UREDNIŠTVO In UPRAVA v Gorici v ulici Riva Piazzutta 18 - Cena oglasom po dogovoru. Odprto vsak delavnik od 10. — 12. ure KATOLIŠKI TEDNIK IZIDE VSAKO SREDO Poštni ček. račun it. 9-17768 — Poitnlna plačana v gotovini — Spediz in abbonamento postale II Gruppo Uto IV. Štev 12. GORICA DNE 24. MARCA 1943. Cena L. 15 Molitev sv. Anzelma (+1109) k sv. Križu Pozdravljen, sv. Križ, naša luč in naša moči — Pozdravljen, vir našega odrešenja, veselje naše in naša slava! — Pozdravljeno, znamenje zdravja, tolažba žalostnih, nepremagljiv branik proti vsem sovražnim silam ! Pozdravljena, zastava zveličanja, blagoslovljena po sv. Telesu Kristusovem in okrašena z Njegovimi božjimi udi kot s toliko biseri! O sveti Križ, ki si bil vreden nositi eeno našega odrešenja in nam pridobiti večno slavo, bodi upanje mojega vstajenja, sredstvo zmage nad sovražnimi močmi, zdravilo za moje slabosti, opora moje sta« rosti, pomoč v vseh mojih bridkostih. Po Tebi naj me prenovi in privede v večno živ« ljenje Jezus Kristus, moj božji Zveličar, ki je nekoč na tebi visel. fljemu hvala, čast, slava in češčenje vso blaženo večnost, fimen. * * * Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim svetim Križem svet odrešil. V. (9/ padel... Ti padel trikrat si na pot, podrl te je križ... Je li kdo vzdihnil: O Gospod, kako bridko trpiš? Med hrupno, divjo množico je umrl sočutja vzdih — le pest surovo stisnjeno si čutil, trpel tih. In na to grenko, težko pot poklical si nas vse, moža in ženo in ves rod: Za križem pridite... Večkrat ko Ti mi padamo in bolj nas muka žge — kako, kako naj nosimo posmeh in bič molče? Prilij nam olja v dno srca in rahlo luč prižgi, da nam bo mrak prosevala v pretežki žalosti. Slovenski človek iz šole Križanega »Svobodna Slovenija« v Buenos Ai* *esu je prinesla 1. I. 1948 sledeči članek: MUČENEC IN 'RABELJ To pa vam govorim, ker sem sam vi« del, kako se je i/godilo. Ne zato, da boste mene občudovali, ker sem bil že v grobu in sem zdaj spet med vami, Marveč zato, da moja beseda da potr« Rmje, kako je bila milost božja v tistih tr9nutkih res z njimi in kako so umirali, Prav kot mučenci umirajo. Kdor ni ne« umen, naj razume! Vse to se je zgodilo tako naglo, ali Pa smo bili že tako čisto onstran, ker smo vedeli, na kakšno pot nas vodijo, da se ne morem več čisto določno do« misliti, kako je bilo. Tega, kar je bilo v tistih trenutkih v meni, še sam ne ZIram umeti docela, kaj da bi drugim razlagal. Kar pa sem z očmi videl, mi le ostalo bolj od vsega iin vredno je, da 8Vet ve tudi za to. Grug na drugem smo ležali, na pol goli Je, ker so nam oblačila pobrali. Ganiti pa se tudi nismo mogli. Kovinska vez je rezala v zapestje prav do kosti, ^a tega nihče več ni čutil, ker smo bili docela otopeli za vsakršno bolečino. Samo pritajene molitve so se mešale z brnenjem motorjev, ki so nenadoma dihnili. Obstali smo. Trenutek tišine, ^ato pa kletve, psovanje, smeh, nič po« doben smehu vedrih, iskrenih ljudi. Pehali so nas in suvali, bili nas z brzostrelkami in z bikovkami opletali naše glave, da smo bili vsaj tisti, ki smo prav z*goraj ležali, krvavi in maro« Sasti, §c preden smo počepali z vozila 118 gozdno cesto. Ril pa je med nami tudi fant, morda ^ad mož ali kaj. Kje naj bi vedel nje« 8°vo ime! Nikoli ga nisem čul, obraza Njegovega videl nikoli prej. Ta je ležal Prav na dnu. In ko je vrsta prišla nanj, 86 je sam dvignil in se vsitopil v sredo v°za, da smo ga spodaj vsi, ki smo že 1' pripravljeni za poslednji križev čisto določno videli. Drugi so se opotekli ob cesti v vrsto, ki se je a‘jšala bolj in bolj. Ta pa je še vodno shl tam, roki čez hrbet zvezani, v obraz P* tako strahotno bled, da je vsakdo Mislil: ta pa ne gr0 v grob, marveč iz Rlega prihaja. Oči pa so mu tako čudno svetlo sijale, da se kar nismo mogli od« trgati od njegovega obraza. Vrgel je gla« Vo vznak in se zagledal v nebo. Resni« čen smehljaj mu je preletel čez lice in še nam je bilo, da bi se nasmehnili z njim, ne da bi vedeli, čemu. Bilo je, kot da je molil in da je v svoji molitvi vi« del nekaj, česar mi nismo videli. Tisto nekaj je moralo biti na nebu, kjer je junijsko sonce sijalo čisto tako, kot nam je sijalo, kadar smo se s koso tru« dili v senožetih. Vse skupaj je trajalo samo trenutek. Kajti brž ko je tako gledal, se je našel nekdo od teh, ki so nas vodili v grob, in ga s kopitom sunil v hrbet, da se je prekopicnil na obraz \n se kot posekan štor prevalil z vozila na cesto. Pa se je pobral in vprašujoče pogledal tega, ki ga je pahnil in je zdaj stal ob njem. In vsi, kar nas je bilo tam okrog, smo čuli, kako je z otroškim glasom dejal: »Čemu me biješ? Sam vem, kje mi je pot.« Rabelj ga je udaril še bolj divje, to pot čez obraz, da se mu je prek oči potočil črn curek krvi. In spet smo čuli, kako je govoril: »Bog ti odpusti, jaz ti nimam česa od« puščati!