> > frana milanskega > > mogočni prstan GLEDALIŠKI LIST PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA FRAN MILČINSKI • MOGOČNI PRSTAN PRAVLJ I CA 1 g r a | o Kraljica vil Vila Dragomila Tri vile varuhinje zakladov Car Aleš Princesa Vijola Minister Rigc-mir Minister Rogoslav Strežaja Deveti -kralj Minister Mehmed Dva črna sužnja Sluga Glasnik Dva moža iz ljudstva Mati Marta Stanko, njen sin Evfemija, rojena Prezeljtajg Nedeljka Kacinova Nada Bavdaževa Mica Fajon o va Magda Kotlovškova Dragica Hočevarjeva . France Trefalt . Anka Cigojeva . Jože Zupan Mirko Cegnar | Tone Dolinar | Zdravo Krvina Jože Kovačič Jože Pristov | Janez Grašič ' | Jardo Gogala Milan Vertovšek Franci Juvan | Andrej Perne j Pavle Pokorn Vera Kalanova . . Laci Cigoj Ncda Sirnikova Tonček, Tinček, Binček, Mirkec, Markec Trije škratje sodelovali so Režija . . Scena Kostumi Scenska glasba Koreograf Inspicieat Šepetalka Lasuljarka Razsvetljava Odrski mojster Slikarska dela Tehnično vodstvo i Lojze Vertovšek Lojze Jenko | G usti Perne Vladimir Štiglic Vlado Rijavec ing. arh. Lipužič Marjan Vodopivec Lidija Lipužič-Sotlcr . Tune Dolinar Minka Šimenc , Vera Srakar Stane Kropa.r Janez Kotlovšek . Saša Kum p Vladimir Štiglic PREMIERA • KRANJ • 22. XII. 1956 OB 16. URI Nekoč je bilo..., morda je še danes, kdo ve /.nabili bo jutri, za deveto goro, ali za deseto vodo, je dejala babica in začela pripovedovati vsak večer nove čudovite zgodbe o prečudovitih stvareh take, ki ob njih človek pozabi na pusti, sivi vsakdan, si goljufa celo lačni želodec i.vse je mogoče!) ter pozabi na svoj oguljeni suknjič pa tudi na druge bridkosti, ki jih je tolikanj v človeških srcih, kolikor zvezd na nebu... In tako nas vselej, kadar prištorldja v hišo glumačev in čarodejev otročad — tja na zimo, da bo tudi ona deležna v lej naši „tovarni Človeških sanj“ ščepca sreče, obšine spomin na listo nedopovedljivo in neponovljivo Veliko doživetje, ki ga prineso s seboj mrazovi, sneg, kuštrasla burja, kmečke peči, zakurjene sobe z nadihom pravljic z dedki in babicami. To je čas velikega pričakovanja. Pravljica in pričakovanje pa sta kakor brat in sestra, porojena po istem očetu in istem pravzroku človeških sanj in snovanj, ki mu z navadnim jezikom kratkomalo pravimo človeška b e d a. Zalo, da bi si potešil to bedo, se vsaj v domišljiji izkopal iz težav — teh je nemalo prestal človeški rod — saj ga od vekomaj tareta glad, mraz in še bolj krivični red — si je v pravljicah izsanjal pričarani svet etičnega sožitja, pravičnosti, vseli blagodati in dobrin polni svet, zakaj, v resničnem življenju je bil venomer suženj neukrotljive narave, samosilništva, ki je napravilo iz pravice deklo brezvestne moči, iz resnice pa domeno za laž in prevaro. Sirotna dobrota, pastorka malomeščanskih čednosti je s čednostjo vred rinila v ogabno hinavstvo. Ljubezen, ta prečudna stvar, tako so te častili kakor nezaslužen denar! Pa koliko je še vseh teh lepih besed in čednosti, milijonkrat oskrunjenih in še večkrat resničnih, na žalost prevečkrat le v pravljici... Da v pravljici in bajki. Ti dve sta večno — vse od takrat, ko jih je izsanjal trpeči človek, neizprosno pravični — pravičnim, zlobni — zlobnim, pošteni — dobrim in lepi vsem, ki so dobrega srca... S to svojo neprimerno doslednostjo sta prepotovali vse kontinente' in združili vse tisto, kar pošteno misli proti zlu! V premagovanju zla sta si izmislili leteče preproge, in v težnji po osvoboditvi