Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 22. decembra 1959.
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. IT Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Slovencem v opomin ob prazniku miru
Poslanico miru vsem ljudem, ki so_ dobrevo-Ije, prinaša praznik največjega misterija krščanskega sveta. Ne zunanjega miru; do človeka se obrača, do posameznika, do njegove vesti. Strast in mržnja zastrupljata naše duše. Človeka cenimo le še kot frontnega vojaka na političnem bojišču. Zvestoba do vzvišenih naukov človekoljubja je mnogim ljudem samo še v posmeh. Oznanjamo jih ob svetkih, da jih tein očitneje zatajujemo db petkih. Drugače učimo, drugače ravnamo. Namen nam opravičuje vsako sredstvo. Mnogo je besedovanja o tem. da hočemo postaviti nov svet, boljši, pravičnejši, a zaman se oziramo po modrih stavbenikih, velikih v svoji nravstveni moči in v zavesti svoje odgovornosti. Rušiti znamo, ali bomo znali tudi zidati? Ko se zdi, da so se sprostile vse temne sile podzemlja, da maščujejo nad nami izdajstvo duha, je bolj kot kdaj dolžnost vseh, ki poslušajo svojo vest, da se strnejo v obrambi proti zlu, prihajajočemu iz podzemeljskih globin.
Ne more biti politika merilo vseh prizadevanj in vrednot. Imejmo to pred očmi tudi, kadar poudarjamo svoje slovenstvo. Drugim izprašujemo vest. Ali pa ga sumi pojmujemo, dovolj široko in globoko, človeško, ne le politično? Ali lahko mirno trdimo, da nismo odbili nobenega dragocenega človeka? Slovenstvo ni samo vprašanje naše politične moči in zrelosti, je tudi vprašanje naše nravstvene in duhovne moči in zdravja. Slovenstvo pomeni nekaj več ko poudarjanje naših narodnih pravic; brez duhovne vsebine in globine nima prihodnosti. Marsikdo se trka na prsi in se ponaša s svojo pravovernostjo, a ne vprašajmo ga, koliko je pripravljen za svoje slovenstvo tvegati in žrtvovati.
Škodijo slovenstvu ne samo tisti, ki ga taje, ampak tudi tisti, ki ga jemljejo v zakupništvo, da z njim politično trgujejo. Kdo je tisti pravični, ki je poklican katerega koli rojaka izključevati iz našega narodnega občestva? Katera družina ima samo pravičnike in nima tudi grešnikov? Življenje Slovencev je pretežko, da bi slovenstvo smelo bili komu lagoden vzor. Preden izrečemo očitek narodnega izdajstva' se vprašajmo, če smo poklicani za sodnika.
Šibki smo po številu. Naša prihodnost je v naši nravstveni moči in v umnem gospodarstvu z narodnimi silami. Vsak pošten človek tudi v nasprotnem taboiru predstavlja vrednoto za naše narodno občestvo. Ne morimo človeka zgolj s političnim merilom. Potrudimo se razumeti nasprotnika iz njegovega okolja, iz izročil, v katerih je vzrastel in ki odločilno usmerjajo življenje vsakega povprečnega človeka. Prepričujmo nasprotnika s silo duha, s svojim zgledom in delom, ne le z razlogi svojo politične pameti.
Tudi v taboru, ki se sam imenuje jugosloven-ski, so ljudje, ki jim je slovenstvo živa resničnost. Ne gre jih Lstiti s politiki, ki iščejo samo svojo korist in utešcnje svoje ambicije. So med njimi ljudje, ki jim je slovenska kultura srčna zadeva. Kupujejo sleherno slovensko knjigo, ljubijo in podpirajo slovensko umetnost in znanost, podpirajo rojake ob meji in za mejo. V srcu so naši in ne morejo biti kaj drugega kot naši. če so v zmoti, ne otežujmo jim spoznanja te zmote, In spomnimo se vseh neštetih junakov tihega dela, ki vrše na svojem mesili v težkih razmerah svojo dolžnost v družini, v poklicu, v javnosti, vestno in skromno in množi jo narodni kapital, množijo naš narodni nravstveni in duhovni zaklad, od katerega slovenstvo živi. Ali jim hočemo odrekati, da so dobri Slovenci?
Jugoslovenstvo nam ni škodilo kot ideja, škodilo nam je kot psihičen pojav, kolikor je izviralo iz strahu pred lastno majhnostjo, iz bega pred samim seboj in je iz nravstvene šibkosti hotelo delati krepost, škodilo nam je v službi politike, ki nas je gospodarsko izkoriščala in poli-
tično demoralizirala. Slovenstvu, v sebi trdnem in samozavestnem, misel zbližanja z drugimi narodi ne more pomeniti nobene nevarnosti.
Ni to napisano, da bi služilo v opravičilo politike, ki je bila za Slovence usodna. Naj nas te ugotovitve samo opominjajo, da krivda za grehe preteklosti ni zgolj na eni strani. Naj bi bile za nas vse opomin, da z izpraševanjem vesti začnemo pri sebi, da ne odbijamo, kjer bi morali prepričevati. da ne delamo pregraj tam, kjer bi morali staviti mostove. Tudi nasprotnika, je treba najprej razumeti kot človeka. Če se je odtujil svoji narodni družini, olajšajmo mu vrnitev.
Vsi, ki veljajo kot poklicani predstavniki slovenstva in slovenske misli, zlasti tisti, ki poudarjajo svojo pravovernost, naj se pri svoji vesti vprašajo, če niso marsikaj opustili in zamudili, kar 'bi bilo slovenski stvari resnično v korist. Vprašajo se naj, če so znali nasproti nacionalističnim umišljavam prikazati slovensko misel v prepričevalnejiši luči, če so znali zajeti slovenstvo v celoti in prikazati njegov pravi življenjski smisel. Vprašajo se naj. če so znali z vidika slovenske narodne misli razložiti in utrditi svoje stališče do vseh naših perečih družbenih vprašanj, do velikih dogodkov znotraj in zunaj države. Priznajo naj, da do danes nimamo slovenskega narodnega programa za nobeno področje javnega življenja, da smo v dneh usodnih odločitev Slovenci brez narodno političnega programa. Mnogo smo zamudili in vse premalo storili, da bi mlačneže ogreli in nevernike pridobili za svojo stvar. Zato ne bodimo strogi nasproti drugim, če nismo bili strogi nasproti sebi.
Slovenska misel si bolj po zaslugi svoje notranje življenjske sile in stvarnih delavcev na id
Tistim slovenskim ljudem, ki trpe, preprostim in razumništvu, tistim, ki ne iščejo ne tvarnih koristi in ne pocestne časti zaradi slovenstva, njim, ki trpe doma in nosijo v dušah slovensko misel, voščimo
vesele božične praznike
V	božični noči, ko bodo plavali nad slovenskimi polji in planinami glasovi polnočnih zvonov naj
spoznajo,
da pomeni rojstvo Odrešenikovo nele novo dobo, v kateri je z evangelijem bila oznanjena prava človečnost, ampak tudi, da pomeni rojstvo Odrešenika, ki je bil rojen v hlevcu zunaj mesta Bethehema, povišanje ponižnosti in skromnosti.