« Rabelj pa ga je zagrabil za ramo in ga porinil v sredo med nas. Tako nam je bilo, kot da je Bog poslal svojega angela, ki nas bo spremljal na poslednjo pot. Stopali smo po trije, po štirje, po več, drug ob drugem. Cesta se je nenadoma pretrgala. Zavili smo v breg, bosi in krvavi že vsi, opotekajoči se prav do tal, kot hi resnično vsakega od nas vsaj prečni križev tram upogibal k tlom. In molili smo kar naprej. Bolj so rjuli, psovalj in bili po nas, naj molčimo, bolj smo molili. Potem so nam veleli, naj po« jemo. In smo peli. In bolj ko smo peli, več je bilo veselja v nas, ponos je bil viden vsevdilj, pesem slovesna in mo« gočna šc bolj. Tisti fant z bledim obrazom je sto« pal korak pred menoj. Rabelj pa, ki ga je prej pehal z vozila, ga je spremljal tudi zdaj. Na sleherni korak ga je udaril s kopitom ali z bikovko, ki jo je moj« strsko sukal z levico. Pa fant ni zasto* kal, samo pel je z, nami vsemi in od časa do časa je s toplim nasmehom po« gledal svojega rablja, da je. bil ta divji še bolj in je še bolj divjal s svojo bi« kovko po njem, Tam na tisti kraški goljavi se je za« čelo poslednje, kar se nam je imelo zgoditi. Kaj bi govoril o strahotah ti« stih trenutkov! Naj jih kdo drugi, ki je bolj spreten od mene, popiše. Padali smo in vstajali spet, opotekali se na to in ono stran in 'kri je tekla, kaj tekla, lila je iz porezanih uhljev, iz iztaknje« nih oči, prebodenih rok in nog, poru« vanih zob, razbitih hrbtov, ne, ne, nič več nočem tega... Medlo sem videl skoz krvavo meglo, kako so tam daleč spredaj nekje, vsaj zdelo se mi je, da je daleč, omahovali, kot so bili zvezani, v prazno. Pesem je utihnila. Prasketanja in drdranja ni« sem čul, ker mi je v ušesih brnelo od udarcev, ki so ven in ven padali po meni. Samo neznosno mrzek vzduh po smodniku in po slani, sveži krvi, ki sc je parila pod žgočim soncem, mi je udarjal v nos. Tedaj sem čul, kako je fant spredaj glasno izgovoril: »O Bog moj, zahvaljen, zahvaljen za vse! Tudi za to uro zahvaljen!« »Pes beli!« ga je rabelj spet usekal z bikovko in s« hripavo zasmejal. »Naj te reši tvoj Bog, če te more!« In fant ga je pogledal veselo, to sem dobro videl: »Ne prosim ga, naj me reši, prosim ga marveč, naj tebe reši, brat moj!« »Norec!« je pljunil vanj rabelj in ga suval od daleč mimo redi drugih rab« Ijev, ki so od obeh strani udarjali s koli, simali / noži in « krivci, bili z bikov« kami, posipali s soljo in oblivali s kisom. »Jaz nisem izdajalec, kot si ti, pes! Meni Bog ni potreben!« Fant pa je molil in veroval... V tem pa se je zgodilo nekaj, kar je zastavilo vrsto, da smo obstali in gle« dali, kolikor smo še videti mogli. Nekdo od rabljev je dvignil debel kol, da bi usekal po mladeniču pred me« noj, pa je nehote z vso silo lopnil po njegovem lastnem rablju. Ta je samo debelo pogledal in se upognil v omcdle« vico, ki jo je rodil udarec. Pa sta že priskočila dya druga, da bi ga dvignila. A fant pred menoj je bil urnejši. Pognal se je k njemu, ki je ležal na tleh in počasi odpiral krvave in osuple oči, čudno skrivenčil vrsto, na katero je bil privezan, se s hrbtom obrnil k njegovim rokam in ga s svojim prekrižanimi prsti, ki so bili sinje natekli od vezi v zape« stju, zgrabil za rame. Napel se je in ga dvignil, ne da bj videl, kaj počenja. Mi in rablji, vsi smo strmeli. Rabelj je pogledal obsojenca, ki ga je bil dvignil. Nekaj kot sram, kes ali kaj, se je zganilo v njegovih divjih, zdaj preplašenih očeh. Fan,t pa se je nasmeh« nil toplo in drzno stopil naprej, kamor ga je potegnila vrsta tistih, ki so šli pred njim... Zganili smo se tudi mi, kajti udarci, z besnim kričanjem pomešani, so zdaj še bolj divje dežili na nas. Videl pa sem, kako je rabelj, ki ga je bil fant pobral, krvav čez čelo, odri« ljil dva, tri pred seboj in dotekel mla« deniča. Padel je pred njim na kolena in zaklical: »Odpusti!« Ta pa se je sklonil k njemu in ga je s krvavečimi usti poljubil na krvavo čelo. Kot risi so planili po obeh in ju skoz svinčeni ogenj pahnili v brezno. In dobro vem, da je mučenec vodil spokornika pred božje Jagnje, prav kot je spokornik, prej rabelj, vodil mučen« ca do vrat življenja. Miklavž Trpovec. Pod Križanim sc bom sklonila Duša mi ječi, lema jo pokriva. Dan in noč odkriva razjedajočo vest mi grešnih dni bolest. Pod Križanim se bom sklonila, mu rane poljubila in kot nekoč mi v duši vstala bo velika noč. Marijanka Najnovejše o Tereziji Neumann (Iz posebnega poročila za list „HochwachtM) Marsikaj smo slišali o Tereziji Neu« mann že pred drugo svetovno vojno, po« zneje pa so jo proglasili že za mrtvo in jo nato zopet oživeli. Zato bo to po« ročilo, ki je najnovejše, podalo jasno sliko o Tereziji iz Konnersreuth»a. Ko je izbrunil veliki svetovni hitlerijanski napad, je bilo slišati le »Sieg Heil!« (Živio zmaga!), vse drugo je moralo sto« piti v ozadje. Tako je bila tudi Terezija Neumann pozabljena, ali pa so se Suš« ljale o njej razne tajne govorice brez vsake resnične podlage. Zdaj smo pa imeli priliko — piše ta list 9. 2. 1948 — govoriti z nekom, ki je prišel iz Nem« čije in je osebno znan s Terezijo. Ta oseba je na naša vprašanja marsikaj po« vedala, kar nam je popolnoma novo. Od kdaj Terezija Neumann ne uživa nobene hrane? »Kako izgleda Terezija Neumann se« daj?« sem hotel vedeti. »Odlično! Je rdečih lic, vitka, zdrava in živahna. Dela vtis preprostega, brh« kega in krepkega kmetskega dekleta; je prisrčna in se iskreno smeje.« »Koliko časa že ne uživa Terezija no« bene hrane in pijače?« »Skoro dvajset let.« »Ali je to prišlo naenkrat?