človeka, čudežne palice, kamne, cvetove in rože zaupanja in vere v vsečloveško dobro, ki bo nekoč premagalo zlo. Pravljica ni nikdar poznala rasnega sovraštva. Omiljena črna, rdeča ali rumena sirota se je v fantazijskem svetu brezimnega stvaritelja vseh časov zmeraj prebila skozi grozo nasilne nadutosti belih oblastnikov, brezsrčnih nosilcev samodrštva in pretkano umazane saino-zvanosli, ki jim je stregla po življenju. Človek iz najglobljih nižin ljudstva — opevani pastir in hlapec sta njena najljubša prijatelja! Se več — edina moralna upravičenca, da vladata svetu, ker sta se z delom svojih rok in bislroumjem razuma povzpela v boju zoper pro-slule cesarje, kralje in kneze do ljudskih voditeljev! Ustvarjalni genij človeštva dan za dnem pretvarja velike, fantastično gorostasne zamisli „bolnih“ sanjačev. Sen o leteči preprogi je uresničen. Človek - ptica, o katerem sta sanjala vscmisleči Grk in človek - bog Leonardo — je živa stvarnost! Čudežni kamen vsevidec iz Tisoč in ene noči — ideja modernega radarja! Pa je vendar na svetu še vedno vse polno neukih in zanemarjenih ljudi: lačnih in žejnih, izkoriščanih in zapuščenih, takih, ki namesto mastne krače za kosilo premnogokrat poslušajo pripovedovalca skrivnostnih bajk in ob pravljici o srečnem in lepem življenju upirajo svoje poševno mežikajoče oči v nesi ut eno veliko človeško bodočnost! Poslušajo in verjamejo. Zakaj vse pravljice se srečno končajo z večnim porazom zla! Pri tem pa si mislijo. „N ek o č bo., 3Z O vsem tem nam pripoveduje pravljica o „Mogočnem prstanu11, ki jo je Fran Milčinski napisal slovenski mladini v dramski obliki po ljudskih motivih, kakor jih je dobil v pesmi Pastirček pri Matiji Valjavcu. Od tistih dob, ko j.e nastala ta pravljica v domišljiji preprostega gorenjskega človeka, so se kralji, cesarji pa tudi drugi možje te vrste močno spremenili, zato ji je še marsikaj dodal! Ošibal je z njo našo malomestno, preprostega človeka prezirajočo gospodo pa tudi vse mogoče ministre Rigormirje in Rogoslave, ki imajo na skrbi blaginjo in blagor ljudstva. Zgodovinsko je res, da je imel pred očmi naš pred-aprilski čaršijski dvor, toda njegova satirična pravljica za mlade in odrasle bo kljub zgodovinski opredeljenosti in dramaturški nedograjenosti (razvlečenost v drugem delu!), še vedno izpričevala, da sodi med najlepše stvaritve v naši mladinsko - gledališki književnosti zaradi toplo človeške misli o kruh u, delu, ljubezni in skromnosti; osvojila bo vsakogar, ki bo skušal vsaj nekaj trenutkov biti otrok! Mislim, da bi bilo lepše in bolj prav, če bi babica začenjala pripovedovati takole: „Nekoč bo, morda že jutri Rado Jan ZbeM, OUl Zima je in vsi že ves Iv, da pozimi brije mraz, da nam sneg zameta ceste, da je čas kolin, klobas, da zakoljemo prašička, ki je debel kakor sod, k sankam vprcžemo konjička, da nas pelje na sprehod, da po ledu se lovimo tn okrog snežnih mož, in da okna celo zimo polna so ledenih rož. A nekje so drugi kraji, daleč, daleč kraj sveta, lam, kjer v tihih snežnih gajih dedek Mraz svoj dom ima. Tam kristalne so palače, v leh palačah do vrha naložene so igrače, ki jih dedek pripel j a v vsako vas in vsako mesto sredi belih zimskih dni, kadar jelko kol nevesto Novo leto okrasi. V dalj nji dedkovi palači drobni palčki bivajo, so krojači in kovači, kujejo in šivajo, peki so in slaščičarji, ki police pečejo in z velikimi loparji preste iz peke vlečejo, in še mnogo leh slvari vse od jutra do noči, da ko dedek gre na pot, mu ne zmanjka teh dobrot. Kmalu spet bo listi čas, ko prišel bo dedek Mraz. Na dobrote mislimo in težko že ga čakamo. Kajetan Kovič •Sprevod dedka raza Zajčki-kurirji so davi pritekli z dobro novico v vse kraj,e sveta: ..Bela kočija iz devete dežele z iskrimi vranci na pot je odšla.