časopis slovenskih delavcev
52
Glavni urednik Marjan Horvat
Odgovorni urednik Ciril Brajer______
Telefon: 313-942
Naročnina in prodaja: 321-255
Telefaks: 311-956
Naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana
Ljubljana, 24. novembra 1994, št. 52, letnik 53, cena 180 SIT
»Sindikat delavcev dejavnosti energetike, v katerega je včlanjeno več kot 15.000 zaposlenih, se je v preteklem obdobju uveljavil s številnimi akcijami v korist članstva. Organizirali smo prvo splošno opozorilno stavko dejavnosti v Sloveniji. Preprečili smo odpustitev več sto delavcev podjetij, katerih dejavnost je prenos in distribucija električne energije. Javnost nas je spoznala kot enoten in čvrst sindikat. Želim, da bi takšni ostali tudi po kongresu, ki bo 24. novembra v Krškem,« je za DE povedal sekretar tega sindikata Ivo Miglič.
O njihovem kongresu bomo poročali v prihodnji številki. Pa ne le o njihovem: prebrali boste lahko tudi o kongresu oziroma skupščini kmetijcev, lesarjev in delavcev državnih in družbenih organov.
v tej
številki DE boste predlog programskega dokumenta ZSSS našli na 3. in 4. strani, kandidacijsko listo pa v Sindikalnem zaupniku.
ZADOVOLJSTVO OB STRAHU PRED PONOVNO OBLASTNIŠKO IGNORANCO
Ustavno sodišče je končno ugotovilo, da zloglasni 51. člen zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ni v skladu z ustavo!
Zato mora po odločbi ustavnega sodišča zakonodajalec v pol leta sprejeti poseben zakon. Z njim bodo morda le uredili pravice delavcev, ki frčijo na cesto zaradi reorganizacij v podjetjih z likvidnostnimi težavami. Pravice veljajo za nazaj, torej za vse, ki so delo izgubili po tem, z ustavo neskladnem zakonu. Med pravice sodijo predvsem odpravnine, normalni odpovedni roki in zaščitni kriteriji, recimo za invalide.
Seveda so sindikati na neustavnost tega zakona opozarjali že v času njegovega nastajanja. SKEI je celo izboril, da je državni svet sprejel suspenzivni veto, a je bil državni zbor takrat gluh. Zato bodo sindikati skrbno pazili, da poseben zakon, ki bo (če bo) šel v obravnavo, ne bo okrnil celo pravic, ki so že dane. Upajo tudi, da jih bo zakonodajalec vključil v nastajanje zakona in s tem preprečil novo škodo.
Več o tej pomembni zmagi Svobodnih sindikatov v Sindikalnem zaupniku.
NEVARNE
IGRE
Z DELAVCI
V mnogih podjetjih poleg izdelkov množično proizvajajo tudi bolnike in delovne invalide - v preteklem letu so komisije ugotovile 7.742 novih invalidov.
Več na strani 18
ČE PODPIŠEŠ KOLEKTIVNO POGODBO, TE PODPIS ZAVEZUJE!
ZA NADZOR NAD IZVAJANJEM PA SO POTREBNI PREGLEDNI PODATKI
Marjan Pirc, predsednik SKEI Litostroja v intervjuju v Panorami
HT
24. novembra 1994
DRUGA PLAT
Banda
na
prostosti
V uvodniku v 50. številki DE sem skušal pokramljati z Erihom Šerbcem, predsednikom sindikata zdravstva in socialnega skrbstva. Mož se je namreč pritožil, da mu ni všeč objava fotografije predsednika gospodarske zbornice na eni prejšnjih naslovnic DE. Da gre pač za sindikalno glasilo in tako naprej.
Ko sva se srečala naslednjič, sva pogovor nadaljevala. Menda ni mislil čisto tako, kot sem ga razumel, pa vendar je prepričan, da bi si prostor na naslovni strani glasila svobodnih sindikatov in slovenskih delavcev prej zaslužili sindikalni zaupniki. Veliko delajo, hudo se borijo in ni jim lahko.
Res je, povsem se strinjam! Toda prav tu tiči vzrok, da je sindikalnih zaupnikov v DE manj, kot bi jih moralo biti. Ko smo ustvarjali novo zasnovo časopisa, smo mu za hrbtenico postavili prav sindikalne zaupnike z vsemi njihovimi zgodami in nezgodami.
Toda glej čudo! Ta zasnova se je ujela s slovensko pomladjo, ki naj bi v našo deželico vnesla sveže sape. Saj veste, demokratizacija in te stvari.
Demokratizacija pa je med drugim pomenila tudi to, da so se naši sogovorniki za vsako besedico o razmerah v svojih kolektivih, še sploh, če je bila malce kritična na rovaš njihovih šefov - znašli na sodišču. Še dobro, da imamo sodišče blizu, saj sem začel v to častitljivo palačo hoditi »kot zmešan«. Če so tožili mene, je še nekako šlo. Skoraj vedno smo namreč zmagali, in tudi če nismo povsem, so bile kazni kar mile in tudi stroški še nekam znosni. Ena od tožb, v kateri me terjajo za najmanj 3.000.000 tolarjev, sicer visi še v zraku, toda ni vrag, da bo tudi tokrat zmagala zdrava pamet.
Hudo pa je bilo, kadar so tožili moje sogovornike in sem moral hoditi za pričo. Grozljivo! Za pošteno besedo delavca, sindikalista, zapisano v DE, so se vrstile disciplinske, tožbe in, kar je najhuje, brez vsakršne osnove so jim delili delavske knjižice.
Težko je popisati, kako se mi je obračal želodec. Vsega presiti šefi so s pomočjo zvitih advokatov, ki jih seveda niso plačevali sami, ampak so delavce preganjali na račun podjetij, torej z njihovim denarjem, nastopali tako gnusno in neusmiljeno, da bi človek res najraje bruhnil.
In ko nekaj tvojih sogovornikov zgubi službo ali pa v strahu pred obračunavanjem ponižano, osramočeno umakne oziroma spremeni svojo izjavo, nekako nimaš več srca, da bi jih množično vabil na strani njihovega glasila.
Doklej? Dokler sindikat ne bo resnično toliko močan, da jih bo uspel zaščititi, ali pa dotlej, dokler banda ne bo več na prostosti. Kolega Ivo Kuljaj je zbral svoje satirične zapise iz rubrike »Vzasedi«, ki jo od leta 1991 objavlja na Najpomembnejši strani DE, in bodo izšli v knjigi. Že zasnova pomeni grozljivo razčlembo »demokratičnega« obdobja novejše slovenske zgodovine. Naj omenim le nekaj posnetkov javnega mnenja: »Prekleta banda hudičeva, sama banda, svinje pri koritu, prasci, banda na prostosti, paradigma svinj pri koritu ...«
Dotlej pač!
časopis slovenskih delavcev
Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite
(061)321-255
in poskrbeli bomo, da boste dobili časopis, brez katerega je vaše delo v (kateremkoli) sindikatu vsaj težje, če že ne nemogoče
časopis slovenskih delavcev
Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov:
Priimek in ime:
Naziv podjetja ali ustanove:
Naslov: __________________
Podpis naročnika:
Oui si parla italiano!
Te besede je izrekel črnosrajčnik pred približno šestdesetimi leti in primazal klofuto mojemu očetu pred trgovino v Gorici. Toda sedanja Italija te dediščine noče prevzeti nase. Noče se opravičiti tisočem primorskim Slovencem, ki so bili zmerjani s »schiavi« (sužnji) in so jih tudi pretepali kot sužnje. Sodili so jim na montiranih procesih, streljali, pobijali, odganjali v taborišča. Torej Italija ni okupirala slovenskega ozemlja. Ampak je le zavzela tisto, kar ji »zgodovinsko« pripada. Pri tem »pozablja«, da je za vsako mejo v Evropi tekla kri! Potoki krvi.
Verjetno deževje v 76 letih še ni spralo vse krvi na pobočjih ob Soči. Toda tudi spomini na naše dede niso zbledeli. In tudi redkim še živečim udeležencem te morije v Italiji niso zbledeli spomini na bosanske nože in bajonete slovenskih fantov. Toda danes se zavzema tuja ozemlja na bolj prefinjen način. Diplomatski! Kjer nasedajo predvsem prvošolčki v zunanji politiki, kjer si nekdo domišlja, da je lahko zunanji minister samo zato, ker je z imenom krščanski demokrati nabral volilne glasove starih mam, ker je za njih vse dobro, kar je blizu križa in Boga. Še več, zamišlja si, da je on tisti, ki lahko o vsem odloča.
Italijanski diplomati so ga ulovili kot lačnega zajčka na korenček. Ponudili so mu korenček in še prej, kot je zagrizel, je že dobil s palico po ušesih.
Poglavje zase je ugotovitev njegove stranke, da se partizani niso borili proti okupatorju. Torej so borci IX. korpusa, ki so doživeli in nekateri preživeli sovražnikove ofenzive, imeli privide, ko so streljali na stotine nemških vojakov, ki so lezli po pobočjih Trnovskega gozda. Strahovi pa so požgali vas Lokve, kjer je bil štab IX. korpusa. Gospodje krščanski demokrati, zakaj niso spuščali zavezniki pomoči s padali kvizliškim enotam bele garde? Kje je kapitulirala zadnja nemška divizija? Ne smešite se s spreminjanjem zgodovine, ker vam to ne bo uspelo. Kajti zgodovino pišejo dejanja, žal tudi najbolj krvava, kjer brat ubija brata. Ne piše pa se zgodovina na kongresih stranke SKD.
V življenju sem prebral veliko knjig, zanimajo me predvsem zgodovinske. V eni od teh knjig sem bral tudi zgodbe o Napoleonu Bonaparteju. V eni od številnih bitk so njegovi vojaki zajeli avstrijskega oficirja. Ta si je hotel rešiti kožo s tem, da je izdal položaje svojih sobojevnikov in s tem tudi njihova življenja. Ko je Napoleon izvedel vse, kar ga je zanimalo, je dejal: »Ustrelite ga!«
Eden njegovih generalov ga je vprašal, zakaj ga je dal ustreliti. Napoleon mu je odgovoril: »Ker je izdajalec! Če je izdal svoje sobojevnike, bo še lažje izdal mene!«
Zgodba resnična ali ne! A poučna gotovo! Mar ne!
Ivo Leban, Ozeljan
Zadovoljstvo
nezadovoljnih
Zadovoljstvo poslancev državnega zbora po dokončnem sprejetju zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij je bilo nepopisno. Opravili so pomembno delo na poti v dokončno demokracijo. Dokazali so, da jim nagajivi državni svetniki ne morejo do živega s svojim odložilnim vetom. Če ne bi »proti« glasovali poslanci Združene liste, bi lahko govorili celo o konsenzu.
Vemo, da so zastopniki volivcev v državnem zboru kandidirali na strankarskih listah in da so skoraj vsi vidni člani teh istih strank, na listah katerih so kandidirali. Zato smo bili nemalo presenečeni, ko so ti poslanci, sedaj v vlogi strankarskih liderjev, izražali nezadovoljstvo svojih strank s sprejetim zakonom. Nezadovoljni so bili s številom novih občin, z njihoivo velikostjo, z mejami. Drugače povedano, volivcem so prisluhnili post festum.
Sprenevedanje je stalnica v delovanju slovenskih strank. Strankarski prvaki so pripravljeni kritizirati poslance (sami sebe), če je odziv volivcev na sprejeti zakon neugoden - kot v tem primeru. Kritike so pa največkrat deležni oni drugi, ki so jim menda onemogočili, da bi kaj naredili tako, kot bi si to želeli volivci.
To, da si večina volivcev še naprej želi živeti v »starih« občinah in se na ta način ogniti novim (večjim) stroškom in nevšečnostim, jim niti ni toliko pomembno. V prvi fazi so svoje dosegli. Sedaj morajo hliniti nezadovoljstvo in nezadovoljni volivci jim bodo, v drugi fazi, dodali svoj glas na bližnjih volitvah. Do naslednjih volitev bodo spet lahko delali po svoje. Tem kameleonom gre na rgko tudi, najmanj čuden, sklep ustavnega sodišča, ki za določen čas dovoljuje uporabo zakona, ki ni v skladu z ustavo. Zaradi neenotnosti ustavnih sodnikov (pravnih strokovnjakov) in »čudnih« odločitev smo lahko zaskrbljeni, kajti občutek, da je ustavno sodišče državni zbor v malem, je vsak dan močnejši.
Jože Vuk, Polanškova 2,
Ljubljana
Prezrli smo
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar
Pripravljalni odbor je v razmišljanju o ustanovitvi Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar imel v mislih tako vedenje o naši kulturološki in religiološki preteklosti kot tudi današnjost, ki v mnogočem spominja na načrtno pozabljanje in na nepremišljenost oziroma na hoteno nezavedanje o nas samih. Nekateri časopisi so ustanovitev društva pričakovali na nož. Sporočilo slovenskega protestantizma 16. stoletja je bilo zelo jasno eksplicirano v samem ustvarjanju izobraženih mož, ki so se zavedali neprimernosti in celo škodljivosti rimokatoliške miselnosti in cerkve, saj je slovensko ljudstvo bilo peljano v naročje vsesplošne tujosti in eksistenčna ogroženost je z odločnimi koraki stopala v vsakodnevno življenje.
Protestantizem je najprej razsvetlil in humaniziral ter individualiziral človeka kot posameznika; in sicer tako na življenjsko-nazorskem kot na svetovnonazorskem področju, seveda pa tudi na moralnem in bivanjskem področju, je pa tudi estetiziral
Ti
Svobodni Sindikati W Slovenije
ustvarjalnost kot dejanje svobodnega posameznika. Resnično je hotel človeka osvoboditi dogmatičnih pridigarsko zapovedanih enoznačnih resnic in slovensko ljudstvo želel odrešiti tujejezikov-nega hlapčevstva, ki je bila absurdna opredelitev in je imela le obvladovalne namene. To duhov-nozgodovinsko gibanje je zajelo ves slovenski prostor in se je moralo zaradi obstoja lotiti še drugega pomembnega področja; to pa je bila reformacija cerkve na Slovenskem, ki je bila takrat le tuja rimokatoliška in je ljudstvu vcepljala le aksiomatično tujost, kateri pa se nešolano občestvo ni zmoglo in znalo upreti.
Protestantska reformacija je individualizirala posameznika, njegovo svobodno človeškost je artikulirala z nastalim slovenskim knjižnim jezikom, ki je postal edino pravo orodje za izpovedovanje, pripovedovanje, premišljevanje, ustvarjanje, verovanje in učenje. Slovensko ljudstvo je bilo potrebno združiti v narod, kar pa je bilo mogoče uresničiti le s knjižnim jezikom in knjigo, s slovensko cerkvijo in šolo.
Protestantski reformaciji je uspelo združiti slovensko ljudstvo v prepoznavni narod s samozave-dajočo nacionalno zavestjo. Iz neukosti se je korakoma prehajalo v ukost in tako se je Slovencu odpirala možnost svobodne izbire vere, nazora in življenja nasploh, seveda z izpostavljeno željo: učiti se v materinščini, spoznavati svet s svojimi očmi, za življenje vredno preživetje posrkbeti sam...
Veliki mož Primož Trubar je s svojo prvo slovensko knjigo v slovenskem knjižnem jeziku - Abecednik in Katekizem 1550 leta - zaoral tako globoko brazdo, da se je oranje preprosto moralo nadaljevati. In to ga je kar sam s še več knjigami. Mi pa omenimo še Cerkovno ordningo iz leta 1564, v kateri je zapisal cerkveni red slovenske protestantske cerkve, ki je vse do danes edina hkrati avtohtona in avtonomna slovenska (med avtohtone spada samo še rimokatoliška cerkev na Slovenskem, ki pa ni avtonomna). Brati in učiti se v materinščini oziroma v razumljivem knjižnem jeziku je bilo zapriseženo vodilo, zato ne preseneča dokaj zgodnji prevod celotne Biblije, ki nastane izpod peresa Jurija Dalmatina leta 1584. To je bilo za takratni čas in razmere skorajda genialno dejanje, ki je pustilo pozitivne ustvar-
jalne sledove še dolgo v prihodnji čas; in to tako na verskem kot na posvetnerrCpodročju življenja. Zavedati se je treba, da Biblija ni le versko religiozno branje, ampak tudi posvetno kulturološko oziroma umetniško v najširšem pomenu besede.
V	16. stoletju, v času slovenske protestantske reformacije nastajajo tudi različna strokovna dela kot priročniki za šolanje, ker brez tega je človek zgolj hlapec nekomu drugemu, najverjetneje tujcu. Rimokatoliška cerkev je z majhnim časovnim zamikom želela s protiprotestantsko protireformacijo izničiti in uničiti vsa prizadevanja protestantske reformacije in komaj konstituirani slovenski narod spet razločevati ter mu zamegliti lastno identiteto. Kljub vsem mogočim krutostim - požiganje slovenskih knjig, odvzemanje slovenskih cerkva, izgon slovenskih ustvarjalcev - to nerazumno dejanje ni imelo dokončnega uspeha, saj je protestantska reformacija še naprej živo prisotna: nekje bolj skrivoma in poti-hri~Y>a. drugje pa v kar najbujne-šem razcvetu - prekmurska slovenska protestantska reformacija 17. in 18. stoletja. Opozoriti velja, da popolne ustvarjalne umrtvitve nikoli ni bilo.
V	Prekmurju srečamo velike može: Franc Temlin, Mihael Sever, Števan Kozmič, Mihael Ba-koš, David Novak..., ki so nadlje-vali v specifičnih razmerah delo Trubarja in Dalmatina ter ostalih osrednjeslovenskih protestantskih reformatorjev, katere so poznali, cenili in se tudi po njih zgledovali, vendar pa so pisali v prekmurščini kot knjižnem jeziku; seveda z mnogimi vseslovenskimi besedami. Narečje so oblikovali kot knjižni jezik predvsem zaradi želje po razumljivosti.
Protestantska miselnost, nazor-skost, etičnost, estetskost in eksi-stencialnost so živo prisotni še danes. So aktualni tako za posameznika kot za narod in nosijo v sebi sporočilo združevanja na raznih področjih, tako da individualna različnost kot svoboda in pravica hkrati ni omejena, še manj pa ogrožena; je celo zaželena.
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar bo odprto za vsakega, ki mu je življenjska opredelitev samostojnost, svobodno opredeljevanje in ustvarjanje, institucionalna neodvisnost in zavračanje vsakršne ideologi-zacije.	Drago Kuhar
DEUIIČARSTVO ZAPOSLENIH
ZA ČLANE SVETA DELAVCEV V PODJETJIH IN USTANOVAH! ZA SINDIKALNE ZAUPNIKE!
•	O DELNIČARSTVU ZAPOSLENIH
•	KAKO DO NOTRANJEGA LASTNIŠTVA
•	KAJ PO NOTRANJEM ODKUPU
•	LASTNIŠKA KULTURA
•	NOVE VLOGE V PODJETJU
•	ZAKAJ IN KAKO BEREMO FINANČNA POROČILA
•	TEMELJNI POJMI O GOSPODARSKIH DRUŽBAH
•	URESNIČEVANJE ZAKONA O SODELOVANJU DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU
Avtorji: mag. ALEKSANDRA KANJUO-MRČELA dipl. oec. NADJA CVEK GREGOR MIKLIČ MILAN UTROŠA
BROŠURO LAHKO NAROČITE NA NASLOV: ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA 4, TELEFON 321-255, 1310-033, FAKS 311-956.
NAROČILNICA
----------------------------------------------y,
PRI ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA4, NEPREKLICNO
NAROČAM(O)-------IZVOD(OV)
BROŠURE DELNIČARSTVO ZAPOSLENIH
NAROČENO POŠLJITE NA NASLOV: ------------------
ULICA, POŠTNA ŠT., KRAJ:-----------------------
IME IN PRIIMEK PODPISNIKA:
NAROČENO DNE:------ _	-------------------
ŽIG	PODPIS NAROČNIKA
1.	RAČUN BOMO PLAČALI V ZAKONITEM ROKU.
2.	KOT IND. NAROČNIKU Ml POŠLJITE PO POVZETJU
-Ti
Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE - glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313 942,132 6192, faks 311 956 • Odgovorni urednik: Ciril Bajer, tel. 131 61 63,313 942 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindikat), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica), Brane Bombač (oblikovalec), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313942,131 61 63 • Naročnina: 321 255 • Založba in marketing: 321 255 • Posamezna številka stane 180 SIT • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik.
imi a »a*»iE PMsnoi
0
JE
24. novembra 1994

PROGRAM
ZVEZE SVOBODNIH SINDIKATOV SLOVENIJE
UVOD K PROGRAMU ZSSS
V	štirih letih od 1. kongresa ZSSS je v Sloveniji prišlo do več izjemno pomembnih sprememb. Najpomembnejša je, da živimo in delamo v samostojni državi Republiki Sloveniji. Že samo to dejstvo je taka prelomnica v delovanju sindikatov, ki zahteva temeljito revizijo programa ZSSS. Nova država prinaša novo politično, gospodarsko, socialno in kulturno ureditev, spreminjajo se temelji, na katerih deluje Zveza svobodnih sindikatov in njeni člani - sindikati dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: Svobodni sindikati).
Poslavljamo se od samoupravljanja in družbene lastnine, ne samo formalno z novo ustavo in zakonsko ureditvijo, ampak tudi dejansko. Privatizacijski procesi rojevajo prave lastnike. Kapital in lastniki kapitala postajajo prevladujoč dejavnik v gospodarskem pa tudi političnem sistemu in življenju. Država postaja iz dneva v dan močnejša, poleg klasičnih državnih prevzema tudi številna druga in za delo in življenje pomembna področja - zdravstvo, šolstvo, kultura itd., gospodarska infrastruktura postaja državna, v krčih se rojeva lokalna samouprava.
Političnega in gospodarskega sistema nam ne krojijo več delegati in družbenopolitične organizacije, ampak politične stranke in njihovi veljaki ter strankarsko sestavljeni parlament. Gospodarske in socialne razmere v državi niso samo rezultat političnih sprememb ter novega političnega in gospodarskega sistema, ampak tudi posledica izgube tradicionalnih trgov slovenskega gospodarstva in gospodarske recesije v svetu.
Zlasti pa to občutimo delavci. Položaj zaposlenih ni bil v ekonomskem, socialnem in pravnem pogledu še nikoli slabši kot je sedaj v samostojni slovenski državi. Kot da se novi oblastniki in novi lastniki kapitala hočejo maščevati delavcem za dobra štiri desetletja samoupravljanja.
Slovenski delavec je že mezdni delavec. O njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih odločajo novi delodajalci, marsikje pa še stari direktorji, ki so večkrat hujši kot pravi kapitalisti oziroma delodajalci.
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije se še vedno spreminja in dograjuje. Ni se mogoče spremeniti čez noč, ni se mogoče naenkrat pripraviti in usposobiti - kadrovsko, organizacijsko in materialno za nove naloge oziroma za izvajanje klasičnih sindikalnih funkcij v novih političnih, gospodarskih, socialnih in družbenih razmerah.
Cilji delovanja Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in njenih članov, sindikatov dejavnosti, se ne spreminjajo v temeljih. Spreminjajo se razmere, spreminjajo se naloge, spreminjajo se načini delovanja.
V	preteklih štirih letih smo v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije uveljavili marsikatere programske naloge. Nekatere je povozil čas, nekatere razvoj. Zato potrebujemo program, ki bo določneje in jasneje opredelil nekatere cilje in naloge za njihovo dosego.
PREAMBULA
1.	SLOVENIJA TEMELJI NA ČLOVEKOVIH PRAVICAH IN SVOBOŠČINAH
Ustava Republike Slovenije je Slovenijo opredelila kot demokratično, pravno in socialno državo. Te temeljne opredelitve izhajajo iz človekovih pravic in temeljnih svoboščin in se nanje opirajo. Človek posameznik, državljan Slovenije, je postal nosilec oblasti. Človekove pravice in temeljne svoboščine so varovane tudi z ustavno pritožbo.
Socialno-ekonomske pravice so pomemben del človekovih pravic in svoboščin in so se razvile iz njih. Toda socialno-ekonomske pravice niso vnaprej zagotovljene in varovane z ustreznimi pravnimi in drugimi instrumenti in normami; te pravice si bodo morali delavci šele izboriti - v parlamentu, v podjetjih in zavodih, na delovnih mestih. Demokratičnosti, zakonitosti in socialne varnosti ni mogoče meriti s količinami ustavnih in zakonskih določb, ampak z njihovim uresničevanjem.
Svobodni sindikati imamo dvojno nalogo: s svojim delovanjem moramo soustvarjati razmere, da se bodo ustavne določbe prelile v zakone, ki bodo resnično omogočali socialno-ekonomske pravice na taki ravni, da bomo lahko postali integralni del Evrope, in ki bodo zagotovile izvajanje teh zakonov.
Programske cilje Svobodnih sindikatov postavljamo visoko, ker je naša strateška usmeritev, da z visoko ravnjo socialno-ekonomskih pravic vzpodbujamo ekonomski in družbeni razvoj Republike Slovenije.
2.	PRAVICA DO DELA JE TEMELJNA EKONOMSKO-SOCIALNA PRAVICA
Gmotno in socialno varnost delavcev zagotavlja le delo in delovna mesta. Tudi socialno-ekonomske pravice temeljijo na delu, zato mora država pravico do dela zagotoviti vsem svojih delovno sposobnim državljanom. Pri tem ne gre samo za delo, gre tudi za izobraževanje, za zaposlitev, za izbiro med delovnimi mesti, za možnost stalnega usposabljanja za delo in napredovanja na delu, gre za humanizacijo dela in delovnih razmer. Svobodni sindikati bomo vztrajali, da se pravica do dela udejanji v vseh svojih sestavinah, ker je le tako mogoče zagotoviti blaginjo.
3.	MOČNI SINDIKATI SO POROK ZA UVELJAVITEV EKONOM-SKO-SOCIALNIH PRAVIC
Socialno-ekonomske pravice so sposobni udejanjati samo močni sindikati. Pri tem moramo moč sindikata meriti z njegovim vplivom na sprejemanje za delavce najpomembnejših odločitev na vseh ravneh odločanja, od državne do podjetniške ravni oz. ravni delovnega mesta. To moč pa je mogoče zagotoviti preavsem z usposobljenostjo in pripravljenostjo sindikalnih zaupnikov in funkcionarjev, njihovo zagnanostjo in prepričanjem, da so sindikati eden od porokov demokratične, socialne in pravne države. Moč sindikatov moramo zagotavljati z razvito mrežo sindikalnih organizacij, od podjetniške do državne ravni, kjer so temelj sindikalne organiziranosti panožni sindikati. Moč sindikatov moramo zagotoviti z uspešnim usklajevanjem in zadovoljevanjem interesov in potreb članov sindikatov - zaposlenih, brezposelnih in upokojencev. Pri tem ne smemo prezreti interesov in potreb mladih, žensk, invalidov ter interesov in potreb posameznih drugih skupin članov.
Le tako usposobljeni in organizirani sindikati lahko uveljavljajo interese in potrebe članov, tako v organih države kot drugih ustreznih institucijah. Pri tem gre seveda posebno mesto zadovoljevanju interesov in potreb delavcev iz dela in na podlagi dela, ki jih sindikati uveljavljamo pri posameznih delodajalcih in njihovih združenjih.
4.	SOCIALNO PARTNERSTVO JE NAJBOLJ DEMOKRATIČEN NAČIN USKLAJEVANJA INTERESOV
Usklajevanje interesov članov z interesi delodajalcev in interesi države je ena od temeljnih nalog sindikatov, je vsebina socialnega partnerstva in način njegovega uresničevanja. Cilj socialnega partnerstva je bogat delavec (član), bogat delodajalec in bogata država. Ta cilj pa si moramo vsi socialni partnerji skupaj prizadevati doseči s sporazumevanjem in dogovarjanjem. Osnovna oblika in mesto sporazumevanja in dogovarjanja pa mora biti ekonomsko socialni svet.
Svobodni sindikati Slovenije si bomo prizadevali, da se na vseh ravneh družbene organiziranosti uveljavi socialno partnerstvo kot način urejanja socialno ekonomskega položaja in pravica delavcev.
5.	DEMOKRATIČNA PARLAMENTARNA POT JE PRAVA
Svobodni sindikati smo trdno odločeni svoje temeljne cilje doseči po demokratični parlamentarni poti. Pri tem bomo izkoristili vse načine in sredstva, ki nam jih dajejo ustava in zakoni, mednarodne konvencije in mednarodni pakti. Če bo treba, pa tudi s pritiski na v parlamentu zastopane stranke in z lobiranjem.
6.	VAROVANJE IN ZBOLJŠEVANJE SOCIALNO-EKONOMSKIH PRAVIC JE NAJPOMEMBNEJŠE
Varovanje in zboljševanje socialno-ekonomskih pravic - z demokratičnimi in po potrebi tudi z drugimi sredstvi, ki jih sindikati lahko uporabljajo v vsaki demokratični družbi - je eno najpomembnejših področij delovanja Svobodnih sindikatov. Pri tem izhajamo iz trdne opredelitve, da so socialno-ekonomske pravice del človekovih pravic, ki morajo biti tako tudi varovane. Mednarodne listine (deklaracije, konvencije, pakti) so nam le opora v prizadevanjih, ne pa kriterij za določanje ravni socialno-ekonomskih pravic. Zato ne pristajamo na zniževanje pravic iz dela in na podlagi dela, ki so že dosežene in ki so primerljive s pravicami in položajem zaposlenih v Evropski uniji, v katero se Slovenija želi združiti.
7.	GMOTNI IN SOCIALNI POLOŽAJ DELAVCEV MORAJO VAROVATI VSI SOCIALNI PARTNERJI
Gmotni in socialni položaj članov sindikatov - zaposlenih, brezposelnih in upokojencev - mora biti vedno varovan z usklajevanjem interesov socialnih partnerjev - države, delodajalcev in sindikatov. Dober gmotni in socialni položaj članov in drugih mora biti predmet zavestne odločitve. Dogovorjena raven gmotnega in socialnega položaja članov sindikatov mora biti tudi spodbuda za gospodarski in družbeni razvoj, mora biti eden od vzvodov za hitrejše gospodarsko in družbeno prilagajanje najbolj razvitim družbam.
Plače pa so temeljni instrument za ugotavljanje dogovorjene in dejansko dosežene ravni gmotnega in socialnega položaja članov in za primerjavo z drugimi državami. Naša primerjalna skupina ne morejo biti države Srednje ih Vzhodne Evrope, ampak razvite države Zahodne Evrope.
8.	EKONOMSKO-SOCIALNI SVET JE MESTO USKLAJEVANJA
Osrednje mesto usklajevanja interesov, potreb in možnosti mora biti ekonomsko-socialni svet, mimo katerega ne morejo nobene odločitve na ravni države o socialno-ekonomskih pravicah, razmerjih in položaju delavcev, delodajalcev in države. Dogovor v ekonomsko-social-nem svetu mora zavezovati vse v njem sodelujoče socialne partnerje Ekonomsko-socialni svet pa ni samo mesto usklajevanja in dogovarjanja, njegova učinkovitost je tudi kriterij za presojo dosežene ravni ekonomske demokracije.
9.	MEDSINDIKALNO SODELOVANJE IN SOLIDARNOST
Svobodni sindikati si bomo prizadevali svoje cilje dosegati samostojno, vendar v povezavah z drugimi sindikalnimi organizacijami v Slovenji - na vseh ravneh naše organiziranosti. Dovolj je bilo drobljenja sil, medsindikalno sodelovanje moramo krepiti v korist vseh delavcev. To sodelovanje pa ne sme biti v škodo vplivu in ugledu Svobodnih sindikatov, ne sme zabrisati prepoznavnosti posameznih sindikatov in mora biti pregledno. Temelj medsindikalnega sodelovanja niso kaki višji cilji, ampak solidarnost med člani - delavci, brezpo-slenimi in upokojenci - za zavarovanje in zboljševanje dosežene ravni ekonomsko-socialnih pravic in položaja vseh članov sindikatov.,
Pri tem bomo Svobodni sindikati za uresničevanje svojih ciljev krepili in razvijali sodelovanje s sindikalnimi organizacijami drugih držav in mednarodnimi sindikalnimi organizacijami. To sodelovanje bomo uprabili tudi pri usklajevanju svojih interesov z drugima dvema socialnima partnerjema.
GOSPODARSKI IN SOCIALNI RAZVOJ
1.	CILJ BOGATA DRŽAVA BOGATIH DRŽAVLJANOV
Gospodarski in socialni razvoj Slovenije ni sam sebi cilj, ampak mora ustvariti bogato državo z zadovoljnimi bogatimi posamezniki - delavci, delodajalci, kmeti, upokojenci, katerih bogastvo bo rezultat vseh dejavnikov razvoja; ne samo kapitala in dela, ampak tudi znanja, tehnologij, ekološko neoporečnih človekovih proizvodnih, poslovnih in delovnih aktivnosti in demokratičnega političnega in ekonomskega odločanja.
Ta osrednji cilj pa je moč doseči le z učinkovitim gospodarstvom, z gospodarskimi subjekti, ki bodo usposobljeni in pripravljeni za konkurenčni boj na svetovnem trgu kapitala, znanja, blaga. Gospodarstvo in gospodarski subjekti pa se ne bodo mogli usposobiti za prodor na tuje trge, če bodo svojo konkurenčnost in sposobnost gradili le na plačah delavcev. Delavci ne morejo biti edini nosilci bremen vseh razvojnih težav.
Država mora opredeliti kriterije za pospeševanje gospodarskega razvoja, še zlasti pa mora opredeliti gospodarske dejavnosti, ki jih bomo v Slovenji zaradi primerjalnih prednosti in strukturnih razlogov razvijali. Pri tem pa je treba spoštovati tudi mednarodne dogovore in pogodbe.
Vzpostaviti je treba mehanizme in zagotoviti sredstva, ki bodo spodbujala ekonomsko smotrno ih učinkovito gospodarjenje s kapitalom oziroma proizvodnimi, delovnimi in poslovnimi zmogljivostmi. Za dosego tega je treba na narodnogospodarski ravni uravnotežiti odhodke, na podjetniški ravni pa stroške posameznih produkcijskih tvorcev, še zlasti pa poceniti klasične fukcije države. V nobenem primeru pa to ne sme pomeniti zniževanja že sicer zelo nizke dogovorjene cene dela s kolektivnimi pogodbami.
2.	KAPITAL MORA IMETI ZNANE LASTNIKE
Znano latništvo mora biti eden izmed temeljnih instrumentov za učinkovitejše gospodarstvo in hitrejši gospodarski razvoj. Lastniki in podjetniki morajo biti ekonomsko spodbujeni in motivirani, ne pa da se ustvarjajo monopoli. Pri tem pa je treba državno lastništvo gospodarskih subjektov omejiti, saj država ni bila, ni in tudi ne more biti uspešen gospodar. Država naj ohrani v svoji lasti tiste dele gospodarskih dejavnosti oz. tiste gospodarske subjekte, ki so neposreden in nujen pogoj za življenje in delo vseh državljanov, teh pogojev pa ni mogoče zagotoviti s privatiziranimi gospodarskimi subjekti. V dejavnostih in podjetjih javnega pomena in ki so pomembna za obstoj in razvoj Slovenije, tuji kapital ne sme biti večinski.
3.	ZAPOSLENI - DELOJEMALCI IN DELNIČARJI
Delavsko delničarstvo je eden izmed načinov za kontinuiran in stabilen gospodarski razvoj, ki naj delavcem zagotavlja tudi večjo gmotno in socialno varnost v tretjem življenjskem obdobju.
Toda: če se v podjetju odločijo, da bodo delavci poštah delničarji, morajo delavci postati takšni delničarji, ki bodo imeli vpliv na sprejemanje najpomembnejših poslovnih in razvojnih odločitev. Delavsko delničarstvo je treba spodbujati ne le z zakonskimi, ampak tudi z ekonomskimi ukrepi in stimulacijami. Lastniški certifikati omogočajo začetek delavskega delničarstva, njegov nadaljnji razvoj pa je odvisen predvsem od interesov samih delavcev delničarjev.
4.	PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA JE NUJNOST
Prestrukturiranje gospodarstva je ena najpomembnejših nalog, ki v Sloveniji že poteka. Procesi prestrukturiranja morajo potekati programirano in usklajeno, tako da so rezultat tega novi gospodarski subjekti z novimi, tržno konkurenčnimi programi, ne pa povečanje števila brezposelnih. Država mora ustvariti pogoje za prestrukturiranje klasičnih industrijskih panog, katerih konkurenčne sposobnosti ni mogoče zagotoviti v sedanjem obsegu proizvodnje. Eden od teh pogojev pa mora biti tudi finančna udeležba države za uresničitev programov prestrukturiranja.
5.	SOUPRAVLJANJE DELAVCEV JE NELOČLJIVI DEL EKONOMSKE DEMOKRACIJE
Soupravljanje delavcev je eden najpomembnejših projektov Svobodnih sindikatov. Sodelovanje delavcev pri upravljanju gospodarskih subjektov mora normativno in dejansko pripeljati na raven, da bosta vpliv kapitala in vpliv dela na sprejemanje najpomembnejših razvojnih in drugih za zaposlene pomembnejših odločitev uravnotežena. Privilegiranje kapitala ali dela ima negativne posledice za gospodarski razvoj, kar je dokazalo tudi samoupravljanje. Soupravljanje delavcev na podlagi dela je treba v podjetniški praksi uveljaviti v vseh z zakonom določenih oblikah in načinih in to povsod, kjer so izpolnjeni zakonski pogoji. Svobodni sindikati bomo izrabili vse možnosti, ki jih daje zakon, da bomo zagotovili kakovostno in uspešno delovanje svetov delavcev in delavskih predstavnikov v organih družb.
Dosledno bomo vztrajali, naj se ustavne odločbe o sodelovanju delavcev pri upravljanju javnih zavodov zakonsko razčlenijo in udejanjijo v praksi na smiselno enak način kot v gospodarskih subjektih.
6.	PLAČE SO EKONOMSKA IN SOCIALNA KATEGORIJA
Plače so eno osrednjih delovnih področij Svobodnih sindikatov. Naš cilj, ki ga moramo doseči v naslednjih letih je, da bo plačilo za opravljeno delo zaposlenemu delavcu in njegovi družini zagotavljalo gmotno in socialno varnost ter stanovanje. Plača mora biti tolikšna, da lahko z njo, z eno plačo delavska družina dostojno živi. Plača mora zagotoviti najmanj: zadoščati mora socialnim in življenjskim potrebam delavca in njegove družine in biti mora plačilo za opravljeno delo, ki naj delavce spodbuja k še boljšemu in učinkovitejšemu delu.
