Andreja Žele, Povedkova lastnostna prislovna dopolnila 369UDK 821.163.6’367.62
Andreja Žele
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani
POVEDKOVA LASTNOSTNA PRISLOVNA DOPOLNILA 
Prispevek potrjuje in utrjuje spoznanja, da tudi v okviru stavčne povedi ne moremo mimo 
pomenskoskladenjsko obvezno družljivih povedkovih dopolnil, ki sporočilo natančneje konkre-
tizirajo in hkrati v smislu večje pomenske intenzivnosti tudi informativno zgoščajo, kar navadno 
nakazuje možnost tudi medpropozicijske obravnave in s tem stalno obojestransko skladenjsko-
pomensko prehajanje med stavčno in besedilno skladnjo. 
The article confi rms and strengthens the fi ndings that even within a clausal sentence one 
must consider semantically-syntactically obligatory collocational complements with the predi-
cate, which defi ne the utterance more concretely and precisely and at the same time increase 
its informative compactness in terms of a greater semantic intensity. This usually indicates the 
possibility of inter-propositional analysis and thus constant syntactic-semantic transitions between 
sentential and textual syntax.
Ključne besede: obvezna družljivost, povedkova prislovn/(o)zvezn/a in pridevnišk/(o)zvezna 
dopolnila, medpomenskopodstavna/medpropozicijska obravnava
Key words: obligatory collocation, adverbial-phrase and adjectival-phrase complements 
with predicate, treatment across semantic bases and propositions
Prislovna oz. prislovnozvezna dopolnila kot obpovedkovo (in s tem obglagolsko) 
razvrščene (tudi t. i. kolokacijske) dopolnilne lastnostne sestavine polnopomenskih gla-
golov v povedku oz. kot dopolnilne lastnostne sestavine polnopomenskega (nezloženega 
ali zloženega) povedka s svojo naklonskostjo z vidika tvorca /so/omogočajo upovedo-
vanje dejanja/dogodka/procesa/stanja konkretnega sporočila. Terminska uporaba do-
polnilo opozarja na izhodiščno pomenskoskladenjsko merilo, ki ob prislovno dopolnilo 
prednostno postavlja povedek in obpovedkovo vlogo, kar je tudi razumljivo v primerih 
kot Janez se je neuspešno pripravil za vlogo : Janez je neuspešno pripravljen za vlo-
go z možnostjo zloženega povedka z nepolnopomenskim glagolom – prvotna vloga 
prislovnih oz. prislovnozveznih dopolnil je torej obpovedkova, ki pa kot navadnejšo 
izpostavi zvezo prislova s polnopomenskim glagolom (v povedku). Ravno glagol s 
svojo osrednjo pomenskoskladenjsko organizacijsko vlogo poudarja tesno vzajem-
no/soodvisno povezanost med stavčnopovedno in glagolsko besednozvezno skladnjo, 
ki z obpovedkovimi oz. obglagolskimi prislovn/(o)zvezn/imi dopolnili, ki omogočajo 
tudi sporočilno zgoščanje, ki sega v nadpovedno/besedilno skladnjo. Tovrstna obpo-
vedkova dopolnila so kot pomenskoskladenjsko nesamostojne sestavine, ki so nepo-
sredno odvisne od pomenskosestavinskosti povedka, hkrati tudi dopolnilne lastnostne 
sestavine prisojevalnega razmerja. Tako v okviru stavčne oz. povedkove vezljivosti 
povedi ne moremo mimo pomenskoskladenjsko obveznih nevezljivih modifi kacijskih 
prislovn/(o)zvezn/ih dopolnil, ki sporočilo tudi natančneje konkretizirajo (tj. v poved-
ku oz. povedju lahko spreminjajo konkretni glagolski skladenjski pomen) in hkrati v 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
370 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
smis lu večje pomenske intenzivnosti tudi informativno zgoščajo,1 kar navadno nakazuje 
možnost tudi medpomenskopodstav ne oz. medpropozicijske obravnave,2 tj. v upove-
dovalnem procesu sprožijo čim večjo obojestransko skladenjskopomensko prehajanje 
med stavčno in besedilno skladnjo. 
Z nujnim upoštevanjem pomenske odvisnosti od povedkov so upoštevana samo 
tista sicer nevezljiva modifi kacijska prislovn/(o)zvezna dopolnila, ki so naklonsko in 
tudi pomenskopodstavni (sicer nesamostojni, kot obpovedkova sestavina) obvezni del 
upovedovanja, kar samo potrjuje ugotovitev, da sta propozicijska in naklonska sestavina 
v izrazni/oblikovni uresničitvi povedi tesno prepleteni, ker je vsako sporočilo hkrati 
tudi sporočilo o sporočevalčevem razmerju do predmetne vsebine in naslovnika (prim. 
Gnamuš 1981: 53–55). Najtipičnejša obglagolska dopolnila so izpridevniški prislovi kot 
posebni neudeleženski skladenjskoobvezni modifi katorji glagola.3 Izpridevniški prislov 
načina je kot lastnostni (kolikostni/kratnostni/(o)vrednotenjski) modifi kator povedka 
stavčnočlensko neopustljiv oz. skladenjsko obvezno primično prislovno dopolnilo, 
npr. Lepo je pisala. Besednovrstno pa se ta modifi kacijska dopolnila ne omejujejo le 
na načinovne prislove, saj so ravno tako pogosta predložnozvezna ali besednozvezna 
(izsamostalniška) prislovna dopolnila, zato je korektnejše govoriti in pisati o modi-
fi kacijskih prislovnih in prislovn/(o)zvezn/ih dopolnilih oz. dopolnilnikih konkretnih 
povedkov. 
0 Izhodiščne opredelitve
– Vsa prislovna in prislovnozvezna dopolnila so v smislu nadpovedne skladnje in 
z vidika pomenskoskladenjskih in tvorbno-pretvorbnih zmožnosti posameznega jezika 
tudi medpomenskopodstavne oz. medpropozicijske naklonske sestavine, npr. On zelo 
dejavno spremlja njihove rezultate in uspehe, Vse nekaj let stare stvari neodgovorno 
meče stran ipd. V okviru stavčne povedi jih je večina medpropozicijskih priložnostnih 
(in zato neobveznih) naklonskih dopolnil, medtem ko so obvezna dopolnila tudi sestavni 
del povedja oz. nesamostojna sestavina pomenske podstave stavčne povedi – stalna me-
dpomenskopodstavna/medpropozicijska naklonska vloga prislovn/(o)zvezn/ih dopolnil 
in samo delna (s pomenskoskladenjsko obveznostjo pogojevana) pomenskopodstavnost 
prislovn/(o)zvezn/ih dopolnil sta vlogi, ki se vzajemno dopolnjujeta, npr. Nesprejemljivo 
se obnaša (nasproti nepomenskopodstavnemu: Nesprejemljivo kritizira vse možno).
1 Nujnost enoumne sporočilnosti povedi kot glavnega merila za /ne/obveznost stavčnih členov zagovarja 
P. Sgall (1986a: 65–66, 122).
2 Medpropozicijskost modifikatorskih prislovnih dopolnil poudarja češka skladenjska teorija, gl. Mlu-
vnice češtiny – Skladba (1987: 472, 494–495), vendar ni upoštevan pretvorbni vidik, tj. ni konkretnih 
zgledov za medpropozicijkost oz. medpomenskopodstavnost prislovnih in pridevniških dopolnil v okviru 
stavčne povedi. 
3 S pomensko-besedotvornega vidika so vključeni pri obravnavi modifikacijskih besedotvornih vrst – pri 
glagolskih modifikacijskih izpeljankah kot drem-uck-a-ti in pri glagolskih sestavljenkah tipa predelati (NSS: 
275–275, SSB: 17); v okviru glagolskih sestavljenk še z ugotovitvijo, da izgubo vezljivosti lahko povzročajo 
tudi metonimični pomenski premiki predponskih obrazil oz. uporaba njihovega drugotnega pomena, npr. 
poglodati, oklicati, pregreti ipd. (SSB: 23–24).
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Andreja Žele, Povedkova lastnostna prislovna dopolnila 371
Pomensko- in skladenjskopomenska obveznost prislovn/(o)zvezn/ih dopolnil zno-
traj stavčnih povedi je odvisna od skladenjskega pomena izbranega povedkovega gla-
gola – tj. če skladenjski pomen povedkovega glagola pomenskoskladenjsko zahteva 
prislovn/(o)zvezn/o dopolnilo, npr. Zelo čudno se obnaša zadnje čase, Z njim ravna 
pregrobo, To še danes najraje upravljajo ročno ipd. Zgornji pomeni tudi jasno izražajo, 
da je pogosto posledica možne obvezne pomensko- in strukturno skladenjske vloge 
prislovnih dopolnil pomenskoskladenjsko oslabljena raba povedka oz. povedkovega 
izhodiščno polnopomenskega glagola, kar potrjujejo sporočilno enakovredne različice 
s povedkovodoločilnim pridevnikom ali prislovom, npr. Zadnje čase je zelo čuden, Z 
njim je pregrob, To se še danes dela najraje ročno.
– Zgodovinskorazvojni potrjeni obglagolski položaj prislovov v čisto priložnostnih 
besedilnih oz. govornih umestitvah in razvrstitvah še dodatno zagotavlja večjo predvid-
ljivost/verjetnost sopojavljanja prislovov oz. prislovnih zvez in glagolov v smiselne 
zveze – prislovn/(o)zvezn/a dopolnila kolocirajo oz. se družijo z glagolom v smislu 
lastnostnega spreminjanja oz. dopolnjevanja skladenjskega pomena glagola v poved-
ku stavčne povedi. V primerih prislovn/(o)zvezn/o dopolnilo ob polnopomenskem 
glagolu v povedku lahko govorimo o pogosteje verjetnih/predvidljivih pridruženih/
družljivostnih/kolokacijskih pomenih, ki omogočajo zveze dveh leksemov, v teh prime-
rih prislov + glagol – te besedne zveze so načelno proste in neobvezne, vendar glede na 
pogostnost rabe/pojavljanja veliko bolj predvidljive in možne, tj. z višjo družljivostjo/
kolokabilnostjo (vseh polnopomenskih sestavin – kolokatov v kolokacijski zvezi).4 V 
zvezi s kolokacijo lahko govorimo o ustaljenih govorjenih zvezah, kar daje možnost 
govorjenja o govornih podstavah, govorne podstave pa navezujejo tudi na vsaj delno 
podobnost s sklopi, ki spet nastajajo v govoru in so zato ustaljeni del govora, npr. Ta 
nebodigatreba je povsod ipd.
