Leto XV.	Poštnina	pavšalirana.	'
V Ljubljani« 28. julija 11920.
\
št. 17.
nIPRAPOR
Izhaja vsako sredo in soboto. Posamezne številke 1 K, mesečno 8 K.
Uredništvo In uprava lista je v Ljubljani, Krekov trg št. 10.
,.RDEČI PRAPOR" velja v Jugoslaviji mesečno 8 K; v zasedenem ozemlju (Primorju) četrtletno 9 lir, polletno 18 lir; v Nemški Avstriji, Češkoslovaški, Madžarski in Nemčiji četrtletno 36 jgsl. K, polletno 72 jgsl. K. — Oglasi se računajo enostolpno za milimeter po 1 K.
GLASILO &
osušim	smmmmjugoslahue.*
spacasasr
S&k
Marx in Engels:
Proletarci vseh dekel,
%drukite 861
sssrciti'-*
Italija, proletarska revolucija in naša buržoazija.
Jugoslovanska buržoazija je bogato izkoristila dogodke v Splitu in na Primorskem za umetno ustvarjanje vojne psihoze v naših delavskih in kmečkih masah. Ne samo neodgovorno buržoazno časopisje, ampak tudi posamezne politične osebe so pretile s pestjo Tn kričale, da mora »naša kri kuhati in kuhati, vreti in vreti, dokler ne pride dan, ki si ga želi kri«. Naši generali so zarožljali s svojimi sabljami in naglašali z balkonov mestnim kričačem, da čutijo isto, kar oni sami. In’ vsa ta proračunjena, kričava bojevitost sloni na sledeči lepi premisi:
Italija je politično razrita in gospodarsko uničena zemlja. V njej je socialna revolucija neizogibna in to priliko mora Jugoslavija izrabiti, da ji otme zasedene kraje in obračuna z njenim imperijalizmom. Ta socialna revolucija, kakor nam kažejo sporadični revolucionarni nemiri v Italiji, ni več daleč in zato je treba zopet vzbuditi bojeviti duh naših Širokih mas, da jih tako pripravimo za ugoden moment. Italija gospodarsko že zdavnaj ne zadoščuje sama sebi. Ona nima ne premoga, ne dovolj živil. V slučaju socialne revolucije Italija ne bo mogla dobiti iz inozemstva ne premoga, ne dovolj živil, ker bo nastopila naravna potreba, da jo ostale velesile blokirajo. Italijanska industrija bo obstala, glad gotovo izbruhnil, s tem nezadovoljnost in nemiri v notranjosti in Italija bo gospodarsko, vojaško in moralno uničena zemlja. Skratka, to bo druga sovjetska Ogrska in srečna Jugoslavija bo tu igrala ulogo Rumunije.
Enostaven račun na tej predpostavki, toda tako enostavno in tako sigurno more računati z razsulom Italije le naša modra buržoazija.
Premotrimo nekoliko ta lepi račun:
Vzemimo najprej, da so italijanski sodrugi res tako kratkovidni in neumni, kakor si jih predstavlja naša buržoazija, pa da se je večina teh želj naše buržoazije uresničila, torej: v Italiji je izbruhnila socialna revolucija, industrija stoji, glad je gotova stvar, Jugoslavija napade sovjetsko Italijo in zaduši italijansko socialno revolucijo. Kaj bi se zgodilo potem?
Prav gotovo to-le: V Italiji bi nastala buržoazna republika z vsemi njenimi posledicami. Na površje bi prišle vse današnje italijanske nacionalistične stranke, izvzemši giolittianske konservativce. Silna socialistična stranka, ki je danes učinkujoči protiutež italijanskemu kapitalističnemu imperializmu, bi bila razbita in izločena iz politike. Ententa bi morala z vso svojo energijo podpirati moralno in materialno to regenerirano buržoazijo. Prvo pa, kar bi dvignilo ugled tej novi-Italiji, bi bilo to, da si zopet pridobi izgubljeni teri-
torij. Ententa bi nam pod eno ali drugo pretvezo zapovedala, da izpraznerno Trst, Goriško in Istro in mi bi bili tam, kjer smo bili, poleg tega pa bi pri tej aventuri izgubili toliko tisoč naših zdravih delavskih sil, nakopali si toliko novih miljard vojnih dolgov ter porušili in požgali toliko naših lepih vasi in trgov, mo goče pa še celo Ljubljano. Tako hi izgledali naši nacionalni uspehi v najboljšem slučaju.
Toda stvar pa se obrne lahko še popolnoma drugače. Naša gospoda računa v teni svojem računu s tem, da je naše delavstvo še popolnoma nezavedno in naš kmet še docela top, kakor je bil pred vojno. Kaj pa če temu ni ravno tako? Ali ni smešno misliti, da 60—70 tisoč našega organizovanega delavstva danes ne ve več, za kaj gre v tej politiki in da bi to delavstvo mirno gledalo, kako naša buržoazija ugonablja sovjetsko republiko italijanskega delavstva? In mislite li, da naš kmet danes še ne ve, da se mu bo mogoče otresti neznosnih vojnih, državnih in drugih bremen samo tedaj, če zmaga svetovna socialna revolucija? Mislite li, da se danes mogoče navdušiti našega delavca in kmeta s tem, da se mu pripoveduje v bombastičnih tiradah, kako so mu italijanski nacionalisti razbili par narodnih domov hi par bogatih bank? Kdo pri nas danes še ne ve, da so narodni domi zbirališča kapitalistične gospode, kjer nima delavsko in kmetsko ljudstvo prav ničesar iskati in kdo ne ve, da so danes banke oklopne trdnjave ravno tiste frakarske gospode? Kake interese ima naš delavec in naš kmet na tem, če se vsi ti narodni domi in vse te banke porušijo? Za banke in narodne dome da bi šel naš delavec še navdušeno v buržoazno klavnico? Nikoli!
Da, toda naš narod je v nevarnosti!
