n, i astirski listi. Spisal, zbral in priobčil Dr. Mihael Napotnik, knezoškof Lavantinski. V Mariboru, 1906. V lastni založbi. Natisnila tiskarna sv. Cirila. 113968 Predgovor. d večkaterih strani so mi bile izražene želje, da bi naj zbral in v posebni knjigi priobčil vse svoje doslej objavljene pastirske liste, katerih mnogo ni več dobiti, ker so veči¬ noma razdeljeni, čeprav so nekateri izšli še v drugi izdavi. Da bi po svojih močeh ustregel blagim željam, sem zbral ter popravil, pomnožil in v pričujoči knjigi na svetlo dal pastirske liste, ki sem jih do sedaj poslal čislanim duhovnikom in cenjenim vernim Lavantincem. Privzel sem še skupne liste avstrijskih škofov do dragih vernikov, ker so po¬ stali moja last, ko sem pomagal nekatere izdelo¬ vati in sem radovoljno vse podpisal. Poslanice so razvrščene po časovnem redu. Prvo mesto zavzema latinsko pismo do častite duhovščine pri mojem nastopu nadpastirske službe. V večje pojasnilo te temeljne poslanice hočem v pridostavku priobčiti važnejše listine, ki se ti¬ čejo imenovanja, potrjenja in posvečenja Lavantin¬ skega knezoškofa v Solnogradu. Nadejam se, da bom s tem primečkom koristil marsikomu, zlasti svojemu nasledniku, ki bo lahko posnel odtod potrebne napotke za svoje dejanje in nehanje v tako važnem kakor težavnem položaju. £ 4 « Mene vsaj je stalo obilo ■ truda pri sestavi raznih govorov ob tej redki slovesnosti, ker nisem imel podatkov in pripomočnih navodil za njeno vršitev. Veselilo bi me globoko v srcu, ko bi koristil ljubim Lavantincem s predležečo knjigo, ki bodi izročena božjemu varstvu in posvečena časni in večni blaginji neumrjočih duš! Ako pa kdo ni pokoren naši besedi v listu, njega zaznamenjujte in ne imejte družbe ž njim, da bo osramočen. Vendar ga ne imejte kakor sovražnika, ampak posvarite ga kakor brata! Sam Gospod miru pa vam daj večni mir povsod! Gospod bodi z vami vsemi! (II. Tes. 3, 14-16). V Mariboru, na god sv. Ciprijana, škofa, mučenca in cerkvenega učenika, dne 16. septembra 1906. t Mihael, knezoškof. PASTIRSKI LISTI. I. Pozdravni pastirski list častiti duhovščini ob nastopu nadpastirske službe, izdan na praznik rojstva Gospodovega, dne 25. decembra 1889. Gloria in excelsis Deo! Et in terra pax hominibus! MICHAEL, Dei gratia et misericordia Princeps-Episcopus Lavantinus, venerabili ac dilecto Clero Lavantino benedictionem a Domino et omne bonum! ncomprehensibilia sunt iudicia Dei et investigabiles sunt viae eius (Rom. 11, 33), hisce exordior cum magno mundi magistro, divo Paulo apostolo, primam meam epistolam pastoralem ad vos, fratres et filii in Domino perdilecti! Proh dolor! Illud impervestigabile Dei ter Optimi Ma- ximi consilium'Lavantinae dioecesi die 28. mensis lunii anni labentis amarissimum paraverat luctum inopinata morte Iacobi Maximiliani, viri magna in Deum pietate, incomparabili in homines clementia, stupenda in scientiis diversis eruditione excellentis, mei Maecenatis maximi et Mentoris optimi. Omnes exspectavimus laeti, praestantem Pastorem post decem sacri presbyteratus et quinque sacri episcopatus lustra, anno 1888 sollemnissime celebrata, pro firma corporis valetudine et animi vigore per longam adhuc annorum seriem suo gregi servatum donatumque iri a coelo. Ast cogitationes vestrae non sunt meae neque viae vestrae viae meae, 7 dicit Dominus per os Isaiae prophetae. (Is. 55, 8). Deus enim, postquam in multis probavit servum suum fidelem, properavit illum transferre de hac lacrymarum valle in patriam coelestem ad percipienda praemia promerita. Nobis autem non remanet nisi suavissima viri illustris memoria simul ac animus gra- tissimus pro beneficiis acceptis nec non pro splendido vir- tutum exemplo, quo nos omnes, dum viveret, incessanter aedificavit. Quatuor ferme mensibus post vigilantissimi Pastoris obitum elapsis, egomet eodem inscrutabili Dei ter Sancti consilio et libere cooperante Celsissimo ac Excellentissimo Archipraesule et Reverendissimo Metropolita Salisburgensi, Francisco Alberto, simulque clementer annuente Sua Caesarea ac Regia Apostolica Maiestate, Imperatore nostro Francisco losepho I., semper Augusto — vocatus sum ad regimen almae atque peramplae dioecesis Lavantinae. Sane quidem treme- bundus subii munus ingens, cuius onera, quum iam per se angelicis quoque humeris formidanda a sacrosancto Concilio Tridentino (sess. VI. c. 1. de reform.) praedicentur, nostra aetate ob obstacula sat multa superque magna multo magis formidanda ac fugienda esse videantur. Nam mundus malignus adversus Ecclesiam Christi excitatus est neque immerito aequiparatur oceano, cuius fiuctus vehementissimis procellis agitantur. Navicula Christi hinc inde iactatur, remiges apostoli- Episcopi valde laborant ac sollicitantur, et ipse gubernator beatus Petrus, in augustissima persona Papae Leonis XIII. gubernacula tenens et dirigens, vim patitur. Mundus autem a potestatibus tenebrarum seductus et concitatus, malevole exultat, quod Ecclesia Christi periclitetur. Per varia opera impia — ■ preli potissimum — indesinenter accendit contra eam bella perniciosa, propalam atque clam eius doctrinam, iura et privilegia, statuta et instituta, imo eius Caput visibile et caeteros pastores conviciis et omnimodis iniuriis petit atque lacessit, ductus vana spe, de Ecclesia mox actum iri. In specie nationes, non parum irritatae, misere inter se dissi- dent seseque veluti hostes impugnant, quibus turbulentis pugnis sacra religio, quae charitatem mutuam iniungit et -> 8 <- inter diversas nationes medium parietem maceriae solvit inimicitias (Ephes. 2, 14), quantum non possit exinde non capere detrimenti, in aprico est. Quae quum ita sint, qui non angar, videns me altiorem locum sortitum esse sed non tutiorem, locum sublimiorem sed non securiorem ? Qui non metuam, ne par sim adimplendis tali aetate talibus officiis, quae sublime munus episcopale importat et postulat. Profecto, tale munus ingens ego nullo pacto suscepissem, credite mihi, fratres charissimi, ni liducia in Eum me sublevaret, Cuius gratia sum, quod sum; et ni vos, fratres mei consanguinei, quia sanguine Christi redempti, solamen et levamen meum dulce spesque mea firmissima essetis et ni vestra charitas, quae patiens et benigna est, quae non aemulatur, non inflatur, non irritatur, non cogitat malum.. quaeque omnia suffert et omnia sustinet (I. Cor. 13, 4. 5. 7), ni haec charitas vestra, inquam, a sancto Paulo iam dilaudata, animuin mihi fecisset fortem. Hisce firmis fulcris firmiter stabilitus frequentius statui potissimumque sollemnitate meae consecrationis in Episcopum vestrum, ut Deo bene iuvante tierem fidelis fidelium pastor, laborans in maiorem Dei glo- riam hominumque salutem, minimc vero ad proprium honorem aut commodum multiplicandum. Sollemniter vovi, ut divina opitulante gratia voluntatem Dei sim praedicaturus ad exem- plum s. Ioannis Baptistae, patroni ecclesiae cathedralis Marburgensis, et ut crucem non fugiam, imo potius illam libenter amplectar ad specimen s. Andreae apostoli, patroni dioecesis Lavantinae. Dei propitii igiiur auxilio et principis militiae coelestis beati Michaelis archangeli praesidio vestro- rumque adiutorio, quibus adde animum meum promptissimum, inconcusse fretus spero mihi non nimis difficile fore, ut difficilia muneris episcopalis adimpleam munia. Sacratissima illa divini Salvatoris nocte natali resonabat per mundum carmen istud angelicum: Gloria in altis- simis Deo et in ter ra pax hominibus bonae voluntatis (Luc. 2, 14) — in quem coelestem hvmnum paulo latius liceat mihi excurrere. 9 Gloria in excelsis Deo! j um aperto respectu ad hoc suave carmen ille Sanctus j Sal a Loyola suis in mundum missis sociis viae comitem dedit sapienter illud dictum: Omnia ad maiorem Dei gloria m animarumque salutem! Adoptemus et nos viri sapientis sapiens eloquium ceu futuram nostram normam cogitandi ac desiderandi, loquendi et operandi. Glorificemus ante omnia et in omnibus adorandum Deum Trinum! Nam Pater praepotens nos šibi creavit, Filius Salvator nos sui regni cives elegit, ut testatur ipse: Non vos me elegistis, sed ego elegi vos et posui vos, ut eatis et fructum afferatis et fructus vester maneat. (loan. 15, 16). Et Spiritus Sanctus demum nos sui templa consecravit, ut resideat in nobis. Sint itaque per cuncta nostra cogitata, verba atque opera Genitori et Genito et ab utroque Procedenti honor et laus et gloria in saeculorum saecula! Ut autem Dominus Deus Sabaoth quo meliori modo a nobis benedicatur, diligamus, fratres in Christo dilectissimi, sanctam roman a m Ecclesiam, matrem et ma¬ gistram nostram; promoveamus salutem eius, obser- vando et defendendo eius doctrinam, iura, privilegia, statuta et instituta. Imitemur in hacce dilectione pium praesulem Cameracensem, Franciscum Salignac dela Motte Fenelonium, iurantem : „0 sancta romana Ecclesia, exarescat prius lingua oris mei et arida fiat manus mea, priusquam tui obliviscar!“ Credentes fide non iicta et fiducia invicta, illam solarn supra firmam petram esse solidatam nosque in sola beati Petri navicula tuto salvari posse, adhaereamus indivulsi v i s i b i 1 i Christi in ter ra Vicario, beatissimo Patri glo- r i o s e gubernanti Papae Leoni XIII., 1 u m i n a r i m a g n o, per constitutiones suas egregias totum terrarum orbem irradianti clareque collustranti. Idcirco et nostrum est, propugnare pro viribus Sediš apostolicae praerogativas, libertates cunctaque iura imminuta; et provocare fidelium animos ad amorem et reverentiam erga amantissimum -> 10 Patrem, ut se filios esse meminerint et filialis pietatis et reverentialis devotionis erga communem christianorum Patrem officia hilariter exequantur. Obediamus Magistro infallibili, neque errabimus umquam ipsi neque in errorem ducemus alios. Clavigerum divinum sequamur, neque umquam salutis mediis carebimus et nos et noster grex. Insimul autem simus decenti honore et congruenti gratitudine imbuti erga sacrosanctam personam I m- peratoris nostri Francisci Iosephi L, semper Augusti, in quo nobis alienae nationes plenissimo iure invident ob virtutes venerandas, ornamenta principum, iusti- tiam potissimum urgeo omni exceptione maiorem et admi- randam fortitudinem, qua gerit sceptra imperii. Ad Deum conglorificandum exhibeatis etiam n o v o, e medio vestro progresso, Pastori et Rectori obedientiam et reverentiam, quam Episcopo Lavan- tino pro tempore existenti in ordinatione sacerdotali et non pauci etiam in beneficii investitura promisistis. Stetis, quaeso, viriliter in hac sollemni promissione, ad quam tamen ego numquam provocabo, nisi ut munere meo apostolico salubriter fungi valeam. Estote fideles in militia Christi commilitones, canonica obedientia ita rnihi coadunati, ut anima una simus et unum cor et ut efformemus phalangem omnibus adversan- tibus ac obloquentibus inexpugnabilem. Vir obediens loquetur victoriam (Prov. 21, 28), ait Spiritus Sanctus, qui etiamnum ponit Episcopos regere Ecclesiam Dei. Quo autem facilius praestetis praestanda, respicite ad fontem dignitatis episcopalis. Considerate me, quamvis sim et persistam servorum Dei minimus et homo vix ullis meritis, successorem eorum, ad quos divinus mundi Redemptor direxit illud : Q u i vos audit, me audit, et qui vos spernit, me spernit. Qui autem me spernit, spernit e um. qui misit me. (Luc. 10, 16). Recordemini insuper verborum Pauli Tarseni, ad Timotheum Ephesinum scribentis: Nemo adolescentiam tuam contemnat! Ego econtra memor mancbo reliquorum eiusdem versus verborum: Exemplum esto fidelium in ver bo, in con- 11 versatione, in charitate, in fide, in castitate. (I. Tim. 4, 12). Amici charissimi! Si obedientiae virtus floruerit, flo- rebunt residuae quoque virtutes, qua de veritate viri, in arte ascetica probatissimi, testimonium perhibent, compellando obedientiam virtutum matrem et custodem. „Obedientia ma¬ lima est virtus et ut ita dixerim, omnium origo materque virtutum“, docet doctor gratiae in illa Dei Civitate (lib. 14. c. 12), cuius civis optimus ipse fuit. Rem egregie commen- tatur s. Laurentius Iustinianus: „Obedientia, inquiens, ho- minem ditat, laetificat Ecclesiam, pacem tribuit, mentem ornat, vitam felicem homini reddit omnesque virtutes gignit atque custodit.“ — Praesenti epistola omnes confirmo con- stitutiones disciplinares a decessore meo, viro piae memoriae, publici iuris factas, et ut rite observentur, episcopali decerno auctoritate. Nolite ne minutissimam quidem earum parvi pendere. Qui offenderit in uno, factus est omnium reus. Moyses vir, qualis nullibi in antiquitate reperitur, dux et legislator populi foederalis, ob unam inobedientiam apud Aquas Contradictionis, quia non confestim obsecundaverit Deo, ut percuteret petram, sed prius populum obiurgavit, ab ingressu terrae sanctae exclusus est. Et Saul, ille rex infelix, nonne de praeda facta delevit multa et meliora reser- vavit non šibi, sed ut immolaret Deo, et tamen locutus est Dominus per Samuelem ad eum: Melior est obedi- entia quam victimae et auscultare magis quam offerre adipem arietum... Pro eo, quod abie- cisti sermonem Domini, abiecit te Dominus, ne si s rex. (I. Regg. 15, 22. 23). Et princeps apostolorum, beatus Pctrus, parum inobediens Christo Domino, lavari pedes suos ab Eo recusans et id ex permagna reverentia, audivit extemplo: Nisi lavero te, non habebis partem meču m. (loan. 13, 8). En, quam erronee agunt, qui quoad res leviores obedientiam infringere audent. Peccatum non tam in ipsa re quam potius in inobedientia consistit, quae etiam in transgressione rei minimae, in laesione mandati levissimi invenitur. Simus itaque in praeceptorum executione quam 12 diligentissimi et exactissimi, simus punctalitatis amatores. Maledictus, q u i facit opus Domini fraudulen- ter. (Ierem. 48, 10). Ut gloria in altissimis Deo detur, curate omni virium con- tentione, ut domus sacrae sint purae et pulchrae, ut sint visu amoenae et cordi iucundae, brevi, ut sint Deo dignae. Pari modo laborate, ut capellae, cruces et sacrae imagines ubicumque positae spiritualem fidelium recreationem, minime vero fastidium vel scandalum excitent; ut porro ornamenta et paramenta ecclesiastica non sint sor- dida aut lacera. Huc spectat verbum Psaltae: Domine, dilexi decorem domus tuae et locum habita- tionis gloriae tuae. (Ps. 25, 8). Noverat hoc probe et apprime Nepotianus, de quo refert doctor Stridonensis: „Erat sollicitus, si niteret altare, si parietes absque fuligine, si pavimenta tersa, si sacrarium mundum, si vaša luculenta et in omnes caeremonias pia sollicitudo disposita. Non minus, non maius negligebat officium. Ubicumque eum quaereres, in ecclesia invenires. Basilicas ecclesiae diversis floribus et arborum comis vitiumque pampinis adumbravit, ita ut quid- quid placeat in ecclesia, tam dispositione quam visu, presby- teri laborem et studium testaretur“.' (Epist. ad Heliodorum). Ut nomen Dei sanctificetur, sanctificandae et c e 1 e- brandae sunt fideliter a fidelibus dies D o mi¬ nic a e et festivae. Amare deplorandum, quousque hac in par te devenerimus. Quanta negligentia et inadvertentia atque ignavia plurifariam reperitur in re tanti momenti! Fratres amantissimi, moliamur omni zelo pastorali, ut dili- genfi observatione tertii praecepti decalogi et primi Ecclesiae ab omnibus glorificetur Dominus! Et in terra pax hominibus! Pllll|mnia ad Dei gloriam hominumque salutem! Sacerdos, qui glorificationi divini nominis vere studet, neque studium propriae et proximi aeternae beatitudinis negliget, sed illam fovebit multifariam. 13 Ante omnia fovebit istam scientia. Aufer solis splen- dorem et aufer sacerdotis scientiam, quid proderunt? Quia tu scientiam repu listi, repellam te, ne sacer- dotio fungaris mihi; et (q u i a) oblit us es legis Dei tui, obliviscar tui et Ego, dicit Dominus per os Oseae (4, 6). Peritus sit oportet clericus in scientia potissimum quidem sacra, sed versatus sit necesse est etiam in profana pro aevi nostri indigentia, ut fide dignus dux esse possit sui gregis, neque coecus ducat coecum. Legamus omni die in libro sacerdotali, quo titulo ab Episcopo virtutum, sancto Ambrosio, condecoratur sacra Scriptura. Attendelectioni, tum Timotheum tum nos adhortatur gentium apostolus. (I. Tim. 4, 13). Et alibi idem magister eidem discipulo inter- pretatur sacrarum litterarum utilitatem, scribens: Mali homines et seductores proficient in p e i u s, errantes et in errorem mittentcs. Tu vero p e r- mane in eis, quae didicisti.. quia ab infantia sacras litteras nosti, quae te possunt instru- ere ad salutem per fidem, quaeestinChristo lesu. Omnis Scriptura, divi nit us inspirata, utilis est ad docendum, ad arguendum, a d corripiendum, ad erudiendum in i ustiti a, ut perfectus sit homo Dei, ad omne opus bonum instructus. (II. Tim. 3, 13—17). Hinc non miror, quod Bibliorum doctor, divus Hieronymus, admonuerit Nepotianum clericum: „Tu quidem divinas saepius Scripturas lege, imo numquam de manibus tuis sacra lectio deponatur“, et Eusto- chium: „Tenenti codicem somnus obrepat et cadentem faciem pagina sancta suscipiat.“ Quid convertit maximum ecclesiae Africanae ingenium, s. Augustinum? Scripturarum scripturae lectio. (Confess. lib. 8). Vivus est enim sermo Dei et e f f i c a x et p e n e t r a b i 1 i o r. o m n i gladio a n c i p i t i et pertingens u s q u e a d d i v i s i o n e m animae ac spiritus, compagum q u o q u e a c medullarum et d i s c r e t o r c o g i t a t i o n u m e t i n t e n t i o n u m c o r d i s. (Hebr. 4, 12). 14 Ast valde aestimanda sunt et reliqua omnia studia theologica. Frequenter repetenda Theologia dogmatica et moralis, ne fluxu temporis et continuis occupationibus ipsa theologica principia excidant memoria. Ignorantia in sacerdotibus mater est omnium errorum, qui in Ecclesia oriuntur, animadvertit Concilium Toletanum IV. Absit, ut inter sacerdotes Lavantinos inveniantur, qui tremendum Dei iudicium exercent, nec cogitant de comparanda šibi idonea doctrina et ita animas immortales in aeternum perdunt sua ignorantia. Studendum est porro Historiae ecclesia- sticae et Iuri canonico et Philosophiae c h r i- stianae, ut argui possint hostes Ecclesiae, quippe qui numquam desistunt blasphemare, quod ignorant. Sedulo incumbe studiis sacris! Non te pudeat addiscere, quamvis provectioris forsan sis aetatis. „Ad discendum, quod opus est. adnotat s. Augustinus in epistola 116, nulla mihi aetas sera videri potest. Quia etsi senes magis deceat docere, quam discere, magis tamen decet discere, quam ignorare.“ O quam felices sacerdotes, qui lectionem bonam, statui clericali con- sonam, gustare norunt! „In omnibus requiem quaesivi, aiebat Thomas Kempensis, et nusquam inveni nisi in angulo cum libro.“ Verissime ! Bonus liber est amicus bonus et sincerus atque dux fidelis in via vitae. Ut autem libros graves gu- stemus et sacros, requiritur, ut abstineamus ab omni lectione frivola profanaque, imo nonnisi sobrie delibemus diaria pu¬ hlica, quatenus nimirum ministeria nostra notitiam rei poli- ticae postulant. Profectus spiritualis non datur nisi ex lectione sacra et ex meditatione, de talibus perlectis instituta. Teste doctore mellifluo Claravallensi scientia sine charitate inflat, charitas sine scientia aberrat, scientia cum charitate aedificat. Ut proinde propriam et proximi procuremus pacem ac salutem, charitas sit necesse est nostrae conversa- tionis radix et basis. Hoc est praceptum meum, ait Praeceptor divinus, ut diligatis in vicem, sicut ego dilexi vos... Vos amici mei estis, si feceritis, quae ego praecipio vobis. (Ioan. 15, 12. 14). Et optimus doctrinae Christi interpres, divus Paulus, monet Co- rinthios: S e c t e m i n i c h a r i t a t e m ! Et Colossenses ex- hortatur: Super o m n i a autem habete charitatem! Indubie cupimus nos omnes frui felicitate. Alamus hinc et foveamus charitatem, quae nos pace interna et externa replebit abundanter. Charitas, ubi regnat, felices redait homines. Seclusa vero charitate, quid remanet nisi frigus amoris pro- prii et asperitas et amaritudo animorum, discordia et omni- moda miseria. Ubi charitas, ibi coelum. O amabilissima charitas! Quis mihi tribuat, ut inveniamus te, ut toti tuo špiritu perfundamur! Quid enim sumus sine te ? Nil omnino. Etsi linguis hominum loquamur et angelorum et noverimus omnes prophetias, mysteria omnia et omnem scientiam et si habuerimus omnem fidem, ita ut montes transferamus, et si distribuerimus in cibos pauperum omnes facultates nostras et tradiderimus corpora, ita ut ardeant, charitatem autem si non habuerimus, nihil prorsus sumus nilque nobis prodest. (I. Cor. 13, 1—3). De caetero autem probe scio, vos, fratres in Christo dilectissimi, optime loqui linguam christianae charitatis, quae est nostra lingua materna, quam didicimus ab Ecclesia ca- tholica, matre et magistra nostra. Propterea laetus spero fore, ut mediante charitate fraterna me inter atque vos semper locum habitura sit illa dulcis relatio, quae intercedere solet amicum inter et amicum aut patrem inter et filios. Studeamus ulterius modestiae d e c o r i q u e cleri- c a 1 i in loque!a, in habitu vitaeque ratione iuxta istud celebre decretum Tridentinum: „Sic decet omnino clericos in sortem Domini vocatos, vitam moresque suos omnes componere, ut habitu, gestu, incessu, sermone aliisque omnibus rebus nil nisi grave, moderatum ac religione plenum prae se ferant, levia 'etiam delicta, quae in ipsis maxima essent, fugiant, ut eorum actione cunctis afferant venerationemU (Sess. XXII. c. 1. de reform). Omnibus contendamus viribus, servare honorem status sacerdotalis intactum, famam nostram i m m a cu¬ la t a m coram oculis Dei, quem nihil fugit, et in conspectu proximi, cuius vitae norma: nostra sit vita. In specie abomi- nemur ambitionem, honorum fastigia attingendi. O am- bitio ambientium crux! Quomodo omnes torquens omnibus £ 16 places, lamentatur s. Bernardus. Et vas electionis, divus Paulus, instruit suum Timotheum: Radix omnium ma- lorum est cupiditas, quam quidam appetentes erraverunt a fide et inseruerunt se doloribus multis. Tu autem, o homo Dei, haec fuge! S e c- tareveroiustitiam, pietatem, fidem, charita- tem, patientiam, mans uetudinem! (I. Tim. 6,10.11). Amanda est porro a nobis humilitas et conservanda častita s. Prior est fundamen verae vitae christianae et culmen perfectae vitae sacerdotalis. Gloriosa res est humi¬ litas, qua ipsa quoque superbia palliare se cupit, ne vilescat. Sicuti humilitas electorum, ita superbia evidens reproborum habetur indicium. Deus tantum humilibus dat gratiam, arro- gantiam vero et superbiam detestatur Dominus. (Prov. 8,13). Oculi sublimes hominis humiliabuntur et incurvabitur altitudo virorum. Exaltabitur autem Dominus solus in die i 11 a. Quia dies Domini exercituum super omnem superbum et excelsum et super omnem arrogantem et hu- miliabitur. (Is. 2, 11. 