ACTA 111 STRIAE IV. prejeto: 1995-10 15 UDK: 347.962:340.130.56(497.4/.5-2 Istra)" 12/16" DOLŽNOSTI SODNIKOV PO PRISEGAH V STATUTIH SREDNJEVEŠKIH ZAHODNOISTRSKJH MEST Alja BRGLEZ mag.. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 IZVLEČEK Medsebojna primerjava izdaj statuta piranskega komuna med 13. in 17. stoletjem in nato primerjava teh s statutoma Poreča iz leta 1363 in Novigrada iz leta 1450 pokaže nekatere skupne značilnosti, predvsem v načinu izvolitve sodnikov, njihovih osnovnih opravilih in tudi v samem besedilu prisege. Razlike so predvsem v dobi, za katero je sodnik voljen, vendar tudi tu velja, da je bil posameznik lahko na sodniško mesto imenovan večkrat zapored in zato tudi ta razloček ni bistven. Razlik v višini plač oziroma kazni) ki so sledile slabo opravljenemu dein, zaradi različnega časa nastanka posameznih statutov nismo ugotavljali. "Temeljna stebra vsake države so dobre postave in dobro orožje."1 Če smo Machiavellija citirali, po prvi slovenski izdaji Vladarja, naj si še od njegovega prevajalca Albina Prepeluha Abditusa, ki je napisal uvod, sposodimo nekaj priročnih stavkov, da bodo "temeljna stebra" pojasnili: "V srednjem veku bojevanje ni bilo preveč enostavno. Vojak se je moral več let uriti, da je znal rabiti težko in okorno orožje. V bitkah so odločevali težko opremljeni jezdeci, od nog do glave vklenjeni v železni oklep, sukajoči dolga kopja. Vsakdo je bil prepričan, da navala težke oklopne konjenice ne zadrži nobena pehota. Šele hrabri sinovi švicarskih gora so doprinesli nasprotni dokaz, ko so junaško odbili naskok težke bur-gundske konjenice. Strelsko orožje je bilo še zelo primitivno, vsled tega je slabo učinkovalo. Artiljerija je imela nekaj pomena le pri obleganju ali pa pri obrambi trdnjav. Razumljivo je, da je za tako vojevanje bil potreben dolgotrajni poduk, vztrajno vežbanje. Kdor je hotel biti vojak se je moral posvetiti zgolj temu poklicu. Obrtnik, trgovec, učenjak, umetnik, - vsi ti niso imeli časa baviti se z napornimi vojaškimi vajami. (...) V Italiji so se vojaki najemali za plačo, ko drugje te insti- 1 Niccoln Machiavelli, Vladar, Ljubljana 1920, str. 60. 37 ACTA 111 STRIAE IV. Alja BRG1J3Z: DOLŽNOSTI SODNIKOV PO PRISEGAH V STATUTIH ... 37*42 tucije še poznali niso. (...) Italijan je bi! ponosen na zakone in kulturo svoje dežele, vojaški duh pa mu je bil tuj. V dobi renesance je bil Italijan plašen, zvijačen, premeten in zavraten. Svojo domovino pa je vendarle ljubil.'2 V svojem prispevku bi rada predstavila ugotovitve, do katerih pridemo, če prvega izmed obeh Machiavellijevih stebrov, zakone (na katere je bil Italijan tako ponosen, saj jih je, podobno kot najemniško vojsko, imel precej pTcd drugimi), zlasti pa njihovo utelešenje - sodnika, poiščemo v statutih nekaterih istrskih mest. Za izhodišče sem izbrala Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja3 in njegove izdaje primerjala najprej med seboj, nato pa še s statutoma Poreča iz leta 13634 in Novigrada iz leta 1450.5 V Piranu se je sodnik s prisego zavezal, da bo v vsem času, ko bo opravljal sodniško službo, povečeval, ohranjal in skrbel za čast presvetlega gospoda beneškega doža in njegovega mesta, nato za čast gospoda piranskega potestata in za čast in imetje piranskega komuna. V vsem, za kar bo gospod potestat od njega zahteval sodbo, bo