GDK: 228.7:174.7 Picea abies K. Smrekovi nasadi Razmišljanja o njihovi bodočnosti v konceptu sonaravnega gospo dars jenja z gozdovi Arne KOZINA* Gojenje smrekovih nasadov je dediščina nemške gozdarske šole prejšnjega stoletja. Glavni smoter gojenja so bili maksimalni donosi tehnološko izkoristljivega lesa. V tistem času je bila to smrekovina. Osnovni zamisli maksimalna proizvod- nja v najkrajšem času - je podrejena ce- lotna tehnologija gojenja - od saditve (raz- pored in gostota), intenzivne nege, raznih agrotehničnih ukrepov (dognojevanje, ob- vejevanje, zaščita s kemikalijami) do kon- čne žetve (sečnje) in ponovne saditve. Smrekov nasad ima torej vse značilnosti (in pomanjkljivosti) umetne tvorbe, agrikul- ture. Analogija z naravnimi gozdnimi ekosi- stemi tako rekoč ni mogoča. Zato je treba gojenje nasada {agrikulturo) vsebinsko raz- likovati od gojitvenih obratov, ki jih pozna stroka pri gojenju smreke z naravno obno- vo. Vsi namreč temeljijo na predpostavki o prirodnem pomlajevanju ( nasemenitev}, naravnem izboru, medsebojni konkurenci in biološkemu ravnotežju. Te predpostavke namreč edino lahko omogočijo načine go- spodarjenja, ki jih označujemo kot sonarav- ne. Vedeti pa moramo, da vsebinske razlike med agrikulturo in naravnim ekosistemom ne izvirajo samo iz načina nastanka. Veliko pomembnejši so ekološki pogoji (ekološki kompleks}. Ti določajo konkurenčno spo- sobnost uveljavljanja (drevesne} vrste na določenih rastiščih- arealih vrste. Zato so npr. golosečni pomladitveni obrati s smreko možni in sorazmerno uspešni v naravnih arealih smreke (smrekova rastišča). Na_ temperaturne ekstrema odpornejša smreka v njih ni (več) konkurenčno ogrožena od (toplotno) zahtevnejših vrst, ki sicer prevla- * A. K., dipl. inž. gozd., Gozdno gospodarstvo Postojna, 66230 Postojna, Vojkova 9, Yu. 162 G. V. 3190 dujejo na ekološko bogatejših rastiščih (Fa- getum, Carpinetum). Nasprotno se ekolo- ške komplikacije (odzivi okolja} v smreko- vem nasadu povečujejo z oddaljenostjo nasada od areala smreke in z znižanjem stopnje ohranjenosti avtohtonega rastja. Odločilni zapleti navadno nastopijo pri na- ravni obnovi. Zato trajnega sonaravnega gospodarjenja s smreko na ohranjenih ras- tiščih listavcev ni mogoče predvideti. Umetno lahko konkurenčno šibkejše vrste (npr. smreko, bor, macesen) favoriziramo tudi zunaj njihovih arealov. Pogoj za to je konkurenčna oslabitev ali uničenje (nasad) avtohtonega rastja. V ekološkem smislu gre za degradacijo sestojev, kar je v nas- protju z načelom sonaravnega gospodarje- nja. Ta predpostavlja krepitev naravnega razvoja avtohtonega rastja, ne pa njegove slabitve ali uničenja. če nas gospodarske kalkulacije ali ne- strokovne poenostavitve usmerjajo druga- če, moramo v razmišljanja vključiti tudi visoke stroške vzdrževanja agrikulture in ekološka tveganja, ki jih v okolje vnašamo. V Sloveniji je pravih smrekovih rastišč (Piceetum) zelo malo. Gojenje smreke v večjem obsegu je zato povezano s pred- hodno degradacijo avtohtonega rastja (Fa- getum, Carpinetum). številne izkušnje na tem področju že imamo - žal tudi izrazito neugodne (obnova, ujme, lubadarji- in ne nazadnje tudi umiranje!). Trenutno sestojno stanje in nakopičeni gojitveni problemi so objektivna predpo- stavka za nadaljnjo degradacijo rastišč in vnašanje smreke. Nizek izkoristek rastišč­ nih potencialov marsikje nakazuje velike potrebe po vnašanju smreke, večje kot znašajo trenutne kadrovske in finančne zmožnosti gozdnih gospodarstev. Zato se bo prej ali slej treba odločiti, kako v bodoče obravnavati procese degradacija gozdov. Ali kot posledico neuspehov v preteklosti ali kot vizijo, ki se ji bomo podrejali v prihodnosti. Ali se bomo spoprijeli z nujno sanacijo ali pa bomo še naprej iskali