SLOMŠEKOVO ROJSTVO Dramatični prizori ob stoletnici njegovi. Sestavil MIH. LENDOVŠEK. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani Slomšekovo rojstvo. 469'38 Osebe: Deklamator Marina, stara vdova Trije angeli Boter j Botra z novorojencem Babica J Dva pevska zbora. Godi se na Ponkvi in na Slomšekovem domu v noči med 25. in 26. novembrom 1800. 1. prizor. (Na Ponkvi pod milim nebom.) Deklamator: Na Ponkvi ura bije in jarno poje zvon • • • tak milo, tak veselo nikdar do zdaj ni pel. — Na vrhu tam nad Slomom prijazen hram stoji; Marina, stara ženka, v njem celo noč bedi. Marina, dobra mati, — bolj skušene od nje, bolj modre ni v župniji, za boljšo se ne ve. Že sedemkrat so češnje ji kazale svoj cvet, že sedemkrat čeriček je pesem ji zapel — odkar sta z ranjkim možem šla drugič pred altar, obhajala poroko let zlatih petdeset. 4 Predlanskim god Martina je moža ji pobral — «le pridi skor za menoj je umirajoč ji djal. Ko letos je v jeseni na V ernili duš večer še čula glas čeriča, je milo zdihnila: « čeri ček ti, čeriček ti — se meni zdi, da letos zadnjo poješ mi.» Nocoj je vsa nemirna, nič ni zatisnila nobenega očesa to celo, dolgo noč. Je uro štela vsako, ki jo naznanjal zvon in vsakič zdihovala z globine je srca: «0 milostiv jim bodi, usmiljen, večni Bog, vsem dušam, ki na sodbo to uro stopajo!» Zdaj zopet ura bije • • • dvanajst naštela je — na postelji se vzdigne o sveti polnoči • • • «Ne vem», si plaha pravi «to nekaj bo nocoj • • • tako, četud’ sem stara, nikolj še ni bilo. Bom vstala, šla bom gledat na zvezde, na nebo — izrednega se nekaj pripravlja to nocoj .... Je vstala, luč prižgala, svetilko majheno, k Mariji jo je djala tj e na omarico. In z vodo blagosveto se verno poškropi,, iz hiše vunkaj stopi pod zvezdnato nebo! • • . Le glejte jo — tu pride — Marina naša tu • • • Bog ve, kaj razodeti vam še nocoj želi • ■ • (Deklamator odide. Marina nastopi od nasprotne strani.) 2. prizor. Marina: Mirno vse o polnoči, nebo jasno krog in krog, nič izrednega nikjer. Zvezde, ljube zvezdice, bolj so svetle, to je res, kakor sicer jim navada, naglo bolj trepečejo žarki mili jim nocoj • • • (Se obrača krog na vse strani.) Tam na Slomu luč brli — Pozno v noč, pri Slomških to jako redka je izjema • ■ • (Zavpije vsa preplašena ter se obrne proti severoizhodu, kjer se je močno zablisnilo.) Joj meni, o joj, o joj! Tam na vrhu Boča blisk, v jasni noči čudna luč. Glejte, glejte, gora vsa giblje se in ziblje — ho! — gore vrh razklepa se, 7 na stežaj se tam odpira. Iz razpoke švigne Vila žena bela, žena krasna, lepa, kakor angel božji. Vzdiga gor se v zrak visoko, veličastno tam pod nebom plava • • • lahno se obrača, zre na sever, na izhod, tje k zapadu bistro gleda, sem na jug obrne se — naravnost sem proti Ponkvi v sinjem zraku odleti • • . (Na novo se zablisne, sila mogočno.) Zopet blisk • • oh to je čudno • . to je na Donački gori — silna luč in vse v plamenu, kakor da gorela bi gora vsa • • • zdaj iz plamena švigne vun visoko v zrak druga Vila, žena krasna, lepa kakor angel božji, vsa zavita v moder plašč. V krog okoli se ozira ■ • . nekaj išče ji oko — 8 ravno semkaj proti Ponkvi v sinjem zraku odleti • ■ • (Tretjič se zablisne, Marina zavpije:) Joj, že v tretje blisk. — to vendar groza je človeka — strah mi dušo premaguje — ah! vrh Poh6rja vse gori, vse v svetlobi, v žarni luči, vse se ziblje in maji • • ■ Nad vrhuncem gore zadnjim tretja Vila, žena lepa, vsa rdeča kot skrlat ■ ■ ■ vzdigne se v zrakove kvišku, se ozira krog in krog, ravno črto proti jugu proti Ponkvi odleti • • • (Marina vsa omamljena se drži za glavo, po kratkem odmoru nadaljuje:) O Marina, o Marina kaj si ti dočakala! Kol’ke čudeže nebeške videla si ti nocoj! — Vem in dobro se spominjam: moja stara babica, let devetdeset so šteli — 9 Bog jim daj nebeško luč. pravili so večkrat nam: „Vsakih tristo let razklene in se odpre stari Boč, in iz njega Vile svete, žene lepe pridejo. To so Vile-rojenice, dobrohotne žene so, blagor vsakemu detetu, ki rodi se tisto noč.