Seveda, naše delavsko in kmetsko ljudstvo v Primorju je v nevarnosti pred italijansko buržoazijo. Ta ga ovira v njegovi kulturi in ga izkorišča. Toda ta argument odpade takoj, kakor bi bila v Italiji proklamirana sovjetska republika. Potem bi se morali bati naši Primorci samo še pred ono buržoazijo, ki bi jih hotela zopet zasužnjiti in jim navaliti nove dolgove na vpognjene rame. In rabelj našega primorskega ljudstva bi bil oni, ki bi ga šel »osvobojevat od komunizma«.
Pa tudi ko bi se naši buržoaziji o pravem času posrečilo, da naše ljudske mase preslepi in jih pridobi za svoje načrte, bi ji to ne pomagalo dosti. Eno je prav gotovo: Tak vratolomni vojni poizkus bi bik velik korak naprej v razvoju svetovne revolucije. Italijansko-jugoslovanski konflikt bi mogočno vplival na duhove Evrope in zlasti na iztočne države. V sestavu kapitalistične Evrope bi se zopet izmaknil velik temeljni kamen, kar bi ne ostalo brez znatnih posledic. Delavstvo
vseh sosednih držav bi nas takoj začelo bojkotirati in posledice tega bojkota lahko danes študiramo na Poljski.
Tekom naše vojne z Italijo torej lahko nastanejo nove komplikacije na vzhodu in na severu, na katere danes niti od daleč ne misli naša gospoda.
Na koncu vseh koncev pa so italijanski sodrugi vsaj tako modri kakor naša buržoazija. Minulo zimo sem govoril z nekim uglednim italijanskim sodrugom tu v Ljubljani in ta mi je rekel: »Nuša največja bojazen obstoji v tern, da ne izzovemo v Italiji buržoazne republike.« V Italiji so za takojšnjo revolucijo samo anarhisti in neznatno levo krilo komunistov, in še ti nimajo nobenega zdravega argumenta za to. Ko so vprašali Malatesto na nekem shodu v neki ostri polemiki pro in kontra takojšnji revoluciji, kako hoče preskrbeti italijanskemu ljudstvu kruh med revolucijo, je ta odgovoril: Vzeli bomo vsi lopate v roke in pojdemo obdelovat zemljo.« Toda italijansko delavstvo se mu je smejalo, ker ve, da polja ne rodijo vsak dan in da zori pšenica samo enkrat v letu.
Danes ve že vsak socialistični analfabet, da ima svetovna revolucija svoj logični pohod in razvoj in da se ta razvoj vrši od vzhoda proti zapzdu. Kdor pričakuje italijansko revolucijo pred revolucijo v srednji Evropi, ta se kapitalno moti in računa s svojimi pobožnimi željami in ne z nujnimi zgodovinskimi potrebami in predpogoji.
Proletarijat Jugoslavije pa bo v vsakem slučaju najodločneje proti vsaki vojni naše buržoazije, ker ve, da nima pričakovati od nje ničesar drugega, kakor nova finančna bremena, polomljene roke in noge, razbite domove naših primorskih rojakov, ter nova njihova neznosna politična preganjanja.
D. G.
Razvoj komunizma na Češkem.
Iz Kladna smo dobiii pismo našega dopisnika, v katerem prinaša svoj pogovor z voditeljem levih socijalistov Mutio, čigar delavnost smo že večkrat naglasili. Kakor je znano, je dal Muno zapreti socijalpatVijotični režim g. Tušarja, tedaj^ ko je ta režim pripravljal vojaško akcijo proti ogerski sovjetski republiki v dogovoru s srbskimi in rumun-skimi monarhisti.
Muna je orisal našemu dopisniku nazadnjaški značaj socijalističnega gibanja v svoji dežeii. Razkol 1. 1906. z ostalimi socijalisti Avstrije je pomenil zmagoslavje nacijonaiizma v stranki, čeprav se je kmalu po tem razkolu ustanovila skupina »centraliisov«, ki je hotela
Karel Radek:
Razvoj socijalizma od znanosti k dejstvu.
Demokracija ali gospodstvo delavskega razreda.	(Dalje.)
Revolucija pa pomenja, da diktira en razred svojo voljo drugemu. Pogoj, ki ga stavi Kautsky revoluciji, je v tem, da ima sicer revolucija pravico diktirati svojo voljo buržu-aziji, da pa je hkrati dolžna dati buržu-aziji možnost, da se lahko pritoži potom svobodnega tiska in v ustavotvorni skupščini. Ta veleduhovita zahteva stvarnega kverulanta, ki mu ni za to, če si pribori pravico, ampak le za to, da se more pritožiti, bi se mogla abstraktno vzeta izpolniti, ne da bi to škodovalo revoluciji; toda bistvo revolucije je baš v tem, da je ona meščanska vojna in da se razredi, ki se bore s topovi in strojnimi puškami, požvižgajo na homerske besedne dvoboje. Revolucija ne beseduje s svojimi sovražniki, ona jih zdrobi; protirevolucija dela isto In ena kakor druga« bosta prenesli očitek, da se nista ozirali na poslovni red nemškega državnega zbora.
Sovjeti — znamenje, v katerem bo zmagal mednarodni proletarijat.
Ruska revolucija ks-že mednarodnemu prolelarijatu surov obraz, ki ga bo jutri ponosno nosil na tilniku sam, ves črn od smodnikovega dima. Kdor se ustraši tega obrazn, kdor se obrača od njega kakor od Meduzine glave, ta se bo obrnil sploh od proletarske revolucije, od socijalizrna. Toda ruska revolucija ne kaže evropejskemu prolelarijatu samo bojev, ki jih mora dobojevati, če noče pogin.ti v blatu strelskih jarkov, ampak kaže mu tudi oblike, znamenje, v katerem bo zmagal. Kako bo izgledala oblika proletarske diktature v Evropi? To so sovjeti, t. j. zastopstvo delavcev v tovarni, v mestu, na deželi in v državi. To je oblika, v kateri bodo konstituirali svojo vlado tudi delavci Evrope. Misel sovjetov je tako priprosta, kakor bi si ga ne mogel izmisliti noben človek, kakor ustvarja samo zgodovina genialne svoje kristale. V tovarnah so rabotali sužnji kapitala. Tovarna je zvezana po tisočerih nitih z drugimi tovarnami, z vsem gospodarskim načinom svoje okolice. Ona je odvisna od prometnih razmer kraja, od tovarn, ki ji izdelujejo pol-fabrikat ali ji
uzpostaviti prejšnjo enotnost. Marksov »Kapital« je Izšel v češkem jeziku še-le med vojno in tudi njegov »Komunistični manifest«, čeprav je še tako kratek in poljuden, je izšel v edini izdaji l. 1897, ki pa je pošla.
