KNJIŽEVNA POROČILA.                                     121
. Skromno je naše delo, kakor drugod tako tudi tukaj — in plačano z dragimi
žrtvami. Pota naše prosvete so zaznamovana desno levo z grobovi kulturnih
delavcev, ki so med potom opešali.                                                            ././<".
"'¦'
Tagore Rabindranath: Rastoči mesec. Preložil Alojzij Gradnik. V Ljubljani, Omladina, 1017. 55 str. S štirimi barvnimi prilogami. (Ta prevod je napravljen po angleški izdaji, ki jo je pripravil Rabindranath Tagore sam.) Vezan stane 10 K.
Otrok je velikan. In razumevanje otrokove duše je največ. In kdor je pogledal otroka tako kakor Rabindranath Tagore v pričujoči knjigi, je umetnik, zares umetnik. Saj ne vidiš knjige, papirja, ne črk: otrok je pred teboj; ona celota, nerazorana zemlja. Cvetje dehti krog tebe, prisrčni smeh ti zazveni na uho, radostni otroški vzklik ti vzboči ustnice v smehljaj in naivna prašanja otrokova te zazibljejo v kraljestvo nežne, rožnate detinske dobe. Otrok si sam, ki nisi otrok — in tu je ona velika skrivnost, je finesa duše. — Ali si mati? V Tagorejevih besedah se najdeš v vsej oni tajnosti, ki jo .imaš in je sama ne slutiš. Dih najglobočje tvoje skrivnosti začutiš v njih, one skrivnosti, ki je ne priznaš, zakaj sram te je pred ljudmi. Ali si oče? Tudi v tebe je pogledal Tagore, da zardiš in praviš, da ni res, da nisi tako mehak. In v vsem je ono, da je otrok največ in smo mi veliki — majhni, majhni, majhni v primeri z otrokom. Ne sklonimo se mi do otroka, otrok se skloni do nas. Kaj bi s frazami, kaj z besedami o svojem velikem delu? Igrače so to —, a pokvarjene; otrokove pa so prisrčne in naravne. „V svojem trhlem čolnu se borim, da bi preplaval morje hrepenenja in pozabljam, da se tudi jaz samo igram." (str. 21 — „Igračke".)
„Rastoči mesec" je rožnat kelih naših skrivnosti. In vendar so te skrivnosti tako preproste in naravne. Pa to je spet skrivnost, da poveš veliko stvar z eno samo gesto. To knjigo boš bral še in še in se boš vedno iznova zazrl v finese, kakršne so: Na obali, Kaj dete more, Kradispanec, Početek, Zvezdar, Igračke, Čampin cvet, Cvetlice v šoli, Sočutje, Pametnejši, Dvanajsta ura, Pisateljevanje, Junak, Konec, Dar, Poslednja pogodba. Štiri slike — barvne priloge — so v vsej oni preprostosti kakor besede. Tudi one so doma iz Indije. Vendar se zdi, da reprodukcija pri vseh ni baš dobro uspela. — Gradnikov prevod je fin in lep. Le nekaj besed je, ki nekam ne zvenijo pravilno, kakor n. pr.: sladčic (ali ne slaščic?), časih je: „kedar", časih „kadar", sicer pa je jezik uglajen in tekoč.
Menda ni potrebna fraza: knjigo toplo priporočamo —; komur je duševna kultura tudi nekaj, in ki so mu všeč tudi lepote brez „hrbtenice in kosti" — se bo vživel nehote v to knjigo.                                                      Marija Kmetova.
»           Fran Erjavec: Za slaro pravdo. (Poučna knjižnica ,,Ljudskega glasu",
L zvezek.) V Ljubljani, 1920. 132 str. Cena 6 K.
Knjižica se obrača do našega malega kmeta in kmetskega delavca kot lahek uvod v politiko. Poljudno in nazorno mu resumira njegov lastni razvoj pod Avstrijo, ugotavlja njegov položaj ob nastanku meščanske Jugoslavije ter mu predočuje v jasnih konturah, kaj je on v državi in kaj bi morala biti država njemu, ki terja od nje svojo „staro pravdo"; tema se povzame pri Matiji Gubcu in raste organično tik v najbližjo bodočnost. Ton delca je solidno zmeren, kar je v propagandnem slovstvu redka stvar, in pota, ki jih odmerja pisatelj, ne zapuste nikjer terena vidne izvedljivosti. Erjavčeva knjiga bi lahko veljala, izvzemši par nevažnih dolžin, za jako razumljiv primer poljudnega spisa, ako se ne bi avtor