Temeljni način za dogovarjanje o plačah so kolektivna pogajanja med delodajalci in sindikati. Država se jih lahko udeležuje le, kadar nastopa v vlogi delodajalca.
Svobodni sindikati bomo storili vse, da bomo zagotovili tarifno avtonomijo sindikatov in delodajalcev ter uveljavili kolektivno pogodbo kot akt, s katerim so med drugimi pravicami določene tudi plače zaposlenih, in to ne samo v gospodarstvu, ampak tudi v javnem sektorju in za pretežni del zaposlenih v državnih organih. Pri tem bomo uveljavljali že ratificirane mednarodne konvencije, po potrebi pa predlagali tudi ratifikacijo novih.
Svobodni sindikati bomo vztrajali, naj se plače realno povečujejo za doseženi porast produktivnosti dela, nominalno pa za del rasti življenjskih stroškov. Plače po teh dveh osnovah se praviloma povečujejo za naprej.
Kolikor mogoče dosledno bomo uveljavili načelo, naj se plača kot cena dela za enaka oziroma sorodna dela v približno enakih pogojih od panoge do panoge oz. od podjetja do podjetja v okviru panoge bistveno ne razlikuje. Večja poslovna uspešnost in učinkovitost zaposlenih oz. podjetja kot celote naj se izkazuje predvsem v večjem dobičku in v udeležbi zaposlenih na podlagi dela pri dobičku.
Poleg plač bomo ohranjali tudi vse do sedaj uveljavljene osebne prejemke in povračila. Ni namreč nobenih razlogov za njihovo ukinjanje.
Zajamčeno plačo je treba kot instrument socialne in materialne varnosti odpraviti, ker njena sedanja opredelitev in višina tej vlogi ne ustrezata več. Namesto zajamčene plače je treba kot instrument varovanja spodnje ravni plač uveljaviti minimalno plačo. Minimalne plače naj se določajo s kolektivnimi pogodbami, sklenjenimi za območje države. Spodnjo zagotovljeno raven minimalne plače pa naj določi država v višini, ki je primerljiva z državami v Evropi. Država je hkrati dolžna določiti tudi vire sredstev za njeno redno izplačevanje.
7.	PANOŽNE KOLEKTIVNE POGODBE SO TEMELJNE
Kolektivne pogodbe panog morajo postati temeljna raven sklepanja kolektivnih pogodb. Z njimi se urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delodajalcev in delavcev. Splošne kolektivne pogodbe naj (postanejo le izjema. Če pa se že bodo sklepale, naj se z njimi urejajo le posamezna, za vse zaposlene v državi pomembna vprašanja, ki jih je potrebno in smotrno enako urediti. Podjetniške kolektivne pogodbe naj bodo nadgradnja panožnih kolektivnih pogodb in naj urejajo le vprašanja, ki s panožno kolektivno pogodbo niso urejena ali pa jih urejajo drugače in podrobneje, vedno pa ugodneje kot panožna kolektivna pogodba.
8.	S POVEČEVANJEM ZAPOSLENOSTI DO VEČJE SOCIALNE VARNOSTI
Povečevanje števila delovnih mest in zaposlenih ter zmanjšanje števila brezposelnih na nujno raven sta med dolgoročnimi cilji gospodarskega razvoja. Svobodni sindikati si bomo kot del upravljalske strukture trga delovne sile prizadevali za sprejem takih ukrepov aktivne zaposlovalne politike, ki bodo spodbujali večje zaposlovanje. Tu gre za produktivno zaposlovanje pri proizvodnji blaga in opravljanju storitev, konkurenčnim tujim izdelkom in storitvam. Poleg klasičnih industrijskih panog je treba veliko bolj pospeševati razvoj storitvenih dejavnosti, za katere ima Slovenija tudi primerjalne prednosti, in razvoj malih gospodarskih enot.
Nadaljevanje na naslednji strani
1
24. novembra 1994
□
Nadaljevanje s prejšnje strani
9.	TEHNOLOŠKI RAZVOJ JE GIBALO NAPREDKA
Tehnološki razvoj mora biti gibalo razvoja gospodarskih subjektov in gospodarstva v celoti. Z njim razumemo ne samo razvoj tehnologij, ampak tudi razvoj proizvodov, razvoj sredstev za proizvodnjo, razvijanje zdravju in okolju neškodljivih snovi in reprodukcijskih materialov, odpravo okolju škodljivih emisij, racionalno rabo energije, predelavo odpadkov in podobno. Država mora iz državnih virov sofinancirati tiste sestavine tehnološkega razvoja, ki jih tržno usmerjeno gospodarstvo ni sposobno financirati samo.
10.	IZOBRAŽEVALNI DELAVEC JE UČINKOVITEJŠI
Strokovno in poklicno usposabljanje delavcev je eden temeljnih pogojev za razvoj in učinkovitost posameznega gospodarskega subjekta, gospodarstva in države kot celote. Prav nizka strokovna izobraženost zaposlenih je eden večjih strukturnih problemov v slovenskem gospodarstvu. Zato je nujno zagotoviti, da se bo lahko vsakdo po končanem obveznem šolanju vključil v strokovno oz. poklicno izobraževanje. Naš cilj pa mora biti, da bodo vse prihajajoče generacije pridobile določeno stopnjo strokovne izobrazbe oz. poklica z rednim šolanjem. Izjemno pomembno je zagotoviti večji interes delodajalcev pri financiranju njihovega šolanja (štipendiranje).
Veliko bolj kot do sedaj je treba uveljaviti izobraževanje odraslih. Pri tem moramo zagotoviti ustrezno mesto tako izobraževanju odraslih za pridobitev poklica kot njihovemu funkcionalnemu izobraževanju. Med delodajalci in med zaposlenimi je treba uveljaviti prepričanje, da je samo usposobitev za poklic z rednim šolanjem premalo.
11.	DOBRO OBVEŠČEN DELAVEC JE BOLJŠI DELAVEC
Obveščanje delavcev je v širšem smislu del sodelovanja delavcev pri upravljanju. Svobodni sindikati si bomo prizadevali obveščanje delavcev kakovostno razviti, ker je le obveščen delavec ozaveščen delavec. Vztrajali bomo, naj se dosledno upoštevajo zakonske določbe in določbe v kolektivnih pogodbah o obveščanju. Posebno pozornost bomo posvetili načinom obveščanja. V vseh večjih delovnih kolektivih bomo poskusili ponovno uvesti pisno obveščanje delavcev z glasili in/ ali informativnimi bilteni, katerih izhajanje mora biti redno. Ta glasila pa bi morala prevzeti tudi del obveščanja o delu Svobodnih sindikatov. -
12.	DELO MORA POTEKATI V ZDRAVEM IN VARNEM DELOVNEM OKOLJU
Zdravo in varno delovno okolje mora postati nujna sestavina proizvodnih in delovnih procesov. V gospodarskih subjektih je treba zagotoviti bistveno višjo raven varstva pri delu, saj je sedanje stanje katastrofalno. Ponovno je treba uveljaviti - normativno in v praksi - organizirano strokovno delo na področju varstva pri delu in medicine dela v vsaki družbi, podjetju, zavodu in drugi obliki proizvodnje oziroma dela. Ukrepe za varno in zdravo delo ter za varno in zdravo delovno okolje je treba postaviti na raven, prilagojeno tehnološkemu razvoju in organizaciji dela in jih tudi uveljaviti. Svobodni sindikati si bomo prizadevali, da bi v vseh delovnih okoljih z uvajanjem metod sodobne organizacije dela odpravili vse tiste načine proizvodnje in dela, ki delavce najbolj fizično in psihično izčrpavajo.
13.	ZA SKRAJŠEVANJE TEDENSKEGA DELOVNEGA ČASA
Skrajševanje polnega delovnega časa na 35 ur tedensko je eden od ciljev delovanja Svobodnih sindikatov. Prehod na 35-urni tednik je treba zagotoviti s skupnim delovanjem vseh za razvoj proizvodnje in poslovanja pomembnih strok, še zlasti pa tehnoloških strok in organizacije dela. Skrajševanje delovnega časa zato ne sme pomeniti le poviševanja norm in drugih načinov ugotavljanja delovne uspešnosti, zmanjševanja plač in drugih prejemkov za polni delovni čas, povečevanje nadurnega dela in podobno.
14.	NOČNO DELO NE SME BITI VEČ POTREBNO
Postopna odprava nočnega dela žensk in moških v industriji je eden od ciljev delovanja Svobodnih sindikatov. Če je bilo tri ali štiriizmen-sko delo še nedavno tega tehnološka in ekonomska nujnost, to sedaj v industriji ni več res. Zato si bomo prizadevali za odpravo večizmen-skega dela, čim bodo izpolnjeni tehnološki in organizacijski razlogi za to. Še zlasti to velja za nočno delo. Dokler nočnega dela ne bo mogoče odpraviti, bomo za njegovo uvajanje uveljavljali enake pogoje. V dejavnostih, kjer pa nočnega dela ni mogoče odpraviti, pa bomo vztrajali pri takšnih razmerah za njegovo opravljanje, da bo zaposlenim tako delo kar najbolj olajšano.
15.	DELOVNO RAZMERJE ZA NEDOLOČEN ČAS
Delovno razmerje za nedoločen čas je in mora normativno in dejansko ostati temeljni način sklepanja delovnega razmerja. Le izjemoma in pod pogoji, ki so lahko določeni le z zakonom, se lahko z delavci sklepa delovno razmerje za določen čas. Riziko zaposlitve morajo nositi tako delodajalci kot delavci, to pa je mogoče zagotoviti le z zaposlitvijo za nedoločen čas.
16.	DELOVNO RAZMERJE ZA POLNI DELOVNI ČAS
Delovno razmerje naj se sklepa za polni delovni čas. Le kadar je to v interesu delavca oz. delavke in delodajalca, se lahko delo opravlja s krajšim delovnim časom od polnega. Svobodni sindikati nasprotujemo širšemu uvajanju oblik dela s krajšim delovnim časom, zlasti če se tako znižuje raven gmotne varnosti zaposlenih, morebitni riziki dela s krajšim delovnim časom pa prenašajo na delavce. Še zlasti obstaja nevarnost, da bo ta oblika dela zlorabljena pri zaposlovanju žensk, kar bomo Svobodni sindikati še posebej spremljali.
17.	PRAVNO VARNOST DELAVCEV MORA ZAGOTOVITI DRŽAVA
Pravna varnost zaposlenih, ne glede na članstvo v sindikatu, je eden največjih pravnopolitičnih problemov Slovenije. Učinkovita inšpekcija dela in delovna sodišča morajo zagotoviti dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje in kolektivnih pogodb. V Svobodnih sindikatih si bomo prizadevali, da bi se tako inšpekcije dela kot delovna sodišča kadrovsko, materialno in prostorsko usposobila za učinkovito izvajanje svojih nalog v skladu z novimi zakoni. Naš cilj je zmanjšati razkorak med normativnim in stvarnim.
Prizadevali si bomo, da bi bila tudi za varstvo socialno-ekonomskih pravic zaposlenih v Sloveniji uvedena institucija varuha človekovih pravic, ombudsmana.
K večji pravni varnosti zaposlenih pa lahko zelo prispeva tudi grožnja s sankcijami za kršitev delovnopravne zakonodaje in kolektivnih pogodb. Sankcije morajo biti tako visoke, da že s tem preventivno delujejo. Šele vsi trije dejavniki, zagrožene sankcije, nadzor in kaznovanje, bodo zagotovili večjo pravno varnost zaposlenih.
18.	DAVČNA POLITIKA NE SME SIROMAŠITI DELAVCA
Davčni sistem in davčna politika morata zagotoviti, da bodo odmerjeni in plačani davki v skladu z ekonomsko močjo davčnih zavezancev in breme davkov pravično porazdeljeno na vse kategorije oz. sloje prebivalcev. Pri tem je treba uveljaviti načelo, da tisti, ki več ima in
več zasluži, plačuje tudi višje davke. Zato se bomo Svobodni sindikati zavzemali, naj se ne obdavčujejo plače in drugi osebni prejemki do skupnega zneska v višini minimalne plače.
Davčni sistem in davčna politika morata spodbujati ustvarjanje novih delovnih mest, novo zaposlovanje in nove investicije. Zato je treba uveljaviti sistem stimuliranja z davčnimi olajšavami za vsako investicijsko ali kapitalsko naložbo, ne glede na vir sredstev. Tudi tako je treba krepiti socialno funkcijo kapitala.
Svobodni sindikati si bomo prizadevali za relativno zmanjševanje prispevkov in drugih obremenitev iz bruto plač in na bruto plače, da bi se na ta način razbremenjevala cena dela kot produkcijski strošek.
SOCIALNA VARNOST IN ŽIVLJENJSKI POGOJI
1.	SOCIALNO VARNOST NAJ ZAGOTAVLJA DOGOVORJENA CENA DELA ZA OPRAVLJENO DELO
Vsakemu mora biti omogočeno, da z delom in dogovorjeno ceno dela zagotovi sebi in svoji družini socialno varnost, ki ne bo ogrožala zdravja in življenja. Šele če si je z delom ne more zagotoviti, je upravičen do pomoči države, razen v primerih, ko njena pomoč ni povezana s socialnim položajem (univerzalni otroški dodatek).
2.	Z AKTIVNO POLITIKO ZAPOSLOVANJA DO VEČJE SOCIALNE VARNOSTI
Svobodni sindikati si bomo prizadevali za ustvaritev pogojev, da bi si lahko vsakdo sam zagotavljal socialno varnost. Prvi pogoj so nova delovna mesta. Z ukrepi aktivne politike zaposlovanja je potrebno dodatno stimulirati odpiranje novih delovnih mest in novo zaposlovanje, zlasti prvih iskalcev zaposlitve in trajneje brezposelnih. Zaposlovanje pripravnikov mora biti skupna skrb države in delodajalcev. Dograditi je treba sistem sofinanciranja pripravništva in sicer tako, da bo delodajalec sofinanciral pomemben del pripravništva, vključno s stroški za mentorja in strokovne izpite, s čimer se bo kakovost pripravništva lahko le izboljšala. Prizadevali si bomo, da bi bilo volontersko pripravništvo le izjema.
Pravice brezposelnih je treba zakonsko urediti tako, da bo vsak začasno brezposelni najkasneje v treh mesecih po prijavi na zavodu vključen v ustrezne programe oziroma ukrepe aktivne politike zaposlovanja. Zavod za zaposlovanje pa se mora usposobiti za izvajanje teh nalog.
Svobodni sindikati si bomo prizadevali, da se sredstva za zaposlovanje vodijo na posebnem računu, ločeno od drugih proračunskih sredstev in da z njimi v skladu s sprejetim proračunom države in sprejeto politiko zaposlovanja upravlja upravni odbor republiškega zavoda za zaposlovanje.
3.	POKOJNINA MORA BITI SORAZMERNA PLAČI IN PLAČANIM PRISPEVKOM ZAVAROVANCA
Pokojninsko zavarovanje mora kolikor mogoče dosledno izpeljati načelo, da naj bo pokojnina, ki jo upravičenec prejema, sorazmerna višini plače, ki jo je prejemal v zavarovalnem obdobju, in plačanim prispevkom za pokojninsko zavarovanje. Obvezna zavarovanja delojemalcev, delodajalcev, kmetov in drugih zavarovanih skupin in njihove sklade je treba ločiti in solidarnost uveljavljati samo v okviru posameznih obveznih zavarovanj oz. skladov.
Najnižja pokojnina za polno zavarovalno dobo mora biti tolikšna, da upravičencu in njegovi družini omogoča dostojno življenje. Pri tem je iz obveznega zavarovanja možno določiti le take razpone med najnižjo in najvišjno pokojnino, ki jih posamezni pokojninski sklad lahko realizira ob dogovorjeni prispevni stopnji.
Svobodni sindikati si bomo prizadevali za odpravo vzrokov za beneficiranje delovnih mest in s tem za omejevanje novega beneficira-nja delovnih mest. Delodajalci so dolžni delo in delovno mesto organizirati in opremiti s sredstvi za varno in zdravo delo, tako da bo vsak zaposleni lahko opravljal delo z normalnim delovnim angažiranjem in brez nevarnosti za zdravje in življenje. S tem pa ne bo več potrebe po novih benefikacijah.
4.	VEČJA SKRB ZA INVALIDE
Invalidsko zavarovanje mora biti v načelu urejeno tako, da bodo povzročitelji invalidnosti nosili največjo odgovornost - tudi materialno - za povzročeno delno ali popolno izgubo delovne zmožnosti.
Invalidsko zavarovanje naj tudi prevzame večjo odgovornost za rehabilitacijo in usposobitev invalidov za njihovo čimprejšnjo vključitev v delo ter s tem zmanjša pritisk na priznavanje invalidnosti oz. invalidsko upokojevanje. Rehabilitacija mora postati pravilo, zato je v Sloveniji treba zgraditi mrežo rehabilitacijskih zavodov.
Svobodni sindikati si bomo prizadevali, da bi bil v zakonodaji in praksi uveden kvotni sistem zaposlovanja invalidov in na ta način zagotovljeno njihovo vključevanje v delo. Kvotni sistem naj invalidom omogoči njihovo vključitev v normalna delovna okolja in tako nadomesti sedanji, pogosto asocialni sistem zaposlovanja invalidov v invalidskih podjetjih.
5.	OSNOVNO ZDRAVSTVENO VARSTVO MORA BITI JAVNA SLUŽBA
Na področju zdravstvenega zavarovanja bomo Svobodni sindikati nasprotovali nadaljnjemu zmanjševanju obsega pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njihovemu prenašanju na prostovoljno dodatno zdravstveno zavarovanje.
Svobodni sindikati nasprotujemo večjemu obsegu privatizacije osnovnega zdravstvenega varstva in vztrajamo, naj sedanji javni dispanzerski sistem ostaja pretežen sistem. Država mora zagotoviti tako mrežo javnega osnovnega zdravstvenega varstva, da bo dostopna vsem državljanom. S tem tudi varujemo delovna mesta v javnih zdravstvenih zavodih.
6.	STANOVANJSKI PROBLEMI NE SMEJO OSTATI NEREŠENI
Ponovno je treba ustvariti možnosti, da si bo lahko delavec v svojem delovnem veku sam rešil svoj stanovanjski problem. Svobodni sindikati smo prepričani, da se ne država ne delodajalci ne morejo odreči svojemu delu odgovornosti za to. Država pa mora poleg tega zagotavljati sredstva tudi za neprofitna najemna in socialna stanovanja. Še posebej je treba poskrbeti za reševanje stanovanjskih problemov mladih družin. Rast neprofitnih najemnin ne bi smela biti večja od rasti inflacije, pri čemer neprofitna najemnina ne more preseči tretjine dohodka družine.
7.	DELAVCU MED DELOM TOPEL OBROK
Svobodni sindikati moramo ponovno okrepiti delovanje na področju zagotavljanja organizirane prehrane med delovnim časom, zlasti toplih obrokov. To je v sedanjih razmerah, ko vse dejavnosti, ki niso proizvodnja dobrin ali poslovanje, izločamo kot nepotrebne iz podjetij, še posebno zahtevna naloga. V podjetjih se ne zavedajo, da je organizirana prehrana med delom eden izmed pogojev za boljše delo in doseganje boljših delovnih in s tem poslovnih rezultatov. To velja tako za gospodarske, kot tudi za negospodarske dejavnosti. Organizirana prehrana med delom v lastni organizaciji ali v javnih gostinskih obratih bo še pridobila pomen zaradi uvajanja najrazličnejših oblik
gibljivega in deljenega delovnega časa, ob katerem zaposleni nimajo več možnosti, da bi si prehranjevanje oz. glavni dnevni obrok organizirali doma.
8.	HUMANIZACIJA DELA
Svobodni sindikati si bomo prizadevali, ne samo za varnejše, bolj zdrave in ekološko prijazne delovne pogoje, ampak tudi za tako organizacijo dela in poslovanja, ki bo upoštevala delavca in omogočalo delovno in ustvarjalno vzdušje.
9.	KULTURA, ODDIH, REKREACIJA IN ŠPORT
Aktivnosti na področju kulture, oddiha, rekreacije in športa bodo v marsikaterem okolju postale nepogrešljiva sestavina delovanja sindikata.
Aktivnosti zaposlenih in članov sindikata na tem področju bi morale biti predvsem skrb delodajalcev, saj neposredno vplivajo na pripravljenost delavcev za doseganje boljših delovnih in poslovnih rezultatov.
Kulturno delovno okolje, možnosti kulturnega delovanja odpirajo članom sindikatov in zaposlenim možnost krepitve kulturne zavesti, pripadnosti kolektivu, nenazadnje pa prispevajo k imidžu podjetja in s tem k njegovi večji poslovni uspešnosti.
Plačani letni dopust ni sindikalna kaprica, ampak nujna potreba vsakga zaposlenega. Toda delavcu je treba omogočiti, da ta plačani letni dopust tudi izrabi za to, da se odpočije. To pa je mogoče le na organiziran način - v lastnih počitniških zmogljivostih ali pa v ustrezno organiziranih oblikah dopustovanja. Svobodni sindikati bomo še naprej razvijali aktivnosti, ki naj članom zagotovijo organiziran način izrabe plačanega letnega dopusta.
Rekreacija in šport sta zelo obsežno in pomembno področje delovanja zaposlenih, zato si bomo Svobodni sindikati prizadevali, da se vrneta v podjetja in zavode.
Napačna je predstava, da je ekonomsko uspešno samo tisto delovanje na teh področjih, ki pomeni sponzoriranje znanih kulturnih, športnih in drugih kolektivov ali prireditev. To »sponzoriranje« je treba začeti pri lastnih delavcih, saj se bodo ekonomski učinki prav v podjetju najprej pokazali z boljšim delom in prizadevanjem za dosego boljših rezultatov.
SINDIKATI IN ORGANI SOCIALNE IN PRAVNE DRŽAVE
1.	NAŠ ODNOS DO PARLAMENTA
Svobodni sindikati samostojno, po potrebi pa tudi skupaj z drugimi sindikalnimi centralami, uveljavljamo svoja stališča in predloge v organih socialne in pravne države. Zlasti se bomo angažirali v državnem zboru in državnem svetu.
Svobodni sindikati se samostojno opredeljujemo do vseh vprašanj, še zlasti pa do predlogov zakonov in drugih odločitev, ki jih obravnava in sprejema državni zbor in ki kakorkoli posegajo v pravice in položaj članov sindikatov - zaposlenih, brezposelnih in upokojencev. Svoja, stališča bomo uveljavljali neposredno v delovnih telesih državnega zbora in posredno preko v zboru zastopanih političnih strank oziroma posameznih poslancev.
Pri obravnavi in odločanju o vprašanjih, ki neposredno zadevajo sindikate in njihove člane, bomo sodelovali s političnimi strankami, ki bodo pripravljene v parlamentarnem postopku uveljavljati naša stališča in predloge.
Ko bo šlo za ključne interese sindikatov in njihovih članov, pa bomo uporabili tudi možnosti, ki nam jih nudita ustava in zakon, ter zbrali ustrezno število podpisov za predlaganje zakonskih rešitev oziroma za izvedbo referenduma.
Nosilci uveljavljanja predlogov Svobodnih sindikatov in njihovih stališč do predlogov odločitev v državnem svetu bodo predstavniki delojemalcev. Ti morajo predstavnike drugih interesov v svetu z argumenti prepričati, da sprejmejo stališča in predloge Svobodnih sindikatov kot stališča in predloge sveta.
Preko predstavnikov delojemalcev bomo Svobodni sindikati uveljavljali tudi druge svoje pobude in vprašanja, pomembna za sindikate in njihove člane - zaposlene, brezposelne in upokojence.
2.	SODELOVANJE V ORGANIH UPRAVLJANJA ZAVODOV ZA PODROČJE SOCIALNEGA ZAVAROVANJA
S strokovno podprtim in argumentiranim delovanjem bomo krepili svoj položaj v tripartitno sestavljenih organih upravljanja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavoda za zdravstveno zavarovanje in Republiškega zavoda za zaposlovanje. V njih bomo dosledno zastopali interese sindikatov in njihovih članov, ki jih v teh organih zastopamo. Uveljavljali pa bomo zahtevo, naj se odločanje v teh zavodih decentralizira in prenese bliže zavarovancem - na enote, ki so po območjih. Na organih teh enot pa je prav tako potrebno uveljaviti soodločanje na enak način kot na ravni zavoda.
3.	SODELOVANJE Z VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN DRUGIMI DRŽAVNIMI ORGANI
Svobodni sindikati bomo razvijali in krepili zlasti strokovno sodelovanje z vlado in ustreznimi ministrstvi pri pripravi za sindikate pomembnih odločitev, bodisi neposredno, bodisi preko ekonomsko-socialnega sveta. Tudi tu si bomo prizadevali, da bi bili že v pripravljanje odločitev vključeni strokovnjaki vseh treh socialnih partnerjev.
Zelo pomembno je tudi sodelovanje z organi nadzora, zlasti inšpekcijami, pri odkrivanju in sankcioniranju kršitev pravic članov sindikatov iz dela in delovnega razmerja.
4.	NAŠ ODNOS DO DELODAJALSKIH ORGANIZACIJ
V pogajanjih z združenji delodajalcev bomo dosledno uveljavljali interese svojih članov in se, pri tem opirali zlasti na moč stroke in argumentov.
Ne glede na nasprotujoče si interese delodajalcev in sindikatov si bomo prizadevali, da bi se ti interesi usklajevali predvsem z dogovarjanjem in sporazumevanjem, strpno in brez pritiskov in medsebojnih zaostrovanj.
Svobodni sindikati si bomo prizadevali, da bi bili medsebojni odnosi z delodajalci oz. njihovimi organizacijami na vseh ravneh sodelovalni, v duhu medsebojnega spoštovanja in moči argumentov. Nasprotovali bomo enostranskim ukrepom, ki ne bodo utemeljeni z resnimi razlogi.
Le izjemoma, če demokratične poti in sredstva za dosego ciljev delovanja sindikatov ne bodo učinkovita, bomo uporabili druga sredstva, ki jih uporabljajo sindikati v demokratičnih družbah. Gre za razne oblike pritiskov in protestov, če bo potrebno, pa bomo organizirali tudi stavke.
5.	NAŠ ODNOS DO DRUGIH SINDIKALNIH ORGANIZACIJ
Z drugimi sindikalnimi organizacijami oz. sindikalnimi centralami bomo za skupen nastop pri uveljavljanju sindikalnih interesov usklajevali stališča in predloge ter pri tem izhajali iz lastnih stališč in predlogov. Pred skupnim nastopom oziroma po njem pa bomo politično in strokovno ocenili možnosti za uspeh oz. dosežene rezultate ter tako stalno izgrajevali svojo strategijo delovanja v slovenskem političnem, gospodarskem in kulturnem prostoru.
m
TE
24. novembra 1994
SEDEM DNI V SINDIKATIH
1. kongres sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije
POTRDITEV DOBRO OPRAVLJENEGA DELA
Sindikati podjetij in območni odbori so pol leta temeljito rešetali kongresne listine in kadrovske predloge. Zato so jih delegati na kongresu le potrdili. Na kongresu pa so govorili številni gostje, med katerimi moramo omeniti koordinatorja ICEF-a Petra Schmitta in predsednika Svobodnih sindikatov Dušana Semoliča. Tudi po kongresu bo KNG pomemben člen mednarodne organizacije delavcev kemije in Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.
Kongres se je najprej konstituiral. Po uvodnih formalnostih je vodenje prevzelo delovno predsedstvo na čelu z Marjanom Mirnikom. O delu v minulem obdobju je uvodoma govoril Janez Justin. Po njegovih besedah je sindikat
Z zakonom o soupravljanju delo sindikatov v podjetjih ni odveč, ker so pridobili tri pomembne funkcije. Po Justinovem mnenju bodo sindikati podjetij uveljavljali interese delavcev zlasti preko podjetniških pogodb. Pridobljene pravice delavcev bodo ščitili z različnimi oblikami sindikalnega boja. Sindikatom pa je ostala tudi skrb za letovanja, športno in kulturno udejstvovanje in tudi za cenene nakupe. KNG si bo prizadeval, da bi sveti delavcev delovali podobno, kot delujejo obratni sveti v sosednji Avstriji.
KNG se bo povezoval v ZSSS zlasti zato, ker ima enak odnos do socialnoekonomskega položaja delavcev. VICEF pa se bo KNG povezo-
cev. Sindikati morajo biti občutljivi zlasti takrat, ko gre za presežne delavce, ki nimajo možnosti nove zaposlitve oziroma upokojitve. Govoril je tudi o izkoriščanju delavcev z visokimi normami in nizkimi plačami. Napovedal je zbiranje podpisov za spremembo pokojninskega zakona, s katero bi ponovno uveljavili pravico do upokojitve s 55 leti za ženske in 60 leti za moške.
Po Semoličevem mnenju so sindikati ugledni le toliko, kolikor branijo delavske pravice. Zaradi velikih stisk delavcev pa bodo Svobodni sindikati tudi v prihodnje organizirali manifestacije in velike stavke. Napade drugih sindikatov na takšne akcije Svobodnih sindikatov je označil za rak rano sindikalizma na Slovenskem.
Kongres so pozdravili tudi kolegi s Hrvaške, Makedonije, Češke, Nemčije in Slovaške. Uspeha sta jim zašelela Albert Vodovnik in Alojz Omejc.
Kongres je zatem potrdil poročilo o delu sindikata od leta 1990 do 1994, ki ga je obrazložil Franjo Krsnik. Novi statut je najprej obrazložil Milan Čufar, zatem so delegati tudi tega potrdili. Programske usmeritve pa so sprejeli na predlog Branka Bambiča.
O kongresnih listinah je razpravljala le Tatjana Pi-noza. Omenila je svoje izkuš-
uspešno deloval v času velikih gospodarskih in političnih sprememb. V tem obdobju so bile pravice delavcev pogosto kršene in številni delavci so potrebovali pomoč sindikalnih aktivistov in odvetnikov.
KNG je leta 1991 podpisal prvo panožno kolektivno pogodbo za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo. Maja letos je sindikat podpisal novo pogodbo. Po besedah Janeza Justina delodajalci pogosto niso izpolnjevali pogodbenih obveznosti do delavcev. Zlorabljali so tudi možnost zniževanja plač.
val zlasti zaradi njegovega informacijskega sistema.
Osrednje pokongresne naloge oziroma usmeritve so: uveljavljanje kolektivnih pogodb, izboljšanje materialnega in socialnega položaja delavcev, zaščita delavskih pravic, vzajemnost in solidarnost med delavci. Janez Justin je svoj uvodni govor zaključil z mislijo, da mora kongres afirmirati sindikat v celoti in ne le posameznih funkcionarjev.
Brane Bambič je zatem predstavil kongresno resolucijo o kolektivnih pogodbah.
V njej med drugim piše, da so cilj sindikata visoke plače, učinkovitejše gospodarjenje, rast blaginje in zaposlenosti.
Vse to bo sindikat dosegel, če ga bodo delodajalci priznali za enakopravnega partnerja. Vse to, kar KNG doseže v panožnih kolektivnih pogodbah, pa naj sindikati podjetij oplemenitijo v podjetniških pogodbah in pogodbah o zaposlitvi. Sindikat bo podpiral le tisto motivacijo, ki bo temeljila na znani plači za znano delo. Država se mora umakniti iz kolektivnih pogajanj in kolektivne pogodbe prepu-
Pavle Čelik
NAROČILNICA
Avtor, magister sociologije in miličnik, je policiji bil in je še zapisan z dušo in telesom; bil je komandir policijske postaje, ravnatelj kadetske policijske šole, načelnik slovenske policije. V knjigi Policija, demonstracije, oblast opisuje svoja opažanja in ocene, kako je policija ravnala v minulih 30 letih, predvsem v Ljubljani, ob demonstracijah, zborovanjih, ustanavljanju strank, še posebej v prelomnih časih slovenske republike in države.
V tej knjigi riše portrete posameznikov, opisuje dogodke in njihova ozadja. Kot rdeča nit se v 30-letnem loku njegovega angažiranja v policiji nehote izpisuje zgodba o policistu, ki ne sme zbujati strahu, ampak mora biti tudi in predvsem človek.
Cena knjige je 2.600 SIT, 5-odstotni prometni davek je vključen v ceno.
Knjigo lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 061-321-255, 1310-033, faks 311-956.
-------------------------------------X
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o)_izvod(ov) knjige POLICIJA,
DEMONSTRACIJE, OBLAST.
Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj: — Ime in priimek podpisnika: Naročeno dne: ------------
1.	Račun bomo plačali v zakonitem roku
2.	Kot ind. naročniku
mi pošljite po povzetju
žig
Podpis naročnika
stiti delojemalcem in delodajalcem.
Deklaracijo o varstvu pri delu pa je predstavil Maksimilijan Fijačko. Naši predpisi o varstvu pri delu morajo upoštevati mednarodne konvencije in standard Evropske unije. Večina naših predpisov je nastalo v letih od 1968 do 1972 in so zelo zastareli. Ministrstvo za delo naj zato pripravi nov zakon o varnosti in zdravju delavcev. Ministrstvo za znanost pa naj izdela nove tehnične predpise, normative in standarde, ki pomembno vplivajo na varnost in zdravje zaposlenih. Država naj ustanovi institucijo za varstvo pri
Franjo Krsnik, sekretar KNG
Vodstvo KNG
Po kongresu je republiški odbor sindikata izvolil še svoj izvršni odbor, podpredsednika in sekretarja. Izvršni odbor sestavljajo: Janez Justin, predsednik, Brane Bambič, podpredsednik
Franjo Krsnik, sekretar in člani
Majda Celcer iz Maribora, Soniboj Knežak iz Hrastnika, Albin Šrimpf iz Rogaške Slatine, Vinko Permanšek iz Slovenj Gradca in še neimenovani delegat ljubljanskega območja.
Janez Justin, predsednik KNG
delu, ki uporabnikom ne bo zaračunavala svojega dela. Inšpekcija dela naj se kadrovsko okrepi, da bo sposobna ukrepati skladno z novim zakonom. Inšpekcija dela zdaj le raziskuje posledice nesreč pri delu in ne opravlja preventivnih pregledov.
Tudi sindikat bo moral več narediti za varnost in zdravje delavcev in se v ta namen povezati s strokovnjaki ter spodbujati izobraževanje zaposlenih. Cilj sindikata pa je takšno delo, da bodo delavci zdravi dočakali redno upokojitev.
Na predlog enega od delegatov je kongres to resolucijo dopolnil s samozaščitnim ravnanjem delavcev glede var-
Branko Bambič, podpredsednik KNG
nje iz Ilirije-Vedroga, kjer se je ostro spopadla z direktorjem. Predlagala je, naj najtežje sindikalne spopade v podjetjih v prihodnje prevzamejo zunanji sindikalisti.
Kadrovske predloge je obrazložil Soniboj Knežak. Povedal je, da je bil za predsednika evidentiran le Janez Justin in da s kadrovskimi predlogi soglašajo sindikati podjetij in območni odbori.
Na tajnih volitvah je Janez Justin dobil 69 od 73 glasov. Člane statutarne komisije nadzornega odbora so delegati izvolili soglasno.
Dosedanji in novi predsednik se je delegatom zahvalil za zaupanje in dodal, da mu to pomeni nov izziv za sindikalno delo. Franček Kavčič
stva okolja in požarne varnosti.
Kongres je najprej pozdravil koordinator ICEF-a za srednjo in vzhodno Evropo Peter Schmitt. Gre za mednarodno organizacijo s 15 milijoni članov, ki so organizirani v 370 sindikatov iz 102 dežel. Sindikati dežel v tranziciji morajo po njegovem mnenju dobiti možnost sodelovanja pri reorganizaciji podjetij.
Dušan Semolič, predsednik ZSSS je izrazil spoštovanje do dela KNG in njegovih funkcionarjev. V ZSSS se povezuje 20 samostojnih sindikatov, delo zveze temelji le na medsebojnem spoštovanju. Poudaril je nujnost obrambe delovnih mest, saj imamo 125.000 brezposelnih delav-
il
Sindikalna lista
Prvi del
1.	Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti)
-	polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po niem)
2.	Kilometrina (od 1. 8. 1994 dalje)
3.	Ločeno življenje
4.	Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila v višini
5.	Regres za prehrano
november 1994
SIT
4.341
2.171
1.511
22,00
28.550
PREDLOG KANDIDATNE LISTE ZA VOLITVE PREDSEDNIKA ZVEZE SVOBODNIH SINDIKATOV SLOVENIJE
Kandidat:
1. DUŠAN SEMOLIČ
Voli se en kandidat.
PREDLOG KANDIDATNE LISTE ZA VOLITVE GENERALNEGA SEKRETARJA ZVEZE SVOBODNIH SINDIKATOV SLOVENIJE
Kandidata:
1. RAJKO LESJAK 2. METKA ROKSANDIČ
Voli se en kandidat.
PREDLOG KANDIDATNE LISTE ZA VOLITVE ČLANOV NADZORNEGA ODBORA ZVEZE SVOBODNIH SINDIKATOV SLOVENIJE
Kandidati:
1. ZDENKA DRAŠČEK BUDA 2. JANEZ JUVAN 3. VINKO KLEMENČIČ 4. JOŽICA KOPINA 5. JOLANDA NAGODE 6. MARTA SMOLEJ
7.	JOŽE TURKL
8.	HILDA ŽEŽKO
Voli se sedem kandidatov.
sindikalni
mil
jim mi|
I
I
1.302 :& 6.273 M Vi:
Drugi del
V prvem delu sindikalne liste smo objavili zneske materialnih stro- Šiškov. V drugem pa objavljamo povprečni osebni dohodek za obdobje od julija ’94 do septembra '94 kot osnovo za uveljavljanje pravic iz nepo-sredne skupne porabe. Povprečni osebni dohodek v gospodarstvu Slove-nije od julija ’94 do septembra ’94 znaša 58.171,00 tolarjev.
1.	Jubilejne nagrade	|$i
-	za 10 let	29.086,00
-	za 20 let	43.628,00	Si
-	za 30 let	58.171,00	Si
2.	Nagrada ob upokojitvi	174.513,00
3.	Solidarnostne pomoči	58.171,00
Vir: podatki Zavoda RS	Si
za statistiko
Priporočilo!
V Uradnem listuRS št. 62/94 z dne 7.10.1994 je objavljena Uredba o spremembi in dopolnitvi uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejem- vj: kov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek.
Po tej odredbi znašajo dnevnice:	$5
•	za 6 do 8 ur	do 1.218,00 SIT	•$*
•	za 8 do 12 ur	do 1.750,00 SIT	>X
•	nad 12 ur	do 3.500,00 SIT	S
Vsako izplačilo dnevnic nad zneski iz uredbe ima dvojni učinek, in sicer:
1.	podjetju se ne šteje kot odbitna postavka pri ugotavljanju osnove za davek iz :V: dobička in
2.	posameznim prejemnikom se ta znesek všteva v osnovo za obračun dohod-nine.