Med vojno je češka socijalistična stranka hodiia po stopinjah svojih buržujev: v začetku ni bilo nobene opozicije proti Habsburžanom, nato se je stranka pridružila Masar.ykovi politiki pod pogojem »nagrade« in pod pogojem, da bo državna oblika republikanska. Haberman in Soukup sta šla pod roko z nacijonalistično četo Kramara in Rašina, šovinističnih četo-vodij velike industrije.
Stvari so prišle do te stopinje tedaj, ko se je porodila češka komunistična organizacija med vojnimi vjetniki na Ruskem. Njena politika je bila najprej internacijonalistični menj-ševizem Martova in Gorkega. Njen organ »Svoboda« v Kijevu je sledila isto smer kot »Novaja Žizn«. .Toda kakor hitro se je politika Kerenskega razgalila in ko je bilo potrebno izbirati med kozaško diktaturo (pa naj se vtelesi v Kornilovu, Kaledinu, Iiorthyju, Szep-tickem ali pa v Churchillu) in diktaturo pro-letarijata, se je češka organizacija brez oklevanja odločila za to zadnjo. »Samo socijalna revolucija bo prinesla češkemu narodu svobodo in ne pa kak militarizem, čeprav ententin.« Razsulo Avstro ogerske je poklicalo Muno na Češko. Ravno tedaj so buržuji in socijalpatri-jotje proslavljali svoje najšovinističnejše zmagoslavje. Zato so sprejeli Muno z izvrstno kombinirano gonjo obrekovanja. Kakor Belo Kuna in Szamuellyja so tudi njega obtoževali, da je v Rusiji postrelil ali pa dal postreliti množico legijonarjev, svojih rojakov, čeprav ni v resnici nikdar jenjal posredovati v korist teh zaslepljenih proletarcev. Ko je bil nato vržen v ječo, ni nikdar hotel prositi za po-miloščenje, kakor mu je to Tušar večkrat sugeriral; čakal je na splošno amnestijo, ki jo je vlada dovolila manj iz prekasnega priznanja, da je bila obtožba lažnjiva, kot pa zato, ker se je bala delavskih mas, ki so se vedno bolj zavedale svoje moči.
Povprašan glede svoje taktike, je Muna odgovoril:
»Revolucijonirati vedno širše in širše množice proletarijata v čehoslovaški državi. Mi češki komunisti nimamo nobenega razloga izzvati razkol v stranki, ki nam ne bi prinesel nobenih koristi, pač pa veliko škode. Pridobivanje maš za revolucijonarno misel napreduje z veliko hitrostjo. Čas in situacija delujeta z neverjetnim elanom za nas. V jeseni bomo imeli večino na strankinem kongresu in bomo na ta način prevzeli celo strankino organizacijo.
Do tega časa gledamo z blagohotnostjo na ustanavljanje komunističnih inicijativnih
skupin. Te se ustanavljajo bolj med intcligenti kakor pa med delavci. One delujejo tako, da prilagode svojo akcijo interesom naše stranke. Ne tvorijo torej stranke za sebe. Intelegenti iz teh skupin bodo tvorili jako dragoceno kulturno zalogo za revolucijonarni proletarijat. Eden njihovih voditeljev, St. K. Neuman, je izvrsten pesnik in pisatelj, ki si je pridobil znamenito mesto v češkem slovstvu. Drugi voditelj, Hugo Sonneuschein, objavlja v nemškem jeziku svoje pesmi in svoja slovstvena dela, ki pričajo o veliki nadarjenosti in so up proletarske poezije.« »La Feuitle.«
Resolucija
ga dobaviiajo, zavisi pa tudi od vseh tovarn dotične produkcijske panoge ter slednjič od gospodarstva vse dežele. Zastopstvo tovarne je toiej politična in gospodarska celica državnega mehanizma. Zastopniki proletariata posameznega kraja so državna krajevna oblast, istočasno pa tudi gospodarsko vodstvo kraja. Toda kakor dobivajo zastopstva delavcev vse deže’e predpisano svojo politiko od krajevnih delavcev in jo hkrati posplošijo in napravijo za zakon za lokalne državne organe ter tako koreninijo v lokalnih delavskih svetih, toda hkrati tem delavskim svetom predpostavljajo splošne proletarske interese, tako postane splošni gospodarski sovjet, sestavljen od zastopnikov delavstva, organ, ki vodi lokalne gospodarske sovjete preko njihovih lokalnih interesov in jih podreja splošnim gospodarskim interesom dežele. V praksi ruske revolucije se je pokazalo, kaj je bilo v sindikalizmu močnega, ustvarjajočega in kaj malomeščanskega in cunftarskega.
Delavci posamezne tovarne bi lahko kot gospodarji dotične tovarne zasledovali svoje posebne koristi, ki bi mogle napraviti iz njih maiomeščane. Gospodarski sovjet industrijske
panoge zastopa v vsaki tovarni interese in razvojne potrebe cele gospodarske panoge. Toda tudi ta bi lahko povdarjal interese delavstva gotove gospodarske vrste proti splošnim interesom delavstva. Vrhovni gospodarski sovjet, ki vodi in izvršuje ves gospodarski načrt, izenači delavske interese in napravi splošni interes za zakon. Tako so odstranjene cunftarske tendence sindikalizma in je hkrati rešen problem, ki ga je iz nezaupanja do bankrotične demokracije tajil in se obračal proč od njega. Kongres delavskih sovjetov, izvrševalni odbor delavskih sovjetov, to je proletarska državna oblast; ne sredstvo kapitalističnega izsesavanja, ampak obratno, borbeni organ proletarijata. Sovjetska vlada ni nikaka demokratična vladna oblika, temveč izraža jasno svoj razredni značaj, ga ne zakriva z demokratskimi frazami; hkrati pa je vladna oblika, v kateri se lahko izraža volja revolucionarnega delavskega razreda jasno, nedvoumno in brezobzirno. S tem je rešen problem, ki je bil v meščanski demokraciji nerešljiv: problem birokracije.
