60 Framc KleJn: Oovori, predavanja, alamiki, pisma.
Franc Klein: Govori, predavanja, članki, pisma.
Dr. M. JŠkeTli
Ime Franca Kleina je pri nas spojeno s civilnim.] procesnimi zakoni. Mnogo manj znano je njegovo drugo legislativoio, znanstveno in socialiK) delo, pa mislim, da zasluži mož, čigar temeljne ideje o civilnem procesu še vedno dalje prodirajo v svetu, da se o priHki tridesetletnice, odkar imamo novi proces, nekoliko bUžje seznanimo z njim. Priliko za to dajejo »Oovori, predavanja, članki, pisma«\ ki sta jih v smislu Kleinove
' Framz Klem: Roden, Vortrage, Aufsatze, Rriefe. Dva zveizka, XXMI — 11123 isltrani; iMamzische Verlags- vmd Universitatsbuchhandluiig Wien 1927.
Franc KleJm: Govori, ti>redavanja, čianki, pasma. t>l
oporoke iz 1. 1915. zbrala in izdala senatni predsednik dr. Josci Friedliinder in njegova soproga, dolgoletna pokojnikova prija-teija.-
Zbirko uvaja kratek opis življenja, sestavljen nekako do konca 1. 1916. po pokojniku, dopolnjen po izdajateljih." Snov sta izdajatelja razdelila po tvarini v poglavja: 1. pravo (procesno, državljansko, kazensko, splošna vprašanja), 2. socialna politika (spljolšna vprašanja, skrb za mladino, stanovanjska reforma, dedna stavbna pravica), 3. politika, 4. narodno gospodarstvo, 5. vojna, 6. mir in društvo narodov, 7. ustava (Avstrija), S. pri-klopitev Avstrije k Nemčiji, 9. razno, 10. osebe (zlasti Stein-
^ 'NiJtakor nista ta ideibela zvezka vse, kar je ostalo po Klednu irazen procesnili zakonov, materialij k njim in priročnih (iMaiiziovih) izdaj o njih. V uivodu je inavedeiiih okroglo 130 delomla večjiih del, večinoma pa kraiiš^h člankov" v raznih strokovnih in poliiiičnih liistih, ki niso sprejeti v pričujočo zbiirko. Od teh naj omenim le najznamenitejša dela: Die schuldhafte Par-teihandlung (1885); Sachbesitz und Brsii.zung (iz rimskega pra\a, 1891);, Piro Muro (1891, to delo je povzir.očilo poziv iKldna v justično ininiisltr. stvo); Vorlestiingen uber die Praxiis des ZFvi:!proze3seS {'1900, pri nas najbolj (znano Kldnovo delo); Die neiieron Enitvicklimgeit m Verfassiimg und Recht der Aktienfgeselkschaften :(!l904); iDas Organisatiooisvvescai der Geftenvvart (1913); Die wirtsdha{'tlidh'ein (und sozi-alen (irundtaigen der Er-werbsgeselllschaif'ten (1914); D.ie Haager Beschliisse iiber dias einiheitliche Sdheckrechit (19k4); Der Zivilprozess Oesterreichs, 1927 (izšlo po smrti dopolnil FrSedridh Btfgel).
' Klein se Je rodil; leta 18i54. na Dunaju; habiSirtiiral se jo leta 1883, leta ili891. je bil pozvan v justično ministrsltvo, kjer so mn ipovariii delo za nove procesne zakone. -Leto'. 1895. je M ž« sekoifcikii načelnik, isto leto je postali honorarnj profesor za rimsko in civi'ino pravo, poznejše poaive ma ifaizne nemiške nn/iverze je ^odklanjal, da je mogel prevesti priocesnc zakone v prakso, zato je tudi- leta 1897. odklonili ministrski iponlfeli. Leta 1905. je poslta? vodja justičnega m-niistir!sty,a, leta 1906. j'ustiani minister (v to 'dolbo S(padajo čekovni in avtomob']iski zakon liii ziakoni o družbah z omejeno zavezo, (pripravljali -so se: ncvelacija o. d. zakona;, izakon o zava-rcvaln- pTRodbi. preklicmi red, kaz. zakonik in zakoni ta eaiščito mladin«.) Novembra 1908 je Kliein zapusitii ministrstvo. Poslea se je udejstvoval v .postoski zbornicj in publicisitično. Lefa 1916. je bil par mesecev znp.et jnstični .minister. Po prevratu je šel v polittiko, pa je pri volitvah 1919 propadel. Biil jp potem, član av?(triiske deHegacije v Senžermenu. Zadnja le'a je d«lal za pravno in političkio zibližanije in združitev Avsstrije in Nemčije. .Ie<en,i 19^3 ga le zadefa kap, po ponoa'nih napadih je umrl 6. aprila 1926
€2 Franc Kleito: Govori, predavanja, članki, pisma.
