Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vdcolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo ....	» 15.000
Letna inozemstvo, USA dol.	18
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	
m
Leto XXXI. - Štev. 15 (1548)
Gorica - četrtek, 12. aprila 1979 - Trst
Posamezna številka Lir 200
t
6
Vstajenje v naravi naj spremlja tudi vstajenje v duši, to želita ob prazniku Gospodovega zmagoslavja nad grehom in smrtjo vsem naročnikom, bralcem, sodelavcem in dobrotnikom katoliškega tiska
UREDNIŠTVO IN UPRAVA »KATOLIŠKEGA GLASA«
SPOROČILO VELIKE NOČI
Velikonočni čas je. Narava je ponovno zaživela, svojevrstna lepota je legla na zemljo, napočil je radostni čas upanja in pričakovanja.
Nekaj skrivnostnega, simboličnega je v pojavu velike noči. Ko vstane sila luči z novim pogumom, občutimo to rojevanje svetlobe, toplote, prirode tudi duhovno, kot vstajenje silnih in skrivnostnih moči, ki premagajo mraz, temo in smrt.
Kdor se je vrgel v zakonitosti verovanja, kdor se je prepustil valovanju božjega, kot zdrkne »goli meč v varovalno nožnico«, kot je zapisala slovita nemška pisateljica Gertrud von le Fort, ta ve, kako mogočno se te dni trese zemlja, kako presunljivi so trenutki,
v	katerih se angel Gospodov spušča na zemljo, odmika skalo od Jezusovega groba in seda nanjo. Njegovo obličje je slepeče kot blisk, njegovo oblačilo je prebelo, kot sneg.
2e znani pisatelj Romano Guar-dini je zapisal, da ne »konča le človeško bivanje, temveč tudi bivanje sveta.« Ko zaide svet, vstanejo zaradi božje moči istega Kristusa, ki svet pokonča, tisti, ki so mrtvi. Ti mrtvi, ki vstanejo, so kot tista svetloba, ki se izmota iz zimske teme.
To je ta usodna skrivnost velike noči, ki je istočasno skrivnost našega bivanja. Nekje za spečo plastjo motnih iluzij, polteme, stare
MILENA MERLAK
Kdo nas bo osvobodil ?
Vprašanje, kdo bo rešil mene, kdo bo rešil nas, kdo bo rešil človeštvo iz stisk, ki jih doživljamo kot posamezniki in kot zatirana narodna manjšina, kot del človeštva — Pavel pristavlja, da vsa narava ječi po odrešenju — je zares prvo in nas peče kot žerjavica na dlani. Ni treba naštevati primerov za stiske, vsak doživlja svoje in hrepeni po odrešenju iz njih. Nesreča in trpljenje ne poznata zapahnjenih vrat.
O enem človeku pa je rečeno, da je pretrgal celo verigo, s katero smo priklenjeni na smrt in na zlo.
Jezus je, kot nam poročajo evangeliji, svoje delo osvobajanja osnoval na ljubezni. Bila je to revolucija, ki jo je sprožil v ljudeh, ki jih je srečal. Vendar on ni osvobajal druge namesto njih samih, vsak se je moral sam vključiti v delo osvobajanja.
Jezusov način je bil v tem, da je z vprašanji in s prispodobami soočal ljudi z resnico, pač pa na Pačin, da so čutili njegovo spoštovanje in ljubezen ter bili zato pripravljeni odpreti se resnici in spoznati nasprotja med resnico in svojim življenjem, okoljem, družbo ter so se celo začeli spreminjati v smeri resnice.
Ta postopek ne zahteva samo radikalnega spreobrnjenja, temveč Pričevanje resnice hkrati razgalja krivičnost.
Spomnimo se samo na nekaj Primerov, kako je razgalil svetohlinstvo, izkoriščanje in oblasti-Žcljnost versko-političnih voditeljev naroda, kako je zavrnil zaničevanje žene in smrtno kazen ikamnanje prešuštnice), kako je Zavrnil nasilje kot sredstvo osvobajanja.
LIK OSVOBOJENEGA ČLOVEKA
Orisal pa je z besedami in dejanji tudi lik osvobojenega človeka. Pri osvobajanju vsak lahko odgovorno sodeluje. Njegovi sodelavci so preprosti, ubogi, neuki ljudje; kar je bistveno je neomajna vera v moč resnice in ljubezni, ki jo podarja Bog: »prerojen moraš biti iz duha in resnice.«
Značilno za skupnost osvobojenih, ki so celica božjega kraljestva, je dialog: dajati in sprejemati ter se razvijati v spoštovanju in ljubezni. Taka drža pogojuje radikalno spremembo pojmovanja skupnosti in vodstva. Prvi naj bo služabnik vsem drugim. Voditi, predsedovati pomeni služiti. Bratstvo je značilnost skupnosti. Bratstvo, ki podere vse zidove, ki pre-grajajo ljudstvo v politične in druge frakcije ali razrede, bratstvo, ki ne pozna narodnega ali rasnega razlikovanja. Mišljenje na osnovi prijatelj-sovražnik je dokončno premagano.
Na osnovah pravičnosti, ljubezni in sprave se vzpostavi nov red vrednot. Zakoni, ki so brez vsebine ali celo zatirajo, se razveljavijo. Uveljavljanje pravičnosti je osnovna zahteva.
To zahtevo jasno razberemo iz naročila, da je treba krivico premagovati na nenasilen način. Samoobramba iz Stare zaveze: »zob za zob, oko za oko«, ki je služila uveljavljanju pravic, ne velja več. Velja pa novo navodilo: »kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč« (Mt 5, 40). To se pravi: izzivaj njegovo vest z dobroto, zapali njegovo vest, da bo gorela ter ga osvobodila.
»Ako te kdo bije po desnem li-
Velita mč Hn
Odprite vse mejne prehode, ustavite vse vojne pohode! Odprite vrata cerkva in hiš; vsa okna na vrt!
Danes vstane Jezus iz groba, zimski človek se pomladi, vsa narava svoje ogroženo življenje spet obnovi, saj premagana je smrt, premagan je ledeni srd.
Naj se smeje čist zrak, pogled iz oči bo gorak, naj ljudje sredi pomlajenega življenja svečano nosijo škrlatna bandera vstajenja.
Vse človeštvo, ves svet naj gre na Veliko noč za procesijo, naj vstane iz radioaktivnih grobov, ker enkrat morajo vendar ljudje vstati iz. groba, ki ga nam vsem kopljejo sebičnost, nasilje in zloba.
Odprite vse mejne prehode, ustavite vse vojne pohode, saj premagana je smrt, premagan je ledeni srd!
cu, mu nastavi še drugo« (Mt 5, 39). To se pravi: ne bodi bojazljiv in se ne umakni iz strahu, temveč pogumno se upri, toda ne nasilno, temveč iz moči resnice in ljubezni, ki te osvobajata in ki tudi nasprotnika izzoveta, da spremeni svoje zadržanje in postane pravičnejši. V ospredju novega kraljestva ni pravdanje, temveč premagovanje krivice.
VESELO OZNANILO VELJA NAM
Ko zasledujemo pisanje o našem položaju kot narodni manjšini in se pogovarjamo o njem, imamo vtis, da je značilna potrtost, žalost, ki govori med vrsticami. Pa to ni značilno samo za manjšino, vsemu človeštvu upada upanje na bodočnost vpričo oboroževanja, nasilja in drugih stisk.
Prav v tem položaju pa praznik velike noči šele lahko dojamemo. Veselo oznanilo, da je Gospod obudil Jezusa od mrtvih, da je on naše odrešenje, naša luč, naše življenje, je namenjeno prav potrtim, ubogim, zaničevanim in ne samo nam kot članom malega naroda, temveč vsakemu posamezniku in vsemu človeštvu.
Mnogo jih je, ki Jezusu sledijo, a obstanejo končno le pri praznini groba, ki jih vodi v nič. Prav njim pa velja veselo oznanilo, da vstalega Kristusa lahko tudi danes srečajo in sicer v Duhu, ki je njegova priča. Kristusa ne moremo videti z očmi, otipamo pa ga povsod, kjer zaznamo moč in ljubezen. Mi naj bomo njegove priče.
•	Ustanova Amnesty International je pred kratkim poslala iraškemu državnemu predsedniku Al Bakru vprašanje, kaj je s 600 kristjani, ki so jih lani novembra v Iraku zaprli.
zmotne kače, duha zmede, odpadlega angela po poklicu, razpoke, iz katere se kadita ogenj in žveplo, raste in živi svetla razsežnost bivanja, rast, slepeča in žgoča kot blisk, mogočnejša kot sončna svetloba.
Vstajenje narave, vstajenje svetlobe, vstajenje sonca, vstajenje luči — kaj ni vse to staro in prastaro istočasno še vedno prisotno in novo? To staro vstajenje se vedno znova izvrši, istočasno pa je povezano s smrtjo tistega, ki je iz te smrti vstal živ, silen in sijajen kot Bog.
Misterij velike noči rešuje današnjega človeka iz njegove življenjske ogroženosti, iz njegove bivanjske izgubljenosti, in njegovega družbenega strahu. Misterij velike noči napolnjuje celotni človeški prostor z dobrotno svetlobo usmiljenja in upanja. Pred nami je Jezus Kristus, pravi Bog in pra-
vi	človek, ves nad zakoni in možnostmi zgolj človeške eksistence, a vendar tudi tisti človek, ki je vstal kot Bog iz smrti, da bi vstali in večno živeli tudi mi vsi.
Iz skrivnosti velike noči raste svetloba skozi prostranstva vesolja, človeško bivanje na nekem izgubljenem temačnem planetu pa sedaj zažari kot osnovna zvezda vesolja iz samotne izpostavljenosti v osmišljeno pomembnost.
V središču človeškega bivanja zažari kot zvezda stalnica navzoč-
nost božjega bivanja, ki je nenadoma vseprisotno kot duhovna in telesna navzočnost: duhovno sporočilo se pretresljivo razodeva v osebi nenavadnega, samotnega, a tudi nadvse člaveškega Kristusa, ki lomi kruh in dviga kelih z vinom o večni božji navzočnosti v nas in v vesolju.
Ni čudno, da je izhodišče vsta-jenjske resnice v zmagi nad trpljenjem in smrtjo. Ta resnica je kot nekaj, česar ni mogoče nikdar zaobjeti in nikdar uničiti, kot nekaj, kar je skrito tudi v navidez mrtvem zrnu, ki nenadoma vzkali in dozori in rodi tisočeren sad.
Velika noč nas očisti in prenovi, kot očisti in prenovi močna sončna svetloba v zimi otrplo zemljo in prirodo. Nekako oživelo se tudi narasla pomladanska vodovja prelivajo čez pokrajino. Lesketajoči se studenci in potoki se vijejo čez polja in livade in rišejo po obrazih dežel svojevrstne, sveže in vzpodbudne poteze. Prav nič ni čudno, pa je ponekod navada, da se na veliko noč ljudje okopajo v očiščujočem studencu. Svežina čistosti vdere v telesa in vdere tudi v duše.
Velika noč nas preplavi kot studenec žive vode v pravljici. Našo notranjost napolni s svetlim upanjem, podari nam zavest vstajenj-ske resnice, ki je premagala naravni in človeški mraz, temo in smrt.
Lev Detela
Cvetna nedelja v Rimu
Pred 70.000 verniki je sv. oče Janez Pavel II. na stopnišču bazilike sv. Petra opravil obrede cvetne nedelje. V govoru je dejal, da Cerkev želi, da ostane opis Jezusovega trpljenja globoko vtisnjen v naših srcih.
Po pridigi so bile mašne prošnje izrečene v šestih jezikih. Značilni sta bili dve prošnji. Ena se je glasila: Za tiste, ki imajo časno ali duhovno oblast, da je ne bi zlorabljali, druga pa: za naše brate in sestre, ki po krivici trpijo v ječah in koncentracijskih taboriščih.
Opoldne po molitvi angelskega češčenja se je sv. oče v nagovoru spomnil državnega tajnika Jeana Villota, ki je umrl pred enim mesecem. Vidno vesel je bil skupine iz vrst »Comunione e Liberazione«, ki so mu zapeli neko poljsko pesem, kateri se je tudi sam pridružil.
Papeževe avdience ob sredah
Te avdience so vedno bolj obiskane. Vršile so se v baziliki sv. Petra in v veliki dvorani za avdience. Dva pretekla tedna so bile na treh krajih in sicer na dvorišču Sv. Damaza za baziliko, pri Sv. Petra in še v dvorani.
V sredo 4. aprila je bila avdienca na trgu sv. Petra. Prisotnih je bilo 70.000 romarjev.
Sv. oče je počasi obkrožil trg v odprtem
avtu, nato se je ustavil pred stopniščem in imel nagovor. Poudaril je, da smo vsi dolžni lajšati lakoto v svetu. Govor je v skrajšani obliki ponovil še v drugih jezikih.
V četrtek 5. aprila je sv. oče maševal v baziliki sv. Petra za rimske visokošolce v pripravo na veliko noč. Bilo jih je 13.000. Priporočil jim je, naj zavzeto in veselo živijo svoje krščanstvo.
★
•	Papež Janez Pavel II. skrbno spremlja delo vatikanskih osrednjih uradov. Načrtno obiskuje urade posameznih kongregacij.
V	torek 3. aprila je obiskal urade Kongregacije za vzhodne Cerkve, potem urade Tajništva za zedinjenje kristjanov in še Tajništvo za nekristjane.
uiiminiuiiiiiiiiiimiiiimmmiiiiiiiiiiiiimiiiiHiiiiiiiimimiiimniiiiiiiiiiiniiiiiii
V prihodnjih številkah bomo začeli objavljati v nadaljevanjih oris življenja in delo gorlškega knezonadškofa Alojzija Zorna, ki bo odkrila marsikaj neznanega iz sto let nazaj.
Na objavo čaka tudi nadvse zanimiv članek o zgodovini postavitve nove cerkve v Novi Huti pri Krakovu, ki jo je leta 1976 posvetil sedanji papež Janez Pavel II. iiiiMmiiiiiiiiihiitmiiiiiMiiMMiiiiiimmiiiniiimimiiiiMiimimiimiiiiiiuiiiii
Coriška liana in slmislu naiišina ^
im na rm
Razprava o letnem proračunu v gori-škem občinskem svetu je tudi letos dokazala, da je dokument o bilanci (ki je sicer sam po sebi izrazitQ finančne narave) predvsem politične vsebine. Predstavniki posameznih strank so v svojih nastopih podrobno orisali svoja stališča do upravne politike goriške občine in njenih glavnih političnih izbir.
Te so najprej v svojih poročilih predstavili odbornik za finance Ciuffarin in sam župan De Simone. Prvi je obravnaval finančni del, ob katerem se tu ne bomo ustavljali, drugi pa je orisal glavne točke programa sedanjega odbora, ki ga sestavljajo DC, PSDI in PRI. V političnem poročilu je med drugim tudi pomemben odstavek o slovenski manjšini in obvezah občine za posege na posamezna področja (šolstvo, kultura) v odnosu do manjšine. Posebej pa poročilo pravi, da mora priti do »resnega in dobrega zaščitnega zakona za slovensko manjšino«. V ostalem govori veliko o izvajanju Osimskih sporazumov, o programaciji, gradbeni, gospodarski, socialni in kulturni politiki goriške občine.
Debata v občinskem svetu je skupno z glasovanjem in odgovori odbora trajala kar štiri seje. Velik del debate je bil posvečen vprašanjem slovenske manjšine in njene zaščite. V to so posegli svetovalci vseh strank. Desnica (MSI) je seveda odločno nasprotovala pravi zaščiti, sredinske stranke so sicer priznale neko določeno zaščito, ki pa naj bi ne šla na škodo večini (zlasti socialni demokrati). Iz vrst DC je prišlo sicer do načelnih pozitivnih glasov, nekaj pa tudi odklonilnih ,{iz vrst njenega nacionalističnega dela). Liberalni predstavnik je tudi zagovarjal potrebo po spoštovanju in civilnem odnosu do manjšine, tudi ko njeni predstavniki v svetu govorijo v svojem jeziku. Levičarske stranke so po svojih slovenskih svetovalcih izrazile potrebo po dosegi globalne zakonske zaščite, kar so posebej poudarili za PSI Waltritsch in Nanut ter za PCI Mermolja.
Najgloblje pa sta obravnavala vprašanje slovenske manjšine svetovalca SSk Andrej Bratuž in Damjan Paulin. Oba sta v svojih nastopih spregovorila tudi v slovenskem jeziku, kar je seveda izzvalo nasprotovanje skrajne desnice, pa tudi različen odnos predsedujočih. Medtem ko župan De Simone ni prekinjal govornika, je podžupan Zucalli vztrajno zvonil z zvoncem!