Sodrugi! Nabirajte za tiskovni sklad.
sprejeta na javnem shodu Komunistične Stranke Jugoslavije v Trbovljah, dne 25. julija 1920.
Ujedinjenje proletarijata Jugoslavije se more izvršiti samo na podlagi komunističnega programa in taktike pod rdečo zastavo 3. kom. internacijonale. V današnjem težkem času, ko se bije poslednji boj med Kapitalom in Delom, je vsako sodelovanje, kakor še posebno vsako omahovanje ter kolebanje med buržoazijo in proletarsko fronto — naravnost zločin nad delavnim ljudstvom. Rudarji, ki s svojim delom vzdržujejo temelje celega narodnega gospodarstva, žive v najtežjih okoliščinah, v tesnih, nezdravih, mokrih stanovanjih, pri malih plačah, pri splošnem pomanjkanju vseh potrebščin, to najboljše občutijo na svoji lastni koži. Demokratsko socijalistična vlada je na njihove zahteve, da se njihov položaj poboljša, začela z najhujšim terorjem in silo. Mesto da bi poslala komisijo, ki naj pregleda stanovanja, ki naj ugotovi in odpravi draginjo, ki naj obleče gole in bose — so poslali bajonete, namesto kruha — svinčenke, namesto stanovanj — zapore, namesto povečanja plač — izgon iz službe, namesto zavarovanja — beraško palico — to nudi delavstvu vsaka buržoazna demokracija, četudi se imenuje »socijalistična.«
Težke izkušnje so nam dokazale, da je rešitev rudarjev samo v organizacijah. Čim močnejša bo naša Komunistična Stranka, čim mogočnejše bodo naše strokovne organizacije, tem krepkejša bo naša fronta. Le potom svojih organizacij se bomo obdržali ter se vsposobili za svojo zgodovinsko misijo, za zmago proletarijata, za osvojenje politične oblasti.
Zbor obžaluje, da ne vidi v svoji sredini svoiih najidealnejših in delavnih sotrudnikov in borcev, ki še sedaj sedijo v zaporu. Celo iz obtožnice državnega pravdnika, ki konsta-tira, da rudarska oblast ni bila sposobna držati mir in red, ter na ta način direktno pripozna 5članski komisiji, da je edino ona preprečila večje izgrede, se vidi vsa nevzdr-žijivost držanja naših sodrugov v zaporu. Razburjenje in nezadovoljnost rudarjev je razumljivo, če se pomisli v kakšnih stanovanjih živijo, kako revni so njih zaslužki i. t. d. Zato protestira zbor proti zavlačenju obravnave in proti tonu obtožnice, ki na eni strani pripozna, da je 5članska komisija edina vzdrževala mir in red, a na drugi strani isto komisijo stavlja na zatožno klop, ter zahteva, da se rudarji takoj izpuste iz zapora, dokler ne pride do obravnave in dokler ne bo izrečena sodba. Zbor zahteva, da podjetje takoj sprejme v službo odpuščene rudarje, ter pooblašča deputacijo treh sodrugov, da v tem smislu intervenirajo pri socijalnem skrbstvu.
Rusko-Poljska vojna. Pri Suvalki je dospela ruska konjenica do nemške meje. Govori se tudi že o evakuaciji Varšave. Na jugu so sovjetske čete prodrle v Galicijo in Bukovino. Poljska je premagana. Po najnovejših poročilih je sovjetska vlada odgovorila Poljski, ki je prosila za premirje, da je pripravljena dovoliti ji to primirje. Z druge strane se govori o vojaški intervenciji Francije, Anglije, Rumunije in Madžarske v korist Poljske. Za sedaj je gotovo to, da je konec' moči poljskega plemstva in imperijalizma.
Somišljeniki! Agitirajte za »Rdeči Prapor“ od hiše do hiše, od mola do moia! V tem delu ie zmaga!
Stran 2.
Rdeči Prapor
PoiKKni pregled.
Proglas H. kongresa komunistične internacijonale. Moskva, 22. Drugi kongres komunistične internacijonale je izdal na pro-letarijat vsega sveta nastopen proglas: Drugi svetovni kongres komunistične internacijonale se zbira v trenutku, ko doprinaša rdeča armada ruskih delavcev in kmetov proti belogardistični Poljski in proti kapitalistični reakciji ogromne žrtve. Ruski delavci in kmetje so sprejeli boj proti Poljski, da jo tako porazijo, kakor so porazili armade generalov Judeniča, Koljčaka in Denjikina. Poljski kapitalisti so častni mir sovjetske Rusije odklonili in vrgli proti Rusiji vso svojo armado, ki stoji sedaj pred razsulom. Poljski mogotci in kapitalisti kličejo vsemu svetu, da je Poljska v nevarnosti, in prosijo ves svet za pomoč. Rusija je priznala neodvisnost Poljske že v brest-litovskem miru. Bila je pripravljena celo s poljskimi kapitalisti skleniti mir. Ako tedaj poljski delavci in kmetje vzpričo prodiranja rdečih čet pridobe moč, bo to lažje tudi delavstvu po drugih deželah. Delavci in kmetje, ne prepustite nobenega vlaka, nobenega parnika, ki je namenjen za Poljsko! Proglas zaključuje z živio-klicem na sovjetsko Poljsko.
Kongres Komunistične Internacijonale. Moskva, 20. juli. (Radio.) Včeraj ob 2. uri popoldne se je slavnostno pričel v Petrogradu kongrčs 3. Internacijonale. Iz vseh držav sveta so se zbrali delavci in delavski zastopniki k slavnosti. Sodrug Zinovjev je otvoril zborovanje. S petjem pogrebnega marša: »Vi kot žrtve ste pali .. .« je zbor počastil spomin padlih komunistov. Sodrug Zinovjev naglaša, da bo kongres uredil odnošaje nemške neodvisne in francoske stranke. Omenja pariško komuno, ki je pokazala pred 50 leti pot ruski. — V predsedstvo so bili enoglasno izvoljeni: Lenin, Zinovjev (Rusija), Rosmer (Francoska), Serati (Italija), Lewy (Nemčija). V imenu ruskih delavcev in kmetov je pozdravil zborovanje sodr. Kalinin, predsednik vseruskega izvrševalnega odbora Sovjetov. Nato je govoril zastopnik francoskih komunistov Rosmer. Potem so se podali vsi zborovalci na Marsovo Polje, kjer so položili vence na grobove padlih v revoluciji.