poenow stavljene rešitve v strokovni improvizaciji? To razmišljanje želimo zoperstaviti v praksi vse bolj uveljavljanemu prepričanju, da je mogoče neobvladljive gojitvene pro- bleme preprosto reševati z vnašanjem smreke. Znatna spremenjenost klimaksnih narav- nih gozdov je že sedaj temeljni razlog za velike gojitvene probleme, ki jih imamo v gozdovih ! Zato ne more biti resne stro- kovne dileme: sonaravno gospodarjenje - da ali ne. Pač pa nujno potrebujemo kritično strokovno presojo izjem, ki smo jih v pre- hodnem sanacijskem obdobju prisiljeni de- lati. Ena izmed takšnih izjem je po mojem prepričanju tudi smrekov nasad. Kritična strokovna presoja gojenja smre- kovih nasadov mora temeljiti na jasni raz- vojni opredelitvi, kaj hočemo oz. kaj zmo- remo gojiti: - klasično agrikulturo (lesna njiva, umetna kultura hitrorastočih iglavcev) z znano razvojno strategijo: osnovanje, draga intenzivna nega in zaščita, proiz- vodna doba (obhodnja), likvidacija sestoja in spet saditev; - nasad kot prehodno razvojno obliko (stadij) v procesu regeneracije gozda. V praksi se odločamo za gozdarsko agri- kulturo zaradi sorazmerne enostavnosti, predvsem pa zaradi nekritičnega odnosa do visokih stroškov in velikih tveganj. Obču­ tek krivde, da vendarle kršimo načela stro- ke, navadno potisnemo s širokoustnim pri- seganjem na )>intenzivno nego«. To seveda dejstva, da raste v naših gozdovih vse več dragih in občutljivih »najlonskih« gozdov, ne more spremeniti. Gledano' z vidika sodobne gozdarske stroke so namreč agrikulture gozdnega dre- vja še vedno greh. Toda grešna družba je prisiljena dopustiti tudi takšne grehe. Stroka bo v naslednjih desetletjih imela več kot dovolj dela z zaostajajočim obnav- ljanjem gozdov, v katerih še kar naprej gojimo preštevilne rastlinojede, ki obnovo onemogočajo. Ta naloga marsikje ne bo več izvedljiva, ker so zadnje rezerve repro- dukcijskega potenciala postale presl>življenjski prostor«. Čim ostrejši je, tem pestrejša bo življenjska združba in tem popolnejše (stabilnejše) bo njeno biološko ravnotežje. če si torej želimo stabilnih na- ravnih sestojev, moramo v njih omogočiti pogoje za naravno selekcijo (konkurenco 1). To seveda zahteva svoj mir in čas 1 Pogosti in intenzivni posegi v sestojno zgradbo naravne procese selekcije in stabi- lizacije motijo in spreminjajo. To je še posebej izrazito v skromno zasnovanih se- slojih {selekcije ni, konkurenca je prešibka). Čimbolj intenzivno je poseganje v sestoje, tem večje je tveganje, da izločimo tudi naravne izbrance. To tveganje še poveču­ jejo neustrezna {-kakovostna) merila izbire (povzeta po industrijskih merilih !) pri odka- zi lu. Zato v gospodarjenih sestojih osebki praviloma niso naravni izbranci (pomembno za genetiko!}, biološko ravnotežje v njih pa se le slučajno lahko približa naravnemu ! Poleg umetnega poseganja v sestoj vpliva na vzpostavitev biološkega ravnote- žja tudi kakovost sestojne zasnove. Raz- novrstna in trdna sestojna zasnova omo- goča popolnejšo naravno selekcijo in stabi- lizacijo. če torej hočemo s smrekovim nasadom kot predkulturo vzgojiti (čimbolj) naraven gozd, moramo z ustreznimi ukrepi čimbolj in čimprej izničiti negativne vplive .. ~jego- G. V. 3/90 163 vega nastanka. Zato ga moramo čimprej izpostaviti delovanju naravne konkurence in z njeno pomočjo v nasadu vzbuditi selek- tivne reakcije osebkov! Z izpostavljanjem konkurenci lahko zač­ nemo že pri samem osnovanju nasada. Smrekove sadike sadi mo pod ustrezno pre- svetljeni sklep prejšnjega sestaja. Tako ekološke razmere (svetloba) nekoliko pribli- žarno naravnim. S saditvijo pod zastor zmanjšamo agresivnost plevelov in potrebe po negi (žetev, čiščenje). Hkrati povečamo možnost, da se v kulturo vraste čim več osebkov avtohtonih