bach, (Jnjer, Orunhut), 11. pisma. Že ti naslovi pričajo, kako vsestranski je bil Klein, sicer pa se vidi, da je razdelitev nepopolna, ker ni izvršena po doslednem načelu, mešan je snoiv-ni vidik s kronološkim, v spisih o vojni in politiki itd. pa so povaold načeta tud,i pravna, zlasti pa narodno - gospodarska in socialna vprašanja. V resnici je silno težko Kleinove spise urediti kakor koli pj snovi, kajti ravno zaradi svojih univerzalnih interesov se Klein redno z nobenim vprašanjem ni bav!l samo z ene strani. Reče se lahkio k večjemu, da so v mlajši dobi prevladovali pravni, v srednji dobi narodno - gospodarski in socialnopolitični, v zadnji dobi politični vidiki. Za spoznavanje celega moža in njegofvega dela bi bila torej morda najboljša zgolj časovna ureditev in človeka Kleina bi pri tem še posebno osvetljevala pisma iz dotične dobe.*
Človeško je, da niso vsa priobčena dela — okloli 120 — enake 'vrednosti. Zlasti v političnih govorih in člankih Klein gotovo ni dosegel svoje običajne višine. Saj je nam drugoirod-cem težko, pravilno in pravično oceniti to stran, ali reči vendar smemo, da je, dasi ni kazal tako izrazitega nasprotstva zoper nenemške nanolde bivše Avstrije, kakor mnogi drugi, v obče vendar le mnogo premalo razumeval težave in težnje Slovanov v bivši Avstriji, da je za Nemce — prikrito — zahteval poseben položaj, pri tem pa, ne v besedi, pač v stvari prezrl razvoj Slovanov. Ne bomio mu pa zamerili, da je kot avstrijski Nemec toplo obžaloval stisko in nesrečo svoje domovine (Nemške) Avstrije tekom mirovnih piogajanj in po Sen-žermenski pogodbi, dasi pri tem ni bil baš pravičen slovanskim (»nasledstvenim«) državam,^ in prav tako ne, da je rešitev
* Te telžave Sta seveda čutila tudi izdajatelija sama (predgovor); pisma so ciitirana na miestih, kamor časovno sipadaio.
^ Za Kleinovo (poLiitičn.0 prepričanje posebno značulni so članki in govori: OLe iKiiise des Internationalismni iz dec. 1914, zlasti str. 607 (itiu je zrnio, da bodeita oba vzroka vojne, namreč nacijonalizem' in gospodarska ekspanzija, preživela vojno). Fin Gedlenktag der De. zembervefffassung (1917), Das Recht der SebsiPbestiimmung (1918). Kirieg imdi Geselschaftsgeist (1914). Di« Kriegsnot der Presse <'1915). Die ipoMitisdien J?ech;e wahrend des Krieges (1915, Kledn se .nikakor Bi ogreval za izrastke vojne in vojaške uprave, kakor tudi ne za vladanje s § 14 — str. 83S si), Die Orenzen des Foderal^smiJs (sept.
Franc iKledn: Govori, ipredavanja, Slanki, pisma.
Avstrije videl le v skorajšnji spojitvi z Nemčijo. Olede notranje ureditve republike Avstrije razvoj Kleinu ni dal prav in Klein Je končno spoznal, da politika ni zanj, kakor kaže pismo str. 1108, 1109 »Mein Abschied von der Politik ist ein unbedingter. Fiir sie bin ich nicht ordinar genug«; držal se pa te obljube ni).