Otvoritev novoizvoljenega sovjeta v Moskvi. V Moskvi seje svečano otvoril sovjet, ki so ga pred kratkim izvolili moskovski delavci. Prvi je govoril sodrug Maksim Gorki o važnosti, ki jo je pridobil sistem sovjetov, in je zatrjeval, da bo ta misel, ki se je najprej udejstvila v Rusiji, zmagala v celi Evropi v bližnji bodočnosti.
Bratci. »Naprej« je prinesel pretečeni teden v polnem besedilu cvilečo prošnjo so-cijalizdajalca Daszynskega in njegovih pajdašev evropejskemu proletarijatu, češ, naj ne podpira ruske sovjetske armade, kajti gre se za obstanek poljske domovine. S tem kakor z objavljenjem bojazljivih člankov, ki so jih napisali ljudje okoli socijalstrahopetneža Ren-nerja in socijalubijalcev okoli berlinskega »Vorw£lrtsa«, so naši naprejevci še bolj kakor sicer pokazali svoje simpatije in želje. Prole-tarijat Slovenije bo pometel z ostanki socijal-patrijotičnih mrličev. — Nadalje se »Naprej« odlikuje v tem, da priporoča glasilo socijal-dezerterja, sedanjega demokrata Demetroviča »Jugoslovansko Njivo«. Le tako naprej! Sedaj ste vsaj odkritosrčni!
Nemški delavci se selijo v Rusijo. Dne 14. t. m. je odšel iz Stettina prvi transport 200 kovinarskih in stavbinskih delavcev v Rusijo. Izkrcali so se v Revalu na Estonskem, kjer so dobili vest od sovjetske vlade, da se bodo zaposlili v industrijskem mestu Kolomni, oddaljenem 120 kilometrov od Moške. V kratkem odpotuje v Rusijo več oddelkov po 1000 delavcev.
Nasilje rumunske vlade proti bolgarskim sodrugom. Dočim so vse velike evropejske države dovolile odhod delegatov proletarskih organizacij v Rusijo, da se prepričajo o stanju, ki tam vlada, se samo nazadnjaške balkanske državice bojijo, da bi se zvedela gola resnica o komunistični Rusiji in ne puščajo tja nobenega delavskega delegata. Tako je romunska vlada zadržala pri izlivu Donave v Črno morje naša dva bolgarska sodruga Vasilija, Kolarova in Georgija Dimitrova, poslanca v Sobranju, ki sta šla zastopat bolgarsko komunistično stranko na drugi kongres Komunistične Internacijonale v Moskvi. Odpeljala sta se na majhni jadrenici iz Bolgarije. Ko sta se tretjega dne približala obrežju, da najdeta pitne vode, ju je aretirala romunska policija. Rumunska vlada ju navzlic vsem protestom še dosedaj ni izpustila. Kako se pač trese butžoazija pred tem, da bi delavci na svoje oči videli, kako silno je napredovala Rusija v komunističnem družabnem ustroju.
Protest grškega proletarljata proti
imperijalistični vojni. »Radničke Novine« od 20. julija prinašajo proglas, ki ga je Socija-listična Delavska Stranka Grčije (komunistov) izdala proti novi vojni, ki jo vodi imperija-listična grška buržoazija v Mali Aziji. Ta manifest se konča tako-le: Socijalistična Delavska Stranka Grčije (komunistov), dosledna v svoji internacijonalistični politiki in kakor ji to narekuje njena sicer majhna, zato pa poštena preteklost, naglaša v tem položaju svoj osvobodilni program s prepričanjem, da more samo komunizem rešiti deželo vsega gorja in posledic meščanske politike, kakor tudi odpraviti vse izkoriščevalce in koristo-ovce, ki kupčujejo z žrtvami in z močjo delavnega ljudstva. Samo zmaga zatiranih delavcev in kmetov Grčije bo skupaj z zmago delavcev in kmetov ostalih balkanskih dežel združila potom diktature proletarijata v federativno sovjetsko republiko vse narode Balkana, odrešila jih konečno sužnosti in zatiranja domačega in tujega kapitalizma. Le tako bo konec vlade izkoriščevalcev, konec vsake vrste izrabljanja, zasužnjevanja tn le tako bo prišlo med vsemi narodi do dolgotrajnega miru.
