire che mi avrebbe dato i soldi per comprare la stoffa per fare la gonna. Poi mi disse: "Più soldi ne ricaveró, più te ne daró." Con Gustina andammo a vendere i rastrelli a Jeronizza. Ne portammo dieci o quindici. I rastrelli erano ancora freschi e perció i chiodi cadevano per terra. Li raccogliemmo per metterli in tasca (gajufa). Poco prima di arrivare a Jeronizza li inchiodammo usando un sasso. Poi proseguimmo... Anche qui, nei pressi della casa dei Stefici a Tercimonte di sopra, nel paese in cui mi sono maritata, c'era un certo Miha (nato nel 1899) che faceva i rastrelli. 103 MUZEJ VARHA MATAJURA / IL MUSEO DEL MATAJUR Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Marina Cernetig, Špela Ledinek Lozej, Barbara Ivančič Kutin, Andrej Furlan Mašere / Masseris • >** Inštitut za slovensko kulturo / Istituto per la Cultura Slovena Gorcova hiša / La casa dei Gorcovi, Mašere / Masseris, 33040 Sovodnja / Savogna (UD), italija / italia + 39 0432 709 942 muzej.matajur@gmail.com Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Muzej varha Matajura prikazuje vsakdanje življenje v vaseh na pobočju Matajurja. V Gorcovi hiši v vasi Mašere so razstavljeni predmeti, povezani zlasti z ženskim gospodinjstvom ter s šegami in navadami, kot je pust. Zbirka se lahko pohvali tudi s knjižnico, ki hrani raznolike lokalne publikacije. Il Museo del Matajur evidenzia gli aspetti della vita quotidiana nei paesi sulle pendici del Matajur. Nella casa Gorcova nel paese di Masseris sono esposti oggetti legati alla cultura materiale, in particolare alla vita domestica femminile, e alle varie tradizioni come il carnevale. La raccol-ta vanta una biblioteca di pubblicazioni locali. ZIBIELCA, PAUOJI AN ZEKICI Zibelka, povoji in copatki. Culla, bende e scarpette. 104 Luisa Battistig pripoveduje: Stara navada v teh krajih je, da za rožinco, to je praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgusta), naredimo pušlije ali pušjace (šopke) iz raznovrstnih rož, ki predstavljajo vse, kar je imela Marija dobrega v srcu, v dušici: roža device Marija (konjska griva), starčic (vratič), kreč (možina), pelin, šentjanež, ozebar (rman), tavžentroža, hruca (vinska rutica), teduji kamarač (divji koper), duja (divja) meta. Ko sem bila majehna (majhna), sem bila čez poletje na planini pod vrhom Matajurja, kjer smo pasli krave. Moja mama je vsako leto pred rožinco prišla gor, da je nabrala veliko tistih rož, ki rastejo samo visoko v hribih. V vasi jih je dala tudi drugim ženam, da so jih dale v svoj pušjac. Na rožinco je bila procesija. Možje so nesli podobo Device Marije, za njimi smo šle v belo oblečene čečice (deklice) in vsaka je nosila korpico, pletenico (košarico) rožic, da smo jih potresle po tleh. Žene so nesle pušjace in jih pred mašo položile na cerkveni prag, da jih je gospod požegnal (blagoslovil). Po maši je vsaka svojega odnesla domov in ga obesila v hiši, da se je posušil. Ko se je pripravljala tuča (toča) in so se ljudje bali za Gorcova hiša, v kateri je Muzej varha Matajura, je značilna beneška stavba. Kamniti nadstropni poslopji, gospodarsko in stanovanjsko, sta vezani in vkopani v strm teren. Pod globokim napuščem se čez celotno dvoriščno pročelje tako v nadstropju kot v podstrešju razpenja lesen zunanji hodnik (paju), ki je bil v preteklosti namenjen sušenju poljščin. La casa Gorcova hiša in cui si trova il Museo del Matajur rappresenta una tipica casa della Slavia Veneta. L'unita di abitazione e il fabbricato rurale sono entrambi in pie-tra, collegati e interrati in un terreno ripido. Sotto una sporgenza profonda si trova lungo tutta la facciata del cortile, sia al primo piano che lungo la soffitta, un balla-toio in legno, il quale in passato fu usato per far essicare i prodotti agricoli. Luisa Battistig racconta: In questi luoghi abbiamo un'usanza antica. In oc-casione della festa dell'Assunzione (il 15 agosto), che noi chiamiamo rozinca, si fanno dei mazzetti (puslije; pusjace) con diversi fiori, i quali rappre-sentano tutto quello che Maria aveva nel cuore, nell'anima: l'eupatoria chiamata il fiore della Vergine Maria, il tanaceto, l'eringio, l'assenzio, l'erba di S. Giovanni, l'achillea, la centurea minore, la ruta comune, l'aneto selvatico e la menta selvatica. Quando ero piccola, trascorrevo l'estate al pascolo ai piedi della cima del monte Matajur, dove pascolavano le mucche. Ogni anno, prima dell'Assunzione, mia madre veniva su al pascolo per raccogliere i fiori che crescono solo sui monti. Li raccoglieva anche per le altre donne del paese, le quali li mettevano nei propri mazzetti. Il giorno dell'Assunzione c'era la processione. Gli uomini portavano l'immagine della Vergine Maria, dietro di loro camminavamo noi bambine (cecice), tutte vestite di bianco. Ognuna portava un piccolo cestino con i fiori, che venivano sparsi per terra. Le donne portavano i mazzetti, che venivano posati sulla soglia della chiesa per PUSJACI ZA ROZINCO I MAZZETTI PER LA FESTA DELL'ASSUNZIONE 105 pridelek na svojih njivah, so prinesli iz šporgeta (štedilnika) oglje in na tleh pred hišo nanj dali rože iz pušjaca. Tudi za svete tri kraje (kralje) so s tem pokadili po hiši, da so zagnali ven vse, kar je bilo slavega (slabega), in za dobro leto. Vsaka rožica ima svoj duh in je hiša lepo dišala. essere benedetti dal parroco. Dopo la messa, le donne portavano i mazzetti a casa, dove venivano appesi e fatti essiccare. Quando grandinava e la gente era preoccupata per la sorte del loro rac-colto, si prendeva dal fornello il carbone e lo si metteva per terra davanti alla casa. Sul carbone si mettevano i fiori dei mazzetti. Anche il giorno dei Re Magi si faceva il fumo in questo modo, per scacciare tutte le cose cattive e per auspicare un buon anno. La casa aveva un buon profumo po-iché ogni fiore aveva un odore particolare. Luisa Battistig z rožami za pušjac za rožinco. Luisa Battistig con i fiori per fare i mazzetti in occasione della festa dell'Assunzione. 106 RAKARJEV HRAM / CASA RACCARO Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Marina Cernetig, Danila Zuljan Kumar, Andrej Furlan, Špela Ledinek Lozej Občina Podbonesec / Comune di Pulfero Bijače / Biacis, 33046 Podbonesec / Pulfero (UD), Italija / Italia +39 0432 726 017 protocollo@com-pulfero.regione.fvg.it Ogled po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Bijače / Biacis m. ■ Občina Podbonesec želi s svojimi zbirkami ohraniti in ovrednotiti kulturo vseh Nadiških dolin. V Rakarjevem hramu v Bijačah so razstavljeni najbolj znani pustni liki Nadiških dolin: blu-marji iz Čarnega Varha, hudič in angel iz Ronca, petelin in kokoš iz Marsina ter barviti pustje z raztegljivimi kleščami in zvonci, ki naznanjajo prihod pustnih mask. Na ogled so tudi predmeti, ki jih domačini uporabljajo pri koledi v Ščiglah, kjer zadnji dan leta po hišah nabirajo darove, in marsinskih obhodnikov ob devetici, božični devetdnevnici. Del zbirke je posvečen značilnim obrtem v teh krajih. Rekonstruirana je mizarska delavnica Angela Medvesa - Birba (1913-1993) z Loga, razstavljeni pa izdelki Luigija Pullerja (1912-2004), ki je imel delavnico v Bijačah. Druge predmete so prispevali domačini iz Bijač in bližnjih vasi. Con l'allestimento delle collezioni museali il Comune di Pulfero vuole conservare e valoriz-zare la cultura di tutte le Valli del Natisone. Nella casa Raccaro a Biacis sono esposte le maschere di carnevale piu conosciute nelle Valli del Natisone: i blumari di Montefosca, il diavolo e l'angelo di Rodda, il gallo e la gallina di Mersino e i colorati pustje con le tenaglie allungabili e i campa-nacci, che annunciano l'arrivo delle maschere. Sono esposti anche oggetti legati alla koleda di Cicigolis, questua che si svolge l'ultimo giorno dell'anno, e alla devetica, novena di Natale di Mersino. Una parte della raccolta é dedicata ai mestieri caratteristici di questi luoghi. Si possono vedere oggetti del laboratorio di falegnameria di Angelo Medves - Birba (1913-1993) da Loch e i manufatti di Luigi Puller (1912-2004), che aveva il suo laboratorio a Biacis. Altri oggetti sono stati messi a disposizione dalle famiglie di Biacis e di altri paesi. 107 V Rakarjevem hramu v Bijačah so razstavljeni najbolj znani podboneški pustni liki. La stanza delle maschere del carnevale di Pulfero, allestita presso la casa Raccaro a Biacis. VIGI IN NJEGOVI LUMINI Valter Coren pripoveduje: VIGI E I SUOI LUMINI Valter Coren racconta: Vigi je bil en mož, ki je stanoval v Bijačah in je imel eno mikano kovačijo. Je bila ena majhna kovačija, ker on je delal majhne stvari, ker je imel majhno orodje. Je delal skobce, ker včasih so lovili polhe, so lovili brebarce (veverice). Ampak najbolj je bil poznan za lumine (svetilke), ki jih je runil (sestavljal). Bil je poznan za te majhne lumine, zato ker jih je naredil na stojke (stotine). Je delal take majhne lumine iz lamiere (pločevinke) od olja, ma je delal tudi večje lumine. Je bil en lumin, ki je imel notri tudi škatlico za olje in ta je imel tudi taht (stenj), da se je tole lahko prižgalo. Je delal tudi velike lumine, ki so goreli pred hišo, so dali lampadino (žarnico) noter. Jaz Vigi era un fabbro di Biacis e aveva una piccola bottega. Era una bottega piccola perché egli fa-ceva oggetti piccoli con attrezzi piccoli. Faceva delle tagliole, poiché in passato si usava cattura-re i ghiri e gli scoiattoli. Lui era pero conosciuto soprattutto per i suoi piccoli lumini di latta, che realizzava a centinaia. Faceva pero anche lumini più grandi. C'era anche un lumino che aveva all'interno una piccola scatola per l'olio e un stoppino per poterlo accendere. Egli faceva anche dei lumini grandi con la lampadina dentro, che venivano accesi di fronte alle case. lo me lo ricordo ancora, aveva le mani nere, tutte unte, dato che non usava né la matita né il pennello, 108 se ga šele (še) spomnim, je imel roke vse črne, vse zamazane, ker on ni rabil ne plume (svinčnika) ne pinela (čopiča), je kar s prstom pritisnil gor. Kar jih je tu po dolinah, vsi imajo lumin od Vigija. Alora mi je prišlo meni tole v glavo, da je delal te lumine in da je, kot da bi dal eno mika-no lučico (lučko) vsem. Vsi se ga spomnijo za ta lumin in enkrat na leto, tam v moji vasi, ko je praznovanje svete Doroteje, zvečer, ko gremo za procesijo, ko gremo gor v cerkev, vsak gre z luminom, ki ga je naredil Vigi. In to je zelo lepo. Ko smo šli po tole orodje, po tole, kar je delal, smo ostali takole [ostrmi z odprtimi usti], tam notri je bilo toliko blaga, kot da bi imel narediti še tisoč luminov. Pero, toliko kot je živel, je zapustil veliko stvari in je bil en mož pobožen in bardak (dober), ga imajo vsi v lepem spominu. Smo izgubili enega človeka, ki ga je vredno imeti v vasi takega. Predmeti v mizarski sobi so v glavnem dar družine Angela Medvesa - Birba (1913-1993), ki je imel delavnico na Logu. Quasi tutti gli oggetti nella stanza del falegname sono stati donati dalla famiglia di Angelo Medves - Birba (19131993), che aveva il suo laboratorio a Loch. ma solo le dita. Tutti qui nella valle hanno un lu-mino di Vigi. Mi è venuto in mente che lui faceva questi lumini ed è come se lui avesse dato una piccola luce a tutti. Tutti ricordano Vigi per via di questi lumini e una volta l'anno, quando nel mio paese c'è la festa di Santa Dorotea, la sera andiamo tutti con i nostri lumini fatti da Vigi in processione verso la chiesa. È molto bello. Quando siamo andati a prendere le cose che lui aveva fatto, siamo rimasti molto sorpresi poiché dentro c'era tanto materiale da poter fare ancora mille lumini. Lui ha lasciato moite cose ed era un uomo religioso e buono. Tutti mantengono di lui un bel ri-cordo. Abbiamo perso una persona molto preziosa per il nostro paese. Luigija Pullerja (1912-2004) se spominjajo kot kovača. Popravil in izdelal je številne majhne predmete in njegove lumine (leščerbe) iz pločevine in bakra imajo skoraj vse družine v dolini. Predmete je muzeju podarila njegova družina. Luigi Puller (1912-2004) viene ricordato per la sua atti-vita di fabbro. Ha riparato e realizzato numerosi piccoli oggetti. Quasi tutte le famiglia della zona hanno qualche suo lumino in latta e rame. Gli oggetti sono stati donati dalla sua famiglia. 109 MUZEJ BLUMARJEV IN VASI / MUSEO DEI BLUMARI E DEL PAESE Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Marina Cernetig, Barbara Ivančič Kutin, Alen Carli, Andrej Furlan V Muzeju blumarjev in vasi v Čarnem Varhu, najvišje ležeči vasi Nadiških dolin, je na ogled oprava blumarjev, znanih belih pustnih likov s pisanimi klobuki in zvonci. Blumarji na zadnjo pustno nedeljo s tekom med Pačejdo in Čarnim Varhom naznanjajo pomlad. Drugi predmeti v zbirki so povezani z delom na poljih in travnikih, obrtmi, poklici in vsakdanjim življenjem v teh krajih. Kar nekaj jih je izdelal iznajdljivi Giovanni Cencig - Kruč, muzeju pa jih je podarila družina Giuseppeja Specogna. Razstavljeni so tudi cerkvena ura z zobatim kolesom in Grahamovim nihalom, harmonij, nekaj predmetov iz edine še danes delujoče mlekarne v Nadiških dolinah in nekaj ostankov iz prve svetovne vojne. Občina Podbonesec / Comune di Pulfero Osnovna šola v Čarnem Varhu / Scuola elementare di Montefosca, 33046 Podbonesec / Pulfero (UD), Italija / Italia +39 0432 726 017 protocollo@com-pulfero.regione.fvg.it Ogled po dogovoru. Lahko se obrnete na kmečki turizem Alla paesana. / Visita previo appuntamento. Potete rivolgervi all'agriturismo Alla paesana. l Museo dei blumari e del paese di Montefosca, il paese più distante dal fondovalle, si distingue per la presentazione dei blumari, le famose maschere bianche con cappelli colorati e cam-panacci. Essi annunciano la primavera correndo ogni ultima domenica di carnevale tra Paceida e Montefosca. Gli altri oggetti sono collegati al la-voro nei campi e nei prati, ai mestieri e alla vita quotidiana. Molti oggetti furono realizzati dall'in-gegnoso Giovanni Cencig - Kruc e donati dalla fa-miglia di Giuseppe Specogna. Sono esposti anche il vecchio orologio del campanile con una ruota dentata e il pendolo di Graham, l'armonium della chiesa e altri oggetti della prima guerra mondiale e dell'unica latteria ancora aperta nelle Valli del Natisone. GRATAUNJAK ZA SER S KAŠETiNAN Strgalo za sir s posodo, ki ga je v 60. letih 20. stoletja izdelal Pietro Specogna. Grattugia per il formaggio con cassetto realizzata negli anni '60 del Novecento da Pietro Specogna. 110 Mehanski meh iz nagnoja, ki ga je leta 1900 izdelal Giovanni Cencig - Kruč. Mantice meccanico, realizzato in maggiociondolo nel 1900 da Giovanni Cencig - Kruč. BLUMARJI Giuseppe Specogna pripoveduje: BLUMARI Giuseppe Specogna racconta: V Čarnem Varhu je stara pustna navada, da blu-marji kličejo pomlad. Biti jih mora dišpar (neparno), sedem, devet, enajst ... V blumarje so se nekoč lahko napravili samo neoženjeni pobi. Zdaj, ko je premalo ljudi v vasi, grejo anka (tudi) ta oženjeni. Čeče (dekleta) so šle za blumarje edino med drugo svetovno vojno, ko ni bilo nobenega moškega v vasi. Tudi sam sem bil blumar kakih deset let zaporedoma, ko sem bil mlad. Oblekli smo bele brgeške (hlače), belo srajco in kalcine, štrikane ta z une (nogavice, pletene iz volne). Na nogah smo imeli črne, doma zašite A Montefosca c'è un'antica usanza carnevalesca: i blumari. Essi richiamano la primavera. Il loro numero deve essere dispari, sette, nove, undici... In passato i blumari potevano essere solo i ragazzi celibi. Oggi in paese sono rimaste poche persone, perciô partecipano a quest'usanza anche gli uomini sposati. Le ragazze vi parteciparono solo durante la seconda guerra mondiale, poiché in paese non c'erano uomini. Quando ero giovane, anch'io facevo il blumar. Ho partecipato a questa manifestazione per ben dieci anni consecutivi. Vestivamo una camicia e dei pantaloni bianchi 111 žeke (copate), na glavi pa prav posebno barvano capo (kapo). Zdaj zna take cape delati samo še en mož v vasi. Zadaj za pasom smo imeli privezane tri kravje zgoni (zvonove). Je bilo treba močno poskakovati, da so lepo zgonili. To ni bilo lahko delo - smo imeli vse hrbte ubužene (olupljene), tako nas je tolklo. V roki smo držali peštok, to je napuošte nareta (prav za to narejena) palica, da se ne popuzne (zdrsne), ker je bil sneg in led. Blumarji smo morali hoditi okoli te in sosednje vasi tolikokrat, kolikor je bilo v vasi judi (ljudi). To je trajalo tri dni. V hiše nismo šli, le zunaj smo se kdaj ustavili, da smo popili kafe (kavo), bičerin (kozarček) žganja ali vino. Druge, ta lepe maškere, pa so hodile po hišah in pobirale jajca, sir, salamo. Z njimi je hodil godec. Na koncu smo iz jajc, cukra in vina naredili cele štenjadi (vedra) zavajona (šatoja). To smo pili, druge reči pa smo pojedli. e i calzini di lana. Ai piedi calzavamo delle zeke (pantofole) nere cuci'te a mano. Sulla testa met-tevamo un copricapo colorato in modo particola-re. Oggi sa fare questo tipo di copricapo solo un abitante del luogo. Dietro, sulla cintura, erano legati tre campanacci usati abitualmente per le mucche. Saltellando energicamente essi emet-tevano un bel suono. Questo pero non era facile, poiché, dopo, le nostre schiene erano tutte spel-late. Con una mano si teneva invece il pestok, un bastone con cui si evitava di cadere sul ghiaccio e sulla neve. Dovevamo girare intorno al nostro paese e intorno a quello vicino tante volte quanti erano gli abitanti. Il tutto durava tre giorni. Non entravamo nelle case, ci fermavamo solo davanti alle abitazioni per bere un caffé, un bicchiere di acquavite o del vino. Le altre maschere, le maschere belle (te lepe), andavano invece per le case e raccoglievano uova, formaggio e salame. Queste maschere erano accompagnate da un suonatore. Alla fine con le uova, lo zucchero e il vino si facevano dei secchi di zabaione e si man-giava e beveva tutto. 