Tovarišu Milanu v spomin
Ohlila kri je xnežno pokrajino,
pokrila mračne zime je aioino.
ko padel Milan si za lepše dni.
zaprl modre, blage si oči.
J erjeli nistmo. osi smo te čakali,
prebredli hribe, o grapah te iskali:
na klic le jek je udarjal o skale,
k: zadnji dom so ti postale.
\c Denča nagelj ti gomile,
so slance rožce zamorile,
luč hoteli smo prižgati,
pa ugasnili so jo brati.
(uj. Milan, rožce bomo spet sadili.
lučko nooo ti kupili.
.sliciio. sneg pomlad bo nzela.
ko D Dolomitih spet ho travca zelenela.
154