Trdna vera naj navda vse resnično slovenske ljudi, da bo prisijala svoboda tudi malim narodom, čeprav jim dandanes žuga smrt, ter se surova moč sama sebe uje in jo premaga pravica, ki jo je privedlo na svet Odrešenikovo rojstvo.
ni. Vse skupine imajo svoj pozitiven odnos do države. Jugoslovansko misel sprejemajo vse kot spoznanje o nujnosti zbližanja vseh južnoslovanskih rodov. Misel velike južnoslovanske zvezne države kot jedra mogočne podonavsko-balkanske zveze nam postaja vedno bolj domača:. V gledanju na naš zunanji položaj so vsi uvidevni Slovenci edini v tem, dai odklan jajo vsako misel političnega varuštva katere ‘kotli zunanje sile in da vidijo najboljše poroštvo v političnem zbližanju vseh malih narodov na življenjskem prostoru, ki jim je z nami vred skupen. Vse to so razveseljiva znamenja našega razvoja k politični zrelosti.
Ne sanjamo o političnem miru, ki bi pomenil
kulturnem področju ko po zaslugi svojih poli-	narod,no mrtvilo. A zavest skupne življenjske
tičnih voditeljev utira svojo pot. Kljub vsem raz-	ogroženosti nalaga vsem Slovencem, da ne iščejo
d i rahli m silam, ki glodajo ob koreninah našega	in podčrtavajo samo tega, kar jih loči, ampak se
narodnega občestva, so neki pojavi, ki nas op ra-	zavedajo tudi tega, kar nas danes vse druži. Vsak
vičujejo do upanja na. boljšo prihodnost. Zavest	od nas nosi svoj delež odgovornosti, da bomo v
slovenske živijenjske skupnosti, zavest naše skup- ’	*’	'	   ‘
no življenjske usode očitno raste. Marsikje se duhovi zbližujejo. Zunanja nevarnost nas sili k temu. Nihče danes ne starvlja javno jugosloven-stva kot antitezo slovenstvu. Občutili bi to kot anahronizem. Dogodki pa so tudi dokazali, da resničnega političnega separatizma med Slovenci
dnevih usodnih odločitev vsaj kolikor toliko' pripravljeni, vsak od nas naj na svojem področju ustvarja mogočo« ti složnega nastopa, kjer položaj to zahteva.
Ko obhajamo praznik miru, razmišljajmo o tein, kaj smo svoji narodni družini v teh časih dolžni.
Zapiski ob rusko-finski vojni
Vojna se širi. Zajela je Finsko, državo malega, kulturnega, demokratičnega naroda na visokem severu. Napadla jo je boljševiška Rusija. Kaikor je sedaj sploh navada, vseveda vojne ni napove^ dala. Tako ima navzven napadalec videz miroljubnosti,, navznoter pa kar naravnost trdi, da je bil on izzvan in napaden. Saj ga pri celostnem sestavu ni, ki bi ga mogel prijeti za besedo.
Pravno in nravno oznamenjujejo ta ruski napad najbolje tale. dejstva:
1. Rusija je vdrla s svojo vojsko na ozemlje tuje države, storila je torej nekaj, kar so njeni zastopniki pri Zvezi narodov sami zmeraj označevali za kršenje miru in istili z vojno napovedjo.
2. Rusija, sama členica Zveze narodov, je napadla drugo členico te Zveze, in s tem kršila slovesno orevzete obljube.
3. Rusi ja je napadla državo, s katero je sklenila pogodbo o nenapadanju.
4. Kot vzrok napada je navajala finske notranje razmere, torej razlog, ki ga je sama pobijala, ko so njeni diplomati branili Nemčijo pred Angleži in Francozi.
Vzrok ali bolje začetek spora je zelo preprost. Finci da so seveda na vse načine »izzivali« Ruse. Zaradi svoje »varnosti« je zato Rusija zahtevala, naj ji Finska odstopi dobršen del svojega narod-
nega ozemlja. Kljub očitnemu nesmislu, da bv mala Finska mogla biti kedaj nevarna veliki Rusiji, da bi s stališča varnosti 'kvečjemu Finska mogla zahtevati od Rusov, naj ji odstopijo nekaj svoje zemlje, vsaj tiste, ki je naseljena od finskih plemen, so vendar Finci, strahovani in osamljeni. bili pripravljeni ugoditi ruskim zahtevam, kolikor so to le mogli, da rešijo, vsaj neodvisnost svoje države. Dve tretjini ruskih zahtev so hoteli spolniti. Vseh seveda niso mogli, zlasti ne po skušnjah. ki so jih doživele baltiške države. Zakaj če zahtevajo Rusi finsko mesto Hango, tedaj je to nekako isto, kakor če bi na primer Italija hotela zaradi svoje varnosti od Jugoslavije Dubrovnik ali Split, ali od Francozov Marseille, ali da se vrnemo na sever, kakor če bi Finlska zahtevala od Rusov Ljeningrad.
Finci so torej res storili vse, kar so smeli in mogli, da bi. ne prišlo do vojne. In ko že ni bilo več uradnih stikov z Rusijo, so naprosili švedskega poslanika, da posreduje, in pred vsem svetom so izjavljali, da so pripravljeni, pogoditi se v miru. Toda Rusiji ni bilo do miru. Očitno nočejo zamuditi priložnosti, da v sedanji svetovni zmedi razširijo svoje državne meje. Zato je Molotov dejal švedskemu posredovalcu, da sedanje finske vlade preprosto ne priznava več. Priznava
Vsakovrstna glasbila
Vam nudi strokovnjak
Dorlafih Jakcb
Ljubljana, Frančiškanska uiica 3
marveč samo vlado nekega K uusinena v Terio-kiju, mestecu na rusko-finski meji, ki so ga Finci izpraznili in nato Rusi zaisedli. Ta vlada presežnikov ter izdajalcev svoje domovine in svobode svojega naroda je bila seveda takoj pripravljena, zagotoviti »varnost« Rusije pred finskimi napadi in ji odstopiti zemljo lastnega naroda, kolikor bodo Rusi le holtelii Sicer pa dejansko tako niso drugega, kakor stvor Staljinove volje in njegovi podložniki, in delati bodo morali, kar bo zahteval gospodar od njih. In pri vsej tej žaloigri svobodoljubnega, omikanega naroda in potem, ko se je ta vlada lutk podvrgla največji diktaturi v sodobnem svetu, bi se dalo govoriti samo še o tem, če je več smešnosti ali več cinizma v njenem razglasu, da so vlada demokratične finske republike.
Sicer jo pa res, da to ravnanje in nastopanje ni nič novega v sedanjem celostnem svetu.
Pri vsem tem se pa človeku nehote vsiljuje majhna vzporedba. Kajti Ruse skrbi lastna varnost samo nasproti — slabim. Sicer so pa vsekako zelo previdni. Japonci so nasproti Rusom kršili vse mogoče zaveze in določbe mednarodnega prava. potiskali so Ruse nazaj, jih izzivali in žalili, vzeli, so jim mandžursko železnico brez odškodnine, širili svoje ribolovstvo v ruskih vodah, ne meneč se za ruske pravice in proteste — pa si vendar niso Rusi upali nasproti njim ničesar narediti. Šele ko je bila skoraj vsa japonska vojiska zapletena v kitajske boje, in ko so slabo izurjeni in oboroženi Kitajci pokazali, da ta vojska ni več bog ve kako nevaren nasprotnik, je dobil Staljin poguma za nekaj migljajev s kolom. Sicer se pa Japonci kljub svojemu težkemu položaju zanje niso bog ve kaj zmenili — vedeli so pač, po čem je taka reč. Poguma, ki ga je manjkalo za obrambo res ogroženih pravic nasproti močnemu nasprotniku, pa je bilo zdajci na pretek, ko je šlo za majhen narod, ki :ni doslej nasproti Rusom drugega zakrivil, kakor da je njihen sosed.