“ (Marina sc obrne proti Slomu in strmeča nadaljuje:) Kaj je to? Kaj vidim tam? Tam nad hišo Slomšekovo svetla luč, nebeški žar, tam se čudeži godijo • • • glejte, glejte — kaj je to? O • • to niso • • Vile • • to so pravi angeli nebeški: prvi v belem je zavoju, drugi v modri ves obleki, tretji pa v rdečem svitu, v sinjem zraku tam nad Slomom plavajo • • • (Marina vsa očarana strmi in nepremakljivo gleda na stran tje proti Slomu. Cilje se petje iz ozadja:) 10 O Ponkva ti, o dragi Slom, ti moža slavnega si doni oj slava tebi, slava! (to petje se ponavlja.) (Marina stopi na stran in vsa začudena gleda.) 3. prizor. (Vidi se Slomšekov dom, njega rojstna hiša. Z višave dol na streho se spusti prvi angel v beli obleki, v rokah drži srebrno liro.} Angel. (govori počasi — slovesno:) Budil boš s petjem svoj sorod, naj se v omiko žene; obhajal boš veseli god Slovenje oživljene! Slomšek Pesmi str. 2. (Čuje se petje od strani:) Prvi zbor: Preljubo veselje, oj kje si doma? Povej, kje stanuješ moj ljubček srca? Po hribih, dolinah za tabo hitim, Te videti hočem, objeti želim. Slomšek P. str. 60. Drugi zbor: Sloven’c Slovenca vabi, če se ti pit’ ne gabi, le pridi v gor’co k nam, boš dobre volje tam. Ib. str. 79. 12 Prvi zbor: En hribček bom kupil, bom trte sadil, prijatle povabil, še sam ga bom pil. Ib. str. 81. Drugi zbor: Na svetu lepše rože ni, kakor je vinska trta: po zimi spi, po let’ cveti v jesen sode nataka. Ib. str. 80. Oba zbora skupaj: Lahko noč! Bog nam daj svojo pomoč. Ker smo delo dokončali, da bi tudi dobro spali, vsa vročina zdaj je proč lahko noč1 *) Ib. str. 56. *) Ako treba, se jih poišče še več Slomšekovih. 4. prizor. {Drugi angel v modri obleki se spusti z višave na streho. V eni roki drži zlate bukve, v drugi pa zlato pero. Med tem se čuje petje kakor spredaj:) O Ponkva ti, o dragi Slom, ti slavnega si moža dom! Oj slava tebi, slava! Po končanem petju govori drugi angel počasi in slovesno: Pisatelj bodi slaven, učene bukve piši, modrost razlagaj, išči, učitelj rodu praven! Z omiko rod svoj blaži, milobo, slast jezika domačega jim kaži! (Godba začne svirati in pevci zraven pojo:) Naprej zastava slave, na boj slovenska kri! za vero, dom, cesarja, naj srce nam gori! b. prizor. (Tretji angel v rdeči obleki se spusti z višave na streho ter se postavi v vrsto s prvim in drugim, tako, da stoji sredi med njima. V eni roki drži Škofovsko kapo [mitro], v drugi pastirsko palico [pastorale]. Medtem se ponavlja petje kakor pri prvem in drugem angelu:) O Ponkva ti, o dragi Slom, ti moža slavnega si dom! Oj slava tebi, slava! Po končanem odpevu govori tretji angel: Pastir ti bodeš višji, vladika-škof narodu, kot ljudstvo ni imelo po svetem ga MMdu! (Prizor treh angelov traje dalj časa. Medtem poj6 združeni pevski zbori nalašč za slovesnost zloženo kantato. Godba spremlja petje.) Slomšeku. Slomšek Anton, zvezda svetla ti na nebu si slovenskem, slava tebi vekomaj! Bog te narodu poslal je, da otel bi ga pogina — to spoznamo vsi sedaj. Vse je spalo, ti si dramil; vse umira, ti oživljaš, ti zaspani rod budiš. Noč in dan se trudiš, delaš, pišeš, pevaš, krog potuješ, in modrosti jih učiš. Naša štajerska dežela, krasna naša dombvina, da je tujec ni požrl — da sta danes še slovenski Drava in Savinja bistra ■ ■ ti si vragu ju izdrl. 