Spoštuj prirodo! Spisal Lud. Potočnik Bem, mladi bralec, da rad poslušaS lepe povesti, in zato t\ hočem napraviti veselje in ti povedati povesti, lepe in vesele, tako da se jih ne boš mogel naveličati. Toda če hočeva slišati te povesti, ne smeva ostati doma, ampak morava iti ven v prirodo, polno živijenja. Šole prost dan je, in nebo je jasno kot ribje oko. Na njem se kot čisto zlato sveti žarko solnce . . . Julro je . . . Trava vstaja, in cvetice odpirajo svoja zaspana očesca ter se umi-vajo v bisemi rosi, da bi jih ne bilo sram pred soincem. Krave in teličke v hlevu so že vstale in čakajo, kdaj se odpro vrata, da pojdejo na pašo. Kos s sirom natnazanega kruha in požirek mrzle studenčnice je najin zajtrk. Zdaj pa palico v roko in hajdi z živino tjakaj v reber zeleno! Vas je za hrbtom, in polje se razprostira pred nama . . . Lahna jutranja sapica pihlja, in gosto žito se ziblje in maje kakor bi se hotelo v pozdrav priklanjati zlatemu solncu. Nad poljem žvrgoli visoko v zraku škrjanček. Mika naju zvedeti, kakšna je njegova pesem. Poslušaj in čuj: .Smukov Tine predolgo spi, s kravami na pašo prekasno hiti, da šn!o zamudi. Nii prida ni, nič prida ni." —•-• 18 • »- Ko škrjanček konča to pesemco, prične drugo o pridnem Tončku: .Tonček pa tak ni! Komaj solnce vzbaja, Tonfek ie vstaja, k/ave napase in v 5olo hiti, hiti." In tako bo pel škrjanček ves dan . . . Dospela sva na pašnik. Živina si izbere vsaka svoj delež in se pridno pase; midva pa odpriva oči in ušesa, da vidiva in slišiva, kaj se godi v prirodi! Okroginokrog se glase v grmovju ptice in prepevajo kakor bi hotele prekositi drnga drugo. Slavec poje prvi glas, in drugi pevci mu pomagajo: kos žvižga, ščinkovec ščrčinka, vrana trobi in žolna tolče na boben. Vsa priroda posluša zamaknjeno, grmovje si tiho pošepetava z listi, in vrhovi bližnjih dreves pa se veličastno pripogibljejo — pevcetn v priznanje. In glej! Oodba je zbudila ves mladi krilati svel) Tam se je prizibal pisan metuljček, tu je pribrenčal čmrl, tam zopet prišumela čebela, in tako so bili kraalu zbrani vsi krilati prillikavci, in livada je veselo oživela. Plesali in vrteli so se kakor za stavo. Kadar se je kateri plesalec utrudil, pa je sedel na kako cvetico, ki ga je gostoljubno sprejela v svoje naročje. Tu se je oddahnil in se pokrepčal s sladkim cvetičnim sokom, potem pa šel zopet na ples; godci pa so godli brez konca in kraja, in črez gozd in črez plan se je razlegalo: ,Ko zlato jutro zažari, se peseni naša oglasi, da vesclo svoje delo vsak opravljat brž hltl. NaSe pesmi up budijo, žalost temno prepodijo, kjer nedolžnost je doma. NaSih pesnii pa ne čuje, kdor prirode nc spoStuje, kdor je krutega srca." Zdajci pa pride mimo deček, ki tudi žene živino na pašo, in kakor bi odrezal, je vse utihnilo, in tudi plesalci so se hipoma poskrili med cvetje. Neki raetuljček je sedel prav čisto blizu naju na kukavičjo rožo. Nežno jo pogladi s svojimi mehkimi tipalnicami ier ji začne nekaj pripovedovati. Radovedna sva, kaj ji pripoveduje. Nagniva se bliže in poslušajva! Metuljčkova povest. »AJi poznaš tega dečka, ki je gnal zdaj tod mimo krave na pašo?