To le mimogrede, zaradi popolnejše slike. Neprimerno važnejše je ostalo iz zbirke razvidtio Kleinovo delo. Iz njega hočem povzeti, da ne bom preobširen, samo to, kar je najznačilnejše za moža in kar je še danes važno in upoštevanja \Tedno tudi pri nas. Tudi tega je mnogo. Pred vsem treba osvetliti Kleinovlo razmerje do prava, kakor se nam kaže iz neštetih izrekov njegovih, od katerih naj navedem le nastopne: »Pravo je po vsebini morala, opremljena z oblastveno silo. Gospodarski izgredi se hoHj obžalujejo in obsojajo kot nemoralni kakor zaradi svoje nepravilnosti ali nesmotrenosti«. (Fiir die Riickkehr zum Rechtsbewusstsein 1921, str. 434). — Pra-vo je le redkokdaj oplodilo gospodarske priobleme, v času svetovnega prometa, mednarodnih vplivov in tekem pa pravna veda že celo ne more zahtevati, da bi vodila tokidve gospodarstva. Skromno mora biti pomožna veda in storiti, kar je gospodarski potrebno... (Die Entschuldungsfrage auf dem Ju-ristentage 1904, str. 160). »Ne da se dovolj poudarjati, da so, kakor vsi pravni, tako tudi denarnopravni problemi v najožjem stiku s socialnimi in kulturnimi misUmi, odkar je v novejšem času ... poleg iormalnega vzcvelo, ali pravilneje, iz formalnega
1918), Ober d€n Vercragsentwurf fur Deutsohositerreich str. 851), Vor der Antwort auf den Friediensvertrag von Sadnit Oermadn (str. 852), Grund-gedaiiken des Friedensvertrages von Saint Germain (str. 860), Ober die Revjsion d'es Friedensvertrages von Saint Germaio {str. 874). — Iz osehmih spominov lahko dodam^ -dla smo Slovani v bivšem justionem mi-misitrsitvu na Dunajn pričakovali izpremembo kurza, ko je Klein posiaJ vodja ministrstva in manister. MisMi smo, da mož učenjak in ženijaini zakonodaivec ne bo mogel gledati krivic, ki so se igodSlte Slovanom. Pa smo se prevarili. Doseglo se ni toliko kot nič. iNe morem trdiM, da je bila krivda baš in samo Kleinova, ali gotovo ie, d'a pri njem nrkoli nisi vedel, pri čem si, nfflti ne v vsakdanjilh itekoah upravnih vprašaniih, za katera se je mnogo manj zamiimail, nego za iTegislativna. la ta de! je bilo lažje celo pod Hochenbnrgerjem. ki ie bil odkrit nasprotnik.
64 Franc KleJn: Govori, tpredavanja, čilamki, pisma.
prava se raz\'lo socialno pravo« (Oeldrechtliche ProbleiT.e der Stabilsicrung 1923, str. 207, prim. tudi str. 227). — »Nise^n rad juiist, toda čutim venda,- za vedo in njen u.gled. Malo je bilo trenutkoiv, ko me je bilo juristovstva tako globdko sram kakor po berlinskih sklepih, ko je tisk Nemčije in Avstrije v vseh glasovih juristom očital njihovo nesposoibnost, da bi pojmovali velike gospodarske pojave, kakor kartelno gibanje, in se Je piotogljivo poročalo o sporu, h kateremu so dovedla naša posvetovanja«. (Hie Kartellfrage, Innsbruck 1904. stran 283*). — Prav tam str. 286: »To danes vendar vemo, vsa pravna vprašanja so \q>rašanja mioči... Pravo ne izključuje moči, nego jo daje. Pravo je tisto, kar spravlja z močjo, da prenašamo moč drugega, s tem, da jo povzdigne v nravstveno in državno potrebnost, kateri se uklanjamo, kakor mnogim drugim državnim potrebnostim, ker jih pač s staHšča drža\e. njenega obstoja in njene blaginje, s stališča obče blaginje smatramo za neobhodne. Nalbga prava ni, da se bori zoper moč na 'Vsak način, nego da jo napravi sposobno življenja.