»Zacel se boš dotikati neba, Jonatan Galeb, tisti trenutek, ko boš dosegel popolno hi-trost. In to ne pomeni leteti dva tisoc kilometrov na uro, ali milijon, ali leteti s hitro­stjo svetlobe. Vsako število je namrec meja, popolnost pa nima mej. Popolna hitrost, moj sin, je to, da si tam.« 
Richard Bach 
Meta Zagorc 
»Marš na ples …« 
… Zacenjam s »povabilom«, ki je pred leti blestelo na velikih reklamnih panojih po mestu. Navdihnilo me je ob pregledovanje rezultatov letošnjega Šolskega ple­snega festivala – projekta, ki letno zajame že vec kot 6.000 mladih in je po mne­nju Ministrstva za šolstvo in šport eden najobsežnejših šolskih projektov. Letos že deveto sezono zapored združuje mlade po osnovnih ter srednjih šolah in ko jih vidim plesati, ali jih imam priložnost soditi, me vedno znova navdajo s ponosom, samozadovoljstvom nad »žetvijo« in prepricanjem, da se delo v plesu vedno znova obrestuje. Kajti ples … 
… sodi med najstarejše clovekove izrazne oblike. Želja po plesu je med osnov­nimi potrebami, še posebej želja po ritmicnem gibanju oz. gibanju v ritmu. Prvinski clovek je plesal ob vsaki priložnosti: ob smrti, rojstvu, praznovanju, prehodu iz ene­ga v drug letni cas, plesali so za dež in dobro letino, za dober ulov, da bi odgnali bolezen … Ples je bil obred. Dandanes poznamo plese, ki so stari tisocletja, drugi stoletja, nekateri so se pravkar rodili. Pojavnih oblik plesa je pravzaprav neskonc­no; ples je otroško rajanje in poskakovanje, pa tudi vrhunska izvedba gibanja pri baletu, je topotanje plemena za dež in je umetelno vrtenje Freda Asterja, je šegavo osvajanje vaškega dekleta in je šport, tekma, karneval, blešceca predstava za publi­ko ... Poznamo ples širokih ljudskih množic (etnicni, ljudski, družabni, karnevalski), ples izbranih vrhunskih umetnikov (balet, scenski ples, sodobni ples, jazz, musical) in tudi ples vrhunskih športnikov (športni ples). Ples je ponekod in v razlicnih zgo­dovinskih obdobjih del izobrazbe, del vsakdanjih ali praznicnih doživetij, je kultura, religija, poklic, zdravilstvo in terapija, vzgoja, zabava, predstava, umetnost ... 
PLES, nemško – tanz, francosko – danse, angleško – dance, italijansko – danza, san­skrtsko – tanka (»sla po življenju«), rusko – plesjaf, je pojem, ki obsega vse vrste plesa z osnovnim pomenom: željo po gibanju, po ritmicnem plesu, po življenju, po uži­vanju življenja. Besedo ples uporabljamo vecinoma v zvezi s clovekovim telesom, oznacuje pa lahko tudi vsako ritmicno gibanje, npr. ples ognja, ples lutk, ples animi­ranih likov na ekranu itd. Zares o plesu lahko govorimo šele, ko naravne gibe obvla­da ritem; tega so si ljudje vedno dajali s topotanjem, ploskanjem, glasom, pozneje z bobni in z drugimi glasbili. Ples se zacne navadno iz nezaznavnega vzgiba naše notranjosti in preraste v eksplozijo energije ali zgolj v neumorno veselje v gibanju. Vcasih je ujet v gibalne forme, vcasih je ena sama improvizacija, odraz trenutnega obcutenja, spajanja z glasbo, z zvokom, s partnerjem, s soplesalci in tudi z gledalci. Zlasti ritem ter njegova nelocljiva povezanost z glasbo in raznovrstnimi nacini gi­banja zagotavljajo obstoj plesu vse od prazgodovine pa do danes. 