Ne glede na pravico do dnevnice po kolektivni pogodbi (Sindikalna lista) jj-: priporočamo, da se od 22.10.1994 izplačujejo dnevnice do višine, ki jo je določila vi; omenjena uredba. Sicer se lahko zgodi, da bo zaradi prekoračitve izplačanih dnevnic delavec plačal veliko več dohodnine.	Ij-:-:
Strokovna služba -X-
S
Ljubljana, 5. 12. 1994 {
1
=s
i
I
£
i
TEHNOSTROJ SE PONOVNO POSTAVLJA NA NOGE
»Čeprav naše podjetje podobno kakor večino drugih podjetij v Pomurju in Sloveniji še vedno pestijo številni gospodarski problemi, se mi dozdeva, da smo najhujšo krizo vendarle že prebrodili ter da so najtežji časi za nami,« pravi predsednik sveta delavcev ljutomerske delniške družbe Tehnostroj-Modema oprema Vinko Klemenčič. »V podjetju sedaj dela 178 delavcev, program je dober, zmogljivosti so polno zasedene, veliko večino proizvodnje pa izvozimo. Partnerji iz Nemčije in Avstrije svoja naročila v zadnjem času še povečujejo. Čeprav plače za 7 odstotkov zaostajajo za kolektivno pogodbo, so še vedno nad povprečjem plač kovinarjev v Pomurju. Žal pa podjetje še vedno pestijo dolgovi in bremena iz preteklosti.«
»Na začetku osemdesetih let je imel Tehnostroj 793 zaposlenih,« pravi Vinko Klemenčič. Razmere v podjetju odlično pozna, saj je v njem »prehodil« pot od vajenca do obratovodje, vseskozi pa je bil tudi sindikalni zaupnik in koordinator sindikalnega dela. Sedaj je profesinalni predsednik sveta delavcev.
»Prvi resnejši znaki krize so se pokazali leta 1986, ko Tehnostroj ni uspel modernizirati in povečati proizvodnje. Zato se je naš delež na tedanjem jugoslovanskem trgu kmetijske mehanizacije začel zmanjševati.« Poledica tega je bilo odpuščanje delavcev. Tako jih je bilo leta 1990, ko se je kriza ponovno poglobila, samo še 390. »Takrat je Tehnostroj prodal na jugoslovanskem
trgu 82 odstotkov proizvodov, preostanek pa na slovenskem tržišču. Izvoz na tuje ni dosegel niti enega odstotka proizvodnje.«
Zaradi dolgov, nelikvidnosti in prezaposlenosti je moral Tehnostroj januarja leta 1991 v stečaj. To je bil po spremembi sistema prvi stečaj v Pomurju in eden prvih v Sloveniji.
V Pomurju se je takrat govorilo, da gre za tako imenovani programirani stečaj. »Organizacijsko je stečaj tekel izredno hitro, saj se je vse odvilo v nekaj dneh,« pravi Klemenčič. Tehnostroj je ustanovil novo podjetje Tehnostroj MO, nanjo prenesel proizvodnjo in zaposlil 181 od 327 delavcev Tehno-stroja. Po tedanji zakonodaji je podjetje Tehnostroj MO,
ker je na novo zaposlilo delavce, dobilo sredstva od kapitalizacije denarnega nadomestila za čas brezposelnosti za vseh 181 delavcev. Tako je podjetje prišlo do svežega obratnega kapitala in začelo poslovati na novo.
Dve leti kasneje pa se je izkazalo, da je novo podjetje prevzelo dolgove starega, čeprav so odgovorni prej zagotavljali, da je začelo poslovati povsem na novo in brez starih bremen. Tako je tudi Tehnostroju MO grozil stečaj. Rešila ga je prisilna poravnava, do katere je prišlo v lanskem letu. Največji upniki so bili delavci, nato pa
še banke in država. Če bi delavci svoje terjatve, ki so znašale kar 92,8 odstotka vseh dolgov, zahtevali v celoti, bi podjetje moralo v likvidacijo. Tehnostroj MO je delavcem sam predlagal 50-odstotno poplačilo terjatev v enem letu (v dveh obrokih), na kar so delavci pristali. Ob prisilni poravnavi pa je podjetje zapustil direktor, ki je, kakor pravi Vinko Klemenčič, prej delavcem dolgove prikrival.
Od stečaja Tehnostroj a, še zlasti pa po prisilni poravnavi v Tehnostroju MO se razmere v tem podjetju obračajo na bolje. Programirani stečaji so se kasneje marsikje izrodili. Tehnostroj pa bi se po prepričanju številnih delavcev brez stečaja v celoti »potopil« in brez dela bi ostalo tudi sedanjih 178 zaposlenih.
Tehnostroj ima še zlasti po privatizaciji lepe perspektive. V procesu lastninjenja bodo delavci lahko svoje terjatve kapitalizirali in jih spremenili v lastninske deleže. Poleg tega ima Tehnostroj MO tudi partnerja, ki je, kakor pravi Klemenčič, pripravljen vanj vložiti dva milijona mark. Za štiriton-ske traktorske prikolice, ki so paradni proizvod tega podjetja, ter druge proizvode vlada namreč vse večje zanimanje tako doma kot v tujini.	Tomaž Kšela
KAKO JE KOTO OŠKODOVAL DELAVCE IN UPOKOJENCE
I
I
i
I
I
I
?:?
i
1
i
i
i
i
i
i
i
I
V trgovsko in proizvodno podjetje Koto iz Ljubljane je te dni prišlo revizijsko poročilo Agencije RS za plačilni promet. V njem piše, da je podjetje oškodovalo družbeno premoženje po 48. členu lastninskega zakona za 528 milijonov tolarjev. Naši bralci se verjetno spominjajo, da je Koto podaril svoj počitniški dom v Portorožu Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije. Po darilni pogodbi je bil vreden 58 milijonov tolarjev. Kupila ga je leta 1955 skupina zaposlenih v tedanjem podjetju Kotus, predhodniku današnjega Kota. Ta skupina nekdanjih zaposlenih se je letos organizirala in skuša po sodni poti uveljaviti lastninsko pravico do počitniškega doma. Počitniški dom,
v katerem so delavci radi letovali, je Stanovanjski sklad že prelevil v luksuzni hotel Palma in je torej delavcem nedostopen.
V revizijskem poročilu piše, da je škodljiva pogodba o prenosu počitniškega doma na Stanovanjski sklad povzročila domnevno oškodovanje družbenega premoženja. Revizorji so kljub neurejenemu knjigovodstvu odkrili še marsikaj, vendar niso mogli -ugotoviti realnega obsega oškodovanja družbenega premoženja.
Na podlagi revizijskega poročila je Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo pozvala Koto, naj ji pošlje izjavo o uskladitvi z revizijskimi ugotovitvami. Agencija je Koto opozorila, da mora
revizijske ugotovitve upoštevati tudi v poročilu o vrednotenju podjetja. Direktorica Agencije Mira Puc in vodja projekta Tanja Pajer pa sta Koto pozvali, naj po opravljenem usklajevanju, torej po uskladitvi otvoritvene bilance in vrednotenja podjetja, predloži tudi nov program in sklep o lastninskem preoblikovanju.
Kot smo obveščeni, bo delavski svet Kota o ugotovitvah revizije in pozivu agencije sklepal na seji, ki je sklicana za 23. november. Če se Koto ne bo odločil za izpolnitev naloženih mu nalog, se bo verjetno zatekel v Koržetov sklad. Glavno besedo pri odločitvi bo nedvomno imel direktor Miro Sotlar, za katerega se širijo govorice, da bo
odšel za finančnika v novo mestno oblast. Prehod naj bi mu omogočili prav tisti, s katerimi je zasnoval podaritev počitniškega doma Stanovanjskemu skladu.
Zastoj lastninjenja pa bodo na svoji koži občutili zaposleni, upokojenci in drugi, ki so v Koto vložili svoje certifikate. Zaposleni so na račun regresov, dobička in neizplačanih plač v Koto vložili 70 milijonov tolarjev. Upokojenci, ki so se enkrat mesečno zbirali v jedilnici svojega podjetja, so septembra izvedeli, da tam niso več zaželeni, in se zato srečujejo v Še-stici. Delavcem so to jesen že dvakrat znižali plače. Tudi šoferji tovornjakov morajo občasno plačevati nafto iz svojega žepa.
Revizijske ugotovitve in poziv Agencije nedvomno dokazujejo, da forsiranje notranjega odkupa z načrtnim zmanjševanjem družbenega premoženja ni prava metoda. Prav bi bilo, da se zaradi revizije zganeta delavski svet in sindikat, ki sta botrovala načrtom Mira Sotlarja.
Franček Kavčič
DA MEDALJE LESTRA NE BI ZBLEDELE
Pred dnevi so naše uredništvo poklicali sindikalni zaupniki iz Lestra v Mariboru in izrazili željo, da bi napisali kaj o njihovih problemih. To privatno podjetje doma in v tujini slovi kot proizvajalec visoko kakovostnih les-noobdelovalnih strojev. Za stroje, ki jih Lestro izdeluje po licencah lastnika diplomiranega inženirja Pavla Ledineka in njegovih sodelavcev, je prejel že veliko mednarodnih priznanj.
S sindikalnimi zaupniki smo se srečali pri sekretarki Sindikata obrtnih delavcev Podravja Branki Jurak.
»Naš tisk veliko piše o uspehih, ki jih dosega Lestro s svo-
jimi prototipi na različnih sejmih po svetu. Prav pa bi bilo, če bi časopis DE objavil tudi drugo plat medalje, saj smo, kakor kaže, delavci na določen način žrtve teh uspehov,« so brez ovinkarjenja povedali.
Kaj delavce teži? »Pred leti je Lestro, ki zaposluje že blizu 300 delavcev, povabil k sodelovanju najboljše kovinarje iz mariborske industrije. Vsi, ki smo se zaposlili »pri Ledineku«, smo bili na to ponosni. Zadnje čase pa nas je sram, saj ne dobivamo plače po kolektivni pogodbi, pogoji dela se slabšajo, prav tako pa Lestro ne izplačuje jubilejnih nagrad. Mnogim delavcem dol-
guje tudi nemajhne stroške za delo v tujini in na terenu,« je dejal eden od sindikalnih zaupnikov.
»Delodajalca Pavla Ledineka smo že avgusta prijavili inšpektoratu za delo, ker ne spoštuje kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Sindikalisti sumimo tudi, da krši 2. točko 17. člena Zakona o inšpekciji dela,« pravi Branka Jurak. »Inšpektor še ni ukrepal, zato smo ponovno intervenirali. Prav tako smo preko naših sindikalnih zvez na problem opozorili ministrstvo za delo.«
»Lepo in prav je, da Lestro dosega uspehe na področju ino-
vacij in izdelovanja prototipov, vendar pa se nam zdi, da vse preveč na hrbtih delavcev,« je dejal drugi sindikalni zaupnik. Dodal je, da podjetje očitno nima tako dobrih strokovnjakov za poslovanje in finance kakor za tehnične inovacije. »Delo v Lestru je strokovno zelo zahtevno. Poleg tega pa moramo delavci delati in še enkrat delati
-	tudi ob nedeljah in praznikih
-	za to pa nismo plačani po kolektivni pogodbi in (pre) skromne plače dobivamo tudi neredno in po obrokih. Marsikdo med nami z njimi ne more več niti dostojno preživljati družine.«
Ne glede na to, koliko je za vse težave Lestra kriv naš neurejen gospodarski sistem, ki še posebej tepe izvoznike (Lestro izvozi skoraj celotno proizvodnjo), je sedaj na potezi vodstvo družbe. Če delavci ne bodo zadovoljni, bo zbledel tudi lesk medalj, ki si jih je Lestro doslej pridobil po zaslugi dobrega dela tako inovatorjev in strokovnjakov kot delavcev.	T. K.
ODPUŠČANJE DELAVCEV PO ZPPSL NI SKLADNO Z USTAVO
l
i
i
I
1
i
I
1
li
I
I
I
I
iS
M
u
I
I
1
I
t
i*
i
1
i
I
1'
!'
&
1
1
I
|
1
$
I
1
2S
i
I
I
8
I
I
1
I
SKEI je ta teden prejel odločbo ustavnega sodišča po kateri 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ni skladen z ustavo. Zakonodajalcu je ustavno sodišče naložilo, naj v šestih mesecih sprejme poseben zakon, ki bo uredil pravice delavcev, ki izgubljajo delo zaradi finančne reorganizacije podjetij z likvidnostnimi težavami. Po odločbi bo zakon uredil pravice delavcev tudi za nazaj in bo veljal za vse, ki so bili po tem spornem zakonu odpuščeni po drugem januarju letos, ko je bil uveljavljen. Sporni člen je delavce oškodoval zlasti za pravico do odpravnine in do normalnega odpovednega roka.
Po mnenju ustavnega sodišča je spodbijam člen ZPPSL v nasprotju z ustavo, zato ker ni uredil pravic delavcev, ki izgubljajo delovno razmerje na njegovi podlagi. Ustavno sodišče meni, da ta člen opredeljuje trajno presežne delavce, ne da bi jim priznal pravice, ki jim grdo iz tega naslova. Ustavno sodišče ugotavlja, da zakonodajalec ni izpolnil svojih obveznosti, ki si jih je sam zadal z 8. členom spornega zakona. Zakonodajalec je prekršil načelo zaupanja v pravo kot eno od temeljnih načel pravne države.
Lidija Jerkič, ki je pripravila predlog za obravnavo na ustavnem sodišči^ meni, da bo odločba olajšala delo sindikatov, ki se upirajo poizkusom odpuščanja delavcev po 51. členu ZPPSL. Zadnji takšen primer je bil v MTT Melje. Podjetje je nameravalo odpustiti 150 delavcev, med katerimi so sindikalisti našteli 74 invalidov in celo dve porodnici.
Iz obrazložitve ustavnega sodišča:
Ustava v 66. členu določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonito varstvo. Pogoje in način prenehanja delovnega razmerja lahko določa le zakon. V skladu s citirano ustavno določbo in konvencijo št. 158 MOD ter priporočilom 166 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca sta ZTPDR v četrtem poglavju, ZDR pa v drugem in sedmem poglavju celovito uredila prenehanje delovnega razmerja.
J ZPPSL, ki je bil sprejet po 7/12-1993, je uvedel nov institut finančne reorganizacije podjetja v postopku prisilne poravnave in v skladu z uvedbo tega mehanizma uredil prenehanje delovnega razmerja delavcev, ki kot fiksni strošek bremenijo poslovanje v večji meri, kot pa je njihov prispevek
k uspešnosti poslovanja. S tem je zakonodajalec dopolnil institut prisilne poravnave in omogočil, da se v prisilni poravnavi poleg statusnega preoblikovanja gospodarskega subjekta, konverzije terjatev v delnice in ustanovitve novih podjetij, lahko stroški poslovanja zmanjšajo tudi z odpustom delavcev. Ratio legis dopolnitve instituta prisilne poravnave, kar je bilo povzeto po ameriški ureditvi, je v tem, da se s statusnimi, lastninskimi in finaričnopravnimi transakcijami ohrani zdravo jedro gospodarskega subjekta, ki je zašel v insolventnost, in da se istočasno zavarujejo interesi upnikov. Zmanjšanje števila delavcev brez likvidacije oziroma stečaja podjetja je pogosto predpogoj za uspešno finančno reorganizacijo podjetja. Zakonodajalčeva odločitev, da s posebno normo uredi prenehanje delovnega razmerja v postopku finančne reorganizacije, naj bi prispevala k uspešnosti prisilne poravnave in izhaja iz ocene, da neuspešna prisilna poravnava vodi podjetje v stečaj, ko delo izgubijo vsi pri stečajnem dolžniku zaposleni delavci, in iz ekonomskih analiz, ki kažejo, da je v številnih naših podjetjih glede na obseg proizvodnje, delovno tehnologijo in rezultate na trgu preveč zaposlenih. Za zmanjšanje števila zaposlenih se bo podjetje v postopkih prisilne poravnave in finančne reorganizacije odločilo le v primerih prezadolženosti. V takem podjetju bi vsaka dodatna obremenitev (daljši odpovedni rok za prenehanje delovnega razmerja, odpravnine itd.) podjetje še bolj odmaknila od cilja nacionalne ekonomije, da se gospodarski subjekt ohrani, ali pa bi delavcem zaradi nemožnosti izpolnitve zahtevkov po ZDR ostala le še gola pravica. Nezmanjšanje števila zaposlenih delavcev bi reševanje njihovih socialnih problemov le odlagalo in zaostrovalo.
ZTPDR, ZDR in ZPPSL so predpisi, ki imajo v hierarhiji pravnih aktov enako veljavo. ZPPSL je uredil pogoje za prenehanje delovnega razmerja delavcev le v postopkih finančne reorganizacije podjetij, česar delovnopravna zakonodaja ne predvideva, saj institut finančne reorganizacije podjetja v našem pravnem sistemu do sedaj ni bil poznan. Določba je torej posebnega značaja, uporabljiva le za postopke finančne reorganizacije podjetja, zato ima po splošnem pravnem pravilu »lex specialis derogat legi generali« značaj posebne norme.
Kljub navedenemu pa Ustavno sodišče ocenjuje, da je izpodbijana določba ZPPSL v neskladju z Ustavo, zlasti z 2. členom, ker
Zakon ni uredil pravic delavcev, ki jim za- :|i|i radi insolventnosti podjetja v postopku pri-silne poravnave s finančno reorganizacijo preneha delovno razmerje na specifičen na-čin.	!|
Izvajanje izpodbijane določbe je pogojeno z ureditvijo mehanizmov za varstvo delov-nepravnega in socialnega položaja delavcev, ki bodo v postopku finančne reorganizacije izgubili delo.
Pravnega položaja delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje kot pravna posledica uvedbe stečajnega postopka, ni mogoče enačiti s pravnim položajem tistih posameznih delavcev, ki jim preneha delovno razmerje kot takozvanim presežkom, ki so v finančno breme insolventnega podjetja. Zakonska določba 51. člena te delavce vsebinsko opredeljuje kot trajne presežke in se pri njihovem opredeljevanju celo sklicuje na določbe delovnopravne zakonodaje. Pravice iz naslova trajno presežnih delavcev jim istočasno odreka in za ureditev njihovega pravnega položaja predvideva sprejem posebnega zakona.
Zakonodajalec si je torej z Zakonom naložil obveznost, da bo sprejel zakon, s katerim bo delavcem, ki jim bo prenehalo delovno
Ljubljana. 23.novomber 1994
Gospa Natala PIRC Prod sodnica
Sindikata novinarjev RTV Slovenija Spoštovana!
V	imenu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije izražam solidarnostno podporo vaSim legitimnim zahtevam za uresnifievanje določil veljavne kolektivne pogodbe za poklicne novinarje.
V	Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije smo vedno podpirali stavke, stavkovne zahteve in sindikate, ki take stavke organizirajo in vodijo, v katerih se delavke in delavci borijo za svojo socialno in pravno varnost, oziroma zahtevajo uresničevanje podpisanih kolektivnih pogodb.
Zato vam iskreno želim, da bi v svojih prizadevanjih uspelil
Sindikalni pozdravi
nag.DuSan SEMOLIČ Vedsednikl
Svet (,
KAJ DELAJO
	i il: sili
pilil i i	
.	
Sindikat kulture
Na začetku nove poti
Na pobudo domžalske knjižnice in ob podpori glavnega odbora sindikata kulture so knjižničarke in knjižničarji v splošnoizobraževalnih knjižnicah v Sloveniji ustanovili svojo sindikalno konferenco.
Na področju kulture so torej bili prvi, ki so spoznali, da je mogoče uspešneje uresničevati poklicne in socialne interese le tako, da se združijo tudi na sindikalni ravni.
Problemski in programski pogovor, ki je 17. novembra v domžalski
razmerje na podlagi prisilne poravnave ali knjižnici sledil ustanovitvi konference in volitvi njenega vodstva, je
_i_i__ _ _ v ,1-	________a__i__ j„1 „	!•!•! talrni Hnlraral nrpnntrpVmnst clrimnpua nacfrma nlrtualnnct in ra-zcp^-
sklepa o začetku stečajnega postopka, določil dodatne pravice. Te svoje obljube pa zakonodajalec ni izpolnil. Z opustitvijo dodatne zakonske ureditve pravic delavcev je zakonodajalec prekršil načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave).
ZPPSL ni uredil pravic do dodatnega varstva delavcev, ki bodo z izvajanjem izpodbijane določbe izgubili delo, ker je v zakonodajnem postopku prevladalo stališče, naj se glede na namen Zakona, vanj ne vnaša neposrednih socialnih instrumentov. Pravice za delavce, ki bodo z izvajanjem Zakona izgubili delo, naj se zagotovijo s posebnim zakonom, iz posebnih finančnih virov in ne iz sredstev podjetja. V ta namen naj se ustanovi poseben sklad, kamor bodo sredstva prispevali država in vsa podjetja.
Glede na to, da so izpolnjeni pogoji iz 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Ustavno sodišče zakonodajalcu naloga, da v roku šestih mesecev ugotovljeno neskladje z Ustavo odpravi, s tem da sprejme poseben zakon in ustrezno uredi pravice odpuščenih delavcev insolventnih podjetij z veljavnostjo za nazaj (z dnem uveljavitve izpodbijanega zakona).
Pripravil: F. K.
takoj dokazal prepotrebnost skupnega nastopa, aktualnost in razsežnost problemov zaposlenih v knjižnicah. Njihove pravice do dodatkov iz kolektivne pogodbe, vrednotenje tudi pedagoškega poslanstva, odnos financerjev do posebnih kulturnih programov, neustrezna sindikalna organiziranost in premajhna obveščenost - to je le nekaj poudarkov iz živahnega pogovora, ki pa so dovolj jasno opredelili program delovanja njihove konference.
Sindikalna skupina iz večine splošnoizobraževalnih knjižnic se je v konferenco vključila in ocenjujejo, da se mnoge še bodo. Glavni odbor sindikata kulture bo njihove predstavnike, predsednico izvršnega odbora Majdo Osolnik (Domžale) ter člana Darinko Čobec (Lenart) in Boruta Totha (Vrhnika) vključeval v svoje delo oziroma jim vselej dajal prednost, ko bo razprava zadevala knjižničarje in njihove probleme.
Območna organizacija ZSSS v Domžalah pa jim bo zagotovo dala »zatočišče«, saj se je že pri ustanovitvi izkazala za uspešnega organizatorja in gostitelja.
Doro Hvalica tajnik glavnega odbora
Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva
O privatizaciji javnih služb
Za prihodnji teden smo sklicali sejo republiškega odbora sindikata dejavnosti, da bi obravnavali predlog zakona o privatizaciji pravnih oseb in premoženja v lasti Republike Slovenije. Ta zakon ureja tudi privatizacijo gospodarskih javnih služb na področju energetike, pro-meta in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva ter na drugih :•:£ področjih gospodarske infrastrukture. Poleg tega bomo obravnavali še nadaljevanje pogajanj o kolektivni pogodbi dejavnosti in našo aktivnost na 2. kongresu ZSSS.
Miloš Mikolič Sekretar
I
•>>
POZOR,
313-942
Potrebujete kakšen nasvet, ki ________________ ni le delovnopravne narave, am-
ODr RTI TELEFON! pak se tiče tudi temeljnih lastninskih razmerij In civilnega prava nasploh?
Pomislili smo tudj na vas! Odslej boste lahko vsak četrtek od 16. do 17.30 ure na našo telefonsko številko 313-942 priklicali odvetnika Janeza Keka iz Ljubljane in mu povedali, kaj vas teži. Odgovore bomo objavljali tudi v DE.
Ne pozabite torej na številko (061) 313-942 vsak četrtek med 16. in 17.30 uro!
N
Vprašanje:
V vsakdanjem življenju se srečujem z raznimi pogodbami (kupoprodajna, darilna, najemna, posojilna, pogodba o delu), vsaka pa ima svoje značilnosti. Po poklicu nisem pravnik in me zanima, kaj imajo vse pogodbe skupnega.
Odgovor:
Naše vprašanje je bolj teoretične kot praktične narave, odgovor nanj pa bi bil lahko zelo obsežen. Zato vam bom na kratko poskušal predstaviti, kaj je pogodba in kdaj je pogodba sklenjena. Pogodba je posel, s katerim se ustanavljajo, prenehajo ali spreminjajo pravice in pravna razmerja. To pravno dejanje nastane s sporazumom strank, sporazum pa nastane, ko se volji obeh strank ujemata, potem
ko sta izraženi tako, kakor določa zakon. Pogodba je pravno dejanje samo, če pravo določa zanjo pravne posledice, zato niso pogodbe dogovori, ki stranke ne vežejo oziroma jo vežejo le častno. Stranki se moreta sporazumeti, da naj pogodba nastane, kakšne vrste naj bo pogodba in kakšna naj bo njena vsebina. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah.
Pogodbe najdemo na raznih pravnih področjih (dedno pravo pozna dedne pogodbe, procesno pravo pozna pogodbe o izboru pristojnosti ter pogodbe o arbitraži, posebne tipe pogodb pozna upravno pravo, itd.).
Teorija pogodbe razvršča v veliko kategorij. Naštel jih bom le nekaj: brezoblične, oblične in realne pogodbe;
odplačne in neodplačne pogodbe; tipizirane in netipizi-rane (poljubne) pogodbe; kolektivne in individualne pogodbe; zložene in mešane pogodbe.
Vprašanje:
Pred približno letom dni mi je pri vožnji na regionalni cesti skočil pred motor pes. Kot sem kasneje zvedel, je znanemu lastniku ušel z ograjenega dvorišča, ko je ta pustil dvoriščna vrata priprta. Pri padcu z motorjem sem utrpel telesne poškodbe in tudi za 800 DEM škode na motorju. Ali imam kakšne pravice terjati povrnitev škode od lastnika psa?
Odgovor:
Glede na povedano po mojem mnenju obstaja odgovornost lastnika psa za povzročeno škodo. Gre za tako imenovano mešano naključje, ko lastnik psa ni neposredno povzročil škode, ampak je ustvaril nevarno situacijo (zaradi opustitve dolžne skrbnosti mu je pes ušel), iz katere je potem brez njegovega ravnanja nastala škodna posledica. Nesporno je, da je bil lastnik psa po zakonu dolžan nanj paziti in ga imeti pod nadzorom. Tako gre za opustitev skrbnosti, ki jo določa zakon oz. na njegovi podlagi izdani predpisi. Zato imate možnost zahtevati povrnitev nastale škode (tako materialne - popravilo motorja v znesku 800 DEM kot tudi nema-
terialne - telesne poškodbe, strah, morebitne trajne posledice). Svetujem pa vam, da se najprej obrnete na lastnika psa in na miren način poskušate rešiti nastalo situacijo. Če po mirni poti ne bi bili uspešni, pa boste morali zahtevati povrnitev škode preko sodišča.
	»amnglninih einililratii ¥ adlllUMUJ	3		i
Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije
Vprašanje:
Imam sina, pijači. Nikjer
V.*
Šolniki verjamejo v pogajanja in branijo pravico do stavke
S;:	Časi, ko je bil učitelj vojak revolucije, so minili. Prihajajo časi, v katerih bodo
učitelji glasniki civilne družbe. Tako so poudarili na 3. skupščini Sindikata vzgoje,
ulilciji gictsnirvi uivinic lu.uz.uc. luzlu ou puuuaiiii na v.	umuiivaua vz.gujc,
ki se je vdal ::::: izobraževanja in znanosti Slovenije konec minulega tedna v Mariboru. Na njej se uiiuci isuvter ni Zavoslen •••'i ie zbralo okoli 150 delegatov, ki so predstavljali skoraj 31.000 članov tega sindi-delnti nn tudi vnče Vorkrnt Si kata- najštevilčnejšega na področju negospodarstva v Sloveniji. Udeležili so se je p Ul noče. veCKraz ..... ^u(jj minister za šolstvo in šport dr. Slavko Gaber, predsednik državnega sveta dr.
Ivan Kristan, poslanec v državnem zboru Rudi Moge, predsednik ZSSS Dušan Semolič, predstavniki šolskih sindikatov z Bavarske, Italije in Hrvaške ter drugi iS: gostje.
Najprej je glavni tajnik Sviza Vladimir Tkalec orisal dosedanje delo tega sindikata. V minulih letih je med vsemi sindikati v Sloveniji organiziral največ stavk in drugih protestov. Veliko pozornosti je posvetil pogajanjem o kolektivnih pogodbah in reševanju družbenoekonomskega položaja delavcev na področju vzgoje, izobraževanja in znanosti. Pri tem se ni izogibal niti stavkam kot skrajni obliki sindikalnega boja za delavske pravice. Čeprav šolniki ugotavljajo, da so se stavke kot sredstvo za urejanje pravic zaposlenih v javnih zavodih že nekako izčrpale, pa nameravajo še naprej braniti svojo pravico do stavke kot zadnjega >:•:• sredstva v neenakopravnem boju z oblastjo. To so zapisali tudi v svoje programske usmeritve, iz katerih izhaja, da se člani Sviza ne borijo samo za svoje ozke sindikalne pravice, pač pa tudi za pravico, da kot pedagoški delavci uresničujejo ;X;: svoje poslanstvo in sooblikujejo celoten šolski sistem.
To so počeli tudi doslej, saj je Sviz sodeloval pri pripravi zakonov, s katerimi smo tudi v Slovenji končno začeli institucionalno urejati področje šolstva. V Svizu menijo, da bi potrebovali še zakon o predšolski vzgoji in izobraževanju odraslih.
!•!•!• T -T-rn 1 i	-mrl	-i cf srn Ha c rt	i^Hoii rtratrilnilra n r> anr-mHntranii i \r n a ti
sem ga že opozoril, da ga bom razdedinil in v oporoki vse zapustil njegovi sestri, če se ne bo spremenil. Ker se sin ni spremenil, sem se dokončno odločil narediti oporoko, v kateri vse zapuščam moji hčerki. Ali bo sin kaj dedoval po meni?
Odgovor:
Zakon o dedovanju določa kot razlog razdedinjenja med drugim, da se lahko razdedini dedič, ki ima pravico do nujnega deleža, če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju. Mora pa tako razdedinjenje biti na nadvoumen način izraženo v oporoki. Ta razlog za razdedinjenje mora biti podan tudi takrat, ko je oporočitelj umrl. Z razdedinjenjem dedič izgubi dedne pravice v obsegu razdedinjenja.
Kot vidite, boste morali v oporoki na nadvoumen način izraziti, da sina razdedi-njate. Koristno pa je, da navedete še razlog za razdedinjenje.
: Izrazili so zadovoljstvo, da so po izdaji pravilnika o napredovanju v nazive slovenski šolniki prvič v povojni zgodovini dobili možnost za pedagoško kariero. •X;: Doslej je v nazivih napredovalo 17.000 pedagoških in strokovnih delavcev.
Za kaj se bodo člani Sviza poleg svojih ozkih sindikalnih pravic še zavzemali? v prvi vrsti za ustavno zagotovljeno svobodo znanstvenega ustvarjanja in izobra-ževanja ter za to, da bi si vsi državljani lahko pridobili čimvišjo in čimboljšo jilij: izobrazbo. Izhajali bodo iz svetovnonazorske svobode in strankarske neodvisnosti vK vzgoje in izobraževanja ter se zavzemali, da bi bilo vsakomur dostopno kako-vostno javno šolstvo.
i:;:;:	Pomemben del članstva Sviza tvorijo tudi učitelji in delavci na obeh slovenskih
univerzah ter drugih visokošolskih in raziskovalnih zavodih, kjer si Sviz je in si bo prizadeval sooblikovati nacionalno politiko do visokega šolstva in vplivati na lij:: nacionalni raziskovalni program.
Pri delu se bo tako na načelni kot na praktični ravni primerjal s sorodnimi jj:; sindikalnimi združenji v najbolj razvitih državah in z njimi sooblikoval politiko •jj: na tem področju.
Na skupščini Sviza so sprejeli tudi dopolnitve statuta in izvolili novo vodstvo. Za glavnega tajnika je bil ponovno izvoljen Vladimir Tkalec, 35-članskemu j?-; glavnemu odboru pa bo predsedoval profesor Branko Štrukelj iz Ljubljane.
i



V y
Tli II T
f J J v ^ J v T >
eomstvt

>av ;
mm	., .
I ■ fTTi i "*>%!>	* *	■ •	- :
■ ;>«	:	-m ■: 1. ■
j%J
Martin Ivanič se sprašuje, čemu posredništvo cerkve, in malce ironično trdi, da ne dvomi, da bo veliko Slovencev deležnih blagoslova cerkvenega premoženja. »Toda zaskrbljujoče je nekaj drugega. Ali bo človek, ki bo hotel jesti iz cerkvene roke, lahko ohranil in izražal svojo duhovno prostost in voljo? Na tej točki vidim največjo nevarnost, da bo enačaj med cerkvenim in vseslovenskim odpovedal.«
Naš opazovalec slovenske politične scene daje
P AT,EC DOL
MARIJANU POLJŠKU,
ker je odprl nonstop delavnico za blatenje in sumničenje vsevprek
PRST GOR
EDVARDU OVNU,
ki opozarja, da je zaradi takšnega početja nevarno biti poslovno uspešen, saj si nenehno v nevarnosti, da boš jutri ali pojutrišnjem okvalificiran za udbomafijca, tata,
oprodo prejšnjega sistema...
r ^.-1	Ig
vs ;	"
rnsm •.	:
I/. /v',-'	i
f ■
,f ;	‘ 'i
<:■ : ..^^4:..■..■■	..
,^..S
> mm	;
^ x Ih ■	'1 s... .	* '
J
Sl I
I.;®*
!fw«: ; ..x_
■-T::Tt,#r
#4T T:

i
f B :	'. I :	^
. *■ , : T-- ■:. ;
.ili
^	I 1
"45*,, ,5
t i
•rT ■ -i,
Marjan Pirc, predsednik SKEI v Litostroju o aktualnih problemih tega podjetja, o odnosih z vodstvom koncerna in o razmerjih v Svobodnih sindikatih
V	V
»CE PODPIŠEŠ KOLEKTIVNO POGODBO, TE PODPIS ZAVEZUJE! ZA NADZOR NAD IZVAJANJEM PA SO POTREBNI
PREGLEDNI PODATKI«
»Ko smo napovedali stavko v Litostroju in posredovali zahteve tudi drugima dvema sindikatoma, sta se strin jala z n jimi. Ker so videli korist, so se pridružili, vendar pa pri pogajanjih niso bili pripravljeni bolj pritisniti... Samo čakajo, kaj se bo zgodilo, in potem nas napadajo, da organiziramo štrajk.«
Jože Jagodnik, novinar, ki se ga Mariborčani najbolj spomnijo po jutranji oddaji Dobro jutro, Maribor, in državnozborski poslanec
sprašuje:
»KDAJ SE BODO GIBANJA 'ENE NAJBOLJ RASTOČIH EKONOMIJ
V EVROPI' POZNALA TUDI V MARIBORSKIH ŽEPIH?«
Mariborski gospodarski voz še naprej drvi po klancu navzdol - Kriza se ni začela včeraj, še najmanj z osamosvojitvijo Slovenije, marveč nekaj desetletij prej - Za policentrizem je potrebno razumevanje
Kdo je zadaj
Potem ko Je propadel »posel stoletja« In ameriški Albanec Kadrla ni kupil (hrvaškega) begunjskega Elana, je »raziskovalno« novinarstvo sprostilo svojo domišljijo.
V znanem »morda« in »baje« slogu je začelo »ugotavljati«, da Kadrla najverjetneje sploh ni bil »pravi kupec«, ampak samo poštar z »umazanim denarjem,« ki naj bi delal za naročnika, kije najverjetneje doma kar na domačih, slovenskih tleh. Komentator Dela je vse skupaj povezal v znano (In pregreto) zgodbo o »kraji stoletja«, ki naj bi jo predstavljal (za zdaj še neugotovljeni In nepotrjeni) beg kapitala iz Slovenije v tujino, bodisi ob spremembi režima, bodisi ob divjem lastninjenju. Kot vsaka zgodba, ki temelji predvsem na domnevah, je tudi ta hvaležno področje vedno novih novinarskih »odkritij«, političnih dvobojev in podtikanj. Zato seveda ni naključje, da se je v hipotetično ugotavljanje »dejanske« Kadrleve vloge spustil tudi Marjan Podobnik (11-der Slovenske ljudske stranke), ki je te dni zapisal, da je pravzaprav celotna zgodba o Elanu, o dejanskih in namišljenih kupčijah v zvezi z njim, posledica umazanih razmer v Sloveniji. Seveda Podobnik ne bi bil Podobnik, če ne bi »ugotovil«, da se bo ob koncu »ugotovilo, da so bili dejanski lastniki pa tudi vsi »šefi« teh kupčij znani ljudje iz domačih logov - iz kroga tistih, ki so sestopali z enopartijske oblasti In nas danes zelo radi učijo o demokraciji. Stvar je torej povsem preprosta: tisto, česar ne more odkriti In z argumenti potrditi tožilstvo (ki ga vodi tožilec, ki ne pripada političnim barvam starega režima) In policija (ki prav tako ni v rokah kakšnega boljševlka), z neverjetno lahkotnostjo »razkriva« Podobnik v znanem manipulativnem slogu, češ, da je tako ali tako jasno, da so nujno »zadaj« za vsem slabim »sestopajoči z enopartijske oblasti«.
Delo je zapisalo, da naj bi se prek Kadrie vrnil v Begunje in v Slovenijo kapital, ki je pred časom (iz političnih razlogov) izginil iz Slovenije, vendar pa naj bi od te transakcije odstopih, ker je doma postalo »prevroče« In so zato »dejanski« kupci v strahu, da bi prišlo do ugotavljanja identitete denarja, s katerim bi Kadrla kupil Elan, od nameravane kupčije odstopiti. Seveda si bodo zdaj s to skonstruirano zgodbo poskušale v svoji promociji na veliko pomagati povsem razpoznavne politične sile v Sloveniji, ki svoj ugled in svojo perspektivo gradijo predvsem v netenju vedno novih sumničenj In diskvalifikacij svojih političnih nasprotnikov, za katere velja njihova skupna oznaka, da so nekakšni nasledniki »tota-Utarnega sistema«.
Sicer pa je ob vidni zaskrbljenosti nekaterih aktualnih »neomadeževanih« slovenskih politikov za usodo Elama, kot »nacionalnega ponosa,« zanimivo še nekaj: ko tožijo zaradi njegove prodaje Hrvatom (pred nekaj leti) in nedavno nameravane nove prodaje Albancu ameriškega porekla, pozabljajo, da Elama v tuje roke niso spra-vth »bivši«, ampak vlada, ki so jo v okviru Demosa vzpostavili prav oni...