sodnik ravnal najbolje, najkoristneje in z vso zakonitostjo, v Čast gospoda potestata in za imetje piranskega komuna. V vseh vprašanjih in zadevah bo razsojal pošteno, ne bo ravnal malomarno ali škodljivo, marveč dobronamerno in v skladu z običaji in statutom piranskega komuna. Če ga ' bo gospod potestat skupaj z drugimi njegovimi tovariši poslal v Piran na svoje mesto, ne bo sodil v zadevah, v katerih gre za več kot 100 solidov. Potestata bo nudil pravično zavarovanje in spoštovanje, in skrito bo ohranjal vse, kar mu bo potestat zaupal. Od nikogar ne bo sprejemal ničesar niti si ne bo ničesar pustil podariti, ne od prisotnih ne od odsotnih, četudi gre za tiste stvari in darove, ki jih kurija gospoda potestata prejema za primere, mnenja in reševanje drugih vprašanj. V vseh vprašanjih in sodbah bo pravičen, sporov ne bo zavlačeval in če ne bo mogel spora rešiti sam, bo poiskal nasvet in poskrbel, da se bo zadeva končala še pred iztekom njegovega službovanja. Piranski zemlji bo vladal in jo upravljal v skladu s prisego gospoda potestata in glede na tisto, kar mu bo ta naložil. Vsak dan bo ves dan pri potestatu: kadar bo imel že navsezgodaj sodbo in kadar bo ob zvonovih poslušal razglasitev sodbe ah primera - od potestata se ne bo oddaljil, če ne bo ta sam tako zahteval. Piranske zemlje ne bo zapustil brez dovoljenja potestata. Razsodbe in obsodbe bo varoval v tajnosti, dokler ne bodo javno objavljene. Ne bo si prilastil nobenega imetja Pirana; sprejemal bo samo plačo in tisto, kar mu po pravici pripada, in sicer le iz rok komunskega komornika. Ob koncu svojega službovanja bo seštel vse dneve, ko je bil odsoten iz Pirana; za toliko se bo zmanjšal drugi obrok 2 Prav tam, Uvod, str. 5 in 6. 3 Miroslav Pahor, Janez Šumrada, Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja, Viri za zgodovino Slovencev, SAZU, Ljubljana 1987. 4 Mirko Zjačk', Statut grada Poreča iz 13(53. godine, Monumenta historico-juridica Slavorum Meridionalium, IAZU, Zagreb 1979. 5 Statuti municipali della citta di Cittanova in Istria (prepis 1793), Trst 1851. 38 ACTA mSTKIAE IV. Alja BRGLEZ: DOLŽNOSTI SODNIKOV PO PRISEGAH V STATUTIH ...37-42 ACTA 111 STRIAE IV. Alja BRGLEZ: DOLŽNOSTI SODNIKOV PO PRISEGAH V STATUTIH ... 37-42 njegovega plačila. Za plačilo bo prejemal 8 liber malih denaričev v dveh obrokih ih nič več. To zaprisego bo bral ali dal brati vsak mesec, v nasprotnem bo plačal 5 soiidov kazni. Nikakor pa nihče ne more zasesti sodniškega mesta, če ni dopolnil štiriindvajset let.6 Razen naštetih so imeli sodniki še nekatere druge obveznosti, vendar jih statut ne navaja strnjeno na enem mestu, marveč jih je mogoče najti pri posameznih določilih. Sodniki so smeli v Piranu soditi vsem odraslim osebam, razen beneškim plemičem.7 Kdor več kot dve leti ni opravljal sodniške službe, ni mogel biti ponovno izvoljen na to mesto.8 Najmlajši izmed sodnikov je imel ključe od utrdbe nad žitnim skladiščem, ki jih je moral po preteku svojega službovanja predati spet najmlajšemu sodniku v novi postavi.9 Ta člen naprej pravi, da so bili ključi trije: po enega sta imela še potestat ia vicedom. Večinoma je v trdnjavo verjetno res hodil sodnik, zato je bilo prav, da so izbirali najmlajšega. Vsakega osemindvajsetega dne v mesecu sta po en sodnik in ¡en sindik v žitnem skladišču opravila inventuro.10 Kdor je bil