kronika 73 � 2025 3 | 501–572 � izr. prof. dr., muzejski svetovalec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo, Maribor, igor.sapac@um.si, ORCID: https://orcid.org/0009-0009-9306-8875 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.3.02 cc by-SA Igor Sapač� Grad Vrbovec Arhitekturnozgodovinski oris IZVLEČEK Na podlagi analiz ohranjenih grajenih struktur, starih upodobitev, starih fotografij, posestnozgodovinskih podatkov in z upoštevanjem ustreznih analogij je mogoče opredeliti glavne razvojne faze ene od najbolj prepoznavnih historičnih grajenih stvaritev v Zgornji Savinjski dolini. Grad je najverjetneje nastal v drugi polovici 12. stoletja in so ga v poznem srednjem veku najbrž vsaj trikrat razširili. V 16. stoletju je dobil zunanje obzidje s tremi valjastimi stolpi, v 17. stoletju pa so ga preoblikovali v renesančno rezidenco ljubljanskih škofov. Zatem v 18. in 19. stoletju ni bil več deležen ambicioznejših gradbenih posegov. V 18. stoletju so porušili srednjeveško grajsko jedro. Okoli leta 1900 so ga obnovili in mu med letoma 1917 in 1920 dodali historistično kapelo. Med drugo svetovno vojno je bil grad razdejan in nato v drugi polovici 20. stoletja postopno temeljito prenovljen. KLJUČNE BESEDE grad, arhitektura, arhitekturna zgodovina, kastelologija, konservatorstvo, romanika, gotika, renesansa, historizem, neoromanika, druga svetovna vojna, postmodernizem, Nazarje, Vrbovški, grofje Celjski, Ivan Kacijanar, Tomaž Hren, Oton Friderik Buchheim, Anton Bonaventura Jeglič, Lojze Žumer, Francesco Abondio de Donino, Francesco Olivieri, Francesco Rosina, Josip Jakusch, Sonja Sekavčnik ABSTRACT VRBOVEC CASTLE. A DESCRIPTION OF ARCHITECTURAL HISTORY Based on the analyses of preserved built structures, old depictions and photos, particulars regarding the history of the property, as well as appropriate analogies, it is possible to determine the main development phases of one of the most recognizable historical castle architectures in the Upper Savinja Valley. The castle was most probably built in the second half of the twelfth century and underwent at least three expansions during the Late Middle Ages. In the sixteenth century, it obtained its outer wall with three cylindrical towers and in the seventeenth century it was transformed into a Renaissance-style residence of Ljubljana’s bishops. During the eighteenth and nineteenth centuries, the castle underwent no major construction work. The medieval castle core was demolished in the eighteenth century. In 1900, it was restored and added a Historicist chapel sometime between 1917 and 1920. After it was destroyed in the Second World War, the castle underwent a gradual and thorough restoration during the second half of the twentieth century. KEY WORDS castle, architecture, architectural history, castellology, built heritage preservation, Romanesque architecture, Gothic architecture, Renaissance architecture, Historicism, Neo-Romanesque architecture, Second World War, Postmodernism, Nazarje, Lords of Altenburg, Counts of Cilli, Hans Katzianer, Thomas Chrön, Otto Friedrich Buchheim, Anton Bonaventura Jeglič, Lojze Žumer, Francesco Abondio de Donino, Francesco Olivieri, Francesco Rosina, Josef Jakusch, Sonja Sekavčnik 502 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Grad Vrbovec v Nazarjah je ena od najbolj pre- poznavnih historičnih grajenih stvaritev Zgornje Savinjske doline in je bil kot takšen obravnavan že v več umetnostnozgodovinskih in kastelolo- ških besedilih.1 Postavljen je tik ob nabrežju so- točja Savinje in Drete ter zasnovan na dokaj raz- sežni obzidani talni ploskvi, ki je v osnovi pravo- kotnik v izmeri približno 70 × 52 m s prisekanim južnim vogalom in dodanimi manjšimi okroglimi površinami na drugih treh vogalih. Stavbni kom- pleks je v osnovi dvodelen in sestavljen iz nekda- njega grajskega jedra na mogočni osrednji skali, v novejšem času popularno poimenovani Vražja skala oziroma Hudičeva skala,2 in nižje ležečega sklopa treh traktov na vzhodni, severni in zahod- ni strani. Sedanjo obliko je v glavnem dobil s te- meljito prenovo med letoma 1988 in 1992.3 Stavb- na zasnova je nastala z dolgim in dokaj zaplete- 1 Stopar, Grajski objekti, str. 61; Stopar, Vrbovec z okolico, str. 2–15; Stopar, Razvoj, str. 16, 20, 21, 77–82, 131, 138, 171; Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, str. 586–590; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 140–144; Stopar, Grado­ vi, str. 89; Stopar, Ostra kopja, str. 37; Stopar, Arhitektura predromanike, str. 149–150; Lavrič, Vloga ljubljanskega ško­ fa, 1. zv., str. 117, 135–136, 378; Lavrič, Umetnostna dejav- nost, str. 63–64; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 374; Jakič, Sto gradov, str. 208–209; Lubej, Donino, str. 557–558. Prim. Nowotny, Sūdsteirische Burgen, str. 95; Vrečer, Savinjska dolina, str. 144–146; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 172; Krajevni leksikon Slovenije. III. knjiga, str. 228; Zgornja Savinjska dolina, str. 65–68; Stopar, Grad Vrbovec; Grad Vrbovec, Nazarje; Videčnik, Grad Vrbovec; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 27–28; 80–85; Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 6–11; Kotnik, Zbornik občine Nazarje; Pav- lič, Grad Vrbovec, str. 204–207; Kumer, Celovita prenova kompleksa gradu Vrbovec. 2 Prim. Orožen, Gradovi in graščine, str. 99; Grad Vrbovec, Nazarje, str. 10; Videčnik, Grad Vrbovec, str. 3; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 80, 82; Videčnik, Grad Vrbovec 1248– 2008, str. 6. 3 Grad Vrbovec, Nazarje, str. 15–16; Videčnik, Iz mojih zapi­ sov, str. 82; Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 9. nim gradbenim razvojem od 12. ali 13. stoletja do poznega 20. stoletja, ki ga je v njegovih osnov- nih značilnostih opredelil Ivan Stopar.4 Novejše umetnostnozgodovinske raziskave5 so prinesle dodatna spoznanja, ki z upoštevanjem rezultatov novejših zgodovinskih raziskav6 in s primerjalni- mi kastelološkimi analizami z drugimi grajskimi gradnjami omogočajo v tem članku predstavlje- no natančnejšo interpretacijo posameznih stavb- no-razvojnih faz. Pri analizi grajskega jedra, ki je zdaj ohranjeno samo v obsegu spodnjega dela obodnega zidovja, je treba nujno upoštevati tudi tri evidentirane hi- storične upodobitve iz 17. stoletja, izdelane pred porušitvijo jedra.7 Najbolj zanesljiva je upodobi- 4 Stopar, Vrbovec z okolico, str. 2–15; Stopar, Razvoj, str. 16, 20, 21, 77–82, 131, 138, 171; Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, str. 586–590; Stopar, Ivan: Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 140–144. 5 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 117, 135–136, 378; Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 63–64; Lubej, Donino, str. 557–558. 6 Kos, Med gradom in mestom, str. 105–107; Kos, Vitez in grad, str. 279, 396–400; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 124–126, 219–222, 231, 242, 266, 267, 291–299; Ravnikar, V primežu, str. 32–33, 140, 155–157, 224, 236, 246, 297, 301–304, 345, 392, 422–424, 428–430, 480–481; Ravnikar, Benediktinski samo­ stan, str. 56–60, 117; Rožič, »Kronika grofov Celjskih«, str. 27–29; Kosi, Grajska politika, str. 469, 475, 482, 484, 487; Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 218, 677, 706, 709, 777, 784, 805, 810, 814, 818, 836, 878, 879, 889, 891, 894, 902, 906, 949, 951, 953, 954, 957, 958, 960–965, 1044; Pogačnik, Dedne pogod­ be, str. 19; Juhart, Grbi plemiških rodbin, str. 18, 37, 60, 78, 80–83, 101. Glej tudi članek Mihe Kosija v tej številki Kro­ nike. 7 Objava v: Stopar, Vrbovec z okolico, str. 1; Stopar, Grajski objekti, str. 61; Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, slika 1; Vischer, Topographia Ducatus Stiriae. Izbor, slika 131. Prim. tudi shematsko in dokaj nezanesljivo upodobitev na ba- ročni božjepotni podobici iz časa po letu 1661, objavlje- no v: Stegenšek, Cerkveni spomeniki, str. 72, 81–82; Stopar, Vrbovec z okolico, str. 5; Oražem, Oltarna arhitektura, str. 59, 161 (slika 39), z zmotnim sklepanjem, da je podobica Pogled na dominantno lokacijo gradu Vrbovec ob sotočju Drete in Savinje (foto: Igor Sapač, 2025). 503 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec tev Georga Matthäusa Vischerja iz okoli leta 1681, ki kaže grajski kompleks s severozahodne strani in prepričljivo dokumentira, da se je grajsko je- dro dvigovalo visoko nad vrhom strešin treh spo- dnjih traktov. V tistem obdobju je imelo grajsko jedro značaj na skalo postavljene kompaktne dvonadstropne stavbe s poligonalno talno plo- skvijo, s strmo večkapno streho, z enako visokim valjastim vogalnim stolpom na severovzhodni strani in z enako visokim, a manjšim pravokot- nim bočnim stolpičem na severozahodni strani. Na tisti strani je bil v drugem nadstropju tudi fa- sadni konzolni pomol. Jugovzhodna stran jedra je upodobljena na Vischerjevem zemljevidu Šta- jerske iz leta 1678 in potrjuje zanesljivost samo- stojne upodobitve iz okoli leta 1681. Jugovzhodna fasada je imela po upodobitvi sodeč pet okenskih osi, prav toliko kot severozahodna. Kratka zaho- dna fasada jedra je imela po upodobitvi iz okoli leta 1681 sodeč eno okensko os. Takšno zasnovo grajskega jedra v osnovi potrjuje tudi shematska upodobitev Vrbovca na oljni kopiji perspektivič- ne zemljevidne ponazoritve Zgornje Savinjske doline ljubljanskega škofa Otona Friderika gro- fa Buchheima iz časa okoli sredine 17. stoletja, ki jo hrani župnijski urad v Gornjem Gradu.8 Na nobeni od teh treh upodobitev ni vidna lokacija nastala pred letom 1661. Ta upodobitev je najverjetneje nastala v 18. stoletju, po porušitvi grajskega jedra, ki ga ne kaže. Na upodobitvi je vidna sedanja členitev glavne fasade nazarske cerkve iz časa po letu 1661. 8 Objava v: Stopar, Vrbovec z okolico, str. 1; Zgornja Savinjska dolina, na naslovnici ščitnega ovitka; Tlaker, Trg Rečica, str. 14. Upodobitev je omenjena v popisu zapuščine ško- fa Buchheima iz leta 1664: Ein grosse Taffl Oberburg vnnd selbige gegendt Endtworffen (Velika slika Gornjega Grada in okolice). Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 2. zv., str. 378, op. 1079. vhoda v grajsko jedro. Gotovo je bil na vzhodnem koncu dolge severozahodne fasade, tik ob stiku z valjastim stolpom, saj konfiguracija terena druge lokacije izključuje. Sedaj je od nekdanjega grajskega jedra ohra- njeno njegovo kamnito obodno zidovje na seve- rozahodni, zahodni in jugovzhodni strani, ki je povsod pozidano na živi skali. Zidava obodnega zidovja kaže značilnosti romanske gradnje iz 12. ali 13. stoletja in je zaradi pravilnih vrst in nezasti- čenih globokih reg med kamni estetsko zelo učin- kovita. Pri gradnji so uporabili rečno kamenje iz Drete in Savinje, ki so ga obklesali le toliko, da ga je bilo mogoče položiti v pravilne vodoravne vrste. Vrste se po debelinah nekoliko razlikujejo, v vsaki pa so kamni skrbno odbrani in vešče na- nizani. Ponekod so med kamni kvadratne odprti- ne; to so izlivnice, ki omogočajo odtekanje vode iz zasutega prostora za zidovjem in tako zago- tavljajo stabilnost zidovja. Vogali oziroma stiki med posameznimi obodnimi stranicami niso po- sebej poudarjeni oziroma okrepljeni z močnejši- Pogled na kompleks gradu Vrbovec iz zraka (foto: Nina Dominique Kumer, 2023). Mogočna skala z nekdanjim grajskim jedrom sredi stavbnega kompleksa (foto: Igor Sapač, 2016). 504 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec mi ali kamnoseško natančnejše obdelanimi kosi. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja opravljena analiza je pokazala, da so med grad- njo obodnega zidovja grajskega jedra uporabili živo apno in ga sproti gasili na način, ki po ob- dobju visokega srednjega veka ni bil več v rabi in ki je terjal veliko spretnost ter obenem zagotavljal izredno trdnost in trajnost.9 Po ohranjenih delih obodnega zidovja graj- skega jedra je mogoče sklepati, da je bila njegova talna ploskev brez severovzhodnega stolpa dolga do 31 m in široka do 15,5 m ter da je imela obliko zelo razpotegnjenega nepravilnega osmerokotni- ka. Odsotnost odprtin v obodnem zidovju in obli- ka skale kažeta, da se je ohranil samo spodnji del obodnega zidovja, ki je imel funkcijo eskarpe in ki zdaj sega do višine največ 10 m. Vrh zidovja je izravnana ploščad iz 20. stoletja, ki je postavljena najverjetneje približno v višini tal pritličja nek- danjega grajskega jedra in približno v višini se- danjih strešnih slemen zahodnega in severnega grajskega trakta. Na betonski ploščadi, ki prekri- va morebitne ostanke notranjih zidov grajskega jedra, je ohranjen približno 1 m visok zidani pri- zemni del nekdanje kapele sv. Jožefa, zgrajene v prvi četrtini 20. stoletja in porušene med drugo svetovno vojno. Ostanek kapele ima značaj se- 9 Stopar, Vrbovec z okolico, str. 4–5; Stopar, Razvoj, str. 77; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 144; Stopar, Ostra kopja, str. 37; Stopar, Arhitektura predromanike, str. 149–150. kundarne ploščadi s pravokotno talno ploskvijo v izmeri 6 × 10 m s polkrožnim apsidalnim do- datkom na vzhodni strani. Upoštevaje na obeh Vischerjevih upodobitvah razvidne arhitektur- ne značilnosti grajskega jedra, je utemeljeno domnevati, da je obodno zidovje grajskega jedra segalo približno 11 m nad višino sedanjih strešnih slemen zahodnega in severnega grajskega trakta, višina strešnega slemena jedra pa je segala še 7 m višje.10 Zidovje visokega severovzhodnega valjas- tega vogalnega stolpa, od katerega so se ohranili samo zasuti temelji, je najverjetneje dosegalo vi- šino približno 22 m. Njegov ugotovljeni premer je 10 Prim. Stopar, Razvoj, str. 82. Grad Vrbovec s severozahodne strani na bakrorezni upodobitvi iz Vischerjeve Topografije vojvodine Štajerske iz okoli leta 1681 (spletni vir). Detajl zidovja na jugovzhodni strani nekdanjega grajskega jedra (foto: Igor Sapač, 2016). 505 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec znašal približno 9 m, zidovje pa je bilo upoštevaje ugotovljeno višino debelo vsaj 2 m.11 Ploščad na območju grajskega jedra je dostop- na preko zidanega nesimetričnega dvoramnega stopnišča iz prve polovice 20. stoletja na vzhodni strani, ki se zajeda tudi v zahodni del talne po- vršine nekdanjega visokega valjastega stolpa in je dostopno preko razmeroma ozke steze ob se- vernem vznožju skale. S te steze so vidni ostanki manjšega pravokotnega prizidka s talno ploskvijo v izmeri približno 3,5 × 4,5 m in novoveško kam- nito zidavo iz pravilnih kamnitih blokov, ki je na sprednji strani v renesančni maniri postavljena rahlo poševno. Vse kaže, da so to ostanki rene- sančnega stolpičastega prizidka, ki je bil bočno naslonjen na severozahodno fasadno steno graj- skega jedra in ga kaže Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1681. Na vzhodni strani grajskega jedra so na ob- močju pred nekaj leti urejene gostinske terase 11 Stopar, Vrbovec z okolico, str. 7–8, 11; Stopar, Razvoj, str. 81, 138; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 143. ohranjeni do 6 m visoki razvaljeni zidovi, ki so z nepravilno strukturo zidave iz kamna in opeke že na prvi pogled novoveški in ostanek med drugo svetovno vojno razdejanega kratkega pritličnega veznega trakta med grajskim jedrom in vzhod- nim grajskim traktom.12 Ostaline kažejo, da je bil dokaj utilitarno oblikovani vezni trakt zasnovan na nepravilni romboidni talni ploskvi, dolg do 8 m in širok do 13, ter da je imel vsaj dve notra- nji predelni steni ter manjši banjasto obokani prostor na jugozahodu, ob stiku z jugovzhodno stranico romanskega obodnega zidovja. Vse kaže, da je bil severni del trakta pozidan na ostankih jugovzhodnega dela starejšega visokega valjas- tega stolpa grajskega jedra, ki je v času nastanka Vischerjeve upodobitve iz okoli leta 1681 še stal. Za gradnjo veznega trakta so deloma uporabili kamniti ruševinski material grajskega jedra. Vezni trakt je bil naslonjen na ohranjeni niž- je ležeči trietažni vzhodni trakt, ki je pozidan na rahlo zalomljeni podolžni talni ploskvi, dolg do 12 Trakt je dokumentiran na starih razglednicah gradu iz obdobja pred drugo svetovno vojno. OKM: stare razgled- nice z motivi gradu Vrbovec. Prim. Zgornja Savinjska doli­ na, str. 67–68. Ostaline med drugo svetovno vojno pogorelega novoveškega veznega trakta na vzhodni strani nekdanjega grajskega jedra (foto: Igor Sapač, 2016). Pogled na grad z južne strani z nekdanjim grajskim jedrom in veznim traktom na razglednici iz obdobja med letoma 1920 in 1941 (Osrednja knjižnica Mozirje). Za gostinske potrebe preurejeno obokano pritličje v vzhodnem traktu (foto: Igor Sapač, 2024). 506 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec 35 m in širok do 10 m. Ta trakt je v literaturi ozna- čen tudi z imenom pristava.13 Tako kot severni in zahodni trakt je pokrit z opečno streho iz druge polovice 20. stoletja. Na njegov severovzhodni vogal je sekundarno prizidan enako visok va- ljasti severovzhodni stolp s stožčasto streho, do 1,2 m debelim zidovjem in premerom približno 8,7 m. Kletna in pritlična etaža trakta in stolpa sta obokani. Trakt ima banjaste oboke s sosvodnica- mi in notranjimi obstenskimi oporniki, stolp pa kupolasto-zvezdasto-grebenasta oboka. Oboka v stolpu kažeta arhitekturne usmeritve iz 16. sto- letja, obočne konstrukcije v traktu pa so po nji- hovih oblikah sodeč morda nekoliko mlajše, iz 17. stoletja. Na vzhodni fasadi trakta so v pritličju oziroma drugi etaži ohranjena tri zamrežena kva- dratna okna, ki imajo poznogotsko oblikovane kamnite okvirje s poševno prisekanimi robovi. Podobno oblikovano okno je v pritličju na južni strani severovzhodnega stolpa, primerljivi pa sta tudi fragmentarno ohranjeni okni kletne etaže na severni strani tega stolpa in na severni fasadi tega trakta. Dimenzije in proporci teh oken kaže- jo, da so najverjetneje nastala v prvi polovici 16. stoletja.14 Druga okna na tem traktu in na seve- rovzhodnem stolpu so utilitarno oblikovana in pretežno šele iz druge polovice 20. stoletja. Zna- čilno utilitarno oblikovanje kaže, da so iz tistega obdobja celotno prvo nadstropje oziroma vrhnja etaža tega trakta in severovzhodnega stolpa ter na opečnem slopu postavljena opečna loka, ki na vzhodni fasadi povezujeta trakt in stolp. Arkadne loke ima vzhodni trakt tudi na dvoriščni fasadi; oblikujejo podstavek ravne pohodne terase v vi- šini tal prvega nadstropja, navezujejo se na ohra- njeni manjši obokani kletni prostor nekdanjega 13 Grad Vrbovec, Nazarje, str. 15. 14 Prim. Stopar, Vrbovec z okolico, str. 10. veznega trakta do grajskega jedra in z značilnim postmodernim oblikovanjem kažejo na čas na- stanka v obdobju okoli leta 1990. Vrhnja etaža vzhodnega trakta je tudi na dvoriščni strani pov- sem utilitarno oblikovana in v svoji zasnovi rezul- tat ponovne gradnje iz obdobja po drugi svetovni vojni ter parcialnih nearhitekturnih predelav za gostinske potrebe v zadnjih letih. Na severni konec dvoriščne fasade vzhod- nega trakta je naslonjen enonadstropni sever- ni grajski trakt, ki je dolg 51,5 m, širok 7,3 m in v sedanji zasnovi rezultat ponovne gradnje med letoma 1990 in 1992. Od njegovega malce nižjega in ožjega predhodnika, razdejanega med dru- go svetovno vojno, je ostal samo eskarpni zid na severni strani, ki zdaj oblikuje spodnjo polovico približno 11 m visoke monumentalno učinkujoče glavne grajske fasade, obrnjene proti reki Savi- nji. Ometani kamniti eskarpni zid je okrepljen s štirimi različno dolgimi masivnimi kamnitimi kontrafori. Severni trakt na obrečni fasadi ob- sega kar 21 okenskih osi z enotno oblikovanimi pokončnimi pravokotnimi okni in ima v osrednji osi v višini nadstropja eleganten širok rizalitno izstopajoč konzolni pomol postmodernih oblik z velikim panoramskim oknom. Podoben pomol je v osrednji osi tega trakta tudi na njegovi dvorišč- ni fasadi, ki jo v pritličju namesto oken predirajo zastekljene arkade na postmoderno oblikovanih armiranobetonskih slopih s profiliranimi bazami in kapiteli. V notranjščini ima trakt v obeh etažah ravne ometane armiranobetonske stropne kon- strukcije, niz utilitarno oblikovanih manjših po- slovnih prostorov ter na zahodnem in vzhodnem koncu polkrožno zaviti stopnišči. Na zahodnem koncu je severni trakt naslonjen na starejši zahodni trakt, ki je dolg 48 m oziroma z južnim prizidkom vred 52 m, širok 8,4 m ter na severozahodnem in jugozahodnem vogalu do- Dvoriščna stran severnega trakta (foto: Igor Sapač, 2016). 507 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec polnjen z enako visokima valjastima vogalnima stolpoma, ki v premeru merita približno 8,5 m in imata do 1,3 m debelo zidovje. Fasade tega trakta, ki kaže nekdanji rezidenčni značaj, so oblikovane utilitarno, okna so v vseh treh etažah pravokotna in brez obrob. V pritličju so sekundarno poveča- na iz starejših manjših podolžnih pravokotnih oken, ki jih kažejo fotografije iz časa pred letom 1946, v drugem nadstropju pa so sočasna z zidov- jem, ki je nastalo med prenovo tega trakta po dru- gi svetovni vojni. Zunanja fasada ima dvanajst oziroma enajst okenskih osi, dvoriščna pa devet. Na južnih straneh jugozahodnega in severoza- hodnega stolpa ter na severnem delu zahodne fasade trakta so prebiti trije novejši utilitarni pri- tlični vratni prehodi iz druge polovice 20. stole- tja, ki jih dopolnjujeta dostopna rampa oziroma betonsko stopnišče s podestoma. Vogalna stolpa sta podkletena. V kupolasto obokano klet jugoza- hodnega stolpa z zvezdasto razporejenimi sosvo- dnicami, ometano opečno konstrukcijo z grebeni in v okenca predelanimi nekdanjimi renesančni- mi lijakastimi strelnimi linami vodi sekundarno prebit manjši prehod na severni strani. Pritličje trakta sestavljajo trije večji podolžni zaporedno nanizani pravokotni prostori, ki imajo vsi ometa- ne opečne banjaste oboke s sosvodnicami in so sprva rabili za gospodarske potrebe, sedaj pa so preurejeni za muzejske namene. Vsak od teh prostorov ima na zahodni strani štiri okenske osi, osrednji prostor pa med oken- skimi ostenji tudi notranje obstenske opornike, ki nosijo obočno konstrukcijo. Prisotnost teh opornikov kaže, da so oboke najverjetneje se- kundarno vgradili v starejše prostore. Po oblikah obokov je mogoče sklepati, da so iz 17. stoletja. Starejši je najverjetneje kupolast obok v pritličju jugozahodnega stolpa, ki ima močne do tal sega- joče sosvodnice. Prostori v prvem nadstropju so utilitarni, zasnovani po drugi svetovni vojni za sodobno pisarniško uporabo, razporejeni vzdolž zaprtega hodnika na notranji strani dvoriščne fa- Obrečna fasada severnega trakta (foto: Igor Sapač, 2025). Zunanja stran zahodnega trakta z zahodnima valjastima stolpoma (foto: Igor Sapač, 2016). Grajski porton (foto: Igor Sapač, 2024). 508 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec m0201543210 N 17. STOLETJE 18. STOLETJE16. STOLETJE 15. STOLETJE PRVA POLOVICA 20. STOLETJA DRUGA POLOVICA 20. STOLETJA14. STOLETJE 12./13. STOLETJE m0201543210 N Približna tlorisa prve etaže (spodaj) in druge etaže (zgoraj) gradu Vrbovec z barvno vrisanimi fazami stavbnega razvoja ter črtkano označenimi nekdanjimi zidovi in oboki (risal: Igor Sapač, 2022 in 2025, na podlagi različnih in deloma netočnih starejših načrtov). 509 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec sade in imajo ravne stropne konstrukcije. Pusto- šenje med drugo svetovno vojno je tukaj povsem zabrisalo historično razporeditev notranjih pro- storov z enfilado in nekdanjo osrednjo dvorano. V prostoru v jugozahodnem stolpu se je ohranil kupolast obok s sosvodnicami. V osrednjem delu trakta, na območju nekdanje škofovske dvorane iz 17. stoletja, vodi iz prvega v drugo nadstropje zanimivo leseno triramno stopnišče, ki je nastalo skupaj z drugim nadstropjem in preoblikovanjem kratkega dvonadstropnega južnega prizidka med povojno adaptacijo trakta. Južni prizidek trakta je umeščen med prvotno južno fasadno steno trak- ta, jugozahodni stolp in južno dvoriščno obzidje z glavnim vhodom v grajski kompleks. Dvoriščno obzidje zamejuje grad na južni in jugovzhodni strani, sega od zahodne strani ju- gozahodnega stolpa do južne fasade vzhodnega trakta in ima dve stranici, ki skupaj tvorita v to- pem kotu zalomljeno talno črto. Južna stranica je dolga približno 30 m, jugovzhodna pa 31 m. Vi- šina obzidja znaša od 3,5 do 5 m. Zgrajeno je iz kamna, a se po strukturi zidave že na prvi pogled razlikuje od obodnega zidovja grajskega jedra; kamenje različnih velikosti ni zloženo v vrste, re- ge med kamni so povsem zastičene in mestoma so odprtine v obliki lukenj kvadratnega prereza, ki imajo funkcijo izlivnic za odvajanje meteornih voda z višjih dvoriščnih talnih površin na notra- nji strani obzidja. Na vrhu je obzidje zaščiteno z opečno strešico. V spodnjem delu jugovzhodne stranice je opazen iz obzidne črte poševno izsto- pajoč nizek ostanek kamnitega zidovja; zdi se, da gre za fragment starejšega obzidja, ki ga je pozneje nadomestilo sedanje obzidje, z jugovzhodno stra- nico usmerjeno nekoliko bolj proti jugozahodu. Južna stranica obzidja je ob stiku z jugozahodnim stolpom oziroma novejšim južnim prizidkom za- hodnega trakta predrta in poudarjena z glavnim vhodom v grajski kompleks, ki ima obliko baroč- nega portona z 2,5 m široko polkrožno zaključeno vhodno odprtino, kvadratnim okvirjem z lizen- sko členitvijo in nizkim trikotnim atičnim čelom s profilirano obrobo. V osrednji del klasicistično učinkujočega trikotnega čela je vzidana delo- ma poškodovana kamnita heraldična kartuša s škofovsko mitro in pod njo izklesanima grboma ljubljanske škofije (levo) in škofa Tomaža Hrena (1560–1630) (desno).15 Kvadratni okvir portona je morda ostanek konstrukcije nekdanjega dvižne- ga mostu čez obrambni jarek pred obzidjem, ki je zdaj zasut. Porton je opremljen z elegantnimi dvokrilnimi mrežastimi železnimi vrati iz oko- li leta 1990, ki v postmoderni maniri posnemajo novoveško umetelno kovaštvo. VISOKOSREDNJEVEŠKA STAVBNA ZASNOVA GRADU VRBOVEC PRED SREDINO 13. STOLETJA Pri natančnejši opredelitvi posameznih faz stavbnega razvoja gradu Vrbovec je poleg anali- tičnega orisa grajske stavbe treba upoštevati tudi rezultate zgodovinskih raziskav, sporočilnost sta- rih upodobitev in fotografij Vrbovca iz obdobja pred drugo svetovno vojno ter ustrezne primerja- ve z grajsko arhitekturo v širšem prostoru. Kastelolog Ivan Stopar (1929–2018) je v sedem- desetih letih 20. stoletja prepričljivo opredelil ob- seg prvotne stavbne zasnove gradu Vrbovec.16 Na podlagi analize dokumentirane oblike poligonal- 15 Prim. Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 143; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 136, 145, 246, slika 118. Prim. tudi fotografijo iz leta 1893 v: Zgornja Savinjska doli­ na, str. 67. 16 Stopar, Vrbovec z okolico, str. 4–7, 11; Stopar, Razvoj, str. 80–82. Prim. Orožen, Das Bisthum, str. 171; Stegenšek, O najstarejši, str. 15; Stopar, Arhitektura predromanike, str. 150, 161–189. Pogled na grad z južne strani z razvalinami nekdanjega srednjeveškega grajskega jedra na fotografiji iz leta 1893 (zasebna zbirka). 510 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec ne talne ploskve grajskega jedra in Vischerjevih upodobitev je s pridržkom domneval, da je imel grad sprva značaj tako imenovane utrjene viso- ke hiše, torej kompaktne večnadstropne grajske stavbe brez notranjega dvorišča in samostojnega obrambnega obzidja. Domnevno prvotno zasno- vo Vrbovca je primerjal z drugimi dokumentira- nimi zasnovami romanskih utrjenih visokih hiš; z gradovi Valdek pri Mislinji, Pišece na Kozjan- skem, Viltuš pri Mariboru, Gamberk v Zasavju in Mirna na Dolenjskem. Te stavbe z dolžino talne ploskve ne presegajo 22 m. Tudi na avstrijskem Štajerskem ni dokumentiranih utrjenih roman- skih visokih hiš z večjo dolžino.17 Utrjene visoke hiše so bile v primerjavi z obodnimi grajskimi zasnovami, kjer je bivalna stavba kombinirana z obzidanim dvoriščem in samostojnim obramb- nim obzidjem, v visokem srednjem veku zelo redke. Ta dejstva in ugotovljena velikost prvo- tne talne ploskve na strmo skalo postavljenega jedra gradu Vrbovec, ki je bila dolga do 31 m in široka do 15,5 m, peljejo k ugotovitvi, da Vrbovec v svoji prvotni zasnovi ni bil visoka utrjena hiša, kakršno kot najvišji del grajskega kompleksa kaže Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1681, marveč najverjetneje značilna obodna zasnova z bivalno stavbo – palacijem – in samostojnim obrambnim obzidjem okoli notranjega dvorišča. Zdi se, da so bile v obodnem zidovju ohranjene izlivnice za iztekanje vode povezane tudi z odvodnjavanjem nekdanjega notranjega dvorišča. Vse kaže, da je bil Vrbovec po zasnovi z razpo- tegnjeno nepravilno osmerokotno talno ploskvi- jo zelo podoben ministerialnemu gradu Zbelovo 17 Murgg, Burgruinen. blizu Poljčan, ki ima prav tako nepravilno osme- rokotno talno ploskev, dolgo približno 35 m in široko do 19 m, in ki je bil zgrajen pred prvo po- sredno omembo leta 1202.18 Na zbelovskem gradu je prvotna bivalna stavba, z nepravilno trapezasto talno ploskvijo, dolgo do 13 m in široko do 11 m, zavzela enega od koncev ob dveh nasproti postav- ljenih krajših stranic obodnega obzidja okoli dvo- rišča, pozneje pa so površino dvorišča z dodat- nimi stavbami, naslonjenimi na prvotno obodno obzidje, še manjšali. Najverjetneje je bilo tako tudi na Vrbovcu. Čeprav morebitne ostanke not- ranjih sten grajskega jedra zdaj pokriva betonska ploščad iz 20. stoletja in so raziskave zato onemo- gočene, je dopustno domnevati, da je prvotna bi- valna stavba stala ob 6,5 m dolgi zahodni stranici obodnega obzidja, na najvišjem delu skale, in da je s trapezasto talno ploskvijo v širino merila do 10 m, v dolžino pa do 14,5 m. Prehod skozi obzidje je bil gotovo na nasprotni strani obzidne ploskve, na zdaj podrtem oziroma v spodnjem delu zasu- tem vzhodnem koncu severne obodne stranice, na območju sedanje steze do nekdanjega grajske- ga jedra. V širšem štajerskem prostoru je dokumenti- ranih še nekaj primerov grajske arhitekture iz 12. oziroma 13. stoletja, ki jih je mogoče učinkovito primerjati s tu interpretirano prvotno zasnovo Vrbovca. Najstarejši primer je na koničasti skal- ni kopi v prvi polovici 12. stoletja oziroma pred prvo izrecno omembo leta 1160 zgrajeno jedro gradu Eppenstein blizu Judenburga na avstrij- skem Štajerskem, kjer obodno obzidje iz obkle- sanih lomljencev v izravnanih vrstah obdaja zelo 18 Kos, Vitez in grad, str. 404. Pogled na skalo z lokacijo nekdanjega grajskega jedra iz zraka s severovzhodne strani (foto: Nina Dominique Kumer, 2023). 511 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec nepravilno poligonalno talno ploskev s širino in dolžino do 20 m in kjer je prehod skozi obzidje mogoč samo na enem mestu, približno 4 m nad vznožjem zidovja.19 Zgovorna je tudi primerjava z nekdanjim gradom Henneburg oziroma Henne- berg ali Himberg, severozahodno od Gradca na avstrijskem Štajerskem, opuščenim najverjetneje že okoli leta 1320, kjer je razvidno razvaljeno av- tentično obodno obzidje s kvadrasto obklesanimi lomljenci v vodoravnih vrstah iz sredine ali dru- ge polovice 12. stoletja, ki oblikuje do 29 m dolgo in do 17 m široko nepravilno poligonalno talno ploskev nekdanjega obodnega gradu. Domnev- no 9 m široka bivalna stavba je stala ob kratki zahodni stranici te talne ploskve.20 Primerljivo poligonalno obodno zasnovo z do 33 m dolgo in do 21 m široko talno ploskvijo ter manjšo bivalno stavbo ob najkrajši stranici obodnega obzidja je imel tudi grad Steinschloss na zahodu avstrijske Štajerske, ki so ga v jedrnem delu zgradili v 12. in 13. stoletju.21 Na območju slovenske Štajerske je smiselno omeniti še ugotovljeni prvotni za- snovi gradov Žusem iz okoli leta 1200 in Dobrna iz okoli leta 1300; v obeh primerih so v skladu z romanskimi arhitekturnimi tendencami zgrajeni manjši obodni zasnovi v poznem srednjem veku s pozidavo prvotnih odprtih obzidanih dvoriščnih površin spremenili v gotski utrjeni visoki hiši. Vsi 19 Dehio­Handbuch, str. 89–90; Murgg, Burgruinen, str. 80– 83. 