« — > Ce velja samo preprečiti aH odstraniti protipravnosti, more zakon prepovedati, uničiti, kaznovati, in tako doseže nameravani uspeh. Za gospodarski smoter kartelne zalconodaje pa to ne zadostuje. Tu se pojavlja meja zakonove moči, ki more po današnjem prometnc-igospodarskem ustroju proizvodnje samo braniti, dajati predpise za naše dejanje in nehanje, ščititi pro-¦'zvajalca; ne more pa zakon žal nikoli ustvariti proizvajalca.« (Die Kartehfrage. Berlin 1902. str. 231). — »Mi pravniki nismo zastonj hodili v šolo zadinjih desetletij. Ni bil lahek boj niti ne lahkp naloga, da se osvobodimo Jako formalne logiški-dialek-tiške metode, po kateri smo se večinoma še učili in izobraževali, da si pogled oprostimo -vseh sholastiških omejitev za moderniol gospodarsko življenje, za socialne zahteve, da svojo
vedo, svoje znanstveno mišljenje osposobimo--da vanje
prodre in jih oplodi ves veletok socialnega bistva.« (Die Kartellfrage, Ininsbruck 1904, str. 289). »Sedanjost--ceni vse
prednosti formalne intelektual'nosti, toda instinktivno čuti po-
' Na .lurSstetiitagu 1902 v Berlinu ni prišlo do prmernih zaključkov o karttelmem vprašanju, ziarto se ie vprašanje postavilo na dhevni red .luristenta.ga v Inrisbrucku 1904.
Franc Kleim: Govori, ipredavanja, oliviki, pisma. 65
trebo, da pravoslovje bolj in bolj--postane iz zgolj mireče
socialno produktivna, ne na učno stolico in sodno dvorano omejena umetnost.« (Emil Steinbach, 1907, str. 1045). Z eno besedo, pravo in pravna veda Kleinu nista bili sami sebi namen, bili sta mu socialna funkcija. Da pri vsem tem ni podcenjeval pomena prava, se zlasti jasno' vidi iz poljudnega predavanja »Was wir dem Rechte zu danken haben« (1. 1890, str. 379).
Nadaljnji izreki kažejo obenem, kako resno in važno je Kleinu bilo zakonodavno delo, n. pr. «Bogati promet je rojeni sovražnik enostavnega prava. Njemu je pripisati, da je vedno težje najti kolikortoliko zadostne besede in pojme v zakonih; zaradi njega m.ora vsaka pravna norma računati z vsemi možnostmi, ki se dado ali ne dado zamisliti, in tako mora postati vedno bolj tekoča, nedoločena.« (Die Kartellfrage, Innsbruck 1904, str. 285). — Pravo zanjo (za zakonodajo — — ni več iz tekočega vrveža zajeta modrost življenja, nego trenutna slika življenja samega. Prej iz prava več ali manj izgnano, se kaže življenje kot njegov gospodar. — — Da se z elementi življenja, ki dero v pravo, včasih sprejmo tudi politično vrvenje ali nedobojevani boji.
Je po naših izročilih vse prej nego razveselji\^o.--Pred
vojno je seveda zakolnodavna umetnost redno mislila na to, da postavi pravne norme šele, ko politike ne bi več prehudo dražile, in da jih obrusi tako, da bi dale čim manj povoda za pohtična trenja. Tako previdno se v bodoče najbrže ne bo dalo več ravnati. — — Zakonodaji bo treba omogočiti, da sivoje delo opravlja z mirnim premislekom in s sloldelovanjem
vseh prizadetih stanov in skupin.--Pravo postaviti na voljo
kateregakoli poedinca ali večine in ravnati z občno blaginjo, moralo in kulturo kot z mrtvimi postavkami, bi bila huda zmota, ker bi moraila, čeprav ponovljena v zakonskih oblikah, slednjič pravo spremeniti v silo.« (Das neue Recht, 1920, str. 429 si.)'--»Steinbach se je kot zakonodavec moral boriti z drugo dviiro: z malo razvitim umetniškim čutom za obliko. O stilizaciji v oblikujoči umetnosti se da različno misliti,
' Res, da so 'ti iareki bili namelnijeni strankarskim bojem v avsitnijiski repttfciiki, toda mutatis mulaindiis «majo občno velijavncst.