izvoljen za sodnika in se petnajst dni po izvolitvi ni javil v službo, je bil opozorjen kot zasebnik; če ga potem še 20 dni ni bilo, je izgubil službo.11 S po-testatovim dovoljenjem je smel sodnik zapustiti Piran za največ osem dni v vsem času uradovanja, ne da bi se mu plačilo zmanjšalo; če je bil odsoten dlje, se mu je to odštelo od plače, če je manjkal več kot 15 dni, je izgubil službo. To je veljalo tudi v primeru, ko je zaradi bolezni ostal doma, če je njegova odsotnost trajala več kot mesec dni. Posebej je še rečeno, da noben uradnik ne sme imeti več kot eno plačo. Prav tako sodniki niso bili upravičeni do nobenega plačila za popravke v statutu.12 O posebnem mestu, ki ga je imel sodnik v življenju komuna, pričajo ne le višina plače in posebne, na potestatovo prisotnost oprte zadolžitve, ki smo jih spoznali iz sodniške prisege, marveč nemara še bolj nazorno člen, ki predvideva različno višino kaznim, določenim za razžalitev uradnikov. Kdor je kaj grdega rekel kancelarju. komorniku, glasniku, i us tiči ari ju ali žitniku, je moral plačati 4 libre malih denaričev, medtem ko je bila kazen za užaljenega sodnika dvakrat višja. Kdor je užalil potestata, pa je moral odšteti kar 25 liber.13 Prav tako je zanimivo določilo, ki članom sveta prepoveduje opravljati mesarsko obrt ali imeti delež v mesariji.14 Če bi koga vendarle ujeli pri tem, bi v naslednjih štirih letih ne smel dobiti nobene uradniške službe v Piranu. Enako je veljalo za druge, ki niso bih člani sveta, so pa 6 Gl. op. 3, sir. 30. 7 Prav tam, str. 38. S Prav tam, str. 37. 9 Prav tam, str. 73. 10 Prav tam, str, 120. 11 Prav tam, str, 228, 12 Prav tam, str. 420. 13 Prav tam, str. 251. 14 Prav tam, str. 337. 40 ACTA HiSTfUAE IV. Alja BRGLEZ. DOLŽNOST! SODNIKOV PO PRISEGAH V STATUTIH ... 37^2 bili v katerem izmed uradov, vendar je le za sodnike in iusticiarije rečeno, da morajo v primeru kršitve tega določila plačati 50 liber kazal, od česar pol dobi tisti, ki jih je prijavil.. O pomembnosti funkcije nenazadnje priča še člen, ki določa, da tisti, ki je bil kdaj sodnik, ne sme sprejeti mesta v nižjem uradu.13 Če pa bi bil vendarle izvoljen na tako mesto, je volitev neveljavna in ne drži. Predvidena kazen je 100 solidov, volitve pa je treba ponoviti v Velikem svetu. Še nekaj besed o volilnem postopku: v Piranu so volili štiri sodnike za dobo štirih mesecev.16 Volili so po sistemu volilnih kroglic tako, da so jih v klobuk položili toliko, kolikor je bilo prisotnih članov Velikega sveta, med vsemi pa so bile štiri kroglice pozlačene. Statut pravi, da so morali člani posamič stopati do klobuka in iz njega vzeti vsak po eno kroglico; tisti štirje, ki so izvlekli zlate, so morali predlagati vsak po enega primernega moža, piranskega meščana, za mesto sodnika. Prisegli so, da so predlagani možje pošteni in primerni za sodniško službo, taki, da ne bodo prejemali podkupnin ali ravnali v korist svetnikov, ki so jih predlagali. Če bi ravnali drugače, bi predlagatelji za deset let izgubili mesto v Velikem svetu, tisti pa, ki bi bil na tak način izvoljen za sodnika, bi moral za kazen plačati 50 malih liber. Sodniki so se enako kot iustieiariji imenovali navadni uradniki (ofSciales ordi-narii), za oboje pa je veljalo, da so v svojih uradih ostali po štiri mesece, kar je najkrajša doba opravljanja uradniške službe, kar