Učiteljski kongres. Žalostno je jemati pero v roke in pisati o kongresu ujedinjenja SHS učiteljev in učiteljic, ker se vam vrača na misel strašna slika tega kongresa. Ni mogoče govoriti mirno o tem kongresu, ki je že zopet sijajno potrdil, da ni hujših slug reakcije kakor so inteligentje. Žalostno je, da je večina ravno teh najrevnejših duševnih delavcev pokazala na tem kongresu pravo lumpenproletarsko psihologijo. Predočite si kongres, ki bi moral rešiti dve tako važni vprašanji za celo jugoslovansko učiteljstvo, kakor je združenje v enotno organizacijo in vprašanje, kakšne vrste organizacija naj bo to: ali starinsko društvo ponižnih prosilcev, ali pa strokovna organizacija po vzorcu delavskih strok, organizacij, in tak kongres se je končal v celih 2 urah, od 10. do 12. dopoldne! V 2 urah se je končalo to delo v dvorani »Kasine«, kjer se je zbrala ogromna množica učiteljev in učiteljic iz vseh krajev Jugoslavije. In še od teh 2 ur se je vporabilo celo uro za hinavski govor g. ministra Svet. Pribičeviča, za poročilo o pojedini in banketu, o sprejemu pri regentu in o prispevku bel-grajske občine. Kongres se je delil na tri skupine: na večino iz šovinistične in nezavedne množice in na manjšino iz učiteljev komunistov in učiteljev republikancev. Ti dve zadnji skupini sta bili za strokovno organizacijo. Zanimivo je, da so prišli vsi delegati Iz Srbije in Macedonlje z mandati za strokovno organizacijo. Kongres se je vršil na tak način, da niti večina ni razložila svojega stališča, manjšini pa tega sploh niso dopustili. Brez vsake debate so se začela brati pravila in sta se sprejeli dve točki. Ko pa je manjšina protestirala, zakaj se ne dovoli nobena diskusija, je poročevalec kratkomalo vzdignil pravila kvišku in kongres jih je sprejel, čeprav ni slišal od celih pravil nič več kot cela dva paragrafa. Ta trik se je izpeljal pod komando g. Pribičeviča, ki je vodil celi kongres. Iz opozicije ni nihče dobil besede; tako se je učiteljstvu iz Srbije, Macedonije in deloma iz Vojvodine sploh onemogočilo povedati svoje stališče. Nezavedna večina je kratkomalo sprejela vse, kar se ji je zapovedalo, kot da nima svojih možgan in svoje volje. Zavedno učiteljstvo, ki je sicer v manjšini v Jugoslaviji, toda v ogromni večini v Srbiji, Macedoniji in Vojvodini je vendarle moralno zmagalo nad ono množico hlapčevskih duš, vzgojenih pod reakcijonarnim avstrijskim režimom, revežev, ki se tresejo pred ministrskimi uradniki, toda smatrajo za nebeško srečo, če vidijo kralja in govorijo z ministrom, ki ploskajo frazam, a ne vidijo, kako grozno jih izrablja buržoazija in nimajo poguma stopiti na svoje noge. Kako žalostno je pač to poglavje o juslov. učiteljstvu, če se primerja z visoko duševno in moralno stopinjo, ki jo je doseglo učiteljstvo v Bolgariji, kakor se to razvidi iz članka v zadnji številki »Rdečega Prapora«.
Dopisi.
Trbovlje. Pri nas se je vršil v nedeljo dne 25. julija v Delavskem Domu velik shod Komunistične Stranke Jugoslavije. Pri nabito polni dvorani je otvoril shod sodr. Rinaldo, ki je bil izvoljen tudi za predsednika, a za zapisnikarico sodružica Stenovičeva. Nato je povzel besedo sodrug Sima Markovič, tajnik izvrš. odbora Komunistične Stranke Jugoslavije, ki je zbranemu ljudstvu opisal notranji in mednarodni položaj, v katerem se nahaja proletarijat Jugoslavije. Opozoril je na atentat, ki ga pripravlja buržoazija proti osemurnemu delavniku, na naredbo o »redu in delu«, ki je naperjena proti štrajkovni pravici
in ki hoče kratkomalo zatreti vsako možnost štrajka. (Burno ogorčenje: »Nikdar! to se jim ne bo posrečilo!«) Proti združeni fronti srbske, hrvaške in slovenske buržoazije se mora postaviti enotna fronta ujedinjenega komunističnega proletarijata Jugoslavije. Nadalje je govoril o velikem delu, ki ga je izvršil vukovarski kongres s tem, da je združil ves proletarijat na Čisto komunistični podlagi. Završil je s pozivom za vztrajno delo za edino stranko revolucijonarnega proletarijata. (Veliko odobravanje.) Sodrug Klemenčič je orisal važnost 8 urnega delavnika, napade, ki jih kapitalizem pripravlja proti delavstvu, nadalje je še spopolni! izvajanje sodruga Markoviča o vukovarskem kongresu, o potrebi za proletarijat Slovenije, da ostane .»ozko združen s proletarijatom ostale Jugoslavijlin celega sveta pod zastavo komunizma in po načelih HI. Internacijonale. Kakor predgdvornik je tudi sodr. Klemenčič pokazal na ll. kongres Komunistične Internacijonale, ki zboruje v Rusiji v teh zgodovinskih časih, ko zmaguje rdeči proletarijat nad svetovnim kapitalizmom in reakcijo. (Burno odobravanje) Konečno je sodrug govornik razkrinkal pravni škandal obtožnice proti trboveljskim sodrugom, ki so, kakor pravi samo skrpucalo obtožnice, edini bili v stanju vzdrževati red in mir, vendar-le postavljeni na zatožno klop. Protestira proti temu, jla se ti sodrugi še vedno drže v ječi, čeprav so nedolžni in zahteva, da se takoj izpuste na prosto, drugi pa se morajo takoj vzeti na delo. Shod burno pritrjuje med ogorčenimi klici proti buržoaznemu nasilju. Nato prečita sodrug resolucijo, objavljeno na prvi strani, ki se sprejme enoglasno. — Konečno je sodrug Fabjančič orisal programatične razlike med »socijalno demokracijo« in komunistično stranko, ravnotako globoko razliko v praktičnem delovanju obeh struj ter je razlagal nekatere posebno važne točke komunističnega programa. Naša stranka je čista, ona postaja vse močnejša in upati je, da bo v kratkem združila ves proletarijat Slovenije, kakor je že združen ves proletarijat ostale Jugoslavije. (Veliko odobravanje.) — Nato je sodrug Rinaldo pozval zbrano delavstvo, da pridno podpira »Rdeči Prapor« in ves strankin tisk in naj tudi v bodoče ostane čvrsto združeno pod zastavo komunizma. Po shodu se je zbiralo za žrtve solidarnostnega štrajka in prodajale so se brošurice »program, štatut in resolucije, sprejete na vukovarskem kongresu«. Popoldne ob treh se je vršil občni zbor krajevne politične organizacije. Predsedoval je sodr. Koren. Sodružica Stenovičeva je podala tajniško in sodr. Rinaldo blagajniško poročilo. Odboru se je dal absolutorij. Nato je sodrug Klemenčič v obširnem govoru razložil posamezne točke programa, akcijskega programa in statuta komunistične stranke. Za njim so še govorili sodrugi Rinaldo, Koren in Fabjančič. Nato je vprašal predsednik sodr. Koren: »Ali zbor odobrava program, štatut in resolucije vukovarskega programa?« (Vse roke se vzdignejo) »Ali je kdo proti?« (Nihče.) — Nato je sodrug Sima Markovič izrazil v imenu proletarijata Jugoslavije svojo radost nad tem dejstvom, da je proletarijat najvažnejšega industrijskega centra Jugoslavije tako sijajno manifestiral svojo komunistično zavest. Po-vdaril je, da je ravno industrijski proletarijat tisti, ki povsod stoji in mora stati na čelu komunističnega gibanja. Proletarijatu Slovenije bo pripala vodilna vloga v komunističnem gibanju v Jugoslaviji. (Burno odobravanje.) — Nato je bil izvoljen sledeči odbor kraj. pol. org. Komunistične Stranke Jugoslavije: Koren, Rinaldo, Potočnik, Šuntajs, Renko, Veber, Veršnik, Rems, Sterman. Namestniki: Čekada, Kolšek, Palčič. Po zaključnih besedah sodr. Korena in Rinalda se je završil občni zbor.