20 Murgg, Burgruinen, str. 52–53; Moravi, Der steinerne Bur- genbau, str. 19, 21. 21 Murgg, Burgruinen, str. 114–117. ti primeri poligonalnih obodnih grajskih zasnov z obzidanimi notranjimi dvorišči so bili vsaj sprva brez obrambnih stolpov.22 Ohranjeno obodno zidovje jedra gradu Vrbo- vec z dimenzijami in načinom zidave kaže, da je nedvomno nastalo v obdobju romanske arhitek- ture, v 12. ali 13. stoletju. Ivan Stopar je zidovje na podlagi strukture zidave datiral v prvo polovico 12. stoletja,23 pri tem pa upošteval tudi domnevo, da je Vrbovec stal že pred prvo omembo Gornje- ga Grada leta 1140,24 ki so jo poznejše zgodovinske raziskave ovrgle. Pravilne vodoravne vrste, kate- rih višino določajo posamezni vgrajeni kamni, dokazujejo, da je zidovje vsekakor nastalo pred sredino 13. stoletja, ko se je z uveljavitvijo novih gotskih arhitekturnih tendenc tudi na tem obmo- 22 Primerljive poligonalne srednjeveške obodne grajske za- snove so dokumentirane tudi zunaj štajerskega ozemlja; npr. Rastenfeld pri Althofnu na avstrijskem Koroškem, Ribnik blizu Karlovca na Hrvaškem ali nekdanji vodni grad Dragomelj blizu Ljubljane. Poligonalna oblika tal- ne ploskve je bila največkrat v odvisnosti od konfigura- cije terena. Tovrstne oblike so se v štajerskem prostoru v okviru grajske arhitekture uveljavile že vsaj v prvi polo- vici 12. stoletja. Grad Gösting blizu Gradca je v prvi po- lovici 12. stoletja dobil poligonalno tlorisno zasnovo, ki spominja na ladje (Murgg, Burgruinen, str. 42–45; Moravi, Der steinerne Burgenbau, str. 11–13, 21). Na gradu Lonč/ Deutschlandsberg so zgradili romanski poligonalni stolp z do 15 m dolgo in do 12 m široko talno ploskvijo (Murgg, Burgruinen, str. 30–33. Prim. Krahe, Burgen; Mo- ravi, Burgenbau im Wandel, str. 7–11). 23 Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 143; Stopar, Arhi­ tektura predromanike, str. 149. 24 Orožen, Das Benediktiner­Stift, str. 3–7; Stegenšek, O najstarejši, str. 1–2. Razvaljeni ostanki visokosrednjeveškega jedra gradu Eppenstein na avstrijskem Štajerskem (foto: spletni vir). Ostanki jedra gradu Eppenstein na upodobitvi iz zgodnjega 19. stoletja. Izrez (foto: Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor). 512 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec čju uveljavila tako imenovana kompartimentna zidava s kamni različnih velikosti, zloženimi v širše vodoravne izravnane plasti.25 Uporaba ne- obdelanega ali minimalno obklesanega rečnega kamenja za gradnje obzidij v bližini rek je bila v štajerskem prostoru uveljavljena že v 12. stoletju, pogosta pa je bila tudi v 13. stoletju.26 Odsotnost za čas po letu 1200 posebno značilnih močnej- ših oziroma večjih kamnov na vogalih obodnih stranic kaže prej na 12. kot na 13. stoletje. Tudi vi- šinsko dokaj izenačene vrste kamenja kažejo na najverjetnejši nastanek v 12. stoletju, saj je bila v prvi polovici 13. stoletja v štajerskem in koroškem prostoru najbolj uveljavljen način romanske zi- dave z različno visokimi vrstami ter z večjimi in manjšimi kamni.27 Zelo skrbna, tehnično zahtev- na in estetsko učinkovita zidava napeljuje na do- mnevo, da je bila izpeljana v povezavi z gradnjo gornjegrajskega benediktinskega samostana, ki so ga začeli graditi malce pred letom 1140, ozi- roma, da ni mogla nastati prej, saj je šele dokaj obsežno samostansko gradbišče omogočilo zače- 25 Prim. Aigner, Katalog. 26 V 12. stoletju so samostanski cerkvi v kraju Göss blizu Leobna na vzhodni strani prizidali dva stolpa, ki sta zgrajena iz rečnega kamenja. V sklopu prve faze gradnje mestnega obzidja v Gmündu na avstrijskem Koroškem so med letoma 1240 in 1270 uporabili veliko rečnega ka- menja (Moravi, Die Entwicklung, str. 216–217). Tudi pri gradnji mestnega obzidja Maribora so v prvi polovici 13. stoletja uporabili veliko rečnega kamenja. 27 Za posredovani podatek se zahvaljujem kolegu arhitek- tu, medievistu in konservatorju avstrijskega zveznega spomeniškega urada Jürgenu Moraviju. tek zahtevnejše gradbene dejavnosti na območju Zgornje Savinjske doline.28 Vprašanje datacije obodnega zidovja jedra gradu Vrbovec je povezano z vprašanjem časa njegovega nastanka. V novejšem času opravljene zgodovinske raziskave so dokaj prepričljivo po- jasnile okoliščine njegovega nastanka.29 Prvotna zasnova gradu Vrbovec je bila dokaj majhna in njena velikost kaže, da je imela funkcijo uprav- nega središča fevdalne zemljiške posesti, ne pa tudi pomembne rezidenčne in vojaške vloge. Ne gre si predstavljati, da bi tu mogla biti plemiška rezidenca s funkcijo središča velike svobodne fev- dalne posesti, kakršno so, denimo, imeli gradovi Gornji Grad, Žovnek, Vojnik ali Cmurek.30 28 Za ustanovitev samostana: Ravnikar, Benediktinski sa­ mostan, str. 12–33. Na ozemlju Štajerske so prvi gradovi nastali v 11. stoletju. Bili so zelo redki in skromni in zato iz tistega obdobja skoraj nikjer ni ohranjenih grajskih grajenih delov. Šele v 12. stoletju se je gradnja gradov raz- mahnila in v 13. stoletju doživela vrhunec; takrat so na prehodu iz visokega v pozni srednji vek zgradili približ- no tri četrtine štajerskih gradov. V 13. in 14. stoletju so se ponekod uveljavili tako imenovani dvojni gradovi, kjer so skupaj vzporedno postavili po dve grajski zasnovi. Prim. Hilzensauer, Zur Typologie, str. 279–280. 29 Kos, Med gradom in mestom, str. 105–107; Kos, Vitez in grad, str. 396–400; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 41, 43, 46, 48, 56, 57; prim. Pirchegger, Untersteiermark, str. 199– 201. Glej tudi prispevek Mihe Kosija v tej številki Kronike. 30 Prim. Kos, Vitez in grad, str. 263, 278, 395, 408. Grad Gor- nji Grad je posredno prvič omenjen leta 1140, izrecno pa prvič leta 1174 (in castro Obremburg), ob obisku oglejske- ga patriarha, in nato znova leta 1243, ko je bil novi mlin ob Dreti postavljen poleg starega gornjegrajskega gradu (iuxta castrum antiquum Obberemburch). Po postavitvi gor- Gornji Grad z gradom, benediktinskim samostanom in cerkvijo sv. Magdalene v 13. stoletju. Pogled z vzhodne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (izdelala Blaž Bohorc in Lara Jugovič na podlagi risb Igorja Sapača, 2024). 513 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec njegrajskega benediktinskega samostana in gradu Vrbo- vec je izgubil prvotni pomen in najpozneje v 15. stoletju propadel (prim. Orožen, Das Benediktiner­Stift, str. 3, 26; Stegenšek, O najstarejši, str. 1–12, 19, 21–22, 28, 29; Pettau- er, Imena, str. 108; Curk, Trgi in mesta, str. 86–87; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 30; Kos, Vitez in grad, str. 278–279; Snoj, Etimološki slovar, str. 145; Ravnikar, Po zvez­ dnih poteh, 220–222; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 63). Ostanki gradu so povsem izginili in njegova lokacija ni znana. Morda je stal na strateško pomembni višinski legi, severozahodno od nekdanjega samostanskega kom- pleksa, ob sotočju Drete in Štokatnice, na razglednem naravnem pomolu pod sedanjo domačijo Prekštan 10 v Gornjem Gradu, kjer je terenski ogled leta 2024 razkril odlomke srednjeveške keramike. Lokacija, je, denimo, primerljiva z lokacijama gradov Rajhenburg in Cmurek, ki sta prav tako stala že pred sredino 12. stoletja. Čeprav časa nastanka gradu ni mogoče pov- sem zanesljivo določiti, je zelo verjetno, da ni obstajal pred letom 1140, ko se v srednjeveških listinah prvič pojavi ime Gornji Grad in ko je bil ustanovljen tamkajšnji benediktinski samostan.31 31 Za gornjegrajski samostan: Ravnikar, Benediktinski sa­ mostan; prim. Orožen, Das Benediktiner­Stift, Starejši umetnostni zgodovinarji so izhajajoč iz prve omembe Gornjega Grada zmotno domnevali, da je grad Vrbovec stal že pred letom 1140; interpretirali so ga kot spodnji grad in antipod omenjenega Gornjega grada ter kot najstarejši grad na območju Zgornje Savinjske doline (Stegenšek, O najstarejši, str. 28–30; Curk, Trgi in mesta, str. 86; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 30, 140). Novejše zgodovinske raziskave so to domnevno preprič- Struktura romanske zidave na jugovzhodni strani obodnega zidovja jedra gradu Vrbovec okoli leta 1970 (foto: Ivan Stopar, iz zasebne dokumentacije Igorja Sapača). Struktura romanske zidave na jugovzhodni strani obodnega zidovja jedra gradu Vrbovec leta 2016 (levo) in 2024 (desno) (foto: Igor Sapač). 514 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec ljivo zavrgle z argumentom, da bi bil Vrbovec – in prav tako tudi mozirski grad – kot mogočna gradnja in po- membno upravno središče prav gotovo omenjen v leta 1140 napisani obsežni ustanovni listini gornjegrajskega samostana, če bi takrat že stal (prim. Kos, Med gradom in mestom, str. 105; Kos, Vitez in grad, str. 397; Ravnikar, Bene­ diktinski samostan, str. 17, 56). Ob tem raziskave doslej niso podale odgovora na vprašanje, kje je stal spodnji grad. Janez Höfler je predlagal lokacijo v bližini Rečice, kjer je po njegovem mnenju domnevno stal zgodnjesrednje- veški upravni dvor (Höfler, O prvih cerkvah, str. 342). Me- nim, da je lokacijo bolj smiselno iskati v okviru značil- nih visokosrednjeveških gradov na širšem območju. Vse kaže, da sta pred letom 1140 v soseščini Gornjega Grada stala samo gradova Kamnik in Žovnek. Po Kamniku po- imenovani ministeriali so v srednjeveških listinah prvič omenjeni v času med letoma 1143 in 1147 (Kos, Vitez in grad, str. 148), slogovne značilnosti lunete glavnega por- tala kapele na kamniškem Malem gradu pa kažejo, da je grad najverjetneje stal že konec 11. stoletja. Grad Žovnek je morda stal že pred časom med letoma 1123 in 1130, ko je prvikrat omenjen prvi znani Žovneški – Gebh(ardus) de Sovne (Kos, Celjska knjiga, št. 1; prim. Fugger Germadnik, Grofje, str. 10). Morda je nastal malce pred letom 1139 in ga je mogoče povezovati s tistega leta omenjeno ozna- ko Neuenburg (novi grad) (Dopsch, Die Freien, str. 26–27, prim. Ožek, Pomen, str. 16). Dokumentirana struktura gradnje kamnitega obodnega obzidja načeloma dopušča datacijo v prvo polovico 12. stoletja. Za tezo, da je Žovnek nastal pred letom 1140, govori tudi spoznanje, da je se- danja župnijska cerkev v bližnjih Braslovčah nastala kot lastniška cerkev in predromanska arhitektura, domnev- no iz prve polovice 11 stoletja, in da je kot župnijska prvič omenjena leta 1140, skupaj z Gornjim Gradom (Höfler, O prvih cerkvah, str. 334; prim. Snoj, Etimološki slovar, str. 75; Ravnikar, V primežu, str. 165). Vse kaže, da je bil Žovnek poleg Gornjega Grada v Posavinju v prvi polovici 12. sto- letja edini grad in da so druge bližnje gradove na tem ob- močju – Kacenštajn, Šoštanj, Polzela, Vojnik in Laško – postavili malce pozneje. Drugi redki gradovi, ki so na šir- šem območju najbrž nastali pred letom 1140 – Smlednik, Kranj, Škofja Loka, Ljubljana, Vitanje, Slovenj Gradec, Konjice, Hompoš, Cmurek, Ptuj in Rajhenburg – so bili precej bolj oddaljeni (prim. Kos, Vitez in grad). Upošteva- je oznako Gornji Grad oziroma Obbremburch in geograf- ski položaj Gornjega Grada se mi zdi najbolj verjetno, da je bil spodnji grad (malce starejši) Žovnek, ki je bil ob Savinji nizvodno, torej spodaj, ki je obvladoval zahodni del Spodnje Savinjske doline, ki je prav tako nadzoroval cestni prehod iz Savinjske doline v Ljubljansko kotlino in ki je bil prav tako središče večje svobodne fevdalne Območje, na katerem so ga zgradili, je bilo v prvi polovici 12. stoletja del razsežne svobodne posesti bavarskega plemiča Dipolda Kagerja (Diepold de Chagere), ki je obsegala vso Zgornjo Savinjsko do- lino in ki je imela najverjetneje edino središče v pozneje izginulem gradu v Gornjem Gradu. Leta 1140 je posest prepustil oglejskemu patriarhu za ustanovitev benediktinskega samostana v Gor- njem Gradu in posest so takrat razdelili na samo- stanski in oglejski del.32 Za upravo oglejskega de- la je bilo treba ustvariti novo središče, primerno oddaljeno od novega samostana, in pomisliti je mogoče, da je prav s tem v zvezi kmalu po letu 1140 nastal grad Vrbovec.33 Vsekakor so grad zgra- dili na dobro izbrani strateški legi, na izpostavlje- ni mogočni skali ob sotočju Savinje in Drete, in z njim zagotovili odličen nadzor nad prehodom v Zgornjo Savinjsko dolino in še zlasti nad preho- dom v Zadrečko dolino.34 Na tem območju je že vsaj leta 1146 obstajalo upravno središče, na kar kaže omemba Pelegrina de Mosiri, ki je bil morda uradnik oglejskega patriarhata.35 Oznaka Mosiri (Mozirje) se ni nanašala na sedanjo urbano nasel- bino, ki v tistem obdobju še ni obstajala, marveč na večje močvirnato oziroma poplavno območje na prehodu v Zgornjo Savinjsko dolino.36 Najbolj zemljiške posesti. Na posebno povezavo Žovneka in Gor- njega Grada kažeta tudi farna organizacija v času pred letom 1140 – fari v Gornjem Gradu in v Braslovčah sta mejili ena na drugo (prim. Ravnikar, Benediktinski sa- mostan, str. 27, 34–39) – in dejstvo, da je bila v gornjegraj- skem samostanu že vsaj v 13. stoletju družinska grobnica Žovneških, ki so ji grofje Celjski pozneje dodali še Mari- jino kapelo, v kateri so menihi dnevno negovali njihov spomin (prim. Fugger Germadnik, Grofje, str. 11, 14; Vi- dečnik, Iz mojih zapisov, str. 112). 32 Kos, Vitez in grad, str. 331; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 25–27, 125; Höfler, O prvih cerkvah, str. 342–346. Prim. Ste- genšek, O najstarejši, str. 1–12. 33 Prim. Höfler, O prvih cerkvah, str. 343; Komac, Od mejne grofije, str. 249; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 57. Samostan je leta 1140 že deloval (Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 14) in morda so za samostanske potrebe (začasno) uporabili tudi grajsko poslopje in je bilo tudi zato treba zgraditi nov upravni grad. 34 Z vidika topografske tipologije je Vrbovec v sedanjem slovenskem prostoru izjemen primer na skali zgrajene- ga nižinskega gradu z nekaterimi značilnostmi vodnih gradov. Gre za izvirno kombinacijo tipologije višinskega, nižinskega in vodnega gradu, ki jo je narekovala speci- fična naravna konfiguracija terena ob sotočju Savinje in Drete. V prostoru historične Štajerske ga je s tega vidika smiselno primerjati z gradom Herberstein blizu Weiza, ki so ga – najverjetneje v zgodnjem 13. stoletju – zgradili na skalnem pomolu v okljuku rečice Bistrica/Feistritz, umeščenem globoko v dolino te rečice (prim. Baravalle, Burgen, str. 205; Dehio­Handbuch, str. 177–178; Pferschy in Krenn, Die Steiermark, str. 530). 35 Bernhard, Documenta, št. G4; Ravnikar, Benediktinski sa­ mostan, str. 12–17, 57; prim. Videčnik, Podobe, str. 14–15. 36 Snoj, Etimološki slovar, str. 273; Kos, Vitez in grad, str. 331; Komac, Od mejne grofije, str. 249; Ravnikar, Benediktinski Ostanek jugovzhodne stranice romanskega obodnega zidovja jedra gradu Vrbovec (foto: Igor Sapač, 2016). 515 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec utemeljena se zdi domneva, da je grad, ki se je sprva morda po območju imenoval Mosiri (Mozir- je), po postaviti novega drugega (večjega) gradu v bližini, oddaljenega v zračni črti približno 2 km in posredno prvič omenjenega leta 1231 kot Prǒst­ perch ((Novo) Mozirje), dobil zgovorno ime Al­ tenburg oziroma Altenburch (Stari grad).37 S tem samostan, str. 41, 43, 46, 48, 57; prim. Schöne alte Steier­ mark, str. 118; Baš, Doneski, II, str. 66; Videčnik, Podobe, str. 13–14. 37 Prim. Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 48, 56–57. Za zmotno starejše sklepanje: Pettauer, Imena, str. 107. Mo- zirski grad je propadel že v poznem srednjem veku in njegovi ostanki so v celoti izginili. Najbolj verjetna je do- mneva, da je stal na Korenovem hribu oziroma na tako imenovanem Štrucljevem gradišču na območju Brezja pri Mozirju, kjer so arheološke raziskave pod vodstvom Lojzeta Bolte med letoma 1953 in 1955 razkrile ostanke srednjeveškega zidovja in številne drobne najdbe, ki jih zdaj hrani Pokrajinski muzej Celje (prim. Orožen, Das Bisthum, str. 195; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 168, 169; Bolta, Iz arheološke, str. 3 (z zmotnim skle- panjem, da gre za ostanke staroslovanskega najdišča); Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 58). Domneva, da je grad stal na lokaciji nekdanjega novoveškega dvorca Brdce pri Mozirju, se ne zdi smiselna (prim. Videčnik, Podobe, str. 17, 88; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 90–91, 321; Mozirje, str. 12–13; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 45, op. 141). Izravnan in s prečnim obrambnim jarkom zava- rovan višinski pomol približno trikotne oblike z dolžino do 34 m in širino do 35 m kaže, da je tam najverjetneje stala srednje velika visokosrednjeveška grajska obodna imenom je prvič omenjen leta 1248, ko je zanj kot oglejsko posest skrbel gradiščan Wulfing z Letu- ša, sicer upravitelj patriarhove posesti v gornje- grajski in mozirski pokrajini.38 zasnova, ki je bila nekaj večja od ugotovljene prvotne zasnove Vrbovca. Pomisliti je dopustno, da gradnje mo- zirskega gradu nikoli niso dokončali in da je tudi zato že zgodaj opustel in izginil. Leta 1248, ko je prvič ome- njen Vrbovec, (začasno) ni bil v uporabi, saj je vrbovški gradiščan z Vrbovca upravljal celotno posest oglejskega patriarhata v mozirski pokrajini. V srednjeveških doku- mentih je zadnjič omenjen leta 1377 (prim. Kos, Vitez in grad, str. 331–332; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 118–119; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 56, 58). Nastanek gradu Mozirje je bil najbrž povezan s težnjo ustvariti no- vo oglejsko upravno in cerkveno središče na vzhodnem koncu Zgornje Savinjske doline. Vsekakor so do sredine 13. stoletja tu ustvarili novo zemljiško gospostvo z no- vim oglejskim gradom in deželskim sodiščem ter novo cerkveno središče s cerkvijo sv. Jurija, nato pa do leta 1318 še trško naselbino (prim. Stegenšek, O najstarejši, str. 30–31; Curk, Trgi in mesta, str. 104). Nastanek novega mozirskega gradu je hipotetično mogoče primerjati z na- stankom gradu Maribor na vzpetini Piramida v oziru na starejši bližnji Hompoš ali pa z nastankom gradov Sevni- ca in Brežice v prvi polovici 13. stoletja v oziru na starejši Rajhenburg. Vrbovca, enako kot tudi ne Hompoša ali Rajhenburga po nastanku novega gradu v bližini, ki je prevzel del njegove vloge, niso opustili. 38 Blaznik, Historična, II, str. 490; Bernhard, Documenta, št. G26; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 125–126; Ravni- kar, Benediktinski samostan, str. 48, 56–57. Wulfing, v sre- 0 5 10 20 m N OKOP NOTRANJI JAREK PLATO STAVBA PLATO OKOP ZUNANJI JAREK Tloris kompleksa nekdanjega gradu Letuš s poskusom rekonstrukcije osnovne pravokotne tlorisne zasnove grajskega jedra (risal: Igor Sapač, 2024). 516 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Grad Letuš okoli leta 1250. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2024 in 2025). Grad Letuš okoli leta 1250. Pogled z južne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (izdelala Nina Lipič na podlagi risb Igorja Sapača, 2024). 517 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec PRVA ŠIRITEV GRADU PO SREDINI 13. STOLETJA Po sredini 13. stoletja je Vrbovec pridobil po- men – morda tudi zaradi stagnacije sosednjega gradu v Mozirju – in njegov gradbeni razvoj se je nadaljeval. Prvotni zasnovi so na severovzhodu prizidali močen valjasti stolp, ki ga v novoveški obliki kažeta obe Vischerjevi upodobitvi in na ostanke katerega so naleteli med raziskovalnimi deli v sedemdesetih letih 20. stoletja.39 S stolpom je grad pridobil izjemno dominanten vedutni po- udarek od sotočju Savinje in Drete in značilno srednjeveško razgibano kompozicijo stavbnih vo- lumnov. O prvotni zasnovi stolpa in natančnejšem času njegovega nastanka je mogoče zgolj ugibati. Na Vischerjevih upodobitvah je višina njegovega zidovja enaka višinam obodnega zidovja dvonad- stropnega grajskega jedra. Pomisliti je mogoče, da je bil vseskozi tako visok, kakor domnevna prvot- na romanska bivalna stavba na zahodu grajskega jedra, in podoben ohranjenemu jugozahodnemu valjastemu stolpu srednjeveškega jedra gradu Ve- lenje; ta v premeru meri približno 9,5 m, dosega z zidovjem višino približno 18 m in ima do 2 m debelo zidovje ter je ob pomanjkanju avtentičnih stavbnih členov in srednjeveških pisnih virov oh- lapno datiran v 14. ali 15. stoletje.40 A pri velenj- skem stolpu ni mogoče izključiti možnosti, da je bil sprva – do temeljitih renesančnih predelav gradu v 16. stoletju – morda višji. Gotski valjasti glavni grajski stolpi so bili praviloma zelo viso- dnjeveških listinah omenjen med letoma 1241 in 1248, je izviral z manjšega gradu Letuš, ki je v prvi polovici 13. stoletja – morda sočasno z novim mozirskim gradom – nastal na začetku ozemlja oglejskega patriarhata v Zgor- nji Savinjski dolini, na meji z žovneško posestjo, in je imel funkcijo nadzorne utrdbe ob Savinji, ob prehodu do oglejskega mozirskega gospostva. Nekdanji letuški grad je mogoče pojmovati tudi kot izpostavljeno utrdbo Vrbovca. To kaže tudi njegova stavbna zasnova, sestav- ljena iz nekdanje utrjene visoke dvocelične grajske hi- še na pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 9,5 × 18,4 m, obrambnega jarka z okopi in nekdanjega utrjene- ga predgradja z zunanjim jarkom in okopom. Zasnova je nastala v obdobju, ko so se grajske gradnje zelo razmah- nile, in je zelo hitro – pred koncem 14. stoletja – opuste- la. Kljub temu je stavbna zasnova na terenu v celotnem obsegu talne površine še dobro zaznavna. Območje je ogroženo, ker je podvrženo gozdarskim delom in ni vpi- sano v register kulturne dediščine (prim. Stegenšek, O najstarejši, str. 5–8; Stopar, Razvoj, str. 23; Stopar, Grado­ vi, graščine in dvorci, str. 244–245; Stopar, Grajske stavbe. Tretja knjiga, str. 73; Kos, Vitez in grad, str. 313; Komac, Od mejne grofije, str. 249; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 16, 41, 58). 39 Stopar, Vrbovec z okolico, str. 7–8, 11; Stopar, Razvoj, str. 81, 138; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 143. 40 Prim. Stopar, Razvoj, str. 136–138; Stopar, Velenjski grad, str. 18; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 128. ki.41 Najverjetneje je bil tudi vrbovški stolp sprva višji od stanja na upodobitvah iz 17. stoletja, saj je samo s precej večjo višino od bivalne stavbe mo- gel učinkovito obvladovati ves grajski kompleks. Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1681 kaže vrhnje (drugo) nadstropje stolpa z velikim rene- sančno oblikovanim pravokotnim oknom in s tem sporoča, da je imel stolp takrat v zgornjem delu bivalni značaj. V srednjem veku je bilo to gotovo drugače in utemeljena je domneva, da so stolp po nastanku zunanjega grajskega obrambnega obzidja z novimi stolpi za dve etaži znižali ter ga funkcionalno navezali na stanovanjske prostore v nadstropjih grajskega jedra. Pomisliti smemo, da je zidovje stolpa sprva dosegalo višino približno 28 m in da je obsegal kletni del, pritličje in tri nad- stropja. Na vrhu je bila nedvomno še obrambna poletaža, brez katere stolp ne bi mogel opravljati svoje osnovne obrambne funkcije; bila je mor- da takšna, kakršno kaže Vischerjeva upodobitev valjastega glavnega stolpa na bližnjem Žovneku. Podobno kot žovneški stolp, ki so ga prav tako sekundarno prizidali k prvotni obodni grajski za- snovi z obzidanim dvoriščem in bivalno stavbo, je tudi mogočni valjasti stolp na Vrbovcu dobil zna- čaj gotskega bergfrida, ki je ustvaril glavni višinski poudarek grajske celote, središče obrambe, glav- no opazovalnico nad rečnim sotočjem in dodatno močno varovalo naravno najslabše zavarovane strani obzidja ter vhoda v grad. Analogno žovne- škemu stolpu in drugim značilnim bergfridom je imel tudi vrbovški stolp zaradi obrambnih razlo- gov edini vhod precej dvignjen od tal notranje- ga grajskega dvorišča. Zgornji nadstropji sta bili najbrž že na začetku zasnovani kot bivalni, kletna etaža pa je rabila za shrambo. Če je grajska zasno- va s potegnjeno osmerokotno talno zasnovo v prvi fazi svojega razvoja učinkovala skoraj kot zidana ladja ob rečnem sotočju, je s prizidavo visokega stolpa dobila še svojevrsten jambor. 41 Zgovorna je Vischerjeva upodobitev Žovneka, po kateri je mogoče sklepati, da je višina zidovja valjastega glav- nega stolpa s premerom 11 m znašala približno 28 m. V 13. stoletju zgrajeni valjasti glavni stolp gradu Rihem- berk na Goriškem s premerom 12,3 m dosega z osnovnim zidovjem višino 24,5 m. V 15. stoletju zgrajeni valjasti glavni stolp Malega gradu pri Planini na Notranjskem s premerom do 14,5 m dosega z zidovjem višino do 31,5 m. Nedvomno je bil zelo visok tudi nekdanji valjasti glavni stolp gradu Kacenštajn blizu Šoštanja, ki je v premeru meril kar 12 m in imel do 4 m debelo zidovje. Precej visok je bil tudi glavni valjasti stolp med drugo svetovno vojno razdejanega gradu Vurberk blizu Ptuja, ki pa je nastal v 16. stoletju, obdobju renesanse, in je bil zato višinsko podrejen srednjeveškim stavbnim masam bivalnih trak- tov grajskega jedra. Podobna je problematika močnih renesančnih valjastih stolpov na gradovih Rajhenburg, Kozje in Limbuš. Slednja sta zdaj podrta. 518 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Grad Vrbovec okoli leta 1250. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). Grad Vrbovec okoli leta 1360. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). 519 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Opredelitev časa nastanka stolpa je težavnejša od analize njegove prvotne zasnove, saj so nje- gove ostaline zdaj zakrite in tudi v srednjeveških pisnih virih za to ni posebno trdne opore. Ivan Stopar je na podlagi dokaj površne analize stavb- ne zasnove grajskega jedra in srednjeveškega po- datka o gradbenih delih na gradu okoli leta 1437, v obdobju grofov Celjskih in Ludvika Knolla, s pridržkom domneval, da je stolp nastal med le- toma 1437 in 1447.42 Upoštevaje značaj stolpa kot bergfrida ter vse večji pomen Vrbovca v drugi polovici 13. stoletja in v 14. stoletju se zdi ta data- cija prepozna; tovrstni stolpi so bili v 15. stoletju že zelo arhaični, čeprav še ne povsem neaktual- ni, kakor kaže primer v tistem obdobju zgraje- nega mogočnega valjastega stolpa v kompleksu Malega gradu pri Planini na Notranjskem. Prvi tovrstni stolpi v slovenskem prostoru so nastali sredi oziroma v drugi polovici 13. stoletja, v ob- dobju uveljavitve zgodnjegotske arhitekture.43 Iz 42 Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 143. 43 Izhodiščni vzor za tovrstne visoke valjaste stolpe so bili domnevno masivni valjasti stolpi francoskih gradov iz poznega 12. stoletja in iz prve polovice 13. stoletja (Châte- au Gaillard, Coucy). Do konca 13. stoletja so se tovrstni stolpi tudi v srednji Evropi zelo uveljavili. Značilni pri- meri so stolpi na gradovih Münzenberg, Haltenburg in Thurnberg v Nemčiji (Krahe, Burgen, str. 39–42), Castello del Buonconsiglio v Trentu (Tridentu) v Italiji ali Dürn- stein in Krems blizu Voitsberga v Avstriji (prim. Murgg, Burgruinen, str. 118–119, 158–161). Kljub temu je bilo valja- stih glavnih stolpov na gradovih razmeroma malo. De- nimo v Nemčiji valjasti stolpi predstavljajo samo 3,5 % vseh glavnih grajskih stolpov (Krahe, Burgen, str. 39). Ve- činoma so gradovi imeli oglate glavne stolpe. Razmero- ma veliko valjastih grajskih stolpov so v 13. in 14. stoletju zgradili kot samostojne gradnje s funkcijo izpostavljenih stolpov oziroma propugnakulov. Na avstrijskem Koro- tistega obdobja se je ohranil odlični bergfrid na gradu Rihemberk na Goriškem, ki so ga zgradili vplivni ministeriali grofov Goriških. Najverjetne- je je sočasno nastal tudi izjemno močni valjasti bergfrid na gradu Kacenštajn blizu Šoštanja, ki je bil pozneje – najverjetneje leta 1442 – razdejan v napadu čet grofov Celjskih in na katerega os- taline so naleteli med arheološkimi raziskavami leta 1995; takrat so v zidovju stolpa odkrili novec Béle IV. (1206–1270), ki je bil med letoma 1235 in 1270 ogrski in hrvaški kralj ter med letoma 1254 in 1260 tudi štajerski vojvoda. Novec je nastal med letoma 1235 in 1270 in dokumentira čas nastan- ka stolpa okvirno v obdobju med letoma 1254 in 1260.44 Najverjetneje je nekaj desetletij pozneje kot izrazit statusni simbol nastal še omenjeni škem je najmogočnejši tovrstni stolp nastal ob gradu Grünburg – v premeru meri 10,5 m in ima 3,2 m debelo zidovje. V slovenskem prostoru je z njim primerljiv nek- danji valjasti stolp v kompleksu nekdanjega gradu Ke- belj na Pohorju, ki je v premeru meril 14 m in ima 2,1 m debelo zidovje. Nekaj manjši so bili izpostavljeni valjasti stolpi gradov Dravograd, Radlje ob Dravi, Kamnica pri Mariboru, Vojnik blizu Celja, Lemberg pri Dobrni, Pod- četrtek, Žamberk blizu Šoštanja, Wartenberg blizu Kra- nja, Novi grad nad Preddvorom (južni stolp) ter Vivšnik/ Weissenegg in Sommeregg na avstrijskem Koroškem. Prim. Prim. Sapač, Grad in dvorca, str. 548–549. 44 Za razdejanje: Krones, Die Freien, 2, str. 85–87, 112, 139, 157–158; Kronika grofov celjskih, str. 25–27, 54, 64; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Četrta knjiga, str. 44, 96; Sapač, Freudenberg, str. 13–15. Čas razdejanja je natančne- je raziskal in opredelil Tomaž Lazar, ki pripravlja znan- stveni članek z naslovom Konec rodbine Kacenštajnskih in njihovega gradu. Za arheološke raziskave: Brišnik, Ar- heološki paberki, str. 313; Brišnik, Florjan pri Šoštanju, str. 45–46; Brišnik, Od poznoantičnih, str. 76–86, 94–101. Prim. Sapač, Grad in dvorca, str. 548–549. Skromni ostanki zidovja nekdanjega visokega gotskega valjastega glavnega grajskega stolpa na severovzhodnem koncu grajskega jedra leta 2016 (foto: Igor Sapač). Maketa s prikazom sedanjega stanja spodnjih delov gradu Vrbovec s poskusom rekonstrukcije oblike grajskega jedra in visokega valjastega glavnega grajskega stolpa v 17. stoletju. Pogled s severovzhodne strani (izdelal: Igor Sapač, 1993). 