Mir ljudem ...! Zopet se bo oglašai božični spev: Mir ljudem . . .! In vendar po slovenskem ozemlju vihra sedaj boj. kakoršnega že dolgo nismovideli... V lastnem narodu se bojuje stranka zoper stranko, brat zoper brata. In ves narod se mora braniti proti navalom drugih narodov, proti mogočnim, silovitim sosedom. Ni miru in ga ni! Ako ni miru, moramo si ga priboriti, izvojskovati. Boljši je boj, nego mir, v katerem hira in umira naš narod. Nočemo gnjilega miru, ampak miru, kjer živijo skupno bratje istega načelnega mišljenja in se veselijo uspehov svojega delovanja za skupno blaginjo. Ako hočejo brezvestni ljudje izruvati našemu dobremu ljud^tvu sveto katoliško vero, edino tolažnico v borbah življenja, ako hočejo ponižati blažeči upliv katoliske cerkve na množice vrlega naroda. potem ne sraemomirnim očesom gledati rovarjev, ampak skrepkim orožjem jih odgnati od njihovegadelovanja. Ce je tak odpor tudi hud, če rani tudi brat brata, toda ako je odpor potreben, potem ni ozira. Le z bojem se odženejo sovražniki in se pridobi mir! Naš narod brepeni po svobodi, kakor Tsak narod in vsak človek. Prosto se hoče razvijati duševno, prosto napredovati tudi v gmotnem blagostanju. Zato ne moremo trpeti, da nam drugi narodi po svdji skopi volji pošiljajo le nekoliko žarkov svetlega solnca omike v našo hišo. ne moremo trpeti, da se najmočnejše žile našega gospodarskega telesa izpivajo od tujcev. Ker tega ne raoremotrpeti. a ker se nasprotne čete nočejo rado-voljno umakniti, zato divja med nami tudinarodni in gcspodarski boj. Ako hočemo imeti mir, izvojevati moramo prej ta boj. Mir ljudem . .. Da, mir hočemo imeti. Toda mir, v katerem hočemo živeti, nočemo pa miru, v katerem bi naj umirali. Če Se nam torej letos tudi ne pcjejo božični zvonovi tega miru, ne obupajmo! Naprej, vstrajno naprej! In prišel bo tudi za nas Slovence oni mir, katerega so oznanjevali angeli ob Odrešenikovem rojstvu z besedami: Mir ljudem . ..!