Hnaška ozadja
Zaradi Elana In njegove propadle prodaje ameriškemu Albancu Kadriu Imajo nemalo opravka z različnimi ugibanji in »ugotovitvami« tudi na Hrvaškem. Tam skušajo predvsem razjasniti, ah je njihova najmočnejša Privredna banka (ki obvladuje najpomembnejše dele hrvaškega gospodarstva) nasedla potegavščini »problematičnega« Albanca ali pa je bila morda igra z njim zgolj kulisa za drugačne namere v zvezi z Elanom. Nekateri Hrvati, ki so sicer dopisniki slovenskih listov, namigujejo pri tem predvsem na zakulisno vlogo Tudmanove HDZ in vplivnih ljudi Iz neposredne Tudmanove okohce, ki naj bi s pomočjo Privredne banke obvladovali finančni trg na Hrvaškem in tudi na veliko postajah novopečeni kapitalisti, lastniki mnogih pomembnih podjetij na Hrvaškem. Je te ljudi zamikal tudi Elan, katerega formalni lastnik je sicer Privredna banka, ki ima v svojem lastništvu še nekaj sto drugih hrvaških počUetij, ki so prišla v njeno okrilje potem, ko so se znašla v različnih težavah? Ta podjetja zdaj banka po za nekatere sumljivih poteh prodaja novim lastnikom, predvsem Iz vrst Tudmanove HDZ. Med drugimi naj bi tako prišla do lastništva zagrebškega trgovskega sistema Na-ma tudi Tudmanova hči. Toda zakaj bi bila potrebna v primeru Elana (in kakšnih posebnih namenov z njim) predigra z Albancem iz Amerike?
(Ne)krščansko poštenje
Lojze Petrle, llder Slovenskih krščanskih demokratov, J e v avstrijskih Tinjah, kjer je potekal slovenski simpozij o kristjanu v družbi, poskrbel za nekaj novih političnih domislic. Marjanu Podobniku, prvaku Slovenske ljudske stranke je svetoval malo več »krščanskega poštenja« v odnosih njegove stranke do Slovenske krščanske demokracije. Hkrati se je Peterle ponudil z novo razlago sodelovanja Slovenskih krščanskih demokratov v vladni koaliciji. »Sodelovanje oziroma dehtev oblasti z LDS (Liberalno demokracijo Slovenije), če je ta dobra, najbrž ni vpra-
šljivo,« je dejal Peterle. »Če ni, če je pokvarjena, Je moralna dolžnost biti poleg, zato SKD (Slovenska krščanska demokracija) ni ujetnica svoje sle po oblasti, marveč ujetnica zavesti o odgovornosti.« Takšna Peterletova lajava naj bi dobila odpustek za več kot verjetno ostajanje In vztrajanje Peterletovih krščanskih demokratov v Drnovškovi vladi, kljub temu da so še nedavno goreče zatrjevali, da jim predvsem moralni (pa tudi drugi) razlogi ne dopuščajo, da bi sodelovah v vladi s takšnimi (političnimi) Izprijenci, kot so Drnovškovi liberalni demokrati, da o Združeni listi sploh ne govorimo. V politiki se očitno res poje največ zarečenega kruha. Tudi če je utemeljena na krščanskih vrednotah. Lojze Peterle je na simpoziju namreč povedal, da Je v politiko vstopil Iz krščanskih etičnih nagibov, »zavedajoč se, da stopa v turbulentno območje, na bojišče, kjer moraš za uveljavitev svojega projekta dobiti vsaj 51-odstotno podporo«.
Peterle in Podobnik sta se tudi tokrat med seboj obmetavala z različnimi očitki. Podobnik je izjavil, kot piše Delo, da se slovenski krščanski politiki in stranke razlikujejo in razhajajo med seboj prav pri opredelitvi tiste meje, ko se politik še sme odločati drugače, kot bi se sicer kot kristjan. V obdobju prehoda iz totalitarizma v demokracijo je zvestoba krščanskim načelom, resnici in ne ideji, za družbo še veliko bolj usodna kot sicer. Prav glede na to je Podobnik Lojzetu Peterletu In krščanskim demokratom očital nedoslednost ob vprašanjih lastninjenja, kraje družbenega premoženja prek lastninjenja in odnosa do revizij v zvezi s tem, pa tudi zaradi pristajanja krščanskih demokratov, da se z novimi zakonskimi rešitvami odpravi samostojnost tožilstev itd. Podobnik je dejal, da je za njegovo stranko sodelovanje z Združeno listo, »ki se kot stranka ni nikoli odrekla svoji komunistični preteklosti,« nesprejemljivo, sporno pa je zanjo tudi sodelovanje z LDS, »ki je skrajno nihilistična In brez vrednot«. Prav s tema dvema strankama pa Peterletova SKD sodeluje v vladi.
Peterle je Podobniku znova ponudil združitev obeh strank - SKD In SLS, tudi za ceno svojega odstopa. Peterle misli, da bi se to moralo zgoditi že pred prejšnjimi volitvami, ko jim je z »levo prevaro« kar nekaj glasov pobral Jelinčič. Peterle opozarja, da bi lahko združeni stranki SKD in SLS sodelovali v koalicijski vladi z Drnovškom brez udeležbe Združene liste. Hkrati je Peterle na vse naslovil vprašanje: Zakaj naj bi združitev krščanskih demokratov in ljudske stranke pomenila Izstop iz vlade, okrepitev opozicije In ne pozicije, ko pa se spremembe vendarle dosegajo v vladi, ne v opoziciji?
Nemirno ustavno
Lokalne volitve 1994 bodo zagotovo vstopile v zgodovino kot volitve z največjim številom komplikacij In nesporazumov v predvolilnem času. Za novo posebnost je zdaj poskrbelo tudi Ustavno sodišče, ki je ugotovilo, da volitve bodo, čeprav gre pri novi postavitvi občin za nekaj neustavnih rešitev. Tisto, kar je neustavnega naj bi popravljali (šele) pred lokalnimi vohtvami čez štiri leta. Ustavno sodišče nas poučuje, da bi bilo še bolj neustavno, če bi zaradi ugotovljenih »neustavnih rešitev« preložili tokratne volitve...
Medtem pa kandidati za občinske svetnike in predvsem tisti, ki se potegujejo za županska mesta, ljudem na veliko obljubljajo gradove v oblakih, čeprav niti ne vedo, s kakšno »materialno bazo« bodo razpolagale nove občine. Zakonodaje, ki bi urejala financiranje na novo organizirane lokalne uprave, namreč še ni, nekateri opazovalci pa celo namigujejo, da Drnovšek s tem namerno zamuja. Tako Republika piše, da gre »za zamisel, da bi v primeru za LDS ugodnih volilnih Izidov po občinah parlament nato sprejel takšno financiranje občin, ki bi ^Drnovškovim ljudem* v njih omogočalo bolj ali manj uspešno zadovoljevanje komunalnih potreb, kar bi se slejkoprej poznalo tudi v simpatijah volilnega telesa do LDS na naslednjih parlamentarnih volitvah. In obratno, če bi v preveč slovenskih občinah najmočnejši vpliv dobili krščanski demokrati ali druge opozicijske stranke, bi skušala Drnovškova LDS skozi parlament spravili takšen zakon, ki bi financiranje lokalne samouprave povsem sprepustll samovolji relativne večine v vladi in parlamentu, ljudje pa bi na naslednjih vohtvah precej postrani gledali na svoje krščansko-demokratske župane in svetnike. Prvi minister bi bil več ducatom njihovih županov kos le tako, dabljlm rezal tanke rezine kruha...«
Govori se, menda in tako dalje
Jože Novak v Gorenjskem glasu piše, da je v zadnjih letih »slovensko novinarstvo naredilo neverjeten razvoj...« Pač pa Imajo novinarji »večje težave s strokovnimi standardi. Osnovno pravilo novinarstva je namreč, da mora novinar v novici ali vesti, ki jo napiše javnosti posredovati dejstva, torej tisto, kar je videl ali slišal, medtem ko naj svoje mnenje ali oceno nekega dogodka prihrani za komentar. Kdor bere več dnevnikov, bo zlahka opazil, da se včasih poročila o istih dogodkih tako razlikujejo, kot da bi šlo za razhčne dogodke. Poročila so včasih polna


u
c
'i
0
0
,0i
Q
domnev, ugibanj, govoric In celo komentarjev (v stilu naj bi‘, .zvedeli smo*, .govori se* itd.), m kdor površno bere, ta mish, da gre za dejstva, torej za nekaj, kar se Je zgodilo ali kar obstaja...« Jože Novak je zelo zadovoljen z Delom, ki »ima tudi odlične komentatorje npr. Danila SUvnika, ki velja za najboljšega komentatorja v Sloveniji. Delo je odprlo večino afer od Hita, mariborske orožarske afere do financiranja koroških Slovencev v komunizmu...«
Po vsem povedanem preostane samo še ugibanje, ali Jože Novak res prebira Delo In slovenske časopise ali pa se v »praksi« ne zmeni na svoje pripombe in načela glede »strokovnih standardov« slovenskih novinarjev. Brez kakšnih posebnih »raziskovalnih« in zlonamernih namenov je namreč moč prav v tekstih »najboljšega komentatorja v Sloveniji« In »raziskovalcev« afer najti preveč dokazil za novinarstvo v slogu »naj bi«, »govori se«, »menda« in podobno.
Prilaščanje boga
Nekateri poročajo, da je Janez Janša udeležence ustanovnega kongresa socialdemokratskega krščanskega foruma nagovoril z vzklikom Bog vas živi! in z nadškofovimi pozdravi. V pozdravnih besedah je predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije »ugotovil, da nobena od razglašenih izvorno krščanskih strank ni uspela zbrati prepričljivega jedra tistih kristjanov, ki si želijo politično delovati«. To naj bi uspelo Janševim socialdemokratom In takšen mandat naj bi dobil Janša tudi od slovenskega metropohta in nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki naj bi po mnenju nekaterih opazovalcev s tem pokazal tudi svoje nezadovoljstvo s Peterletom in Podobnikom. Vsekakor ni ostala skrita izrazita naklonjenost Cerkve in posebej nadškofa za najnovejši Janšev projekt, s čimer očitno vse bolj opuščata edino normalno pozicijo »distance« do vseh političnih strank, saj so verniki vendarle razporejeni v vseh od njih in je pravzaprav neokusno In nepošteno, da Cerkev s svojim javnim delovanjem poskuša politično vplivati nanje ali govoriti v imenu vernikov, katera stranka Je bolj prava In bolj »naša«.
Toda Cerkev se po mnogih znamenjih sodeč odloča za drugo pot, kar tudi vedno bolj dokazuje s pripombami, kritikami in svojimi interpretacijami ustavne ločitve Cerkve od države, s čimer jasno dopoveduje, da hoče imeti večjo vlogo v slovenskem pohtičnem življenju. Na takšno usmeritev zelo nazorno opozarja tudi sporočilo komisije za pravičnost in mir v zvezi z bližnjimi lokalnimi volitvami. »Oblikovanje novih občin pomeni enega zadnjih pomembnih korakov v demokratizaciji naše države, zato zaslužijo vohtve novih občinskih svetov in županov vso našo podporo in pozornost,« piše v sporočilu cerkvene komisije. »Ker pa je zaradi nezdravega političnega ozračja In hudih strankarskih razprtij nezaupanje državljanov v državne Institucije vedno večje, obstaja bojazen, da ljudje teh volitev ne bodo vzeli tako zares, kot zaslužijo. Ta bojazen je toliko bolj upravičena, ker Je prišlo do zakonske podreditve sodne veje oblasti izvršni oblasti, ker se je z zakonom prav tako zagotovil odločilen politični vpliv na osrednjo medijsko hišo RTV Slovenca in se šolska zakonodaja, kije usodnega pomena za vzgojo in izobraževanje prihodnjih rodov, sprejema brez nacionalnega soglasja in z veliko naglico. Vendar je to samo razlog več, da vztrajamo pri naporih za demokratizacijo države, saj bi brezbrižnost državljanov samo koristila tistim starim silam, ki sl vedno bolj očitno in brezobzirno prizadevajo za nov prevzem popolne oblasti, zato komisija Pravičnost in mir spodbuja državljane, naj prihodnje vohtve vzamejo zares in se jih odgovorno udeležijo,« piše med drugim v sporočilu komisija Pravičnost In mir.
Podobnost cerkvenih ocen z ocenami nekaterih (desnih) slovenskih političnih strank (zlasti tudi Janševe socialdemokracije In Podobnikove Slovenske ljudske stranke) je frapantna. Zdaj bi bilo treba samo še ugotoviti, kdo sije pri tem kaj od koga sposodil, ali pa je ocena kar skupno, kolektivno delo...
Sledijo Pokopi?
Generalni sekretar Liberalne demokracije Slo-venlje Gregor Golobič je Izid najnovejše »memoarske« knjige Janeza Janše Okopi pospremil z ugotovitvijo, da v Okopih (resda) manjkajo nekatera poglavja, ki so bila napovedana in očitno predestlnlrana za obračun z Liberalno demokracijo (LDS). »Najverjetneje pa to pomeni le, da bodo lokalnim vohtvam sledile državne In bodo torej Premikom in Okopom sledili tudi Pokopi, ali kakorkoli se bo že temu reklo,« je dejal Gregor Golobič, ko je odgovarjal na vprašanje Dnevnikove novinarke, ali morda to ne pomeni, da Je bil med LDS In Janšo sklenjen kakšen dogovor o nenapadanju. Golobič pravi, da »seveda ni moč trditi, da bi šlo za kakršenkoli dogovor med gospodom Janšo in našo stranko, češ, mi te ne-bomo pri orodju, ti pa nas ne boš v knjigi.«
Sicer pa so slovenski časopisi različno pisali o petkovi predstvitvi nove Janševe knjige in Janševi tiskovni konferenci, ki je bila izrazito politična (in predvolilna) konferenca. Predvsem Slovenec je poskrbel za temeljito predstavitev vseh
poglavitnih Janševih poudarkov, tudi tistih glede domnevnih političnih intrig predsednika države v zvezi z Drnovškojn, medtem ko Delov komentator v zvezi s tem ugotavlja, da gre tako pri Kučanu kot Drnovšku za staro in preverjeno komunistično »nomenklaturo«.
Seveda je bil v kontekstu siceršnjih političnih dogajanj na Slovenskem svojevrstno pohtičen (In provokativen) tudi nagovor urednika knjige Aleksandra Zorna, kije dejal, da so Okopi političnega socializma in komunizma (še vedno) skriti v prenekateri pohtični strukturi, v vzporedni družbeni resničnosti, »ki je ne vidimo in kjer se odloča o bistvenem dogajanju v državi«.
Čedalje bolj se zdi, da bi s takšnimi dramatičnimi in črnimi Izjavami nekateri resnično radi pokopali in Izničili vse, kar je doslej prinesla slovenska osamosvojitev.
Združena lista proti Združeni listi
Združena lista socialnih demokratov zna poskrbeti za presenečenja. Najprej je s svojim volilnim sloganom o »dobri vo^i« sprožila najrazhč-nejše (neresne) asociacije, zdaj pa z dopisovanjem med (svojim) poslancem Jagodnikom in (svojim) ministrom za gospodarske dejavnosti dr. Tajnikaijem, ki poteka prek presednika vlade, dokazuje, da obstaja resnični pluralizem znotraj nje. Poslanec Jagodnik je v posebnem pismu premiera Drnovška opozoril, »da po slabem mesecu dni, ki je pretekel, odkar je državni zbor obravnaval projekt sanacije slovenskega gospodarstva, v zvezi s premagovanjem težav v Tamu še ni uresničen noben tedanji dogovor med vlado, Tamom in tremi slovenskimi bankami Kot piše, so pripravljenost sicer pokazali vsi udeleženci dogovorov, toda zaradi ovir administrativne In tehnične narave kljub nedvoumnim sklepom državnega zbora ne morejo uskladiti svojih ukrepov niti. vladni resorji niti banke. Drnovšek je odgovoril Jagodniku s pismom, ki gaje dobil od ministrstva za gospodarske zadeve (ki ga vodi minister Iz vrst združene liste). Z navajanjem posameznih »akcij« spodbija Jagodnikovo kritično oceno. Drnovšek pa k temu še dodaja, da ustvarjanje psihoze ne koristi nikomur.
Lapoii in Poljškon (oboroženi) muhi
Če bo Marijan Poljšak, eden izmed liderjev Slovenske nacionalne desnice izvoljen za župana v Ajdovščini, bo veliko pozornosti namenil mladini, ker je zaradi preveč liberalistične vzgoje izgubila moralo In bonton. Kot možno rešitev je, kot piše Slovenec, napovedal, da bodo očetje morali opravljati redarsko delo in svoje otroke ponoči čakati na straži ter jih po potrebi pretepsti s pendreki...
Predsednik stranke in poslanec Sašo Lap pravi, da so vsi kandidati v svojem kraju »cenjeni ljudje, ki točno vedo, kaj hočejo«. To pa pomeni, da bodo poskrbeli, da bodo Slovenci in Slovenke dobili službo pred drugimi, prav tako tudi stanovanja. Dosledno naj bi se trudili za to, da nikogar od domačinov ne bo strah pred nadležnimi tujci, da se bodo v Slovenci počutili kot gospodarji na svojem. Za varnost bodo skrbeh posebni prostovoljni ah plačani oddelki Nacionalne garde, ki bodo pod neposredno komando župana, ker država ne zna zagotoviti ustrezne varnosti. »Zeleni mafiji«, pravi Lap, pri čemer misli na prodajalce zelenjave, bo v vseh slovenskih mestih odzvonilo tisto uro, »ko bo naš župan prevzel vodenje občine«.
Se sploh zavedamo, kakšne ideje se rojevajo na naših tleh kot »Izvirno slovenske« In v skrbi »za Slovence«? Za zdaj so glavna nesnaga In glavna nevarnost tujci, že jutri pa lahko takšna logika odkrije »problematične« tudi v lastnem narodu. In tako naprej. Z lastno gardo...
Laž na kvadrat
Zadnje dni so se kar po vrsti oglašah tisti, ki še (naivno?) upajo, da bodo Janeza Janšo zaustavili pri njegovem sejanju polresnic in netočnih podatkov, na katerih gradi marsikatero svojo ostro kritiko sedanjih političnih razmer in zlasti domnevnih privilegijev na Slovenskem. Načelnik štaba teritorialne obrambe Albin Gutman je v posebnem sporočilu za javnost zapisal, da je Janša v enem izmed televizijskih nastopov izrekel »najmanj dve neresnici o Ministrstvu za obrambo.« Predsednik zveze združenj borcev Ivan Dolničarje Janšo opozoril, da v svojih kritikah nekakšnih borčevskih privilegijev nastopa z napačnimi podatki, celo o tem, kolikšno je bilo število borcev v Sloveniji, In da si Izmišlja različne neresnične ocene, s katerimi žali borce. Glavni tajnik Združene liste Dušan Kumer je Janševe ocene in kritike v zvezi s to stranko proglasil za laž, nekatere med njimi pa celo za laž na kvadrat.
Tudi Janševo nedavno kritično opozarjanje na napake in privilegije v pokojninskem zavarovanju je komentatorka Dela Slava Partlič kategorično proglasila za neresnično in hkrati zapisala, da ravno Janša uživa in prisvaja zase svojevrsten privilegij - pravico do nastopanja v javnosti z netočnimi ocenami, izjavami m podatki.
Pripravil: J. K.

Maijan Pirc, predsednik SKEI v Litostroju o aktualnih problemih tega podjetja, o odnosih z vodstvom koncema in o rameijih v Svobodnih sindikatih
»ČE PODPIŠEŠ KOLEKTIVNO POGODBO. TE PODPIS
ZAVEZUJE ZA NADZOR NAD IZVAJANJEM PA SO POTREBNI PREGLEDNI PODATKI«
Ta čas še ne vemo natančno, koliko Litostroja bo ostab-Zaostnijejo se odnosi med vodstvom koncema in sindikatom-Pri lastninjenju še kup nejasnosti-Lani prek ISO pritožb delavcev na sodišču-Odnose
med sindikati dejavnosti urediti pred kongresom.
PANORAMA; Kateri so bili po tvoji sodbi glavni problemi v Litostroju?
PIRC: V Litostroju še sedaj ne vemo, koliko Litostroja naj bi ostalo. Zadnjič sem dobil jasen namig kompetentnega človeka, da dveh tovarn ni v kontekstu Litostroja, to je pa približno 200 do 300 zaposlenih. Verjetno vedo, kaj hočejo narediti s tema tovarnama, ampak mi tega ne vemo. če pa ti tovarni padeta, je-problem tudi teh servisnih tovarn, ki jih imamo. Vprašanje, kaj bo s temi. Tuje pa spet okrog 100 zaposlenih. Tako da se lahko Litostroj dejansko skrči na 1200 zaposlenih, kar je Duhovnik omenjal oziroma imel takšno vizijo Litostroja.
PANORAMA: Na čem sloni sedanji program Litostroja?
PIRC: Na turbinah, črpalkah in livarni. Livarna je pač potrebna turbinam in črpalkam.
PANORAMA: In te tovarne nqj bi bile oziroma so še. To nista tisti dve, ki manjkata? PIRC: Ne. Tovarna preoblikovanja opreme in Tovarna industrijske opreme nimata kakega programa, tam so v glavnem delali reduktorje, dieselske motorje in takšno opremo. Reduktorji ne grejo, di-eselski motorji pa, če bo res tisto z Mitsubishijem, kar smo brali v časopisih. Toda to je samo del. Problem je z viličarji - pogovori so tekli z Japonci. Res pa Je, da se rapidno manjša zaposlenost. PANORAMA: Na kakšen način se manjša? PIRC: Ljudje tudi odhajajo. Veliko pa je takšnih, da gredo na zavod s tem, da podpišejo, da se odpovedo odpravnini. S tem so tehnološki presežek, čeprav uradno tehnoloških presežkov ni. In brez šestmesečnega odpovednega roka, naravnost na zavod.
PANORAMA: Koliko jih je šlo letos?
PIRC: Težko je reči, koliko jih je letos šlo, šlo pa jih je veliko.
PANORAMA: In sindikat nima pregleda nad temi zadevami?
PIRC: Sploh nam ne dajejo podatkov. Mi imamo le toliko pregleda, da mora tisti član sindikata priti k nam podpisat očUavnico, da gre ven.
PANORAMA: Koliko Je sedaj zaposlenih v Litostroju?
PIRC: Okrog 1700.
PANORAMA: In nekateri bi želeli s skrčenjem programa priti na 1800 zaposlenih? PIRC: Ali je to ravno 1200, je vprašanje, ker redukcije programa bodo, je številka zelo verjetna. PANORAMA: In praviš, da to ne teče po poteh, ki so zapisane v zakonodaji?
PIRC: Verjetno se v vseh tovarnah skušajo izogniti stroškom za te ljudi in pri nas gredo ljudje na zavod brez odpravnine in odpovednega roka. PANORAMA: In vi kot sindikat opozarjate na te probleme?
PIRC: Da, seveda.
PANORAMA: Delavcem je v bistvu boljše, da gredo na zavod, kot pa da Imajo te težave, ali kako?
PIRC: Problem je v tem, da jih veliko ne ve niti, kaj podpišejo. Zadnjič je prišla k meni ženska — nima nobenih šol — snažilka in je rekla, da so ji rekli, da mora podpisati, pa je podpisala. Takemu človeku potem ne moreš pomagati. Ker je treba dokazati, da Je bila zavedena. Ker podpiše v bistvu sporazum med delavcem in tovarno.
PANORAMA: Vi na to torej opozarjate, vendar se tega trenda ne da ustaviti?
PIRC: Ne da se, zato je tudi v naši pravni službi ljubljanskega območja ogromno pritožb naših ljudi. Protožujejo se na delovno in socialno sodišče. PANORAMA: Zakaj Je Litostroj po vašem mnenju v takih težavah?
PIRC: Težko je reči. Gre za izgubo jugoslovanskega trga, ki je za nas ogromna, saj je bilo v Jugoslaviji ogromno turbin, viličarjev in odlitkov lito-strojskih. Sedaj ko naj bi se začel jug odpirati, viličarji računajo, da bodo morali servisirati okrog 500 viličarjev po Jugoslaviji. In to bo ogromno servisiranja, ker zadnjih 4—5 let tega ni bilo. PANORAMA: Odnosi a vodstvom holdinga so napeti. 8o taki odnosi tudi v družbah?
PIRC: Mi smo organizirani kot sindikat koncema in so to odnosi med sindikatom koncerna in vodstvom koncerna. Po fabrikah imamo zaupnike, ne še predsednikov, kar je po novi organiziranosti SKEI treba se izpeljati. Tako se v bistvu napenjajo odnosi med vodstvom koncerna in sindikatom holdinga. Imamo veliko težav. Mislim, da bo sedaj prišlo do dogovorov in bomo te težave presegli. Lastninjenje Je pred vrati, program naj bi bil sprejet ta mesec in
je zadnji čas, da se resno pogovorimo, saj imamo mi tudi svoje zahteve glede neizplačanih plač za nazaj.
PANORAMA: Kaj zahtevate ob lastninjenju? PIRC: V glavnem zahtevamo program, da bomo videli, kako bo lastninjenje potekalo. Drugič, zahtevamo upoštevanje listin za manj izplačane plače in da nam dajo o tem podatke. To je problematično, pri nas ni podatkov, koliko so naše plače zaostajale za kolektivno pogodbo. Po naših podatkih je bilo zaostajanje tudi do 50-odstotno, tako da imajo yudje ogromno zahtev za nazaj. Program je po zadnjih informacijah zastavljen tako, da bi večino lastninili zaposleni. Vprašanje je, kaj je z ljudmi, ki niso več tu zaposleni, ali bodo tudi oni dobili, kar jim pripada za nazaj, ali ne. Tu še ni bilo nič rečeno. Po zakonu imajo pravico. Poleti je bil tudi že predvpis certifikatov. Večina litostrojčanov se je odločila certifikate vložiti v Litostroj. Mislim, da je bilo 1070 predvpi-sov. Nekateri so jih potem vložili drugam, vendar je to podatek, s katerim operirajo za notranji odkup. LjucUe bi se po podjetjih veliko lažje odločali o lastninjenju oz. dajanju certifikatov, če bi se lastninilo njihovo poletje. Litostroj pa se ne bo lastninil po podjetjih, ampak kot koncern. Tuje bilo nekaj zadržkov, vendar pa se je večina odločila za vložitev.
PANORAMA: Ste vi zastopali stališče, da se mora lastniniti koncem?
PIKO: Realno je bila to boljša varianta, ker posamezna podjetja slabše poslujejo. Tako se mi zdi prav, da se lastnini koncern. Za manjša podjetja, sploh servisna, je vprašanje, kako bi se lahko lastninila, ker so čisto odvisna od Litostroja in servisirajo našo proizvodnjo. Zato je bilo naše stališče, da se jasno pove, kako se bo lastninilo za nazaj, kako se bo
ta denar vlagal, ker ne vemo, kaj bo potem, če se bodo nekatera počUetja ukinila.
PANORAMA; Se pravi, da se tudi pri tem ne ujemate z vodstvom koncema?
PIRC: Pri lastninjenju nimamo večjih problemov, razen glede razlike plač za nazaj. Tu je največji problem.
PANORAMA: Ne razumem, zakaj je vodstvo proti temu, da vam prizna razliko plač.
PIRC: Niso proti temu in v zadnji informaciji je bilo povedano, da bo razlika plač pri lastninjenju upoštevana. Vendar je problem kakšna bo ta razlika, kako bo izračunana, saj podatkov ni. Bila je varianta, da bi dah vsem enako, to je neki pavšal. Toda po zakonu bi se morala razlika v plači računati za vsakega delavca posebej. Govorili so o pavšalu in celo o vsoti, s katero se mi nismo strinjali, ker smo menih, da je veliko večja, kot pa so oni predlagali. Tako še vedno ne vemo, koliko bodo imeli delavci priznanega.
PANORAMA Zakon Je zdaj Jasen. Imate panožno kolektivno pogodbo In bi vam morali to priznati.
PIRC: Seveda, do 100 odstotkov. Po mojem mnenju je tega denarja ogromno, ker smo v nekem obdobju imeli do 50 odstotkov manjše plače. Spremljali smo povprečni osebni dohodek v Litostroju in povprečni osebni dohodek v gospodarstvu v Sloveniji in pokazalo seje, daje tako. Dodatno je problem, da so naši računali izhodiščni osebni dohodek po splošni kolektivni pogodbi. To se dogaja tudi sedaj. Čeprav imamo podpisano panožno kolektivno pogodbo oziroma tarifni del, se še vedno izgovarjajo na splošno pogodbo. Zelo težko uveljavljamo panožne kolektivne pogodbe, ker direktorji oziroma vodstvo Litostroja enostavno zagovarja splošno kolektivno pogodbo. Tudi po podpisu tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi so pritiskali na naše zaupnike po tovarnah, naj podpisujejo nižji izhodiščni osebni dohodek. To v bistvu ni problem, ker vemo, da je problem izplačila. Tako podpisujemo za okrog 5% manj, vendar je vprašanje tudi izplačilo tega. To dokazujejo v vseh tovarnah. Dokazujejo, da se v Litostroju izplačujejo plače po kolektivni pogodbi, vendar po kakšni. Za osnovo so vzeli izhodišče iz panožne kolektivne pogodbe, niso pa upoštevali naše podjetniške pogodbe, Iger imamo te indekse v primerjavi z izhodiščem večje oziroma ugodnejše za naše delavce. Ne priznavajo ne panožne in ne podjetniške kolektivne pogodbe, čeprav so jo podpisali. V podjetniški imamo npr. večje razmerje kot v drugih pogodbah. Menili smo, da morajo strokovni delavci dobiti več, če jih hočemo dobiti oziroma obdržati, je zato razmerje 1:6,84. V drugih pogodbah je dosti manjše. Tuje problem, ker je upoštevaje izhodišča po panožni pogodbi masa denarja za plače dosti večja. Zato se potem držijo splošne tako pri izhodiščih kot pri razponih, kijih imamo v podjetniški še bolj obdelane po posameznih razredih. Tega ne upoštevajo, čeprav so jo, kot sem povedal, podpisali.
PANORAMA Torej podpisali so Podjetniške kolektivne pogodbe, ki so jo podpisali, torej ne upoštevajo, ker denarja ni?
PIRC: Seveda, saj to je razumljivo. 0 tem smo se velikokrat pogovarjali. Nikdar nisem bil zagovornik tega, da moramo imeti plače po podjetniški pogodbi, če vsi vemo, da jih ne moremo imeti. Vendar se je treba dogovoriti za pametno politiko, za to, da bomo vsi zaostajali enako in da bi najnižje skušali nekako stimulirati, ker so najbolj ogroženi oziroma ne morejo niti preživeti. Tisti v višjih razredih lažje preživijo, čeprav je normalno, da dobijo več, ker so vložili več dela. Za najbolj ogrožene smo se poskušali dogo-viriti, da ne bodo na robu eksistence. Glede na možnosti dodatnega stimuliranja po kolektivni pogodbi — nad tem pa nimamo pregleda in je lahko zelo relativno — smo poskušali vplivati na tovrstno reševanje.
PANORAMA V povelju Imate dva ali tri sindikate?
PIRC: V bistvu imamo dva, s tem da ima Neodvisnost dve veji. Imamo sindikat SKEI, potem kovinarskega od Neodvisnosti in Neodvisnost ima še sindikat strokovnih delavcev.
PANORAMA Koliko zaposlenih Je vključeno v SKEI?
PIRC: Po naših podatkih imamo v SKEI več kot 1000 članov.
PANORAMA Se sestajate na kakšni koordinaciji, ko gre za kolektivno pogodbo ali kaj podobnega?
PIRC: Ko smo se pogajali o podjetniški kolektivni pogodbi, smo se dobivali, da smo usklajevali stališča. Zdaj pa nimamo več stikov z Neodvisnostjo, ker skušajo vsaki naši akciji nasprotovati. Malo več pa sodelujemo s »strokovnim sindikatom«, ti so malo bolj dovzetni, vendar premalo aktivni.
PANORAMA: Ste kaj analizirali, zakaj vam Neodvisnost nagaja?
PIRC: Na izvršnem odboru smo se o tem pogovarjali, ker je bilo dostikrat rečeno, da bi v nekatere akcije šli skupaj. Mi smo npr. napovedali stavko v Litostroju in zahteve posredovali tudi drugim sindikatom v presojo, ali se z njimi strinjajo. Takrat so se pridružili, ker so videli neko korist, vendar pa se je pri pogajanjih pokazalo, da čakajo na rezultat tega, nikdar pa niso bili pripravljeni pritisniti na vodstvo, da bi bil uspeh večji. Ko pa je bil podpisan dogovor, se je videlo, da so prehitro potrdili. PANORAMA: Ali so Imeli tako direktivo? PIRC: Težko je reči. So pa vedno proti nam. Pri nobeni akciji, ki jo mi organiziramo, tudi pri stavkah zaradi neizplačila plač, niso aktivni. Samo čakajo, kaj se bo zgodilo, in potem nas napadajo, da organiziramo štrajk.
PANORAMA: Ali se zato, ker niso tako agresivni, bolje razumejo z vodstvom koncema, ali gre morda za politično ozadje?
PIRC: Prav gotovo se bolje razumejo z vodstvom. O politiki pa se ne maram v tovarni pogovarjati, čeprav je možno tudi politično ozadje. Vendar menim, da bi sindikat moral delovati sindikalno, ne glede na »barvo« se mora boriti za pravice delavcev.
PANORAMA: Torej ni samo to, da se oni bolj zavedajo realnih stvari, kakršne so v Litostroju?
PIRC: Realne razmere v Litostroju so to, da direktorji govorijo, da so plače po kolektivni pogodbi.
V časopisu je bilo večkrat napisano, da so povprečne plače v Litostroju 53.000 tolarjev. Prepričan sem, da to ni res. Verjetno so ta izračun naredili po svoji metodologiji, ki sojo že dostikrat uporabih. Vseh, ki so na čakanju, ne štejejo zraven. V tem znesku so vse nadure, dodatki za pogoje dela, ki so pri nas težki, dodatki za delovno dobo, stalnost, ki ga tudi imamo v podjetniški pogodbi. Tudi nočno in izmensko delo je všteto. Če pa bi pogledali izhodišče, pa zaostaja tudi za splošno. Na pogovorih o ceni dela sem opozoril, da se v Litostroju nikdar nismo ravnali po kolektivnih pogodbah pri plačah. Nikdar! In se verjetno tudi sedaj ne bomo, ker enostavno ne moremo.
PANORAMA Poslovni rezultati pa so slabi? PIRC: Po tem, kar se daje v javnost, niso tako slabi, ker se pač poskuša prikazati, da je Litostroj dober in uspešen. Podatkov o poslovanju imamo toliko, kolikor smo prisotni v upravnih odborih v tovarnah. V centralnem upravnem odboru holdinga pa nas ni. Pisno smo že zahtevah prisotnost predstavnika sindikata tudi tu, kjer se odloča o strategiji, vendar nismo uspeh. Nekajkrat sem prisostvoval na svojo zahtevo, ko so obravnavali stvari, ki smo jih mi sprožili. Iz centralnega upravnega odbora nimamo informacij, niti ne dobivamo zapisnikov sej.
PANORAMA Se da tudi Iz podatkov upravnih odborov v tovarnah sklepati, kakšno Je stanje?
PIRC: Številke se lahko prilagodijo. Rezultati po tovarnah so različni. Glavne, kot so livarna, črpalke in turbine, relativno dobro poslujejo, vendar ne dosegajo planov. Servisna podjetja, ki so manjša, so vprašljiva, ker so odvisna od večjih, če jim oni plačujejo ali ne. Realizacija plana je lahko visoka, denarja pa ni, zato je lahko velik problem izplačilo plač. Naprimer za mesec september je zadnja tovarna dobila plače ta teden. TPO ima probleme in smo v začetku tedna zagrozili, da se bomo ustavih, če ne bo plač; in v tem tednu je bila plača izplačana. Ne vem, če zaradi naše grožnje, vendar je gotovo pripomoglo.
PANORAMA Se vodstvo arogantno obnaša do vas?
PIRC: 0 tem sedaj resnično ne bi govoril, ker smo v fazi razmisleka, ali bomo šli v konfrontacijo ali ne.
PANORAMA: Verjetno je težko biti sindikalni zaupnik v taki tovarni. Kako se to najbolj kaže?
PIRC: To je res problematično. Najbolj se kaže, ko opozarjaš na najbolj očitne prekrške in napake v tovarni, pa ne dosežeš tistega, za kar veš, da bo na koncu doseženo, če boš le vztrajal. Dejansko opozarjamo na napake, ki se dogajajo. Vendar je zdaj toliko stvari, ki se tako hitro dogajajo, da jim ne moreš več slediti, saj se dogajajo v posameznih tovarnah, in reagirati na vsako tovarno — tega je ogromno. Moral bi se ubadati s specifičnim problemom v eni tovarni, naslednji dan pa se pojavi drugje nov problem, tako da je dela ogromno. Tako imam dela gotovo več kot za 8 ur, čeprav mi to skušajo oporekati. Povprečno imam gotovo pet delavcev na dan, ki se pritožujejo ali pridejo po nasvet. Že to je veliko, obremenjen si še z njihovimi problemi, ne samo z golim sindikalnim delom.
Nadaljevanje na naslednji strani
Nadaljevanje s prejšnje strani
PANORAMA: Kaj pa pomoč območja in republiškega odbora sindikata?
PIRC: Z območjem tesno sodelujemo, prav tako z republiškim sindikatom. Prav sedaj, ko smo v neki krizi z dogovarjanjem z vodstvom koncerna, nam republiški sindikat zelo veliko pomaga. Narediti skušamo korak, da bi se začeli normalno pogovarjati, tudi s pomočjo predsednika SKEI, ki se je osebno angažiral, da bi prišlo do pogovorov kako naprej. Prav tako nam pripravljajo dokumentacijo za primer, če do rezultatov v teb pogovorih ne bi prišlo in bi morali zadeve uveljavljati preko sodišč. PANORAMA: AH ni prišlo tudi do kratkih stikov med vodstvom BUČNI in koncerna? PIRC: Tega ne vem, vendar smo predsednika angažirali, da bi poskušal doseči pogovore. Verjetno je prišlo do sindikalnih kratkih stikov, kar je normalno, saj sta na nasprotnih straneh.
PANORAMA: Kakšne pa so povezave med Litostrojem in ministrstvom za gospodarstvo? Ste kaj seznanjeni s tem? Dr. Duhovnik seje že večkrat omenjal kot kandidat za ministra!?