“ Pa so že lu trobentači medvedki, nove novice, nove vesti: .,Dedek na meji devete dežele kočijo je menjal za hitre sani.“ Brž za medvedi na mestnem se trgu s trojko ustavil je bobnar - lisjak: ,,Škornje na noge, kučme na glavo! Dedek bo tukaj še preden bo hirale!“ Kaj je mogoče? Kakor raketa dedkova vprega že semkaj vihra! O, in za njo — lo je cela kolona, saj, sc je niti prešteti ne da! Sanke pri sankah! Palčki vozniki vajeti varno v desnici drže, z levo pa trosijo šope balonov, da j,e kot trata spomladi polje! Ej, in Sneguljčica sredi med njimi v zlatem kožuhu in zlatih saneh vozi veliko, ovenčano jelko z zvezdo srebrno v zelenih laseh. Dedkove sanke so pravkar prispele. K njemu stopimo in na ves glas skupaj zapojmo in zaplešimo: pozdravljena jelka in dedek Mraz! Kajetan Kovič SPREVOD DEDKA MRAZA Nekoč sta živela na našem koncu sveta mati Marta in sin Stanko. Preživljala sta se iz rok v usta, kakor je pač naneslo. Stanko je nabiral suhljad v gozdu in jo nosil prodajat v mesto. Za beliče, ki si jih je prislužil, je navadno kupil hlebec kruha in ga prinesel domov bolni materi. Zgodilo pa se je lepega dne, da je domov grede iz mesta naletel na pastirje, ki so kamenjali mladega kužka. Zasmilil se mu je v dno srca, in ko so pastirji dejali, da mu dado kužka za hlebec, ni kar nič okleval. Dal jim je hlebec in se tako s kužkom vrnil domov! Mali se na fanta ni hudovala, hudo pa ji je le bilo, ker je vedela, da niti skorijce kruha ni pri hiši. V lej stiski se je Stanko ‘domislil, da ima nekaj prihrankov in dejal materi, da bo zanje kupil kruha, da ne bosta lačna na ta srečni dan, ko sta dobila v hišo novega druga kužka, ki ga je Stanko krstil za Zvestina. Stanko se je še listi dan napotil po kruh v mesto. Nazaj grede je spet naletel na fantine, ki so trpinčili mlado muco. Spet je zamenjal kruh za ubogo žival. Sosedovi olroci so se muce zelo razveselili, krstili so jo za Lizo. Tudi mali se ni preveč jezila — všeč ji je bila ta fantova milosrčnost. Le zaradi kruha so bile težave, no, naposled se je Slanko domislil, da si bo pri peku izposodil hlebec kruha za butaro, ki jo bo naredil in zanesel v mesto naslednji dan. Rečeno storjeno. Spet se je odpravil Stanko v mesto in spet je srečal na pašniku pastirje, ki so pravkar boleli sežgati kačo v ognju. Zasmilila sc mu je, pa jo je spet odkupil od pastirjev za kruh. Poslovivši se od pastirjev je Stanko spoznal, da s kačo ne more domov, pa še brez kruha povrhu. Pri prvi skalnati razpoki je kačo izpustil... o Toda joj meno: skala se je odprla in tisti liip so se pojavila pred njim neznana vilinska bitja, in z njimi kačja vila Dragomila, ki ji je pravkar rešil življenje. Vsega prestrašenega so vile povabile Stanka v svoje podze-. meljske hrame. Razkazale so mu podzemsko bogastvo in ga hotele obdarili z biseri, zlatom ter srebrom. Stanku pa ni bilo do dragocenosti. Mislil je le na maler in pa na to, aji bo dobil nov hlebec ali ne. Kraljica vil, ki je spoznala, da v Stankovem srcu ni prostora za lakomnost, se je zato odločila, da izroči prav njemu mogočni prstan. Zaupala pa mu je tudi njegovo skrivnost. Hip kasneje so trije škratje