KRONOLOŠKI PREGLED POMEMBNEJŠIH DEJSTEV IZ BIBLIOGRAFIJE ANTONA SLODNJAKA
1899 — 13. junija rojen v Bodkovcih v Slovenskih goricah. 1920 — maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru.
1920—1925 — študiral slavistiko na ljubljanski univerzi pri profesorjih Ivanu Prijatelju, Francetu Kidriču, Rajku Nahtigalu in Franu Ramovšu, poslušal tudi Jakoba Kelemino, Izidorja Cankarja in Franceta Vebra.
1925 — promoviral za doktorja slovanske filologije z disertacijo o Davorinu Trstenjaku.
1925—1927 — kot štipendist na univerzi v Krakovu, kjer je bil v štud. 1. 1926/27
tudi lektor slovenskega jezika.
1927 — diplomiral na univerzi v Ljubljani.
1927—1945 — profesor za slovenski jezik na Trgovski akademiji v Ljubljani. 1931 — napravil profesorski izpit;
— s člankom Ah je Tugomer res Jurčičev? (ZiS 10, str. 344—349) začel razvijati tezo o Levstikovem avtorstvu Tugomera;
310
— začel izdajati in komentirati Zbrano delo Frana Levstika (III, Lj. 1931; IV, Lj. 1932, V; Lj. 1933; VI, Lj. 1935).
1932 — s serijo časniških člankov Pisma o slovenski književni zgodovini (S 1932, št. 173—1933, št. 71) začel oblikovati sintetične poglede na slovensko literaturo.
J934 — izda problemsko inovativni Pregled slovenskega slovstva (Lj. 1934, Akademska biblioteka 1);
— začne urejati Zbrano delo Frana Erjavca (I, Lj. 1934; II, Lj. 1934; III, Lj. 1937; IV, Lj. 1939).
1935 — v imenu njegovih akademskih učencev izda ob šestdesetletnici Ivana Prijatelja v posebni knjigi njegovo razpravo Duševni prolili slovenskih prepo-roditeljev (Lj. 1935) z uvodno študijo Življenje in delo Ivana Prijatelja.
1936 — načne pomembno vprašanje Ali je vrazovstvo psihološki ali sociološki problem? (Sd 1936, str. 239—242).
1938 — izda svoj prvi zgodovinski roman, biografski roman o Prešernu Neiz-trohnjeno srce (Lj. 1938).
1941—1945 — sodeloval v OF in bil trikrat (1941, 1942 in 1945) daljši čas zaprt. 1945—1947 — vršilec dolžnosti šefa, nato šef oz. načelnik oddelka za strokovno šolstvo pri ministrstvu za trgovino in preskrbo v Lj.
1946 — izda Poezije doktorja Franceta Prešerna (Lj. 1946) s pesnikovo biografijo in komentarjem, ki izidejo potem še v več izpopolnjenih izdajah;
— izide biografski roman o Franu Levstiku Pogine naj pes! (Lj. 1946).
1947 — postane izredni profesor za slovenski jezik in književnost na univerzi v Zagrebu.
1948 — za roman Pogine naj pes! prejme Prešernovo nagrado in II. nagrado za jugoslovanski roman vlade FLRJ;
— začne urejati širše zasnovano in komentirano Zbrano delo Frana Levstika v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (I, Lj. 1948; II, Lj. 1952; III, Lj. 1953; IV, Lj. 1953; IV, Lj. 1954; V, Lj. 1955; VI, Lj. 1956; VII, Lj. 1958; VIII, Lj. 1959; IX, Lj. 1961; X, Lj. 1978).
1949 — napiše prvi celoviti prikaz najvidnejšega sodobnega pisatelja Prežihov Voranc — Lovro Kuhar (Letopis Matice srpske 1949, str. 303—312, 356—369);
— začne serijo prešernoslovskih razprav Prispevki k poznavanju Prešerna in njegove dobe (I, Slavinja in Prešeren, SR 1949, str. 1—29; II, O sonetnem vencu, SR 1949, str. 231—249; III, Problem Gazel, SR 1951, str. 10—21; IV. Sonetje nesreče, SR 1951, str. 162—175; V, Dvoje neznanih metrik iz dobe naše romantike, SR 1955, str. 24—38).
1950 — postane redni profesor za slovensko književnost na univerzi v Ljubljani in od 1953 tudi predstojnik Inštituta za slovansko filologijo.       o^ipf
1952 — izidejo v njegovi redakciji Slovenska djela Stanka Vraza (I—II, Zgb.
1952);
— pripravi in opremi z obsežnim uvodom Izbrane eseje Ivana Prijatelja (I, Lj. 1952; II, Lj. 1954).
1955 — izda zbornik Pogovori o jeziku in slovstvu (Mrb. 1955) s predavanji prvega zborovanja slovenskih slavistov, med katerimi je tudi njegov Delež Štajerske v slovenski književnosti
311
1956 — imenovan za častnega člana Slavističnega društva Slovenije, ki mu je bil več let predsednik.
1958 — izide njegova nemški pisana zgodovina slovenske književnosti Geschichte der slowenischen Literatur (Berlin 1958).
1959 — se vključi v skupinsko delo za Zgodovino slovenskega slovstva pri Slovenski matici {II, Lj, 1959, str. 177—384: Realizem I; III, Lj. 1961: Realizem II; IV, Lj. 1963: Nova struja in nadaljnje oblike realizma in naturalizma);
— stopi v pokoj.
1962—1965 — profesor-gost za južnoslovanske književnosti in slovenski jezik na Goethejev! univerzi v Frankfurtu ob Maini.
1962 — izdal in komentiral Izbrano delo Matije Murka (Lj. 1962).
1963 — prejel medaljo zaslug za narod
1964 — izdal monografijo Prešernovo življenje (Lj. 1964) z vzporedno knjigo Prešernovih del, ki je doslej doživela še dve izdaji.
1966 — izide izbor Studije in eseji (Mrb. 1966), ki ga je pripravil Jože Pogačnik.
1967 — izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
1968 — izda novo celovito zgodovino slovenske književnosti kot jubilejno izdajo Slovensko slovstvo (Lj. 1968) in kot učbenik za zamejske slovenske šole Zgodovina slovenskega slovstva (Clc. 1968, I—II).
1969 — izide ob njegovi sedemdesetletnici zbornik Studia slovenica monacensia in honorem Antonii Slodnjak septuagenarii (München 1969);
— pripravi faksimilirano izdajo Kranjske čbelice (Lj. 1969, Monumenta littera-rum slovenicarum 6).
1970 — postane častni doktor zagrebške univerze
— izda izbor Kosovelovih pesmi (Lj. 1970, Lirika 5).
1973 — izide primerjalna razprava über die Beziehungen zwischen der deutschen Philosophie und Literatur und dem literarischen Leben der Slowenen im 19. Jahrhundert (München 1973, Litterae slovenicae 8).
1975 — izda priročnik slovenske književnosti za srednje šole Obrazi in dela slovenskega slostva (Lj. 1975);
— pripravi faksimilirano izdajo Cankarjeve povesti Hlapec Jernej in njegova pravica (Lj. 1975, Monumenta litterarum slovenicarum 13).
1976 — izide Slovenska trilogija, ki obsega poleg biografskih romanov o Prešernu in Levstiku še roman o Ivanu Cankarju Tujec (Lj. 1976).
1977 — izvoljen za dopisnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu.
312