PIRC: Nikoli nisem menil, da bi bil Duhovnik slab. Je strojnik in po mojem mnenju, za našo kovinarsko panogd ne bi bil slab. V zvezi s težavami, ki jih imamo v Litostroju, sem se poskušal povezati tudi z ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za delo. Z obema ministroma smo bili na sestanku. Minister za gospodarstvo je rekel, da Litostroju pomaga pri poslih itn. Duhovnik pa je to zanikal. Tako ne vem, kaj je res. Na tem sestanku nisem bil sam, z menoj je bil še eden od sindikalnih zaupnikov in lahko potrdi, kaj je minister rekel. Če pa je govoril resnico ali ne, tega pa ne vem.
PANORAMA: Bržkone se glede na naravo problemov mora ukvarjati z Litostrojem.
PIRC: V bistvu se z Duhovnikom redno pogovarjata, vendar je v informaciji zanikal, da bi minister kakorkoli prispeval k temu. Ministrica za delo pa je tudi povedala, da v Litostroj dajejo denar in da ni problema. Vendar ni bil prezahteven in je vedno dobil, kar je zahteval.
PANORAMA: Koliko ljudi sedaj toži Litostroj?
PIRC: Letos sem za ta podatek zaprosil pravno službo območja. V letu 1993 in v začetku leta 1994 je bilo na sodišču preko 150 pritožb, h katerim bi lahko dodali še tiste iz leta 1991 in 1992.
PANORAMA: Za kakšne zahteve gre v večini primerov?
PIRC: Predvsem gre za starejše zahtevke v zvezi s postopkom pri tehnoloških presežkih in za višine odpravnin. Zdaj pa so predvsem denarni zahtevki za odpravnine tehnoloških presežkov, upokojence, jubilejne nagrade, nekaj tudi zaradi znižanja osebnih dohodkov. V glavnem so denarni zahtevki. PANORAMA: Je kaj teh sporov že tudi rešenih?
PIRC: Ti spori se počasi rešujejo. Letos se je pri meni oglasil neki delavec, ki je dobil spor iz leta
1991. To se vleče po dve, tri leta. Nekaj jih je, mnogo pa še ne, ker ena in druga stran izkoristita možnost pritožbe na drugo stopnjo in se zadeva zavleče.
PANORAMA: Ne bi bilo bolje, če bi delali skladno z dogovori in pravili, ki veljajo v tovarni?
PIRC: Nesporno, če bi spoštovali zakone in kolektivne pogodbe, bi bilo teh sporov veliko manj. Ker gre večina za denarne zahtevke, to pomeni, da niso spoštovali pogodb.
PANORAMA: Kaj pa na to pravi pravna služba koncema?
PIRC: Pogovarjal sem se tudi s pravno službo v koncernu. Pri odločanju o višini denarnega nadomestila ne sodelujejo. Za primere zvejo šele, ko to pride s sodišča. Pravna služba v Litostroju ni velika in verjetno tudi ne more vsega spremljati. Ker gre za denarne zahtevke, pa je tudi vprašanje, če bi jih tovarna zmogla plačati.
PANORAMA: Kaj pa v primeru, če dobi sodno odločbo?
PIRC: Potem pa pač mora plačati, ker pride do izvršbe.
PANORAMA: Litostroja so se prej, v socializmu, bali. Litostroj je šel na cesto, Litostroj je šel pred skupščino...
PIRC: Nekaj te bojazni je še vedno. Na raznih dogovorih o akcijah še vedno čakajo, kaj bo rekel Litostroj. Sicer pa menim, da je Litostroj čisto običajna tovarna, tako da strahovi glede njega niso več aktualni. Prej je bilo v Litostroju zaposlenih štiri do pet tisoč delavcev in je bila to množica v primerjavi s 1700. Vendar še vedno nekaj pomeni, če gre Litostroj ven.
PANORAMA: Ko so v Ljubljani zborovanja, je iz Litostroja malo ljudi...
PIRC: Med ljudmi je dosti večji odziv, če kaj organizira SKEI, kot če je organizator Zveza. To sem že opozoril. Zveza je naprimer organizirala shod pred Metalko in nas je dejansko šlo malo tja, v glavnem sindikalni zaupniki in še nekaj drugih. Ko pa je bila enodnevna stavka SKEI, pa je šlo iz Litostroja več kot 500 ljudi. Takrat smo imeli tudi organiziran zbor v tovarni in smo stali. Dejstvo pa je, da se ljudje vedno bolj bojijo; to velja za vse tovarne. Tudi za zbor v Mariboru smo bili dogovorjeni, kako bomo šli, pa so direktorji pritisnili na nekatere, da ne morejo iti. Imeli smo zagotovljen en avtobus ljudi, potem pa nas je šlo manj, kot je bilo dogovorjeno. Menim, da so ljudje bolj privrženi panožnim sindikatom. Uto-strojčani se istovetijo s SKEI. V zvezi bo treba nekatere stvari spremeniti, tudi na tem kongresu je treba doseči, kaj naj zveza bo oziroma kaj je njeno delo. Vedno trdim, da zvezo potrebujemo, vendar se moramo dogovoriti kakšno. Se vedno menim, da ne bi smeli podpisovati splošnih kolektivnih pogodb, čeprav jih nekateri potrebujejo. Menim pa, da jih potrebujejo zradi svojega nedela. Vsak panožni sin-
dikat bi se moral zavzeti za svojo kolektivno pogodbo. Zveza pa naj pri tem pomaga strokovno. Nam konkretno splošna kolektivna pogodba škodi in gotovo še kje drugje tudi.
PANORAMA: Če splošna kolektivna pogodba pomeni minimum minimuma, ali sije potem teže priboriti ugodnejšo?
PIRC: Glejte, mi smo podpisali izhodiščno plačo 39.700 tolarjev kar je nekaj več od tiste v splošni kolektivni pogodbi. Vendar sem po obvestilih tudi iz drugih tovarn zvedel, da direktorji tega ne upoštevajo, dokler ni objavljeno v Uradnem listu. Tudi tam ne, kjer bi take plače lahko izplačali.
PANORAMA: Zakaj pa je ni bilo objavljeno v Uradnem listu?
PIRC: Po mojih informacijah je ministrstvo za delo že dalo soglasje, zakaj pa ni objave v Uradnem listu, ne vem. Sliši se marsikaj. Tudi iz Litostroja so bile pripombe nato izhodišče, vendar sem vedno menil, da če imajo posamični delodajalci drugačno mnenje, to ne more vplivati na kolektivno pogodbo. So le tri združenja, ki morajo pristati na dogovorjena izhodišča, in vsa tri združenja so se strinjala. Nekateri posamezniki pa se niso in so šli v akcijo, da bi to minirali.
PANORAMA: Torej menite, da dejansko potrebujemo zakon o kolektivnih pogodbah? PIRC: Tako je. Menim, da je ta zakon izredno potreben in bi moral določati sankcije za tiste, ki tega ne bodo spoštovali. Ge bi imeli ta zakon, bi se tudi številne denarne pritožbe na sodiščih dosti hitreje reševale.
PANORAMA: Podjetja so poslovni subjekt, so se pa v prehodnem obdobju, v katerem smo, ohranila marsikatera delovna mesta, ki niso perspektivna, oziroma proizvodnja, ki ni perspektivna. Vsa sociala pa bremeni podjetje, namesto da bi za to skrbela država preko svojega sistema. Kakšno je tvoje mnenje o tem?
PIRC: Tu bi moral biti izdelan socialni program države. To je bilo večkrat poudarjeno. Socialni program za ljudi, ki bi ostali brez dela. Podjetja tega enostavno ne zmorejo. Tudi gospodarstvo bi se veliko lažje rešilo, če bi bilo za ljudi, ki so na neperspektivnih delovnih mestih, poskrbljeno na način, da jim je zagotovljena eksistenca, tudi možnosti prezaposlitve. Tovarne bi tako veliko lažje preživele. Pri nas v Litostroju se poskuša s prezaposlovanjem, tudi iz tovarne v tovarno. V kolektivni pogodbi imamo zapisano, da se to ureja s pogodbo med tovarnami in da to ni prekinitev delovnega razmerja. Vendar se to včasih izkorišča v delavčevo škodo. V kolektivni pogodbi je to napisano v dobri nameri, da če se pojavijo presežki, se jih poskuša prezaposliti. Ge bi bila to država, ki bi lahko poskrbela za te ljudi, bi bilo to veliko bolj učinkovito, v tovarni pa se to lahko izkoristi.
PANORAMA: Ali ti osebno vidiš v programih, ki so zdaj zdravi, prihodnost Litostroja? PIRC: Vidim. Mislim, da Litostroj kot tak ne more ugasniti. Vprašanje je samo, kakšen Litostroj bo. Pri nas so že zdaj nekatere hale prazne, so v najemu
privatnikov itd. Jedro pa bo ostalo. To je okrog turbin in črpalk in livarne, kjer je več kot pol zaposlenih. Tista manjša podjetja pa se bodo morala iskati še na trgu. Nekatera se kar dobro znajdejo. Čeprav so bila že čisto na robu, so se kar pobrala in celo zaposlovala nove ljudi. Na primer Servis je imel v začetku leta 1993 velike probleme. Imeli so 30 zaposlenih in nobenega dela. Zamenjali so direktorja in sedaj je veliko več ljudi zaposlenih in imajo delo. Se pravi, da se da, še posebej to velja za manjša podjetja, ki se lahko hitro obrnejo. Prej je bil ta servis samo za servisiranje viličarjev, črpalk in di-eselskih motorjev. Zdaj pa delajo, karkoli dobijo, in jim gre dokaj dobro.
PANORAMA: Kdaj pričakuješ, da bo v Litostroju stekel program lastninjenja?
PIRC: Po zadnji informaciji naj bi bil program na agenciji sprejet do 15. novembra. Cim bo potrjen, bomo lahko začeli. V našem programu je predvidena dokapitalizacija Litostroja. Menim, daje to perspektiva za Litostroj. To se bo prodajalo v paketu, kar pomeni, da bo kupec tudi večinski lastnik. PANORAMA* Potem se boste srečali z vprašanji soupravljanja? Kaj bo potem?
PIRC: Mi svetov delavcev nimamo. V sindikatu smo se ob sprejemu zakona o soupravljanju pogovarjali, da bi bilo prav, da se tega lotimo. Vendar smo po informacijah iz drugih podjetij, da soupravljanje ne teče tako, kot bi moralo, da odločitve svetov niso tako neodvisne od vodstva podjetij, sklenili še nekaj časa počakati tudi zato, ker imamo močan sindikat in bi pr^ko njega te zahteve delavcev uveljavljali. Ge
bi sveti delali tako, kot bi morali, bi bilo vseeno dobro, da bi jih imeli, še predvsem zdaj ob lastninjenju, ko imamo zelo malo informacij, vpliva pa nobenega. Upam, da bodo zaživeli tako, kot je treba, ko bo prehodno obdobje kočano.
PANORAMA: Torej računate, da boste, ko bo Litostroj olastninjen, svete delavcev imeli? PIRC: V bistvu imamo vse pripravljeno. Imeli smo celo poimensko pripravljeno, tako da bomo to lahko hitro speljali. Za to se bomo odločili tudi, če ne bo oprijemljivih rezultatov pri dogovarjanju med nami in vodstvom koncerna, ker je prišlo do blokade dogovarjanja in do blokade informacij. PANORAMA Ali to pomeni, da sedaj niti sindikat niti delavci niso seznanjeni, kaj se v Litostroju dogaja?
PIRC: Delavci so seznanjeni s postopkom lastninjenja. Sindikat pa je o situaciji obveščen le toliko, kolikor zve preko upravnih odborov posameznih firm. Ker pa se o Litostroju vse odloča na koncernu, je vprašanje, koliko so ti podatki točni.
PANORAMA Kovinarji ste že imeli svoj kongres. Kaj pa pričakuješ od kongresa zveze, ki bo 3. decembra?
PIRC: Pričakujem, da se bomo dogovorili, kakšna ta zveza bo, in jo tudi resnično utrdili. Prepričan sem, daje zveza potrebna, vendar zveza samostojnih sindikatov. Zveza mora biti servis sindikatov s strokovnimi službami in delovati v tem smislu. Upam, da na kongresu ne bo prišlo do razhajanj med panogami oziroma sindikati v zvezi in da bo ta zvezo utrdil in potrdil.
PANORAMA Da naj bo zveza servis, Je v redu, vendar pa nekdo mora zastopati sindikate nasproti vladi in parlamentu itd.
PIRC: To, da se zveza dogovarja o politiki plač za leto 1995, je zelo realno in je tudi njeno delo. Ne gre pa mi v glavo, da se pogovarja o splošni kolektivni pogodbi, ker imamo z njo v podjetju samo probleme. Sem pa za to, da se dogovorijo, katere panoge ne morejo imeti svoje pogodbe, in za tiste naj zveza podpiše splošno pogodbo. Mislim pa, da gre tukaj za problem dela teh panog ali pa majhnosti teh panog, če je nekdo majhen, najbrž teže pritisne na združenje, da se pogodba podpiše.
PANORAMA Rekel si dela, misliš na delo vodstev sindikatov dejavnosti?
PIRC: Seveda, vodstvo je tisto, ki naj animira članstvo, tuje odgovornost na vodstvih. PANORAMA Imaš občutek, da marsikje to ni dovolj?
PIRC: To ne, vendar mislim, da mora vsaka panoga stremeti za tem, da bi imela svojo kolektivno pogodbo. Sklepam po tem, da se morajo nekatera vodstva panožnih sindikatov oz. njihovi organi dogovoriti za lastno kolektivno pogodbo. Menim, da se bo potrebno tudi na terenu dogovoriti, koliko bo treba kje profesionalcev. Na našem kongresu smo se na primer dogovorili, da bomo ukinili nekatera območja, ker to glede na članstvo enostavno »ne znese«. Na ravni zveze se moramo dogovoriti tudi o teh območjih, združevati, da bo en profesionalec pokrival več panog itd.
PANORAMA Saj je tudi v nekaterih sindikatih dejavnosti zelo malo članstva, pa imajo svoje profesionalce.
PIRC: Tudi to je treba urediti. Ge ni pogojev, ga pač ne bo. Prva stvar je, da mora biti možnost tega človeka plačati, če to ni mogoče, se je treba dogovoriti, kako se bodo med sabo solidarno in vzajemno financirali. Vendar do neke mere. Ge se ugotovi, da na nekem območju ni članstva iz neke panoge ni članarine, ne more biti profesionalca za to področje. Zavedam se tudi problema prezaposlovanja teh ljudi, vendar se ga da drugače reševati. Ni prav, da bi človeka, ki dela v sindikatu 10 let, pa mu sedaj nimamo drugega ponuditi, kar odslovili, ker nima članov. Akcija v SKEI okrog sindikalnega koncerna mi je bila zelo všeč, ker je to ena od oblik reševanja tudi takšnih stvari.
PANORAMA Včasih se zdi, da SKEI kot največji sindikat v zvezi nekako izstopa in da nima dovolj posluha za druge v njej?
PIRC: Tega občutka nimam. Ne morem ocenjevati drugih, lahko ocenjujem samo naš sindikat. Mi ogromno delamo v SKEI, se tudi kregamo, vendar na koncu sledi kompromis. SKEI je tudi, po mojem občutku, eden redkih, ki ima izdelano strategijo za ‘ naprej. Mislim, da delamo res v interesu članstva. Bilo je že nekaj očitkov, predvsem na ljubljanskem območju,, češ da se SKEI povezuje v tujini, da bo SKEI rušil zvezo itn. To so očitale predvsem druge panoge. Nikoli nisem poskušal ničesar rušiti, vendar pa se bo morala zveza dejansko prilagajati panogam. In panoge se morajo dogovoriti, kakšno zvezo hočemo imeti. Zato pa morajo biti tudi panoge dejavne in delovne in imeti program za naprej, na podlagi katerega se potem odloča, kakšno zvezo bomo potrebovali. Osebno menim, da mora imeti zveza čimveč strokovnjakov. Zakaj bi jih imela vsaka panoga posebej? Mi imamo pravno pomoč na SKEI, zakaj bi morali imeti še ekonomista. Naj ima to zveza.
PANORAMA Imaš občutek, da bi morali nekatere stvari veliko bolj strokovno in analitično obdelovati, kot jih sedaj?
PIRC: Seveda, in to je naloga zveze. Ge se bomo zapirali vsak v svojo panogo, ne bomo imeli zveze. Ge pa bomo prepustili nekatere kompetence na stro-
kovnem področju zvezi, je to čisto normalno. Zakaj se ne bi mogli zmeniti, da bi imeli še kakšnega strokovnjaka, čeprav nekateri sprašujejo, kaj sedanji delajo. Jaz ne poznam toliko zveze, vendar je zadnjič nekdo iz neke panoge na seji debatiral in bil strašno kritičen do strokovnih svetovalcev na zvezi. Ne moreš kar oceniti, da nič ne delajo, na podlagi tega, ker ti ne veš, kaj delajo. Prepričan sem, da nekateri ljudje na zvezi ogromno delajo. PANORAMA Torej če bi ta, o katerem govoriš, vsej prebral Delavsko enotnost, bi vedel, kaj delajo?
PIRC: Tako je. Ge bi bral vsaj Delavsko enotnost, bi videl, kaj ti ljudje delajo. Saj vsi pišejo in opozarjajo na stvari. Menim, da je bolj problem, da se ne dela nižje in da čakajo, kaj bo zveza naredila. Mislim, da
tudi predsedniki in sindikalni zaupniki v podjetjih ne berejo dovolj. Niti gradiva ne berejo in potem sprašujejo. Ge bi brali gradivo, bi vedeli za stališča zveze, sindikatov dejavnosti in zbornice. Ker pa ne preberejo, je najlažje reči, kako se »gor« nič ne dela. Jaz ne mislim, da se ne dela, samo dogovoriti se moramo, kaj naj delajo za posamezne panoge. PANORAMA Na področju soupravljanja bodo v podjetjih potrebovali izredno veliko pomoči: sprotno in strokovno spremljanje izvajanja KP itd.
PIRC: Najprej bo treba rešiti financiranje. To je bistven problem. Dokler ne bo denarja, da bi ljudi zaposlovali, se nimamo kaj pogovarjati. Zdi se mi, da sedanje financiranje ni pravilno. Mi na SKEI smo pri tem izredno kritični, pa ne do zveze, ampak do samih sebe. Tudi nam se dogaja, da ne moremo zbrati članarine, tako kot je po našem statutu. Tuje kup problemov za financiranje same panoge in potem naprej do zveze. Ge ne pride dovolj denarja k nam, ga tudi za naprej ni. To je povezano tudi s tistim, kar sem omenil o sindikalnem koncernu. Zveza bi morala iti v take akcije, zato potrebujemo take strokovnjake. Zato se mora tudi zveza osamosvojiti in preko takšnih stvari imeti čimveč kapitala, potem bo lahko te strokovnjake plačevala. PANORAMA Zakaj ideja o koncernu ni bila realizirana?
PIRC: Menim, da je tu šlo predvsem za nerazumevanje ljudi in tudi veliko denarja je bilo potrebnega.
Ena sama panogam tega ne bi zmogla. Kolikor sem lahko razumel, menim, da je bila tudi zveza proti temu in tudi panoge v zvezi. Že na ljubljanskem območju zveze vem, da so bili proti, ker ljudje niso razumeli, za kaj gre. Zdaj se sicer na področju Ljubljane nekaj dogaja okrog koncerna, ampak da bi prišli do lastnine, ki bi jo mi upravljali, ali pa do delničarstva v kakem podjetju. Pa tudi tu je bilo ogromno zadržkov. Za nobeno akcijo se vnaprej ne ve, ali bo uspešna. Ge se gre v akcijo z minimalnimi stroški, kakor je v tem primeru, tvegaš in potem vidiš, ali je možno, ali boš šel še kdaj v kaj takega. PANORAMA Se ti zdi, da je v tem sindikalnem aktivu še vse preveč »zlheraštva«, življenja po starem?
PIRC: Oboje, življenje po starem in »ziheraštvo«. Ampak od same članarine ne bomo nikoli pravi sindikat. Ni možnosti. Tudi to, da v podjetjih ostaja toliko denarja, je vprašljivo.
PANORAMA Torej se samo s članarino ne bo dalo preživeti?
PIRC: Ne.
PANORAMA Kaj meniš o tem, da se Slovenija vse bolj terciarizira? Ali bo zato tudi manj članstva v sindikatih?
PIRC: Menim, da bo šlo tudi članstvo navzdol, še posebej, ko se bodo razmere v tovarnah izboljševale. Zadnjič mi je nekdo iz Iskre rekel, da ljudje razmišljajo, ali bi sploh'bili v sindikatu. Plače imajo po kolektivnih pogodbah in tudi večje, nimajo novih zahtev in se sprašujejo, ali je sindikat sploh še potreben. Zato menim, da bo članstvo upadalo. Zato bi morali sindikati imeti tudi kakšen drug vir financiranja, če ne, bodo problem tudi strokovnjaki v sindikatih. Drugod po svetu je v sindikatu zelo majhen odstotek zaposlenih. Verjetno bo do tega prišlo tudi pri nas. Zaenkrat pa zaradi težav v tovarnah ljudje sindikat še potrebujejo.
PANORAMA Kaj pa, ko bo začel kapitalizem delovati s polno paro? Ali ne bo ravno to ponovno organiziralo in okrepilo sindikate? PIRC: Odvisno, kakšno zakonodajo bomo imeli. Prepričan sem, da ob dobri zakonodaji teh problemov, ki se sedaj porajajo, ne bi bilo toliko. Tuje kriva država, da ni sprejela že omenjenega zakona o kolektivnih pogodbah in predvsem sankcij. Na pogovorih z nemškimi sindikalisti smo izvedeli, da potrebujejo za rešitev problema nekaj tednov, ko se ustanovi komisija, ki poskuša to rešiti. Ge to ne gre, gredo na sodišče in je v nekaj tednih vse rešeno. Ge bi mi imeli takšen instrumentarij, bi bilo mnogo manj problemov. Ko se bo uredila lastnina in vse to, menim, da bo tudi pri nas manj problemov v tovarnah. Odvisno je, kakšen kapitalizem bo prišel; za zdaj kaže, da grob, predzgodovinski.
PANORAMA Zdaj bomo imeli še drug fenomen — notranje delničarstvo. Kdo bo skrbel, da bo to pošteno in normalno funkcioniralo? PIRC: Tega problema se zavedam in nisem zagovornik večinskega deleža delavcev. Sem za to, da zaposleni dobijo delež, ki ga morajo dobiti, vendar se mi zdi dokapitalizacija, kot je v Litostroju, to je.svež denar, ugodnejša.
PANORAMA Delavci boste recimo imeli 49 odstotkov lastnine. Nekoga pa boste rabili, da vam bo to peljal.
PIRC: Tudi o tem smo govorili, kaj bomo naredili, ko bomo postali lastniki dela Litostroja. Najbrž se bomo morali združiti. Verjetno bo potrebno imenovati koga, ki bo zastopal naš interes za kapitalski delež. Delavski interes pa je drugo, tu pa bo moral biti sindikat. Pojavlja se dilema, češ kot delavec bom hotel večjo plačo, kot lastnik pa čim manjšo in na koncu leta dividende. To je iluzija. Dividend ne bo še lep čas. Ge pa se bo kje pokazal kakšen dobiček, bo verjetno šel v kakšno širitev in vlaganje. Tudi od delnic ne pričakujem veliko. Pripravljen sem vložiti certifikat v Litostroj in verjamem, da ne more propasti. Vendar ne pričakujem ne vem česa. Podjetja, ki bodo ostala, bodo imela perspektivo in vrednost. PANORAMA Bi želel pred kongresom povedati še kaj posebnega?
PIRC: Sem eden od delegatov na tem kongresu in dejansko upam, da bo utrdil vlogo sindikata. Je pa res, da se moramo pred kongresom še marsikaj dogovoriti, kakšno zvezo potrebujemo. To moramo razčistiti prej in priti na kongres usklajeno.
Marjan Horvat
— |	fUlnmn ti n tjn Aztlnunr fr dVOlni VlO*l ICOt
MUMPCM. in Zot ponudnl* Celotne ^le. Po enisUr^i n*
M	■ ■ ii n n im n T /fj» hrt ni it n a čim mani An in to mato da hi na
zmmm
-	. .	. . i . . r.	Tjifrtdttnd ša lan
Koncu e	j	-	P
HHB mm 210 ii
....’.:
!®i
,s < , *.......................................................... ..................................................'___________________________________
11
Piše: Martin Ivanič
Čemu
posredništvo
cerkve
Kot laik domnevajn, da vidi Cerkev svojo vlogo v posredništvu med bogom in ljudmi. Vendar sem do nedavnega to posredništvo razumel v duhovnem, morda lahko rečem v duševnem smislu. Saj sem bil navsezadnje v mladosti deležen večine tovrstnih priprav na »svetlo onostransko bodočnost«. Celotno obdelavo sem doživljal kot skrb za mojo dušo, medtem ko telesu ni veljala kakšna posebna pozornost. Imelo Je zgolj vlogo nekakšne embalaže.
Zadnje čase me cerkveni ljudje prepričujejo, da Cerkvi pripada tudi gmotno, materialno posredništvo med JJudml In bogom. Tega ne sklepam na podlagi kakšnega mehanlclstlčnega razumevanja trditve, daje bog ustvaril ves svet In da (kar bi lahko veljalo zlasti sedaj, ko smo spet začeli čislati zasebno lastnino) rezultati dela pripadajo tistemu, kije delal. Bog vsekakor Ima pravico do takšnega stališča, ne sme pa biti pregrešno, ako v tem primeru pričakujemo kakšna »avtorska« dokazila. Ne, do tega sem prišel na podlagi nedavne nadškofove Izjave, podane ob zdrahah zastran vračanja denacionaliziranega
premoženja. Rekel je namreč, da kar je od Cerkve, je od vseh Slovencev. (Morda nisem ponovil do črke natančno, a lajava Je prikladna, saj v sebi skriva hrepenečo težnjo, da bi kar vsi Slovenci veljali za katoličane ali vsaj za verne.)
Tukaj se moja zmožnost za normalno razumevanje sveta neha. če je do nedavnega vse skupaj že bilo last vseh Slovencev (pustimo razmišljanje o zlaganosti vseh oblasti m ideologij!) - vsaj tako nas je učila prejšnja oblast In o tem razglasila celo nekakšne neoprijemljive postave - čemu je treba sedaj to Jemati, se kregati, trošiti čas in denar, da bi bilo na koncu spet vse skupaj naše? Sicer pa, če ne leporečlmoje popolnoma Jasno, da gre sedaj za transformacijo nekega premoženja med vse prave Slovence, pravi pa so tisti, ki so ponižni In poslušni.
Toda zavoljo resnicoljubnosti je treba dodati nekaj sicer znanih dejstev Nihče na svetu ne more zanikati dobrih del Cerkve oziroma njenih »aktivistov« za številne tako ali drugače uboge in ubožne, ki so jih pozabljale vse mogoče hibridne državne tvorbe,
v glavnem prav »namenske«, a so preveč denarja In časa zapravile za modrovanje In sestankovanje o tem, kako pravično pomagati, pri čemer je za zadnje dejanje obojega največkrat zmanjkalo. Resnica je tudi, daje prejšnji zločinski režim na sistemski ravni rešil marsikaj, kar je preprečevalo drastično ubožnost in s tem potrebo po takšni dejavnosti Cerkve. Vendar pa drži, da je za ljudi storila marsikaj dobrega In da se je ta njena dejavnost Izrazito povečala od ukinitve prejšnjega zločinskega režima In njegove zamenjave s sedanjim, ki sicer ni zločinski, a uspešno producira povpraševanje po cerkveni in drugačni dobrodelni dejavnosti. Posebej se Je povečala tudi zavoljo nesreče, ki Je po razpadu nekdanje skupne države prizadela toliko Uudl.
Kakor se po eni strani s spoštovanjem klanjam omenjeni dejavnosti Cerkve, pa me sedanji njen pohlep spravlja pred moralno vprašanje, ki bi ga pojasnil takole: dajte meni velikansko premoženje (vendar me nič ne sprašujte, na kakšen način sem prišel do njega in koliko ljudi sem pri tem onesrečil), pa boste videli, da bom izdatno pomagal tudi ubogim. Da je to pametno In ekonomično početi, so spoznali že davno pred nami.
Ostajajo tudi druga vprašanja. Denimo: Spomnim se pripovedi starejše znanke Iz močno katoliškega, sicer pa revnega podeželja. Skromnost In še večkrat pomanjkanje sta bili stalni spremljevalki. Pa tudi železna navada, da se je, ne glede na še tako slabo letino ali nesrečo, v župnišče oddala kakšna krača, šunka In po-
dobno. A pri vsem Je bilo najbolj boleče, ko Je kot mlad In večno lačen deklič gledala, kako so iz župnišča v poletni vročini metali na gnojišče velike kose črvivega mesa, ki bi ga bili reveži prej pojedli s kostmi vred.
Na to sem se spomnil ob vesteh, da na gorenjskem koncu Cerkvi te dni vračajo na tisoče hektarjev gozdov. Cerkev menda ni prav zadovoljna, saj Je pričakovala še bistveno več. V dvomih pa me pušča nekaj drugega. Nadškofijski zakladnik M. Šprlngerje novinarki na malce Izzivalno vprašanje, kako bo Cerkev s tem gospodarila, odgovoril, da so dvomi neupravičeni, ker da so najeli dobre gozdarske strokovnjake, ki bodo zagotovo solidno opravljali svoje delo. Ker je cerkveno v resnici vseslovensko, sem se, ne brez cinizma, vprašal, koliko neki je med njimi takih, ki deklarirano pripadajo recimo liberalni demokraciji ali združeni listi, so pa sicer izpričani strokovnjaki.
Ne dvomim, skratka, da bo veliko Slovencev deležnih blagoslova cerkvenega premoženja. Toda zaskrbljujoče je nekaj drugega. Ali bo človek, ki bo hotel jesti Iz cerkvene roke, lahko ohranil In Izražal svojo duhovno prostost In voljo? Na tej točki vidim največjo nevarnost, da bo enačaj med cerkvenim In vseslovenskim odpovedal.
In naj za konec pristavim (da se ne bi prepirali za oslovo senco!), da so morebitni Izgovori, češ tudi pod prejšnjo oblastjo vsi niso bili enakopravni, čista hinavščina. Saj smo menda v vse te spremembe šli zato, da bo bolje, ne pa zato, ker je ljubi bog odpl-skal konec polčasa.
Piše: Jože Smole
Ali napad letal Atlantskega pakta na srbsko vojaško letališče Udblna v Kninski krajini najavlja tudi odločnejši nastop proti srbskim agresorjem?
Evropske države In ZDA se strinjajo, da je treba preprečiti srbsko zasedbo Blhača. Toda o vsem drugem se razlike med njimi še povečujejo. V nekaterih zahodnih dnevnikih smo te dni prebirali mnenje, da bi lahko prišlo do resnih zaostritev med članicami Nata.
Neposredni povodje bila samovoljna odločitev Washlngtona, da ameriške pomorske sile v Jadranu ne bodo več nadzirale prepovedi prodaje orožja bosanski vladi. Francoski In britanski predstavniki so ocenili, da so se ZDA s to odločitvijo opredelile za eno od udeleženk v »državljanski vojni«. Takšna ocena odkriva, da
Vukovar
-Bihač?
nekatere zahodne države še vedno nimajo odločnega odnosa proti Srbiji kot agresorju. Živijo v Iluzijah, da bo razumevanje za velikosrbske Interese pripeljalo do vzpostavitve miru v Bosni In Hercegovini. V tej smeri Je tudi postopno ukinjanje sankcij, kar se med drugim kaže tudi v uvedbi rednih poletov mnogih letalskih družb v Beograd.
Objava nekega »tajnega dokumenta« Pentagona o »mehkih in trdih variantah« je dvignila veliko prahu. Vojaški krogi v Was-hlngtonu se kot minimum zavzemajo, da bi ameriškim zasebnim podjetjem dovolili prodajati orožje bosanskim Muslimanom In Hrvatom. Če to ne bi zadostovalo, naj bi ameriška vlada zagotovila vojaško pomoč v višini 400 milijonov dolarjev. Kot skrajna opcija je v omenjenem »zaupnem dokumentu« Pentagona naveden znesek pet milijard dolarjev!
V polemikah, ki Jih je ta »tajni
dokument« povzročil v evropskih državah, je Pentagon kaj kmalu sporočil, da gre za zdaj samo za teoretične predpostavke. Nekateri republikanski politiki, ki najglasneje obsojajo Clintonovo »blago politiko« do Bosne, pa so dali vedeti, da so proti »razmetavanju ameriškega denarja« za vojno v Bosni, ki Je po njihovem mnenju v prvi vrsti »evropska stvar«. Z drugimi besedami: so tudi za trdo varianto vojaške pomoči Sarajevu, toda račun naj bi plačale evropske države. Takšna tolmačenja so v evropskih prestolnicah seveda Izzvala nova negodovanja.
Še vedno ni jasno, ali se politika ameriške vlade zares spreminja ali gre zgolj za notranjepolitično Igro, zlasti po zmagi republikancev na zadnjih volitvah.
Tako Imenovana kontaktna skupina, kije bila dozdaj obremenjena s prosrbsko naravnanostjo Rusije, je sedaj še bolj blokirana z nejasnim stališčem ZDA.
Pri dosedanjem obravnavanju krvave morije v Bosni In Hercegovini so odpovedali vsi varnostni mehanizmi, od Atlantskega pakta do Združenih narodov. Temeljni razlog je v tem, da niso na samem začetku zavzeli odločnega stališča do agresije,
ampak so vse skupaj obravnavali kot »državljansko vojno«, v kateri so vsi udeleženci enako krivi In odgovorni. Takšno stališče obremenjuje tudi vse dosedanje načrte o delitvi BIH na muslimanske, hrvaške In srbske enote.
Združeni narodi se v vseh dokumentih zavzemajo za obrambo ozemeljske celovitosti hrvaške države, toda še naprej je tretjina njenega ozemlja izven nadzora Zagreba. In prav s tega področja so blh zadnje dni izvedeni pomembni vojaški posegi pri obleganju Blhača.
Za zdaj še ni povsem jasno, ali bodo odločnejši nastopi letalstva Atlantskega pakta preprečili srbsko ofenzivo na Bihač. Popolnoma pa j e Jasno tole: če bi padel Bihač, bi bile posledice še hujše od padca Vukovarja. Evropske države In ZDA se tega popolnoma zavedajo, nimajo pa Izdelane skupne politike omejevanja napadalnosti skrajnega srbskega nacionalizma. Beograd pa še naprej spretno prodaja svetu svojo trditev, da Srbija ni v vojni niti z BIH niti s Hrvaško.
Kljub najnovejšim posegom letalstva Nata In najavljeni ostrejši ameriški politiki se stvari še vedno vrtijo v začaranem krogu.
Slovenska
pesem
Piše: Drago Kuhar
Po Števanu Kuzmiču Striikov-skem se je ustvarjanje prekmurskih slovenskih protestantov nadaljevalo s še večjo vnemo, kar se Je Izražalo tako na cerkvenem kot na šolskem področju, mogoče pa je zaslediti tudi druge zvrsti In oblike posvetnega sporočanja, ki so bile prepotrebne za vsakodnevno pisno In govorjeno sporazumevanje. S svojim pastorsklm, šolnlšklm, zbirateljskim, prevajalskim In Izvirnim ustvarjalnim slovstvenim delom je odločilno prispeval k vsestranski Integraciji prekmurskega življa v slovenstvo, zato je zmotna trditev, da so njegovi predhodniki, predvsem pa on sam, s prekmurščino v knjižni obliki še bolj ločevali Prekmurce od ostalih Slovencev.
Resnica je prav nasprotna, saj so z opismenjevanjem in s tiskanjem knjig v prekmurščini dokazali, da je domača beseda primerna za tisk In leposlovje. Knjiga je šele z njim dobila zasluženo mesto v duhovnem življenju naroda njegove rodne krajine.
Besedni zaklad, knjižni jezik, skladnja in slog so nazorni, domači In živahni, pravzaprav toliko estetski, da se popolnosti lahko samo čudimo, če vemo, kje je veliki mož prekmurske slovenske matere živel In v kakšnih razmerah je ustvarjal, saj so ga preganjali In zasliševali na celi črti, ker je bil trn v peti takšnim ali drugačnim klerikalcem In oblasti željnežem. Besede je Iskal predvsem v domačem prekmurskem ravensko - goričkem okolju, čeprav jih je zajemal tudi iz drugih krajev In pokrajin, zlasti pa Tru-
barjeve In Dalmatinove, seveda pa se tudi kaki tujki ni mogel Izogniti, saj se določenih terminov ni dalo pomensko razumljivo prevesti in prav zato je tudi sam tvoril, zlagal ter sestavljal nove besede, vendar skorajda nikoli ne v škodo živosti domačega jezika.
Števan Kuzmič Strukovskl je vedel, da je poleg vseh ostalih knjig pesmarica tista, kije neob-hodna tako za cerkveno kot tudi za šolsko rabo. Petje v materinščini je bilo zanj vzgojno In estetsko početje, zato je želel izdati prve pesmene knjige, vendar gaje prehitela smrt in je njegovo delo nadaljeval Mihael Bakoš Šalov-skl, ki je izdal prvo pesmarico v prekmurščini kot knjižnem jeziku - Novi graduval leta 1789. V zbirki j e zbral pesmi od 16. stoletja naprej; In sicer Iz mnogih 'rokopisnih pesmaric, nekaj jih je prevedel in priredil, vse pa je popravil v jeziku, rimi, ritmu in poudaril je razumljivost ter smiselnost pesmi kot estetskega doživljaja.
Ko govorimo o pesnlkovanju, moramo omeniti leto 1774, ko v tujini visoki šolanec prote-
stantski Prekmurec David Novak napiše prvo posvetno pesem v materinščini kot knjižnem jeziku z naslovom Slovenska pesem. Vseslovenska vsebina In narodnostna Ideja nedvoumno kažeta na povezanost In seznanjenost vseh Slovencev o svojem življenju, prostoru m času.
Pastorji, šolniki in kantorjl niso zadremali v zadovoljstvu prve pesmarice, ampak jih je pro-svetlteljsko in humanistično poslanstvo sililo v prizadevanje po novih pesmenlh knjigah. Števan Sijarto Večeslavskl Izda prvo mrliško pesmarico Mrtvečne pesmi leta 1796. Te pesmi so peli v zboru ob čutju pri mrliču m ob pogrebih. Pesem kot leposlovna zvrst je živela na vseh življenjskih črtah: od rojstva preko krsta do poroke In vse do smrti.