Z ustvarjanjem “vedno manjših razdalj” med ljudmi širom sveta, z zbliževanjem raz­licnih kultur se povecuje možnost razumevanja in tolerance do socloveka, s tem pa možnost premostitve barier in nerazumevanja med kulturami. V ta proces integra­cije je ples vtkan kot arhetip, kot svetovni jezik, kot najbolj razširjena neverbalna komunikacija. Je »govorica« telesa 



onstran besed – ko te ne zadošcajo vec, ali jih ne razumemo, se pojavi ples … Ce samo pogledamo otroka, ki se do onemoglosti guga na gugalnici, teka od stene do stene, se neutrudno vrti, ena­komerno poskakuje, bomo našli potrditev, da prav ritmicno zasnovano gibanje sproža v nas sile, ki so arhetipske za clovekovo bivanje. R. F. Miller (iz Pedicek, 1970) piše: »Ritmicno vrtincenje vraca cloveka k njegovemu izvoru, narocju vesoljstva, da se mu zdi, kakor da bi se znova združil s stvarstvom. Mogocne kozmicne sile ga prešinjajo, da cuti, kakor bi se strnil z rajanjem krožecih ozvezdij. V svojem plesu zacuti vecne zakone zacetka in konca, vstajanja in padanja, privlacevanja in odbijanja ... telo cuti vecni ritem sveta.« 
Skozi svoje telo torej doživljamo svet, skozenj se zrcali odnos do sebe, do drugih, z gibanjem izražamo svoja custva, misli, doživetja. Pri plesu je telo »inštrument«, na katerega plesalec »igra«. Telo deluje kot sprejemnik, posredovalec in izvajalec, ko sprejema kinesteticne, ritmicne in socialne dražljaje ter se odziva nanje. Nanj je vedno potrebno gledati iz vec zornih kotov hkrati, saj gre socasno za gibanje, veselje, sprostitev, komunikacijo, estetsko doživetje ... 
Otroci imajo vsepovsod po svetu prirojeno potrebo po gibanju. Plešejo. Gibljejo se svobodno, igrajo se s svojim tele­som, sposobni so improvizirati na spontan in ustvarjalen nacin. Izražanje s telesom je otrokom naravno; jih sprošca, zadovoljuje in osrecuje. Zacenjajo se zavedati svojega telesa in raznovrstnosti svojega gibanja, casa in prostora ter predvsem razlicnih možnosti za izrabo energije. Z razvojem motorike se hkrati razvija celotna sposobnost kontrole telesa, ki pa je v veliki meri odvisna od obvladovanja gibanja ter pogojuje kognitivni, custveno – socialni in psihomo­toricni razvoj. 
Kadar plešemo, v telesu pospešimo delovanje cele vrste funkcionalnih sistemov, kot so srcno-žilni, dihalni, prebav­ni, vegetativni, senzomotoricni, hormonski idr. S hkratnim obremenjevanjem razlicnih mišicnih skupin in ustreznimi dražljaji se usmerjajo aktivnosti fizioloških procesov celega telesa. Vzpodbuja se rast kosti, trdnost sklepnih vezi, kar omogoca stabilizacijo sklepov in ucinkovito delo mišic, ki neposredno izvajajo gibanje. Pri plesnem gibanju, kjer se ne­nehno igramo ter premagujemo silo teže in druge zunanje sile, se še posebej povecuje tonus v mišicah ob hrbtenici, to pa v veliki meri vpliva na držo telesa. 
Razvijamo gibalne sposobnosti (koordinacijo, moc, gibljivost, hitrost, ravnotežje, preciznost), aerobne in anaerobne sposobnosti ter senzomotoricne sposobnosti na eni strani, na drugi pa specialne plesne sposobnosti, kot so ple­snost, preciznost izvedbe, virtuoznost vrtenja, dojemljivost za ritem, za odnose v paru ali skupini itd. 
Otroke zlasti skozi ustvarjalni ples ucimo zavedati se svojih custev (veselje, jeza, strah, zaskrbljenost, radost), izražati obcutja in doživljanja z gibanjem, istocasno pa jih opozarjamo na spoštovanje custev drugih. Skozi ukvarjanje s tele­som poskušamo vplivati na zadovoljstvo s samim seboj, na povecanje samozaupanja ter pozitivno samopodobo. V psihologiji je znana vzrocna povezava med otrokovim custvenim doživljanjem in govorico telesa oziroma njegovim izrazom telesa, telesno držo, zato se danes veliko uporabljata ples in kot nacin pozitivnega bega od vsakdanjih priti­skov, ki se kažejo v agresivnih oblikah vedenja, psihosomatskih težavah in boleznih ali v umiku v svoj svet. 