Kar se pa tiče vojskovanja samega, se danes že lahko reče, da so Finci prvi ruski napad odbili. Če so pa bili Rusi odbiti ob takem razmerju sil in ko so si sami izbrali kraj in čas za napad, so dali kar najslabše spričevalo svoji vojski, še bolj pa njenemu vodstvu. Za tak neuspeh se lahko Opravičuje iznenadeni, napadeni, ni ga pa — ne strategičnega ne taktičnega — opravičila za pripravljenega napadalca.
Kot .najbolj neposreden nauk iz rusko-finske vojne zaznamujejo skoraj vsi listi slabo organizacijo, slabo vodstvo in tehnično nezadostnost ruske
vojske. Tanki, strojnice, daljnosežni kanoni, letala in vse drugo novodobno vojno orodje ne veljajo, če niso za njimi ljudje, ki jih znajo rabiti, in če niso za temi ljudmi možje, ki jih znajo voditi. Takih ljudi in takih mož pa. ne more biti, kjer sta osebni podnet in osebna odgovornost ubita od celostnega birokratičnega ustroja. Za vsakogar je moraloi biti že davno jasno, da ne more biti dosti prida vojska, v kateri je bilo v kratkem razdobju ustreljenih nad polovico njenih maršalov, v 'kateri morajo ustreliti vsak hip kakega generala ali višjega častnika. Z vsakim takim generalom je bil pač hkratu ubit dobršen del podneta in volje do odgovornosti tudi pri drugih. In kjer manjka osebne odgovornosti, ostane samo še kolektivna, skupna neodgovornost. Ne mislimo reči, da bi kolektivne odgovornosti sploh ne bilo, toda praktično ni prijemljiva, razen v dokončnem polomu. Če pa gre v'kolektivu beseda o osebni odgovornosti in o krivcih, tedaj vemo, da gre le za žrtve pravih krivcev, ki so svojo krivdo že vnaprej potopili v kolektiv, iz katerega potegnejo po potrebi zmeraj nekaj nevšečnih žrtev za skupne, najbolj pa za lastne grehe.
Rusko vojskovanje je tako dalo precej jasno sliko o pravi ruski moči. Tega bodo veseli zlasti vsi sovražniki Rusije. V njihnih svetov no-politič-nih računih ne bo več sfinge o ruski vojaški sili.
Res, časti in slave boljševiška vojska iz te vojne ne bo odnesla, če se ji tudi nazadnje posreči, zgolj s svojo gmoto pritisniti Finsko ob tla. Prav kakor je ni odnesla izpred Varšave pred dvajsetimi leti in ne iz vzhodnoazijskih spopadov zadnjih let.	#
Rusko-finski spor je medtem prišel na zahtevo Finske pred Zvezo narodov. Zveza je pozvala Rusijo. da takoj preneha z vojno zoper Finsko. I oda Rusi so, potem ko so začeli vojno, ko so bombardirali nezavarovana finska mosta, Iko so blokirali finsko obrežje, še uganjali burke in sporočili Zvezi narodov, da. sploh niso v vojni s f insko in da ji niti z vojno ne groze. Še več, z vlado »demokratične finske republike« je Rusija celo sklenila pogodbo o vzajemni pomoči zoper »bivšo finsko vlado«. Stvar je nekako taka, kakor če bi na primer Japonska sklenila pogodbo o vzajemni pomoči s kakšno earistično rusko vlado v Mukdenu, pa bi ji z inapadom na rusko ozemlje pomagala pri »likvidaciji vojnega stanja«, ki ga je povzročila »bivša Staljinova vlada«.
Sicer je pa pri tej priložnosti treba ugotoviti, da Zveza narodov v sedanji, obliki nima nobene bitne upravičenosti več. Tisti narodi Zveze, ki mislijo resno in pošteno, naj očistijo svoje vrste. Kakšen smisel ima sprejem držav v Zvezo, ki že po svojem državnopravnem in miselnem ustroju ne spadajo vanjo, ko pa že od vsega začetka ne mislijo spolnjevati prevzetih zavez in dolžnosti.
Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik „Slovenije“!
Ivan Hrovat:
Ob ,.Kočevskem zborniku'4
(Nadaljevanje.)
Pooblaščen je bil obenem za delitev daril Slovenske straže, Ciril-Metodove družbe in — Kul-turbunda. Zaradi zadnjega mu je potem Ciril-Metodova družba, zastopstvo vzela. Z učiteljicami, ki ;so z Nemci poročene, je meinda še slabše. Prav tako je seveda tudi s tistimi učiteljicami in učitelji, ki šele »šmirajo« z drugorodci. Stalno načelo na Kočevskem bi moralo biti, naj bo prestavljen takoj vsak uradnik daleč stran s Kočevskega, kakor hitro bi se oženil ali nameraval oženiti z Nemko-Kočevarico. Enako in še bolj uradnice. Začeti bi bilo seveda treba v Kočevju.
Da razmere v šolah na Kočevskem za slovenske otroke ne morejo biti najboljše, je jasno. Sicer imamo nekaj zavednih slovenskih učiteljev. A res delovnih, ki bi znali in predvsem hoteli tudi čas izven šole porabiti in žrtvovati narodni stvari, je le zelo malo. Nekaterim se tudi za malo zdi, da bi. se družili s Slovenci, ki so večinoma slabše situirani, in gredo rajši v družbo nemških vaških veljakov, ki vodijo večinoma nemško nacionalno gibanje. In vendar je samo vprašanje skupne slovenske druščine, če ne društva, tisto, ki bo marsikje edino obvarovalo Slovence pred potujčenjem, kot bom še omenil v vprašanju o društvih. Razumljivo pa je, da tudi nekateri najbolj delovni učitelji, ki res mnogo storijo za Slovence, ne morejo imeti tistega veselja za delo kot kje drugje, če mislijo na to, da so bili prav za prav na Kočevsko poslani kazensko, ker drugje niso prijali trenutnemu političnemu vetru in so imeli preveč hrbtenice, da bi bili plašč po vetru obrnili, kot mnogi njihovi tovariši, ki jim danes usodo krojijo. Potrebno bi bilo, da bi obe učiteljski organizaciji poklicali svoje členstvo, da se
ftrostovoljno prijavi za delo na kočevskem ozem-ju za določeno število let in izmed prijavljenih
Soojim cenj. odjemalcem želi Dcsele božične praznike
Žejn Rastislav
urar
Ljubljana, Mestni trs štev 20 - prej Škcpek
izrabili najboljše. Ti bi potem lahko na terenu
Sokazali svojo narodno ali pa nacionalno zavest, ojim se le, da bi bil morda v obeh organizacijah odziv bolj slab, čeprav bi pač na ta način obe najlaže dokazali na tehtnici svojo narodno vrednost. Mislim, da bi bilo potem v vzgojnih listih mnogo manj teoretičnega, pa mnogo več praktičnega govorjenja o vzgoji k narodni zavesti.