« »Kakor sc vzame. Vam bom povedal. Neki dan je Terezija močno bljuvala, takoj ko je bila povžila zajtrk. Mislila je, da si je pokvarila želodec. Zato ni jedla tisti dan ničesar do večera. Komaj je zvečer povžila nekaj grižljajev, ji je postalo slabo in je zopet vrgla iz sebe v velikih bolečinah. To se je ponovilo naslednji dan in še nekaj dni po vrsti. Kakor hitro je hotela kaj zavžiti, ji je postalo slabo in je vse izbruhala. Pri tem je pa opazila Terezija, da ji po bruhanju ni več slabo in da ne čuti nobene lakote več. Kadar koli je jedi izbruhala, se je počutila vedno zelo do* bro. Trajalo je precej časa, da so se Terezija in starši prepričali, da ji je Bog naklonil to milost, da lahko živi brez hrane. Pa niso mogli tega razumeti, vsled česar so bili bolj prestrašeni ka= kor veseli. Čez nekaj časa je postalo vsem znano, da živi Terezija Neumann brez hrane, celo tako, da je ob začetku druge sve* tovne vojne prepovedal nacistični župan dajati Tereziji živilske nakaznice z ute« meljitvijo, da ona pač ne je in ji zato ni treba živilskih nakaznic. Tako so oblasti nehote priznale, da živi Terezija brez hrane, kar bi znalo biti kdaj pri cerkvenem procesu še posebno važno. Ako Terezija kam potuje, nikoli ni« kjer ničesar ne je. Pred vojno je bilk* nekaj dni v Švici (za kar ni vedel k sre« či nihče). Spremljal jo je brat. V ho« telih ni prišla nikoli k mizi, da bi jedla.« Tako je ta oseba opisala Terezijo Neumann. Zato je nesmiselno zanikati, da ne živi brez hrane, ker je preveč prič za resničnost tega dejstva. Končno pripada zadnja beseda. Cerkvi. Znamenj'a Kristusovih ran »In kako je bilo z znamenji Kristuso« vih ran, katere nosi Terezija?« »Tudi o tem vam lahko poročam. Te* režija mi je sama vse povedala... Neke* ga dne — pred več leti — je opazila Terezija, da ima na hrbtni strani obeh rok kraste ali brazgotine ran, katerih si pa ni mogla razložiti. Saj se ni nikjer ranila; da bi pa to bila kakšna bolezen, tudi ni bilo verjetno. Vsekakor je šla s temi krastami ran k zdravniku. Ta je vso zadevo pregledal in menil: To bo kmalu ozdravljeno. Namazal je na obeh rokah hrbtno stran z mazilom in roki obvezal. Toda takoj je začelo mazilo tako neznosno žgati in peči, da se je Terezija kmalu vrnila k zdravniku in mu povedala, kako jo peče. Tedaj mora pač vzeti neko drugo mazilo, si je mi« slil. Kar razumeti ni mogel, da bi to mazilo tako peklo. Ko je nadrgnil in natri drugo mazilo, se je ponovilo isto kot prej in peklo je toliko časa, dokler ni zdravnik odstranil tudi drugega mazila in nadrgnil v tret* je. Naslednji dan so pa bile bolečine tako strašne, da ni mogla Terezija več vzdržati in ji je moral zdravnik odstra« niti tudi tretje mazilo. Takoj so prenc* hale bolečine. Zato ni natri nobenega mazila več in tudi kraste niso pekle nič več. Tudi glede tega je minilo precej časa, da je prišla Terezija do prepričanja, da gre za znamenja Jezusovih ran. Popol* noma prepričana pa je bila šele, ko so se pokazala znamenja ran tudi na nogah in na strani,« »In danes?« sem vprašal. »Danes lahko vidite znamenja ran, ka* dar hočete. Jaz sem jih natančno opa« zoval, ko mi jih je Terezija s smehlja« jem pokazala. Imajo natančno obliko štirikotnika z nekako 1 cm dolgimi stra* nicami. Na notranji strani rok so neko* liko manjše. Prav lahko si je predstav* ljati, kako je štirioglat žebelj prodrl skozi roke.« Petki n jenega trpljenja »Kako je s trpljenjem, ki ga okuša Terezija ob petkih? Ali nastopi trplje* nje redno vsaki petek?« sem se zanimal. »Ne! Terezija mi je povedala, da mora le tedaj trpeti Jezusovo trpljenje veli* kega petka, ako na petek ne pade kak praznik. Tako n. pr. odpade trpljenje ves božični čas in v osmini sv. Treh kra« Ijev. Trpljenje je pa strašno. Ganljivo je videti, kako se ob petkih trpljenja odraža vse Kristusovo strašno trpljenje na Terezijinem obličju in kako ji curlja kri v malih potočkih. Pripoveduje tudi navadno posebnosti, ki običajno niso znane. Tako pravi, da je bil Kristusov križ drugačne oblike, kot' smo ga danes navajeni. Zbit je hi! iz dveh brun v obliki mogočnega X (nam znani Andrejev križ). Predno so pribili vojaki Jezusa na križ, so bili zvrtali na zgornjih delih brun že luknje za žeblje. Ko so hoteli Jezusa pribiti, sta bili luknji preveč narazen. Tedaj so vojaki tako dolgo vlekli Jezusa za roki, da sta izstopili iz ramnih sklepov in do* segli zvrtane luknje To natezovanjc rok je bilo posebno strašno. Sicer pa ne sodeluje Terezija le pri Kristusovem trpljenju, temveč se udele« žuje vsega javnega Gospodovega živi Je« nja. Pripoveduje, da stoji pri Jezusovih govorih med ljudstvom, kjer vse sliši in vidi tudi gledalce in poslušalce. Pozna tudi vsakega apostola 'posebej prav natančno in pripoveduje cesto, kaj je ta ali oni apostol delal in kakšen je.« »Konnersreuth leži v Nemčiji v ame* riški coni. Kako so Američani do Terca zije?« »Često obiskujejo vidkinjo in trpinko in marsikateri od njih se je spreobrnil \7 popolne nevere h katoliški Cerkvi. Na Amerikance napravlja to, kar vidijo v Konnersreuth*u, mogočen vtis. Seveda so med njimi tudi taki, ki se temu sme* jejo.« »Ali ste vi prepričani popolnoma o vsem, kar mi pripovedujete?« »Seveda! Zakaj tudi ne? Saj je toliko prič, da bi bilo nesmiselno o vsem tem dvomiti.