prinesli gospodarju mogočnega prstana velik hleb kruha: z njim se je Stanko odpravil domov. o Tisti c as Stanko je pravkar nasitil sosedove otroke z vilinskim kruhom je prišel skozi vas car Aleš s princesko Vij o lo, svojo hčerko. Že v rani mladosti jo je zapisal Devetemu kralju v zameno za zlato, ki mu ga je bil le-ta posodil. Princeska pa se je Devetega kralja branila. Tudi njenemu presvetlemu očetu ta reč ni bila po godu. Toda zlata ni imel. da bi ga povrnil Devetemu kralju obljuba pa dela dolg. Žalosten je pripeljal hčerko na mejo, da jo izroči kraljevim odposlancem. Sredi naj večjega veselja je planila v izbo gospe Marte Stankove mame gospa Evfemija, roj. Prezeljtajg i'n vsa razburjena povedala, da se je moralo nekaj zgoditi. Hitro za njo pa je na vso sapo prisopihal kraljev strežaj in naprosil gospo Marto, da bi pripravila posteljo, ker da je princeska omedlela bojda od samega strahu. Prestrašila se je črnih odposlancev Devetega kralja, ki so jo prišli prevzemat na mejo. Gospa Evfemija si je dala sila opraviti s tem, da bo sama kraljevska visokost stopila v tako skromno hišo. Na tihem je že premišljevala, kako bi se kralju in njegovim prisklednikom prislinila. Povejmo pa tudi čislo naravnost, da jo je bilo sram, ker ho morala cesarska Visokost v tako revščino. Stanku, ki sc svojega skromnega doma pred nikomer ni sramoval, še na misel ni prišlo, da ima mogočni prstan, ki mu pri priči lahko spremeni rodni dom v najlepši grad na lem svetu. Prikazala se mu je vila Dragomila in ga opomnila nanj. Vse ostalo so napravili škratje. Princeska je bila prisrčno sprejeta. Cesarska Visokost, ki so j,o tako lepo sprejeli, pogostili in ji izkazali še druge časti, si ni mogla kaj, da ne bi pokazala svoje hvaležnosti. V cesarski prenagljenosti je car Aleš pozabil, da je nerodno, če človek preveč obljubi. Toda kakšen cesar pa je to, če ne more izpolnili želje svojemu podaniku. Dal mu jv na izbiro, naj si zaželi karkoli hoče. In Stanko, ki mu jv bila princeska na moč všeč. je kratkomalo dejal: „Cesarska cesarost, svojo hčer presvetlo princeso mi dajte za ženo!“ Ministra Rigomir in Rogoslav, ki sta bila dotlej še kar nekam prijazna, sta postala trda od groze in nista Stanku privoščila lepe besede več, pa (udi kralju ta reč ni bila všeč, toda besedo je treba držati. „Ce si cesar ali berač, pod gotovimi pogoji, seveda,“ je pristavil minister Rogoslav. Stanko se je pogojem rad odzval in jih tudi izpolnil, še preden je zašlo sonce! Car Aleš je dobil deset vreč zlata, princesa pa povsem nov grad še cesar sam ni imel takega. Zdaj pa vas vprašam, dragi bralci, kateri kralj ne bi hotel imeti takega zeta? Kaj pa princeska? Prav nič ni bila vesela vsega, kar jo je doletelo. Poslala je žrtev druge kupčije. Stanko je bil ob tem spoznanju ves pobit. Spomnil se je usodnega obiska v vilinskih hramih pod zemljo. Vile so mu takrat povedale veliko skrivnost življenja. ..Srcu vlada o O o Ooo le srce!