STANKO BUNC: SPOZNAVAJMO SLOVENSKI JEZIK (VII, VIII)
Osnovna naloga pouka slovenščine je ta, da usposablja učence za pravilno in tekoče pismeno ter ustno izražanje, jih seznanja z osnovnimi zakonitostmi materinščine, z najvažnejšimi deli iz ljudske in umetne književnosti, z nekaterimi značilnostmi iz literarne teorije, jih uči vrednotiti literarne umetnine in uporabljati v svoji nadaljnji rasti, ob tem pa razvija estetska in etična čustva, ljubezen do domovine in do delovnih ljudi ter oblikuje napreden pogled na svet. Pri jezikovnem pouku pa še posebej težimo z^m, da ob upoštevanju otrokovega jezikovnega znanja in življenjske stvarnosti sintetično oblikujemo v učencih trden jezikovni čut, po analitični poti pa odpravljamo napake v pismenem in ustnem izobraževanju učencev. Vse naloge, ki jih ima jezikovni pouk v osnovni šoli, moremo uokviriti v dve osnovni in bistveni komponenti, v spoznavanje osnovnih zakonitosti jezika in v razvijanje učenčevega ustnega ter pismenega
251
izražanja, ki pa morata sloneti na pedagoških načelih in znanstvenih dosežkih modernega jezikoslovja, se skladati z novimi nazori o jeziku, ki je živa priča življenja, človeškega mišljenja in današnje dobe. Novi znanstveni izsledki in pojmovanje jezika kot živega organizma narekujejo tudi nove metode pri podajanju jezikovnega gradiva, in te pa se ne-ledko bistveno razlikujejo od naših že tradicionalnih. Ne gre nam toliko za preimenovanje stvari same, v večji meri gre za znanstveno prevrednotenje temeljnih nazorov o jeziku in za upoštevanje najboljšega iz naše tradicije, ker se »v svetlih, (prozornih globinah ljudskega jezika ne izraža samo priroda rodne zemlje, ampak vsa zgodovina narodovega duhovnega življenja. Pokolenja naroda prehajajo drugo za drugim, toda rezultat življenja vsakega rodu v jeziku ostaja za dediščino potomcem ...« (K. D. Ušinski). Ob tem moramo upoštevati tudi izreden pomen slovenskega jezikovnega pouka v osnovni šoli, ki je obvezna splošnoizobraževalna šola ter bi tako morala jezikovno izobraziti in jezikovno kultuvirati najširše ljudske množice.
Seveda si sodobnega jezikoslovnega pouka ni mogoče predstavljati brez primernih sodohnih pripomočkov, knjižnice, učbenikov, magnetofona, gramofonskih plošč, diaskopa itd. Razveseljivo je dejstvo, da se je v zadnjih letih povečala skrb za sistematično gojenje slovenskega knjižnega jezika v osnovni šoli, in tako smo dobili med drugim tudi nekaj zares dobrih učbenikov: v letu 1962 Spoznavajmo slovenski jezik za 4. razred in leta 1963 za 5. razred (oba je napisala Marija Jalen); lani smo dobili v roke jezikovno vadnico za sedmi in letos še za osmi razred (njun avtor je Stanko Bunc). Šele ko bo izšel učbenik za 6. razred (baje je tudi ta že v tisku), si bomo lahko ustvarili o njih zaokroženo sodbo in jih kot celoto pravilno ocenili, zlasti še zato, ker nas posebno zanima, kako bo realizirana snov za ta razred, ki pomeni hkrati začetek druge (višje) stopnje v osnovni šoli. (Pri tem imam v mislih peti razred kot prehodni razred. Razredni pouk se tu konča, v šestem ga zamenja predmetni, snov se pri vseh predmetih znatno razširi in v naslednjih letih problemsko poglablja.)