Svetovalec Bratuž se je v svojem posegu zaustavil izključno ob problematiki Slovencev v Italiji, in to iz dveh glavnih razlogov. Prvi je ta, da smo sedaj v času aktivnega prizadevanja za izglasovanje zaščitnega zakona, drugi pa doba bližnjih evropskih volitev, ki kličejo na nov evropei-stični duh. Svetovalec je pri tem spomnil na obveze goriškega občinskega sveta, ki je že v znani resoluciji iz leta 1969 dal občini določene naloge v odnosu do Slovencev.
V	nadaljevanju je predstavnik SSk omenil vse pobude pri odgovornih forumih države in obiske enotne slovenske delegacije v Rimu. Posebej je poudaril besede predsednika republike, ki je ob novembrskem obisku izjavil, da je treba zaščititi slovensko kulturo v mejah Italije. To pa pomeni še posebej jezik in njegovo ovrednotenje ter rabo.
Svetovalec SSk je nato izjavil, da je že zrel čas za zaščito in zatrdil, da ima globalna zaščita predvsem namen dati Slovencem pravico do rabe jezika in ne kake umetne obvezne dvojezičnosti, ki jo sedaj
vihti vsa protislovenska gonja, Ln glavnih kulturnih, šolskih, socialnih ter ekonomskih pravic. Ta je tudi namen zakonskega osnutka SSk. To še posebej, ker se SSk sklicuje na ustavo, zraslo iz odporniškega gibanja, protifašistične borbe ter mučeni-štva tolikih Slovencerv.
Prof. Bratuž se je nato zaustavil ob novi meji, ki se danes odpira, ob Evropi. Pri tem je poudaril tudi dolgoletni evropeizem italijanske republike, ki pa mora postati dejanje in mora odražati spoštovanje narodnostnih skupin, avtonomije, regionalno sodelovanje ter federalistično usmeritev.
Pri tem je svetovalec SSk spomnil še na Evropsko listino o človekovih pravicah, ki vsebuje vsa glavna izpovedana načela. Ob koncu je še izjavil, da bi prav pozitivna rešitev vprašanj slovenske manjšine v letu Evrope bila najboljši evropeistični potni list za republiko. Goriška občina pa naj s pogumom naredi vse to, za kar je na tem področju pristojna.
Svetovalec dr. Paulin je obravnaval vrsto vprašanj iz splošne občinske politike. Izhajal pa je od glavnega problema ne le SSk, pač pa vseh Slovencev, to je izbojevanja globalne zaščite. Pri tem je najprej opozoril, da je SSk že ob začetku sedanje mandatne dobe vložila dnevni red o rabi slovenskega jezika v občinskem svetu, nato pa še dnevni red za globalno zaščito. Oba dokumenta še vedno čakata na razpravo. Zato je v imenu SSk ponovno vložil dnevni red o globalni zaščiti, ki bo verjetno prišel v razpravo na posebni seji.
Predstavnik SSk je nadalje obravnaval vprašanje šolstva, zlasti potrebe, da se takoj ugotovi in dobi primerno lokacijo za šolski center v južnem delu mesta ter da občinska uprava stalno sledi vsem potrebam naših šol v mestu in v okoliških krajih.
Svetovalec Paulin je nato obravnaval probleme naših konzult, ki jih uprava ne vedno enako upošteva. Posebej je tu podčrtal problem občinske konzulte za slovensko manjšino, ki je odbor ne vprašuje za mnenja, ko gre za vprašanja naše manjšine.
Paulin se je tudi pomudil ob vprašanju kulture in označil kot pozitivno izbiro občine dejstvo, da je že priredila razna kulturna srečanja v Avditoriju tudi slovenskim pisateljem in likovnim umetnikom.
Predstavnik SSk je v nadaljevanju svojega posega negativno ocenil zadržanje občinske komisije, ki zlasti v raznih dvostranskih komisijah med Italijo in Jugoslavijo v zadevah obmejnih področij sploh ne upošteva predstavnikov slovenske manjšine. Slovenska skupnost ne more sprejeti takega političnega stališča občine, saj gre tu predvsem za diskriminacijo proti celotni slovenski manjšini, prej kot do same Slovenske skupnosti!
Dr. Paulin je nato govoril še o nekaterih splošnih problemih naše občine in zlasti dodal, da se v osnovnih političnih izbirah sedanje večine ne zrcali pravilno gledanje na problem celovite obrambe manjšine. SSk zato potrjuje svoje odklonilno stališče do znanih urbanističnih rešitev oz. načrtov, ki jih prav sedanji odbor vodi in skuša privesti do cilja.
Svoj odnos do odbora je nato SSk podala še v glasovalni izjavi, ko je prav zaradi osnovnih političnih izbir občinske uprave napovedala svoje nasprotovanje letošnjemu proračunu. Za proračun so glasovali le svetovalci DC, PSDI in PRI, proti pa vsi ostali.
■ S tem, da je sv. oče Janez Pavel II. imenoval enega rezidencialnega in tri pomožne škofe, je na Madžarskem zasedenih vseh 11 škofij. V Rimu so bile te dni tudi proslave ob 50-letnici Madžarskega cerkvenega inštituta, ki se jih je udeležil med drugimi državni tajnik za verske zadeve Imre Miklos.
■ V Španiji je na občinskih volitvah največ sedežev pripadlo demokratičnemu centru ministrskega predsednika Suareza, tj. 29.614. Komunisti so jih osvojili 3.608, socialisti 1.220, Baski 1.329, neodvisni 14.817. Vendar je v osmih glavnih mestih, med njimi v Madridu, Barceloni in Valenciji zmagala levica v povezavi socialistov s komunisti. Tako so v Madridu socialisti dobili 27 sedežev, komunisti 9, stranka predsednika Suareza pa le 25. To pot je bila odsotnost na volitvah zelo velika. Znašala 40 odstotkov.
■ V Iranu se nadaljuje dvovladje Bazar-gan-Homeini. Medtem ko prvi kot predsednik vlade nasprotuje islamskim revolucionarnim sodiščem, ki za zaprtimi vrati ter na svojo roko izrekajo smrtne obsodbe in jih izvršujejo, pa Homeini ta »koranska« sodišča podpira, kar vzbuja med laičnimi silami v državi odpor. Vsa svetovna javnost je bila pretresena, ko so v Teheranu konec tedna ustrelili Amir Abasa Hoveida, ki je bil pod šahom 13 let predsednik vlade. Ustanova Amnesty International se je obrnila na Varnostni svet OZN in ga pozvala, naj nekaj ukrene zoper naraščajoče smrtne obsodbe, ki so postale pogoste zlasti v 12 državah. Razen Irana so omenjene med drugimi Pakistan, Mozambik, Južna Afrika, Nigerija, Gvatemala in El Salvador.
■ Splošno ogorčenje v svetu je povzročila usmrtitev bivšega pakistanskega predsednika vlade Ali Butta. Star je bil 51 let. Na smrt je bil obsojen 1977, češ da je dal tri leta prej ubiti svojega političnega nasprotnika Reza Kasurija, kar je Butto vedno zanikal. Butto je bil voditelj Ljudske stranke, ki je marca 1977 prepričljivo zmagala. Pri tem ga je opozicija obtožila, da je volitve zrežiral v korist svoje stranke. Prišlo je do nemirov, v katere je posegla vojska in Butta odstavila. Butto je bil naprednih pogledov in je skušal socialno dvigniti zlasti nižje sloje, zaradi česar se je zameril imovitim krogom. Mnogi menijo, da 'je njegova usmrtitev posledica tega sovraštva.
Koroške volitve: Zaupanje v lastno moč!
UTRIP CERKVE
Molitveni dan za duhovne poklice
Za 16. molitveni dan za duhovne poklice, ki bo v nedeljo 6. maja, je sv. oče že 6. januarja poslal posebno pismo škofom in vsem vernikom. Pismo je razdeljeno na tri dele: prvi govori o potrebi molitve za poklice, v drugem spodbuja škofe, naj čim bolj skrbijo za duhovniške in redovniške poklice, v tretjem pa vabi mlade, naj se radi odzovejo božjemu kdicu.
Pomislimo nekoliko, kako bi tudi mi povečali svojo skrb za poklice in kaj bi lahko še naredili za te poklice, zlasti kako bi pomnožili svoje molitve.
Združeni s Kristusom
Sv. oče je za letošnji veliki četrtek naslovil posebno pismo škofom vsega sveta. V pismu govori o duhovništvu. Drugo pismo pa je naslovil duhovnikom in jim razlaga, da je duhovnik Kristusov dar krščanskemu občestvu. To pismo ima 11 poglavij. Sv. oče zelo poudarja zvestobo poklicu.
★
•	Novi predsednik konference latinskoameriških škofov (CELAM) je postal njen dosedanji tajnik Alfonso Lopez Trujillo, nadškof v Medellinu v Kolumbiji. Na pred-sedniškom mestu bo nasledil kardinala Lorscheiderja iz Brazilije.
Slovenske liste po občinah na Koroškem so se obdržale. V 19 občinah, kjer so nastopile že leta 1973, so dosegle enako število občinskih mest, dasi so izgubile po enega zastopnika v Pliberku (od prejšnjih 7) in v Škocijanu (od prejšnjih 3), pridobile pa po enega v Hodišah (prej 1) in Selah (prej 4).
V	novih štirih občinah, kjer so nastopile, so pridobile po enega zastopnika v Straji vasi v Ziljski dolini, po dva v Bilčovsu in enega v Vrbi. V občini Velikovec pa 159 prejetih glasov ni zadostovalo za izvolitev samostojnega slovenskega zastopnika.
Stanje po občinah, kjer so slovenske liste marca letos nastopile, je glede na število njih zastopnikov naslednje: Straja vas
1, Rožek 2, Bekštajn 1, Št. Jakob 3, Vrba 1 (v okraju Beljak); Škofiče 1, Hodiše 2, Kotmara vas 1, Bilčovs 2, Bistrica v Rožu
2, Borovlje 1, Šmarjeta v Rožu 1, Sele 5 (za okraj Celovec); Galicija 1, železna Kapla 2, Zitara vas 3, Dobrla vas 1, Skocijan 2, Velikovec 0, Djekše 1, Pliberk 6, Globasnica 5, Suha 1 {za okraj Velikovec).
Za odločno podporo samostojnim slovenskim občinskim listam se je odločil Narodni svet koroških Slovencev, medtem ko je Zveza slovenskih organizacij priporočala tako samostojne kot tudi one slovenske kandidate na listah večinskih strank, 'ki so zavedni Slovenci. S tem je bil odvrnjen razkol med slovenskim koroškim taborom, ki nastopa samostojno, ter onimi slovenskimi ljudmi v velikih avstrijskih strankah, zakaj očitno je bilo, da bi tudi morebitni poziv ZSO njenim pristašem, naj volijo le samostojne slovenske liste, ne imel
uspeha. Koroški Slovenci so se trideset let po vojni vezali z večinskimi strankami, pri katerih so si mnogi od njih ustvarili svoje življenjske položaje. Zato je jasno, da se veliko od njih ne more izločiti iz njihovega objema kar čez noč.
Politika vključevanja v tuje stranke pušča torej dolgotrajne posledice. Na slovenske ljudi v tujih strankah nima vpliva niti matična domovina, kljub temu da gre na zunaj za formalno isto napredno mednarodno usmeritev, toda v bistvu se koristi večkrat križajo, bodisi avstrijske socialistične stranke in njene politike v Evropi in svetu kakor jugoslovanske zunanje politike. Da o avstrijski komunistični stranki, ki je popolnoma moskovsko usmerjena, niti ne govorimo.
Nastop samostojnih slovenskih list na Koroškem je torej trda, a potrebna in nujna preizkušnja. Slovenski zastopniki lahko gradijo morebitne uspehe le na svojem delu in poštenosti v občinskih sobah. Pametno pa je tudi, da so medsebojno povezani v Klubu občinskih odbornikov, ki vsklaja njihovo delo. »Delo se prične!« je zapisal celovški Naš tednik po volitvah. Delo namreč v prid koroškoslovenskemu človeku, nad katerim izvajajo že celo stoletje psihološki teror, manipulacijo, od šole do časopisja in oblasti, vse do poskusov fizičnega iztrebljenja. In vendar ga vse do danes še niso uspeli uničiti.
Da po tolikih letih spet samozavestno nastopa in tvega nasproti mogočnim strankarskim mogotcem, je znak njegove ponovne politične volje in zaupanja v lastno moč.
Vsa slovenska zemlja doživlja prihod pomladi. Naj bi se tudi slovenski človek v zamejstvu prebudil k zavesti, da si mora oprt na lastne sile oblikovati svojo bodočnost
Bazovica
10. aprila smo se poslovili od drage in priljubljene Zore Race vd. Preselj, narodno in krščansko zavedne žene. Prišla je v Bazovico iz Rodika in st: tu poročila z Andrejem Presljem, lastnikom gostilne »Pri pošti«. Po moževi smrti leta 1944 je sama odlično vodila to znano gostilno.
Pogreba se je udeležilo veliko število ljudi, ki so pokojnico visoko cenili. Pri maši je pel cerkveni pervski zbor od Novega sv. Antona, izven cerkve in na pokopališču pa moški zbor iz Divače. Župnijska skupnost izraža vsem žalujočim iskreno sožalje, pokojni Zori pa želi večno plačilo v nebesih.
Maša za pokojno bo v torek po veliki noči ob 19. uri v bazoviški cerkvi.
Občni zbor SKGZ
Ob polni dvorani Kulturnega doma v Trstu je v nedeljo 8. aprila potekel občni zbor SKGZ (Slovenske kulturno gospodarske zveze). Dopoldanski del je obsegal poročilo predsednika Borisa Raceta, ki je podal izčrpen pregled dosedanjih naporov za dosego popolne enakopravnosti z večinskim narodom, kar je zadnje čase rodilo žolčne napade fašističnih in nacionalističnih krogov in ogabno protislovensko gonjo zlasti na Tržaškem in v Benečiji.
Pretekla so že tri leta od ratifikacije Osimskih sporazumov, ki se v bistvenih točkah še vedno ne izvajajo, zlasti ne v pogledu zakonske zaščite slovenske manjšine. Zato se vsi upravičeno sprašujemo, kje je tisti osimski duh, o katerem se je toliko govorilo in pisalo.
Razumljivo je, da mimo tega vprašanja ni mogla mimo manjšinska organizacija kot je SGKZ, ki je svoj čas navdušeno pozdravljala vse dele Osimskega sporazuma, vključno lokacijo industrijske cone na Krasu, zaradi katere bi bili Slovenci lahko usodno prizadeti.
Za Racetom je dr. Karel šiškovič razložil »Dokument SKGZ o pravicah naše narodnostne skupnosti«, ki so ga ob koncu občnega zbora soglasno odobrili. SlediLi so pozdravi predstavnikov oblasti, političnih strank, med njimi SSk ter organizacij. Predstavnik DC se ni javil k besedi.
V	imenu tržaške SSk je spregovoril pokrajinski tajnik dr. Zorko Harej, da je prav in koristno, če skupno iščemo najprimernejša sredstva za uspešno in učinkovito delovanje v korist manjšine. Če je končni cilj skupen, bi moral biti tudi v naših organizacijah prostor za vse pripadnike slovenske narodne skupnosti. Omenil je zadnjo protislovensko gonjo ter podčrtal pomen globalne zaščite slovenske manjšine v Italiji. »Zanjo smo vložili, vlagamo in bomo vlagali naša prizadevanja in napore.«
Od ostalih političnih predstavnikov naj omenimo posega PSI Castiglioneja in poslanca PCI Cuffara, ki sta obsodila protislovensko gonjo in se zavzela za zakonsko ureditev globalne zaščite slovenske manjšine, a svoja izvajanja izpeljala v preveč volivnem tonu, kar je bilo po splošnem mnenju prisotnih neumestno.
Po krajšem opoldanskem premoru se je občni zbor nadaljeval z branjem tajniškega poročila Dušana Udoviča. Sledila je daljša diskusija. Peter Sanzin je poročal o dejavnosti odbora od zadnjega občnega zbora. Izvršni odbor se je sestal 37 krat, število včlanjenih društev in ustanov pa je 22. Nato so bile volitve novega glavnega odbora. Z občnega zbora je bila tudi poslana brzojavka predsedniku republike Pertiniju.
Dve resoluciji tržaškega pokrajinskega sveta
Tržaški pokrajinski svet je v četrtek 5. aprila sprejel dve resoluciji z glasovi vseh strank razen MSI. Prva se nanaša na globalno zaščito naše manjšine in poziva vlado, naj čimprej pojasni svoje stališče do tega vprašanja. Druga pa se nanaša na izvedbo Osimskih sporazumov. Dokument poudarja, da je treba v zvezi z vsemi spornimi vprašanji sprožiti široko posvetovanje z vsem prizadetim prebivalstvom.