*1 Ljubezni ni mogoče kupiti z denarjem! Spoznal je, da je prekršil vilinski zakon in ob tem spoznanju je bil ves skrušen in nesrečen! Gospa Evlcmija in njeni olroci so poslej ostali v službi na Stankovem dvoru. Tej ženski, ki jo je bil sam napuh, nikakor ni šlo v glavo, kako da je ostala še vedno kraljeva pomclačka in nič več. Tudi bivši gospodi okrog kralja tii šlo v račun, da so še vedno to, kar so bili. Sedaj, ko jim vlada lakorckoč kralj - berač, to res ne gre nikamor. Grajske shrambo so se na debelo praznile... V takem ozračju pa je nenadoma prišel v goste k kralju Alešu sam Deveti kralj. O tem, da je princesa Vijola t » ' že poročena, ni hotel nič slišati. Tudi o poravnavi z zlatom se ni hotel zgovarjati. Začel je grozili, da ho z vojno in nasiljem prisilil kralja Aleša, da mu izroči hčer. Stanku je bilo tega dovolj, pa je nasvetoval slavnim gostom, naj pogledajo malce skozi okna. Pred očmi Devetega kralja je stala ogromna armada in Deveti kralj je moral spremenili načrt Užaljeni napuh in nadutost Devetega kralja sta po-silnnal začela iskati novih poti k princeski Vijoli. Deveti kralj je z ovaduštvom in podkupovanjem začel spletkarili proti Stanku Več vreč zlata je razmetal med ljudstvo. da bi si pridobil zlagani sloves med. siromaki. Minister Rigomir in M eh med zaupnik Devetega kralja — sta hitro pridobila na svojo stran gospo Evfemijo. Zavistna in nevoščljiva, kakor je bila, ni niti za trenutek oklevala. Kar nista opravile zavist in nevoščljivost ter užaljena nečimernosl, to je storila lakomnost. Za dve mošnji denarja je izdala g. Prezeljlajg svoja dobra prijatelja, ki sta njej in njenim peterim otrokom neštetokrat pomagala in delila z njimi dobro in hudo. Medtem, ko je zarota Devetega kralja spravljala Stankovo usodo v mrežo intrig, je Stanka zmirom bolj mučila tiha, skrivna bolečina. Rad bi se predal delu za ljudstvo, pa ni mogel, ker ga je nek skrivni občutek neprestano opominjal na to, da je prišel do sreče po nepravi poli, brez truda, potnih srag in prizadevnosti. Princeska Vi jo ln je v Stanku sicer videla rešnika preti nakazilo podobo Devetega kralja, prav od srca vzljubili pa ga vendarle ni mogla, saj je vedela, da si jo je pridobil z mogočno silo vilinskega prstana in ne z junaškimi deli ter potrpežljivim upanjem... V tej veliki bolesti je Stanko izdal princeski skrivnost mogočnega prstana. Vpričo nje same ga je bolel odvreči v sinje jezero pod gradom. Nesrečen pripetljaj pa je hotel — princesa sama mu je prestregla roko — in prstan se je zakotalil na verando, kjer je zvedavo prisluškovala zarotniška svojat, med drugimi tudi Deveti kralj sam. .. Nesrečna princesa je v trenutku spregledala, da je Stankova ljubezen resnična, dobrotna in srčna. Toda prepozno. Deveti kralj je nemudoma poklical škrate in ym ukazal, da uklenejo in odvedejo Stanka v suženjstvo. Odvedli so ga v daljno Deveto kraljestvo. Stanku ni bilo pomoči. Zaprt v temnem stolpu, globoko pod zemljo, v palači Deve lega carja je s hvaležnostjo v srcu in neustrašenim upanjem čakal na svojo princeso, ki ga je sedaj vdano in hrepeneče ljubila. „Gospa“ Evfemija, La turška duša, ki je izdala vilinsko skrivnost Devetemu carju, je bila trdno prepričana, da jo bo car vzel s seboj. V zahvalo je bila deležna le njegovega lastnega posmeha in Lakih-le besed: Izdajstva potrebujemo, izdajalcev ne maramo! Hoho!“ Komaj sta se Deveti car in njegov „notranji minister" Mehmed pripeljala na dvor Devetega carja, že je začelo Mehinedu rojili po glavi, kako bi sc polastil mogočnega prstana. Še listi dan so glasniki objavili mestu, da je Mehmed zaprt v ječi! Prav laka kazen z izgubo glave pa da čaka vsakogar, ki se bo puntal zoper oblast Devetega carja. Mehmed ni molčal. Sužnjema, ki sla ga peljala v ječo, je med potjo zaupal skrivnost oblasti mogočnega prstana in ju nagovoril, naj se ga polastita ob prvi priliki: zlepa ali zgrda. ,,Izrabita priliko , je pribil... Nekega dne je v prestolno mesto prišla dokaj