12). Verissime, qui vanam gloriam fugit, uti umbram suam, illum uti umbra consequitur vera gloria. Ut autem vere humiles evadamus, frequentemus sol- lerter scholam sanctissimi cordis lesu, loquentis: Discite a me, q u i a mitis sum et humilis corde, et inve- nietis requiem animabus vest ris (Matth. 11, 29); veneremur filiali pietate beatissimam virginem et matrem Mariam, ancillam Domini et reginam coelorum. — Posterior virtus e a q u e castitatis a sacerdote summopere aesti- manda. Etenim hac virtute destitutus sacerdos est indubie non sacra dos Dei. Si quis Salomonis sapientia gloriaretur, cor autem non haberet castum et mundum, insipiens esset coram Deo ter Sancto; et si millia atque millia talentorum de auro et argento possideret, si vero cor purum et pudicum non resideret in pectore eius, sine pretio tališ esset coram perdivite Deo. Econtra ait Spiritus Sanctus: Omnis pon- deratio — auri — non est digna continentis a n i m a e. (Eccli. 26, 20). O vere grandis dignitas sacerdotum. 17 sed et grandis ruina, si peccant. Simus itaque angelicae puri- tatis aemulatores, neque immundi nec vinolenti neque turpis lucri cupidi, sed pii, sobrii, impolluti, segregati a peccatoribus, conversantes in coelis, nemini dantes ullam offensionem, ut non vituperetur ministerium nostrum, sed in omnibus exhi- beamus nosmetipsos sicut Dei ministros! (II. Cor. 6, 3. 4). Fr a tre s, quaecumque sunt vera, quaecumque pudica, quaecumque iusta, quaecumque sancta, quaecumque amabilia, quaecumque bonae fa- mae, si qua virtus, si qua laus disciplinae, haec cogitate — et Deus pacis erit vobiscum! (Philipp. 4, 8. 9). De caetero omnis virtus deficit deficiente o r a t i o n i s alimento, sicuti lumen extinguitur, nisi habet, unde alatur. Sacerdos sine effusione precum est nubes sine aqua aut miles inermis. „Homo sine oratione est homo sine ratione“, aiebat s. Philippus Nerius. Et ille doctor seraphicus, s. Bona¬ ventura, sensum Dei habens: „Cum videro, inquit, quempiam non amantem orandi studium, nec huius rei fervida vehe- mentique cura teneri, continuo mihi palam est, eum nihil egregiae dotis possidere. Et quisquis non orat Deum nec divino colloquio cupit assidue frui, is mortuus est et vita carens expersque sanae mentis. Nam hoc ipsum est eviden- tissimum argumentum amentiae, non intelligere magnitudinem huius honoris nec amare deprecandi studium. “ Tanta est orationis necessitas, ut homo sine illa vix salutem assequi valeat. Spiritus enim nonnisi in Špiritu vivit. Vivere vero in Špiritu nequit, nisi qui ad eum mentem elevat, nisi orat. Nemo sine dono gratiae salvus fieri potest. Gratiae vero auxilium impetratur oratione. Petite et d a bitu r vobis, quaerite et invenietis, pulsate et aperietur vobis! Pater vester de coelo dabit spiritum bon um petentibus se. (Luc. 11, 9. 13). Consulamus igitur saluti pacique animarum precibus assiduis! Oratio sit animi nostri respiratio sitque anima animae nostrae! Ut in orandi amore progrediamur, offeramus t r e m e n- dum Missae sacrificium summa pietate et devotione 18 <- summa. Quodsi necessario fatemur, nullum aliud opus tam sanctum et divinum dari, quam hocce sacrosanctum myste- rium, faciliter concludimus, omnem operam ac sollertiam in eo ponendam esse, ut quanta maxima fieri potest interiori cordis munditie atque exteriori pietatis specie peragatur. (Concil. Trid. sess. XXII. decretum de observandis et evi- tandis in celebr. Missae). Nullus šibi conscius mortalis pec- cati, quantumvis šibi contritus videatur, absque praevia sacramentali confessione ad sacram Eucharistiam accedat. Quodsi quis necessitate urgente post commissum lethale peccatum non sacramentaliter confessus celebraverit, posthac quamprimum conliteri tenetur ex praecepto sacrae Synodi Tridentinae. (Sess. XIII. de Euchar. c. 7). — Alius post Missae sacrificium pretiosus thesaurus, unde quotidie fluenta gratiarum haurire possumus, est officium divinum. Persolvamus illud sedula pietate, considerando Breviarium utpote orationem Ecclesiae, nomine eius pro toto christiano orbe peragendam. Preces officii divini indubitanter Deo sunt gratissimae ac impetrandis gratiis maxime idoneae, eo quod per illas Deus verbis suis propriis adoratur et exo- ratur. Quocirca non mirum, si omnes pii et sancti sacerdotes impenso huius orationis studio eminuerint, inter quos recen- tiores exceliit beatus Ioannes Sarcander, omni laude dignus parochus Holleschoviensis in Moravia (f 1620). lile, Olumucii incarceratus et dirissimis vexatus doloribus, quum manibus, per varia tormenta distortis, folia Breviarii vertere nequiret, lingua sua ad hoc usus est. Tribus Carthusianis insimul in- carceratis et eum ab hoc amice dehortantibus graviter reposuit: ,,Psallam Deo meo, quamdiu fuero. Ad Dominum, cum tribulor, clamabo et exaudiet me; educet animam meam de lacu mi- seriae, lingua mea tota die meditabitur iustitiam eius et non tacebit laudem eius. Amantissimi patres, magnificate Dominum mecum et exaltemus nomen eius in idipsum!“ En, sanctum Breviarii amatorem ! Stricta observatione praecedenter memoratorum proprias potissimum salvamus animas; ast non solum saluti propriae consulendum, verum etiam pači fidelium est prospi- 19 c i e n d u m. Id autem primo fit studiosissima cura gerendi munus, quippe quod princeps scholasticorum, s. Thomas Aquinas, principalissimum animarum pastoris vocat, id quod est verbum Dei praedicare. (Part. 3. q. 67. a. 2). Pro- fecto, si umquam hac aetate vigilandum ac laborandum, quum homines sanam doctrinam non sustinent, sed coacervant šibi magistros prurientes auribus. Satagendum, ut fideles adversus grassantem impietatem et infidelitatem firmi consistant, ut praeprimis indifferentismum, quo periculosius non datur virus nostro tempore, exhorrescant. „Vae vobis tacentibus aut dissimulantibus“, comminatur s. Carolus Borromaeus sacer- dotibus, „si grex curae vestrae commissus perierit. Sanguinem eius de manibus vestris requiret iustus et omnipotens Deus.“ Agnoscentes gravitatem ac sublimitatem muneris nobis de- mandati ex eloquio divino: Qui docti fuerint, ful- gebunt quasi splendor firmamenti et qui ad iustitiam erudiunt multos, q u a s i s t e 11 a e in perpetuas aeternitates (Daniel. 12, 3), praedicemus ferventer ac sapienter Dei verbum, prouti maximus Evangelii praeco, s. Paulus, suasit amato Timotheo: Testificor coram Deo et lesu Christo, qui iudicaturus est vi v os et mortuos per adventum ipsius et regnum eius. Praedica verbum, insta oppor- tune, importune, argue, obsecra, increpa in omni patientia et doctrina! Erit enim tempus, cum sanam doctrinam non sustinebunt, sed ad sua desideria coacervabunt šibi magistros prurientes auribus et a veritate quidem audi- tum avertent, ad fabulas autem convertentur. Tu vero vigila, in omnibus labora, opus fac evangelistae, ministerium tuum imple! (II. Tim. 4, 1 5). Praeter instructionem adultorum cordi habeatis c a t e- chesin quoque parvulorum. Numquam quid boni permansuri in parochia efficiet, nisi qui incipit a parvulis. Sinite parvulos venire ad vos, imo gaudete, in mediis parvu¬ lorum parvuli fieri. Explanate tum in ecclesia tum in schola 20 impigro studio catechismum, ingeniis puerorum adeo acco- modum. Viri apostolici animas lucrandi causa non horrent ad Indos et Afros navigare feros et anthropophagos. Hic autem adsunt animae multo mitiores et dociliores, animae, quarum angeli Deum vident. — Adlaborandum est porro omni sollicitudine, ut pueri et puellae optime praeparentur ad primam confessionem, quippe quae haud raro norma manet subsecutarum confessionum. Simili modo ma- ximi facienda estpraeparatioad primam communionem, quo die singularis festivitas adhibenda et extraordinariae caeremoniae observandae, uti renovatio votorum baptismalium et fidei professio. Est haec dies, quam facit Dominus quae- que manet in dulcissima ac piissima memoria tenellae iuventutis. In genere autem administranda sunt prudenti sollertia fidelibus sacramenta, quibus nihil dignius, nihil sanctius, nihil salubrius nilque admirabilius habet Ecclesia. Fratres, sic nos existimet homo ut ministros Christi et dispensatores mysteriorum Dei. Hic iam quaeritur inter dispensatores, ut fidelis quis inveniatur. (I. Cor. 4, 1. 2). A recta et bene ordi¬ nata administratione sacramentorum dependet cum terrena felicitas tum aeterna beatitudo parochianorum. Per haec in¬ strumenta virtutum faciliter mutatur facies parochiarum. Quapropter probe animati animarum curatores omni oblata occasione exercent nobilissimum hoc sacramenta ministrandi munus. Denique commendo gravissime animarum pastoribus pias confraternitates ac sodalitates, quippe quae nostris diebus plurimum conferunt ad virtutes inter fideles alendas nec non ad vitam quietam et paciflcam conservandam. Christianis sodalitatibus et institutis optimo modo repagulum obditur socialismo moderno. Cuncta haec in exitum deducentes, erimus boni et fi¬ deles pastores, dignissimi imitatores aeterni Pastoris lesu Christi. 21 In Christo charissimi fratres et filii! unc disserendi finem facio, dum vos omnes et singulos in visceribus Christi Domini et ex totis praecordiis meis saluto. Prae caeteris alloquor vos, reverendissimi Domini Capi- tulares, grates vobis rependens sinceras pro sincero favore et honore, quo me excepistis inde a primo momento, quo successor praemature denati Iacobi Maximiliani renuntiatus sum. Certo certius non sperabo contra spem, fore, ut me vos, senatus et corona Episcopi, in futuro quoque maturis consiliis auxiliisque prosecuturi sitis, manentes mibi in cru- cibus ferendis Symones Cyrenaei. Salutatorium meum sermonem dirigo deintus ad vos, admodum reverendi Domini Dečani, oculi et brachia Episcopi! Vigilate, ut omnia fiant in districtibus vestris secundum or- dinem, qui est dux ad Deum, sicuti inordo ad satanam. — Decenter saluto porro vos, spectabiles Domini Professores sanctae Theologiae et sacrae religionis! Docete discendo et discite docendo per verbum et exemplum ! • — Consaluto vos, reverendi Domini Parochi, et vos, sacerdotes omnes Coopera- tores in vinea Domini! Pascite gregem vobis assignatum omni vigilantia et sollertia indefessa! — Salutem a Deo adprecor etiam vobis, venerabiles viri regulares cuiuscunque ordinis! Vita regularis pulcherrimus est flos in horto Ecclesiae. Magno amore vos perenniter amplectar, dum vitam exemplarem inter oves meas vixeritis dumque me piis orationibus in dirigenda dioe- cesi amplissima adiuveritis. — Salvi tandem demum sitis et vos, charissimi Al umni seminarii clericalis, spes et spectatio mea futura! Obtestor vos, ut cum scientiam sacram adametis, tum ascesim infucatam. Nihil fere pulchrius nilque honestius cogitari in adolescentia potest, quam iuncta cum pietate doctrinae et litterarum laus. Dum sub finem sensa mea sincera recapitulo, rogo vos, ut simplicem hanc epistolam meam salutatoriam accipiatis benevole, ita ut cuncta a me et a vobis in futurum cogi- tanda et desideranda, dicenda et unitis viribus agenda cedant in Dei gloriam atque animarum pacem ! In reliquum autem pax Dei, quae exsuperat omnem sensum, c u- stodiat corda vestra et intelligentias vestras in Christo lesu! (Philipp. 4, 7). Amen. Marburgi, in Nativitate Domini, die 25. Decembris 1889. f Michael, Princeps-Episcopus. II. Pastirski list vernikom, na praznik Marijinega očiš¬ čevanja, dne 2. februarja 1890, o medsebojnih dolž¬ nostih. Od strani nadpastirja: oznanjevanje besede božje, delitev svetih zakramentov, bramba in vodstvo neumrjočih duš. Od strani vernikov: spo¬ štovanje, pokorščina, molitev. MIHAEL, po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, vsem vernikom svoje škofije pozdrav in blagoslov od Gospoda in vse dobro! Preljubljeni v Gospodu! globoka žalost je vaše in moje srce težila dne 1. julija prošlega leta, ko so nam v grob položili prevzvi- šenega gospoda kneza in škofa Jakoba Alaksimi- lijana. In moje in vaše bridko žalovanje je bilo zavsem opra¬ vičeno, ker smo vsi izgubili bogaboječega, ljudoljubega in učenega moža, pa smo izgubili milega dobrotnika, čigar spomin bo vedno blagoslovljen in češčen v škofiji Lavan¬ tinski. (Ekli. 45, 1). Pa vse ima svoj čas in vse pod nebom preide ob svojih časih ... Je čas jokati in čas veseliti se, pravi 23 Pridigar stare zaveze. (Ekle. 3, 1. 4). In tako sem se tudi jaz veselil nemalo, ko sem izvedel iz raznih, pismenih in ustnih poročil, da ste se močno veselili tudi vi, ko ste zaslišali glas, da je previdnost božja iz vaše srede izvolila naslednika pokojnemu predniku na prestolu škofije Lavan¬ tinske, in to pa mene nevrednega služabnika Gospodovega. In ko mi je vsled te nepričakovane izvolitve prijetna dolžnost, da vam pišem svoj prvi pastirski list, priznajcm odkrito, da sem mislil dolgo, preden sem domislil, s katerim pozdravom bi vendar pričel prvo svoje pismo do vas, premili mi škofij ani! Pa čast in hvala bodi Bogu, jaz upam, da sem našel prav primeren pozdrav v ljubezen dihajočih besedah prebla¬ gega Pavla do predragih Filipljanov: Milost vam in mir od Boga Očeta našega in od Gospoda Jezusa Kri s tuša ! (Filiplj. 1,2). Gotovo sta milost in mir naj dražje blago, katero je glasoviti apostol narodov neprenehoma želel v svojih zlatih listih vsem svojim ljubljencem, kakor prijateljem in znancem, sodelavcem in sploh vsem vernim kristjanom. Nedvomno je milost, za katero sledi sladki mir, naj dragocenejše bogastvo. Kaj je pač brez milosti kralj, če¬ tudi v škrlat in v zlato oblečen? Ubog berač je. In berač, oblečen v oblačilo milosti, je meščan nebeškega Jeruzalema, ter je kralj pred troedinim Bogom. In prav zato želim tudi jaz željno v svojem prvem pastirskem listu vsem dragoblagim vernikom svoje škofije milost in mir od Boga Očeta našega in od Gospoda Kristusa Jezusa. Od večno modrega Boga odbran iz sredine vaše, sem poslan kot nadpastir v sredo vašo, da vam kažem ravno- pravno pot do milosti božje in do miru, katerega nima svet in ga zato tudi dati ne more. Da pa sebe in vas modro vodim po tesni sicer, a vendar po edino pravi stezi, poznati je meni in vam dolžnosti, katere moramo izpolnjevati vsak¬ sebi. In to prevažno vprašanje o velevažnih dolžnostih, ki vežejo vas na mene in mene na vas, hočemo v naslednjih vrstah natanje premišljevati v medsebojni poduk koristni. 24 o je moral Jezus Kristus, Sin božji, zapustiti malošte¬ vilno čredo prvih kristjanov, je izročil z dobroznanim, večnega spomina vrednim izrekom: Pasi jagnjeta moja, pasi ovce moje (Jan. 21, 15. 17), prvaku apostolov sv. Petru poklic in oblast, da je vsem vernikom vrhovni pastir. In v resnici, blaženi apostol je bil do svoje mučeniške smrti glavni voditelj svete Cerkve, pa je še sedaj in bo vedno v svojih pravih, resničnih naslednikih, rimskih papežih. Ker pa so mnogobrojni verniki, dasi zbrani okolo rimskega papeža, vidnega namestnika nevidnega poglavarja svete Cerkve, Kristusa Jezusa, razdeljeni širom sveta v posamezne okraje, škofije imenovane, so bili poleg sv. Petra njegovi tovariši — ostali apostoli — in vsi njih pravni nasledniki, škofje katoliški, odločeni tem krajem za predstojnike. In kakor je večni pastir Jezus Kristus postavil sv. Petra pogla¬ varja vsem vernikom krščanskega sveta, enako je odločil škofe za pastirje manjšim oddelkom izvoljene črede svoje. Zato pa je vsak vladika v odkazani mu škofiji pravno po¬ oblaščen učitelj, je duhovnik in vodnik črede svoje, ki mora le od njega dobivati poduk v evangeljskih naukih, od njega prejemati svete zakramente in od njega pričakovati po¬ stave za čednostno življenje. In v ravnokar navedenem stavku so sestavljene vse dolžnosti, katere moram jaz kot vaš višji pastir izpolnjevati do vas, svojih ljubljenih ovčic. 1. Potemtakem smete, preljubi v Gospodu, prvič terjati z vso pravico, da vas kot vaš od Boga poslani škof-učenik učim resnico božjo, vam oznanjujem sveti evangelj, to pa na povelje božjega Učenika, ki je apo¬ stolom slovesno zaukazal: Pojdite in učite vse na¬ rode, krsteč jih v imenu Očeta in Sina in Duha Svetega; učeč jih, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam ukazal; in glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta! (Mat. 28, 19. 20). Umevno je, da vam ne morem vselej osebno pridigo- vati in razlagati besede božje; pa kadarkoli se mi bo po- 25 nudila priložnost, da vam lomim kruh besede božje, bom storil to z veliko radostjo. Medtem pa moram skrbeti, da bodo moji predragi mi sodelavci v vinogradu Lavantinske škofije vedno globoko prešinjeni svete vere, trdnega upanja in goreče ljubezni ter tako pridigovali brez vsega človeškega strahu nauke božje, nikdar iskajoč sebe in svojega, pač pa Jezusa in njegove ovčice. In v ta pomen in namen so mi bile pri slovesnem posvečenju za vašega škofa dne 27. oktobra minulega leta v metropolitanski katedrali Solnograški polo¬ žene evangeljske knjige na ramo, da se pač moram najprvo sam ukloniti vzveličavnim resnicam cerkvenim, kar sem storil prej in bom storil slej z najslajšim veseljem, da pa moram potlej tudi v skrb mi izročeno čredo goniti po .dobrih pastirjih na zdravo pašo naukov božjih. Biti moram tanko¬ vesten stražnik čistega nauka katoliškega, biti moram za¬ nesljiv nosilec resnice božje. Predragi mi kristjani! Vi sami dobro veste in znate, da človek ne živi le od vsakdanjega kruha, marveč on živi tudi od vsake besede božje,. ki prihaja iz ust cerkvenih blago¬ vestnikov. Kar je kruh za telo, je beseda božja za dušo. In zato vas prosim in opominjam v imenu Gospodovem, za¬ hajajte radi tja, kjer se drobi in deli duševni kruh, prav tako, kakor so njega dni pobožni Izraelci trumoma hruli k svetemu Janezu krstitelju, da si umirijo svoj duševni glad. Povem vam brez ovinkov, da bi s pomočjo božjo želel tudi jaz oznanjevati božji nauk s tisto hvalevredno vnemo, s ka¬ tero je ob potoku Jordanu pridigoval pogumni predhodnik Mesijev, ki je obenem patron ali čuvar katedralne cerkve Mariborske. Poslušajte radi, ponovno pravim, pridige in krščanski nauk; v tem bote našli milost in mir, tolažbo in povzdigo svojim dušam. Tukaj velja izrek Kristusov: Res¬ nično, resnično vam povem, kdor mojo besedo posluša in veruje Temu, ki me je poslal, ta ima večno življenje in on ne pride na sodbo, temveč on je iz smrti prešel v življenje. (Jan. 5, 24). 2. Nadalje morete in morate pričakovati, da sem jaz^ vaš višji duhovnik, zvest in skrben delivec svetih za- 26 kramentov po nauku bistroumnega Pavla Taržana: T a k 6 naj nas ima človek za služabnike Kristusove in za oskrbnike skrivnosti božjih. Kar se pa v ostalem išče od oskrbnikov, je to, da je vsak zvest najden. (I. Kor. 4, 1. 