– Kot sestavina povedja5 so prislovn/(o)zvezna dopolnila hkrati nesamostojni del 
propozicije in tako obvezni del upovedovanja, tj. govora oz. besedila. O pomensko- in 
strukturnoskladenjski obveznosti prislovov oz. prislovnih zvez lahko govorimo tako na 
stavčnopovedni kot na nadpovedni ravnini. In tako kot navadno v okvirih stavčne po-
vedi lahko govorimo tudi o pomensko- in strukturnoskladenjsko neobvezni vezljivosti, 
lahko v primerih obglagolskih prislovov ali prislovnih zvez v vlogi prislovnega določila 
načina govorimo o obvezni družljivosti. Lahko rečemo, da je obvezna družljivost 
lahko tudi pomensko- in strukturnoskladenjska posledica nadpovednega/besedilnega 
zgoščevanja, tj. medpovedni oz. medpomenskopodstavni pojav, s čimer se približuje 
tudi členkovni pomensko- in strukturnoskladenjski vlogi, kar še posebej dokazujejo 
členki kot kar, komaj, skoraj, prav, vsaj, le, samo v npr. kar/komaj/skoraj hoditi, ki v 
tej vlogi jasno kažejo na medpropozicijskost. 
4 Kolokacijo tu pojmujem kot sopojavitev navadno dveh besed, ki sta na stopnji družljivostne pomen-
skoskladenjske soodvisnosti; besede kot sestavine kolokacije pojmenujem tudi kolokate (prim. Verdonik 
1999: 20–21). Izhodiščno besedo oz. sestavino, ki jo obravnavam kot možnega pomenskoskladenjskega 
motivatorja/pobudnika možne kolokacije, pa imam za izhodiščni kolokat.
5 O. Kunst Gnamuš (1981: 46) po S. C. Diku povzema tudi izraz ‘nuklearno razširjena predikacija’, 
ki v našem primeru opozarja na tesnejšo pomenskoskladenjsko povezavo prislovnodopolnilnih sestavin s 
povedkovoglagolskimi.
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
372 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
– Glede na dosedanje slovensko jezikoslovno izročilo bi tovrstna prislovn(/o/zvezn)a 
dopolnila lahko skupno poimenovali kot povedkove dopolnilnike (prim. Pogorelec 
1974/75). Prilastkova opredelitev povedkov-a-o poudari stavčno in stavkotvorno vlogo 
prislovnih dopolnil, saj se prek pomenskosti povedkovega glagola lahko nanašajo na 
vezljive udeležence konkretnega glagolovega skladenjskega pomena.
S pomenskoskladenjskega in tvorno-pretvorbnega vidika prislovn/(o)zvezn/a do-
polnila lahko delimo na neudeleženska obpovedkova dopolnila (izpridevniška, iz-
glagolska ali izsamostalniška oz. besedno- ali predložnozvezna) z navezavo na po-
menske sestavine povedka oz. povedkovega glagola v okviru lastnosti izražajo način, 
količino oz. mero, npr. To zelo uspešno sede upravlja, in na izudeleženska obpoved-
kova dopolnila (izsamostalniška) z navezavo na pomenskost glagola prek vezljivih 
udeležencev, tako da implicirajo/vključujejo referenčnega udeleženca ali vsaj en sestav-
ni del referenčnega udeleženca, v okviru načina izražajo predvsem vrsto in primero, npr. 
Včasih je tekmovalno smučal, danes pa smuča le ljubiteljsko, To se upravlja daljinsko 
ali ročno;6 s pomensko- in strukturnoskladenjskega vidika npr. v okviru stavčne po-
vedi pa se vsa prislovn/(o)zvezn/a in pridevnišk/(o)zvezn/a dopolnila navezujejo na 
skladenjski pomen povedkovega glagola – ta pomenskoskladenjska odvisnost od po-
vedkovega glagola je lahko pri prislovn/(o)zvezn/ih dopolnilih praviloma neposredna, 
pri pridevnišk/(o)zvezn/ih dopolnilih pa je lahko samo posredna; pri posredni odvi-
snosti od povedkovega glagola pridevnišk/(o)zvezn/o dopolnilo natančneje opredeljuje 
osebkovega ali predmetnega udeleženca.7 Tu se zamejujemo na stavčno poved, kar pa 
z vidika poudarjene medpomenskopodstavnosti oz. medpropozicijskosti prislovnih in 
pridevniških dopolnil še zdaleč ni nujno.8 
6 Meja med neudeleženskimi izpridevniškimi prislovi in izudeleženskimi (izsamostalniškimi) prislov-
nimi zvezami ali pretvorbami je razlagalno nakazana v slovarskih razlagah Slovarja slovenskega knjižnega 
jezika (SSKJ), ta so npr. pri slovarski iztočnici delati, neudeleženski izpridevniški prislovi lahko vključeni v 
pomenske razlage: ‘kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih’ grdo/prav delati z knjigami, 
‘izpolnjevati, opravljati kako nalogo’ uspešno/pridno/veselo delati < delati in biti uspešen/priden/vesel, pri 
iztočnici gledati – ‘s pogledom izražati kaj’ grdo/prijazno/lepo gledati, ‘imeti določen odnos do česa’ čisto 
drugače gledati na svet, pri jemati – ‘imeti določen odnos do česa’ jemati kaj resno, tragično, pri misliti 
‘imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa’ Dobro, slabo misli o meni.) Izudeleženski prislovi oz. 
prislovne zveze pa so označeni s pomenskimi razlagami ‘zavestno uporabljati telesno in duševno energijo 
za pridobivanje dobrin’ umsko/ročno delati < delati z umom / delati na roko, ‘opravljati delo na določenem 
področju’, npr. kulturno/politično delati < delati v kulturi/politiki.
7 Na samo posredno pomenskoskladenjsko odvisnost pridevnišk/(o)zvezn/ega dopolnila od povedka 
eksplicitno opozarja J. Orešnik (1994: 128–129), ki komentira: »/…/ Tedaj smemo tudi v zgledu Pogorelčeve 
postal je popustljivejši videti polnopomenski povedek postal popustljivejši in slednji se res pusti razširiti s 
povedkovim(i) prilastkom (-i), npr. ŽE MLAD je TUDI SAM postal popustljivejši (moj zgled). Pri takem 
tolmačenju polnopomenskega povedka sploh noben povedek ne more preprečiti dodajanja povedkovega 
prilastka v stavek. Tedaj mi nikakor ni jasno, zakaj Pogorelčeva vztraja pri določanju samostalniške zveze 
»preko polnopomenskega povedka«; slednji vendar ne igra pri povedkovih prilastkih prav nobene vloge. 
Proti koncu str. 120 piše Pogorelčeva o povedkovem prilastku: »Vstavlja se lahko vsem povedkom.« To je 
pravilna izjava. (Dalje pa manjka še resda sam po sebi razumljiv podatek, da morajo povedkov prilastek, 
ustrezna samostalniška zveza in povedek stati v ISTEM stavku.)«
8 Vse to potrjuje, da mora vsak skladenjski slovar biti vezljivostno-kolokacijski slovar – le tako lahko 
zajame čimbolj pristno živo rabo, ki se navezuje tudi na nadpovedno oz. besedilno skladnjo.
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Andreja Žele, Povedkova lastnostna prislovna dopolnila 373
1 Lastnostni/naklonski prislovi oz. prislovne zveze kot del pomenske 
podstave stavčne povedi
Z sporočilnim zgoščevanjem spadajo lastnostna prislovn/(o)zvezn/a dopolnila v 
medpropozicijsko nadpovedno in zato v besedilno skladnjo. Ravno zaradi medpomen-
skopodstavnosti/medpropozicijskosti ni treba da so in načelno niso obvezni del nobene 
pomenske podstave/propozicije vključenih obravnavanih povedi. V primerih, ko pa so 
že obvezni (glagolskoodvisni) del povedja in s tem pomenske podstave, so hkrati kot 
nesamostojno obpovedkovo lastnostno dopolnilo tudi obvezni del upovedovanja ene 
ali več pomenskih podstav/propozicij vključenih povedi, npr. On uspešno in inovativno 
dela na tem področju. T. i. pomensko- in strukturnoskladenjsko obvezna prislovna ali 
prislovnozvezna modifi kacijska dopolnila povedka so stavčnočlensko opredeljena kot 
družljivostno obvezna prislovna določila načina. 