nenavadna karavana: cigan, maček in pes. Počenjali so take umetnije in vseh vrst vragolije, da so se na mah prikupili užaljenemu ljudstvu. ki je z grozo in slrahoin izgovarjalo ime Develega earja. To so bili naši slavi znanci: kuža Zveslin, muca Liza in kdo še? Princesa sama se je preoblekla v cigana in je prebrodila morje zaprek iz Zapadnega carstva v Deželo, kjer je umiral njen mož Stanko. Ta čudna družbica se jv že naslednjega dne podala na dvor in kralj spričo čemerne negotovosti ni prav nič okleval, da jih sprejme. Še več, kar nekam vesel je bil, da je prišel nekdo, ki bo ob njem lahko pozabil na moreče skrbi. Prav la dan bi bil kmalu postal žrtev Mehmedove zarote. Toda previden in pretkan, se je spet izmuznil neljubi usodi... Se listi dan so princeska kot „cigan iz Egipta", kuža Zveslin in muca Liza dobili mogočni prstan. Kralj ga je iz strahu pred morilci skril pod stol, da ne bi bil vsem na očeh. In kdo, če ne muca Liza, je bila tista, ki ga je oprezovala pri tem skozi okno. Kasneje med plesom pa si je prilastila prstan... Prav tisti trenutek, ko je Liza „zmaknila“ Devetemu kralju skrivnostni prstan, se je na vratih pojavil ves bled in oslabel od preslanih muk, v železne ukove uklonjeni Stanko. Kralj ga je bil dal pripeljali. Prisiliti ga je hotel, da bi se sam odpovedal roki svoje žene — princese Vijole. Toda Stanko tega ni hotel storili. Vedel je tudi, da usmiljenje ni to, kar ljubezen. Če se jb o princesa žrtvovala zanj, da bi ga izpustil, bi to pomenilo, da ga ni nikdar ljubila. „Ljubozcn klije le iz ljubezni", modro zavrača Stanko kraljeve zvodljive ponudbe. ,,Potem ti ni več rešitve!" je zaključil kralj... Z zavesijo, da je človek vendarle srečnejši z ljubeznijo v srcu, čeprav za zapahi, kakor brez nje na svobodi, je sprejel Slanko nase svojo novo usodo... Ali glej! Kdo se plazi z bodalom v roki? To je M eh med! Se korak, dva... .,Krali, čuvaj se!" je zakričal Stanko... Kralj je prestregel Mehmedovo smrtonosno roko. Zdaj je postal nenadoma Stankov dolžnik. Priznal mu je svojo zablodo, še več, vrnil mu je svobodo. Ne samo njemu. Vse jetnike je izpustil iz ječ, vsem sužnjem je dal prostost ... Zveslin, Liza in princesa so se družno s Stankom vrnili v svoje domače kraje. „Vse bolje, kol v tujini, miška doma mi diši!" je mijavkala Liza, ko so hodili proti domu. Slanko je vrnil mogočni prstan vilam, zakaj spoznal je, da je ljubezen močnejša od prstana in njegovih moči. Stankov rod še danes živi pod Karavankami, na obeh straneh. Mnogi njegovi potomci so postali v zadnji vojni pravi ljudski junaki Tudi o prstanu pravijo, da je še vedno pri vilah... Bojda, da ga imajo vile tam pod Blcgašem ali pod Matajurjem, ne vem povsem natanko. Najbrž kar vsepovsod. Dejal bi, da ga kar vsak lahko dobi, če je le srčen, korajžen in vesel... O ziulfeiafu 'ua- delu,__ Frana Milčinskega Fran Milčinski, ki ga naša slovstvena zgodovina imenuje pisatelja satir in humoristične literature, je bil po poklicu pravnik mladinski sodnik. Rodil se je decembra 18(57 v Ložu na Notranjskem. Njegov oče je bil Ceh, davkar, pisal se je prvotno in pravilno „Milčinsky“. Osnovno šolo je končal v Ljubljani, pravne študije pa na dunajski univerzi. Petnajst let je delal v splošni sodni praksi v Škofji Loki, Radovljici, Liliji, na Brdu, v Idriji in Ljubljani. Ves čas svojega pravniškega dela se je Milčinski živo zanimal za mladoletnike, za zanemarjeno in izprijeno mladino, s katero je imel neprestanega