Mihael Barla Soboški je bil prevajalec In v rokopisu je pripravil slovnico materinskega Jezika, zato seje zanj zanimal Jernej Kopitar. Leta 1823 izda pesmarico Krščanske nove pesmene knjige, s katero Je zelo vplival na nadaljnji razvoj prekmurskega protestantskega pesnlkovanja.
Da ima ta dežela svoj nadvse ekskluziven nacionalni šport, to je blatenje in sumničenje vsevprek, seveda ni nobena nova pogruntavščina. Lov je odprt non-stop, ima pa tudi častitljivo tradicijo. Dr. Bučar je pred dnevi v parlamentu lepo povedal, kako so med vojno mladce zganjali v vojašnice, tam pa so se ob fašistih ali nacistih vedno našli domači
Lovec
denuncianti, ki so s prstom kazali na tiste, ki jih je bilo treba poslati v taborišča. In morda tudi pred puške. To je bila seveda krasna priložnost, da se znebijo političnih sovražnikov, lahko pa tudi siceršnjih.
Potem je bilo vojne konec in ljudje kmalu niso vedeli, ali naj kričijo »Živijo, Stalin« ali »Dol s Stalinom«, in enkrat so prvi ovajali druge, nato pa drugi prve, pa ne samo zaradi Stalina. Ko informbiro ni bil več aktualen, pa so kajpak ostali udbaški priskledniki, ki so ovajanje šteli za sveto domovinsko dolžnost, oblast pa si je tudi izmišljala ovadbe, ko se je hotela znebiti svojih sovražnikov.
Ko je prišla nova demokracija, ovajanje ni bilo več posebno moderno, mnogo lepše je postalo javno blatenje in sumničenje. In tako imamo najnovejši primer, ko je poslanec Marijan Poljšak v slogu jurišne desnice osumil Uroša Koržeta, direktorja sklada za razvoj, daje podjetniško vmešan v zadevo portoroškega Bernardina. Pa se je na Koržeta spravila policija in raziskala zadevo in ugotovila, da ne gre za Uroša Koržeta, marveč za nekega njegovega daljnega sorodnika. Potem beremo še umotvor samozvanega raziskovalnega časnikarstva, da sicer res ne gre za Uroša Koržeta, da pa je poslanec Poljšak tudi imel nekaj prav, saj gre za daljnega sorodnika.
Vzorec je torej tukaj. Takoj lahko začnemo mrzlično raziskovati, kaj vse počenjajo, s čim se ukvarjajo in na kateri strani so naši daljni sorodniki, mrzli in manj mrzli bratranci, mrzle tete in mrzli strici, pa snahe, svaki in podobna žlahta. Kajti račun za njihovo početje, čeprav jih nismo videli že sedem dolgih laških let ali pa sploh ne vemo, da obstajajo, nam bo gospod Poljšak s svojimi časopisnimi podporniki izstavil slejkoprej.
Še najbolje je, če se v časopisih, vsaj med malimi oglasi, že vnaprej odpovemo vsemu daljnemu sorodstvu, vsekakor pa se moramo na nove možne načine distancirati od njihovega početja. Vsi direktorji morajo vsem daljnim sorodnikom prepovedati kakršno koli podjetniško in po možnosti tudi politično (zaradi lobiranja) dejavnost. Najbolje je, da gre ta prepoved vsaj do dvanajstega kolena, ker sicer še vedno obstaja nevarnost sodobnih lovcev na glave.
En delavec in en direktor sta te dni povedala sveto, vendar zelo zaskrbljujočo resnico. Najprej je Tugomer Kušlan, Metalkin delavec med drugim dejal, da kdor do konca zavozi firmo, je posloval zakonito, kdor pa je ustvaril dobiček, ga je treba križati. Podobno pronicljivo kratek je bil tudi Edvard Oven, direktor državnega
stanovanjskega sklada: v Sloveniji je nevarno biti uspeš^ nejši od večine, saj ti v hišo zelo hitro pošljejo revizorje.
To nam najprej pove, da imajo do dobrega poslovanja, ki prinaša dobiček, enak odnos tako menedžerji kot delavci, saj za oboje pomeni večjo socialno varnost, ne glede na to, da se ta v posameznem primeru pojavlja na različni ravni. To so kajpak svete preproščine, ki so veljale tudi v prejšnjem, socialističnem sistemu, in veljajo tudi v tem sistemu, za katerega najbrž niti sam Bog ne ve, kakšno ime bi si zaslužil.
Res je tudi to, na kar opozarja gospod Oven. V tem našem (ne)sistemu ali antisistemu je nehvaležno pa tudi nevarno biti uspešen. Vsi, ki so poslovno uspešni, so nenehno v nevarnosti, da bodo jutri ali pojutrišnjem okvalificirani za udbomafijce, tatove, oprode prejšnjega sistema, prikrite komuniste in podobne podalpske folklorne pojave. Slovenija je pač prekrasno lovišče za vse vrste divjih in plačanih lovcev, ki so jim pomembne samo trofeje nad njihovimi kamini, pa čeprav je pri tem treba iztrebiti vse kapitalce po vrsti.
Največja packarija pri tem pa je, da se lovci sklicujejo na interese delavcev, ki da jih je treba braniti, da ne bodo ob družbeno lastnino, ki jim pripada. To bo prišlo na dan takrat, ko bodo certifikati spremenjeni v delnice in ko se bo razblinilo pričakovanje, da bo glavno in edino zanimanje delničarjev dobro gospodarjenje, torej dobičkonosno, o katerem govorita omenjeni delavec in direktor. Stranke, vsaj nekatere, bodo namreč naredile vse, da bi njihov vpliv posegel tudi v odločitve delavcev delničarjev. Pričakovana velika razpršenost delničarskega vplivanja se bo prelevila v strankarske grupacije, ki jim seveda ne bo prvenstveno mar dobro gospodarjenje, marveč medsebojno strankarsko spodnašanje, v ozadju katerega bo seveda tičala velika sla po oblasti, ki do politične vodi prek kapitala, do gospodarske pa prek politike. To je pač norost, ki jo nosi v sebi paranoja kar zajetnega dela podalpske novodobne politike in ki se ji lahko uprejo samo delavci — volivci. V zadnjo plat naj pošteno brcnejo vse politike, ki vtikajo nos v dobro gospodarjenje, pa naj jim je ime Janez, Lojze, Marjan ali Ivan. Takih lovcev ne zanima, koliko jelenov je še v gozdu. Hočejo samo svojo trofejo.	. Boža Dioda
12
Jok Jagodnik, novinar, ki se ga Mariborčani najbolj spomnijo po jutranji oddaji Dobro jutro,
Maribor, in državnozborski poslanec sprašuje:
»KDAJ SE BODO GIBANJA ’ENE NAJBOLT RASTOČIH EKONOMU V EVROPI’
Gradnja Koroškega mostu, kije pravzaprav zahodna obvoznica Maribora in bo, ko bo popeljala dnevno najmanj 24.000 vozil na obvoz pred zahodnim delom mesta do srečališča z bodočo vzhodno obvoznico, se je v zasnovi začela že leta 1938. Temeljni kamen je bil položen pred dvajsetimi meseci. Maribor pa se boji, da bo glede na voljo, ki jo je treba potrjevati ob državnem proračunu vsako leto posebej, zidava mostu in obvoznice trajala še krepko v prihodnje tisočletje.
skoraj sanjske, saj se niso spreminjale praktično od trase južne železnice.
In »južna« železnica je v zgodovini Maribora odigrala silno po-membo vlogo. V nemškutarsko mesto, kjer so bili meščani povečini bogati priseljenci, je zavel pridih industrijske revolucije, ki se je prav v Mariboru prvič dotaknila tudi ozemlja Slovenije. V prejšnjem stoletju so se našli ljudje, ki so znali to s pridom izrabiti.
POZNALA TUDI V MARIBORSKIH ŽEPIH?«
Mariborski gospodarski voz še naprej dni po klancu navzdol - Kriza se ni začela rčergj, še najmaiv z osamosvojitvijo Slovenije, marveč nekaj desetletji prej - Za policentrizacjjoje potrebno razumevanje.
Časnik piše za danes. Vsakdo, ki se ukvarja s »pisanjem za danes«, je razpet med včeraj in jutri. Za Maribor je bil včeraj znosen, jutri kot vsak jutri je obetajoč, toda Maribor danes, Maribor z vsemi dejstvi, podatki, dokazi krize, dejansko ne vzbuja optimizma. Pa čeprav ga nekateri (donkihotsko?) tako vztrajno ponujajo!
Medtem ko Slovenija v iztekajočem se letu prvič od leta 1986 beleži pozitivne gospodarske dosežke (družbeni bruto proizvod naj bi bil po oceni višji za 4-5 odstotkov), se negativna gibanja v Mariboru nadaljujejo. Valeče se kamenje niti v enem samem segmentu ne kaže znakov preobrata!
Mariborski gospodarski voz še naprej drvi po klancu navzdol. Ali ga bo zaustavila privatizacija? Morda nova gospodarska pohtika? Ali pa bo nemara temu kos gasilska pomoč, seveda če je potapljajočemu se sploh še možno pomagati?
Maribor danes je še kako drugačen od Maribora včeraj. Metalna na primer obstaja samo še na papirju, Elektrokovina prav tako. Nekaj podobnega je moč zatrditi za TVT. Enajst podjetij (med njimi nekdanji celotni MTT, Stavbar, Cevovod, Špedtrans) je pristalo v »Koržetovem« skladu in ne ustvarjajo nikakršnih izgub več, kajti kmalu bodo postale le še spomin v stilu - bilo je nekoč.
Nekoč so bili tudi Atmos, Ferro-moto, Trnasom, Tekol, Lllet, TSN, Gumama...
Neusmiljen ples številk in dejstev
Maribor - pri čemer je mišljeno mesto z zaledjem vred, je v letih intenzivnega zaposlovanja razpolagal z 90.000 delovnimi mesti.
V devetdesetih letih se je številka naglo zmanjševala, skoraj prepolovila. Tako je bilo v Juliju letošnjega leta v občini Maribor zaposlenih 55.570 ljudi, v podjetjih s področja gospodarstva pa vsega 41.180 delavcev. Stopnja nezaposlenosti znaša 22.4 odstotka, v državi 14.1 odstotek. Do polletja letos seje število zaposlenih v občini zmanjšalo za nadaljnjih 5,5 odstotka (RS - 3 odstotke). Struktura zaposlenih v gospodarstvu in negospodarstvu je bila letos 75:25 (leta 1981 86:14).
Nedavna analiza Agencije RS za plačilni promet o doseženih poslovnih rezultatih mariborskega gospodarstva v obdobju 1986—1993 je v primerjavi z rezultati gospodarstva v Sloveniji nakazala vrsto tako neugodnih gibanj, ki sama zase bijejo plat zvona. V letu 1987 so izgube presegle akumulacijo! Še leto pred tem je mariborsko gospodarstvo ustvarilo 10,7 odstotka vseh prihodkov slovenskega gospodarstva. V letu 1993 pa le še 7,6 odstotka!
Na narodnogospodarski ravni letos prvič po letu 1986 statistični kazalci kažejo pozitivne trende. Za Maribor to ne velja, še naprej se izgube kopičijo bistveno hitreje kot zmožnost akumulacije.
Do konca lanskega leta se je industrijska proizvodnja v Mariboru v primerjavi z letom 1986 (zadnjič porast - 5 odstotkov) zmanjšala za več kot polovico. V državi za okoli 35 odstotkov, toda letos prvič raste znatno hitreje - za okoli 8 odstotkov v primerjavi z lani.
Najbolj zgovorni pa so podatki o družbenem bruto proizvodu. Zadnje leto pozitivne rasti Je bilo leto 1986 tako za Slovenijo (3,08) kot za Maribor (6,3). Potem sledi osemletno padanje, ki pa se za Slovenijo v letu 1994 konča. Upamo, da nepreklicno, kajti
v nasprotnem primeru so dejanske mariborske perspektive silno zamegljene.
Maribor je pri »lastnem« družbenem bruto proizvodu zabeležil naslednje podatke od leta 1987 dalje:	-5,3,88	—5,89	-3,3,90,
-10,7,91	-16,8,92 -9,9,	1993
(ocena) -2,7 in 1994 (prognoza) —1,3 odstotka. V tem letu pa se pri rasti DBP v državi prvič nasmehne sreča, saj naj bi dosegli po osmih sušnih letih prvi pozitivni premik, kar je vsekakor težko pričakovan, pa tudi z muko načrtovan dosežek.
In zdaj se postavlja v zvezi z obravnavano temo vprašanje, kdaj se bodo ta gibanja »ene najbolj hitro rastočih ekonomij v Evropi« (mnenje dr. Maksa Tajnikarja) poznala tudi v žepih tega gospodarstva, na primer v mariborskem?
Kaj seje zgodilo
Morda se v nobenem slovenskem mestu to vprašanje ne postavlja tako pogosto kot prav v Mariboru. Kriza se namreč ni začela včeraj, še najmanj z osamosvojitvijo Slovenije, marveč nekaj desetletij prej.
Franci Pivec, eden izmed najboljših poznavalcev razmer, je v brošuri »0 prehodu« zajel
morda največ med seboj soodvisnih argumentov:
»Kaj se je pravzaprav zgodilo z Mariborom? Jugoslavija ga je uporabljala kot izhodišče industrializacije. Kadri in kapacitete so se usmerili v proizvodnjo investicijske opreme. Dokler so trajale naložbe, je Maribor cvetel. Ko je Boris Kraigher v prvi polovici šestdesetih let začasno ustavil investicije, je Maribor resno klecnil. To bi ga moralo izučiti, pa ga ni. Ko je bila Kraigherjeva gospodarska reforma skupaj z njim pokopana in je Jugoslavija navalila na tuje kredite, da bi si umetno podaljšala življenje v sedemdeseta leta, se je Maribor spet lepo vrnil v stare tirnice, kot da se ni nič zgodilo.
Zlata doba investicij (vsaj za Maribor) v sedemdesetih letih je bila zadnja priložnost, da bi si mariborska podjetja sama sfi-namcirala svoje prestrukturiranje za obdobje, ko bodo naložbe nepreklicno usahnile. Tu in tam so kaj malega v tej smeri poizkusili, večina energij in denarja pa je šlo za tozdiranje in nove občine. Titovo smrt, energetsko krizo in ukinitev tujih investicijskih kreditov smo dočakali z ustavljenimi tekočimi trakovi, odpovedanimi naročili, pač pa z blaznim številom večjih ali manjših šefov s sedmimi občinskimi garniturami.
V resnici je čudno, da seje znameniti štrajk zgodil šele dvajsetega julija 1988. Takrat vse zlilo na cesto in Maribor je napolnila strašna delavska jeza. Kot knapovski otrok sem občutek za delavski revolt nosil v podzavesti, kot študent sem sam organiziral nekaj demonstracij, protestne marše sem doživel tudi v tujini, vendar je mariborski štrajk po elementarnosti in neobvladljivosti vse to presegel. Ni ga bilo mo-
goče zajeziti s političnim čvekom, odgovori in obljube niso delovale, pogajanja s popolnoma samosvojimi voditelji niso bila možna. Absolutno jasno mi je bilo, da bi vsak fizični pritisk (npr. milice) povzročil razdejanje mesta. Jeza je morala na piano in pravično ali ne, so jo nekateri morali vzeti nase.
Za strelovode so služili Bohorič, čuk, Štelcer, drugi in tretji dan pred občinsko skupščino tudi jaz in še kdo. Globokoumne analize, s katerimi so nekateri v medijih pospremili dogodek, so bile sicer iskrive, vendar brez vpliva na potek. Ključni problem trenutka je bil, kako priti do pogajalcev med štrajkajočimi delavci in kako dogovarjanje vrniti nazaj v podjetja, kjer edino lahko obrodijo kakšen konkreten sad. V štirih dneh se je do skrajnosti pazilo, da ne bi kakorkoli provocirali ekstremistov (tudi ne ob zasedbi križišč, glavne železniške postaje), fajterji so se utrudili in zamenjali so jih tisti, ki so natančneje vedeli, v čem je problem.
Marsikomu pa je bilo že takrat jasno, da je štrajk označil sodni dan mariborske industrije. Bilo je nekaj namigov, da so revolt spodbudili zunaj podjetij, vendar je tudi za takšne morebitne spodbujevalce zadeva prerasla pričako-
vanja in vsi so dojeli, da se s tem ognjem ni dovoljeno igrati, ker nihče ni varen pred njim. Če je bil to pozitiven poduk štrajka, pa je bilo negativno spoznanje to, da Slovenija nima moči (kasneje se je potrdilo, da tudi ne volje) za rešitev Maribora.«
Tako Franci Pivec v brošuri »Na prehodu«, obravnava obdobje med 1988 in 1994, torej čas, ko so ga tedanje strukture iz ljubljanskih ministrskih soban poslale v Maribor, na teren - kot se je kasneje izkazalo - ugasniti luč ortodoksni partiji in zavestno poiskati poti prenove.
Maribor 2000, Maribor jutri - domača in kalifornijska pamet
Ni naključje, da sije Maribor že konec osemdesetih let prizadeval poiskati pota za prestrukturiranje svojih gigantov, ki so zaposlovali praviloma po nekaj tisoč ljudi. Nastajal je projekt Maribor 2000. Mobiliziral je na desetine univerzitetnih profesorjev, nastajajočo znanost, raziskovalce v podjetjih, razvojno usmerjene direktorje, recenzente. Tudi do Maribora, ki je predstavljal osmino potenciala Slovenije, je prišla nesporna ugotovitev analitikov ekonomskega razvoja, da je mestom in regljam, ki so slonela na klasičnih industrijskih po-cijetjih, preprosto odzvonilo.
Projekt Maribor 2000 je za generatorje prihodnjega razvoja opredelil nekakšna štiri jedra, okoli katerih naj bi druga podjetja videla svoj razvoj. Napaka je bila v tem, da so avtorji še naprej zaupali sebi in svojemu »kljusetu«, ki pa je bilo že dodobra finančno upehano. Vsa tako Imenovana jedra so doživela kolaps, še preden je projekt lahko zaživel - elektroindustrija, proiz-
vodnja prometnih sredstev, kemija, tekstil.
Ni pa mogoče trditi, da sestavni deli projekta Maribor 2000 niso bili uresničljivi. To je pokazal čas:
Vse kaže, da je naboj Maribora za novimi projekti naravnan na ciklus enega desetletja. V začetku devetdesetih let, ko se je začela rojevati nova demokratična oblast, je ponovno oživela pobuda, kako do novega strateško razvojnega načrta.
Vzniknil je Maribor jutri. Po pomoč se je Maribor zatekel v daljno Kalifornijo, na sloviti inštitut univerze Standford. V mestu pa so si oblasti zavoljo te odločitve nakopale silno jezo univerze, takratnega rektorja in menedžmenta. Projekt je veljal 900.000 dolarjev, do polovice pa ga je sofinancirala tudi republiška vlada. Dobra stran projekta, ki je v režiji sicer prizadevnih standfordovcev nastajal dve leti, je bila v posnemanju: nekatera slovenska mesta, med njimi Ptuj, Jesenice, Novo mesto, deloma Nova Gorica, so izdelovala lastne vizije. Toda bili so bolj previdni - namreč skoraj izključno z domačo pametjo.
Izbor za Standford pa ni bil naključen. Američani so bili iz-
brani po natečaju, na katerem je sodeloval tudi nemški oddelek tudi svetovno znanega Mc Kinse-yevega inštituta. V 90-tih letih je namreč kar nekaj mariborskih podjetij spoznavalo nujnost stika z globalnim načrtovanjem, kakršnega so ponujali iz belega sveta. Metalna seje družila s planerji iz New Yorka, TAM z ma-kroekonomisti iz Dfisseldorfa, Zlatorog s Henklom z Dunaja. Tudi to je sovplivalo na odločitev, kako do odrešujočega projekta, ki naj Maribor popelje kot prenovljeno mesto velikih možnosti k bogato obloženi mizi svetovne trgovinske menjave. Takratna slovenska vlada pa je z rastočim občutkom soodgovornosti za propadanje Maribora pač tudi želela »nekaj spremeniti«. Pol milijona dolarjev soudeležbe pa tudi ni bila kaka posebna finančna žrtev.
Mesto investicij po polževo
V vsaki slovenski vasi je kakšna investicija kot spomenik ekstenzivnega socialističnega razvoja. To je pač cena časa, ko lastnina ni imela pravega naslovnika v stilu - vse je od vseh. Svojevrsten odnos širše skupnosti do Maribora se kaže predvsem v ta-koimenovanlh nacionalnih investicijah. V nobenem slovenskem mestu nis(m)o tako dolgo gradili na primer »hitre ceste«. Šentiljski mejni prehod je bil pač dolga desetletja najbližji predor iz zahodne Evrope do juga stare celine. Dnevni pretok 40.000 vozil je bil zlasti intenziven ob praznikih in počitnicah, ves ta silni promet iz Evrope na Balkan pa se je stekal naravnost skozi mariborsko mestno središče. Hitro cesto je Maribor gradil dolgih devet let, pa še danes se »zabije« v križišču s Ptujsko cesto.
Pred dnevi je Maribor dobil novo gledališko dvorano. Gradnja je trajala celih devetnajst let. Maribor je med zadnjimi v državi dobil spodobno mestno športno dvorano, gradnja je trajala skoraj 10 let. Veliko političnega razburjenja je bilo konec 60-tlh let, ko v Mariboru ni bil izglasovan samoprispevek za izgradnjo bolnišnice. Štajerska metropola je kakšno leto za tem vse to popravila. Samoprispevke so občani zbirali nekaj desetletij, pravzaprav do nedavnega, včasih tudi po več hkrati. Tako se je mesto vendarle dokopalo do spodobnih bolnišničnih zmogljivosti — predvsem z angažiranjem lastnih sredstev.
Morda pa le svetlejše perspektive
Tudi dejstvo, da je Maribor izgradil s pomočjo vse Slovenije izrazito moderno zasnovano univerzitetno knjižnico, ki je primerljiva z najbolj sodobnimi knjižnicami v Evropi, ne more v zavesti Mariborčanov spremeniti podobe o odnosu, ki ga Imajo do mesta - država, prejšnja ali sedanja.
Vse pa kaže, da bi se v prihodnosti le kazalo obrniti nekoliko na bolje. Maribor in Ljubljana se bosta še pred koncem tisočletja vendarle prometno tesno povezali, tako pač, kot se prvo in drugo mesto povsod po svetu najprej poveže. Tako imenovani dvojni Y pa je, kot vse kaže, tudi končna razrešitev tranzitnih in obvoznih cest mimo Maribora in okoli njega s povezavami Šentilj, Murska Sobota, Ptuj (Zagreb), Ljubljana.
Ugodna okoliščina so vsekakor spremenjeni evropski prometni tokovi, ki dajejo prednost potezi severovzhod-jugozahod. Slovenija se je lotila poldrugo milijardo dolarjev težkega projekta, ki bo postavil avtocestno hrbtenico od Lendave do Kopra s priključki do Šentilja in Nove Gorice. Sočasno pa bo obnove deležna tudi železnica s hitrostmi, ki so
Ali se priložnost ponavlja
K prometnim prednostim Maribora, kakršne so mu v zgodovini izdatno pomagale pri razvoju, sodi tudi popolnoma nova in najbolj perspektivna komunikacija - tako imenovana komunikacijska magistrala. V mesto jo je pripeljal IZUM - institut informacijskih znanosti, ki je s sistemom COBIS (kooperativni online bibliografski sistem in servis) povezal najvažnejše slovenske informacijske vire in uporabnike. Še več: domače uporabnike in informacijske potenciale je odprl svetu. Torej se je informacijska revolucija kot svetovna realnost in izziv dotaknila Slovenije najprej prav v Mariboru. Ali se bodo tudi danes našli ljudje kot v času Južne železnice? K temu velja dodati, da se slovenska vlada ni ustrašila žolčnih ugovorov, da takšna informacijska centrala pač ne more delovati zunaj Ljubljane. To ji moramo Mariborčani šteti v velik plus!
Za policentrizem Je potrebno razumevanje
Mariborska vztrajanja pri razvoju več slovenskih centrov se ponavadi zožijo na razumevanje, daje posredi le želja po nekakšni vzporednici z Ijubljano. Pri tem je veliko poenostavljanja, tudi v Mariboru samem. V svoji neizmerni ambiciji po statusnem tekmovanju z metropolo Mariborčani pogosto pozabljamo, da bi v tem primeru izgubljali vsaj trije: glavno mesto, štajerska metropola in »preostanek« Slovenije.
Maribor sl bo priboril od Ljubljane toliko funkcij drugega centra, kolikor jih bo okohca Maribora (Ptuj, Slovenska Bistrica, Lenart, Radlje ob Dravi, Ormož, Ijutomer, Gornja Radgona) pripravljena odstopiti temu istemu Mariboru. In Maribor svojim lastnim in edinim naravnim zaveznikom. Brez njih bi bil namreč uboga para, taka kot zdaj tudi zares je. Kljub občasnemu blišču skozi teatrsko svetovljanstvo, lentarsklm spektaklom in občasnim silvestrskim ognjemetom, bolj za krepitev samozavesti kot pa kaj drugega.
Pri tem bo nedvomno bolj od lokalnih strasti pomembna zdrava kmečka pamet. Na vsaki njivi si preudaren kmet pač ne postavka kašče! Naslovnik za ključe do lastnega žita pa je tudi znan, to je Maribor sam. Da pa mora tečaje kdaj pa kdaj namazati kdo iz države, pa bi bilo več kot (pre)lepo!
Jože Jagodnik
KNJIGARNA r< KONZORCIJ,.
Slovenska 29 ♦ Ljubljana ♦ telefon 212167 ♦ fax 224 057
KNJIGARNA
KAZINA
Kongresni trgi ♦ Ljubljana ♦ telefon 217496
Vsak dan gre na delo le 600 tisoč ljudi, 130 tisoč pa jih mora ostati doma. Ostati brez dela je največja krivica, ki lahko doleti človeka. Delovno mesto pripada vsakomur, ki želi delati.
Z dobro voljo lahko to dosežemo skupaj.
STORIMO TO!
ZDRUŽENA LISTA
socialnih demokratov
Stojan Kuret, dirigent Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Študentske organizacije Univerze v Ljubljani
Umetniški vodja in dirigent Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič študentske organizacije Univerze v Ljubljani Stojan Kuret je sicer zaposlen kot docent na Konservatoriju v Trstu, toda ljubezen do zborovstva ga vsak teden dvakrat pripelje v Ljubljano. Tudi v času študija dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani seje vozil domov v Trst, čemur gre pripisati dejstvo, da ni star apezejevec. Ta se je zato v Trstu tem bolj ukvarjal z glasbo. Tam je namreč na šoli Glasbene matice študiral klavir in leta 1988 diplomiral na Konservatoriju Giusseppe Tartini. Že med študijem je leta 1974 ustanovil Mladinski pevski zbor Glasbene matice Trst, s katerim je osvojil vrsto domačlli in tujih priznanj in Gallusovo plaketo. Nato je vodil še Dekliški pevski zbor Glasbene matice in kasneje ponovno obudil mešani zbor Jacobus Gallus.
Povod za najin pogovor je uspeh APZ Tone Tomšič na nedavnem mednarodnem zborovskem tekmovanju »Franz Schubert« na Dunaju, kjer so tudi v absolutni konkurenci osvojili prvo mesto. Pod njegovim dirigentskim vodstvom seveda.
Ooapod Kuret za začetek morda nekaj podatkov o tem mednarodnem tekmovanju. Je bila konkurenca zahtevna?
— Na tekmovanju je nastopilo sedemnajst zborov - devet mešanih, štirje moški in štirje ženski iz enajstih evropskih držav. Zbori so tekmovali v obveznem programu, kjer je naš zbor izvajal skladbe Schuberta, Schol-luma in Distlerja, in prostem programu, kjer se je naš zbor predstavil z deli Pizzetija, Gabriellija in Ambroža Čopija. Zbor se je na tekmovanju resnično odlično izkazal. V kategoriji mešanih zborov smo zasedli prvo mesto, pred drugouvrščenim zborom Cna-benshor Revalia iz Talilna v Estoniji in tretjeuvrščenim zborom Jugendchor" »Skali« iz Jelgave v Letoniji. Osvojili smo tudi absolutno prvo mesto in kot najboljši zbor tekmovanja prejeli najvišjo denarno nagrado. Drugo in tretjo nagrado sta prejela ženski zbor Cantus iz Trondheima na Norveškem in domačini — moški zbor Danubia Linz'- Wien. Prejeli smo še posebno nagrado za najboljšo izvedbo Schubertove skladbe.
— Dobili ate še poaebno dodatno nagrado?
— Da, vsakoletna posebna nagrada pomeni celovečerni koncert najboljšega zbora. Tako bomo drugo leto — datum je že določen, kar na svoj način priča o organiziranosti zborovstva v Avstriji — otvorili tekmovanje s svojim programom. To pomeni možnost afirmacije našega programa in naših skladateljev, saj
je nam prepuščen izbor programa. Sicer pa je bilo tekmovanja na Dunaju izredno zanimivo zaradi številčne in raznolike udeležbe. Poudariti moram, da so se s svojo kvaliteto spet izkazali severnoevropski zbori.
— No, to pa nam že omogoča nekatere primerjave. APZ Tone Tomšič Je od avojega nastanka	najpomembnejši
usmerjevalec slovenskega zborovskega petja, ne samo po svoji izvnjalsko-tehnični plati, ampak tudi po svoji programski usmerjenosti. Kako Je v primerjavi a tujimi zbori?
— Mislim, da je zborovstvo pri nas v krizi in se to kaže tudi pri našem zboru. Kvaliteto še dosegamo, toda primerjave s tujimi, tudi mlajšimi zbori kažejo, da imajo tam precej bolj izobražene in šolane pevce, kar omogoča z veliko manjšimi napori dobre uspehe.
— Pa je vendar pri nas zborovska tradicija dolga in bogata, vsaka vas in vsaka šola je imela svoj pevski zbor.
- Mislim, da je mladinsko zborovstvo na osnovnih šolah v krizi, v preveliki meri je odvisno od dobre volje in razumevanja ter smisla ravnatelja. Na pa-
VČASIH POMISLIM. KOLIKO LEPŠE BI BIL0.ČEBIB1LUBADN1KVBANK1
Kritiki od zbora terjajo profesionalnost, pogoji dela pa jih ne zanimajo - Na tujem osvajamo nagrade, dom pa prizmama in pomoči ne dobimo - Banalne težave z organizacijo
pirju je vse sicer lepo organizirano, toda če učitelji glasbe omenjene podpore nimajo, potem stvar zastane. Malo se stanje popravlja s srednješolskimi zbori, tako da bomo morda čez nekaj let čutili to spremembo tudi v našem zboru.
— Imate morda določena tradicionalna okolja ali pa mlajše zbore, od koder se predvsem rekrutirajo vaši pevci?
— Sploh ne, večina pevcev na naše avdicije prihaja naključno, seveda tudi brez kakega posebnega zborovskega predznanja. To vpliva na delo z zborom. Motiv za vključevanje v zbor je pogosto, da drugam nimajo iti, želja po družabnosti, seveda tudi veselje do petja. Toda na tekmovanjih vidimo druge zbore, ki imajo temeljito in vsestransko izšolane pevce in tam je delo drugačno in lažje. Tam uspehe dosegajo še mlajši pevci, pri nas sedaj pojejo predvsem pevci, ki študirajo v nižjih letnikih, le nekaj je starih apezejevcev z daljšo tradicijo. Vendar upam, da bo sedanje jedro nekaj časa še vztrajalo, in potem bo mogoče še več doseči. Moram reči, da si Zveza kulturnih organizacij močno prizadeva za strokovno delo v zborovstva, pa je tudi ta preveč prepuščena sami sebi. Več bi lahko, mislim, naredilo zlasti ministrstvo za šolstvo.
— Koliko pevcev pa ste peljali na Dunaj?
— Kriterij naših gostovanj, in to omejevalni, je število sedežev v avtobusu. Torej nas je bilo tudi tokrat petdeset oziroma enainpetdeset. Sicer pa nas vsako leto začne kakih sedemdeset, osemdeset, potem pa pride do osipa. Nekateri prenapornih vsaj preprosto ne zmorejo, včasih gre za zahteven študij, ki tudi terja vedno več časa. Predstavljajte pa si, da zaradi pomanjkljivega predznanja sploh ne delamo notalno. Za vokalno tehniko bi morali imeti strokovnjaka, ki bi bil stalno na voljo. Drugod, v Nemčiji in Skandinaviji na primer imajo za zbore
po dva ali tri dirigente, pa spet dva ali tri strokovnjake za vokalno tehniko. Za njimi stoji še močna, skoraj profesionalna organizacija, pri nas pa je vse prepuščeno samoorganiziranju. Zato je tam zborovski nastop osrednji del prireditve, pri nas pa zbor pogosto služi le kot kulisa.
- Omenili ste samoorganizacijo zbora. Nimate nobenega mogočnega mecena, morda iz nekdanjih vrst zbora?
— To so le redki primeri. Imamo edinole podporo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Ta nam plačuje prostore za vaje — dvakrat na teden, pa tudi pol ure več ne, kot je dogovorjeno. Prostori so drugače na voljo drugim dejavnostim. No, plačujejo še mene kot dirigenta oziroma moje ure v Ljubljani. Sedaj nam grozi, da bodo pevci sami morali plačevati dodatne vaje vokalne tehnike, da pa te vaje pomenijo pripravo za nadaljnje kakovostno delo, pa je ob predizobrazbi, ki sem jo omenil, očitno.
— Od kod pa dobite denar za drugo delovanje, za nastope, turneje?
— Meceni ali sponzorji, ki ste jih omenjali, prispevajo dva (da, g) odstotka denarja. Živimo od serije koncertov, ki smo jih pripravili, in zato gre velika zahvala tistim, ki so koncerte sprejeli v svoje abonmaje. Sponzoriranje je naključno, kdaj pa ima kateri od članov zbora očeta ali mater v poč^etju, kjer imajo posluh za zborovsko kulturo. Lani se nam je slučajno izšlo, da smo šli na sedemnajstdnevno turnejo. Začeli smo v Železni Kapli, od tam odpotovali v Rim, kjer smo prepevali papežu, odpotovali na tekmovanje na Sardiniji in od tam krenili še na tekmovanje v Kataloniji. Na obeh tekmovanjih smo dobili nagrado, predstavljali smo Slovenijo. Pa to ni nikogar zanimalo. Včasih te prime, da bi vse pustil.
— Pa se vendarle znajdete in nekako gre?
— Seveda, toda člani zbora morajo za to sami prispevati k stroškom. Pa je že namestitev take skupine v hotel problem, tudi če — tako kot mi največkrat — spiš v Youth hotelu, včasih je mogoče enkrat prespati v avtobusu, enkrat na dan pa moraš vendarle tudi jesti. Končno, četudi gre v veliki meri. za zadovoljstvo članov zbora, pa ne gre le za izlet, mi predstavljamo Slovenijo in po tem nas poznajo. Ta Slovenija pa se za nas bolj malo zanima. Lani smo razpisali mednarodni natečaj za zborovsko skladbo z izbrano temo priredba slovenske ljudske pesmi, ki je zelo lepo uspel, če rektor univerze slučajno ne bi imel smisla in nam ne bi prisluhnil in seveda dal denar, ne bi bilo s tem nič. Kulturni minister je zadnji hip nekaj malega primaknil, mesto Ljubljana sploh nič. Pa je ta mednarodni natečaj vendar lepo uspel, prejeli smo 34 skladb triindvajsetih avtorjev iz Slovenije in tujine. Velikokrat so člani poparjeni, ko vidijo tak odnos družbe.
— Potemtakem tudi nimate menedžerja, ki bi hodil okoli ministrov in direktorjev, vam organiziral koncerte, poskrbel za vse potrebno?
— Kje pa, vse izdajamo in tiskamo v samozaložbi. Že fotokopiranje pomeni ogromen strošek. Poglejte, skladba ima vsaj štiri strani, repertoar terja vsaj trideset skladb, nas pa je osemdeset. Sedaj, seveda tudi v samozaložbi, pripravljamo ploščo. Sami vse organiziramo, sami bomo tudi prodajali, če bi šli h kaki založbi, od tega ne bi imeli ničesar.
— Vztrajate pa še, tudi vi.
— Volja in želja po petju, po lepih doživetjih je vendarle prevladujoča. Imamo neko notranje zadoščenje, sicer bi bil to le proč vržen prosti čas. Malo pa seveda moraš biti tudi zastrupljen in nor, da se s tem ukvarjaš. Zase včasih pomislim, koliko lepše bi mi bilo, če bi bil uradnik v banki. Pa le za hip. Včasih se mi zdi, da sem v takih razmerah prestrog
s pevci. Pa se tudi oni zavedajo, da je to potrebno, da se bo učinek le pokazal, in to je največje zadoščenje.
— In priznanja kažejo, da uspeh ne izostane, še vedno ste tudi na domačem dvorišču najboljši.
— Res, saj dobivamo priznanja tudi doma, čeprav je več tujih. Doma kritiki od nas terjajo profesionalnost, pogoji našega delovanja, ki so neprofesionalni, jih ne zanimajo. Pa, da se razumeva, nič nimam proti kritiki, tudi ta nas spodbuja. Vendar je za uspešnost potrebnih kar precej dodatnih pogojev. Kam bomo šli čez nekaj let, je odvisno od vseh, ne le od dirigenta in pevcev, sicer bo kvaliteta gotovo padla.
— Cisto za konec, takole med vrati, v teh časih političnih peripetij, ste kdaj razmišljali o spremembi imena?
— Znani smo kot Akademski pevski zbor Tone Tomšič, nadaljujemo najžlahtnejšo tradicijo zbora Univerze, ki gaje leta 1926 ustanovil France Marolt, zbor je vodila vrsta uglednih slovenskih glasbenikov: Radovan Gobec, Janez Bole, Lojze Lebič, Marko Munih, Jože Furst, Jernej Habjančič. S tem imenom so povezani uspehi doma in po svetu, s tem imenom nas poznajo. Ime ni motilo niti papeža, ki smo mu peli na veliki maši v Rimu. Res pa je, da so nam ponujali silno ugodno gostovanje v Argentini, če spremenimo ime zbora. V Argentino nismo šli.
— In še drugič za konec, tokrat se nam je pridružila predstavnica zbora:
— če je mogoče, zapišite našo posebno zahvalo za pomoč pri našem nastopu na Dunaju gospodom Marjanu Ciglenečkemu, direktorju promocijskega centra Slovenije na Dunaju, Poldiju Cundru, župniku v Železni Kapli, in Miranu Jazbecu, konzulu v Celovcu. Brez njih si našega nastopa ne bi mogli privoščiti.