520 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec stolp na Žovneku; na podlagi hruškastega profila reber in geometričnih obočnih konzol iz njegove- ga pritličja ter k stolpu prizidanega trakta z za 14. stoletje značilnim dvodelnim pravokotnim kam- nitim okenskem okvirjem v pritličju dvoriščne fasadne stene, je njegov nastanek treba okvirno postaviti v prvo polovico 14. stoletja, v obdobje malce preden so gospodje Žovneški postali grofje Celjski in si v Celju uredili novo glavno rezidenco ter ga povezati z Ulrikom II. Žovneškim († 1316) ali Friderikom I. Celjskim († 1360).45 Za natančnejšo opredelitev časa nastanka vrbovškega bergfrida je smiselno upoštevati tu- di razpoložljive podatke o imetnikih gradu v poznem srednjem veku. Vsaj do leta 1282 so za grad, ki je pripadal oglejskemu patriarhatu, skr- beli patriarhovi oskrbniki, nato pa ga je leta 1284 protipravno zasedal Friderik de Leupach.46 Kma- lu zatem, leta 1286, je prvič omenjen Eberhard z Vrbovca, ki je prvi znani predstavnik po gradu imenovane plemiške rodbine. Vrbovški so ime- li grad kot fevd v lasti oglejskega patriarhata in Eberhard je v fevd pridobil tudi grad Gornji Grad. Na vrhuncu moči grofov Vovbrških, v poznem 13. stoletju in na začetku 14. stoletja, ki so ti imeli tudi Mozirje, je Eberhard z Vrbovca postal eden njihovih najpomembnejših plemičev oziroma vazalov v Posavinju.47 Po izumrtju Vovbrških leta 1322 in uveljavitvi gospodov Žovneških kot njiho- vih glavnih dedičev so se člani družine Vrbovških začeli pojavljati v njihovem spremstvu. Do sre- dine 14. stoletja so Vrbovški doživeli nagel druž- beni vzpon in vrhunec svoje moči, pred letom 1326 na zemlji gornjegrajskega samostana blizu Negojnice oziroma Poljan protipravno zgradili grad Rudenštajn, do leta 1345 zgradili grad Rude- nek nad Rečico, nato pa zašli v finančne težave in grofom Celjskim kot njihovi klienti prodali vse svoje gradove: Gornji Grad (1349–1350), Vrbovec (1360–1362) in Rudenek (1364). Za Celjske Vrbovec z manjšim pripadajočim gospostvom, ki so ga le- ta 1369 tudi formalno prejeli v fevd od oglejskega patriarha, ni imel posebnega pomena in so ga na- to vse do svojega izumrtja leta 1456 podeljevali v sekundarni fevd.48 45 Prim. Fugger Germadnik, Grofje, str. 16–36. 46 Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 219; Ravnikar, Benediktin­ ski samostan, str. 30–31; prim. Stegenšek, O najstarejši, str. 15–16. 47 Kos, Vitez in grad, str. 397–398; Ravnikar, Eberhard, str. 133–150; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 219–221; Rav- nikar, Benediktinski samostan, str. 117–118; prim. Cäsar, Beschreibung, str. 481; Schöne alte Steiermark, str. 118; Jani- sch, Topographisch­statistisches Lexikon, str. 20; Pircheg- ger, Untersteiermark, str. 200; Svetina, Odlomek, str. 86. Glej tudi članek Mihe Kosija v tej številki Kronike. 48 Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 141; Kos, Vitez in Na podlagi teh podatkov je treba ugotoviti, da je vrbovški bergfrid najverjetneje nastal v obdob- ju med letoma 1286 in 1360, ko so grad posedovali ambiciozni gospodje Vrbovški, oziroma med le- toma 1320 in 1350, ko so bili ti na vrhuncu moči in se je pod Eberhardovimi sinovi zelo razvila tudi njihova gradbena dejavnost. Poleg arhitektur- ne aktualnosti visokega valjastega stolpa v času pred sredino 14. stoletja je mogoče pomisliti tudi na primerljivost z glavnim stolpom na Žovneku in ugibati, ali so Vrbovški z izbrano obliko stolpa kot statusnega simbola na svojem matičnem gra- du na poseben način izrazili lojalnost Žovneškim oziroma Frideriku I. Celjskemu ali pa so morda želeli tekmovati s svojim fevdalnim gospodom. DOMNEVNA DRUGA ŠIRITEV GRADU V POZNEM SREDNJEM VEKU Upoštevaje razmah grajskih gradenj v štajer- skem prostoru v 13. stoletju in prvi polovici 14. stoletja ter pomen Vrbovških do sredine 14. stole- tja je dopustno domnevati, da ti do takrat niso iz- peljali samo ene širitve svojega matičnega gradu. Kombinacija analiz sedanje oblike talne ploskve grajskega jedra in Vischerjevih upodobitev z do- volj natančno razvidno razporeditvijo okenskih odprtin kaže, da je imelo jedro pred porušitvijo v notranjščini najverjetneje dva približno 12 m dolga vzporedno postavljena prečna zidova, ki sta povezovala severozahodno in jugovzhodno stran obodnega zidovja in med katerima je bil v osrednjem delu jedra najbrž še dodaten prečni zid, postavljen približno pravokotno nanju, ki je nazadnje opiral sleme glavnega dela razsežne strešne konstrukcije grajskega jedra. Domnevni jugozahodni prečni zid je smiselno interpretirati kot dvoriščni fasadni zid omenjenega domnev- nega prvotnega grajskega bivalnega poslopja. Domnevni vzporedni severovzhodni prečni zid pa bi mogel biti sprva dvoriščni fasadni zid do- mnevnega sekundarnega grajskega poslopja, prislonjenega na dve nasprotni stranici prvotne- ga grajskega obodnega obzidja in na dvoriščno stran valjastega bergfrida. Na to možnost je treba pomisliti, ker je bilo prvotno romansko bivalno poslopje najbrž razmeroma majhno in so se v po- znem srednjem veku potrebe po bivalnih površi- nah nedvomno povečale, pa tudi zato, ker so na več visokosrednjeveških gradovih na štajerskem grad, str. 279, 366–367, 398–400; Ravnikar, Po zvezdnih po­ teh, str. 242, 291–299; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 158; Naschenweng, Der landständische, I, str. 18–19. Prim. Schmutz, Historisch, str. 41; Stegenšek, O najstarejši, str. 16–20; Svetina, Odlomek, str. 86–87; Ravnikar, Eberhard, str. 133–150. Glej tudi članek Mihe Kosija v tej številki Kronike. 521 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Grad Vrbovec okoli leta 1400. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). Grad Vrbovec okoli leta 1450. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). 522 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec območju dokumentirane širitve bivalnih površin z dodajanjem novih bivalnih poslopij na račun pozidave sprva odprtih predelov notranjih graj- skih dvorišč.49 Tudi interpretirana prvotna zasno- va bergfrida govori v prid tezi, da je stolp sprva stal v navezavi na starejše obzidje kot samostojna zgradba in da so ga šele sekundarno dopolnili s prizidkom za bivalne namene in morda z novo grajsko dvorano v vrhnji etaži.50 Če je na tak na- čin grad v poznem srednjem veku dejansko dobil znotraj prvotnega dvorišča še drugo bivalno po- slopje, so pritličje tega poslopja gotovo – v celoti ali vsaj do polovice talne površine – oblikovali kot vhodno vežo, vezano na prvotni prehod skozi obodno obzidje. Pomisliti je dopustno tudi, da so domnevno sekundarno gotsko bivalno poslopje z ožjim dvoriščnim traktom povezali z domnevnim prvotnim romanskim bivalnim poslopjem. To- vrstne povezave dveh bivalnih poslopij v okviru enega notranjega grajskega dvorišča so bile v po- znem srednjem veku zelo uveljavljene.51 Notranje dvorišče bi se v tem primeru zmanjšalo na mini- mum v izmeri približno 5,5 × 11 m. PRENOVA GRADU V 15. STOLETJU Vrbovec je bil temeljite prenove vsekakor de- ležen v prvi polovici 15. stoletja. Takrat so ga kot 49 Značilni tovrstni primeri iz časa med 12. in 14. stoletjem so na območju slovenske Štajerske evidentirani na gra- dovih Podsreda, Cmurek, Podčetrtek, Celje (Stari grad), Zbelovo in Žovnek. 50 Značilni analogiji sta gradova Podsreda in Žovnek. 51 Značilen primer je nekdanji grad Zbelovo pri Poljča- nah, v avstrijskem prostoru pa sta zelo zgovorna tovrstna primerna, denimo, razvaljena gradova Riedegg in Pürn- stein blizu Linza, ki so ju zgradili v 15. stoletju in sta v prečnem veznem dvorišču oba dobila kapelo in ob njej prostor z glavno grajsko kuhinjo. oglejski fevd posedovali grofje Celjski. Leta 1436 ga je grof Friderik II. Celjski podelil v sekundarni fevd Ludviku Knollu s pogojem, da mora utrdba, ko/če bo njena gradnja dokončana, ostati zanj odprta (dieselb vesttn hinfur weinn sy erpawt wir­ det). Leta 1447, ko so bila prenovitvena dela očitno končana, je v listini grofa Friderika II. grad ome- njen kot »novi grad Vrbovec« (bei der newn vessten Altenburg).52 O tem, zakaj je prišlo do temeljite prenove, po kateri so grad označili kot »novi«, je mogoče zgolj ugibati. V izročilu ohranjeni poda- tek, da naj bi grad leta 1438 oziroma 1440 oblegal celjski vojskovodja Jan Vitovec, v srednjeveških pisnih virih nima podlage in se nikakor ne zdi verjeten.53 Načeloma je mogoče pomisliti, da je bil grad poškodovan na začetku fajde med Celjskimi in vojvodo Friderikom Habsburškim in da je bil zato nato deležen prenove.54 A najbrž je grad po letu 1360 oziroma 1362, ko so ga od Vrbovških pri- dobili Celjski, kot središče razmeroma majhnega in za Celjske dokaj nepomembnega zemljiškega gospostva postopno stagniral ter gradbeno pro- padal in so se zato v tridesetih letih 15. stoletja odločili za njegovo temeljito sanacijo. Pomisliti je dopustno tudi, da ga je poškodoval požar. Po oznaki »novi grad Vrbovec« smemo sklepati, da 52 Pirchegger, Untersteiermark, str. 200; Stopar, Grajske stav­ be. Četrta knjiga, str. 141, 143; Kos, Vitez in grad, str. 399– 400. Glej tudi članek Mihe Kosija v tej številki Kronike. 53 Prim. Cäsar, Beschreibung, str. 481–482; Schmutz, Histo­ risch, str. 41; Stegenšek, O najstarejši, str. 19; Stopar, Graj­ ske stavbe. Četrta knjiga, str. 142. Za pojasnilo s tem v zvezi se zahvaljujem kolegu dr. Tomažu Lazarju, ki pripravlja znanstveno monografijo o zgodovini grofov Celjskih kot bojevite rodovine, v kateri bo poglobljeno predstavljena tudi problematika spopadov med letoma 1436 in 1442. 54 Prim. Sapač, Freudenberg, str. 13–15, z navedbo starejše re- levantne literature. Pogled na kompleks gradu Vrbovec iz zraka s severovzhodne strani z dobro razvidnim strateško pomembnim položajem na sotočju rek (foto: Nina Dominique Kumer, 2023). 523 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec so staro grajsko zasnovo temeljito predelali in da ni šlo zgolj za domnevno gradnjo novega valjaste- ga stolpa na severovzhodnem vogalu. Ohranjeno romansko obodno zidovje dokazuje, da osnovne talne ploskve niso spremenili in da je torej šlo samo za spremembe in dopolnitve znotraj tega okvira. Na podlagi analize obeh Vischerjevih upodobitev in upoštevaje ustrezne analogije55 je treba ugotoviti, da so takrat povsem izzidali prvotno romansko notranje dvorišče in ustvarili dokaj veliko dvonadstropno kompaktno bivalno poslopje, ki je bilo pokrito s strmo slemenasto gotsko streho in na severovzhodni strani pove- zano z močnim in visokim valjastim stolpom, v tistem obdobju najverjetneje za eno in pol etaže višjim od bivalnega poslopja. S tem se je zgodila transformacija romanske obodne grajske zasno- ve v gotsko utrjeno visoko hišo oziroma v mogo- čen gotski palacij s stolpom. Z izzidavo notranjega dvorišča je grad izgubil za svoj obstoj nujno manipulativno površino in zato so najpozneje takrat ob vznožju skale uredili novo obzidano dvorišče.56 Utemeljeno je domne- vati, da so že pred tem ob skali uredili predgradje z gospodarskimi poslopji. Predgradje je bilo goto- vo tam, kjer je bila najmanjša nevarnost poplav – vzhodno in jugovzhodno ob zunanji strani prvot- nega romanskega obodnega obzidja. Na območju sedanjega vzhodnega trakta je dopustno domne- vati starejše – morda leseno – grajsko gospodar- sko poslopje oziroma pristavo, po kateri je ime dobil tudi sedanji trakt. O obstoju srednjeveškega predgradja in obzidja je mogoče sklepati tudi za- 55 Zgovorna primera v okviru slovenske Štajerske sta zlas- ti nekdanja gradova Dobrna in Žusem, pogojno pa tudi Viltuš in Zbelovo. 56 Morda prav iz tega izhaja podatek, da so grofje Celjski leta 1445 (1447) ob vznožju hriba s starim gradom posta- vili nov (gospodarski) grad(ič). Prim. Orožen, Das Bene­ diktiner­Stift, str. 185–186; Stegenšek, O najstarejši, str. 19; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 172; Curk, Delež, 1965, str. 56; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 83. radi nelogično zalomljene talne ploskve sedanje- ga vzhodnega trakta in ostanka starejšega zidov- ja, ki sega izpod sedanje novoveške jugovzhodne stranice grajskega dvoriščnega obzidja. Vsekakor je še pred prvo polovico 16. stoletja grad dobil no- vo zunanje obrambno obzidje in za njim tudi no- va pomožna poslopja. O poteku poznosrednjeve- škega zunanjega obzidja je mogoče zgolj ugibati. Po konfiguraciji terena je mogoče sklepati, da ni zamejevalo prav veliko manjše talne ploskve od sedanjega zunanjega grajskega obodnega zidovja in morda se skriva prav v njegovih spodnjih delih. Ob smrti grofa Ulrika II. Celjskega leta 1456 je bil grad močno utrjen, zanj pa je skrbel zvesti celjski kastelan Andrej Grimšicer iz celjske klien- telne družine z Grimšč oziroma Grimščic pri Ble- du. Kronika grofov Celjskih poroča, da je dala Ulrikova vdova Katarina Branković dobro zava- rovati gradove Žovnek, Ojstrico in druge. Morda je bil med njimi tudi Vrbovec. Na to je mogoče pomisliti, ker je bil Vrbovec eden od zadnjih dva- najstih celjskih gradov, ki so se upirali predaji ce- sarju Frideriku III. oziroma so ostali zvesti Katari- ni in se na njen poziv vsem gradiščanom – tudi na Vrbovcu (burggrauen … gen Altemburg) – vdali šele decembra 1457.57 OBSEŽNO PROTIOSMANSKO UTRJEVANJE GRAJSKE CELOTE V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA Celjski kastelan Andrej Grimšicer je po oblju- bi zvestobe cesarju aprila 1458 Vrbovec oskrboval še do julija tistega leta, ko je cesar grad podelil v 57 Kronika grofov celjskih, str. 49–51, 54, 58, 144; Stegenšek, O najstarejši, str. 19; Stopar, Razvoj, str. 19; Kosi, Grajska po- litika, 487; prim. Cäsar, Beschreibung, str. 482. Struktura zidave ostanka starejšega srednjeveškega zidovja, ki sega pod novoveško jugovzhodno stranico grajskega dvoriščnega obzidja (foto: Igor Sapač, 2024). Pogled iz zraka na ostanek starejšega srednjeveškega zidovja, ki sega pod novoveško jugovzhodno stranico grajskega dvoriščnega obzidja in poteka vzporedno z jugovzhodno stranico romanskega obodnega zidovja grajskega jedra (foto: Nina Dominique Kumer, 2023). 524 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec zastavo Tomažu Pfaffoitscherju, nekdanjemu kas- telanu grofov Celjskih na gradu Zgornje Celje.58 Do leta 1472 je bil nato vrbovški oskrbnik Benko pl. Lustthal. Leta 1472 in znova leta 1478 je grad dobil v fevd Jurij II. pl. Obračan (Obratschan) († po 1491), poznejši oskrbnik gradu Svibno. Leta 1505 je cesar Vrbovec podelil v zastavo Tomanu Gradenecku starejšemu († po 1513), ki je v letih 1489 in 1494 omenjen kot oskrbnik gradu Ojstrica 58 Schmutz, Historisch, str. 41; Janisch, Topographisch­sta­ tistisches Lexikon, str. 20; Stegenšek, O najstarejši, str. 19. S podelitvijo gradu v zastavo je cesar uresničil obljubo iz aprila 1457, ko je Tomažu Pfaffoitscherju za izročitev celjskega zgornjega gradu obljubil bodisi Vrbovec bodisi podkupnino v denarju. Za posredovani podatek se zah- valjujem kolegu dr. Tomažu Lazarju. v Savinjski dolini in ki je Vrbovec obdržal vsaj do leta 1513. Pred letom 1527 je dobil grad v oskrbo in zastavo ter nato leta 1530 kot zajem v dedni fevd general in kranjski deželni glavar Ivan baron Ka- cijanar (1490/1491–1539), ki se je zatem poročil z Elizabeto pl. Gradeneck, rojeno Stermeler, vdovo Tomana Gradenecka mlajšega († 1533). Po Kaci- janarjevi tragični smrti ga je dobila njegova naj- mlajša hči Sholastika († po 1563) ter ga po smrti matere Elizabete, ki je do smrti leta 1549 živela v Vrbovcu, in po smrti moža Ulrika barona pl. Ey- tzinga v Vrbovcu († 1561) kot deželnoknežji fevd prodala Janezu II. pl. Regalu z Rač pri Mariboru († po 1573).59 V tistem obdobju je bila tudi Zgornja Savinj- ska dolina ogrožena zaradi Osmanov, ki je sicer – razen morda deloma leta 1471 – nikoli niso ne- posredno prizadeli.60 Po osmanskih vpadih na Koroško v letih 1473, 1476, 1478, 1480 in 1483, ki so se temu območju najbolj približali, so začeli tudi tu načrtovati in izvajati gradnjo utrdb, s katerimi bi bilo mogoče obvarovati celotno prebivalstvo v dolini. Ljubljanski škof Krištof Ravbar je dal okoli leta 1517 – menda pod vodstvom Avguština Tyfer- nusa – svojo obnovljeno rezidenco in cerkev v Gornjem Gradu zavarovati z gradnjo novega raz- sežnega obzidja s stolpi in obrambnim jarkom; obzidni sistem so dokončali med letoma 1571 in 1578 z gradnjo mogočnega obzidnega vhodnega stolpa, ki se ga je zaradi značilne dvonadstropne oglate oblike oprijelo poimenovanje Štekl.61 V 59 Schmutz, Historisch, str. 41; Janisch, Topographisch­sta­ tistisches Lexikon, str. 20; Orožen, Das Bisthum, str. 167– 169, 170–171; Vrečer, Savinjska dolina, str. 145; Pirchegger, Untersteiermark, str. 200; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 141–142; Zadravec, Zastave, str. 21, 67, 121; Na- schenweng, Der landständische, I, str. 153, 452; II, str. 716, 759. Prim. Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 81, 134 (z značil- nimi zmotnimi navedbami). 60 Prim. Orožen, Das Benediktiner­Stift, str. 207–208; Gruden, Zgodovina, str. 339, 482; Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärn­ tens, str. 595, 598–602; Simoniti, Turki, str. 203–208; Voje, Slovenci; Tlaker, Trg Rečica, str. 20. Navedba, da so grad Vrbovec leta 1471 razdejali Turki, sočasno, ko so domnev- no oplenili samostan v Gornjem Gradu, ni verjetna, saj se osmanske enote niso mudile z obleganjem utrjenih gradov in mest, ampak so z naglimi premiki plenile in požigale vaške naselbine ter neutrjene samostane. Prim. Novak, Rečica, str. 48; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 80. 61 Orožen, Das Benediktiner­Stift, str. 213; Orožen, Das Bis­ thum, str. 15; Stegenšek, Cerkveni spomeniki, str. 129; Gruden, Zgodovina, str. 593; Steska, Ljubljanski, str. 26; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 31, 34; Šumi, Ar­ hitektura 16. stoletja, str. 48; prim. Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5, str. 35; Tratnik, Gornji Grad, str. 199. Ime Štekl je izpeljanka iz nemške besede Stöckl ali Stöckel (mali Štok, torej mali nadstropni bivalni stolp). Ta je iz- raz se v Avstriji in na Bavarskem uporablja za stolpasto učinkujoča poslopja dvorov, manjših gosposkih stavb ali stranskih poslopij v kompleksih večjih dvorcev ali samo- stanov. Nagrobni spomenik vrbovškega graščaka Ivana barona Kacijanarja v veži baročne gornjegrajske katedrale (foto: Igor Sapač, 2020). 525 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Mozirju so okoli župnijske cerkve zgradili pro- titurški tabor, ki se je ohranil do 18. oziroma 19. stoletja.62 Tabor so zgradili tudi okoli župnijske cerkve v Rečici in se je ohranil do 19. stoletja.63 Po nepotrjenem ljudskem izročilu so taborne utrdbe nastale tudi v Šentjanžu, Bočni, Kokarjah in na Čreti nad Kokarjami.64 Grad Vrbovec so v sklopu protiosmanskih ukrepov dopolnili s tre- mi valjastimi vogalnimi obrambnimi stolpi in z novim razsežnim zunanjim obzidjem, v katerega so najverjetneje vključili dele starejšega obzidja iz 15. stoletja. Obzidje je bilo na dveh straneh od- lično zavarovano s Savinjo in Dreto, dobro pa je bilo zaščiteno tudi z južne strani, kjer je – morda že od nastanka gradu na skali – potekal umetno ustvarjeni ozki rokav reke Savinje oziroma kanal za mline in žage, ob katerem je bilo še v 19. stolet- ju šest žag.65 Obzidani grajski kompleks je s tem dobil značaj vodnega gradu. 62 Orožen, Das Bisthum, str. 200, 236; Stegenšek, Cerkveni spomeniki, str. 86, 87; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 169; Videčnik, Podobe, str. 16; Videčnik, Iz mojih zapi­ sov, str. 93–94; Mozirje, str. 29–30, 53. 63 Taborno obzidje v Rečici je dokumentirano na oljni kopiji perspektivične zemljevidne ponazoritve Zgornje Savinjske doline ljubljanskega škofa Otona Friderika grofa Buchheima iz časa okoli sredine 17. stoletja, ki jo hrani župnijski urad v Gornjem Gradu. Objava v: Stopar, Vrbovec z okolico, str. 32; Tlaker, Trg Rečica, str. 13–14. Prim. Orožen, Das Bisthum, str. 180; Curk, Trgi, str. 122; Tlaker, Trg Rečica, str. 13. 64 Fister, Arhitektura, str. 155, 156, 158; Novak, Rečica, str. 48; Tlaker, Trg Rečica, str. 64. Ostanki domnevnih utrdb na terenu niso vidni. V Bočni je je med 13. in 15. stoletjem stal istoimenski dvor, ki je posredno omenjen v letih 1231 in 1247, izrecno pa v letih 1368, 1369 in 1453 (Blaznik, His­ torična, I, str. 50; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 59). Loka- cija dvora, ki je bil morda povezan z domnevno taborno utrdbo, ni ugotovljena. 65 SI AS 177/C/F/C343/g/A02 in A03 – Franciscejski kataster za Štajersko (k. o. Prihova) 1825; Baš, Doneski, II, str. 84; Grad Vrbovec, Nazarje, str. 100; Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 21. Kanal je od poznih sedemdesetih let 20. stoletja zasut. V tistem obdobju zgrajeni novi valjasti stolpi so bili sprva vsi trietažni, z obokano kletjo, oboka- nim pritličjem in ravno stropanim nadstropjem, ter so imeli na vrhu, pod strmo stožčasto streho, najbrž leseno konzolno obrambno poletažo, ki je omogočala učinkovito obrambo in brez katere stolpi ne bi imeli pravega obrambnega učinka.66 Stolpi so z višino zidovja nekoliko presegali vi- šino obzidja, ki je imelo na vrhu gotovo cine ali strelne line in na notranji strani pokrite lesene povezovalne hodnike.67 Severovzhodni stolp so naslonili na sočasno zgrajeno trietažno vzhod- no stransko poslopje, ki je najverjetneje nado- mestilo starejše nižje pomožno grajsko poslopje ter je v notranjščini dobilo klet, pritličje in nad- stropje. Zasnova tega poslopja, ki ima zdaj značaj vzhodnega grajskega trakta in na vzhodni fasadi v pritličju ohranjena tri poznogotsko oblikovana zamrežena okenca, kaže, da so ga postavili za go- spodarske namene, najbrž kot kaščo, primerljivo s kaščami iz 16. stoletja v kompleksih protiturških taborov.68 Na južno stransko steno poslopja so naslonili novo obzidje, s katerim so nadomestili starejše obzidje, od katerega je pod novim ostal viden njegov zidani nastavek.69 Zaradi poteka struge kanala za mline in žage so novo grajsko obzidje na jugovzhodni strani v poteku nepravil- no poševno zalomili in prav zato tam niso zgradili še četrtega valjastega stolpa, s katerim bi nov ob- zidni sistem dobil obliko pravilnega kastela.70 Na 66 Primerljiva obrambna poletaža iz prve polovice 16. sto- letja je ohranjena na valjastih vogalnih stolpih gradu Frauenstein na avstrijskem Koroškem, s sledovi pa je do- kumentirana tudi na gradu Lemberg blizu Dobrne, kjer so jo med poznejšimi prezidavami odstranili. Zgovoren je tudi dokumentirani primer na gradu Klakoč na Hrva- škem (Horvat, Kaštelologija, str. 116). 67 Primerljive oblike s stolpi, ki v skladu s poznogotskimi arhitekturnimi usmeritvami malce presegajo višino ob- zidja, so značilne za arhitekturo protiturških taborov v poznem 15. stoletju in v prvi polovici 16. stoletja ter so, denimo, dokumentirane v tabornih kompleksih Cerkni- ca, Trebnje, Djekše, Kneža in Trbiž. Prim. Fister, Arhitek­ tura, str. 35, 65, 78, 81, 83, 139. 68 Smiselna je npr. primerjava s poslopjem kašče, ki je pris- lonjeno na največji stolp nekdanjega protiturškega tabo- ra v Cerknici na Notranjskem. Prim. Fister, Arhitektura, str. 76–78, 152. 69 Nastavek poteka v osrednji osi južnega dela vzhodnega trakta in vzporedno z daljšima fasadnima stenama tega dela tega trakta ter vzporedno z jugovzhodno obodno stranico grajskega jedra. 70 Prim. Curk, Delež, 1965, str. 56; Stopar, Vrbovec z okolico, str. 8 (z zmotno domnevo, da je imel grad nekoč tudi četrti vogalni stolp). Za kastele kot posebni fenomen s simboliko moči zaznamovane utrdbene in grajske arhi- tekture: Schicht, Kastelle; Horvat, Kaštelologija; prim. Mi- letić, Plemićki gradovi; Horvat, Burgologija; Regan, Srednjo­ vjekovne. Značilne štiristranične grajske kastelne zasno- ve z valjastimi stolpi na vseh štirih vogalih so v bližnjem prostoru v prvi polovici 16. stoletja uresničili v Brežicah S sosvodnicami razčlenjeni kupolasto obokani kletni prostor v prvi polovici 16. stoletja zgrajenega jugozahodnega stolpa (foto: Igor Sapač, 2024). 526 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec južni strani kompleksa so tik pred novim obzid- jem najbrž izkopali še dodaten obrambni jarek in čezenj postavili lesen mostovž z dvižnim mostom pred edinim prehodom skozi novo obzidje. Po oblikah nekdanjih strelnih lin,71 poznogot- sko profiliranih kamnitih okenskih okvirjev in zgodnjerenesančnih kletnih oziroma pritličnih obokov, po višinah zidovja ter po odsotnosti zna- čilnih renesančnih kordonskih fasadnih zidcev polkrožnega prereza in poševno postavljenega zi- dovja v spodnjem delu fasade je mogoče sklepati, da so stolpi z obzidjem in vzhodnim poslopjem nastali na razvojnem prehodu iz gotske v rene- sančno arhitekturo; najverjetneje okoli leta 1530, ko se je na Štajerskem začelo intenzivno proti- osmansko utrjevanje grajskih stavb in ko so trdno zakoreninjeno gotsko stavbarsko tradicijo začele izpodrivati nove renesančne tendence.72 Zasno- v Posavju, Krupi v Beli krajini, Beltincih v Prekmurju in Schielleitnu na avstrijskem Štajerskem. Kastelno zasno- vo s tremi valjastimi vogalnimi stolpi so v drugi polovici 16. stoletja zgradili na Pogledu pri Slovenskih Konjicah. 71 Strelne line v kleti in pritličju novih vogalnih stolpov so imele na zunanji strani najverjetneje značilno obliko ključavnice, primerljivo z ohranjenimi sočasnimi strel- nimi linami na šalastem obrambnem stolpu nekdanjega obzidja rezidence v Gornjem Gradu ali na valjastih vo- galnih stolpih gradu na Kozlovem robu v Tolminu. 72 Domneva, da so trije vogalni stolpi iz leta 1445, ko naj bi grofje Celjski ob vznožju hriba s starim gradom postavili nov grad, je neosnovana in zmotna (prim. Orožen, Das Benediktiner­Stift, str. 185–186; Stegenšek, O najstarejši, str. 19; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 172; Curk, Delež, 1965, str. 56; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 83). To- vrstni značilni obzidni vogalni valjasti stolpi so se na Šta- jerskem uveljavili šele v drugi polovici 15. stoletja, najbolj pogosti pa so bili v prvi polovici 16. stoletja. V 15. stoletju so najbrž nastali trije valjasti vogalni stolpi na gradu Bärnegg pri Hartbergu na avstrijskem Štajerskem, ki v premeru talne ploskve merijo do 7 m (Murgg, Burgrui­ va treh vrbovških valjastih obrambnih vogalnih stolpov, obrambnega obzidja in vzhodnega po- slopja se dobro ujema s podatkom, da je grad že vsaj od leta 1527 posedoval vojaški poveljnik Ivan baron Kacijanar. Najbrž je prav on okoli leta 1530 poskrbel za temeljito utrditev Vrbovca, s katero je grad v spodnjem delu dobil značaj protiosman- ske taborne utrdbe, v katero bi se lahko v prime- ru nevarnosti zateklo veliko število okoliškega nen, str. 64–65). Domnevno so v drugi polovici 15. stoletja zgradili tudi prve valjaste obrambne stolpe mestnega ob- zidja v Celju. Vrbovške stolpe je najbolj ustrezno primer- jati s številnimi valjastimi obzidnimi stolpi, ki so v prvi polovici 16. stoletja nastali v kompleksih gradov Stopnik pri Vranskem, Žovnek pri Braslovčah, Laško, Rače pri Mariboru (pred 1910 podrta starejša valjasta stolpa na vogalih severozahodne fasade), Hrastovec v Slovenskih goricah, Alt-Schielleiten na vzhodu avstrijske Štajerske (prim. Murgg, Burgruinen, str. 70–71), Steinschloss na za- hodu avstrijske Štajerske (valjasti stolpi zgrajeni skupaj z zunanjim obrambnim obzidjem med letoma 1525 in 1542; Murgg, Burgruinen, str. 114–117), Taggenbrunn pri Šentvi- du ob Glini ali Hochosterwitz na avstrijskem Koroškem. Vsi ti stolpi so še brez za renesančno arhitekturo značil- nih kordonskih fasadnih zidcev polkrožnega prereza in poševno postavljenega zidovja v spodnjem delu fasade. Prim. Curk, Delež, 1965, str. 37–72; Curk, O utrjevanju, str. 5–11; Stopar, Razvoj, str. 124, 131–166. Zunanja fasada vzhodnega trakta s tremi poznogotsko profiliranimi kamnitimi okenskimi okviri iz prve polovice 16. stoletja v pritličju oziroma drugi etaži (foto: Igor Sapač, 2024). Poznogotski kamniti okenski okvir iz prve polovice 16. stoletja v prvem nadstropju severovzhodnega stolpa (foto: Igor Sapač, 2024). 527 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec prebivalstva. Zdi se, da v sklopu teh del grajskega jedra niso spremenili in da je ohranilo obliko iz prve polovice 15. stoletja. Kacijanar je v gradu gotovo bival le redko, saj se je zaradi službenih obveznosti v glavnem zadr- ževal v Vojni krajini, na Hrvaškem, v Slavoniji in v Ljubljani. Kljub temu pa je bil Vrbovec njegova glavna stalna rezidenca, v kateri je živela njegova žena Elizabeta z otroki. Kacijanar je imel v seda- njem slovenskem prostoru sicer še manjši dvor v Begunjah, ki so ga pozneje prezidali in povečali v dvorec, od leta 1614 po Kacijanarjih poimeno- van Kacenštajn, in kot zastavno posest še grad Smlednik.73 V Kacijanarjevem času je Vrbovec postal protestantsko žarišče. To se je zgodilo, ko 73 Prim. Pirchegger, Untersteiermark, str. 50; Smole, Grašči­ ne, str. 73–74, 445, 626; Naschenweng, Der landständische, I, str. 151, 153. Banjasto obokani prostor iz prve polovice 16. stoletja v kletni etaži vzhodnega trakta (foto: Igor Sapač, 2024). Grad Vrbovec okoli leta 1550. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). 528 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec se je privrženost novim verskim pogledom na Slovenskem komaj prav uveljavljala in ko med plemstvom protestantizem še ni imel veliko pri- vržencev. Iz leta 1528 opravljene cerkvene vizitaci- je je mogoče razbrati, da je grajska gospa oziroma Kacijanarjeva žena že takrat v gradu vzdrževala protestantskega duhovnika, ki je tam živel s svo- jo ženo, in da je vrbovškim podložnikom v Re- čici prepovedala plačevanje cerkvi.74 O pomenu Vrbovca za Ivana barona Kacijanarja priča tudi podatek, da so njegovo truplo pokopali v župnij- ski cerkvi v bližnjem Gornjem Gradu, kjer je v preddverju poznejše baročne katedrale ohranjen njegov odlični renesančni figuralni nagrobni spo- menik.75 S postavitvijo sistema novega zunanjega obrambnega obzidja s tremi valjastimi vogalnimi stolpi je Vrbovec dobil izrazito dvodelno grajsko zasnovo z višje na skali postavljenim srednje- veškim jedrom na poligonalni talni ploskvi in dodano nižjeležečo kastelno arhitekturo.76 Več primerljivih grajskih zasnov je dokumentiranih 74 Orožen, Das Bisthum, str. 167–168; prim. Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 142; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 117, 135; Tlaker, Trg Rečica, str. 30. 75 Prim. Kocbek, Savinjske Alpe, str. 277. 76 V bližnjem prostoru je arhitekturna zasnova s starejšim izrazitim višjeležečim grajskim jedrom in nižje postav- ljenim mlajšim obzidnim sistemom z obrambnimi stolpi in stranskimi poslopji dokumentirana na gradovih Do- brna, Stopnik in Gamberk. Ob tem je smiselno še opo- zoriti, da so reprezentativne obrambne stavbne zasnove z višjim osrednjim valjastim stopom in nižjim zunanjim obodnim obzidjem z valjastimi vogalnimi stolpi v evrop- skem prostoru dokumentirane že od prazgodovinske nuraške civilizacije na Sardiniji v obdobju med 1900 in 730 let pr. n. št. zlasti na območju Zgornje Avstrije.77 Smiselna je tudi primerjava z zasnovo mogočnega in strate- ško pomembnega gradu Gvozdansko v porečju reke Une na Hrvaškem, ki so ga za Petra II. pl. Zrinskega začeli graditi po letu 1463 oziroma pred letom 1488 in kjer so kastelno zasnovo z valjasti- mi vogalnimi stolpi kombinirali z močnejšim in višjim valjastim stolpom sredi notranjega dvori- šča.78 Zgolj ugibati je mogoče, ali je gvozdanski grad, v bližini katerega je imel Ivan baron Kacija- nar v lasti del rudnika srebra in svinca, vplival na protiosmansko naravnano arhitekturno zasnovo Vrbovca. GRAD V DRUGI POLOVICI 16. STOLETJA IN V ZGODNJEM 17. STOLETJU Od leta 1566 je Vrbovec kot deželnoknežji fevd posedoval Volf pl. Hurnus († 1573) in po smrti mu je sledil njegov sin Janez Jurij (†1622), ki je imel še manjša renesančna dvorca Gradišče in Zavlar pri Slovenj Gradcu. Leta 1575 je Vrbovec kot fevd od njega kupil Boltežar pl. Wagen baron Wagen- sperg (1545–1595), ki imel glavno rezidenco v re- nesančno temeljito prenovljenem in povečanem velenjskem gradu. Tam je tudi umrl in pokopali so ga v Velenju. Leta 1602 je dobil deželnoknežje vrbovško gospostvo kot fevd njegov učeni, vplivni 77 Zgovorni primeri so Piberstein, Riedegg in Waldenfels. Prim. Baumert in Grüll, Burgen, str. 6–8, 54–57, 81–82. 