« Tako tudi ja/ verjamem in prišel bo morda čas, ko bo Terezija Neumann in njeno trpljenje priznano tudi od Cer* kve... Tedaj bo ona postala svetu še v večji blagoslov. PRIČA IZ RDEČE ARMADE Komunisti kaj radi vpijejo, da so du* hovniki fašisti, nacisti ali da so med vojno sodelovali z okupatorjem ter tako postali narodni izdajalci. To pot se mi je posrečilo dobiti izja* vo duhovnika, ki ni bil ne fašist niti na* cist niti narodni izdajalec, ker se je bil prostovoljno vpisal v rdečo armado. Hrvat po narodnosti je dovršil svoje bogoslovne študije v Belgiji na lovanj* ski univerzi. V tem času, da bi laže vršil svoj apostolat mod delavci, se je prijavil kot delavec v rudnikih. Po svoji vrnitvi v domovino je postal profesor zagrebške univerze, Tu je bil urednik važne katoliške revije, v kateri je nas pisal marsikaj proti nemškemu nacizmu. Ko so leta 1941. Nemci zasedli Jugosla* vijo in ga je Gestapo zasledovala, se je zaradi varnosti umaknil na Slovaško. Toda tudi tu ni bil na varnem zaradi nemške policije, kajti Nemci so med* tem zasedli tudi to državo. Zato je po* begnil »v hosto« k partizanom ter tako prišel v stik s komunisti in Rusi. Na* posled se je prijavil kot prostovoljec v rusko armado. Ker je imel doktorat iz medicine, je bil sprejet kot zdravnik ter bil kot oficir zdravnik dodeljen neki ambulanci. V tem novem poklicu je vestno vršil službo zdravnika teles, a je z vso vnemo vršil tudi duhovniški apostolat. Svojemu generalu je zaupal tajnost svojega pravega poklica in ge* neral je to tajnost ohranil sam zase. Kot zdravnik je spremljal svojo' ar* mado v Nemčijo. Tu je dobil dopust in se podal v Rim poročat sv. očetu svoja doživetja. Nato se je vrnil v Pra* go, kjer so ga komunisti aretirali. Ob* sojen je bil na šestmesečno ječo, po kateri se mu je posrečilo priti v Italijo. Kakšni so njegovi vtisi o rdečem raju? »Prvi vtisi so bili zelo slabi. V stalni bližini vojakov svo)t armade sem kma* lu spoznal velikansko gospodarsko (ma* terialno) bedo. Rus kot tak nima skoraj nič svojega, niti stanovanja. Kot vojak ne samo da nima svoje obleke, ampak je tudi zelo slabo oblečen. Stvar je sama po sebi umljiva, saj je vsa dvaj* setletna tovarniška in gospodarska pro* izvodnja služila le v vojne namene. Toda še veliko večja od gospodarske bede je marolna, duhovna beda: pijan> čevanje, splošna nenravnost. Po trdi in zasluženi zmagi je prišel vojak v stik s tujci in tujimi državami. To je bilo za ruskega vojaka pravo ra* /.odetje. 25 let so bivali za železnim zastorom, ne da bi smeli imeti kak stik z inozemstvom: nobenega tujega časo* pisa, nobenega stika s tujci, kajti tuj* cem je bila pot v Rusijo zabranjena, radijski aparati zapečateni, tako da so mogli poslušati le domače oddaje. Skratka, vse je onemogočalo Rusom sle* diti razvoju javnega in zasebnega živ* ljenja v ostalem delu sveta. Dejstvo, da je delavec v Evropi imel svojo hišico, svoj vrtiček, da so fantje imeli fotografske aparate in ure, dekleta pa lepe moderne bluze in obleke je bilo za ruskega vojaka nekaj izredno nove* ga. Zato so se z vso naglico vrgli na te stvari, kar je marsikdo, posebno ujet* niki, lahko opazil. Tako so kmalu mogli razumeti, kako zelo jih je varal njihov komunistični režim. Njihovi pogovori so bili stalno usmerjeni na lepote Evrope. Zaželeli so si bivanja v tem delu sveta, ki se jim je zdel veliko lepše urejen. Naravifo je, da so, ko so se po sedmih letih vračali v domovino, ponesli s se* boj spomin vsega, kar so videli, in si zaželeli lepše urejenega gmotnega življe* nja, posebno pa še lepšega, zvestejšega zakonskega življenja. Zahon in družina Zakonska zvestoba in lepo urejeno družinsko življenje je bilo za ruskega vojaka nekaj nepojmljivega! Znani so neredi ruske armade glede nenravnosti! Več kot dva milijona žensk je bilo mo* biliziranih v ruski armadi. Le te so opravljale najtežja dela. Vojak si je zaželel lepega družinskega življenja. Vedeti je namreč treba, da ruski vojak tako rad poje stare ruske napeve o zve* stobi v ljubezni. V njegovi duši moreš opaziti kljub vsej zunanji odpornosti posebno v trpljenju in oh smrtni ne* varnosti* sled družinskih in verskih čed* nosti. Kot zdravnik in kot duhovnik sem bil priča ganljivih prizorov! Tako je neki vojak pri Stalingradu v smrtni nevarnosti naredil znamenje križa in bil čudežno ozdravljen. Drugje se ko* munist na smrtni postelji spreobrne, re* koč: »Kaj ne, tovariš zdravnik, Bog mi ne bo storil nič hudega, ker, kakor pra* viš ti, me On ljubi kljub temu, da sem grešil in sem ga žalil.« Neki večer sem se v svoji sobici pri* pravljal na daritev svete maše, ki sem jo vsak dan opravljal s par kapljicami vina na nožu in z majhnimi hostijami v obliki »aspirina«. Vse to sem namreč nosil v svoji zdravniški torbici, tako da nihče ni mogel nič sumiti. Med to mojo pripravo stopi v sobo žena neke* ga kapetana GEPEU, tudi ona kapetan po činu in v vojaški službi. Opazil sem, da nameni njenega obiska niso bili kaj prida, zato sem pogovor obrnil na du* hovno plat. Govoril sem o družini, o neumrljivosti duše. Ali boste verjeli, da je pogovor trajal celi dve uri in da sc ho žena drugič vrnila v družbi drugih oficirjev GEPEU? Versha obnova Doživel šem celo to, da sc je med vnetimi brezbožnimi komunisti ustano* vila tajna bratovščina, ki je prebirala Kristusov evangelij... Slišal sem tudi, da je žena generala Joukova zelo pobožna in verna. Ta doživetja so v popolnem skladu s tem, kar so časopisi že objavili o ver* Vsah duhovnih in iaih, hi bi iz strahu pred zločinci ne napravila, har je v njnni moči, da ne zmaga brezbožni komunizem, bi bila izdajalca Kristusa, njegove resnice, pravice in blagoslova. In plačilo za to izdajstvo jima bo stohrat večje gorje, hot je tisto, radi haterega sta se bala storiti svojo dolžnost. skem gibanju v Rusiji. Tu so pravoslav* ne cerkve odprte javni službi, skoraj vsi novorojenčki dobijo sv. krst in 80o/u ljudi je pokopanih z verskimi obredi. Odkod ta val obnove? Glavni vzrok je ogromno razočaranje verskega brez* boštva in komunistične nenravnosti. Oblasti so se tej verski obnovi uprle, a to je le delo manjšine. Ljudska duša pa, ki jim je sledila v boju proti Nem* cem, jim noče slediti v boju proti Bogu. Odtod očiščevalno mučeništvo in upa* nje za bodočnost.