Kakšne pa bi bile tiste posebne naloge, ki naj bi jih vršilo učiteljstvo na Kočevskem? V šoli predvsem to, da zbudi v otrokih tisto ljubezen do svojega jezika, da se mu potem otrok nikoli večne bo izneveril. Na Kočevskem ne potrebujemo nobene slavizacije nemškega življa, ker bo ta brez dotoka slovenske 'krvi tako sam izumrl. Dovolj nam je, da ohranimo slovenstvu to, kar je danes slovenskega, kar se bo nujno doselilo, in da morda vsaj deloma še to, kar je bilo v zadnjih desetletjih ponemčeno, rešimo nazaj za^ slovenstvo. Gluvno nalogo ima tu brez dvoma šola. Ledine ne bo treba orati, ker je vsaj nekaj učiteljev doslej lepo pokazalo pot, čeprav so bili zato deloma službeno pregnani v Prekmurje. Poznam celo take učiteljice, ki prav gotovo niso bile režimu na poti, pa jih je doletela ta usoda, ko je moral vsakdo priznati, da izvrstno delajo. Šolski upravitelj Kontler, ki je pokazal, da bi bil edini sposoben za šolskega nadzornika na Kočevskem, je šel prav tako na severno mejo. Na ta način seveda ne pridemo nikamor. 1 akim ljudem, ki že poznajo razmere in so pokazali, da znajo in hočejo delati, je treba dati primerna mesta na Kočevskem, po njihovih sposobnostih seveda. Imamo tako dovolj drugih, ki bi že zdavnaj morali, iti s Kočevskega, ker so pokazali, da jim naj višji ideal ni slovenstvo, ampak stranka. Žal da je takih tudi med slovensko zavednimi (in jugoslo-. vensko nacionalnimi) še danes velika večina. Vse te bi na Kočevskem zlahka pogrešili, ker so ljudje s takim mišljenjem slovenstvu na Kočevskem v.
škodo.	*
(Dalje.)
Kajti Zveza je v bistvu demokratična ustanova, zato morejo biti v njej samo demokratični narodi in države, Tako pa je postala Zveza, ki se njeni lastni udi ne menijo za njene sklepe in naloge, dejansko brezpomembna, skoraj bi lahko rekli, neresna. I reba bo potegniti mejo': samo za demokratične, v duhu človečnosti živeče narode je mogoče sožitje pod eno streho. Taka Zveza narodov bo šele imela veljavo, ki je doslej zaradi svoje pisane, raznovrstne sestave ni mogla imeti. In mnogo več, kar bo zgubila na količini, bo pridobila na notranji moči.
Naj bi ji bil rusko-finski spor zadnji in odločilni pouk!
*
Te dni smo lahko tudi brali, da so ljeningraj-ski delavci v slovesnih sprevodih »viharno« protestirali zoper finska »nasilstva«. Vsi vemo, kakšne vrednosti so »manifestacije« v diktaturah, pri nas na primer je bil poseben mojster za talke stvari Stojadinovič. V Rusiji gre to še laže, ker je pač tam diktatura že mnogo starejša in je še povrh zrastla na rodovitnih tleh carističnega despotizma. Vemo tudi, da so v celostnih državah take »spontane« manifestacije obvezne. In ker je v Rusiji popolna nesvoboda tiska in besede, bi lahko natvezli svojim bralcem vsakršne politične pravljice, kakor da so na pr. Finci skrajno zahrbtno z ameriškimi podmornicami napadli Vladivostok in Kamčatko. Zakaj bi jim torej ne pripovedovali o finskih nasilstvih, ko jim pa doma nihče ne sine ugovarjati. Na zunaj pa se lahlko zgledujejo ob delu bratcev v totalitarnosti.
Eno je pa gotovo: od take miselne dekadence ne more priti človeštvu odrešenje.
V	tej zvezi pa naj navedemo glas, ki se nam zdi kakor glas človeške vesti ob gaženju vseh načel nravstvenosti in človeškega dostojanstva. Švicarski komunist Max Wu,llschleger, ki je že devet let ud osrednjega odbora švicarske' komunistične stranke in je bil do lani urednik švicarskega komunističnega lista »Freiheit«, je poslal demokratičnemu dnevniku »National-Zeitung« izjavo, iz katere navajamo nekaj odstavkov:
Napad ruske vojske na Finsko in popolno odobravanje in pozdravljanje tega nasilnega dejanja po glasilu švicarske komunistične stranke imi dajeta povod, da zavzamem javno stališče. Kot komunist, kot Švicar in vojak imam za svojo dolžnost, da se odločno distanciram od tega nasilnega dejanja.
Ruski nastop nasproti Finski bije v obraz teinu, kar učita marksizem in ljeninizem o samoodločbi ljudstev in narodov. Noben resen človek ne more verjeti teinu, kar pripovedujeta ruska propaganda in »Freiheit« o domnevnem ogražanju Sovjetske zveze s finske strani. Vsa ta »ogrožanja« in »provokacije«, ki jih je po moskovskih trditvah baje zagrešila Finska, služijo zgolj prozornemu namenu, da dajo razlog za vojaški napad.
Z ruske strani in »Freiheit« so opravičevali sklop pogodbe z narodnosocialistično Nemijo, češ da ni naloga Sovjetske zveze, da bi si prizadevala za novo vladavino v Nemčiji, kajti to da je stvar nemškega ljudstva. Zdaj pa »utemeljujejo« napad na Finsko, češ da gre za strmoglavljenje tamkajšnje reakcionarne vlade.
Noben človek, ki ima pravo socialistično prepričanje, ne more odobravati tega okrutnega napada na malo deželo. Kajti ni mogoče, biti za socializem, napredek in humanizem ter hkratu oznanjati barbarstvo in pravico močnejšega.
Pa tudi kot Švicar ne more biti zu obrambo svobode in neodvisnosti naše dežele, kdor odobruje napad na majhne dežele, kajti z isto obrazložitvijo, s katero je Rusija napadla Finsko, nas lahko napade jutri kateri izmed naših mogočnih sosedov.
Take besede vžigajo vero, da se bo človeštvo vendarle še dvignilo iz kaosa, in bude optimizem, ki ga je sedanja nravstvena in politična stiska že skoraj zaduišila.
V	teh 'božičnih dneh, ko je manj miru na zemlji, kakor ga je kedaj bilo, ker je prav tako malo tudi ljudi, ki bi bili dobre volje, se morajo skrivati in potikati stotisoči naprednega, omikanega naroda po samotnih severnih gozdovih, dostikrat le slabo opravljeni in preskrbljeni. Vsi. dobro misleči jim žele iz globin svojih src, da prebijejo vojno preskušnjo in da spet dožive svobodo, ki gre velikim in malim.
Izidor Koštrun:
Pred novim koledarjem
(Razredčeno in pospešeno nadaljevanje.)
Petek, 3. 12. 1957. — Pod napisom »SDS prestopila v JRZ« poroča »Slovenec« o deputaciji ne-kili doslej popolnoma neznanih ljudi, ki so se zglasili na dan državnega praznika pri voditelju dr Stojadinoviču in mu naznanili, da pristopa SDS v JRZ, »želeč se pridružiti konstruktivni nacionalni politiki dr. Stojadinoviča, dr. Korošca, dr. Spahe in sploh JRZ«. — Na drugem mestu pona-tiskuje »Slovenec« slavnostni sestavek dr. Mihe Kreka na račun državnega praznika v belgraj-skem »Vremenu« in opisuje »demonstracijo domišljavih« v Ljubljani ob manifestacijskem sprevodu po mestu na večer državnega praznika. Tudi njegova poročila o praznovanju državnega praznika iz drugih krajev podčrtavajo — skoraj vedno ob koncu in z debelim tiskom — odsotnost nekaterih društev. Poročilo oženjenega dopisnika »Slovenca« z Jesenic trdi, da so tam vzeli slovenski fantje praznovanje državnega praznika in manifest državne misli v svoje roke, in doda, da je tako tudi prav.