78 Kruhek, Gvozdansko; Miletić, Plemićki gradovi, str. 136, 170, 253–255; Horvat, Kaštelologija, str. 11, 69–74, 120–121; Leksikon utvrda Hrvatske, str. 182–183. Do določene mere je mogoča tudi primerjava z gradom Drivenik v Vinodlu na Hrvaškem, zgrajenim v sedanji kastelni zasnovi po letu 1481 (Horvat, Kaštelologija, str. 133; Leksikon utvrda Hr­ vatske, str. 117–118). Pogled na kompleks gradu Vrbovec iz zraka z jugovzhodne strani z vzhodnim traktom in zunanjim obzidjem iz prve polovice 16. stoletja v ospredju (foto: Nina Dominique Kumer, 2023). 529 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec in premožni sin Janez Sigmund pl. Wagen baron Wagensperg (1574–1641), ki je bil od leta 1602 ba- ron v Šoštanju in Preboldu, od leta 1605 tudi na Žovneku, komornik na dvoru nadvojvod Karla II. in Ferdinanda II. v Gradcu, predsednik gra- ške dvorne komore, graški mestni upravitelj ter po letu 1619 tajni svetnik in komornik cesarjev Ferdinanda II. in Ferdinanda III.79 Bil je predan protestant. Velenjski grad je leta 1598 prodal.80 Kljub temu Vrbovca po letu 1602 ni uporabil kot rezidenco in ga je že leta 1603 prodal štajerskim deželnim stanovom.81 Vse kaže, da grad po letu 1561 nikoli več ni imel posebne rezidenčne vloge. 79 Orožen, Das Bisthum, str. 171; Naschenweng, Der land­ ständische, I, str. 557; II, str. 919–920; prim. Stopar, Graj­ ske stavbe. Četrta knjiga, str. 34, 141–142, 148; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 2. zv., str. 367, op. 940; Ravnikar, Grad Velenje, str. 31; Poles, Srebrni žeton, str. 5–6. 80 Ravnikar, Grad Velenje, str. 31. Velenjskega gradu ni pro- dal zaradi pritiskov na protestante v tistem obdobju, saj je nekaj let zatem kupil grad in gospostvo Žovnek ter se ni odločil za emigracijo in je do smrti ostal na Štajer- skem. Leta 1639 je kupil palačo Teuffenbach na Herren- gasse 9 v Gradcu, dokončano leta 1570, poznejšo palačo Breuner. Prim. Resch, Österreichische Kunsttopographie, str. 205–209. 81 Orožen, Das Bisthum, str. 171; prim. Stopar, Vrbovec z oko­ lico, str. 10. Zato ni presenetljiva ugotovitev, da grajski kom- pleks v drugi polovici 16. stoletja in v zgodnjem 17. stoletju najverjetneje ni bil deležen temeljitej- ših gradbenih posegov. Vsekakor sedanja stavbna zasnova, historične upodobitve in uporabljeni arhivski viri ne nudijo nobene podlage za skle- panje o kakršnihkoli gradnjah na gradu v tistem obdobju. PRENOVA MED LETOMA 1615 IN 1624 Grad je torej že v drugi četrtini 16. stoletja pos- tal protestantsko žarišče in to vlogo je ohranil do zgodnjega 17. stoletja.82 Ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630) se je v okviru svoje obsežne protireformacijske dejavnosti odločil za zatrtje te vloge, ki je bila v bližini njegove gornjegrajske re- zidence z Marijanskim kolegijem zanj gotovo še posebno moteča, in je leta 1615 s 14.000 goldinar- 82 Orožen, Das Bisthum, str. 168; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 2. zv., str. 367–368, op. 940; prim. Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 142. Grb plemiške rodovine Wagen iz koloriranega primerka grbovne knjige Zachariasa Bartscha iz leta 1567 (spletni vir). Bakrorezni portret Janeza Sigmunda pl. Wagna barona Wagensperga, ki je bil vrbovški graščak eno leto (Franz Christoph Khevenhüller, Annales Ferdinandei, Leipzig 1721–1726). 530 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec ji, pridobljenimi v času njegove kanoniške, pridi- garske in dekanske službe, gospostvo z gradom od štajerskih deželnih stanov kupil za ljubljan- sko škofijo. Kupnino je odplačeval več let. Grad je v odločnem protireformacijskem duhu in z že- ljo ustvariti trdno katoliško škofijsko postojanko poimenoval Marijanišče ali Marijin grad (Maria­ num siue Marienburgh) oziroma Arx Marianna ali Castrum Marianum (Marijin grad).83 Kmalu po nakupu je dal Hren v obstoječi grajski dvorani zgraditi oziroma urediti novo kapelo – »ki smo jo zgradili v tamkajšnji dvorani« (quod ibidem in salla construximus) – in v njej postaviti oltar s patroci- nijem sv. Nikolaja, svetih škofov in spoznavalcev, angela varuha ter vse nebeške vojske. Kapelo je blagoslovil 31. maja 1617, a jo je nato že leta 1620 poškodoval udar strele.84 Ivan Stopar je domneval, da je bila Hrenova kapela v severnem grajskem traktu, porušenem med drugo svetovno vojno. Z njo je povezal stol- pič s čebulasto streho, ki je dokumentiran na 83 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 117, 135, 2. zv., 367–368, 378, op. 940, 1076; Lavrič, Vloga ljubljanskih ško- fov, str. 629–630; Čipić Rehar, Urbar, str. 314–315; Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 709; prim. Cäsar, Beschreibung, str. 481; Janisch, Topographisch­statistisches Lexikon, str. 20; Orožen, Das Bisthum, str. 171. Zdi se, da je škof Hren z nakupom Vrbovca sledil vzoru, ki ga je ustvaril njegov predhodnik škof Konrad Glušič (okoli 1527–1578), ki je prav tako rezidiral v bližnjem Gornjem Gradu in ki je leta 1578 kupil sosednji grad Rudenek ter tako povečal in zaokrožil škofijsko posest v Zgornji Savinjski dolini (prim. Orožen, Das Bisthum, str. 169; Pirchegger, Unter­ steiermark, str. 199; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 84). Zgolj ugibati je mogoče, ali se je pri izbiri imena oziral tudi na znameniti grad Malbork na Poljskem, ki so ga kot mogočno ravninsko utrdbo z imenom Mari- enburg (Marijin grad) za velikega mojstra srednjeveške križarske države Nemškega viteškega reda zgradili v 13. in 14. stoletju. 84 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 117, 135–136, 2. zv., str. 407, op. 1421; prim. Orožen, Das Bisthum, str. 171– 172, 177; Stegenšek, Cerkveni spomeniki, str. 83. Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681, pred 19. stoletjem pa so ga odstranili.85 A tisti trakt v Hrenovem času gotovo še ni stal. Škof se je zara- di nakupa gradu zelo zadolžil in si malce zatem nedvomno ni mogel privoščiti gradnje dokaj obsežnega reprezentativnega novega grajskega trakta z arkadno galerijo in kapelo v njegovem osrednjem delu. Upoštevaje ugotovljeno obliko stavbne zasnove gradu Vrbovec v času pred letom 1615 in zanesljivo navedbo, da je nova kapela nas- tala v obstoječi grajski dvorani, se zdi najbolj ver- jetno, da je bila kapela v srednjeveškem grajskem jedru, morda v poznosrednjeveški dvorani v vrh- njem nadstropju ob glavnem valjastem stolpu ali pa v dvorani v vrhnjem delu domnevne prvotne bivalne stavbe na zahodni strani visoke skale. Grajsko jedro je bilo zaradi svoje višine najbolj izpostavljeno udarom strel in zato ne preseneča, da je ta usoda kmalu doletela tudi novo kapelo. Domnevati smemo, da je udar strele pred 4. januarjem 1620 poškodoval celotno streho graj- skega jedra in ne zgolj nove kapele. Vsekakor so kmalu zatem poskrbeli za novo strešno kritino iz desk, ki jo je izvedel tesarski mojster Pankrac (Pongraz) Petschacher (Pečoher) iz Kamnika.86 Nato so začeli opravljati obsežnejša dela in škof Hren se je prenovi svojega novega gradu posvetil z veliko mero skrbnosti. Leta 1622 je s tem v zvezi v kratkih verzih zapisal, da je grad tako povečal, da se bo primerneje imenoval »novi grad«, in še dostavil, da ga je posvetil Božji Materi.87 Leta 1628 je v Rim poročal, da si je »v gradu (Vrbovec) zase zgradil kapelo in da se tam opravlja stalno bogo- služje« (in arce sacellum pro se construxit atque in 85 Stopar, Vrbovec z okolico, str. 10; Stopar, Grajske stavbe. Če­ trta knjiga, str. 144; prim. Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 135. 86 Orožen, Das Bisthum, str. 171–172, 177; Lavrič, Vloga ljub­ ljanskega škofa, 1. zv., str. 136, 144. 87 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 135. Pogled na ostaline grajskega jedra s severne strani (foto: Igor Sapač, 2016). 531 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec illo cultum perpetuum). Po škofovem naročilu je prenovo gradu vodil italijansko govoreči stavbe- nik lombardskega porekla Francesco Abondio de Donino († 1638 ali 1639) iz Ljubljane. Leta 1625 je tlakoval obnovljeno grajsko kapelo in 19. okto- bra 1626 »za zidavo, tlakovanje in obokavanje« v Vrbovcu (Altenburg), v novi nazarski kapeli in v Gornjem Gradu prejel plačilo v skupnem znesku 205 fl. De Doninova pomočnika Tomaža in Kri- štofa je škof takrat nagradil z napitnino. V Vrbov- cu je de Donino s svojimi zidarji delal tudi še leta 1627 in sočasno je bil tu tudi steklar iz Kamnika. Pri delih v grajskem poslopju je sodeloval tudi kamniški kamnosek Anže Adamič, ki ga je škof Hren najel leta 1624 in ki je v zvezi s škofom doku- mentiran vse do oktobra 1626.88 Na podlagi Hrenovih navedb in drugih razpo- ložljivih podatkov je mogoče sklepati, da je dal škof izvesti dokaj obsežna gradbena dela, ki pa grajske zasnove niso radikalno spremenila in niso povečala njenega obsega. Najverjetneje so takrat temeljito prenovili zgolj grajsko jedro in mu dali renesančno podobo, ki jo kažeta Vischerjevi upo- dobitvi. Okna v prvem in drugem nadstropju je- dra so najbrž takrat dobila nove kamnite okenske okvirje s poudarjenimi ravnimi čeli, ki jih kaže Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1681, in naj- brž je sočasno nastal tudi upodobljeni značilni renesančni konzolni pomol v drugem nadstrop- ju severozahodne fasade. Po ohranjeni strukturi 88 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 135–136, 144; Lu- bej, Donino, str. 557–558; prim. Seražin, Lombardske, str. 26–28. zidave iz pravilnih klesanih kamnitih blokov je mogoče sklepati, da so obenem severozahodni fasadi prizidali tudi manjši oglati dvonadstropni bočni stolpič, ki ga prav tako kaže Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1681 in od katerega je zdaj ohranjen samo še njegov spodnji del.89 Zdi se, da so v sklopu teh del odstranili vrhnji del glavnega stolpa, ki v spremenjenih razmerah ni imel več nobenega obrambnega pomena in ki je bil mor- da poškodovan zaradi udara strele, in njegovo zidovje znižali do višine fasadnih sten grajskega jedra, s tem pa jedru dali višinsko bolj poenote- no obliko in stavbno maso usklajeno s tedanjo modo renesančnih palač oziroma monolitnih dvorcev.90 Glavni stolp so pokrili z novo stožčas- to streho, poligonalno grajsko jedro pa je najbrž pri prenovi ohranilo obliko strehe iz 15. stoletja. Morda so kot nadomestilo za odstranjen vrhnji del bergfrida streho dopolnili z lesenim strešnim zvonikom kapele. Gradbena dela so bila vsekakor dokaj kompleksna in izvajali so jih več let, pri tem pa niso zgradili novih grajskih stavbnih trakov.91 89 V navpični smeri rahlo poševno zgrajeno zidovje nazor- no kaže, da je nastalo v obdobju renesančne arhitekture, v 16. ali 17. stoletju. Podobne renesančne strukture zidave iz zgodnjega 16. stoletja so ohranjene na štajerskih gra- dovih Vurberk (zahodno zunanje obzidje), Rajhenburg (valjasti vzhodni obrambni stolp), Podčetrtek (podzi- dava vzhodne stene grajskega jedra in jugovzhodni va- ljasti stolp) in Žovnek (severovzhodni valjasti vogalni obrambni stolp). Tudi na Vrbovcu je mogoče pomisliti, da je zidovje s pravilnimi kamnitimi bloki nastalo že v zgodnjem 16. stoletju in da je morda povezano z obsež- nimi gradnjami v obdobju Ivana barona Kacijanarja. A tovrstna struktura zidave je bila uveljavljena tudi po- zneje. Značilni primer je iz povsem pravilno kvadrasto oblikovanih klesancev izvedena zidava tristrano zaklju- čenega prezbiterija romarske cerkve Marijinega rojstva na Svetih gorah nad Bistrico ob Sotli iz okoli leta 1690. Podobno strukturo zidave je imel tudi nekdanji ogla- ti sanitarni prizidek na severozahodnem vogalu jedra gradu Ptuj; nastal je najbrž v 17. stoletju, podrli pa so ga v zgodnjem 20. stoletju. Zato se zdi bolj verjetno, da je vrbovški renesančni bočni stolpič nastal šele v sklopu te- meljite celovite prenove grajskega jedra v obdobju škofa Hrena. Primerljiv renesančni dvonadstropni oglati boč- ni stolpič je nekoč stal tudi na bližnjem gradu Rudenek in je dokumentiran na Vischerjevi upodobitvi Rudeneka iz okoli leta 1681. Na gradu Lemberg pri Dobrni so juž- no fasado nekdanjega južnega grajskega trakta od okoli leta 1580 poudarjali kar trije primerljivi bočni stolpiči. Za nadstropje nižji tovrstni renesančni bočni stolpič je ohranjen na gradu Komenda v Polzeli; nastal je s prizi- davo k starejšemu srednjeveškemu obodnemu obzidju in je prekril gotsko oblikovane stavbne člene iz dveh po- znosrednjeveških stavbnih faz. 90 Za monolitne dvorce: Sapač, Razvoj, str. 140–158. 91 Pomisliti je dopustno, da so – najpozneje v tem obdobju, če že ne prej v 16. stoletju, – ob vhodu v grajski kompleks z naslonitvijo na notranjo stran zahodnega obrambnega obzidja postavili preprosto poslopje s hlevom za konje, ki so ga pozneje nadomestili s sedanjim zahodnim trak- tom. Ostanek renesančnega bočnega stolpiča na nekdanji severni fasadi grajskega jedra (foto: Igor Sapač, 2016). 532 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Cilj teh del ni bilo povečanje števila grajskih pro- storov ali kreiranje luksuzne rezidence za lastne potrebe škofa oziroma reprezentančnejše podobe grajskega kompleksa, ampak njegova racionalna posodobitev v skladu z aktualnimi renesančni- mi arhitekturnimi usmeritvami in usposobitev za novo vlogo kot škofovskega gradu za potrebe uprave in razvoja novo pridobljene škofijske po- sesti na tem območju.92 Prenovljeno grajsko poslopje je škof Hren opremil s kamnitim Marijinim grbom in pri tem posebej poudaril, da je njena »lastnina«. Grad je s tem dobil simbolni in tudi dejanski pomen kot utrdba za obrambo katolicizma in za širitev vpli- va ljubljanske škofije na širšem območju. Grb ni več ohranjen in njegova podoba ni dokumentira- na, znano pa je, da ga je leta 1624 izklesal kipar Mathes Püchler. Ugibati je mogoče, ali je isti kipar izdelal tudi kakovostno kamnito ovalno heraldič- no kartušo s škofovsko mitro in pod njo izklesa- nima grboma ljubljanske škofije in škofa Tomaža 92 Za drugačno mnenje prim. Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 135. O značaju gradu Vrbovec po preno- vi je mogoče sklepati tudi na podlagi popisa inventarja po smrti škofa Hrena. Vrbovec – enako kakor sosednji Rudenek – takrat ni bil posebno bogato opremljen. Ne- kaj dragocenosti so hranili v »spodnji« zakladnici; tam je bila omara s srebrnimi posodami, 3 kelihi in kazula z grbom Andreja Hrena (Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 166, 2. zv., str. 399, op. 1353). Škof Hren Vrbovca ni prenovil, da bi v njem zase uredil novo dodatno udob- no rezidenco, saj je imel v bližini že veliko rezidenco v Gornjem Gradu, kjer so leta 1603 s precejšnjimi stroški uredili ter poslikali Styffter Saal (samostansko dvorano) in kapelo. Prim. Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 57–58. Hrena, ki je zdaj vzidana na portonu nad glavnim vhodom v grajski kompleks.93 Grbovna kompo- zicija na tej kartuši je oblikovana skoraj povsem enako kakor grbovni kompoziciji na dveh Hreno- vih pravokotnih napisno-heraldičnih ploščah iz prvotne kapele cerkve samostana Nazarje ter pri- merljiva s številnimi drugimi ploščami, s kateri- mi je škof zaznamoval stavbe, ki jih je dal zgraditi ali prezidati. Na teh ploščah sta vselej združena po dva grba: ljubljanske škofije (sestavljen iz pol cesarskega in pol kranjskega orla in s škofovsko palico v ozadju) in Hrenov družinski grb (upog- njena konica s kronanim levom in v obeh zgor- njih odsekih v obliki zastorov šesterokraki zvez- di); povezuje ju škofovska mitra s plapolajočima trakovoma in z navpičnim ali s poševnim pasto- ralom.94 Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc (1920–2006) je nazarski plošči pripisal tako ime- novanemu »Trantnerjevemu mojstru«.95 Grba na vrbovški kartuši sta po kompoziciji in oblikah ta- ko zelo podobna grbom na nazarski plošči, da ne gre dvomiti, da ju je izklesal isti mojster. Če bi bi- lo mogoče potrditi, da je omenjeni kipar Mathes Püchler na Vrbovcu izdelal tudi Hrenovo kartušo, bi ga bilo mogoče povezati ali celo identificirati s tako imenovanim »Trantnerjevim mojstrom«.96 Vrbovška heraldična kartuša je zdaj najverjetneje vzidana na sekundarni lokaciji; to kažejo njene poškodbe in oblikovanje portona, ki je mlajše od nje.97 Pomisliti je dopustno, da je bila sprva nad vhodom v renesančno prenovljeno grajsko jedro in da so jo šele po porušitvi jedra vzidali na se- danje mesto nad glavnim grajskim vhodom ter z njo takrat nadomestili omenjeni kamniti Marijin grb, ki je gotovo na najbolj izpostavljenem mestu sporočal, da gre za »Marijin grad«. Vse kaže, da je bila arhitekturna in vsebinska preobrazba Vrbovca v obdobju po letu 1615 del obsežnejše usmeritve škofa Hrena in da je šlo za segment v procesu kreiranja poudarjene ka- toliške prostorske simbolike na vstopu oziroma izstopu z območja zaokrožene škofovske posesti v Zgornji Savinjski dolini oziroma na širšem gor- 93 Cevc, Kiparstvo, str. 234; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 136. 94 Cevc, Kiparstvo, str. 193, 230; prim. Stegenšek, Cerkveni spomeniki, str. 70; Steska, Ljubljanski, str. 41; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 84; Poles, Sakralna dediščina, str. 139–140; Kovše, in Mušič, Nazarje, slovenski Nazaret, str. 17 (z objavljenima fotografijama nazarskih heraldič- nih plošč); Kovše in Pevec, Nazarje, zgodovinska pričeva­ nja, str. 13, 14. 95 Cevc, Kiparstvo, str. 193–194, 234; prim. Lavrič, Vloga ljub­ ljanskega škofa, 1. zv., str. 136. 96 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 136, 145, 246, sli- ka 118. 97 Prim. fotografijo iz leta 1893 v: Zgornja Savinjska dolina, str. 67. Heraldična kartuša škofa Tomaža Hrena na grajskem portonu (foto: Igor Sapač, 2025). 533 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec njegrajskem. Kmalu po nakupu Vrbovca – najpo- zneje leta 1621 – se je škof odločil, da v neposredni bližini gradu, onkraj Drete, na dominantni vzpe- tini Gradišče, postavi Marijino oziroma loretsko kapelo, s katero je »Marijin grad« dobil še dodat- ni pomen. Zemljišče, ki je pripadalo gospostvu Žovnek, je do leta 1624 kot dar pridobil od nekda- njega vrbovškega gospodarja Janeza Sigmunda pl. Wagna barona Wagensperga, ki je s tem kot protestant v obdobju intenzivne protireforma- cije primerno izkazal lojalnost rimskokatoliški cerkvi. Temeljni kamen novega svetišča, ki ima od leta 1661 značaj večje cerkvene stavbe, je škof nato položil 26. julija 1624 in gradnjo so dokonča- li leta 1625.98 Gradbena dela je opravil stavbenik Francesco Abondio de Donino, ki je sočasno pre- navljal tudi grad Vrbovec.99 Škof Hren je kapelo posvetil 14. septembra 1628.100 Nekdanji značaj Vrbovca kot protestantskega žarišča je bil s tem dokončno povsem zatrt. 98 Stegenšek, Cerkveni spomeniki, str. 68–83; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 142–143; prim. Vrečer, Savinj­ ska dolina, str. 146; Stopar, Vrbovec z okolico, str. 14–21, 30; Kovše, in Mušič, Nazarje, slovenski Nazaret; Kovše in Pe- vec, Nazarje, zgodovinska pričevanja, str. 13–15. 99 Lubej, Donino, str. 557–558; prim. Cevc, Kiparstvo, str. 193. 100 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 2. zv., str. 409, op. 1435; prim. Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 63. ŠIRITEV GRADU V DRUGI TRETJINI 17. STOLETJA Gradbeni posegi, ki so jih na Vrbovcu opravili v obdobju ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, so bili uvod v velikopoteznejšo preobrazbo gradu v drugi tretjini 17. stoletja, ki je v veliki meri ustva- rila sedanjo prepoznavno arhitekturno identiteto vrbovškega grajskega kompleksa. Nedvomno je bil glavni povod za novo etapo obsežnih gradbe- nih del začetek vsestranskega baročnega razcve- ta, ki je sledil burnemu obdobju osmanske nevar- nosti in verskih bojev in ki je prinesel tudi večji gospodarski razvoj škofovskega vrbovškega zem- ljiškega gospostva. Drugi povod za izvedbo del je bil kmečki upor leta 1635; pet let po smrti škofa Hrena so puntarji, ko je škofijski grad in pripa- dajočo posest kot zakupni gospod upravljal Janez Pečoher, v tako imenovanem drugem slovenskem kmečkem uporu Vrbovec 1. maja zavzeli, oplenili in razdejali.101 O obsegu takrat na grajskem poslop- ju povzročene škode v uporabljenih virih ni po- 101 Orožen, Das Bisthum, str. 167, 172–176; Mell, Der windi- sche, str. 221, 222, 235; Koropec, Mi smo tu, str. 104, 136, 181, 182, 198; prim. Grafenauer, Kmečki upori, str. 294–304; Sto- par, Vrbovec z okolico, str. 11; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 142; Novak, Rečica, str. 49; Grad Vrbovec, Nazar­ je, str. 9; Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 9; Videč- nik, Iz mojih zapisov, str. 81–85, 134. Grad Vrbovec okoli leta 1645. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). 534 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec datkov, dokumentirano pa je, da so morali po za- dušitvi upora nekdanji uporniki Janezu Pečoher- ju, ki je samovoljno sam kaznoval uporne podlož- nike vrbovškega gospostva, prispevati denar za obnovo gradu.102 S tem v zvezi sta septembra 1637 vladarjeva komisarja v gradu Vrbovec zaslišala 41 vrbovških podložnikov, ki so se pritožili zoper krivično nasilje Janeza Pečoherja po zadušenem uporu.103 Razdejanje grajene grajske substance nedvomno ni bistveno prizadelo, saj uporni kme- tje niso premogli primernega orožja, ki bi moglo povzročiti obsežnejše poškodbe. Morda so pož- gali zunanje grajsko obrambno obzidje s stolpi in morda so prav takrat propadle domnevne le- sene obrambne poletaže na valjastih obzidnih vogalnih obrambnih stolpih. Vsekakor so še pred letom 1640 začeli z gradbenimi deli na območju zahodnega dela zunanjega obrambnega obzidja, med severozahodnim in jugozahodnim stolpom. 102 Koropec, Mi smo tu, str. 198, 205–207. 103 Orožen, Das Bisthum, str. 172–176; Koropec, Mi smo tu, str. 204–207. Obsežna gradbena dela na Vrbovcu v dru- gi tretjini 17. stoletja so za ljubljansko škofijo izvedli v obdobju škofov Rinalda Scarlichija (1582–1640) in Otona Friderika grofa Buchheima (1604–1664).104 Grad je s temi deli dobil obliko, ki jo kaže omenjena shematska upodobitev na olj- ni kopiji perspektivične zemljevidne ponazoritve Zgornje Savinjske doline iz časa okoli sredine 17. stoletja.105 Na tej upodobitvi so poleg višjega graj- skega jedra upodobljeni tudi trije valjasti spodnji vogalni stolpi in poleg njih vzhodni, severni in za- hodni trakt. Na severnem traktu ni viden stolpič s čebulasto streho, ki je upodobljen na večji in na- tančnejši Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681. Prav tako ni vidne zgornje etaže z arkadnim hod- nikom z iste Vischerjeve upodobitve. Na zahodni fasadi zahodnega trakta je v osrednjem delu upo- dobljen prehod, do katerega je speljan lesen mo- stovž. Tu se je najbrž primerila zmota oziroma je avtor upodobitve z željo po čim večji sporočilnosti zemljevida vhod v grajski kompleks z zakrite juž- ne stranice premaknil na zahodno stran. V bližini gradu je že v tistem obdobju stal most čez Savi- njo, ki je zaradi shematskega značaja upodobitve prav tako prikazan nekoliko lokacijsko netočno. Za datacijo upodobitve je pomembno cerkveno poslopje na vzpetini za gradom, kjer je ob Hreno- 104 Prim. Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 135; Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 63–64. 105 Objava v: Stopar, Vrbovec z okolico, str. 1; prim. Lavrič, Vlo­ ga ljubljanskega škofa, 1. zv., slika 114. Grad Vrbovec in nad njim nazarski samostan na izseku iz oljne kopije perspektivične zemljevidne ponazoritve Zgornje Savinjske doline škofa Otona Friderika grofa Buchheima (original hrani župnijski urad v Gornjem Gradu, foto: Ivan Stopar, okoli 1975, INDOK). Primerjalni sodobni pogled na grad Vrbovec in nazarski samostan (foto: spletni vir). 535 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec vi kapeli s prvotnim severovzhodnim zvonikom prikazana že tudi ladja sedanje cerkve, zgrajena po letu 1641, a še brez jugozahodnih zvonikov na glavni fasadi, ki sta nastala do leta 1661.106 Na opisani upodobitvi prikazana grajska ce- lota je nastala postopno. Po koncu nevarnosti osmanskih napadov je zunanje grajsko obzidje s tremi valjastimi vogalnimi stolpi izgubilo svoj prvotni obrambni pomen in zato je bilo mogoče nanj z notranje strani postopno nasloniti nova poslopja za gospodarske in bivalne potrebe ter za iste namene uporabiti tudi stolpe. Vse kaže, da so v obdobju škofa Scarlichija najprej začeli graditi sedanji zahodni grajski trakt, ki povezuje severozahodni in jugozahodni stolp in ob kate- rem je vseskozi vhod v grajski kompleks; v popisu škofijskega inventarja po njegovi smrti so leta 1641 zapisali: Im Eingang deß Gschloß hat Herr Reinaldus 106 Prim. Stegenšek, Cerkveni spomeniki, str. 71, 73; Stopar, Vrbovec z okolico, str. 15; Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 63. bischoue see: ein Stokh mit dreyen schönen Zümern, Camer, Saal vnd Khuhl aufgebaut (Ob vhodu v grad je gospod škof Reinaldus zgradil nadstropno po- slopje (štok) s tremi lepimi sobanami, sobico, dvorano in kuhinjo).107 Zgolj ugibati je mogoče, ali je do gradnje prišlo že kmalu po letu 1631, ko je škof nastopil svojo službo, ali pa šele po kmeč- kem uporu spomladi 1635, kar se zdi bolj verjetno. Vsekakor je naštete prostore mogoče identificirati v prvem nadstropju zahodnega traka, ki ima sicer od prenove po drugi svetovni vojni v notranjšči- ni povsem spremenjeno prostorsko razporeditev. Kaže se, da v Scarlichijevem obdobju gradnje novega trakta niso dokončali. Na to je mogoče pomisliti, ker zasnova obokov v pritličju kaže, da so jih najbrž sekundarno vgradili med starejše obodno zidovje trakta,108 pa tudi na podlagi ana- 107 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 2. zv., str. 378, op. 1079; Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 63. 108 V osrednjem od treh prostorov v pritličju zahodnega trakta so med okenskimi ostenji na zahodni steni pos- tavljeni notranji obstenski oporniki, ki nosijo obočno Zahodna fasada gradu na fotografiji iz okoli leta 1925 (zasebna dokumentacija Igorja Sapača). Obokano pritličje v zahodnem traktu iz druge tretjine 17. stoletja je imelo sprva funkcijo hleva za konje, zdaj pa je tam Muzej gozdarstva in lesarstva (foto: Igor Sapač, 2016). 536 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec lize navedb v poznejših arhivskih virih. Po smrti Scarlichijevega naslednika škofa Buchheima so popisovalci njegove zapuščine leta 1664 med dru- gim zapisali: In dem vndtern neuen Zimmern welihe Herr Otto Fridrich see: von neuen pauen lassen vnnd darundter der Roßstall, oberhalb aber Traidt Casten ist (V spodnjem (traktu so) nove sobe, ki jih je na novo zgradil gospod Oton Friderik, pod njimi (je) hlev za konje, nad njimi pa kašča). V popisu so med drugim omenili še dve novi sobi (In den Ne­ uen zweyen Zimern), pristavo (Mayrhoff) in portret škofa Hrena. Po smrti Buchheimovega nasledni- ka škofa Jožefa grofa Rabatte (1620–1683) so popi- sovalci njegove zapuščine leta 1683 med drugim omenili daß vndtere Neue gebäu, so von Herrn Bi­ schouen Otto Fridrichen aufgericht worden (spodnje novo poslopje, ki ga je postavil gospod škof Oton Friderik) in našteli naslednje prostore: Erstes Zimmer in dem Thurn, In dem andern Zimmer für die forestier, In dem dritten Zimmer, auf dem Saal, in dem Ersten Zimmer daran, In dem andern Zimmer, daß lezte Zimmer in Thurn (prva soba v stolpu, v drugi sobi za tujce, v tretji sobi, v dvorani, v prvi sobi poleg dvorane, v drugi sobi, zadnja soba v stolpu). Še v leta 1702 izdelanem popisu inven- tarja po odstopu škofa Sigismunda Krištofa grofa Herbersteina (1644–1716) je omenjena daß vndtere Neue gebau, so von Herrn Bischouen Otto Fridrichen aufgericht worden (nova stavba, ki jo je postavil gospod škof Oton Friderik).109 Po navedbah v inventarnih popisih ter na podlagi primerjave sedanjega stanja in s starimi fotografijami dokumentiranega stanja grajskega kompleksa pred letom 1944 je mogoče sklepa- ti, da so po letu 1630 z naslonitvijo na notranjo stran zahodne stranice zunanjega grajskega obrambnega obzidja v obdobju škofa Scarlichija začeli graditi nov nadstropni rezidenčni zahod- ni trakt z dvorano, ki so ga povsem dokončali do smrti škofa Otona Friderika grofa Buchheima leta 1664. Po smrti obeh škofov izdelana inven- tarna popisa omenjata namreč iste prostore in pri tem obakrat navajata, da so to novi prostori. Nova škofovska dvorana je bila vsekakor – vsaj deloma – opremljena že pred letom 1641, kar ka- že, da so glavnino del na zahodnem traktu opra- vili že v obdobju škofa Scarlichija, ki sicer – za- radi zdravstvenih težav – Vrbovca najbrž nikoli ni obiskal.110 Traktu so priključili starejša valjasta konstrukcijo in ki s svojo prisotnostjo kažejo, da so obo- ke domnevno sekundarno vgradili v starejše prostore. Po oblikah obokov je mogoče sklepati, da so iz 17. stoletja. 109 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 2. zv., str. 378, op. 1079; Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 63–64. 110 Že v inventarnem popisu po smrti škofa Scarlichija je leta 1614 omenjana nova dvorana in v njej velika slika z obrambna stolpa na severozahodnem in jugo- zahodnem vogalu. Višino zidovja novega trakta in starejših stolpov so izenačili in stolpa – po odstranitvi starih streh z domnevno obrambno leseno poletažo – pokrili s strmima stožčastima skodlastima strehama. Trakt so pokrili z dolgo slemenasto opečno streho. V pritličju trakta so uredili niz treh zaporedno povezanih prostorov, ki so imeli sprva najbrž ravne lesene tramovne strope, najpozneje v obdobju škofa Buchheima pa so dobili sedanje banjaste oboke s sosvodni- cami. V teh prostorih je bila najbrž vse do prve polovice 20. stoletja konjušnica, ki je bila dos- topna skozi pozneje zazidani široki prehod v juž- nem delu pritličja zahodnega trakta.111 Konjušni- co so osvetljevala majhna podolžna pravokotna okna na zahodni fasadi, ki so bila le malce večja od lin podstrešne poletaže in ki so zdaj razširje- na v pokončna pravokotna okna. Nad konjušni- co so v prvem nadstropju novega trakta uredili niz petih bivalnih prostorov, katerim so na seve- rozahodnem in jugozahodnem vogalu priklju- čili še adaptirana nekdanja obrambna prostora v prvem nadstropju valjastih stolpov. Osrednji prostor tako zasnovanega niza, povezanega v enfilado, so oblikovali kot podolžno pravokotno dvorano v tlorisni izmeri približno 6,5 × 11 m in osvetljeno s tremi pokončnimi pravokotnimi okni v zahodni steni. Simetrično na dvorano so postavili dva para približno kvadratnih soban in vsaka od njih je na zahodni fasadi dobila po dve okni.112 Severna ali južna sobana je bila sprva – upodobitvijo zmage v znameniti bitki proti Osmanom pri Sisku 22. junija 1593: In den Neuen Saal ... Ein grosse Taffel Victoria Sisech. V inventarnem popisu po smrti ško- fa Buchheima je leta 1664 omenjeno, da v dvorani med drugim visi slika Bitka pri Sisku: auf den Sall ... Schlaht vor Sissekh. Slika je visela v gradu še leta 1683: Fehrer ain groß lange Taffl, in gemainen Ramben, die Schlacht vor Sissekh betreffendt (nadalje velika dolga slika v navadnem okvir- ju, ki kaže bitko pri Sisku) (Lavrič, Vloga ljubljanskega ško­ fa, 2. zv., str. 381, op. 1109; prim. Kovše in Pevec, Nazarje, zgodovinska pričevanja, str. 19). 