Vse glagolske zveze tipa lastnostno prislovn(o)zvezno dopolnilo + polnopomenski 
glagol so lahko tudi potrditev, da je naklonskost obvezni sestavni del upovedovanja 
in zato tudi konstitutivni (bistveni) del povedja in nato povedi, ker je izražena tudi 
sporočevalčeva doživljajsko-razmerna plast – po O. Kunst Gnamuš (1981: 55) »/je/ 
razmejevanje naklonskih pomenskih sestavin od propozicijskih zapleteno in nasilno, 
ker v sleherni povedi sočasno izražamo predmetno vsebino ter hkrati naše razmerje do 
nje in naslovnika /…/ vidimo, da je naklonska sestavina najpomembnejša in najbolj 
površinska pomenska plast. /…/ Sestava dejanskega stanja, izražena s propozicijo, je le 
leča, skozi katero se lomijo žarki sporočevalčevega videnja«. V okviru upovedovanja 
ima že sama izbira besed naklonske prvine, in še posebno pri povedkovih glagolih z 
razmernim/odnosnim pomenom so lahko ti odnosi mimo pomenske podstave/propo-
zicije tudi stopenjsko ovrednoteni in tudi neposredno skladenjsko izraženi,9 npr. Ona 
shaja z njimi – Ona kar shaja z njimi – Ona že nekako shaja z njimi – Ona zelo težko, 
predvsem denarno, shaja z njimi ipd. V skladu z že omenjanim ciljnim in informacijsko 
intenzivnim zgoščevanjem sporočila lahko pri rabi modifi kacijskih prislovn/(o)zvezn/ih 
dopolnil lahko prehajamo v medpomenskopodstavna oz. medpropozicijska razmerja 
in s tem hkrati v besedilno skladnjo.10 
Pri prislovn/(o)zvezn/ih dopolnilih so tipična neudeleženska obpovedkova do-
polnila (zlasti izpridevniška in deloma izglagolska, besedno- ali predložnozvezna), in 
izmed njih še najbolj izpridevniški prislovi, npr. najbolj splošnopomenski tega tipa so 
lepo, grdo, slabo, dobro ipd. Izpridevniški prislovi praviloma konkretneje in natančneje 
 9 O. Kunst Gnamuš (1987/88: 8–16) ugotavlja, da upovedovalna teorija izgublja jasnost in preglednost 
zaradi nejasnih prehodov med propozicijsko in naklonsko pomensko plastjo. To pa po njenem mnenju izhaja 
iz tega, ker je delitev človeka na spoznavno bitje na eni strani in na pragmatično bitje na drugi strani nasil-
na. Po vsem tem avtorica prihaja do sklepa, da bi bilo vredno poskusiti propozicijsko pomensko sestavino 
razčleniti na dve plasti – na a) plast doživljajsko nepredelane predstave o zunanji predmetnosti – Pd in na 
b) plast miselnih in doživljajskih razmerij/pričakovanj – Pr/p. Zagotovo sta v proces upovedovanja nujno 
vključeni obe omenjani plasti, od namenskosti sporočanega pa je potem odvisno, kaj je izrazljivo obvezno 
in kaj neobvezno oz. izpustljivo.
10 Prav v zvezi z vlogo dopolnilnikov pri sporočanjskem zgoščevanju B. Pogorelec (1974/75: 121) izpo-
stavi vlogo tvorbeno-pretvorbene slovnice, kjer lahko dopolnilniki predstavljajo pretvorbe t. i. skladniških 
stavkov, ki se vstavljajo v osnovni matrični stavek. 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
374 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
izražajo tvorčev odnos do dogodka/dogajanja v jedrnem delu povedja/povedka (zato so 
poimenovani tudi kot ‘vrinjeni globinski povedki’,11 ‘vložene povedi’ ali kot ‘stavčni 
prislovi’ – v zvezi z naštetimi poimenovanji so razlage o ‘križanju ali spajanju propo-
zicij’, o ‘medpropozicijski pomenski odvisnosti’). Zaradi aktualizacijskih lastnosti in 
sporočilne zgoščenosti pa so pomenskoskladenjsko podobni členkom.12 
Ju. D. Apresjan jih opredeljuje kot ‘nemotivirano obvezno vsebinsko vezljivost’, 
ki obenem izpostavi ali celo omogoči tudi vezljivostne posebnosti glagolov, npr. eno-
vezljivost v smislu zamejitve vezljivosti samo na vršilskost, npr. dobro kuhati, lepo 
slikati.13 V. S. Hrakovskij (1985: 5–8) pa izpridevniška prislovna dopolnila obravnava 
v okviru ‘konstrukcij s povedkovo okoliščino’ (konstrukcii s predikatnym sirkon-
stantom). Hierarhija med pomenskopodstavnimi sestavinami in pomensko nenujnimi 
naklonskimi sestavinami je nazorneje prikazana s stališča povedi, ki ima zgradbo 
razširjenega stavčnega vzorca, npr. Zelo majhna deklica zelo mirno spi, kjer je zelo s 
stališča slovnične pravilnosti in sporočilnosti povedi pomenskoskladenjsko nenujno, 
medtem ko sta besedni zvezi majhna deklica in mirno spi sporočilno nujni, s tem da je 
slednja še stavkotvorna; iz njiju dobimo goli (neovrednoteni) sestavini predmetnosti 
deklica in spati.
S stališča stavčnočlenskega razmerja povedkov prilastek : prislovno določilo načina 
se prehod iz lastnosti vršilca – Vd (iz ujemanja) na lastnosti/način dejanja – De (na 
primik) giblje v okviru prisojevalnega razmerja.14 In čeprav so izpridevniški prislovi 
11 J. Orešnik (1994: 125; 1996: 257) v zvezi s povedkovim prilastkom ugotavlja oz. vsaj sklepa, da 
»naravnost sistemsko nadomešča prislovno določilo načina«. Za oba navedena stavčna člena pa velja, da 
sta neke vrste sopovedek oz. stranski povedek; navaja še ruski izraz ‘dopolnilni povedek’ in španski ‘napol 
povedek’.
12 To mojo opredelitev za slovenščino potrjujeta tudi ruska skladenjska teorija, prim. npr. N. Ju. Švedova 
(1980: 222) uporabo izpridevniških prislovov ob splošnopomenskih glagolih tipa obnašati se, vesti se, 
izražati se označuje kot nujno za natančnejšo predstavitev konkretne vsebine povedi (»Pri etih glagolah, 
dlja utočnenija konkretnogo soderžanija vyskazyvanija, neobhodimo upotreblenie narečija, /.../«), in češka 
skladenjska teorija, ko za predikacijsko sintagmo/prisojevalni sklad trdi, da je območje aktualizacije osnovnih 
komunikacijskih sestavin v povedi: »/.../ je rámcem pro aktualizaci jakožto základní komunikativní složku 
výpovědy (základní složku výpověd’ otvorného aktu).« Še J. Novotný (1979: 291). O tem še E. Hajičová idr. 
(1983: 143–144), ki ‘pomen stavka’ (význam věty) kot logično-pomensko kompleksno enoto, ki je omejena 
tudi s slovničnim stavčnim vzorcem, primerjajo s propozicijo povedi in ugotavljajo, da pomenska stavčna 
zgradba v nasprotju s propozicijo vključuje tudi natančnejša in rahlejša razmerja, ki ohranjajo aktualizacijo 
oz. ‘resnične pogoje’ sporočila v povedi.
13 Apresjanova ‘nemotiviranost’ je tu z vidika glagola mišljena kot pomenskoskladenjska neusmerjenost 
(nasproti glagolski pomenskoskladenjski usmerjenosti, ki jo enačimo z glagolsko vezljivostjo). Sicer pa 
pomensko- in strukturnoskladenjsko vlogo prislovn/(o)zveznih dopolnil ruska skladenjska teorija označuje 
kot ‘določnostno odvisnost’ v nasprotju z ‘udeležensko odvisnostjo’, gl. Ju. D. Apresjan (21995: 51, 130).
Češka skladenjska teorija, gl. Mluvnice češtiny – Skladba (1987: 18, 38, 192, 254), takšne primere 
označuje kot »syntagmata rozvitá«. Izpridevniška prislovna določila načina so opredeljena kot skladenjsko 
obvezna dopolnila (t. i. ‘skladenjska relevanca’, ki oblikuje ‘obrobni/stranski tip (okrajový typ) stavčnega 
vzorca’) predvsem v izpeljanih stavčnih zgradbah v okviru sekundarne diateze – »adverbiální výrazy se 
stávají obligatorním komponentem derivované struktury«, v nasprotju s »syntagmatu valenční«. 
14 Ta pojav je pri P. Sgallu, E. Hajičovi, J. Panevovi (1986b: 143) poimenovan tudi kot ‘dvojna odvisnost’ 
(double dependency). O. I. Moskal’skaja (1973: 40) se med možnostima, da ‘povedek označuje razmerje med 
osebkom in prislovnim določilom načina’ ali da ‘povedek skupaj s prislovnim določilom načina natančneje 
določa osebek’ smiselno odloči za slednjo, ki jo označi kot ‘povedkovo-okoliščinska opredelitev povedi’
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Andreja Žele, Povedkova lastnostna prislovna dopolnila 375
lahko izraženi kot sestavna lastnost tako osebkovih kot neosebkovih skladenjskih vlog, 
npr. a) usmerjenost na osebek, npr. Skrčeno je sedela na klopci ali b) usmerjenost na 
predmet, npr. Nekaj nerazumljivo godrnja, je pogostejša in zato veliko bolj navadna 
navezanost prislovnih dopolnil na prisojevalno razmerje.
Tako je pri skladenjskem določanju izpridevniškega prislovnega določila načina 
še posebej poudarjena dvoja vloga osebkovega skladenjskega mesta,15 in sicer najpo-
gosteje združuje udeleženski vlogi vršilca dejanja in nosilca procesov. In prav vloga 
osebka – procesorja izpostavi način poteka dejanja/dogajanja, npr. On dobro študira : 
Študij mu dobro gre.16 Vendar ločujejo se zgledi kot Čakal je prestrašen – Prestrašeno 
je čakal od zgledov Prišel je prestrašen – Prestrašeno je prišel (kot pomenski strnitvi 
iz Prišel je, Bil je prestrašen), kjer sta dopolnilnika prestrašen in prestrašeno ob čakati 
pomenskoskladenjsko/sporočilno obvezna ob priti pa neobvezna. Do prekrivnosti po-
menskopodstavnih sestavin povedi z njenimi »zunanjimi« nepomenskopodstavnimi 
sestavinami pa lahko pride v primerih, ko zunajdogodkovni poročevalec poroča o 
dogodku kot Janez je odločno (prekrivnost) začel/hotel predavati (nasproti dogodku 
z dvema udeležencema, npr. Janez je moral odločno (neprekrivnost) rešiti problem). 
Samo z vršilcem/nosilcem dejanja se lahko upovedujejo tudi lastnostni izglagolski 
prislovi, npr. sede kuhati, kleče prositi ipd. 