Nedelja, 5. 12. 19". — Župnik Križman Andrej objavl ja v »Slovenskem delavcu« kar najbolj odločen protest proti očitanju, da je ZZD del Jugo-rasa. in od njega odvisen. To mislijo, pravi, samo ljudje, ki mislijo, da mora vsak »|x>krot« od nečesa »zaviseti«. — Na račun ministrov prve vlade 6. januarja napiše »Domoljub«, da so »nam po zloglasnem šestem januarju lagali, da so politične stranke škodljive in so jih zato razpustili, a vse to se je zgodilo samo zato, da so se mogli polastiti oblasti ljudje, ki niso imeli nikogar za seboj in ki jih je ljudstvo sicer pri svobodnih volitvah odklanjalo. Kako so se potem ti nikomur odgovorni nest ran kar ji izkazali, nam je še danes vsem v živem spominu«. (Koštrun si dovoljuje podvo-
miti. da bi bil spomin »Domoljuba« glede oseb-nosti v prizadeti vladi tako zelo živ in — točen.)
Torek, 7. 12. 19)7. — »Jutro« toži, da ga »Slovenec« vedno le po rovtarsko ozmerja, kadar ga »Jutro« vpraša, kako je po »Slovenčevem« z »narodno enotnostjo«, ki je programsko osnova stranke JRZ.
Sreda, 8. 12. 1937. — V državni zbornici govori poslanec Mohorič, v »Zboru« Ljotiča pa korenito poka.
Petek, 10. 12. 1957. — Minister za socialno politiko ima shod JRZ v Arandjelovcu in pravi v glavnem: Vlada dr.Stojadinoviča hoče iti po poti sodelovanja najširših ljudskih množic pri državni upravi. Silovite bi bile težave za državo, če naj bi se povrnila na leto 1918. zaradi rešitve hrvaškega vprašanja, kakor to zahteva dr. V. Maček. Srbijanska opozicija pa ni ravnala modro, ko je sklenila sporazum z tir. Mačkom, ki ni niti v korist Hrvatov, niti v korist Srbov. Nujno je samo približati vse državne ustanove ljudstvu in mu dati priložnost, da svobodno razvija samouprave. Po teh potih bo hodila vlada dr. Stojadinoviča. — »Domoljub« si želi' »vsaj šolske samouprave, ki naj nam jo Bog nakloni vsaj v bodočem letu« (to je v koledarskem letu 1938!).
Sobota, 11. 12. 1957. — Tišina pred viharjem: v 16 občinah se vršijo jutri občinske volitve s preizkušenim zmagovalnim sredstvom: z javnim glasovanjem.
Nedelja, 12. 12. 1957. — Pri olbčinskih volitvah v 16 občinah zmaga JRZ v 15 občinah, v Dolnjem Logatcu pa opozicija. JRZ zmaga v nekaterih občinah celo proti svojim lastnim seznamom s št. II.
—	Celotni občinski svet v Križevcih prestopi slovesno v JRZ. Programskih pretresljajev ni.
Zborovanje slovenskih zgodovinarjev
(Stoletnica »Muzejskega društva za Slovenijo«.)
Ob praznovanju stoletnice Muzejskega društva za Slovenijo, v soboto dne 16. decembra t. 1., je bilo v Ljubljani zborovanje slovenskih zgodovinarjev, ki se jih je zbralo okoli 70 z namenom, da ugotove današnje stanje raznih zgodovinskih vej in določijo naloge, ki naj se rešijo v prihodnjem letu. V tem smislu je govoril prvi predavatelj, univ. prof. dr. Fr. Stele, ki je v poročilu »Stanje umetnostno-zgodovinskega raziska-vanja v Sloveniji« podal in ocenil današnjo raiven te vede. ki, je po zaslugi univ. prof. dr. Izidorja Cankarja dosegla pri nas pomembno višino. Poudaril je naloge, ki čakajo umetnostnega zgodovinarja, če hoče, da bo ta znanost v skladu s koristmi slovenske kulture, ter ugotovil, da bo treba 'poskrbeti za zbiranje in ohranitev umetnostnih spomenikov, izdati potrebno arhivalno gradivo, umetnostno-zgodovinsko bibliografi jo itd. Soporočevalec konservator dr. Fr. Mesesnel je govoril o varstvu spomenikov v Sloveniji in poudaril predvsem potrebo po zakonu, ki bi varoval vse umetnostno-zgodovinske spomenike, ki so važni za spoznavanje naše kulturne zgodovine.
Za njim je razgrnil banovinski arhivar v Mariboru, g. prof. l1ranjo Baš nujna vprašanja našili arhivov in ugotovil, da se javnost in oblast premalo zavedata velikega pomena arhivov in njihovega bogastva za našo narodno preteklost. Zato je treba poskrbeti v prvi vrsti za njihno popularizacijo, kar se da doseči z razstavami in tiskovinami. Oblasti pa morajo najti stredsjtva, da dobe arhivi potrebno osebje, ker je današnje stanje slovenskih arhivov prav obupno. Da se temu odpomore, je predavatelj predlagal več umestnih predlogov, ki jih je nato v soporočilu podprl in osvetlil z druge strani prof. M. Miklavčič, ki je podal pregled stanja cerkvenih arhivov v Sloveniji.
Po živahni obravnavi, ki jo je sprožilo to zelo nujno vprašanje, je univ. prof. dr. J. Turk na kratko poročal o najstarejšili cistercijanskih statutih, ki jih je odkril v nekem rokopisu iz 12. stoletja v ljubljanski vseučiliški knjižnici. Sledilo je predavanje kusitosa dr. R. Ložarja o stanju arheološke vede v Sloveniji. Opisal je razvoj arheološke znanosti v preteklosti in njene nalogo v prihodnjosti. Iz njegovega poročila je izzvenel klic po ločitvi kulturno-zgoaovinskega oddelka od prirodoslovnega, ki naj dobita vsak svojo streho, ker je ljubljanski »Narodni muzej« dandanes le še skladišče, kjer je sistematično delo skoraj nemogoče.
Popoldne je univ. docent dr. Fr. Zwitter v predavanju »Koncepcije slovenske zgodovine« orisal, kako se je iz prvotnih krajevnih zasnut-kov (Kranjska, Štajerska) razvila misel o enotnosti in samobitnosti slovenskega naroda (že pri Linhartu!) in kako je to slovensko gledanje zopet vplivalo na slovensko politično življenje. ■Sledilo je predavanje inšpektorja Silva Kranjca o zgodovinskem pouku v naši srednji šoli. Opisal je vse naloge, ‘ki se jih mora profesor zgodovine pri podajanju snovi v polni meri zavedati, po
drugi sitrani pa še posebej napake, ki jih je opazil pri pouku zgodovine, kakor na primer pre-obširnost knjig, ki imajo vse preveč malenkostnih podrobnosti politične in vojaške zgodovine, kar pa vse zahteva učni načrt, to pa v škodo kulturne zgodovine. Omenil je pomanjkanje dobrih zgodovinskih kart, zgodovinskih beril in podobno. Razvila se je obširna debata, ki so se je udeležili številni 'profesorji in javni delavci. Tako je g. ravnatelj dr. Lončar poudaril, da bi bilo treba v višjih razredih srednje šole gledati na svetovno zgodovino s čisto slovenskega stališča. Razko-sanosti zgodovine, ki jo danes precej občutimo, pa se moremo izogniti najlaže in najuspešneje, če poskušamo podati zgodovinski razvoj s sociološkega vidika, kar bo povečalo zanimanje za zgodovino in ji dalo življenjsko moč.