111 Primerljiv prostor dolge banjasto obokane konjušnice iz zgodnjega 18. stoletja je ohranjen v kompleksu gradu Podčetrtek. 112 Analizi sedanjega gradbenega stanja in stanja pred dru- go svetovno vojno, ki ga dokumentirajo stare fotografije, kažeta, da dvorana v zahodnem traktu ni imela oken na dvoriščni oziroma vzhodni fasadi tega trakta in da so se- danje tri odprtine na tisti steni nastale šele med povojno adaptacijo. Stare fotografije (npr. Zgornja Savinjska doli­ na, str. 67, 68) in skicozna upodobitev Herberta Kartina iz leta 1909, ki jo hrani INDOK, kažejo, da je imela dvorana na dvoriščni oziroma vzhodni fasadni steni dva dokaj masivna in visoka dimnika, ki sta bila gotovo vezana na večji lončeni peči v severovzhodnem in jugovzhodnem kotu dvorane. Dva para soban severno in južno od dvo- rane sta imela okna tudi na dvoriščni oziroma vzhodni strani. Predelna stena med južnima sobanama je bila 537 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec v obdobju škofa Scarlichija – najbrž predeljena na dva manjša prostora – na sobico in kuhinjo. Zahodna fasada je v prvem nadstropju dobila 11 okenskih osi, v pritličju pa celo 12.113 Različno število okenskih osi na najbolj poudarjeni fasadi novega reprezentativnega morda kaže na spre- membo arhitekturnega koncepta med gradnjo oziroma na postopnost izvedbe gradbenih del. Ker so trakt z vzpostavitvijo vratnih prehodov povezali s starejšima vogalnima stolpoma so pr- votne obrambne odprtine v prvem nadstropju obeh stolpov razširili in preoblikovali v dokaj velika pokončna pravokotna okna, ki jih kaže že Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1681 in ki so bila – prav tako kot okna na novem traktu – brez poudarjenih obrob. Odsotnost ambiciozneje dopolnjena z manjšim dimnikom, ki se je do leta 1944 dvigoval nad vzhodno strešino zahodnega trakta. Južna sobana je imela okno tudi na kratki južni fasadi zahod- nega trakta. 113 Število osi na fasadi se od druge tretjine 17. stoletja do danes ni spremenilo, kar je mogoče sklepati tudi po Vi- scherjevi upodobitvi iz okoli leta 1681. Pri tem je treba opozoriti na zavajajočo upodobitev Carla Reicherta iz le- ta 1864, ki zmotno kaže v predelu dvorane 4 okenske osi (prim. Reichert, Einst und jetzt, str. 54; Schöne alte Steier­ mark, str. 119; Stopar, in Premzl, Slovenještajerske vedute, str. 14, R 30; Kovše in Pevec, Nazarje, zgodovinska pričeva­ nja, str. 16; Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 7). oblikovanih okenskih okvirov kaže, da so grad- njo novega trakta speljali brez posebnih likovnih ambicij in s precejšnjo težnjo k varčnosti in k ra- cionalnemu gospodarjenju.114 Zato tudi ni poseb- no presenetljivo, da so nad nizom soban z novo glavno grajsko dvorano zgradili še podstrešno poletažo, ki so jo do konca druge svetovne vojne na fasadah osvetljevala preprosta podolžna pra- vokotna okenca brez obrob.115 Poletaža je imela funkcijo shrambnega prostora oziroma kašče in zato gotovo ni bila prečno predeljena s predelni- mi stenami ter ni imela stropa in je bila odprta proti razmeroma visoki leseni strešni konstruk- ciji.116 Na podlagi razpoložljive historične doku- 114 V obdobju škofa Scarlichija je bila ljubljanska škofija v slabem finančnem položaju (Lavrič, Umetnostna dejav- nost, str. 32). Zato zelo varčna izvedba gradnje novega vrbovškega zahodnega grajskega trakta nikakor ni pre- senetljiva. 115 Okenca so bila na požganem zahodnem traku vidna še nekaj časa po drugi svetovni vojni. Prim. fotografijo iz le- ta 1945 v: Bajt et al., Slovenska kronika, str. 166; Štih et al., Slovenska zgodovina, str. 672. Starejše fotografije kažejo, da je imela zahodna fasada 11 podstrešnih okenc, vzho- dna fasada pa manj: nad prostorom dvorane sta bili tam dve okenci, nad južnim delom trakta pa je bilo samo eno okence. 116 Primerljivo zasnovana podstrešna poletaža iz 16. ali 17. stoletja je ohranjena na dvorcu Podkraj oziroma Podgo- ra blizu Raven na Koroškem (prim. Stopar, Grajske stav­ Grad Vrbovec okoli leta 1664. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). 538 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec mentacije ni mogoče ugotoviti, kje je bil sprva dostop do podstrešne poletaže in kakšno obliko je imel. Vsekakor pritličje s hlevom za konje ni bilo neposredno povezano s prvim nadstropjem, kjer so bili reprezentativni bivalni prostori, in prav tako iz prvega nadstropja do podstrešne po- letaže ni bilo speljano masivno zidano stopnišče. Dostop do prostorov prvega nadstropja zahod- nega trakta je bil najbrž vseskozi do konca druge svetovne vojne na severnem zaključku vzhodne fasade, ob stiku s starejšim severnim grajskim zunanjim obzidjem in tam, kjer so po nastanku zahodnega trakta nanj naslonili malce mlajši in ožji severni grajski trakt. Tam je ob severni so- bani z izgradnjo zahodnega trakta nastal manjši prostor, ki je imel najbrž funkcijo vhodne veže pred enfilado in zdi se, da so tam uredili tudi stopniščni dostop do podstrešne poletaže. Malce po gradnji novega rezidenčnega zahod- nega trakta, ki je dobil značaj novega renesančne- ga grajskega palacija z glavno grajsko dvorano, ki ga je mogoče smiselno primerjati z okoli leta 1617 zgrajenim glavnim traktom dvorca Pogled v Mlačah blizu Slovenskih Konjic in ki je ustvaril arhitekturno-kompozicijsko protiutež gospodar- skemu vzhodnemu traktu, so z naslonitvijo na severni del vzhodne fasade zahodnega trakta, severni del zahodne fasade vzhodnega trakta in notranjo stran severne stranice zunanjega graj- skega obrambnega obzidja postavili še dolgi se- verni vezni trakt. Tisti trakt je gotovo nastal še v obdobju škofa Buchheima, pred letom 1664, in najverjetneje še pred sredino 17. stoletja, saj je na omenjeni Buchheimovi zemljevidni ponazoritvi Zgornje Savinjske doline že upodobljen. Ker je trakt po požigu leta 1944 skoraj v celoti propadel, je njegovo nekdanjo zasnovo mogoče analizirati predvsem na podlagi predvojnih fotografij in hi- storičnih upodobitev.117 Njegova dolžina je bila s približno 51,5 m enaka dolžini sedanjega severne- ga trakta, širina pa je bila za približno 2,5 m manj- ša in je znašala približno 4,8 m. Višina zidovja je bila približno 1,2 m nižja od višine vrha zidovja sedanjega severnega trakta in malce nižja od pr- votne višine vrha zidovja zahodnega trakta. Pred letom 1944 je bil enonadstropen in je imel na se- verni fasadi v nadstropju devet oken, v pritličju be. Četrta knjiga, str. 64–67). V 17. stoletju so bile gradnje podstrešnih poletaž nad bivalnimi prostori dvorcev zelo uveljavljene in postavljali so jih tudi na bolj ambicioznih arhitekturah, kakršne so bile npr. dvorci Eggenberg pri Gradcu (okoli leta 1625), Ravno polje pri Ptuju (okoli leta 1670) ali Laško (okoli leta 1675). 117 Prim. Jakič, Sto gradov, str. 208; Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 13; Kovše, in Mušič, Nazarje, slovenski Na­ zaret, str. 57. pa samo eno. Okna v nadstropju te fasade so bila razporejana simetrično glede na osrednje okno, ki je bilo od sosednjih dveh oken odmaknjeno precej bolj, kakor so znašale enakomerne razda- lje med štirimi okni na vzhodni strani in drugimi štirimi okni na zahodni strani. Približno 1 m pod nivojem okenskih polic v prvem nadstropju je bil na severni fasadi lahno izstopajoč tanek vodo- ravni venčni zidec, ki je potekal v višini tal nad- stropja in približno 2 m nad nivojem tal prvega nadstropja zahodnega trakta. Velika razlika med nivojema tal prvega nadstropja v severnem in za- hodnem traktu je kazala, da sta trakta nastala v ločenih stavbnih fazah in nikakor ne na podlagi enotnega arhitekturnega koncepta. Severni trakt je nedvomno nastal z naslonitvijo na zahod- ni trakt in ne obratno, njegova dokumentirana majhna širina pa dokazuje, da so ga zasnovali kot pokrit vezni hodnik. Na dokaj zanesljivi Vischer- jevi upodobitvi iz okoli leta 1681 je na lokacijah poznejših osmih oken na vzhodni in zahodni stra- ni prvega nadstropja severne fasade trakta upo- dobljenih osem polkrožno zaključenih arkadnih odprtin, med katerimi je na malce iz fasadne črte izstopajočem konzolnem pomolu s tremi oken- ci višji oglati stolpič s slikovito čebulasto streho. Analiza predvojnih fotografij kaže, da so dokaj široke in v proporcih že zgodnjebaročno občute- ne fasadne arkade iz 17. stoletja pred sredino 19. stoletja zazidali ter jih nadomestili s preprostimi ožjimi pokončnimi pravokotnimi okni, okenca pritličja pod arkadami pa povsem zazidali. Upo- dobljene nekdanje arkade na zunanji fasadi nek- danjega severnega trakta kažejo, da so enake ar- kade sočasno stale tudi na dvoriščni fasadi tega trakta, saj brez njih arkade na zunanji fasadi ne bi bile smiselne. Na Vrbovcu je torej pred letom 1681 nastala elegantna arkadna galerija, ki je prostor notranjega grajskega dvorišča na atraktiven način odpirala proti reki Savinji. Tovrstni motivi rene- sančnih veznih traktov z arkadnimi galerijami so se na Štajerskem in Koroškem uveljavili že v drugi polovici 16. stoletja in so ostali priljubljeni do druge polovice 17. stoletja.118 Na Buchheimovi zemljevidni ponazoritvi Zgornje Savinjske doline vrbovška arkadna galerija sicer ni vidna, a gotovo 118 Značilni primeri so na gradovih Hollenegg na avstrij- skem Štajerskem iz druge polovice 16. stoletja, Hallegg pri Celovcu iz časa po letu 1539, Lemberg pri Dobrni iz okoli leta 1580 in Maribor iz obdobja med letoma 1668 in 1682. Morda je tovrstni motiv v drugi polovici 17. sto- letja obstajal tudi na začelni strani nekdanjega Knežjega dvorca Auerspergov v Ljubljani. Skromnejši primeri so v 17. stoletju nastali na dolenjskih gradovih Bogenšperk, Mirna in Rakovnik, kjer so arkadne hodnike naslonili na starejša obzidja, a niso ustvarili obojestransko odprtih arkadnih galerij. 539 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec je že takrat obstajala, saj trakt, ki bi obsegal zgolj pritličje, zaradi konfiguracije terena ne bi bil iz- vedljiv,119 sekundarna odstranitev sprva morda za- prtega veznega hodnika v nadstropju in njegova nadomestitev z odprtim arkadiranim hodnikom pa se upoštevaje kratko časovno obdobje, v kate- rem bi do tega moglo priti, in funkcijo gradu z ne posebno izpostavljeno rezidenčno vlogo nikakor ne zdi smiselna možnost. Na Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681 dokumentirana in s fotografijami iz obdobja pred letom 1944 potrjena nekdanja arkadna galerija je bila zasnovana tako, da so se arkade simetrič- no navezovale na središčno postavljeni konzolni pomol oziroma stolpič, ki je zato gotovo nastal sočasno z arkadami. Dokumentirana oblika kon- zolnega pomola kaže, da je nastala še v skladu z renesančnimi arhitekturnimi usmeritvami, ki so na tem območju po sredini 17. stoletja izzvenele, po drugi strani pa z laterno zaključena čebulasta streha vrh stolpiča s svojo značilno zgodnjeba- ročno obliko kaže, da ni mogla nastati prav veliko pred sredino 17. stoletja.120 Na podlagi teh ugotovi- tev je mogoče zaključiti, da so severni vezni trakt 119 Pritlična etaža severnega trakta je bila na vzhodnem delu notranjega grajskega dvorišča najverjetneje za približno 2 m vkopana v teren in je imela funkcijo kleti. Sedanji talni nivo pritličja severnega trakta je bistveno nad nekdanjim. Prvotna talna površina severnega trakta iz 17. stoletja je zasuta pod pritličnimi prostori sedanjega severnega trakta. Nivo notranjega grajskega dvorišča ob severnem traktu so najverjetneje nekoliko dvignili, ko so v 18. stoletju porušili grajsko jedro in so z ruševinskim materialom izravnavali notranje grajsko dvorišče. 120 Stolpičasti nastavek nad vrbovško arkadno galerijo je mogoče do določene mere primerjati z dokumentiranim nekdanjim paviljonskim nastavkom vrh arkadne galeri- je na začeli strani Knežjega dvorca v Ljubljani, zgrajene- ga v glavnem v zgodnjih šestdesetih letih 17. stoletja in porušenega po potresu leta 1895. Stolpičasti paviljonski nastavek knežjega dvorca je najbolj nazorno upodobljen na veduti Folperta van Ouden Allena iz okoli leta 1665. Prim. Šumi, Arhitektura 17. stoletja, str. 116–119. z dolgo arkadno galerijo v nadstropju in višjim stolpičastim poudarkom zgradili v času okoli sre- dine 17. stoletja in najbrž malce pred nastankom Buchheimove zemljevidne ponazoritve Zgornje Savinjske doline. Za razliko od zahodnega trakta so severni trakt oblikovali kot veliko bolj ambiciozno arhi- tekturno stvaritev in gotovo je pri tem po naročilu škofa Buchheima sodeloval usposobljen stavbe- nik oziroma arhitekt. V obdobju škofa Buchhei- ma so gradbena dela na Vrbovcu potekala že vsaj leta 1643, ko si jih je ogledal generalni vikar ljub- ljanske škofije in Buchheimov dolgoletni glavni zaupnik Frančišek Maksimilijan Vaccano.121 V za- 121 Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 64; prim. Seražin, Lombardske, str. 27. V uporabljenih virih ni podatkov o izvajalcih gradbenih del pri prenovi Vrbovca med leto- ma 1643 in 1648. Najbolj verjetna se zdi domneva, da je gradbena dela izvedla stavbarska delavnica de Donino iz Ljubljane, ki je imela v Ljubljani in na Kranjskem na gradbenem področju v prvi polovici 17. stoletja monopol- ni položaj in ki je veliko gradila tudi za ljubljansko škofi- jo (prim. Seražin, Lombardske, str. 27–28). Za to domnevo govori tudi podatek, da je Francesco Abondio de Donino († 1638 ali 1639) že v času škofa Hrena v dvajsetih letih 17. stoletja prenavljal grad in leta 1625 tlakoval obnovljeno grajsko kapelo. Verjetno se zdi, da je v tridesetih letih 17. stoletja novi zahodni grajski trakt, ki v detajlih sicer ni ambiciozna gradnja, kot celota pa je dovolj spretna arhi- tekturna kompozicija, zgradil omenjeni Francesco Abon- dio de Donino ali pa njegov bratranec Abondio de Doni- no mlajši (okoli 1591–1652), ki je bil v tistem času vodilni stavbenik na Kranjskem in skupaj z bratrancema deloval v skupnem podjetju. Abondio de Donino mlajši je med letoma 1628 in 1630 postavil Črni stolp na Ljubljanskem gradu, leta 1629 novo hišo za Ditriha barona Auersperga na lokaciji poznejšega Auerspergovega Knežjega dvorca ob Novem trgu v Ljubljani, v letih 1633 in 1634 mestno gostišče v predmestju Ljubljane in leta 1634 lastno hišo v Ljubljani (sedaj Križevniška ulica 3). Že vsaj leta 1639 je za Volfa Engelberta grofa Auersperga in grofa Kočev- skega (1610–1673) gradil palačo oziroma tako imenovani Knežji dvorec ob Novem trgu v Ljubljani (dokončana po de Doninovi smrti, leta 1673). Med letoma 1639 in 1641 je zgradil okrogli stolp vicedomske palače v Ljubljani. Leta 1642 je prezidal romarsko cerkev Marijinega oznanjenja Škofijski dvorec Goričane z arkadno galerijo v prvem nadstropju stranskega trakta na risbi Justusa van der Nypoorta iz okoli leta 1678 (Valvasor, Topografija, slika 74). 540 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec četku leta 1646 si je Vaccano prizadeval pridobiti dobrega arhitekta, ki bi narisal načrt za grajski portal. Junija 1649 se je odločil, da bo za to popro- sil Francesca Olivierija († 1655). Olivieri se je pova- bilu odzval in dokumentirano je, da je leta 1655 v gradu obnovil poškodovano stopnišče.122 Olivieri je bil v tistem obdobju vodilni arhitekt na Kranj- skem in je v obdobju škofa Buchheima pogosto sodeloval z ljubljansko škofijo.123 Sodelovanje je na Rožniku pri Ljubljani. Med letoma 1650 in 1652 je s Francescom Olivierijem sodeloval pri načrtovanju ozi- roma po nekaterih navedbah tudi gradnji cerkve in sa- mostana klaris v Ljubljani. V začetku gradbene sezone leta 1644 se je zadrževal v Celju, kar bi lahko kazalo na njegovo delovanje na Štajerskem in v Vrbovcu. Istega le- ta je pripravil načrt za popravilo razdejanega srednjeve- škega gradu Goričane, vendar del niso izvedli. Leta 1645 je začel s pripravami na obokanje ljubljanske cerkve sv. Petra, vendar so načrte opustili. Leta 1644 je začel obsež- no prezidavo ljubljanske knezoškofijske palače, kjer ga je najkasneje po smrti leta 1652 zamenjal Francesco Olivie- ri, ki je dela zaključil do leta 1655 (Lubej, Donino, str. 557; Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 39, 40, 44, 49, 55; Weigl, Ljubljanska palača, str. 31, 35, 36, 37, 41, 42, 45; Sapač, Arhi- tekturnozgodovinski, str. 806). 122 Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 64. Omenjeno stopni- šče ni več ohranjeno in njegove lokacije ni mogoče opre- deliti. 123 Francesco Olivieri je izhajal iz Ancone in je prišel na Kranjsko, ko se je tam po prenehanju nevarnosti osman- skih vpadov zelo razmahnila gradbena dejavnost ter ko so v poreformacijskem duhu začeli graditi številne nove cerkve in samostane. Bil je načrtujoči arhitekt, pa tudi stavbenik in kamnosek. Na Kranjsko je prišel z Reke, kjer je v poznih tridesetih letih 17. stoletja sodeloval pri gradnji jezuitske cerkve sv. Vida. Na Reki je prebival do leta 1650, a je od tam v štiridesetih letih 17. stoletja po- gosto odhajal delovat na Kranjsko, kjer je posredno prvič dokumentiran leta 1642 in sicer v zvezi z gradnjo romar- ske cerkve sv. Trojice nad Vrhniko (zgrajena med leto- ma 1642 in 1654, deloma predelana leta 1677). Kmalu se je uveljavil kot najpomembnejši arhitekt na Kranjskem v obdobju okoli sredine 17. stoletja. Med letoma 1646 in 1655 je bil zaposlen kot deželni arhitekt za Kranjsko in sočasno je pogosto deloval tudi v službi škofa Buchhei- ma. V tistem obdobju je sodeloval pri vseh pomembnej- ših gradnjah v Ljubljani. Sodeloval je tudi z v Ljubljani in širše delujočo stavbarsko delavnico de Donino oziro- ma Abondiem de Doninom. Med letoma 1644 in 1655 je s stavbenikom Abondiem de Doninom mlajšim († 1652) sodeloval pri prenovi in povečanju škofijske palače v Ljubljani. Leta 1649 je svetoval v zvezi z načrtovanjem obokanja (stare) cerkve sv. Petra v Ljubljani. Med letoma 1649 in 1655 je za ljubljansko škofijo sodeloval pri pre- novi gradu Vrbovec, pri načrtovanju in gradnji novega škofovskega dvorca v Goričanah ter pri manjših preno- vitvenih delih v ljubljanski stolnici. Med letoma 1650 in 1655 je z Abondiem de Doninom sodeloval pri načrtova- nju ter gradnji cerkve in samostana klaris v Ljubljani. Med letoma 1650 in 1654 je izvedel preureditev oziroma nadomestitev vodnjaka na Starem trgu v Ljubljani. Od leta 1652 je vodil gradnjo jezuitske gimnazije v Ljubljani (dokončano 1658, pozneje podrto). Od leta 1654 je najbrž sodeloval pri gradnji samostana in cerkve diskalceatov ter prezidavi palače Janeza Andreja grofa Auersperga v Ljubljani (pozneje palača Mestnega muzeja Ljubljana). bilo pogojeno s svetovljansko razgledanostjo in gospodarsko uspešnostjo škofa Buchheima, ki je bil poleg tega tudi ljubitelj likovne umetnosti in se zaradi sporov ni rad zadrževal v provincialni in s spletkarjenjem zaznamovani Ljubljani.124 V njegovem obdobju je bilo za ljubljansko škofijo uresničenih nekaj ambicioznih in dokaj obsežnih arhitekturnih podvigov.125 Pri tem med profanimi Na podlagi slogovnih značilnosti je Olivieriju pripisano še načrtovanje romarske cerkve Marijinega vnebovzetja v Novi Štifti pri Ribnici (zgrajena med letoma 1641 in 1671), avguštinske (zdaj frančiškanske) cerkve Marijine- ga oznanjenja v Ljubljani (zgrajena med letoma 1646 in 1660), romarske cerkve sv. Trojice na Vinjem Vrhu pri Semiču (gradnja začeta leta 1647), kapele Božjega groba v Štepanji vasi pri Ljubljani (zgrajena v letih 1653 in 1654), kapele Božjega groba v romarski cerkvi v Novi Štifti pri Gornjem Gradu (zgrajena 1655, pozneje porušena) in romarske cerkve sv. Jožefa nad Preserjem pri Ljubljani (zgrajena okoli leta 1658, po Olivierijevi smrti). Olivieri je imel izjemen pomen pri uvajanju novih, iz Lombar- dije izvirajočih zasnov sakralne arhitekture, ki so se v 17. stoletju razširile po vsej Kranjski. V zvezi z njegovim življenjem in delom je ohranjenih dokaj malo arhivskih dokumentov. Znano je, da se mu je v Ljubljani, zatem ko se je tam stalno naselil, leta 1652 rodil sin Frančišek Pa- vel. Umrl je pred januarjem 1656, ko je njegova žena Ana Marija omenjena kot vdova. Pokopali so ga v Ljubljani. Na podlagi ohranjenih dokumentov je mogoče sklepa- ti, da je bil Olivieri kot arhitekt predvsem načrtovalec in da je izvedbo del v glavnem prepuščal lokalni stavbarski delavnici de Donino (Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 37–55; Seražin, Lombardske, str. 28–30; Pintarić, Naruči­ telji, str. 362; prim. Lubej, Auerspergi, str. 43; Lubej, Do- nino, str. 557). 124 Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 33–36. 125 Najbolj ambiciozna profana gradnja škofa Buchheima je dvorec ljubljanske škofije v Goričanah, ki so ga kot na- domestilo za leta 1613 pogoreli istoimenski srednjeveški grad po načrtih in pod vodstvom Francesca Olivierija začeli graditi leta 1649 ter ga povsem dokončali leta 1667, nato pa od leta 1744 celovito poznobaročno preobliko- vali ter v letih 1830 in 1831 zelo okrnili s podrtjem obeh stranskih traktov. Gradnja goričanskega dvorca je na Kranjskem uveljavila nove zgodnjebaročne arhitekturne usmeritve ter z njimi presegla renesančno arhitekturno tradicijo iz 16. stoletja in prve polovice 17. stoletja (prim. Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 37, 43–45; Seražin, Lombardske, str. 20). Ugibati je mogoče, ali je dvorec v Goričanah morda prav po vzoru Vrbovca na vogalih ve- dutno najbolj izpostavljenega trakta dobil valjasta vogal- na stolpa. Arhitekturno manj ambiciozen, a kljub temu dokaj obsežen gradbeni podvig škofa Buchheima je bil prenova škofijske palače v Ljubljani, ki so ji med letoma 1644 in 1655 v sodelovanju s stavbenikom Abondiem de Doninom mlajšim († 1652) in Francescom Olivierijem dodali drugo nadstropje, preoblikovali glavno fasado, vgradili nov glavni portal, obnovili dvoriščne lesene hodnike in poslikali glavne sobane (Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 36–43). Ker palača za škofa Buchheima ni bila edina in najbolj priljubljena rezidenca, je razum- ljivo, da takrat na notranjem dvorišču še niso zgradili elegantnih dvonadstropnih arkadnih hodnikov. Te je šele leta 1695 dodal Sigismund Krištof grof Herberstein (1644–1716), ki je bil ljubljanski škof med letoma 1683 in 1701 (Steska, Ljubljanski, str. 30). V ljubljanski stolnici je 541 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec gradnjami, poleg prenove škofijske palače v Ljub- ljani, izstopa postavitev povsem novega reprezen- tativnega škofovskega dvorca v Goričanah, ki se je po Olivierijevih načrtih začela leta 1649, soča- sno z dokumentiranim začetkom Olivierijevega sodelovanja pri prenovi Vrbovca.126 Obliko dvorca v Goričanah po dokončanju gradnje kažeta dve upodobitvi iz okoli leta 1678, ki sta vključeni v album risb oziroma skic za Topografijo sodobne vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja.127 Na teh upodobitvah so razpoznavne nekatere ar- hitekturne značilnosti, ki so jih poznejši gradbeni posegi v 18. in 19. stoletju zabrisali in ki so zani- mive zaradi vzporedij z dokumentiranimi prvi- nami na nekdanjem vrbovškem severnem trak- tu. Pozornost vzbujajo zlasti nenavadne arkadne galerije v prvem nadstropju na zunanjih fasadah obeh stranskih traktov, ki so dopolnjevale moti- viko arkad na kvadratnem notranjem dvorišču dvorca. Zgovoren je tudi oglati stolpič, ki se nad glavnim vhodom v dvorec dviguje nad dvoriščni- mi arkadami. Med letoma 1649 in 1667 dokončan in pozneje odstranjen razgiban preplet goričan- skih arkadnih galerij je bil v slovenskem prostoru edinstven in gotovo plod dela spretnega arhitekta ter usmeritev razgledanega in ambicioznega na- ročnika. Isto velja za vrbovško arkadno galerijo. Pomisliti je dopustno, da je prav Olivieri za obe škofovski rezidenci sočasno razvil atraktivna in edinstvena arhitekturna koncepta, zaznamovana s slikovito, lahkotno in obenem monumentalno uveljavitvijo arkad na zunanjih fasadah v kom- binaciji s poudarjenima strešnima stolpičastima nastavkoma.128 V prid tej tezi govori tudi dejstvo, da se je pomen Vrbovca v obdobju Buchheima spremenil; škof je – najbrž zaradi bližine loret- ske kapele na vzpetini za gradom, pa tudi zaradi mirnega podeželskega okolja ob rečnem sotočju – sem rad prihajal in grad je takrat dejansko pos- tal ena od škofijskih rezidenc ter ni bil več zgolj središče zemljiškega gospostva, kakor v tridesetih letih 17. stoletja.129 škof Buchheim preuredil prezbiterij in začel razmišljati o gradnji novega prezbiterija. V (stari) šempetrski cerkvi v Ljubljani je načrtoval gradnjo obokov, česar pa nato ni- so uresničili (Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 45–50). 126 Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 37, 43–45. 127 Valvasor, Topografija, sliki 74 in 97. Prva upodobitev, ki jo je najverjetneje na terenu ustvaril Justus van der Nypo- ort (1625–1692), je natančnejša, druga, ki je v kavalirski perspektivi in s peresom nastala v delavnici, pa je nazor- nejša v odnosu do celotne arhitekturne kompozicije. 128 Tu je smiselno opozoriti še na slikoviti motiv široko raz- petih pritličnih arkad, ki so prislonjene na zunanjščine z Olivierijevim opusom povezanih romarskih cerkvah sv. Trojice nad Vrhniko in Marijinega vnebovzetja v Novi Štifti pri Ribnici. 129 Prim. Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 63. Pomen Na ambiciozno zasnovo vrbovškega severnega trakta je gotovo vplivala tudi gradbena dejavnost v zvezi z nadaljnjim razvojem leta 1625 dokonča- ne Marijine oziroma loretske kapele; škof Buch- heim je 7. junija 1641 ob kapeli položil temeljni kamen za gradnjo nove cerkve in frančiškanske- ga samostana in dokaj obsežni stavbni kompleks na vzpetini nad gradom je po dveh desetletjih po- stopne gradnje 25. septembra 1661 tudi posvetil.130 Monumentalno oblikovana dvostolpna glavna fasada nove cerkve je postala za širši prostor po- memben grajeni simbol in kaže, da se je na ta po- men navezovala tudi atraktivna arkadna galerija na proti reki Savinji obrnjeni grajski fasadi. Grad je v tistem obdobju dodatno pridobil na pomenu tudi s postavitvijo lesenega mostu čez Savinjo v drugi četrtini 17. stoletja.131 Z arkadne galerije vrh severnega trakta je bil omogočen odličen pogled na most in na promet preko njega. Nastanek novega samostana z dokaj veliko cerkvijo je nedvomno tudi vsebinsko vplival na grajski kompleks pod njim. Vse kaže, da kapela škofa Hrena, ki je bila najverjetneje v neudob- nem in težje dostopnem grajskem jedru na ska- li, v tistem obdobju ni več zadostovala in da so uredili novo kapelo s patrocinijem Kristusovega trpljenja.132 Upoštevaje funkcijo Vrbovca kot ško- Vrbovca kot škofovske rezidence se je še povečal, ko je škof Buchheim gornjegrajsko zemljiško gospostvo za tri leta, od 24. aprila 1652 do 24. aprila 1655, oddal v zakup. Prim. Svetina, Odlomek, str. 86. 130 Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 63, prim. Kovše in Pe- vec, Nazarje, zgodovinska pričevanja, str. 24–26, 32–38. 131 Most je nastal po letu 1625 in pred nastankom Buchhei- move zemljevidne ponazoritve Zgornje Savinjske doline (prim. Vrečer, Savinjska dolina, str. 146). Na Vischerjevih upodobitvah most ni označen. 132 Na ureditev nove kapele je mogoče sklepati po spre- membi patrocinija. Leta 1617 urejena kapela škofa Hrena je imela oltar s patrocinijem sv. Nikolaja, svetih škofov in spoznavalcev, angela varuha ter vse nebeške vojske (Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 117, 220). Ana Lavrič je po omembi velike oljne slike z motivom Kristu- sovega pasijona in dveh manjših slikah (Ein grosses Passi­ on Bildt von oel farben. Mehr zwen khleine Taffelein) v leta 1641 izdelanem inventarnem popisu po smrti škofa Scar- lichija domnevala, da se je patrocinij kapele spremenil že v Scarlichijevem obdobju (Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, 1. zv., str. 136, 2. zv., str. 379, op. 1088). A upošteva- je ugotovljeni stavbni razvoj gradu ni verjetno, da so že takrat uredili oziroma zgradili novo kapelo. To se je gotovo zgodilo šele v obdobju škofa Buchheima. V leta 1664 izdelanem inventarnem popisu po njegovi smrti je zapisan podatek: Auf den Sall – Ein grosses Quader St: ob dem Altar Christi begröbnuß (V dvorani – velika slika z mo- tivom Kristusovega pokopa), sledi pa Inuentarium Capel­ lae zu Altenburg (Inventar kapele v Vrbovcu). Popisovalci inventarja po smrti škofa Jožefa grofa Rabatte so o kapeli gradu Vrbovec leta 1683 zapisali: Inuentarium der Capelln alda ­ Daß Altar bildt Sepultura Christi (Inventar kapele – oltarna slika Kristusov pokop) (Lavrič, Vloga ljubljanske­ ga škofa, 2. zv., str. 379, op. 1088). 542 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec fovske rezidence je upravičeno pomisliti, da je bi- la grajska kapela od časa okoli sredine 17. stoletja v osrednjem delu prvega nadstropja severnega veznega trakta in da je na Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681 dokumentirani dokaj široki fa- sadni konzolni pomol s tremi okenci in stolpičem s čebulasto streho oblikoval približno 5,5 m široki oltarni prostor te kapele. Domnevati je dopustno, da je bila kapela zasnovana na kvadratni talni ploskvi in da je segala od tal prvega nadstropja v prostor stolpičastega nastavka ter da je v not- ranjosti dosegala višino do 5 m. Morda je bila ku- polasto obokana. Vanjo sta najbrž vodila stranska prehoda z arkadnih galerij na njeni vzhodni in zahodni strani, glavni vhod pa je bil na dvoriščni strani – obrnjen proti jugu in dostopen preko zu- nanjih stopnic. V opisani obliki bi bilo kapelo – ki jo zapuščinski inventarni popis iz leta 1664 navaja za omembo dvorane (v prvem nadstropju zahod- nega trakta), na podlagi česar je mogoče sklepati, da je bila razmeroma blizu dvorane, – mogoče ze- lo ustrezno umestiti med druge grajene dosežke škofa Buchheima in v opus arhitekta Olivierija. Najverjetneje gradbena dela na Vrbovcu leta 1655, ko je arhitekt Olivieri umrl, še niso bila pov- sem zaključena. Pomisliti je dopustno, da je zatem grad za škofa Buchheima prenavljal še stavbenik in štukater Francesco Rosina († 1675), ki je sicer v glavnem deloval v Ljubljani in na Dolenjskem, po smrti Abondia de Donina ml. leta 1652 prevzel vlogo vodilnega ljubljanskega zidarskega mojstra ter je maja 1656 umrlega Olivierija nasledil v služ- bi deželnega stavbnega mojstra na Kranjskem.133 133 Francesco Rosina je leta 1657 kot Olivierijev naslednik dokončal gradnjo samostana klaris v Ljubljani, po Oli- vierijevi smrti pa je po njem nadaljeval tudi gradnjo avguštinske (zdaj frančiškanske) cerkve v Ljubljani in gradnjo jezuitske gimnazije. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 17. stoletja je za rodovino grofov Auer- Morda ni naključje, da so na vrbovškem sever- nem traktu, na zahodnem traktu palače grofov Auersperg (sedanjem Mestnem muzeju) v Ljub- ljani, na dvorišču nekdanjega Auerspergovega Knežjega dvorca v Ljubljani in na dvorišču nek- danjega gradu oziroma dvorca v Kočevju nastale primerljive elegantne arkade z drzno na široko raztegnjenimi loki. GRADBENI POSEGI V GRAJSKEM KOMPLEKSU V 18. IN 19. STOLETJU V zadnji tretjini 17. stoletja Vrbovec več ni bil deležen obsežnejših gradbenih posegov. Po smrti škofa Buchheima leta 1664 je naglo izgubljal re- zidenčni pomen in je znova postal predvsem upravno središče škofijskega zemljiškega gos- postva. V obdobju baročnega razcveta je bil pre- malo udoben, razkošen in reprezentativen, da bi mogel tekmovati z drugimi rezidenčnimi poslopji ljubljanske škofije. Njegov rezidenčni pomen je povsem ugasnil, ko je škof Ernest Amadej Tomaž grof Attems (1694–1757) med letoma 1743 in 1751 v bližnjem Gornjem Gradu ustvaril zelo razsežno in luksuzno novo škofovsko rezidenco, katere po- men se je še povečal po letu 1759, ko so ob njej zgradili monumentalno kolegijsko cerkev sv. Mo- horja in Fortunata. Attems je med letoma 1743 in 1745 ambiciozno prezidal tudi dvorec v Goričanah in Vrbovec tako ustvarjenim odličnim poznoba- ročnim škofovskim rezidenčnim poslopjem ni- kakor več ni mogel konkurirati ter je postajal vse bolj pozabljen in posledično zanemarjen. Zlasti srednjeveško jedro na skali, ki je že ta- koj po postavitvi novega rezidenčnega zahod- nega trakta v drugi tretjini 17. stoletja izgubilo ves svoj nekdanji pomen, je gradbeno propada- lo. Pomisliti je dopustno, da so ga po postavitvi udobnejšega in veliko lažje dostopnega zahod- nega trakta uporabljali samo še kot pomožno bi- vališče in zlasti kot shrambno poslopje oziroma kaščo.134 Ni si težko predstavljati, kako so zlasti s strehe visokega valjaste stolpa pozimi padale ve- like gmote snega in ogrožale severni in vzhodni sperg najverjetneje gradil tako imenovani Knežji dvorec in Grofovski dvorec oziroma Turjaško palačo v Ljub- ljani, pa tudi temeljito prezidal in zelo povečal mestni grad oziroma dvorec v Kočevju (gradnja začeta leta 1674 in dokončana po letu 1678). Domnevno je zgradil novi vezni trakt v gradu Turjak in ga opremil s stropno štuka- turo. Morda je ustvaril tudi pozneje uničene štukature v dvorcih Soteska ob Krki in Turn pri Gabrovki ter v gradu v Ribnici na Dolenjskem. Prim. Lubej, Auerspergi, str. 19–49; Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 52–60; Weigl, Ljubljanska palača, str. 42, op. 75; Seražin, Kočevski grad, str. 13–19; Sapač, Arhitekturnozgodovinski, str. 805, 810. 134 Podobna usoda je v obdobju baroka doletela prvotno ro- mansko jedro gradu Gamberk v Zasavju. Severna fasada gradu Vrbovec z nizom oken, ki so nastala z zazidavo prvotnih arkadnih odprtin, na fotografiji iz okoli leta 1925 (zasebna zbirka). 543 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec grajski trakt. Ko je bila visoka strešna konstruk- cija grajskega jedra že dovolj načeta – morda tudi zaradi udara kakšne strele – je postala aktualna težnja k odstranitvi. Tako neprizanesljivo, kakor so v Gornjem Gradu častitljivo staro romansko baziliko nadomestili z novo večjo baročno cerkvi- jo in kakor so opustili bližnji grad Rudenek, ki je že v 17. stoletju izgubil rezidenčni in gospodarski pomen, so v kompleksu gradu Vrbovec v 18. sto- letju skoraj povsem porušili srednjeveško jedro.135 Natančnejšega časa izvedbe tega posega iz upo- rabljenih virov ni mogoče izvedeti, vsekakor pa se je to zgodilo po nastanku Vischerjeve upodobitve iz okoli leta 1681 in pred nastankom mape francis- cejskega katastra iz leta 1825, v kateri je grajsko je- dro označeno kot razvaljeno in v osrednjem delu preurejeno v približno 10 × 15 m veliko pravokot- no vrtno površino z manjšo stavbo – razglednim paviljončkom – na kvadratni talni ploskvi z dol- žino stranice približno 3 m.136 Grajsko jedro so gotovo podrli že dolgo pred nastankom slikovite upodobitve gradu, ki jo je okoli leta 1845 ustvaril graški slikar Joseph Kuwasseg (1799–1859) in ki na območju jedra kaže precej visoka drevesa.137 Zdi se, da so ga razvalili že pred zadnjo tretjino 18. 135 V tistem obdobju je v bližini tako ali drugače propadla cela vrsta pomembne grajske arhitekture. V razvaline so se spremenili gradovi Šalek, Vodriž, Dobrna, Žovnek, Stopnik in Soteska, podrli so večji del Švarcenštajna pri Velenju in obsežni južni trakt gradu Lemberg pri Dobr- ni. 136 SI AS 177/C/F/C343/g/A03 – Franciscejski kataster za Šta- jersko (k. o. Prihova) 1825. Paviljonček je do določene me- re simbolično nadomeščal porušeni glavni grajski stolp. 137 Prim. Stopar, Podoba, str. 194–197; Stopar, Slovenske ve­ dute, str. 95. Zanimivo, da upodobitev gradu Vrbovec ni nastala že okoli leta 1830, ko so nastale številne upodobi- tve štajerskih gradov in dvorcev za tako imenovano Sta- ro Kaiserjevo suito. Prim. Kaiser, Lithographirte Ansichten; Kaiser, Litografirane podobe. stoletja, saj na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz časa med letoma 1763 in 1787 ni označeno in na njegovi lokaciji med vzhodnim in zahodnim trak- tom zeva praznina, čeprav spremno besedilo pri dokaj temeljitem opisu Vrbovca še omenja altes Schloß (stari grad).138 S porušitvijo jedra je grajski kompleks izgubil slikovito srednjeveško pogoje- no stopnjevanje stavbnih mas in dobil navidezno obliko renesančnega kastelnega dvorca s tremi približno enakimi valjastimi vogalnimi stolpi. Po porušitvi grajskega jedra, od katerega je ostalo samo eskarpno romansko obodno zidov- je in ruševinsko nasutje malce nad nekdanjimi talnimi nivoji pritličja,139 so z delno uporabo ru- ševinskega materiala med vzhodnim zidovjem nekdanjega jedra in južnim koncem vzhodnega grajskega trakta postavili kratek pritlični vezni trakt, ki je s svojim severnim delom zasedel tudi precejšnji del površine odstranjenega srednjeve- škega valjastega glavnega grajskega stolpa. Ve- zni trakt so zaradi prilagajanja obstoječi tlorisni 138 Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5, sekcija 162. Spremno besedilo k avstrijskemu vojaškemu zemljevidu navaja: Grad Vrbovec je na vzhodni strani zidan na skalo, na zahodni strani pa na zemljo, je dvonadstropen, v smeri proti zahodu je dolg 40 korakov; vzdolž Savinje je povezan s starim gradom z visokim obzidjem, primeren je za obrambo (Slovenija na voja­ škem zemljevidu, 5, str. 28). 139 Celotnega zidovja niso odstranili, ker ni bilo mogoče odstraniti velike skale sredi notranjega dvorišča in tega izravnati. Na primerljiv način so v prvi polovici 18. stole- tja porušili srednjeveško jedro gradu Grad oziroma Gor- nja Lendava na Goričkem v Prekmurju. Tudi tam je po rušitvi od nekdanjega jedra ostalo samo eskarpno obod- no zidovje, ki razmejuje nižji in višji del notranjega graj- skega dvorišča. Značilen tovrstni primer je tudi poruši- tev grajskega jedra gradu Waldenfels v Zgornji Avstriji v 18. stoletju, ker je ostanek obodnega zidovja prav tako dobil značaj eskarpe višjega platoja v sklopu notranjega grajskega dvorišča. Prim. Baumert in Grüll, Burgen, str. 81–82. Shematska upodobitev gradu Vrbovec po odstranitvi srednjeveškega grajskega jedra na baročni božjepotni podobici iz časa po letu 1681 oziroma iz 18. stoletja. Izrez (INDOK). Ostanki leta 1944 pogorelega veznega trakta med grajskim jedrom in vzhodnim traktom kažejo za 18. stoletje značilno strukturo zidave v kombinaciji kamna in opeke (foto: Igor Sapač, 2016). 544 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec situaciji zgradili na nepravilni romboidni talni ploskvi in ga oblikovali dokaj utilitarno, brez slo- govno poudarjenih stavbnih členov. Pokrili so ga s strmo opečno štirikapno streho, katere sleme je z višino nekoliko preseglo višino slemena starejše skodlaste strehe vzhodnega trakta. Po konstruk- cijskih značilnostih ostankov zidovja in na ohra- njenih fotografijah iz časa pred letom 1944 doku- mentirani nekdanji podobi je mogoče sklepati, da je vezni trakt nastal v 18. stoletju. Vsekakor so ga zgradili pred letom 1825, saj je označen v mapi franciscejskega katastra. Najverjetneje so hkrati s postavitvijo veznega trakta prenovili vrhnjo etažo z njim neposredno povezanega vzhodnega trakta in pri tem povečali okna ki so dobila pokončno pravokotno obliko brez obrob, prav takšno kot okna na novem veznem traktu. Prostori v veznem traktu in vrhnjem nadstropju vzhodnega trakta so imeli po na predvojnih fotografijah dokumen- tiranih oblikah dokaj velikih oken in treh dimni- kih sodeč bivalno namembnost.140 140 Bolj sistematična in natančnejša opredelitev funkcij po- sameznih prostorov v vrbovških grajskih traktih med 17. Zdi se, da so približno takrat, ko so zgradili nov vezni trakt in prenovili vzhodni trakt, teme- ljito predelali tudi reprezentativni dolgi severni grajski trakt. Ta je pred nastankom omenjene Kuwassegove upodobitve iz okoli leta 1845 izgubil arkade in konzolni pomol s stolpičem, v zazida- ne arkadne loke pa so vstavili manjša pokončna pravokotna okna, ki so se ohranila do leta 1944. Nekdanji arkadni hodnik so z vgradnjo predelnih sten in dimnikov spremenili v bivalne prostore ter pri tem na stiku severnega in vzhodnega trak- ta zgradili tudi malce višji sanitarni del.141 Ker se in 20. stoletjem bo v prihodnosti morda mogoča na pod- lagi poglobljene analize vseh razpoložljivih arhiviranih dokumentov, med njimi tudi vseh ohranjenih popisov inventarja po smrti posameznih ljubljanskih škofov, po- vezanih z Vrbovcem. 141 Prim. npr. fotografijo iz okoli leta 1903 v: Jakič, Sto gradov, str. 208 in upodobitev v: Reichert, Einst und jetzt, str. 54; Schöne alte Steiermark, str. 119; Stopar, in Premzl, Slovenje­ štajerske vedute, str. 14, R 30. Na primerljiv način so v 18. stoletju predelali okoli leta 1580 zgrajeno arkadno ga- lerijo vhodnega trakta gradu Lemberg pri Dobrni; tudi tam so v zazidane arkade vstavili manjša okna in enoten galerijski prostor z vgradnjo predelnih sten spremenili v Pogled na grajski kompleks z baročno prenovljenim vzhodnim traktom v ospredju leta 1926 (fotografija na razglednici iz zasebne zbirke). Pogled na grajski kompleks s predelanim severnim traktom s severozahodne strani okoli leta 1905 (fotografija na razglednici iz zasebne zbirke). 545 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec zdi verjetno, da je bila v pomolu iz druge tretjine 17. stoletja kapela in ker je vrbovška grajska kape- la omenjena še leta 1720,142 je dopustno pomisliti, da so severni trakt predelali zatem. Najpozneje takrat so prvotne line v pritličju obeh zahodnih vogalnih stolpov povečali in predelali v kvadrat- na okna brez obrob.143 Med rušenjem grajskega jedra so nekaj ruše- vinskega materiala gotovo uporabili za izravna- vanje notranjega grajskega dvorišča in takrat so z nasipavanjem nekoliko dvignili talni nivo na severovzhodni strani. Večino ruševinskega mate- riala so odpeljali in porabili oziroma deponirali zunaj grajskega kompleksa. Zdi se, da so zaradi potrebe po odvažanju materiala odstranili starej- ši ožji porton glavnega vhoda v grajski kompleks in ga nato nadomestili s sedanjim portonom, ki ima dokaj široko odprtino. Trikotno čelo portona učinkuje klasicistično in kaže, da je najbrž nas- talo v zadnji tretjini 18. stoletja ali v prvi polovici 19. stoletja. V čelo so vzidali omenjeno starejšo heraldično kartušo škofa Hrena, na kateri so že na fotografijah z zgodnjega 20. stoletja vidne po- škodbe in ki so jo najverjetneje prenesli z druge bivalne sobe; na račun arhitekturne slikovitosti in repre- zentativnosti so tako ustvarili več neposredno uporab- nih bivalnih površin. 142 Orožen, Das Bisthum, str. 171, 177; Stegenšek, Cerkveni spo­ meniki, str. 83 (z zmotnim sklepanjem, da se omemba iz leta 1720 nanaša na nekdanjo grajsko kapelo iz obdobja škofa Tomaža Hrena. 143 Okna so dokumentirana na upodobitvi Carla Reicherta iz leta 1864 (Reichert, Einst und jetzt, str. 54; Schöne alte Steiermark, str. 119; Stopar, in Premzl, Slovenještajerske vedute, str. 14, R 30) in na fotografijah iz okoli leta 1900 (Zgornja Savinjska dolina, str. 67, 68). lokacije, domnevno iz porušenega grajskega je- dra. Najverjetneje so hkrati z oblikovanjem nove- ga portona pred njim odstranili nekdanji leseni mostovž z dvižnim mostom ter zasuli obrambni jarek pred južnim grajskim obzidjem. Grad Vrbovec je s pripadajočim gospostvom ostal v lasti ljubljanske škofije do leta 1786, ko je v sklopu reform cesarja Jožefa II. skupaj s sosednji- ma gospostvoma Rudenek in Gornji Grad prešel pod državni Štajerski verski sklad.144 Od takrat so bili v gradu, ki je ostal središče vrbovškega zemlji- škega gospostva, okrajni državni uradi.145 Morda so takrat odstranili grajsko kapelo in utilitarno predelali severni grajski trakt. Na to je mogoče pomisliti tudi zato, ker grad pozneje – do leta 1920 – ni imel kapele in ker se zdi manj verjetno, da bi kapelo opustili že v obdobju, ko je bil grad škofij- ska last. Leta 1807 je država škofiji posest vrnila, a je kmalu zatem, v obdobju francoske zasedbe, med letoma 1809 in 1813, grad ponovno spadal pod verski sklad. Po umiku Francozov je Vrbovec leta 1814 znova prevzela ljubljanska škofija in ga obdržala do začetka druge svetovne vojne v Ju- goslaviji leta 1941.146 Uprava gospostva Vrbovec je bila združena z upravo gospostev Gornji Grad in Rudenek.147 144 Pirchegger, Untersteiermark, str. 196; Grad Vrbovec, Nazar­ je, str. 11; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 113; Golec, Slom- škov rod, str. 64; prim. Baš, Doneski, I, str. 1. 145 Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 82. 146 Schmutz, Historisch, str. 41; Janisch, Topographisch­sta­ tistisches Lexikon, str. 20; Pirchegger, Untersteiermark, str. 196; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 113. 147 Baš, Doneski, I, str. 2; Baš, Doneski, II, str. 74. Grad Vrbovec v mapi franciscejskega katastra iz leta 1825 (spletni vir). Grad Vrbovec in samostan Nazarje na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz časa med letoma 1763 in 1787 (spletni vir). 546 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec V 19. stoletju je bil grajski kompleks na majh- nem otoku vse bolj zanemarjen. Okoli leta 1860 je bil že skoraj povsem zapuščen, a gradbeno še dokaj dobro ohranjen, čeprav so bili tudi spodnji trakti že poškodovani. Od grajskega jedra na skali je takrat stalo samo še nekaj temeljnega zidovja.148 Več pozornosti kot ohranitvi gradu so namenjali v njegovi bližini postavljenemu lesenemu mostu čez Savinjo; med letoma 1825 in 1845 so postavili nov most, ki je bil bližje grajskemu poslopju od prvotnega mostu iz 17. stoletja.149 Še leta 1825 so bi- 148 Reichert, Einst und jetzt, str. 54; prim. Schöne alte Steier­ mark, str. 118. 149 SI AS 177/C/F/C343/g/A02 in A03 – Franciscejski kataster za Štajersko (k. o. Prihova) 1825; Stopar, Podoba, str. 194, 196. Lesen most pri gradu omenja tudi spremno besedilo avs- trijskega vojaškega zemljevida iz druge polovice 18. sto- letja (Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5, sekcija 162, str. 27). le zahodno in jugovzhodno od gradu velike raz- livne površine Savinje in Drete, ki so spominjale na nekdanje močvirje – mozirje. Južno od gradu je bil krajši leseni most čez kanal za žage in ob njem večje poslopje grajske škofijske žage, ki je stalo na lokaciji sedanje glavne ceste oziroma Sa- vinjske ceste in cestnega križišča do gradu in ki so ga porušili kmalu po letu 1978.150 V 20. stoletju se je ta prostorska situacija zelo spremenila in vodni kanal z žagami so po letu 1978 opustili ter njegov nekdanji potek povsem zabrisali.151 150 Prim. Baš, Doneski, I, str. 10; Grad Vrbovec, Nazarje, str. 100; Zbornik občine Nazarje, str. 17, 53, 54, 56. 151 Prim. Zbornik občine Nazarje, str. 21, 54, 55. Na območju ob zasutem kanalu je južno od gradu leta 1979 nastalo poslopje Delavskega doma, sedanjega Doma kulture Nazarje. Kolorirana litografska upodobitev Vrbovca, ki jo je okoli leta 1845 za Lamplovo suito ustvaril Joseph Kuwasseg (Stopar, Podoba, str. 197). Grad Vrbovec s samostanom Nazarje na litografski upodobitvi Carla Reicherta iz leta 1864 (Reichert, Einst und jetzt). 547 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Grad Vrbovec okoli leta 1800. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). Grad Vrbovec okoli leta 1920. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). 548 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec GRADBENI POSEGI V GRAJSKEM KOMPLEKSU V PRVI TRETJINI 20. STOLETJA Po odpravi fevdalnega družbenega reda leta 1848 je bil grad do izbruha druge svetovne vojne v Jugoslaviji leta 1941 sedež uprave veleposestva ljubljanske škofije, središče škofijskega gozdnega gospodarstva in kraj razvoja škofijske lesnopre- delovalne industrije.152 Pod (knezo)škofom An- tonom Bonaventuro Jegličem (1850–1937), ki je ljubljansko škofijo vodil med letoma 1898 in 1930, so Vrbovec temeljito prenovili. Jeglič je 25. julija 1903 s tem v zvezi v svoj dnevnik zabeležil: »Grad Vrbovec je kaj lepo popravljen znotraj in zunaj (okoli 12.000 K stroškov), poprej jako zanemarjen. Stanujejo notri nekateri uradniki in nekoliko delavcev.« Ome- njena prenova se je nanašala na zahodni, severni, vzhodni in vezni trakt ter na tri valjaste vogalne stolpe. Od takrat do leta 1941 je mogel grad zno- va opravljati tudi rezidenčno funkcijo za potrebe ljubljanskih škofov in njihovih gostov, v njem pa so bile tudi tujske sobe.153 Zahodno od gradu, na območju vodnega kanala z žagami, je leta 1901 nastal razsežen kompleks nove industrijske žage za potrebe škofijskega gozdnega veleposestva.154 Vse kaže, da je bil Vrbovec škofu Jegliču posebno 152 Prim. Kocbek, Savinjske Alpe, str. 278, 286; Krajevni leksi­ kon Dravske banovine, str. 172. 153 Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 218, 836; Krajevni leksikon Drav­ ske banovine, str. 172. 154 Avsenek, Ivan in drugi: Spominski zbornik, str. 689; Grad Vrbovec, Nazarje, str. 61, 100, 101; Šoster Rutar, Muzej, str. 30; Zbornik občine Nazarje, str. 148. pri srcu in se je zato zanj še posebej zavzemal.155 Seveda pa je bila temeljita gradbena in vsebinska prenova grajskega kompleksa izpeljana v kon- tekstu ambiciozno in širše zastavljene Jegličeve modernizacije ljubljanske škofije in slovenske katoliške prenove in njen osnovni cilj je bil po- sodobiti ter izboljšati gospodarjenje z gozdovi ljubljanske škofije na območju Zgornje Savinjske doline; gradu je do leta 1919 pripadalo približno 150 hektarjev zemljiške posesti, od tega v glavnem gozdovi.156 Jeglič se je pri oblikovanju pristopa za modernizacijo Vrbovca v obdobju, zaznamova- nim s historizmom, v precejšnji meri zgledoval po škofu Tomažu Hrenu, katerega usmeritve v obdobju protireformacije je kot nekdanji profe- sor cerkvene zgodovine na ljubljanskem bogos- lovju dobro poznal.157 155 Prim. Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 840. O posebnem od- nosu škofa Jegliča do Zgornje Savinjske doline priča podatek, da je po upokojitvi leta 1930 nekaj časa živel v rezidenci v Gornjem Gradu. Prim. Tratnik, Gornji Grad, str. 199. 156 Prim. Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 677, 777. 157 Prim. Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 777. Vse kaže, da se je Jeglič po Hrenu zgledoval tudi, ko je za ljubljansko ško- fijo leta 1905 oziroma 1906 kupil manjši dvorec Brdce (Wurzenegg) na nizki razgledni vzpetini na jugozaho- dnem obrobju Mozirja. Z nakupom dvorca je zaokrožil posest ljubljanske škofije v Zgornji Savinjski dolini in s tem sledil usmeritvi, ki sta jo v 16. in 17. stoletju obli- kovala škofa Glušič in Hren z nakupoma gradov in gos- postev Rudenek in Vrbovec (prim. Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 330, 343, 777, 788, 840, 906, 910, 965). Enonadstropni poznorenesančni monolitni dvorec s kljukasto talno ploskvijo je v pisnih virih omenjen od leta 1618. Leta 1858 so ga temeljito prenovili in mu s položno streho ter klasicistično učinkujočim trikotnim čelom nad pet- osno glavno fasado dali podobo manjše monumentalne zgodnjehistoristične vile. Po letu 1927 so dvorec v lasti Vhod v grad Vrbovec (levo) in pogled na grad z jugozahodne strani (desno) na risbah Herberta Kartina iz leta 1909 (INDOK). 549 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Po fotografijah na starih razglednicah je mo- goče sklepati, da so med letoma 1898 in 1903 na celotnem gradu obnovili strešno kritino in stavb- no pohištvo, na zahodnem traktu obnovili fasad- ni oplesk ter ga proti jugu razširili z manjšim uti- litarno oblikovanim enonadstropnim dvoosnim pravokotnim prizidkom. Prizidek so umestili v kot med južnim zaključkom zahodnega trakta in jugozahodnim stolpom ter ga z notranje strani naslonili na južno grajsko obzidje. Novi prizidek je bil za približno 2,5 m nižji od zahodnega trak- ta, a je kljub temu s svojo višino segel nekoliko nad višino južnega grajskega obzidja.158 Na skali ljubljanske škofije preuredili za izobraževalne namene. Po drugi svetovni vojni je bila v nacionalizirani stavbi s statusom jugoslovanskega splošnega ljudskega pre- moženja nižja gimnazija in zatem do leta 1970 osnovna šola. Po preselitvi šole v novo poslopje so bila v dvorcu skromna bivališča gradbenih delavcev, po letu 1991 pa so tja namestili begunce iz Bosne in Hercegovine. Zatem so devastirano stavbo izpraznili ter jo prepustili propadu in vandalizmu. Po zaključku denacionalizacijskega postop- ka, s katerim je dvorec znova pridobila ljubljanska ško- fija, je prešel v last podjetja Vegrad iz Velenja, ki se je v obdobju razcveta agresivnega slovenskega gradbeništva odločilo za rušitev in nadomestitev z novim stanovanj- skim blokom. Dne 28. aprila 2003 je podjetje Vegrad s ciljem po čim večjem kapitalskem dobičku s podporo mozirskega občinskega sveta in ne oziraje se na prote- ste številnih krajanov Mozirja ter strokovnjakov dvorec v celoti podrlo in nato do leta 2006 s finančno podporo Stanovanjskega sklada Republike Slovenije na njego- vem mestu na atraktivni lokaciji zgradilo nov stanovanj- ski blok z 42 stanovanji. Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 169; Videčnik, Podobe, str. 90; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 9; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 65; Grušovnik, Ne grad; Mavrič, V Mozirju; Hahonina, Urbanistična agresija; Kramer, Mozirje; Mozirje, str. 108. Prim. tudi fotografije dvorca iz leta 1992 in 1996 v: DM, Zbirka fotografij Ivana Jakiča. 158 OKM: stare razglednice z motivi gradu Vrbovec. Prim. Zgornja Savinjska dolina, str. 67–68. na lokaciji jugozahodnega dela grajskega jedra so pred letom 1909 po predhodni odstranitvi iglastih dreves postavili lesen razgledni paviljonček, ki ga kažejo nekatere stare fotografije in popotna ski- cozna upodobitev Herberta Kartina (1884–1958) iz leta 1909.159 Paviljonček je stal nekoliko bolj jugo- zahodno od paviljončka iz časa pred letom 1825 159 Prim. Zgornja Savinjska dolina, str. 67; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 28. Kartinovo upodobitev hrani INDOK. Prizor pred zahodno fasado prenovljenega gradu okoli leta 1925 (fotografija iz zasebne dokumentacije Igorja Sapača). Škof Anton Bonaventura Jeglič leta 1926 (Novice v slikah, letnik 1, številka 5, avgust 1926, str. 1). 550 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec ter je imel osmerokotno talno ploskev in dokaj strmo osemkotno piramidalno streho. Med prvo svetovno vojno so bile po letu 1915 v gradu tudi čevljarske delavnice in sedež upra- ve čevljarske zadruge, ki so jo imeli slovenski be- gunci s Primorske, do katerih je škof Jeglič gojil posebno naklonjenost.160 V tistem obdobju – do leta 1919 – je Vrbovec za ljubljansko škofijo uprav- ljal kanonik Jožef Šiška, ki je po zaobljubi zaradi stiske škofu Jegliču predlagal, da bi vrh skale na območju nekdanjega grajskega jedra postavili novo votivno kapelo sv. Jožefa. Zgolj ugibati je mogoče, ali je bil pri določitvi lokacije za novo ka- pelo prisoten tudi spomin na nekdanjo kapelo, ki jo je dal škof Hren leta 1617 urediti najverjetneje v grajskem jedru. Škof Jeglič je dovoljenje za grad- njo nove kapele pridobil od lavantinske škofije s sedežem v Mariboru, pod katero je takrat spada- la Zgornja Savinjska dolina. Temeljni kamen so nato v navzočnosti škofa Jegliča slovesno položili 31. maja 1917 in se pri tem ozirali na datum bla- goslovitve nekdanje vrbovške grajske kapele pod škofom Hrenom 31. maja 1617. V skladu s Hreno- vim preimenovanjem gradu je škof Jeglič ob po- ložitvi temeljnega kamna za novo kapelo Vrbovec (znova) poimenoval Marijin grad in to ime je kot uradna oznaka nato ostalo v veljavi vse do izbru- ha druge svetovne vojne v Jugoslaviji leta 1941. Kapelo so zidarji iz Jegličevih rojstnih Begunj na Gorenjskem zgradili po načrtih arhitekta in stavbnega mojstra Josipa Jakuscha, ki je deloval v okviru znanega velikega ljubljanskega gradbe- nega podjetja Tönnies, menda pa tudi v Tech- nisches Bureau na Dunaju.161 Zaradi postavitve 160 Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 8; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 82; Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 709. 161 Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 706, 709, 777; prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 172; Grad Vrbovec, Nazarje, str. 93. Za podjetje Tönnies: Stoletje družine Tönnies. Josip nove kapele so na skali na območju nekdanjega grajskega jedra odstranili leseni paviljonček, pri očiščevalnih delih terena pa so nato naleteli na razne ostanke lončenine in redkih drobnih pred- metov. Najdb žal takrat nihče ni dokumentiral in sedaj veljajo za izgubljene.162 Škof Jeglič je želel iz kamna sezidano kapelo iz kamna, a so jo napos- led zaradi pomanjkanja delavcev zgradili iz ope- ke. Kapelo so do vrha dozidali in jo zastrešili do začetka avgusta 1919, nato pa so do pomladi 1920 kamnoseki izdelali še okenske okvirje in portal ter zidce. Tistega leta so postavili tudi oltar in ol- tarno menzo, ki ju je po načrtih arhitekta Ivana Vurnika (1884–1971) izdelal ljubljanski kamnosek Alojzij Vodnik (1868–1939), ljubljanski slikar Ma- tej Trpin (1871–1926) je po navodilih duhovnika in umetnostnega zgodovinarja Josipa Dostala (1872–1954) ter po Vurnikovih načrtih poslikal notranjščino, mojster Sušnik iz Šiške v Ljublja- ni je izdelal okna, ljubljanski kipar Ivan Pengov (1879–1932) pa je izklesal relief s sv. Jožefom in malim Jezusoma ter izdelal križ. Škof Jeglič je do- končano kapelo, ki mu je zelo ugajala, nameraval posvetiti 31. maja 1920 in s tem obeležiti tudi svojo sedemdesetletnico, a zaradi zamude pri dokonča- nju opreme jo je naposled slavnostno posvetil 13. septembra tistega leta, ob dvaindvajseti obletnici posvečenja v škofa.163 Jakusch, o katerem v razpoložljivi literaturi sicer skoraj ni podatkov, je leta 1917 izdelal tudi projekt za povečanje tovarne usnja Karola Pollaka (pozneje Rog) v Ljubljani (Mihelič, Poslopje, str. 449, 451, 455, 456). Za umestitev gradnje nove kapele v širši kontekst arhitekture tistega obdobja prim. Sapač in Lazarini, Arhitektura, str. 46–48, 67–73, 105–131. 162 Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 11; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 83. 163 Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 777, 784, 805, 810, 814; prim. Zgornja Savinjska dolina, str. 68; Grad Vrbovec, Nazarje, str. 10; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 82. Ivan Vurnik je z že- Posvetitev kapele sv. Jožefa na lokaciji grajskega jedra septembra 1920 (fotografija na razglednici iz zasebne zbirke). 551 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Novo kapelo so v osnovi zasnovali na pravo- kotni talni ploskvi v izmeri 6 × 10 m, ki so ji na vzhodni strani dodali s polkrožno apsido, na za- hodu tempeljsko oblikovano vhodno lopo, na severovzhodu pa zakristijo. Zunanjščino so obli- kovali v skladu s historističnimi arhitekturnimi usmeritvami in s prevladujočimi neoromanskimi oblikami. Na zahodni steni ladje, ki so jo pokrili z opečno dvokapno streho, so postavili konzolni zvoniček kvadratnega tlorisa s koničasto streho in polkrožno zaključenimi odprtinami. Južno členo ladje so razčlenili z lizenami in podstrešnim ven- cem s slepimi arkadicami ter jo predrli s tremi pol- krožno zaključenimi okni. Podobno so oblikovali tudi apsido, ki je dobila dve okni in streho v obliki no Heleno v tistem obdobju, med letoma 1918 in 1923, za škofa Jegliča izdelal tudi slavnostni ornat ter v letih 1919 in 1920 naredil načrt za poslikavo notranjščine cerkve sv. Katarine v Topolu nad Medvodami. Prim. Ivan Vurnik, str. 160–161, 164–165. polovičnega stožca. Vhodno lopo so zasnovali v kombinaciji neoromanskih in neoklasicističnih oblik, po vzoru vhodnih delov antičnih grških sve- tišč tipa templum in antis. Anti so predrli s po enim polkrožno zaključenim oknom, visoko trikotno čelo pa z okroglim oknom. Namesto s kamnitima stebroma so pročelje oziroma portik opremili z ometanima opečnima slopoma kvadratnega pre- reza. Na vzhodnem koncu severne ladijske stene so dodali manjšo zakristijo s pravokotno talno ploskvijo, dvokapno streho in vhodom na vzhod- ni steni. O oblikovanju notranjosti na osnovi upo- rabljenih virov ni mogoče sklepati.164 Tlakovali so jo z opečnimi tlakovci rombastih oblik, ki so jih prepeljali s podstrešja škofovske rezidence v Gor- 164 Prim. Zgornja Savinjska dolina, str. 68; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 82; Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 15. Pogled na grajski kompleks z vzhodne strani, z lokacije nazarskega samostana, leta 1926 (fotografija na razglednici iz zasebne zbirke). Grajski porton in lokacija grajskega jedra s kapelo sv. Jožefa leta 1925 (fotografija iz zasebne dokumentacije Igorja Sapača). 552 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec njem Gradu. Tlakovci so imeli vsi vtisnjene napi- se: MDIC – T.L.A.P. – T.C.E.L.165 Menda so bile to inicialke škofa Tomaža Hrena.166 Oznaka MDIC gotovo pomeni letnico 1599. Do kapele so čez skalo speljali novo betonsko dvoramno stopnišče, ki je nastalo na lokaciji stare steze do platoja na obmo- čju nekdanjega grajskega jedra in ki se je spodaj začelo na lokaciji prvotnega vhoda v srednjeveški grad. Kot nadomestilo za odstranjeni paviljonček so na severovzhodnem delu skale postavili nov le- sen osmerokotni lesen paviljonček s piramidalno streho. Najbrž so pri tem stari paviljonček translo- cirali in ga obnovili. Sočasno so glavni vhod v grad pod trikotnim čelom s Hrenovo heraldično kartu- šo dopolnili z napisom MARIJIN GRAD. S postavitvijo kapele, ki je kot poudarjena no- va grajena in vsebinska dominanta v grajskem kompleksu in širšem prostoru ustvarila spreme- njena prostorska razmerja, se je obsežna preno- va Vrbovca v obdobju škofa Jegliča zaključila. Po posvetitvi kapele so leta 1923 pod inženirjem Ignacijem Pelhanom, ki je bil upravitelj škofij- ske veleposesti v Zgornji Savinjski dolini med letoma 1921 in 1926, sicer načrtovali še nadzidavo zahodnega grajskega trakta za eno nadstropje, a namere zaradi vse večjih gospodarskih težav po prvi svetovni vojni in problematičnosti upravite- lja niso mogli uresničiti.167 Z nadzidavo trakta bi mogli za upravo veleposesti in obiskovalce nove kapele zagotoviti nove prostore, a se je pozornost spričo nakopičenih težav kmalu preusmerila 165 UIFS ZRC SAZU, Terenski zapiski Franceta Steleta, Nazarje – Marijin grad, kapela (grad Vrbovec), zvezek LXXIX, 5. 9. 1930, fol. 25; UKPP, Zapuščina Jožeta Curka, Pretipkani zapiski zgodovinarja in mozirskega učitelja Franca Hribernika iz okoli leta 1955. 166 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 172. 167 Prim. Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 818, 845, 878, 879, 889, 891, 894, 902, 906, 949, 951, 953, 960. drugam. Gospodarsko stanje škofijskega velepo- sestva se je postopno izboljšalo šele po letu 1926 oziroma 1927, pod naslednjim upraviteljem, goz- darskim inženirjem in bivšim Maistrovim bor- cem Lojzetom Žumrom (1899–1978), a nadzidave kljub temu niso speljali, saj so strogi varčevalni ukrepi, naravne nesreče in svetovna gospodarska kriza to onemogočili. Do druge svetovne vojne so vse napore usmerili v razvoj lesnopredelovalnega obrata in pri tem razširili žago zahodno od gradu ter zelo modernizirali proizvodnjo. Po Marijinem gradu so poimenovali podjetje Marad, ki je med letoma 1936 in 1941 v dežele severne Afrike in na Bližnji vzhod pod vodstvom Lojzeta Žumra izva- žalo žagani les in zaboje.168 V tridesetih letih 20. stoletja sta bila v gradu tudi delavski konzum in delavska hranilnica.169 V tistem obdobju, do leta 168 Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 949–965, 1044; Avsenek, Ivan in drugi: Spominski zbornik, str. 689; Baš, Doneski, I, str. 1; Grad Vrbovec, Nazarje, str. 61, 94, 100–102; Videčnik, Iz mo­ jih zapisov, str. 27–28; Leb, Žumer, str. 380; Šoster Rutar, Muzej, str. 30; Zbornik občine Nazarje, str. 148–149. 169 Grad Vrbovec, Nazarje, str. 11; Zbornik občine Nazarje, str. 149. Južna stran grajskega kompleksa z novo kapelo, nazarski samostan in furmanska Turnškova hiša z gostiščem na razglednici iz okoli leta 1928 (zasebna zbirka). Dvorec Brdce pri Mozirju, tik preden so ga podrli (foto: Igor Škafar, 2003). 553 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec 1940, so zahodno od gradu zgradili tudi nov most čez Savinjo in pri tem staro leseno konstrukcijo iz 19. stoletja nadomestili z armiranobetonsko na dveh rečnih podpornikih leta 1940.170 Nov most je dobil nekoliko višji nivo cestišča, kar je vplivalo na manjšanje prostorskega učinka gradu z zahod- ne strani. RAZDEJANJE GRADU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Kmalu po začetku okupacije spomladi 1941 so nemške zasedbene oblasti škofijsko posest z gra- dom 23. maja zaplenile v korist dežele Štajerske in za »učvrstitev nemške narodnosti«.171 Upravite- lja Lojzeta Žumra so pregnali v Ljubljano, nato pa je bil od pomladi 1942 v zaporih in taboriščih od koder se je po kapitulaciji Italije vrnil na osvobo- jeno ozemlje na Gorenjskem.172 Gradu so odvzeli ime Marijin grad in sredi leta 1942 podrli kapelo sv. Jožefa; menda zato, ker so na njeni lokaciji na- meravali postaviti protiletalske topove. A gotovo je imela porušitev tudi političnoideološki pečat, saj so z njo poskusili zakriti slovenski sakralni značaj kompleksa in izbrisati spomin na predho- dnega imetnika gradu. Od kapele je ostala samo izravnana in z betonom prekrita pravokotna plo- ščad ladje z nastavkom nekdanje apside na vzho- du. Usodo kapele je mogoče primerjati z usodo v tridesetih letih 20. stoletja zgrajenih pravoslav- nih cerkva v Mariboru in Celju, ki so jih nemške okupacijske iz posebnih razlogov enote podrle že 170 Prim. Kovše in Pevec, Nazarje, zgodovinska pričevanja, str. 56; OKM: stare razglednice z motivi gradu Vrbovec. Oblika starejšega lesenega mostu je dokumentirana na Reichertovi upodobitvi iz leta 1864 in na razglednicah iz časa pred letom 1940. 171 Grad Vrbovec, Nazarje, str. 98. 172 Leb, Žumer, str. 380; prim. Grad Vrbovec, Nazarje, str. 11– 12, 105. na začetku okupacije leta 1941. Opremo kapele so prenesli v bližnje poslopje opuščenega nazarske- ga samostana. V gradu je bila nato do poletja 1944 močna stalna nemška policijska posadka.173 Drugega avgusta 1944 so med ofenzivnim os- vajanjem Zgornje Savinjske doline slovenski par- tizani grad požgali. V partizanski literaturi je v zvezi s tem objavljena samo kratka notica: »Sov­ ražnik se je zbal še za posadko v Nazarjah, pa je tudi tej ukazal 2. avgusta, naj se umakne v Mozirje. Parti­ zani so bili o sovražnikovem umiku obveščeni. Zato je 1. bataljon Zidanškove brigade takoj zasedel Nazarje, porušil most na Dreti, zažgal graščino, miniral samo­ stan in zaplenil osebni avtomobil.«174 Notico dopol- njuje leta 1951 zapisano pričevanje nazarskega po- sestnika Maksa Turnška: »Osvoboditev. Leta 1944 v samostanu v Nazarjah ni bilo švabskih vojakov, ker so bili zaposleni drugod. Na Ljubnem je že tri dni potekal napad partizanov na trg, vendar brez uspeha. Prvega avgusta ob enajstih zvečer so partizani brez vsakršne­ ga boja zasedli Nazarje in nam sporočili, da bodo toč­ no čez dve uri zažgali tukajšnji Marijin grad, stranke pa naj do tega časa spravijo ven svoje imetje. Natanko ob enih ponoči so po podih gradu polili bencin in ga zažgali. Ker je bila naenkrat vsa graščina v plamenih, je zgorelo vse, kar je še ostalo notri: različno pohištvo, poslovne knjige, na podstrešju pa veliko konjske opre­ me, žita in drugih predmetov. Naslednji dan dopol­ dne so sporočili, da gredo podminirat samostan.«175 173 Grad Vrbovec, Nazarje, str. 11, 12; Videčnik, Grad Vrbovec; Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 8; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 82, 83; prim. UKPP, Zapuščina Jožeta Curka, Pretipkani zapiski zgodovinarja in mozirskega učitelja Franca Hribernika iz okoli leta 1955. Za drugo (zmotno) navedbo o medvojni usodi kapele: Krajevni le­ ksikon Slovenije. III. knjiga, str. 228. 174 Fajdiga, Zidanškova brigada, str. 334. 175 Kovše in Pevec, Nazarje, zgodovinska pričevanja, str. 76–77; prim. Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 8. Za mi- niranje samostana Nazarje 3. avgusta 1944: Grad Vrbovec, Nazarje, str. 42; Kovše, in Mušič, Nazarje, slovenski Naza­ ret, str. 59; Kovše in Pevec, Nazarje, zgodovinska pričevanja, Južna stran grajskega kompleksa na razglednici iz okoli leta 1932 (zasebna zbirka). Ploščad, ki je ostala po porušitvi kapele sv. Jožefa leta 1942 (foto: Igor Sapač, 2025). 554 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Požig Vrbovca se je zgodil sočasno z uničenjem škofovske rezidence v Gornjem Gradu; tam so partizani Zidanškove brigade 1. avgusta 1944 med napadom na v rezidenci utrjeno nemško posadko minirali del stavbe in nato večji del ostanka pro- testom domačinom navkljub zažgali. Gornjegraj- ska rezidenca je gorela še dva dni. Nemške enote so se po napadu umaknile še iz Nazarij in partiza- nom utrle pot za požig Vrbovca.176 Razdejanje gradu za partizansko vojaško ob- rambo Zgornje Savinjske doline sicer ni imelo posebnega pomena. Že 4. avgusta 1944 so nem- ške enote Nazarje ponovno zavzele in se utrdile v razrušenem samostanu, partizani pa so zatem pri požganem Vrbovcu minirali še nov armira- str. 58, 62, 63, 77, 87. Med požigom gradu Vrbovec je bil uničen tudi arhiv uprave Marijinega gradu. Prim. Baš, Doneski, I, str. 1. 176 Prim. Fajdiga, Zidanškova brigada, str. 317–327; Mavrič, Gornjegrajsko, str. 164–165; Tratnik, Gornji Grad, str. 66, 143–147, 169. Požigi masivno grajenih večjih stavb so bili del partizanske taktike in so imeli tako vojaški kot tudi političnoideološki pomen. Poleg Vrbovca, nazarskega samostana in gornjegrajske rezidence so partizani poleti 1944 na območju Zgornje Savinjske doline med drugim požgali še šolo, župnišče in prosvetni dom v Radmirju, župnišče in šolo v Rečici ter šolo v Ljubnem. Prim. Kra­ jevni leksikon Slovenije. III. knjiga, str. 223, 234, 235; Novak, Rečica, str. 78. nobetonski most. Nemške enote so se nato iz Na- zarij umaknile, a v začetku septembra tu znova bile boje s partizani. 12. septembra so si partizani s pregonom nemških enot zagotovili nadzor nad vso Zgornjo Savinjsko dolino, ki je trajal do za- četka nemške ofenzive 29. novembra 1944. Petega decembra so nemške enote Nazarje s požganim Vrbovcem brez posebnih težav znova osvojile in nato tu ostale vse do kapitulacije 9. maja 1945. Iz razpoložljivih virov ni mogoče razbrati, da bi si nemški vojaki kot nadomestilo za pogorele pro- Grad Vrbovec okoli leta 1945. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). Pogled na požgani grad z zahodne strani, z območja velikega lesnopredelovalnega obrata, leta 1945 (Bajt et al., Slovenska kronika, str. 166). 555 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec store v gradu morali postaviti šotorišča ali si ure- diti kakršnakoli druga provizorična bivališča.177 Grad je v požigu izgubil vse strehe in propadle so lesene stropne konstrukcije nad prvim nad- stropjem zahodnega in severnega trakta ter nad drugim nadstropjem vzhodnega trakta. Zidovje severnega trakta se je zaradi razmeroma tankih sten in konstrukcijskih napak, ki so izhajale zlas- ti iz površne predelave prvotne arkadne galerije, kmalu po požaru sesulo. Dokaj masivno in čvrsto obodno zidovje zahodnega in vzhodnega trakta je z vogalnimi stolpi in obočnimi konstrukcijami spodnjih etaž vred zdržalo brez katastrofalnih poškodb. Vrbovec se je tako skupaj z rezidenco v Gornjem Gradu, dvorci Vinarje pri Slovenski Bi- strici, Jurklošter in Ruda blizu Sevnice ter gradom Vurberk uvrstil v žalostno vrsto šestih med drugo svetovno vojno na slovenskem Štajerskem raz- dejanih kulturnozgodovinsko pomembnih graj- skih stavb. GRADBENI POSEGI V GRAJSKEM KOMPLEKSU V DRUGI POLOVICI 20. STOLETJA Po koncu druge svetovne vojne je požgani grad Vrbovec v obnovljeni jugoslovanski državi postal 177 Fajdiga, Zidanškova brigada, str. 329, 334, 384, 391, 394, 560; Tratnik, Gornji Grad, str. 169–171; prim. Kovše in Pevec, Nazarje, zgodovinska pričevanja, str. 78. Za širši kontekst bojev v Zgornji Savinjski dolini leta 1944 prim. npr. Ko- mel, Narodnoosvobodilna; Fajdiga, Zidanškova brigada; Kregar, Vigred, str. 104–112; Bibič, Spominjarije, str. 106– 107. Za širši kontekst uničevanja grajske dediščine na Slovenskem med drugo svetovno vojno: Stopar, Sloven- ski gradovi, str. 380–382. tako imenovano splošno ljudsko premoženje. Drugače kakor v primeru rezidence v Gornjem Gradu, kjer so zaplenjeni požgani del leta 1947 z veliko skrbnostjo do tal podrli, čeprav je projek- tant Josip Stojan junija 1946 po naročilu Okrajne- ga ljudskega odbora Mozirje izdelal natančen in realen načrt za obnovo pogorele strehe in sesutih stopov,178 se tu nova komunistična oblast ni odlo- čila za porušitev in popolno odstranitev ostalin. Odstranili so samo zelo razdejani severni trakt, zahodni in vzhodni trakt ter obzidje in ostanke jedra pa ohranili. Vrbovec po vojni za nove obla- stnike s političnoideološkega zornega kota ni bil tako zelo problematičen grajeni simbol, kakor monumentalna gornjegrajska škofovska reziden- ca, in že nemške okupacijske oblasti so tu s poru- šitvijo dominantne kapele škofa Jegliča stavbne- mu kompleksu v precejšni meri odvzele značaj, za katerega si je ljubljanska škofija prizadevala od 17. stoletja. Kmalu po vojni, najverjetneje okoli leta 1950 – natančnejšega časa iz uporabljenih virov ni mogoče ugotoviti – so obnovili zahodni grajski trakt, ki je bil najmanj poškodovan in je imel za- radi svoje lokacije ter zasnove največji uporabni pomen.179 Vse kaže, da so takrat v skladu z name- ro iz okoli leta 1923 traktu in obema zahodnima 178 Prim. Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 30–34; Mavrič, Gornjegrajsko, str. 164; Tlaker, Trg Rečica, str. 38. Načrt Josipa Stojana z dne 7. 6. 1946, izdelan v merilu 1:100, je ohranjen v zbirki Janeza Mavriča v Gornjem Gradu. Fenomen porušitve ostalin gornjegrajske škofov- ske rezidence je, denimo, mogoče smiselno primerjati z odstranitvijo ostalin mestnega gradu v Berlinu leta 1950. 179 Prim. leta 1945 posneto fotografijo požganega gradu v: Bajt et al., Slovenska kronika, str. 166; Štih et al., Slovenska zgodovina, str. 672. Obnovljeni zahodni trakt med obiskom jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita leta 1967 (fotografija iz zasebne dokumentacije Igorja Sapača). 556 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec 557 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Tloris nekdanjega srednjeveškega samostanskega in novoveškega škofovskega rezidenčnega kompleksa v Gornjem Gradu z označenimi stavbnimi fazami. Poskus rekonstrukcije stanja pred požigom leta 1944. (Interpretiral in risal Igor Sapač, 2017). LEGENDA: 1 baročna cerkev z vrisano lokacijo porušene romanske bazilike, 1a nekdanja osrednja apsida romanske cerkve, 1b lokacija gotskega prezbiterija iz tretje četrtine 14. stoletja, 1c lokacija grobne kapele sv. Andreja iz okoli leta 1525, 1d lokacija grobne kapele sv. Martina iz okoli leta 1610, 1e baročna zakristija, 1f baročna kapela, 1g lokacija zvonika iz časa med letoma 1545 in 1660, 1h zvonik iz leta 1671, 1l lokacija nezgrajenega drugega baročnega zvonika, 2 območje romanskega samostanskega križnega hodnika, 2a srednjeveška zakristija, 2b kapiteljska dvorana (izkopani ostanki), 2c glavni vhod v romanski samostan, 2d dvorana za menihe v pritličju in skupna meniška spalnica v nadstropju, 2e sanitarije, 2f meniška obednica, 2g kuhinja (podrto po 1944), 2i prehod na vrt (podrto po 1825), 2j domnevno pekarna (podrto po 1825), 2k vodnjak, 2 l prehod na dvorišče pred cerkvijo – prvotno gospodarsko dvorišče, 2m prostora podrt po 1825, 2n samostanska klet in shrambe, 2o v novem veku prezidani ostanek zahodnega dela srednjeveškega križnega hodnika, 2p izkopani ostanki novoveške razširitve kapiteljskega trakta, 3a drugo (vzhodno) samostansko dvorišče, 3b domnevno samostanski špital, 3c samostansko pokopališče, 3d kapela sv. Marjete, 3e samostanski vrt in sadovnjak – sedaj parkirišče, 3f skedenj (podrt po 1945), 4 območje dvorišča pred cerkvijo (tretje dvorišče, sprva gospodarsko dvorišče, v novem veku dvorišče rezidence ljubljanskih škofov), 4a vodnjak, 4b domnevna kašča v pozneje porušenem poznogotskem jugovzhodnem traktu, 4c renesančni vogalni prizidek s prehodom v pritličju, 4d južni prehod v pritličju v baroku porušenega jugovzhodnega trakta, 4e baročni južni prehod v pritličju baročnega jugovzhodnega trakta škofovske rezidence, 4f južni trakt škofa Hrena iz leta 1602 s poznejšo manjšo baročno dvorano v drugem nadstropju, 4g lokacija nekdanjega pritličnega prizidka južnega trakta, 4h sprva domnevno samostanske delavnice in pozneje baročni jugozahodni trakt škofovske rezidence, 4i baročni hodnik v drugem nadstropju škofovske rezidence, 4l škofovska baročna zasebna kapela sv. Tomaža iz leta 1756 v drugem nadstropju škofovske rezidence, 4m ogrevane delovne sobe ljubljanskih škofov v drugem nadstropju rezidence, 4n ogrevani spalnici ljubljanskih škofov v drugem nadstropju rezidence, stavba s prostori 4m in 4n je morda nastala na lokaciji srednjeveške lekarne, 4o sprejemnica ljubljanskih škofov v drugem nadstropju barokiziranega poznogotskega severozahodnega oglatega bivalnega stolpa, 4p poslikana in s kaminoma ogrevana baročna slavnostna dvorana v drugem nadstropju rezidence – nastala je na lokaciji utrjene renesančne škofovske kašče oziroma prvotnih hlevov srednjeveškega samostana, 4r reprezentativno triramno glavno stopnišče baročne škofovske rezidence, 4s nekdanja severna veža v vzhodnem delu severnega trakta, ki so ga podrli med baročno prezidavo, 5 sistem v več stavbnih fazah v 16. stoletju zgrajenega in z obrambnimi jarki obdanega protiturškega obrambnega obzidja rezidence ljubljanskih škofov, 5a samostansko gostišče oziroma hiša za samostanske goste (pozneje zapori), 5b baročna kolarnica, 5c Štekl – utrjeni vhodni stolp škofa Glušiča iz leta 1578, 5d med baročno predelavo porušeni manjši vezni trakt med Šteklom in škofovsko rezidenco, 5f nekdanji protiturški obrambni stolp iz okoli leta 1578, 5g visoki izpostavljeni jugozahodni protiturški stolp iz okoli leta 1517, 5h protiturški obrambni stolp škofa Ravbarja iz leta 1517, 5i trije nekdanji protiturški obzidni obrambni stolpi iz okoli leta 1517, 6 nekdanji protiturški vodni obrambni jarek, 7 lokacija po drugi svetovni vojni zgrajenega poslopja. 558 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec stolpoma dodali novo drugo nadstropje, ki so ga ustvarili z nadzidavo in predelavo podstrešne poletaže iz 17. stoletja. Pri tem so odstranili manj- še pravokotne svetlobne line podstrešne poleta- že. Obenem so nadzidali novejši južni prizidek trakta in okenca nekdanje obokane konjušnice v pritličju povečali v pokončna pravokotna ok- na. Okna novega drugega nadstropja so obli- kovno prilagodili oknom v prvem nadstropju. V notranjščini so ohranili banjaste oboke v pritlič- ju, v prvem nadstropju pa odstranili vse prvotne predelne stene, zabrisali historično razporeditev prostorov s škofovsko dvorano v sredini, na not- ranji strani dvoriščne fasade zasnovali dolg zaprt hodnik in ob njem uredili niz manjših pisarniš- kih prostorov. Na območju osrednjega dela nek- danje dvorane so postavili novo leseno stopnišče, ki omogoča dostop v drugo nadstropje in zaradi katerega so na dvoriščni fasadi prebili novo vrat- no odprtino z novima oknoma ob straneh. Novi pritlični fasadni vratni odprtini so prebili tudi na zahodni fasadi in na severozahodnem stolpu. Trakt so pokrili z novo dolgo opečno slemenasto streho, stolpa pa sta znova dobila s skodlami kriti stožčasti strehi, ki pa imata malce nižji naklon od predvojnih streh.180 Šestdelna lesena okna v nad- stropjih so opremili z zeleno obarvanimi polkni, 180 Prim. Grad Vrbovec, Nazarje, str. 15. ki so poudarila, da je prenova temeljila na doma- čijskih arhitekturnih načelih, ki so se v tridese- tih in štiridesetih letih 20. stoletja zelo uveljavila Grad Vrbovec okoli leta 1970. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). Pogled na deloma obnovljeni grajski kompleks iz zraka z vzhodne strani okoli leta 1970. V ozadju je vidno območje lesnopredelovalnega podjetja Glin (INDOK). 559 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec v nemškem in avstrijskem prostoru.181 Za tisti čas je bilo značilno, da so heraldično kartušo škofa Hrena v trikotnem čelu grajskega portona med obnovo v skladu z usmeritvijo damnatio memoriae zakrili z debelo plastjo ometa.182 Pred portonom so ob takrat še obstoječem vodnem kanalu le- ta 1955 postavili spomenik padlim partizanom z 181 Na primerljiv način so kmalu po drugi svetovni vojni prenovili in deloma nadzidali grad Hompoš oziroma Po- horski dvor pri Mariboru. Gradbena dela so tam opravili s pomočjo nemških vojnih ujetnikov. 182 Stopar, Nazarje, str. 341. Prim. fotografiji obnovljenega gradu iz petdesetih let 20. stoletja v: Zbornik občine Na­ zarje, str. 17, 21; DM, Zbirka fotografij Ivana Jakiča. bronastim kipom talca tik pred streljanjem, ki ga je izdelal kipar Ciril Cesar (1923–2024).183 Obnovo zahodnega trakta so izvedli za pot- rebe Gozdnega gospodarstva Nazarje in Lesne industrije Nazarje, ki sta imela ob gradu velik lesnopredelovalni obrat in ki sta bili nato od leta 1967 združeni v podjetje Glin.184 Morda je na od- ločitev za ohranitev in obnovo gradu vplival tudi nekdanji upravitelj veleposestva ljubljanske ško- fije Lojze Žumer, ki se po drugi svetovni vojni v spremenjenih družbenih okoliščinah v Vrbovec sicer ni vrnil, a je ohranil ugled sposobnega stro- kovnjaka ter poštenega človeka in je postal načel- nik lesnega odseka na Ministrstvu za gozdarstvo Ljudske republike Slovenije v Ljubljani.185 Po obnovi zahodnega trakta so v petdesetih letih 20. stoletja obnovili še vzhodni grajski trakt s severovzhodnim stolpom. Zaradi razkroja ne- zaščitenega zidovja po požigu so odstranili vrh- nje nadstropje in najprej s preprosto dokaj tanko opečno zidavo zgradili malce nižje nadomestno vrhnje nadstropje, ki so ga v tlorisnem poteku z željo po poenostavitvi gradbenih del izravnali in pokrili s štirikapno strmo opečno streho. Zaradi spremembe oblike osnovne talne ploskve vrh- njega nadstropja so ob severnem delu vzhodne fasade tega trakta postavili dva opečna loka, ki so ju oprli na masiven in visok fasadni opečni slop. Hkrati so na vzhodni fasadi v ohranjenih spodnjih dveh etažah prebili nekaj novih oken, ki so jih z velikostjo prilagodili originalnim oknom. Novo nadstropje je dobilo za tisti čas značilna modernistična tridelna lesena okna, ki so sicer v 183 Krajevni leksikon Slovenije. III. knjiga, str. 228; Poles, Kipar; Zbornik občine Nazarje, str. 21, 37. 184 Prim. Kovše in Pevec, Nazarje, zgodovinska pričevanja, str. 80; Grad Vrbovec, Nazarje, str. 61, 102, 104; Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 17. 185 Prim. Leb, Žumer, str. 380; Grad Vrbovec, Nazarje, str. 11; Zbornik občine Nazarje, str. 149. Leseno stopnišče med prvim in drugim nadstropjem, postavljeno med obnovo po drugi svetovni vojni na območju nekdanje dvorane iz 17. stoletja v osrednjem delu zahodnega trakta (foto: Igor Sapač, 2024). Po letu 1950 na lokaciji podrtega severnega trakta postavljena lesena pomožna stavba (fotografija iz zasebne dokumentacije Igorja Sapača). Po letu 1950 zgrajeno nadomestno prvo nadstropje leta 1944 razdejanega vzhodnega trakta (foto: Igor Sapač, 2016). 560 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec grajskem ambientu dokaj moteč tujek in kažejo, da je bila obnova vzhodnega trakta dokaj površna in izpeljana brez arhitekturne kakovosti. Seve- rovzhodni stolp je pri tem namesto odstranjene vrhnje etaže dobil nad obočno konstrukcijo pri- tličja ravno armiranobetonsko ploščo in šele po letu 1967 so ponovno zgradili vrhnje nadstropje ter ga pokrili z razmeroma nizko stožčasto streho. Veznega trakta med vzhodnim traktom in ostanki grajskega jedra niso obnovili in njegovo zidovje ob stiku z vzhodnim traktom odstranili, ostanek pa pustili kot razvalino. V obnovljenem traktu so najprej uredili stanovanja, ki so jih pozneje pre- uredili v pisarniške prostore za potrebe uprave podjetja Glin.186 186 Prim. Grad Vrbovec, Nazarje, str. 15–16; Stopar, Gradovi, str. 89. Na lokaciji odstranjenega severnega trakta, od katerega je ostal samo eskarpni zid severne fasa- de in višji del na vzhodnem koncu nekdanje se- verne fasade ter morda še (zasuti) del nekdanjega kletnega pritličja, so postavili dolgo pritlično po- možno leseno lopo z dvokapno streho. Lopo so uporabljali za skladišče in garaže.187 V sedemdesetih letih 20. stoletja so sanirali še južno in jugovzhodno grajsko obzidje ter med le- toma 1970 in 1978 v pritličje jugozahodnega stolpa na lokaciji južnega okna prebili nov vratni pre- hod. Leta 1983 so sanirali glavni grajski porton in pri tem v njegovem trikotnem čelu pod povojnim ometom znova odkrili in konservatorsko prezen- tirali kamnito heraldično kartušo škofa Hrena.188 187 Prim. Grad Vrbovec, Nazarje, str. 15–16. 188 Videčnik, Grad Vrbovec; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 82; Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 9; Stopar, Na- Pogled na glavni vhod v grajski kompleks ter obnovljeni in nadzidani zahodni trakt leta 1978 (foto: Ivan Jakič, Dolenjski muzej Novo mesto). Obnova zunanjščine vzhodnega trakta okoli leta 1988 (fotografija iz zasebne dokumentacije Igorja Sapača). 561 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Ob deloma obnovljenem grajskem komplek- su se je po drugi svetovni vojni, predvsem zaradi širokega razmaha lesene industrije, naglo razvil kraj Nazarje, ki ga pred vojno ni bilo; tu je stalo samo nekaj hiš, območje pa je spadalo k vasi Žla- bor.189 Zaradi razvoja lesnopredelovalne industri- je so v osemdesetih letih 20. stoletja zasuli nek- danji vodni kanal južno od gradu in gradu s tem odvzeli značaj vodnega oziroma otoškega gradu. Na lokaciji zasutega dela kanala na jugovzhodni strani gradu so uredili večje parkirišče. Med dru- zarje, str. 341. Prim. DM, Zbirka fotografij Ivana Jakiča; ZVKDS, Fotografije in načrti gradu Vrbovec. 189 Grad Vrbovec, Nazarje, str. 11; prim. Krajevni leksikon Drav­ ske banovine, str. 172. go svetovno vojno minirani in nato obnovljeni ar- miranobetonski most čez Savinjo so razširili in ga še malce povišali, s tem pa je bil gradu z zahodne strani še nekoliko bolj odvzet dominantni učinek v prostoru. Po preselitvi uprave podjetja Gorenje Glin v nove prostore je ostal precejšnji del grajskega kompleksa brez prave namembnosti in je postajal vse bolj zanemarjen. Naposled se je Gozdno go- spodarstvo Nazarje odločilo, da ves grajski kom- pleks temeljito prenovi. Dela so med letoma 1988 in 1992 izvedli v strokovnem sodelovanju z Zavo- dom za spomeniško varstvo Celje in njegovim konservatorjem kastelologom prof. dr. Ivanom Stoparjem (1929–2018). Najprej so v letih 1988 in 1989 sanirali ostrešje na vzhodnem in zahodnem Projekt za ponovno gradnjo severnega grajskega trakta. Risala arhitektka Sonja Sekavčnik, 1989, na podlagi smernic Ivana Stoparja (kopija iz zasebne dokumentacije Igorja Sapača). Naris severne grajske fasade s črtkano označenim volumnom nekdanjega grajskega jedra (risal: Igor Sapač, 2025, na podlagi načrtov Sonje Sekavčnik iz leta 1989). m 0201543210 562 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec traktu ter obnovili fasade zahodnega trakta, nato pa med letoma 1990 in 1992 po leta 1989 izdela- nih načrtih arhitektke Sonje Sekavčnik iz pro- jektivnega biroja SGP Graditelj Kamnik zgradili nov nadomestni enonadstropni severni trakt, na vzhodnem traktu uredili fasade in v njegovih obokanih kletnih in pritličnih prostorih uredili gostinski lokal, dokončali sanacijo obzidja, uredi- li notranje dvorišče s povezovalnimi površinami in neposredno okolico gradu. Novembra 1992 so tako prenovljeni grajski kompleks slavnostno od- prli. Gradbena dela je v glavnem izvedlo podjetje Vegrad iz Velenja in sicer kot kompenzacijo dolga do Gozdnega gospodarstva Nazarje.190 Pred gradnjo novega severnega trakta so leta 1990 odstranili leseno provizorično lopo, pri tem pa, žal, tudi ohranjeni kratki vzhodni del severne fasade leta 1944 pogorelega trakta. Novi trakt so postavili nad temelji starega trakta, ki pa jih pri tem niso arheološko raziskali in je zato vprašanje o ostankih nekdanjega kletnega pritličja ostalo brez odgovora. Zaradi namere, da novi trakt do- bi značaj poslovne oziroma upravne zgradbe, so njegovo 51,5 m dolgo pravokotno talno ploskev glede na širino prvotnega trakta za približno 2,5 m razširili proti notranjemu dvorišču, višino pa prilagodili zahodnemu in vzhodnemu traktu in je zato približno 1,2 m višja kot pred letom 1944. Severna fasada je dobila bistveno več okenskih osi in okna v dveh etažah. Tudi etažni nivoji so povsem drugačni in tla ter okna vrhnje etaže so približno 1 m višje kot pred letom 1944. Oblikova- nje novega trakta so prilagodili oblikam zahod- nega trakta in značaju obnove v času okoli leta 1950, pri tem pa so imele poseben pomen tudi 190 Grad Vrbovec, Nazarje, str. 15–16; Videčnik, Iz mojih zapi­ sov, str. 82; prim. Stopar, Gradovi, str. 89; Stopar, Grajske stavbe. Četrta knjiga, str. 143–144. aktualne postmoderne arhitekturne usmeritve. Zato so – kot avtorsko reminiscenco na nekdanji konzolni pomol na severni fasadi, ki ga kaže Vi- scherjeva upodobitev iz okoli leta 1681, – smiselno zasnovali nov pomol, ki je dobil svojega dvojnika tudi na dvoriščni fasadi. Tam so v pritličju dodali še dolg arkadni hodnik, ki prav tako spominja na nekdanje arkade tega trakta iz 17. stoletja. Zaradi spremenjenih drugih dveh traktov, spremenjenih višinskih razmerij, novega višjega mostu čez Sa- vinjo, pomanjkanja dovolj zanesljive dokumen- tacije o oblikah severnega trakta pred letom 1944 ter za sodobno rabo neustreznih gabaritov in tlo- risnih značilnosti, nadomestni trakt ni nastal kot rekonstrukcija nekdanjega po metodi kopije ali faksimila, marveč kot suverena avtorsko zazna- movana sodobna nadomestna ponovna gradnja, ki pa se kakovostno in senzibilno vključuje v hi- storični ambient, spoštuje osnovni pomen tega kulturnega spomenika, poudarja pomen grajske celote pred posameznimi segmenti, veča pre- poznavnost grajske stavbe v širšem prostoru ob sotočju Drete in Savinje ter z oblikovanjem oživ- lja spomin na nekoč obstoječe in pozneje izgub- ljene kakovostne arhitekturne prvine. Arhitektka s tem pristopom prvenstveno ni postavila spo- menika lastnemu egu, marveč izgubljeni nekda- nji kakovostni arhitekturi iz 17. stoletja. Opisani rešitvi daje še dodaten pomen dejstvo, da so jo uresničili v težavnih gospodarskih in političnih okoliščinah ter z zelo skromnimi sredstvi.191 191 Prim. Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 366, 477. Primer- ljiv pristop, ki izhaja tudi iz izročila Plečnikove arhitek- turne šole, so po drugi svetovni vojni po načrtih arhitek- ta prof. Marjana Mušiča uresničili med obnovo gradu Otočec na Dolenjskem. Sočasno s ponovno gradnjo severnega trakta gradu Vrbovec so primerljiv pristop po načrtih arhitekta doc. Črtomirja Mihlja začeli izvajati v kompleksu dvorca Betnava pri Mariboru, a so tam grad- bena dela predčasno prekinili. Pogled na severno stran grajskega kompleksa okoli leta 1987, pred gradnjo nadomestnega severnega trakta (fotografija iz zasebne dokumentacije Igorja Sapača). Pogled na začetek gradnje nadomestnega severnega trakta leta 1990 (fotografija iz zasebne dokumentacije Igorja Sapača). 563 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec V notranjosti nadomestnega severnega trak- ta niso povsem dokončali in od dveh načrtova- nih polkrožno zavitih stopnišč so zgradili samo zahodnega, vzhodno pa je ostalo samo na načr- tih.192 Pa tudi grajska celota po prenovi ni zažive- la povsem tako, kakor je bilo načrtovano v letih 192 Za posredovanje kopij načrtov iz leta 1989 se zahvalju- jem kolegici arhitektki Nini Dominique Kumer. 1988 in 1989. S propadom Jugoslavije in nastan- kom samostojne slovenske države so se splošne družbene razmere zelo spremenile. Del grajske- ga kompleksa je s procesom denacionalizacije znova pridobila ljubljanska (nad)škofija, Gozdno gospodarstvo Nazarje pa so likvidirali.193 Ko so le- ta 1998 ustanovili novo občino Nazarje, so njene 193 Zbornik občine Nazarje, str. 71. Gradnja pritličnih arkad nadomestnega severnega trakta leta 1990 (fotografiji iz zasebne dokumentacije Igorja Sapača). Pogled na grad Vrbovec z mostu čez Savinjo po dokončanju gradnje nadomestnega severnega trakta (foto: Igor Sapač, 1991). Pogled na dvoriščno stran nadomestnega severnega trakta ob zaključku njegove gradnje (foto: Igor Sapač, 1991). 564 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Maketa s prikazom do leta 1992 prenovljenega stanja spodnjih delov gradu Vrbovec in s poskusom rekonstrukcije oblike grajskega jedra v 17. stoletju. Pogled s severne strani (izdelal: Igor Sapač, 1993). Grad Vrbovec okoli leta 2000. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2023 in 2025). 565 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec upravne prostore uredili v novem severnem trak- tu. V grajskem kompleksu so uredili še poročno dvorano, glasbeno šolo, prostore za knjižnico, prostore območne enote Zavoda za gozdove Slo- venije, gostinski lokal in poslovne prostore za zasebna podjetja. Po izselitvi skladišča slovenske vojske iz pritličja zahodnega trakta so tam med letoma 1999 in 2001 uredili Muzej Vrbovec – Mu- zej gozdarstva in lesarstva, ki je bil prvi tovrstni muzej v Sloveniji in je prevzel skrb za zaščito pre- mične kulturne dediščine gozdarstva in lesarstva na širšem območju.194 V zadnjih letih je bil grajski kompleks deležen nekaterih prenovitvenih posegov, ki so sicer po- večali njegovo sodobno uporabnost, a so po drugi strani po nepotrebnem zmanjšali njegov estetski in spomeniški pomen. Med letoma 2009 in 2012 so na dveh zahodnih valjastih stolpih in nato med letoma 2016 in 2023 še na severovzhodnem stolpu nadomestili strešno kritino in pri tem uporabili 194 Grad Vrbovec, Nazarje, str. 11, 16, 112; Videčnik, Grad Vrbo­ vec; Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, str. 9; Videčnik, Iz mojih zapisov, str. 82; Zbornik občine Nazarje, str. 60–63, 156. Za muzej v gradu: Miklavc, Nazarje; Škerl, Gozdar- sko-lesarski muzej; Šoster Rutar, Muzej, str. 3–34. temno pločevino, ki je povsem neprimeren na- domestek za nekdanje skodle. Med letoma 2016 in 2023 so na vzhodnem in zahodnem traktu na skrajno banalen način zamenjali lesena okna ter pri tem odstranili tudi vsa polkna in tako zlasti zahodno fasado estetsko zelo osiromašili. Soča- sno so med letoma 2020 in 2021 prenovili gostin- ski lokal v vzhodnem traktu, do skale z ostanki grajskega jedra speljali novo montažno stopnišče Pogled na prenovljeni kompleks gradu Vrbovec z bližnjo okolico iz zraka s severne strani (foto: Nina Dominique Kumer, 2023). Ostaline srednjeveškega grajskega jedra čakajo na nove raziskave in skrbno sanacijo (foto: Igor Sapač, 2016). 