112 ZBIRKA RICCARDA RUTTARJA / COLLEZIONE DI RICCARDO RUTTAR Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Marina Cernetig, Barbara Ivančič Kutin, Andrej Furlan Riccardo Ruttar Via della Madonetta 9, 33100 Viden / Videm / Udine (UD), Italija / Italia + 39 0432 520 912 ruttar. riccardo@libero.it Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Ustanovitelj zbirke Riccardo Ruttar je začel zbirati gradivo po potresu v Furlaniji leta 1976, zbirko pa dopolnjuje še danes, čeprav zanjo še ni našel primernega razstavnega prostora. Zbrani predmeti so iz različnih krajev Nadiških dolin in iz Furlanije. Med okrog 250 kosi orodja in drugih predmetov jih je največ iz mizarske in so-darske delavnice. To so predvsem obliči različnih oblik in velikosti. ; : * ... • Y^ Videm / Udine ^ tfilíilM Riccardo Ruttar, il fondatore della collezione, ha iniziato a collezionare oggetti nel periodo successivo al terremoto che ha colpito il Friuli nel 1976. Egli coltiva la sua attività di collezioni-sta ancor oggi, anche se non ha un luogo adatto all'esposizione. La collezione raccoglie circa 250 attrezzi e altri oggetti che provengono da vari luoghi delle Valli del Natisone e del Friuli. La maggior parte degli oggetti, soprattutto le pialle di varie dimensioni e tipologie, proviene da labo-ratori di falegnami e di bottai. KOMPAS ŠESTILO. Eno od treh mizarskih šestil iz zbirke. Različne velikosti so omogočale izdelovanje dna kadi in sodov. COMPASSO. Uno dei tre compassi da falegname della collezione. Le diverse grandezze servivano per realizzare il fondo di tini e di botti. 113 OBLIČ. Nekateri obliči v zbirki so še iz 19. stoletja. U0BLIČ. Alcune pialle della collezione derivano dall'Ottocento. NABIRANJE LESA LA RACCOLTA DELLA LEGNA Riccardo Ruttar pripoveduje: Fagunjak so včasih uporabljali za izdelovanje fagel (bakel). Je precej težak, saj je narejen iz drenovega lesa. Ko sem bil jaz še otrok, smo še delali in uporabljali fagle ob kresu svetega Ivana. Takrat se je zbrala cela banda (druščina) otrok in starejši bratri (bratje) so že znali fagle narediti. Že pred kresom so usekali leskove rakle (palice), te se lahko podugomač (podolgoma) razkoljejo. Rakle z olubom (lubjem) vred smo posušili v senci. Potem smo jih na enem koncu razklali na traščice (trske, tanke trakove) tako, da smo jih s fagounjakom tolkli. Na zdrobljen konec rakle smo dali še smrekovo smolo, pa je nastala fagla, ki je lepo gorela in dajala luč. Riccardo Ruttar racconta: In passato il fagunjak veniva usato per fare le torce (fagle). Era molto pesante, poiché era fatto in legno di corniolo. Quando ero ancora bambino, facevamo ancora queste torce e le usavamo in occasione del falo di San Giovanni. Noi bambini ci riunivamo. I fratelli maggiori sapevano gia fare queste torce. Prima di fare il falo si tagliavano delle verghe, che si potevano spaccare a meta. Le verghe con la corteccia venivano fatte essic-care all'ombra e dopo venivano spaccate da una parte in diversi stecchi, che venivano battuti con il fagounjak. Nelle parti spaccate si metteva la resina ottenuta dagli alberi di abete. In questo modo la torcia era pronta. Queste torce brucia-vano bene e producevano luce. 114 Ko smo bili majheni (majhni), je v Benečiji primanjkovalo lesa za kurjavo. Zdaj je gozd povsod, takrat pa ga je bilo zelo malo. Težko je bilo dobiti toliko drvi (drv), da bi mama zjutraj zakurila. Kurili smo bolj drobne veje, mama jim je rekla br-šče. Polen skoraj ni bilo, saj ko smo posekali kos gozda, smo ves les prodali, ostale so samo drobne in werčaste (grčaste) veje, ki niso bile ravne. Pozimi, ko je začel primanjkovati les za na oginj (ogenj), smo hodili s košo na uremnce (s košem na naramnice), s sekiro, z rončejo (klestilnikom) in klini, da smo razklali čoke (štore), ki so ostali v gozdu. In kar je bilo lesa, smo vse v koši znosili domov. To se je smelo vzeti tudi na juškem (na tujem svetu), bršče in drugih stvari pa ne - to bi bilo kot krasti! Že ko smo hodili po gobe, smo gledali, kje so čoki, največkrat v grdem, na kakšnem čelu. Quando eravamo piccoli, nella Slavia veneta la legna da ardere era molto scarsa. Adesso c'é dappertutto il bosco, allora invece esso era ben limitato. Era difficile ottenere abbastanza legna affinché la mamma, la mattina, potesse accende-re il fuoco. Usavamo ardere dei piccoli rami che la mamma chiamava brsce. I pezzi di legno erano molto scarsi. Quando tagliavamo il bosco, vende-vamo tutto il legno e a noi rimanevano solo rami piccoli oppure quelli storti. D'inverno, quando non avevamo abbastanza legna per accendere il fuoco, andavamo a cercare del legno con i gerle con le bretelle, le accette, i manaresi e le cunei per spaccare i ceppi rimasti nel bosco. Il legno che raccoglievamo in questo modo lo portavamo a casa con i gerle. Questo legno si poteva prendere anche sui terreni non di nostra proprieta, i piccoli rami e altre cose invece no. Sarebbe stato come rubare! Gia quando andavamo a raccogliere i funghi ci guardavamo intorno per cercare i ceppi che spesso si trovavano su terreni impervi. FÁGUNJAK / ORÓDJE ZA IZDIELOVÁT TRIÉSKE ZA FÁGLO FAGOVNIK za izdelovanje trsk za razsvetljavo. FAGOVNIK. Attrezzo per produrre le schegge di legno utilizzate nelle fiaccole. 115 ZBIRKA ODDA LESIZZE / COLLEZIONE DI ODDO LESIZZA Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Marina Cernetig, Barbara Ivančič Kutin, Emma Goles, Vida Rucli, Maria Giulia Pagon, Andrej Furlan Čedad / Cividale dei Friuli1' Oddo Lesizza Via Buonarroti 9, 33043 Čedad / Cividale del Friuli (UD), Italija / Italia +39 0432 730 576 i ■ -™< isk.benecija@yahoo.it - t L Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Oddo Lesizza je med bivanjem v Piemontu začel zbirati fosile in minerale, po vrnitvi domov pa se je lotil zbiranja likalnikov. Nekaj jih je našel doma, v vasi in okolici, nekatere pa je kupil na sejmih oziroma so mu jih prinesli iz drugih evropskih in tudi nekaterih zunajevropskih držav. Zbirko sestavlja več kot 200 likalnikov in drugih predmetov iz vsakdanjega življenja. Zbiralec je likalnike že razstavljal v Vidmu, Čedadu in drugih furlanskih mestih. Oddo Lesizza ha iniziato a collezionare fossili e minerali durante la sua permanenza in Piemonte, dopo il suo ritorno a casa si é dedicato alla raccolta di ferri da stiro. All'inizio racco-glieva i ferri da stiro trovati in casa, in paese e nei paesi limitrofi, poi ha iniziato ad aggiungervi anche quelli che acquistava ai mercatini e quelli che si faceva portare da altri paesi europei ed extraeuropei. La collezione consta oggi di oltre 200 ferri da stiro ed anche di altri oggetti rap-presentativi della vita quotidiana. I ferri da stiro sono gia stati esposti a Udine, a Cividale e in altre localita del Friuli. PIÉGLIC NA PETRÓLJO LIKALNIK NA PETROLEJ z lesenim ročajem, ladjasto ploščo in okroglim pločevinastim rezervoarjem je bil izdelan okrog leta 1920. Dotok petroleja v likalnik so uravnavali z regulatorjem, reže pa so omogočile dotok zraka do gorišča. V sredini kolesca regulatorja je napis Volcan Industria Argentina. FERRO DA STIRO A PETROLIO, risalente al 1920 circa, composto da un manico in legno, una piastra a battello e un serbatoio. Il serbatoio sferico in lamiera e il rego-latore di flusso sono sistemati sul retro della piastra. All'interno c'era il fornello di combustione e sul battello numerose feritoie per il passaggio dell'aria. Al centro della rotella del regolatore c'e scritto Volcan Industria Argentina. PIEGLICI / LIKALNIKI / FERRI DA STIRO NAPREDEK JE SPREMINJAL LIKALNIKE Oddo Lesizza pripoveduje: LO SVILUPPO CAMBIO I FERRI DA STIRO Oddo Lesizza racconta: Mi v Oborči pravimo likalniku železo za peglat ali pieglič. Piegliči so se skozi čas zelo spreminjali. Najprej so bili v celoti železni - ko so ga ložli (postavili) na šporget (štedilnik), da se je segrel, je zelo pekel tudi železni ročaj. Zato so ga morali prijeti s kakšno cunjo, da se niso spekli. Logičen razvoj je bil, da so ročaje oblekli z lesom, kar je že nekoliko pomagalo. Še bolje je bilo, ko so naredili likalnike s snemljivim ročajem. Take so vedno uporabljali v paru. Z enim so peglali, drugi pa se je grel na šporgetu. Ko se je prvi pomrznu (ohladil), so ga dali na šporget, vzeli dol ročaj in Nel corso del tempo i ferri da stiro, che nel nostro paese Oborza vengono chiamati pieglici, sono cambiati molto. All'inizio, quando si mettevano ancora a scaldare sul fornello (sporget), erano fatti interamente in ferro. Il manico pero scottava e doveva essere afferrato con uno straccio. La conseguenza logica era un ferro da stiro il cui manico era rivestito in legno. In seguito i ferri da stiro vennero dotati di un manico rimovibile. Si usava adoperare due ferri da stiro, uno veniva scaldato, con l'altro invece si stirava. Quando il ferro da stiro si raffreddava, lo si metteva a 117 ga nataknili na drugega. Ti likalniki so bili lahko zelo težki, tudi deset kil, recimo v bolnicah, kjer so peglali rjuhe. Potem so prišli tisti, v katerega se je naložilo oglje. Takega smo imeli tudi pri nas doma v Oborči. Slabost piegličev na oglje je bila, da je ob strani šel ven kadiš (dim) in so lahko umazali blago. V zbirki imam tudi likalnike, ki so delali na petroljo (petrolej). Pri tem tipu se je že dalo nastavljati toploto: prižgali so petroljo in z ventilčkom regulirali, da je več ali manj gorelo. Takega likalnika ni imel nihče v naši vasi. No, naslednja stopnja pa so že električni likalniki. scaldare, mentre il manico veniva posizionato sull'altro ferro. Questi ferri da stiro potevano es-sere anche molto pesanti. Per esempio quelli usa-ti negli ospedali per stirare le lenzuola potevano pesare anche dieci chilogrammi. Dopo comparvero i ferri da stiro in cui si metteva il carbone, ma purtroppo dai lati usciva il fumo e potevamo sporcare il tessuto. Anche a casa nostra usavamo questo tipo di ferro da stiro. Nella mia collezione ho anche i ferri da stiro a petrolio. Essi permette-vano di regolare il calore con una valvola. Nessuno a Oborza aveva questo tipo di ferro da stiro. In seguito comparvero i ferri da stiro elettrici. OBČINSKA KMEČKA ZBIRKA / CASA RURALE DEL TERRITORIO Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Marina Cernetig, Barbara Ivančič Kutin, Andrej Furlan, Špela Ledinek Lozej Društvo / Associazione Pro Drenchia Trinco 1, Trinko / Trinco, 33040 Dreka / Drenchia (UD), Italija / Italia + 39 333 6414175 anagrafe@com-drenchia.regione.fvg.it Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Muzej, ki ima svoj sedež v nekdanji osnovni šoli v Trinku v občini Dreka, je nastal na pobudo Društva Pro Drenchia. V treh sobah so razstavljeni predmeti, ki pričajo o življenju v kraju in okolici. Še posebej zanimivo je orodje, ki so ga uporabljali med obdelovanjem polj, pri delu v gozdovih, košnji, živinoreji in hišnih opravilih. Na ogled so tudi predmeti, dokumenti in fotografije iz prve svetovne vojne. Il museo che ha sede presso l'ex scuola elementare nella frazione di Trinco, nel Comune di Drenchia, deve il suo inizio all'Associazione Pro Drenchia. In tre stanze sono esposti gli oggetti che raccontano la vita di questi luoghi. Il museo custodisce strumenti e attrezzi che documentano i lavori nei campi e nei boschi, la fienagione, l'al-levamento del bestiame e le attività domestiche. Sono esposti anche oggetti, documenti e fotografie della prima guerra mondiale. POSODA ZA SE UMIVAT Posoda za osebno higieno. Catini per l'igiene personale. 119 Del zbirke je posvečen prvi svetovni vojni. Na ogled so uniforme, orožje, predmeti iz vojaškega vsakdana, fotografije in dokumenti. Una parte della collezione è dedicata alla prima guerra mondiale. Sono esposti oggetti legati alla vita quotidiana dei soldati, uniformi, armi, fotografie e documenti. KOŠNJA NA KOLOVRATU LA FIENAGIONE SUL KOLOVRAT Antonio Cicigoi pripoveduje: V vasi Dreka in nekaterih bližnjih vaseh imajo prav posebno koso. Eden od ročajev je obrnjen v drugo smer, zato je treba koso drugače držati, od spodaj gor. Ma pri nas v vasi Laze smo imeli navadno koso. Jaz sem sekel (kosil) že kot otrok, star osem ali devet let. Sem imel manjšo koso in sem s tatom hodil gor v Kolovrat. Za gor priti je bilo kar deleč (daleč). Zaradi meje nismo mogli kar naravnost po najbližji poti v breg. Morali smo iti celo tja na Solarje na blok (mejni prehod), Antonio Cicigoi racconta: A Drenchia e in alcuni paesi vicini hanno una falce particolare. Uno dei manici é girato dall'altra parte. Per questo motivo la falce deve essere tenuta in un modo particolare, dal basso verso l'alto. Da noi, nel paese di Lase abbiamo una falce normale. lo falciavo gia quando ero un ragazzo di otto o nove anni. Avevo una falce piccola e an-davo con mio padre sul Kolovrat, ma arrivarci non era facile, la strada era lunga. Per via del confine non si poteva percorrere la strada piu breve. 120 potem pa nazaj po cesti tja do naših senožeti. Smo hodili tričetrt ure. Ko so ob šestih zjutraj odpirali blok, smo že čakali, da smo bili čimprej pri travi. Za fruštek (zajtrk) smo jedli kruh, salam (salamo) in sr (sir), za kosilo pa so žene prinesle v skledi polento zrezano in mleko notri namudljeno (pinjenec). Vodo smo si prinesli v lempi (lesena posoda za vodo), ki smo jo natočili v vasi. Vse smo popili, še zmanjkalo je. Ja, takrat je bil Kolovrat še ves čist (gol), vse je bilo posečeno (pokošeno)! Dovevamo raggiungere il valico di confine a Solarie e poi percorrere la strada fino al nostro prato. Camminavamo per tre quarti d'ora. Quando alle sei di mattina aprivano il valico, noi eravamo già li ad aspettare, poiché volevamo raggiungere il prato il più presto possibile. Facevamo colazione con pane, salame e formaggio. Per pranzo le donne portavano in una scodella la polenta tagliata a pezzi e il latticello. In un recipiente di legno chiamato lempa portavamo con noi l'acqua, che riempivamo già di mattina nel paese. Bevevamo sempre tutto, restavamo persino senza acqua. Si, allora il Kolovrat era ancora tutto falciato! CIEGLICI / COLLEZIONE DI SANTINI Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Marina Cernetig, Špela Ledinek Lozej, Barbara Ivančič Kutin *Qčne Bardo / Oznebrida ...... _ . * j • kobujaglava@yahoo.it p . t. Društvo Kobilja glava / Associazione Kobilja glava Očne Bardo / Oznebrida 13, 33040 Dreka / Drenchia (UD), Italija/Italia +39 0432 727 490 Virtualna zbirka. / Collezione virtuale. Il lavoro di catalogazione di 222 santini e 3 testi di preghiere/canzoni religiose in lingua italiana, slovena e in dialetto sloveno appartenenti ad alcuni abitanti delle Valli del Natisone é nato grazie a una collaborazione con l'Associazione Kobilja glava che opera sul territorio del Comune di Drenchia e che, nell'anno 2009, ha organizzato una mostra di santini (cieglici nella varieta lin-guistica locale) presso la sala consiliare di Cras. Ogni elemento venne scannerizzato e salvato su computer da Graziano Podrecca, collaboratore del Centro Studi Nediža. Na pobudo Društva Kobilja glava, ki deluje na območju Dreke in je leta 2009 v dvorani Občine Kras organiziralo razstavo podobic, je bilo popisanih 222 podobic in tri molitve oziroma verske pesmi v italijanščini, slovenščini in v slovenskem narečju, ki jih hranijo prebivalci Nadiških dolin. Digitalizirane cieglice, kot jim pravijo v krajevnem govoru, hrani Graziano Podrecca, sodelavec Študijskega centra Nediža. 