jih najdemo med piranskimi uradniki. Prisega se v štirih izdajah piranskega statuta v glavnem ne razlikuje, na nekaterih mestih je v statutih poznejših letnic izreka natančnejša. Namesto "v skladu s statutom Pirana" se tako v izdaji 1384 sodnik sklicuje na statut "in zakone piranske zemlje"; statuta 1358 in 1384 predvidevata kazen 5 solidov, ki jo mora sodnik plačati komorniku, Če ne bo ves dan ob potestatu; 1384 podrobneje določa tudi kazen za sodnika, ki bi zapustil mesto brez potestatovega dovoljenja. Z leti (in inflacijo) seje dvignila sodniška plača: z osmih liber v letu 1307 se je povzpela na 12 v letu 1332,20 v letu 1358 in 24 v letu 1384. Sodniška prisega v poreškem statutu iz leta 1363 je precej podobna17: kot v Piranu tudi v Poreču sodnik pri božjem evangeliju priseže, da bo od dne, ko je bil izvoljen do izteka svojega sodništva delal v dobro doža in beneškega komuna pa potestata in poreškega komuna. Prisegi se razlikujeta v jeziku: poreška latinščina je videti pravilnejša od piranske, kar verjetno ni nič drugega kot posledica usposobljenosti lokalnega zapisovalca. Vsebina pa je očitno beneška in se v obeh primerih le neznatno razlikuje: v Poreču, denimo, določilo, ki sodniku prepoveduje odhod iz mesta brez potestatovega dovoljenja, dodaja, da ponoči dovoljenje ni potrebno. Plača v Poreču znaša 24 liber za štiri mesece, kar je toliko kot v Piranu enaidvajset 15 Prav tam, str. 368. 16 Prav tam, str. 34. 17 Gl. op. 4, str. 21. 41 ACTA mSTRlAEIV. Alja BRGLEZ: DOLŽNOSTI SODNIKOV PO PRISEGAH V STATUTIH ... 37-42 let pozneje, leta 1384. O volitvah poreški statut ne govori posebej, določa pa službeno dobo posameznih uradnikov, ki je enaka kot v Piranu. Statut Novigrada sem izbrala zato, ker je od omenjenih več kot pol stoletja mlajši: nastal je leta 1450. Jezik statuta je v tem primeru italijanski. V poglavju o volitvah sodnikov in drugih uradnikov izvemo, da so imeli v Novigradu le dva sodnika, enako kot drugod voljena za dobo štirih mesecev. Volitve so tudi v Novigradu od članov sveta zahtevale, da s kroglicami določijo svoje predstavnike. Ob dveh sodnikih so tako izbrali še koinornika, dva iusticiarija in Štiri advokate, za katere je rečeno, da se volijo za enako dobo kot sodnika, v uradih pa nastopijo v začetku aprila in ostanejo v službi do konca julija, naslednji štirje od avgusta do konca novembra, še štirje pa od decembra do konca marca. Ker so bile volitve dveh kataverjev in enega žitnika, ki so bih voljeni za eno leto, posebej, lahko domnevamo, da je bilo tudi v primerih sodnikov leto razdeljeno na enake trimestre kot pri advokatih. V piranskem in poreškem statutu začetek nastopa njihovega službovanja ni posebej določen. Prisega sodnikov je tudi v tem statutu zapisana na prvih straneh18: sodnik spet priseže delati v dobro Benetk in svojega komuna. Prisega je precej krajša kot smo je vajeni v drugih virih, zato nekaj določil manjka: sodnik priseže, da bo imel dobre in nič zlih namenov in da tistega, kar mu bo zaupal potestat, ne bo povedal nikomur, ki za to ne bo pooblaščen. Čez meje Novigrada bo lahko brez potestatovega dovoljenja stopil za en dan, razen plače, ki znaša 4 libre, pa ne bo prejemal ničesar. Za natančnejšo sliko in popolnejši pregled dela, zadolžitev in dolžnosti, ki so bile naložene sodnikom, bi morali preučiti njihove sodne spise