34 Srečo je imel Komarjev Janko je imel srečo, pa samo en-krat- A še takrat ni vedel zanjo. »Kje je pa zopet fant!« so se hudovali takole v začetku spomladi Komarjeva mati. Solnčni žarki so topili sneg, da je bilo veselje. Po prekopnjah so že priklanjali lepi beli zvončki svoje glavice, kakor bi pozdravljali kraljico pomlad, ki \e zopet prihajala v deželo. Vode so naraščale, ker so se izlivale vanje vse solze in vse solzice, ki jih je točil mrzli sneg, ko se je poslavljal od hribov in bregov. Kako prijetni so bili tisti dnevi! Kdo naj bi bil pač doma v sobi tak dan! Le vun, tja vun na solnce, na travnik, k deročemu potoku — tja kliče in miče in vabi srce. Kako pa Janko ? Janko je pa doma. Nikamor ne more, nikamor ne sme. Črevljev nikakor ne more najti. Pozimi je malo preveč in prchudo gospodaril z njimi, sedaj so mu jih pa mama skrili. Oh, kako je to hudo! Janko si zna pa vseeno pomagati. Tam pri peči pod klopjo stojc očetovi črevlji. Malo veliki so res. Bo pa več cunj obul vanje, pa bo dobro. — Komaj odidejo mama po svojih opravkih iz hiše, že skoči Janko k pcči in kmalu ima očetove črevlje na nogah. Malo nerodni so kajpak, ker so preveliki, pa kaj to — enkrat se jim mora privaditi. Saj bo Janko tudi enkrat take nosil, ko bo velik, in če se jim sedaj pri-vadi, se mu pa pozneje ne bo treba. Počasi, kakor se spodobi za fanta v očetovih črevljih, tolče Janko iz veže pred hišo, potem pa na-prej po vasi, da vse natančno pregleda, kar jc za-mudil v dveh dneh. Doma so se pa tačas zbirali, ko je hodil Janko po vasi, nevihtepolni oblaki za našega fanta. »To mu pokažem, ko bo prišel domov! Danes bova pa orala! Brez večerje mi gre spat. Ti neubog-ljiva rcč ^ti grda!« Moj tovariš in prijatelj, s katerim sva stanovala v isti hiši, je pa gledal skozi okno. Kar me pokliče: 35 »Pojdi brž, če hočeš nekaj videtL« Naenkrat sem bil pri njem. »Poglej!« Pa mi pokaže na cesto, kjer je z največjo res-nostjo korakal Komarjev Janko v očetovih škornjih. Bil je zares smešen. Le pomislite: šestletni paglavec pa v takih očetovih škornjih. Toliko, da se ni izgubil v njih. »Ko bi ga jaz mogel sem spraviti!« je rekel tovariš. »Prav lahko,« rečem. »Podobico mu pokaži. Pa bo prišel kakor muha na med.« »Pa res! — Janko, hej, pojdi sem, Ali vidiš!« Janko se obrne in pogleda. »Janko, ali vidiš?« Sedaj je šele spoznal, da ga kliče gospod kapc-lan Janez in mu kaže podobico. »Janko, pojdi sem. Če prideš, pa bo tvoja.« Res začne Janko obračati svoja velikanska sto-pala in jo nameri proti hiši, kjer je bival gospod ka-pelan Janez. Klop, klop, klop! se je oglasilo v veži. Iz oče-tovih škorenj je gledal ves, kakršen je: Komarjev Janko. »Janko, le gor, le po stopnicah gor!« se oglasi na vrhu stopnic gospod Janez. S težavo je prestavljal Janko svoje velike škor-nje. Skoro je že omagoval. Pa mu je šinila v glavo prav pametna misel. Sredi stopnic je sezul črevlje in bos jo je primahal do gospoda Janeza. »Na, pa lepo jo spravi, podobico. Doma jo pa mami daj, da |o spravijo.« Ves vesel je pogledal Janko podobico, potem pa jo lepo spravil in se šel zopet obuvat. Potem jo je pa mahnil kar naravnost domov. Oj, kako bi bil sedaj rad hitro doma! Kar tekel je, pa kako rad, pa so ga vendar tisti težki črevlji zadrževali. Janko, oh, da si ti vedel, kaj te doma čaka . .. Pa je imcl Janko vseeno srečo. Že v veži je izvlekel podobico. »Mama, poglejte no, kaj sem dobil!« 36 S temi besedami je planil v hišo. . »Pokaži!« , »Vidite no.« »Kdo ti je pa to dal?« »Gospod Janez so dali, Kar poklicali so me sami, pa sem šel k njim, pa so mi jo dali,« »Gospod Janez te imajo pa zares radi,« so rekli mati. »Kako si jim pa rekel za podobico?« »Nič nisem rekel.« »Oh, ti otrok ti! Ali ne veš, da se moraš vselej za vsako najmanjšo stvarico lepo zahvaliti.« »Vem, veste, pa sem pozabil.« »Kar brž nazaj!« reko mati, »pa se mi lepo za-hvali!« No, lepa je ta! Zdaj je šel pa Janko še enkrat na izprehod v očetovih štibalih, pa ga dolgo ni bilo nazaj. Mati seveda tudi niso hodili gledat, če se mudi samo pri gospodu Janezu, •: Pa je imel Janko res srečo ta dan! Podobico ]e dobil in še dvakrat je šel na izprehod, Ni borno io — kaj? J. E. Bogomil