S plesom otrok razvija zavedanje telesa, perceptivne in kognitivne funkcije: govor, višje mentalne funkcije, spo-min, predstavljivost, ustvarjalnost, sposobnosti za ucenje, za komuniciranje in interakcijo. Preko telesnega stika razvi­jamo socialne sposobnosti, spodbujamo torej stike z drugimi: zaupanje, obcutljivost, sodelovanje otrok v skupini in skupinsko reševanje problemov, delitev pozornosti, empatijo, vodenje in podrejanje. Ples je za otroka igra, povezana z veliko »intelektualnega dela«, istocasno pa delo v skupini omogoca spoznavanje tistih življenjskih vrednot, ki pri­našajo zadovoljstvo s samim seboj, sprošcenost in veselje, prijateljstvo. 
Vzgajanje s plesom je kompleksno in velikokrat povezano še z drugimi umetnostmi: z glasbo, likovno umetnostjo, gledališko in literarno umetnostjo, filmom ... Pravzaprav zelo redko razvijamo zgolj otrokove gibalne sposobnosti. Ve­dno je prisoten dolocen ritem, glasba, soplesalci, predmeti, s katerimi lahko plešemo, morda pripoved, pesem, slika. S tem razvijamo posebno otrokovo obcutljivost za druge umetniške oblike, s cimer v veliki meri razvijamo predstavlji­vost in logicno mišljenje, sposobnosti dojemanja casa in prostora ter druge umske sposobnosti in funkcije. 
Vse to je del estetske vzgoje, ki vpliva na otrokovo estetsko tenkocutnost, lastno umetniško ustvarjalnost in odnos do umetnosti ter kulture nasploh. Evropska civilizacija je namrec razvila ideal racionalnega cloveka, ki ne izraža svojih custev in zapostavlja gib kot sredstvo izražanja. Ustvarjanje z gibanjem, glasba in umetniška igra omogocajo tudi vsestransko izobrazbo otroka na umetniškem podrocju, razvijajo smisel za lepo, usklajeno gibanje, doživljanje glasbe­nega ritma, širijo otrokovo sporocilno obmocje, njegovo lastno predstavo, identifikacijo. 


Ples se ne dotika le našega telesa in custev, ampak tudi našega duha in sanj. Navadno gre za doživljanje sedanjosti v gibu. Obcutenje in zaznavanje sta stik telesa z lastno zavestjo, vseh pet cutil pa pot do »podatkovne baze«, ki omogo-ca doživetja. Zaznavanje položaja telesa, poteka gibanja, ritma, dotika, prostora, morda zvoka, drugih v prostoru itd. so »sestavine«, na katerih temelji raznovrstnost našega doživljanja gibanja. Še zlasti, kadar je gibanje povezano z glasbo, se poveca moc, barva doživljanja, obseg in tudi pomen doživetja. 
Skozi ples imamo možnost povecati intuitivni obcutek za univerzalne zakone. Najvecji cilj je priti na POT (TAO), ki je pot, po kateri deluje univerzum. To je pot, ki je ni mogoce opredeliti z besedami. Sebe in druge lahko pri plesu doži­vljamo še na intuitiven nacin, ki ima enake lastnosti kot cutenje. Takšno gledanje poudarja obcutenje in osvobajanje notranjega toka energije, intuitivno senzibilnost in sposobnost harmoniziranja, kjer se »notranje borbe« spremenijo v »ples gibajocih obcutij«. 