2). Iz globine svojega, za vašo pravo srečo zavzetega srca, obžalujem zopetno, da ne premorem vsakega in vseh posebe, ki gladujejo in žejajo po svetih zakramentih, sam nasičevati in napajati s hrano nebeško in s pijačo vod, v večnost te¬ kočih. Vendar kadarkoli bom našel pripravno priložnost, da opravim to presveto službo, opravljal jo bom zelo vesel. Medtem pa mi je skrbeti, da mi moje ovčice ne trpč po¬ manjkanja; skrbeti mi je, da moji sodelivci svetih milosti in skrivnosti božjih vestno in požrtvovalno izpolnjujejo svoj prevzvišeni poklic. In ravno zavoljo te moje dolžnosti mi je bila pri škofjem posvečenju pomaziljena glava in so mi bile pomaziljene roke s sveto krizmo; je bilo, da tako dem, mašniško posvečenje v meni obnovljeno in dopolnjeno, da prešine Sveti Duh tudi vse od mene posvečene duhovnike s svojimi darovi, da potem tudi oni posvečujejo nesveti svet, da grehov odvezujejo grešni rod človeški. Predragi v Gospodu! Prejemajte pridno in pa vredno svete zakramente, ki so najdražji in najkoristnejši pa tudi najsvetejši in naj čudovitejši zaklad cerkveni. Zakramenti so neusehljivi vir nebeške milosti in nepotekljivi studenec miru, ki ga ima pobožni kristjan z Bogom, s seboj in svojim bliž¬ njim. Obiskujte nadalje marljivo službo božjo; kajti pri da¬ ritvi svete maše najdete milost in najdete mir svojim dušam. Pač me obhaja nepopisna žalost, ko izvedam, da se že tudi pu mnogoterih mestih dične škofije Lavantinske zapazuje nemala popustljivost in malomarnost glede na obiskovanje službe božje ob nedeljah in zapovedanih praznikih. In vendar še vedno velja tretja zapoved božja ter prva in druga cerkvena. In iz svetega Pisma še niso izbrisane besede, s katerimi je Bog zapovedal Izraelcem soboto, nam kristjanom pa nedeljo posvečevati, rekoč: Spomni se, da posvečuješ sobotni dan. Šest dni delaj in opravljaj vsa 27 £ svoja dela; sedmi dan pa je sobota Gospoda, tvojegaBoga. Ne delaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne tujec, ki je znotraj tvojih vrat. V šestih dnevih namreč je Bog ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival; torej je Bog blagoslovil sobotni dan in ga je posvetil. (II. Moz. 20, 8—11). 3. Naposled smete, ljubi Lavantinci, od mene, svojega nadpastirja, terjati, da sem vam zagovornik, varih in vodnik v najvažnejših zadevah vašega živ¬ ljenja — namreč v duševnih. Na to dolžnost me opo¬ minja večni pastir, Jezus Kristus, ko pravi: Dobri pastir dd svoje življenje za ovce svoje. (Jan. 10, 11). To dolžnost mi nalaga slavni apostol sveta, sv. Pavel, ko opominja v Milet došle škofe, rekoč: Pazite na se in vso čredo, v kateri vas je postavil Sveti Duh škofe, da vladate Cerkev božjo, katero je pri¬ dobil s svojo krvjo! Jaz vem, da bodo prišli po mojem odhodu med vas zgrabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. (Dejanj, apost. 20, 28.29). In prvi rimski papež, sv. Peter, piše o tej dolžnosti vsem škofom: Pasite čredo božjo, kije med vami, in jo nadzorujte, ne po sili, marveč prostovoljno; tudi ne za grd dobiček, temveč dobrovoljno. Tudi ne kakorgospodovalci lastovine, temveč kakor vzgled postavši črede. In ko se bo pri¬ kazal višjiPastir, bote dobili n e ve n lj i vi venec slave. (I. Petr. 5, 2—4). Škoda, ali težko ni umeti, pokaj da ne morem vsakega izmed vas posamno voditi in varovati pogubnih nevarnosti — ker vas je pač vseh skupaj nad 500.000 duš. Toda skrbeti hočem skrbno, da bom vselej povzdignil svoj glas nadpa- stirski, kadarkoli bo pretila vašim dušam poguba ali huda nevarnost. Pa svaril vas bom v duhu krščanske ljubezni, ki ne išče drugega haska niti dobička, kakor le čast božjo in 28 vzveličanje neumrjočih duš. In v vidno znamenje te svoje odgovornosti polne dolžnosti sem prejel pri škofjem posve¬ čenju prav skrivnostno opravo in orožje božje. Roke in noge so mi oblekli v belo tančico v dokaz, da mora biti roka moja vedno čista in noga moja vedno krepko hodeča po kraljevski poti krščanskih čednosti. Prejel sem dalje Škofji prstan v znak, da sem se nerazvezljivo v ljubezni zaročil s prelepo škofijo Lavantinsko. In podali so mi palico pastirsko, da vas vodim varno po poti iz solzne doline v domovino nebeško. In glavo so mi okrasili s čelado-mitro, da se ne vpogne v boju življenja, niti se ne trese in ne maja v dobrih in nedobrih, v mirni h in nemirnih vremenih. Pa daroval sem dve sveči goreči in dva hlebca kruha in dva sodca vina v pomen, da moram kakor sveča plameneti in vse moči svoje posvečevati trudu za vse resnično in pravično, dobro in lepo, za vse sveto, čisto in žlahtno; in da morem žrtvovati svoje imetje materi Cerkvi in njenim otrokom. Preljubljeni v Gospodu! Iz predstoječih besed lahko sami posnamete težkočo in obilnost mojih dušnopastirskih dolžnosti, katere pa bom vesel izvrševal, ako mi danes obljubite, da hočete vselej radi poslušati pa tudi izpolnje¬ vati nauke in nasvete, katere vam bom dajal jaz in vam bodo dajali moji sotrudniki za sveto, nadnatorno živ¬ ljenje, v katerem najdete tu in tam milost in pravi mir. Dal Bog, da bi mogel z vašo podporo svoje nadpastirske dolžnosti izpolnjevati tako, da bi enkrat srečno obstal pred večnim sodnikom, pred katerim bomo pred 200 leti pač že vsi gotovo stali. In zato vas opominjam, kakor je opominjal sv. Pavel Hebrejce, rojake svoje, rekoč: Bodite pokorni svojim predstojnikom in bodite jim podložni; kajti oni č uje j o za vaše duše kakor taki, ki bodo za vaše duše dajali odgovor, da to veseli store in ne vzdihujoč; to bi namreč ne koristilo vam. (Hebr. 13, 17). Ponujam vam že takoj danes lepo priložnost, da mi pokažete svojo vdanost in pokornost in sicer v tem, da voljno sprejmete postno postavo ter jo točno izpolnjujete v vseh njenih točkah. 29 B. pogledom na težavno službo, katero sem nastopil, ko so me posvetili za škofa Lavantinskega, bi smel pač nekako reči, da sem takrat došel na goro mire in ne na hrib kadila. (Vis. Pes. 4, 6). Z ozirom na velike skrbi in dolžnosti, ki so združene s Škofjo službo, bi mogel pač omahovati; toda druga misel me podpira krepko in to je misel na različne dolžnosti, katere vežejo- tudi vas podložnike do mene, vašega predstojnika. In izmed teh dolž¬ nosti bi bile najglavnejše imenito nastopne: 1. Pred vsem smem in moram jaz, vaš višji dušni pastir, terjati od vas popolno, resnično spoštovanje. In ta moja pravica sloni na postavi božji. Povem vam namreč brez vseh ovinkov, da sem pri vsej svoji nevrednosti in pri vsej slabosti svojih moči vendarle naslednik onih svetih mož cerkvenih, katerim je Sin božji velel in katere je pooblastil, da so verni čredi nadpastirji, da jo branijo zoper vse ne¬ varne, sovražne napade. Namestnik sem apostolov, katerim se prišteva tudi vse slave vredni patron škofije Lavantinske, sv. Andrej, Id se ni zbal svetega križa, marveč ga je veselo objel in poljubil, da umrje na njem. Pač sem obljubil tudi jaz troedinemu Bogu, da se z njegovo podporo ne bom branil bodi kakršnega koli križa, na kar me že naprsni križ spo¬ minja, temveč da ga bom vesel zadel na svoje rame ter ga voljno nosil do konca, ker predobro vem, da je tudi železo in jeklo, ko bi se hotel človek nanj naslanjati še ob smrti, slabotno trsje, da pa je vendar za to in bo vedno za to dovolj močna zaslomba stari križ na strmi Golgoti. In v tej neovrgljivi resnici, da izvira Škofja čast od večnega nadduhovnika Jezusa Kristusa, najdete lahko, pre¬ mili mi kristjani, razlog svojega spoštovanja do novega škofa vašega. In verujte mi, ravno v tem radovoljnem izkazovanju čistega spoštovanja se vam bo odprl in neprestano tekel vir svete milosti in miru božjega. Tu velja kakor o telesnem, tako še tembolj o duševnem očetu: Spoštuj očeta sv o- 30 jega, in živel boš dolgo in dobro ti bo šlo na zemlji! (V. Moz. 5, 16). 2. Pa razen spodobnega spoštovanja ste, predragi v Gospodu, tudi še nase prevzeli dolžnost pokorščine do novega nadpastirja. Kakor se mora namreč v državi skazovati od Boga postavljenemu vladarju zvesta, neprelomna poslušnost v vseh dobrih stvareh, enako se mora v Cerkvi skazovati polna pokornost najprej svetemu očetu, papežu rimskemu, ki je vsesplošni dušni pastir, in potem škofu kot posameznemu pastirju odločene mu škofije. Na tej božji po¬ stavi sloni ves red krščanskega sveta in kdor se zoperstavlja temu redu, takovšen nesrečnež ne prestopa človeških postav, marveč božje zapovedi in zapade brez rešitve sodbi božji. Nemožno seveda ni, da se dozdeva marsikomu napredek in pridobitek novodoben, ako ne izpolnjuje zapovedi, ne božjih in ne cerkvenih; ako se ustavlja nepokorno oblasti, katera neredkokrat vse krivice, njej storjene, mirno prenaša ali jih vsaj telesno ne kaznuje — vendar krščansko to ni, in cerkveno ni in večno-srečnega življenja ne prinaša neumrjoči duši. Medtem pa zahvalim dobrega Boga, da smem izreči o vas pohvalno sodbo, da ste doslej vedno radi ubogali dušne pa¬ stirje svoje in da bote v prihodnje tudi meni in mojim so¬ delavcem pokorno vdani. In z ozirom na to vašo priznano čednost upam zanesljivo, da mi ne bo pretežko hodilo, iz¬ polnjevati težke dolžnosti moje nove službe, o kateri pravi zbor Tridentinski, da bi celo za angeljske rame prehuda bila. Kar pa vas zadevlje, upam verno, da vam bo radovoljna poslušnost vedno pridobivala milost in mir, mir in milost. Semkaj spada, kar piše slavni sv. Pavel ljubljenim Rimljanom: Vsak človek bodi višjim oblastim podložen; kajti ni oblasti razenodBoga in te oblasti, ka¬ tere so, so postavljene od Boga. In tako, kdor se ustavlja oblasti, se ustavlja naredbi božji; a ti, ki se ustavljajo, nakopavajo sami sebi po¬ gubljenje. Kajti poglavarji niso strah dobrih temveč hudih del. Hočeš li pa, da ne bi se bal oblasti, stori dobro, in imel boš hvalo od nje. 31 Zakaj božji služabnik je tebi na dobro. Ako pa hudo delaš, boj se; kajti zastonj ne nosi meča. Je pač služabnik božji, kaznovalec na jezo temu, kateri hudo dela. Zatorej morate podložni biti, ne samb zavoljo jeze, nego tudi zavoljo vesti... Dajte torej vsem, kar ste dolžni; komur davek, davek; komur dačo, dačo; komur strah, strah; komur čast, čast. Nikomur ničesar dolžni ne bodite, razen da ljubite drug drugega; zakaj kdor ljubi bližnjega, ta je izpolnil postavo. (Rimlj. 13, 1—5. 7. 8). 3. Končno pa še naglašam z vsem poudarkom tretjo dolžnost vašo, ki obstoja v tem, da neprestano molite za mene, svojega nadpastirja. Kdo bi pač hotel dvomiti, da mi je molitve silno treba? Kajti ne s svojimi lastnimi močmi in tudi ne z vsemi silami vseh svojih še tako delavnih sodelavcev ne bi premogel izvrševati tolikih dolž¬ nosti svojega prevzvišenega poklica, ko bi pogrešal božjega blagoslova, brez katerega je vsako delo prazno in brez¬ uspešno, ko bi mi odtegnil vsemogočni Bog svojo moč, ka¬ tero pa daje le onim, ki ga za njo pohlevno prosijo. To pr e važno ali dandanes premalo naglaševano resnico je že spoznal in globoko čutil sv. Pavel, največji učenec naj¬ večjega učenika Kristusa Jezusa. Zato je vedno druge prosil, naj bi ga podpirali z molitvami in s prošnjami v njegovem apostolskem delovanju: V ostalem pa molite, bratje, za nas, da se širi beseda Gospodova in pro¬ slavlja, kakor tudi pri vas; in da se rešimo ne¬ spametnih in hudobnih ljudi; kajti vera ni vseh (II. Tes. 3, 1. 2), prosil in izpodbujal je Solunčane. Hebrejcem, rojakom svojim, pa je naročil: Molite za nas in delajte na to, da vam b o m hi tr e j e vr n j en. (Hebr. 13, 18. 19). In Rimljanom je pisal toli prikupljivo: Bratje, prosim vas pri Gospodu našem Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha, da mi pomorete v molitvah za me k Bogu . . . Da postane moja služba za Jeruzalem prijetna svetim, in da v 32 radosti pridem k vam po volji božji in si skupaj z vami odpočijem! (Rimlj. 15, 30. 31). In Kološanom je nasvetoval: V molitvi bodite stanovitni in čujte v njej v zahvaljevanju! Pa molite tudi za nas, da nam Bog odpre vrata besede, da govorimo skrivnost Kristusovo, za katero sem tudizvezan. (Kol. 4, 2. 3). Dragoblagi mi bratje in mile mi sestre v Kristusu! Mo¬ lite pobožno in neodjenljivo za mene, da mi bo vaša molitev najmočnejša pastirska palica, ob katero naslonjen bom srečneje vladal vladikovino Lavantinsko, kakor bi jo vodil s človeško modrostjo, ki je mnogoterim zmotam podvržena. Prosite po¬ hlevno Boga, da me bo napolnjeval s svojo modrostjo in me krepil s svojo močjo, da bom nezmotno hodil sam in tudi druge srečno' vodil po potu vzveličanja! Molite, da mi Bog ohrani milostno pogled zdrav, desnico čvrsto, vero živo, upanje trdno in ljubezen gorečo, da sem vam dobri pastir, in da se zavoljo mene nihče izmed vas ne pogubi! Naobratno pa obljubim tudi jaz vam, da hočem moliti za vas, kakor je molil sv. Pavel za svoje: Priča mi je Bog, piše Rim¬ ljanom, da se neprenehoma spominjam, vsekdar v svojih molitvah proseč, da bi se mi kakorže posrečilo, v volji božji priti k vam; kajti močno želim videti vas, da bi vam dal kakšen duhovni dar za potrjenje vaše. (Rimlj. 1,9—11). In Filipljanom poroča: Jaz hvalim svojega Boga, kadar se spo¬ minjam vas, ko vedno v vsaki molitvi svoji molim za vas vse z veseljem. (Filiplj. 1, 3. 4). Preljubi moji verniki! Ibko bomo dolžnosti, ki nas vežejo drug do drugega, vestno izpolnjevali; ako bom jaz vas skrbno učil božjih resnic in me bote vi zvesto ubogali; ako vam bom jaz, ali sam ali po svojih zastopnikih, pridno delil svete zakramente in jih bote vi radi prejemali; ako vas bom jaz previdno vodil po potu vzveličanja in bote vi za menoj 33 Stanovitno sledili; in ako bomo naposled drug za drugega vedno prav marljivo molili, potem bo dodelil Bog, pastir in vladar vseh vernih, da bomo vsi, jaz vaš višji pastir in vi moje ovčice, dosegli večno življenje. In s to preponižno prošnjo do presvete Trojice završujem prvo svoje pastirsko pismo do vas, ljubi Lavantinci! In ko vas vse še enkrat v imenu Gospodovem prav prisrčno pozdravim, porečem s sv. apostolom Pavlom: B r a t j e, r a d u j t e se, bodite ene misli, pa imejte mirinBog ljubezni in miru bo z vami! Pozdravljajte drug drugega v svetem po¬ ljubu . . . In milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen božja in deležnost Svetega Duha bodi z vami vsemi! Amen. (II. Kor. 13, 11—13). V Mariboru, na praznik Marijinega očiščevanja, dne 2. februarja 1890. t Mihael, knez in škof. III. Pastirski list vernim, na praznik Marijinega ozna¬ njenja, dne 25. marca 1890, o vrhovnem poglavarju katoliške Cerkve. MIHAEL, po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, vsem svojim ljubim vernim mir, srečo in blagoslov od Boga Očeta in od Gospoda našega Jezusa Kristusa v edinosti Sv. Duha! Preljubljeni v Gospodu! |rav ugodna prilika se mi ponuja, da vam pošljem drugi svoj pastirski list. Ko sem bil slovesno posvečen za vašega škofa, sem obljubil sveto, prej ko slej pokloniti se pastirju vseh pastirjev, škofu vseh 34 sr škofov: svetemu očetu, rimskemu papežu Leonu XIII., da sebi in vam ponižno izprosim apostolskega blagoslova, nam toliko potrebnega za blagonosno delovanje v vrtu in vino¬ gradu lepe Lavantinske škofije. In glejte! Previdnost božja mi je tako mila, da pre¬ morem svojo obljubo izpolniti poprej, kakor sem upal; že na god sv. mučenca Justina namreč se podam na božjo pot v Rim, v središče krščanske edinosti. In prav to moje poto¬ vanje v slavni Rim daje mi povod, da vam, predragi kristjani, pišem svoj drugi pastirski list, in to s pogledom na pomen¬ ljivo besedo božjega Vzveličarja, zapisano v današnjem svetem evangelju: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. (Jan. 10, 11). Genljive so prilike, v katerih učlovečeni Sin božji razodevlje svojo ljubezen do nas. On primerja le-to ljubezen kokli, ki si je v skrbeh za svoja dobra piščeta ter tako dolgo razprostira svoje peruti, dokler ne spravi vsa pod svojo toplo in varno krilo. Primerja jo skrbnemu zdravniku ki ozdravlja in olajšuje telesne in dušne bolezni naše. In kdo ne pozna prilike o izgubljenem sinu, v kateri je lju¬ bezen usmiljenega Jezusa opisana tako lepo, da nam je srce globoko presunjeno, kadar jo beremo ali slišimo? Najslajša in najljubša pa je srcu našemu podoba dobrega pastirja. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. Jaz sem dobri pastir, v mojih prsih bije blago srce, gori vroča ljubezen, bedijo skrbi. Moje življenje in moje ovčice so mi eno: jaz svojo kri in življenje žrtvujem za svojo čredo. In res! Božji Vzveličar, ki nas je po svoji bridki smrti na lesu svetega križa odrešil, sme in more po vsej pravici tako govoriti, ker je svoji čredi, preden je šel v nebesa, oskrbel pastirjev, ki naj v njegovem imenu varujejo čredo ter jo vestno pasejo na dobri paši. Izvolil je namreč dvanajst apostolov, postavil jim na čelo sv. Petra, ki je naj skala in najvišji pastir, čigar prvaštvo naj vedno živi v njegovih naslednikih: rimskih papežih. In ravno o tej naj- višji pastirski službi sv. Petra menim k vam, preljubi v * 35 Gospodu, danes prijazno govoriti, to pa zato, da vemo de¬ loma vredno ceniti veljavo rimskega papeža sploh in torej tudi sedanjega svetega očeta Leona XIII., in deloma, da pokažemo in vtrdimo ljubezen svojo do apostolske stolice ter spodobno počastimo očeta in učenika vsega krščanstva. | _ I. §M dvanajstem stoletju ob času križnih vojsk je očak itSlfial in nadškof jeruzalemski pismeno prosil angleškega kralja hitre pomoči. Kralj mu nemudoma obljubi denarne pomoči. Toda patriarh mu nagloma odgovori: Denarja nam ni treba, pač pa nam je silna potreba voditelja, ki ima dovolj veljave in oblasti. Ali današnji svet potrebuje denarja ali ne, o tem tukaj ne razpravljam, pa da mu je treba pastirjev, ki vladajo s polno veljavo in oblastjo, tega sem živo prepričan. Da! Pastirjev, katere nam Bog pošilja in postavlja, potrebujemo vedno. Nekdaj je bil Bog sam zvesti pastir in mogočni kralj izraelskega ljudstva. Vidni pastirji, namestniki njegovi, so bili Mozes, Jozua, sodniki, kralji, duhovniki in zlasti preroki. Ko bi pa kdo trdil, da je prerokom bil edini posel le prerokovanje, bi se motil, ker je Bog pošiljal pre¬ roke najbolj zato, da so vodili ljudstvo, da so ga varovali greha in navduševali za resnico in pravico in tudi za čednost. Ko so pa pastirji zanemarjali svojo službo in niso več črede, temveč sebe pasli in jim ni bilo mar, so li ovce na dobri ali slabi paši, da jim dajejo le potrebne volne; tedaj je Gospod povzdignil svoj glas, rekoč: G1 e j! J a z sam bom pogledal za svojimi ovcami injih bom obiskal. In obudil jim bom edinega pastirja, kateri jih bo pasel, hlapca svojega Davida; on jih bo pasel in on jim bode pastir... Jaz Gospod sem to govoril. (Eceh. 34, 11. 23. 24). Ta obljubljeni pastir, mil, krotek in skrben kakor David, prednik njegov, je Jezus Kristus, katerega so pri njegovem rojstvu že pastirci molili in kateri se je pozneje 3 * £ 36 sam tako rad imenoval dobrega pastirja in je tudi daroval svoje življenje za svoje ovce. Dobrega, požrtvovalnega in neutrudljivega pastirja pa se je ljubi Vzveličar pokazal ne le v življenju in smrti, temveč še tudi po smrti. Ko se je namreč sam poslavljal od svoje majhne milodrage črede, ji je izvolil druge pastirje. Et ipse dedit — in On je postavil nekatere za apostole, druge za pre¬ roke in druge za evangeliste in še druge za pastirje in učenike. (Efez. 4, 11). Ipse — prav On sam in nihče drug je izvolil pastirje, brez katerih si ne moremo misliti črede, ki bi bila v lepem redu. Da pa kdo blagonosno opravlja pastirsko službo, mora imeti polno¬ veljavno oblast. Potrebo najvišje oblasti so nedvomno ob¬ čutili tudi že pagani. Neki rimski vladar je izustil to-le besedo: Pastir ovac ni ovca. Pastir ljudstva torej tudi ni človek — marveč nekdo višji in zbog tega zapove rimski cesar, da se njemu kot najvišjemu pastirju Rimljanov ska- zuje čast božja. Vladar je o tej reči sicer sodil napačno, pa nekaj zdravega jedra tiči vendar le v izreku tega pagana. Gotovo, sam večni Bog mora postaviti pastirja, da premore le-ta uspešno voditi svojo čredo. Zavoljo tega je. sporočil Sin božji svojo pastirsko palico in vladarsko oblast apostolom svojim, in sv. Petru je izročil vrhovno oblast, ko mu je dal pomenljivo povelje: Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce! (Jan. 21, 15. 