Zbornik »Iniciativa«
V	Trstu je izšel zbornik »Iniciativa«, ki je druga izdaja lanskega zbornika »Alternativa«. Uredil ga je časnikar Franc Jeza na Opčinah (34016 Opicina, via di Prosecco
2,	Italia). V njem je nekaj prispevkov iz Slovenije, pogovor s prof. Ljubom Sircem, ki poučuje na univerzi v Glasgomi, več dopisov ter daljša razprava in presoja misli in dela Edvarda Kocbeka (Od »Dejanja« do Dolomitske izjave).
Razprava o vlogi Edvarda Kocbeka je vzbudila splošno pozornost. Prof. Ljubo Sire pa kritično obdela pojem jugoslovanskega samoupravljanja. Objavljeno je tudi pismo Vladimirja Kosa iz Tokia. V naslednjem zborniku naj bi izšel odgovor dr. Tinetu Debeljaku v Argentini in njegovim kritikam na račun »Alternative«, prav tako pa čaka na objavo še članek »Kritično razmišljanje o slovenskih strankah« ter »Resna beseda slovenskim duhovnikom«. Zbornik je urejen dokaj živahno.
Alojz Rebula v tržaški reviji »La bora«
Druga letošnja številka tega mesečnika prinaša obširnejšo predstavitev življenja in dela pisatelja Alojza Rebule, ki jo je pripravila Mara Debeljuh Poldini obenem z dvema odlomkoma v italijanskem prevodu: »Gorje zelenemu drevesu« (1971) ter »Divji golob« (1972). Tudi ta dva odlomka je prevedla Mara Debeljuh Poldini.
Revija predstavlja Rebulo pod naslovom: Slovenski pesniki in pisatelji v Italiji, po čemer lahko domnevamo, da bo nadaljevala s predstavljanjem slovenskih ustvarjalcev tukajšnji Italijanski javnosti tudi v prihodnje.
Pripomniti pa je treba, da je že goriški skofijski tednik maja 1977 prinesel daljši prispevek o slovenskem kulturnem dogajanju v deželi z nadrobnejšo navedbo del pisateljev Pahorja in Rebule. Pa tudi pisatelj Rebula je bil javno predstavljen prej italijanski goriški javnosti in to prav letos v goriškem Avditoriju. Uradni Trst je to-lej na tem področju nekoliko v zaostanku za Gorico.
Velika noč v umetnosti ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVETI
Judežev poljub. Mozaik iz cerkve sv. Apolinarija v Raveni
»Vstala je narava ter se giblje živa!«
Pričujoča pesniška misel samosvojega Simona Jenka odpre novo stran obširne in skrivnostne knjige, ki pripoveduje o Kristusovem vstajenju, ki je istočasno bivanjsko važno prenovljenje človeškega rodu.
Saj se tudi mi zelo radi najprej spomnimo na pomladansko prelepo velikonočno prirodno podobo, ki se le z majhnimi spremembami ponavlja leto za letom. Otroci aoraščajo, leta tečejo, časi se spreminjajo, isti pa ostaja velikonočni čas. Pomladno sonce razlije vsako leto svoj topli velikonočni blagoslov na polja in bregove, na nizke, pravkar ozelenele trate, iz katerih kukajo prvi zvončki, trobentice, vijolice, bela nežna očesca marjetic.
POSEBNO VSTAJENJSKO POČUTJE
Ni čudno, da so slovenski, nemški in evropski pesniki in pisatelji radi opevali prav tisto, kar bi mogli imenovati vsta-jenjsko razpoloženjsko občutje, popolnoma svojevrstno in povezano le s praznikom velike noči. Praznični mir velike noči Plava nad polji in gozdovi. Predpomlad je v deželi: Prve čebele se, kot je zapisal Joža Vombergar v noveli »Velikonočni že-gen«, z uspavajočim brenčanjem pozibavajo nad cvetjem.
Naš spomin prodira dalje, šumi skozi vrhove smrek, sredi naših polj in gozdov, dotika se slovesnega brnenja zvonov, ki pojejo pesem vstajenja. Spomin vidi ljudi, Praznično oblečene, kako vro iz neznatne vaške cerkvice. Zvonovi pritrkujejo in v ljudeh je pobožno veselje in neka tiha, a globinska sreča, kot da bi jo narisal koroški slikar starih slovenskih ženic Werner Berg.
Velikonočna procesija je eden poglavitnih motivov, ki so vedno znova zaposlili slikarje, tudi pesnike in pisatelje. Oko vidi beli baldahin, kako se slovesno pomika čez pravkar ozelenelo polje — in sredi sončnih žarkov se bliska zlata monštran-ca v župnikovih rokah. Procesija se vije čez polja in dan je poln svežega zelenja in svežega petja, ki kipi kot blagi vonj kadila v nebo!
V	lahno predpomladno meglico, skozi katero sije sonce kot skozi steklo, je odet Predpomladni velikonočni dan.
»Vstala je narava ter se giblje živa!«
Velikonočna misel se ne more ustaviti ob prijaznih in iskrivih spominih na prve cvetoče zelenice, na pirhe in butarice, cvetje in procesijo, na pritrkavanje velikonočnih zvonov, čeprav je srečen, da more še enkrat zaobjeti vso enkratno in veliko naravo, sredi katere, kot poje pesnik, »kamenje budi se in občutke moje z mano čuti, z mano glasne pesmi poje,« hiti spomin naprej, hiti tja, kjer se razodeva enkratni pomen in enkratna usodnost v pravem pomenu besede »velike« noči.
TOLSTOJEVO »VSTAJENJE«
Pomembni ruski pisatelj Lev Tolstoj je v romanu »Vstajenje« na globinski in izviren način prikazal tisto, kar bi mogli imenovati osnovni dogodek velike noči. »Kristus je vstal,« pripoveduje globinsko sporočilo, ki je preprosto in težavno obenem.
Vstajenje je po Levu Tolstoju osnovno sporočilo o Učlovečenem človeškem življenju. To vstajenje je bivanjska Kristusova resnica, ki je istočasno resnica človeškega rodu. To vstajenje ni prav nič abstraktno, mistično, nedoumljivo, onstran groba, temveč naše, tako rekoč iz mesa in krvi. Vsta jenje pripoveduje, da duhovno načelo Premaga človekovo telesnost. Človek se, kot ugotavlja Lev Tolstoj, »dematerializi-ra«, odduhovi, odvrže navlako barbarsko-*ivalskega in začuti, da je vstal v duhovne oblike bivanja.
Zato v Tolstojevem romanu »Vstajenje« Slavna oseba dela Nehljudov doživi pretres duhovnega očiščenja, iz katerega vstane v prenovljeno, duhovno jasno, moralno zrelo in socialno utemeljeno človeško življenje.
Tako za Tolstoja kot tudi za Dostojevskega zraste resnično v Kristusu vstali oduhovljeni človek iz tako imenovane sodobne duhovne krize v očiščevalno polno Življenje. Vstajenje je tudi za umetnika tisti vrh, do katerega je prispel osveščeni človek po zakonih lastne metafizike, last-ne8a razpona med peklom in nebom.
MOČ VELIKE NOČI
Mnogi so občutili svojevrstno usodnost Iri svojevrstno nezlomljivo moč velike noči.
Antični kipar Fida je uzrl spodaj barbarski nered in odsotnost vsakršne mere, Medtem ko se mu je zgoraj razodela ab-s°lutna pravilnost oblik in božanski sijaj, k' lije iz njih.
Sloviti italijanski slikar fra Angelico je
občutil spodaj mračno globino prirode brez milosti, medtem ko je v božjem vstajenju spoznal svetli vrh plačila in rešitve.
Michelangelu je spodaj kaotična zmešnjava materija v spanju, a vstajenjski božji vrh združuje vse elemente v večno harmonijo.
Pri Beethovnu obstoji na dnu nemorala, zloba in razočaranje, medtem ko šele vstajenje podari ljubezen in radost.
Delacroix vidi na dnu nedinamičnost, medtem ko predstavlja vstajenjski vrh polet vseh sil.
Vsak človek je razpet na križu — med dnom in vrhom. Odlično je prodrl prav naš Prešeren v »Krstu pri Savici« v smisel človekovega darovanja in samožrtvovanja in tudi Cankar se je boleče boril za odrešitev in v daljavah zaslutil topli vstajenjski dan.
Posebno usodno pa se je z očiščevalnim trpljenjem in odrešujočim vstajenjem soočil veliki ruski pisatelj Fedor Dostojevski. Sam preganjan od božjasti in drugih bolečin se je v romanu »Bratje Karamazovi« prikopal do resnice, ki jo razodene na smrt bolni deček Kolja Krasotkin: »Trpljenje je iskanje življenja in otroci so bodoče, boljše, vstalo človeštvo.«
Aleksander Solženicin je eden velikih nadaljevalcev ruske moralistično-religiozne pisateljske tradicije. V noveli »Velikonočna procesija« zadene žebelj v glavo. Na veliko noč 10. aprila 1966 napisana groteska o pobesnelih izzivačih, ki v patriarhij-ski cerkvi v Predkliniku pol stoletja po Revoluciji »sramote patriarha vse Rusije« in njegovo spremstvo, govori o poteptanem, a vseeno vstalem Kristusu, ki se za-vozlja v neusmiljeno Solženicinovo vprašanje: »Ti milijoni, ki smo jih vzgojili in izlikali — kaj bo iz njih? Nekega dne bodo padli po nas kot gora in nas vse pokopali podse.«
VELIKONOČNO VESELJE
Iz slovenske — in tudi nemške litera-
ture vsekakor vstaja umirjenejša podoba velike noči. Spomin se vrača k preprosti cerkvici sredi ozelenelih polj in livad. Nihče ne more zadušiti skritega veselja v dušah vernih in upajočih. Zvonovi slovesno pritrkavajo.
Kristus je vstal, aleluja!
Angeli božji so odvalili velikanske kamne, ki so ležali na njegovem prebodenem srcu. Aleluja se razlega kot močan grom iz vseh nebes. Nebeška slepeča svetloba sije na pokrajino, ki se je spremenila sredi vstajenja. Kristus stoji nadnaradno velik, v belem oblačilu, sredi sveta, kot ga je naslikal slikar. V levici nosi zlati prapor, medtem ko se mu desnica dviga v blagoslov.
»Aleluja! Aleluja, ker je zakraljeval naš Gospod Bog Vsemogočni! Veselimo se in dajmo mu čast, zakaj prišla je svatba Jagnjetova!«
Lev Detela
LEV DETELA se je rodil 1939 v Mariboru. Od 1960 živi v Avstriji, ta čas kot sodelavec mednarodnih časopisov, revij in radijskih postaj ter kot svobodni pisatelj na Dunaju. Lev Detela je napisal dvanajst slovenskih leposlovnih knjig {proza, pesmi, drama, eseji in razmišljanja), s katerimi je v našo literaturo vnesel nekatere nove literarne in miselne načine. Za svoje slovensko literarno delo je leta 1970 prejel tržaško literarno nagrado »Vstajenje«. Znan je tudi kot avtor danes vidnih esejističnih radijskih oddaj: »Povojna literatura v nemškem jeziku« (radio Deutsche Welle v Kiilnu), »Slovenska povojna lirika« (v njej je predstavil tudi slovenske koroške lirike Hartmanovo, Kuchlinga, Polanska, Kokota in Januša; radio Trst A), »Slovenski pesniki in pisatelji« (radio Celovec). Za radijske postaje je priredil številne književne in esejistične recenzijske ter jubilejne oddaje ter napisal praznična razmišljanja. Številne literarne eseje je objavil v tržaški reviji »Most« ter v buenosadre-ški reviji »Meddobje«. Zanimivo je, da Lev Detela piše tudi v nemškem jeziku. Do sedaj je tu objavil štiri leposlovna dela, za katere je prejel številna priznanja, nagrade in literarne štipendije. V Ameriki izide izbor njegove poezije (skupaj z iziborom poezije Milene Merlak, Detelove žene).
Župnijski pastoralni sveti so izrazito nova, posebej poudarjena zamisel drugega vatikanskega koncila v skladu s pravilnim pojmovanjem Cerkve, ki je božje ljudstvo, soodgovorno za rast božjega kraljestva.
Župnijski pastoralni sveti pa so izrazito nova koncilska zamisel tudi zato, ker mora biti vse delo v župnijskih svetih postavljeno na temelje, ki jih je poudarila Cerkev na koncilu, zlasti v konstituciji o Cerkvi in v odloku o laiškem apostolatu.
Vse delo v župnijskih svetih izhaja iz zapovedi ljubezni, ki sili člane župnijskih svetov, da delajo za božjo slavo tako, da pride božje kraljestvo k vsem ljudem v župniji. Obenem si postavljajo kot osnovno vodilo tisto, kar uči koncil, da je namreč Kristus vir in počelo vsakega apostolata in da je uspešnost apostolata odvisna od njihove življenjske povezave s Kristusom. Članom svetov je tuj vsak pozunanjeni aktivizem in zaupanje v zgolj človeške sile.
Da bodo župnijski sveti res uspešno delovali, morajo njihovi člani čutiti soodgovornost za Cerkev in živeti iz Jezusovih besed: »Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; zakaj brez mene ne more ničesar storiti.«
Ti stavki so vzeti iz knjižice »Župnijski sveti«, ki jo je leta 1972 pripravila komisija za župnijske svete pri ljubljanskem škofijskem pastoralnem svetu. Minilo je že nekaj let, a niso nič izgubile na svoji veljavi in vrednosti. Marsikje so res začeli s pripravami za ustanovitev takih svetov, jih tudi ustanovili, začeli z delom, a lahko rečemo, da je malokje delo v župnijskih svetih res plodovito, bodisi za duhovno rast posameznih članov sveta, kakor tudi za rast in utrditev same župnijske skupnosti. Ta ugotovitev velja predvsem za nas na Primorskem, a morda so tudi podatki iz Slovenije kaj malo vzpodbudni.
ODKOD PREMAJHNA ZAVZETOST ?
To lahko ugotovimo iz razgovora z dr. Šuštarjem, sedanjim vodjo ljubljanske komisije za župnijske svete, ki ga je objavila Družina v začetku marca. Članek ima naslov »Za boljše sodelovanje laikov in duhovnikov«, kar razodeva pravzaprav največjo težavo pri župnijskih svetih, kaj in kako je treba namreč narediti, da bodo sveti res izraz zaželenega in potrebnega sodelovanja med dušnimi pastirji in laiki.
Zakaj je tako malo zavzetosti za župnijske svete? Dr. šuštar takole pravi:
Razlogov je več in so precej različni, če pustimo ob strani osebne težave, da se kdo pač ne more, ne zna ali noče odločiti in morda niti zanimati za župnijske svete, se mi zdi, da je razliko mogoče pripisati raznim dejavnikom.
Na prvem mestu naj omenim gledanje na Cerkev: »po starem«, da so duhovniki njeni edini uradni predstavniki, ali pa v zavesti, da je Cerkev celotno božje ljudstvo, kot pravi drugi vatikanski cerkveni zbor.
Pomembno je gledanje na laike: da so le kristjani »druge vrste« ali pa popolnoma enakopravni udje Cerkve, ki so na svoj način deležni trojne Kristusove službe in poslanstva Cerkve.
Omenim naj še razumevanje duhovniške službe: da je postavljen za vse in naj za vse tudi sam skrbi, ali pa, naj vse dela v posvetovanju in sodelovanju z laiki. Pomembno je pojmovanje odgovornosti: ali jo v celoti nosi župnik ali pa hoče pritegniti laike, da bi bili skupaj z njim soodgovorni za župnijo.
Pomemben dejavnik je upoštevanje znamenj časov, da bi Cerkev v prihodnosti ostala živo občestvo, česar ni mogoče pričakovati brez večjega, zavzetega in soodgovornega sodelovanja laikov.
In še: zadrega duhovnikov in vernikov zaradi oblike dela in življenja v župnijskem občestvu, ki ga doslej nismo bili vajeni in ga ne poznamo. Tako trdijo nekateri laiki: »Saj ste za to študirali in vi veste,« kar more župniku goditi in ga utrjevati v prepričanju, da ni treba nič storiti. Ali pa osebne izkušnje župnikov, da laiki zaenkrat delu niso kos in jih je težko pritegniti.
TODA POTREBA OSTANE
Vse to kaže, da so pred nami resne težave, mnogo bolj resne, kakor smo jih predvidevali. A prav te resne težave kažejo potrebo po župnijskih svetih. Saj gre za poživitev soodgovornosti in sodelovanja laikov v župniji, gre za čim bolj živo Cerkev v župniji, ki bi ne bila samo skrb župnika, ampak tudi laikov, ki se za to zavzemajo v skupnem in stalnem sodelovanju v župnijskem pastoralnem svetu.
Ne gre za kako organizacijo ali za neko posebno skupino okrog župnika, ki išče nova področja dejavnosti, katera ne spadajo k poslanstvu Cerkve. Župnijski sveti
so ali naj bi bili skupaj z župnikom (ali sploh z odgovornim dušnim pastirjem) nosilci soodgovornosti za versko in cerkveno življenje v župniji (ali tudi v manjši skupnosti?), k čemur so poklicani že po krstu in birmi, kot krščanski zakonci in starši, sploh pa kot živi udje Cerkve.