5
C6 Franc Klein: Govori, ipredavanja, Slanki, pisma.
* iKaikor je to — vedino 'bolj — res, ^taiko malo je verjelmo, da bi se dial oiživolK"oriti: IKil'einov predlog, da .naj parlamenit iz poklicnih sLojev (izibere veščake, M bi sodelovali pri posveifovanjih v odsekih. Danes je POliticUm tudi civilna ziakonodaja. za kaltero je Kloin to predlagal v prvf vrsti.
zakon pa vedno zahteva stilizacijo. Ne da se kar zapisati, treba ga zgraditi po dobrih arhitektonskih pravilih.« (Emil Steinbach. 1907, str. 1046). »Stvarna nezadostnost mmogih nloVih zakonov izvira iz dveh činjenic. Po eni strani sta se gospodarstvo in 'promet ndizmejmo speciallizovala. V vsaki njihovih neštetih panog je mnogo običajev, prloimetnih šeg, tehniškega in pod vplivom gospodarskih ali družbenih sil imajo iste pravne norme cesto na raznih poljih gospodarstva in prometa povsem različne učinke. Diolčim to od zakonodavca zahteva več, manjka v drugo roko vsakega zanesljivega jamsitva za to, da zako-nodavna tela vedno razpolagajo z znanjem in na skušnje oprtim razumevanjem, ki sta potrebni v poedinem primeru. (Parlamentarische- Oesetzgebung. 1917, str. 644).® Vendar Klein ni bil prijatelj pravnega razvoja po sodniških izrekih: »Čim več današnje prilike zahtevajo od zakonodavca, tem redkejše se sme pričakovati, da bi pravotvorni sodniški izrek res nadomestil zakonsko pravo. Razen tega pa manjka prav najplemnitejšega, najboljšega učinka zakonskega prava, njegove lOČuvalne in vzgojne sile pralvu, ki je priznano samo v sodniškem izreku; ta z mahmi izjemami ostane juristovsko pravo.« (Die Revision des Biirgerlichen Oesetzbuches, 1904. Str. 154).
Povsem dosledno Klein ni bil pristaš svobodnega sodstva. Značilni so sledeči izreki: »PraMo sploh ni soidniška last, nego občno dobro. Njegova glavna vrednost ni v razmerno maloštevilnih sodniških pravorekih, nego v milijonih lajiških pra-vorekov vsakdanjega prometa. So(dn,ikova sodba izjavlja, kaj naj bi bile stranke storile, preden so prišle k sodniku. V sodstvu mora priti do veljave, kar je tudi veHki neuki množici razumljivo in pristopno, ne pa nepreračunljive izjave prekulti-viranega osebnega pravnega čuta. PoslIoVni promet bi izgubil vso varnost, ako bi sodnik vsak hip smel preizkusiti zakon, ali je primeren času, in ga za poedini primer razveljaviti, če
Franc Kleta: Govori, ipredavania, članki, pisma. 67
' članek ie ipri^kroj-en predvseml za nemiške priildike. Na naSih rnidver-zalh se smatrajo -vsi predmeti       enalkovredne in (tudi metoda ponika
5*
je drugačnega mnenja.--Z eno besedo, če pomislimo na državno in družbeno funkcijo prava, po Cn. Flaviju propovedova-nega kulta individualizma v sodstvu pač ne bomo mogli imenovati drugače nego antisocialnega--(Der Kampf um die
Rechtswiiissenschaft, 1906, str. 399). — In v intervjuju 1914
(str. 1028) je na dotično vprašanje izjavil: »--kakor bi bilo
želeti, da bi se sodistvo moglo prilagoditi najpoedinejšemu
primeru--vendar menim, da sodnik v izvestnem smislu
mora biti vezan. Tem svobodnejši pa in dalekovidnejši naj bo zakonodavec«
Po vsem tem je razumljivo, da se je Klein, dasi — ali ker? — je visoko cenil rimsko pravo (str. 1019), toplo zavzemal za gOispodarsko, življensko izobrazbo pravnikov: »Pred vsem ni dvoma, da je za gospodarsko izobrazbo pravnika neobhodno potrebno, da se spozna v narodnogospodarski in finančni vedi, bankarstvu, davčnem pravu, siocialni zakonodaji in socialni politiki in da zato treba te vede na vseučilišču intenzivno