122 SERCE JEZUSOVO SRCE JEZUSOVO. Podobico je dal natisniti duhovnik Anton Domeniš za "Velikonočno Obhajilo pri Mariji Devici v Drenkiji 1928". Posebna je po slovenskem sklanjanju italijanskega imena vasi Dreka, Drenchia. SACRO CUORE DI GESÙ. Il santino fu fatto stampare dal sacerdote Anton Domenis per "l'Eucaristia di Pasqua nella chie-sa della Vergine Maria a Dreka nel 1928". Il santino è particolare a causa della declinazione slovena del nome italiano del paese (Drenkiji). CÎEGLIC Z MARÎJO TAM IZ SVÉTI LUSÂRI PODOBICA VIŠARSKE MATERE BOŽJE. Podobica, natisnjena leta 1903, je bila skupaj z molitvijo k Mariji sestavni del knjižice, t. i. spominka iz Višarij oziroma 50-dnevnega odpustka. Svete Višarje so bile in so še ena najstarejših, najvišje ležečih, najbolj priljubljenih in obiskanih božjih poti na stičišču slovanskega, germanskega in romanskega sveta. Po besedah Žabničana, teologa, etnologa in politika Lamberta Erlicha so Višarje "otok treh narodov". Kot izpričujejo zbrane podobice, so iz Nadiških dolin romali tudi k Mariji na Barbano, Staro Goro in Sveto Goro. IL SANTINO DELLA MADONNA DEL MONTE LUSSARI (stampato nel 1903) era parte integrante, assieme alla preghiera alla Vergine Maria, dell'opuscolo - oggetto ricordo di Monte Lussari, ossia dei 50 giorni d'indulgenza. Il Monte Lussari è una delle mete di pellegrinagio più antiche, più amate e più visitate dell'area in cui s'incontrano il mondo slavo, quello romanzo e quello tedesco. Secondo Lambert Erlich, teologo, etnologo e politico di Camporosso in Valcanale, il Monte Lussari rappresenta "l'isola di tre nazioni". I santini raccolti testimoniano che gli abitanti delle Valli del Natisone an-davano in pellegrinagio anche a Barbana, a Castelmonte e a Sveta Gora (Monte Santo). 123 DEVETICA Gabriella Cicigoi pripoveduje: LA NOVENA DI NATALE DEVETICA Gabriella Cicigoi racconta: V naši vasi Očne Bardo se je včasih runala (pripravljala) devetica, to je, da so devet dni pred božičem molili in nosili Mater Božjo vsak dan v drugo hišo. Moj nono, ki je tudi hodil guzirat, je iz Bohemije na Češkem prinesel Marijo. Devet hiš je dalo sude (denar) in so skupaj kupili eno lepo Marijo, da so jo imeli za devetico - to je bilo že kakih 140 let nazaj. Kipec so dali v lesen okvir, spredaj je bilo steklo, in vse skupaj postavili v leseno hišico. Hišico je naredil moj kužin (bratranec), ki je bil tišler (mizar), doma iz Jevščka. Za devetico so ta oltarček vsak dan nesli v drugo hišo, kjer so vaščani skupaj molili rožar (rožni venec). V tisto hišo, kjer je prišel oltarček zadnji večer, so po božiču spet hodili vsak dan molit še 40 dni, do svečnice. V tej hiši je oltarček ostal do naslednje devetice, ki se je začela v tej hiši. Oltarček so okrasili tudi z rožami in kandelami (svečami). Ta navada je bila še živa, ko sem bila jaz otrok, potem je dolga leta ni bilo; oltarček smo medtem hranili pri nas doma. V društvu Kobilja glava smo se spomnili te lepe navade in se odločili, da jo spravimo nazaj v življenje. Ker je pozimi v vasi premalo ljudi (stalno tu živijo le trije), sodelujejo tudi hiše iz okoliških vasi. Tako se devet večerov zaporedoma zbiramo vsak dan pri drugi hiši, pojemo pesmi, molimo rožar, na koncu pa domači postrežejo s slačino (sladico) - piškoti, gubanco (potico) - in kaj gorkega za piti. Una volta nel nostro paese, Oznebrida, si prepa-rava la devetica, la novena di Natale. Durante i nove giorni precedenti il Natale si pregava nelle famiglie, ogni giorno in una diversa. Mio nonno, che andava spesso come venditore ambulante in Boemia, portó da quei luoghi una statua della Madonna. Circa 140 anni fa, infatti, nove famiglie diedero i soldi per comprare una bella immagine di Maria da usare durante la novena. La statua fu messa in una cornice di legno, con il vetro da-vanti, e il tutto fu posto in una casetta di legno. Essa fu costruita da mio cugino (kuzin), che era un falegname (tisler) di lusceco. In occasione della novena questo piccolo altare veniva portato ogni giorno in una casa diversa nella quale gli abi-tanti pregavano insieme il rosario (rozar). Dopo l'altare rimaneva per altri quaranta giorni, fino alla Candelora, nella famiglia in cui si trovava l'ultimo giorno della novena. Si decorava anche con fiori e candele. Quest'usanza era ancora viva negli anni in cui io ero bambina, ma poi la tradi-zione si perse. L'altare rimase custodito a casa nostra. Noi dell'associazione Kobilja glava ab-biamo avuto l'idea di ricordare questa bella tra-dizione e abbiamo deciso di farla rivivere. Dato che d'inverno nel paese vivono poche persone (a Oznebrida ci sono solo tre residenti stabili), par-tecipano a questa iniziativa anche i paesi vicini. In questo modo ci incontriamo ogni giorno in una casa diversa, cantiamo, preghiamo il rosario e alla fine vengono serviti dolci, biscotti, la gubana e qualcosa da bere. 124 ZBIRKA MARINE CERNETIG / COLLEZIONE DI MARINA CERNETIG Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Marina Cernetig Marina Cernetig Petjag / Ponteacco 32, Spietar / Špeter / San Pietro al Natisone, ' * 33040 Dreka / Drenchia (UD), Italija / Italia . + 39 0432 727490 ...."/ * marinapetjag@libero.it " Petjag / Ponteacco Virtualna zbirka. / Collezione virtuale. * 'f-''- Zbirka Marine Cernetig obsega okrog 200 razglednic iz Nadiških dolin, Stare Gore in Čedada, ki jih je našla doma, kupila oziroma so ji jih podarili. Najstarejše so razglednice Špetra iz leta 1900. Poleg tega so v zbirki tudi dokumenti, fotografije in predmeti družine Paola Predana (1922-), Kravarščakovega iz Preserij. Marina Cer-netig je predmete in dokumente shranila tik pred rušitvijo propadajoče Kravarščakove hiše. La Collezione di Marina Cernetig comprende circa 200 cartoline delle Valli del Natisone, di Castelmonte e di Cividale del Friuli, le quali essa ha trovato a casa propria, oppure ha acquistato o le sono state donate. Le piu antiche sono le cartoline di San Pietro al Natisone risalenti al 1900. La collezione comprende anche documenti, fotografíe e altri oggetti della famiglia di Paolo Prdan (1922-1984) e della famiglia Kravarscak di Presserie. Marina Cernetig é riuscita a salvare gli oggetti e i documenti poco prima della demolizio-ne della casa Kravarscakova hisa. Razglednica Spetra iz leta 1900. Cartolina di San Pietro al Natisone del 1900. 125 Kravarščakova hiša tik pred rušenjem. La casa Kravaščakova hiša poco prima della demolizione. RAZGLEDNICA LANDARJA Marina Cernetig pripoveduje: Nekoč sem se na sejmu starih predmetov v Čedadu ustavila pri stojnici z razglednicami. Malo prebrskam in vidim eno iz Landarja. Vzamem jo v roke, da si jo pobliže ogledam. Potem jo še obrnem - pisava se mi je zdela nekam znana. Pogledam bolje in tedaj spoznam - ist, ist (jaz, jaz) sem jo napisala! Prvikrat, ko se bila v Landarski jami. Tja smo šli na izlet iz Srednjega v Nadiško dolino. Danes se tak izlet ne zdi nič posebnega, v letu 1974 pa je bil velika stvar. Razglednico sem seveda kupila in to je bila ena prvih stvari v moji zbirki. Za njo so prišli še družinski in drugi dokumenti. CARTOLINA D'ANTRO Marina Cernetig racconta: Un giorno, mentre stavo visitando il mercatino dell'usato a Cividale del Friuli, mi sono imbattuta in una bancarella con delle cartoline. Ho dato un'occhiata e ho notato una cartolina spedita da Antro. L'ho guardata bene e ho notato che la grafia mi sembrava familiare. Ho guardato meglio e mi sono accorta di averla scritta io durante la mia prima visita della Grotta di San Giovanni d'Antro. Eravamo andati a fare una gita da Stre-gna fino alla Valle del Natisone. Oggi questa gita non sembra niente di speciale, ma nel 1974 era una grande cosa. Ovviamente ho comprato la cartolina, che è diventata il primo oggetto della mia 126 Druga stvar pa je zbirka Kravarščakove hiše, ki sem jo ustvarila, ko so imeli porušiti hišo v vasi Preserje. Sem le dan prej uspela s skupino prijateljev rešiti nekatere dokumente in stare predmete, ki zdaj čakajo na prostor, da bodo razstavljeni. collezione, arricchitasi in seguito con documenti familiari e di altro genere. Un altro elemento della collezione é legato alla casa Kravarscakova hisa. Quando, tempo fa, hanno deciso di demolire questo edificio situato nel paese di Presserie, alcuni amici ed io siamo riusciti a salvare quasi all'ultimo momento alcuni documenti e oggetti antichi che si erano conser-vati e che oggi attendono di essere esposti. 127 LISKO, KAMBRESKO IN DOLINA IDRIJE LE ZONE DI LIG E DI KAMBREŠKO E LA VALLE DELLO IUDRIO Mojca Ravnik, Inga Miklavčič Brezigar r s* S5^ Pogled na Kostanjevico in prek doline Idrije na Gnidovco in Benečijo (Mojca Ravnik, 2005, arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU). La veduta di Kostanjevica e, oltre la Valle dello Iudrio, di Gnidovizza e della Slavia veneta (Mojca Ravnik, 2005, archi-vio dell'Istituto Etnografico Sloveno ZRC SAZU). Regija Liškega, Kambreškega in doline Idrije na prehodu med Soško dolino in Beneško Slovenijo obsega kraje na pobočju Kambreškega pogorja s Kolovratom in dolino reke Idrije. Reka Idrija izvira pod Kolovratom in teče proti jugozahodu v Furlansko nižavje, kjer se izliva v Ter. V gornjem toku je mejna reka, ki je ločevala Beneško republiko in avstrijske dežele, Italijo in Avstro-Ogrsko, Italijo in Jugoslavijo in končno Italijo in Slovenijo. Zgodovinski dogodki v 20. stoletju so otežili življenje prebivalcem teh krajev in jih primorali Le zone di Lig e di Kambreško e la Valle dello Iudrio, sul confine tra la Valle dell'Isonzo e la Slavia veneta, comprendono il territorio sul pendio della catena montuosa di Kambreško, il monte Kolovrat e la Valle dello Iudrio. Lo Iudrio sorge ai piedi del monte Kolovrat e scorre verso sudovest, nella pianura friulana, dove sbocca nel Torre. La parte superiore dello Iudrio ha delimitato il confine tra la Repubblica di Venezia e le province austriache, tra l'Italia e l'Austro-Ungheria, tra l'Italia e la Jugoslavia e infine tra l'Italia e la Slovenia. 129 Britof med svečanostjo ob 500-letnici cerkve sv. Kancija-na (Mojca Ravnik, 29. 5. 2005, arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU). Britof tra festeggiamenti dei 500 anni della chiesa di Sant'Agazio (Mojca Ravnik, 29/5/2005, archivio dell'Isti-tuto Etnografico Sloveno ZRC SAZU). k izseljevanju, o čemer pričajo mnoge zapuščene hiše in cele vasi. Med obema vojnama je regija pripadala Kraljevini Italiji, fašistični režim in gospodarska kriza pa sta zavirala gospodarski, socialni in kulturni razvoj. Prebivalci so se v preteklosti preživljali s kmetijstvom, pomagali pa so si tudi z dninar-stvom, domačo obrtjo, gojitvijo sviloprejke in prodajo drv, kostanja, sadja, oglja, sena in izdelkov domače obrti v Gorico, Čedad in Furlanijo, pa tudi s krošnjarjenjem in tihotapstvom čez mejo. Poleg kmetijstva je bilo za preživetje pomembno občasno delo v gradbeništvu in v industriji. Ljudje z obeh bregov so bili povezani s sosedskimi in sorodstvenimi vezmi, imeli skupne šege, procesije in sejme, vsi so nosili mlet v mline na Idriji. Ob cesti vzdolž desnega brega Idrije so bile številne gostilne, kjer so se spoznavali in družili. Leta 1947 je reka Idrija ločila Jugoslavijo in Italijo. Meja je presekala in preusmerila družbene in gospodarske povezave, kraji na obeh straneh meje so gospodarsko nazadovali. Z vzpostavitvijo meje ter spremembo političnega in gospodarskega sistema se je način I fatti storici del Novecento colpirono duramente la vita degli abitanti di questi luoghi e li costrinsero a emigrare. Le conseguenze di queste vicende sono state numerose case e paesi abban-donati. Tra le due guerre l'area faceva parte del Regno d'Italia. Il fascismo e la crisi economica ostacolarono lo sviluppo economico, sociale e culturale. In passato, gli abitanti si dedicavano all'agri-coltura, ma anche al lavoro a giornata, all'arti-gianato, all'allevamento dei bachi da seta, alla vendita del legno, delle castagne, della frutta, del carbone, del fieno e dei manufatti artigianali nelle città di Gorizia e di Cividale del Friuli, ma anche in altre parti del Friuli. Inoltre, gli abitanti si dedicavano anche al commercio ambulante e al contrabbando e cercavano sostentamento nell'in-dustria edilizia e nelle fabbriche. Gli abitanti di entrambe le sponde del fiume erano uniti da legami di parentela e di vicinato, avevano costumi comuni, partecipavano alle stesse processioni e fiere e portavano a macinare il grano nei mulini lungo lo Iudrio. Sulla strada situata sulla riva de-stra del fiume si trovavano numerose trattorie, in cui gli abitanti s'incontravano. Nel 1947 il confine tra la Jugoslavia e l'Italia divise le due sponde dello Iudrio. Il confine tran-ció i legami sociali ed economici e i luoghi situati lungo il confine regredirono dal punto di vista economico. L'instaurazione del confine e il cambiamento del sistema politico ed economico cambió radicalmente il modo di vivere della popolazione: gli abitanti non si dedicavano più solo all'agricol-tura, ma iniziarono a lavorare anche nel settore dell'industria, soprattutto nel cementificio ad Anhovo e nelle fabbriche a Nova Gorica e a Kanal. La migrazione giornaliera aumentó. In seguito si verificó anche la migrazione nei centri che offri-vano maggiori possibilità lavorative. Molte frazio-ni vennero abbandonate, anche molti dei paesi 130 Pokop pusta na pepelnico v Kodermacih (Mojca Ravnik, 8. 3. 2000, arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU). Il funerale del carnevale durante le Ceneri, a Codromaz (Mojca Ravnik, 8/3/2000, archivio dell'Istituto Etnografico Sloveno ZRC SAZU). življenja korenito spremenil. Ob kmetijstvu so si ljudje zaslužek iskali v industriji, predvsem v cementarni Anhovo, pa tudi v tovarnah v Novi Gorici in Kanalu. Povečala se je dnevna migracija, sledilo je preseljevanje v zaposlitvena središča, številni zaselki so opusteli. Praznile so se tudi vasi na italijanski strani doline, kjer so ljudi množično izseljevali v Belgijo in druge zahodnoevropske države. Sredi 50. let je bil sklenjen Videmski sporazum o maloobmejnem prometu in prebivalci so dobili prepustnice za prehajanje meje. Meddržavni odnosi so se izboljšali z Osimskimi sporazumi (1975). Vzpostavljalo se je gospodarsko in kulturno sodelovanje, prehod meje pa je bil še vedno možen samo prek mejnih prehodov. Zato so prebivalci z veseljem sprejeli vstop Slovenije v Evropsko unijo (2004) in v schengenski prostor (2007). Poleg skupne zgodovinske usode in potez v načinu življenja prebivalcev pa so med Liškim, Kambreškim in dolino Idrije tudi razlike, zaradi katerih lahko o njih govorimo kot o treh manjših kulturnih regijah. situati sul versante italiano del confine, da dove gli abitanti emigrarono in massa verso il Belgio e altri paesi dell'Europa occidentale. Verso la metà degli anni Cinquanta venne sti-pulato il Trattato di Udine concernente il piccolo traffico di confine. In conformità alle disposizioni del tratto gli abitanti ricevettero i lasciapassare per attraversare il confine. I rapporti tra i due stati migliorarono con la stipulazione del Trattato di Osimo nel 1975. La collaborazione economica e quella culturale tra la Jugoslavia e l'Italia migliorarono, ma il passaggio del confine rimase possibile solo attraverso i valichi di frontiera. Per questo motivo gli abitanti accolsero con piace-re l'entrata della Slovenia nell'Unione europea (2004) e nell'area Schengen (2007). Le zone di Lig e di Kambreško e la valle dello ludrio hanno un passato storico comune e uno stile di vita simile, ma tra loro ci sono anche dif-ferenze che ci consentono di parlare di tre aree culturali distinte. La zona di Lig comprende le frazioni sui pendii della riva sinistra dello ludrio. Dopo la seconda guerra mondiale, soprattutto dopo l'apertura della ditta ISKRA a Šempeter pri Gorici, Lig è diven-tato il centro della zona. Il santuario di Marijino Celje sopra Lig è da sempre un'importante meta di pellegrinaggio. Il suo nome è collegato con la via di pellegrinaggio dedicata alla Madonna di Maria Zell in Stiria. La chiesa fa parte dell'itinerario dei tre santuari, che collega anche Sveta Gora (Monte Santo) sopra Gorizia e Castelmonte nella Slavia veneta. Una particolarità etnologica è il dolce che prende il nome da questo luogo (marijaceljski kolač) e che gli abitanti preparano secondo un'an-tica tradizione rievocata. Questo dolce è servito in occasione delle festività religiose. A Lig viene organizzata la festa della castagna, ma la zona è nota anche per le maschere di carnevale chiama-te dagli abitanti del luogo pustje o maškaroni, le quali hanno le maschere di latta battuta. 