Težave so, težave bodo. Treba pa je obdelovati zemljo, sejati, zalivati, okopavati in čakati ter upati, da kaj zraste, dozori in obrodi sad, kakor je pač vreme in letina.
LOJZE ŠKERL
Velika noč v Ukvah
Mislim, da se na vasi praznuje veliko noč bolj slovesno kot v mestu. V Ukvah napravijo na cvetno nedeljo »prajtl« (butaro), ki jo nesejo v cerkev požegnat. »Prajtl« naredijo tako, da na leseno palico navežejo oljčne vejice in smrlinje (ibrinj), zataknejo potem v tak šop še macere (mačice). In potem navežejo vmes še pomaranče, hruške in apče (jabouka), pa še kake cikerne (bonbone). Tako pripravljen »prajtl« nesejo otroci v cerkev.
Na veliki četrtek postavimo v cerkvi božji grob. Od četrtka zvečer naprej zvonovi ne zvonijo, vse do vstajenjske procesije zvečer na veliko soboto. Namesto zvonjenja rabijo čičče in brkelce ter radlce, s katerimi otroci ropotajo. Otroci hodijo ropotat po celi vasi, prvič že ob šestih zjutraj, drugič ob devetih, potem ob treh popoldne in še ob sedmih zvečer pred roženkrancem.
Na veliki petek po dva gasilca stražita božji grob in se zamenjata z drugima dvema vsake pol ure. Gasilci stražijo božji grob celo noč in še ves drugi dan, ko se nato skupno z vsemi udeležijo vstajenjske procesije.
»Prajtl« (butara) je značilna posebnost
praznovanja cvetne nedelje v Ukvah
Na veliko soboto ob treh popoldne blagoslovijo jedila: šartel, bunter, šunko, jajca in hren. Jedila prinesejo v cerkev gospodinje v velikih j e rb asih.
Pred večerno vstajenjsko procesijo zakurijo pred cerkvijo velik ogenj, ki ga župnik požegna. Ko je ogenj dogorel, odnese vsak domov nekaj žerjavice. Otroci se ognja zelo veselijo in skačejo okrog njega. Potem sledi vstajenje in procesija, pri kateri pevci prvič veselo zapojejo Aleluja.
Na veliko noč ali veliko nedeljo dobijo otroci po nekaj pobarvanih jajc in z njimi trkajo. Tisti, čigar jajce je najbolj močno, dobi vsa ona jajca, ki so se ob njem potrčala, tako da jih nekateri pojejo toliko, da jih kar želodec boli.
To so navade, ob katerih mi postaneta moj dom in moja vas še bolj draga. - D. Z.
• Litva je bila leta 1940 nasilno priključena Sovjetski zvezi. Verski položaj je sedaj tak, da imata pravega škofa le škofiji v Vilni in Panevezysu; povsod drugod so kapitularni vikarji. Od 3.200.000 prebivalcev je dva in pol milijona katoličanov. Od teh je 270.000 vernikov poljske narodnosti. Ti imajo v semenišču trenutno le tri bogoslovce. V Litvi je nad 600 župnij, duhovnikov pa 750. V semenišču v Kaunasu je 72 gojencev. Do leta 1976 je veljala odredba sovjetske vlade, da sme v prvi letnik stopiti le 5 kandidatov za duhovništvo; sedaj je bilo število dvignjeno na 20.
• Papež Janez Pavel II. ni naklonjen lai-cizaciji duhovnikov, to se pravi, da bi bili prevedeni v laični stan in se lahko tudi poročili. Te vrste prošenj vsaj zaenkrat dosledno polaga ob stran. Jezuitskemu generalu p. Arrupeju je celo sporočil, naj mu »zaenkrat« prizanaša s te vrste akti
MILENA MERLAK
večna luč vstajenja
Dolgo smo sami sedeli v smrtni senci,
Bila je zima; zamrznjeni so bili svetli studenci. Bili smo naveličani trpljenja, naveličani življenja. Uveli smo, kot da ni milosti ne odrešenja.
Preveč smo bili slepi za božje stvari in božje besede nismo mogli razumeti, a danes nam velikonočni zvon zvoni in večna luč vstajenja nam sveti.
Z Jezusom tudi naša vera vstaja iz groba, pomlajeni svet obliva velika svetloba.
Polni upanja gledamo v Odrešenikovo srce: vstalo je od mrtvih, odprlo je nebo za vse.
Notranjost župnijske cerkve v Ukvah
Ob štiridesetletnici smrti škofa Gnidovca Skrb zdravih za bolne
Letos se spominjamo 40-letnice smrti velikega slovenskega škofa dr. Janeza Franca Gnidovca. Umrl je v ljubljanskem »Leoni-šču« na prvi petek v februarju 1939.
PRVI ŠKOF SKOPSKE ŠKOFIJE
Leta 1914 je kraljevina Srbija sklenila konkordat z Apostolskim sedežem. Po tem konkordatu se je marsikaj spremenilo. Spremenile so se meje škofij in nastale so nove. Tako tudi skopska škofija, ki je imela prej svoj sedež v Prizrenu. A poteklo je še deset let, predno so bile dokončno določene meje in škofijski sedež prenesen v Skopje. Nova skopska škofija je izgubila nekaj ozemlja, pridobila pa nova s Kosovim, Makedonijo in Sandžakom.
Za prvega skopskega škofa je bil imenovan dr. Janez Fr. Gnidovec, profesor in ravnatelj prve slovenske gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano Kot mož izrednih sposobnosti in dobrote je začel svojo škofovsko službo.
Področje njegovega delovanja je bilo silno zanemarjeno. Prometnih zvez skoro ni bilo, poti le makadamske in nevarne zavoljo vsakdanjih ropov in umorov. Konjska vprega je lahko potnika pripeljala nekaj desetin kilometrov do naslednjega naselja. Čez hribe pa je bilo treba pešačiti.
Novi škof se teh težav ni ustrašil. Pogumno je začel z obiski raztresenih župnij in vernikov, ki so sestavljali dokaj pisano družbo vseh narodnosti in veroizpovedi. Nasedli so lažnim obljubam po bogatem zaslužku in prišli na jug, kjer je bil njihov glavni delež razočaranje, poleg revščine, zapuščenosti, malarije in mrčesa. Škof je s svojo dobro besedo tolažil, svetoval ter pomagal, kolikor so mu moči in sredstva dopuščale. Vse je razdal med uboge. Zlasti pa je skrbel za njihove duše.
PRAVI EKUMENIZEM
Katoličani so živeli skupaj z mohame-danci, pravoslavnimi in drugimi verskimi ločinami in dobri škof je bil prvi, ki je med njimi gojil v polni meri pravi ekumenizem. Priporočal je vsem medsebojno spoštovanje in vzajemno pomoč ter tudi sam velikodušno pomagal vsem ne glede na vero in narodnost. Odločno je nastopil proti takratnemu zakonu, češ ko se dekle poroči z drugovercem, mora avtomatično sprejeti \ero moža. Vera je dar božji, je naglašal, in katoličana "veže do smrti.
ZAŠČITNIK UBOGIH IN OGROŽENIH
Velike težave so nastale v škofiji z novo agrarno reformo. Prej cvetoča poljedelska podjetja, ki so prehranjevala številne družine, so bila kmetom odvzeta in dodeljena nepraktičnim obdelovalcem. Škof je posredoval za obubožane kmete, nastopil pot do visokih oblasti, šel celo v Beograd do samega kralja. Pri tem zanj ni bilo važno, ali so bili katoličani, muslimani ali pravoslavni. Škof je vzbujal sicer pri oblasteh veliko spoštovanje, tudi obljube in zagotovila za izboljšanje položaja kmetovalcev niso izostala, a na terenu so bile vse te obljube izigrane.
To se je v vsej tragiki pokazalo ob primeru slovenskih naseljencev, ki so po prvi svetovni vojni nasedli lažnim obljubam in se preselili v Jugoslavijo. Bili so to zlasti Slovenci iz Italije, naseljeni v Bistrenici ob Vardarju nedaleč od Demir kapije. S težkim srcem je gledal škof njihovo revščino in zapuščenost, ko jim kljub vsem obljubam niso dali ne šole ne cerkve.
Iste težave so bile v naselju Dušanovac blizu Do j rana, kjer so se kot koloni naselili istrski begunci. Beda in bolezni, zlasti malarija so gospodovali med madžarskimi in češkimi naseljenci v Papelištu in v Timjaniku. Isti žalostni položaj je vladal med Dalmatinci s Korčule v okolici Bito-lja in Prilepa, na Ovčjem polju in Kosovem.
Problem zase so bili delavci pri gradnji železniške proge in v rudnikih. Izčrpani od dela in domotožja so premnogi prihajali do škofa, da bi jim posredoval vrnitev domov. In škof jih je tolažil ter pomagal, kolikor je mogel.
Živo je posegel v vse probleme trpečega ljudstva, se boril za pravice makedonskih vzhodnih katoličanov v okolici Gevgelije, katerim niso oblasti kljub neštetim prošnjam dovolile katoliškega duhovnika. Prav zaradi teh posredovanj pri oblasteh je škof Gnidovec doživel veliko ponižanj in obrekovanj, a kljub temu ni nikdar klonil pred nasiljem in težavami, četudi vidnih uspehov ni dosegel.
KARITATIVNA DEJAVNOST
Ko je leta 1934, prisiljen od državnih in cerkvenih oblasti, preselil sedež škofije iz Prizrena v Skopje, je bila njegova prva skrb, ne kako bi sebi pripravil udobno
stanovanje, temveč kako bi siromašnim otrokom dal primeren dom, hrano in izobrazbo. Beračil je od ustanove do ustanove, nato od hiše do hiše, da bi za te sirote odprl primeren zavod. Posrečilo se mu je, da je končno ustanovil Zavod sv. Jožefa in sprejel vanj 20 najpotrebnejših sirot. Pod skrbno nego sester usmiljenk, ki so se velikodušno in brezplačno ponudile za oskrbo te dece, so otroci telesno in duševno tako napredovali, da so se učitelji v šolah zanje potegovali in jih stavili za vzgled vsem.
Organiziral je dobrodelni odsek katoliških žena, ki so imele na skrbi bolnike in obubožane. Kolikim so te dobre žene pomagale, koliko solz osušile!
Zelo boleč problem za dobrega škofa je bila trgovina z belim blagom, ki je nezakonito in podtalno zelo cvetela. Brezvestni agenti so uboga dekleta z najslajšimi obljubami zvabili od vsepovsod, jih nato nesramno izkoristili ter jih izčrpane in bolne pognali na cesto, ko jim niso več služile.
Škof je skušal najti razumevanje pri državnih oblasteh, da bi to podlo izkoriščanje prepiečili. Hvalili so njegovo velikodušnost in plemenitost, praktične pomoči pa ni bilo od nikoder. Zatekel se je zato k usmiljenkam in skupno so osnovali center ter ga poimenovali Dom sv. Marte. Tu so našla zatočišče dobra dekleta, ki so prihajala v mesto za zaslužkom, pa tudi izkoriščena in bolna. Premnoge so tako rešili samomora ali drugih nesreč. Gospodarji so radi jemali v službo dekleta iz Doma sv. Marte, saj so se nanje lahko
Na Markovo, v sredo 25. aprila odide na romanje v Marijino cerkev v Skalah (Madonna della Corona) pri Veroni nad 700 slovenskih Tržačanov. Od teh jih je okrog 100 z devinskega Krasa, torej iz goriške škofije.
Splošno je znano, da se po zadnjem koncilu povsod zelo poživljajo razne ljudske pobožnosti, predvsem šmarnice v maju in romanja v svete kraje, zlasti na Marijine božje poti. To so potrdili tudi rektorji romarskih svetišč iz severne Italije, ki so v začetku marca zborovali v Vidmu.
Tako je tudi nam naročal rektor veronskega svetišča v Skalah, naj naše romarje lepo duhovno pripravimo, naj pridemo do cerkve, če mogoče v procesiji, v skupni glasni molitvi in duhovni zbranosti. Ko smo mu povedali, da imamo vse to v načrtu, da bomo verjetno prepevali ob prihodu naše litanije, da bomo prinesli s seboj naš romarski križ, je bil zelo zadovoljen, čeprav nemalo presenečen nad tako velikim številom vernikov.
Naj tukaj objavimo nekaj važnejših navodil za vse naše romarje. V sredo 25. aprila odhod 14 avtobusov ob 6.30 iz vseh krajev kakor oznanjeno. Vsi pri Fortunatu vpisani vstopijo na trgu Oberdan in vsi naj prinesejo s seboj listek s številko sedeža v pullmanu. Na trgu Oberdan vstopijo tudi vsi romarji s Katinare. Vsak romar naj vzame s seboj dežni plašč in malico, ker bo kosilo po 13. uri. Ker potujejo nekatere družine s svojimi avtomobili, omenimo to: od Verone smer Trento vedno po avtocesti da prvega izhoda AFI-Ca-prino; tukaj vsi na deželno cesto skozi ob-
zanesli. Za dekleta, ki so bile v glavnem hišne pomočnice, je ustanovil Marijino kongregacijo, ki je skrbela za njihovo duhovno rast in tudi za razvedrilo ob prostem času.
Posebno poglavje v njegovem pastoralnem delovanju je bila skrb za tajne katoličane laramane, raztresene po gorovju Karadaka (skopske Črne gore) in Krvosar-ja. Samo duša, prežeta z vseobsegajočo Kristusovo ljubeznijo, je bila zmožna tako tveganega in napornega apostolata.
KANDIDAT ZA SVETNIKA
Mnogo se je od Gnidovčeve smrti spremenilo v svetu in v Cerkvi. Ob bombardiranju Skopja v drugi svetovni vojni je bilo marsikaj uničenega. Tako je zgorel tudi škofijski arhiv z vsemi dragocenimi podatki o delovanju umrlega škofa.
Njegov spomin med verniki pa ni zbledel. Ni dvoma, da so plod njegovih žrtev in molitev številni duhovniški poklici v skopsko-prizrenski škofiji. Ni mu bilo dano, da bi doživel to cvetočo pomlad novih poklicev, prav kakor se večkrat dogaja v sv. Cerkvi: eden seje, drugi pa žanje.
Ob njegovi smrti je bilo splošno mnenje: umrl je »svetae« — božji človek. To mnenje ni še umrlo, ampak se že skozi štiri desetletja vedno bolj krepi. Zelja vseh, ki so ga poznali je, da bi Cerkev priznala njegova herojska dela, veličino njegovega žrtvovanega življenja in ga poveličala v svetal zgled ne samo duhovnikom, temveč vsemu božjemu ljudstvu.
(Po »Blagovesti« priredila Z. P.)
čino Caprino do kraja Spiazzi, kjer je nad vasjo v Skalah Marijino svetišče.
Ker bo takrat komaj dober teden po veliki noči, zato ne bo problemov s spovedovanjem, saj za veliko noč prejme vsak resničen kristjan zakrament odpuščanja že pred prazniki. Najlepši dogodek 25. aprila naj bo prav med sveto mašo pri skupnem obhajilu. To bo višek službe božje, ki jo bo vodil tržaški g. škof, če bo do takrat okreval in tako mogel z nami na dolgo pot.
Še ono pripombo: nikar skrbi, kako bo s kosilom za 600 Tržačanov. V štirih restavracijah nad svetiščem je dovolj prostora za vse nas, vse je naročeno in trdno obljubljeno. Povsod nas z veseljem pričakujejo, saj tudi upajo, da se še kdaj vrnemo in da za nami pridejo tudi drugi naši rojaki tako s Primorskega kakor iz Slovenije.
Vsom našim romarjem želimo, da bi doživeli lep romarski izlet pri Žalostni Materi božji - Kronani. Na Markovo na veselo svidenje. - Duhovniki spremljevalci
•	Liturgični strokovnjaki in pastoralni delavci so v afriški državi Zair prilagodili aiovi red sv. maše zairskemu značaju. Važno vlogo imejo pri tem nosilec križa, dva bralca, dva ali več ministrantov, voditelj ljudskega petja, navduševalec skupnosti in seveda duhovnik, ki mašuje. Pri raznih spevih množica udarja z rokami in poje, pri slavi in veri se izvajajo ritmični plesi, pri darovanju vsakdo prinese svoj dar, čeprav zelo majhen, na oltar.
Slovenski škofje so za letošnji postni čas nakazali vrsto dobrih del, ki jih narekuje skrb družin in občestev za bolne in ostarele. V svojem pastirskem pismu so priklicali v spomin Jezusovo največjo zapoved ljubezni, ki jo dolgujemo gotovo bolnikom, ostarelim, bolehnim in invalidom, ki so med nami najbolj potrebni pozornosti in pomoči. Takole pravijo:
POSLANSTVO IN SMISEL BOLEZNI Vsaka bolezen človeka prizadene, mu jemlje voljo in pogum, ga večkrat spravlja v malodušje in muči z mislijo, da je drugim v breme. Bolezen pa daje človeku čas, da obuja spomine. Ljudje in on sam se vprašujejo, zakaj ga je bolezen doletela. Zavest in občutki osebne krivde se mnogokrat oglasijo v srcu. Teh vprašanj
bolnik sam ne more razrešiti, potrebuje pomoči drugih.