in primere, ki so jih obravnavah. Iz statutov je bilo mogoče ugotoviti le toliko, da moremo sodnika v shemi mestnega uradnistva vmestiti na pravo mesto in da mu lahko vsaj približno določimo dela in naloge: gotovo je zanimivo, da se je poleg tistega, kar sodniški funkciji pritiče, ukvarjal tudi s tako gospodinjskimi zadevami kot je, na primer, inventura žitnega skladišča, na drugi strani pa mu je bilo strožje kot drugim uradnikom prepovedano, da bi se ukvarjal z mesarstvom. Naslednje pomembno vprašanje pa je, koliko ljudi je sploh lahko rotiralo po štirih sodniških mestih. Če vemo, da so za mesto sodnika prišli v poštev le piranski meščani, starejši od štiriindvajset let, in da so se vsako leto volih trikrat, je treba pričakovati, da so se na sodniških mestih imena v glavnem ponavljala. Določilo, da je bila dveletna prekinitev opravljanja sodniške službe razlog za prepoved ponovne kandidature, domnevo dvakrat potrdi: prvič, očitno je bilo v navadi, da so sodniki opravljali svoje delo brez daljših prekinitev, in drugič, če je do prekinitve vendarle prišlo, se je krog kandidatov za sodnike še zožil. Če pa je tako pomembna funkcija v resnici ostajala v vedno istih rokah, je treba pričakovati, da tudi vse protikorupcijske odredbe niso veliko zalegle. 18 Gl. op. 5, str. 4. 42 ACTA ItlSTKIAË IV. ricevuto: 1995-10-15 UDC:347.962:340.130.56(497.4/.5-2 Istria)" 12/16" L'UFFICIO DEL GIUDICE SECONDO I GÏURAMENTI CONTENUTINEGLI STATUT! DELLE CITTÀ MEDIEVALI DELL'ISTRIA SETTENTRIONALE Alja BRGLEZ mag., Façoltà di Filosofía, Università di Lubiana, SMOÛO Ljubljana, Askereeva 2 SINTES1 Un confronto ira le edizioni dello statulo comimale di Pirano pubblicate tra il XIII ed il XVII secolo e la loro successiva comparazione can quelli di Parenzo del 1363 e di Ciltanova del 1450 rivelano alcune evidenti caratteristiche comuni, in particolare quelle relative aU'elezione dei giudici, alie loro mansioni fondamentali, nonché alia formula stessa del giuramento. Le differenze riguardano soprattttíto la durata della carica a cid il giudice veniva eletto, ma anche qui il mandato poteva essere r'mnovato piit volte di seguito, di modo chè anche questa piccola diversité è poco significante, Visto che gli statuti sonó stati compilad in epóche diverse, non abbiamo indagato sulla différente entitá degli stipendi, ovvero delle pene comminate qualora i giudici non avessero svolto bene la loro opera. "Ipilastrí fondamentali di ogni stalo sono rappresentati da un buon ordinamento e da armi efficienti. Poiché abbiamo citato M Macchiavelii dalla prima edizione in sloveno del Principe, dol suo traduttore Albin Prepeluh Abditus che ne ha anche compilato rintrodu2ione, riprendiamo alcune frasi esplicative in grado di chiarire il concetto di "pilastrí fondamentali": "Nel medio evo l'arte della guerra non era qualcosa di moho semplice. Per poter maneggiare le ingombranti e pesanti armt dell'epoca, il soldato doveva fare addestramento per molti ama. Le battaglie venivano decise da cavalieri equipaggiati con armamento pesante, protetti da capo a piedi da corazze di ferro, brandeggianti una lunga lancia. Tutti erano cotivinti che lafanteria non fosse assolutamente in grado di contrastare un assalto condotto dalla cavallería pesante. Appena i coraggiosi figli delle montagne svizzere riuscirono a dimostrare il 1 Niccolo Machiavelli, Vladar, Ljubljana 1920, pag. 60. 