Iz zgodovine topa Zivalim je dala narava različna sredstva v borbi za svoj obstoj. Živali imajo rogove, kremplje, strupene zobe, ostre sekače in slično kot svoje obrambno in napadalno orožje. Edino človeku je primanjkovalo bojnih in obrambnih sredstev. Zato ni nič čudnega, če je bilo prvo človeško napadalno in obrambno orožje bat, nož, puščica z lokom in sulica. Ko je človek uvidel, da se tudi s takimi orožji ne more uspešno braniti in preiti v napad, si je izmislil strašnejša orožja. Tako je človek znašel sčasoma v starem veku prvo strašno orožje, metalni stroj, nadomestilo današnjega topa. Prvi, ki so uporabljali take st.roje, so bili Feničani. V večj množini so jih šele uporabljali stari Grki v macedonskih vojnah, ki so jih nalagali na vozove radi lažjega prenosa. Tehnični princip, ki je bil merodajen pri sestavi metalnih strojev, je bil ta, da so vrvi, lase, žile ali pasove živalskih kož žpiralno navijali in tako povzročali pod velikim pritiskom njih skrajšavo. Napenjalne žile so se siloma navijale, ki so nato sproščene vrgle izstrelek daleč od metalnega stroja. Nekateri metalni stroji so imeli za ležišče izstrelkov žlicam podobne vzvode, zabojčke ali kožnate mošnje. Poleg enoramnih metalnih strojev, ki so v glavnem izstreljevali le kamenje, so Grki uporabljali tudi dvoramne, za izstreljevanje sulic. Navijali so žile, nato sprožili petelina in sulica je odletela iz žleba do 500 metrov daleč. Od Grkov so pobrali Rimljani metalno strelno pripravo in jo deloma izpopolnili. Poleg te so izumili tudi lokostrelno napravo. H koncu cesarske dobe so bile vse te strelne naprave še na kolesib. in jih je vojaštvo vozilo s seboj na bojno polje. Z njiml so streljali 2—6kg težke kamne do 800 metrov daleč. Za izstreljevanje do 1.50 m dolgih sulic so uporabljali posebne priprave, imenovane katapulte. Njih domet je bil 1000 metrov. Tudi v srednjem veku so še vitezi uporabljali metalne stroje, lokostrelske naprave in katapulte za napad in obrambo. Šele z iznajdbo smodnika je razvoj strelnih naprav doživel popoln preobrat. V začetku so rabili smodnik samo v vžigalne svrhe. Tako je bil v starem veku znan tako zvani grški ogenj, ki je bil v času bizantinskega cesarja važno bojno sredstvo za zažiganje sovražnih ladij. Ker je država zapovedala tajnost glede sestave grškega ognja, ne poznamo danes njegove sestavine. Grški ogenj je letel z metalnih strojev v goreeih posodah med sovražnika, ki ga je deloma opekel, deloma pa razgnal. Tudi vžigalne puščice so izstreljevali že v starih časih. (Konec prihodnjifi) Šefhi tnefa/n.1 jfcd/ -«— %nzm</6i, l-aJaniiZČ «.— ' &tutnjevtfka.