17). In kar je sveti Peter bil po volji božji, isto so in bodo vedno vsi njegovi nasled¬ niki na rimski stolici. Peter je prejel pastirsko palico od Kristusa. In on jo je izročil s polno oblastjo svojemu na¬ sledniku sv. Linu, ki je tisto zopet podal svojemu nasled¬ niku. In nasledniki njegovi so jo podedovali drug od drugega tako, da jo je sporočil tretji četrtemu, da jo je dobil stoti od devetindevetdesetega, dvestoti od 199 tega. Z vso isto močjo in polno oblastjo je vladal 256. papež Pij IX., slav¬ nega spomina, in je slovečo pastirsko palico izročil zdaj modro in častno vladajočemu 257. papežu Leonu XIII. Tako bodo papeži pastirsko palico krepko držali do konca dni, in nikomur je naposled ne bodo vrnili, kakor najvišjemu 37 pastirju samemu, Sinu božjemu, Jezusu Kristusu. Rimske papeže je torej Bog sam postavil, da vladajo širom sveta sveto katoliško Cerkev. In prečudna vrsta rimskih višjih pastirjev sama ob sebi je že mnogoveljaven dokaz, da je našo sveto katoliško Cerkev ustanovil Bog, in ta dokaz bi naj sam zadoščeval, da katoličani v veri ne omahujejo, v upanju ne omagujejo, v ljubezni pa do svete Cerkve rastejo in se po vsej pravici ponašajo, da so otroci takovšne Cerkve ne samo po imenu, temveč tudi v resnici. Res da, če človek pregleduje dolgo vrsto papežev in premišljuje njih zgodovino — to so vam, ljubi moji kristjani, visoke, orjaške podobe, to so vam junaki, katerim ni para, da si oko naše med najboljšimi in najblažjimi pastirji pač prav lahko izbira. Izmed 257 papežev 1 je 29 umrlo mučeniške smrti — dali so svoje življenje za svoje ovce. Od leta 67, v katerem je bil sv. Peter križan, pa tja do leta 540 je vladalo čudno kraljevstvo božje, ki je na zemlji doma, pa sega v nebo, 60 papežev, ki so vsi prišteti svetnikom božjim. Ali tudi od te dobe sem je izmed papežev obilo proglašenih svetnikov. Zares, toliko vztrajnih in krepostnih mož, prav izbornih mož nahajaiho v čudovito dolgi vrsti rimskih višjih pastirjev, da pogrešamo časa, da bi jih vse po redu ocenili primerno, katerim celo nasprotniki naši ne morejo odreči hvalne priznave. Medtem pa nas že posamezna imena papežev spominjajo izvrstnih in slovečih dogodeb, na katere se ozira celi svet. Nedvomno je zgodovina papežev najlepša solnčna stran bodisi cerkvene, bodisi svetne zgodovine. Kako veličastna je, postavim, oseba sv. papeža Damaza (366—384), ki je sveto vero branil zoper raznovrstne krivoverce. Kako svetla je podoba sv. Leona I. Velikega (440—461), ki je dvakrat rešil Rim: prvikrat divjega hunskega kralja Atila, drugikrat vandalskega krutega kralja Genzerika. Velikan po svojem duhu je sv. Gregorij I. Veliki (590—604), čigar trinajsto stoletnico nje¬ govega trinajstletnega papeževanja smo letos dne 12. marca 1 La Gerarchia cattolica. La Familia e la Capella Pontificia con appendice. Roma, 1905. Str. 9—27. £ 38 praznovali. Vsega njegovega delovanja tukaj ne omenjam, opozarjam le na njegova slovstvena dela, ki se lahko merijo z najboljšimi pisatelji latinskimi. Junak na glasu je dalje globokoumni Gregorij VII. (1073—1085), premodri Ino- cencij III. (1199—1216), odločni Gregorij IX. (1227—1241), v umetnosti zvedeni Leon X. (1513 — 1521), ki je umetnije in vede tako čislal in podpiral, da so se v Rimu po besedah zgodovinarja A lz o ga ponavljali časi cesarja Avgusta. In kdo ne pozna neumorno delavnega papeža Benedikta XIV. (1740 — 1758) in bogate njegove učenosti? Toda, pokaj se oziramo tako daleč nazaj, ko danes gledamo z lastnimi očmi plodno delavnost in velikansko moč rimskega papeštva. Pozabili še nismo apostolskega delovanja Pija IX. (1846—1878), moža velikodušnega in slavnega, kakršen se le redek nahaja v zgodovini, ki se nam je prikupil zlasti zato, ker je za versko resnico pro¬ glasil brezmadežno spočetje deviške matere Marije in je obhajal cerkveni občni zbor vati¬ kanski. Glasoviti angleški zgodovinar kar strmi nad sijajno slavo vrste rimskih papežev. Duhoviti Maculay (Me- kole) namreč pravi: „Pač občudujemo in spoštujemo dolgo izborno vrsto rimskih papežev. Nič ne sega tako gotovo v pretekle starodavne čase, kakor vrsta papežev. Mogočne države so se zrušile, Rim in sicer Rim papežev pa še stoji. O najstarejših ljudovladah v Benetkah, v Genovi in v drugih mestih skoraj že ne vemo, da so bile. Toda Rim s svojimi papeži še živi in znamenja ni, da ga v prihodnje več ne bo. Verojetno je, da bo kak romar kedaj z mosta reke Themse gledal na podrtine mesta Londona, ali Rim bo še imel svojo moč in svojo sijajnost.“ II. esnica! Katoliška Cerkev je mogočno kraljevstvo, ki pretrpi vse druge države. Vsako kraljevstvo cveti nekaj časa in se potem podere in razruši, ker pač vse po¬ svetno nima obstanka; ali sveta Cerkev, božja naprava, bo trdno stala do konca dni. Sivi, že skoraj osemdesetletni 39 starček vlada danes Cerkev, a ona je vendarle velika in močna, je mogočna in mladostna. Božja previdnost je storila, bodi ji večna hvala, da je mogel v viharnih in nevarnih časih zasesti stol sv. Petra velemož, čigar vrlo značajnost, modrost in učenost, čigar pobožnost, plemenito srce in blago resnob¬ nost z navdušeno besedo hvali in slavi ves svet. Take izborne lastnosti imajo vsi možje, ki so poklicani, da izvr¬ šujejo na svetu velike naloge. Najpoprej vam želim kratko opisati življenje našega slavljenega svetega očeta, in potem hočemo pregledati in razgledati velikansko in blaženo delavnost našega sedanjega rimskega nadpastirja. — Vincencij Joahim Alojzij je bil dne 2. marcija 1810 rojen od plemenitih staršev po imenu Pecci v Karpineti, ki je starodavno mestice v hribih ne daleč od Rima. Kal krščanske pobožnosti je v nežno srce otroško zasadila in prav zvesto gojila bogaboječa mati Ana. Bistre glave mladenič je obiskoval v Viterbi in v Rimu razne šole, in njegovi nenavadni nadarjenosti so se učeniki mnogokrat čudom čudili. V vseh dotičnih vedah je sijajno napredoval. Leta' 1834 je mladi plemič na višji šoli za mladeniče ime¬ nitnega rodu izkušnjo prestal med vsemi odličnimi učenci z najboljšim uspehom in mu je bila tedaj prosta pot do naj¬ višjih služeb. Na starega leta dan 1837 ga jc sloveči kardinal Ode- schalchi v kapeli sv. Stanislaja Kostka posvetil za mašnika. In novega leta dan 1838 je pel novo sveto mašo, in tako izvemo, zakaj se je dne 1. januarja 1888 celi katoliški svet veselil njegove zlate svete maše. Po svoji novi maši je Pecci blaženo deloval kot poslanec in višji sodnik v Beneventu, v Peruziji, dokler ni leta 1843 nastopil službe papeževega poslanika na belgijskem kraljevem dvoru, kjer ga je vse visoko častilo in se mu globoko uklanjalo. Ko je tam tri leta blagonosno deloval, povzdignejo ga leta 1846 v čast škofa Peruzijskega, kjer je celih 30 let na svečniku svetil tako lepo, da so mu bili leta 1850 papež Pij IX. podelili čast kardinala rimske Cerkve. In prav tiste dni se je od¬ puščeni minister Bonghi izrazil, da je novi kardinal cvet -> 40 med najmodrejšimi udi družbe kardinalske in da ima v naj¬ popolnejši meri vse čednosti, katere od kardinala terja sv. Bernard. Prav nič se zato ne čudimo, da so isti papež Pij kratko pred svojo smrtjo pobožnega kardinala za kamer- lengo, dvornega oskrbnika, izvolili ter mu najvišjo čast svete rimske Cerkve poklonili, ker kamerlengo vlada ve¬ soljno Cerkev, dokler je osiročena in nima papeža. In v svojem 68. letu je kardinal Pecci dne 20. februarja 1878 zasedel najslavnejši prestol krščanstva ter si pridejal slavno ime Leona XIII. Kako čudovito delavni so bili vendar naš sveti oče Leon XIII. teh 12 let, odkar slavno in srečno vladajo sveto Cerkev! NI moči in tudi ni potrebe, vsega razlagati, kar so Leon XIII. dosihdob že opravili dobrega, velicega, obče- koristnega. Vsega tega se še menda, predragi verni kristjani, živo spominjate semkaj od leta 1888, ko smo praznovali njih zlato sveto mašo. Leon XIII. delujejo zlasti na to, da bi človeškemu rodu, ki se zavoljo današnjih pomot ruši in pogreza, postavili nepremakljivo, krščansko podlago. Geslo njih vladanja je, človeško družbo prenoviti in vede na trdna tla postaviti. Zato pa so neutrudno zavzeti za socialna ali družbena vprašanja, ki sedaj gibljejo svet, in pogumno za¬ virajo pogubne zmote današnjih vednosti. — Imenito se sveti oče zanimajo za odgojo krščanske mladine in ravno tako skrbno se potegujejo za blagostanje delavcev, roko¬ delcev in sploh za različna katoliška društva. In z zlatimi pismenkami zapisuje zgodovina dobrodejne čine, katerih ne morem tu naštevati. Zoper naglavne bolezni sedanjega časa priporočajo pred vsem drugim sv. Frančiška tretji red, ki je prav krepko zdravilo tega vzornega zdravnika človeške družbe. In letos dne 10. januarja so izdali preznamenito in mojstersko okrožnico, v kateri z resnobno pozornostjo nujno svetujejo, naj se verniki zvesto držijo krščanske vere, in naj ljudstvo svoje življenje in mišljenje in vse svoje naprave prenovi po zapovedih svete vere. Vedna slava gre Leonu XIII. dalje zato, ker gojijo in pospešujejo vede in umetnosti. Bogoslovcem kakor modro- 41 slovcem so pokazali in priporočili večna, neizpremenljiva načela krščanske učenosti, zlasti v prekrasnem okrožnem pismu, izdanem dne 4. avgusta 1879, v katerem razpravljajo o modroslovni vedi na podlagi največjega krščanskega umo- slovca, sv. Tomaža Akvinskega. To vam je okrožnica, o kateri se je že mnogo in mnogo pisalo in se še bo. — Da pride na dan, kolikor je resnice v zgodovini, so velikodušno odprli učenjakom vseh omikanih narodov vatikanske shrambe starinskih listin, naj si poiščejo in dobe dokazov za zgodo¬ vinske dogodbe, in so o tej priložnosti povedali resnico, ko so rekli: „Mi se ne bojimo na svetlo dati pisem naših prednikov. Starinska pisma bodo velikoveč jasno dokazala, koliko dobrot ima svet od papeštvaT Enako odločno nas opominjajo sveti oče, da se mar¬ ljivo učimo prirodoslovja, katera veda je v novejši dobi izdatno napredovala; poleg tega pa resnobno naglašajo, naj vendar učenci in učitelji, kadar preiskujejo najskrajne vzroke in razloge prirodnih prikazni, ne zanemarjajo razo¬ dete resnice; razodetje jim bodi mnogoveč zvezda vodilja, ki razsvetljuje pota njih preiskovanj. — Pravnikom kažejo kot natančen poznavatelj vsega prava, kako naj prar r o in pravico zasledujejo in varujejo, ker so tudi sami že različne razprtije poravnali ter so se kot zagovornika pravice in kot branitelja miru in svetega prava pokazali. Tako se pred našimi očmi uresničuje znano prerokovanje slavnega škofa irskega, sv. Malahija, ki je pred 800 leti v duhu gledal vrsto papežev in je med njimi zagledal „lumen de coelo“ — luč z neba — sedanjega papeža Leona XIII., ki so luč nebeška kot gojitelj in mojster ved, in so žarna luč, iz katere se razliva goreča ljubezen nad vse delovanje njihovo. Končno še naj omenim vztrajno delovanje Leona XIII. za razširitev svete Cerkve. Izurjeni v vsakovrstnih opravilih so sveti oče že mnogo novih škofij in apostolskih namestnij ustanovili, so v Bosni stalno uredili cerkvene razmere, so v Aziji spravili Armene s katoliško Cerkvijo, so za Avstra¬ lijo in severno Afriko imenovali prve kardinale, so trikrat oznanili izredne jubileje, da povzdignejo katoliško veio in g 42 okrepijo apostolsko delo razširjenja svete vere, so sveti rožni venec oživili, so prelepe molitve po sveti maši naročili. In tako imajo papež Leon XIII. velikansko delo za seboj, na katero se katoliški svet ponosno ozira: njih previdno in bistro oko ni doslej ničesar, za prospeh svete vere korist¬ nega, prezrlo v vseh peterih delih sveta. III. _5f r©igl c tore L preljubljeni v Gospodu, h koncu velika dela 'M5|s§i našega sedanjega poglavarja svete Cerkve še enkrat v duhu pregledamo, moramo pač naravnost pripoznati: To je res dobri pastir, ki vse svoje delovanje, mišljenje in življenje žrtvuje za svoje ljube ovčice. Zaradi tega se pa tudi mi spominjajmo svojih dolžnosti, katere nas vežejo do svojega požrtvovalnega, ljubezni polnega nadpastirja. Dolžni smo pa svetemu očetu, da vse z eno besedo povem, otroško ljubezen. Prava ljubezen do vidnega namestnika Kristusovega pa se zlasti kaže v radovoljni pokorščini. Prvi rimski papež, sveti Peter, imenuje kristjane otroke pokorščine. (I. Petr. 1, 14). Po pokorščini se naj otroci katoliške Cerkve odlikujejo, kakor so dobri otroci iz srčne ljubezni vdani in poslušni staršem. Vzveličani Klement Marija Hofbauer, ki je na Du¬ naju tako uspešno deloval in kateremu so sveti oče čast altarja podelili, je rekel: „Kdor ne uboga svetega očeta, sploh svete Cerkve ne uboga. “ Vsekako je živa ljubezen do svetega očeta resnično znamenje pravega katoliškega kristjana. Svetniki so to ljubezen posebno razodevali in nikakor niso redki mučenci, ki so dali svoje življenje za versko resnico, da so rimski papež po božji naredbi vrhovni poglavar svete Cerkve. Tako so med drugimi papeži sedanji sveti oče Leon XIII. 54 mučenikom, ki so od leta 1555 do 1583 na Angleškem prelili svojo kri zavoljo očitnega spoznanja, da so vsaki papež najvišji pastir cerkveni, podelili čast, da jih pri očitni božji službi slavimo na altarjih kot božje prijatelje. Med temi krščanskimi junaki sluje najbolj preblagi Janez Fischer, -> 43 kardinal in škof Rochesterski, 77 letni starček. Ko so mu v ječi napovedali zadnji dan življenja, se je razveselil žalostne vesti in je vedel kralju hvalo za tako milost. Odložil je svojo spokorno obleko, katero je sicer nosil, in se je lepo praz¬ nično oblekel. Ko se temu strežaj čudi, mu dene osiveli pastir: „Ali ne veš, da gremo danes na gostijo, in da se spodobi za toliko svečanost praznično se obleči!“ Sveti škof srčno stopi na morišče in zapoje zahvalno pesem: „Te Deum laudamus.“ Še enkrat povzdigne svoje roke proti nebesom, položi mirno na klado svojo trudno glavo in umrje pod ostro sekiro — svetu je zamrl, a je začel v nebesih živeti. Naj bi vendar prelepi vzgled pogumnega boritelja kakor tudi drugih vrlih vojskovalcev za primat ali papeževo prvaštvo užaril v naših srcih plamenečo ljubezen do apostolske stolice v Rimu. Naj vendar nobeden verni Lavantinec ne pravi lahkih misli in hladnega srca, kar se sicer včasih zgodi: „Kaj meni mar papeža ?“ Sila nevarno bi bilo namreč, če bi potem še dalje segli, rekši: Kaj mi je mar vladarja, škofa, duhovnika,, mojstra, predstojnika, učitelja, očeta? Zgodovina uči, da ima tako in enako govorjenje žalostne nasledke. Nekdanji Grki so lahkomišljeno rekali: Kaj je nam za papeža, saj imamo patriarha ali očaka? Pozneje so Angleži vpili: Nam ni treba ne papeža, ne očaka, nam zadoščujejo škofje. Zopet drugi so klicali: Nam ni mar ne papeža, ne očaka, niti škofa, da imamo le svoje pridigarje. In naposled so se znašli še taki, kateri tudi pridigarja niso potrebovali, marveč vsak je bil sam svoj učenik in duhovnik. — Kaj meni mar papeža ? Ne, mi katoliški kristjani ne bomo nikdar in nikjer tako govorili; kajti mi prav dobro vemo, kaj so nam sveti oče in kaj po¬ menijo rimski papež. Nam katoličanom so nezmotljiv ozna¬ njevalec krščanske vere, neupogljiv branitelj svobode svete Cerkve in naše vesti, so varih pravice, steber veljavnosti, so s kratka prvi in najvišji pastir, katerega je Bog sam postavil, da nas vodi na vedno zelene livade svete Cerkve ter nas brani zoper vse napade in nakane naših sovražnikov. 44 se zato, preljubi moji bratje in mile mi sestre usu, kar nas je zvestih kristjanov ter vdanih in otrok, okoli modrega, značajnega in požrtvo¬ valnega pastirja, naj nad nami čuje in nas varuje vseh nevarnosti in zapeljivosti sedanjih nemirnih časov! Leon XIII. so dobri pastir, ki da svoje življenje za svoje ovčice, kakor so to sami v neki pesmi leta 1883 naznanili rekoč: „Sladko je za čredo Kristusovo trpeti, sladko tudi v ječi um reti. u 1 In tolmač tega našega, vse hvale vrednega mišljenja in življenja hočem jaz biti, kadar dospem v večno mesto Rim. Tam hočem poklekniti pred prestol našega očeta in učenika, ter sebe in vas Njih blagi očetovski ljubezni pripo¬ ročiti in za vas in zase prositi apostolskega blagoslova, da bomo mogli po veri, katero nezmotno učijo, živeti in postave, katere izdajajo, zvesto izpolnjevati in po opominih, s kate¬ rimi nas svarijo, se modro ravnati. Potem bomo tako resnično, kakor je Bog v nebesih, prišli v kraljevstvo, kjer kraljuje večni pastir Jezus Kristus, kateremu gre vsa čast in moč, hvala in slava na vekomaj vse veke. Amen. (Apok. 7, 12). V Mariboru, na praznik Marijinega oznanjenja, dne 25. marca 1890. jbirajmo v Krist dobrih t Mihael, knez in škof. 1 Cela kitica se glasi: Iustitiam colui, certamina longa, labores, Ludibria, insidias, aspera quaeque tuli. At fidei vinde.v non flectar: pro grege Christi Dulce pati ipsoque in carcere dulce mori. 45 IV. Skupni pastirski list nadškofov in škofov avstrijskih vernikom, na binkoštno nedeljo, dne 25. maja 1890, o ter¬ jatvi katoliške javne ljudske šole. NADŠKOFJE IN ŠKOFJE AVSTRIJSKI vsem vernikom svojih škofij mir, milost in blagoslov od Gospoda našega Jezusa Kristusa! ste, ljubljeni v Gospodu, gotovo slišali, smo mi rijski škofje dne 28. februarja in dne 12. marca mega leta na mestu, po državni ustavi nam odkazanem, v šolski komisiji gosposke zbornice izrekli potrebo, da se izpremenijo sedanje šolske postave, in smo zahtevali, naj se javna ljudska šola za katoliške otroke uredi, tako, kakor se edino ujema z nauki naše svete vere. To storiti smo bili dolžni pred Bogom in pred svetom. Komaj pa se je zvedelo o našem koraku, so nas silno napadali in nas še napadajo od mnogih strani, tolmačijo krivo naše postopanje, ter mu podtikajo slabe namene. Dolžni smo torej vam in sebi in vsem sodržavljanom sploh, o tem izraziti se javno in odkritosrčno v skupnem pastirskem listu, da se vsaj oni, katerim je še mar za resnico in pravico, ne motijo o naših namenih in prizadevali. Mi terjamo k atoliške javne ljudske šole; mi ho¬ čemo, da se s katoliškimi otroki tudi v javni ljudski šoli glede na odgojo in pouk ravna po načelih njih svete vere, da torej cela vravnava in vse delovanje šole sloni na verski podlagi in jo prešinjaj duh naše svete vere. Je mar li ta terjatev tako neslišana, da bi se smela napadati tako silno, kakor se v resnici napada? Jeli ta terjatev nova? Nismo li že leta in leta vedno zahtevali ravno isto, in se trudili za to, da se zadosti tej naši terjatvi? In so mar te želje in zahteve le naše? Nikakor ne, ljubljeni v Gospodu! Dobro vam je znano, da nismo mi sami. ki to zahtevamo, da so to želje, in terjatve, ki vnemajo in morajo vnemati vsako zares ka¬ toliško srce. 46 4 V teh svojih terjatvah se strinjamo popolnoma z nauki in ukazi vidnega poglavarja naše svete Cerkve, našega sve¬ tega očeta Leona XIII., izraženimi ne samo v njih okrožnicah, ampak tudi v listih do škofov posameznih dežel. Slišali ste, kako n. pr. v svoji najnovejši okrožnici z dne 20. januarja tekočega leta „o najvažnejših dolžnostih krščanskih držav- ljanov“ 1 opominjajo vse krščanske starše, in kaj so že po¬ prej naročali francoskim, ogrskim in bavarskim škofom. V oni okrožnici opominjajo sveti oče: „Starši imajo naravno pravico in dolžnost, svoje otroke odgojevati, in skrbeti za to, da se vsa odgoja in ves pouk njihovih otrok strinja z namenom, za katerega jim jih je dobrotljivi Bog podaril. Ne bodite torej malomarni, vi krščanski starši, kadar se vam kratijo vaše svete pravice, in se izpolnjevanju vaših dolžnosti stavijo zapreke. Trudite se na vso moč, svoje otroke odgo¬ jevati po načelih krščanske vere; to je vaša dolžnost. Po¬ sebno pa pazite, da ne pošiljate svojih otrok v take šole, kjer se jim podaje strup brezboštva. Kjer gre za pošteno odgojo otrok, ne smete se ustrašiti niti truda niti težav. “ Francoskim škofom so sveti oče dne 8. februarja 1884 pisali med drugim: 2 „ Glede na družino je naj večje važnosti, da se otroci krščanskih staršev zgodaj poučujejo v krščanskem nauku, in da se vse znanosti, v katerih se mladež navadno izobražuje, zlagajo s krščanskim poukom. Šolski pouk ločiti od krščanskega nauka, pravi se, delati na to, da otroška srca ostanejo vnemama zastran dolžnosti do Boga; ta način šolskega pouka je napačen, v nežni otroški dobi zelo ne¬ varen, ker dejanski napeljuje k brezbožnosti, in je veri na poti. Dobrim staršem mora biti vsekako na skrbi, da se nji¬ hovi otroci takoj, ko k pameti pridejo, naučijo zapovedi svete vere, in da se po šolah ne uči nič, kar nasprotuje čisti veri in nravnosti. Da starši tako skrbijo svojim otrokom za potrebni pouk, zapoveduje jim božja in naravna postava, in te dolžnosti se nikakor ne morejo odvezati. Cerkev pa, ki mora po oblasti, od božjega ustanovitelja ji podeljeni, vsa 1 Sapientiae christianae. 2 Nobilissima Gallorum gens. 47 ljudstva voditi h krščanski modrosti, in skrbno paziti, v ka¬ terih naukih se mladež, njeni oblasti izročena, poučuje, je takozvane nevtralne ali brezverske šole vsekdar javno ob¬ sojala in krščanske očete vedno in vedno opominjala, da so pazni in čujoči v toliko važni zadevi. 11 — Do ogrskih škofov so se s skrbljivim srcem obrnili sveti oče leta 1886, ter jih opominjali: 1 „To je duh časa in novodobne olike, da si premnogi na vso moč prizadevljejo, šolsko mladež odtegniti oblasti svete Cerkve in blagonosnemu vplivu svete vere. Od mnogih strani pospešujejo in zahtevajo se takozvane nevtralne ali brezverske ali svetne šole, in sicer s tem namenom, da gojenci vzraščajo v največji nevednosti zastran n&jsvetejših reči in brez vsake verske odgoje. Ker temu tako velikemu in razširjenemu zlu ni primernega zdravila, narašča pred našimi očmi zarod, ki ne mara za duhovne svetinje, zarod brezveren, da, premnogokrat brezbožen. Odvračujte, častitljivi bratje, toliko zlo z vso gorečnostjo in z vsem trudom od svoje ogrske domovine ... Z ozirom na to prevažno zadevo moramo želeti in zahtevati, da se glede javnega poučevanja šolske mladeži Cerkvi ne brani, izpolnjevati nalogo, od Boga ji izročeno, in ne moremo si kaj, da ne bi vas najnujneje pro¬ sili, da na to skrbno obračate vse svoje prizadevanje. Med tem ne nehajte opominjati krščanskih očetov, da ne dajejo svojih otrok v šole, kjer so v nevarnosti, izgubiti krščansko vero, in obenem skrbite za šole, ki se priporočajo po teme¬ ljitem poučevanju in po lepem vedenju učiteljev, in katere naj v vašem imenu duhovniki nadzorujejo in vodijo. 11 — In leta 1887 tožijo sveti oče v listu do bavarskih škofov: 2 „Po vsi pravici žaluje zdaj Cerkev, ker mora gledati, kako se ji jemljejo otroci že v prvi mladosti ter se silijo obiskovati šole, v katerih se ali celo nič, ali pa le malo učijo spozna¬ vati Boga in se motijo s krivimi nauki 41 ; in opominjajo jih, naj čujejo in skrbijo, da mladež ne trpi škode v veri in krščanskem življenju po šolah, ki so se ali povsem ali tudi le deloma izneverile sveti Cerkvi. * Quod multum diuque, z dne 22. avg. 2 Offtcio Sanctissimo adducti, z dne 22. dec. Glejte, ljubljeni v Gospodu, to je sodba, so skrbi, opomini in zahteve svetega očeta glede na brezversko šolo; ona jim je veliko zlo za človeštvo, v kateri se odgoja mladež, ki ne pozna strahu božjega in se noče uklanjati postavam nravnosti, mladež, ki je nezmožna svojim željam kaj odreči, ter je kaj hitro pripravljena, rovati zoper javni mir . 