BOŽIČNO VESELJE
P F A F F g*:
ŠIVALNI STROJ
IGN.VOKi=
V	zadnjem predavanju je dr. Melita Pivec-Stele opisala stanje slovenske zgodovinske bibliografije. To predavanje bo na splošno željo natisnjeno.
H koncu so bile prebrane resolucije, ki vsebujejo za našo kulturno rast in kulturni napredek važne sklepe. Resolucije zahtevajo zakon o varstvu spomenikov, o muzejih in arhivih, potem, da se ločijo arhivi od muzejev in poskrbi za arhivarski naraščaj, da se osnujeta v Ljubljani .kulturnozgodovinski in prirodoslovni muzej, da se vpelje v zadnja dva razreda srednjih šol pouk umetnostne zgodovine itd.
Ker so zborovanja, slovenskih zgodovinarjev zamišljena kot nekaka stalna ustanova, ki naj leto za letom daje smernice zgodovinskemu znanstvenemu ustvarjanju in tudi sodi o zgodovinskih delih, so bila na zborovanju sprejeta v ta nam^n tudi pravila za poslovanje. Na povabilo Muzejskega društva v Ptuju bo prihodnji sestanek slovenskih zgodovinarjev prihodnje leto v Ptuju.
•
16. decembra zvečer ob šestih je pa bil slavnostni občni zbor »Muzejskega društva za Slovenijo« v veliki dvorani ljubljanskega magistrata, ki so se ga udeležili slovenski znanstveniki in zastopniki oblasti. Na tem občnem zboru je podal podpredsednik društva ravnaltelj dr. J. Mal vso zgodovino društva v teku 100 let, odkar društvo, ki si je za raizskovanje slovenske zgodovine prir dobilo veliko zaslug in je budilo z raziskovanjem slovenske preteklosti domovinski čut že v časih, ko se je komaj dobro začela zbujati slovenska zavest, delu je. V tistih časih je društvo s poudarjanjem regionalnih vidikov ustvarjalo podlago za osnovo slovenske narodne skupnosti. In tudi to je važno.
Tako je res!
V	zadnjih tednih letošnjega leta so moji malenkosti posvetili nekateri katoliški časopisi posebno pozornost in ine »'počastili« z nekaterimi dokaj žolčnimi napadi in stavki. Nekateri, med njimi predvsem »stanovski tednik za slovensko dijaštvo Mi mladi borci«, so uporaibili v tem svojem »češčemju« celo neresnico in so moje izjave, odnosno [besede, zvrnili na glavo, jim dali drugačno vsebino, kakor sem jim jo dal jaz, ali so si jih pa kratko in malo izmislili.
Ker je vse skupaj povzročilo zmedo in neresnične predstave, 'bom skušal na kratico in stvarno pojasniti vsem tistim gospodom, ki so mi posvečali takšno veliko pažnjo, vso zadevo, da si ne bomo v novem letu več z izmišljenimi strahovi stali nasproti.
Največje zgražanje dela kaioličdtega časopisja (v prvi vrsti akademskega in srednješolskega, nakar je pritegnil tudi jugorasovski »Slovenski delavec«), je povzročila moja izjava na medicinskem občnem zboru, kjer sem po pisanju »Stra.že v viharju«, ki je prva začela z napadanjem, ibaje rekel, da bi bilo snovanje kakršne koli protimarksistične liste na medicini greh nad slovensko medicino, za katerega bodo dajali takšni ljudje odgovor pred vsem slovenskim narodom. (»Straža v viharju« 30. 11. 1939.) Resnico je pa taka! Z letošnjim šolskim letom smo v Ljubljani izgubili ze organizirani in priznani peti semester slovenske medicinske fakultete. To se pra*vi, da se je na.še upanje za dosego popolne medicinske fakultete v Ljubljani močno zamajalo. Vsi starejši medicinci smo bili mnenja, da je nujno potrebna popolna in resnično odkrita koncentracija vseh slovenskih medicincev, ki bo lahko uspešno prevzela na svoja ramena borbo za popolno medicinsko fakulteto, do katere ima slovenski narod iste pravice, kakor oba bratovska naroda v državi. Koncentracija je 'bila že skoraj dosežena! Povedati moram, da so tovariši zastopniki vseh v »Akademski zvezi« včlanjenih društev na sestanku, ki ga je sklical g. duh. vodja SKAD »Zarje« in o katerem pišejo »Mi mladi borci« v št. 14., po odhodu nepovabljenega gosp. tajnika »Akademske zveze«, pristali na kompromisno listo vseh klulbov na medicini, kjer 'bi bilo katoliškim akademikom zagotovljeno primerno
število odbornikov. Potreben je bil le še pristanek odborov posameznih klubov. Tega pa zastopniki večine katoliških akademskih društev niso dobili in tako se je kompromis razbil. Na omenjenem sestanku je padel tudi predlog, da bi šli katoliški akademiki skupno z akademiki iz kluba »Edinstvo«, ki, kakor vemo po izjavaih njegovih členov, simpatizira z gibanjem g. Ljotiča, v borbo na neki tako imenovani protimarksistični listi. Zastopniki SKAD »Zarje« so takšen predlog odklonili, ker so vztrajali vedno na kompromisni listi vseh skupin. Negativni odgovor odborov posameznih katoliških akademskih klubov je bil vzrok, da so se vsa prizadevanja za kompromisno listo razbila in bila zastonj. Pri volitvah so nastopile tri liste: katoliški akademiki brez SKAD »Zarje«, nacionalni akademiki iz »Jugoslavije« in levičarski akademiki. Zmagali so levičarji s 66 glasovi, medtem ko so katoliški akademiki ob delni abstinenci in delnem sodelovanju členov SKAD »Zarje« ostali na drugem mestn s 36 glasovi. Pri slučajnostih sem iz lastne pobude pojasnil prizadevanja za kompromisno listo. Podal sem kolikor mogoče kratko in stvarno sliko vsega truda, ki ni bil, če sem odkrit, maloten. In tedaj sem dejal med drugim, da obsojam v tem času, ko vemo, da gre za Obstanek slovenske medicinske fakultete, vsako merjenje političnih sil ali skupinskih moči na račun strokovnega dela v strokovnem klubu, pa četudi bi kdo s tem namenom snoval kako protimarksistično listo.
Potem se jo začelo sumničenje s »komunizmom« ali bolje »potegovanjem za komuniste«. Proti takšnemu načinu anonimne debate in poročanja moram najodločneje protestirati! Trditi smem upravičeno, da takšni načini niso akademski, pa tudi katoliški ne!
O	svojem glasovanju nisem hoteli dati nikomur odgovora, ker je to moja popolnoma osebna zadeval Vendar pa danes moram, ker so me do tega izzvali drugi, reči, da imam priče, da sem se glasovanja vzdržal, ker ni bila dosežena kompromisna strokovna lista, ki bi po mojem mnenju edina lahko jamčila za resnično složno in odkrito sodelovanje vseh skupin pri 'borbi za popolno medicinsko fakulteto v Ljub-
Jjaini. Dobro vem, da se je z menoj vzdržalo glasovanja iz istih razlogov mnogo členov, oziroma pripadnikov SKAD »Zarje«. Mislim, da glasovanja nima nihče pravice nadzorovati, še manj pa sumničiti koga pri oddajanju glaisu, ker upam, da smo akademiki v veliki večini še toliko demokratični, pa četudi bo kdo ob tem poudarjanju demokratičnosti hotel zopet zavijati s komunizmom.