opravka v svoji sodni praksi. Ivo pa so Milčinskemu leta 1905 dali referat za otroško varstvo, se je pričel sistematično ukvarjali s I restopki mladoletnikov. Leta 190(5 je pri sodišču v Ljubljani ustanovil mladinski oddelek in kot varstveni sodnik prevzel tudi delo mladinskega sodnika. Leta 1907 je bil na prvem avstrijskem kongresu za otroško varstvo na Dunaju referent za kranjsko deželo. Pisal je referate in predavanja, v katerih je z iskreno zavzetostjo opozarjal družbo, kako naj skrbi za vzgojo zanemarjene, zapuščene in osirotele mladine. \ letih, ko je pisal pravljice, je bil Milčinski ves živ in delaven na področju socialnega skrbstva. V svojih govorih je bičal družbene razmere kol glavni vzrok zanemarjenosti. učil je, kako pomagali, da bi se zlo čimbolj zajezilo. Iz svoje pretresljive poklicne prakse mu je zrasla tudi literarna pobuda in misel, da bi napisal slovenski mladini knjigo, ki bi jo privlačila, hkrati pa tudi učila živeti, kol vsaka dobra knjiga. Kot pravnik se je Milčinski odlikoval s temeljitim strokovnim znanjem ter globokim, trdnim poznavanjem človeške narave. Kol odvetnik je moder, odkrit in čuteč mož. Že v dijaških I lih je Milčinski pisal humoristične črtice. Nato pa je stopil v službo in kol sam pravi: K) lel ni prijel za pisateljsko pero. Kasneje okoli 1. 1900 pa je začel spet pisateljevali, poklicu je ostal zvest vse do smrti. (21. oktobra 1902). Kot humorist in mladinski pisatelj je opravil veliko delo. Njegov humor sv je najbolj uveljavil v ostri družbeni groteski. Z drastično satiro je spremljal naše politično, kulturno in družabno življenje. Pri pisanju za mladino se je nagibal k romantiki narodne pravljice, ki pa ji je rad dodal razumsko vzgojno rešitev. Na tem področju so poleg pravljic pomembne njegove igre za mladino S tenkim posluhom vzgojitelja je Milčinski odkril vrzeli na področju slovenskega mladinskega slovstva. In teli ni bilo malo. Tako je že leta 1913 doživel krstno predstavo Milčinskega ,.Volkašin“, pravljična igra po narodnem motivu. „Yolkašin" je bil med prvimi izvirnimi odrskimi deli za mladino. Mladinska igra si je le s težavo utirala pot na deske narodnega gledališča v L jubljani. Kasneje je spisal še vrsto igric za mladino (Mogočni prstan 1922, Martin Krpan mlajši 1922, Vesela igra o žalostni princesi 1923, Igrica o veseli nalogi 1924, Čudodelna roka 1930). Slovenskim pravljicam je dodal še ,,Zgodbe kraljeviča Marka11 1923 in priobčal po našem mladinskem ter revijalnem tisku zgodbe o Butalcih, ki so šele leta 1949 izšl • v samostojni knjigi z ilustracijami Franceta Podrekarja. Od vsega literarnega dela je najznamenilejša Milčinskega l judska povest „Plički brez gnezda11, ki je prvič izšla 1. 1917. Našla je pol skoraj v vsako slovensko hišo in bila predvsem zrcalo staršem, mladim pa zabavno čtivo, v katerem so našli marsikak nevsiljiv in svarilen zgled. S smrtjo Milčinskega je slovenski humor za dolgo dobo domala utihnil. Slovenska mladina pa je izgubila živahnega pripovednika, ki ji je s svojim pisateljskim delom vztrajno posvečal misel in skrb. Kristina Brenkova O MILCINSKEM 59 GLEDALIŠKE VESTI Dne 3. januarja 1957 bo našk gledališče gostovalo v Drami SNG v Ljubljani z Linhartovim „Veselim dnem“. To bo že trelja pot našega gledališča v osrednji slovenski gledališki hram. V našem gledališču bo verjetno že v januarju gostovalo Mestno gledališče iz Celja. Natančne podatke o sporedu celjskih gledališčnikov bomo objavili