1 In kako utrjena in opravičena je ta sodba in skrb svetega očeta, pričajo ža¬ lostne izkušnje, ki smo jih že doživeli tudi mi. Njihovi opo¬ mini veljajo torej tudi nam. Katoliške javne ljudske šole terjamo pa tudi zato, ker vemo, da se v tej terjatvi strinjamo z vašimi željami. Gotovo bi vas zelo žalilo, ko bi mislili o vas, da vam ni mar, kako se vaši otroci v šoli odgojujejo, ali v časno in večno srečo ali nesrečo ? Ali vas ni gnala že dokaj let vaša vest, da ste v katoliških zborih, v mnogih dopisih in prošnjah zahtevali za svoje otroke katoliške šole? In niso mar do- tični sklepi drugega splošnega zbora avstrijskih katoličanov, ki se je obhajal mesecev aprila in majnika lanjskega leta. glasen odmev teh vaših terjatev? „Glede na to“ — izrazili so se zbrani katoliški možje med živahno pohvalo in enoglasno ter s pritrjenjem tudi od strani onih, ki so bili zadržani, se udeležiti zbora — „glede na to, da imajo starši pravico do odgoje svojih otrok, in da je to njih nedotakljiva, njih najsvetejša pravica; da je družina v najtesnejši zvezi s Cerkvijo; da ima Cerkev od svojega božjega Ustanovitelja nalogo, učiti in odgojevati narode, in da ima le ona veljavo in sredstva, k temu potrebna; glede dalje na to, da po naših družinskih razmerah večji del prebivalstva v potrebno odgojo in izobraževanje otrok potrebuje pomoči ljudske šole, da je torej ljudska šola največje, da, odločilne važnosti za družino, za Cerkev in za državo; glede slednjič na to, da so starši po postavi pri¬ siljeni, otroke pošiljati v šolo: imajo katoličani vestno dolžnost in torej tudi pravico za versko odgojo otrok zahtevati od države poroštev, kakršna Zgoraj navedeni list do francoskih škofov. 49 <- so pri sedanjih razmerah potrebna in se dajo doseči le po zopetni uvedbi verske šole.“ Glejte, ljubljeni v Gospodu, v tej izjavi se nahajajo vsi razlogi, ki vam ne naklanjajo le vestne dolžnosti, ampak vam dajejo tudi pravico, zahtevati versko šolo. Vi, katoliški starši, ste pravi in prvi gojitelji in učitelji svojih otrok; božja za¬ poved in naravni red sta vam odkazala to mesto z dotičnimi dolžnostmi in pravicami. Nobena oblast na svetu vas ne more odvezati dolžnosti, odgojevati otroke, nobena oblast vam ne more vzeti te pravice. O izpolnjevanju te dolžnosti bote enkrat odgovor dajali pred sodbo božjo, in nihče ne more tega odgovora dajati namesto vas. Vi sami bote prejeli večno plačilo, ako ste izpolnjevali to dolžnost; vi sami bi morali tudi trpeti večno kazen, ako bi to dolžnost zane¬ marili. Šola pa ima nalogo in namen, staršem odvzeti deloma dolžnost otroške odgoje. Torej morajo starši neprestano za¬ htevati, da se njih otroci v šoli odgojujejo po njihovi volji, to je, katoliško, kakor bi se morali odgojevati v domači hiši. Kar se tedaj tiče katoliških staršev, more in mora šola od¬ gojevati otroke le po volji staršev, to je, katoliško. Gotovo, ljubljeni v Gospodu, nočemo nikakor tajiti, da odgoja mladeži zadevlje tudi državo, ia da more tudi država zahtevati svoje pravice do ljudske šole. Ne mislimo teh pravic kratiti ali zanikati; pač pa se odločno ustavljamo sumni¬ čenjem, s katerimi se napak obračajo naši nameni. Radi pri- poznamo, da je v sedanjih razmerah skoraj neogibno potrebno, da država uporablja svojo oblast tudi glede šole. Naj pa ima država še toliko pravic do šole, gotovo nima pravice, katoliškega otroka odgojevati v nasprotju z željami in dolž¬ nostmi katoliških staršev; nikdar in nikjer ne more dokazati te pravice, niti je spraviti do veljave, da ne bi žalila naravne pravice staršev. Zdaj sodite vi sami, ljubljeni v Gospodu! Ako je od¬ goja vaših otrok pravica, vam povsem lastna; ako vi kot katoliški starši svojih otrok ne morete in ne smete odgoje¬ vati drugače, kakor katoliško; ako le svoje pravice in dolž- 4 50 nosti deloma odstopite šoli, in si jo izvolite za namestnico; kaj morate tedaj terjati od šole? Nič manj ne, kakor da se vaši otroci v šoli odgojujejo po katoliški veri, to je, da se napeljujejo k življenju, ki ugaja katoliški veri, da se vadijo, svojo vero v dejanju kazati, katoliško misliti in živeti, z be¬ sedo: da se odgojujejo katoliško. In to smete terjati tembolj, ker morate svoje otroke pošiljati v šole, katere vzdrževati ste zavezani po državnih postavah. Temu nasproti se po pravici tudi ne bo moglo ugo¬ varjati, da vam je po postavi na voljo dano, ustanavljati si katoliških zasebnih šol. Kdo bi vas mogel siliti, da prevza¬ mete dvojno breme, katerega ne morete nositi? Ni li marveč pravično, da tisti, ki hočejo imeti brezversko šolo, tudi stroške za njo sami plačujejo? S svojo terjatvijo torej zastopamo tudi vaše pravice. V vašem imenu, v imenu Cerkve, katere udje so otroci po svetem krstu, v našem lastnem imenu, ker so naši pastirski skrbi izročene neumrljive duše, zahtevamo katoliške šole. S tem dopolnjujemo svojo najsvetejšo dolžnost do vas in vaših otrok, naloženo nam od božjega Vzveličarja z besedami: „Idite in učite vse narode . . izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal". (Mat. 28, 19. 20). Zahtevamo pa katoliške šole, ne da bi se vračali k prejšnjim šolskim osnovam, tudi ne da bi poudarjali potrebo druge šolske osnove, ker menimo, da jih smemo zahtevati na podlagi obstoječih postav. Ako omenimo, kaj je dalo povod našemu postopanju, dozdeva se nam nepotrebno, za¬ govarjati se zoper sumničenja, kakor da bi hoteli zopet vpe¬ ljati razmere one dobe, kateri niso bila dana na razpolago sredstva sedanjih časov. Vlada Njih Veličanstva, presvetlega cesarja, je smatrala za potrebno, državnemu zboru predlagati nekatere izpremembc obstoječih šolskih postav. Mnoge iz¬ kušnje namreč, razsodbe strokovnjakov, mnogostransko iz¬ ražene želje so ji dale povod, resno preudarjati, bi li ne bilo potrebno, sedanje šolske postave pregledati in izpremeniti. Podala se je torej nam škofom prilika, da se tudi mi ude¬ ležimo tega posla. Tudi mi imamo dvajsetletno izkušnjo o 51 novi šoli, tudi mi menimo, da imamo pravico, kot strokovnjaki soditi o tem, kar spada v področje versko-nravstvene od¬ boje; in vsak dan izražajo se nam glasne in nujne želje vernikov, strinjajoče se z našimi željami. Bi mar ob tej priliki ne smeli tudi mi izraziti svojih izkušenj, svojih misli, svojih in vaših želj ? In ako se poprimemo ugodne prilike se nam li sme po pravici očitati, da ljudi nepremišljeno vzne¬ mirjamo ? Ravno kakor lanjski zbor katoličanov pri svojih posve¬ tovanjih in sklepih, ste se tudi vi v svojih zborih in prošnjah držali prepričanja: da „se le po postavni poti more obsežno in temeljito rešiti šolsko vprašanje/ 1 To prepričanje je vodilo tudi nas. Poslužiti se hočemo le pravice, ki jo ima vsak državljan, in nastopiti pot, ki nam jo je odkazala postava. Presodili smo torej izpremembe šolskih postav, predložene od c. kr. vlade, in smo spoznali, da se v njih ni po vsem oziralo niti na izkušnje in razsodbe strokovnjakov, niti na vaše in naše želje, in zato smo si šteli v dolžnost, z ozirom na opravičene zahteve predlagati obširnejše izpremembe. Je li to kaj posebnega? Ali so naši predlogi pretirani, brezmerni, kakor se govori ? Kaj pa zahtevamo z vami vred, ljubljeni v Gospodu? Zahtevamo, da se za katoliške otroke ustanovijo katoliške šole, v katerih naj poučujejo verni ka¬ toliški učitelji, ter naj oskrbujejo in izvršujejo odgojo in pouk po naukih naše svete vere. Saj tudi postava sama šoli odkazuje nalogo, n ravstveno - ver sk o odgojevati otroke. Te besede, ako naj imajo kak pomen, ne izražajo nič druga, nego da mora biti vse vplivanje šole na otroke nravstveno-versko, da mora učitelj sam biti nravstveno-verski, da mora svojo nalogo smatrati za nravstveno-versko, da naj knjige, ki se rabijo v šoli, služijo nravstveno-verski odgoji. Tudi v šolskem redu, izdanem k šolski postavi, se je raz¬ ločno pripoznalo kot glavno načelo pouka, da morajo po¬ samezni učni predmeti biti med seboj v enotni zvezi. Potem¬ takem mora tudi verski pouk biti z drugimi učnimi predmeti v tesni in vedni zvezi, in ostali pouk ne sme nasprotovati verskemu pouku. 4 * 52 Je li temu v resnici tako, kakor veleva postava in šolski red? Le s kratkimi besedami hočemo opisati resnično stanje naše sedanje šole. Vera ni vodilna podlaga, ni vodilno ravnilo sedanji ljudski šoli, ampak je le eden izmed učnih predmetov in mimo tega nji ni odločeno potrebno število učnih ur. Drugi učni predmeti niso z vero v nobeni zvezi, in se morejo žalibog mnogokrat prednašati tako, da se ni¬ kakor ne pospešuje nravstveno-verska odgoja. Verski odgoji šolske mladeži so pobožne vaje odmerjene tako pičlo, da pač ni mogoče, otroških src vneti za sveto vero. Verski pouk in pobožne vaje niso prepuščene prostemu vodstvu Cerkve, ampak podvržene so v zadnji vrsti svetni oblasti. Na iz¬ obrazbo učiteljev nima Cerkev tako rekoč nikakega vpliva in pri njih nameščevanju nima niti besede govoriti; in tako se prigodi, da katoliške otroke mnogokrat poučujejo in od- gojujejo osebe, sveti veri odtujene ali sovražne, torej nezmožne katoliško odgojevati. Zamogli bi o tem spregovoriti še več, pa to, kar smo navedli, celo zadostuje, da se spoznajo nasledki, povzročeni po sedanjih šolskih razmerah. Čimdalje bolj pojema spošto¬ vanje do Cerkve, ljubezen do svete vere, versko življenje; prevzetij a in napuh, lahkomiselnost in površnost, zaničevanje božje in človeške veljave širi se silno. Se li moremo temu čuditi, in more li biti drugače, ako se katehet sicer po dve uri na teden trudi, otrokom priporočati strah božji in vero v resnice, od Boga razodete, ter vnemati jih za krščansko čednost; med tem ko se v dvajsetih in več učnih urah na teden zamore na otroke vplivati tako, da se spoznanje božje in versko življenje ne le ne utrjuje, ampak - bodisi pre¬ mišljeno, bodisi nepremišljeno —izpodkopava? Oh, ljubljeni v Gospodu, nemogoče nam je, po vsem in očitno izreči svojo srčno žalost nad temi razmerami; ne bomo vračevali ostrih besed, s katerimi nasprotna stranka napada nas in našo zvesto duhovščino; preveliko spoštovanje imamo do vaših otrok, da bi v otroškem srcu podirali veljavo njihovih učiteljev. To pa ste gotovo spoznali iz naših besed: mi ne moremo katoliškim staršem biti poroki za katoliško odgojo £ 53 njihovih otrok v ljudski šoli, kakršna je zdaj; tudi vam ne moremo reči. da smete mirno vest imeti glede težke dolž¬ nosti (odgoje svojih otrok) in ostrega odgovora pri Bogu. Naj nas sicer dolže, kakor bi nameravali znižati ljudsko omiko, verski pouk razširiti na kvar drugemu pouku, ter skrčiti vede in znanosti. Lahko odgovarjamo na tako dolženje. Ne, motite se, porečemo naravnost svojim nasprotnikom; storite, kolikor le hočete in premorete, da bodo otroci pre¬ brisani, učeni in mnogovedni; ali skrbite tudi, da bodo pobožni in verni, bogoljubni in krepostni. Nočemo jim kratiti izobrazbe in znanosti; česar pa se bojimo, je polovično izobraževanje brez verske podlage, vsled česar postanejo prevzetni, oholi, predrzni in nezadovoljni. Zato terjamo ka¬ toliško šolo, ki nam edina daje poroštvo za nravstveno- verslto odgojo mladeži, katera stori otroke sposobne upo¬ rabljati svoje vednosti sebi in drugim na korist, kakor je primerno njih časnemu in večnemu namenu. Katoliško šolo pa zahtevamo tudi v imenu duševne svobode, postavno nam zagotovljene. Člen XIV. državne temeljne postave od dne 21. decembra 1867 se glasi: „Po- polna svoboda vere in vesti je vsakemu zagotovljena. “ Se li ta popolna svoboda varuje in brani po sedanji ljudski šoli? Katoliški starši se silijo, svoje otroke zaupati šolam, v katerih se — izvzemši malo učnih ur — celo nič ne jemlje ozir na sveto vero. Poleg tega so drugi učni predmeti po postavi celo neodvisni od cerkvenega vpliva; to je žalibog, rekli bi, skoraj poziv, naj se poučuje tako, da se že sicer mali vpliv Cerkve na otroke še skrči, in da se resnice od Boga razodete iztrebijo iz srca in življenja. Ne, niti brezverska, niti medverska šola se ne zlaga z načelom verske in duševne svobode; to načelo namreč zahteva, da, kakor obstoje razne verske družbe, druga poleg druge, s posebnostmi, postavno jim pripoznanimi, obstoje tudi šole, druga poleg druge, tem posebnostim primerne. Vse družiti v eni šoli, nasprotuje pravicam vseh verskih družb. Le ako se verske družbe in njih šole ločijo med seboj, je mogoče dati vsaki pravico, ki ji gre. Ni li tedaj neznosno 54 trinoštvo od strani političnih strank, siliti otroke, da se udele¬ žujejo pouka, ki nasprotuje verskim načelom in prepričanju staršev? Ali naj le neverstvo uživa svobodo, da more na¬ padati in zatirati vero in pobožnost? Zahtevamo le pravo svobodo, tudi za vero in pobožnost, in ne moremo umeti, da oni, ki svobodo in svobodne na- redbe cenijo toliko in s tako lepimi besedami povzdigujejo, le tedaj nič nočejo slišati o svobodi, ampak postopajo strastno in posilno, kadar gre za vero in pobožnost. Zato kličemo vsem resnično svobodomiselnim avstrijskim držav¬ ljanom : „Ne kratite vendar dalje katoliškim staršem pravice, da dajo svoje otroke odgojevati po svojem verskem prepri¬ čanju ! Ne izneverite se svobodi, in ne kratite je, neveri na korist!“ Katoliške šole zahtevamo za katoliške otroke! Slišali ste, ljubljeni v Gospodu, kako nam vsled tega očitajo, kakor bi zahtevali, naj se ustanovijo povsod le katoliške šole. Nam je li treba, braniti se zoper tako očitanje? Mi smo katoliški škofje, ter zastopamo pravice katoliške Cerkve, izrekamo želje katoliških staršev; kot katoliški škofje tudi nismo niti poklicani niti pooblaščeni, zastopati pravice in želje svojih nekatoliških sodržavljanov. In z druge strani, kdo ne sprevidi, da je nemogoče, verske šole osno¬ vati le za katoličane, ne da bi jih bili deležni tudi nekatoličani. Bilo bi morda mnogim ljubo, ko bi se bili ozirali tudi na druga vprašanja, ki so v zvezi s šolsko postavo. Nismo malomarni glede teh vprašanj, in ne preziramo nobenega, kolikor je le opravičeno: a ne stikamo jih s svojimi strogo cerkvenimi terjatvami. Držimo se opomina našega božjega Učitelja: „Iščite najprej božjega kraljevstva in njegove pra¬ vice, in vse to vam bo privrženo^ (Mat. 6, 33), in kot škofje katoliške Cerkve se ravnamo po načelu, katero oznanjuje sv. apostol: „Tukaj ni ne Jud, ne Grk. ampak vsi so eno v Kristusu Jezusu.“ (Gal. 3, 28). Zastopniki smo svete Cerkve in prepuščamo politiko onim, ki so poklicani, ž njo se ukvarjati. Pa le-to prošnjo imamo do vas: Bodite si v po¬ svetnih zadevah še tako različnega mnenja; naj se v teh 55 rečeh še toliko ločijo vaše misli in želje in prizadeve: dragi katoliški kristjani, ne spravljajte zaradi tega v nevar¬ nost verske odgoje svojih otrok! Za to vas prosimo pri ljubezni, ki jo imate do svojih otrok, do svoje Cerkve, do svoje domovine! Glejte, ljubljeni v Gospodu, to vam moramo za zdaj zastran ljudske šole pojasniti, vam moramo priporočati. Dolžni smo pri svojem vzveličanju, tako govoriti! K temu nas veže opomin sv. apostola: „Zarotim te pred Bogom in Jezusom Kristusom, ki bo sodil žive in mrtve; oznanjuj besedo, ne jenjaj, bodisi priležno ali nepriležno; prepričuj, prosi, svari z vsem potrpljenjem in ukom! Zakaj prišel bo /čas, ko ne bodo trpeli zdravega nauka, temveč si bodo po svojih željah izbirali učenike, kateri ušesa ščegečejo, in bodo ušesa odvračali od resnice, obračali pa se bodo k basnim. Ti pa čuj, pretrpi vse, opravljaj delo evangelista, izpolnjuj svojo službo!“ (II. Tim. 4, 1—5). Naša sveta služba zahteva, da ne molčimo, kjer je dolžnost govoriti; in to dolžnost nam nalagajo nevarnosti, katere žugajo veri in pobožnosti. Po¬ vzdignemo svoje roke k nebesom in pričamo pred Bogom in pred celim svetom: Nočemo in ne moremo gledati z mirnim srcem, kako propada verska zavest in nravnost, kako pojemajo najdražje, neprecenljive svetinje v katoliški Avstriji! Pa tudi vi, ljubljeni v Gospodu, imate dopolniti resno dolžnost; pripomoči morate, da dosežemo svoj namen, da dobimo katoliško šolo za vaše otroke. „Le po postavni poti da se doseči“ - izrazil se je lanjski shod avstrijskih kato¬ ličanov, in je dostavil nujni opomin do vseh katoliških državljanov, „da dopolnjujejo svojo volilno dolžnost, da se udeležujejo volitev v postavodajalne skupščine in delajo na to, da se volijo taki možje, od katerih je zanesljivo pričako¬ vati, da se bodo po svoji moči potegovali za versko šolo". Dovolj je, spominjati vas tega opomina; ni nam treba, temu še kaj dostavljati. Le ravnajte se po njem! Naj vam bo blagor vaših otrok bolj pri srcu, kakor vsi drugi oziri, in bodite složni, da le take zanesljive katoliške može volite za svoje zastopnike, ki si štejejo v svojo prvo in naj- 56 važnejšo dolžnost, z vsemi močmi delati na to, da se uresniči nravstveno-verska odgoja v šoli! Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa in ljubezen božja in deležnost Svetega Duha bodi z vami vsemi! Amen. (II. Kor. 13, 13). Na binkoštno nedeljo, dne 25. maja leta 1890. Friderik kardinal Fiirstenberg, knez in nadškof Olomuški. Frančišek kardinal Schonborn, knez in nadškof Praški. - Peter Domnij Maupas, nadškof Zadrski. — Fulgencij Czarew, nadškof, škof Hvarski. — Severin Morawski, nadškof Lvovski lat. obr. — Alojzij Matija Zorn, nadškof Goriški. — Silvester Sembratowicz, nad¬ škof Halicz-Lvovski gr. obr. — Izak Nikolaj Isakowicz, nadškof Lvovski arm. obr. — Janez Zwerger, knezoškof Sekovski. — Matej Jožef Binder, škof Št. Hipoliški. — Janez Ev. Hais, škof Kraljevograški. — Antonij Jožef Fosco, škof Šibeniški. — Janez Nep. Glavina, škof Tržaško-Koprski. — Albin Dunajewski, knezoškof Kra¬ kovski. — Frančišek Ferretič, škof na Krku. — Jurij Kopp, knezoškof Vratislavski. Luka Golecki, škof Pfemiselski lat. obr. Ignacij Loboš, škof Tarnovski. Emanuel Schoebel, škof Litomeriški. — Frančišek Bauer, škof Brnški. — Matej Vodopič, škof Dubrovniški. Šimon Aichner, knezoškof Briksenski. Jakob Missia, knezoškof Ljubljanski. Janez Krst. Flapp, škof Poreško- Puljski. — Martin Jožef Riha, škof Budjejeviški. — Ev¬ genij Karol Valussi, knezoškof Tridentinski. Jožef Kahn, knezoškof Krški. — Trifon Radoničič, škof Kotorski. — Frančišek Marija Doppelbauer, škof Linški. Mihael Napotnik, knezoškof Lavantinski. - Filip Nakič, škof Spljetski in Makarski. Janez Stupnicki, škof Pfemiselski gr. obr. — Julijan Pelesz, škof Stanislavski gr. obr. — Eduvard Angerer, tit. nadškof, kapiteljski vikar Dunajski. Janez Ev. Haller, tit. škof, kapiteljski vikar Solnograški. 