V t. i. brezosebnih stavčnih povedih z neprisojevalnimi glagoli, npr. Včeraj je 
močno deževalo, ko med vršilcem dejanja in dejanjem ne more biti lastnostnega pre-
nosa, tovrstni močno ni pomenskopodstavna sestavina navedene povedi, je pa na ravni 
sporočenega govora/besedila kot naklonska pomenska sestavina nepomenskopodstav-
nega poročevalca/tvorca zagotovo sestavni del upovedovanega medpomenskopodstav-
nega/medpropozicijskega govora/besedila. Tovrstne medpomenskopodstavne vloge so 
kot ocene zunanjega (neudeleženega) poročevalca je v obliki naklonskega lastnostnega 
prislova jasno izražene v povedih tipa Lepo si ga polomil, Lepo zna govoriti.
Neke vrste prehod med neudeleženskimi in /iz/udeleženskimi obpovedkovimi 
dopolnili so primeri, kjer vsebinski udeleženec pomenskoskladenjsko natančneje last-
nostno oz. načinovno opredeljuje povedkov glagol, npr. iz športa On plava kravl in 
metuljčka (nasproti že lastnostno rabljenim On drsa posamezno / v paru < drsati kot 
posameznik / drsati s kom v paru). 
(processual’no-obstojatel’stvennye determinijuščie predloženija). Pretvorbeno jo potrjujejo tudi zgledi kot 
Pritlično se je namestil < On se je namestil, tako da je v pritličju, podobno še pri On deluje podtalno ipd. E. 
I. Ivančikova (1965: 85) pa glede na ‘/ne/dovršenost oz. /ne/popolnost pomenskoskladenjskih konstrukcij’ 
ločuje tudi ‘zgradbeno /ne/obveznost besed’ (strukturnaja fakul’tativnost’/objazatel’nost’).
15 O tem gl. Mluvnice češtiny 3 – Skladba (1987: 254–255). J. Orešnik (1994: 29) pa iz angleške slov-
nice R. Quirka idr. navaja prislovna določila (moja op.: izpridevniška), »ki se morejo navezovati na vršilski 
osebek stavka«.
16 Tudi F. Daneš (1987: 93, 101) ugotavlja, da pri povedkovih procesnih glagolih lahko postane del 
povedkovega intenčnega polja tudi prislov načina in časa, npr. Gre hitro, Gre zjutraj; zvezo stopiti/stopati na 
prste obravnava kar kot povedek. Tu pride v poštev tudi po avtorju definiran pojav ‘skladenjske relevance’. 
Obenem ugotavlja, da lastnostna opredelitev kot ‘obvezni modifikator’ dejanja/stanja povzroči neaktualnost, 
npr. Morska voda dobro drži, Hodi lepo oblečen, Hodi s puško ipd. (1987: 67, 110) 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
376 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
1.1 Izudeleženska obpovedkova prislovn/(o)zvezn/a dopolnila (tudi) kot 
pretvorbna razmerja med vezljivostjo in obvezno družjivostjo
Izudeleženska obpovedkova prislovna dopolnila oz. t. i. vrstni prislovi (SLP: 76–77) 
v vlogi prislovnih dopolnil pretvorbno vključujejo tako delovalnike kot okoliščine, npr. 
Že večkrat so ga samo ambulantno zdravili, To obdeluje samo strojno, Dela honorarno, 
Politično deluje ipd.
T. i. sestavljeni udeleženci so tako vezljivostna kot posledično tudi obvezno družlji-
vostna posebnost, ker navadno zaradi njihove visoke stopnje vršilskosti en sestavni 
del udeleženca prevzame vodilno udeležensko vlogo vršilca/nosilca dejanja, drugi 
sestavni del udeleženca pa je v vlogi obveznodružljive okoliščine načina dejanja /ki 
je v nadaljnjih zgledih v poševnih oklepajih/, npr. Božal ga je /z očmi/ (kako? => z 
očmi) – v teh primerih možna pretvorba Njegove oči so ga božale samo še potrjuje 
del telesa oz. organ kot delujoči del osebka. V tovrstnih primerih Ju. Apresjan (21995: 
129, 165) govori o osebkovi vezljivosti (sub’’jektnaja valentnost), ki vključuje ‘osebo’ 
in ‘vršilskost’.17 Za protiutež sestavljeni ‘vršilskosti’ prek zgleda Naprava melje /brez 
električnega priključka/ lahko dodamo sestavljeno ‘sredstvenost’ v Kolesari kar /brez 
balance/, in še zgledi s sestavljenim udeležencem v vlogi predmeta oz. prizadetega z 
dejanjem, npr. Napravo krmili /zgolj na njeni armaturi/, Dotok plina v plinovod urav-
nava /z ventili/ ipd. 
1.2 O razmerju med prislovn/(o)zvezn/imi dopolnili in pridevnišk/(o)                   
zvezn/imi dopolnili
Pri nas je bilo o pomenskoskladenjski sorodnosti med t. i. prislovnimi in pridevniškimi 
dopolnilniki ob povedkovih polnopomenskih glagolih malo več eksplicitno napisanega 
v tematsko specializiranejših prispevkih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (prim. 
Pogorelec 1974/75: 120).18 Če v primerih prislovne oz. prislovn/(o)zvezn/e lastnostno-
kolikostne rabe lahko govorimo o neposredni pomenskoskladenjski odvisnosti od 
konkretnega polnopomenskega glagola v povedku, gre v primerih rabe pridevniških oz. 
prilastkovnih dopolnil za posredno pomensko odvisnost od uporabljenega povedkovega 
polnopomenskega glagola – lastnostno dopolnjevanje vezljivih udeležencev namreč 
izraža posredno (vezljivostno) pomensko odvisnost od pomena določenega glagola v 
povedku. Iz napisanega sledi, da so vsa pridevniška oz. prilastkovna dopolnila hkrati 
tudi posredna neobvezna/obvezna (udeleženska) prilastkovna obpovedkova dopolnila 
(ker so hkrati neposredna dopolnila udeležencev), medtem ko so prislovn/(o)zvezn/a 
dopolnila neposredna obvezna/neobvezna obpovedkova dopolnila. 
17 F. Daneš (1987: 89 >) t. i. sestavljene udeležence z navadno dvema udeleženskima vlogama komentira 
kot primere, ko se povedki z isto pomensko formulo povedja (SF – sémantická formule) razlikujejo glede na 
t. i. izbirne/selektivne pomenske težnje udeležencev (selekční sémantické tendence participantů).
18 B. Pogorelec (1974/75: 120–121) med drugim piše: »/…/ Dopolnilnik (povedkov) pri polnopomenskih 
povedkih izraža okoliščine, v katerih dejanje poteka, stanje oziroma razpoloženje samostalniških pomenov, 
ki jih preko povedka določa. /…/ Zaradi opisanega je dopolnilnik pri analizi lahko zamenljiv s prislovnim 
določilom načina.« 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Andreja Žele, Povedkova lastnostna prislovna dopolnila 377
Predvsem v okviru obveznodružljivih obpovedkovih dopolnil so že velikokrat na-
vajani in obravnavani primeri, ki še dodatno dokazujejo, da je smiselno obravnavati 
in opredeliti prislovna in pridevniška dopolnila tudi kot obvezne lastnostne dopolnilne 
sestavine povedka in s tem kot obvezne sestavine povedi in nadpovednih besedil, npr. 
Navadno hodi peš, Navadno hodi brez nogavic, Navadno hodi bos, Sava teče motna, 
kjer je vzajemna pomenskoskladenjska odvisnost povedkovega glagola in prislovnega 
oz. pridevniškega dopolnila več kot očitna, tako da sicer polnopomenski glagol zaradi 
svoje splošnopomenskosti ob konkretnem (celo specializiranem) polnopomenskem 
prislovnem ali pridevniškem pomenu pomenskoskladenjsko oslabi, v zgornjih primerih 
glagola hoditi in teči ob prislovnih in pridevniških dopolnilih prehajajo v glagol biti.19 
Tako zgoraj navedeni zgledi, tudi zaradi izpridevniškega prislova, izraža neaktualno 
oslabljeno glagolsko dejanje. Z vidika modifi kacijskih dopolnil pa se v konkretnih 
zgledih potrjuje, da tudi splošnopomenskost prislovnega oz. pridevniškega dopolnila 
tipa lep/lepo, dober/dobro ni vedno in ob vsakem povedkovem glagolu pomenskosk-
ladenjsko ustrezna oz. ustrezno povedna, npr. Lepo se (jim) je godilo – (Lepo) se jim 
godi / Godi se jim – (Lepo) se imajo / Imajo se – Dogajanje je bilo lepo – Na srečanju 
je bilo lepo – Srečanje je bilo lepo – *Lepo so se srečali, Dobro so se zabavali – Za-
bava je bila dobra ipd. 
1.2.1 Pridevnišk/(o)zvezn/a obpovedkova dopolnila so v primerjavi s prislovn/
(o)zvezn/imi dopolnili malokrat obvezna. Pomenskoskladenjsko so pridevniška dopol-
nila lahko obvezna predvsem ob glagolih stanja ali procesa (ti vključujejo ‘vedenje’, 
‘razmerje z ravnanjem’) in sicer, ko pomenskoskladenjsko oz. sporočilno prevladajo 
nad povedkovimi glagoli, katerih konkretni pomen zato pomenskoskladenjsko oslabi 
npr. Čaka prestrašen > Je prestrašen, On hodi poškodovan > Je poškodovan, Ravna/
upravlja/govori nepodučen/nepripravljen > Je nepodučen/nepripravljen, Živi razsip-
no > Je razsipen, Ustvarja/oblikuje navdahnjen/pretresen > Je navdahnjen/pretresen 
ipd. Nasproti pa se pridevnišk/(o)zvezn/a dopolnila neobvezno pomenskoskladenjsko 
dodajajo glagolom dogodka/dejanja, npr. Vrnil se je bolan, Poškodoval ga je omam-
ljen ipd.