Kar pa zadeva moje pisanje o brošurah proti komunizmu, ki so bile priložene nekaterim katoliškim časopisom v mesecu decembru, upam, da je objektivnemu bralcu dovolj pojasnil članek v 49. štev. »Delavske pravice« in pojasnilo v 51. številki »Delavske pravice«. Upam, da smo si vsi slovenski katoličani dovolj na jasnem, da je boj proti komunizmu potreben. Tega gotovo ni treba več poudarjati. Ločimo se pa po izkušnjah in svojih glledanjih v izbiranju mc-
Janez Kocmur:
Brez naslova
(Nadaljevanje.)
Ker nas Župančič pušča na cedilu, katere ženske so pametne, moramo sami najti rešitev te uganke. Naloga bi bila lažja, če bi vedeli, koliko je pri njem veliko, ker pravi, da je pametnih žensk mnogo. Mogoče mu je že 50 preveč, lahko a tudi, da mu je še 100.000 premalo. Preprosteje
i	'bilo, če bi bil dejal, da so vse Slovenke pametne, ali da so take vsaj v večini. Pa pustimo to pri miru; naj premišlja sam, zakaj se je ognil jedra; če ga bomo preveč vprašali, bo prišel z novim vedeževanjem.
Še najpravičnejše vodilo pri ocenjevanju pameti bi bilo': dolgi lasje, kratka pamet. Če je na to mislil že sam Župančič, se je izrekeil tako rekoč za splošno žensko volilnoi pravico in za demokracijo. Potem klobuk dol — pa brez zamere!
Kratki lasje so v kulturnem svetu že odi nekdaj oznainenilo razuma, nekak ciment, kakor na sodu. Iznajditelj tega merilla je rimski pesnik Quintus Horatius rlaccus, naš sosed. Zaimeril je zlasti pes-
tod in sredstev za bo ribo proti komunizmu. In gotovo je edino pravilno, da se o tem vprašanju svobodno in iskreno razgovorimo, kajti slovenski narodni pregovor »Več glav, več misli!« je tudi tukaj brez dvoma na mestu!
Nekateri slovenski ljudje so začel i uvajati v slovensko časopisno polemiko zelo čudne načine. Trdim, da je krivično nekoga sumničiti ali mu celo podtikali neresnične stvari! Toliko govorimo v zadnjem času o praivi demokraciji in še bolj se ponašamo s svojo kulturo! Bodimo vsaj nekoliko resnično in pravilno demokratični in malce kulturni tudi v časopisni poilemiki! Prepričan sem, da se bomo potem razumeli in se bomo o vsaki stvari lahko do kraja pomenili! Samo nekaj odkritosti in poštenja je za to tudi treba!
Musek K. Vitko.
nikom njihova vihrajoča bandera na glavi, imiajoč jih za znamenje norosti. Takole jib je oštel:
Pa tudi lasje mu vihrajo, isaj (pesnika častni priimek zasluži le, komur se nikdar ne sklone pod škarjami glava, ki teloga zvrhan bi voz ne potegnil iz nje mu novosti.
Dodal je še izrečno:	»Ker nimam že prida
peresa, bi pevcu bil rad vsaj učitelj.« S tem je ošvrknil mimogrede tudi učitelje, kakor da v njihuem poklicu ni treba prida peresa. Toda tedanji učitelj je bil suženj in je pisal z dletom, drugače bi Cezar ne bil mogel narekovati deseterim naenkrat.
Horacij je bil kovač lepe besede, zraven pa značaj, ki ni samo učil, ampak se tudi sam ravnal po svojih naukih. Za dokaz, da misli resno, je hodil ostrižen »na balin«. Zaradi njegove zna-čajnosti mu niso kadili pod nas, odklanjal je tudi sam vsako čaščenje.
Za merilo pameti je imel lase tudi apostol Pavel. V svojem prvem pismu Korinčanom naravnost veleva, da naj se ženski, ki prerokuje ali javno nastopa, odrežejo lasje.
1	* Anton Sovre: Q. Horatius Flaccus, Pismo o pesništvu.
Družba sv. Mohorju, Celje, 1904. Str. 53, od v.rste 298. dalje.
delavskega zavarovanja iz Slovenije ne marajo soditi in da slovensko vrhovno sodišče v Ljubljani že sodi in da je že tudi izdalo v delavskem zavarovanju neko sodbo. Ne gre ne meni ne drugim mojim tovarišem, ki so tudi vložili pritožbe na vrhovno sodišče, v glavo, kje na j bi bil vzrok, da slovensko vrhovno sodišče v Lju 'bi jan i ne sodi naprej v slovenskih zadevah delavskega zavarovanja. Slovenski delavci trpimo zaradi tega škodo. Ali je spet kakšen centralistični plot vmes, ki brani slovenskemu vrhovnemu sodišču, tla bi sodilo slovenskim delavcem, in kje je tak plot?
J. K-n.
Kdo je kriv vojne?
Zapiska vredna je izjava Staljina uredniku lista »Pravde« češ da vendar no morejo sodelavci francoske časniilke agenture Havas tajiti, da sta Francija in Anglija napadli Nemčijo in da zato nosita odgovornost za sedanjo vojino.
Maistrovi borci.
Prejeli smo:
Država bo dala vsem tistim, ki so ob prevratu leta 1918. in 1919. sodelovali pri osvoboditvi, posebno spominsko kolajno. Naj bi ta kolajna ne bila samo ,mal spomiin takrat sodelujočim, ampak Iše posebno njihovim potomcem, naši mladini za zgled. Vsi, ki so sodelovali, so torej dolžni predložiti potrebne podatke ali svojemu vojaškemu pristojnemu vojnemu okrožju, a!li pa združenju borcev za osvobojcnje severnih krajev (Zveza Maistrovih borcev, legija koroških 'borcev), če so njihovi členi. Zveza Maistrovih borcev bo vsem svojim členom, ki podatkov 'še niso predložili, poslala posebne tiskovine, v katere je treba podatke natančno vpisati in jih takoj poslati na tajništvo zveze v Mariboru. — Nobeden Maistrov borec ne sme opustiti pirijave in vsak mora dobljeno polo s podatki takoj poslati.
Opozorite tudi druge člene in nečlene Maistrove borce na to, če tiskovine za prijavo ne bi dobili pred novim letom, naj jo zahtevajo.
Tajništvo v Mariboru v iNarodnem domu bo poslovalo tudi o božičnih praznikih.
Prijateljem »Slovenije«
Slovensko vseučilišče je praznovallo te dni dvajsetletnico svojega obstanka. Ko potihne hrup slovesnosti, da se bo lahko gledalo bolj jasno in razločno, bomo posvetili temu našemu visokemu kulturnemu zavodu več prostora, da osvetlimo njegovo vprašanje od vseh strani.
Popravi.
V	sestavku »Enotnost sodstva« v predzadnji številki je tiskovna napaka, ki zelo kazi. V tretjem odstavku, 9. vrsta, stoje besede: ... izrabil ustanovitev banovine Hrvaške z novimi pristojbinami..., stati pa bi moralo: ...z novimi pristojnostmi.
Vabilo našim bralcem
Vse naše prijatelje in bralce vabimo, da upoštevajo v prvi vrsti trgovine in podjetja, ki oglašajo v našem listu.
Opozarjamo pri tem, da sprejemamo oglase samo od domačih podjetij.
FRANC GOLOB
ipedjalna trgovina kuhinjskih In gospodinjskih predmetov Ljubljana, VVolfova ulica 8 - Tel. 27-81
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.