57 \ . Pastirski list vernikom, na god sv. Tomaža apostola, dne 21. decembra 1890, o milih darovih za sužnje afriške. MIHAEL, po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, vsem svojim ljubim vernikom mir, srečo in blagoslov od Boga Očeta in od Gospoda Jezusa Kristusa v edinosti Sv. Duha! Preljubi v Gospodu! il-pBSHivcti oče papež Leon XIII., sedanji slavni vladar ‘■Mirt svete katoliške Cerkve, so mi doposlali dne 20. novembra 1890 ljubezni polno pismo, v ka¬ terem živo opisujejo hude muke in strašno trpljenje nesrečnih sužnjev v deželi afriški. S prav genljivimi besedami kličejo sveti oče na pomoč ves krščanski svet, da bi z združenimi močmi pripomogel olajšati revnim sužnjem afriškim žalostno, nečloveško stanje. Obenem pa je še tudi druga reč svetemu očetu močno pri srcu, in to je skrb za razširjenje svete vere po Afriki, ki naj bi razsvetila tamošnje prebivalce, sedeče v temi slepega praznoverstva, da deležni postanejo dediščine kraljevstva božjega. Toda rešenje ubogih sužnjev iz težkega jarma in razširjenje svetega evangelja v tistih nesrečnih krajih terja mnogo in mnogo stroškov, katerih breme bi sveti oče radi prevzeli na svoje lastne rame, da ne živijo, kakor živijo, v hudih stiskah in ovirah. Zato pa se z očetovskim glasom obračajo do vseh škofov in do vseh vernih katoliškega sveta in jim živo priporočajo sveto in vzveličavno delo. Želijo pa in naročajo, da se vsako leto pobirajo na prelepi praznik svetih treh Kraljev ali na dan razglašenja Gospodovega, ob katerem se je Sin božji prvikrat razodel paganom, ko se je dal najti Modrim iz jutrove dežele, da se pobirajo, pravim, mili darovi v podporo pohvalnega podvzetja. Da vas, preljubljeni v Gospodu, prav goreče vnamem in izpodbudim za bogato podporo ubogih 58 Afričanov, podajem vam tukaj ljubeznivo pismo papeževo, ki se glasi tako-le: Častitljivi brat! Pozdrav in apostolski blagoslov! atoliški Cerkvi, ki z materno ljubeznijo objema vse ljudi, ni bilo, kakor veš, častitljivi brat, že od začetka skoraj nič bolj pri srcu, nego videti, da bi se sužnost, ki je kot težko breme tlačila premnogo ljudi, od¬ pravila in popolnoma pokončala. Kot skrbna varihinja nauka svojega Ustanovitelja, ki je sam in po svojih apostolih oznanjeval bratovsko vez, katera veže vse ljudi, ker so vsi tistega rodu, odkupljeni s tisto ceno in poklicani k tistemu vzveličanju, se je sveta Cerkev potegovala za zapuščene sužnje in je bila goreča braniteljica svobode, dasiravno je z ozirom na okolnosti in čase postopala polagoma in zmerno. In to je storila, ko je vselej modro in premišljeno zahtevala, kar je nameravala v imenu svete vere, pravičnosti in ljudo- ljubnosti, ter si je pridobila s tem največje zasluge za na¬ predek in omiko narodov. To prizadevanje svete Cerkve, osvoboditi sužnje, ni ponehalo tekom časa, marveč čim uspešnejše je bilo, tembolj je naraščalo. To nam nedvomno dokazuje zgodovina, ki je v tem oziru za vse čase postavila slaven spomin mnogoterim Naših prednikov, med katerimi se odlikujejo sv. Gregorij Veliki, Hadrijan I.. Aleksander 111.. Inocencij III.. Gregorij IX., Pij II., Leon X.. Pavel III.. Urban VIII., Benedikt XIV., Pij VII.. Gregorij XVI. Vsi ti slavni papeži so si z vso skrbjo in na vso moč prizadevali, da bi sužnost odpravili tam, kjer je bila še v navadi, in da bi ne oživela več, kjer je bila že odpravljena. Te slave Naših prednikov nismo mogli prezreti; in zato smo ob vsaki priložnosti javno grajali in obsojali strašno kugo sužnosti in smo o tej zadevi nalašč govorili v listu do škofov Brazilije, dne 5. majnika leta 1888, v ka¬ terem smo jim častitali k vsemu, kar se je v tistih krajih v slavni vzgled storilo, zasebno ali očitno, za osvobojo ^ 59 sužnjev, ter smo obenem pokazali, kako vendar nasprotuje sužnost veri in dostojnosti človeški. Zakaj, ko smo pisali to, smo bili močno ginjeni zavoljo osode onih, ki vzdihujejo pod tujim jarmom; ali še močneje so nas ganila poročila o revah, v katerih se nahajajo vsi prebivalci nekaterih pokrajin notranje Afrike. Res žalostno in grozno je, kar smo zvedeli po zanesljivih poročilih, da se namreč vsako leto okoli 400.000 Afričanov vsake starosti in vsakega spola šiloma odžene z njihovih naselb, odkoder se, vklenjeni v verige in pretepam s šibami, gonijo po daljnih potih na semnje, kjer se kakor živina na trg postavljajo in prodajajo. Ker pričajo to tisti, ki so sami videli, in ker potrjujejo to novejši preiskovalci osrednje Afrike, vnela se je v Našem srcu živa želja, po svoji moči pomagati tem revežem in jim polajšati nesrečni stan. Nemudoma smo torej naročili Svojemu ljubljenemu sinu, kardinalu Karolu Marcijalu Lavi- žeri, čigar krepost in apostolska gorečnost nam je dobro znana, da obišče glavna mesta evropska, da razglasi sramoto ostudne kupčije in nakloni srca vladarjev in podložnikov v pomoč siromašnemu ljudstvu. Bodi torej srčna zahvala Kri¬ stusu Gospodu, ki v svoji dobrotljivosti ni dopustil, da bi naše skrbi ostale brezuspešne; marveč je hotel, da bi bile kakor seme vsejano v rodovito zemljo, ki obeta veselo žetev. Saj so se vladarji in katoličani vsega sveta, sploh vsi, ka¬ terim je sveto mednarodno in naravno pravo, trudili poiskati sredstev in pripomočkov, s katerimi bi se dala na najboljši način s korenino iztrebiti sramotna, nečloveška kupčija. Slavni zbor, ki se je obhajal nedavno v Bruselju, kjer so se zbrali zastopniki evropskih vladarjev, in novejši shod zasebnih blagodušnih mož, ki so se iz enakega namena sešli v Parizu, izpričujeta jasno, da se bo zadeva zamorcev zastopala tako krepko in dosledno, kakor je primerno žalostnemu stanu, v katerem vzdihujejo. Poslužujemo se torej priložnosti, zopet nam dane, da izrekamo zasluženo pohvalo in zahvalo evropskim vladarjem in vsem ljudem blage volje, ter Boga goreče prosimo, da podeli srečen uspeh njihovim sklepom in pa začetku tako velikanskega dela. 60 Razen skrbi za svobodo pa še druga mnogo važnejša skrb zadevlje Našo apostolsko službo, in to je skrb za raz¬ širjenje evangeljskega nauka po Afriki, ki naj bi tamošnje prebivalce, sedeče v temi slepega praznoverstva, razsvetil z lučjo resnice božje, da z nami vred deležni postanejo dedi¬ ščine kraljevstva božjega. In to nas tembolj skrbi, ker bodo, ako sprejmejo luč svete vere, otresli tudi jarem človeškega suženjstva. Kjer namreč vladajo krščanska načela in veljajo krščanske postave in v časti imajo dostojnost človeško; kjer se je razlil duh bratovske ljubezni, katero nas je učil Kristus, tam ni sužnosti, ni sirovosti, ni trinoštva, tam se razcveta prijaznost in dobrotljivost, krščanska svobodnost in prava omika. Potovalo je sicer v tiste kraje že več apostolskih mož kot prvoboriteljev Kristusovih, ki so za pravo srečo bratov žrtvovali ne le svoj trud, temveč tudi svoje življenje. Toda žetev je velika, delavcev pa malo. Zato je treba, da se še mnogi drugi, gnani od ravno tistega duha božjega, ne boječ se nevarnosti, trpljenja in težav, podajo v tiste kraje, kjer je v navadi grda kupčija, in da prinesejo ta- mošnjim prebivalcem nauk Kristusov in pravo svobodo. Toliko početje pa terja tudi primernih sredstev; zakaj brez velikih stroškov ni možno skrbeti za odgojo misijo¬ narjev, za daljna potovanja, za zidanje hiš, za stavbo in opravo cerkev in za druge takovšne potrebe. Trajalo bo še mnogo let in prizadejalo obilo stroškov, preden se bodo oznanjevalci evangelja mogli sami vzdrževati na krajih, kjer so se naselili. O, da bi nam bilo moči, prevzeti celo to breme! Ali hude stiske, v katerih živimo, ovirajo Naše srčne želje ; zato se z očetovskim glasom obračamo do tebe, častit¬ ljivi brat, kakor do drugih škofov in do vseh katoličanov in priporočamo vaši in njihovi ljubezni toli sveto in vzvcli- čavno delo. Želimo, da se ga udeležijo vsi, četudi še s tako pičlimi doneski, *da se breme med vse razdeljeno, polajša posameznim in da se milost Jezusa Kristusa, čigar kraljcvstvo se mora braniti, razliva nad vse in podeli vsem mir, odpu- ščenje grehov in vse dobre darove v najobilnejši meri. ž 61 Naročujemo torej, da se sleherno leto na praznik, ko¬ se po vsem svetu slavi skrivnost razglašenja Gospodovega, pobirajo mili darovi podporo imenovanega podvzetja. Le¬ ta praznik smo pred drugimi izvolili zato, ker se je, kakor je tebi, častitljivi brat, dobro znano, Sin božji ta dan prvikrat razodel paganom, ko se je dal najti Modrim, katere je prav zato Naš prednik, sv. Leon, primerno imenoval prvence našega poklica in svete vere. Trdno se potemtakem zanašamo, da bo Kristus naš Gospod, ganjen po ljubezni in po prošnjah svojih otrok, ki so prejeli luč resnice, razsvetil tudi taisti najrevnejši del človeštva, mu razodel svoje božje bitje ter ga rešil nespodobnega praznoverstva in žalostnega stanja, v katerem že toliko časa vzdihuje, zaničevan in pozabljen. Želimo pa, da se denar, ob imenovanem dnevu nabran po cerkvah in kapelah, tvoji oblasti podvrženih, pošilja v Rim družbi za razširjenje svete vere. Njej bo na skrbi,, da se denar razdeli med misijone, kateri glede na pokon¬ čanje sužnosti v Afriki že obstoje, ali pa se bodo še ustano¬ vili. Razdelitev se hoče vršiti tako, da se bo denar, nabran med narodi, ki imajo lastne misijone za osvobojo sužnjev,, rabil, kakor smo omenili, za vzdrževanje teh misijonov. Ostale mile darove pa bo imenovana sveta kongregacija ali družba, kateri so znane potrebe teh misijonov, razdelila med potrebnejše, kakor se ji bo dozdevalo pripravno. Nikakor ne dvomimo, da bode Bog, bogat v usmiljenju,, dobrotno sprejel srčne želje, ki Nas navdajajo za ne¬ srečne Afričane, in da boš ti, častitljivi brat, radovoljno pripomogel s svojim prizadevanjem in trudom, da se dopol¬ nijo obilno. Upamo tudi, da se vsled te začasne in izredne podpore, ki jo bodo verniki žrtvovali v pokončanje sramot¬ nega, nečloveškega kupčevanja in v vzdrževanje oznanje¬ valcev evangelja v onih krajih, kjer je to kupčevanje v na¬ vadi, da se, pravimo, nikakor ne bo zmanjšala radodarnost, s katero podpirajo katoliške misijone z milimi darovi, ki jih pošiljajo zavodu za razširjenje svete vere, utemeljenemu v Lugdunu ali Lijonu. Temu blagonosnemu zavodu, ki smo ga že zdavnaj priporočili gorečnosti vernikov, dajemo o tej 62 63 AI. Postni pastirski list vernikom, na praznik izpre- obrnjenja sv. Pavla, dne 25. januarja 1891, o potrebnosti in koristi zatajevanja samega sebe. MIHAEL, po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, vsem svojim ljubim vernikom mir, milost in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Svetega Duha! Preljubljeni v Gospodu! [apočil je zopet milosti polni postni čas, čas po¬ božnega premišljevanja in posvetitve, čas pokore 15 in poboljšanja, čas resničnega izpreobrnjenja. O tem svetem času velja apostolski opomin sv. Pavla: Br a tj e, mi vemo, da je že ura, da se izspanjazbudimo. Zakaj sedaj j e n a še v z ve 1 ič a n j e b liž e, kakor takrat, ko smo verni postali. Noč je minula, dan pa se je približal. Vrzimo zato od sebe dela teme in oblecimo orožje svetlosti! Kakor po dnevu sp o d o b no h o dim o, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in n e v o š 1 j i v o s t i, t e m v e č oblecite Gospoda Jezusa Kristus a in ne st režite mesu v poželenju! (Rimlj. 13. 11—14). Ta za sveto pokoro in nebeško usmiljenje izredno primerni čas mi ponuja vnovič prijetno priložnost, da vam, preljubi v Gospodu, pišem pastirski list, kateri vam bodi v vzveličavni poduk in v duhovno izpodbudo v milosti polnem času svetega štiridesetdnevnega posta. Pa kaj bi bilo za resnobni čas pokore bolj vredno pobožnega pre¬ mišljevanja, kakor od božjega Vzveličarja živo priporočana resnica o potrebnosti in o koristi zatajevanja samega sebe, brez katerega nam je pač celo nemožno, 64 udeleževati se sadu odrešenja in stanovitno napredovati na potu krščanske popolnosti. Popolnoma dober in pravičen je prišel človek iz božjih rok. Stvar je bila v popolnem soglasju s svojim milim Stvarnikom. V človeku so bila čustva in nagnenja pokorna umu in prosti volji; um in volja pa sta bila poslušna Bogu. Toda greh je močno skalil in skoraj eelo razrušil blagodejno soglasje tako, da sedaj nižji nagoni neprenehljivo nasprotu¬ jejo umu in volji, um in volja pa se ustavljata Bogu. Po vsej pravici trdi modri Pridigar stare zaveze: Samo le-to sem našel, da je Bog človeka st varil pravič¬ nega, in da se je sam zapletel v neskončne zmešnjave. (Prid. 7, 30). In o tem najnevarnejšem boju govori apostol narodov, sv. Pavel, ko piše Galačanom: Rečem pa, živite po duhu in ne izpolnjujte želj mesa! Zakaj meso poželi zoper duha, duh pa zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta. (Gal. 5, 16. 17). In ta žalostni boj ima v mislih isti sv. Pavel, ako v listu do Rimljanov bridko toži: Čutim drugo po¬ stavo v svojih udih, katera nasprotuje postavi mojega duha ter me de vije v sužnost pod po¬ stavo greha, katera je v mojih udih. Jaz ne¬ srečni človek, kdo me bo otel telesa te smrti? (Rimlj. 7, 23. 24). Da bode to silno, neprestano bojevanje za nas srečno in uspešno, potreba nam je prav izdatnih pripomočkov, treba nam je jako zanesljivega orožja. Sila močno in, rekel bi, zmagovalno orožje v tej duhovni vojski je zlasti zataje¬ vanje in krotenje samega sebe, ki človeka varuje greha, kakor dobra sol varuje meso trohnobe, in ga dela spretnega za vse, kar je resnično, dobro in sveto, kakor skrbna priprava pripomore borilcu k slavni zmagi. Da, naš Gospod in Vzveličar sam se je posluževal tega vrlega sred¬ stva, da dovrši svoje, milosti polno delo sprave in odrešenja. Nastopil je trnjevo pot križa in je hodil po njej do vrha gore Kalvarije, kjer je popolnoma zmagal greh in satana, ter si je pridobil in priboril rod človeški. In zato je rekel £ 65 vsem: Ako hoče kdo za menoj iti, naj zataji samega sebe in naj zadene svoj križ vsak dan, pa naj hodi za menoj! (Luk. 9, 23). Vsled tega prijaznega vabila božjega Učitelja do vseh ljudi je zatajevanje samega sebe, ki je neizogibna potreba k duševnemu napredku, je to zatajevanje, pravim, dvojno: vunanje in znotranje, kakor je človek iz telesa in duše in kakor se ima obnoviti dvojni red, razrušen po grehu: najpoprej v človeku in za tem med človekom in ljubim Stvarnikom. Vunanje zatajevanje oznanjajo besede: naj za¬ dene svoj križ; znotranjega in mnogo važnejšega nas spominja klic: naj zataji samega sebe. In o tem dvojnem načinu krščanskega zatajevanja samega sebe naj govori moj letošnji pastirski list, ki bodi pisan k večji slavi in hvali križanega Odrešenika in obenem k časni in večni sreči vseh Lavantincev, ki ljubijo Kristusa in njegov križ na Golgoti. I. a krotitev, ki znotranji pripravlja pot in vodi do obstoja v tem, da se človek ustavlja nagnjenju svojega mesa in da svoje čute in strasti spravlja pod oblast svojemu umu. V človeku mora gospodovati um, a ne meso. Kjer vlada ta od Boga določeni red, tam kraljuje prava sreča in blaženost; kjer pa zapovedujejo telesni čuti in jih posluša duša, tam je nesreča in vse gorje. In ta ne¬ srečni stan je mesenemu človeku ena najhujših kazni božjih, kakor izpričuje to Gospod Bog o pohotnih Izraelovih otrocih: In prepustil sem jih željam njihovega sren, in hodili so po svojih izmišlja v a h. (Ps. 80, 13). In v knjigah Pridigarjevih grozi Sv. Duh: Ako izpolnjuješ želje svoji duši, izdala te bo v zasmeh tvojim sovražnikom. (Pridig. 18, 31). Omenjena krotitev vu- nanjih čutov pa je tolikanj potrebna zato, ker je naše meso vsled izvirnega greha sovražno dobremu in vedno nasprotuje duhu. Red božji zahteva, da služi telo duši in ne duša telesu. i £ 66 <• Bog nam jc dal čute, da se jih poslužujemo, ne po svojem dopadenju in po svoji volji, marveč po njegovem večno- veljavnem zakonu. Zategadelj moramo poželjivost mesa in moramo neredna nagnjenja, božji zapovedi nasprotna, krotiti brez prenehanja, kakor se nam veleva v prvih knjigah Mozesovih: Podvrzi svojo poželjivost in go¬ spoduj črez njo! (Gen. 4, 7). Kdor misli, govori in dela tako, je zvest učenec in vesten naslednik Jezusa Kristusa, kakor uči sv. Pavel, največji učenec božjega Učenika, rekoč: Kateri so pa Kristusovi, so svoje meso križali z grehi in z željami vred. (Gal. 5, 24). Da mora človek vedno krotiti svoje nižje nagone, ali da je zatajevanje in premagovanje samega sebe zelo po¬ trebno, to so spoznali že pač neverniki, ki so prelepi nauk modrega Epikteta: sustine et abstine — trpi in zdržuj se, izpolnjevali po svojih natornih zmožnostih. Preznamenit je tudi izrek kralja grškega modroslovja, ostro¬ umnega Aristotela: „Vsa težava dobrega in čednostnega življenja obstoji v kročenjuin brzdanju naše poželjivosti in mržnje." Go¬ tovo, telo podvreči pameti, dozdevalo seje že paganom prav na¬ ravno, kakor uči resni Seneka, ko pravi: „Rojen sem za kaj višjega, kakor da bi bil suženj svojemu telesu." Tembolj bi morali tako govoriti in delati kristjani, ki ne- zmotno vedo, da morajo po nauku Jezusovem čute podvreči duhu, duha pa neskončnemu Bogu, in da jim je s pomočjo božjo to doseči tudi lahko. Hoteti nasprotno, bi bilo zavsem napačno. Kdor da umu priti v sužnost telesa, je pošast, ki po glavi hodi, opominja duhoviti škof Hiponski, sv. Avguštin. In tajiti nihče ne more, da so se pridno zatajevali in ostro krotili vsi zares veliki duhovi. Jaz vsaj ne poznam svetnika, ki bi ne bil brez nehanja krotil mesenih svojih želj in grešnih strasti. Sicer so se pa svetniki kaj lahko podvrgli Onemu, ki je nad njimi, ker so si poprej podvrgli to, kar je pod njimi. Da se pa moremo uspešno zoperstavljati glavnim iz- kušnjavam, potreba nam je pred vsem natanko vedeti, odkod da prihajajo. Izkušnjave prihajajo o d sveta. In kaj je svet? 67 Prvak evangelistov, sv. Janez, izvrstno znači svet, da je lakomnost, poželjivost in slavehlepnost. Takole namreč svari sv. evangelist vernike pred svetom: Ne ljubite sveta, ne tega, kar jev njem. Če kdo ljubi svet, ni ljubezni Očetove v njem. Zakaj vse. kar je na svetu, je poželenje mesa, poželenje oči in življenja napuli, kar ni iz Očeta, marveč iz sveta je. In svet prej de in njegovo poželenje. Kdor pa stori voljo božjo, ostane vekomaj. (I. Jan. 2, 15—17). Ker je po teh besedah Janezovih zlasti trojno glavno zlo, ki nas odvrača od Boga in pogubno veže na svet, mora vsa naša krotitev meriti na to, da se zatira to trojno hudo. Krotiti moramo poželenj e oči, poželenje mesa in hlepenje po časti. Kdo bi hotel dvomiti, da je natančnejše premišljevanje te resnice vredno vsega truda in vse pazljivosti? Nevarne pušice, ki nedolžno dušo najprej in včasi smrtno ranijo, prodirajo skozi oči. Moje oko mi je vzelo življenje, vzdihuje prerok Jeremija v svojih žalo- stinkah. (Žal. 3, 51). Skozi oko se prikradejo v naše srce grešne želje. Česar ne vidimo, ne poželimo. Kaj čuda potem, da nas zopernik, hudi duh. izkuša pred vsem zapeljati, da najprvo pogledamo, potem poželimo in naposled privolimo v to, kar je prepovedano. Tako je bila premagana naša prva mati Heva, o kateri pripoveda sveto Pismo: In žena je videla, da je drevo dobro v jed in lepo očem in prijetno, ga gledati. In zato je vzela od njegovega sadu in jedla; pa je dala tudi svo¬ jemu možu, in je jedel. (Gen. 3, 6). Nekaj temu po¬ dobnega je poskusil peklenski hudobnež pozneje, ali mu je izpodletelo, kakor popisuje to natančno sv. Matevž: In zopet vzame hudi duh Jezusa seboj na sila visoko goro ter mu pokaže vsa kraljevstva sveta in njih veličastvo ter mu reče: \ se to ti bom dal, ako poklekneš in me moliš. Tedaj mu reče Jezus: Poberi se satan, zakaj pisano je, Gospoda svojega Boga moli in njemu samemu 5 ® £ 68 <- služi! Tedaj ga je popustil hudi duh, in glej, angelji so pristopili in mu stregli. (Mat.4,8—11). Nedvomno, kdor noče, da bi mu nasprotnik prodrl v mirno hišo, mora skrbno zapirati vrata. Zarad neprevidnosti oči so padli že junaki. Padla sta dva najslavnejša kralja Izraelska: David in Salomon. Nasprotno pa so drugi v enakem boju zmagali po modri previdnosti v pogledih, po molitvi in drugih spokornih delih, kakor, postavim, slavljeni trpin Job, ki je zavezo sklenil s svojimi očmi, da ne bo pogledal ničesar nečimurnega. Slovečega puščavnika Betlehemskega, sv. Hieronima, je tudi bivajočega v samotni votlini, poleg rojstnega mesta Jezusovega, mučila razuzdana domišljija o tem, kar je videl v Rimu in po drugih mestih. Le po pre- silnem naporu je premagal strašne izkušnjave in se popol¬ noma prepričal, kako resnične so zlate besede sv. Pisma: Kdor si zatisne oči, da hudega ne vidi, tisti bo prebival na višavi, in skalnati gradovi bodo njegovo varstvo. (Iz. 33, 15. 16). Primerno pri- pazuje neki razumen tolmač sv. Pisma, češ, da je naš Vzve- ličar večkrat povzdignil svoje oči: in je oči o b r n i 1 v svoje učence, pravi sv. Lukež. (Luk. 6, 20). In sv. Janez začenja dogodbo o čudovitem pomnoženju kruha z opombo: ko je tedaj Jezus povzdignil oči. (Jan. 6, 5). In to so storili sveti pisatelji, misli ta razlagalec, da nam na¬ mignejo, da je Jezus navadno pobešal svoje oči. Resnica je, da sv. apostol Pavel povišuje in vernikom priporoča skromnost in pohlevnost Jezusovo. Jaz, Pavel sam vas prosim pri krotkosti in skromnosti Kristusovi. (II. Kor. 10, 1). Kdor je resnično moder, pazi na svoje oči, na le-to ogledalo duše, ki molče razodevlje najtajnejše skrivnosti srca. Prosimo torej ljubega Boga s Psalmistom, da nam podeli previdnost v pogledih in nas varuje rado¬ vednosti oči. Odvrni moje oči, da ne gledajo ni¬ čemur nos ti' (Ps. 118, 37). Poželenje oči pa pomenja nadalje tudi lakomnost ali neiedne želje po denarju in imetju, po časnem blagu in bogastvu, katere mora kristjan krotiti z vso skrbjo, če hoče -> 69 biti zvest naslednik tistega, ki je zelo priporočal uboštvo in je bil tudi sam ubog, kakor nihče ne pred njim in nihče ne za njim. On ni imel, kamor bi položil svojo do smrti utrujeno glavo. Vzeli so mu še borno obleko in mu pustili le goli križ, kamor so ga pribili z žreblji. Z vsemi silami se mora krotiti nagnjenje do lakomnosti; kajti če prevlada, tira človeka vedno dalje in dalje, dokler v nenasitljivem gladu po denarju ne žrtvuje najdražjega, kar ima, svoje duše in svojega in mnogih drugih večnega vzveličanja. Semkaj spada, kar piše sv. Pavel svojemu ljubljencu, Timoteju: Velik dobiček je pobožnost z zadovoljnostjo. Nič namreč nismo prinesli na svet, zato je jasno, da tudi nič ne moremo odnesti. Cepa imamo hrano in obleko, bodimo s tem zado¬ voljni. Ki hote biti bogati, padejo v izkušnja v e in mreže hudičeve in v mnoga poželenja ne¬ spametna in škodljiva, ki spravljajo ljudi v pogin in propast. Kajti vsega zla korenina je lakomnost; njejvdani so nekateri zabredli od vere in se obložili z obilnimi bolečinami. Ti pa, o človek božji, se ogiblji tega, pa hodi za pravico, pobožnost j o, vero, ljubeznijo, stan o- vitnostjo in krotkostjo. (I. Tim. 6, 6—11). V Gospodu ljubljeni Lavantinci! Izpolnjujte apostolski opomin in posku¬ šajte se tudi glede na celo male-reči, vam lastne, da radi podarite, da si radovoljno kaj odrečete, radi vbogajme daste, kolikor premorete, bodisi še tako majhna stvar. In ako spoznate, da vam to lahko hodi, je dobro znamenje; ako pa je to vašemu srcu težavno, trudite se na vso moč, da v prvi kali zadušite lakomnost. Drugi poglaviti nasprotnik, s katerim se nam je nepre¬ stano bojevati za vzveličanje svojih duš, je poželenje mesa ali pohlep po nasladnem uživanju. To glavno zlo krotimo z zatajevanjem v jedi in pijači, ga premagujemo z resnim postom, ki je hrana čednosti. Ni je menda naredbe toli davne in častitljive, kakor je post, ki ima svoj začetek s stvarjenjem sveta; kajti 70 <- že v raju, ko je še bil človek pravičen in nedolžen, je bila dana postna zapoved. In postili so se neverniki in postili so se Izraelci. In postil se je ostro naš Gospod in Vzveličar, ko se je štirideset dni in štirideset noči zdržal vse jedi in vse pijače. Pa odkar stoji sveta Cerkev, so se postile vse resnično pobožne in bogoljubne duše, katerim je bilo načelo: Človek morajestizato, daživi, anesme živeti samo zato, da bi le jedel. Vstali so sicer že v apo¬ stolskih časih ljudje, ki so post zasmehovali in svoji po- željivosti stregli; in o teh toži sv. Pavel toli bridko: Veliko jih živi, o katerih sem vam že večkrat rekel, sedaj pa tudi jokaje rečem, da so sovražniki križa Kristusovega, katerih konec je poguba, katerih Bog je trebuh in hvala v njihovi sra¬ moti, kateri ljubijo pozemelj sko. (Filip. 