Jesenice. Shod, katerega so sklicali so-cijalpatrijotje v nedeljo dne 18. julija, se je za socijalpatrijote popolnoma izjalovil. Seveda so oni hoteli zborovati po svoji stari navadi in sicer ne, da bi se volilo predsedstvo, česar pa seveda naše delavstvo ni dopustilo, marveč je zahtevalo volitev predsedstva. Za predsednika je bil izvoljen predsednik naše pol.org. in sicer proti trem glasom. Tukaj se je pokazala »moč« socijalpatrijotov p Jesenicah, torej trije proti okroglo 300. Po kratkih pozdravnih besedah pcda predsednik besedo g. Uratniku, kateri je seveda šel za svoja izvajanja hrup in medklice, tako, da je gospod vladni komisar že nameraval shod razpustiti. Ko bi ne bi bil predsednik od naše strani, vbi se bilo to tudi najbrž zgodilo. Izvajanjem gg. Uratnika, Črnologarja in Urbančiča odgovarjajo ss.' Mlakar, Košir, Čuk, Čuden in Weiss, kateri razkrinkajo slepomišenje gospodov socijalpatrijotov ter jim dokažejo, da so vsi njih poizkusi za dosego njih ciljev na Jesenicah zaman, ker je proletarijat na Jesenicah že
preveč zaveden, da bi se dal še v bodoče voditi za nos. Imamo sicer par omahljivcev in brez značajnežev, po katerih nam pa ni žal, temveč smo hvaležni, da je naša organizacija čista takih elementov. Predvsem značilno pa je to, da sta se pokazali na tem shodu pri socijalpatrijotičnih dve struji in sicer med gospodom Uratnikom in gospodom Črnologarjem. G. Uratnik^ zavračal ministeri-jalizem in g. Čmologar ga je zagovarjal. Izrazil se je namreč, da bi bilo zelo dobro, ako bi imeli sedaj kakega zastopnika v vladi. Gospodje, povdarjali ste vse skozi, da se mora manjšina večini pokoriti, sedaj pa pridete naenkrat tukaj k nam, da bi napravili razdor. Ali, gospodje, bodite uverjeni, da na Jesenicah tega ne boste dosegli, pa če tudi pridete z največjimi kalibri streljat na nas. Toliko za enkrat.
Jesenice. V »Napreju« z dne 18. julija štev. 162, je priobčil g. Ivan Tokan članek pod nasiovom »Nekoliko odgovora«, v katerem odgovarja na dopis iz Jesenic v »Rdečem Praporu« z dne 15. julija 1920. Ker tudi jaz nisem noben prijatelj osebnih napadov, kakor se izraža g. Tokan v zgoraj omenjenem članku konštatiram naslednje: da se je g. Tokan ravnal po govorjenju nekaterih hrvaških so-drugov, kakor sem se jaz oziral na govorjenje nekaterih tukajšnih sodrugov, kateri so bili na istem sestanku navzoči, na katerem pa jaz sam nisem bil navzoč. Zatoraj veljaj rek, kar sam ne slišiš, ne govori naprej. Kar se tiče drugih stvari navedenih v obeh člankih ni sploh vredna pisanja ter škoda za papir, kateri je tako drag. Končno konštatiram, da g. Tokan ni prav razumel pisanja v »Rdečem Praporu«, kar se tiče njegovega prihoda na Jesenice, ker ni nikjer navedeno, da naj nikar ne hodi več na Jesenice, pač pa da naj s takimi argumenti več ne prihaja na Jesenice. Zatorej mislim, da je vsako nadaljno prorekanje popolnoma nepotrebno. Torej brez zamere. — C. Košir.
Kreka v Bosni. Savezu rudarskih rad-nika Jugoslavije se je posrečilo izposlovati od deželne vlade v Sarajevu, da se poviša plača vsem rudarjem v državnih področjih v Bosni za 100%.
Poitedenske novice.
