Žalovanje po prijatelju v vojski 
Log ti zapuščen, hladilen! 
žalostno t' odprem srce; 
lek, samota! si vračilen, 
zbriši meni ti solze! 
Hiin)a mestnega praznoba 
mi je huj i muke vir. 
notranja bridkost, grenkoba 
najde le v dobravah mir. 
Ljube rožice! povejte 
je li dragi tukaj bil? 
Tako milo me ne glejte; 
vem, pri vas se ni mudil! 
Tičiče! ste me obsule, 
slišale me sem prispet', 
ure tiste so minule, 
vidim zdaj vas proč letet! 
212 
Vas vprašam, sinje skale: 
Bo spet videl ljub' mene? 
Te se govoriti bale! 
MaTka glas mi kliče: »Ne!« 
Vetrca šep'ta mi pihljaj, 
dahnem še enkrat lahko, 
me tolaž' od boja dihljaj: 
»Prišel, prišel dragi bo!« 
Tam pa žali me vodica, 
'z suhe drage priškrblja, 
dragega morda solzica! 
men' opomba prestrašna. 
1'riti utegne, al prepozno! 
bom peščičica zemlje. — 
da napis tolažbo grozno: 
Prid', kjer ločit' ne prete! 
213