16 Slomšek Anton, svetla zvezda ti nam bodi v hudem boju, ti nam kaži pravo pot! Tvojih naukov se držimo, bomo se držali zvesto, dokler živel bo naš rod! 6. prizor. (V jutru pred cerkvijo na Ponkvi. Marina. Botri z novo- krščencem, gredoč iz cerkve.) Marina: (zelč radovedna) Novokrščenca imate? Fantek je, al’ deklica? Botra : Fantek, fantek, čvrst in močen, Tonček, mladi Tonček je! Marina: Ah, odkod ste ga prinesli, recite, čigavo je? Boter: Aj, na Slomu smo ga našli to preteklo zadnjo noč - Marina: (naglo seže v besedo) Jelite, o polnoči — 18 Babica: Ura bila je pol’ ene v noči, ravno, ko na svet fantek, Tonček naš, je prišel. Marina: Čujte, čujte, ljudje božji! Ravno toto, zadnjo noč so o polnoči go.dile imenitne se reči. Gledala sem, videla, kar nikoli človek ne bi veroval • • ■! ah, veste botra? — škofa nosite na rokah! Le povejte jim doma, da so angeli nebeški kapo, palico škofovsko, tam nad streho, tam nad Slomom, so držali v sinjem zraku ravno pač v taisti uri, ko se v hiši je rodilo dete to izvoljeno! (stopi k botri:) Dajte, dajte, naj ga vidim, naj ga vidim in poljubim, 19 dete srečno, blaženo, od Boga izvoljeno! (Vzame otroka na svoje roke in ga poljubi.) Tonček moj — o Tonček zlati nad vse srečna tvoja mati, blažen tvoj je rojstni dom! slaven bo na veke Slom! (Se veselja razsolzi. Botra vzame otroka nazaj in odide. Marina gleda za njoj.) Rada, zdaj umrjem rada • • • dol iz boljšega sveta bom veselo gledala čudežnih rečij spolnitev — (odide za botrovi; zastor se spusti.) L prizor. (Dvorana. Vidi se podoba Slomšekova krasno z lovor-vencem okinčana. Na mizi pred podobo srebrna lira, zlate bukve in pero, pa mitra in pastorale.) Deklamator: (nastopi in govori slovesno) Zahvaljen, Bože mili, vladar rodov zemeljskih, zahvaljen, o Gospod! Ozrl si zopet milo, ozrl se ljubeznivo na naš slovenski rod! Mu vzbujaš učenike, budnike in vodnike, naj brani dom si, vero, predrago nad vso mero! # Ko je pred tisoč leti sovrag se ljuti vzdignil, zatreti rod naš htel: poslal si Ti Cirila 21 in svetega Metoda - si v varstvo nas sprejel; luč vere sta prižgala, omiko, moč nam dala, da nas požrli niso, nam dom razdrli niso! # * * Ko v naši dobi znova začenja boj se ljuti, se ljudstva grdo tro: si dal nam novih možev, dal Slomšeka Antona • • naj dom nam branijo. Se trudi in žrtvuje, življenja dni daruje za blagor očetnjave, za čast nam majke Slave. * * * Mladina slastno srkaj, se duha tu napivaj, nja drži se, moj rod! Njegove nauke zlate 22 premišljaj neprestano, njih drži se povsod! Za vero, dom, cesarja, — to Slomšek naš poudarja — Slovenci naj živijo in vsaki čas gorijo! (roke sklene) Oj dragi Slom, o srečni Slom — pozabil nikdar te ne bom — oj slava, večna Slava! (Godba svira Slomšekovo koračnico. Pevci zapojo Koseskijevo odo : Kdo je mar? Kdo je mar? Vse doseže, kar mu drago, Bodi slava, bodi blago, Vse doseže sosed moj. Dlan doma mu ne odreče, Gre na tuje, dobro steče, Njemu zlata kaplja znoj. Vidši tuj če krasne čine, Se zavzame iz daljine — Kdo je mar? Mi zapojmo: Rodovine Je slovenski oratar! V zbor učenih, vedi slava, Stopi moder, bistra glava, Vse jezike sveta zna. •• Če zapoje, vse pogleda, Na katedru grom beseda, Zvezde šteje, pravdo da. Svet posluša modrovine, Se začudi koncu tmine — Kdo je mar? Taka glava korenine Je slovenski oratar! 24 Pusti svet opravke svoje, «Sursum corda» v domu poje Mož pobožen, rajski svat. Vse obrne v božjo slavo, Mitra kinči sveto glavo, Papež piše: «Ljubi brat! » Kadar grob nemilo zine, Angel čist na svetu mine — Kdo je mar? Ta pobožen korenine Je slovenski oratar. Založil in natisnil D, Hribar v Celju. 1900.