« vpraša metulj kukavičjo rožo. »Ne, nisem ga še videla.« . »Jako hudoben deček je to. Pravijo rau Smukov Tine. Varuj in ogiblji se ga, če ti je drago življenje. Le poslušaj! W -^, [g „_ 1 k Včeraj smo obhajali tam na trali zunaj vasi svoje ženitovanje. Bilo je ¦rav prijelno in veselo. Svetlo solnce je ves dan gorko sijalo, in komarji, fcnhe, ose, čebele, brendji, čmrli in sršeni so nam godli take poskofnice, Bg smo se vrteli venomer vedno naprej. Da bi slavnost povzdignili še bolj, » oglasi tovariš citronček k besedi. Ko se je hrup malo polegel, je povzdignil Egas ter začel govoriti tako-le: I Dragi tovariši! B Slaven dan obhajamo danes; dan, ki si ga z zlatitni črkami zapišemo B sponiin. dan svoje združitve. In vprašam vas, katera moč nas je sklicala, Ba smo se te slavnosti udeležili vsi metulji v tako velikem številu? Ali ni Hl to čut potrebe po združitvi? Da, dragi moji! Želja združitve nas je pri-Btiala iz vseh krajev naše cvetne livade sem na ta prostor, da sklenemo Rez, ki nas bo druiila in podpirala, da ne omagamo v boju za obstanek. Hnogo imamo sovražnikov, ki bi nas radi zatrli, in če smo združeni, se jim Kahko uspeino ustavljamo. Važnost naše združitve pa ve ceniti tudi naša Bobra tnali priroda, ki nam je za ta dan preskrbela tako bogato pogffljeno Blizo, in vem, da govorim iz srca vsem tukaj prisotnim, če vas pozivljem, Ma zakličimo na čast naši združitvi in v zahvalo materi prirodi trikratni živio! K In razlegnil se je po vsi livadi Irikratni živio, da so glasovi odmevali fe)r do neba. Tedaj pa so godci zaigrali »Pobratimijo«, in iz vseh gri je ferano zadonelo: _Naj jujc zcm|ja in neb0| ^K^ kar dan's pobratimi pojo, ^E naj se od ust do usl razlega, ^E kar tu med naml vsak prisega: ^^k ostalo bode vekotnaj!' W Toda gotovo smo peli to pesem preglasno, ker še nismo dopeli zadnjih nesedi, ko zaslišimo glas: »Bežite, bežite, nevarnost!« Ozrl sem se ifl sem fegledal dečka hudobnih oii, ki je kakor maček na svoj plen planil po nas fer nas zače! biti. Njegovi udarci so padali s tako silo, da je mnogo mojih Bovarišev pobil do smrti, druge pa lako oraamil, da niso mogli takoj odfr-Eati. Tudi jaz sem mu komaj ušel. Od daleč sem potem skrivaj gledal, kaj Be zgodi z mojimi tovariši. In tedaj sem videl, kako je hudobnež še Eivim metuljem trgal perutnice ter se z nekim peklenskim veseljem radoval fead trpljenjem ubogih živalc, ki so zdihovale in se zvijale od bole^in in mSO moglc nc umreti ne živeti. W Njih zdihovanje je sližal petelin, ki se je blizu tam izprehajal s s^ojimi ¦fokošmi. Zasmilile so se mu trpeče živalce in privedel je svojo družino, Ba jih je pozobala in jih rešila trpljenja. ln oni kruti, brezsrčni de&k je Kel ravnokar zopet mimo, in zato smo se poskrili, da bi nas hudobnež spet Be zapazil.« ¦ »Pa se ga morajo gotovo tudi ptičice bati, ker so tudi one kar hipoma MBhnile; morebiti je tudi 2e njim kaj hudega storil,« pravi kukavičja roža. ¦ »Gotovo,« potrdi metuljček, »toda vsakega hudodelca dohiti na svetu fesvi&ia kazen.« _ (Daljc.)