^ 23 Lisica v škripcu
j     t             JV je mej našimi gozdnimi
              ,      zvermi znanejše in bolj razglašene
živali nego je lisica. Znate jo iz premnogih basnij in pripovedek, ker o nobenej drugej živali si ne vedo ljudje toliko povedati, kakor baš o lisici, ki je tako pretkana in zvita, da je ne najdeš njej enake živali. Zvita buča je, polna muh in zvijač. Oblečena v rujav kožub hodi za zajci, kunami in srneti; niti go-lobom, gosem in kuretiiii ue prizauaša. Ni se torej čuditi, da so zaradi te drzne tatice v strahu gospodinje po sam6tah, ker se ta grda ciganka po večkrat pritepe do samotnih hiš, stikaje za perotnino, in če ntegne, zakolje vee nego potrebuje. Dogodilo se je vže, da je po dne prišla na dvorišče in ljudem ipred oči odnesla kokoš. — A še veejo preglavico dela lovcem, ker jim mej divjačino neusmiljeno gospodari. Ta prebrisana vlačuga si izkoplje stanovanje pod zernljo, do katerega ide vselej po vee vrat. Oe kje stakne jazbeea, zapodi ga iz jazbine ter se ona preseli varijo. Jazbec nejevoljen ostavi domovino ter si gre druge iskat. Sploh je lisica ustvarjena le za roparsko rokodelstvo in vsakovrstno sleparstvo. Tp.nke in kratke noge nosijo njeno šibko in gibiono truplo tako tiho in rahlo, da skoraj ne puščajo niti sledii za seboj. Kakor sploh vsi tatovi in klateži, tudi lisica ne mara za družbo, najraje sama premišljnje svoje hudobije. Po dne leži doma, ako je vse varno in tiho okolo nje, pvetegne se ob lepera vremenu rada na solneu. kar jej Deizreeno dobro de. Tako pvedremlje in presanja ves dan ter snuje nova hudo-delstva. Nu tudi ona ima svoje sovražnike. A največji njen sovražnik je človek, ki jo preganja vse leto. Kakor volkovom, tako je tudi njej zmirom napovedana vojska; a največ se jih vender pobije po zimi. Kadar je huda ziraa in debel sfteg pokriva zemljo, oj takrat so za njo budi časi. Večkrat jo slišiš tudi po noči lajati in zavijati.   Godi se jej, kakor poje narodna pesen:
Lisica lisjdk              Tobaka ni b'16,
Sta pila tobak.          Sta pila vodo.
Zanimivo jo je gledati ob takem času, kako se plazi okolo vade, katero jej je lovec nastavil. Vsa stradana pricaplja, obstoji in viha nos. Zdaj je zavobala meso, počasi in nezaupno se mu bliža, ogleduje ga od vseb strani, sede poleg njega, poželjivo steza nogo po njera, ali izprehaja jo strah in sum. Obrne se proč kakor bi hotela oditi, a zopet se vrne, zopet bodi okoli dišečega mesa, obotavlja se, sede, oči se jej ognjijo, brezupna hlastne po nastavljenem kosu mesa in — železni skopec jo zgrabi za vrat. Da-si jo boli, vender ne tipije, nego trpi mirno in skuša se iznebiti strašnih klešč. Ako vidi, da ni mogoče, uda se usodi. Pred lovcem se rada pritaji in se dela rartvo. Marsikatera lisica je vže kašo upihala lovcu, ko jo je kakor mrtvo rešil iz železja. Ako se ujame za nogo. ne premišlja se dolgo, odgrizne si jo in s pogumnim srcem odšanta na treh nogah dalje, ve-sela, da le življeuja ni izgubila.