131 Liško obsega razpršene zaselke na pobočjih nad levim bregom Idrije. Lig je postal središče območja po drugi svetovni vojni, predvsem po odprtju ISKRE iz Šempetra pri Gorici. Božjepotna cerkev Marijino Celje nad Ligom je nekdaj privabljala množice romarjev. Njeno ime je povezano z Marijino božjo potjo v Marijinem Celju / Maria Zell na Štajerskem. Cerkev je vključena v pot treh Marijinih svetišč, ki jo povezuje s Sveto Goro pri Gorici in Staro Goro v Benečiji. Etnološka posebnost je marijaceljski kolač, ki ga domačini po obujeni tradiciji pečejo in ponujajo ob cerkvenih praznikih. V Ligu še vedno občasno pripravijo praznik kostanja. Značilna je tudi pustna šega liških pustov ali maškaronov z naličji iz tolčene pločevine. Demografska ogroženost regije je še posebej vidna na Kambreškem. Zaradi višje lege, strmih pobočij in pomanjkanja obdelovalne zemlje, predvsem pa zaradi pospešenega zaposlovanja v cementarni Anhovo so tu ljudje še hitreje opuščali kmetovanje, kar je privedlo do močnega zaraščanja. Danes se to območje pod Globočakom predstavlja z ohranjanjem kulturne dediščine in bogatim družabnim življenjem, ki domačine povezuje s prebivalci sosednjih vasi v Benečiji. Kraj Srednje je znan po cerkvi Sv. Trojice. V zadnjih letih so domačini obnovili številne spomenike prve svetovne vojne, ko so bili ti kraji zatočišče za oficirsko vojaško bolnico in štab generala Badoglie. Na vrhu Globočaka so postavili obeležje v spomin na domačine, umrle v prvi svetovni vojni, in na žrtve vseh vojn v teh krajih. Kambreško ohranja kulturno dediščino nekdanjega tradicionalnega življenja tudi s pajštvo, staro Paulnovo sušilnico za sadje. Dolina Idrije je mejno območje te regije. Meja po drugi svetovni vojni je najostreje zarezala prav v življenje tukajšnjih prebivalcev. Ko so se odnosi med državama otoplili, je bilo mnogo vasi La zona presenta gravi problemi demografici, i quali sono tanto più gravi a Kambreško. Le persone abbandonano l'agricoltura per via dell'alti-tudine, dei pendii ripidi e della mancanza di terra coltivabile, ma soprattutto per via del fatto che sempre più persone trovano lavoro nel cementi-ficio di Anhovo. La conseguenza di questo è un sempre maggior inselvamento dei terreni. Oggi l'area ai piedi del monte Globočak si presenta con un patrimonio culturale ben conservato e una comunità fervida e vivace, che mantiene i legami con gli abitanti dei paesi vicini della Slavi veneta. La località di Srednje è nota per la chiesa della Santa Trinità. Negli ultimi anni gli abitanti del luogo hanno ristrutturato nume-rosi edifici della prima guerra mondiale, costruiti nel periodo in cui in questi luoghi si trovavano un ospedale militare per ufficiali e il comando del generale Badoglio. Sulla cima del Globočak è stato eretto un monumento dedicato agli abitanti del luogo che perirono durante la prima guerra mondiale e a tutti gli abitanti che furono vittime di tutte le guerre. Kambreško conserva il proprio patrimonio culturale legato alla vita tradizionale di un tempo. Lo testimoniano anche gli antichi essiccatoi di frutta (pajštve), tra cui spicca l'an-tica Paulnova pajštva. La Valle dello ludrio è un'area di confine. Dopo la seconda guerra mondiale, il confine ha cambiato radicalmente la vita degli abitanti del luogo. Quando in seguito i rapporti tra i due stati limitrofi sono migliorati, molti paesi situati lungo il confine erano già stati abbandonati. Gli abitanti rimasti hanno perô mantenuto, nonostante i tempi difficili, rapporti reciproci. Per questo motivo non sorprende che proprio in quest'area le cele-brazioni per l'entrata della Slovenia nell'Unione europea siano state particolarmente sentite. Nel progetto ZBORZBIRK sono incluse la colle-zione Lukčeva hiša a Kambreško e la collezione etnografica e d'intaglio di Franc Jerončič a Melinki. 132 na obeh straneh že praznih. A preostali prebivalci so tudi v najtežjih časih ohranjali medsebojne stike, zato ni čudno, da so bile prav tu najpri-srčnejše proslave ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo in v schengenski prostor. V projekt ZBORZBIRK sta vključeni Lukčeva hiša na Kambreškem in Etnološko-rezbarska zbirka Franca Jerončiča v Melinkih. VIRI IN LITERATURA O OBMOČJU: FONTI E BIBLIOGRAFIA SULL'AREA: Gruden, Živa, in Milan Grego 1998 Beneška Slovenija. Slavia Veneta. Ljubljana: Družina. Medvešček, Pavel 1991 Na rdečem oblaku vinograd rase (Zbirka Glasovi: knj. 3). Ljubljana: Kmečki glas. Melink, Branko 1995 Marijino Celje nad Kanalom 1, 2, 3 (Zbirka Sakralni spomeniki Primorske 87). Marijino Celje: Župnijski urad. 2005 Sveti Kancijan (Kocijan). Podružnična cerkev v Bri-tofu ob Idriji. V zavetju sv. Kancijana. 1505-2005 ob 500-letnici cerkve v Britofu. Britof: Turistično društvo Kolovrat, 7-22. Ruttar, Riccardo 2000 La gente della Slavia. Valli del Natisone, Nediške doline (ur. Petricig, Paolo et al.). San Pietro al Natisone: Lipa: 409-429. Vuk, Helena in Savo 2005 Območje podružnične cerkve sv. Kancijana. V zavetju sv. Kancijana. 1505-2005 ob 500 -letnici cerkve v Britofu. Britof: Turistično društvo Kolovrat Lig: 25-46. Jerončič, Zoran in Franc 2011 Življenje na Kanalskem Kolovratu. Šempeter pri Gorici: A-media. 133 ZBIRKA LUKCEVA HISA / COLLEZIONE LUKCEVA HIŠA Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Tanja Rijavec, Jožica Strgar, Barbara Ivančič Kutin, Spela Ledinek Lozej Jožica Strgar Kambreško 15, 5215 Ročinj, Slovenija / Slovenia +386 (0)41 528 592 Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Jam E l "imom^^m hpáii-iJS itsr, ^Kambreško VLukčevi hiši živi zbiralka in skrbnica Jožica Strgar, ki je hišo skupaj s tedanjim možem preuredila v muzej. Predmete je začela sistematično zbirati po potresu leta 1976, in sicer predvsem stare dokumente, pisma, šolske potrebščine, posodje in tekstilije. V hiši je tudi bogata fototeka območja krajevne skupnosti Kambreško in domoznanska knjižnica. Njen nekdanji mož je zbiralsko žilico razvil v 90. letih 20. stoletja, ko Jožica Strgar, collezionista e curatrice della collezione, ha trasformato con l'aiuto del marito la Lukčeva hiša, sua abitazione, in un museo. Le origini della raccolta risalgono al periodo dopo il terremoto del 1976, quando Jožica Strgar ha iniziato a collezionare oggetti in modo sistematico, all'inizio soprattutto documenti an-tichi, lettere, articoli per la scuola, vasellame, tessuti, ecc. Nella casa é custodita anche una ricca fototeca legata all'area di Kambreško e una biblioteca di storia patria. Suo marito ha iniziato a collezionare materiale negli anni Novanta del Novecento, arricchendo la raccolta con reperti risalenti alla prima guerra mondiale e provenien-ti dalla zona di Kambreško e del Globočak. Nei POŠTEVdNKA, TISTA REC, Kd SI MNOŽU GOR NA NJEJ RAČUNSKA TABLA. Poštevanka se je uporabljala v ljudski šoli na Kambreškem, kjer je po prvi svetovni vojni učil Radivoj Pavšič (rojen 23. 10. 1900 v Kontovelu pri Trstu), ki je bil gospodar Lukčeve hiše. Šola je delovala med letoma 1882 in 1962. TAVOLA PITAGORICA. Essa fu usata dagli alunni della scuola popolare a Kambreško in cui, dopo la prima guerra mondiale, insegnava Radivoj Pavšič (nato il 23 ottobre 1900 a Contovello vicino a Trieste), proprietario della Lukčeva hiša. La scuola venne utilizzata tra gli anni 1882 e 1962. 134 je predvsem na območju Kambreškega in Glo-bočaka začel iskati predmete iz prve svetovne vojne. V hiši je bila v prvih letih 20. stoletja trgovina z živili in nato gostilna. Bila je središče vasi, prostor, kjer so se srečevali in družili ljudje od blizu in daleč. V njej je med obema vojnama živel zavedni slovenski učitelj Radivoj Pavšič iz Kontovela pri Trstu, ki je poučeval v ljudski šoli na Kambreškem. V hiši so ohranjeni kamnito ognjišče sredozemskega visokega tipa z izvirno ognjiščno klopjo in ostali ognjiščni pripomočki. Poleg je tudi samostojna krušna peč. Kuhinja z ognjiščem je od leta 1999 zaščitena kot etnološki spomenik lokalnega pomena. primi anni del Novecento nella casa aveva sede un negozio alimentare, dopo invece una trattoria. Essa rappresentava il centro del paese, un punto di ritrovo per gli abitanti e i forestieri. Nel periodo tra le due guerre vi visse Radivoj Pavsic, insegnante di Contovello vicino a Trieste. Dotato di una forte coscienza nazionale slovena, svolse l'attività di maestro presso la scuola popolare a Kambresko. Nella casa è conservato integralmente il focolare in pietra di tipo mediterraneo con l'originale panca e gli oggetti legati al suo uso. Accanto ad esso si trova anche il forno per la cot-tura del pane. Dal 1999 la cucina è tutelata quale monumento etnologico d'importanza locale. OGNISCE OGNJIŠČE. Kuhinja z ognjiščem v Lukčevi hiši je etnološki spomenik lokalnega pomena. Ognjišče je v celoti iz klesanega kamna in dostopno s treh strani. Okrog njega je izvirna ognjiščna klop, poleg pa samostojna krušna peč. Jožica Strgar na njem z veseljem pripravlja lokalne jedi. FOCOLARE. Il focolare e fatto interamente in pietra scol-pita ed e accessibile da tre lati. Intorno ad esso trova spa-zio l'originale panca. Sulla parete vicina si puo ammirare il forno del pane dal quale spesso escono prelibate pie-tanze locali preparate con entusiasmo dalla stessa Jožica Strgar. La cucina con il focolare della Lukčeva hiša e tutelata quale monumento etnologico d'importanza locale. FOTOGRAFIJA ŽENSK S PINJAMI Jožica Stergar pripoveduje: FOTOGRAFIA DI DONNE CON LE ZANGOLE Jožica Stergar racconta: Med dokumentarnim gradivom v muzeju je tudi fotografija, na kateri je devet žensk, ki so se uprle obvezni oddaji pinj; med njimi je bila tudi Ema Laščak iz Lukčeve hiše. Ta protest je bil izreden dogodek v času, ko se ljudje niso upali zopersta-vljati oblastem. Po letu 1935 je fašistična oblast z namenom, da bi preprečila zaslužek od prodaje masla, zauka-zala oddajo medeninastih obročev s pinj, nato pa še pinj. Izguba pinje je bila tragičen dogodek Tra il materiale documentario conservato nel museo, si trova anche una fotografia che mo-stra nove donne che si ribellarono alla consegna obbligatoria delle zangole. Tra esse c'è anche Ema Laščak della Lukčeva hiša. La protesta fu un evento importante in un periodo in cui la popola-zione non osava opporsi alle autorità. Per ostacolare i profitti provenienti dalla vendi-ta del burro, dopo il 1935, le autorità fasciste ordinarono che tutti i cerchioni di ottone delle 135 za vsako domačijo. Prav na zadnji dan, določen za oddajo, se je pred kanalskim mostom srečala skupina žensk, ki so vsaka posebej s Kambreškega in iz drugih vasi prinesle svoje pinje v Kanal. Skupaj pa so začutile moč in pogum, začele so tolči z mletiči (bati pri pinji) ter glasno protestirati proti oddaji pinj. Drugi ljudje se jim niso pridružili, nekateri so jih celo zasmehovali. Ena izmed žensk je bila naglušna, nek orožnik ji je nekaj zavpil in jo po nesreči sunil, ona pa ga je odrinila, češ kaj se spravlja na ženske. Nastal je nered, ki so ga ženske izkoristile sebi v prid. Prišli so financarji in vpletene odpeljali na zaslišanje. Toda pozno popoldne so ženske izpustili, svoje pinje pa so lahko odnesle domov. S tem so rešile tudi druge pinje po vaseh, seveda tiste, ki jih kljub zahtevi še niso oddali. Tako so prav te ženske s pogumom in pametjo rešile marsikatero hišo pred še večjim pomanjkanjem. V izraz spoštovanja in zaradi smisla za zgodovinskost je ženske s pinjami takoj po njihovem izpustu fotografiral kanalski fotograf Bavdaž. zangole fossero consegnati. Dopo l'imposizione fu allargata anche alle zangole. La perdita di quest'attrezzo rappresentava un duro colpo per tutti i fattori. Alcune donne che erano venute da Kambresko e da altri villaggi per portare le zangole a Kanal s'incontrarono davanti al ponte di Kanal l'ultimo giorno prescritto per la conse-gna delle zangole. S'incoraggiarono a vicenda e iniziarono a battere con i mldtici (le impugnature delle zangole), protestando animosamente. La gente peró non si uni alla loro protesta, alcune persone addirittura le schernirono. Una delle donne non sentiva bene e quando il gendarme gridó e, per sbaglio, la urtó, essa, indignata, gli diede una spinta. La situazione precipitó e le donne sfruttarono il disordine a proprio vantag-gio. Furono portate vie e interrogate. Nel tardo pomeriggio furono peró rilasciate e poterono tornare alle proprie case, portando con sé le zangole. In questo modo esse, con il proprio coraggio, salvarono anche le zangole di tutti quelli che non le avevano ancora consegnate, alleviando le sof-ferenze di molti abitanti che pativano la carestia. In segno di rispetto ma anche nella consapevo-lezza che si trattasse di un fatto importante per la storia di questi luoghi, il fotografo Bavdaz di Kanal fotografó queste donne subito dopo il loro rilascio. ETNOLOSKO-REZBARSKA ZBIRKA FRANCA JERONCICA / COLLEZIONE ETNOGRAFICA E D'INTAGLIO DI FRANC JERONČIČ Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Tanja Rijavec, Barbara Ivančič Kutin Franc Jerončič Melinki 5, Lig, 5213 Kanal, Slovenija / Slovenia +386 (0)5 30 93 014, +386 (0)51 334 457 zoran.jeroncic@hotmail.com www.zoranvolleyart.si Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Jerončičeva zbirka obsega več kot 600 vojnih, etnoloških in rezbarskih predmetov. Franc Jerončič jih je začel zbirati po svojem 60. letu. Veliko predmetov je rešil s smetišč, kamor so jih ljudje odvrgli, ko jih niso več potrebovali. Zbirka, ki je urejena v nekdanjem skednju v Melinkih, je luč sveta ugledala leta 2008, leta 2013 pa se je zaradi naraščajočega števila eksponatov razširila še v spodnji del stavbe. Etnološki in vojni predmeti iz prve in druge svetovne vojne so zapuščina družine Jerončič ali pa jih je lastnik našel, kupil oziroma so mu jih podarili ljudje, ki vedo za njegov muzej in navdušenje nad zbiranjem. Večina eksponatov je iz okoliških krajev (Markiči, Kostanjevica, Lig, Kanal, Brda). Rezbarski izdelki nastajajo zadnjih 15 let, ko je Franc uresničil svoje mladostne sanje, se vpisal v rezbarski krožek na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Novi Gorici in začel rezbariti. Franc Jerončič, rojen 27. oktobra 1923, je svoj 90. rojstni dan obeležil tudi z odprtjem prenovljene zbirke. La collezione di Franc Jerončič custodisce più di 600 oggetti bellici, etnologici e di arte popolare. Il fondatore inizió a collezionarli dopo aver passato i sessant'anni d'età. Molti oggetti, caduti in disuso, sono stati rinvenuti nelle disca-riche. La collezione, originariamente allestita nel fienile a Melinki, risale al 2008. Nel 2013 per via del crescente numero di esemplari sono stati adibiti alla raccolta museale anche gli spazi inferiori della casa. Alcuni oggetti etnologici e militari risalenti alla prima e alla seconda guerra mondiale fanno parte dell'eredità della famiglia Jerončič, altri invece sono stati ritrovati o com-prati da Franc. Parte dei cimeli gli è stata donata da persone che sapevano del suo museo e della sua passione per il collezionismo. La maggior parte degli oggetti proviene dai paesi limitrofi (Markiči, Kostanjevica, Lig, Kanal) e dal Collio Goriziano. Gli oggetti d'arte popolare sono stati intagliati da Franc Jerončič negli ultimi quindici anni. Iscrivendosi al corso d'intaglio nell'ambito dell'Università della Terza Età, il collezionista ha realizzato il suo desiderio giovanile di dedicarsi a quest'arte. La collezione, ampliata e rinnovata, è stata inaugurata il 27 ottobre del 2013, giorno del novantesimo compleanno di Franc Jerončič. 137 CdBdR, KANTA CdBdR, BIDONE POSODA ZA RAZKUŽEVANJE VOJAŠKIH OBLEK. V posodi so italijanski vojaki v Močilih med prvo svetovno vojno raz-kuževali svoje obleke. V čeber z vodo so položili obleke, pod posodo prižgali ogenj in počakali, da je para v sodu uničila zajedalce (uši, bolhe). RECIPIENTE PER LA DISINFEZIONE DEGLI INDUMENTI MILITARI. Durante la prima guerra mondiale in questi reci-pienti i soldati italiani in forza a Močili usavano disinfet-tare i propri abiti. In essi venivano messi gli abiti, sotto invece accesso il fuoco. Il vapore debellava i parassiti (pidocchi, pulci). BEGUNC BEGUNEC. Kip begunca v naravni velikosti iz lipovega lesa. Franc je z njim gostoval na prireditvi v Sutriu v bližini Vidma. Izdelal ga je v spomin na Slovence, ki so v obdobju od prve svetovne vojne do velike gospodarske krize odšli v tujino (Belgijo, Francijo, Argentino in Ameriko). PROFUGO. La statua in legno di tiglio a grandezza naturale raffigura un profugo. Franc l'ha dedicata alla memoria degli sloveni che dalla prima guerra mondiale fino alla grande crisi economica emigrarono in Belgio, in Francia, in Argentina e nelle Americhe. La statua è stata esposta anche in occasione di un avvenimento a Sutrio vicino a Udine. 