1.3 O povedkovodoločilnih prislovih in pridevnikih oz. prehod iz pomensko-
skladenjsko obvezno-neobveznih dopolnil v pomenskoskladenjsko 
obvezna določila
Niso vsa obvezna modifi kacijska dopolnila že povedkova določila, čeprav je obvez-
nost dopolnil pogosto vezana na pomenskoskladenjsko oslabitev konkretnega glagola
19 Pomisleke ob teh primerih je v oceni Nova slovenska skladnja J. Toporišiča (1984: 142–155) je A. 
Vidovič Muha obrazložila: »/…/ Pomislek zbuja glagol hoditi, ki je v zvezi hoditi bos predstavljen kot 
polnopomenski – zveza naj bi se po znanem pravilu dala razstaviti v hoditi + biti bos, vendar pa se zdi, da 
taka razstavitev ni mogoča, npr. Poleti (večkrat ipd.) hodim bos ne pomeni, da Poleti hodim + Sem bos, 
ampak enostavno Poleti sem bos (biti bos); glagola hoditi torej ne moremo brez pomislekov uvrstiti med 
polnopomenske« (150–151). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
378 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
v povedku, ker povedkova dopolnila lastnostno opredeljujejo stanje/proces/dogajanje/
dejanje, povedkova določila pa povedek pomensko določajo.20 
In če je stopnja pomenskoskladenjske obveznosti povedkovih prislovnih in 
pridevniških dopolnil obratnosorazmerno med drugim odvisna tudi od stopnje polno-
pomenskosti uporabljenih glagolov v povedku, je pomenskoskladenjska vloga poved-
kovih določil (tudi izprislovnih in izpridevniških) ob nepolnopomensko uporabljenih 
glagolih vedno obvezna. Lastnostni neudeleženski ali izudeleženski prislovi in pridev-
niki so ob nepolnopomenskih glagolih pomenskosestavinski del povedka in kot del 
povedka pri upovedovanju sodoločajo pomen stavčne povedi. Tako ima v zgledih Bilo 
mu je lepo (*On je lepo > Njemu je lepo) tipični izpridevniški prislov lepo skladenjsko 
vlogo povedkovega določila, tj. pomenskopodstavno je del povedja,21 Čeprav ne more 
biti samostojna sestavina pomenske podstave povedi (v pomensko podstavo je lahko 
uvrščen le v glagolski zvezi), je s stališča pomena stavka sporočilno odločilen in zato 
tudi upovedovalno obvezen. 
1.3.1 Glagol biti v svoji široki pomenski nedoločnosti omogoča pomensko prehod-
nost med (obstoječo) pojavnostjo in (stanjsko) lastnostjo, ki se slovnično in stavčno 
odraža/izraža v osebkovo-povedkovodoločilnem združevanju oz. eksistencialno-kva-
lifi kacijskem razmerju po J. Kořenském (»relace existenciálně kvalifi kační«, 1984: 
45) – tj. z zmožnostjo vzpostavljanja razmerja pojavnost > stanjskost – lastnost glagol 
biti v svoji pomenski večplastnosti s pomenskega vidika izraža določene eksistencial-
ne/bivanjske lastnosti in hkrati so v pragmatičnem in besedilnem smislu izražene in 
pogosto prevladujoče tudi druge referenčne lastnosti,22 tako je npr. v brezosebni rabi 
v Bilo je mraz/škoda/čudno/prav s prislovom v povedkovodoločilni vlogi ob veznem 
biti izražena priložnostna lastnostna opredelitev že obstoječega stanja. Ravno tako se 
v razmerju imeti (se) – biti ohranja samo še ‘naklonskost’,23 medtem ko je polni po-
men ‘obstajanja’ že »uporabljen« v predpostavki obstajanja (to dokazujejo tudi zgledi 
20 J. Toporišič v Novi slovenski skladnji (NSS) kot merilo razločevanja med povedkovim določilom in 
povedkovim prilastkom postavlja možnost razstavitve povedi s povedkovim prilastkom na dve »sporočilno 
samozadostni enoti«, npr. Umrl je še mlad > Umrl je, Bil je še mlad, oz. nezmožnost razstavitve povedi s 
povedkovim določilom, npr. Bil je še mlad (1982: 103). Slovenska slovnica 42000 pod naslovom Lastnostni 
prislovi (408–409) razen tipološkega popisa ne prinaša novih ugotovitev. 
21 Na področje povedkovniških nesklonskih določil segamo z izpridevniškimi lastnostnimi prislovi 
ob nepolnopomenskih glagolih. So del večbesedne pomenskopodstavne sestavine – povedja, tako da se 
skladenjski obveznosti in izrazni neopustljivosti dodaja še pomensko nujna neudeleženska sestavina, npr. 
pri glagolih tipa obnašati se/vłsti se, držati se (pog.); del povedja in zato pomensko nujna sta tudi prislova 
rad in lahko, npr. lahko/rad-a-o hoditi; npr. Otroci se obnašajo neuglajeno, Za svoja leta se odlično drži 
(prim. M. Samardžija (1986: 80–81). Tovrstna skladenjska prislovna določila načina imajo ob teh glagolih 
z oslabljenim pomenom, glede na to, da so izpridevniški prislovi, vlogo povedkovih določil, ki opredelujejo 
kvaliteto dejanja/stanja (gl. NSS: 114, 117).
22 Za primerjavo naj pripomnim, da so to ugotovitve tudi českih jezikoslovcev (prim. Kořenský 1984: 
126).
23 Pri izpraznjenem/pomožniškem pomenu navadno še ne moremo govoriti o čisti veznosti – najpogosteje 
ostaja ‘razmernost’ ali ‘naklonskost’. V zvezi s tem so bistveni ugotovitvi, da glagol imeti nikoli ni samo 
vezni, posledica česar je tudi, da ne more vstopati v povedkovodoločilno razmerje s pravimi povedkovniki 
(Vidovič Muha 1998: 314, 318).
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Andreja Žele, Povedkova lastnostna prislovna dopolnila 379
s slovarsko oznako ekspr(esivno), npr. Ta se ima! v pomenu ‘dobro živi’; in še On je 
tukaj in ima se dobro ima isti pomen kot On je tukaj in je dobro). 
1.3.2 Z vidika zloženega povedka in obpovedkovih prislovnih dopolnil je zanimiva 
omejena skupina pomenonosnih izglagolskih in neizglagolskih pridevnikov, ki označujejo 
telesna in duševna stanja – gre predvsem za stanjske pridevnike, ki s prevladujočim 
razmernostanjskim skladenjskim pomenom (in s prostopredložnomorfemsko rabo) 
praviloma vzdržujejo ali celo uvajajo povedkovo vezljivost, medtem ko jo dodana 
obprislovna dopolnila lahko ukinjajo: a) meritve/mere: biti nedostopno oddaljen od 
(koga/česa), biti neopravičeno prisoten (pri kom/čem), biti neupravičeno skupen 
(komu/čemu), biti popolnoma/zvrhano prost/poln (koga/česa), biti presenetljivo odprt 
(za koga/kaj); b) primerjave: biti ne povsem isti/enak (kot kdo/kaj//s kom/čim), biti ne 
povsem enak za (koga/kaj), biti popolnoma odvisen od (koga/česa), biti presenetljivo 
podoben (komu/čemu); in c) vrednotenja lastnosti/stanja: biti povsem očiten/jasen/znan 
(komu), biti nenačrtno zmožen (česa), biti neverjetno nagnjen k (komu/čemu), biti 
radoveden za (koga/kaj), biti neizrekljivo ponosen na (koga/kaj), biti odločno nujen/
obvezen/primeren/upravičen/pomemben za (koga/kaj), biti zagotovljeno izkušen/zado-
voljen/nepošten/pravičen/ljubezniv s (kom/čim). 
2 Merila za izbiro oz. rabo obveznih prislovnih modifi katorskih dopolnil 
glede na pomenskosestavinskost polnopomenskih glagolov v povedku
Prislovn/(o)zvezn/a dopolnila s tipično obpovedkovo (in s tem obglagolsko) vlogo 
povezujejo besednozvezno, stavčno in tudi nadstavčno skladnjo. Izkazuje se, da glede 
na določeno specifi ko pomenskosestavinskosti glagolov v povedku, na podlagi katere 
jih razvrščamo v pomenske skupine, imajo bolj navadno obvezno izpridevniško prislov-
no dopolnilo glagoli ravnanja, stanja (nastopa stanja), poteka/procesa in premikanja s 
poudarjenimi pomenskimi sestavinami ‘vedenja’ ali ‘razmerja’; predvsem ‘razmerje’ 
napoveduje udeležensko vlogo ‘razmerja dejanja’, obe poudarjeni sestavini ‘vedenja’ 
in ‘razmerja’ s skupno nadsestavino ‘odnosa’ pa napovedujeta in vključujeta obvezen 
način, ki ‘vedenje’ in ‘razmerje’ lastnostno (kakovostno, kolikostno, vzročnostno) 
ali vrstno in primerjalno oz. oziralno (izudeležensko s sredstvom/orodjem, s primer-
jalnim/ozirnim (razmernim) udeležencem) opredeli. Zveza glagola z lastnostnim 
(izpridevniškim) prislovom je v smislu navadne (naj)pogostejše obglagolske razvrsti-
tve lahko tipična glagolska kolokacija, npr. neprestano spreminjati se, glasno govoriti 
ipd. Obvezno lastnostno izpridevniško prislovno dopolnilo je hkrati modifi kacijska 
določitev konkretnih povedkovih glagolov v smislu pomenskega dopolnila načina (s 
podpomenom ‘zmožnosti’), primere, mere, intenzivnosti.24 
24 Za slovenščino je bilo že sproženo preverjanje, katere vrste glagoli po pomenskih skupinah pogosteje 
skladenjskopomensko družijo modifi kacijski pridevniški »dopolnilnik« (Pogorelec 1974/75: 120–121): »/…/ 
Najpogostejši so dopolnilniki pri glagolih, ki pomenijo stanje (stati, ležati, ostati, živeti itd.) ali spremembo 
stanja (iti, priti … dvigniti se, tudi rekati, čutiti). /…/ Zaradi opisanega pomena je dopolnilnik pri analizi 
lahko zamenljiv s prislovnim določilom načina.« 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
380 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
2.1 V okviru družljivih/kolokacijskih glagolskih besednih zvez se lahko glagole 
obravnava kot potencialne pomenskoskladenjske pobudnike obveznodružljivih zvez, v 
tem primeru zvez glagolov s prislovi, oz. kot t. i. izhodiščne kolokate pri tvorbi kolo-
kacij; z vidika splošnopomenskosti oz. posplošenega skladenjskega pomena ločujemo 
splošnopomenske glagole in splošnopomenske prislovno rabljene lahko, treba in rad – 
splošnopomenske glagole natančneje opredeljujejo različni načinovni prislovi, različne 
(pomensko bolj ali manj specializirane) glagole pa samo splošnopomensko intenzivirajo 
prislovi oz. prislovno/naklonsko uporabljene besede tipa lahko, rad, treba, tj. lahko jih 
pomensko intenzivira v smislu ‘zmožnosti, dovoljenja, pripravljenosti’ v Nalogo bo 
lahko rešil, Lahko gre, Lahko še ostane, rad jih pomensko intenzivira v smislu ‘priprav-
ljenosti, želje, nagnjenosti’ v Rad pomaga, Rad bi šel domov, Rad zapravlja, treba jih 
pomensko intenzivira v smislu ‘omiljene zahteve’ v Pri tem je treba sodelovati, Treba 
je vstati, Včasih je treba doživeti tudi kakšno razočaranje. Dve splošnopomenski se-
stavini v kolokaciji pa npr. sta dobro se obnašati, rad upravljati, treba iti ipd.
