Listek. 247 njegova knjiga »narodnemu ženstvu zvesta pomočnica pri izvršbi tistih poslov, ki mu poleg gospodinjstva najbolje pristujejo«. — Posamični strokovni izrazi so izbrani dokaj srečno; v obče je knjiga pisana gladko in pravilno. Umetniške štipendije. C. kr. ministerstvo za uk in bogočastje je razpisalo umetniške štipendije za leto 1891. Pravico do teh štipendij imajo umetniki, kateri se bavijo s pesništvom, vpodabljajočimi umetnostimi in glasbo. Prošnjo je treba vložiti do dne" 1. velikega travna t. 1. pri dotičnem deželnem oblastvu (deželui vladi ali namestuištvu) ; prosilec mora navesti, kako se je doslej izobražal, in kakovo je njega osebno razmerje, mimo tega razložiti, kako bi uporabljal štipendijo za dalnje izobražanje svoje in končno svoji prošnji priložiti dokaze sedanjega delovanja, katerih vsak mora biti posebe zazna-menovan z imenom prosilcevim. Fr. S. Vilhar. — Obetali smo v poslednji številki, da podamo čitateljem »Ljubljanskega Zvona« životopis tega slovečega umetnika slovenskega, ki je nedavno slavil petindvajsetletnico glasbenega delovanja svojega. — Evo ga torej. — Vilhar se je porodil dne" 5. prosinca 1852. leta v Senožečah in sicer v graščini kneza Porcije, kjer je bil oče njega matere, Jožef Dejak, za oskrbnika. Po dovršenem šestem letu mu je bil prvi učitelj Fr. Levstik, čegar usoda je bila, kakor znano, delj časa dokaj tesno združena z življenjem Miroslava Vilharja, znamenitega pesnika in skladatelja. V hiši očetovi se je pridno gojila glasbena in pesniška umetnost, torej ni čuda, ako se je mlademu dečku že zgodaj vzbudilo veselje do teh lepih umetnostij. Skoro je mogel tudi težje stvari po sluhu proizvajati na klavirji; nekoč je celo igral v ljubljanski čitalnici z mlajšim bratom Julijem, seveda samo po sluhu. Takisto nadarjen je bil starejši brat Alfonz, kateri pa je umrl že v šestem gimnazijskem razredu. Alfonzova součenca sta bila poleg drugih sedanja profesorja dr. Fr. Celestin in Fr. Suklje. Ko se je oče Miroslav preselil v Ljubljano, poučeval je dečka v glasbeni teoriji ondotni glasbenik T. Elze. Tukaj je napisal mladi glasbenik prvo svojo skladbo leta 1865. Naslovljena je bila »Domovini«; besede, seve"da jako preproste, zložil je sam. Pozneje je prav tej skladbi napisal druge besede in jo z naslovom »Uzor« objavil v prvi knjigi svojih »Skladeb.« — Ko se je rodbina Vilharjeva preselila na Kaleč, nadaljeval je gimnazijske študije zasebno, k izpitom pa se je oglašal v Trstu. V tem času se je dosti bavil s pesništvom in je pri Giontiniji v Ljubljani leta 1870. izdal knjižico pesmij z imenom »Prostin«, katero se tudi v Stritarjevem »Zvonu« čita pod nekaterimi pesmimi njegovimi. Vender se od leta 1872. ni več bavil s pesništvom; zložil je samo še nekoliko besed za svoje skladbe in hrvaški libreto operi »Zvonimir.« Oče Miroslav ga je zarano namerjal poslati na konservatorij praški, toda mati ni dopustila tega. Leta 1870. ga je hotel dati oče k železnici, in res je mladenič že nekaj časa prakticiral pri svojem svaku v Šent Petru. Ali prišlo je drugače. Tisti čas je zadel v Trstu »terno«, in sedaj mu ni bilo več prebiti na domu. Takoj drugi dan je moral oče pisati svojemu prijatelju Zeithammerju v Prago, in skoro nato je odšel mladenič iz domovine. Prvo leto ga je poučeval Fr. Blazek, morda najslavnejši glasbeni pedagog sedanje dobe, drugo leto pa glasoviti teoretik in skladatelj Fr. Z. Skuhersky. Vilhar se je učil jako pridno ; on in Kučera, sedanji kapelnik na operi v Peterburgu, bila sta najboljša učenca. Proti koncu leta 1871., nekoliko po smrti očetovi, ponudi mu iskreni prijatelj očeta Miroslava Vilharja, Leopold Kranjc, kateri