Kljub temu je že zdaj mogoče izluščiti nekaj dejstev, ki se nanašajo na vse štiri učbenike kot celoto, če jih primerjamo s prejšnjimi in če upoštevamo nekatere novosti nove Toporišičeve slovnice, čeprav ta ne sodi več v okvir našega razmišljanja. Jalnova in Bunc izhajata iz trditev naših starejših slovničarjev, kakor so jih ti oblikovali za učence srednjih šol v Slovenski slovnici 1947. leta (v nekoliko izpopolnjenih izdajah še 1956. in 1964 leta') in so jih drugi kasneje bolj ali manj posrečeno prenašali tudi v osnovno šolo. Njun odnos do jezika se vsaj v načelnih, izhodiščnih in temeljnih stališčih ujema z njihovimi pogledi na jezikovno znanost in z njihovimi metodami (do potankosti tega ob samih jezikovnih vadnicah ni mogoče ugotoviti, vendar nekatera dejstva tako mišljenje potrjujejo). Osnovnošolskemu otroku primerno sta uspešno in z izostrenim jezikovnim posluhom (zlasti Jalnova) razložila osnovne zakonitosti materinščine in jim pravila knjižnega jezika ob tekstih plastično približala. Sklepnih pravil pri stavku, stavčnih členih in besednih vrstah nista bistveno spreminjala, tudi razvrstitev jezikovnega gradiva je v glavnem taka, kot jo poznamo iz slovnice za srednjo šolo. Izvirnost v delih se kaže v smotrnem povezovanju pravopisa, pravorečja in slovnice ter v povezanosti z drugimi predmeti. Največja vrednost vseh novih jezikovnih vadnic so vsekakor številne in raznovrstne vaje, ki so polne življenjskega soka in so na vse strani povezane z otrokovim življenjem (čustvovanjem in mišljenjem) ter izkušnjami. Po formalni in vsebinski strani pomenijo velik korak naprej od vseh dosedanjih jezikovnih učbenikov.
Od nekoliko splošnejšega uvodnega razmišljanja prehajamo na podrobnejšo razčlenitev jezikovnih vadnic za sedmi in osmi razred osnovne šole (njun avtor je, kot smo že povedali, Stanko Bunc).
Učni načrt predpisuje kot material pri jezikovnem pouku živ ustni govor in tekste z življenjsko vsebino, ki ne smejo biti ločeni od celotnega pouka materinščine in drugih predmetov. Tako moramo v sedmem razredu koncentrično razširjati in vertikalno poglabljati ter v glavnem končati snov o stavku, prostem in zioženem, stavčnih členih ter besednih vrstah. Vzporedno bi morali ob temeljnem gradivu ponoviti in utrditi pravorečno znanje iz prejšnjih let, seznaniti učence z narečjem, pogovornim in knjižnim jezikom ter odnosi med njima, pravorečnimi znamenji ter ob branju in analizah pravo-rečnih pojavov v prebranih tekstih sintetizirati osnovna pravorečna pravila. K temu lahko dodamo še pogostne stilistične vaje, zahtevnejše opazovalne, domišljijske, doživljajske in opazovalne spise, ki so vezani na razredno učno snov, opise in orise, načrte za pisanje življenjepisa, potopisa ter zapisnika. Učni načrt nam nalaga precejšnjo
• Glede zadnje izdaje prim. Toporišičevo kritiko v prejšnji števUkl JIS.
252
nalogo, hkrati pa ne nakazuje nobenih poti ali metod, kako vso to obširno snov realizirati primerno učenčevi razvojni stopnji.
Bunc se je lotil v svoji knjigi obdelave jezikovnega gradiva po istem zaporedju, kot ga ima učni načrt. Uvodnim Levstikovim besedam, 5>da je prva in poglavitna reč, kaj in kako se piše«, sledi ob tekstih in vajah ponavljanje o prostem staku, stavčnih členih. Berilni sestavki so kratki, premišljeno izibrani in primerni za sistematično ponovitev snovi. Vaje se motivno ne povezujejo z osnovnimi teksti, služijo pa predvsem temu, da bi ob primerih jezikovno gradivo čim bolje ponovili in poglobili. Zdi se, kakor da ne gre avtorju toliko za to, da bi v tem razredu že obdelano snov o prostem stavku še s čim novim dopolnili, ampak mu je bolj za sistemizacijo jezikovnega gradiva, ki smo ga obravnavali v prejšnjih razredih, zlasti v šestem. Snov se vsebinsko in problemsko razširja šele ob zloženem stavku. Smiselno izbrane tekste, iz katerih smo prej razvijali po induktivni poti sklepna pravila, so zdaj zamenjali goli stavki, ki so sicer povsod številni, postavljeni pa so drug ob drugega brez prave notranje povezave. Učitelj bo vseeno lahko ob njih prikazal učencem notranji red v jeziku, le da jezik ni zmeraj tako enostaven in v vsakem primeru jasen, kot se zdi iz primerov. Tak način je delno razumljiv, ker se snov občutno širi in bi rabili le preveč gradiva, po drugi strani pa se moramo zavedati, da smo s tem jezikovne pojave iztrgali iz naravnega življenjskega okolja. Pri taki metodi se moramo zlasti varovati, da ne bi zašli v naštevanje golih dejstev in teoretiziranje. Bunc se je skušal temu izogniti z raznovrstnimi vajami, ki pomanjkljiv tekst smiselno dopolnjujejo. Snov razvija zelo pregledno, na koncu logično zaokroženega poglavja poglablja sklepe z bogatimi vajami, ki niso enostavne in silijo učenca k razmišljanju. Tako sledijo domiselni primeri pri obravnavi priredja in nato spet novi ob podredju (str. 16 in 33). Avtor pogosto opozarja na ločila v zloženem stavku in na težje primere ob dopolnjevanju, pojasnjevanju ter utemeljevanju upravičenosti rabe veznikov, zaimkov, prislovov itd. Ob razlaganju odvisnikov je pazil tudi ria vizualno dojemanje pri učencih, zato je razlago dopolnil z grafičnimi primeri, ki sistematiki samo koristijo. Snov o stavku (prostem in zloženem) sklene z razpredelnico in grafično ponazoritvijo stavčne strukture, obogati pa še z zapleteno, vendar domiselno vajo (str. 36).