Sodobna svetovna misel, v nasprotju s tradicionalno, teži k holisticnemu pristopu, kar pomeni, da povezuje vzhodno modrost in zahodno znanost, povezuje umetnost in védenja, dopolnjuje logicno z intuitivnim mišljenjem, povezuje telesno z duševnim in duhovnim. Ugotovitve raziskav kažejo, da celostne metode ucenja in poucevanja, med katere sodi tudi ustvarjalni gib kot metoda pouka, delujejo razbremenilno oz. zmanjšujejo obremenitve in njihove posledi­ce ter delujejo preventivno. Kot razlagata ta pojav Torrance in Rockenstein (1988), ustvarjalni, efektivni in kognitivni procesi aktivirajo in podpirajo drug drugega in drug drugemu olajšujejo potek. Med poukom torej istocasno poteka kognitivno ucenje in razumevanje ter svobodno custveno, telesno in umetniško izražanje (Kroflic, 1999). 
Notranji svetovi otroku pomenijo prvo izkušnjo skladnosti, celovitosti in smiselnosti. Ustvarjalnost je eden nosilnih stebrov celostnega poucevanja in pridobivanja znanja. V ucni proces vstopajo novi odnosi, zbližujejo se znanstvene in umetniške discipline, zbližujejo se ucenci in ucitelji. Ustvarjanje s telesom in gibanjem deluje kot komunikacija, ucna metoda, preventiva, terapija, ki zadovoljuje otrokove potrebe po gibanju in omogoca samouresnicevanje v so-cialni interakciji. 
Ples kot ekspresija cloveka, ki jo upravlja transcendentalna energija, je namrec najstarejša oblika umetnosti. Še pre-den je clovek svoje izkušnje izražal skozi razlicne materiale, je to pocel s svojim telesom. Za mnoge teoretike umetnosti je ples najbolj obcutljiva in najlepša umetnost, skozi katero hlepi po ponovnem izzivanju tistih custev in spoznanj, ki ga dvigujejo v »ekstaticni vzpon«, v zamaknjenost, v podoživljanje doživetij giba. Ce ostajamo ravnodušni do umetno­sti plesa, je to zato, ker nismo uspeli razumeti ne le najvišje manifestacije fizicnega življenja, temvec tudi ne najvišjega simbola duhovnega življenja. 
Ples ima prav tako, kot igra, cudežno moc: otroka in odraslega osvobaja, snema maske, izziva custva ugodja, urav­noveša organizem. Je umetnost srca, ki je velikokrat ne moremo dojeti razumsko. Vcasih zaznamo zamaknjenost, ekstaticno inspiracijo, poteze notranjega nasmeha, poseben žar v oceh, ki je enak pri osem- in osemdesetletniku. 
Kot vzgojitelji in ucitelji imamo najlepše poslanstvo na svetu – možnost, da otroka vpeljemo v svet ustvarjalnosti in lepote, da oblikujemo tu in tam kakšen pogled na stvarnost in da s svojo srcnostjo »oblikujemo« zametke celovitih mladih osebnosti. Kajti v življenju je pomembno, da zaznamo vez med redom in svobodo, med napetostjo in spro­stitvijo, med mocjo razuma in svobodnostjo duha in duše ..., »da smo svetli, da smo svobodnih tal, da lahko letimo … » (Sachs, 1997), »da lepota obstaja takrat, ko naša zaznava in srce obcutita ljubezen« (Krishnamurti, 2003). 
… Zato … »Marš na ples …« 
.Literatura 

Krishnamurti, J.(2003). Krishnamurti's Notebook . New York. Publisher Krishnamurti Publications of America Publication . Kroflic, B. (1999). Ustvarjalni gib – tretja razsežnost pouka. Ljubljana: Znanstveno publicisticno središce. Pedicek, F.(1970). Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Sachs, C. (1997). Svetovna zgodovina plesa. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce. Torrance,E.P., Rockenstein Z.L. (1988). Styles of thinking and creativity. V R.R.Schmeck, Learning strategies and learning styles. New York: Plenum Publihing 
Corporation Zagorc, M., Šimenc, L. in Lovše Pepelnjak, N. (2008). Ustvarjalno gibalna improvizacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. Zagorc, M. (2006). Ples – ustvarjanje z gibom in ritmom. Ljubljana: Fakulteta za šport. 
dr. Meta Zagorc, docentka v pokoju E-pošta: meta.zagorc@guest.arnes.si