Ker je imel gospod Vesnič preveč muke s sestavljanjem novega ministrstva v Bel-gradu, je revež tako zbolel, da je moral leči v posteljo. Kot zdravnika kličejo na pomoč samega Pašiča iz Pariza. — Vest, da se je posrečilo Beli Kunu dospeti v Rusijo, je bila preuranjena, kajti nemška vlada ga je dala protizakonito aretirati na parniku »Lisboa« v Stettinu, na katerem je bilo 1000 vojnih vjetnikov, ki so se vračali v Rusijo. —
V Italiji se vrše neprestani štrajki, pri katerih prihaja do krvavih spopadov z oboroženo silo. Tako je v Rimu izbruhnila splošna stavka vseh delavcev, zaposlenih pri gonilnih silah in električni centrali. Mesto je v popolni temi. Ko je hotela oblast vojaško zasesti plinarno in elektrarno, so oboroženi delavci s silo odbili naskok vojaštva. 20. junija se je začela stavka na vseh postranskih železniških progah. Tramvajski delavci so stopili v solidarno stavko. U Toskani stavka 72.000 družin kmečkih najemnikov. Tudi v Umbriji stavkajo kmečki delavci. V Panicali je prišlo do krvavih spopadov z žandarmerijo, pri čemur je palo 5 mrtvih in mnogo ranjenih. V vseh papirnih tovarnah severne Italije vodi 25.000 delavcev pasivno resistenco. — V Franfurtu na Nemškem stavkajo delavci plinarne, mesto je v popolni temi. — Angleški pristaniščni delavci so vstavili parnik »PolIy George«, ki je bil namenjen z municijo na Poljsko. — V Litmeficah na Češkem je izbruhnila dva-dnevna demonstracijska stavka. V Reichen-bergu je splošna stavka popolna. Rudarji v Kladnu so izjavili solidarnost čeških delavcev s stavkujočimi nemškimi delavci. — V Olomucu na Moravskem je pri okrožni konferenci socijaldemokratične stranke zmagala komunistična levica, tako da ti imajo sedaj večino v Brnu, Iglavi, Godingu in Olomucu. — Pravijo, da namerava romunski kralj, s katerim si je še nedavno naša buržoazija bila hudo v laseh zaradi Banata, priti v Belgrad, da bi pri ministrih Jugoslavije izposloval vojaško pomoč proti sovjetski Rusiji. — Zavezniki so znižali vojno odškodnino, ki bi jo imela dobiti Jugoslavija, za polovico, tako da bo dobila manj kot Grčija. Mi pa pravimo, da ne bo dobila ničesar, pač pa so ji naložili 45 miljard dolgov, ki bi jih moral plačati naš delavec in kmet. — Grški imperialisti še naprej vodijo vojno proti Turkom. Sedaj se bijejo okoli Odrina in Rodosta v Fraciji. To so sadovi demokracije in Zveze Narodov. Obenem pa se je na Grškem poja-
št. 17.
vila kuga, ki se vedno bolj širi. — Ameriški gospod WiIson je sklical zasedanje Zveze Narodov za 15. novembra v Ženevi. Tu se bo zopet kaj skovalo proti delavnemu ljudstvu. — Naši meščanski listi so prinesli falsificirane izjave italijanskih socijalističnih poslancev, ki so se vrnili iz Rusije. V kratkem prinesemo mi te izjave v avtentičnem besedilu. — Kapitalisti mislijo izpeljati iz Vojvodine 80.000 vagonov žita in ga prodati v tujino. Pri nas bo pa ljudstvo stradalo. —
Komunistični katekizem.
1. Kaj je Komunistična Stranka?
Komunistična stranka je organizacija, ki zbira v svoje vrste predhodnico proletarijata in malih kmetov, torej tisti del razreda, ki s_ zavedno bojuje za ustvaritev komunističnega programa.
2. Kaj so strokovne zveze?
Strokovna zveza je trajno združenje delavcev ene industrijske stroke (nikakor ne samo ene obrti), ki vodi z vednim sodelovanjem s komunistično stranko gospodarski boj delavskega razreda za njegovo osvpbojenje, za ukinjenje najemnega suženjstva, za zmago socijalizma.
3. Kaj so to Sovjeti?
Sovjeti so državne organizacije delavskega razreda in revnih kmetov, potom katerih proletarijat kot razred vlada diktatorično, dokler ne izumrejo vse oblike nasilne države.
4. Kakšno oblast Imajo Sovjeti?
Sovjeti imajo vso zakonodavno in izvrše-valno oblast.
* Pod to rubriko bomo stalno prinašali kratke osnovne pojme komunizma, ki jih mora znati vsak član naše stranke.
Domače.
Kdo dobiva v Jugoslaviji nagrade?
Kakor smo zvedeli, so dobili orožniki, junaki iz Zaloške ceste, sledeče nagrade: 1. Poskusni orožnik kot vodja, ki je bil ranjen, je dobi! 30.000 kron. 2. Drugi >malo ranjeni 8000 K. 3. Vsi ostali pa po 1000 K. Radovedni smo, kako bi nagradili skušenega orožnika, ki bi s svojo taktiko izvršil službo brez prelivanja krvi. Najbrže bi imel disciplinarno preiskavo ali pa še zapor. Večjega komentarja ni treba.
Begunci iz zasedenega .ozemlja, ki so izročili potrdila radi naknadne begunske podpore in oškodnine, naj pridejo v petek 30. t. m. ob 6. zvečer v dvorano v Mahrovi hiši, kjer se jim bo poročalo o korakih sodruga Rojca pri italijanskih uradih v Gorici in v Trstu.
Ustanovno zborovanje »Gospodarskega odseka« se bo vršilo v nedejo zjutraj v Mahrovi hiši. Deležniki naj se ga polnoštevilno udeleže.	,
Mladinski vestnik.
Grška mladina komunistični mladini Jugoslavije.
(Solun.) j~ Konferenca socijalistične mla dine Grčije pošilja bratovski pozdrav komunistični mladini Jugoslavije in želi federacijo komunistične mladine Balkana radi izvajanja sporazumnih akcij. — Živela lntemacijonala Komunistične Mladine!
Centralni Odbor Komunistične Mladine Grčije.____________________________________
„RDEČI PRAPOR" zastopa težnje in zasleduje koristi delavčeve, Pregiejte njega predale in prepričajte se! „RDEČI PRAPOR*' zasluži, da se ga oklene vsak delavec. Mesečno stane le 8 K. Naroča se v upravi „RDEČI PRAPOR", Ljubljana, Krekov trg 10._____________________________________
AMP/lJ
kavčuka
Zalege za srešolo« mi šaijiuo pošto
priporoča v najnovejši obliki
H. Tičar - Ljubljana
Zahvala.
Zahvaljujemo se tem potom vsem sodrugom in tudi petčlanskemu odboru za požrtvovalnost, s katero ste nam za časa naše suspenzacije z znatno svoto priskočili na pomoč. Od 22,/Vil. smo zopet na delu. Zato vam kličemo : živela mednarodna solidarnost! - Čepeljnik Franc, strojevodja, Brus Vincenc, premikač, Mirtič Josip, sklad, nadziratelj.
Izdajatelj: Konzorcij »Rdečega Prapora« v Ljubljani. - Lastnik: Komuni.tična Stranka Jugoslavije. - Odgovorni urednik Rajko Osterc. - Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljam.