OB TRIDESETLETNICI ETNOGRAFSKEGA MUZEJA
V LJUBLJANI
Boris Orel
Lani 17. julija 1953 je Etnografski muzej v Ljubljani obhajal trideset-
letnico svojega obstoja. Ta obletnica res ne govori o bogve kako visoki
starosti muzeja, je pa vendarle tolikšna, da bi mogli ob njej podati že
kar lepo sliko njegovega razvoja od ustanovitve do današnjih dni, v zvezi
s tem pa na široko razpresti njegovo raznovrstno problematiko. Jubilejni
prigodniški članki res terjajo tako ali podobno vsebino, toda mi se želimo
v našem uvodniku namenoma izneveriti takšni navadi. Ob tej obletnici
nimamo namena pisati zgodovino Etnografskega muzeja v preteklih
tridesetih letih in naštevati njegove dosedanje uspehe, ki v vsem obsegu
upravičujejo njegov obstoj. Tudi ne bi hoteli navajati, kakšne so njegove
zasluge za slovensko predmetno etnografijo ali kaj pomeni za razvoj
naše etnografske znanosti 17 letnikov Etnologa in 7 letnikov Slovenskega
etnografa, mimo tega pa vrsta etnografskih raziskovanj na našem po-
deželju itd. Ob tej priliki se hočemo na kratko pomuditi ob eni sami
točki iz obširne problematike Etnografskega muzeja: ob vprašanju, ki
je zanj vsa ta leta najbolj značilno in edinstveno ne samo v Sloveniji
in Jugoslaviji, temveč verjetno tudi drugod po svetu. Skratka, želimo
opozoriti na zelo čudno in neverjetno dejstvo, da je Etnografski muzej
v Ljubljani, naša osrednja etnografsko-muzejska ustanova, po tridesetih
letih svojega obstoja še vedno brez svojih lastnih prostorov, brez svoje
lastne muzejske zgradbe.
Vprašanje prostorov Etnografskega muzeja ni nikako novo vpra-
šanje. To vprašanje je že staro toliko, kolikor Etnografski muzej. Bilo
je aktualno že ob ustanovitvi muzeja in od tedaj pa do danes pomeni
glavno oviro njegovemu razvoju. V vseh tridesetih letih se je uprava
muzeja trudila, da bi rešila to vprašanje; stalno je opozarjala na velike
potrebe muzeja po prostorih, po lastni zgradbi, toda žal brez uspeha.
Poglejmo, kaj govore o vprašanju prostorov delovna poročila v Etno-
logu, predvojnem glasilu Etnografskega muzeja!
Etnolog 1/1926/27, str. 140/1: Narodni muzej je odločno premajhen
postal i sam za svoje ambicije, v njega poslopju se Etnografski muzej
ne more dovoljno razširiti... Točka budgetne dotacije, iz katere bi bilo
nujno treba zidati za Etnografski muzej novo, posebno stavbo, pa je
zaenkrat še mrtva točka ...
7
Boris Orel
Etnolog III/1929, str. 198: Slej ko prej je primerna dotacija in lastna,
smotrna zgradba, v kateri bo mogoče ponazoriti naš živelj dostojno.
Etnolog IV/1930/31, str. 212: Največja težava, s katero se muzej bori
že od svoje ustanovitve, je vprašanje razstavnega prostora oziroma vpra-
šanje zidave posebne zgradbe za etnografski in etnografsko-obrtni muzej.
Nabiranje predmetov se bo tudi poslej nadaljevalo in potrebe po pro-
storu bodo čedalje večje...
Etnolog V in VI/1933, str. 295/6: Ponovno mora uprava muzeja opo-
zoriti pristojne faktorje in občinstvo, da že za sedanje zbirke Etrograf-
skega muzeja primanjkuje prostora, tako da ne more razstaviti maga-
ciniranih stvari. Yse je prenapolnjeno in prenatrpano... Upajmo, da
kmalu mine gospodarska kriza v naši državi, pa bo prišel tudi Etno-
grafski muzej do svojega doma, ki bo postal po urejenih zbirkah kulturno
ogledalo našega ljudstva.
Etnolog VII/1934, str. 193: Pripomniti pa se mora, da je tesnoba
zavoda in nedostatek prostorov vse bolj občuten zaradi povečanja zbirk.
Država, banovina in narod bi morali poskrbeti za stavbo, ki bi odgovar-
jala potrebam našega znanstvenega zavoda ... Kaj- naj počne uprava
samo z eno razstavno dvorano, ki služi obenem tudi za magaciniranje?!
Etnolog VIII/IX/1936, str. 113: Ponovno polagamo na srce banovini
in državni upravi, da je nedostatek prostora ter materialnih pripomočkov
nepremagljiva ovira za razvoj in prospeh muzeja.
Etnolog XII/1939, str. 152/3: Slovenci imamo en sam in edini slo-
venski etnografski muzej na svetu. Toda ta nas ne more dostojno repre-
zentirati, ne more prav pokazati slike življenja in delovanja našega
naroda. Večkrat je predlagala uprava banovini in državi v posebnih
prošnjah zgradnjo novega Etnografskega muzeja, ki bi res dostojno mogel
predstaviti naš narod svetu. Toda naletela je povsod na gluha ušesa.
Etnolog XIII/1940, str. 171: Usoda Etnografskega muzeja je kaj
žalostna in živa priča malomarnosti našega naroda in naše oblasti za
ostanke narodne kulture, za dokaze narodne samobitnosti in za ogledalo
narodove duše, kajti vsem tem trem smotrom v glavnem služi vsak etno-
grafski muzej ... Vsi naši klici po rešitvi iz tega neznosnega stanja so
glas vpijočega v puščavi... Muzej rabi le eno: prostora in zopet pro-
stora, kamor bo mogel svoje stvari postaviti in jih tako razstaviti, da
bodo dostopne za ogled ... V Ljubljani pa postavljajo drugo Galerijo,
tako da bomo imeli dve galeriji, pa nobenega Etnografskega muzeja, kar
daje posebno sliko razmeram pri nas ...
Po osvoboditvi se je stanje Etnografskega muzeja glede prostorov
nekoliko zboljšalo: muzej je napredoval od ene razstavne dvorane do
treh. Ta dogodek je velikega pomena za njegov razvoj in Slovenski
etnograf 1/1948 je na str. 118 pisal o tem tole:
... pribiti je treba, da se je Etnografski muzej šele leta 1947 v novi
Titovi Jugoslaviji premaknil v pogledu razstavnih prostorov s tiste siro-
mašne razvojne stopnje, na kateri je tičal vse od leta 1888, torej skupno
približno 60 let (pri tem je upoštevan tudi etn. odd. Kranj. dež. muzeja.
8
Ob tridesetletnici Etnografskega muzeja v Ljubljani
predhodnik EM; op. avtorja) ... Seveda pa je tudi ta rešitev Etnograf-
skega muzeja... tudi le prehodnega značaja, zakaj muzeju bo treba
slej ko prej postaviti samostojno zgradbo, če hočemo, da se bo nadalje
razvijal.
Leta 1950 je na drugem zasedanju Muzejskega sveta LRS bilo med
drugim slišati poročilo o stanju Etnografskega muzeja. Iz tega poročila
posnemamo tele ugotovitve:
Po preureditvi zbirk v treh novih razstavnih dvoranah v zgradbi
Narodnega muzeja se je Etnografski muzej kmalu znašel na svoji stari
kritični točki... S povečanjem vsestranske delavnosti muzeja so se po-
javila stara vprašanja v mnogo hujši obliki...
Ob tridesetletnici so o kritičnem stanju Etnografskega muzeja po-
ročali tudi naši dnevniki ter opozorili na rešitev tega 30 let starega
vprašanja:
Ljudska praDIca-Borba od 21. junija 1953 (Iz razgovora z ravn. EM):
Etnografski muzej je še vedno gost v stavbi Narodnega muzeja in zaradi
omejenih prostorov je stanje muzeja kritično, če ne katastrofalno...
Muzejski predmeti bodo po številu kmalu dosegli številko 12000, od teh
jih moremo v sedanjih pogojih razstavljati le nekaj nad 600...
Slovenski poročevalec od 18. julija 1953: Tridesetletnica Etnograf-
skega muzeja nas opozarja, da tvori ta institucija... središče pomemb-
nega in nujnega znanstvenega dela, ni pa zgolj muzejsko razstavišče.
To delo je treba podpreti, obenem pa pripraviti pogoje za uresničenje
vsaj že tridesetletne potrebe in zahteve, da naj namreč dobi Etnografski
muzej lastne prostore... Ob tridesetletnici Etnografskega muzeja je
treba ponoviti stari klic: Dajte središču naših etnografskih raziskovanj
zadostne prostore...
Zdaj smo v letu 1954. Še nekaj mesecev in za nami bo enaintrideset-
letnica Etnografskega muzeja. In drugO' leto naslednja obletnica in tako
dalje. Ali bo stanje Etnografskega muzeja glede prostorov ostalo vseskozi
nespremenjeno? Ali bomo morali še nadalje vsako leto ponavljati staro
pesem o težkih razmerah, v katerih že toliko in toliko let životari Etno-
grafski muzej?
K poročilom, ki smo jih zgoraj navedli v izvlečkih, pa je seveda
potrebno še marsikaj pripomniti. Predvsem naj poudarimo, da je Etno-
grafski muzej deloval v bivši Jugoslaviji približno 18 let, medtem ko
v novi Jugoslaviji deluje šele 8 let. Zaradi tega moremo povsem upravi-
čeno reči, da so predvojni oblastni činitelji krivi, da Etnografski muzej
nima danes svoje lastne zgradbe. Menimo, da bi se v predvojnih 18 letih
pri količkaj dobri volji vsekakor morala najti ustrezna rešitev glede
prostorov Etnografskega muzeja navzlic raznim težkočam. Pri tem ne
moremo prezreti dejstva, da so pred vojno pričeli graditi Moderno^ gale-
rijo na zemljišču, za katerega se je potegovala tudi uprava Etnografskega
muzeja. Ne zanikamo velikega pomena, ki ga ima Moderna galerija za
našo umetnost in kulturo, vendar bi bilo pravično, če bi se tedaj, ko se
je pričela graditi Modema galerija, rešilo tudi vprašanje Etnografskega
9
Boris Orel
muzeja, ki je bilo starejšega datuma, ali pa dala prednost Etnografskemu
muzeju pred Moderno galerijo.
Povsem umljivo je, da v teh letih po osvoboditvi ne moremo zahte-
vati od naše ljudske oblasti, da reši takoj razna vprašanja, preostala iz
predvojnih časov. Upoštevati moramo, da danes šele polagamo trdne
gospodarske osnove bodočemu razvoju naše kulture in znanosti ter da
so potrebe po nujnejših stavbah prav v povojnih letih silno narastle
(šole, bolnišnice ipd.). Ne bi bilo prav, v takem položaju zahtevati za
Etnografski muzej neko izjemo. Vse to in še marsikaj drugega dobro
uvidevamo in stvarno gledamo v prihodnost, če računamo s tem, da
vprašanje zgradbe Etnografskega muzeja jutri, to se pravi, še nekaj let
iz objektivnih razlogov ne bo moglo biti rešeno.
V tem docela stvarnem presojanju položaja pa nas le nekaj vzne-
mirja. Mirno smo pripravljeni počakati še nekaj let, samo da bi za trdno
vedeli, da bo po dolgem pričakovanju naposled le prišel tisti dan, ko se
bo Etnografski muzej preselil v svoje lastne prostore. Prav izkustvo iz
predvojnih let pa nas navdaja z bojaznijo, da smo še silno daleč od te
rešitve in da je vprašanje, ali nanjo sploh resno mislimo. To pa z dru-
gimi besedami pomeni, postaviti načelno vprašanje o obstoju Etnograf-
skega muzeja. Ali smo za slovenski Etnografski muzej ali nismo?
Ce imamo resne namene z Etnografskim muzejem v Ljubljani, če
pričakujemo od njega, da nam poda s svojimi razstavnimi zbirkami čim
popolnejšo in z naprednih vidikov urejeno podobo slovenske ljudske
kulture in njenega razvoja, potem nam ne sme in ne more biti vseeno,
v kakšnih okoliščinah živi muzej, s kakšnimi težavami se bori in kdaj
bo rešeno vprašanje njegovih prostorov. Ce pogledamo ostale republiške
etnografske muzeje v naši državi (v Zagrebu, Beogradu, Skopi ju idr.),
vidimo, da je slovenski Etnografski muzej v najslabšem položaju. Od-
krito je treba priznati, da je to dejstvo navzlic razumljivim težkočam
kaj malo častno za slovenski narod. Ko obiskujejo Etnografski muzej
razni etnografi, etnologi in drugi znanstveniki iz inozemstva, je le-tem
prav lahko pojasniti stiske muzeja s prostori, kajti podobne težave imajo
tudi drugod po svetu. Le eno jim je težko razložiti in dopovedati: Zakaj
Etnografski muzej v Ljubljani, ki ni nastal danes ali pred nekaj leti,
po tolikem času svoje samostojnosti še nima svoje lastne zgradbe.
Vprašanje zgraditve Etnografskega muzeja navsezadnje ni neko
nepomembno vprašanje za našo kulturo in znanost. V tem primeru gre
za našo osrednjo etnografsko-muzejsko ustanovo, ki zbira, shranjuje,
proučuje in razstavlja etnografske predmete, tvarne spomenike naše
ljudske kulture, z vsega slovenskega ozemlja. Prav zato nismo še izgubili
upanja, da bo pravočasno poskrbljeno, da vprašanje prostorov ne bo
postalo usodno za nadaljnji razvoj Etnografskega muzeja.
Kako pa naj bi rešili vprašanje zgraditve Etnografskega muzeja,
ali samo s stavbo ali pa v obliki skansena (etnoparka ali muzeja na
prostem), o tem pa pripravljamo za prihodnji letnik našega časopisa
posebno razpravo.
10