Miro Lozar Sneženi mož Nekoč je zavladalo v prostrani zim-ski državi Mraza veliko razburjenje. Stari, sivolasi vladar z dolgo belo bra-do je sedel slabe volje na svojem vi-sokem ledenem prestolu v dvorani; toplo čepico je imel potegnjeno preko ušes in svoje podložnike je motril z divjimi pogledi. Naposled je njegov mogočni globoki glas prevpil vpitje, ki je takoj ponehalo. Vsi so prestrašeni poslušali jezne besede vladarja Mraza. »Vi nepridipravi! Ali je tu prostor za prepire? Kolikokrat sem vam že povedal, da morate svoje pritožbe predložiti vsak zase. Jaz sam jih bom vzel v pretres in jih pravfčno raz-sodil!« Nato je stopil vsak, ki je imel kaj na srcu, pred mogočnega in strogega vla-darja in je obotavljaje se povedal pri-tožbe, ki jih je imel proti drugim. Pritožila se je Zima proti Jugu. Dež je tarnal o nesramnostih Snega, Ledenec je zabavljal čez Zimsko son-ce, Megla čez Vihar, Vzhodnik pa je godrnjal čez svojega sovražnika Za-padnika. Ko je kralj slišal vse pritožbe in ko ni bilo nobenega tožnika več. je na-enkrat vstal in rekel: »Dovolj je! Kar sem moral tu slišati, to že presega vse meje in kaže samo na vašo neznosnost. Takih pregreh ne trpim več v svojem kraljestvu!« K Jugu obrnjen pa je re-kel: »Tebe bom pa dal ukleniti v že-lezne verige, da bom ukrotil tvojo na- gajivo in škodoželjno oblast in te po-slal v kraljestvo Pomladi! Tam lahko počenjaš, kar hočeš! Tebi ni mesta v mojem kraljestvu, vedno uganjaš bur-ke in se norčuješ iz mene, kar sem že velikokrat opazil!« »Mogočni gospodar!« je zaklicala na-enkrat Ledena roža, ki je skromno sta-la v kotu velike dvorane. »Nismo mi krivi naše nesloge, temveč Ijudje, ki stanujejo na zemlji! Mi hočemo samo izpolniti njihove želje in zato pride mednami vedno do nesložnosti in pre-pirov!« Vladar je sklonil svojo belo glavo. »Priznam to. Ljudje na zemlji so pač nezadovoljneži. Nikoli jim ni mogoče ustreči. Toda še danes bom šel na po-tovanje in obiskal zeml.jane. Pri tej priliki se bom istočasno tudi prepričal o vašem delu; in gorje vam, če ne bo vse v redu!« Res, vladar Mraz je krenil na pot. Pokril si je glavo z novo belo volnenc čepico, se ogrnil v mehak snežni plašč, ki mu je segal do peta, nataknil palč-nike na roke in odplul nato na velikem snežnem oblaku v pusto zemeljsko dol. Da bi ga nihče ne videl, ga je sprem-ljal gost snežni metež in tako je stal kar naenkrat sredi neke vasi. Neprestano je iztresal oblak snežin-ke na zemljo, ki je bila pokrita že z visoko, belo odejo. Ko je kralj — zavarovan pred člo-veškimi očmi s snežnim metežem — zavil okoli ogla, je slišal naenkrat sme-joče se otroške glasove. Podvizal se je, da bi ušel zemeljskim otrokom; bilo pa je že prepozno: okoli ogla je pri-hitel deček, ki je pred seboj valil ogromno sneženo kepo. Prestrašen se je vladar ustavil in se niti premakniti ni upal, da ne bi izdal svoje navzočnosti. Ko ga je deček za- gledal, je z veselim vzklikom presene-čenja zaklical svojim tovarišem: »Po-glejte, kako lep sneženi mož! Kdo ga je vendar postavil?« Vsi so hiteli k njemu, da bi si ogle-dali sneženega moža, ki je stal pred njimi, kakor da je padel z neba, v vsej svoji vzvišeni mogočnosti. Otroci so se prijeli v krogu za roke in so pričeli plesati okoli vladar.ja. Eden izmed deč-kov pa je rekel: »Veste kaj, obstre-ljujmo ga!« In že so jeli delati z mo-krimi rokami kepe, postavili so se v vrsto in pričeli pravcato vo.jsko z ubo-gim zimskim kraljem. »Kdor zadene nos, ta je dobil zma-go!« je kričal eden izmed strelcev. »Saj nima nosu!« je rekla neka de-klica. »Pa mu ga napravimo!« Deček je stekel v hišo, poiskal v kleti rumen korenček in ga vtaknil v sredo belega obraza. Drugi otrok je prinesel star, razbit lonec in ga poveznil sneženemu možu na glavo, lepo, volneno čepico so mu bili že prej potegnili z glave in vrgli v sneg. »Sedaj mu dajte še metlo v roko!«, so se smejali in čez nekaj časa je bil dobri vladar tak, kakor pravi zemelj-ski sneženi mož. »Sedaj pa streljajmo naprej! Na nos!« so vpili razposajenci in nešteto kep se je trdosrčno zapičilo v obraz, roke in telo pomilovanja vrednega Mraza. Kakor ukovan od strahu je stal vla-dar med kopico veselih otrok in jim nudil kar naprej samega sebe za tarčo. Toda ko je predlagal starejši deček, da bi ga podrli in zgradili novega, te-daj se je Mraz pričel tresti od strahu po vsem telesu. Poleg tega so se pričele norčevati iz njega še okoli stoječe smreke in jelke. Pripogibale so se od smeha in pri tem odmetavale raz sebe težko snežno ode-jo, celo sonce je pokukalo radovedno izza oblakov in se smejalo na tihem in škodoželjno zasmehovanemu zimske-mu vladarju. Tedaj pa je z neverjetno nagiico pri-hrumel z visokih hribov v doline ne-pričakovani rešitelj. Zaplesal je. da so letele snežinke v zrak, pred seboj pa je gnal velik oblak, iz katerega so pr-šile drobne deževne kapljice. »Jug! Jug prihaja!« so zavpili otroci in hiteli v hiše, da bi bili zavarovani pred dežjem. Jug pa je butal v hiše in jih stresal. Vladarja Mraza pa je topli veter vzel s seboj in ga odnesel z bliskovito naglico v njegovo kraljestvo, kjer ga je sredi dvorane posadil na prestol. Veliko je bilo smeha pri podanikih. ko so videli Mraza, ki je bil s kraljev-skim ponosom odšel na zemlio, tako spremenjenega sedeti na prestolu — s korenčkom v obrazu. z loncem na gla-vi in metlo v roki. Hitro se je iznebil neprijetnih reči, da ga ne bi še naprej zasmehovali. Potem je pogledal jezno okoli sebe in zapazil Juga. ki ie usluž-no stal pred svojim kraljem in utrujen od hitrega letenja težko sopel. »Zelo sem te razžalil!« je rekel kralj Mraz in njegovo jezno lice ie postalo mehkejše. »Rešil si mi življenje, zato se ti hočem zahvaliti. Če imaš kakšno željo, povej mi jo!« »Samo eno željo imam. vladar,« je rekel Jug s tihim, prosečim glasom, »in ta je, da smem še nadalje ostati v tvojem kraljestvu. Saj me potrebuješ. ker znam omiliti trdi in mrzli zimski čas na zemlji.« »Želja je pametna in naj ti bo usli-šana!« je resno rekel Mraz in ponudil svojemu podložniku ledeno roko v spravo.