Ker mislimo predvsem ali samo na ozdravitev telesa, smo na to večkrat premalo pozorni. Zato moramo vsi, ki živimo ob bolnikih, sami notranje zoreti. Apostol Pavel nas uči, da nadloga rodi potrpežljivost, potrpežljivost pa preskušenost, preskušenost pa upanje, in šele upanje je tisto, ki ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.
Ko bomo v tem zoreli, bomo lažje poskrbeli za obisk duhovnika, kakor naroča apostol Jakob: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine cerkve.« Prosili bomo, da se duhovnik morebiti najprej oglasi kot prijatelj. Počasi bo bolnik notranje zorel tudi za okrepitev v zakramentu sprave in v večkratnem obhajilu. Duhovnik bo vsem pri obisku bolje razložil, da maziljenje ali sveto poslednje olje, kakor smo včasih rekli, bolniku posreduje milost Svetega Duha. Ta milost pa celotnemu človeku pomaga k ozdravljenju, mu krepi zaupanje v Boga, ga utrdi zoper skušnjave hudega duha in zoper strah pred smrtjo. Če je potrebno, ta zakrament odpusti tudi grehe in dopolni krščansko pokoro.
NAVODILA SLOVENSKIH ŠKOFOV
Slovenski škofje najprej pričakujejo, da bodo duhovniki v teh nadlogah vse duhovno zavzeto podpirali. Zakonci naj si v takih primerih med seboj resnično pomagajo, da bodo rasli v medsebojni zvestobi in nesebični ljubezni. Otroci naj ne pozabljajo ostarelih in drugače prizadetih staršev, saj so po božji volji ob njih rasli v življenje. Starši naj v bolezni otrok iščejo razsvetljenja in moči pri Bogu. Vsi domači naj res čutijo z bolniki v vsem. Naj ne pozabljajo na sostanovalce ali tiste osebe, ki bi brez njihove pozornosti in skrbi bili popolnoma zapuščeni. Skrb naj vedno seže za domačimi tudi v bolnišnice in v razne ustanove za ostarele občane, prizadete otroke in odrasle. Poskrbeti je treba, da tudi v bolnišnicah in domovih obišče svojce duhovnik in Jim podeli svete zakramente.
Za naše bolnišnice velja še posebno priporočilo: Marsikateri bolnik bi rad slovenskega duhovnika in spovednika. Ne bojte se, vprašajte! Vsekakor pa je priporočljivo, da sprejmejo bolniki zakramente pred odhodom v bolnišnico doma, v kolikor je to seveda mogoče.
KAJ PA ŽUPNIJSKO OBČESTVO ?
Na to vprašanje slovenski škofje takole odgovarjajo:
Župnijski pastoralni sveti naj gotovo osnujejo posebno skupino, ki bo pozorna
na vse bolnike in pomoči potrebne v župniji. Sosedje in drugi naj imajo voljo za vsakodnevno pozornost in pomoč v drobnih rečeh pri tistih, ki so drugače zapuščeni. Vedno radi opozorite duhovnika na vse bolnike in pomoči potrebne.
Apostol Pavel nam zatrjuje, da so v božjem ljudstvu prisotni različni darovi. Tako omenja darove ozdravljanja in pomaganja, darove strežništva, tolažbe in usmiljenja. Tudi po naših župnijah moramo odkriti ljudi s temi darovi in jih postaviti v službo potrebnim. Ob njih naj se zbirajo drugi, ki bodo radi pomagali v vsem. Če trpi en ud, morajo z njim trpeti vsi udje.
Veliko je med nami ostarelih ljudi, ki ne morejo z doma po nakupu in drugih potrebah. Nimajo moči, da bi pospravili in uredili stanovanje, si nanosili kurjavo,
oprali in zlikali perilo ali obleko. Brez tuje pomoči ne morejo do zdravnika.
Iznajdljivost in ljubezen bosta odkrili še veliko drugih potreb. Ne bomo pozabili na obdaritev teh naših bratov in sester za božič, novo leto, veliko noč, Miklavža, za njihov god ali rojstni dan, na dan prvega obhajila in birme, pa tudi ob poročnem dnevu, če živijo v naši bližini. Oživiti moramo dejavno ljubezen, da ne bomo samo na zunaj veljali za kristjane.
POSVETITI BOLEZEN Ni pa dovolj, če bolniki samo človeško vdano prenašajo bolezen. Kristus jih vabi, naj svoj križ pridružijo njegovemu odrešilnemu delu. Na svojem telesu naj dopolnjujejo, kar manjka Kristusovim bridkostim in to darujejo za njegovo telo, ki je Cerkev. Pred očmi bodo imeli odrešenje vsega sveta, misijone, duhovniške in redovniške poklice, posebne namene, težave in stiske, ki zanje vedo in jih opazijo v svoji bližini.
Omogočimo bolnikom, da se med seboj seznanjajo in včasih tudi obiščejo. Če bodo na take načine stopili v našo sredo, bomo bolje vedeli, da brez njih sodelovanja ni župnijskega občestva. Tudi oni so in naj še bolj postanejo naše bogastvo, ne samo naša skrb.
DR. LOJZE ŠKERL
Istra In Primorska
Tudi v ljubljanskem »Delu« je bil objavljen dopis, v katerem nekdo opozarja na dva kulturno zemljepisna pojma, ki ju predstavljata Primorska in (slovenska) Istra. Pisec opozarja, kako nevedni poročevalci v ljubljanskem tisku pišejo o »Ko-prščini«, »južni Primorski« in vseh mogočih »regijah« itd.
Dodati bi bilo tudi radijska poročila o vremenu, ki napovedujejo redno, kako bo vreme »na Primorskem« za toliko stopinj topleje ali drugačno kot drugod po Sloveniji. Ljudje okrog Idrije ali Bovca ali kje na Banjški planoti pa zaman čakajo na uresničenje radijskih napovedi iz Ljubljane, zakaj tam mislijo s »Primorsko« le primorje (zemljepisni pojem) tj. slovensko Istro.
Da potem ne govorimo o zgodovinsko kulturnih razlikah med obema deželama, ki sta sicer obe pod vplivom sredozemskega življenja in čutenja, toda Istra ga ima bolj izrazitega in poleg tega tudi be-nečanski kulturni pečat. V slovenskih zgodovinah ni posebej navedeno, da je v času vlade Benetk imel ta predel posebnega slovenskega kapitana (capitaneus sclavo-rum) in toliko drugega, za slovensko kulturno zgodovino prav pomembnega.
MILENA MERLAK
II
in vsem mučenim in
Veliki petek je in ti na križu visiš, svet se mrači, nebo se temni in ti molčiš, a kmalu boš k Očetu zadnjič zavpil, kmalu bo ura tri, ura tvoje smrti, ko boš za nas vso svojo kri prelil.
Trdi in ostri so žeblji, ki ti prebadajo dlani, a kako neusmiljen mora biti šele človek, ki ti jih je skozi nežno, belo kožo zabil.
Trdi in ostri žeblji, ki ti prebadajo noge, a kako krut in hud je šele plačan rabelj, ki ti že mrtvemu še sulico zabode v srce.
Veliki petek je dan mučenih in trpečih, je dan smrtne groze, je Križanega dan, ko pod križem poklekne kristjan, ko prosimo Boga Očeta vsi, naj Jezus zaradi nas tako strašno ne trpi, naj svet postane boljši, da mučenja na njem več ni.
Saj pride kmalu Velika noč, tisti veseli dan, ko zlo in smrt sta pregnana in smo odrešeni, ko Križani vstane iz groba, od večnega sonca obsijan.
'V*?'
700 Tržačanov v Verono
Misijonar Rok Gajšek Dezinformirano informiranje lista „11 Meridiano"
poroča z Madagaskarja
Potem ko sem preživel nekaj mesecev med dragimi rojaki v domovini, sem se sredi januarja spet vrnil na Madagaskar. Veliko lepega sem doživel doma. Povsod, kamorkoli sem šel, sem bil toplo sprejet. Kjerkoli sem govoril, sem skušal predstaviti realno podobo misijonov. Ne vem, ali mi je to uspelo. Res pa je, da nisem imel namena olepšavati ali pretiravati, da bi izgledal bolj zanimiv.
Priznam, da je bilo slovo od domovine precej težko. Kljub preizkušnji, ki sem jo doživel — umrla mi je namreč mama — moram reči, da je bil Gospod zelo usmiljen z menoj. Ta nenadna ločitev mi je pomagala, da sem šel lažje nazaj na Madagaskar. Tako je Gospod »uredil« kot je bilo »Njemu všeč«. In prav je, da znamo preizkušnje življenja pravilno sprejeti.
Ko sem v četrtek 18. januarja okrog 11. ure stopil na malgaška tla, me je pozdravilo vroče sonce. Hladno zimo sem »odložil« že prej v Parizu. Ta nagla sprememba me je opozorila, kje se pravzaprav sedaj nahajam.
Ob prihodu v Ranomeno sem bil kar presenečen, ko je prišla cela gruča otrok in mi klicala dobrodošlico v pozdrav. Občutek sem imel, da jim duhovnik le nekaj pomeni in da je v ljudeh nek premik.
Gotovo vas bo zanimalo, kako se imamo tukaj. Ostali rojaki so kar v dobri formi. Vsi skupaj pa pozorno spremljamo življenje v deželi, ki si je zadala važno nalogo: postaviti se hoče na lastne noge. Kaj takš nega uresničiti ne bo lahko. Najprej je treba za to navdušiti ljudi in jih prepričati o vrednosti njihovega napora.
Zaenkrat je še premalo prave zavzetosti tudi med tistimi, ki bi morali biti pobudniki te obnove. Večkrat se celo zgodi, da tisti na »stolčkih« izkoriščajo svoj položaj le za sebe. V vaških skupnostih pa primanjkuje možakarjev, ki bi znali navdušiti in voditi preproste ljudi. Povrh vsega je zadnje čase veliko pomanjkanje naj-
VLADIMIR KOS
BOM, BOM, BOM
Bom bore ob morju pobožal (kot norec),
ker jutri za zoro se vrne
Velika noč
med spomin in srce.
Bom klical morje skoz biserni dvorec, da ribe, velike in male, zaplešejo, kjer luči valove.
Bom ribiča s trdim obrazom pozdravil,
čeprav le molče bo na bregu za mrežo stal pred potezo vetrov.
Bom srečen, brez dela, to jutro zapravil.
Moj Jezus je, križan in mrtev, iz groba vstal,
Žalostnih blagoslov!
nujnejših življenjskih potrebščin kot so: sol, sladkor, petrolej. Po drugi strani pa je vsepovsod veliko korupcije in prodaje »na črnok. Te stvari gotovo ne ustvarjajo ugodnega vzdušja med ljudmi, da bi vsi zagrabili za delo.
Kakšno naj bo naše mesto v tej situaciji? Brez dvoma si ne smemo zapirati oči pred dejanskim stanjem. Obenem se moramo zavedati, da smo tujci. Naša naloga bo predvsem: vzpodbujati ljudi, posebno tiste, ki so na odgovornejših mestih, npr. v vaških skupnostih, k večji zavzetosti in poštenosti. Tudi to bo en način evangeli-zacije.
Za kristjane našega misijonskega področje tudi važno letošnje leto. Vangaindrano, naš glavni center, je obhajal 75-letnico začetka krščanstva. Glavni namen proslave je bil prebuditi kristjane, da odslej naprej
v	večji meri vzamejo v svoje roke usodo svojih krščanskih skupnosti.
Ob tej priložnosti je bilo tridnevno srečanje predsednikov župnij in drugih manjših krščanskih skupnosti skupaj s Škofom in duhovniki v Vaingandrano. Pregledali so dejansko stanje in kaj bo treba še narediti. Poudarek je bil: bolj intenzivno družinsko življenje, molitev po družinah, večja skrb Za domače duhovniške in redovniške poklice in vloga laikov v krščanskih skupnostih.
Še ena stvar nas teži: že lansko leto smo začeli uvajati v prakso sklepe škofije, da namreč vsaka posamezna postojanka sama skrbi in podpira svojega katehista. Pokazalo pa se je, da za kaj takšnega naši kri-
stjani še niso bili pripravljeni, čeprav smo jim o tem veliko govorili. Naenkrat smo se znašli v začaranem krogu: kristjani niso prevzeli nase odgovornosti; katehisti pa, že prej ne preveč vneti za delo, so sedaj skoraj popolnoma popustili.
Morali bomo najti drug primeren način, kako organizirati pomoč katehistom. Naloga, ki nas tudi čaka, je oblikovanje župnijskih svetov. Vedno bolj in bolj ugotavljamo, da brez njih ne bo pravega napredka. Laiki so potrebni še posebej tukaj v misijonskih krajih, kjer je veliko pomanjkanje poklicev.
Ko vam naštevam naše probleme in načrte, vam jih priporočam v vaše molitve. Prav tako priporočam v molitev tudi vse nas, da bi zmogli izpolniti vsaj v majhni meri naše poslanstvo in biti luč ljudem, med katere smo poslani. Ob zavesti, da ste
vi	za nami in z nami, bomo lažje sprejemali in nosili nevšečnosti, ki so del našega življenja.
Predno zaključim, želim vsem skupaj in vsakemu posebej vesele velikonočne praznike. Naj nas skrivnost velike noči utrdi v veri, da smo resnično odrešeni in tram podeli moči, da bi sad odrešenja mogli posredovati tudi drugim, ki tega še niso bili deležni.
V zadnjem času mnogi ugotavljajo, da je italijanska javnost skoro povsem neob-veščena o zahtevah in organiziranem življenju slovenske manjšine. Zato je malo pripadnikov večinskega naroda, ki bi imeli jasen pregled o idejni in organizirani razvejanosti naše narodnostne skupnosti, čeprav prinašajo včasih nekatere publikacije informativne prispevke o Slovencih, a so na žalost premalo razširjene, da bi lahko napolnile vrzel na tem področju informiranja.
Od časa do časa drobnjakarsko kaj .poroča tednik »II Meridiano di Trieste«, ki je precej blizu krogom Krščanske demokracije. Vendar sami italijanski bralci ugotavljajo, da so ti doprinosi bolj folklorne narave v zvezi z raznimi osmicami in dobrimi gostilnami v tržaški okolici in na Krasu in ne gredo v bistvo odnosov med Slovenci in Italijani v naših krajih, Tako je vprašljivo, koliko takšni folklorni opisi prispevajo k resničnemu in enakopravnemu medsebojnemu spoznavanju na osnovi objektivnih informaoij o kulturni, politični in gospodarski stvarnosti naše manjšine.
V eni zadnjih številk (30. marca 1979) se je ta list obširno razpisal o napovedanem občnem zboru SKGZ z navajanjem včlanjenih organizacij od »Primorskega dnevnika« do Zavarovalnice goveje živine, in pri tem vse skupaj istoveti s celotno slo-
m ur
*
Nad 600 mladih pevcev je 25. marca v Kulturnem domu v Trstu ob spremljavi ansambla TAIMS nastopilo na zaključni točki revije otroških in mladinskih zborov »Pesem mladih«. Zapeli so pesem L. Šorli »Veseli ringaraja«, ki jo je uglasbil Z. Harej
Teološki tečaj v Trstu
V tem mesecu se zaključi tretji letnik teološkega tečaja, ki smo ga začeli v oktobru 1976 v Trstu v Marijinem domu, ul. Risorta 3. Letos so predavali po pet petkovih večerov: dr. Valter Dermota o katehe-tiki, dr. Oskar Simčič o moralki in dr. Franc Rozman o eksegezi sinoptičnih evangelijev, Jože Jamnik dva petka o liturgiki, dr. p. Roman Tominec OFM dva petka o cerkveni umetnosti, dr. p. Vinko Bevk O. Teut. tri petke o nekaterih vprašanjih iz cerkvenega prava, dr. Jože Prešeren en petek o funkcijah moderne župnije.
V petek 20. aprila pride iz Ljubljane stolni župnik Anton Smerkolj, ki bo predaval o škofijskih in župnijskih svetih. V času po koncilu in po tržaškem škofijskem zborovanju je za nas to vprašanje zelo važno. Zato bi bilo želeti, da bi prišli to predavanje poslušat tudi mnogi drugi, ki teološkega tečaja niso obiskovali.
Kot zaključek tečaja je za petek 27. aprila na programu tema iz konkretnega dušnega pastirstva »Skupnosti krščanskega življenja«. Te imajo za cilj globlje versko življenje in apostolsko delovanje. Govoril bo dr. Jože Prešeren.