je bil tačas kot kapetan-auditor načelnik Bele Cerkve v Banatu, službo mestnega kapelnika. Vilhar se je bil tedaj poročil z Marijo Hajkovo, hčerjo praškega trgovca, in se je početkom leta 1872. napotil v Belo 248 Listek. Cerkev. Ali iskrenemu Slovanu skoro ni bilo prebiti v madjarskih »Švabih«, in zato se je leto dnij preselil v Temešvar, kjer je ostal do leta 1881. kot kapelnik pravoslavne stolne cerkve; ondu je tudi osnoval glasbeni zavod skupno z bivšim svojim součencem, svakom Jožefom Hajkom. Ko pa mu umre hčerka Marinka, preseli se globoko užaljen v hrvaški Karlovec, kjer se začne pravo njegovo delovanje na glasbeno-književnem polji. Poleg obilega posla, katerega mu je nalagalo vodstvo karlovškega glasbenega zavoda, bavil se je pridno s skladanjem in leta 1883. izdal prvo, leta 1885. pa drugo knjigo svojih »Skladeb«. Prav tega leta se preseli Vilhar v Sisek, za leto dnij pa v Splet, kjer izda" leta 1889. tretjo knjigo svojih »Skladeb«. Ali poitalijančeno mesto mu ne prija, in zato odide v Gospič, kjer službuje i dandanes. Zdi, da se ne utegne dosti baviti s skladbami, ker mora po ves dan poučevati zasebno, da se preživi in da — odplačuje dolgove, katere so mu nabremenili dosihdob izdani glasbeni proizvodi! Zlasti Slovenci so mu brez-primerno nehvaležni, ker njega knjige — razven prve — trohne" v zalogi, dasi jim je cena jako neznatna . . . Kakor čujemo, ima Vilhar še mnogo skladeb v rokopisu, baviti pa se hoče odslej samo z večjimi orkestralnimi deli. Lani je spisal dokaj obširno burlesko za orkester in petje, naslovljeno »Ustaši«, katera se je že nekolikokrat uspešno pela v Varaždinu. Takisto piše romantiško opero ,,Zvonimir", o kateri upamo, da jo skoro dovrši. Zasluge Vilharjeve za slovensko in južnoslovansko skladbo so poudarjali že mnogi veščaki; nedavno smo še čitali v češkem glasbenem listu ,,Daliboru" jako laskavo oceno, katero je priobčil prof. František Pich. Ali najboljši dokaz, kako obljubljene so Vilharjeve skladbe narodu slovenskemu, izvestno je to, da ni izlepa veselice, kjer bi se ne pela ta ali ona pesem njegova! — O petindvajsetletnici je imenoval ,,Zemaljski glasbeni zavod" v Zagrebu Vilharja za svojega častnega člena. Želimo mu, da bi ga skoro pozvali v večje mesto, kjer bode mogel delovati obsežneje in uspešneje — umetnik, s katerim se sicer radi in upravičeno ponašamo pred slovanskim svetom, katerega pa vsekakor premalo — podpiramo ! I. izkaz darov za Prešernov spomenik. Do dne 26. sušca so darovali: Gg. dijaki ljubljanske gimnazije leta 1889............ gld. 32' 15 gosp. J. M. v Ljubljani leta 1889............... „ 12.20 gg. dijaki v Cerkljah leta 1889. ,.............. ,. IO.— „ „ ,, „ 1890........•....... „ 20.— gosp. dr. Fr. Celestin, kr. profesor v Zagrebu leta 1891....... ,, 50.— ,, A. Aškerc, kapelan v Vitanji.............. ,, 5.— ,, M. Valjavec, kr. profesor v Zagrebu (podpisal 50 gld.)..... ,, 2.— ,, J. Steklasa, kr. profesor v Zagrebu ..•..•...... ,, 5.— ,, dr. Fr. Kos, c. kr. profesor v Gorici........... ,, 5.— ,, J. Navratil, ravnatelj c. kr. pom. uradov na Dunaji...... „ 3.— ,, dr. J. Hrašovec v Celji................ ,, 5.— ,, J. Vrhovnik, župnik v Št. Gothardu.......• ,, 5.— ,, dr. J. Vošnjak, dež. odbornik i. t. d. v Ljubljani (podpisal 50 gld.) . ,, 10.— skupaj . . . gld. 164.35 Mimo tega sta podpisala gg. ces. svetnik Ivan Murnik in dr. Jernej Zupanec v Ljubljani vsak po 50 gld. Iz muzejskega društva. Kakor smo omenili že v poslednji številki, predaval je pri mesečnem zboru dne 29. prosinca prof. Julij IVallner o »gospodarstvu ljubljanske mestne občine v letih 1590, in 1591.« V uvodu je predavatelj razložil, kakšen pomen