« Duhovnik je svoje poročilo končal z besedami: »Ako moramo in smemo pri* čakovati krščanske obnove Sveta, jo moramo pričakovati iz Rusije. Ako ho* čemo najti mladino, ki ni okužena po komunistični propagandi, jo moramo iskati v Rusiji po zadnji vojni«. Dodatki našega dopisnika To so doživetja, ki ne potrebujejo pripomb. Vendar, ker sem imel priliko sam potovati po krajih, čez katere je šla ruska armada, naj dodam v potrdilo gori navedenih dejstev še to: V moji rojstni hiši sta stanovala dva ruska polkovnika. Ljudje so morali sta* novanja popolnoma izprazniti, to sc pravi vzeti so smeli s seboj, kolikor se na kmetih v treh urah časa da vzeti. Nato so se morali umakniti. Le tu pa tam so ostale kakšne stare ženice, pa tudi te niso bile na varnem pred ru* skim nasilstvom. Kar je bilo vina po kleteh, so ga vojaki popili oziroma raz* lili. Posebno perilo, če so ga le kaj na* šli, so pokradli. Prav tako tudi ženske obleke, kar se zdi res čudno. Toda za* nje je vse to bilo nekaj novega in zato so si ga ne samo zaželeli, temveč tudi vzeli. Po Nemčiji so bile bolnice napolnje* ne z okuženimi po spolni bolezni. Do* godilo se je celo, da je vojak mater ustrelil, ker je branila svojo hčer pred nasilstvom. Za ure in podobne predmete so na* ravnost noreli. Pripovedujejo, da je ne* ki vojak imel kar šest zapestnih ur. Bil jih je nad vse vesti, dokler so tikta* kale, ni si pa znal razložiti njihovega molka, ko so utihnile. Ustavil je prve* ga moža in zahteval od njega uro. Mož je pred puško oddal uro in dobil v za* meno šest zapestnih ur. Seveda ni mi* slil takoj, dS jih je bilo treba samo na* viti!!! Drugod je vojak zahteval od urarja, da bi mu iz budilke naredil tri žepne ure. Zastonj mu je urar razlagal, da se to ne da. Vojak je vzel žepno uro in pomeril po budilki ter tako hotel do* kazati, da je to mogoče. Toliko iz svoje potniške torbe za vse tiste, ki si tako želijo rdečega raja in ruske kulture. Dopisnik iz Švice OKHO u SVET ZUNANJEPOLITIČNI DOGODKI SE NAGLO VRSTIJO. Vzhodne države pod vodstvom Sov* jetov kažejo veliko ekspanzivnost proti zapadni Evropi, zapadne pa bi se rade u* maknile temu mrtvaško — mrzlemu ob* jemu in'sc hite združevati na gospodar* skem, političnem in tudi vojaškem področju. Tako je 5 • držav sklenilo 17. 3. v Bruslju gospodarsko in tudi skupno obrambno pogodbo; te države so vse tri (manjše državice, ki jih skupno ime* nujejo Beneluks (Belgija, Nizozemska Jn Luksemburška) ter Anglija in 1'rancija. Zborovalo pa je v Parizu od 15. marca dalje tudi 16^/apadnoevropskih držav, ki so se oklenile Marshallovega obno* vitvenega načrta, da bi se z ameriško pomočjo gospodarsko dvignile iz povoj* ni h razvalin in težkoč in tako postale nekak zid proti prodirajočemu komuniz* mu. Ta namreč žanje največ v gospo* darski bedi ljudstva, kateremu lažnivo obljublja zlate gradove, 'če ibi sc njego* vega socialnega nauka oklenilo. Ko pa dobi državo v svoje kremplje, se go* spodarsko blagostanje posameznikov kar čez noč razblini, ker je komunizem 'sistem, ki rabi same berače in nemaniče ter državne sužnje, ki morajo par nasil* nežev slepo ubogati, ako hočejo vsaj še bedno životariti. Te zapadne države bodo uživale vso podporo ZDA, ako bodo tudi same ure* dile svoje gospodarstvo v medsebojni pomoči. Da bodo to storile, je verjetno. ker jih plaši zgled Češkoslovaške, ki jo je že požrl moloh komunizma, in Finske, ki se mu verjetno tudi ne bo mogla več ubraniti. Zanimivo je čitati poročila o tem bo* ju med Vzhodom in Zapadom v časni* kih obeh skupin, vzhodne in zahodne. Prvi trdijo, da se je Češkoslovaška osvo--bodila suženjstva zapadnih kapitalistov, drugi pa pišejo, da je ta država zapadla suženjstvu komunizma. Vsaka izmed obeh skupin pač gleda skozi svoja la* stna očala, ki so si tako različna kot očala kratkovidnega mladega in daleko* vidnega starega človeka, ali kot različno brušena zrcala, ki te pokažejo čisto dru* gačnega. Eno ti pokaže dolgo, suho glavo, drugo pa okroglo glavo z reJE* nimi lici. Svoje pravo obličje bi spoznal le v gladki površini mirne vode. Te mirne vode pa na svetu danes ni. Vse preveč še vre in še dolgo ni upanja, da bi so umirila. Katoličani imamo to prednost v pre* sojanju svetovnih dogodkov, da z mirno zavestjo lahko trdimo, da je to prav, kar odgovarja naukom sv. evangelija, in da je to zmotno, kar tem naukom na* sprotuje. Socialni nauk komunizma je popolnoma zgrešen, ker sloni na brez* boštvu in taji vsako upravičenost zaseb* ne lastnine ter zanikuje človeško osebno dostojanstvo. Socialni nauk zapadnega kapitalizma je pa bil tudi zgrešen, ker je do sedaj polagal preveliko važnost na kapital in preziral njegove socialne