gojiti--.« Tožbe zaradi preobremenitve niso resne: »Kaj
pomaga odpuščati učenje in izpite, ko se na prvem koraku v življenje srečamo s temi stvarmi, neglede na to, da so imenovane snovi danes našemu življenju in našim duševnim interesom mnogo bližje nego strogo pravna snov in se jih bo zato
cesto lažje naučiti nego pozitivnega prava.«--»zahtevati,
da se tudi nauk o zasebnem in javnem pravu--skrbno
ozira na dotične gospodarske in socialne momente, s tem, da v pravnem nauku vedno upoštevajo in razlagajo gospodarske ali socialne strani pravnih pojavov in razmerij, iz teh področij izvirajoče nagibe za pravni razvoj, vpliv pravnih naprav na
narodno gospodarstvo in na sestavo družbe. «--»Ako se
iurist dosledno opozarja, kako revno in nezadostno je zgolj juristično motrenje, bi se navadil, da bi vse pojave meril z merilom, ki bi bilo opredeljeno gospodarski in socialno, in zveza vseh teh funkcij družabnega življenja bi se morala zrcaliti v njegovi sodbi.« (Die Mittel zur wirtschaftlichen Ausbildung der Juristen, 1911, str. 424. 425). »
'8 Framc Kleiiii: Govori, ipredavanja, čiaiii<i, pisma.
2as,ebnopravnih disciplin nstrezia več ali mialnj .gori navedenim zahltevam. -Naipačno bi pa raizumd Kleima, kdor h; misii-l, da je pravni pouk stavil za gospodarski in sociaiiii,- le izenačenje je hotel.
Upam, da se mi je s temi citati bolj posrečilo pred-očiti Kleinovo siplošno znanstveno mišljenje, nego bi spričo tako obširnega gradiva mogel s še tako podrobnini obravnavanjem poedinih člankov in govorov. Ipak ne morem mimo vseh posameznih študij. Zanimivo je predvsem Kleinovo stališče napram razvoju civilnega procesa. Glavni vir razvoja procesnega prava in sprememb v njem mu je človeška slabost in zloba, ki v vsakem procesnem sistemu zlorablja njegove institucije, dokler se zakonodaja ne upre in ne prepreči možnosti zlorabe (šikan), ki jih nudi izvestni procesni sistem, z novim procesom. (Poskusno predavanje na dunajski univerzi 1885, str. 3 si.). Najsi je to mnenje povsem pralvilno ah ne, gotovo Je, da se pozna v naših procesnih zakonih povsod in da so naprave, s katerimi Je Klein opremil zakon, da brezobzirno zapre vrata zlorabi, v veliki meri vzrok njegove izredne kakovosti. Značilni so za pojmovanje procesnega prava izreki v predavaniju »Zeit- und Geistesstrommungen im Prozcsse« (1901, str. 138 — mimogrede naj omenim točno kritiko starejših procesnih sistemov v tem predavanju): Smotren in v skladu z modernim pojmovanjem države bo proces samo. če je pravna zaščita ne šele s sodbo, ampak od prvega koraka v postopanju res dajanje državne pomoči. To ni utopija, treba le osvoboditi vezano moč sodnikovo in jo, kakor moč drugih državnih organov, dati v službo pravice, občnega blagra in družbenega miru. Kajti vse to nam čuvajo oblike in formule procesa. V njem se tako kažejo meje naše nravne moči. Dobra volja bi napravila proces nepotreben; zato koraka proces, brez katerega ne izhaja nobena doba, prav za prav kot spričevalo vedno enake
človeške nepopolnosti in slabosti skozi zgodovino.--Vsaka
dobro izvedena pravda je triumf prava, toda za državo in družbo, za politiko, za narodno blagostanje, za etiko, kulturo in človekoljubje je en brez sile in trenja pravilno izpolnjen pravni posel neizmerno večji dobiček neg^o sto brezhibnih pravd.