3, 18. 19). Neukročeno poželenje po uživanju je med drugimi vzrok splošne popačenosti na zemlji. Naši prvi starši so po užitju prepovedanega sadu smrt nakopali sebi in svojim potomcem. Po nezmernosti dobiva telo kaj močno orožje, da se uspešno bojuje zoper duha. Nasproti pa prejema po zmernosti duh dovolj moči in kreposti, da brzda telo. Modro uči cerkveni oče, sv. Ciprijan: „S pametnim postom se ukroti ves upor mesa in se premaga trinoštvo poželjivosti.“ Zares, kdor ne trpinči svojega telesa, njega bo trpinčilo telo. Zatorej pa, predragi v Gospodu, mrtvimo in strahujmo svoje telo ter ga imejmo vedno pod oblastjo duha, kakor je to počenjal od Boga razsvetljeni učenik in voditelj po potu vzveličanja, sv. Pavel, ki sam priznava o sebi: J a z trpinčim svoje telo in ga devljem v sužnost. (I. Kor. 9, 27). Varujmo se, da nas izkušnjavec ne zapelje v greh, kakor je zapeljal naše prve starše, in nas ne izžene iz raja veselja. On nikdar ne miruje. Kakor je zvito prekanil prve starše, je želel prekaniti tudi božjega Sina, po izkušenem sredstvu poželjivosti. Pogumno nasledujmo Jezusa in njegove svetnike, ne pa nesrečnega bogatina v evangelju. Pa žalibog, vidi se, da se tudi pri nas že širi poželenje po nezmernem uživanju in razveseljevanju. Vidi se, da je tudi pri nas mnogoterim 71 že geslo: Uživaj, zato si na svetu! Ali trdim morebiti preveč? Pa ni li obiskovanje krčem, ki je mnogim že v potrebo; niso li raznovrstne zabave in šumeče veselice pri vsaki še tako malovredni priložnosti; ni li rastoča pohotnost in nenravnost, pa potrata v stanovanju in gizdavost v oblačilu — niso li to, prašam vas, splošno znani dogodki po mestih in na kmetih, nad katerimi vzdihuje in žaluje vsak, komur je pri srcu prava sreča človeštva? Zmernosti in zadovoljnosti, krotitve in zatajevanja samega sebe svet noče več poznati! Uživaj svet, ne odreci si ničesar, ta slabi nasvet se razlega povsodi. Ni mi pač treba še prisegati, da rad, prav rad privoščim vsakemu dovoljene zabave in poštena razveseljevanja in zmerna uživanja. Uživa naj človek radosti življenja, ali naj ne bodo prepovedane, marveč dovoljene glede na vzroke in priredbe. Vendar če se po cele nedelje in svete praznike popoldne po krčmah razuzdano pleše, ne¬ zmerno živi in trebuhu streže, presega se s tem mera do¬ voljenega veselja in se pot nadaljuje vsesplošni družinski revščini in vedno večjemu uboštvu. Premišljevanje takih obžalovanja vrednih razmer napolnjuje mojo dušo s preglo¬ boko žalostjo. In medtem, ko želim in goreče prosim Boga, da stori konec žalostnim razmeram, prosim in rotim ob¬ enem tudi vas, draga mi duhovna čreda, izpolnjujte vestno in veselo za tekoče leto vam oznanjeno postno naročilo, v katerem vam podajem s privoljenjem svetega očeta sicer zopet velike polajšave, katerih pa se vam iz ljubezni do krotitve in zatajevanja samega sebe ni treba vselej posluže¬ vati. Bratje, nismo dolžniki mesu, da bi po mesu živeli; kajti če po mesu živite, bote umrli; če pa z duhom mesena dela morite, bote živeli. (Rimlj. 8, 12. 13). Tretji načelni sovražnik, s katerim se moramo neod- jenljivo boriti, je napuh življenja ali časti- in slaveželjnost. To glavno zlo sveta, ki je začetek vsem drugim grehom in hudobijam, najizdatneje zatiramo s tem, da se stanovitno vadimo v nasprotni čednosti — v po¬ nižnosti in skromnosti. Ne hrepenimo po posvetni, prazni časti in po ničemurni človeški hvali, in ne povzdigujmo se oholo nad brate svoje. Prenašajmo voljno in vdano vsa zaničevanja, poniževanja in žaljiva preziranja. Varujmo se premnogega, zlasti ošabnega govorjenja. Po vsej pravici je bila starodavnim Arabcem, Judom in Grkom molčljivost in brzdanje jezika izreden pripomoček in izredno znamenje nravstvene omike, kakor nam izpričujejo razne prislovice. In vsem je dobro znano, kako so Izraelci čislali krotitev jezika. V knjigah Pregovorov beremo: Veliko govoriti ne bo brez greha; kdor pa kroti svoje ustnice, je prav moder. (Preg. 10, 19). In božji Vzveličar je zagotovil farizeje: Povem vam pa, da za vsako prazno besedo, katero bodo ljudje govorili, bodo odgovor dajali na sodnji dan. Zakaj iz svojih besed boš opravičen in iz svojih besed boš obsojen. (Mat. 12, 36. 37). In semkaj spada prelepo tretje poglavje lista sv. Jakoba o mogočnem vplivu, ki ga ima brzdanje jezika na ves značaj človeka. Ge kdo v besedi ne greši, ta je popoln mož, zmožen brzdati tudi celo telo. Glej, konjem devamo brzde v gobec, da so nam poslušni, in vodimo cel njihov život. Glej, tudi ladje, ki so tako velike in katere silni vetrovi gonijo, vlada najmanjše krmilo, kamorkoli hoče vod¬ nikova moč. Tako je tudi jezik sicer majhen ud, ali napravlja velike reči. Glej, majhen °g en j) koli košen gozd zažge. Tudi jezik je °g en j) svet krivice. Tako se kaže jezik med udi našimi, ki oskrunja cel život in zažiga tek našega življenja, vnet od pekla. Zakaj vsake narave zveri in ptice, laznine in druge živali se dajo krotiti in so bile ukročene od človeške narav e. J ezika pa ne more krotiti noben človek; neukrotna hudoba je, poln smrtnega strupa. Ž njim hvalimo Boga in Očeta, inž njim kolnemo ljudi, ustvarjene po božji podobi. Iz enih ust -> 73 ^ izhaja Blagoslov in kletev. To, moji bratje, ni prav, da se tako godi. (Jak. 3, 2—10). K vunanjemu zatajevanju spada pa nadalje tudi voljno prenašanje križev, katere nam nalaga Bog sam, kakršni so: bolezni, uboštvo, vročina in mraz, sploh vunanje bridkosti, nadloge in težave. Ravnotako, da se zatajujemo in smo skromni in čedni v obleki, v hoji, v obnašanju, s kratka v vunanjem življenju. Resnico govori Modri, ko pravi: Iz pogleda se spozna mož, in iz obrazne podobe se spozna razumni človek. Oblačilo na životu in smeh na zobeh in hoja kažejo človeka, kaj daje. (Ekli. 19, 26. 27). Ako zvesto izpolnjujemo, kar smo slišali doslej, tedaj bomo vsi, pastirji in čreda, postali in ostali dobri učenci in vredni nasledniki križanega Vzveličarja. II. hoja za Jezusom Kristusom bo popolna in dovršena e tedaj, ako se vunanji, telesni krotitvi pridruži še notranje, duševno mrtvenje ali zatajevanje samega sebe. Zato opominja nebeški Učenik vsakega svojih zvestih učencev ne le: naj zadene svoj križ vsak dan, marveč ga tudi vnema: naj zataji samega sebe. Nedvomno, kdor hoče na potu krščanske popolnosti vedno napredovati in naposled tudi dospeti do vrha, se mora vaditi prav pridno v obojnem zatajevanju. Zakaj tudi tukaj velja opomin božjega Učenika: To je treba storiti in onega ne opustiti. (Mat. 23, 23). Vendar pa je znotranje premagovanje samega sebe mnogo višje vrednosti, in zato nam je v njem potrebna tudi marljivejša vaja, nego v vu¬ nanjem zatajevanju, v katerem se nam je uriti le bolj zavoljo znotranjega. Stalna in neizpremenljiva postava je namreč, da človek pred Bogom velja le toliko, ne več in ne manj, kolikor je vredno njegovo notranje. Človek gleda na to, kar se vidi, G o s p o d p a g 1 e d a sr c e. (I. Kralj. 16, 7). Kakor se izkuša srebro v ognju in zlato v plavžu, enako Gospod izkuša srca. (Preg. 17,3). Človeku se zdi prava vsaka njegova pot; Gospod pa tehta srce. (Preg. 21, 2). Znotranje zatajevanje samega sebe se nahaja v tem. da krotimo neredna nagnjenja svoje duše, razbrzdane strasti svojega srca, kakor; napuh, jezo, sovraštvo in maščevanje, zavist, nečistost in pohotnost, samoljubje in svojovoljnost. V tem moramo vedno čuti in se vojskovati, ker se prav tukaj uresničuje beseda Gospodova: Sovražniki člove¬ kovi so njegovi domači. (Mat. 10, 36). Najprej in najbolj pa je treba krotiti in premagovati glavno strast, vkoreninjeno grešno navado in slabo lastnost. Kdor iztrebi greh, ki mu je priljubljen, temu ne bo težavno, iznebiti se vseh drugih pregreškov. Kdor naglavnemu grehu srčno od¬ seka glavo, bo kmalu premagal tudi vse grehe, iz njega izvirajoče. Težko je sicer, tudi po vednem zatajevanju samega sebe, doseči toliko popolnost in dovršenost, da ne bi storili nobenega, tudi ne najmanjšega greha; ali prav možno je, zatreti vsako pregrešnost, katera ni nič druga, nego greh, privajen po večkratnem ponavljanju. Razen tega je jasno, da se sme nadejati bogatejšega zasluženja in ugod¬ nejšega napredka tisti, ki si mora prizadjati silo, da premaga samega sebe, kar velja ravno o zatiranju pregrešnosti. Toliko boš napredoval na potu čednosti, uči razsvetljeni cerkveni učenik sv. Hieronim, kolikor si boš sile prizadjal. Znano je, da je bil slavljeni škof Genevski, sv. Frančišek Šaleški, po naravi zelo nagle jeze ; toda po neumorni vaji v krotkosti je postal toli krotek in potrpežljiv, da se je sploh mislilo, da je nenavadna ta krotkost in pohlevnost bila prirojena njegovemu značaju. Po pravici se sme trditi, da je premaga samega sebe najsijajnejša zmaga. Sv. Janez Zlatoust bolj občuduje in slavi kralja Davida v tem, da je premagal in zatajil sebe in se ni maščeval nad Savlom, svojim zakletim protivnikom, ko bi ga bil spečega lahko umoril; kakor ga hvali v onem junaškem činu, da je premagal velikana Golijata. Pa težko ni umeti, pokaj je znotranje zatajevanje samega sebe ne¬ precenljive vrednosti. Kaj bi bilo namreč vunanje zatajevanje brez znotrajnega? To in nič druga, kar bi bilo telo brez duše. Kaj pomaga, oslabeti po postu, ako pa je srce polno napuha? Kaj koristi, zdrževati se vina, ako si pa pijan togote in sovraštva? Mnogo jih je, pravi neki pobožen mož, ki vso svojo skrb in vso svojo svetost in popolnost stavijo le v vunanjosti in pa v to, kar se vidi, da se na videz vedejo sramožljivo in izpodbudno, in se na njihovem vunanjem gi¬ banju ne zapazi nič napačnega. Znotranjega zatajevanja pa, ki je vendar mnogo blažje in veličastnejše, njim ni mar; žive temveč zaljubljeni v svojo voljo in v svoje mnenje in si dopadajo v svoji časti in visokoletečih mislih o sebi. Takim grozi Gospod: Gorje vam, pismarji in fari¬ zeji, hinavci! Ker čistite, kar je zunaj kozarca in sklede, znotraj pa ste polni plena in gnu¬ sobe. Farizej slepec, očisti poprej, kar je znotraj kozarca in sklede, da bo čisto tudi to, kar je zunaj. Gorje vam, ker ste podobni po¬ beljenim grobom, ki se zunaj ljudem zde lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake nesnage. Tako se tudi vi ljudem sicer zunaj vidite pravični, znotraj pa ste polni hinav¬ ščine in krivice. (Mat. 23, 25—28). Kdo bi pač ne mogel in ne hotel umeti, koliko po¬ trebna je neutrudna krotitev samoljubja in svojevoljnosti v dosego krščanske popolnosti? Saj nas opominja sv. Pavel, naj slečemo starega človeka, to je, samoljubje, in oblečemo novega človeka, Kristusa Jezusa, ki ni d o p a d a 1 samemu sebi. (Rimlj. 15, 3). Vsa naša sreča in vse naše vzveličanje korenini v zedinjenju naše volje z božjo voljo, katero nam oznanja sveta mati Cerkev po svojih služabnikih. Kdor iz¬ polnjuje voljo božjo, postane nebeški; kdor pa streže svo¬ jemu mesenemu poželenju, postane zemeljski. Kdor misli le na to, da si pripravlja mesenega veselja, ni zmožen, spo¬ znavati prednosti duhovnih dobrot. Ponatorni človek ne ume j e tega, kar je Duha božjega; zakaj to mu je nespamet, in ne more spoznati, ker se po duhovno sodi. (I. Kor. 2, 14). 76 Nepodložnost lastne volje ali nepokorščino imenuje sveto Pismo nekako malikovanje ter jo primerja pregrehi maliko¬ valstva. Pokorščina je boljša nego darovi; in poslušati je več, nego žrtvovati mast ovnov. Kajti ustavljati se, je kakor greh vraže vanj a, in nepokoren biti, je kakor hudobija maliko¬ vanja. (I. Kralj. 15, 22. 23). Nasprotno pa se pokorščina ceni više od vsake druge žrtve. Zakaj kdor se n. pr. posti, milošnjo daje ali druga spokorna dela opravlja, daruje Bogu le od svojega; kdor pa se mu podvrže po zvesti pokorščini, kdor mu radostno daruje svojo voljo, tisti mu da vse, kar ima, da mu samega sebe. In kako je to Bogu prijetno in všeče, posnamemo lahko iz obljub, katere je Bog dal tistim, ki se odreko svoji volji. Obljubil jim je, da jih hoče povzdig¬ niti nad zemljo, do nebeških višav: Ako ne izpolnjuješ svoje volje in ne hodiš svojih potov, povišal te bom nad vse višave na zemlji. (Iz. 58, 13. 14). Vrhutega je sveta pokorščina krepko orožje, s katerim po- komež najlaglje odstranjuje svoje napake, razvade, pomanj¬ kljivosti in nepopolnosti. Pokoren človek bo govoril o zmagah, resni Modri v knjigi Pregovorov (21, 28). Poleg pokorščine je goreča molitev kaj izdaten pri¬ pomoček, zmagonosno krotiti pogubne strasti in neredne nagone. Č u j t e in molite, da v i z k u š n j a v e ne padete! (Mat. 24, 41). ČesarkoliboteOčeta prosili v mojem imenu, to vam bom storil, da se Oče poveličuje v Sinu. (Jan. 14, 13). Iskrena molitev upokoji strast, muči in prežene zapeljivca, privabi angelje in potolaži Boga. Molitev je po nauku sv. Gregorija Nisenskega ščit čistosti, ponižanje napuha, pokončanje zavisti. Zraven po¬ korščine in molitve služi v premago upornih strasti pogosto izpraševanje vesti o glavnih pregreških in vsakokratna naložitev primerne pokore, kolikorkrat smo jim podlegli sramotno. Najmočnejše zdravilo zoper hude strasti pa je večkratno vredno prejemanje svetstev pokore in presvetega Rešnjega Telesa, po katerih se zatira v človeku nižje meseno življenje, više duhovno pa se najizdatneje 77 pospešuje. Izvrstnim pripomočkom blagonosnega zatajevanja samega sebe prištevam slednjič poleg poslušanja božje be¬ sede in pobožnega berila tudi skrbno zatiranje želj glede na manjše, nam dovoljene reči. To početje pripravlja in olaj¬ šuje zmago v večjih stvareh. Tudi tukaj velja obljuba Go¬ spodova: Prav, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, postavil te bom črez veliko. (Mat. 25, 21). Preljubi v Gospodu! e sklepno še enkrat pregledamo v duhu vse, kar je bilo rečeno, se lahko prepričamo, da, kdor z vunanjim zatajevanjem sklepa znotranje; kdor po opominu sv. Bernarda zdržuje svoje oko radovednih pogledov in vsake drznosti ter ga kroti po pokori, ko bi se sicer pregrešno oziralo; kdor zdržuje svoje uho poslušanja praznih pogovorov, ki niso v vzveličanje; kdor zdržuje svoj jezik opravljanja, nepotrebnih, ničemurnih in nepremišljenih besed; zdržuje svojo roko vseh prepovedanih del in najbolj svojo dušo grehov in vse samovoljnosti — prepričamo se lahko, pravim, da tisti najpopolneje nasleduje Kristusa in obrodi naj lepši sad krščanskega zatajevanja. In ta sad je raznovrsten. Po pametni krotitvi samega sebe se pokorimo že na tem svetu za kazni, ki bi jih morali v posmrtnem življenju trpeti zavoljo prepovedanega veselja, ki smo si ga dovoljevali, in katere časne kazni so mnogo manjše od onih, ki bi nas čakale v večnosti. Razen tega se po modrem zatajevanju samega sebe duša iznebi nagnjenja do posvetnih reči in prihaja čimdalje čistejša in pripravnejša za višje namene. Po zatajevanju mesa se povzdi¬ guje duša k nebeškim rečem, zatrjuje junaški poko- ritelj samega sebe, .sv. Hieronim, ki se je večkrat noč in dan na prsi bil, da umiri v srcu nevarne viharje. Kaj čudo, da z ozirom na dobre učinke zatajevanja prosi Modri za-nj tako srčno: Gospod, Oče in Bog mojega življenja, ne prepuščaj me samovoljnosti! Ne dajaj mi nap uh n jenih oči, odvračaj od mene vso po- £ 78 4- želj iv ost! Odvzemi mi vso požrešnost in nikdar naj se me ne loti nečisto poželenje! In ne iz¬ daja j me nesramnemu, razuzdanemu življenju! (Ekli. 13, 4—6). Najprijetnejši in najslajši sad zatajevanja samega sebe je pa popolno upokojenje divjih viharjev srca in dosega blažene dušne radosti. To pomenja vabilo premilega Jezusa: Vzemite moj jarem na-se in učite se od mene, ker jaz sem krotek in iz srca ponižen. In našli bote pokoj svojim dušam; kajti moj jarem je sladek in moje breme je lahko. (Mat. 11, 29. 30). In semkaj spada, kar piše sv. Pavel Galačanom o delih mesa in o sadu duha, rekoč: Očitna pa so dela mesa kakor: prešestvo, nečistost, nesramnost, pohotnost; maliko¬ vanje, zavdajanje, sovraštva, prepiri, zavisti, maščevanja, boji, k regi, razprtja, nevoščlji¬ vosti, uboji, pijanstva, pojedine in kar je temu podobnega. O takih delih vam povem, kakor sem vam že napovedal, da tisti, ki de¬ lajo to, ne bodo dosegli kralj evstva božjega. Sad duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrp- ljivost, milosrčnost, dobrotljivost, prizanes¬ ljivost, krotkost, zvestoba, zmernost, zdrž¬ ljivost, čistost. (Gal. 5, 19—23). Res, vsakateri čin pravega zatajevanja je izvrstna pri¬ prava na slavno zmago v borbi življenja. Ljubljeni škofijam, bojujte se pogumno zoper napade hudobnega duha in zoper izkušnjave sveta in lastnega mesa! Alco se bote vedno hrabro vojskovali, ne bo vam pridržan večni venec srečne zmage. Primerno, kakor vsekdar, pripazuje izkušeni vojščak Kristusov, sv. Pavel, ko govori o posvetnih borilcih: ako se ti zdržujejo vseh reči, ki bi jih utegnile ovirati v dosegi časne krone, kolikor požrtvovalneje moramo se zatajevati mi kristjani, da zadobimo nebeško krono. Vsak pa, ki se vadi za bojevanje, se zdržuje vsega. In oni sicer, da prejmejo strohljivo krono, mi pa nc- strohljivo. (I. Kor. 9, 25). 79 <- In s pogledom na to krasno krono pravice, prihranjeno nam v nebesih, prosim končno tebe, troedini Bog, podeli besedam svojega nevrednega služabnika svoj vsemogočni blagoslov, brez katerega je prazno vse delo naše in je prazen ves naš trud! Tvojemu neskončnemu usmiljenju bodi priporočena vsaka duša, katere večno srečo in vzveličanje si izročil skrbi svojega služabnika. Dodeli vsem mojim duhovnim otrokom milost prave pokore in resničnega po- boljšanja v tem resnobnem času! Gospod, hiti na pomoč s svojo vsemogočno milostjo, da v tem velikonočnem času vsa tebi priporočena duhovna čreda pristopi, očiščena in novoposvečena, k zaužitju božjega Jagnjeta, ki mu bodi hvala in slava, čast in moč in krepost na vekomaj vse veke! Amen. (Apok. 7, 12). V Mariboru, na praznik izpreobrnjenja sv. Pavla, dne 25. januarja 1891. f Mihael, knezošlcof. VIL Pastirski list nadškofov in škofov avstrijskih, pisan dne 15. februarja 1891 vernikom, o volit vi odločno katoliških poslancev v državni zbor. NADŠKOFJE IN ŠKOFJE AVSTRIJSKI želijo vernikom svojih škofij mir, milost in blagoslov v Jezusu Kristusu našem Gospodu! V Gospodu ljubljeni kristjani! kakimi 25 leti so Njih ces. in kralj, apostolsko ličanstvo, naš premilostljivi cesar, izročili del eoblasti, ki Njim pripada postavno, svojim zvestim podložnikom; delili so ž njimi vrhovno postavo- £ 80 dajalno oblast, hoteč, izvrševati jo v prihodnje le še skupaj z njimi. S tem činom velikodušne ljubezni in odkritosrčnega zaupanja do svojih narodov se vam je dala prav važna pravica: kajti brez vas, brez vašega sodelovanja se ne sme uvesti nobena postava. S tem pa ste prevzeli tudi dolžnost, le-te pravice se posluževati tako, da se uresničijo blagi nameni cesarjevi. In glejte, ta priložnost se vam sedaj vnovič ponuja. Kmalu vam bode voliti v državni zbor zopet novih zastopnikov, ki bodo za vas in namesto vas iz¬ vrševali postavodajalno oblast. Zato pokažite, da poznate ne le važnosti svoje pravice, temveč tudi velikost svoje dolž¬ nosti; pokažite, da umejete sedanji čas in njegove potrebe ! Preljubljeni v Gospodu, dnevi, v katerih živimo, so prav resni. Je li treba, to nadalje dokazovati? Resen je sedanji čas zaradi težav, katerih še mnogokrat ne pogrešajo tisti, ki se pošteno trudijo za vsakdanji kruh; resen je zaradi srdite nezadovoljnosti, katera se je vsled tega polastila deloma teh krogov; resen je z ozirom na hudourne oblake, ki se kopičijo nad človeško družbo, preteč, omajati njen obstanek. In kako resen je čas, se razvidi iz tega, da je že sila težavno, vzdrževati red in postavnost; da se čimdalje tembolj širi duh nepokorščine in upornosti proti oblasti, od Boga postavljeni, in proti vsemu, kar je postavno in obi¬ čajno; da ljubezen pojema in da vedno bolj preti nevarnost, da se vname boj vseh zoper vse. Da, preljubi v Gospodu, priznavati moramo, da ima sedanji čas marsikaj dobrega: velikanski napredek se vidi v vseh svetnih napravah, po¬ spešuje se promet, množi se obrt in širi se splošna omika. Poleg tega pa se nahaja tudi mnogo hudega; vrhutega vidimo tudi prav mnogo obžalovanja vrednih prikazni. Krščanska vera in krščanska čednost pojemata; razuzdano novinarstvo, ki je v službi neverstva, izpodkopava vedno bolj vsako postavno oblast; rovarji na vse strani šuntajo delavce in vzbujajo med njimi nezadovoljnost in sovraštvo do drugih stanov; pogrešanje prave ljubezni do bližnjega in brezobzirna dobičkaželjnost se kaže v obrtniji, medsebojna nezaupnost in pristranska sebičnost kuži javno življenje. -> 81 V tem resnem času in v tako težavnih razmerah kličejo vas presvetli cesar vnovič na volišče. Ljubljeni v Gospodu, ni li torej vašim višjim pastirjem sveta dolžnost, opomniti vas, kaj vam je tudi v tem oziru storiti kot zvestim ka¬ toliškim Avstrijcem? — Nedvomno ima vlada v prvi vrsti prevažno nalogo, spoznavati potrebščine ljudstva in jim ustrezati; in nihče se ne bo drznil tajiti, da si vlada Njih apostolskega Veličanstva, presvetlega cesarja, prizadevlje na vso moč, izvrševati svojo nalogo. Toda pri tem se mora vsled državne ustave posluževati sveta in sodelovanja ljudstva in njegovih zastopnikov, navezana je pri postavodajalstvu na večino glasov, in ima dolžnost izvrševati postave, ki so bile skle¬ njene. Ako se torej dajejo ali so že dane postave, vam