dolžnosti. A pod pritiskom skrajnega socializma t— komunizma se je začel za* vedati v prvih desetletjih tekočega sto* letja tudi teh socialnih dolžnosti kapi* tala in začel polagati večjo važnost na pozitivno vero v Boga, na človeško do* stojanstvo delavca —- in je zato ozdrav* ljiv. Komunizem ni ozdravljiv, zato mo* ra propasti on sam ali' vsa človeška družba z njim. Ima pa zaslugo, da je preplašil liberalni kapitalizem in mu vsi* lil gospodarske reforme, do katerih ga evangeljski nauki niso mogli pripraviti, ker jih je enostavno preziral. Z'ato je komunizem v božjih rokah grenko zdra* vilo za človeško družbo, ki bo pa zdra* vilno vplivalo, ako je določeno človeštvu še živeti na svetu. V Združenih državah Amerike so po mnogih brezuspešnih poizkusih pamet* nega sodelovanja s Sovjeti spoznali, da bo treba le kreniti ,na drugačno pot. Bivši zunanji minister ZDA Byrnes je 13. marca javno izjavil, da Amorika ne smo več mirno čakati, da bi komunizem požrl še Grčijo, Turčijo, Italijo in Fran* eijo. In predsednik Truman je 17. marca v svojem nagovoru na obe zbornici, W jih je sklical na skupno sejč, jasno ter* jal od poslancev in senatorjev- 1. naj sklenejo obvezno vojaško službo v drža* vi, 2. naj izdajo zakon o obvezni dobi in o načrtu vežbanja za vojaško službo in 3. naj takoj odobrijo progr.am za go* spodarsko ozdravljenje zapadne Evrope. Potrebno je, da so ZDA vojaško močne, dokler ne bodo demokratične države v Evropi prišle do urejenega, trdnega go* spodarstva in dokler ne bo komunizem jenjal ogrožati obstoja teh držav. Na* slovil je na Sovjete poziv, da naj bi že vendar enkrat tudi oni začeli iskreno so* delovati z vsemi drugimi državami sve* ta za resničen mir. Ob koncu govora pa jc rekel senatorjem in poslancem: »Po* ložaj v svetu je preveč kritičen in od* govornosti naše države so prevelike, da bi v sedanjem času bilo dovoljeno z no* tranjepolitičnimi razprtijami slabiti naš vpliv pri vzdrževanju miru. Zato je tre* ha složno, hitro in odločno skleniti za* konc, ki bodo državo usposobili, da izve* de svoje'mirovno poslanstvo v svetu.« Takoj po tem Trumanovem govoru pa so Sovjeti vrgli v svet novico, da je Rusija zaukazala delno demobilizacijo svoje vojske. Ako je ta vest resnična, — to je pri skrivnostih vzhodnih držav vedno zelo negotova stvar — bi bil to dokaz, da je Rusija do sedaj držala pod orožjem še vedno milijone vojaštva kot pasivno breme za svoje gospodarstvo in da se je Sovjetom zazdelo grozdje novih vojaških podvigov prekislo ob misli na ta nastop ZDA. Njen zapadni satelit Jugoslavija pa ravno zadnje tedne kliče veliko število moških pod orožje. Kaj jih to briga, da pomladansko delo na polju terja vse moči doma. Puška je za take diktatorske režime važnejša kot motika. A če bo Rusija resno demobi* lizirala, sc kljub temu ni bati nove sve* tovne vojne. V Italiji so vrši predvolivna prapagan* da z vso resnostjo in po večini tudi s primerno dostojnostjo. Da levičarski li* sti izrabljajo z vso ihto finančni škan* dal Cippicov proti Vatikanu in samemu sv. očetu, je dokaz, da jim je bolj kot vse politične stranke nevarno katoličan* I stvo in vernost italijanskega ljudstva. To hočejo izpodkopati. Pa ljudje znajo razločevati med Cerkvijo in enim ne* vrednim duhovnikom, ki ga jc cerkvena oblast izločila iz vrst duhovnikov. Zato tudi Cippicov škandal ne bo obvaroval komunistov poraza pri volitvah. (nadaljevanje na 4. strani> „T 16 RI “ - APOSTOLI 07® Miša vzame vrečo za cunje, ki je visela v kotu pod stropom, in jo izprazni na tla. Nato si poišče najstarejše hlače in najbolj raztrgajo srajco, ki je mati ni mogla več zašiti, izgine v spalno sobo in se tam preobleče. Čevlje in nogavice pa vrže v kot. Vsi naj mislijo, da je beraček brez strehe, ki tava po cestah in ulicah, da najde kje prenočišče. Tako blodi Miša po mestu v noči in si v duhu ponavlja popis zagonetnega duhovnika. Ceste posta« jajo vedno bolj osamljene. Vohun krene v malo ulico in se spotakne ob kupu smeti. Celo uro že hodi in zdaj ga že občutno zebe \ bose noge. Spet je v ozki ulici, kjer se pročelja hi.š skoraj dotikajo. Kazno je, da je tukaj več življenja. Stare ženice in upognjeni starčki se premikajo, naslonjeni na palice, počasi naprej in izginjajo vsi v isti hiši. Kaj, če ni morda tukaj ? Be* raček si poišče prostor nasproti tej hiši in leže na tla. Postalo je bolj mirno. Ne ! Od ceste je krenil visok mož s hitrimi koraki v majhno ulico. Miša je opazil v temi, da ima špičasto brado in da nosi naočnike. Tako je tudi v opisu ovjidbe. Mož odpre na nasprotni strani ulice neka vrata in izgine v temi. Miši srce močno bije. Potem pridejo še nekateri zapozneli potniki, ki izgi* nejo prav v istih vratih. Spet je vse mirno. Prišel je trenutek ! Miša skoči čez ulico, pritisne na kljuko, da se vrata nekoliko odpro in pokuka, skozi. Tema je kakor v rogu Iz daljave se slišijo glasovi. Vohun sc splazi za vrata in jih nalahno zapre. Potem tipa ob dolgem zidu temnega hodnika naprej. Zdaj zavije za voglom in medel svetlobni žarek se pokaže od spodaj. Ha, stopnice ! Previdno stopa stopnico za stopnico in že stoji pred odprtim vhodom velike kleti. Od tam pri* ha j a medla svetloba in se slišijo zamolkli glasovi mo* litve. Vohun leze še vedno v senci naprej, dokler se ne znajde za visoko zloženimi zaboji, odkoder «pre= gleda vse to čudno zborovanje. ......... Na belo pogrnjeni mizi stojita dve goreči sveči m razsvetljujeta ves temni prostor. Na mizi stoji pred križem kelih, pred mizo pa visok mož s špičasto brado in naočniki. Zdaj pa je oblečen v lepa pisana oblačila. Z razprostrtima rokama bere iz velike knjige, se pri« klanja in poklekuje ter dviga bel krog in kelih v višino. Miša gleda tudi po drugih nočnih molivcih. Povsem tuji, stari in njemu neznani ljudje so to. Le visoki mož, ki vse druge nadkriljuje, mu je znan. To* je orjaški mož, ki dela z njegovim očetom v kovačnici jekla. Vo* hun je občutil veliko veselje nad samim seboj. Tako gladko, tako hitro je šlo vse. V rokah ima zdaj do* kaze. Jutri zvečer pa bo s svojo sodrgo napadel te ljudi z duhovnikom vred in jih zvezane izročil policiji, kot dober detektiv. Po vsem mestu ga bodo častili kot do* brega detektiva. Duhovnik napravi velik križ nad verniki in sleče pisane obleke. Okolj stoječi začno govoriti. Zdaj je pač zares zadnji čas, da izgine, sicer ga bodo zapazili. Miša skoči po stopnicah navzgor. Hitrica in strah, da ga opazijo, delata njegove stopinje negotove. Le hitro od* tod ! Dve, tri stopnice naenkrat ! Že je zgrešil in z velikimi truščem padel po lesenih stopnicah navzdol- V kleti je namah tišina, nekdo prihaja in ogleduje, kaj se je zgodilo. Prcdno se Miša dvigne z bolečim hrbtom, že ga drži koščena pest za tilnik in ga vlčče v klet pred mizo, kjer še gorita sveči. » Mislim, da šemi tu ujel vohuna, « je rekel velikan in stresel fanta kot mlado mačko. » Fantiček, kako si zablodil sem doli ? Ha poglejte, to ni obraz berača ! Ne ! To je brdak fantič, ki jc danes svoje starše na delu dal zapreti ! Poznam ga ! Ta nas ne bo izdal, to vam jamčim jaz ! « Z obema rokama zagrabi fanta za grlo in ga stisne. » Zadavim ga ! Tu v kleti ga pokopamo in noben pe* telin ne bo več pel za njim ! « Miša lovi sapo. Smrtni pot mu stopi na čelo. Brez moči je v rokah tega človeka in mora tako mlad v tuji kleti kakor od mačke zadušena miš končati svoje živ* ljcnje. Neizrečen strah leze po njegovem hrbtu na* v/gor. To je strah pred smrtjo. Ko bi le vedel, kaj bo potem, ko bo vsega konec. Vse pleše pred njegovimi očmi. Prvič v življenju kliče njegova duša po Bogu. Morda pa vendarle je ! Če ga reši iz krempljev tegu moža, bo veroval vanj. Če pa Bog v resnici jc, ali ga dsL, riaeodi La posamezniki, fcl sta dcis taj la Gcej&ojaa fiuclo£>ljxi ponižala do najglokljifi ničiti la oas s G^clstusom pribila aa fcclj, ^dcujife sooje trpljenje 5 oJIjegoolin la ^ciupcijie: oaš j,e Dsta|ca|a dart! v. s. Pesem o vstajenju Pri grobu med cipresami iene pogreznjene v bolest osupnejo — luč zagori in jemlje vid jim in zavesi. Kot sonce svetel angel zre na nje z nebeškimi očmi: »Čemu ta žalost, te solze? Gospod je vstal in spet živi... Tecite brž k apostolom, povejte, da je Jezus vstal, za Galilejskim jezerom prikaže se — kot je dejal...« Zavaloval je veter tih med oljkami, cipresami, vse je bilo skrivnosten vzdih: Gospod je vstal in spet živi. In grob in križ, Jeruzalem prevzel je čudovit trepet, kjer smrt bila je in mrak nem, se čulo je: On živ je spet. Krog nas tema in žalost, strah izginejo naj, v nič sprhne, čemu boš, človek, zmeden, plah, saj angeli nam pot grade. Pred nami pa svet, čudovit, neskončno dober gre Gospod, od njega gre skrivnosten svit — za njim moj mali, dragi ro polju vstaja brez števila in pevk krilatih pesem mila kot sen izgublja se čez plan... Narava kiti se vsevprek, na sveti praznik se pripravlja — vsa zanj v lepoti se obnavlja, ki rešil svet je smrtnih vpreg... Le človek, nehvaležna stbar, brezčuten v tla oči upira, poln maščevanja in prezira do Njega, ki je.Bog Vladar... O, daj, Gospod, da iz teme i on po Tvojem križu 1vstane — naj Tvoja kri v 'srce mu kane in luč življenja v njem [prižge... Uredništvo n p r a v a lista • voščita vsem j blagoslovljeno VELIKO i n našega Otroci Marije Pomagaj Na zeleni trati se je sončila prijazna hišica — dom srečnih ljudi. Zavetje ji je nudilo drevje v ozadju, od hišnih vrat pa je vodila stezica po cvetočem vrtu. Pomladno jutro se je že pre* budilo, ko se je gospa Blaga vr* nila s svojim možem. Brž pogle* da k otrokom, ali so se že zbu* dili. Mirica je še sladko sanjala,, ko se je sklonila nad njo. Kaj bi dala, da bi ostali dobri Stanko, Mirica in Janezek. »Zakaj me pa ne zbudiš, ma* mica, da bi šla še jaz s teboj?« »Povedala sem Jezusu, da pri* deš pozneje, otrok! Zgodaj je še!« Kmalu so se vrata spet odprla. Mirica je videla: očka odhaja v službo. »Očka, očka, zbogom, pa kma* lu pridi domov!« »Zbogom, zlata moja hčer* kica!« Tedaj se je oglasil iz kuhinje akademik Stanko: »Mami, naše najmanjše zlato pa zida gradove iz sladkorja!« Potem je nagajivo pomolil glavo v sobo in podražil sestrico: »Mirica, ti in Janezek sta oba zlata. Kar prodali vaju bomo, da si bom lahko kupil a* parate, ki jih rabim.