138 CELEBON CELEBON Franc Jerončič pripoveduje: Čelebon je priprava za sušenje lešnikov in orehov. V teh krajih ga je imel vsak otrok: že kmalu potem, ko je shodil, so mu ga podarili starši, sosedje ali pa ga je dobil za Miklavža. Čelebon, ki ga imam v zbirki, sem naredil sam: obroči so leskovi, pletenje pa iz sarabotja (srobota). Polnega smo obesili nekam visoko, da miši niso mogle do njega. Vsaka hiša je imela več manjših čelebo-nov. Nek mož iz Melinkov pa je imel ogromnega. Zemljo je imel daleč tam v Kostanjevici in je cel mesec hodil tja po orehe. Ko je končal, je morala priti vsa vas, da so mu pomagali prinesti tisti veliki čelebon domov. Skozi nobena vrata ga niso mogli spraviti, tako je bil velik. Žnidarčič Andrej je bilo ime temu možakarju, jaz se ga še dobro spomnim. Njegovega čelebona pa nisem videl, je bilo to že prej. Franc Jerončič racconta: ll čelebon é un attrezzo per essiccare le noccio-le e le noci. In questi luoghi ne aveva uno ogni bambino: appena iniziava a camminare, glielo regalavano i genitori, i vicini oppure lo riceveva per la festa di S. Nicola. Il čelebon che fa parte della mia collezione é stato fatto da me: i cerchi sono in legno di nocciolo, l'intreccio invece di vitalbino. Esso, tutto pieno, veniva appeso in alto per essere tenuto lontano dai topi. Ogni casa aveva vari piccoli čelebon. Un uomo di Melinki ne aveva uno molto grande. La sua terra era molto lontana, a Kostanjevica, e ci metteva un mese per raccogliere le noci. Quando finiva, doveva venire l'intero paese per portare quel grande čelebon a casa sua. Esso non poteva essere por-tato attraverso nessuna porta, tanto era grande. Quest'uomo si chiamava Andrej Žnidarčič. Io me 10 ricordo ancora bene, non ho, pero, mai visto 11 suo čelebon perché questo succedeva molto tempo prima. 139 KANALSKO L'AREA DI KANAL Inga Miklavčič Brezigar, Tanja Rijavec Panorama Kanala ob Soči (neznan avtor, na prelomu 20. v 21. stoletje, arhiv Turistično-informacijskega centra Kanal). Il panorama di Kanal ob Soči (autore sconosciuto, a cavallo tra il XX e il XXI secolo, archivio del Centro turistico di Kanal ob Soči). Kanalsko obsega osrednji del Soške doline in je upravno povezano z Liško-Kambreškim pogorjem do doline Idrije na meji z Benečijo in Furlanskim nižavjem ter z vasmi Kal nad Kanalom, Levpa in Seniški Breg na obronku Banjšic. Močno kmetijsko zaledje vasi omogoča veliko obdelovalne zemlje v nižini, v 20. stoletju pa so se posamezni kraji predvsem po zaslugi bohinjske železnice, ki od odprtja leta 1906 povezuje Koroško in Kranjsko z Goriško in Trstom, razvili v močna industrijska središča. Ime Kanal je prvič omenjeno leta 1140 kot "canalis Runzzinae" po največji vasi Ročinj. L'area di Kanal comprende la parte centrale della Valle dell'Isonzo ed è collegata, dal punto di vista amministrativo, con la catena montuosa di Lig-Kambreško fino alla valle del fiume Iudrio, sul confine tra la Slavia veneta, la pianura friulana e i paesi di Kal nad Kanalom, Levpa e Seniški breg sul pendio dell'Altopiano della Bain-sizza. Dal punto di vista agricolo la pianura è ben sviluppata. Nel Novecento nell'area sono stati fondati vari centri industriali, soprattutto grazie all'apertura della ferrovia Transalpina (1906), che ancora oggi collega la Carinzia e la Carniola con il Goriziano e la città di Trieste. 141 Razglednica Kanala ob Soči, poslana leta 1977 (Angel Nemec, Prospektbiro Nova Gorica, 70. leta 20. stoletja, arhiv Goriškega muzeja Nova Gorica). Cartolina di Kanal ob Soči, spedita nel 1977 (Angel Nemec, Prospektbiro Nova Gorica, anni Settanta del Nove-cento, archivio del museo Goriški muzej Nova Gorica). Območje so nato poimenovali "kanali Soče" ali "v kanalih Soče", sam Kanal pa se je po starem srednjeveškem mostu imenoval kar "kanal pri mostu", po legi naselja pri stari gotski cerkvi pa tudi "pri dvoru Sv. Marije" ali "pri Naši gospe". Že v srednjem veku se je okoli Kanala izoblikovalo zemljiško posestvo, v 17. in 18. stoletju pa so različni posestniki domovali v baročnem kanalskem gradu. Po prvi svetovni vojni so poškodovani grad obnovili, pozneje pa v njem uredili stanovanja. Stavbe ob značilnem kanalskem mostu, ki je bil med prvo svetovno vojno poškodovan in po njej obnovljen v današnji podobi, trg Kontrada, gotska cerkev Marijinega vnebovzetja in štirje ohranjeni stolpi nekdanjega obzidja še vedno opozarjajo na srednjeveško kulturno dediščino kraja. Nadaljnji razvoj Kanala v 18. in 19. stoletju simbolizira baročni trški vodnjak s kipom Neptuna iz leta 1815 na osrednjem trgu Na placu. Kanal je predvsem upravno središče območja, v industriji plastičnih izdelkov so zaposlitev našli prebivalci Kanala in okoliških vasi, razvija se tudi kot izobraževalno in kulturno-turistično središče La località di Kanal fu menzionata per la prima volta nel 1140. Essa, infatti, apparve in alcuni documenti con la denominazione "cana-lis Runzzinae", toponimo collegato al paese di Rocinj, il più grande dell'area. In seguito la zona fu denominata "i canali dell'Isonzo", oppure "nei canali dell'Isonzo", Kanal invece semplicemente "il canale vicino al ponte", il ponte medievale, oppure "vicino alla corte di Santa Maria" e "vici-no alla Nostra Signora", per via della vicinanza di un'antica chiesa gotica. Nel medioevo la zona cir-costante era una signoria. Nel Sei- e Settecento i vari proprietari terrieri dimoravano nel castello barocco di Kanal. Dopo la prima guerra mondiale, il castello, danneggiato durante i combattimenti, fu ristrutturato e in esso furono sistemati degli appartamenti. Gli edifici che si trovano vicino al caratteristico ponte di Kanal (anch'esso danneg-giato nella prima guerra mondiale e in seguito ristrutturato), la piazza denominata Kontrada (contrada), la chiesa dell'Assunzione in stile gotico e quattro torri delle mura, che un tempo proteggevano il paese, rappresentano oggi il patrimonio medievale del luogo. Il patrimonio culturale risalente invece al Sette- e Ottocento ha come proprio simbolo il pozzo ubicato nella piazza centrale Na placu e risalente all'anno 1815. Il pozzo è costruito in stile barocco e decorato con la statua di Nettuno. Kanal è oggi soprattutto il centro amministrativo della zona, ma anche un centro industriale (la fabbrica degli oggetti di plastica offre lavoro a molti abitanti di Kanal e dei paesi vicini), educativo, culturale e turistico della valle. A Kanal si svolgono, infatti, numerase manifestazioni, come per esempio l'evento musicale chiamato Kogojevi dnevi (Le giornate di Kogoj) e il principale evento sportivo Skoki z mosta (Salti dal ponte dell'Isonzo), che ha anche un importante impatto sul settore del turismo. Rocinj è l'ultimo dei paesi situati nella Valle dell'Isonzo che ancora gode dei benefici del clima 142 Nastop Folklorne skupine Kal nad Kanalom pri gotski cerkvici sv. Tomaža na angelsko nedeljo septembra 2012, ko so prvič oblekli folklorne kostume - kalske tahmašne obleke, s katerimi poustvarjajo oblačilni videz domačinov na prelomu 19. v 20. stoletje (Robert Rijavec, 2012, arhiv Folklorne skupine Kal nad Kanalom). Esibizione del gruppo folcloristico di Kal nad Kanalom vi-cino alla chiesa gotica di San Tommaso nella prima dome-nica di settembre del 2012, quando i membri del gruppo hanno indosato per la prima volta i costumi folcloristici - gli abiti di festa di Kal (tahmašne obleke), con i quali hanno richiamato l'abbigliamento degli abitanti del luogo a cavallo tra l'Ottocento e il Novecento (Robert Rijavec, 2012, archivio del gruppo folcloristico Kal nad Kanalom). doline s šolo in številnimi prireditvami. Med njimi so najpomembnejši glasbeni Kogojevi dnevi in turistično-športna prireditev Skoki z mosta v reko Sočo. Ročinj je zadnje naselje v dolini Soče, do koder še sega vpliv sredozemskega podnebja. Naselje okrog cerkve sv. Andreja je ostalo do današnjih dni predvsem kmetijsko, v 19. stoletju pa je bilo tudi središče občine. Tu je med letoma 1809 in 1819 deloval duhovnik in kulturni delavec Valentin Stanič (1774-1847), je pa tudi rojstni kraj goriškega skladatelja in duhovnika Vinka Vo-dopivca (1878-1952). Podobno kot Ročinj so tudi druge nižinske vasi srednje Soške doline še vedno ohranile pretežno kmečki značaj, medtem ko sta se Anhovo in Deskle po drugi svetovni vojni razvila v novodobni delavski naselji z bloki in individualnimi hišami delavcev, mediterráneo. Il paese, formatosi intorno alla chiesa di Sant'Andrea, presenta ancora oggi un carattere prevalentemente contadino. Nell'Otto-cento esso era il centro del comune. Tra gli anni 1809 e 1819 vi dimoró il sacerdote e operatore culturale Valentin Stanič (1774-1847). Ročinj è anche il luogo di nascita del noto compositore e sacerdote Vinko Vodopivec (1878-1952). Anche altri paesi situati nel fondovalle hanno mantenuto il loro carattere contadino, mentre i paesi di Anhovo e Deskle sono diventati, dopo la seconda guerra mondiale, piccoli centri industriali con palazzine e case in cui abitano gli operai che hanno trovato lavoro nel cementificio di Anhovo (fondato nel 1921). A Doblar, accanto all'antico centro del paese con una forte impronta contadina, sono state costruite palazzine in cui vivono gli impiegati della centrale elettrica. Un nuovo abitato con alcuni condomini è stato costruito vicino alla centrale elettrica di Plave. Fino alla seconda guerra mondiale la stazione ferroviaria di Plave era stata usata dagli abitanti del Collio, dato che la ferrovia facilitava la vendita di prodotti agricoli nei paesi distanti. L'antico paese di Prilesje è invece noto per via della chiesetta di Sant'Agazio, che vanta affreschi risalenti alla seconda metà del Quattrocento. Questi affreschi, il cui stile assomiglia a quello degli affreschi presenti nella chiesa di San Giovanni Battista a Suha vicino a Škofja Loka, ha dato il nome a un partico-lare stile di affreschi denominati di Suha-Prilesje, che testimoniano i contatti medievali tra la Valle dell'Isonzo e la Carniola superiore (Gorenjska). A Paljevo, sulla sponda sinistra dell'Isonzo, si trova la chiesa di San Quirino, in cui si riunivano i pastori che portavano i greggi dalla Slavia veneta e dalla Valle dell'Isonzo a pascolare sui prati della Valle del Vipacco. I cruenti conflitti del fronte dell'Isonzo col-pirono duramente tutti i paesi situati nella parte centrale della Valle dell'Isonzo. I villaggi vennero 143 zaposlenih v cementarni Anhovo (1921). V Doblarju so ob starem kmečkem jedru zrasli še stanovanjski bloki zaposlenih v elektrarni, prav tako pa je novo blokovsko naselje zraslo ob elektrarni v Plavah. Železniška postaja v Plavah je od druge svetovne vojne dalje tranzitna postaja prebivalcev Brd, železnica pa je postala pomembna za prodajo sadja in kmetijskih pridelkov. Stara vas Prilesje na desnem bregu Soče je znana po pokopališki cerkvici sv. Ahaca z gotskimi freskami iz druge polovice 15. stoletja. Po teh freskah, slogovno podobnim tistim v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Suhi pri Škofji Loki, se imenuje suško-prileška smer gotskega freskanstva, ki dokazuje srednjeveške stike med Posočjem in Gorenjsko. V Paljevem na nasprotnem bregu Soče pa stoji pastirska cerkvica sv. Kvirina, kjer so se zbirali pastirji drobnice iz Benečije in Soške doline na poti na pašo v Vipavsko dolino. Hudi boji na soški fronti (med prvo svetovno vojno) so prizadeli vsa naselja doline srednje Soče, vasi so bile porušene, prebivalstvo pa pregnano v begunska taborišča. Posebno hudi boji so bili pri Plavah. Nekaj žrtev je bilo tudi med sicer redkimi domačini, ki so ostali doma. Danes se do kote 383 (bitka za Prižnico) lahko povzpne-mo po še ohranjenih avstrijskih ali italijanskih oskrbovalnih ali strelskih jarkih, mimo vojaških kavern, spomin na boje in vojake pa se ohranja prek delovanja Društva soška fronta in v lokalnih zasebnih zbirkah. V projekt ZBORZBIRK so na območju Kanalskega vključene tudi zbirke, ki poleg etnološkega gradiva hranijo predmete iz prve svetovne vojne. To so zbirka ostankov prve svetovne vojne Zorana Šuligoja, etnološka in vojna zbirka Jožeta Gorjanca v Rodežu, zbirka razglednic Kanalskega Branka Drekonje iz Morskega in Jugova zbirka Pavla Levpuščka na Seniškem Bregu (Avšje). Med zbirke z izključno etnološko dediščino pa sodijo zbirka Črna kuhinja pri Čuoljevih in zbirka cerkvenih podobic Marije Čargo v Ročinju. distrutti e gli abitanti trasferiti in vari centri per rifugiati. Vicino a Plave si svolsero battaglie par-ticolarmente cruente. Solo pochi abitanti rimase-ro nell'area e alcuni di essi morirono in seguito. Oggi possiamo risalire fino a quota 383 (la batta-glia per la Prižnica), passando vicino alle caserme militari e alcune trincee in cui combattevano austriaci, oppure italiani, e che si sono conservate fino al giorno d'oggi. Il ricordo di questi fatti cruenti e dei militari che combatterono in quei luoghi è mantenuto dai membri dell'associazione Društvo soška fronta e tramite varie collezioni museali di carattere locale. Nel progetto ZBORZBIRK sono incluse colle-zioni che conservano non solo materiale di natura etnologica ma anche reperti della prima guerra mondiale: la collezione di Zoran Šuligoj con re-perti della prima guerra mondiale, la collezione etnologica e militare di Jože Gorjanc a Rodež, la collezione delle cartoline della zona di Kanal a Morsko e la collezione Jug di Pavel Levpušček a Seniški breg (Avšje). La collezione Il focolare della casa Čuoljevi e quella dei santini di Marija Čargo a Ročinj offrono invece esclusivamente materiale etnologico. 144 VIRI IN LITERATURA O OBMOČJU: FONTI E BIBLIOGRAFIA SULL'AREA: Gradnik, Vladimir 1977 Krvavo Posočje. Trst-Koper: Založništvo Tržaškega tiska. Marušič, Branko 1988 Nova Gorica: po območjih in krajih novogoriške občine. Motovun. 2006 Kanal ob soči. Berila, zv. 9. Kromberk: Goriški muzej. 2006 Kanal ob Soči v dnevniku občinskega tajnika Antona Bajta. Berila, zv. 9. Kromberk: Goriški muzej. 2008 Občina Kanal ob Soči danes (priloga knjige Slovenija danes). Ljubljana: Agencija Baribal. Rutar, Simon 1893 Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Zgodovinski opis, Ljubljana: 130. Rutar, Simon 1895 Zgodovinske črtice iz poknežene grofije Goriško-Gra-diške, Gorica. 1968 Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS. Sapač, Igor 2011 Grajske stavbe v zahodni Sloveniji IV. Brda in Zgornje Posočje. Ljubljana: Viharnik: 101-136. 145 ZBIRKA ZORANA SULIGOJA / COLLEZIONE DI ZORAN SULIGOJ Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Tanja Rijavec, Barbara Ivančič Kutin III ltt ü mm i" :*■ it" « Zoran Šuligoj Železniška postaja Kanal, 5213 Kanal, Slovenija / Slovenia +386 (0)41 508 876 zorjo173@gmail.com Ogled zbirke po predhodni najavi oziroma med odpiralnim časom informacijske točke. / La collezione e visitabile previo appuntamento, oppure durante l'orario d'apertura dell'info-point. Zbirka Zorana Šuligoja je razstavljena v informacijski točki na železniški postaji v Kanalu. Z razstavo fotografskega gradiva o bohinjski železnici je bila slavnostno odprta 18. maja 2013. Zoran Šuligoj, ki je zbirko do tedaj hranil na svojem domu v Desklah, zbira predvsem predmete iz prve svetovne vojne (orožje, osebne vojaške predmete, vojne medicinske pripomočke, fotografije in razglednice) in arheološke najdbe. Začetki njegovega zbiranja segajo v 80. leta 20. stoletja, ljubezen do te dejavnosti pa je prenesel tudi na sina Mateja. Z detektorjem kovin v rokah hodita raziskovat, kaj se skriva v kavernah in pod zemljo. Sta člana Društva soška fronta Nova Gorica, ki se ukvarja z raziskovanjem in ohranjanjem zapuščine prve svetovne vojne, še posebej pa soške fronte, ki je med letoma 1915 in 1917 usodno zaznamovala kraje ob reki Soči. La collezione di Zoran Šuligoj, inaugurata il 18 maggio del 2013, ha sede presso l'info-point della stazione ferroviaria di Kanal. In quell'oc-casione è stata allestita anche una mostra fotografica sulla linea ferroviaria della Transalpina. Fino ad allora la collezione era custodita presso la casa di Zoran Šuligoj a Deskle. La collezione è composta soprattutto da oggetti archeologici e reperti della prima guerra mondiale (armi, oggetti personali dei soldati, strumenti medici, fotografie e cartoline). Gli inizi della collezione risalgono agli anni Ottanta del XX secolo. Per quanto riguarda l'attività collezionistica di Zoran Šuligoj bisogna sottolineare anche l'aiuto offer-togli dal figlio Matej. Quasi non passa giorno che i due ricercatori muniti di metal detector non visitino le caverne e i siti del fronte dell'Isonzo. Entrambi sono membri dell'associazione Soška fronta Nova Gorica, che si dedica alla ricerca e alla conservazione dei reperti della prima guerra mondiale, soprattutto del fronte dell'Isonzo, che tra gli anni 1915 e 1917 segnó la sorte dei luoghi della Valle dell'Isonzo. 