Ivanka Kukovec — priznanje v pravih rokah
Živeti tudi za druge
Letos prvič je Skupnost socialnega skrbstva Slovenije podelila priznanja svojim najzaslužnejšim aktivistom. Eno izmed njih je pripadlo Ivanki Kukovec in prav zares se je znašlo v pravih rokah. Uradno.se ta listina imenuje Priznanje Ivanki Kukovec za izjemne dosežke in dolgoletno delo na po-dročju socialnega skrbstva, socialnega dela in socialne politike. Vendar pa Ivanka v najinem pogo-voru ni lepšala današnjega položaja:
»Žal je zadnja leta socialnih primerov vedno voč, sredstev vedno manj, hkrati pa se je treba truditi, da tako pomoč dobijo tisti, ki jo resnično potrebujejo. Poleg materialnih imajo Ijudje še druge probleme, ki zadevajo tudi medsebojne odnose, odnose v druži-ni, generacijske probleme. V združenem delu člo-veka pogosto gledajo le kot delavca, ne sprašujejo pa se, kako ta človek živi in s kakšnirni težavami se ubada«
Mnogokrat se je Ivanka spraševala o pomenu svojega dela, vendar pa je vedno pretehtala iskrica upanja, zaupanja v Ijudi:
»Skrbi me tudi, ker se na spiskih pomoči potrebnih znajdejo tudi zaposleni, ki bi si morali svojo socialno varnost zagotavljati s svojim delom. Ljudi razumem, izhajam iz 10-članske družine, vendar se mi zdi, da so bili nekoč boljši medčloveški odnosi. Nernara zveni to bogokletno, saj bi moralo biti v tej družbi bolje, pa vendarle ni vselej tako. Skoraj vsakdo se dandanašnji peha za svoj socializem in tega vidim dovolj v lastni okolici«
Veliko je danes že upokojencev, ki jim s svojim poprejšnjim in minulim delom ni uspelo, da bi si za-gotovili, denimo, stanovanje in lahko rečemo, da so danes pravzaprav na začetku, vendar hkrati z nad-logami starosti ter bojaznijo, da si pravzaprav ne morejo plačati dostojne jeseni življenja niti v domu starejših občanov:
»Seveda je nekaj tega iskati tudi v slabi akumula-cijski sposobnosti združenega dela. In vendar vse, prav vse, ustvarja človek, na katerega resnično premalo gledamo. Vidite, nočem olepševati stanja in tega ne jemljem kot blatenje naše družbe, vendar pa so to zadeve, ki se )ih moramo resno lotiti. Prenehati bo treba platno rezati samo na višjih nivojih.«
Ivanka Kukovec je po rojstnem kraju Ptujčanka. Tega ne skriva in bi tudi ne mogla, saj jo izdaja pojoči naglas. Šolala se je v Ptuju, vojna vihra ji je tako kot mnogim pretrgala nit učenosti. Mlado, komaj 17-letno dekle, si je potem služilo kruh kot gospodinjska pomočnica. Dela je bila vajena, saj je med 10 otroki bila druga in poprejšnje čase ni bila redka paša krav pred šotskimi urami in po njih. Čas pa ji je navrgel tudi tajne kurirske in obveščevalne naloge. Po vojni je spoznala skoraj vsa naša mladinska gradbišča: Brčkc — Banoviči, Novi Beograd in še kaj. Leta 1948 so Ivanko poslali v Ljubljano. Tri leta kasneje se je znašla v pržanjski Iskri, kjer je začela v proizvodnji. Ob delu je diplomirala na višji šoli za socialne delav-ce:
»Skozi moje roke je šlo potem ničkoliko študentov. Vedno pa sem bila za obravnavanje konkretnih pri-merov iz delovnih organizacij in krajevnih skupfio-sti.«
Dvajset let dela na tem področju. Največ seveda volonterskega, neplačanega. Odveč je naštevati vse funkcije pri socialnem skrbstvu, ki so segale in še segajo od mesta Ljubljane, preko občine Šiška, pa tja do krajevne skupnosti. Pred tremi leti se je upokojila kot tajnicaZveze prijateljev mladine mesta Ljubljane:
»Nekaterim mladim ni lahko, nihče jim ni privzgojil delovnih navad, pogosto so starši svoj mir plačevali tudi z materialnimi dobrinami. Pa vendar mladina hoče delati, toda ne z vsakim. Ne marajo tistih, ki bi samo ukazovali, ampak je z njo potrebno tudi delati. Seveda so tudi izjeme, ki pa jih nikakor ni mogoče posploševati. Vse preveč smo starejši tudi različne funkcije imeli zaklenjene samo zase, čeprav je znano, da je marsikoga potrebno vreči v vodo in potem na zadovoljstvo vseh vendarle splava.«
Najtežje je Ivanki Kukovčevi, kadar kljub željam in delu ne more uspeti. Ko se zaganja in trudi, a pra-vega uspeha ni. Lepo pa je takrat, kadar kljub hu-demu stokanju le pricurljajo na svetlo uspehi. Izkaže se, da trud ni bil zaman:
»Človek,« je nekoliko pomislila in se resno zazrla skozi okno v mrzel dan: »človek mora živeti tudi za druge, ne le zase. Vesela sem, da sem lahko komu pomagala...«                                  Bogomir Šefic