Govorilo je na tečaju 13 predavateljev iz Ljubljane, povečini iz ljubljanske bogoslovne fakultete, dva sta prišla iz Kopra, eden je bil iz Gorice in dva sta bila iz Trsta. Vseh petkov je bilo 85 in 166 predavanj.
Obiskovalcev je bilo prvo leto precej, tudi če/. 50. Vztrajali pa so do konca in delali izpite predvsem tiste slušateljice, ki se pripravljajo, da bodo kot katehistinje poučevale verouk po šolah ali tudi drugače po župnijah. Med njimi je več šolskih sester.
24. oktobra 1977 je apostolski administrator msgr. Peter Cocolin potrdil pravilnik za teološki tečaj in je imenoval dr. Angela Kosmača za voditelja tečaja.
Teološki tečaj se je začel po zasebni pobudi nekaterih duhovnikov, ker je bil nujno potreben. Na več slovenskih šolah v tržaški škofiji duhovniki ne morejo več poučevati -verouka, ker imajo več kot 65 let. Zdaj tam učijo šolske sestre. Položaj sc bo še poslabšal, ker pri nas ni duhovni-
vensko manjšino. Kaj uredniki »II Meridiano« s takšnim folklorno-pavšalnim pisanjem zasledujejo, lahko samo ugibamo, vendar se ne moremo znebiti vtisa, da bi hoteli pred očmi italijanske javnosti privilegirati določen del kulturnih in gospodarskih organizacij (ki jih vzdržuje SKGZ) pred drugimi, ki so nazorsko ali drugače opredeljene, vsekakor bližje krščanskemu naziranju, h kaiteremu se sami izdajatelji »II Meridiano« načelno prištevajo!
Morda se bo kdo vprašal, čemu to dela omenjeni tednik? Spet se vsiljuje odgovor, da najbrž to, ker so organizacije v sklopu SKGZ protiutež drugim nič manj masovnim in pomembnim organizacijam v okviru SSO (Sveta slovenskih organizacij), ki zagovarjajo samostojno nastopanje Slovencev v zamejstvu ne samo na prosvetnem, temveč tudi na političnem področju.
Da omenjeni list tako enostransko prikazuje slovenske organizacije, ni prvič. Že enkrat prej je objavil vrsto slik o pevskih zborih, a je popolnoma prezrl tiste, ki delujejo v okviru Zveze cerkvenih pevskih zborov.
Zanimivo je tudi ugotavljati, da isti list povsem ignorira prisotnost in pobude samostojne slovenske politične stranke (Slovenske skupnosti), zlasti v času volitev, ki je nedvomno nosilec političnih interesov manjšine v prvi osebi.
Višek v takšnem enostranskem in tendencioznem poročanju, ki meji že na kulturno plitkost avtorja, je »II Meridiano« dosegel s trditvijo, da SKGZ združuje marksiste in katoličane ter liberalce (»...Si ritrovano nella 'Zveza' marxisti, titoisti, cattolici democratici, socialisti e libera-li« [sic! 1) in to z neprikritim zadoščenjem. Človek se sprašuje ali gre za žurnalistični primitivizem ali za namerno netočno prikazovanje razmer v okviru slovenske -manjšine. To je ravno tako, kot če bi kak slovenski list pisal, da Krščanska demokracija v Trstu oziroma v naši deželi povezuje vse Italijane od katoličanov do komunistov in liberalcev.
S takšnim pisanjem časnikarji pri »II
š. t.
VELIKI PETEK
škega naraščaja, duhovniki, ki tu delujejo, pa se starajo.
Jasno je, da se morajo za teološko izobrazbo zavzemati vsi tisti, ki nosijo v Cerkvi odgovornost za druge. A ne samo ti. Vsi duhovniki bi se morali zanimati za to zadevo, iskati bi morali primerne osebe, zlasti med učitelji in profesorji, jih pridobiti za teološki tečaj in jim dajati oporo. Poučevanje krščanskega nauka mi samo stvar nekaterih posameznikov, ampak skupna zadeva vse Cerkve: laikov, duhovnikov in škofijske oblasti.
Zato je pričakovati, da se bodo za naprej vsi zavzeli za nadaljevanje teološkega tečaja, ki se je doslej resno začel in tudi nekaj dosegel. Ne samo, da teološka šola ne sme prenehati, izpopolniti se mora.
J. P.
Utihnili so kladiva udarci, v nebo hebrejsko trdi križ štrli, na njem Bog-človek raztepin visi, molče zro vanj otroci, žene, starci.
A porogljivci niso se umirili:
»Naj stopi s križa, si pomaga sam, če hoče biti on Mesija nam — s tem čudom bomo se zadovoljili...«
A On molči..-. Glej, sonce potemneva, vsebolj temno postaja . . . Klic: »Eli,
Eli — že moje ugašajo oči...« nad množico osuplo podrhteva.
»Bo čudež'? Živ je Jezus Nazareški, čeprav pribit na les. Naj reče zdaj besedo — vse lepo bo kot tedaj, ko je umiril vihar Genezareški. ..«
Ni stopil s križa ... Mrtva pade glava .
Z otroki žalostne beže žene, prečudna groza polni jim srce, tesnoba smrti nad vsem svetom plava.
Meridiano« niso mogli nuditi tržaški italijanski javnosti bolj dezinformirane slike o organiziranem delovanju slovenske manjšine in to v škodo tako potrebne objek-
Marijina družba v ul. Risorta
V	nedeljo 1. aprila nas je obiskal lazarist Lado Lenček iz Argentine. Vemo, da je on duša vsega slovenskega misijonskega delovanja v zamejstvu. Vsa povojna leta vzdržuje zvezo z vsemi slovenskimi misijonarji in misijonarkami po svetu in jim pošilja pomoč od letne nabirke zanje. Zdaj se je odločil, da jih osebno obišče. Lani je odšel v dežele Daljnega vzhoda: v Indijo, Pakistan, Tajsko, Indonezijo, Hongkong, Formozo, Japonsko. Pokazal je lepe diapozitive in film, ki ga je ob tej priložnosti posnel.
Dvorana je bila polna, kar je bilo primerno za tako važno zadevo. Slike in film bi lahko pokazal zlasti naši mladini po šolah, ker ne gre samo za oznanjevanje evangelija, ampak tudi za pomembno kulturno, zdravstveno, gospodarsko in socialno delovanje.
Na cvetno nedeljo 8. aprila je naš cerkveni zbor od Novega sv. Antona pod vodstvom požrtvovalnega Edija zapel celo vrsto izbranih postnih pesmi v naši dvorani. Koncert naj bi ustvaril notranjo ubranost za veliki tedensko se spominjamo naj-
globljih skrivnosti našega odrešenja. K temu razpoloženju je prispevala tudi dobra razlaga pesmi, ki so jih zapeli.
Na belo nedeljo 22. aprila bo g. Vinko Zaletel s Koroške pokazal v naši dvorani diapozitive o Poljski. Mnogi bodo letos romali v to deželo. Vsi ti naj pridejo poslušat predavanje in gledat zanimive slike.
V	sredo 25. aprila bomo v našem domu začeli s štiridnevno duhovno obnovo, ki jo bo vodil salezijanski duhovnik dr. Janez Jenko. Vabimo članice Marijine družbe, pa tudi vse druge žene in dekleta. V teh časih pri nas ni dosti dobrih govorov o globljem verskem življenju. Zato pričakujemo, da bodo dekleta in žene izrabile to izredno priložnost in bodo prišle predavanja poslušat. Začetek duhovne obnove bo v sredo 25. aprila ob 17.30 v kapeli v Marij inom domu. Potem bodo v četrtek, petek in soboto (od 26. do 27. aprila) zjutraj govori v kapeli ob 7. uri, popoldne pa v dvorani ob 17.30. V nedeljo 29. aprila bo skupna maša pri Novem sv. Antonu ob 8. uri zjutraj in zaključek v Marijinem domu ob 17.30.
tivne informacije pri pripadnikih večinskega naroda glede Slovencev.
Zdi se namreč, da »II Meridiano« noče videti tudi druge strani medalje (slovenske narodnostne skupnosti v Italiji), ki se ne idejno ne organizacijsko ne istoveti z aparatom SKGZ. To sprenevedanje je enako tistemu, ki ga je zakrivilo glasilo Liste za Trst »La voce libera« in za njo Lega Nazionale in razne privatne radijske in televizijske postaje in časopisi (med temi tudi »II Piccolo«), ki vodijo kampanjo proti globalni zaščiti Slovencev zgolj na pavšalnem prikazovanju nekaterih členov zakonskega osnutka PCI.
Ce takšno zmedo namerno povzročajo listi in krogi, ki so Slovencem nenaklonjeni, je razumljivo, ni pa opravičljivo za časopis, ki se v isti sapi prikazuje kot naklonjenega Slovencem. Cui prodest (komu koristi) takšno pisanje?
Vztrajno delo pogoj za uspeh
Take besede bi lahko uporabili za dvakratni nastop mešanega zbora Lojze Bratuž na letošnji reviji Primorska poje. Letos je na enajstih prireditvah, ki so bile v Miljah, Postojni, Gorici, Divači, Ajdovščini, Kobaridu, Braniku, Proseku, Kopru, Čedadu in v Trstu nastopilo 111 zborov. Zbor Lojze Bratuž je nastopil v Kulturnem domu v Kobaridu 17. marca. Ta je bil peti nastop zbora na reviji Primorska poje (1971 v Kopru, 1972 v Tolminu, 1974 v Trstu, 1977 v Kopru).
Zbor Lojze Bratuž je pod vodstvom dir. Stanka Jericija zapel tri pesmi: J. des Pres: Hille regrets, P. Kernjak: Gorjanska serenada in P. Merkuja Čiči, nana, Ma-ričica.
Nastop v Kobaridu je ostal pevcem v najlepšem spominu. Večer je odlikoval izredno topel sprejem, disciplinirana publika, prijazna dvorana in sploh tista toplina in domačnost, ki jo navadno pogrešamo na takih prireditvah. Res lepa hvala prijateljem iz Kobarida.
O uspehu zbora Lojze Bratuž pa je priznani glasbeni kritik Ivan Silič takole zapisal (Primorski dnevnik 25. marca): »Splošno povprečje sta seveda dvignila mešani zbor iz Gorice, ki je do sedaj tudi najboljši zbor na revijah... Prvega odlikujejo izbrani, toplo obarvani ženski glasovi, ki se sicer z manj številnimi moškimi združujejo v precej izravnano glasovno ravnotežje in ubranost. Na vokalnem področju je bilo precej storjenega in doseženega. Tudi kar zadeva interpretacije, ne bi imeli bistvenih pripomb, zlasti je bila plastično izoblikovana Merkujeva Čiči, nana, Marička. Zbor odlikuje tudi dobra izgovarjava.«
Tako je bil zbor izbran tudi za jubilejni koncert v Kulturnem domu v Trstu 31. marca. G. Alenka Saksida, ki je zelo lepo povezovala posamezne točke, je občinstvu prikazala naš zbor kot vrednega, da nosi ime po buditelju, učitelju, skladatelju in žrtvi fašizma Lojzetu Bratužu. Rekla je, da je ta skupina pevsko telo, ki stremi po kvalitetnejši glasbi.
Veseli smo, da je vsaj včasih poplačan trud našega dela, ki večkrat ne pokaže hitrih uspehov, ima pa neoporečne zasluge pri vzgoji in dojemanju pevske kulture. Posebno pozitivno je, da je zbor sestavljen iz večine mladih pevcev. Za tiste, ki si ne morejo predstavljati, kako potekajo pevske vaje naj povem, da posvetimo vsakokrat nekaj časa dihalnim vajam, oblikovanju glasu, vaji posameznih glasovnih skupin in nato skupnim vajam. Za vse to skrbi naš dirigent in umetniški vodja Stanko Jericijo, ki z vso požrtvovalnostjo vadi zbor že več kot deset let.
Profesorju in predsednici zbora Franki Žgavec najlepša hvala. - Pevec
Krajepisni slovar
Uradno imenovan »Dizionario toponoma-stico Friuli-Venezia Giuiia«, po naše: slovar krajevnih imen za Furlanijo in Primorsko (iti. del). Sestavil Giovanni Frau, eden vidnejših furlanskih zgodovinarjev.
Slovar je na mnogih mestih nedosleden in pogrešen, dasi je treba ugotoviti dobro voljo sestavljalca po upoštevanju tudi slovenskega pomenoslovja. Toda prof. Frau očitno ne pozna slovenščine, zato uporablja Pleteršnikov slovar, kar pa še zdaleč ne zadostuje, saj prav izrazje iz tlopisja v tem slovarju še zdaleč ni popolno. Pri tlo-pisju se lahko v veliki meri naslonimo na spise dr. Henrika Tuma, njegovo imenoslovje Julijskih Alp in toliko člankov po starih Planinskih vestnikih. Nadalje na prof. Badjura Ljudsko geografijo, članke Viktorja Volka o Kanalski dolini tam okoli leta štiri- ali petinpetdeset v Planinskih vestnikih ter mogoče Zorka Jelinčiča prav tam in prav tisti čas.
Bežen pregled na nekaj tipičnih primerih nam pokaže naslednje: Pogosto ne navaja slovenskih imen: za Trbiž npr. trdi, da je iz galskega (keltskega) »trvos« (ital. toro, torej: bik). Povzeto iz Toponomasti-ca veneta od Olivierija.
Moral bi seveda upoštevati tudi slovensko poreklo kraja in sicer na podlagi glagola »trebiti«, od česar pridejo »trbiži« in »trebeži« v pomenu: otrebljen svet. Ta razlaga pa je seveda verjetnejša in zanesljivejša od kakih keltskih bikov. In dvomno je celo, če so Kelti na teh območjih sploh bivali kot kmečki naseljenci.
Podobna neumnost se zgodi seveda s Trebčami nad Trstom; pač pa upošteva glagol »trebiti« pri beneškem Tarbiju.
Za Trst ugotavlja, da je venetskega porekla in da je zanj predrimsko ime »terg(o)«, kar da pomeni: mercato. Povzelo iz A. Prosdocini, La lingua veneta. Tu pridemo spet na stare ugotovitve, ki kažejo, da so predrimski Veneti govorili jezik, menda prav iz staroslovanske oz. indoevropske jezikovne družine. Odtod toliko »slovenskih« imen po Italiji, kjer Slovencev menda nikoli ni bilo. Slovenski jezik sega s svojo korenino namreč daleč v indoevropsko davnino. In pomen kraja Ronki moramo tako razvozlati prav s slovenskim pomenom besede: ronek, obronek. Pa naj gre pri tem že za novejše slovensko ali pa še za staro venetsko ime. Vidimo torej, kako velik pomen ima slovenski jezik za razvozlavanje starodavnih pomenov!
Prof. Frau trdi nadalje po nerodnem, da imajo Ukve svoje ime od slovenskega: ukati (»far rumore«), kar je seveda zgrešeno. Grado (Gradež) mu pomeni pristanišče, iz nizke latinščine. Kaj pa, če je kraj bil spočetka tudi venetski in je (podobno kot pri Trstu) pomen razviden prav iz slovenščine, s pomenom: grad, utrjeno mesto?
Seveda prof. Frau ni nerazpoložen proti slovenskemu jeziku, toda k takemu delu bi moral pritegniti kakega slovenskega izvedenca. Seveda tudi pri njega izbiri ne bi šlo tako lahko. V Ljubljani npr. še vedno velja gledanje, da je slovenščina manjvredna od italijanščine ali nemščine in zato naivno prepisujejo trditve iz časov nacionalizma, namesto da bi jih samostojno raziskali. Slovenske slovnice nosijo tako trditve o »izposojenkah«, ki sploh ne držijo. Slovenci da smo svojo »hišo« prevzeli od nem. Haus. Poprej naj bi hiše ne poznali in imeli menda le »slovansko« kočo. (Saj je vendar v drugih slovanskih jezikih le »kuča« v raznih oblikah!)
Za slovensko besedo »manjkati« zatrjujejo slovenski jezični dohtarji, da prihaja iz italijanske: mancare (tudi v slovenski slovnici). Po tej logiki Slovencem prej ni nič manjkalo, dokler nismo prišli v stik z Italijani? Nesmisel je očiten.
Primerjava z ogrskim jezikom pa nam poleg tega kaže kot nekak živ spomenik, na kakšni ravni omike oz. kulture so bili Slovenci v 9. stoletju, ko so Madžari zasedli Spodnjo Panonijo. Ne samo kmečko besedje, ampak tudi družbeno: kot ispan (župan), vajda (vojvoda), udvornik (dvor-nik), prauda (pravda)... družinsko: ded (ded), barat (brat), pesztonka (pestunja)... kuharsko: pest (peč), kasa (kaša), kolbasz (klobasa), szalonna (slanina), ebed (obed), vacsora (večerja)... in drugo: kovacs (kovač), arantni (orati), szekercze (sekirca), eszterha (streha), kakas (kokoš), beszčd (beseda), molnar (mlinar), ordosics (otročič)...