Samostojen del v jezikovni vadnici sestavlja oblikoslovje; druga za drugo se vrstijo besedne vrste v svojih najrazličnejši oblikah. Pri glagolu je podrobneje razloženo prehajanje glagolskega dejanja, nakloni, načini, raba časov (dovršni sedanjik za prihodnost, dramatični sedanjik za preteklost), neosebne glagolske oblike in njihova raba v stavku, nedoločnik v vlogi predmeta in prilastka, vzporedno s tem pa raba vejice.
Ob novem tekstu in vajah je nato na vrsti ponovitev o samostalniku kot pojmu, razdelitev imen na lastna, občna, skupna in snovna, spol pri samostalniku, število, sklanjatve ter raba.
Na podoben način so obdelane ob vajah dn sestavkih še ostale besedne vrste, pridevnik, zaimek, števnik, prislov in predlog, tako kot to zahteva učni načrt za ta razred.
Najboljša stran Bunčeve jezikovne vadnice za sedmi razred je vsekakor nazorna in sistematična obdelava jezikovnega gradiva, zelo praktične vaje, dober posluh za razvojno stopnjo učencev, jasnost v oblikovanju sklepnih pravil, smiseln izbor literarnih in drugih tekstov ter zares odličen tisk in oprema. Avtor je posvetil največjo skrb slovničnemu pouku, obdelal pa je vse, kar predpisuje-za ta razred učni načrt.
Razmišljanje pri razčlenjevanju dela odkriva tudi nekatere pomanjkljivosti, ki pa ne zmanjšujejo učbeniku njegove vrednosti. Iskanje samostojne poti pri prenašanju trditev tradicionalne slovnice in pedagoških izkušenj na raven osnovnošolskega dojemanja je pomembna lastnost v obeh Bunčevih delih, vendar te še ni našel v polni meri. Avtor zasluži priznanje za trud in uspehe, moti pa nas uklenjenost in prevelika navezanost na metodo podajanja snovi, kakršno ima slovnica za srednje šole. Tako najdemo v jezikovni vadnici v mnogih poglavjih samo nove primere, ves ostali metodični postopek pa je prevzet. Prav tako se avtor ni mogel popolnoma izogniti precej splošnemu okviru, ki ga določa učni načrti to se kaže v sami razvrstitvi jezikovnega gradiva, še posebno pa v tem, ko v nekaterih poglavjih pove samo tisto, kar vsebuje učni načrt, a bi bilo skoraj nujno, da bi nam razložil nekatere stvari temeljiteje. Ker je vadnica namenjena učencem, bi moral v sedmem razredu še razširiti znanje ob stavčnih členih, sama vprašanja so le del tega.
Tako bi bilo koristno pri povedku vsaj mimogrede ponovno pojasniti vlogo povednega določila v stavku, pri osebku —- kdaj stoji lahko osebkova beseda v katerem drugem in ne prvem sklonu, kateri stavki so brez osebka itd. (Str. 6 in 7)
253
Pri glagolu manjkajo glavne misli o njegovi funkciji v staku, glagolskem vidu' in spregatvah Zelo skromno in samo informativno so obdelane sklanjatve pri samostalniku, primeri so skopi, nikjer ni nič povedanega o vsaj nekaterih posebnostih.
