Šaljivi pripovednik
(Uienceo slata cluba.)
Bral sem, da pred mnogo mnogo leti Bilo vse drugače je na sveti. »Zlata dtiba« zove se ta čas; — Škoda, da takrat ni bilo nas! Žalost bila reč je nepoznana, Solza, jok in stok še bela vrana: Vse Ttopljeno v radosti morjž Srce znalo ni, kaj je gorje.
Zlasti srečni bili so dijaki. Priden, raoder bil taktat je vsaki; Besedi »tmdoben, grešen, len« Bil je vsim že nepoznrin pomen. V šolo so ufitelji hodili Le zato, da deco so hvalili; Kregal, tepel in uhal, lasal Ni oti-ok nihče še »tistihmal«. Ni še treba bilo se učiti, Zgodaj vstajati, glav6 beliti: \rselej vse so zvrstno znali vsi, Ce nobeden knjig pogledal ni. Kakor pesein so prijetna bila — Na primer — Se slovnična pravila;
45
Kakor godbe glas je prelepo Se vezalo v stavke vse sam6. Ce prišlo je kdaj napak v nalogo In se -mnilo pregreškov maogo; Bil ueenec je le brez skrbi, Ceš, da se samo prenaredi. R6di vselej bili so pravični, Vsi učenci po vrsti — odlični; Zadnji v Soli ni nobeden bil, Ker je prvo mesto vsak dobil!! Gospodinje so takrat povsfidi Šolarjem še stregle kot gospodi: Jedli so najfinejše jedi, Spali na grofovski postelji. Pratika je bila silno vgodna In sedanji kar nič še sorodna; Bralo se je v njej le troje dni: Cetrtki, nedelje, prazniki!.' In počilnice so bile dolge, goste, Komaj Steli so že dneve proste; In z »vakanc« se šlo je prav lahku, Solzno bilo ni nikdar ok6.
Kar prisope nekof žena ruira, Rekali so stari jej Pand(ira*); Škatljo velikansko kot zaboj Nesla je nesreenica seboj. C.ez ves svet gorje strašno razsuje, Šolo pa najhujSe obdaruje; firno se nad nj(5 razpne nebti, — Oh, učenje je trdo. trdo!! Zginili so Solstvu časi zlati. Revež je, kdor hoče učen postati. Pustih knjig Pandora naloži, Da lirbet uCenčku se Sibi:
*) Pandora je bila,  tako  se bere  v  slarih  gršktb  bajkah,
lepa žena, ki so jo bogovi — maliki na svel poslali s posodo, v
: so bile vse nadloge zaprte: nekdo po nesreči odpre »škatljico«
¦1' tej priči se razsuje vse zl6 po vesoljnem svetu;  nesrečnež
"o sicer spet, a prepozno, samo — upanje Se ostane.
46
Ko pokrov posodi se razpoči, Abecednik najprej ven poskofii In za njim se vsuje vsa druhal, — Oh, učenček, kam se bodeš djal?! — Dolgočasna slovnica z berilom, Lepopisje, risanka z ravnilom; Poleg črne tablice visi Goba, pa še druzih vefi refii. Izmed kupa škiljasto pokuka Matematike*) nesreena kljuka; Zemljepis se sili brž na dan,
V  njem so mesta, reke, hrib in plan; Bukve, kjer se vestno popisava,
Kar po zraku leta, v vodi plava,
Vse, kar skače, lazi in kar grč,
Ruda, zeližče in kar cvete;
Zgodovina iz obojih vekov,
Kar do zdaj je znašel um človekov . . . .
In tako gre dafje in naprej
Vse brez konca skoraj in brez mej!! —
Gospodinja je pa tudi gluha, Kar dijak jej reCe, mu ne skuha; Sadja ni raoč kupiti nikdar, Saj pač vse za šolski gre denar. Ves život je truden od sedenja, Kaj Se glava vročega učenja: Vrti stvar na to ali ono plat,
V  Soli raste trnje in osat!
Prostih dni, — počitnic je le malo, malo Da, učenje britko je postalo; Oh, nebo odvrni nam vsaj to, Da z »dvojačo« ne bo zdaljšano!!