In še bi naštevali. Slovenska kultura in omika na taki ravni nikakor ni mogla biti brez »hiše« in bi si jo morala prevzeti šele od »Nemcev« (katerih? Bavarcev, Švabov, Frankov, Alemanov..,) So tudi Italijani svojo »casa«, ki je očitno istega korena kot Haus, prevzeli od »Nemcev«? Ali »piazza« od nemškega Platz?
Toda vsa ta logika za slovenske ustanove kaj malo zaleže. V Gospodarski in druž-
beni zgodovini Slovencev - Zgodovina agrarnih panog, izdala Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani 1970 — torej po padcu Rankoviča in njegovega režima, ki je tudi na področju zgodovinopisja stremel po zaduštvi vsake misli o slovenski individualnosti — beremo npr. znova toliko naivnih trditev iz nemških in avstrijskih spisov, ki so pač stare nemčurske trditve, brez prave podlage.
Pri živinoreji, tej najstarejši gospodarski dejavnosti, smo menda vzeli od gotskega hlaiw naš »hlev«, naše »berklje« pa
od nemških Ferkel (Ferkel pa v nemščini pomeni tudi malega prašička), »tamar« naj bi bila beseda predromanskega izvora, dasi jo imajo tudi v Rusiji; enako »bajta«, »mederje« (ograda) iz ilirskega itd. Skratka, izrazi, ki znamujejo najstarejša človekova opravila in Slovenci naj bi si jih izposodili od drugih, ne glede na dokaze v madžarščini in ne glede na samo strukturo slovenskega jezika z dvojino in starimi oblikami, ki kažejo na njegovo dovršenost in na precej ozko zvezo s skupno indoevropsko preteklostjo.
In če si sami o stvareh nismo na jasnem, kako naj potem pričakujemo tega od drugih, tudi od profesorja Fraua in še koga?
J.
Poimenovanje osnovne šole v Medji vasi
Ansambel Lojzeta Hledeta iz Števerjana se v polni zasedbi odpravlja na pot med slovenske rojake v Severni Ameriki. Želimo mu uspešno pot in srečen povratek
VLADIMIR KOS
O, aleluja!
Jezus je vstal od mrtvih, aleluja!
Jezus je dal Srce, da otme srce.
K češnjam gosi se vračajo s krikom juga. Rožnega venca pesem šumi morje.
Jezus je živ in srečen, o aleluja!
Jezus, ki res za naju je križ trpel. Vriskanje grude trka na sanje pluga.
Kdo si bo zvezd na plesu v večer preštel?
Jezus je jedel, Jezus je pil z učenci:
Jezus živi in luč mu žari iz ran.
Ali se bova bala nekoč umreti?
Najin križ je z Njegovim zaznamovan. Jezus je vstal pod oljko, o aleluja!
V zor za večerom, v leto za letom, v vek. Naj le na steni bije poganska ura v ritmu okrožnih zlato-steklenih rek!
Gosiinite urlškil Stavne« v ZDA
Člani ansambla Lojzeta Hledeta in dramskega odseka PD »Štandrež« se vneto pripravljajo na nastope, ki jih bodo v kratkem imeli v ZDA. Po dolgem pričakovanju se torej sanje uresničujejo in predstavniki slovenskih zamejcev bodo v sredo 18. aprila odleteli v Sev. Ameriko. S petjem in igro bodo obiskali Slovence v Clevelandu, Washingtonu in Nevv Yorku. Dramska skupina se bo ameriškim rojakom predstavila z Marinčevo igro »Komedija v komediji«, števerjanski ansambel pa s koncertom domačih narodno zabavnih pesmi.
K temu podvigu, ki je glede na razmere, v katerih obe amaterski skupini delujeta,
V pomladnem razpoloženju so se zbrali v soboto 7. aprila učenci, učitelji, starši, vaščani in gostje k lepi slovesnosti ob poimenovanju osnovne šole v Medji vasi. Sola je dobila ime po prvem učitelju Jožefu Štanti, ki je tu deloval in je tu tudi prezgodaj umrl komaj 28 let star.
Učenci domače osnovne šole so skupno z učenci iz Devina, Sesljana in 5. razreda osnovne šole v Nabrežini pripravili lep in prisrčen spored. Najprej je navzoče učitelje in učence, starše in vaščane ter predstavnike oblasti pozdravil didaktični ravnatelj Miro Tavčar. V kratkem govoru je poudaril pomen šole za kulturni napredek v vasi in kot dokaz, da v njej živijo ljudje, ki ljubijo svoj narod, tradicije in kulturo.
Nato je spregovoril msgr. Ivan Kretič, ki je razložil pomen blagoslovitve šole, ki označuje tudi duhovno obogatitev vasi. Hčerka prvega vaškega učitelja Jožefa Štante, tudi učiteljica Bazilka Štanta je odkrila marmornato ploščo, na kateri je napisano: Državna osnovna šola s slovenskim učnim jezikom »Jožef Štanta«. Domači župnik msgr. Kretič je blagoslovil ploščo in šolo.
Učiteljica Nadja Umek je nato prebrala življenjepis Jožefa Štante. Rodil se je v Mirnu pri Gorici leta 1887 in začel poučevanje v tej vasi leta 1908. V Medji vasi se je naselil za stalno in se tudi poročil z domačinko iz hiše »pri Severjevih«. Toda prezgodnja smrt aprila 1915 ga je iztrgala iz družinskega kroga, šole in vaškega življenja. Učitelj Jožef Štanta se je udejstvoval na vseh področjih vaškega življenja kot zaveden Slovenec in dober kristjan.
Devinsko-nabrežinski župan Albin Škerk je prinesel pozdrav občinske uprave in dejal, da je poimenovanje šole velik dogodek za Medjo vas, ki je morala mnogo prestati in žrtvovati, da ima danes šolo.
Nato je sledil spored, ki so ga pripravili osnovnošolski otroci. Dva učenca iz Medje vasi sta začela z ugankami, učenci štivan-ske šole so se predstavili z recitacijami, učenci devinsko-sesljanske šole in iz Nabrežine so zapeli nekaj narodnih pesmi.
Na koncu pa se je predstavnik staršev Aleksander Pahor zahvalil vsem, ki so prispevali in pomagali do tega lepega slavja: poudaril je, da starši želijo biti zvesti svoji slovenski šoli ter vse navzoče povabil, da si najprej v šoli ogledajo razstavo iz zapuščine učitelja Jožefa Štanta, nato pa film o lepotah Krasa in končno naj se udeležijo zakuske v bližnji domači gostilni.
Film o Krasu je pripravil g. Bogomil Brecelj, župnik v Nabrežini. Ob zakuski, ki so jo pripravile tudi matere osnovnošolskih otrok iz Medje vasi, se je slovesno razpoloženje nadaljevalo. Lepo vreme je tudi pripomoglo, da je bila slovesnost na odprtem pred šolo.
Odhajali smo z zavestjo, da dokler bodo slovenski učenci, bo tudi slovenska šola s svojim delovanjem pričala, čeprav na meji našega narodnega ozemlja, o veliki požrtvovalnosti nekdanjih učiteljev in o spodbudi za sedanji čas, da bi ohranili dragoceno dediščino, ki nam je bila izročena in zaupana.
Udeleženec
Prizor iz komedije »Cvetje hvaležno odklanjamo«, ki jo je uprizoril dramski odsek PD »Štandrež« najprej 25. marca v Štandrežu, 1. aprila pa v Doberdobu. Na levi Božidar Tabaj v vlogi glavnega junaka Georgea Kimballa, v sredi Jordan Mučič v vlogi prijatelja Kimballove žene Judy in na desni Majda Paulin v vlogi Kiinballovc žene. Ta podjetna gledališka skupina bo skupaj z ansamblom Lojzeta Hledeta obiskala prihodnje dni Slovence v Sev. Ameriki in večkrat uprizorila igro »Komedija v komediji«
brez pretiravanja izreden, je treba čestitati, zlasti članom samim, ki so z dolgoletnim delovanjem dosegli zavidljivo raven in si res zaslužijo, da obiščejo ZDA. Zahvala naj gre tudi vsem v ZDA in na Goriškem, ki so te nastope pripravili. Posebna zahvala naj velja dr. Kazimiru Humarju, predsedniku 2SKP v Gorici, katero bosta obe skupini tudi zastopali.
Članom obeh skupin, ki se bodo v Sev. Ameriki mudili dva tedna, želimo veliko lepih doživetij onstran »velike vode«. Povratek na Goriško je predviden za četrtek 3. maja. - N. K.
da so se predavatelji radi odzvali povabilu prirediteljev in vse storili brezplačno, za kar naj jim bo tudi na tem mestu izrečena topla zahvala tako udeležencev kot organizatorjev. - Udeleženec
Pastirček št. 7
Predzadnja številka letošnjega »Pastirčka« se naravno pričenja z velikonočno mislijo. Dopolnjuje jo spis »Cvetna nedelja na Slovenskem« (s. b.) in pesem Vladimirja Kosa »Med slepimi nočmi«. Ostale pesmi so »Otrok« od Ljubke Šorli, »Trobentice« od Tomeka in »Bori« od Josipa Murna-Aleksandrova. »Društvo sv. Detinstva« predstavi K. H.
V »Goriških sprehodih«, XXIII. nadaljevanje, pripoveduje Mariza Perat o goriški občini in stavbah, kjer je bila nastanjena. Ista v Literarnem koledarju prikaže pesnika Josipa Murna-Aleksandrova. Kako živijo slovenski izseljenci v Avstraliji, opiše Ljuba Smotlak v »Terra Australis«.
Več kot običajno je to pot raznih zgodb in zgodbic, tako »O Matjažku, mački in zakletem gradu« (Katarina Cuk), »Pipec« (Julče Gorjan), »Raziskovalec in opica« (Branko) ter »Otroški vrtec pod jablano« (Zvonka Trampuž). O »Slepi miši« se razgovori H. Močnik. »Janina pošta« ima to pot kar 8 strani. Vmes so risbe naših mladih nadebudnih slikarjev. Na platnicah pa najdemo uglasbeno pesem L. Šorli »Vse je rumeno«. Uglasbil jo je I. Bolčina. - -jk
Z GORIŠKEGA
Tečaj za prvo pomoč v Sovodnjah
Iz leta v leto je več nezgod ali nenadnih napadov bolezni, ko je nujno potrebna hitra pomoč. Zato je v današnjih razmerah pouk o pravilni prvi pomoči zelo pomemben za bolj varno življenje. V namenu, da se tudi prebivalci sovodenjske občine se znanijo s problemi, ki nastajajo ob nezgodah, na cesti in doma ter pobliže spoznajo preventivno medicino, sta Odsek krvodajalcev iz Sovodenj in ženski odsek PD So-vodnje priredila teoretični in praktični tečaj prve pomoči. Tečaja se je redno udeleževalo nad 60 tečajnikov, ki so pozorno in z zanimanjem sledili kakovostnim predavanjem zdravnikov in zdravstvenih izvedencev.
Predavali so: dr. Dolhar, dr. Brešan, inž. Šinigoj, dr. Vuga, dr. Demšar, dr. Fonda, dr. Sedmak, dr. Spacal, dr. Štokelj, dr, M. Špacapan in dipl. medicinska sestra od goriškega Zelenega križa ga. škerk.
Zelo pester in razvejan je bil tudi spored predavanj, ki je vseboval sledeče teme: anatomija - Fiziologija in higiena; prva pomoč; oživljanje; praktične vaje; družinsko planiranje in rak; prehrana; nevroza - psihoza; alkoholizem; kajenje in okužbe; otroške bolezni in nepravilen razvoj; rak in bolezni krvnega obtoka; zdravstvena reforma in posvetovalnice. Vsi predavatelji so na zelo nazoren način podali probleme iz svoje stroke. Naj še omenimo.
v Trst JI
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 15. do 21. aprila 1979 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Mali koncert. 10.30 Oddaja o Benečiji. 11.05 Mladinski oder: »Vrbova piščal«. 11.35 Nabožna glasba. 12.15 Ljudje pred mikrofonom. 12.30 Poslušajmo spet.
14.30 Glasbeni drobiž. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 9.00 Dalmatinske pesmi. 9.30 Velikonočni običaji. 10.00 Koncertna maša: Mozart. 11.05 Mladinski oder: »Vrbova piščal«. 11.30 Radi smo jih poslušali. 13.00 Velikonočne pesmi. 13.30 Veliki orkestri.
14.10 Kulturna beležnica. 14.20 Glasbeni ping pong. 16.30 J. Ribičič: »Miškolin«. 16.30 Koncert. 18.00 Kulturni prostor.
Torek: 8.05 Ženska stran neba. 9.05 Orkestri in zbori. 9.30 Slovenski naravni dragulji. 10.05 Oddaja za vrtec. 10.15 Glasba v baroku. 11.00 F. Jeza: »Moč ljubezni«. 11.35 Plesi XX. stoletja. 13.15 Vokalna glasba.
14.10 Literarni utrinki. 14.20 Od prvih uspehov do danes. 15.00 Mladi izvajalci. 15.35 Poglejmo v izložbo plošč. 16.30 Čudoviti otroški svet. 16.45 Duhovne pesmi. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Slovenska književnost.
Sreda: 8.05 Na produ Glinščice. 9.05 Lahka glasba. 9.30 Male besede o velikih stvareh. 10.05 Operna glasba. 10.45 Oddaja za šole. 11.00 Ljudje in dogodki. 12.00 Pesmi brez besed. 12.30 Danes obiščemo... 13.15 Od solista do zbora. 14.10 Mladi pisci. 14.20 Kličite Trst 31065. 16.30 Otroci pojo. 17.05 Skladatelj Danilo Švara. 18.05 »Mesečnik«, satirična oddaja. 18.25 Naši stari znanci.
19.30 Večerne melodije. 20.30-22.30 Koncert Glasbene Matice.
Četrtek: 8.05 Jutranji almanah. 9.05 Pesmi s festivalov. 10.05 Slavni izvajalci. 10.45 Oddaja za šole. 11.05 F. Jeza: »Moč ljubezni«.
11.35 Rock in folk opere. 13.15 Naši zbori.
13.35 Z ansamblom Toneta Kmetca. 14.10 Danes bomo govorili o... 15.35 Vodič po glasbeni umetnosti. 16.30 Kje je napaka? 17.05 Mi in glasba.
Petek: 8.05 Ženska stran neba. 9.05 Zvoki Latinske Amerike. 9.30 Iz beležnice Irene Žerjal. 10.05 Simfonični koncert. 11.35 Uspešnice leta 1978. 12.00 V starih časih. 13.15 Primorska poje 1979. 14.10 Mladi znanstveni raziskovalci. 14.20 Gremo v kino. 15.35 Na goriškem valu. 16.00 Zgodovina rock in pop glasbe. 16.30 Otroški vrtiljak. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Kulturni prostor.
Sobota: 8.05 Radijski trim. 10.05 Z naših koncertnih odrov. 11.00 Cas in družba.
11.35 Mozaik melodij in ritmov. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.10 Dva kraja v šestih slikah. 14.30 Vse lčpo, vaš Peter!
16.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Mi in glasba. 18.05 C. Goldoni: »Krčmarica Mi-randolina«. Izvaja Radijski oder. 18.45 Vera in naš čas.
TVRDKA FLORIJAN VETRIH
Olja za kurjavo in tekoča goriva za centralno ogrevanje
GORICA ■ ul. Lantieri, 5 - Tel. 2527 MOŠA - ul. Isonzo, 9/b - Tel. 80160
TRGOVINA OBUTVE IN TORBIC «SHOES» K. J. JOŠKO KOŠIČ
Gorica - Travnik - Piazza Vittoria, 33
Tel. 2885
KNJIGARNA IN PAPIRNICA FORTUN ATO
Na voljo izbira cerkvenih predmetov
TRST - ul. Paganini, 2
Tel. 60542
PRODAJALNA POHIŠTVA KORŠIČ
Cenjenim odjemalcem, znancem in prijateljem voščimo veselo veliko noč!
TRST - ul. S. Cilino, 38 (pri cerkvi sv. Ivana)
Tel. 54390
URARNA IN ZLATARNA MALALAN
OPČINE - Proseška, 6
Tel. 211465
POTUJETE V RIM ? DOBRODOŠLI !
HOTEL BLED
Ul. S. Croce in Gerusalemme, 40 00185 ROMA ■ Tel. (06) 777102
Udobne sobe - Parkirišče - Restavracija - Slovensko osebje
Hranilnica in Posojilnica na Op
Bazoviška 2
OPČINE -Telefon 211120
TRST 212 494
s
Vse bančne usluge Menjalnica
Hranilne vloge na knjižice in tekoče račune Posojila vseh vrst Neprekinjena blagajna
Specializirana posojila po znižani obrestni
meri:
Obrtniška Kmečka Trgovska Mala industrijska Ljudske gradnje
Dramska skupina »Štandrež« v Desklah
V	petek 6. aprila je dramska skupina »Štandrež« nastopila s komedijo »Cvetje hvaležno odklanjamo« v Desklah v okviru področnega srečanja gledaliških skupin Slovenije, ki ga prirejata Zveza kulturnih organizacij in Zveza gledaliških skupin Slovenije.
