Naše Milene ni več
V predprazničnem vrvezu bli-iajočega se novega letaje malone-
¦ neopazno ugasnilo življenje dr. Milene Kumar-Stamač, zdravnice spečialistike splošne medicine v temeljni organizaciji zdravstve-nega varstva Moste-Polje. Zloče-sta bolezen, zoper katero je so-dobna medicinska znanost zaen-krat še brez moči, ji je vse bolj spodkopavala prej tako trdno zdravje, dokler je ni dokončno nničila. Na izrecno njeno željo je bila v turobnem sobotnem do-poldnevu pokopana zgolj v nav-zočnosti najoijih sorodnikov, so-delavcev, prijateljev in znancev. Življenjska pot dr. Stamačeve se v glavne ni mzlikovala odpoti, ki jo prehodi človek od svojega rojstva do trenutka, ko se zaposli in vključi v utrip družbene skup-nosti. Rojena pred več kot petde-setimi leti v Radohovi vasi pri Stični, se je po končanem obvez-nem šolanju in na srednji šoli od-ločila za poklic zd.avnice. Za doktorico celokupne medicine je promovirala leta 1950. Po oprav-Ijenem strokovnem izpitu za naziv zdruvnice 1955- leta je leta 1972 uspešno opravila tudi strokovni izpit za zdravnico specialistko splošne medicine.
V zdravstvenem domu Mosteje začela delalileta 1954. Prnv v tem okolju so njena izredna delavnost, popolna predanost poklicu in z dodatnim    izobraievanjem    ne-nehno izpopolnjevano strokovno znanje našli nadvse plodno torišče dela.
Zaradi skokovitega naraščanja šte\'ilaprebivalstva naše občine se je hitro večalo tudi število pacien-tov dr. Stamačeve. Vsako jutro, ko je med prvimiprihajala v svojo ordinacijo, jo je že čakalo ne-majhno število bolnikov. Mnogi sojo tako vzljubili, daso bilinjeni zvesti pacienti tudi po desel, pet-najšt in več let. Za vse in vsakogar jenašlaprijazno besedo. Kotodli-čen diagnostik, pa je tako rekoč nepogrešljivo ugotavljala naravo pacientove bolezni. Njena skrb se ni umirilaprej, doklerni zagotovo spoznala, da je pacient zunaj ne-vamosti oziroma na varni poli k popolnemu okrevanju. V tiho za-doščenje ji je bilo, če je zdravnik specialist, h kateremu je napodla svojega pacienla, polrdil njeno diagnozo in način začetega zdrav-Ijenja.
Zaupajoč njeni temeljiti stro-kovnostiin razumnipresoji, teme-Iječi na pridobljenih izkušnjah zdravnice, žene, matere in angaii-rane delavke rw področju samou-pravnih odnosov znotraj skupno-sti zdravstvenega doma, soji bol-niki pogosto zaupali tudi svoje povsem zasebne zadefe. Prej red-kobesedna kol zgovoma je dr. Stamačeva znala z nekaj jedrna-timi besedami zaobjeti bistvo stvari in lako neposredno prodreli v jedro navidezno zelo zaplete-nega problema. Prav zato pred vraii njene ambulante skoraj ni bilo lakšnih, ki so si z lažno pre-
tvezo poskušati izboritipravico do neupravičenega bolniškega slale-ža. Vse te je dr. Stamačeva vljud-no, vendar vedno odločno zavr-nila in jih nopotiUi nu delo.
Posebno strokovno skrb in vse dragoceno bogastvo svoje oseb-nosti je razdajala zlasti zelo bol-nim, ostarelim in borcem NOV. Ob pogostih obiskih na domujim je prinašala krepilni optimizem, zagotavljala učinkovito terapijo in ves čas spremljala potek zdravlje-nja. Priljubljeno, kot je bila, sojo bolniki neredko klicali po tele-fonu tudi domov. Zavedajoč se, de je zdravnik vselej zdravnik, torej ludi tedaj, ko ni» v službi«, se je takšnim pozivom vedno odzi-vala in ustrezno ukrepala.
Kot zdravstvena delavka in sa-moupravljavka je v delovni skup-nosti zdravstvenega doma Moste ter zunaj njega opravljala vrsto odgovomih nalog. Med drugim je bila tudidelegatska zbora združe-nega dela v skupščini SR Sloveni-je. Tudi njen prispevek za to, da moščanski zdravstveni dom danes dela v bisrveno boljših razmerah kot pred leti, nikakor ni majhen. Žaljinibilodano, dabiselahko v ' celoti veselila vidnih sadov svojih dolgoletnih prizadevanj.
Navzlic številnim dolžnosiim in nemajhnim obveznostim pri delu in doma ni nikoli tožila o svojih teiavah. Šele potem, ko smo zve-deli, da je bila operirana, smo se začeli zavedati, da.je tudi naša zdravnica samo krhek človek ludi s svojimi tegobami in skrbmi.
Draga zdravnica Milena'. Ne-radd si mislila na dan, ko se ti bodo izteklo delovna teta in boš morala v pokoj. Tako zelo si bila navezana na svoj zavod, na sode-lavce, na stotine in stotine pacien-¦tov, da si sploh nisi mogla pred-stavljati, kako bo takrat, ko se boš morala hčiti od vsega tega.
In vendar se je to zgodilo. Mnogo, mnogo prezgodaj. Nikoli ne bo več tvojega prijaznega na-smeha, tvojih pretehianih besed, tvojih tako blugodejno učinkujo-čihdejanj. V vsem tem si bila in boš osiala enkratna, nepogrešljiva in nanadomestljiva.
Naj bodo te skromne besede še en cvetoč Mgelj na tvoj mnogo prerani grob- Vsi, ki smo te poz-nali, te bomo ohranili v trajnem spominu.
Počivaj v miru!
V. T. A.