2.2 Vsekakor je ena od nalog prislovn/(o)zvezn/ih in pridevnišk/(o)zvezn/ih do-
polnilnikov tudi pomenskoskladenjsko razdvoumljanje povedkovih glagolov.25 Močen 
vzajemni pomenskoskladenjski vpliv glagolov in prislovov oz. besed in besednih zvez 
v prislovni rabi, ki pomenskosestavinsko različnim glagolom omogoča ali celo zapo-
veduje obvezno družljivost s prislovn/(o)zvezn/imi modifi katorskimi dopolnili, se še 
izrazno potrjuje z možnostjo ubesedenja tistih pomenskih sestavin (PS) ‘vedenja’ in 
‘razmerja’ s skupno nadsestavino ‘odnosa’ z npr. vesti se, ravnati, ki tudi izrazno uvajajo 
jasna obveznodružljivostna razmerja; v spodnjih primerih so ubesedene pomenske 
sestavine (PS, v krepkem tisku) vključene v določene pomensko specializiranejše gla-
gole in tako, glede na različno stopnjo pomenskosestavinske zastopanosti oz. prevlade, 
omogočajo vsaj pogosto/navadno oz. največkrat kar obvezno uporabo obglagolskih 
prislovn/(o)zvezn/ih dopolnil, tako npr.: SP vesti se (PS) /z delno sopomensko obnašati 
se/ pomensko vključena v glagole kot držati se, gizdaliniti, izkazovati se, licemeriti, 
nositi se, obnašati se, odlikovati se, odrezati se, odzivati se, ponašati se, pozirati, pri-
lagajati se, ravnati se, razbistriti, reagirati, repenčiti se, spakovati se, uresničevati se, 
uročiti, utruditi, zavedeti se, znajti se omogoča navadno skladenjskopomensko obvezno 
uporabo prislovn/(o)zvezn/ih dopolnil: Med okupacijo se je dobro držal, Gizdalinili so 
v svojih z zlatom pošitih uniformah, Izkazoval se v izjemnih skokih, Zavestno in pred-
vsem zvito je licemerila, Ošabno in gosposko se nosi, Spoštljivo se obnaša, Odlikuje se 
po znanju, Pri tem se je dobro odrezal, Mojstrsko se je odzival, Rada pozira, Z lahkoto 
sta se prilagajala drug drugemu, Ravna se po vremenu in ne po navodilih, Pojmi so se 
popolnoma razbistrili, Naprava reagira na dotik, Repenči se kakor petelin na gnoju, 
Spakuje se po modi, po nemško, Uresničeval se je v dejanjih, kot duhovni vodja, Uročila 
ga je z lepoto, S kričanjem utruditi grlo, Dobro se je zavedel svojega položaja, Znajdi 
25 Na možna dvoumja kot posledice »različnih možnih skladenjskih razmerij med besednimi pomeni 
opozarja M. Golden (22001: 208–209) tudi z uporabo besede pravilno v Peter je pravilno odgovoril na 
vprašanje z možnima razlagama ‘Peter je ravnal pravilno, ko je odgovoril na vprašanje’ in ‘Peter je dal pravi 
odgovor na zastavljeno vprašanje’, zato zagovarja čim večjo skladenjsko-pomensko koordinacijo v smislu, 
naj konkretno skladenjsko razmerje teži k izražanju enega skladenjskega pomena.
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Andreja Žele, Povedkova lastnostna prislovna dopolnila 381
se kot veš in znaš; izvesti (PS) – realizirati, transponirati, uprizoriti: Filmsko podjetje 
bo uspešno realiziralo pet fi lmov, Skladbo so transponirali za oktavo višje, Javno upri-
zoriti gonjo; ravnati (PS) – postopati, ubogati, upoštevati, utesniti, vezati, zavedati 
se, žonglirati: Z njim postopa podobno, kot s sebi enakim, Uboga na migljaj, na prvo 
besedo, Strogo so upoštevali njegovo besedo, Gospodarsko in politično so jih utesnili, 
Obljuba ga zelo strogo veže, Dobro se je zavedal predvsem svojih pravic, nasproti npr. 
besedi žonglirati, ki je že tako konotacijsko in s tem tudi kolokacijsko povedna, da ne 
potrebuje še dodatnih dopolnil, neobvezno pa je z dopolnili družljiva kot vsaka druga 
beseda; upravljati (PS) – gospodariti, manipulirati, nadzirati: S svojim imetjem dobro 
in predvsem varčno gospodari, Z letalom je spretno manipuliral, Dijake strogo nadzi-
rajo; obravnavati (PS) – izključevati, jemati, obračunavati, odpraviti, šteti, taktizirati, 
tretirati: Sebe pri vsem popolnoma izključuje, Vse jemlje za čisto resnico, Druge si 
jemlje za zgled, Z demonstranti so javno fi zično obračunavali, Na kratko ga je samo z 
omalovaževalno kretnjo odpravil, Pri ceni zraven šteje tudi delo, Dobro so taktizirali, 
Vse so tretirali zgolj statistično; zaznavati (PS) – slišati, ogledovati, okušati, opazovati, 
poslušati, prestrezati, razločevati, slediti, slišati, slutiti, spremljati, tipati, videti, vohati, 
vonjati: Razločno sliši krike, Vse si je podrobno ogledoval, Živali okušajo drugače kot 
ljudje, Radovedno in hkrati z žalostjo je opazoval, kako izginjajo kulture, Napol jih je 
poslušal, Slušno in vidno je prestrezal signale, S težavo je razločeval terenske poseb-
nosti, Pozorno je sledil razlagi, Razločno je slišal glasove na lastna ušesa, Komaj je 
slutil jezo, Z zanimanjem je spremljal pogovor, V temi sta s prsti tipala kljuke, To se 
vidi s prostim učesom, Vidi le na desno oko, Dobro voha, V sobi močno vonja po kavi; 
kazati (PS) /še delne sopomenske PS: izgledati – zdeti se – izkazovati se/ – besneti, 
blazneti, delati se, dišati, divjati, držati se, hliniti se, interesirati, izdajati se, izgledati, 
oblikovati se, obnašati se, obravnavati, očrtavati se, odbijati se, pretvarjati se, smehljati 
se, vesti se, vonjati, zveneti, žareti: Besni kakor žival, Blazni od veselja ali od žalosti, 
delati se imenitnega, Diši po snegu, po vojni, Pijan divja nad otroki, Jezno in čemerno 
se drži, Kar v obraz se hlini, Glasba ga zelo interesira, Izdaja se za poklicanega, Vse 
se mu je oblikovalo zgolj v mislih, Gume se dobro obnašajo, Enkrat ga enakopravno, 
drugič pa po mačehovsko obravnavajo, Njegova postava se očrtava/odbija na gladini, 
Kar dobro se pretvarja, Smehlja se v zadregi, v pozdrav, Žival se vede nenavadno, Vse 
vonja po porazu, Njegove besede zvenijo preroško in prepričljivo, Žarela je od sreče in 
v prijetnem pričakovanju; izražati se (PS) – gledati, igrati, izgovarjati, kričati, migati, 
oblikovati, obnašati se, odgovarjati, vabiti, vesti se, zavračati, zavzemati se, znašati se 
nad: Žalostno/čudno/zaljubljeno gleda, Zelo dobro igra, Srdito kriči kot blazen, Raz-
ločno in povsem jasno izgovarja imena, Kar naprej miga z obrvmi in rameni, Svoje 
misli jasno in jedrnato oblikuje, Odgovarja jasno, jedrnato, slovensko / v slovenščini, 
Glasno vabijo na svoje prireditve, Ne zna se spodobno vesti, Ostro je zavračal vse 
kritike na svoj račun, Močno in kar se da načelno se je zavzemal za vse pripadajoče 
pravice, Grdo se je znašal nad njo; manjkati (PS) – Še veliko/malo je manjkalo, Za las 
je manjkalo; končati (PS) – iziti se, izzveneti: Na koncu se je dobro izšlo, Vse skupaj 
je na hitro izzvenelo; premikati se (PS) – iti, hoditi z najpogostejšimi dopolnili: iti 
– mirno/molče, s počasnim korakom, počasi/hitro, točno, z veliko hitrostjo, po vseh 
štirih, z letalom/vlakom/peš, hoditi – počasi, nerodno, peš, s težkimi koraki, ritensko, 
kakor po jajcih, brez cilja ipd.
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
382 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
2.3 Z vidika obveznosti oz neobveznosti družljivih prislovnih dopolnil je treba opre-
deliti različne stopnje pomensko- in strukturnoskladenjske soodvisnosti (tj. vzajemne 
vrednosti) glagolov in prislovn/(o)zvezn/ih dopolnil v okviru stavčnih povedi (osnov-
na gradivna vira sta Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) in slovenski korpus 
FIDA):
2.3.1 V okviru stavčnih kolokacijskih besednih zvez iz povedkovega glagola in 
obpovedkovega dopolnila je potrebno posebej obravnavati splošnopomenske gla-
gole, ki kot kolokacijska jedra s svojo splošnopomenskoskostjo omogočajo, da jih v 
konkretnih povedih natančneje pomenskoskladenjsko opredeljujejo različni lastnostni 
oz. načinovni prislovi oz. prislovn/(o)zvezn/a dopolnila (v nadaljevanju izpisana v 
okroglih oklepajih za ustreznimi glagoli).