pravočasno v dnevnem časopisju in radiu. V okviru Linhartovih svečanosti za 200 letnico njegovega rojstva je naše gledališče z uspehom gostovalo v Linhartovem rojstnem kraju Radovljici pa še v Žireh in Gorenji vasi. Občinstvo je vsepovsod pokazalo veliko zanimanje za slavljenčevo delo. S L oktobrom je bila kol šivilja redno nastavljena v našem gledališču tov. Dragica Hočevar. Želimo ji obilo uspeha pri delu. Umetniški zbor PG je na skupnem sestanku dne 11. decembra izvolil nov Umetniški svet. Novi Umetniški svel sestavljajo: Laci Cigoj, Rado Jan, Jože Kovačič, Mirko Mahnič in Neda Sirnikova. Gledališki list PG v Kranju - Predstavnik Lojze Gostiša Odgovorni urednik Rado Jan Ovitek je izdelal Saša Kump - Tiska tiskarna »Gorenjski tisk« v Kranju Naklada 800 izvodov - Rokopisi sc ne vračajo - Telefon št. 355, 450 S^omunalna banka 61-KB-1 • Kranj Vlagajte svoje prihranke v Komunalni banki Kranj, ki Vam obrestuje vloge do 6 'lt. Vloge so varno naložene in tajne. Izplačilo vlog je zajamčeno TISKANIM Vam nudi svoje priznane izdelke v bombažnih in staničnih tiskanih tkaninah v vseh modnih barvah in desenih Naše tkanine so znane na domačem in inozemskem tržišču kot najkvalitetnejše po izdelavi in trajnosti Naročila izvršujemo točno in solidno TOVARNA TISKANEGA BLAGA V KRANJU s svojimi poslovalnicami: ELEKTROINSTALACIJE ELEKTROMEHANIKA RADIOTEHNIKA FINOMEHANIKA GALVANIZACIJA IN ŽELEZOSTRUGARSTVO Elektrotehnično podjetje KRANJ se priporoča svojim odjemalcem Trgovsko podjetje O 0 J\ ' Kranj Vam nudi ugodnosti pri nakupu: CENA KAKOVOST IZBIRA galanterijskega, manufaktur nega in modnega blaga • IZDELUJE VSE VRSTE ARHITEKTNIH, • URBANISTIČNIH e IN GRADBEN0-IN2ENIRSKIH • PROGRAMOV, • NAČRTOV TER EKSPERTU. Irojektivno podjetje v Kranju I C IM} A tovarno elektrotehničnih in ■ ^ ■» finomehaničnih izdelkov KRANJ - Slovenija proizvaja in dobavlja Vso vrste avtomatskih telefonskih central. / Telefonske aparate — avtomatske namizne. CB namizne, induktorske namizne, poljske prenosne,ter vse rezervne dele. / Električne uro in urne naprave. / Tonske kinoaparature za filme 35 mm in 10 mm. ) Električne vrtalne stroje EVS 1 0 10 mm in EVS 3 0 32 mm. Električne merilne instrumente — električne števce; instrumente za vgraditev z vrtljivo tuljavo ali z vrtljivim železom — voltmetre, ampermetre, elektro-dinamične vatmetre; prenosno instrumente za obrat — voltmetre, ampermetre, vatmetre, merilce ozemljitve, univerzalne instrumente, linijske ommetre, preizkuševalce akumulatorskih celic itd.: precizne laboratorijske instrumente — voltmetre, ampermetre z vrtljivo tuljavo, elektrodinamične vatmetre; instrumente za kontrolo toplote — termoelektrič-no pirometre; pribor za električne merilne instrumente — tokovne transformatorje, ločene shunte, predupore itd; / Električni avtomobilski pribor —■ avtodiname, napetostne regulatorje, starterje, vžigalne tuljave, diname in reflektorje za bicikle. } Selcnske usmernike po naročilu. / Instalacijski material — paketna stikala, priključne sponke itd. INDUSTRIJA PLETENIN, ROKAVIC IN KONFEKCIJE PROIZVAJAMO: Jelovica MEDZADRU2NI LESNI KOMBINAT ŠKOFJA LOKA Stavbno podiš tvo Sobno pofiištvo Lesno embalaže Lesene montažne Hišice Furnirje vseli vrst Vezane in panel plošče Gradbene plošče ■»Jug.olit« in vse ostale tesne izdelke PLETENINA KRANJ I tz aČ .2. g I Zalaga vse trgovsko omrežje na celotnem teritoriju Slovenije in ostale republike s prvovrstno kvalitetnimi izdelki »