Fnmc Klem: Govori, prcdavaroja, čilamki, pisma. 69
Dasi nam je Klein pred vsem procesualist, vendar nikakor ni pretiraval pomena procesnega prava: »Proces je sredstvo za ugotovitev materialne pravice in to mora ostati. Znanje materialnega prava in njega pravilna uporaba sta prvo. sicer manjka procesu socialne upravičenosti, sicer je prazno tekoč, klepetajoč mlin.« (Die praktische AnwenduTig der neuen Pro-zessgesetze, 1899, str. 89).'" V isti razpravi Klein tudi naglasa potrebo, zopet in zopet proučavati zakon, sicer se to, kar se ne rabi cesto, sploh izgubi za pravno življenje (»die rechts-vernichtende Macht des Vergessens«).
Razprava »Die Lebeniskraft des A. B. QB.« (ob stoletnici, 1911), jasno kaže, od kod življenska sila občnega državljanskega zakonika, in kje in kako ga treba popolniti zlasti glede mladinskega prava. Zaščita mladine je bil sploh Kleinov najljubši tema, vedno in povsod naglasa, kako potrebna je: »za državo in njen narod ni večjih življenskih vrednot od njihove mladine, kajti država in narod živita za bodočnost.« (Rede am ersten osterr. Kinderschutzkongress, 1907, str. 499). Ko kritikuje prvo delno novelo k o. d. z., ji zamerja najbolj to, da ne sega dovolj daleč v zaščiti mladine (Eine Kriegsnovelle zuin BGB, 1914, str. 194 si.), kakor je vladi zameril, da ni spravila v življenje mladinskega kazenskega prava.
Iz občnega civilnega prava bi še opozoril na razprave o dedni stavbeni pravici, glede katere je Klein pričakoval, da bo izdatno podprla izvedbo stanovanjske reforme, za katero se je mnogo zavzemal. Dvomim, da je uresničitev teh nad preprečila samo vojna. — Tudi za nas je zanimiv članek »Die Entschuldungsfragc auf dem Juristentage« (1904, str. 156). — Klein •v\d[ rešitev kmeta edino v zadružnem delu, zlasti pa pobija ustanovitev zadolžitvene meje, ki je čisto zunanje sred-
Ako se ipri niais z uvedbo movih proceisMili zaiko-nov uvedle tudi inst:ltucii,a piisarniSkJh imsliruktorjev — fei morala bi ise — naj ibi si g'0-spodje, ki bodo dioločeni za imstruiktorje, po nekadkrat pirečiitali iKleinov na. KoviOT na prvii koinferenoi sodnih imsitruktcricv .(str. 8?). Težko, da bi jim kdo imogel krajše in točnej.še povedati, česa treba iin česa se jim j« čuvati. Zlasti pa bi pri nas, kjer v mnogih ozirih oblika "ubija miisei in gre V nekaterih krajah In izvestnih upravnJli panogah 'birokratizcm v najs'ab-šem sm's!u uprav v klasje, trebalo v pravem m prenesenem onment] p^amtiiti, da »ne sme 'Priti do ipfls?'ov,n'iške!ga sndlstva ali poslovniške vede«.
70 Franic Klem: Govori, ipredavanja, članki, pisma.
stvo, ne sega zlu do temelja, podražuje osebni kredit in spravlja kmieta v roke oderuhom, zlasti če ni preskrbljeno za reden kredit. Kakor da bi bil mishl na velik del naše domovine! — Previdnost Kleinovo v zakonodavnih vprašanjih kaže razpra-vica »Der Weg« (1905, str. 393). Ko je prevzel vodstvo just. ministrstva, so mnogi od njega pričakovali in zahtevali spremembo bračnega prava. Fino je odgovoril, da dobimo boljše bračno pravo, če ga bo zahteval javno življenje določujoči duh naroda, če bo sam za to zrel. Ne gre rotiti moža (Kleina), nego razgibati duhove množice.
V trgovinskem pravu se je Klein bavil zlasti s karteli, z oblikami in ustrojem gospodarskih udruženj, s poenotenjem meničnega prava. Razprave o teh predmetih, dasi deloma stare nad 20 let, zaslužijo vso pozornost. Izmed člankov kazenskopravne vsebine naj opozorim na mnenje, dano za 15. mednarodni časnikarski kongres v Rimu (1911) o predmetu »Der Zeugniszwang gegen die Presse« (str. 372 si.).