Želeli bi si tudi skrbnejše povezanosti ipoglavij iz pravopisa in pravorečja s slovničnimi (ločila so dobro obdelana povsod, kjer je bilo to primerno) in povezanosti še z drugimi predmeti.
* * * \
V končni fazi je mogoča strnitev in ureditev v vseh prejšnjih razredih ob tekstih ter vajah pridobljenega znanja; tako v osmem razredu jezikovno snov samo še sistematično dopolnjujemo, poglabljamo in jo dvigamo v učenčevo zavest. Pri jezikovnem pouku sistematično ponovimo vse o stavku, stavčnih členih in besednih vrstah ter pravopisna pravila; novost je izpeljava besed, tvorba besednih vrst, besedne družine. Vzporedno s tem oblikujemo v učencu osnove dobrega sloga in odpravljamo pogoste napake; v povezavi z zgodovinskim poukom pa ga brpz večjih podrobnosti seznanimo z razvojem slovenskega knjižnega jezika in njegovimi plastmi, s pogovornim jezikom in narečjem. Snov za osmi razred osnovne šole je zdaj prvič tako strnjeno obdelana v Bunčevi vadnici Spoznavajmo slovenski jezik VHI.
V prvem daljšem poglavju je pregledno prikazan zgodovinski razvoj slovenskega jezika in njegovo mesto med drugimi indoevroipskimi jeziki, zlasti med slovanskimi in južnoslovanskimi. Avtor si je izbral induktivno pot ter tako izhaja iz skupnega in-doevropskega jezika; še prej pojasni pojma materin jezik — tuj jezik, nato spremlja preraščanje dialektov skupnega prajezika v samostojne indoevropske jezike in razvejanost slovanskih jezikov ter se nekoliko bolj pomudi pri jugoslovanskih. S primeri plastično pojasni njihovo jezikovno sorodstvo ter opomni na nekatere podrobnosti ter razlike med njimi. Pri slovenskem jeziku so obrazloženi pojmi (nekateri bolj jasno, drugi manj), kaj je slovenski jezik, vse oblike tega jezika: knjižni govoi, ljudski govor, narečje, ter vzroki, ki so privedli do take narečne barvitosti na sorazmerno majhnem jezikovnem prostoru. Tako smo prišli do sodo'bnega knjižnega jezika in ob njem do pogovornega jezika. Vse razlage temeljnih pojmov so povezane tudi z zanimivimi primeri. V okviru tega članka se ni mogoče spuščati v jezikovna vprašanja, zato naj bo samo omenjeno, da današnja lingvistika razlaga nekatere teh pojmov drugače, o izoblikovanem pogovornem jeziku pa bi v slovenščini danes še ne mogli govoriti.
K prvemu poglavju bi pripomnili še to da ibi bilo morda bolje, če bi se lotili obravnave po obratni poti ter začeli s slovenskim jezikom in njegovimi zvrstmi, temu dodali več smiselno zaokroženih tekstov (posebno pri narečjih naj bi našli otroci iz vsake pokrajine nekaj svojega), nadaljevali pa bi z nastankom in razvojem jezika. Tako zaporedje ima npr. J. Toporišič v svoji slovnici Slovenski knjižni jezik I, za osnovno šolo pa bi fbilo to še bolj primerno, ker bi s tem izhajali od znanega k neznanemu.
Drugo poglavje nam govori, iz katerih sestavnih delov so besede (kaj je koren, pripona, obrazilo, osnova, predpona), kako izpeljujemo samostalnike, pridevnike, glagole, kako jih zlagamo; seznanja nas z besednim zakladom in življenjem besed, vse to ob primerih. Mislim, da so poleg ločil in velike začetnice to najtežja poglavja pri pouku slovenskega jezika v osnovni šoli.
Ves ostali del jezikovne vadnice je namenjen oblikovanju učenčevega sloga, ponavljanju pravopisa, pravorečja, stavka in besednih vrst ter analizi literarnih sestavkov. Tu gre res za samostojno delo ob tekstih. O izbiri sestavkov in o njih razvrstitvi se lahko izrazimo samo pohvalno, dobri so, zanimivi in primerni za ponovitev celotne snovi.
V tem delu je pokazal avtor veliko več samostojnosti ter izvirnosti, učni načrt je prerastel in ga v precejšnji meri dopolnil.
Jezikovni vadnici za sedm'i in osmi razred osnovne šole sta pomembni novosti med našimi učbeniki in dober priročnik za jezikovno izobraževanje učencev.
Janez Mušič
254