Slovarske (prim. SSKJ) opredelitve tovrstnih glagolskih razmerij so: ‘s prislovom’, 
‘navadno s prislovnim določilom’ + poudarjen ‘odnos’ pomenski razlagi, ‘s širokim 
pomenskim obsegom’ + poudarjena ‘odnos’ in ‘nastop stanja’ v pomenskih razlagah:
– delati/narediti/napraviti (fi zično, težko, grdo, pridno, umsko, neprestano, kot nor; 
na roko / ročno, kot mravlja / kot črna živina, kot za stavo, po vesti, pri društvu, 
za odpravo zaostalosti, v korist naroda, po vesti, v skladu s predpisi, kot svinja z 
mehom s primeri z njo dela grdo kot s cunjo
– delovati (kulturno, politično, javno, vneto, brezhibno, odlično, dobro, pravilno; za 
mir), funkcionirati (odlično, brezhibno, izmenoma, na katerem principu)
– lotevati se (napačno, navdušeno, marljivo, previdno, negotovo, pravilno; z odporom, 
brez priprave)
– ravnati (grobo, grdo, surovo, drugače; po pameti, proti volji, v rokavicah, v skladu 
s predpisi, po pogodbi, konpicirati v baročnem stilu)
– udariti (močno, zamolklo, nenadoma)
– igrati (odlično, po režiserjevi zamisli)
– izgubiti (nepremišljeno, po neumnosti)
– izraziti/izražati se (pohvalno, grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo; s samimi superlativi)
– kazati (dobro/slabo, lepo, na dež, Letina ne kaže), pokazati (molče/prijazno z očmi/
gesto/kretnjo/roko) 
– vesti se (nenavadno, drugače, mirno, boječe, drzno, moško/žensko, otročje, kot 
žival, pod/za roko)
– obnašati se (čudno, grdo, pogumno, prijazno, spoštljivo, vljudno, spodobno, kot 
star znanec)
– imeti se (dobro/slabo, kot še nikoli)
– jemati (ga) kako/vidno
– vzeti (dobesedno, resno, za svoje)
– sprejemati/sprejeti (zadržano, z rožami/s smehom, z navdušenjem) 
– ujeti (na prazne obljube, po točkah, na laži, v protislovje, z lepoto/zgovornostjo)
– ujeti se (dobro, hitro, lepo)
– zdeti/zazdeti se (dobro, slabo, neumno)
– gledati/pogledati/pogledovati (zaljubljeno, bistro, čudno, zamišljeno, žalostno, 
srepo, prijazno, jezno, milo, strogo, grdo; predse, kot tele, kot miš iz moke)
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Andreja Žele, Povedkova lastnostna prislovna dopolnila 383
– misliti (dobro/slabo, tako kot on/enako/podobno/drugače)
– trpeti (vdano, telesno, duševno, samovoljno/mirno; zaradi bolečine, po nedolžnem, 
zaradi občutka manjvrednosti, za jetiko, za nespečnostjo) 
– še z dodanim pridevniškim dopolnilom: ležati (nezavesten, pijan, ranjen, zvezan, 
v hudi vročici, ležati za pljučnico)
2.3.2 Skladenjski pomen (sicer različno pomensko specializiranih) glagolov se z 
uporabo prislovnih dopolnil v povedku pomenskoskladenjsko natančneje opredeli oz. 
skladno z modifi kacijskim dopolnilom ustrezno spremeni, pričakovano prevladujoča 
skladenjska pomena povedkovih glagolov sta ‘odnos’ in ‘stanje’: čakati ‘razpoloženje’– 
komaj/težko, v strahu, držati ‘ohranjati’ – držati v mejah realnega povpraševanja, v 
disciplini, na visoki umetniški ravni, v strogi tajnosti, gledati ‘odnos’ – zelo osebno, 
kritično, čisto drugače, z določenega stališča, imeti se ‘stanje’ – lepo, dobro, slabo, iti 
‘obstajanje dejanja, dogajanja’ – iti v krogu, počasi, narobe, izbijati/izbiti ‘pojavljati 
se’ – problem ponovno izbija, izgubiti se ‘način življenja’ – čisto se je izgubil, izzve-
neti ‘končati’ – v prijeten fi nale, kot poklon, jemati ‘odnos’ – za šalo, kot kompliment, 
resno/tragično, kazati ‘imeti znake’ – dobro/slabo, končati ‘kot posledica dejstvovanja’ 
– dobro/slabo, kopati ‘velika količina česa’ – kopati se v bogastvu, v sreči, v potu, 
manjkati ‘možnost uresničitve’ – malo, za las, meriti/premeriti ‘gledati’ – sovražno, s 
strahom, od nog do glave, misliti o ‘odnos’ – dobro/slabo, drugače, tako kot on, motriti 
‘presojati’ – z drugega stališča, kritično, nanesti ‘dati, prinesti denar’ – malo, precej, 
naslanjati se ‘biti odvisen’ – precej naslanjati se na ljudsko izročilo, nastopati ‘opravljati 
funkcijo’ – nastopati kot zastopnik društva, nehati ‘končati’ – nehati s prepirom, nesti 
‘zmožnost delovanja’ – (puška/daljnogled) daleč nesti, nositi ‘navadno ohranjati kaj v 
položaju’ – nositi postrani/ na stran, obarvati/pobarvati – plastično, politično, liberal-
no; z narečnimi besedami / narečno, obirati ‘obrekovati’ – grdo, za hrbtom, oblikovati 
se ‘kazati se’ – v mislih, v daljavi, obnašati se ‘ravnati’, ‘kazati določene lastnosti’ 
– (gume) dobro obnašati se, obnesti se ‘kazati zadovoljive lastnosti’ – (sorta) dobro 
obnesti se, obračati/obrniti (se) ‘dati dejavnosti/stanju določene lastnosti’, ‘prehajanje 
v novo stanje’ – v dobro, na boljše, v svojo korist, odjekniti, odmevati ‘postati predmet 
razpravljanja’ – pozitivno, perspektivno, odpraviti ‘obravnavati’ – z zamahom roke, 
s polšalno kritiko, nakratko, opleti ‘prenehanje razmerja’ – opleti kot pevec, padati 
‘lastnost položaja’ – (obleka) lepo/lepše padati, postopati ‘ravnati’ – krivično/podob-
no/grdo, kot enak z enakim, pozdravljati ‘izražati naklonjenost’ – pozdravljati reforme, 
stati ‘lastnost’ – poševno, postrani, voziti ‘živeti, shajati’ – materialno uspešno, vrteti 
se ‘hoditi’ – stalno, pretežno, nadležno, zadevati ‘izražati, obravnavati’ – problemsko, 
zadržati se ‘odnos’ – komaj, za silo, zveneti ‘kazati se’ – preroško, kot očitek.
2.3.3 Najpogostejša prislovn/(o)zvezn/a dopolnila glede na vezljivostne pomenske 
skupine glagolov; v nadaljnjih primerih se tudi še dodatno potrjuje, da prislovno rab-
ljeni lahko, rad, treba različno pomensko(sestavinsko) specializirane glagole samo 
splošnopomensko intenzivirajo (pogostnost je preverjena po t. i. vzajemni vrednosti 
iz korpusa FIDA). Rabljena prislovna dopolnila v oklepajih so razvrščena od največje 
pogostnosti proti manjši pogostnosti:
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
384 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
a) glagoli telesnega in duševnega stanja: bivati (začasno, lahko, stalno, nezakon-
sko), čutiti (lahko, močno, mogoče, jasno), počivati (lahko, malo, mirno, dolgo), 
ždeti (tiho, negibno, strpno, lahko, nemo, mirno, pritajeno), spati (mirno, lahko, 
trdno, slabo, dobro, sladko, malo, lepo, globoko), dremati (mirno, lahko, blaženo, 
zadovoljno), smrčati (glasno, mirno, neenakomerno, strahovito, resnično);
b) glagoli ravnanja/upravljanja/ustvarjanja se glede na prevladujočo pomensko 
sestavino naprej delijo na:
b1) glagole omogočanja nastajanja/nastanka česa: lotevati se (lahko, raje, pogo-
sto, kritično, previdno, samostojno, neusklajeno), prizadevati si (zelo, močno, 
vztrajno, zaman, nenehno, treba, obupno), omogočati (zato, lahko, obenem, 
dejansko, pogosto), pripravljati (pospešeno, intenzivno, skrbno, resno, teme-
ljito, zato, lahko posebej, vneto mrzlično), organizirati (dobro, lahko, slabo, 
ustrezno, odlično, primerno),
b2) glagole s poudarjeno pomensko sestavino premikanja: nesti (lahko, odlično, 
treba, osebno, grede, stoje), vzeti (lahko, treba, resno, preprosto, strogo), name-
stiti (lahko, udobno, ponovno, treba, mogoče, začasno, pravilno, potrebno, 
samodejno, dobro), lepiti (zelo, izredno, lahko, izjemno, posebno), čolnariti 
(lahko, mogoče, treba, moč),
b3) glagole s poudarjeno pomensko sestavino sonahajanja/sopojavljanja/pripad-
nosti: ravnati (grdo, lahko, treba, pravilno, podobno, slabo, lepo, ustrezno), 
upravljati (lahko, mogoče, neposredno, samostojno, aktivno, uspešno, težko, 
natančno, učinkovito, slabo), vplivati (lahko, močno, bistveno, negativno, 
odločilno, pomembno, ugodno, slabo, pozitivno, zelo), čakati (zaman, nestrp-
no, potrpežljivo, treba, lahko, mirno, težko), pomagati (lahko, veliko, zelo, 
treba, dosti, malo, fi nančno, precej), sprejeti (lahko, soglasno, treba, splošno, 
dobro), 
b4) glagole s poudarjeno pomensko sestavino spremembe lastnosti: spreminjati 
(lahko, nenehno, hitro, počasi, bistveno, zelo, močno, pogosto, stalno, nepre-
stano, precej postopoma, poljubno, naglo), oblikovati (lahko, lepo, dokončno, 
mogoče, pravilno, ustrezno, postopoma), kisati (malo, treba, počasi, samo, 
mogoče), barvati (ročno, ugodno, lahko, površinsko, pridno, počasi), odpirati 
(ponovno, znova, široko, lahko, počasi, hitro, vnovič);
c) glagoli govorjenja, razumevanja in mišljenja: govoriti (lahko, veliko, mogoče, 
težko, pogosto, javno, tekoče, največ, grdo), predavati (lahko, občasno, znova, 
veliko), misliti (lahko, zato, resno, osebno), signalizirati (nezavedno, ponavadi, pod-
zavestno, pedantno, znova, pravočasno, neprikrito, besno, samo, jasno), razumeti 
(lahko, mogoče, dobro, težko, prav napačno, pravilno, treba, narobe), preučevati 
(lahko, podrobno, skrbno, natančno, intenzivno, pozorno, profesionalno, temeljito, 
mogoče); 
č) Glagoli splošne spremembe (s premikanjem): rušiti se (lahko, nesistematično, 
vztrajno, samo, treba, dobesedno, brezkompromisno); 
d) glagoli premikanja: iti (lahko, očitno, dejansko, verjetno, treba, malo), pešačiti 
(veliko, dolgo, ležerno, počasi), peljati (lahko, treba, počasi, enkrat, mirno), voziti 
(redno, dnevno, pogosto, vedno službeno, varno, hitro). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Andreja Žele, Povedkova lastnostna prislovna dopolnila 385
3 Sklep
Pomensko- in strukturnoskladenjska obveznost sega tudi v obvezno družljivost, 
za kar so najtipičnejši primeri prislovi kot obvezno družljiva povedkova oz. glagolska 
dopolnila. V nadaljevanju lahko naštejem nekaj temeljnih postavk:
– Skladenjsko merilo kot izhodiščno postavlja stavčno obpovedkovo vlogo modi-
fi kacijskega prislovn/(o)zvezn/ega dopolnila. Tovrstna obpovedkova dopolnila so kot 
pomenskoskladenjsko nesamostojne sestavine, ki so neposredno odvisne od pomensko-
sestavinskosti povedka, hkrati tudi dopolnilne lastnostne sestavine prisojevalnega 
razmerja. Tako v okviru stavčne oz. povedkove vezljivosti povedi ne moremo mimo 
pomenskoskladenjsko obveznih nevezljivih modifi kacijskih prislovn/(o)zvezn/ih do-
polnil, ki sporočilo tudi natančneje konkretizirajo.