O nastopu štandreških igralcev se je ocenjevalna komisija izrazila zelo pohvalno in izrekla priznanje skupini za odlično predstavo in za vztrajno delo na gledališkem področju, štandreška skupina je namreč edina iz Primorske, tostran in onstran meje, ki je letos nastopila.
Širite „ Katoliški glas1
SKD »HRAST« IZ DOBERDOBA
vabi na tradicionalni
PRAZNIK POMLADI
ki bo na velikonočni ponedeljek 16.	aprila v	Doberdobu
■	Ob 10. uri: odprtje praznika
■	Ob 15. uri: nastop štirih pevskih	zborov:	moški zbor	iz
Štmavra, dekliški iz Devina, moški zbor	»Fantje izpod
Grmade« in mešani zbor iz Štmavra
■ Sledi nastop folklorne skupine »Santa Gorizia«
■ Nato bo prosta zabava ob zvokih ansambla »Mejaši«
Deloval bo dobro založen buffet z domačo jedačo in pijačo.
Izjava SSk ob volitvah za evropski parlament
V	Jamljah se je v torek 10. t. m. sestalo vodstvo Slovenske skupnosti pod predsedstvom Andreja Bratuža in razpravljalo predvsem o evropskih volitvah. Po poročilu deželnega tajnika dr. D. Štoke in izčrpni diskusiji je deželno vodstvo SSk sklenilo, da se udeleži evropskih volitev skupno z Union Valdotain in drugimi et-nično-jezikovnimi ter avtonomističnimi skupinami, razen z Listo za Trst.
Ta sklep je vodstvo Slovenske skupnosti posredovalo pozno ponoči Union Valdotain in ostalim manjšinskim strankam.
Poučen izlet v Slovenijo
Na vabilo Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije so se prejšnji teden dijakinje tečaja za vrtnarice pri gorišekm učiteljišču mudile na tridnevnem obisku v Sloveniji. V spremstvu svojih predstojnikov in vzgojiteljev so si ogledale glavne kulturne zanimivosti Ljubljane in znamenitih središč Dolenjske in Gorenjske. V Novi Gorici so med drugim hospitirale v otroškem vrtcu. V Ljubljani pa je bilo na sporedu tudi srečanje s profesorji in dijakinjami tamkajšnje vzgojiteljske šole. Med drugim so si v slovenski prestolnici ogledale Narodno galerijo.
Zlasti je bil kulturno pomemben obisk Dolenjske, kjer so si ogledale najpomembnejše zgodovinske in umetniške centre. V Brežicah so obiskale grad z znamenitim muzejem, v Kostanjevici ob Krki razstavo Forma viva ter v nekdanjem mogočnem samostanu umetniške galerije slikarjev B. Jakca, Toneta Kralja in zbirko francosko-flamskih umetnikov iz bližnjega kartuzijanskega samostana v Pleterjah. Po lepi dolini ob Krki so si lahko vsaj bežno ogledale znamenite gradove na Otočcu, v Žužemberku in še druge spomenike kot Jurčičevo rojstno hišo na Muljavi. V Novem mestu so med drugim obiskale gotsko kapiteljsko cerkev.
Gorenjska pa je udeleženkam izleta nudila veliko naravnih lepot. Bled, Bohinj, Radovljica, Begunje, pa spet rojstne hiše naših velikih književnikov, Prešernova v Vrbi in Finžgarjev dom v Doslovičah. Vse to je gotovo zapustilo v vseh lepe vtise in tudi doprineslo h globljemu spoznava- • nju našega kulturnega bogastva.
Poimenovanje osnovne šole v Štandrežu
Medrazredni svet štandreške osnovne šole je na seji 2. aprila vzel v pretres zadevo imenovanja osnovne šole po Franu Erjav-su. Svet ugotavlja, da je bila prošnja za imenovanje poslana merodajnim oblastem že pred tremi leti in sicer 22. septembra 1976. Svet se sprašuje, kje je prošnja obtičala in komu je v korist, da še ni prišlo do pozitivnega zaključka.
Vse kaže, da je zaradi malomarnosti kakega uradnika, hote ali nehote, obtičala prošnja v kakem predalu. Zato pozivamo merodajne oblasti, naj čimprej ugodno rešijo poslano prošnjo, da ne bomo prisiljeni misliti, da kar je slovenskega, je drugorazredno in da zato še lahko čaka v nedogled.
Naj omenimo še to, da je država v okviru pooblaščenih odlokov dala možnost staršem in učiteljstvu, da z medsebojnim sodelovanjem pripomorejo k najboljšemu uspehu šole.
Medrazredni svet OŠ v Štandrežu
Zborovanje slovenskih in italijanskih zdravnikov
Od nedelje 8. do torka 12. aprila se je vršil v Gorici v Avditoriju simpozij o ope-
rativni ginekologiji, ki sta ga pripravili go-riška splošna bolnišnica in bolnišnica v Šempetru.
Slavnostno odprtje simpozija je bilo v nedeljo popoldne v dvorani deželnih stanov na goriškem gradu, zvečer pa je bil v veliki dvorani UGG nastop folklornih skupin »France Marolt« iz Ljubljane ter »Santa Gorizia« iz Gorice. Čeprav je bil vstop prost, udeležba ni bila velika. Med prisotnimi so kot že tolikokrat prednjačili Slovenci.
Občni zbor Združenja za zaščito Štandreža
V	prostorih prosvetnega doma »Anton Gregorčič« v Štandrežu se je vršil v četrtek 5. aprila drugi redni občni zbor Združenja za zaščito Štandreža.
Vabilu predsednika Viljema Zavadlava se je odzvalo lepo število članov Združenja, ki so tudi aktivno sodelovali pri poteku občnega zbora. Predsednik je uvodo-ca pozdravil prisotne in poudaril vlogo Združenja pri ohranjevanju socialno gospodarske strukture Štandreža.
O delovanju Združenja je govoril tajnik Damjan Paulin, ki je prikazal pomembnejše pobude Združenja, predvsem pred go-riško občino in pokrajinsko upravo ter družbo ANAS. Združenje se je aktivno vključilo s predlogi in zahtevami v proces spreminjanja goriškega regulacijskega načrta. Vložilo je tudi vrsto ugovorov tako glede lokacije avtoporta in industrijske cone kot tudi nekaterih širokih cest, ki naj bi jih gradili na štandreškem ozemlju. Glede avtoporta Združenje zahteva, da se prenese na letališče, za industrijsko cono pa predlaga desni breg Soče.
Dušan Brajnik je podal finančni obračun, o bodočem delovanju pa je govoril Valter Reščič.
Občni zbor je ob zaključku sprejel predlog, naj Združenje s širšo akcijo zainteresira ter mobilizira vso štandreško in drugo javnost ob podpori vseh slovenskih organizacij naše dežele, sindikatov in strank, ki jim je za štandreško stvar, za učinkovito reakcijo proti procesu raznarodovanja Štandreža.
OBVESTILA
Risar Silvan Bevčar in slikar Vladimir Klanjšček razstavljata svoja dela v galeriji moderne umetnosti »II Torchio« v Gorici, ul. Mameli 6. Razstava je odprta od 14. do 30. aprila, ob delavnikih od 11-13 in 17-19.30, ob prazničnih dnevih od 11-13. Ob ponedeljkih je zaprta.
Ljubljansko mestno gledališče bo gostovalo v sredo 18. aprila ob 20.30 v gledališču Verdi v Gorici z dvodejanko Slavvomira Mražka »Grbavec« za goriški abonma.
Društvo naravoslovcev in tehnikov vabi na predavanje dr. Rafka Dolharja »Psiho-somatični vplivi avtomobilske vožnje«. Predavanje bo v petek 27. aprila ob 20. uri v prostorih SPZ, ul. sv. Frančiška 20, Trst.
»Veliki teden« - to novo salezijansko knjižico je pripravila Liturgična komisija v Mariboru. Knjižica je lepa in praktična priprava na obrede velikega tedna in velike noči. Nekaj izvodov je na prodaj pri Fortunatu v Trstu in v Katoliški knjigarni v Gorici. Cena 600 lir.
DAROVI
Za tiskovni sklad Katol. glasa: Olga Zalar 10.000 lir.
Namesto cvetja na grob Ernesta Vogrič
darujeta Vera in Ivo za Alojzijevišče
15.000 lir.
Za Alojzijevišče: Štefanija Valente 50.000; družina Černič, Vrh 50.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: Terpinovi iz Števerjana namesto cvetja na grob Ernesta Vogriča 50.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Karel Cebron v spomin na pok. mamo Valentino 3.000; Mila Kalin 1.000; -N. N. 8.000; razni 10.000.
V	spomin na pok, sestro Angelo Budai daruje brat Natale, Bane, za skupnost »Družina« - Opčine 50.000, za cerkev na Banah pa 10.000 lir.
Za Sv. goro: Gizela Šuligoj, Trst 100.000; F. Fani v spomin na svoje rajne 5.000 lir.
Za misijon p. Kosa: N. N. 10.000; N. N. 20.000; N. N. 10.000; N. N. 15.000; N. N.
10.000 lir. Vsi darovalci so z Opčin.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
•	Ob 300-letnici zmage poljskega kralja Jana Sobieskega nad Turki pred Dunajem leta 1683 naj bi se na predlog duhovniškega sveta dunajske nadškofije vršil na Dunaju srednjeevropski katoliški shod. Povabili bi tudi papeža Janeza Pavla II.
Ob nenadni in prerani smrti
Ignaca Marca
člana upravnega odbora Hranilnice in posojilnice na Opčinah izražajo ženi in hčeram ter drugim svojcem iskreno sožalje
upravni odbor nadzorni odbor ravnateljstvo in osebje
Hranilnice in posojilnice na Opčinah
Opčine, 10. aprila 1979
ZAHVALA
Ob izgubi našega dragega
Ernesta Vogriča
se iskreno zahvaljujemo g. župniku Antonu Prinčiču, sorodnikom, darovalcem cvetja in vsem, ki so v njegov spomin darovali v dobre namene, ga spremili na zadnji poti in zanj molili.
Steverjan, 6. aprila 1979
Zena in hči z možem
LA C ASALINGA
Velika izbira gospodinjskih predmetov in poročnih daril
Vse, kar potrebujete za vsakdanjo oskrbo in vse, kar si želite ob raznih pogostitvah ter svečanostih družinskega in tudi društvenega značaja, dobite v
PEKARNI - SLAŠČIČARNI
GORICA - Trg Vittoria, 54
Tel. 83216
VI ATORI
TRGOVINA
» A G R A R I A «
(Pri Darkotu)
GORICA - ul. Carducci, 45
Tel. 81900
TRGOVINA ČEVLJEV ANDREJ ČOTAR
GORICA - ul. Rastello, 72
Tel. 83667
STEKLO - PORCELAN - KRISTAL KUHINJSKI PREDMETI - DARILA
A. KOREN NASL.
GORICA • ul. Carducci, 6	Tel.	2234
Podružnica: Korzo Italia, 42 - Tel. 2475
TVRDKA
VENCESLAV KLANJŠČEK
Velika izbira gospodinjskih strojev, televizorjev, lestencev — vse po ugodnih cenah, za olepšavo doma in prijetno počutje v družinskem krogu.
GORICA
Tel. 2645
URARNA IN ZLATARNA VIŽINTIN ANI IN MARJAN
GORICA
ul. Monache, 9
BOGATA IZBIRA KNJIG - ŠOLSKE POTREBŠČINE NABOŽNI PREDMETI POVSOD DOBRO POZNANA
KATOLIŠKA KNJIGARNA
GORICA - Trg Vittoria, 25
Tel. 2407
ZNANA TRGOVINA Z MESNIMI SPECIALITETNIMI IZDELKI
K U F A H L
lastnik Aleš Pintar
GORICA - ul. Oberdan, 15
Tel. 2570
GORICA - ul. Duca d’Aosta, 35
Tel. 2258
ČER - I M P E X
Splošni import - export IGOR ČERNIČ
GORICA - ul. Vittorio Veneto, 49
Tel. 82159
TRGOVINA ČEVLJEV ALPINA
GORICA - Corso Verdi, 78
Tel. 2517
GOSTILNA
VID PRIMOŽIČ
(Pri Pavlinu)
GORICA - Drevored XX. septembra, 138
Tel. 82117
GOSTILNA
PODVERŠIČ
GORICA - ul. Brigata Pavia, 61
GOSTILNA
DEVETAK
VRH SV. MIHAELA, 48
Tel. 882005
SUPERMARKET OBUTVE KOŠIČ BENEDIKT
Največja izbira čevljev za vse prilike in letne čase
GORICA
ul. Rastello, 5 - 7
in ul. Oberdan, 7 (vogal ul. Morelli)
Tel. 5162
TVRDKA
TERPIN
Import - Export
KMETIJSKI STROJI - PRIKLJUČKI - NADOMESTNI DELI
GORICA ■ ul. Duca d'Aosta, 42 TRST - ul. Brigata Casale, 3
Tel. 32321 Tel. 827757
GOSTILNA PRI MIROTU
SOVODNJE OB SOČI Tel. 882017
TRGOVINA JESTVIN PRi DUŠANU
SOVODNJE OB SOČI Tel. 882060
★	V IMENU POTRESENCEV BENEŠKE SLOVENIJE vošči g. Franc Gorkič iz Vidma vsem dobrotnikom blagoslovljene praznike Gospodovega vstajenja s prošnjo, da mu še naprej pomagajo z darovi v prid žrtev potresa.
DAROVI
Za slov. župnijo sv. Ivana v Gorici: Milka Goričan 30.000; N. N. 10.000 lir.
Za Katoliški glas: Matilda Munih, Francija 20.000 lir.
Za Pastirčka: E. Z. U. M. M. 10.000 lir.
Za slov. gorlške skavte: D. B., Števerjan
10.000 lir.
M. M., Gorica za Alojzijevišče in za slovenske misijonarje po 10.000 lir.
Ob 35-letnici smrti Josipa Štrancarja daruje N. N. za lačne po svetu, za gobavce in za slovensko duhovnijo v Gorici po
15.000 lir.
Za cerkev v Doberdobu: SKD »Hrast« iz Doberdoba namesto cvetja na grob pok. mame g. župnika Lazarja 30.000; Virgil Bratina, Tržič v isti namen 15.000 lir.
Za števerjansko cerkev: sorodniki namesto cvetja na grob Ernesta Vogriča 50.000; SKPD »F. B. Sedej« 20.000 lir.
Za cerkev v Bazovici: ob smrti učiteljice Aleksandre Leonardi daruje njen brat 20.000; Pierina Žagar v spomin Štefanije Marc 30.000; Marija Ražen 20.000; družina Pečar-Zamola 10.000; Antonija Križmančič 10.000; Marija Križmančič 10.000; Milka Križmančič 10.000; Aleksandra Mahnič-Močnik v spomin Zore Prašelj 20.000; N. N. 18.000 lir.
Za Marijino družbo v ul. Risorta 3, Trst: Jožefa Vrh 75.000; N. N. 25.000; Tončka Šinigoj 10.000; N. N. 10.000; N. Germek 20.000; N. N. 10.000; N. N. 10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Lucija Germani 5.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda pri Domju. N. N., Sv. Ivan 50.000; N. 'N. Domjo (za križev pot) 50.000 lir.
Za cerkev v Rlcmanjih: Olga Demark, Ricmanje, ob 30. obletnici smrti očeta Franca 10.000; družina Dobrila, Log, ob obletnici smrti očeta Petra Kuret 5.000 lir.
Za lačne po svetu: A. V. v spomin Ernesta Vogriča 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca; trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Vsem, ki doživljajo vstajenje Boga-Človeka in stvarstva, voščijo:
SUPERMARKET BERTOLINI & C.
VELIKA IZBIRA MESA, MESNIH IZDELKOV, PERUTNINE, DIVJAČINE IN RIB NA DROBNO IN NA DEBELO
Cene ugodne - Odprto vsak dan razen ob ponedeljkih od 8.30 do 12.30 in od 15. do 19. ure Obiščite nas in odhajali boste zadovoljni!
MOSSA • ul. Isonzo, 19	Tel.	80394
ELIA ČUK
Kolesa, motorna kolesa, radijski sprejemniki, šivalni stroji, pritikline
GORICA
Trg Cavour, 9	Tel.	83536
KMEČKA BANKA
GORICA - ul. Morelli, 14	Tel.	2206
vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in podobno)
GOSTILNA
»RUBIJSKI GRAD« (Pri Brunotu)
SOVODNJE OB SOČI Tel. 882034
Izdaja Katoliško tiskovno društvo