566 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec in gostinske površine razširili na območje plo- ščadi, ki je ostala od nekdanje kapele. V začetku avgusta 2023 so poplavne vode prizadele spodnjo etažo vzhodnega trakta. Želimo, da bo grajski kompleks v prihodnosti deležen boljše usode in senzibilnih strokovno utemeljenih prenovitvenih posegov, kakršne si kot prepoznavna kakovostna historična arhitekturna stvaritev nedvomno za- služi. FINANcIRANJE Prispevek je nastal v sklopu temeljnega raziskovalnega pro- jekta Umetnostna dediščina grofov Celjskih (J6-4622), ki ga fi- nancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inova- cijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proraču- na. IZJAVA O DOSTOpU DO RAZISKOVALNIH pODATKOV Raziskovalni podatki, na katerih temelji prispevek, so na vo- ljo v prispevku samem. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI DM – Dolenjski Muzej, Novo mesto Zbirka fotografij slovenskih gradov avtorja Ivana Jakiča iz obdobja med letoma 1970 in 2012. INDOK – Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, Ljubljana Fototeka (Vrbovec) Skice Herberta Kartina OKM – Osrednja knjižnica Mozirje Domoznanska zbirka: Stare razglednice z motivi gradu Vrbovec iz obdobja med letoma 1890 in 1970 SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 177 – Franciscejski kataster za Štajersko UIFS ZRC SAZU – Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljub- ljana France Stele, Terenski zapiski UKPP – Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor Zapuščina Jožeta Curka ZVKDS – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slove- nije, Območna enota Celje Fototeka: Fotografije gradu Vrbovec Planoteka: Načrti gradu Vrbovec OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Aigner, Martin: Katalog mittelalterlicher Mauerwerks­ strukturen in Österreich. Mit Vergleichsbeispielen aus ganz Europa. Liezen: Martin Aigner, 2015. Avsenek, Ivan in drugi: Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubi- lej, 1939. Bajt, Drago et al.: Slovenska kronika XX. stoletja. II. knji­ ga. 1941–1995. Ljubljana: Nova revija, 1996. Baravalle, Robert: Burgen und Schlösser der Steiermark. Eine enzyklopädische Sammlung der steirischen Wehr­ bauten und Liegenschaften, die mit den verschieden­ sten Privilegien ausgestattet Waren. Graz: Stiasny, 1961 (ponatis: Graz: Leykam, 1995). Baš, Franjo: Doneski k zgodovini Gornjegrajskega. I. Gornjegrajsko na prehodu iz XVIII. v XIX. stoletje. Časopis za zgodovino in narodopisje 33, 1938, št. 1, str. 1–16. Baš, Franjo: Doneski k zgodovini Gornjegrajskega. II. Trg Ljubno. Časopis za zgodovino in narodopisje, 33, 1938, št. 2, str. 65–86. Baumert, Herbert Erich in Grüll, Georg: Burgen und Schlösser in Oberösterreich. Mühlviertel und Linz. 3. erweiterte Auflage. Wien: Birken-Verlag, 1988. Bernhard, Günther: Documenta patriarchalia res gestas Slovenicas illustrantia. Listine oglejskih patriarhov za slovensko ozemlje in listine samostanov v Stični in Gornjem Gradu (1120–1251). Dunaj/Wien, Ljubljana: Slovenski znanstveni inštitut, 2006. Bibič, Polde: Spominjarije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. I. knjiga: A–M. Maribor: Založba Obzorja, 1986. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. II. knjiga: N–Ž. Maribor: Založba Obzorja, 1988. Bolta, (Alojz): Iz arheološke popotne torbe. Savinjski vestnik, letnik 6, številka 23, 13. 6. 1953, str. 3. Brišnik, Danijela: Arheološki paberki Šaleške doline. Šaleški razgledi, 12, 1995–1996, str. 297–320. Brišnik, Danijela: Florjan pri Šoštanju. Razvaline gra- du Kacenštajn. Varstvo spomenikov, Poročila, 39–41, 2006, str. 45–46. Brišnik, Danijela: Od poznoantičnih loncev do šaleške pivske čaše. Velenje. Razprave o zgodovini mesta in okolice. Velenje: Mestna občina Velenje, 1999, str. 72–101. Cäsar, Aquilin Julius: Beschreibung des Herzogthums Steyermark. Zweyter Theil. Gräz, 1773. Ponatis: Gräz: Alois Tusch, 1802. Cevc, Emilijan: Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Ljubljana: Slovenska matica, 1981. Curk, Jože: Delež italijanskih gradbenikov na Štajer- skem v XVI. in XVII. stoletju. Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta VII, 1965, str. 37–72. 567 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Curk, Jože: O utrjevanju slovenještajerskih mest v 16. stoletju. Kronika, 30, 1982, št. 1, str. 5–11. Curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Ur­ banogradbeni oris do začetka 20. stoletja. Maribor: Založba Obzorja, 1991. Čipić Rehar, Marija: Urbar gospostva Vrbovec. Arhivi – zakladnice spomina (ur. Andrej Nared). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije idr., 2014, str. 314–315. Dehio­Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs. Steier­ mark (ohne Graz). Wien: Anton Schroll & Co, 1982. Dopsch, Heinz: Die Freien von Sannegg als steirische Landherren und ihr Aufstieg zu Grafen von Cilli. Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje. Stara tema – nova spoznanja. Celje, 27.–29. maj 1998. (ur. Rolanda Fugger Germadnik). Celje: Pokrajinski muzej Celje, 1999, str. 23–35. Fajdiga, Mirko: Zidanškova brigada. Ljubljana: Parti- zanska knjiga, 1975 (Knjižnica NOV in POS; 15). Fister, Peter: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975. Fräss-Ehrfeld, Claudia: Geschichte Kärntens. Band. 1. Das Mittelalter. Klagenfurt: Verlag Johannes Heyn, 1984. Fugger Germadnik, Rolanda: Grofje in knezi Celjski. Ce- lje: Pokrajinski muzej Celje, 2014. Golec, Boris: Slomškov rod in njegova povezanost s Cerkvijo. Ob 160. obletnici smrti blaženega Antona Martina Slomška. Bogoslovni vestnik 83, 2023, št. 1, str. 63–86. DOI: https://doi.org/10.34291/BV2023/01/ Golec Grad Vrbovec, Nazarje. 1248–1998 (ur. Aleksander Vi- dečnik). Nazarje: Občina Nazarje, 1998. Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljublja- na: Državna založba Slovenije, 1962. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Družba sv. Mohorja, 1910–1916. Grušovnik, Mojca: Ne grad, ampak podrtija. Mozir- jani se jezijo, ker želi Vegrad porušiti 400 let staro graščino Brdce. Od občine zahtevajo, naj zgradbo odkupi in Vegradu ponudi drugo zemljišče. Dnev­ nik, 26. 9. 2001, str. 8. Hahonina, Ksenja: Urbanistična agresija. Najprej za- nemarjajo, potem podirajo. Mladina, 3. 5. 2003, št. 18, str. 8. Hilzensauer, Erik: Zur Typologie spätmittelalterlic- her Burgen. Geschichte der Steiermark. Band 4. Die Steiermark im Spätmittelalter (ur. Gerhard Pferschy). Wien: Böhlau, 2018, str. 279–288. Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik, 2013. Horvat, Zorislav: Burgologija. Srednjovjekovni utvrđe­ ni gradovi kontinentalne Hrvatske. Zagreb: UPI-2M plus; Sveučilište u Zagrebu, Arhitektonski fakultet, 2014. Horvat, Zorislav: Kaštelologija. Protiturski kašteli na Ba­ novini krajem 15. i početkom 16. stoljeća. Zagreb: UPI- -2M plus; Sveučilište u Zagrebu, Arhitektonski fa- kultet, 2020. Ivan Vurnik. 1884–1971. Slovenski arhitekt. Zbornik (ur. Janez Koželj). Ljubljana: Organizacijski odbor pro- jekta Vurnik, 1994. Jakič, Ivan: Sto gradov na Slovenskem. Ljubljana: Prešer- nova družba, 2001. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske graj­ ske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997. Janisch, Josef Andreas: Topographisch­statistisches Lexi­ kon von Steiermark: mit historischen Notizen und An­ merkungen. I. Band. Graz: Leykam-Josefstahl, 1878. Jeglič, Anton Bonaventura: Jegličev dnevnik. Znanstve­ nokritična izdaja (ur. Blaž Otrin in Marija Čipić Re- har). Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2015. Juhart, Dejan: Grbi plemiških rodbin na Spod njem Štajer­ skem v prvem stoletju habsburške nadoblasti (magistr- sko delo). Maribor: Filozofska fakulteta, 2021. Kaiser, Joseph Franz: Lithographirte Ansichten der steyermärkischen Staedte, Maerkte und Schloesser. Graz, 1825. Ponatis: Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt, 1982. Kaiser, Joseph Franz: Litografirane podobe slovenješta­ jerskih mest, trgov in dvorcev. Stara Kaiserjeva suita 1824–1833. Faksimilirana izdaja: spremna beseda Ivan Stopar. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1999. Kocbek, Fran: Savinjske Alpe. Celje: Goričar & Leskov- šek, 1926. Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele. Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju. Ljubljana: Založ- ba ZRC, ZRC SAZU, 2006. Komel, Franta: Narodnoosvobodilna borba v Sloveniji. 1941–1945. Maribor: Založba obzorja, 1960. Koropec, Jože: Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635. Maribor: Založba Obzorja, 1985. Kos, Dušan: Celjska knjiga listin I. Ljubljana: ZRC SA- ZU, Celje: Muzej novejše zgodovine, 1996. DOI: https://doi.org/10.3986/9616182234 Kos, Dušan: Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994. Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plem­ stva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in sloven­ skem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. DOI: https://doi. org/10.3986/9616500821 Kosi, Miha: Grajska politika – primer grofov Celjskih. Kronika 60, 2012, št. 3 (Iz zgodovine slovenskih gra- dov), str. 465–494. Kovše, Franc in Mušič, Ambrož: Nazarje, slovenski Na­ zaret. Ljubljana: Brat Frančišek, 2006. 568 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Kovše, Franc in Pevec, Felicijan: Nazarje, zgodovinska pričevanja. Ljubljana: Brat Frančišek, 2008. Krahe, Friedrich-Wilhelm: Burgen und Wohntürme des deutschen Mittelalters. Ostfildern: Jan Thorbecke Verlag, 2008. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. III. knjiga (ur. Roman Sav- nik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976. Kramer, Franc: Mozirje. Nova stanovanja nad krajem ali v njem? 80 milijonov bo treba porabiti nasled- nje leto. Zgodba o graščini Brdce še ni končana, saj še ni zaključen denacionalizacijski postopek. Večer, 25. 10. 2002, str. 8. Kregar, Tone: Vigred se povrne. Druga svetovna vojna na Celjskem. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2009. Krones, Franz: Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Theil 2: Die Cillier Chronik, Graz: Leuschner & Lubensky, 1883. Kronika grofov celjskih. Prevedel in z opombami opremil Ludovik Modest Golia. Maribor: Založba Obzorja, 1972. Kruhek, Milan: Gvozdansko. Kaštel zrinskoga srebra. Split: Muzej hrvatskih arheoloških spomenika, 2007 (Kulturno-povijesni vodič; 26). Kumer, Nina Dominique: Celovita prenova kompleksa gradu Vrbovec (magistrsko delo). Maribor: Fakulte- ta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhi- tekturo Univerze v Mariboru 2024. Lavrič, Ana: Umetnostna dejavnost škofa Otona Fride- rika Buchheima v ljubljanski škofiji. Acta historiae artis Slovenica, 9, 2004, str. 31–69. Lavrič, Ana: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti. 2. zvezka. Ljubljana: Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, 1988. Lavrič, Ana: Vloga ljubljanskih škofov Janeza Tavčar- ja in Tomaža Hrena v likovni umetnosti katoliške prenove. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628 (ur. France M. Dolinar et al.). Klagenfurt, Ljubljana, Wien, Graz, Köln: Hermagoras/Mohorjeva–Styria, 1994, str. 625–635. Leb, Lojze: Žumer, Alojz. Enciklopedija Slovenije. 15. Wi­ –Ž. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001, str. 380. Leksikon utvrda Hrvatske. Srednji i rani novi vijek (ur. Krešimir Regan in Vlatka Dugački). Zagreb: Leksi- kografski zavod Miroslav Krleža, 2024. Lubej, Uroš: Auerspergi in njihova grofovska palača v Ljubljani. Preobrazbe Turjaške palače (ur. Taja Vovk Čepič, Irena Veselko et al.). Ljubljana: Mestni mu- zej, 2002, str. 19–49. Lubej, Uroš: Donino (Donin; Donnino). Allgemeines Künstlerlexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker. Band 28: Disney­Donnus. München, Leip- zig: K. G. Saur, 2001, str. 557–558. Mavrič, Edi: Gornjegrajsko in njegov čas. Gornji Grad: Občina, 1998. Mavrič, Edi: V Mozirju so vse večja razhajanja o na- daljnji usodi nekdanje graščine. Brdce je vredno ohraniti. Vegrad želi graditi stanovanja, krajani že- lijo ohraniti svojo dediščino. Dnevnik, 14. 11. 2001, str. 8. Mell, Anton: Der windische Bauernaufsfand des Jah- res 1635 und dessen Nachwehen. Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark, 44, 1896, str. 205–287. Mihelič, Breda: Poslopje tovarne Rog v Ljubljani. Problematika varovanja in prenove industrijske arhitekture. Šumijev zbornik: Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem (ur. Jadranka Šumi). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1999, str. 443–460. Miklavc, Jože: Nazarje – lesarski muzej v gradu Vrbo- vec. Muzej gozdarstva in lesarstva je ob Flosarski zbirki na Ljubnem oblika strokovnega ohranjeva- nja kulturne dediščine. Večer, leto 57, št. 225, 29. 9. 2001, str. 17. Miletić, Drago: Plemićki gradovi kontinentalne Hrvatske. Zagreb: Društvo povjesničara umjetnosti Hrvat- ske, 2012. Moravi, Jürgen: Burgenbau im Wandel der Jahrhun- derte. Mittelalterliche Burgentypen in der Steier- mark. Viana Styria, 2021, št. 1, str. 7–11. Moravi, Jürgen: Der steinerne Burgenbau des Hoch- mittelalters in der Steiermark. Burgen im Alpen­ raum. Petersberg: Wartburg-Gesellschaft zur Er- forschung von Burgen und Schlössern & Michael Imhof Verlag, 2012, str. 11–23 (Forschungen zu Bur- gen und Schlössern; 14). Moravi, Jürgen: Die Entwicklung der Mauerwerks- technik im Mittelalter am Beispiel des ostöster- reichischen Raumes. Von Steinmetzen, Zimmerern und Schmieden. Bauhandwerk im Mittelalter (ur. Jo- hannes Grabmayer). Friesach, Klagenfurt; Stadt Friesach & Institut fūr Geschichte an der Alpen-A- dria-Universität Klagenfurt, 2017, str. 211–234 (Schri- ftenreihe der Akademie Friesach; Neue Folge 4). Mozirje (ur. Aleksander Videčnik). Mozirje: Občina Mozirje, 2008. Murgg, Werner: Burgruinen der Steiermark. Wien, Ber- ger: 2009 (Fundberichte aus Österreich; Material- hefte 2). Naschenweng, Hannes P: Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompen­ dium. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020. Novak, Zdravko: Rečica z zaledjem. Rečica ob Savinji: Zavod za kulturo Mozirje, 1999. Nowotny, Fritz: Südsteirische Burgen und Schlösser. Südsteiermark. Ein Gedenkbuch (ur. Franz Haus- mann). Graz: Verlag Ulr. Mosers Buchhandlung, 1925, str. 65–101. 569 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Oražem, Frančiška: Oltarna arhitektura in kiparstvo 17. stoletja na Kranjskem (doktorska disertacija). Ljub- ljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani 2024. Orožen, Ignaz: Das Benediktiner­Stift Oberburg. Mar- burg: Im Selbstverlage, 1876. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant. II. Theil. Das Dekanat Oberburg. Marburg: Im Selbst- verlage, 1877. Orožen, Janko: Gradovi in graščine v narodnem izročilu. I. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi. Celje: samozaložba, 1936. Ožek, Katja: Pomen in vloga srednjeveških gradov v Spo­ dnji Savinjski dolini (diplomsko delo). Maribor: Fi- lozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2014. Pavlič, Slavica: Grad Vrbovec Nazarje 1284–1998. Kroni­ ka, 47, 1999, št. 1–2, str. 204–207. Pettauer, Leopold: Imena važnejših starejših gradov na Slovenskem nekdaj in sedaj. Imensko zgodo- vinska razprava. Kronika slovenskih mest 5, 1938, str. 7–17, 107–109, 189–192. Pferschy, Gerhard in Krenn, Peter: Die Steiermark. Brücke und Bollwerk. Graz: Steirische Landesregie- rung, 1986. Pintarić, Mario: Naručitelji i umjetnici u Rijeci tijekom 17. i 18. stoljeća (doktorska disertacija). Zadar: Sveučili- šte u Zadru, 2022. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschich­ te ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission; 10). Pogačnik, Lea: Dedne pogodbe grofov Celjskih (diplom- sko delo). Maribor: Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, 2019. Poles, Rok in drugi: Sakralna dediščina Šaleške doline. Velenje: Pozoj, 1998. Poles, Rok: Kipar C. Cesar. Stalna zbirka. Velenje: Muzej, 2006. Poles, Rok: Srebrni žeton Johana Sigmunda Wagna Wagensberškega (1574–1641). List. Revija za kulturna in druga vprašanja občine Šoštanj in širše, leto 28, št. 10, 29. 10. 2024, str. 5–6. Ravnikar, Tone: Benediktinski samostan v Gornjem Gra­ du. Maribor: ZRI dr. Franca Kovačiča, 2010 (Zbirka Studia historica Slovenica; 6). Ravnikar, Tone: Eberhard III. Vrbovški, ustanovitelj avguštinskega samostana v Judenburgu. Studia Hi­ storica Slovenica 5, 2005, št. 1–3, str. 133–150. Ravnikar, Tone: Grad Velenje. Skica usode stavbe in nje­ nih prebivalcev. Velenje: Kulturni center Ivana Na- potnika, Muzej, 2002 (Muzejski kolaž; 5). Ravnikar, Tone: Po zvezdnih poteh. Savinjska in Šaleška dolina v visokem srednjem veku. Velenje: Muzej Ve- lenje, 2007. Ravnikar, Tone: V primežu medplemiških prerivanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2010 (Zbirka Digital- na knjižnica. Dissertationes; 13). Regan, Krešimir: Srednjovjekovne i renesansne utvrde Hrvatskog zagorja. Donja Stubica: Kajkaviana, 2017. Reichert, Carl: Einst und jetzt. Album. Steiermarks sämmt­ liche interessante Schlösser, Burgruinen, Städte Märk­ te, Kirchen und Klöster. III. Band. Graz: Selbstverlag von Carl Reichert, 1865. Resch, Wiltraud: Österreichische Kunsttopographie. Band LIII. Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz. Die Profan­ bauten des I. Bezirkes. Altstadt. Wien: Anton Schroll & Co, 1997. Rožič, Mateja: »Kronika grofov Celjskih« in »Seznam deželnih sovražnikov« kot vira za zgodovino Spodnje Savinske in Šaleške doline v prvi polovici 15. stoletja (diplomsko delo). Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2009. Sapač, Igor in Lazarini, Franci: Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 2015. Sapač, Igor: Arhitekturnozgodovinski oris gradu Tur- jak. Grad Turjak. Druga knjiga (ur. Mija Oter Goren- čič, Renata Komić Marn, Miha Preinfalk). Ljublja- na: Založba ZRC, 2020, str. 623–958. Sapač, Igor: Freudenberg – Lušperk – Jamnik. Zreški gra­ dovi med včeraj, danes in jutri. Maribor, Zreče: Uni- verza v Mariboru; Občina Zreče, 2016. Sapač, Igor: Grad in dvorca v Šoštanju. Arhitektur- nozgodovinski oris. Kronika 69, 2021, št. 3 (Iz zgodo- vine Šoštanja), str. 533–618. Sapač, Igor: Razvoj grajske arhitekture na Dolenjskem in v Beli krajini (diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani, 2003. Sapač, Igor: Rekonstrukcijski posegi v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem (doktorska disertacija). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljublja- ni, 2008. Schicht, Patrick: Kastelle. Architektur der Macht. Pe- tersberg: Michael Imhof Verlag, 2018 (Studien zur internationalen Architektur- und Kunstgeschich- te: 162). Schmutz, Carl: Historisch topographisches Lexicon von Steyermark. Erster Theil. Gratz: Andreas Kienreich, 1822. Schöne alte Steiermark. Aus Karl Reicherts Album »Einst und jetzt«. Band 2. Süd­ und Untersteiermark (ur. Karl Schober). Graz: Leykam Verlag, 1989. Seražin, Helena: Kočevski grad v listinah arhiva kne- zov Auersperg. Acta historiae artis Slovenica 19, 2014, št. 2, str. 7–44, 233. Seražin, Helena: Lombardske stavbarske delavnice od 16. do 18. stoletja v slovenskih deželah. Sloven­ ska umetnost in njen evropski kontekst. Izbrane raz­ prave 1 (ur. Barbara Murovec). Ljubljana: Založba 570 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec ZRC, ZRC SAZU, 2007, str. 20–35. DOI: https://doi. org/10.3986/9789612540494 Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že. Turški vpadi na slo­ vensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mohorjeva družba, 1990. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, 5 (ur. Vin- cenc Rajšp et al.). Ljubljana: Znanstvenorazisko- valni center SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1999. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljub- ljana: Državna založba Slovenije, 1982. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan: Založba ZRC, 2009. Stegenšek, Avguštin: Cerkveni spomeniki Lavantinske škofije. I. Dekanija gornjegrajska. Maribor: samoza- ložba, 1905. Stegenšek, Avguštin: O najstarejši zgodovini gornje- grajskega okraja. Časopis za zgodovino in narodopisje 7, 1910, str. 1–33. Steska, Viktor: Ljubljanski škofijski dvorec. Zbornik za umetnostno zgodovino 6, 1926, št. 1, str. 25–41. Stoletje družine Tönnies. Zgodovina in tehniška dedišči­ na (ur. Žarko Lazarević et al.). Ljubljana: Založba ZRC, 2019. Stopar, Ivan in Premzl, Primož: Slovenještajerske vedute Carla Reicherta. Maribor: Umetniški kabinet Pri- mož Premzl, 2015. Stopar, Ivan: Arhitektura predromanike in romanike v Sloveniji. Ljubljana: Slovenska matica, 2017. Stopar, Ivan: Grad Vrbovec. Turist, leto 3, št. 17, januar 1996, str. 18–19. Stopar, Ivan: Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozof- ske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljublja- ni, 1982. Stopar, Ivan: Gradovi. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1991. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Četrta knjiga. Med Solčavskim in Kobanskim. Ljubljana: Vi- harnik, 1993 (Grajske stavbe, 4). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga. Spodnja Savinjska dolina. Ljubljana: Park, 1992 (Grajske stavbe, 3). Stopar, Ivan: Grajski objekti z območja slovenske Štajerske na Vischerjevem zemljevidu iz leta 1678. Celje: Kultur- na skupnost, 1972. Stopar, Ivan: Nazarje. Konservatorsko poročilo. Varstvo spomenikov, 27, 1985, str. 341. Stopar, Ivan: Ostra kopja, bridki meči. Ljubljana: Vihar- nik, 2006. Stopar, Ivan: Podoba Slovenije v obdobju narodnega pre­ bujenja. Upodobitve slovenskih krajev iz sredine 19. sto­ letja. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2016. Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska mati- ca, 1977. Stopar, Ivan: Slovenske vedute med klasicizmom, romanti­ ko in realizmom. Celje: Pokrajinski muzej, 2018. Stopar, Ivan: Slovenski gradovi – prezrta dediščina. Kronika, 60, 2012, št. 3 (Iz zgodovine slovenskih gra- dov), str. 379–390. Stopar, Ivan: Velenjski grad. Šaleški razgledi, 2, 1989, str. 5–35. Stopar, Ivan: Vrbovec z okolico. Ljubljana: Zavod za spo- meniško varstvo SR Slovenije, 1976 (Kulturni in na- ravni spomeniki Slovenije; 60). Svetina, Anton: Odlomek iz zgodovine Gornjega gra- da. Kronika, 22, 1974, št. 2, str. 86–91. Škerl, Primož: Gozdarsko-lesarski muzej v gradu Vrbovec. Muzej lesarske zgodovine bodo odprli septembra, muzej je prvi te vrste v Sloveniji. Delo, leto 43, št. 44, 23. 2. 2001, str. 7. Šoster Rutar, Barbara in drugi: Muzej in muzejske zbirke v Zgornji Savinjski dolini. Nazarje: Muzej Vrbovec, 2004. Štih, Peter et al.: Slovenska zgodovina. Od prazgodo­ vinskih kultur do začetka 21. stoletja. II. knjiga. Ljub- ljana: Modrijan, 2016. Šumi, Nace: Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem. Ob­ dobje renesanse. Katalog razstave v Arhitekturnem muzeju Ljubljana. Ljubljana, 1997. Šumi, Nace: Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Ob­ dobje med pozno renesanso in zrelim barokom. Katalog razstave v Arhitekturnem muzeju Ljubljana. Ljub- ljana, 2001. Tlaker, Jože: Trg Rečica in škof Tavčar v Evropi 16. stoletja. Rečica ob Savinji: Fundacija Tavčarjev dvor, 2009. Tratnik, Zoran: Gornji Grad med drugo svetovno vojno. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2000. Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 1678–1679. Skicna knjiga. Faksimiliran natis originala iz Metro- politanske knjižnice v Zagrebu. Ljubljana: Valva- sorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 2001. Videčnik, Aleksander: Grad Vrbovec 1248–2008. Zbor­ nik občine Nazarje. Ob 760­letnico gradu Vrbovec. 1248–2008. 1998–2008 (ur. Franci Kotnik). Nazarje: Občina Nazarje, 2008, str. 6–11. Videčnik, Aleksander: Grad Vrbovec. Nazarje: Občina Nazarje, 2003. Videčnik, Aleksander: Iz mojih zapisov. Mozirje: Osre- dnja knjižnica, 2007. Videčnik, Aleksander: Podobe iz preteklosti Mozirja. Mo- zirje: Občinska kulturna skupnost, 1985. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Stiriae. Faksimilirana izdaja s spremno besedo Ivana Sto- parja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1971. 571 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Stiriae. Izbor. Faksimilirana izdaja listov s slovenskimi mo­ tivi. Zbrala Ivan Stopar in Primož Premzl. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2006. Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996. Vrečer, Rajko: Savinjska dolina. Žalec: samozaložba, 1930. Weigl, Igor: Ljubljanska palača knezov Auerspergov. Kronika, 54, 2006, št. 1, str. 29–48. Zadravec, Dejan: Zastave in prodaje deželnoknežjih po­ sesti in prihodkov v spodnjeavstrijskih deželah v prvi polovici 16. stoletja. Ljubljana: Arhivsko društvo Slo- venije, 2012 (Viri, 35). Zbornik občine Nazarje. Ob 760­letnico gradu Vrbovec. 1248–2008. 1998–2008 (ur. Franci Kotnik). Nazarje: Občina Nazarje, 2008. Zgornja Savinjska dolina na starih fotografijah (ur. Janez Mavrič). Nazarje: Epsi, 1993. SUMMARY Vrbovec Castle. A description of architectural history The article discusses the architectural development of Vrbovec Castle (Ger. Altenburg), one of the most recog- nizable historical buildings in the Upper Savinja Valley. Based on the analyses of preserved built structures, old depictions and photos, particulars regarding the history of the property, as well as appropriate analogies, it is pos- sible to quite reliably determine the main development phases of the castle complex, which was divided into two distinct sections and stood at the confluence of the Dreta and Savinja rivers. The castle was most probably built in the second half of the twelfth century as a minor complex composed of living quarters, a defensive wall, and an in- ner bailey. It was first expanded after the mid-thirteenth century, very likely between 1286 and 1360, when the Lords of Altenburg built a sturdy cylindrical tower which served as a great tower (bergfried) and was comparable to the great tower of Žovnek Castle (Ger. Sanneck). Following the addition of the tower, during the fourteenth century another residential building was presumably built for the Lords of Altenburg in the inner bailey. During the first half of the fifteenth century, when it was owned by the Counts of Cilli, the castle underwent the first thorough modifica- tion, which was completed in 1447. The castle core was completely rearranged and, by sealing up the original in- ner bailey, converted into an imposing fortified two-storey residential building or the so-called tower house. On that same occasion at the latest, a new enclosed outer bailey was built at the bottom of the rock, on the site of the orig- inal outer ward and outbuildings. Following the death of Ulrich II of Cilli in 1456, the castle was robustly fortified. In the first half of the sixteenth century, most probably while held as a fief by Baron Hans Katzianer, the castle was sur- rounded by an extensive outer wall, which was given three cylindrical corner towers to protect the castle and its sur- rounding population against Ottoman attacks. Along with the wall and the towers, a two-storey building was con- structed that originally served as a freestanding granary and currently constitutes the eastern wing of the castle. In the 1520s, Vrbovec Castle became a Protestant centre, which also affected its post-sixteenth-century architectural development. In 1615, Bishop Thomas Chrön purchased it for the purposes of the Diocese of Ljubljana, remodelled its medieval core in the Renaissance style, and renamed it Mary Castle in the spirit of the Counter-Reformation. By 1617, a new chapel had been built, very likely in the re- stored high medieval core at the top of the rock, which was damaged by lightning in 1620. The restored castle core was probably highlighted by a heraldic cartouche that is currently mounted at the secondary location, above the main entrance to the castle complex. The restoration of the castle continued in the second third of the seventeenth century, after the peasant revolt in 1635, during which the castle sustained damage. First, a new western residential wing had been built by 1640 under the administration of Ljubljana’s bishop Rinaldo Scarlichi, set between two ear- lier cylindrical towers and leaned against the inner side of the sixteenth-century defensive wall. Within the wing, a new great castle hall was arranged and a horse stable beneath it. The construction of the wing was completed under Ljubljana’s bishop Otto Friedrich von Buchheim sometime before 1664, as was the construction of the Franciscan monastery and church on the hill behind the castle. Concurrently, the castle was also added an exten- sive northern connecting wing, allegedly designed by the architect Francesco Olivieri from Ljubljana, with a Renais- sance-inspired open arcaded gallery at the top and a new castle chapel. The Renaissance-style remodelling may have been completed by the builder Francesco Rosina from Ljubljana. During the eighteenth and nineteenth cen- turies, the castle underwent no major construction work. In the eighteenth century, the medieval core on the rock in the middle of the castle complex was demolished, leaving only the enclosed base, whereas the arcades in the north- ern wing were sealed up. Meanwhile, a smaller connecting wing was constructed between the eastern wing and what had been left of the castle core. From the second half of the seventeenth century onwards, the complex no longer served as the residence of Ljubljana’s bishops and increas- ingly deteriorated during the nineteenth century. Around 1860, the castle was all but completely abandoned. About 1900, Bishop Anton Bonaventura Jeglič had it thoroughly restored to accommodate the administration of the dioce- san large forest estate in the Upper Savinja Valley. Between 1917 and 1920, the Chapel of St. Joseph was built in the Historicist style on the ruins of the castle core and demol- 572 | kronika 73 � 2025 3 igor sapač | grad vrbovec ished by the German occupying army in 1942. After the German units retreated, the castle was torched by Sloveni- an Partisans in August 1944. The northern wing was sub- sequently removed in its entirety, while the western and eastern wings were restored and partly remodelled after the war. Between 1988 and 1992, the former northern wing was replaced by a new one, built according to Sonja Se- kavčnik’s architectural designs and in collaboration with the monument conservator and castle researcher Ivan Stopar. The entire castle complex was completely restored to house the Nazarje Forestry Management. Subsequent- ly, the castle premises were rearranged to accommodate the seat of the Municipality of Nazarje, a wedding hall, a library, a music school, a museum, and a catering facility.