43 ACTA 111 STRIAE IV. Aija BROLEZ: I.'IJFFICIO DEL OIUD1CE SECONDO 1 GIURAMENTI... <3-18 contrario, quando res'pinsero eroicamente Vasa alto della cavalleria pesante burgunda. Le armi da fuoco erano ancora molto riidimentali e per di piú poco efficacL L'artiglieria aveva una certa importanza solíanlo nei casi di assedio o nella difesa delle fortezze. É naturale quindi che questo tipo di guerra richiedesse un tungo e intenso periodo di addestramento. Chi voleva diventare un soldato doveva dedicarsi exclusivamente a taleprofessione. L'artigiano, ilcommerciante, lo stadioso e l'artista non avevano lempo da dedicare alfaticoso addestramenio militare (...) In Italia, i soldad venivano assunti a pagamento quando altrove l'iscituto delle milizie mercenarie era ancora sconosciuto (...) L'italiano era fiero delle leggi e della cultura del suo paese, mentre invece gli era estraneo lo spirito guerresco. Nel Rinascimento, 1'italiano era pauroso, scaltro, astuto e pérfido. Ció nonostante atnava la propria patria".2 Nel mió contribuía vorrei presentare le conclusioni a coi siamo giorrii esaminando, negli statuti di alcune cittá istriane, il primo dei due pilastri del Macchiavelli: le leggi (di cui l'italiano era cosí fiero, e di cui disponeva, come delle milizie mercenarie, ben prima degli altri), e in parücolare la figura che le incarnava - il giudice. Quale base di partenza ho scelto gli statuti comunali di Pirano dal XIII al XVÜ secolo,3 mettendo dapprima a confronto le sue varié edizioni per poi compararle con gli statuti di Parenzo del B634 e di Cittanova del 1450? A Pirano, con un giurameuto, il giudice si impegnava per l'intera durata del suo mandato a far crescere, mantenere e tutelare l'onore del Chiarissimo Signor Doge di Venezia e della sua cittá, quindi l'onore del signor Podestá di Pirano, nonché l'onore e il patrimonio del comune di Pirano. In tutte le questiorii, per le quali il signor Podestá avrebbe da luí richiesto una sentenza, il giudice doveva adottare le mísure piü consone, utili e legali per salvaguardare l'onore del signor Podestá e il patrimonio del comune di Pirano. In tutte le queslioai doveva giudicare con onestá, evitando di operare con negligenza e di procurare danno, operando invece in buona fede e in conformitá alie usanze e alio statuto del comune di Pirano. Qualora il signor Podestá lo inviasse a Pirano in sua vece, assieme agli altri colleghi, non doveva giudicare su questioni che superassero il valore di 100 solidi. Al Podestá avrebbe offerto ii giusto grado di rispetto e protezione e avrebbe mantenuto il segreto su quanto il Podestá gli avrebbe confidato. Non doveva accettare nulla da nessuno e non poteva ricevere doni, né da presentí ne da assenti, nemmeno quando si trattava di cose e doni che la curia del signore Podestá 2 Ibidem, Uvod, pagg. 5 e 6, 3 Miroslav Pahor, Janez Šumrada, Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja, Viri ?,a zgodovino Slovencev, SAZU, Ljubljana 1987. 4 Mirko Zijačič, Statut grada Poreča iz 1363 godine, Momimenta historico-juridica Slavorum Meridionalium, JAZU, Zagreb 1979. 5 Statuti municipali della cilti di Cittanova in Tstria (trascrizione 1793), Tricste 1851. 44 ACTA H1STR1ÄEIV. Alj'a BRGt.EZ; L'ÜFFICIO DEL GIUDiCE SECOND O [ GIURAMENTI...