« «» -- Spet je bila pomlad, tista, ki je obetala prinesti mir. Sonce je sijalo in videlo na svoji poti ru* ševine in požgane domove, ne* štete grobove in nepokopana trupla, hudobijo in nedoumljivo slepoto, gorje in brezmejno ve* likodušnost. In glej, na marsika* terem pogorišču se je spet bu* dilo življenje; vse polno troben* tic je v šopih prineslo pomlad na ruševine. Skoz mesto pa so drdrali novi ljudje na kolesih in peš, žene in otroci. Za vozove so privezali živino. Kar so v naglici mogli, so vzeli s seboj. — Dobri 'so jih vsi žalostno gledali, begunce z dežele, begunce pred lastnimi brati. Srca jc stiskala skrb: kaj če pridejo v Ljubljano! Vsi pa niso tako mislili. Miha, upokojeni delavec pri železnici, je stal pred hišo. Roke j c del križem in čakal, da bi ven* dar komu povedal svoje mnenje in prodal svojo modrost. Kočo — tako je imenoval svojo novo hišo — si je bil* sezidal, čeprav seje vedno pritoževal, da je med najbolj prizadetimi in izkorišča* nimi. Skrbno jo je zaklenil, da si ne bi kak berač ali kateri teh=le beguncev drznil česa poprositi. -Končno je prišel sosed, potem še soseda in Miha je mogel začeti: »Poglejta bedake! Namesto da bi ostali doma in počakali svobodo, nore po svetu. In vse hočejo odpeljati s seboj! To je narodna imovina. No, jih bodo že naši zavrnili nazaj, a tudi ka* znovati bi jih bilo treba, kazno* vati...« «» —- »Mami, tu so! Očka je šel.’ Vzemi Janezka in Mirico, čez eno uro bo odpeljal vlak. Na* hrbtnike prinesem za vami, pridem s kolesom.« »Torej res? Bog se nas usmili!« Blaga se je obrnila k svoji ma* teri: »Mama, kaj pravite? Tako težko se je odločiti...« »Blaga, tudi to odločitev ste imeli v mislih. Pojdite v božjem imenu, jaz pa sem stara in osta-nem. da bom tolažila tiste, ki ne morejo na pot.« Vzela je blago* slovljeno vodo in pokrižala hčer in vnuke. .»Zbogom, mati!« «» --- Na kolodvoru se je trlo ljud* stva. Stanko je prislonil kolo k ograji in skočil na vlak. »Zbogom, Ljubljana!« «» --- Domovino je zajel mrak. Rde* ča zvezda ji je skrila sonce in po* slala na Kalvarijo tisoče njenih sinov. V srcih pa vendarle cvete po* plcajie in šlciie naš (ls(, da ta ša tuc ne ugasite, ampak (e še bolj (amil In oes nacocl ca^soefili!! nasa imena ! Hočem ti samo dobro. « » Miša « , je s težavo odgovoril. »Torej, Miša, le oglej si me prav natančno ! Jaz sem duhovnik, ki ga ti iščeš. Moje ime je Gregor Rudanov. Lahko poveš policiji, da si me našel. Poka* žem ti tudi, kje stanujem. Lepo plačilo si lahko za* služiš. Tebi ga privoščim, ker te imam rad. « Začuden zre vohun duhovniku v oči. Kaj takega ni še doživel v svojem življenju. Ali je mož blazen i1 Ne, tak res ne more biti. Oči mu ne švigajo sem in tja, ampak zrejo mirno, jasno in trdno. »Ne šalim, se, mislim resno! Jaz se ne bojim smrti. Vsak dan računam z njo. Pridi, zdaj greva do* mov Molče gre Miša poleg duhovnika. Vedno znova obrača svoje oči v duhovnikov obraz. Neskončno ob* čudovanjc do tega mbža najde pot v njegovo srce. Ta mož ga je rešil smrti, sam pa zre tako neustrašeno smrti v obraz ! Prav gotovo bi ne bilo junaško delo, če bi tega duhovnika ovadil. Že misel na to se mu studi. Ne, tega Miša ne bo storil. Zdaj- stojita oba pred staro hišo. Duhovnik pokaže na okence pod streho : » Glej, Miša, tam gori sem jaz doma. Če boš kdaj hotel k meni ali če me boš potrebo* val, me boš vedno našel. Jutri ob tej uri pojdem spet tod mimo. Sladko spavaj, fant! « Kakor podoba iz pravljice izgine Mišin spremlje* valeč v temno noč. Zamišljen gre Miša domov. Vso noč se premetava po postelji in ne najde miru. Nocoj* šnji doživljaj mu leži kakor mora na srcu. Ob robu groba je stal in pogumnega poveljnika je bilo prvič strah. Zakaj vendar, če je s smrtjo vsega konec? Morda pa je le Bog ? Srce mu že jasno pravi, da je. Ko ni imel več ničesar, za kar bi se prijel, je klical k njemu, k zaničevanemu Bogu. Potem je stopil ta dobri mož med njega in smrt in ga iztrgal iz njenih krempljev ter tako postavil svoje lastno življenje v nevarnost zanj. Ta duhovnik ne more biti slab človek. Ne* skončna dobrota in milo razumevanje je bilo zapisano v njegovih očeh. Ta mož je res junak. Pred njim se vsa njegova namišljena junaštva razprše v nič kakor mehurji iz mila. To je mož, ki ne pozna strahu. Danes je prvič spoznal človeka, ki mu je res dopadel in ga je zato vzljubil. O, ko bi bil tudi sam tako dober ! Ka* ko hudoben je ! V mislih pregleda vse svoje življenje : same reči, katerih bi se moral sramovati pred tem mo* žem, ko bi ta vedel zanje. In vendar se teh hudobij ne more otresti ! Imajo ga v svojih krempljih, kakor ga je imel velikan v kleti v trdih pesteh. Starši so mu sicer kazali pravo pot, a on jih je imel za staromodne in zaostale. Ko bi bili zdaj še tu ! Gotovo bi mu po* magali z veseljem na pravo pot. Jutri po šoli jih bo obiskal. Poprašal jih bo, ali je zares Bog. Morda bi mu znali dokazati, da Bog zares biva. Jutri zvečer pa pojde k duhovniku. Tako čudno jc gledal vanj, kakor da bi vse vedel in ga zato zdaj pričakuje. ( Nadaljevanje ) mlad in neprestana molitev jo bo prinesla na ruševine. «)> -- »Presveta Devica in Mati božja Marija, ki si s svojim Sinom Jezusom in čistim ženinom sv. Jožefom okušala bridkost begun« skega življenja, po Tvojem brez* madežnem Srcu ponižno daruješ mo usmiljenemu Bogu vse teža« ve, skrbi in bridkosti begunstsva v spravo za grehe našega naro« da in Te z vsem otroškim zaupa« njem prosimo, posreduj pri svo« OKNO \? SVET (Nadaljevanje z druge strani) TRST IN NJEGOVO OZEMLJE sta stopila zopet v ospredje svetovne poli« tike. Ker se niso mogli ■zediniti nc Var« riostni svet ZN ne zunanji ministri 4 Velikih ne obe prizadeti državi sosedi glede imenovanja tržaškega guvernerja