Da je bil Klein odličen stiHst, je splošno znano. To se vidi tudi njegovim govorom, od katerih naj omenim le one v parlamentarni debati o civilnih procesnih zakonih (str. 47 do 81)^^ in o kartelnem vprašanju na Juristentagu v Innsbrucku (str. 249—302). Kakor pa so sijajno napisani, so vendar komaj senca govorjenih, kajti Klein je kot govornik naravnost fasciniral. Kdor ga je čul, bo tu spoznal enega vzrokov, da se je Klein tako zavzemal za živo besedo v pravdi in da je tako neusmiljeno pobijal vse nepotrebno pisanje. Razumel bo, da je bridko tožil, da se senžermenska pogajanja vrše samo pismeno, in da temu pripisuje znaten del avstrijskih neuspehov. Dvomiti smemo, ali ima prav, toda značilno je zanj.
Pisma so naslovljena izdajateljici, eno izdajatelju knjige. Priznati moram, da so mi bila za Kleina - človeka pravo od-
" Precej je Klein delal s statistiko, ko je branili svoje procesne zakone. Znaoilien je izrek (Oie Parteieinverlireitung im kiinftiigen Prozesise, str. 41.)« ...sodbe o tem predlogu osnutka b: biile pač z vsega početka milejše, ako bi praktični juristi bOij igojiili pravno statisitilko.« Pri nas je, kolikor vidimo, pravosodna uprava sploh ne soiji, nJtti ne vemo, ali' vsaj su-rovii materijal zibira povsod. Marsikateri zakon ali naredba bi bil drugačen, ako bi se poklicani faktorji vsaš maln bavi'i z »nadležno« statistiko.
Nova knjiga o našem tiskovnem' pravu. 71
kritje, kajti v službi je bil Klein vsaj z nami nižjimi, ki smo itak le prav redko prišli z njim v stik, samo služben in izven službe v družbi sicer duhovit, tudi sarkastično šaljiv, nikoli pa ni pokazal niti najmanj svojega čustvovanja.'^. Iz pisem pa vidimo, kako se je mož pri svojem delu boril sam s seboj, kako neprijetna mu je bila borba v javnosti, zlasti z manj vrednimi nasprotniki, kako je užival prirodo in umetnost na Tirolskem, v Italiji in v našem Dubrovniku (pismo iz 1. 1919): »Smel sem se zanesti na Tvoj dobri okus, toda vendar presega ta kot zemlje vse, kar se da misHti. Ko sem davi stopil na balkon, me je kar prevzelo, da sem toliko lepega obsegel z enim pogledom.« Iz drugega dubrovniškega pisma se pa tudi vidi, koliko je trpel, ko se je moral posloviti — ne od ministrovanja, nego od svojega delokroga — — »tako brez smotra, tako popolnoma brez cilja in koristi, kakojr moja eksistenca, ni vendar nobena«.
Sklepam z besedami, s katerimi je Klein v intervjuju orisal svoje življenje (str. 1029): V mojem življeniju je malo zanimivega ali celo romantičnega. Najbo'IJ morda sili v njem 'v ospredje, da sem vedno delal kot žival, kajti naše današnJe življenje zahteva pridnost kot temeljni pogoj vsake eksistence in vsakega uspeha.« Zamolčal je, da je bil ženijalen človek.
Klein (je bil samec. Včailh je pri oibedu prilsedel k mizi, kjer so obedovali 'uradni-ki iz iraznih imiinistrsitev, zla/siti 3UstiQn€'ffa. Taim sern ga ¦imel pr'iliko izvonslužbemo Spotznati tudii jaz. Vedel se je povsem nepri-silj«in,o, toda že sam naziv ekscelenca ni ipripu.ščal nikakršnega pribliižanja. Trdilo pa se ije sipV)šno, da Je tudi večini svojih na'jb1ižj'lh sodelavcev bil cesto neprijeten šef, dasi je cenil inteligenco in deJavnoLst tudi pri druK'.h.