146 FLAŠKA STEKLENICA. Steklenica za brezalkoholno pijačo, ki jo je izdelal Anton Ravnik iz Kanala. Steklena kroglica v notranjosti je služila kot zamašek. Ker je ob odprtju steklenice počilo, so jo imenovali pokalica. Na prednji strani je reliefni napis: ANTON RAVNIK KANAL UMETNA MALINOVA POKALICA. BOTTIGLIA. Bottiglia per bevande analcoliche prodotte da Anton Ravnik di Kanal. La biglia di vetro all'interno serviva da tappo. A causa del suono che si sviluppava all'apertura, un leggero botto, la bottiglia era chiamata pokalica (pokati = scoppiettare). Sulla parte anteriore si trova l'iscrizione in rilievo: ANTON RAVNIK KANAL UMETNA MALINOVA POKALICA. 147 KAPA AVSTRIJSKEGA VOJAKA COPRICAPO DI UN SOLDATO AUSTRIACO Zoran Šuligoj pripoveduje: Zoran Šuligoj racconta: Med stvarmi, ki jih zbiralci izkopljejo na terenu, so vojaške kape izredno redke; ker so bile izdelane iz tkanin, so v zemlji hitro strohnele. Zato sem bil kape avstrijskega vojaka še posebej vesel. Najdba me je presenetila na nenavadnem mestu -v emajlirani vojaški gaveti, to je dvodelni vojaški posodi za obroke. Kapa je bila prepognjena, a zaradi značke z napisom FJI (Franc Jožef I.) sem takoj vedel, kaj je, čeprav take vsebine v gaveti res nisem pričakoval. Tra tutti gli oggetti che i collezionisti estraevano dal terreno, sono molto rari i copricapi militari. Essi, essendo di tessuto, si decompongono velo-cemente. Il ritrovamento di un copricapo in un posto particolare come nella gavetta militare, un recipiente per i pasti, costituito da due parti, mi ha sorpreso. Il copricapo era ripiegato, ma per via dell'insegna FJI (Francesco Giovanni I) ho capito subito di cosa si trattasse, anche se non mi aspettavo di trovare un contenuto del genere in una gavetta. 148 ETNOLOŠKA IN VOJNA ZBIRKA JOŽETA GORJANCA LA COLLEZIONE ETNOLOGICA E MILITARIA DI JOŽE Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Tanja Rijavec, Barbara Ivančič JANCA/ ižE GORJANC č Kutin Jože Gorjanc Rodež 1, 5210 Deskle, Slovenija / Slovenia +386 (0)51 628 560 Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Zbirka je nastala leta 2003 kot rezultat dolgoletnega zbiranja Jožeta Gorjanca. Razstavljeni predmeti so večinoma stare fotografije in razglednice Deskel in Deskljanov ter etnološki in vojni predmeti iz obeh svetovnih vojn. Fotografije so kot ogledalo domačinov postavljene na steno v garaži, razstava pa je poimenovana Špieyu Desklanov skozi stoletja (Ogledalo Deskljanov skozi stoletja). Jože Gorjanc, po domače Pepe Balnauščk, rojen 1938, je z zbiranjem začel že v mladosti. Zaradi preživetja je tedaj veliko ljudi zbiralo železne in kovinske predmete iz prve svetovne vojne. Bolj intenzivno pa je Jože začel zbirati po upokojitvi leta 1991. Večino predmetov so mu podarili domačini, nekatere pa je našel na smetiščih. Do sedaj je v Desklah pripravil že pet tematskih razstav starih fotografij in razglednic. La collezione di Jože Gorjanc risale al 2003 ed è il risultato di una lunga attività dedicata al col-lezionismo. Essa vanta vecchie fotografie e carto-line di Deskle e dei suoi abitanti, oggetti etnologici e cimeli bellici risalenti alle due guerre mondiali. Le fotografie, esposte sulle pareti del garage, rispecchiano la vita degli abitanti del luogo; non a caso la mostra s'intitola Spieyu Desklanov skozi stoletja (Lo specchio dei Deskljani attraverso i secoli). Jože Gorjanc, che i parenti e gli amici chiamano Pepe Balnauščk, nato nel 1938, ha ini-ziato a raccogliere materiale già all'età di quindici anni. Allora molte persone, per guadagnare qual-che soldo, recuperavano oggetti metallici risalenti alla prima guerra mondiale. Nel 1991, raggiunta l'età pensionabile, Jože Gorjanc poté intensificare la sua passione collezionistica. Molti oggetti sono stati donati dagli abitanti del luogo, alcuni invece sono stati recuperati nelle discariche. Fino ad oggi a Deskle egli ha curato e allestito già cinque mostre di fotografie e cartoline antiche. POSODICA Z IGLAMI. Posodica za shranjevanje igel za šivanje, ki so jo med prvo svetovno vojno uporabljali vojaki. RECIPIENTE PER GLI AGHI. Contenitore per la conserva-zione degli aghi da cucire. Esso veniva usato dai soldati durante la prima guerra mondiale. 149 POROKA KATARINE MARINIČ - TINCE. Razglednica poroke najstarejše Slovenke Katarine Gabršček - Tince (1899-2010) in Rudolfa Mariniča leta 1929. Tinca je bila sestrična zbiralčevega očeta Jožefa, zato je v zbirki okrog sto njenih fotografij IMMAGINE NUZIALE DI KATARINA MARINIČ DETTATINCA. La fotocartolina con l'immagine nuziale di Katarina Gabršček - Tinca (1899-2010) e di Rudolf Marinič risale al 1929. Tinca, la piu anziana abitante della Slovenia, era la cugina del padre del collezionista, Jožef. Per questo motivo nella collezione sono presenti circa cento sue fotografie. REPRODUKCIJA BAKROREZA BEETHOVEN Jože Gorjanc pripoveduje: RIPRODUZIONE DELL'INCISIONE SU RAME BEETHovEN Jože Gorjanc racconta: Včasih hiše niso imele betonskih plošč, vsa podstrešja so bila lesena. V 70. in 80. letih 20. stoletja so ljudje tod okrog množično prenavljali hiše. Takrat so počistili podstrešja in vso staro kramo zvozili na odpad, zato so bila smetišča pravi raj za zbiralce starin. Največ zbiralcev je prihajalo iz Italije. Tudi jaz sem na smetišču pobral veliko zanimivih in starih reči, ki so jih ljudje odvrgli. Enkrat, ko sem našel neko uokvirjeno sliko, pa sem bil še posebej presenečen. Slika sama ni bila nič Una volta le case non avevano le piastre di cemento armato e tutte le soffitte erano di legno. Negli anni Settanta e Ottanta del Novecento mol-te persone, qui intorno, ristrutturarono le proprie case. In quelle occasioni le soffitte furono ripulite e molte cose vecchie buttate via. Per questo motivo le discariche furono un vero paradiso per noi collezionisti. La maggior parte dei collezioni-sti arrivava dall'Italia. Anch'io ho trovato molti 150 posebnega, neka reklama za pašto (testenine), steklo je bilo razbito, okvir pa se mi je zdel star, zato sem predmet odnesel domov. Odstranil sem črepinje, pobral ven reklamo za pašto in zadaj nepričakovano odkril še eno črno-belo upodobitev. Slika, ki je bila na enem mestu prestreljena z flovrco (zračno puško), prikazuje pet ljudi v nekem salonu: poslušajo moškega, ki igra violino, in moškega, ki igra klavir. Pod sliko je bil napis Beethoven, levo pa sem ob nekem drugem pripisu opazil še letnico 1901. S pomočjo prijateljev sem ugotovil, da gre verjetno za reprodukcijo dela Lionella Balestierija, ki je sliko naslikal leta 1900, original hrani Museo Revoltella v Trstu. Po tej sliki je leta 1901 L. Arndt naredil bakrorez, ki je bil podlaga za črno-bele reprodukcije. Tiskala jih je firma Rich. Bong iz Berlina. oggetti interessanti e antichi nelle discariche. Una volta sono rimaste particolarmente colpito da una fotografia incorniciata. Essa non era nien-te di speciale. Si trattava di un messaggio promozionale per un marchio di pasta. Il vetro era rotto, la cornice sembrava peró particolare. Per questo motivo l'ho portata a casa, dove ho tolto i cocci e il messaggio promozionale. Sotto ho scoperto, con grande stupore, una riproduzione in bianco e nero, che da una parte era stata per-forata da una flovrca (fucile ad aria compressa). L'immagine mostra cinque persone che si trovano in un salone e ascoltano un uomo che suona il violino e un altro che suona il pianoforte. Sotto si trova la scritta Beethoven, a sinistra invece c'è un'annotazione con la menzione dell'anno 1901. Con l'aiuto di alcuni amici ho scoperto che si trattava, probabilmente, di una riproduzione di Lionello Balestieri, che aveva dipinto il quadro nel 1900. L'originale è custodito presso il Museo Revoltella di Trieste. Secondo quest'immagine, nel 1901, L. Arndt fece un'incisione in rame, im-primitura per la riproduzione in bianco e nero. Le incisioni furono stampate dalla ditta Rich.Bong di Berlino. 151 ZBIRKA RAZGLEDNIC KANALSKEGA / COLLEZIONE DELLE CARTOLINE DELLA ZONA DI KANAL Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Tanja Rijavec, Barbara Ivančič Kutin Branko Drekonja Morsko 21, 5213 Kanal, Slovenija / Slovenia +386 (0)31 841 067 grunfdesign@gmail.com Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Zbiralec Branko Drekonja, po domače Kuštro iz Morskega, samozaposlen v kulturi, slikar, kipar in idejni vodja pusta v Morskem, ima v svoji zbirki več kot 200 razglednic (kartolin) Kanala in okoliških krajev. Urejene so v dveh albumih, ki ju je napolnil v 30 letih zbiranja. Razglednice si izmenjuje z drugimi zbiratelji ali jih najde na zbirateljskih sejmih, nekatere pa so mu podarili ljudje, ki vedo za njegovo strast. Iz njegove zbirke je tudi razglednica panorame Kanala iz avstro-ogrskih časov, uporabljena za repliko na pročelju železniške postaje v Kanalu. Za etnologe so razglednice zgovoren vir, saj vsebujejo tako slikovno kot pisno sporočilo. Il collezionista Branko Drekonja, chiamato dai parenti e dagli amici Kustro di Morsko, lavora-tore autonomo nel settore della cultura, pittore, scultore e ideatore del carnevale di Morsko, vanta una collezione di oltre 200 cartoline di Kanal e dei luoghi vicini. Le cartoline, ordinate in due album, sono il frutto di un'attività collezionistica lunga ben trent'anni e degli scambi con gli altri collezionisti, oppure degli acquisti alle fiere dedicate al collezionismo. Alcune gli sono state donate dalle persone che conoscono la sua passione. Appartiene alla sua collezione anche la cartolina di Kanal, risalente al periodo austro-ungarico, la cui immagine è stata usata nel nuovo allestimen-to della stazione ferroviaria di Kanal. Le cartoline sono una fonte preziosa per gli etnologi poiché trasmettono sia le immagini che le informazioni scritte. PANORAMSKA RAZGLEDNICA KANALA. Kolorirana razglednica Kanala iz okrog 1910 prikazuje panoramo Kanala in Morskega. Takšne ročno kolorirane razglednice so izdelovali pred prvo svetovno vojno. VEDUTA DI KANAL. Cartolina colorata a mano con la ve-duta di Kanal e di Morsko attorno all'anno 1910. Questo tipo di cartoline risale al periodo antecedente la prima guerra mondiale. 152 RAZGLEDNICA HOTELA KRIŽNIČ. Kolorirana razglednica hotela Križnic in enega od štirih kanalskih obrambnih stolpov, ki je bil porušen med prvo svetovno vojno. Razglednica iz okrog leta 1910 je bila poslana kot voščilo za god in praznike. CARTOLINA CON L'IMMAGINE DELL'HOTEL KRIŽNIČ. Cartolina (colorata con pigmenti) con l'immagine dell'Hotel Križnic e di uno dei quattro bastioni di difesa di Kanal, distrutto durante la prima guerra mondiale. La cartolina risale al periodo intorno all'anno 1910. Fu spedita per augurare buone feste e un felice onomastico. MOSTOVI V KANALU I PONTI A KANAL Branko Drekonja pripoveduje: Staro trško jedro, most in Soča so zaradi svoje slikovitosti največkrat upodobljeni motivi na razglednicah, fotografijah in drugih upodobitvah Kanala. Pestro dogajanje v zadnjih sto letih in posledične spremembe kraja so lepo dokumentirani na karticah, od najstarejše v zbirki iz leta 1898 pa vse do današnjih dni. Pred prvo svetovno vojno je Sočo prečkal most, zgrajen leta 1816, potem ko so prejšnjega ob umiku leta 1813 uničili Francozi. Maja 1915, ko je Italija napovedala vojno Avstro--Ogrski, so se Avstrijci umaknili na levi breg Soče in za sabo porušili most v Kanalu in železniški most v Ajbi. Branko Drekonja racconta: A Kanal i motivi che più spesso sono usati per le cartoline, le fotografie e i quadri sono, per via della loro bellezza, l'antico borgo, il ponte, e l'Isonzo. I turbolenti eventi degli ultimi cent'anni sono documentati dalle cartoline della collezione, che partono dal 1898 fino ai giorni nostri. Prima della prima guerra mondiale sull'Isonzo c'era un ponte costruito nel 1816, dopo che il precedente era stato distrutto dai Francesi durante la loro ritirata nel 1813. Nel maggio del 1915, quando l'Italia dichiarô guerra all'Austria-Ungheria, gli austriaci si ritirarono sulla sponda sinistra dell'I-sonzo, distruggendo il ponte di Kanal e quello 153 Med 11. ofenzivo leta 1917 je bilo v Kanalu mostov kot v Benetkah. Avgusta 1917 so Italijani najprej prečkali Sočo prek pontonskega mostu pod Petrucko. V začetku septembra 1917 so porušeni kanalski most že usposobili z jekleno konstrukcijo, severno je bil postavljen viseči most, ki je imel dostop skozi klet hiše na Kontradi, na vrtu župnišča pa je čakala na postavitev še ena jeklena konstrukcija. Precej pontonskih in visečih mostov so Italijani postavili tudi severno in južno od Kanala. Oktobra 1918, ob preboju pri Kobaridu, so umikajoči se Italijani most pri cerkvi spet uničili, tisti pri župnišču pa je ostal v uporabi vse do leta 1920, ko je bil znameniti kanalski most spet obnovljen. Do začetka obnove je bregova na tem mestu povezoval viseči most, na katerem so radi pozirali italijanski vojaki. Naslednjo spremembo je most doživel leta 1936, ko so ga razširili in asfaltirali, Neptunov vodnjak pa so takrat premestili izpred župnišča na nasprotno stran ceste. ferroviario ad Ajba. Durante l'undicesima offen-siva nel 1917 a Kanal c'erano tanti ponti quanti a Venezia. Nell'agosto del 1917 gli italiani attraver-sarono l'Isonzo sotto la casa denominata Petrucka su un ponte di barche. All'inizio del settembre del 1917 al posto del ponte di Kanal, che era stato distrutto, fu eretta una costruzione di acciaio. A nord fu costruito un ponte sospeso che era acces-sibile dalla cantina di una casa situata nella Kon-trada. Nel giardino della canonica sarebbe stata costruita anche una costruzione d'acciaio. Gli italiani eressero molti ponti con barche, oppure sospesi, anche a nord e a sud di Kanal. Nell'otto-bre del 1918, in occasione della rottura del fronte a Caporetto, gli italiani distrussero di nuovo il ponte vicino alla chiesa, quello in prossimita della canonica resto invece in uso fino al 1920, quando il celebre ponte di Kanal fu nuovamente eretto. Fino all'inizio della ricostruzione le due sponde erano collegate da un ponte sospeso su cui i soldati italiani amavano farsi fotografare. Nel 1936 il ponte fu allargato e asfaltato. In quell'occasione la fontana di Nettuno fu spostata da davanti alla canonica sull'altra parte della strada. RAZGLEDNICA KANALA. Predhodnice razglednic so bile dopisnice (Correspondenz-Karte). Pričujoča je bila leta 1898 poslana iz Kanala v Gradec. Tri manjše fotografije z okrasno obrobo predstavljajo središče Kanala, most čez Sočo in panoramo kraja. CARTOLINA DI KANAL. Prima delle cartoline illustrate si usavano quelle postali (Correspondenz-Karte). Questo esem-plare, spedito nel 1898 da Kanal a Graz, e composto da un collage di tre immagini di piccole dimensioni con il bordo decorato, le quali illustrano il centro di Kanal, il ponte sull'Isonzo e la vista panoramica della localita. 154 JUGOVA ZBIRKA / COLLEZIONE JUG Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Tanja Rijavec, Barbara Ivančič Kutin Martin Levpušček Seniški Breg 3, Avšje, 5213 Kanal, Slovenija / Slovenia +386 (0)5 30 94 703 Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Ustanovitelj zbirke Pavel Levpušček je predmete začel zbirati že v mladosti. Najprej je zbiral znamke, denar in ostanke prve svetovne vojne. Zaradi italijanskih zbiralcev, ki so hodili od hiše do hiše in od domačinov za drobiž kupovali predmete, je kmalu začutil še močnejšo potrebo po shranjevanju predmetov kulturne dediščine. Vojaški del zbirke je v obnovljenem hlevu in skednju. Zbiralec je bil najbolj ponosen na pet vojaških uniform različnih vojakov in držav. V stari hiši Pri Jugovih si lahko ogledamo tudi dvignjeno kamnito ognjišče in različne ognjiščne pripomočke iz okoliških vasi, ki so jih ljudje pred drugo svetovno vojno, ko so podirali ognjišča, odvrgli na smetišče. Velik del zbirke sestavljajo kmečka orodja in naprave. Tudi te je zbiralec večinoma našel v bližnji okolici, pa tudi na planoti Banjšice, v Cerknem, Idriji, Bovcu in drugje, kjer je delal kot osemenjevalec. Ljudje so mu odstopili predmete, ki bi jih sicer zavrgli. Seniški Breg Il fondatore della collezione Pavel Levpušček inizio a collezionare oggetti gia da ragazzo. All'inizio si dedico alla raccolta di francobolli, monete e materiale bellico risalente alla prima guerra mondiale. In seguito, spronato soprattutto dal fatto che vari collezionisti italiani andavano di casa in casa ad acquistare oggetti antichi per pochi spiccioli, amplio la sua ricerca agli stru-menti e agli attrezzi etnografici. La stalla, rinnovata di recente, e il fienile ospitano la sezione dedicata al periodo bellico. Pavel é particolarmente orgoglioso di possede-re cinque uniformi militari di vari stati e gradi militari. Nell'antica casa Pri Jugovih é possibile ammirare anche un focolare in pietra, innalzato, e vari oggetti legati al focolare provenienti dalle case vicine. In passato tali strumenti venivano purtroppo destinati alle discariche. La maggior parte della collezione é costituita da attrezzi e strumenti che documentano la vita contadina. Anche questi sono stati raccolti soprattutto nelle vicinanze. Altri provengono dall'Altopiano della Bainsizza, da Cerkno, Idrija, Bovec, localita visitate dal collezionista durante la sua attivita di tecnico veterinario. Spesso le persone gli donava-no oggetti destinati a essere buttati. 