— Je mogoče. Storjeno.
Igor Žitnik
Politične stranke so namenjene združevanju, ne razdvajanju. So namenjene srečevanju, povezovanju, ne pa razbijanju na nasprotujoče si skupine.
Mesto je tista vas, ki dovoljuje različnost. Mesto je prizorišče različnih politik. Besedi »polis«, mesto, in politika sta sorodni.
Franček Rudolf:
prebivalci Ljubljane verjamejo, da je Ijubljana tisti vzvod, ki odloča o njihovi usodi.
Kaj to pomeni, daje neko mesto
Praktični fundamentalizem
MESTO
Nasveti.
Načela.
Dogme.
Zapovedi.
Ukazi.
Predlogi zakonov. Amandmaji na obstoječe zakone. Predlogi predpisov.
: __________________________________________________________________________________________________
.viesto je torej kraj, kjer je mogoče organizirati križišče različnih interesov. Mesto je samo po sebi nujno tudi mednarodno. Samo običajna vas lahko pripada eni sami narodnosti. Ali še huje: eni ideološki opciji.
Razstavljanje Slovenije na velikansko število občin naj bi pripeljalo do občin, ki bi vseeno še zmogle ideološko enotnost na idi-lični ravni. Recimo celo, funda-mentalni ravni.
Prav je, da nastajajo novi centri. Prav je, da izginejo bele lise z zemljevida Slovenije, se raztopijo področja brez jasnega centra in da se dokoplje vsako področje do svoje lastne posebne identitete. Vendar identiteta mesta nastaja iz nasprotij, ki so se srečala, kolikor toliko uspešno zlila, ki se pa obenem še kar naprej spopadajo tako za prestiž kot za prevlado. Pri tem pa ponujajo prostor in priložnost za povezovanja z vsemi drugimi mesti sveta.
Če se vprašamo, ali je Ijubljana mesto, lahko takoj odgovorimo, da ni ne Dunaj ne Istanbul. Nikakor ni mesto, ki bi v njem videli center tudi sosednji narodi. In od tega centra pričakovali novitete. Ideje za razvoj. Presenetljive udarce, ki vaščane vedno znova presenetijo in silijo, da pristanejo na spremembe. Tudi na tiste zelo boleče. Ijubljana ni nikakršna kolonialna prestolnica. Je tipično slovensko mesto in še balkanski center ni uspela postati. Kaj šele srednjeevropski ali medcelinski.
Ker pa praviloma pripadniki drugih narodov in državljani drugih držav ne vidijo ravno v Ijubjani usodnega vzvoda za svojo prihodnost, je vprašanje, če
slovensko mesto? Vsa področja, ki jih je nova zakonodaja proglasila za mestna področja, so pravzaprav nekakšna tržna in kulturna središča za večje število vasi in mestec, ki se na ta način lahko odkrižajo kakšne funkcije, ki bi jih preveč stala. Tipično slovensko mesto je kraj, kamor so vasice malo širše pokrajine odložile največje in najbolj umazane industrijske obrate.
Slovenija daje vtis države pridnih ljudi, ki pa so zelo zelo previdni: pa se nikoli niso oddaljili od svojih korenin, od svoje domačije na vasi, tako da lahko ob vsaki resni nevarnosti (in ta so se v zgodovini vrstila), spet zatečejo h kmetovanju.
Ne morem se obraniti vtisa, da je Slovenija zelo podobna celi vrsti ozemelj na Balkanu, ki so služile za to ali ono obrambo tega ali onega cesarstva proti sosednjemu cesarstu ali cesarstvom. Pa četudi jo na ta način primerjamo s Kninsko krajino ali Bosno ali celo Sarajevom z okolico.
Ijubljana je prestolnica majhne, vendar nikakor ne revne države. Tisti hip, ko si je naprtila državne in prestolnične funkcije, se je znašla pod pritiskom, da začne paradirati, da začne oblikovati kulturo, znanost in politiko, ki naj vpliva na svet... da naj postane glasnica Slovenije in prizorišče, kjer se bo vsak tujec na najkrajši možni način srečal s Slovenijo v vsej raznolikosti in z vsemi njenimi možnostmi... Obenem pa se nihče ni vprašal, kako je to mesto sestavljeno iz samih ljubih vaščanov, se pravi ljudi, ki so sicer predani svojemu kraju in politiki in narodnim ide-
jam, ki prevladujejo v njihovem kraju, nikakor pa niso nagnjeni k organiziranju strank znotraj samega mesta.
Ko prebiram volilne liste ljubljanskih območij, mi postane jasno, da se je politika osamosvajanja in politika večstrankarstva razcvetela po vsej širni Sloveniji. In da so se v Ljubljani srečavale in spopadale stranke, ki so pravzaprav vsaj nekoliko pokrajinsko obarvane in vezane vsaka na svoje kraje, na svoja področja in njihov temperament in posebnosti... To je pa ravno tisto, zaradi česar so se politične stranke v zgodovini Evrope razvile: da ne bi imela vsaka pokrajina svoje strankarske barve in svoje lokalne politične opcije.
Skratka, Ljubljana se nam razkrije kot vas na tistem šivu, kjer se pokaže, da je velikanska množica Ljubljančanov še vedno nestrankarska. Meščan se mora ukvarjati s politiko. Ukvarjanje s politiko ni samo njegova pravica, kot je to pač pravica vsakogar, ki je dosegel osemnajst let. Meščan se mora ukvarjati s politiko, da se ne utopi v urejeni množici brez posebnosti. Dolžnost meščana je, da se bori za svojo posebno identiteto in svoje posebne interese, ker le na ta način lahko v topilnem loncu mesta sploh preživi.
Če bi slovenske politične stranke po imenih in programih bile podobne evropskim strankam vsaj toliko, kot so si podobne
evropske politične stranke iz raznih evropskih držav, bi bili vsi skupaj veliko bliže Evropi. Končno se bo tudi Ijubljana najlaže povezovala z mesti, kjer bodo na oblasti takšne stranke kot v Ljubljani. Ampak po številu strank, ki se v Ljubljani borijo za oblast, bi sklepal, da je politika v Ljubljani nekaj izrazito folklornega: strankarskih in nestrankarskih list je toliko, da jih bo v vsaki volilni enoti že po logiki same stvari ostalo brez poslanca vsaj polovica. In potem se bo to zgodilo polovici strank tudi na področju celega mesta?
So razlike med strankami namišljene in so posamezne opcije, ki se volivcem ponujajo, samo lokalni sen o časih, ko je bila pripadnost domači vasi ali ljubljeni vaški osebnosti važnejša kot pripadnost poslovnemu interesu?
Po tem, koliko Ijubljančanov je že kdaj bilo skupaj v eni ali drugi stranki, pa ta hip niso več, in po tem, koliko Ljubljančanov je v preteklih letih delovalo v različnih strankah, zdaj se pa srečujejo v eni skupini, bi rekel, da smo še daleč od Združenih držav Amerike, kjer se dve skoraj podobni veliki stranki spopadata v glavnem za to, katera bo postavila na odgovorna mesta svoje garniture strokovnjakov.
Tu pridemo do vprašanja, ki se je kazal v mestu v zadnjih treh letih, kjer sta župan in izvršnik delovala brez mestne skupščine. Skupščina pa se je odrekla župana in izvršnika. Vprašanje je na las podobno vprašanju generalnega direktorja RTV. Ustavni sodniki menijo, daje možno, daje generalni direktor neodvisen in nepristranski, obenem pa, da mirno deluje mimo volje svojega sveta.
Bojim se, da je politika ravno tisto, kar najizraziteje povezuje ljudi. Politične stranke so, pa naj je to komu všeč ali ne, pa naj so še tako skromne po številu aktivnega članstva in s še tako
skromno prepoznavnimi zamislimi, vseeno tisto sredstvo, ki daje posameznim novostim ali predlogom za spremembe nujno potrebno moč.
Nestrankarski Svet RTV-ja je ravno tako iluzija kot nestrankarski župan Ijubljane. Ali nestrankarski mestni svet mesta Ljubljane.
Edino kar se lahko RTV-ju in Ijubljani posreči, je, da dobita strankarsko razdrobljeni kolaž in s tem zaideta v skrajno upočasnjen ritem delovanja.
Pri tem nam mora biti jasno, da je mesto medij, nekakšna telefonska centrala, preko katere se bo Slovenija povezala s celotnim planetom. Ali pa se s celotnim planetom ne bo povezala.
Prav tako kot ni jasno, kako naj Slovenija sploh dopove Slovencem, kakšna je in kakšni so njeni problemi, če bo ta ali on gospodar lahko kratkomalo od zgoraj navzdol poenotil najmnožičnejše vire informiranja, tako ni jasno, kaj naj počnemo z mestom, ki bo kratkomalo	konzervirano
v skladu z doktrinami ene same ali skoraj ene same usmeritve.
Noben pluralizem in nobeno seštevanje interesov ne more nadomestiti spopada dobro organiziranih različnih pohtičnih opcij. To je strank, ki znajo jasno povedati, kaj hočejo in za kaj se bodo zavzemale in za kaj bodo prevzele odgovornost.
Kvaliteto življenja v Ljubljani je mogoče povečati samo na en način: da se radikalno spremenijo možnosti za delo vsakega posameznika. Da se kvaliteta dela v tem mestu spektakularno izboljša in s tem stopnja zahtevnosti in stopnja povezanosti s svetom.
Bo nova mestna občina sposobna Ijubljano skoncentrirati v nekaj popolnoma novega in za Slovence spektakularno drugačnega? Vse se začne pri politiki in pri spolitiziranosti samih prebivalcev mesta.
16
24. novembra 1994
NA TRŽNEM PREPIHU
Mednarodna okrogla miza KNG o izkušnjah s privatizacijo
GRE ZA NOVO MOČ, NOVE PRISTOJNOSTI SINDIKATOV
Minuli teden so se v Ljubljani zbrali predstavniki sindikatov kemične, gumarske in nekovinske industrije iz Slovenije in nekaterih držav vzhodne Evrope, ki so menjale politični sistem, zdaj pa mukoma spreminjajo gospodarskega (so v tranziciji, kot pravimo temu procesu), da bi izmenjali izkušnje sindikatov o težavah, ki se pojavljajo pri spreminjanju socialističnih gospodarstev v tržna. Na okrogli mizi, ki je sicer imela naslov »Lastninsko preoblikovanje podjetij - izkušnje Slovenije«, so predstavniki sindikatov v kemičnih in sorodnih dejavnosti iz Češke, Slovaške, Madžarske, Nemčije, Hrvaške in Makedonije podrobneje spregovorili tudi o lastnih izkušnjah pri privatizacijskih procesih v svojih državah in ne le poslušali o slovenskih izkušnjah. Povzetek okrogle mize: omenjene države imajo s privatizacijo družbene lastnine kar precej težav, spreminjanje gospodarskega sistema in z njim tudi lastninskih odnosov pa terjajo od sindikatov ne samo organizacijske, pač pa tudi vsebinske spremembe in veliko novega strokovnega znanja. Da bodo pač kos novim nalogam, novim izzivom.
»Gre za nove pristojnosti, za novo moč sindikata. Sindikat želi sodelovati pri upravljanju podjetij, to pa terja usposobljenost (strokovnost in dobro informiranost). Enako velja za tuja vlaganja:	sindikat ne
more vsega prepustiti le me-nežerjem. Novi vlagatelji bodo morali pristati na zaposlovanje in razvoj podjetij, ki jih bodo želeli kupovati, in napovedati, katere socialne probleme bodo lahko rešili. Zato pa moramo sindikati razviti nove ideje, izmenjati izkušnje, razviti moramo nove oblike sodelovanja, navezati močnejše stike zlasti na regionalni ravni.« To so besede Petra Schmitta, koordinatorja ICEF (Mednarodne organizacije sindikata kemičnih in sorodnih dejavnosti) za vzhod-
teresov, ki je vseskozi v ozadju privatizacijskih procesov. Miklič je tudi poudaril, da je praksa potrdila jalovost vprašanja, ali sindikat ne dela proti sebi, ko se zavzema za delavsko lastništvo. Kot posebne probleme slovenske privatizacije je omenil vračanje denacionaliziranih gospodarskih objektov v naravi. Problem pa je tudi lastništvo objektov družbenega standarda. Mnogi lastniki te objekte prodajajo, ker menijo, da je sociala vse, kar ni strogo v funkciji proizvodnje in storilnosti.
»Lastniška in delodajalska kultura sta pri nas šele na začetku razvoja. Mnogi lastniki so mnenja, da je poslovne rezultate lažje doseči s prisilo kot s spodbudo!« je na koncu pribil Gregor Miklič.
plač pa naj bi se o večjih plačah ali večjih dividendah ter o delitvi dobička ali novimi vlaganji odločali delavci lastniki. Izjemno veliko dela bo sindikat imel z izobraževanjem članov: ti bodo morali znati brati poročila uprave družbe, morali bodo znati kontrolirati upravo družbe. Zelo pomembno je tudi vprašanje, od kod bodo člani nadzornega sveta družbe. Mnenje ZSSS je, da bi bilo dobro vsaj v začetku, dokler se lastniška struktura ne profilira, za člane nadzornega sveta imenovati zunanje ljudi. Tuje izkušnje, kjer notranje lastništvo dobro deluje, učijo, da je treba člane nadzornega sveta na osnovi lastniških deležev imenovati iz vrst zunanjih sodelavcev.
Izkušnje sindikatov iz kemičnih in sorodnih industrij iz Nemčije (bivše DDR), Češke, Slovaške, Madžarske, Hrvaške ter Makedonije so zelo podobne, kljub različnim stopnjam uresničevanja privatizacije družbenega premoženja in tudi načinom privatizacije. Podoben je slabši del izkušenj, izkušenj s pojemajočim pomenom sindikatov v družbi, upadanjem članstva ter zvečine agresivnim ali pa omalovažujočim odnosom novih lastnikov do sindikalnih delavcev.
V Češki republiki na primer so s privatizacijo najdlje, saj
Ker je priliv kapitala iz tujine majhen, modernizacije podjetja ne bodo mogla kmalu izpeljati, in zato se tudi gospodarski položaj ne bo tako zelo kmalu izboljšal.
Michael Woiters:	»Tudi
v Nemčiji, na ozemlju bivše DDR, so sindikati preživljali težke čase, saj je mnogo članstva ostalo na cesti. Sindikati pa so na to morali pristati, da bi podjetja nekako preživela. Tako je kemična industrija v bivši DDR še pred združitvijo obeh Nemčij imela 300
Peter Schmitt, koordinator ICEF: Sindikat mora razviti nove ideje, nove oblike sodelovanja, mora se usposobiti, da bo kos novim izzivom. Usposobljenost terja nova znanja in dobro informiranost.
dobili delo pri javnih delih (podiranjih opuščenih tovarniških hal na primer), precej jih je dobilo delo v bivši Zvezni republiki, precej se jih je prekvalificiralo. Izkušnje z družbo za privatizacijo, Tre-uhadtom, so za sindikat slabe, tako slabe, da je njihov predstavnik moral odstopiti. Drobljenje nekdanjih industrijskih gigantov na dele zaradi lažje prodaje pa izkoriščajo menedžerji za pritisk na delavce, za rušenje njihovih pravic.«
Na Hrvaškem je proces privatizacije zlasti velikih podjetij upočasnjen, ker ni domačih kupcev z dovolj denarja, tujega dotoka pa ni zavoljo bližine vojne, ocenjuje Zdenko Mučnjak. Zaradi političnih razmer (vojna) in sesutja industrijskih gigantov je veliko brezposelnih, več kot jih navaja uradna statistika (17% aktivnega prebivalstva), saj se mnogi sploh ne prijavljajo na zavod za zaposlovanje, ker tam ne dobe podpore. Socialno sliko poslabšuje še veliko število upokojencev (1 na 1,5 zaposlenega prebivalca) in velikansko število pregnancev. Privatizacija tako počasi poteka, nadzoruje pa jo Državni sklad za privatizacijo, v katerem je bil član tudi predstavnik sindikatov, a je odstopil. Vlada je zavrgla zamisel o privatizaciji z brezplačno razdelitvijo med zaposlene, bivše zaposlene in upokojence, pač pa velja model, po katerem zaposleni lahko odkupijo del podjetja z velikim popustom, preostanek pa gre v omenjeni državni sklad. Vendar tudi ta sistem ni dal za zaposlene ugodnih rezultatov, saj so kljub zelo ugodnim popustom in obročnemu odplačilu mogli pokupiti le zelo majhne deleže podjetij. Pa še te delnice delavci prodajajo, zaradi živ-
skih, privatizacija pa je na začetku, saj so uspeli privatizirati le 16 podjetij. Ob tej hitrosti bo postopek privatizacije trajal 100 let! (Izjava predstavnice makedonskih sindikatov Nade Tanevske). Sindikati ne podpirajo načina privatizacije, saj ni sprejet model masovne privatizacije, pač pa se vsa podjetja prodajajo, zato da bi dobili večinske lastnike. Sindikati so terjali, da bi delavcem odobrili brezplačen prenos delnic v vrednosti petine podjetja. Vlada je sprejela drugačen model: sindikat pa je skušal zbrati potrebnih 150.000 podpisov za spremembo zakona. Naletel je na hud protipritisk, tudi na obtožbe, da želi povratek prejšnjega sistema, zato ni uspel. Privatizacija prinaša makedonskim delavcem hude čase (Nada Tanevska).
Privatizacija na Madžarskem se je začela že davnega leta 1988, ko so sprejeli zakonsko podlago za ta proces, je povedala Zsuzsa Toth. Dve leti kasneje so privatizirali 2000 podjetij, javna podjetja pa so ostala v državni lasti. Težava je v tem, ker se zbrani denar steka v državni blagajni namesto v gospodarstvu. Zato so mnoga slaba podjetja propadla. Pred tremi leti so privatizirali največja državna industrijska podjetja. Letos se je proces zaradi parlamentarnih volitev upočasnil. Sindikati se zavzemajo za večji delež delavskih delnic. Zdaj delavci lahko kupijo 10 odstotkov delnic. Hočejo pa sindikati sodelovati pri upravljanju premoženja velikih podjetij, da bi nadzorovali proces privatizacije, in hočejo sodelovati pri privatizaciji malih podjetij, ki jim vlada pušča proste roke, in želijo biti v upravnih odborih podjetij.
Zdenko Mučnjak, Hrvaška: Kljub ugodnim pogojem odkupa so delavci lahko odkupili le zelo majhne deleže svojih podjetij, zdaj pa še te prodajajo skoraj zastonj zaradi finančnih stisk.
Oldrich Wolf, Češka: Privatizacija je končana, sindikati pa so v krizi. Lastniki omejujejo vpliv sindikatov, za kolektivne pogodbe jim ni mar. Število članstva usiha.
neevropske dežele ob zaključku okrogle mize.
Zamisel o izmenjavi izkušenj sindikatov na ožjih regionalnih ravneh namesto za ves postsocialistični »tabor«, ker da so izkušnje bližnjih držav bolj podobne kot izkušnje med zelo oddaljenimi deželami, ki so si povrhu še zelo vsaksebi tudi razvojno in civilizacijsko, se je porodila na kongresu ICEF septembra letos v Sofiji. ROS sindikata delavcev v kemični, gumarski in nekovinski industriji jo je uresničil tako rekoč takoj, na predvečer svojega kongresa.
O slovenski privatizaciji in izkušnjah sindikatov z njo so na okrogli mizi govorili državni sekretar za privatizacijo Tone Rop ter člana predsedstva ZSSS Brane Mišič in Gregor Miklič. Slednji je nanizal aktivnosti sindikatov od začetka spreminjanja lastništva nad družbenim kapitalom in poudaril, da so sindikati dosegli delen uspeh. Vzrok tiči v igri političnih in-
Brane Mišič pa je povedal, da v ZSSS in posameznih sindikatih dejavnosti »razmišljamo o učinkih privatizacije v okviru celotne pravne in gospodarske strukture«, in v nadaljevanju opozoril na nekatere realne probleme in neznanke privatizacije. Tako je omenil namero ZSSS, da bo delavce prepričevala, naj delnic ne prodajajo takoj po izteku dveletnega moratorija nad prodajo delnic, saj ocenjujejo, da bo privatizacija dala prve večje rezultate šele čez pet let in bo takrat vrednost delnic pač večja, kot bi bila v primeru množične prodaje. V podjetjih s pretežnim notranjim lastništvom se utegne pojaviti vprašanje, ali večje plače ali večje dividende, na kar se tesno veže vloga sindikata pri razreševanju tega dvoma. Sindikat naj bi v takih podjetjih prevzel vlogo pogajalca o plačah le do ravni sklepanja kolektivnih pogodb o osnovnih plačah ter pogojih dela. Iznad te ravni
je že končana, je povedal Oldrich Wolf. Sindikat si je v procesu privatizacije sicer izboril nekaj pozicij, na primer prisotnost v državni komisiji za privatizacijo, od koder so imeli lep pregled nad potekom privatizacije. Toda v samih podjetjih so naleteli na težave. Nikjer niso bili veseli sindikatov kot članov nadzornih odborov. Mnogi lastniki in menedžerji se trudijo omejiti delovanje sindikata, za kolektivne pogodbe jim ni mar. Število članov sindikata usiha, člani zelo neradi prevzemajo funkcije. Sindikati na Češkem so vsekakor v krizi.
Podobno je na Slovaškem, je povedal Ondrej Zoričak, le da se privatizacija tam zaradi političnih »homatij« šele začenja. Sindikati so bili zainteresirani za privatizacijo z delnicami zaposlenih. Tu se je večinoma dogajalo, da je menedžment kupil večinske deleže, zato pa so sindikati potem na vsak način hoteli imeti svoje ljudi v nadzornih odborih.
Vpliv kuponske privatizacije je bil slab, saj ti delničarji niso prinesli svežega kapitala, prav tako ga niso prinesli niti državni investicijski skladi.
Svobodni
Sindikati
Slovenije
Nada Tanevska, Makedonija: Ob sedanjem tempu bi privatizacija trajala sto let! Sindikati so poskusili z zbiranjem podpisov izsiliti spremembo načina privatizacije, ker se vsa podjetja prodajajo brez delitve delnic delavcem, pa niso uspeli zaradi očitkov, da želijo povratek komunizma.
tisoč zaposlenih, zdaj jih je še 50.000. No, omenjenih 250 tisoč delavcev iz teh dejavnosti ni ostalo na cesti, saj so mnogi
Michael WoIters, Nemčija: Sindikati in delavci so preživljali težke čase, saj so prvi masovno izgubljali delo, drugi pa so to morali podpreti, da so ohranili vsaj del nekdanje vzhodnonemške industrije.
Kot je dejal Peter Schmitt - vsepovsod novi izzivi za sindikate. Jim bodo kos?
Okroglo mizo poslušal in priredil za objavo Boris Rugelj
Ijenjskih stisk, tako rekoč skoraj zastonj.
V Makedoniji so politične reforme hitrejše od gospodar-
Simon
Wiesenthal
PRAVICA, NE MAŠČEVANJE
v
SPOMINI
PRAVICA, NE MAŠČEVANJE
Vsakokrat, ko se je Simonu Wi-esenthalu posrečilo pred sodnika pripeljati kakega nacističnega morilca, je svetovni tisk o njem pisal kot o »lovcu na naciste«, »judovskem Jamesu Bondu« ali celo kot o »maščevalcu Judov«. Toda on je hotel, da bi ohranil spomin na mrtve, ni želel netiti sovraštva; zahteval je pravico, ne pa hlepel po maščevanju.
VViesenthal je avtor številnih knjig. V naši založbi smo izdali prevod njegove zadnje, z naslovom PRAVICA, NE MAŠČEVANJE. To je hkrati prvo njegovo v slovenščino prevedeno delo.
Pokličite (061) 321255.
Cena knjige je 2.500 SIT.
17
24. novembra 1994
KAŽIPOT
Svetovna organizacija potrošniških zvez
TEŽAVEZ MISELNOSTJO
Nedavno se je v francoskem Montpellieru končal svetovni kongres potrošniških zvez. Na njem je Slovenija dobila posebno priznanje, saj je bila predsednica Zveze potrošnikov Slovenije Breda Kutin izvoljena v 13-članski upravni odbor Svetovne organizacije potrošniških zvez (IOCD).
»To je za Slovenijo zelo pomembno, čeprav kot članica upravnega odbora ne zastopam samo naše države, pač pa celotno področje srednje in
predpisi za nadzor nad živili podobni evropskim.
Na omenjenem kongresu v Franciji se je pokazalo, da je največja težava v nekdanjih socialističnih državah še vedno nerazvita potrošniška miselnost. V teh državah se vlade še ne zavedajo, kako pomembna je regulacija trga in varstvo potrošnikov. Marsikje še vedno prevladuje miselnost, da je dovolj že to, da ima potrošnik izbiro. V nekaterih državah imajo zelo dobre zakone o varstvu potrošnikov, ki pa jih ne izvajajo.
Potrošniški svetovalni centri:
-	Ljubljana, vsak dan od 10. do 14. ure po telefonih 302-263 in 132-00-89,
-	Maribor, vsak ponedeljek od 9. do 12. ure na Vetrinjski 16 ali po telefonu (062) 227-318,
-	Zagorje, vsako sredo v Društvu invalidov na Ulici talcev 1/a ali po telefonu (0601) 61-236.
vzhodne Evrope,« pravi Breda Kutin. »S svojega položaja lahko vplivam na porabo denarja svetovne potrošniške organizacije, tako da je zdaj več možnosti, da bo denar porabljen za mednarodne projekte, od katerih bo imela korist tudi Slovenija.«
Naša država se nadeja, da se bo pogosto vključevala v mednarodne projekte testiranja, v katerih bodo slovenski izdelki testirani hkrati z izdelki drugih držav, s čimer bodo pridobili mednarodno primerljivost, se približali evropskim standardom, hkrati pa se bo po prepričanju Brede Kutin pokazalo, da se naši izdelki po kakovosti zlahka primerjajo s tujimi. Letos je Slovenija že sodelovala v mednarodnem testu piščančjega mesa, kjer se je izkazalo, da so slovenski piščanci razmeroma dobre kakovosti in da so slovenski
Slovenija je glede tega v razmeroma ugodnem položaju, saj se je tržno gospodarstvo pri nas začelo razvijati že v prejšnjem sistemu. Vendar pa zakona o varstvu potrošnikov še nimamo. Breda Kutin pravi, da v osnutku zakona še vedno ni rešeno vprašanje razredne tožbe, saj osnutek ne ponuja možnosti globalne odškodnine, ki bi jo moralo podjetje odšteti v primeru, ko bi oškodovalo veliko število strank ali kupcev. Po mnenju Brede Kutin Slovenija nujno potrebuje tudi sodišča, kjer bi lahko po hitrem postopku reševali majhne potrošniške spore. Zveza potrošnikov Slovenije se zavzema, da bi v osnutek zakona spet vključili institucijo varuha potrošniških pravic. Ta je sprva bila v osnutku, pa so jo kasneje izpustili.
M. N.

Bona sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 46
ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti.
Pišite nam ali telefonirajte na (061) 131 00 33, int. 384, 385 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101-601-92077 - Atris.
Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30.
A.	POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO
1.	POČITNIŠKI APARTMAJI V PIRANU sodobno opremljeni za dve ali
štiri osebe 42 oziroma 58 DEM dnevno. Termini v novembru in decembru.
2.	POČITNICE NA POKLJUKI v dvo ali štiriposteljnih apartmajih, cene v novembru: veliki ap. 56 DEM, mali ap. 42 DEM v tolarski protivrednosti. Termini vsako soboto. Turistična taksa ni vključena.
3.	POČITNIŠKE HIŠICE V BOHINJU, UKANC - hišice s tremi oziroma štirimi spalnicami - sedem ležišč, kmečka dnevna soba, kuhinja z jedilnim kotom, predprostor, kopalnica, wc, lastno parkirišče, 500m2 travnatih površin, balinišče, zunanji roštilj, 150m od Bohinjskega jezera. Cena za dnevni najem hišice 79 DEM. Turistična taksa ni vključena. Termini od 27. novembra dalje. Novoletni termin ni prost.
4.	KOPE - garsonjere za štiri osebe, termini do 27. decembra, od 3. januarja do 10. februarja in od 3. marca dalje. Cena 41 DEM, v sezoni pa 51 DEM v tolarski protivrednosti. Tedenski paketi - termini so določeni.
5.	SORICA - PLANINSKA KOČA do 50 oseb, primerno za zimsko šolo v naravi, penzion 24 DEM, prometni davek in turistična taksa nista vključena. Termini - december, januar, februar.
6.	KANINSKA VAS - garsonjere za štiri osebe, cena 56 DEM. Prosti termini v novembru, decembru razen za novo leto.
7.	PODČETRTEK - garsonjera za 4 osebe, v ceno 65 DEM so vključene 4 kopališke vstopnice. Termini od 25. novembra do 19. marca 1995, sedemdnevni paketi.
8.	ČATEŽ - hišica Smreka za pet oseb, v ceno 87 DEM je vključenih pet kopaliških vstopnic. Termini 7 ali 10 dni do 26. decembra.
9.	ATOMSKA VAS - garsonjera za 4 osebe, cena z vključenimi štirimi kopališkimi vstopnicami 92 DEM. Termini 3., 9. in 14. december.
10.	DOVJE - privatni penzion z apartmaji - za 2, 4, 5 ali 7 oseb, bogato opremljena kuhinja, spalnica, WC, terasa. Cena 15 DEM na osebo in turistična taksa. V objektu je klubski prostor s TV, možen je tudi najem savne. Možen polpenzion v hotelu ŠPIK.
B.	SEJEMSKA PONUDBA
1.	SKI EXPO LJUBLJANA od 29. 11. do 4. 12. Predstavitev zimske športno-turistične ponudbe.
2.	ELEC PARIZ od 5. do 9. 12. mednarodni sejem električne energije, elektronike in zaščite okolja.
3.	SITEVINITECH-BORDEAUX od 29. 11. do 2. 12. Sejem vinogradništva, vinarstva in sadjarstva. 3-dnevni izlet z letalskim prevozom. Cena 785 USD.
SINDIKALNI IZLETI
1.	RIMINI-SAN MARINO za skupine 40-50 gostov, cena 115 DEM.
2.	RIM, FIRENCE 4 dni, za skupine od 40-50 gostov v novembru, avtobusni prevoz. Cena 280 DEM,
3.	PADOVA, ABANO TERME kakovosten preventivni zdravstveni program, športno-rekreacijski program, turistični ogledi. Modna popestritev programa z obiskom delte reke Pad.
Sindikalne organizacije ali kar tako oblikovane skupine vabimo, da nam posredujejo svoje želje za družabni ali strokovni izlet ali potovanje doma ali v tujino. Plačila v 2 obrokih.
ORGANIZACIJA SEMINARJEV
Posebna ponudba ATRIS-a in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 3600 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena.
PRODAMO
1.	Počitniške apartmaje na Cresu - Stara Gavza - 11 apartmajev z 46 ležišči - 510m2 - parkirišča, igrišča. Cena 700.000 DEM.
2.	Počitniški prikolici model Adria IMV 450, letnik 1977 oz. 1981 brez dodatne opreme, cena 2500 DEM v tolarski protivrednosti.
KUPIMO
1.	VEČJO STANOVANJSKO HIŠO ALI VILO kupimo od slovenskega lastnika v republiki Hrvaški na obali od Opatije do Poreča.
2.	POČITNIŠKO HIŠICO V ČATEŽU, kupimo enoto Smreka ali Pionir za 6 oseb. Ponudbe posredujte na Atris.
NOVO LETO 1995 - SILVESTROVANJA
1.	POREČ HOTEL NEPTUN bivanje v eno- ali dvoposteljnih sobah, cena polpenziona 39 DEM. Silvestrska večerja obvezna, 80 DEM.
2.	BUDIMPEŠTA - 4 dni - prevoz, ogledi, 2 penziona, 2 polpenziona, 385 DEM. Hotel VENTURA 3 polpenzioni, cena 365 DEM.
3.	PARIZ - 5 dni - avtobusni prevoz, 2 nočitvi z zajtrkom, silvestrovanje na Elizejskih poljanah, ogledi Pariza. Cena 299 DEM.
4.	NICA - 4 dni - prevoz, ogledi, nočitve, 325 DEM. Doplačila za silvestrsko noč 250 DEM.
5.	RIM - 4 dni - prevoz avion-avtobus, nočitve z zajtrki, cena 475 DEM. Doplačilo za silvestrsko večerjo 150 DEM.
6.	FIRENCE - novo leto za mlade - 4 dni - avtobusni prevoz, ogledi Toskane, silvestrovanje v diskoteki. Cena 310 DEM.
NOVOLETNA PRIREDITEV ZA OTROKE
1.	OTROŠKI KULTURNI CENTER Ljubljana je za letošnja praznovanja pripravil dve igrici: štirje fantje muzikantje in Tekmovanje v hudi luknji. Organizirana je tudi obdaritev. Pokličite jih na telefon (061) 261-708. Za darila se lahko dogovorimo na Atrisu za vsa starostna obdobja.
2.	PAVLIHA s svojo druščino želi osrečiti otroke z igrico in obdaritvijo. Organizatorja Pavliho pokličite na tel. (061) 371-033.
3.	NOVOLETNA DARILA ZA OTROKE, Atris tudi letos organizira posebno novoletno ponudbo igrač po posebno ugodnih cenah. Za sindikalne zaupnike je to priložnost za spodobno darilo po še bolj spodobni ceni.
4.	DVOJNA KASETA Z OTROŠKIMI PRAVLJICAMI Brkonja Čeljustnik po predlogi Bogomirja MAGAJNE. Cena 1500 SIT, v prednaročilu 1200 SIT, za sindikalne organizacije, ki kupijo več kot 25 kompletov, pa po 1000 SIT.
POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO
1.	POČITNIŠKE HIŠICE V ČATEŽU, ATOMSKIH TOPLICAH ALI MORAVSKIH TOPLICAH za vsa obdobja.
Vabimo vas, da nam posredujete ponudbe za novoletne praznike.
2.	Lastnike počitniških domov v slovenskem Primorju ali v hrvaški Istri, ki bi v prihodnjem letu dali objekte v najem, vabimo, naj nam posredujejo ponudbe.
3.	V ČASU OD MESECA MAJA DO SEPTEMBRA 1995 najamemo počitniški dom s ca. 150 ležišči. Ponudbe posredujte Atrisu.
Informacija gostom Atrisa
PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite. PROGRAME V TUJINI OBRAVNAVAMO V SKLADU S SPLOŠNIMI NAVODILI TOUR OPERATORJA. Reklamacije v skladu s turističnimi
uzancami rešujemo sporazumno.	.
‘	^	ATRIS je povsod, kjerkoli ste.
Metod Zalar direktor borze
Nekaterim ljudem se srca krčijo v enaki meri, kot se njihove denarnice širijo.
Johann Nestroy
Kjer je več rok pri krožniku kot pri delu, tam vlada revščina.
Slovaški pregovor
Kdor ima močne roke, bo premagal enega, kdor ima veliko znanja, jih bo premagal tisoč.
Tatarski pregovor
Turisti vedno bolj varčni
Po slabem lanskem letu se turizem v Evropi spet postavlja na noge, čeprav so turisti vedno bolj varčni. Letos je Evropo obiskalo več Američanov, Japoncev in drugih gostov iz prekomorskih držav, vendar so prišli predvsem zaradi znižanja cen letalskih vozovnic, posebnih ugodnejših cen hotelov in podobno. Na nobenem področju, razen v luksuznih hotelih, povečanje prihodka ni tako veliko, da bi lahko govorili o koncu recesije v turizmu, pravi Robert Hol-lier, direktor evropske potovalne komisije.
Turizem je s petimi do desetimi odstotki zaposlenih v številnih državah OECD eden največjih delodajalcev. Največji delež zaposlenih v turizmu ima Avstrija, kjer v tej dejavnosti dela 13,9 odstotka vseh zaposlenih, v Nemčiji pa 6,5 odstotka.
V zadnjih desetih letih se je število turistov na svetu povečalo za 71 odstotkov oziroma na 500 milijonov. Tuji turisti so v državah, ki so jih obiskali, porabili lani kar 304 milijarde dolarjev, za dobrih 200 odstotkov več kot deset let poprej. Od pol milijona turistov odpade 49 odstotkov gostov na Evropo, 27 odstotkov na Ameriko in 17 odstotkov na vzhodno Azijo in pacifiške države, ugotavlja Klaus Lukas, predsednik evropskega turističnega združenja.
NAMENJENA SINDIKATOM IN NJIHOVIM ČLANOM
V NOVEMBRU 1994 nudi sindikatom, društvom, družbenim organizacijam, krajevnim skupnostim, dobrodelnim organizacijam, obrtnikom, majhnim pravnim osebam in privatnim osebam.
Nove obrestne mere na revalorizirano osnovo
Revalorizacijska stopnja za NOVEMBER 1994 znaša 2.00% mesečno, preračunano na letni nivo 27,24%.
OBRESTNE MERE ZA VARČEVANJE BANČNIH VLOG:
Pravne osebe:	MESEČNE LETNE
OBRESTNE MERE ZA POSOJILA:
Kratkoročna posojila lahko dobijo člani tistih sindikatov, ki svoja sredstva varčujejo v hranilnici, dolgoročna posojila pa člani sindikatov, ki so lastniki Hranilnice.
POSTANITE SOLASTNIK DELAVSKE HRANILNICE TUDI VI. POHITITE TER VARČUJTE SVOJA SREDSTVA V VAŠI DELAVSKI HRANILNICI. USTVARITE MOŽNOST, DA BODO ČLANI VAŠEGA SINDIKATA LAHKO DELEŽNI STORITEV DELAVSKE HRANILNICE.
NAŠE GESLO JE: KAKOVOST SO LJUDJE!
NAŠ ŽIRO RAČUN JE 50101-625-7316
Dodatna pojasnila lahko dobite na sedežu Hranilnice, tel. 061 312-098, 316-881.
V NOVO LETO Z NOVIM
ROKOVNIKOM-PRIROČNncftM >9$
ZAJETNEJŠI, BOGATEJŠI, UPORABNEJŠI
Sestavljajo ga koledarski del, zajeten blok za zapiske in broširani priročnik z naslednjo vsebino:
•	abeceda delničarstva
•	kako brati finančna poročila
•	pridobivanje lastninske kulture
•	izvajanje zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju
•	sindikati in soodločanje delavcev pri upravljanju
Rokovnik-priročnik je nepogrešljiv pripomoček za vsakega sindikalnega zaupnika in člana sveta delavcev v podjetju in ustanovi.