Pregovor o pameti in laseh ima potemtakem globoko zgodovinsko osnovo. Menda ni treba še nadaljnjih dokazov, da je dolžina las najzanesljivejše merilo za pamet. Dvom bi utegnil biti edino v tem, kakšna mera se naj uporablja: ali meterska, ali klaftrska. Njega dni so merili s palci in komolci, ki so vedno »pri roki«, tu m tam tudi s čevlji, kajpada s sezutimi.
Dandanes ponarejajo že vse: živila, denar, diplome in še druge stvari. Ponarejajo celo kraje in dežele; kako, je še skrivnost ponarejevalcev. Te dni je nekdo ponaredil Slovenijo, da imamo sedaj dve: pravo in ponarejeno, tako rekoč resnično in neresnično. Kaj čuda potem, da pačijo še resnico. Človek že ne ve več, katera je prava: ali lažnjiva resnica, ali resnična laz.
Ponarejajo seveda tudi pamet. Pri merjenju bo torej paziti ne samo na dolžino, ampak tudi na njeno pristnost. ^irl|rv‘]lj()	ki so v najtes-
nejši zvezi s pametjo. T udi mažejo jih in kodrajo, da je pamet bolj vijugasta. Pleskajo ne samo svojo polt,	tudi	cudj sploh in&iicijo I>rc35
sramu svoj notranji in zunanji obraz, ustvarjen po božji podobi.
(Dalje prihodnjič.)
Opazovalec
.Slovenec' in objektivnost .Slovenije*
V	dnevniku »Slovenec« s 17. t. m. je napadal nekdo naš tednik, ker v zadnji številki, ko je omenil praznovanje dvajsetletnice slovenskega vseučilišča, ni povedal, da 'bo pri ti; priložnosti promoviran za častnega doktorja slovenskega vseučilišča predsednik senata dr. Anton Korošec. Očita nam, da so naš list dobili v roke »nekakšni levičarski gospodje, o katerih človek res ne ve, kakšna je bila v njihovi mladosti slovenska narodna vzgoja«, obreguje se tudi ob našega odgovornega urednika, češ da je razpošiljal neke letake »Jugoslovanske strokovne zveze« itd. Pravi, da naš tednik ni objektiven, ker ni omenil častnega doktorstva dr. Antona Korošca in njegovega govora na slovesnem zborovanju v Unionu.
Tistemu, ki je napisal za »Slovenca« omen jeni sestavek, moramo povedati, da našega odgovornega urednika ne zadene prav nobena krivda glede sestavka v Sloveniji z dne 15. t. m. Omenili nismo, da bo promoviran za častnega doktorja senatni predsednik dr. Anton Korošec in da bo govoril na slavnostnem zborovanju zato, ker smo mnenja, da bi moralo imeti praznovanje jubileja najvišje slovenske znanstvene ustanove čisto in samo znanstven značaj in bi ga morali obhajati vsi Slovenci brez razlike, vseh mišljenj in struj, ker je slovensko vseučilišče plod združenih narodovih moči in mora stati zunaj političnih strank. Zato smo zaradi stvari same izpustili v svojem poročilu vse, kar bi dajalo prireditvi politienostran-karski prizven.
»Slovenčevemu« sestavkarju moramo pa povedati tudi še — mož najbrž sam to dolbro ve — da je naš tednik od dneva, ko je bil ustanovljen in do danes ostal v enih in istih rokaih. Je in bo ostal, dokler bo živel, zunaj vsake stranke in bo zastopal samo slovenstvo in čiste slovenske koristi, kakor je to delal doslej osem let in ni nikdar spremenil svoje smeri, kakor so joi nekateri drugi ljudje in časopisi!
Vzgoja, narodova in človečnostna, je pa pri nas res potrebna. O tem pa naj premišljujejo tisti, ki je nimajo zadosti!
Srpski glas“ in banovina Hrvatska
Pred nedavnim je začel izhajati v Belgradu nov tednik z naslovom »Srpski glas«. Izdajajo ga Dragiša Vasic in njegovi prijatelji, pred vsem vodilni ljudje iz »Srbskega kulturnega kluba«. Ti ljudje so si z novim listom postavili nalogo, da alarmirajo »sve čestite Srbe« za »moralno obrambo srbstva«. Posebno se zavzemajo za to, da ga očistijo madežev, ki so se prijeli srbstva v javnem življenju zadnjih let. To se pravi, da hočejo zavrniti in pobiti vse očitke, ki letijo danes na račun srbstva in njegove vloge v političnem in gospodarskem življenju Jugoslavije zadnjih dvajset let. *
»Toda na žalost dokazujejo dosedanje številke »Srpskega glasa«, da je vodilna misel njegovih pokrenileljev velikosrbski šovinizem in da se v tem pogledu omenjeni tednik ne razlikuje
— razen po načinu izražanja — po ničemer od nekdanje Čokorilove »Srpske riječi«, belgraj-skega »Balkana« in »Srpske straže«. Listajoč po »Srpskem glasu« se človek vprašuje, če je mogoče, da piše srbska intelektualna elita danes, po 20 letih bridkih izkušenj, tako in na ta način
o	aktualnih političnih in drugih problemih,« meni zagrebški »Obzor«, ko komentira nekatere posebno značilne trditve »Srpskega glasa« v njegovih prvih treh številkah.
Zanimivo se zdi »Obzoru« zlasti mnenje »Srpskega glasa« o narodnem edinstvu. »Srpski glas« stalno piše o srbskem narodu, toda to ga ne moti, da ne bi zastopal tudi teze o »jugoslovenskem narodu«, ko piše: »Mi, ki izpovedujemo prepričanje, da predstavljajo Srbi in Hrvati en in isti narod, gledamo na odstopanje od teze narodnega edinstva kot na nedvomen znak nižje kulture.«
Mi Slovenci se tej trditvi ne čudimo več, že dolgo ne, kajti mi že davno vemo, da vidi neki del srbske javnosti — vrsta Dragiša Vasic in tovariši — v Jugoslaviji samo dva naroda: srbskega in — jugoslovenskega, ki jih včasih isti, toda nikoli v škodo prvega.
»Srpski glas« se zaletava nadalje v različne hrvaške ustanove — n. pr. v Hrvaško zaščito- itd.
— ter skuša škodovati njihovemu ugledu.
Zanimiva je tudi sodba. »Srpskega glasa« o
banovini Hrvaški. »Največji del Hrvatov je razumel sporazum kot osvobojenje izpod Srbov. In zato se niso slišali v nekaterih hrvaških krajih pri novici o sklenitvi sporazuma vzkliki navdušenja, ampak neobrzdan krik sovraštva, ki ni prizaneslo prav nobeni srbski svetinji.«
»Ko bere človek ,Srpski glas*, se mora v resnici vprašati, kaj bo prinesla bodočnost, potem ko so sc srbski intelektualci odločili za to pot. To ni pot, ki bi mogla pripeljati do moralne obnove srbskega javnega življenja. Pisanje »Srpskega glasa« ne more dati drugega rezultata, kakor da bo razvnelo šovinistične nagone. Obenem je dokaz, da je še mnogo ljudi, ki se za nobeno ceno nočejo odreči hegemoniji«, sodi »Obzor«.
Mali zapiski
Kaj je z vrhovnim sodiščem zn delavsko zavarovanje
(Dopis izmed delavstva.)
Že dva meseca težko čakam na rešitev pritožbe v zadevi delavskega zavarovanja, ki sem jo vložil na vrhovno sodišče. Rešitve pa nikakor ne dobim. Slišal sem, da še ni odločeno, ali bodo sodili v teh stvareh v Ljubljani ali v Zagrebu.
V	časopisih je bilo sjcer, da v Zagrebu v stvareh