– Z vidika obveznosti oz neobveznosti družljivih prislovnih dopolnil se lahko 
opredeli različne stopnje pomensko- in strukturnoskladenjske soodvisnosti (tj. vzajem-
ne vrednosti) glagolov in prislovn/(o)zvezn/ih dopolnil v okviru stavčnih povedi. 
Glede na pomenskosestavinskost glagolov v povedku imajo bolj navadno obvezno 
izpridevniško prislovno dopolnilo glagoli ravnanja, stanja (nastopa stanja), poteka/pro-
cesa in premikanja s poudarjenimi pomenskimi sestavinami ‘vedenja’ ali ‘razmerja’; 
predvsem ‘razmerje’ napoveduje udeležensko vlogo ‘razmerja dejanja’, obe poudarjeni 
sestavini ‘vedenja’ in ‘razmerja’ s skupno nadsestavino ‘odnosa’ pa napovedujeta in 
vključujeta obvezen način, ki ‘vedenje’ in ‘razmerje’ lastnostno (kakovostno, koliko-
stno, vzročnostno) ali vrstno in primerjalno oz. oziralno (izudeležensko s sredstvom/
orodjem, s primerjalnim/ozirnim (razmernim) udeležencem) opredeli. Zveza glagola 
z lastnostnim (izpridevniškim) prislovom je v smislu navadne (naj)pogostejše obgla-
golske razvrstitve lahko tipična glagolska kolokacija.
– V okviru družljivih/kolokacijskih glagolskih besednih zvez se lahko glagole 
obrav nava kot potencialne pomenskoskladenjske pobudnike obveznodružljivih zvez, 
v tem primeru zvez glagolov s prislovi, oz. kot t. i. izhodiščne kolokate pri tvorbi ko-
lokacij.
– Glagol s svojo osrednjo pomenskoskladenjsko organizacijsko vlogo poudarja 
tudi tesno vzajemno/soodvisno povezanost med stavčnopovedno in glagolsko besedno-
zvezno skladnjo, ki z obpovedkovimi oz. obglagolskimi prislovn/(o)zvezn/imi dopol-
nili, ki omogočajo tudi sporočilno zgoščanje, sega v nadpovedno/besedilno skladnjo. 
Medpropozicijska/medpomenskopodstavna vloga in vloga sporočanjskega zgoščevanja 
prislovn/(o)zvezn/ih in pridevnišk/(o)zvezn/ih dopolnil omogoča vzpostavljanje raz-
merja med besednozvezno, stavčno in nadstavčno/nadpovedno skladnjo. 
LITERATURA
APRESJAN, Ju. D.,21995: Leksičeskaja semantika. Vostočnaja literatura RAN. 2. popravljena in 
dopolnjena izdaja. Moskva. 
DANEŠ, F. idr., 1987: Větné vzorce v češtině. Praha: Academia.
FIDA, http://www.fi da.net
GOLDEN, M., 22001: O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
GREPL, M. idr., 1987: Mluvnice češtiny (3 – Skladba). Praha: Academia.
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
386 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
HAJIČOVÁ, E. idr., 1983: Větná stavba a aktualní členění ve slovanských jazycích z porov ná-
vacího hlediska. Československá slavistika. 139–149.
HRAKOVSKIJ, V. S. idr., 1985: Tipologija konstrukcij s predikatnymi aktantami. Leningrad: 
Nauka. 
IVANČIKOVA, E. A., 1965: O strukturnoj fakul’tativnosti i strukturnoj objazatel’nosti v sintaksise 
(Materialy i soobščenija). Voprosy jazykoznanija XIV/5. 84–94.
KOŘENSKÝ, J., 1984: Konstrukce gramatiky ze sémantické báze. Praha: Academia. 
KUNST GNAMUŠ, O., 1981: Pomenska sestava povedi. Ljubljana.
– 1987/88: Težave upovedovalne teorije in smeri njenega razvoja. JiS XXXIII/1–2. 8–16.
MOSKAL’SKAJA, O. I., 1973: Problemy semantičeskogo modelirovanija v sintaksise. Voprosy 
jazykoznanija XXII/6. 33–43. 
NOVOTNÝ, J., 1979: Dualismus subjektu a predikátu a postavení predikace z hlediska valenční 
teorie. Slovo a slovesnost XL/4. 286–294.
OREŠNIK, J., 1994: Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica. Ljubljana: SAZU. 
– – 1996: Nauk novejše slovenistike o povedkovem prilastku. Razprave SAZU XV. Ljubljana. 
255–267. 
POGORELEC, B., 1974/75: Dopolnilnik (povedkov) v slovenski skladnji. JiS XX. 120–122.
SAMARDŽIJA, M., 1986: Valentnost glagola u suvremenom hrvatskom književnom jeziku. Zagreb. 
SGALL, P. idr., 1986a: Úvod do syntaxe a sémantiky (Některé nové směry v teoretické lingvisti-
ce). Praha: Academia. 
– – 1986b: The Meaning of the Sentence in Its Semantic and Pragmatic Aspects. Praha: Aca-
demia. 
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) I–V, 1970, 1975, 1979, 1985, 1991. Ljubljana: 
DZS. 
ŠVEDOVA, N. Ju., 1980: Russkaja grammatika II. (Sintaksis). Moskva: Nauka. 
TOPORIŠIČ, J.,1982: Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS.
– – 42000: Slovenska slovnica (SS). Četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. 
VEROVNIK, T., 1999: Kolokacijske posebnosti knjižne slovenščine. Diplomska naloga. Ljubljana: 
Filozofska fakulteta. 78 str.
VIDOVIČ MUHA, A., 1984: Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. SR XXXII/2. 142–155.
– – 1998: Pomenski preplet glagolov IMETI in BITI – njuna jezikovnosistemska stilistika. SR 
XLVI/4. 293–323.
– – 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (SSB). Ljubljana: Znanstveni 
inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga.
– – 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje (SLP). Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni 
inštitut Filozofske fakultete.   
SUMMARY
Semantic- and structural-syntactic obligatoriness extends to the obligatory collocation, the 
most typical example of which are adverbs as obligatorily collocational complements of the 
predicate or, rather, the verb. This type of complements are modifi cational adverbial-phrase (AP) 
complements as semantically-syntactically dependent components, directly depending on the se-
mantic constituents of the predicate. In addition, they are complementary qualitative components 
of the attributive relationship, which defi ne the utterance more concretely and precisely.
From the point of view of (non)obligatoriness of collocational adverbial complements it is 
possible to defi ne various degrees of semantic- and structural-syntactic mutual dependency (i.e., 
mutual value) of verbs and AP complements within clausal sentences. More common obligatory 
adverbial complements derived from adjectives appear with verbs of treatment/action, state 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Andreja Žele, Povedkova lastnostna prislovna dopolnila 387
(beginning of state), course/process, and motion with the emphasis on the semantic elements 
‘conduct’ and ‘relationship’. In the framework of collocational verbal phrases, the verbs can be 
considered potential semantic-syntactic initiators of the obligatory collocations, in this case the 
verbs with adverbs, or, rather, initial collocates for formation of collocations.
The treatment across propositions and semantic bases and the function of communicative 
condensation of AP and adjectivally obligatory complements allow one to establish the relation-
ship between phrasial, clausal, and supra-clausal/sentential syntax.
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_26.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Powered by TCPDF (www.tcpdf.org)