Cena. 2000 tolarjev (ofc> naročilu, večje količine možen dodaten popust)
NUDIMO VAM TUDI NAPIS NA OVITKU (Z DODATNIM PLAČILOM), NAD 100 IZVODOV BREZPLAČNO.
Vsa naročila sprejemamo in nudimo morebitne informacije pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon (061) 321-255, faks 311-956.
...NAROČILNICA.....................LJUBLJANA september 1994 ^
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o)
.........izvod(ov) ROKOVNIK ’95.
Naročeno pošljite na naslov: .....
Ulica, poštna št., kraj; .................................
Ime in priimek podpisnika: ...............................
1.	Račun bomo plačali v zakonitem roku po prednaroč. ceni
2.	Želimo napis na ovitku - prilagamo besedilo napisa
Naročeno dne
Žig
Podpis naročnika
18
EK
24. novembra 1994
7IVIJRNJSKA RAZPOTJA
NEVARNE IGRE Z DELAVCI
Danes v mnogih slovenskih podjetjih poleg lastnih izdelkov množično proizvajajo tudi bolnike in invalide. Delo delavcev je podcenjeno. »Razmere na področju varstva pri delu so v tem trenutku takšne, da v podjetjih delajo, kar hočejo, nihče jim ne more stopiti na prste, ker so predpisi preohlapni.« Tako je za naš časnik povedal prof. dr. Primož Gspan, profesor na Višji tehnični varnostni šoli v Ljubljani po mednarodnem posvetovanju »Kakovost proizvodnje in varnost«, ki je minuli teden potekalo na Bledu.
»Na posvetu smo ugotovili, da danes proizvodnja ne more biti kakovostna, če ni varna, če niso zagotovljene kakovostne razmere za delo delavcev. Varnost mora biti vgrajena že v izdelek sam. Prav tako mora biti zagotovljena varnost pri uporabi proizvoda, ki mora biti hkrati prijazen do okolja,« je rekel dr. Gspan. Gre za normative, ki danes veljajo v Evropski uniji in jih bomo morali sprejeti tudi mi, če hočemo v Evropo. Podjetnik, ki ne spoštuje direktiv Evropske unije na področju varstva pri delu, ni v enakem položaju kot tisti, ki jih spoštuje in zato nima dostopa na skupno evropsko tržišče, kamor želi priti tudi naša država.
Menedžment še spi
V svetu je namreč varnost tudi eden izmed temeljev strateških ciljev vsakega podjetja, pomeni boniteto podjetja. Celo na Češkem, Slovaškem in v nekdanji Vzhodni Nemčiji bolj skrbijo za varnost pri delu kot pri nas. Osnovna misel posveta je bila zato, da je treba prebuditi zavest menedžmenta, vodilne strukture v podjetju, da je varnost pri delu sestavni del kakovostne proizvodnje, kar je danes pri vedno bolj zaostreni konkurenčnosti še posebej pomembno. Žal je zavest slovenskega menedžmenta na tem področju še neprebujena.
»Današnje razmere na področju varnega in zdravega
dela so zelo slabe,« ocenjuje Borut Brezovar, republiški inšpektor za delo. »Celoten sistem, ki trenutno ureja to področje, je neučinkovit, ker temelji na predpostavkah in vrednotah izpred leta 1991.« Evropska unija je v zadnjih desetih letih sprejela več kot 20 priporočil in direktiv, ki urejajo vanost strojev in varnost na delovnem mestu. Kaj pa mi? Dr. Primož Gspan: »Sprejeli smo le navodila o varnosti strojev, drugega ničesar. O varnosti pri delu govorijo tudi kolektivne pogodbe, žal se ta del ne uresničuje.«
Borut Brezovar: »Jasno je, da v podjetju, kjer nekaj mesecev zapovrstjo ne morejo plačati niti simboličnih plač, ne vzdržujejo kakovostne službe varstva pri delu in ne vlagajo v varnost pri delu in varovanje	človekovega
zdravja.«
Varčevanje na rovaš zdravja delavcev
Dejanski problem je zato problem preživetja podjetij in varčevanje na račun varnosti. Delavci so preobremenjeni, še zlasti psihično, ker ne vedo, ali bodo imeli službo ali ne, in poprimejo za vsako delo, ne glede na to, ali je varno ali ne. Posledice takšnega dela se bodo pokazale že po nekaj letih: predvsem bo več invalidskih upokojitev in raznih telesnih okvar. Gre torej tudi za varčevanje na rovaš zdravja delavcev.
SREČANJE
UPOKOJENCEV GORENJA
Pred nedavnim so se srečali upokojenci Gorenja. Zbrane sta pozdravila predsednik upravnega odbora poslovnega sistema Gorenje Ivan Atelšek in predsednik poslovodnega odbora Jože Stanič. Upokojenci so z zanimanjem prisluhnili pripovedi prvega in dolgoletnega generalnega direktorja Gorenja Ivana Atelška, posebej še, ko jih je spomnil, da je bil vseskozi njihov osnovni cilj delati in gospodariti tako, da bodo imeli delo v Gorenju tudi njihove hčere in sinovi.
Jože Stanič pa je spregovoril o sedanjih razmerah v poslovnem sistemu Gorenje. Posebej je poudaril, da je Gorenje na začetku novega razvojnega vzpona, kar zagotavljajo
tako naložbe v zadnjih letih kot številni novi izdelki. Povedal je, da si prizadevajo, da bi bilo po končani lastninski preobrazbi Gorenje v večinski lasti delavcev, upokojencev in bivših zaposlenih. Zagotovil je, da bo delnica Gorenja kvalitetna!
Zbrani so na srečanju ustanovili klub upokojencev Gorenja. Njegova temeljna naloga bo kar najbolj medsebojno povezati upokojence Gorenja in okrepiti njihove stike s to tovarno. V prvi upravni odbor kluba upokojencev Gorenja so bili izvoljeni Franc Brinovec (za predsednika), Vlado Cigale, Rudi Delopst, Pavle Jelen, Cilka Kopušar, Lojzka Mihalinec in Franc Sušeč.	M L
Vsake štiri minute zabeležimo poškodbo pri delu. Število poškodb na tisoč zaposlenih sicer kaže upadanje, ki pa ga lahko predpišemo predvsem manjši zaposlenosti. Bolj skrbi podatek, da že nekaj let narašča resnost poškodb in s stem tudi število izgubljenih delovnih dni na poškodbo. Po oceni prof dr. Primoža Gspana stane Slovenijo nevarno delo letno 500 do 700 milijonov mark, kar morajo v končni fazi poravnati davkoplačevalci.
Invalidske komisije ugotavljajo, da število zahtevkov za priznanje pravic iz naslova invalidnosti iz leta v leto narašča. Invalidske komisije so lani opravile 35.769 pregledov, kar je v primerjavi z letom poprej za 22 odstotkov več. Komisije so v preteklem letu ugotovile 7.742 novih invalidov, kar pomeni 7,7 novih invalidov na tisoč aktivnih zavarovancev, od katerih je kar 4 odstotke invalidov prve kategorije. Najpogostejši vzrok invalidnosti vseh vrst so bolezni, tem sledijo poškodbe zunaj dela in nato poškodbe pri delu.
Kazni so zelo majhne
Danes v podjetju sploh niso vzpostavljeni mahanizmi, ki bi zagotavljali vame in zdrave delovne razmere, razen če ni
podjetnik osebno osveščen in ima podjetje dolgoročno naravnan razvojni koncept. Materialne kazni zaradi kršitve predpisov so danes zelo majhne, poleg tega je tudi verjetnost, da bo podjetnik kaznovan, zelo majhna.
Slej ko prej pa se bo zgodila nesreča pri delu. Posledica bo bolniška odsotnost, morda invalidnost, morda celo smrt. In
kako se bo takšen nesrečen slučaj poznal v bilanci podjetja? Delavec ni bil zavarovan za primer nesreče pri delu oziroma poklicne bolezni, bil pa je seveda zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovan, ker je to pač obvezno, kar plačujejo vsi zaposleni iz svojih bruto plač. Kratko-. ročno se torej ta dogodek v bilanci podjetja sploh ne pozna. Nevlaganje v varnost bo v takem primeru celo prihranek oziroma povečan dobiček.
Možno je, da bo zavarovalnica zahtevala povračilo izplačanih zneskov, če bo v sodnem postopku lahko dokazala krivdo podjetja za nastalo škodo. Če pa s tem ne uspe, bo takšna politika nagrajena. Pa tudi če uspe, se bo to v bilanci podjetja poznalo šele čez nekaj let, če bo podjetje takrat sploh še obstajalo. Na Zavodu pa so takšni zneski vrtoglavo visoki.
Lahko pride tudi do oškod-ninske tožbe oškodovanca. Takšen proces lahko traja vrsto let, po današnji sodni praksi pa se konča z zelo skromno oškodnino. Skratka, vsi najpomembnejši predpisi in mehanizmi v naši družbi so na tem področju stari in zgrajeni za neki drug čas in okoliščine, ki danes - v tržnih razmerah - ne veljajo več.
Brez strategije, brez nacionalnega programa
Nov zakon s področja varstva pri delu pripravljajo v vladnih krogih že šest let. Zaradi slabo pripravljenega osnutka je bil letos celo umaknjen iz procedure. Stroka pričakuje, da bo zakon prihodnje leto končno sprejet, delovno
gradivo je zdaj v končni fazi. »Težava jh v tem, da zakon spočetka ne bo mogel veliko rešiti, ker manjka pravna infrastruktura oziroma izvršilni predpisi,« meni dr. Gspan. »Te predpise sicer imamo, vendar smo jih podedovali po stari Jugoslaviji - že takrat so bili zastareli. Nekateri so še iz leta 1962 ali še starejši, nenoveli-rani in ne zagotavljajo sodobne ravni varstva.«
Pri nas še nimamo sistematične strategije, kako doseči sodobno varstvo. Takoj po osamosvojitvi bi morali narediti bilanco stanja.
Ugotoviti bi morali težišče problemov in narediti vsebinsko in časovno opredeljeno strategijo reševanja teh problemov, da bi se končno lahko tudi na tem področju začeli približevati Evropski uniji ali da bi vsaj nehali zaostajati. Oblikovati bi morali nacionalni program. Zdaj se v vladnih krogih izgovarjajo, da bo nov zakon opredelil tudi Urad za varstvo pri delu, katerega naloga naj bi bila med drugim tudi izdelava strategije varstva pri delu.
Vendar bi morali s strategijo varstva pri delu začeti že prej, ker se z vsakim dnem razlika med Zahodom in celo drugimi vzhodnimi državami v tranziciji vse bolj povečuje. »Bojim se, da bo zamujeno zelo težko nadoknaditi,« pomišlja dr. Gspan. »Na tem področju bi lahko veliko naredili sindikati, ki zdaj le besedičijo o varnosti pri delu, ne razpolagajo pa s konkretnimi analizami sedanjega stanja, prav tako ni nobenih analiz o posledicah neodgovornega ravnanja z delavci. Po drugi strani pa podjetja niso dovolj finančno motivirana za varno delo, nastalo škodo pa enostavno prelagajo na solidarnostno kritje zdravstvenega in socialnega zavarovanja.«
Marija Frančeškin
X
M
(0
>
<
fi
ti
ti
Ruska ruleta z injekcijsko iglo s heroinom.
PAKET ZA OTROKE, STARE DO 3 LETA
Paket sestavljajo ŽOGA ROPOTULJA. ROKICA-NOGICA IZ GUME, MEDVED IZ GUME, STONOGA IZ BLAGA IN SLADKARIJE
cena 3.500 SIT + 5% p. davek
(2) PAKET ZA OTROKE, STARE 3-S LET ______
ZA PUNČKE
-	POVARVANKA
-	BARVICE
-	FLOMASTRI V AVTU
-	SLADKARIJE
-	PLIŠASTI ZAJČEK
-	STONOGA IZ BLAGA CENA 3.500 SIT + 5% p. davek
ZA FANTKE
-	POBARVANKA
-	BARVICE
-	FLOMASTRI
-	AVTO FERRARI
-	AVTOZOOMER
-	SLADKARIJE
CENA 3.500 SIT + 5% p. davek
(3) PAKET ZA OTROKE, STARE 5-7 LET
ZA DEKLICE
-	KNJIGA DEŽELICA PIMPAN
-	POBARVANKA
-	12 FLOMASTROV
-	KOLEBNICA
-	STONOGA IZ BLAGA
-	SLADKARIJE
CENA 3.800 ŠIT + 5% p. davek
ZA DEČKE
-	KNJIGA MORJANKA
-	POBARVANKA
-	12 FLOMASTROV
-	KOLEBNICA
-	AVTO FERRARI
-	SLADKARIJE
CENA 3.800 SIT + 5% p. davek
Na srečanje je prišlo 300 upokojencev. Mnogi so prinesli s seboj tudi certifikate in jih vložili v Gorenje.
ORGANIZIRAMO VAM TUDI LUTOVNO PREDSTAVO Z ZNANO PRAVLJIČARKO. CENA 55.000 SIT.
ZA VSA DODATNA POJASNILA IN DOGOVORE NAS POKLIČITE PO TELEFONU 133-52-55.
&
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo
...kom paketa (1)
...kom paketa (2) - za punčke
...kom paketa (2) - za fantke
...kom paketa (3) - za deklice
...kom paketa (3) - za dečke
Naročamo lutkovno predstavo za.....
Naročeno pošljite na naslov: ......
Ulica, poštna št., kraj:...........
Ime in priimek podpisnika:.........
Številka žiro računa:..............
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Naročeno dne:............... Žig
(datum).
Podpis naročnika
Certifikatomanija
Z VLAGANJEM VELJA POHITETI
Državljani, tisti seveda, ki še niso vložili svojega certifikata na »pravo« mesto, imajo za to vedno manj časa. Kot je znano, je zadnji rok za vložitev certifikata 15. junij 1995. Torej bi lahko rekel: »Časa je še dovolj!« Vendar ni tako. Časa je zelo zelo malo. Predvsem za tiste, ki čakajo na lastninjenje nekaterih velikih in perspektivnih slovenskih podjetij, kot sta na primer Krka ali Petrol.
Skoraj gotovo je namreč, da bo pritisk na zamenjavo certifikatov za delnice uspešnih slovenskih podjetij zelo velik. To pa pomeni, da se bo tudi v teh primerih ponovila zgodba iz Leka, ker je bila vrednost vpisanih certifikatov za 83 odstotkov večja od vrednosti razpisanega družbenega kapitala podjetja. Lek je vsem lastnikom vpisanih certifikatov vrnil 29 odstotkov vpisanega zneska. Ker pa ta operacija od vpisa od obvestila podjetja o zamenjavi certifikata traja najmanj dva meseca, hkrati pa za nekatera večja podjetja sploh še ni znano, kdaj se bodo lastninila, se lastnikom certifikatov prav lahko zgodi, da vrnjenih zneskov na koncu ne bodo mogli nikjer več zamenjati za delnice. Prav bodo torej storili tisti, ki z zamenjavo certifikatov ne bodo čakali do konca, temveč jih bodo skušali spraviti v promet ob prvi pravi priložnosti. Takšna se nam kaže že v bližnjih tednih, ko se bodo lastninila nekatera znana slovenska podjetja, Kovinotehna, Sava, Luka Koper itd. Skoraj gotovo je, da lastniki certifikatov tudi v teh podjetjih ne bodo mogli v celoti zamenjati svojih zneskov, vendar jim bo čimprejšnja zamenjava še omogočila ujeti vlak še v družbah za upravljanje.
Po našem mnenju bi bila prav takšna inačica vlaganja najboljša. Kajpak za vse tiste, ki vlagajo certifikate z dolgoročnimi nameni. To pa pomeni, da bodo za nekaj let na svoje delnice preprosto pozabili. Več kot upravičena pa je bojazen, da bodo kratko potegnili vsi tisti, ki bi radi na podlagi cer-
tifikata prišli čimprej do denarja. Dobili bodo namreč zelo malo ali nič.
Takšna ugotovitev bi utegnila veljati tudi v primeru investicijskih skladov. Vloga investicijskih družb je namreč zelo vprašljiva.
Posebej na borzi, na katero ne bodo prihajale z denarjem, temveč bodo prisiljene sklepati tako imenovane barterske posle. To pomeni, da se bodo delnice menjavale za druge delnice po tečaju, ki se bo oblikoval z dogovorom med dvema investicijskima družbama.
Skoraj gotovo je, da bodo mnoge od teh družb propadle. Razlogov za takšno trditev je kar nekaj. Prvi je prav gotovo ta, da v olastninjenih podjetjih ni pričakovati kmalu izkazanih dobičkov, ki naj bi bili osnova za izplačilo
Slovenske investicije po novem
BOGU, KAR JE BOŽJE
Naložba vašega cerifikata v Zavod Sv. Stanislava vam bo »prinašala notranje veselje zdaj in v večnosti.«
Tudi rimskokatoliška cerkev je sklenila, da bo občestvo povabila k certifikatskemu poslu. Pred dvema letoma je cerkev ustanovila Krekovo banko, ta pa je pred certifikatsko mrzlico ustanovila Krekovo družbo za upravljanje. Čeprav je bila Krekova družba ustanovljena med zadnjimi, je pri polnjenju sklada zelo uspešna in pričakovati je, da se bo Krekova družba za deleže podjetij potegovala že na prvi dražbi, ki bo 7. decembra letos.
Za bolj neobičajno potezo pa so se odločili v Zavodu Sv. Stanislava. Ker t. L škofove zavode obnavljajo ob pomoči prostovoljnih prispevkov, so občestvo nagovorili, naj jim podarijo cerifikate. »Mnogi dobrotniki in prijatelji Zavoda so izrazili željo, da bi radi s certifikati pomagali pri obnovi Zavoda. Vse doslej smo iskali način, | kako bi to izvedli,« je poleti pisalo v tedniku Družina. »Vsi, ki bi radi svoje certifikate vgradili v Zavod Sv. Stanislava, se, lepo prosimo, pisno, po telefonu ali osebno prijavite m ekonomatu Zavoda... Za uslugo posredovanja prosimo tudi vse župnike naše nadškofije, ki se seveda lahko tudi sami prijavijo.« Vabilo, naj prijatelji Zavoda Sv. Stanislava s certifikati podprejo vzgojo in
izobraževanje prihajajočih rodov, se je pojavljalo kar nekaj časa. Pred par tedni pa smo lahko zasledili enega bolj nenavadnih marketinških prijemov;; •Zadnje dni smo se nekajkrat srečali z naravnost pretresijinim pričevanjem vere, zvestobe in ljubezrtUgfo nekateri iz zelo oddaljenih in rjaj/Ovnih predelov naše domovine oaptmo prinesli svoj certifikat kot pomočMHmovo Zavoda. Drugi so se zamislili nadaflaoljenimi številkami o obrestih za fa posojila in se zelo velikodušno odzvali, ir jim ne bo manjkalo. Ta razumna in freudama naložba jim bo prinašala notranja leselje zdaj in v večnosti. Saj šoto storiti ir*
! ljubezni do Boga in do slovenskega narod Bog, ki vidi na skrivnem, jim bo pavrnjff« je pisalo v sporočilu Zavoda Sv. &smislava. Skratka: če ste do zdaj mislilLBa so certifikati potegavščina, jpffiotite. Ne le, nturn lahko nekožrffmeseio dividendo. Če ga^NtaiM^Svi firmi, vam bo Bog, ki na skrivnem vse vidi, to povrnil z notranjim veseljem. Ne le tu, na Zemlji, pač pa tudi v večnosti.
UH. Ženki
dividend, od katerih bodo te družbe pravzaprav živele. To pa maje tudi ugotovitve o večji gotovosti oziroma manjšem tveganju v tistih primerih, ko so državljani vložili certifikate v družbe za upravljanje. Že res, da bodo imele te z razpršitvijo dobre in slabe delnice, vendar je vprašanje, kaj bodo lahko z njimi brez denarja na kratek rok počele.
Trditve nekaterih, da naj bi te družbe skrbele za stabilizacijo tečajev delnic na borzi, so zelo malo verjetne, saj ne bodo razpolagale z zadostnimi količinami tolarjev. Edina možnost za pridobitev pravega denarja bo najetje posojil pri bankah, ki pa so tudi same že ustanovile družbe za upravljanje. Bančna posojila družbam za promet z delnicami utegnejo skrivati tudi dodatno past, ki se nam kaže v selitvi denarja na borzo, kar bi na drugi strani zmanjševalo in dražilo finančna sredstva, s katerimi bi razpolagalo gospodarstvo. Edini resni porok za stabilizacijo tečajev delnic na borzi je tako le prihod tujega kapitala, kar pa je spričo majhnosti slovenskega trga zelo vprašljivo.
V nadaljevanju te slovenske privatizacijske zgodbe se nam prav lahko ponovijo nekatere znane zgodbe iz sveta, kjer se delitev državljanskih certifikatov kaže le kot populistični pesek v oči volilcem. V mnogih primerih se bo zgodilo, da bo tisti, ki je svoj certifikat vložil na najbolj »pravo« mesto, popolnoma na istem kot tisti, ki ga ni vložil nikamor. Kljub temu bi rekli, da velja poskusiti. Vsak naj svoj certifikat vloži kot ve in zna, in potem s skromnim pričakovanjem opazuje, kaj se bo iz tega izcimilo. Po načelu pač, da le majhna pričakovanja povzročijo majhna razočaranja. Teh pa bo veliko več, kot nam razlagajo dobro plačani državni trobentači.
J. K.
Pobuda Ustavnemu sodišču RS
Spoštovanemu sodišču predlagam, naj razveljavi zakon ali člen (člene) zakona, na osnovi katerega so bile izdane vse odločbe o presežnih delavcih.
Ker sem po poklicu samo strojni tehnik in se na zakonodajo ne spoznam dovolj dobro, se opiram na pravno prakso ali bolj konkretno, na vašo odločitev v »primeru Petan«.
Vsi presežni delavci smo prej imeli službe za nedoločen čas, zato menim, da smo prizadeti vsaj toliko kot g. Petan, ki je imel samo štiriletni mandat.
V	pričakovanju ugodne rešitve vas lepo pozdravljam.
Jože Vuk Polanškova 2, Ljubljana
P. S.
V	telefonskemu imeniku ste še »Ustavno sodišče SR Slovenije«.
itfT HOTEL CASINO
PEKLA
PERLA, turistični biser Goriške in Slovenije, praznuje svoj prvi rojstni dan!
Leto dni uspešnega delovanja, ko so rezultati presegli vsa pričakovanja, dokazuje pravilnost Hitove poslovne usmeritve. Perla je plod
lastnega znanja, preverjenih predvidevanj in izkušenih odločitev.
700,000 gostov 66 milijonov DEM realizacije 463 zaposlenih
Perla ponuja preplet številnih zvrsti turistične ponudbe, ki ponujajo kvalitetne možnosti za preživljanje prostega časa: od igralniške do kulinarične, zabavnoumetniške, športno-rekreacijske in butično-trgovinske. Gre za turistični center, kjer je vrhunska raven storitev dostopna vsakomur. Uspehi narekujejo nove načrte, ki jih bo kolektiv s svojo prodornostjo, inovativnostjo in motivirano prizadevnostjo
zagotovo znal dobro izpeljati...
Perla je testni model. Finančni kazalci so že v prvem letu dokazali, da slovenski zabaviščni turizem, kakršnega je razvil Hit in ga udejanil predvsem v Perli, pomeni priložnost, ki Slovenijo lahko umesti med zanimive in privlačne turistične dežele v svetu.
	
	
PERLA
1993
1994
20
24. novembra 1994
NAJPOMEMBNEJŠA STRAN
-Humoreska-
Kompetentne
afere
-	No, kaj pravite na najnovejšo afero v zvezi z nakupom državnih avtomobilov? smo povprašali tovariša Neposrednega proizvajalca raznih strok, ki je kot navadno že tičal za šankom bifeja Bližnja srečanja posebne sorte in preudarno pil svoje pivo.
»Ta afera bo imela hujše posledice kot prejšnje.«
-	Saj je čas, da bo kakšna afera tudi zares imela posledice, da je ne bodo po naši navadi pometli pod preprogo...
»Te afere že ne morejo pomesti pod preprogo.«
-	Zakaj pa ne?
»Zaradi tega, ker je pisana na kožo slovenskemu narodu kot celoti oziroma slovenskemu državljanu kot posamezniku.«
-	Zdaj govorite, kot da bi bil slovenski državljan nekaj posebnega.
»Saj tudi je. V drugih državah z daljšo demokratično tradicijo
vlada ali posamezni minister pade že, če se mu dokaže, da je recimo lagal, če naredi kakšno fatalno napako...«
-	Saj je tudi pri nas šef vlade odstavil kup ministrov zaradi takšnih napak. Cela vrsta jih je: Janša, Bizjak, Kozinc, Peterle, Puharjeva...
»Kdo pa bo odstavil Drnovška, ki je sestavil vlado iz tako zanič ministrov, da jih menja kot po tekočem traku?«
-	Pa saj Drnovšek sam ni zbiral ministrov. Te so mu vsilili koalicijski partnerji.
»To je najbrž že res, ampak spomnim se, da seje Drnovšek že tedaj, ko je rušil Peterletovo vlado, predstavljal kot človek, ki bo sestavil tako imenovano kompetentno in strokovno vlado..Ko pa je sestavil svojo drugo vlado, pa je te pravljice o »kompetentnosti in strokovno-
sti« gladko požrl. Slovenci pa so na to kar pozabili, saj je na lestvici priljubljenosti kar naprej na vrhu...«
-	Ja, pa kaj je hotel? Saj pravim, da je bil v to primoran zaradi koalicijskih zahtev.
»Nič ni bil primoran. Če naj bi bil tako načelno vdan strokovnosti, pač ne bi sestavil vlade iz takšnih ljudi, ki jih je treba po dobrem letu zamenjati.«
-	Ampak, saj jih ni poznal...
»Potem je pod vprašajem njegova strokovnost. Od dobrega vodje tima se pričakuje vsaj to, da se bo znal obkrožiti s primemo dobrimi sodelavci. No, lahko se v kakšnem zmoti, ampak da so slabi kar vsi po vrsti, pomeni lahko le to, da je slab prav tisti, ki jih je izbral.«
-	In kaj naj bi sicer storil, ko pa koalicijske stranke niso pristale na drugačna imena?
»Če je bil mandatar, pa stranke niso hotele upoštevati njegove izbire, bi pač, kot načelen človek in strokovnjak, za kar se očitno ima, moral vrniti mandat.«
-	Ja, ampak potem ne bi mogel biti premier...
»No, saj to je tisto. Očitno je hotel biti predsednik vlade za vsako ceno. Na kompetentnost in strokovnost je kar pozabil.«
-	Ampak vrnimo se k avtomobilom...
»Saj, saj. Slovenci smo pač takšni, da se nam to, kar sem pravkar govoril, ne zdi nikakršen greh. Še več, če nas kdo dobro nategne, smo mu pripravljeni to šteti celo za strokovno vrlino. Ampak, če si ob tem na črno kupi avto ali dobi sumljiv kredit, takrat ga bomo pa zmleli. Na politiko se namreč prav nič ne spoznamo, na avtomobile in kredite pa zelo močno...«
-	Ampak, saj Drnovšek ni dobil avtomobila...
»Tega tudi nisem trdil. Pravim pa, da lahko zaradi takšne afere, ki je v primerjavi z drugimi malenkostna, pade njegova vlada. Saj se spomnite ministra Kozinca. Marsikaj bi mu lahko očitali, pa je vzdržal. Padel je šele takrat, ko je delil stanovanjske kredite po tistem famoznem »R plus 3«. In teh kreditov ni nakazal sebi, ampak drugim.«
Bogo Sajovic
Horoskop
Enaka čeljust
V Evropi 18. stoletja je bil nedvomne ena najbolj bleščečih osebnosti pisatelj in filozof Francois Marie-Arouet Voltaire (rojen 21. novembra 1694), ki so ga nekateri sodobniki krstili kar za »najbistrejšo glavo 18. stoletja«. Bil je sin uspešnega advokata. Ta je poskrbel, da so sina šolali v jezuitskem kolegiju, po šolanju pa se je odpravil v Pariz, kjer je naglo uspel. Po sporu z de Robanom, visokim dvornim plemičem, je bil najprej zaprt v trdnjavi Bastilji, leta 1729 pa izgnan v London. Voltaire je zelo občudoval angleški politični sistem in ga tudi poveličeval v svojih »Filozofskih pismih o Angležih« (izšla leta 1734). Zaradi tega je bil med visokimi sloji v svoji absolutistični domovini še manj cenjen. Postal je vodilni predstavnik razsvetljenstva in oster nasprotnik katoliške cerkve, čeprav je menil, da je vera v Boga nujna za obvladovanje množic. Mnogo je popotoval po Evropi. Dve leti je živel na
pruskem dvoru pri kralju Frideriku II., vendar je po sporu z njim zapustil Prusijo. Kot oster zagovornik pravičnosti se je zavzemal za žrtve kraljeve samovolje oziroma žrtve kraljevih priležnic in podrepnikov. Zaradi njegovega močnega vpliva na svojo dobo, le-to mnogokrat imenujejo kar Voltairova doba. Malo pred smrtjo se je triumfalno vrnil v Pariz.
Voltaire si je slavo pridobil tudi z duhovitostjo v salonskih pogovorih, nekoč tako cenjenih v visoki družbi. Tudi on pa je imel »svojega mojstra«, slavnega pesnika in duhoviteža Pirona. Seveda ga zato ni prenašal. Nekoč so Voltaira povabili na večerjo. Pristal je pod pogojem, da ne povabijo Pirona. Toda tega so že povabili. Zato je Voltaire zahteval, naj Piron obljubi, da bo ves večer popolnoma tiho. Tudi ta pogoj je bil prehud in končno so se zmenili, da Piron ta večer lahko spregovori le pet besed. Piron se je strinjal in se dogovorjenega držal. Bil je popolnoma tiho, Voltaire pa je kar blestel od duhovitosti. Tistega večera se je »spravil« na svetopisemskega junaka Samsona, ki je med drugim z oslovsko čeljustjo mlatil Filistejce. Zgovornost je Voltaira prinesla tako daleč, da je izjavil:
»Natančno pogledano, bi jaz lahko storil isto kot Samson.«
»In sicer z enako čeljustjo,« je spregovoril svojih pet besed Piron, čemur je sledil smeh družbe in takojšnji odhod Voltaira.	Qenj
OKRAJŠANO
ITALIJANSKI
FILMSKI
IGRALEC
(ALBERTO)
PROVINCA
ANGLEŠKI
MATEMATIK
(GEORGE)
SREBRNO
BELA
KOVINA
ŠPANSKI
PISATELJ
(MATEO)
SLOVENSKA
TISKOVNA
AGENCIJA
ADCEV
SEVERNI
ITALIJI
DELAVSKA
ENOTNOST
JEZERO
V KANADI
ALBANIJA
GERMANSKO
PLEME
LITERARNI NAZIV ZA MEDVEDA
HRVATSKI
TENISAČ
(BRUNO)
PRIZANES-
LJIVOST,
STRPNOST
EGIPTOVSKI
BOG
SONCA
POLITIČNO
GIBANJE
VITALUI
GLASBILO
ROMULOV
PREBIVALEC
IDRIJE
TATAROV
NARTNA
OTOK OB SUMATRI
ORANJE
AVTOR:
IGRALEC
BORUT
OPOZORILO
MOZOLJA-
VOST
NESTROKOV-
NJAK
ORGLE
, LAVO ČERMELJ
OPERNA
BREZ-
NAGLASNA
BESEDA
DELAVEC
PRIVRŽENEC
IDEALIZMA
PEVKA
(ONDINA)
SOLINAH
LUKA V
LIBANONU
ODDELEK
JURE
AMERIŠKI
FILMSKI
IGRALEC
(ALAN)
ČRNA
POUSKA
PTICA
MNOŽINSKI
OSEBNI
ZAIMEK
FRANCU!
SLOVENSKI
SUKAR
(NIKOLAJ)
DEL
BOKSARSKE-GA DVOBOJA
SPARTANSKI
KRALJ
NIZOZEMSKI
SUKAR
(NIKOLAES)
TANKA
TKANINA
PREDEL
LJUBLJANE
TROPSKA
GOROVJE
VSRBUI
PAPIGA
ALUMINU
REPUBUKE
SLOVENSKA
NAPOVEDOV.
(ANDREJA)
VEZNIK
IT. IGRALEC (FRANCO)
KLADA ZA SEKANJE DRV
BAJESLOVNO
BITJE
IGRALKA
EVANS
LUKA V
IZUMRLA
PAPIGA
IZRAELU
ATLETINJA
KRABBE
SALVADOR
FRANCOSKO MESTO V NORMANDUI
REKA NA
IDNJEM
SKOPJE
)TSKEM
BOŽJA SODBA V SREDNJEM VEKU
Nagradna križanka št. 52
Rešeno križanko nam pošljite do 6. decembra 1994 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 52. Nagrade so 5000, 3000 in 2000 tolarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 49/50
KITA, ORATAR, AVAR, KARAME, ŽANE, OČALA, DENIS ŽVE-GELJ, VIDIK, TE, KONTO, VITEZ, NAPALM, TEN, AVESTA, ENE AS, AG, NEPLODNOST, DRN, KAKADU, TOBOLSK, GUANC, TILEN,
BAAL, RR, JOMO, LEONE, AVA, MATE PARLOV, ANILIN, AGA, SLAVKO, AKAN, DAKTILOSKOPIRANJE, ANTIMON, AMSTERDAM
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 49/50
1.	Milena Slejkovec, Mali Slatnik	Križanko pnpravd.
23, 68000 Novo mesto
2.	Miha Trošt, Župa 5 a, 61423 Dobovec
3.	Franc Horvat, Repnje 30a,
61217 Vodice
Nagrade bomo poslali po pošti.
UGANKAR
—rt

Janez Janša, pisec paranoičnih kon-struktovi je v svoji najnovejši knjigi za dr. Dušana Kebra napisal, da »je izje-
men strokovnjak, v politiko pa poseže samo takrat, ko Niko Kavčič oceni, da bi bilo to koristno«. Ker je Keber prvič resneje posegel v politiko, ko je na vse mogoče načine (za)ščitil Janšo, bi konsistentno z Janševo bolno logiko to lahko pomenilo, da je Keber vzel Janšo pod svoje zdravniško okrilje po direktivi UDBE. V nadaljevanju te zgodbe pa bi to spet lahko pomenilo, da je Janša produkt ORGANIZACIJE, s katerim je Kučan zadal odločilen udarec federaciji in z njim vzpostavil podlago za slovensko osamosvojitev. Skladno z Janševim smislom za iskanje resnice zdaj lahko čakamo samo še na knjigo Milana Kučana, ki bo vse to potrdil. In potem bo vse to tudi edina in čista resnica, Slovenska psihiatrija pa kar molči.
Lojze Peterle, predsednik SKD, je imel med vsemi strankarskimi veljaki, ki na televiziji nagovarjajo volilce pred bližnjimi lokalnimi volitvami, daleč najbolj moder nastop. O tem so se še posebej lahko prepričali gledalci na širšem območju Štajerske in Pomurja, kjer je med Lojzetovim nastopom zaradi izpada signala ugasnil ton. Prvak krščanskih demokratov je tako pobil dve muhi na en mah. Gledalci niso slišali mlatenja prazne slame, hkrati pa jim je dal vedeti, da je tudi Bog komunist.
Zidarjevo
opozorilo
Ivan Zidar, direktor SCT, ni hotel podpisati pogodbe z DARS - Družbo za avtoceste v Republiki Sloveniji, dokler SCT ne prejme ustreznega odgovora na svojo zahtevo za revizijo mednarodnega razpisa za izbiro najugodnejšega ponudnika pri gradnji odseka Arja vas-Vransko. S tem je dal zelo jasno vedeti, da krščanarji spet nekaj »mulijo« z Italijani, kar pravzaprav postaja že stalnica njihove velike skrbi za slovenske nacionalne interese. Glede na vračanje slovenskih gozdov Rimskokatoliški cerkvi, glede na »ceno«, ki jo je bil Lojze Peterle pripravljen plačati Italijanom za pridruženo članstvo Slovenije v EU, in glede na sedanje dvome o upravičenosti izbire italijanskega izvajalca Callista Pontella za najugodnejšega ponudnika pri gradnji omenjenega avtocestnega odseka, Slovenija vse bolj postaja vatikanska provinca. Morebitni papežev obisk v Sloveniji bo torej predvsem lakmus, ki nam bo povedal, ali je to tudi v resnici postala. Kolaboracija se očitno ni končala leta 1945.
Šuštarjev
poziv
Dr. Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, je v imenu Slovenske škofovske konference opozoril volilce na krščansko dolžnost, da se udeležijo volitev, in jih hkrati pozval k molitvi k Svetemu Duhu za pravo modrost in pametno odločitev. Ker bi iz teh blaženo zavitih nadškofovih besed težko izluščili njegovo željo, da bi volilci volili, denimo »poštene« komuniste ali liberalce, njegovega poziva ne moremo razumeti drugače kot neposredno instrumentalizacijo vere v politične namene. To pa je točka, ki v slehernem politično razgledanem človeku rojeva upor. Konkretno to pomeni: če doslej nisem mislil iti na volišče, bom zdaj šel in nadškofu v brk volil »komuniste«. Škoda, da te besede ne morem zapisati brez navednicl! -
Kuli
Pravijo, da se vreme spreminja. Nedvomno, od dneva do dneva. Če imajo v mislih podnebje, je tudi res. V Zemljini geološki zgodovini smo imeli ledene dobe in topla obdobja že v času, ko je naš planet poseljeval človek. Če pa bi pogledali še dlje, je bilo vremenskih oz. podnebnih nihanj sploh veliko. Toda kakšen paradoks! Včasih, ko je bil človek bolj odvisen od narave, bolj ranljiv, se je lažje prilagodil tem spremembam. Zdaj pa bi otoplitev, ki bi na primer zvišala morsko gladino za en meter, povzročila veliko preglavic v našem življenju. Kar pomislite malo, kaj vse bi se spremenilo! No, zaenkrat še ni prišlo do tako temeljitih dogajanj. Le zadnje zime so bolj suhe kot ne, pa tudi »pravega mraza ni več«, bi rekla večina starejših Slovencev. Res je manj meglenih dni po naših kotlinah. Morda smo izboljšali kakovost ogrevanja in spuščamo v zrak manj dima in snovi, ki povečujejo nastanek megle!? Ne, ne, vreme je tisto, ki nam je prihranilo pogled v mlečno praznino. Bolj pogosto se je navlekla nizka oblačnost, ki je preprečevala nastanek megle. Več je bilo vetra, ki je odnašal umazani zrak in ga redčil.
Megla, ki se pojavlja v teh dneh, ni huda. Ob koncu tedna jo bo. kot kaže, še manj. Temperature ne bodo kaj dosti nižje.