dreves. Zastor nadstoj- nih dreves izenačuje začetne pogoje za bodoče tekmovanje. Na žalost je trajanje blagodejne vloge zastara omejena na sora- zmerno kratko obdobje omejuje ga po- treba po njegovi odstranitvi zaradi kasnejših poškodb pri sečnji. Po odstranitvi zastara, sicer pa še prej (5-7 let po osnovanju), nastopi kritično obdobje hitre višinske rasti smreke, na katerega tako rekoč ni več mogoče vplivati. Pač pa lahko brez bojazni močno zmanj- šamo obseg gojitvenih ukrepov (čiščenje). V tej razvojni fazi smreka ni več ogrožena od grmovne konkurence (leska, robida), vsaj tisti osebki ne, ki jih zaradi njihove vitalnosti kaže vključiti v nastajajoči sestoj. Praviloma je velik problem smrekovih nasadov njihova občutljivost za kritične preobremenitve (sneg, žled, veter). Ta ob- čutljivost je neposredna posledica razmer, v katerih se nasadi razvijajo. Odsotnost konkurence in naravne selekcije ter sam način nastanka imajo za posledico inten- zivno rast nediferencirane ( enomernost !) in rastiščnim pogojem neprilagojene populaci- je. Spremenjene ekološke razmere v nasa- du, zlasti svetlobne, spreminjajo dinamiko rasti osebkov. To se odraža v njihovem , spremenjenem razvoju, pa tudi v spreme- njeni morfološki in notranji zgradbi osebkov. Krošnje so nesorazmerno velike, goste in močno vejnate. Intenzivna rast ima za posledico značilna nesorazmerja v notranji zgradbi debla in korenin. Zaradi neustreznega razmerja med ranim in poznim lesom je les krhek in neodporen. To je še zlasti pomembno v mlajših razvoj- nih fazah (letvenjak, ml. drogovnjak), pre- den drevo pomanjkljivosti krhke strukture 164 G. V. 3190 lesa ne nadoknadi z ustrezno debeline. Morfološke in strukturne spremembe zgradbe dreves v nasadu povzročijo pove- čano občutljivost za kritične mehanske preobremenitve. Vzrok za opisane spre- membe v kritičnih razvojnih fazah nasada je ekološko preobilje zaradi odsotnih meha- nizmov naravne konkurence. Zato bi kazalo temeljiteje razmisliti o možnostih gospodarjenja, s katerimi bi zmanjšali ekološko preobilje (svetlobo 1) in okrepili samoregulacijske mehanizme na- rave (konkurenco). To bi po mojem mnenju moralo prinesti pravo revolucijo ukrepov, ki so sedaj uve- ljavljeni v praksi. Predvsem bi morali smi- selno opredeliti pojem »intenzivnosti« po- segov. Ce vemo, da so v ekologiji posegi v ekosistem motnje, intenzivni posegi pa intenzivne motnje - potem biološkega rav- notežja s posegi ne gradimo, ampak ga spreminjamo ali rušimo. če želimo občut­ ljivo umetno tvorbo gojiti v naravi, jo mo- ramo čimprej izpostaviti naravni konkurenci in selekciji. Potrebno jo je obravnavati kot sistem in ne kot zbir posameznikov. V občutljivih razvojnih stopnjah jo je treba zaščititi pred pleveli, nato pa prepustiti no- tranji stabilizaciji sistema. Dokler se sestoj jasno ne razsloji in v njem ne izstopijo biološko najvitalnejši osebki, bi morali posegati vanj še posebej previdno. Izločanje (redčenje) bi moralo biti vedno oprto na temeljno strokovno usmeri- tev pospeševanja naravnega razvoja. Izlo- čati bi smeli le osebke, za katere je očitno, da jih bo konkurenca izločila. Posebno pozornost bi morali posvetiti razmišljanjem, kako čimprej in čim ustre- zneje vključiti avtohtone vrste v nasad in oblikovati sestojno zgradbo, ki bi povečala možnosti za naravno obnovo. Zamisel o uporabi smrekovega nasada kot predkulture pri obnovi sestojev je ena izmed možnih sanacij gozdov, o kateri bi kazalo razmišljati. Pri tem se je treba jasno zavedati, da gre za drago in tvegano obliko gospodarjenja z gozdovi, h kateri bi s~ smeli zateči le izjemoma. V nobenem pn- meru pa gojenje smreke v Sloveniji ne more postati alternativna rešitev za velike gojitvene probleme, ki jih v gozdarstvu imamo.