Za življenje kaj.
Prikloni se!
Pred nekimi leti sem bil v mestu po svojih opravkih v hi si nekega imenitnega gospoda. Ko opravim opravilo, mi reče hišni gospod , da se po stari šegi po eni strani v hišo noter, po drugi pa iz hiše hodi in mi veli tedaj po drugi poti iz hiše iti, ne pa po tisti, kodar sem v hišo prišel. Ko do pervih vrat pridem, mi gospod zakliče: „prikloni se! prikloni se!" Nisem utegnil še čisto razumeti, kaj da mi hoče s temi besedami reči , in že dobim buto po čelu, da so se mi iskre uternile, zakaj vrata so bile sila nizke. Na to mi reče gospod: „mlad si še, ne veš še, da je po svetu veliko čudnih potov; ko bi se bil priklonil, bi ne bil bunke po glavi dobil*'. Ta dobri svet, ki sem si ga bil takrat v glavo pa tudi v serce vtisnil, mi je bil potem velikokrat k pridu; v mnogih prilikah bil je mi gotov nauk potrebne ponižnosti k moji lastni sreči; celi čas mojega življenja mi je bil pred očmi, in tudi sedaj se ga spomnim vselej, kadar vidim prevzetneže in napuhnjence, kteri se dostikrat zavoljo tega v nesrečo pripravijo, ker glave previsoko nosijo. .                                                                 L—c.
389