155 ŠTABULIN POSODA ZA PRAŽENJE JEČMENA. Okrogel ror z železnim držalom RECIPIENTE PER LA TOSTATURA DELL'ORZO. Recipiente cilindrico tura dell'orzo. NAGRADA ZA KMETA DIPLOMA. Vsak kmet, ki je pod italijansko oblastjo med obema vojnama preuredil oziroma sezidal nov hlev, je dobil denarno pomoč. Za tisoč lir, kolikor je dobil na diplomi omenjeni kmet Janez Klanjšček iz Čepovana, si takrat lahko kupil najmanj pet krav. Diploma je bila izdana v Gorici leta 1928. RICOMPENSA. Durante le due guerre mondiali, quando la zona apparteneva all'Italia, ogni contadino che restaurava o costruiva una nuova stalla riceveva un aiuto finanzia-rio. Il contadino Janez Klanjšček di Čepovan, menzionato nel documento, ricevette a questo titolo mille lire, allora una somma cospicua, pari all'acquisto di almeno cinque mucche. Il riconoscimento venne rilasciato a Gorizia nel 1928. LA MONETA APE Pavel Levpuscek racconta: Di tutte le monete italiane di Vittorio Emanuele III che venivano usate tra il 1900 e il 1943 ne man-cano solo cinque o sei. E interessante la storia di come sono riuscito a ottenere un esemplare mol-to raro di dieci centesimi risalente al 1919 e con za praženje ječmena na ognjišču. con il manico in ferro usato sul focolare per la tosta- KOVANEC ČEBELICA Pavel Levpušček pripoveduje: Od vseh italijanskih kovancev Viktorja Emanuela III., ki so bili v obtoku med letoma 1900 in 1943, mi jih manjka samo pet ali šest. Zanimiva je zgodba, kako sem prišel do zelo redkega primerka za deset čentežimov iz leta 1919 s podobo čebelice. 156 Od drugih sem izvedel, da ima ta kovanec Jože Kragelj, župnik na Ligu. Ko sem vprašal zanj, mi ga ni hotel dati. Zaradi službe živinozdravnika sem bil stalno na terenu, pogosto tudi na Ligu. In sem vedno šel še v farovž povprašat: "Kaj pa čebelica kaj pravi?" On pa: "Ja, ja, je še doma!" "Da je ne boste kje zapravili!" sem mu zmeraj rekel. On pa: "Ma ne, ne, ne bom je zapravil." Po treh ali štirih letih mi jo je pa le dal. Potem, čez dolga leta, je prišel k meni na obisk in me vprašal: "Ali imaš še mojo čebelico?" "A," sem rekel, "ne bo šla od mene! A vam jo pokažem?" In sem mu pokazal vse te albume. Je rekel: "Dobro, dobro! Sem mislil, da boš delal kupčijo. Zdaj pa vidim, da je v varnih rokah!" impressa l'immagine di un'ape. Ho saputo che il párroco di Lig Jože Kragelj ha questa moneta. Gli ho chiesto di darmela, ma egli non ha valuto. Es-sendo un veterinario, ero sempre in giro, spesso anche a Lig. Ogni volta andavo anche in canonica a chiedere: "Cosa dice l'ape?" Lui rispondeva: "Si, si, è ancora a casa!" Gli dicevo sempre: "Non la perda!" e lui rispondeva: "No, no, non la perderá." Dopo tre o quattro anni me l'ha data. Dopo molti anni è venuto a farmi visita e mi ha chiesto: "Hai ancora la mia ape?" Ho detto: "Si, ma non mi lascerà mai! Ve la mostro?" Poi gli ho fatto vedere tutti gli album e lui ha detto: "Bene, bene! Pensavo che ci avresti fatto un affare. Adesso vedo che l'ape è in buone mani!" 157 ČRNA KUHINJA PRI CUOLJEVIH / IL FOCOLARE DELLA CASA ČUOLJEVI Besedilo in fotografije / Testo e fotografié: Tanja Rijavec, Robert Devetak Posest, ki jo je Andrej Ipavec podedoval od prejšnjih rodov, sestavljajo hiša z ognjiščem, delavnica z benkom, kovačija, klet, svinjak in štala s skednjem. Privzdignjeno ognjišče je zidano in dostopno s treh strani, poleg ognjišča sta štedilnik (šparget) na drva in krušna peč. Ohranjeni so tudi ognjiščni pripomočki. Andrejevi predniki so v času Avstro-Ogrske veljali za premožno in pomembno družino. Praded Ivan (po domače tudi Janez) je bil župan občine Ročinj (1902-1906). Čuoljevi so bili veleposestniki z veliko zemlje in živine, tako da je v zbirki veliko orodij in predmetov za kmetovanje, živinorejo in vinogradništvo. Zbiralec v enem od sodov v vinski kleti še vedno hrani več kot 40 let staro Čuoljevo vino. Sorta iste trte danes raste na latniku pred hišo. Njegova velika želja je vključiti Čuoljevo hišo v turistično ponudbo občine Kanal ob Soči. Andrej Ipavec Ročinj 48, 5215 Ročinj, Slovenija / Slovenia +386 (0)41 594 662 andrej.ipavec11@gmail.com Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. L a proprieta ereditata da Andrej Ipavec dai suoi avi é costituita dalla casa dotata di focolare, dall'officina con il benk, dalla bottega del fabbro, dalla cantina, dal porcile e dalla stalla con il fie-nile. Il focolare innalzato é murato e accessibile da tre lati. Nella stessa stanza possiamo ammira-re anche la cucina a legna in muratura (šparget), il forno per il pane e anche gli utensili legati al focolare. Durante il periodo austro-ungarico gli antenati di Andrej appartenevano a una famiglia benestante e importante: il bisnonno di Andrej, Ivan (nella parlata locale anche Janez), ricopri, per esempio, la carica di sindaco del Comune di Ročinj (1902-1906). La famiglia possedeva ampi terreni e molto bestiame. Lo testimoniano molti attrezzi e oggetti legati all'agricoltura, all'al-levamento del bestiame e alla viticoltura e ora presenti nella collezione. In una delle botti viene ancor oggi custodito il vino denominato Čuoljevo risalente a quarant'anni fa e prodotto da una vite che cresce sulla pergola davanti alla casa. Il desiderio piu grande del collezionista é di includere la casa Čuoljevi nell'offerta turistica del Comune di Kanal ob Soči. 158 OGNIŠČE OGNJIŠČE. Privzdignjeno zidano ognjišče, dostopno s treh strani, obnovljeno po prvi svetovni vojni. To je bil prostor za druženje družine Ipavec in Ročinjcev nasploh. Na ognjišču Andrej Ipavec še vedno pripravlja krajevne jedi. FOCOLARE. Il focolare innalzato in muratura e accessibile da tre lati ed e stato ristrutturato dopo la prima guerra mondiale. Attorno ad esso si ritrovavano non solo i fami-liari ma anche gli abitanti del luogo. Sul focolare Andrej Ipavec ancora oggi prepara le pietanze tipiche della zona. STEMPdL ŽIG. Dvojezični žig prosvetnega društva Narodna čitalnica v Ročinju, ki je bilo ustanovljeno leta 1919. Društvo je prirejalo gledališke igre in imelo pevski zbor. Zadnjič je omenjeno leta 1926. TIMBRO. Timbro dell'associazione Narodna čitalnica di Ročinj, fondata nel 1919, con l'iscrizione bilingue. L'asso-ciazione organizzava rappresentazioni teatrali e vantava anche un coro. Essa venne menzionata per l'ultima volta nel 1926. 159 CUOLJEVO VINO IL VINO DENOMINATO CUOLJEVO Venčeslav Kragelj pripoveduje: Družina Ipavec je imela veliko sveta (zemlje) in veliko vinogradov. Čuoljevo vino je veljalo za zelo dobro, njihova klet je bila vselej polna. Sorta grozdja ni znana, ljudje so ji pravili kar Čuoljevo grozdje. Grozdje je zorilo v velikem čebru s prostornino okoli 15 hektolitrov. Ostaja uganka, kako so čeber spravili v klet: so ga sestavili v kleti ali so podrli pregradno steno? V spomin na prednike ima lastnik Čuoljeve hiše Andrej Ipavec na latniku pred hišo zasajeno trto Čuoljevega grozdja; v enem izmed sodov pa je shranjeno več kot 40 let staro vino, ki je še vedno pitno in je sladko kot liker. Zadnje vino je najverjetneje naredil Pepi, rojen 1906. Bil je najmlajši od štirih sinov Katarine in Ivana, med letoma 1902 in 1906 župana občine Ročinj; Ivan je bil praded sedanjega lastnika zbirke Andreja Ipavca. Venceslav Kragelj racconta: La famiglia Ipavec aveva molti terreni e molti vigneti. Il vino denominato Cuoljevo era molto rinomato e la loro cantina ne era sempre piena. Non si sa di che varieta d'uva si trattasse, ma la gente la chiamava uva Cuoljevo. L'uva maturava in una grande tinozza di circa quindici ettolitri. Non si sa come siano riusciti a portare la tinozza in cantina: forse l'avevano costruita li, oppure avevano dovuto buttare giu un muro divisorio. L'uva denominata Cuoljevo, che cresce sulla pergola davanti alla casa Cuoljevi, rappresenta per Andrej Ipavec, il proprietario della casa, un ricordo dei propri antenati. In una delle botti viene invece custodito il vino che oggi ha piu di quarant'anni. Esso puo essere ancora bevuto ed é dolce come un liquore. L'ultimo vino fu probablemente prodotto da Pepi (nato nel 1906), il figlio minore di Katarina e Ivan, che avevano avuto quattro figli. Ivan, il bisnonno del proprietario della collezione, era stato sindaco del Comune di Rocinj tra gli anni 1902 e 1906. čeBdR ČEBER. Velik čeber, najverjetneje s prostornino 15 hektolitrov. V njem je zorelo grozdje. Čuoljevo vino je slovelo kot zelo dobro, glavni vinograd pa je Ipavčeva družina imela Pod Pejčjo pri Ročinju. TINOZZA. Una grande tinozza, il cui volume e probabil-mente di quindici ettolitri. In essa veniva fatta maturare l'uva. Il vino denominato Čuoljevo era molto apprezzato. Il vigneto di maggior rilevanza appartenente alla famiglia Ipavec era quello situato a Pod Pejčjo vicino a Ročinj. 160 ZBIRKA CERKVENIH PODOBIC / COLLEZIONE DI SANTINI Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Tanja Rijavec, Robert Devetak, Barbara Ivančič Kutin Marija Čargo Ročinj 90, 5215 Ročinj, Slovenija / Slovenia +386 (0)5 30 96 453 Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. Marija Čargo iz Ročinja cerkvene podobice zbira že od malih nog, bolj intenzivno pa od leta 1986, ko ji je umrla teta. V njenem stanovanju v Trstu je našla večje število podobic in jih začela shranjevati v škatle. Pozneje je podobice večinoma pridobivala od domačinov v Ročinju, mož Ivan in duhovniki po župnijskih uradih pa so ji jih pomagali nabirati po vsej Sloveniji. Leta 1996 jih je začela urejati v mape, razdeljene po tematikah, na primer molitve, posvetitve, posvečenje zvonov, novomašniki, srebrnomašniki in zlatomašniki. Trenutno je zbirka, ki obsega okrog 17.000 podobic, razdeljena na 19 tem in 33 albumov. Zbiralki je najljubša podobica (pilšč) z Jezuščkom Memento Bethlehem. Le nekaj mesecev po očetovi smrti leta 1959 ji jo je podarila redovnica v Trstu, pri kateri je med šolanjem nekaj časa živela. Potolažila jo je, da jo bo podobica varovala namesto očeta. M arija Cargo di Rocinj colleziona santini sin da quando era bambina. Essa ha iniziato a de-dicarsi ancora piu intensamente a quest'attivita dal 1986, quando morí sua zia. Nel suo apparta-mento a Trieste ha trovato un elevato numero di esemplari e ha iniziato a custodirli in una scatola. Con il passar del tempo la raccolta si é arricchi-ta grazie all'aiuto degli abitanti di Rocinj, del marito Ivan e dei sacerdoti di diverse parrocchie che l'hanno aiutata a raccogliere altri santini per tutto il territorio sloveno. Nel 1996 ha iniziato a ordinare i santini per fascicoli, suddividendoli per temi (preghiere, ordinazioni, benedizioni delle campane, novelli sacerdoti, festeggiamenti delle messe d'argento o di quelle d'oro, ecc.). Oggi la collezione consta di circa 17.000 santini, ordinati in 33 album e suddivisi per 19 temi. Il santino (pilsc) preferito della collezionista raffigura Gesu Bambino - Memento Bethlehem che le é stato donato a Trieste nel 1959, alcuni mesi dopo la morte di suo padre, da una suora con cui visse per un determinato tempo. Nel consegnarglielo le disse che Gesu si prendera cura di lei come fosse suo padre. 161 PODOBICA S SVETE GORE. Podobica s strojno perforirano čipkasto obrobo z motivom svetogorske Matere Božje. Upodobitve so tako na prednji kot hrbtni strani podobice. Takšne podobice so bile spomin na romanja na Sveto Goro. Najverjetneje izvira iz prve polovice 19. stoletja. IL SANTINO CON L'IMMAGINE DEL MONTE SANTO. Il santino con il bordo merlettato e perforato in modo meccanico, rappresenta Santa Maria sul Monte Santo (Sveta Gora). Le immagini sono riprodotte sia sulla parte anteriore che quella posteriore del santino. Santini di questo tipo erano oggetti ricordo del pellegrinaggio sul Monte Santo. Il santino risale probabilmente alla prima metà del Novecento. PODOBICA VINKA VODOPIVCA. Štiristrana črno-bela podobica s črnim okvirjem je bila izdana ob smrti duhovnika in skladatelja Vinka Vodopivca leta 1952 v Kromberku. Rojen je bil leta 1878 v zbiralkini hiši v Ročinju. Na podobici, ki je shranjena v albumu pokojnih duhovnikov, je zadnja Vinkova fotografija. SANTINO CON L'IMMAGINE DI VINKO VODOPIVEC. Il santino in bianco e nero con il bordo nero riproduce l'immagine post mortem del sacerdote e compositore Vinko Vodopivec (Kromberk, 1952), nato nel 1878 a Ročinj. Sul santino, custodito nell'album dedicato alle fotografie post mortem dei sacerdoti, e riprodotta l'ultima immagine del celebre compositore. 162 PODOBICA MEMENTO BETHLEHEM - JEZUSCEK SANTINO CON L'IMMAGINE DI MEMENTO BETHLEHEM - GESù BAMBINO Med ljudmi je včasih veljalo, da se svetih stvari ne sme metati stran, zato so tudi pilšče (podobice) skrbno hranili. Marija Čargo je to staro navado nadgradila z zbiranjem. Kljub temu, da ima v svoji zbirki več kot 17.000 podobic, ji ni težko izmed vseh izbrati njej najljubše in najdražje. To je podobica Jezuščka deteta v jaslicah. Marijo spominja na tragičen dan v otroštvu. Obiskovala je šolo pri nunah v Gorici, stara je bila devet, ko so ji prišli povedat žalostno novico, da ji je umrl oče. Nuna ji je ob tem podarila podobico z Jezuščkom in ji poskušala vliti tolažbe z besedami: "Zdaj bo On pazil nate, ko nimaš več očeta." Podobica se je čez čas izgubila neznano kam in Mariji je bilo neznansko žal. Toda leta pozneje je enako podobico spet pridobila za svojo zbirko. Zdaj je skrbno shranjena v enem izmed številnih albumov in Marija jo lahko kadarkoli pogleda. In passato era diffusa la convinzione che gli og-getti santi non andassero buttati via, per questo motivo anche i santini (pilsci) venivano custoditi con cura. Marija Cargo ha aggiunto a quest'usan-za la passione per il collezionismo. Sebbene la sua collezione consti di più di 17.000 santini, non le è difficile indicare, tra essi, il suo preferito. Si tratta del santino con l'immagine di Gesù Bambino nel presepe, che le fa venire in mente un giorno tragico della sua infanzia, quando aveva nove anni e frequentava la scuola delle suore a Gorizia. Quel giorno le hanno detto che suo padre era morto. Una suora le ha regato un santino, rincuorandola con queste parole: "Adesso Lui veglierà su di te." Dopo un po' di tempo il santino è andato perso, il che le è dispiaciuto molto. Alcuni anni dopo pero ha trovato un santino ugua-le. Adesso lo custodisce con cura in uno dei suoi numerosi album e puo darli un'occhiata ogni qual volta lo desidera. 163 GORIŠKA BRDA IL COLLIO Inga Miklavčič Brezigar Briška pokrajina z vinogradi in sadnim drevjem (Katarina Šrimpf, 2013, arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU). Il Collio con i vigneti e gli alberi di frutta (Katarina Šrimpf, 2013, archivio dell'Istituto Etnografico Sloveno ZRC SAZU). Brda, ki jih po pripadnosti širši regiji imenujemo tudi Goriška brda, so razgibana gričevnata pokrajina na meji med spodnjo Soško dolino in Furlanskim nižavjem. Z goriške strani pokrajino omejuje Sabotin, ki je nekdanji romarski kraj z obnovljenimi ostanki gotske cerkve sv. Valentina in samostanskih stavb, pa tudi prizorišče hudih bitk med prvo svetovno vojno z ohranjenimi strelskimi jarki in kavernami. Po vrhu je od leta 1947 potekala razmejitvena črta med Italijo in Jugoslavijo. Čez pobočje Sabotina, mimo solkanskega mostu in leta 1906 odprte bohinjske železnice, se vzpenja leta 1985 zgrajena pot iz Soške doline v Brda, imenovana tudi osimska cesta. Na severnem l Collio, chiamato anche Collio Goriziano in base alla sua appartenenza provinciale, è un'area collinare sul confine tra la Bassa Valle dell'Ison-zo e la Pianura Friulana. Sul versante goriziano l'area è delimitata dal monte Sabotin, che in passato era una metà di pellegrinaggio e sul qua-le si trovano ancora oggi i resti restaurati della chiesa gotica di San Valentino e del suo monaste-ro. Durante la prima guerra mondiale il monte fu teatro di violenti scontri. Ancora oggi si possono vedere i resti delle trincee e delle caverne. Dal 1947 la sua cima delimita il confine tra l'Italia e la Jugoslavia e in seguito la Slovenia. Sul pendio del monte Sabotin, il ponte di Solkan e la linea 165 Panoramska razglednica Dobrovega z znamenitim gradom (Marjan Bažato, Občinska turistična zveza Nova Gorica, 1999, arhiv Goriškega muzeja Nova Gorica). Una cartolina con la veduta panoramica di Dobrovo e del suo interessante castello (Marjan Bažato, Associazione turistka del Comune di Nova Gorica, 1999, archivio del museo Goriški muzej Nova Gorica). robu se Brda zaključujejo z vrhom Korada, ki leži nad dolino reke Idrije. Geografska značilnost gričevnatega sveta je Brdom dala slovensko in italijansko ime po latinskem "coles" ali "in co-libus" - "v brdih". Flišna tla, milo sredozemsko podnebje in rodovitna zemlja so omogočili že zelo zgodnjo poselitev. Arheološke sledi kažejo na naselitev od bronaste dobe v 2. tisočletju pr. n. št. (delno je raziskano gradišče na vzpetini Sv. Marija na Jezeru pri Golem Brdu), v rimski dobi in vse do zgodnjega srednjega veka, ko so bila Brda razmeroma gosto poseljena. Pisni viri prva večja naselja omenjajo v 11. in 12. stoletju, gosto srednjeveško poselitev pa dokazujejo gotske cerkve. Med njimi so najpomembnejše cerkev sv. Križa v Kojskem z gotskim oltarjem iz leta 1515 (to je edini skoraj v celoti ohranjeni gotski krilni oltar v Sloveniji), cerkev sv. Andreja v Vrhovlju pri Kožbani, cerkev sv. Device Marije na Jezeru pri Golem Brdu in cerkev sv. Marjete v Hruševlju. V 16. in 17. stoletju so bila Brda kot mejna krajina med habsburškimi deželami in Beneško ferroviaria chiamata Transalpina (inaugurata nel 1906) scorre la strada di Osimo, che dal 1985 collega la Valle dell'Isonzo e il Collio. Sul versante settentrionale il Collio é delimitato dal monte Korada, sopra la Valle dello ludrio. Il Collio deve il proprio nome, sia nella lingua slovena che in quella italiana, alle sue colline, in latino "coles", oppure "in colibus" (nei colli). La terra fertile, il flysch e il clima mediterraneo contribuirono al fatto che l'area fu abitata gia in periodi storici remoti. I ritrovamenti arche-ologici testimoniano la colonizzazione dell'area sin nell'eta del bronzo nel secondo millennio a. C. (il castelliere parzialmente studiato sul rilievo di Sv. Marija na jezeru vicino a Golo Brdo), nel periodo romano e nel medioevo, quando il Collio fu ben popolato, il che é testimoniato anche dalle chiese gotiche. Le piu importanti sono la chiesa di Santa Croce a Kojsko, con l'altare gotico risalen-te al 1515 (si tratta dell'unico trittico gotico quasi completamente conservato della Slovenia), la chiesa di San Martino a Vrhovlje vicino a Kožbana, la chiesa della Vergine Maria sul lago vicino a Golo Brdo e la chiesa di Santa Marjeta a Hruševlje. I paesi piu grandi furono menzionati per la prima volta gia nell'XI e nel XII secolo. Nel Cinquecento e nel Seicento il Collio fu un'area di confine tra il territorio degli Asburgo e la Repubblica di Venezia. Il territorio vanta-va molti castelli e fortezze, tra le quali alcune assomigliavano ai luoghi fortificati costruiti per difendersi dai turchi (i cosiddetti tabori). Ancora oggi preserva un'immagine medievale con torri e mura il paese di Šmartno, che fino alla meta del Settecento, quando il pericolo di un attacco veneziano cesso, fu un'importante fortezza di confine. I legami con il Friuli influenzarono il sistema economico e sociale del colonato, una forma piu mite di rapporti feudali tra il proprietario ter-riero e i contadini-affittuari. I "signori" friulani 166 Razglednica Praznika češenj na Dobrovem (Marjan Baža-to, Občinska turistična zveza Nova Gorica, 1992, arhiv Goriškega muzeja Nova Gorica). Una cartolina raffigurante la festa delle ciliegie di Dobrovo (Marjan Bažato, Associazione turistka del Comune di Nova Gorica, 1992, archivio del museo Goriški muzej Nova Gorica). republiko pozidana z gradovi in vojaškimi utrdbami, od katerih so nekatere utrjene kot protiturški tabori. Srednjeveško podobo s stolpi in obzidjem, na katerega so se naslonile kmečke hiše, je še ohranilo Šmartno. Kot obmejna utrdba je delovalo vse do sredine 18. stoletja, ko je beneška nevarnost minila. Vpliv furlanskega prostora je Brda zaznamoval s posebnim gospodarsko-družbenim sistemom kolonata, milejše oblike fevdalnega razmerja med velikimi zemljiškimi posestniki in kmeti -najemniki. Furlanski in italijanski "gospodje" ali slovenski "gospodarji" so kolonu v najem oddali kmetijo s stanovanjskim in gospodarskimi poslopji, včasih tudi z živino, ter vinograde, obdelovalno zemljo in senožeti. Kolonat je bil delno odpravljen že ob zemljiški odvezi 1848, dokončno pa z agrarno reformo leta 1953. Do današnjih dni pa se je vpliv Furlanije ohranil v briški kulinariki, za katero je značilna predvsem polenta. Posebnost je bela polenta iz posebne koruzne (sirkove) moke, skuhana v e italiani, oppure i "padroni" sloveni davano al colono in affitto le fattorie con le case e i fabbri-cati rurali, che spesso comprendevano anche il bestiame, le vigne, la terra coltivabile e i prati. Il colonato fu parzialmente abolito nel 1848 e definitivamente con la riforma agraria del 1953. I legami con il Friuli si sono preservati fino ad oggi. Va ricordata la cucina locale, il cui piatto tipico è la polenta. Una specialità tipica è la polenta bianca prodotta con la farina di grantur-co. La polenta viene cucinata in un pentolone di rame posto sopra il fuoco. Nelle grandi famiglie del Collio si preparava in un tipico pentolone che aveva uno speciale meccanismo con una manovella per mescolare (makina za polentu). In primavera è molto diffusa la frtalja con le erbe aromatiche e le uova, che sono spesso accompa-gnate con il radicchio. La polenta viene mangiata assieme a vari sughi (toči) al prosciutto, ai piselli, ai fagioli. Una pietanza consumata quasi ogni giorno è la minestra, mentre nei giorni di festa si mangiano gli strucoli, le fulje, il pane con i fichi e le pere cotte chiamate pituralke. In passato gli abitanti del Collio, sia gli uomi-ni che le donne, andavano a vendere la propria frutta in varie province dell'Austria-Ungheria. Un'attività redditizia era rappresentata dalla vendita delle prugne secche e sbucciate (le cosí dette prunele). Questa conoscenza fu trasmessa anche alla popolazione della Carniola Inferiore e dell'area di Bizeljsko che si trova nell'odier-na Slovenia orientale. Dopo la seconda guerra mondiale quest'attività diminuí notevolmente, mentre la vendita di frutta aumentó, soprattutto nella Valle dell'Isonzo e nelle località di Bled e Bohinj. Le abitanti del Collio portavano le ceste con la frutta sulla testa oppure le mettevano sulla bici su cui era montata un'apposita struttu-ra (il rušt), sull'attacco di buoi o sul treno. Per le famiglie la vendita di ciliegie rappresentava la principale fonte di guadagno. La festa delle 167 bakrenem kotlu nad živim ognjem. Za velike briške družine so jo kuhali v značilni makini za polentu, kotlu s posebnim mehanizmom z ročico za mešanje. Spomladi je priljubljena frtalja z dišavnicami in jajci, poleg gre radič; polenta se je z različnimi toči, omakami s pršutom, grahom, fižolom; vsakodnevna jed je mineštra, praznični pa so štruklji, fulje, kruh s figami ali z grozdjem in kuhane hruške pituralke. Brici in Brike so v preteklosti s sadjem kup-čevali daleč po deželah Avstro-Ogrske. Donosna briška domača dejavnost je bilo sušenje oluplje-nih češpelj, ki so jih izvažali kot prunele, znanje lupljenja in sušenja češpelj pa so zanesli tudi na Dolenjsko in Bizeljsko. Dejavnost je zamrla po drugi svetovni vojni, prodaja sadja pa se je povečala, predvsem v Soško dolino, na Bled in v Bohinj. Brike so košare s sadjem nosile na glavah, jih naložile na kolo - na posebno ogrodje (rušt) -ali pa na volovske vprege in vlak. Prvi zaslužek so v družino prinašale predvsem češnje, po katerih se imenuje tradicionalni briški praznik s kulturno--turističnimi prireditvami (Praznik češenj). Sadjarstvo, vinogradništvo in vinarstvo so se v Brdih posebej razvili v 60. letih, potem ko so na Dobrovem leta 1957 zgradili veliko zadružno vinsko klet, v 90. letih pa se je začel tudi čas samostojnih vinarjev, ki so sloves briških vin, predvsem rebule, tokaja in pinota, ponesli v svet. Danes so Brda visoko razvita gospodarsko, kulturno in turistično perspektivna pokrajina s središčem občine na Dobrovem. Občina se ponaša z zbirko slikarja Zorana Mušiča v gradu Dobrovo, z obnovljenima taborskim naseljem Šmartno in gradom Vipolže, pa tudi s kulturnimi in vinarskimi središči v Medani, Biljani in Vipolžah ter s številnimi kmečkimi domačijami, ki turistu nudijo lokalno hrano in izbor briških vin. V projekt ZBORZBIRK je z območja Brd vključena Etnološka zbirka družine Darinke Sirk. ciliegie rappresenta oggi un tradizionale evento culturale e turistico del Collio. La frutticoltura, la viticoltura e la vinificazio-ne si sono sviluppate negli anni Sessanta del No-vecento, dopo che a Dobrovo hanno fondato una grande cantina cooperativa. Negli anni Novanta hanno iniziato a produrre e vendere vino anche aziende private e indipendenti che hanno portato la fama dei vini del Collio come la rebula (ribol-la), il tokaj e il pinot in tutto il mondo. Oggi il Collio é un'area ben sviluppata dal punto di vista economico, culturale e turistico e con molte potenzialita. I fiori all'occhiello del comune il cui centro é Dobrovo sono la fortezza di Šmartno e il castello di Vipolže, appena ristrut-turati, la collezione del pittore Zoran Mušič nel castello di Dobrovo, i centri culturali e vinicoli a Medana, Biljana e Vipolže e le numerose fattorie che offrono ai visitatori le pietanze locali e una selezione di vini del luogo. Per quanto riguarda l'area del Collio nel progetto é inclusa anche la collezione etnologica della famiglia di Darinka Sirk. 168 VIRI IN LITERATURA O OBMOČJU: FONTI E BIBLIOGRAFIA SULL'AREA: Kos, Franc 1923 Goriška Brda v srednjem veku. Jadranski koledar za leto 1923: 10-50. 1968 Krajevni leksikon Slovenije I. Ljubljana: DZS. 1992 Briški letnik Etnologa. Etnolog 1/1, 2/1 (LIII). Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Reja, Magda, Sirk, Tatjana 1997 Briška kuhinja - kuhinja in kulinarična kultura v Goriških Brdih. Ljubljana: Viharnik. Stres, Peter (ur.) 1999 Briški zbornik. Dobrovo: Občina Brda. Zuljan Kumar, Danila, in Tanja Gomiršek (ur.) 2013 Brda in Brici, O ljudeh, zgodovini, jeziku, besedni umetnosti, stavbarstvu in rastlinstvu Brd. Dobrovo: Občina Brda. 169 ETNOLOŠKA ZBIRKA DRUŽINE DARINKE SIRK / LA COLLEZIONE ETNOLOGICA DELLA FAMIGLIA DI DARINKA SIRK Besedilo in fotografije / Testo e fotografie: Uroš Lavrenčič Mugerli, Danila Zuljan Kumar 0 Krasno Etnološka zbirka družine Darinke Sirk je postavljena v kolonski hiši na Furlanišču (Frlanšču) v bližini vasi Breg pri Krasnem. Legenda pravi, da je hišico zgradil Furlan, ki naj bi se na griček zatekel pred napovedanim vesoljnim potopom. Koliko je v tem resnice, lahko danes samo ugibamo. Po virih naj bi bila prva hiša iz 17. stoletja, iz arhitekturnih elementov pa sklepamo, da gre za gradnjo z začetka 19. stoletja. To potrjuje tudi talno ognjišče v osrednjem hišnem prostoru; poznejša zidana ognjišča so dvignjena nad tla. Etnološka zbirka nastaja že več desetletij, zbiralka Darinka Sirk pa jo še vedno dopolnjuje. V zbirki prevladujejo kuhinjski in gospodinjski predmeti (skodelice, krožniki, kuhinjski pripomočki, likal-niki, svetila; zbira pa tudi sakralne predmete in stare knjige). V hiši je mogoče videti zbirko avtentičnih kosov starega pohištva, kar nekaj je še kmečkih in obrtniških pripomočkov. Posebno mesto v zbirki zavzemajo staro spodnje perilo, posteljnina in vezenine, ki nam pripovedujejo o pretekli oblačilni kulturi in notranji opremi v Brdih. Darinka Sirk Krasno 24, 5212 Dobrovo v Brdih, Slovenija / Slovenia Goriška cesta 13, Dobrovo, 5212 Dobrovo v Brdih, Slovenija / Slovenia +386 (0)5 304 50 76, +386 (0)41 858 783 Ogled zbirke po dogovoru. / Visita previo appuntamento. L a casa colonica a Furlanišče (Frlanšče) ubicata nelle vicinanze del villaggio di Breg presso Krasno custodisce la collezione etnologica della famiglia di Darinka Sirk. Una leggenda narra che l'edificazione della casa vada attribuita a un friu-lano rifugiatosi sul colle intimorito dell'annuncia-to diluvio universale. Sulla veridicita di tale leggenda possiamo solamente ipotizzare, ma le fonti attestano l'esistenza della casa gia nel Seicento e dagli elementi architettonici si puo dedurre che si tratta di una costruzione risalente all'inizio dell'Ottocento. Lo testimonia anche la presenza del focolare posto direttamente sul pavimento al centro dello spazio abitativo. In seguito, infatti, i focolari furono innalzati su una struttura in mu-ratura. La collezione etnologica di Darinka Sirk si sta ampliando da decenni. Si possono ammirare soprattutto pezzi di arredamento e oggetti di uso domestico (tazzine, piatti, utensili da cucina, ferri da stiro, lampade, ma anche oggetti litur-gici e libri antichi). Da sottolineare l'autenticita di alcuni esemplari di arredamento antico e la raccolta di arnesi usati da contadini ed artigiani. Un'attenzione speciale é riservata al tessile, alla biancheria, alle lenzuola e ai ricami fatti a mano che testimoniano la cultura dell'abbigliamento e dell'arredamento del Collio di un tempo. 170 CAJNA Košara z ogrodjem (ruštom), ki so ga pritrdili na kolo, nanj pa naslonili in pritrdili po dve košari s sadjem za prevoz na tržnico. Oggetto per il trasporto della frutta al mercato. E costi-tuito da una cesta e da una struttura (rušt) che veniva fissata sulla bicicletta su cui a sua volta venivano appog giate e fissate due ceste di frutta. MODRC, BUŠTIN Z BRGEŠINAMI Doma sešita nedrček in spodnje hlače z razporkom, okrašena z vezenino in čipkami. Reggiseno e mutande con apertura, decorate con ricami e merletti; entrambi cuciti in casa. 171 SCEBELON SCEBELON Ponavadi se je orehe hranilo v taki ovalni leseni posodi, da jih miši ne bi pojedle. Eni so ji rekli bagulj, eni ščebelon, eni balon, je bilo več izrazov. Soseda je imela to obešeno pod strop. Za veliko noč je hotela pripravit gubanco (potico). Ko je začela stresat ven, je namesto orehov iz ščebelona vsula kamenje. Takoj je posumila na svoja prebrisana fanta in ju je poklicala in rekla: "Kdo je naredil to?" Nekaj časa sta bila tiho, potem se oglasi manjši: "Marija, to je prav gvišno kazen božja." - "Kako kazen božja?" - "Ja, vi ste zmerom rekla, da če kdo naredi kaj slabega, bog kaznuje." - "Ja, dobro, ma koga je kaznovala?" - "Ja, tata je včeraj preklinjal in je bog pobral ven orehe in je dal noter kamnje." - "Ma jaz sem tudi nekaj drugega vedno govorila: Bog vse vidi, bog vse ve, zato delat greha se ne sme. Tudi to sem vedno govorila." Potem se je oglasil ta velik: "Ma, mama, saj smo šli v štalo, tam je tema, tam bog ni videl, kaj smo naredil." Di solito le noci venivano conservate in un recipiente di legno e di forma ovale per prevenire che i topi le mangiassero. Il recipiente veniva chiamato con nomi diversi: bagulj, scebelon op-pure balon. Una mia vicina lo lasciava appeso al soffitto. Voleva preparare la gubanca (gubana) per festeggiare la Pasqua. Prese il recipiente, ma da esso caddero solo sassi. Chiamó i suoi ragazzi e chiese loro: "Chi di voi ha fatto questo?". Per un po' rimasero zitti e dopo il più piccolo disse: "Maria, questo è sicuramente un castigo di Dio!". -" Che castigo di Dio?". - "Si, voi dite sempre che se qualcuno fa qualcosa di sbagliato, Dio lo castiga". - "Si, va bene, ma chi è stato castigato?". - "Papa ieri ha bestemmiato e Dio ha tolto tutte le noci e ci ha messo dentro i sassi". - "lo dico sempre anche un'altra cosa. Dio vede tutto e tutto sa, perció non si deve peccare. lo dico sempre anche questo". Al che il maggiore disse: "Ma mamma, siamo andati nella stalla dove è buio e Dio non ha visto cosa abbiamo fatto". 172 ZRC SAZU, Raziskovalna postaja Nova Gorica • Universita degli Studi di Udine • Goriški muzej Kromberk - Nova Gorica • Občina Kobarid • Občina Brda • Občina Kanal ob Soči • Gornjesavski muzej Jesenice • Comune di Lusevera • Comune di Taipana • Comune di Pulfero • Inštitut za slovensko kulturo - Istituto per la cultura slovena Projekt sofinanciran vok\nru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev. Progetto finanziato neliambito del Programma per la Cooperazione Transfrontaliera Italia-Slovenia 2007-2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dai fondi nazionali. REPUBLIKA SLOVENIJA fJjl Ministero dell'Economia SLUŽBA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA RAZVOJ & „f* niniSler0 0eU tC0n0m,a IN EVROPSKO KOHEZIJSKO POLITIKO e detle Finanze