nepovoljne, ne krivite toliko drugih, marveč same sebe; vi ste zakrivili to, ker ste poslali v državni zbor zastopnike, ki se ne strinjajo z vašim mišljenjem in z vašimi terjatvami. To ste vedeli ali ste vsaj mogli vedeti. Razen tega pa je postavodajalstvo vendar le človeško delo; zato ima na sebi tudi človeške slabosti in nepopolnosti, ki se dajo in morajo popraviti; zato mora tudi napredovati, kakor vsaka človeška naredba, mora ustrezati potrebam časa, in se ozirati na izpreminjajoče se razmere. To je po¬ trebno, ako hoče postavodajalstvo rešiti svojo nalogo. Ono ne sme mirovati, temveč mora razširjati, popravljati in iz¬ popolnjevati, kjerkoli se kaže potreba. Ni li temu tudi zdaj tako? Ne čakajo li prihodnjega državnega zbora mnogo- brojne težavne naloge? Ni li mnogo važnih, v državljansko in cerkveno življenje segajočih razmer, ki se imajo postavno urediti ? Prvo med javnimi prašanji je dandanes socialno ali družabno prašanje; tudi mi mu hočemo dati prvo mesto, čeprav se nam ne dozdeva niti prvo, niti najvažnejše. Vendar pa se imajo pri tem prašanju rešiti prevažne naloge, od katerih je odvisno blagostanje širnih krogov, da, od ka¬ terih je odvisen mir človeške družbe in uspešni razvoj državnega življenja. Tu je treba preudarjati razmero med delavci in gospodarji, kako naj se skrbi za varnost življenja, 6 82 družine, nravnosti; kako naj se pomaga delavcem v starosti ali ob nesrečah. Ureditev teh in enakih razmer v obrtnem življenju današnjih dni zahteva raznih postavnih naredeb. Naglašati moramo sicer z radostno zavestjo, da naše državno in deželno postavodajalstvo v tem oziru ne zaostaja za no¬ beno drugo državo, da jih celo še presega; kljub temu pa ne sme postavodajalna oblast mirovati, ker se slednji dan kažejo nove razmere in nove potrebe, ki se imajo postavno urediti. Prav tu je treba temeljitega posvetovanja, in vladi Njih Veličanstva mora biti ljubo, da izve misli in izkušnje razumnih, značajnih mož, ki imajo srce za blagostanje člo¬ veštva in države. Druga ovira v našem državnem življenju je različnost koristi avstrijskih narodov. Tu gre za obstanek cesarstva. Ljubljeni v Gospodu! Nedvomno je božja naredba, da se narodi razločujejo po jeziku, po šegah in navadah, in njih medsebojno tekmovanje ima pospeševati razvoj in napredek človeštva; zato je tudi popolnoma opravičeno, da se varujejo in branijo narodne posebnosti. Ali pri tem se je ozirati na edinost države in na obstanek skupne domovine. Od pri¬ jaznega zedinjenja avstrijskih narodov, od zaupnega porav¬ nanja njihovih medsebojnih odnašajev: je odvisna moč in veljava Avstrije. Vsem narodom, v državnem zboru zasto¬ panim, bodi velemoč cesarstva najbližji cilj vseh njihovih prizadev; vsi morajo v tesni zvezi med seboj skupno in složno preudarjati, česar je potreba v blaginjo skupni domo¬ vini. To je naloga vaših zastopnikov. Toda, preudarjati je treba tudi še druge razmere, ki se tičejo najvišjih, duhovnih blaginj človeštva. Ne smemo zamolčati, da je državno postavodajalstvo nastopilo pot. ka¬ tera je v mnogem oziru nasprotna pravicam katoliške Cerkve, in po kateri, tako mislimo, ne sme dalje hoditi, da ne bi bilo cesarstvu v največjo nesrečo. Že več kakor 20 let opozarjamo na nasprotje med novejšim, cerkveno-politiškim postavodajalstvom in med pravicami in načeli katoliške Cerkve in navajamo ovire, ki jih postavodajalstvo stavi blagonosnemu delovanju svete Cerkve. Pri tem nas vodi -> 83 <- ^dino le popolno prepričanje, da zamore Cerkev svojo, tudi državi koristno nalogo izvrševati le tedaj, ko je popolnoma svobodna v svojem področju, od božjega Ustanovitelja jej od- kazanem. S tem dopolnjujemo le svojo dolžnost in sicer za nas neizogibno dolžnost, in morali bomo tudi nadalje z vsemi postavnimi sredstvi delati na to, da se odstranijo te ovire in zapreke. Nedavno še, ljubljeni v Gospodu, smo vam poročali o tem, kar smo do sedaj storili v eni najvažnejših cerkvenih zadev, žalibog, do zdaj brez uspeha! Spominjamo vas torej še enkrat ob kratkem pomanldjivosti naše šolske postave. Vera ni podlaga, ni vodilno ravnilo naši sedanji ljudski šoli, marveč je le eden izmed mnogih učnih predmetov, in poleg tega ni verskemu poduku odločeno zadostno število učnih ur. Verski odgoji šolske mladeži so pobožne vaje odmerjene tako pičlo, da mora versko življenje pešati in pojemati. Drugi učni predmeti so od veronauka celo neodvisni, in se prednašajo pogostokrat tako, da so v nasprotju z veronaukom in s katoliško odgojo. Cerkvi se je vzela pravica, sodelovati pri nadzorovanju šolskega poduka, še verski poduk in po¬ božne vaje se ne prepuščajo prostemu vodstvu Cerkve. Na izobrazbo in nameščevanje, na delovanje in življenje učiteljev Cerkev nima celo nobenega vpliva; naj si bodo tudi druge vere ali brezverni, vendar smejo biti učitelji katoliških otrok. In tako vam ne moremo več dati gotovega poroštva, da se bodo vaši otroci v naših šolah odgojevali katoliško, in da smete glede na to mirni biti pred Bogom in v svoji vesti. Vaša in naša dolžnost je, neprestano delati na to, da se odstranijo navedene napake, in da se ljudska šola uredi tako, da vam bo zagotovljena katoliška odgoja vaših otrok. Kakor nas dolg, katerega ne moremo takoj plačati, vedno teži, dokler ga nismo poravnali, enako nas tudi dolžnost, potego¬ vati se za ustanovitev katoliških šol, veže tako dolgo, dokler ne dosežemo, česar želimo. Mi, vaši škofje, se za to pote¬ gujemo že 20 let. Ako utegnejo žalostni nasledki sedanjih šol še dalje trajati in se razširjati in izpodkopati krščanskega 6 * 84 duha med ljudstvom, nam, ljubi v Gospodu, ne morete očitati, češ, da smo molčali in nismo odkrili nevarnosti. Pa vsega tega krivi bi bili le vi, ki niste storili, kar je bilo v vaših močeh, ker se svojih pravic, ki vam jih daje državna ustava, niste posluževali tako, kakor vam veleva dolžnost in vest; ker niste pošiljali v državni zbor mož, ki bi bili vladi prav svetovali ter ji kazali prava pota. Zato vas ob bližajočih se volitvah vnovič opominjamo: Storite svojo dolžnost! Volite dobro! To je vaša državljanska in nravna dolžnost; zakaj neizrečeno mnogo je ležeče na tem, koga pošljete za svojega zastopnika v državni zbor. Volite torej razumne može, ki, dasiravno ne umejo vsega, so vendar sposobni, razmere prav presoje- vati in se ravnati po svoji sprevidnosti. Volite značajne može, ki se vestno in krepko potegujejo za to, kar so za dobro spoznali in se ne uklanjajo krivim načelom in tujemu vplivu, marveč se vedno zavedajo svoje odgovornosti. Volite zveste Avstrijce, ki odkritosrčno ljubijo cesarja in cesarstvo, o katerih domoljubnem mišljenju ni dvomiti. Volite katoliške može! Avstrija je katoliška; ogromna večina njenih prebivalcev je katoliška; zakaj bi njeni zastopniki ne bili katoliški? zakaj bi katoliških narodov avstrijskih ne zastopali tudi katoličani? Mar li pogrešajo razumnih mož, ki bi spoznali prave koristi svoje domovine ? Ne, da bi ho¬ teli zaničevati ali žaliti manjšino drugovercev; marveč želimo, da se tudi njih zastopniki v državnem zboru združijo z nami k skupnemu delu cesarstvu v blagoslov in slavo. Pa katoliško ljudstvo ima pravico in dolžnost, po katoliških zastopnikih do veljave pomagati pravicam katoliške Cerkve, in vladi svojega cesarja to razjasniti. Volite slednjič odločno katoliške može, ne takih, ki se sicer katoličane imenujejo, pa nikdar ne pokažejo v dejanju, da so katoličani, in se ne ravnajo po katoliških načelih; temveč volite take, ki svojo Cerkev ljubijo in po njenih naukih živijo, ki se držijo Cerkve in zvesto izpolnjujejo svoje cerkvene dolžnosti. Volite verne katoliške može! Ti so najsposob¬ nejši, vlado Njih Veličanstva, presvetlega cesarja, v druž- 85 benih prašanjih podpirati z dobrim svetom in z dejanjem. Oni zajemajo svoje nasvete iz naukov in načel svete Cerkve, ki je steber in podlaga resnici; oni se pri svojih na¬ svetih ne dajo voditi sebičnosti, temveč se ravnajo po pra¬ vilih ljubezni do Boga in do bližnjega; oni ne postopajo pristransko, temveč po svojem trdnem prepričanju. Skrbite torej, da pošljete v državni zbor takih mož, ki se v vseh važnih rečeh dajo razsvetljevati solncu božje resnice. Volite verne katoliške može! Oni so najsposobnejši, zastopati državo, katera ima spajati koristi raznih narodov v prospeh celemu cesarstvu. Katoliški Cerkvi je naredba božje previdnosti, da obstoje posamezni narodi, med seboj ločeni, in ravno zato ji je opravičen njih obstanek. Ona nobenega naroda ne sovraži, nobenemu ne daje pred¬ nosti; obsoja pa pagansko ločitev in razdvojevanje narodov. Cerkev spoštuje in časti ljubezen in vdanost do lastnega naroda; spoštuje in časti jezik, pravice in posebnosti vsa¬ kega jezika; nikakor pa ne odobrava, da bi se vsled ljubezni in vdanosti do lastnega naroda druge narodnosti strastno napadale, da bi se jim kratile pravice. Skratka, po kato¬ liških načelih ljubezen do lastnega naroda ne sme nasproto¬ vati zapovedi ljubezni do bližnjega, ne sme se izpremeniti v sovraštvo do drugih narodov. Da, ljubljeni v Kristusu, ravno to je pomenljiva prikazen današnjega časa, da v tej meri, ko se današnji svet izneverja krščanskim nazorom, narašča pagansko sovraštvo med narodi, in da to sovraštvo najglasneje oznanjujejo, ki so se najbolj odtujili krščanski veri in krščanskemu življenju. Ne, ljubljeni škofijam, veren katoličan ne bo privolil v medsebojno sovraženje narodov istega cesarstva, marveč v višji edinosti katoliške vere in katoliških koristi bo iskal in našel sredstvo k uspešni rešitvi protislovja narodnih koristi. In ako se to zgodi, bo srečna naša domovina, in dopolnile se bodo najsrčnejše želje našega prelj ubij enega cesarja. Volite verne katoliške može! Le oni so tudi sposobni, zastopati koristi vaše svete Cerkve. Naj vas ne moti ugovor: Politika nima nič opraviti z vero! Ko bi tako 86 ugovarjanje le ne bilo lažnivo in zvijačno! Pa saj sami vidite slednji dan, kolikokrat se državni zbori pečajo z za¬ devami, ki so v najtesnejši zvezi z vero in s Cerkvijo. More li torej ono govorjenje biti pošteno? Prav oni, ki tako govore, bi verne katoliške može na vso moč radi odpravili iz državnih zbornic, da bi svoje verske, to je, veri in krščanstvu sovražne nazore tem brezozirneje do veljave spravili v vseh državnih zadevah. Odkar so državne zbor¬ nice le premnogokrat postale cerkveni zbori, so katoličani prav posebno dolžni, za svoje zastopnike pošiljati v nje take može, kateri so v cerkvenih rečeh dobro zvedeni in imajo srce in se zanimajo za svojo Cerkev — brez pogleda na to, da nas mora krščanska resnica voditi v vseh človeških zadevah. Tako torej volite, ljubljeni v Gospodu, in držite se svojih častitih dušnih pastirjev, ki se bodo ne le sami zave¬ dali svoje državljanske dolžnosti, marveč bodo tudi, kjerkoli bo treba, mirno in previdno, z besedo in vzgledom delali na to, da se volitve dobro obnesejo, in vas bodo tudi prav podučevali, kako morete dati Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Kakorkoli pa bote volili, kakršnekoli nasprotnike bote imeli pri izvrševanju volilne pravice, ene reči ne pozabite: spoštujte mnenje svojega nasprotnika, da si še tako krepko zastopate svoje mnenje! Ne sumničite namenov drugih in ogibljite se vsega, kar bi utegnilo kaliti družbeni, državljanski, narodni in verski mir. Na noge torej, ljubljeni kristjani! Ako hočete, da se prevratni naklepi krepko odbijajo po dobrih družabnih postavah; ako hočete, da se med narodi obudi in pospešuje spoštovanje medsebojnih pravic in zaupljivo vzajemno delo¬ vanje v izvršitev skupnih državljanskih nalog; ako hočete, da se brezverstvo dalje ne širi, in ne ovira delavnosti svete Cerkve, in da se v šoli ne bo več sejalo seme verske malo¬ marnosti: volite odločne, verne katoliške može! Ker je pa v toliko važni zadevi pred vsem potreba luči iz nebes, zategadelj naročimo, naj se (po volji) v ne- -> 87 deljo pred volitvami v vsaki farni cerkvi pred izpostavljenim presvetim Rešnjim Telesom opravi molitvena ura v namen, da izprosimo od Boga srečen izid volitvam in srečo Avstriji in naši sveti Cerkvi. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga Očeta in deležnost Sv. Duha bodi z vami vsemi! Amen. Dano prvo postno nedeljo, dne 15. februarja 1891. Friderik kardinal Fiirstenberg, knez in nadškof Olomuški. — Franc kardinal Schonborn, knez in nadškof Praški. — Albin kardinal Dunajevski, knezoškof Krakovski. — Peter Domnij Maupas, nadškof Zadrski. — Fulgencij Czarew, nadškof, škof Hvarski. — Severin Morawski, nadškof Lvovski lat. obr. • — Alojzij Matija Zorn, knez in nadškof Goriški. Janez Ev. Haller, knez in nadškof Solnograški. — Anton Jožef Gruscha, knez in nadškof Dunajski. — Silvester Sembratoveicz, nadškof Lvovski, obr. gr. — Izaak Nikolaj Isakowicz, nadškof Lvovski, obr. arm. — Janez Zwerger, knezoškof Sekovski. Matej Jožef Binder, škof Št. Hipoliški. — Janez Ev. Hais, škof Kraljevograški. — Antonij Jožef Fosco, škof Šibeniški. — Janez Nep. Glavina, škof Tržaško-Koprski. Jurij Kopp, knezoškof Vratislavski. Luka Solecki, škof Premiselski, obr. lat. - Ignacij Loboš, škof Tar- novski. - Emanuel Schobel, škof Litomeriški. — Franc Bauer, škof Brnski. — Matej Vodopid, škof Dubrovniški. Simon Aichner, knezoškof Briksenski. Jakob Missia, knezoškof Ljubljanski. — Martin Jožef Riha, škof Budje- jeviški. — Evgenij Karol Valussi, knezoškof Tridentinski. — Jožef Kahn, knezoškof Krški. — Franc Marija Doppel- bauer, škof Linški. — Mihael Napotnik, knezoškof La¬ vantinski. Filip Nakič, škof Spljetski. - Julijan Pelesz, škof Stanislavski. — Trifon Oparenovid, provikar Kotorski. 88 VIII. Skupni pastirski list nadškofov in škofov avstrij¬ skih, z dne 11. novembra 1891, o koristi cerkvenih društevin katoliških shodov, o krščanski vzgoji otrok in družine, o dobrih knjigah in časopisih ter o srečni rešitvi družbenega prašanja. NADŠKOFJE IN ŠKOFJE AVSTRIJSKI želijo vernikom svojih škofij mir, milost in blagoslov v Jezusu Kristusu Gospodu našem! Ljubljeni v Gospodu! Vzvišene in važne naloge naše svete službe zlasti ob času, ko se ima rešiti toliko odločilnih in usode- polnih prašanj, so nas zbrale tudi letos k skupnim posvetovanjem. Štejemo se pa srečne, da se poglavar svete Cerkve, sveti oče, naših shodov veselijo in jih odobrujejo, kakor so nam razločno na znanje dali v listu od dne 3. marca t. 1. Kako bi moglo tudi drugače biti? S temi svojimi shodi namreč ne nameravamo nič druga, kakor da bi mogli uspešneje izvrševati dolžnosti svoje svete službe, in z zdru¬ ženimi močmi vernike nam izročene s tem bolj živo besedo braniti nevarnosti, ki v sedanjem času tako silno pretijo krščanski veri in krščanskemu življenju. Tako so naši shodi obenem budni klici duhovnikom in vernemu ljudstvu, da so pozorni in razumevajo znamenja časa in vzpodbujeni po naših opominih, pomagajo zopet oživljati krščansko vero in krščansko življenje. Saj si čimdalje, tembolj nasprotujejo krščanska in proti- krščanska načela, in se borijo na življenje in smrt za bo¬ dočnost narodov. V tem boju rušijo se vsi temelji, na katerih sloni blagostan družbe človeške, rušijo se temelji državni: ni je namreč skoraj državne uredbe, zoper katero bi se ne upirale mogočne stranke, želeč jo razrušiti; rušijo se temelji družbeni: kajti nahaja se jih mnogo, ki predrzno zametujejo tudi najstarejše in najmočnejše podlage družbenega reda: vlastinsko pravico, zakon, družino, pokorščino do oblasti, 89 od Boga postavljene; rušijo se temelji verski in nravni: ker najpoglavitnejše resnice, ki so svetla luč človeškemu duhu in nezmotljive voditeljice po potu sedanjega življenja: Bog, duhovna duša in nje neumrljivost, večno življenje: se smešijo kot zastarela prazna vera. Da se temeljne podlage druž¬ benega reda in blagostana ne porušijo, zabraniti more le ena moč: Cerkev Kristusova; le ona more uspešno uničiti vse napore skrivnih moči, ki hočejo človeštvo pripraviti ob sveto krščansko vero. Dasiravno pa ima Cerkev obljubo vednega obstanka, vendar se morajo posamezni na¬ rodi sami odločiti, hočejo li v naročju in pod varstvom svete Cerkve ohraniti si najvišje in najdražje blaginje, ali pa jih po lastnem zadolženju izgubiti. Zato stopimo pred vas, kot vaši nadpastirji, od Sv. Duha postavljeni, svesti si težke od¬ govornosti, ki nam jo nalaga naša pastirska služba v tem usodepolnem času, in vas resno in nujno opominjamo, da se v velikem boju sedanjega časa odločite in zvesti- ostanete zastavi Jezusa Kristusa med svetom, ki se čimdalje bolj od nje odvrača. 1 . lili so časi, ko je bil svet prešinjen od krščanskega duha, in je Jezus Kristus vladal življenje narodov. Kakor solnčni žarki prešinjajo vidni svet, prešinjal je krščanske vere nauk družbo človeško v vseh njenih razmerah. Posta vo- dajalstvo in naredbe javnega življenja so imele značaj kr¬ ščanstva in so se naslanjale na krščanska načela. Krščanski nauk je bil temelj pouku v višjih in nižjih šolah. Po družini, po¬ svečeni po milosti svetstva ali zakramenta, se je množil kr- ščansko-verni zarod. Skratka, človek se je rodil, je živel in umrl v senci svetega križa. Sicer so tudi med krščanskim svetom človeške strasti prizadevale mnogo škode; tudi tu se je nahajalo mnogo pohujšanja, brez katerega po besedah Vzveličarjevih nikdar ne bo. Sploh pa so ljudstva živela v luči svete vere, in so zvesto hranila obljube, s katerimi vera razsvetljuje tmine sedanjega življenja. In danes t Kako različna -> 90 <- je podoba, ki nam jo kaže življenje človeštva v sedanjem času! Čudovito poslopje krščanske nravnosti in omike, za katero se je toliko narodov, kraljev in knezov, svetnikov in učenjakov trudilo stoletja in stoletja, radi bi celo razru¬ šili; na to jih dela na tisoče po časnikih, učilnicah, zbornicah in taborih. In kaj se drznejo narodom podajati namesto blaginj krščanstva? Časno blagostanje jim je zadnji in najvišji namen življenja in edino opravičeni cilj vsega človeškega truda. Kaj pa je to druzega, kakor razbrzdati vse podle strasti, ki spe v človeškem srcu, zbegati in uničiti vse pojme o pravi kre¬ posti in nravnosti, in človeški rod pogrezniti zopet v tri- noštvo, v kakršnem je zdihoval pred tisočletji in še vedno zdihuje tam, kamor še ni prodrla vzvišena resnica krščanska? Glejte, ljubljeni v Gospodu, to je ona velika nevarnost, ki preti krščanskemu svetu, in zato moramo zopet in zopet klicati in dramiti vernike, da svoje najvišje blaginje branijo zoper napade nekrščanskega sveta. Za to pa ne sodijo mlačne in vnemarne duše, temveč le verni in goreči katoličani, ki so katoličani v življenju in dejanju. Take pa vzgaja le tesna zveza s sveto Cerkvijo in z njenimi vzveličavnimi resnicami in pripomočki. Verno vspre- jemanje vzveličavnih resnic, ki jih je Bog razodel in jih njegova Cerkev uči, in goreče prizadevanje, te resnice čim¬ dalje bolj jasno spoznavati, to je prvo znamenje vernega in gorečega katoličana, kar pa torej niso oni, ki se odtegujejo priložnostim, podučevati se v sveti veri, ki izostajajo od pridige, zanemarjajo krščanski pouk, opuščajo branje pobožnih spisov. Toda resnice svete vere znati, še ne zadostuje srčnemu vojščaku Kristusovemu. Sin božji je hotel človeka pripeljati k novemu nadnatornemu življenju; zato mu ni prinesel samo vere, da se to življenje v njem obudi, ampak mu je odprl tudi vire milosti, da se to življenje ohrani, krepča in dovrši. Ako pa te vire zanemarja, opušča molitev in službo božjo, ne prejema svetih zakrametov; ako nedelje in praznike oskrunja s hlapčevskimi deli: kaj bi ga še moglo braniti zoper slabost srca in zoper napade veri sovražnega sveta? Ne, ljubljeni v Gospodu, le tisti je sposoben in spreten pripomagati k razšir- jenju božjega kraljevstva, ki skrbi najprej za kraljevstvo božje v lastnem srcu. Tako je bilo v prvih časih krščanstva, ko je bil vsak vernik, rekli bi, apostol: vojščak v vojni, trgovec v tujini, otrok v očetovi hiši, suženj pri svojem go¬ spodu; tako je nauk vzveličanja neustavno prodiral v vse stanove. Pomislite, ljubljeni v Gospodu, da prvak apostolov tudi vam nalaga duhovsko službo (I. Petr. 2, 9), ne v po¬ menu krivovercev, da bi delili božja svctstva; kajti zato je božji Ustanovitelj svete Cerkve odločil posebno duhovstvo; ampak v duhovnem pomenu, da vsak, kakor mora posve¬ čevati samega sebe, mora tudi druge posvečevati in vnemati za Boga in za njegovo kraljevstvo na zemlji. Z vso goreč¬ nostjo torej izpolnjujte svoje dolžnosti kot pobožni katoliški kristjani; ne vdajte se verski malomarnosti, ki žalibog svoj strup razliva daleč okrog po naši katoliški Avstriji; sveto vam bodi krščansko posvečevanje nedelj, ki naj dušo zopet sklepa z Bogom, od katerega jo tolikokrat odtegujejo raz- mišljenost in boji vsakdanjega življenja; in tako pripomagajte vsi na mestu, na katero vas je postavila previdnost božja, da se ustavi naval protikrščanskega duha, ki žuga poplaviti vse kroge. II. oda, ljubljeni v Gospodu, posamezno delovanje dan¬ danes ne zadostuje, da se rešijo velike naloge. Raz¬ voj vsega našega javnega življenja v sedanjem času terja, da se v dosego skupnih namenov združijo vsi. ki so enakega mišljenja; prav v takem zedinjenju se razvija človeška de¬ lavnost v vsej svoji kreposti. Po njem se krepi pogum in zaupanje, vnema navdušenje in utrjuje lastno prepričanje vsled vzgleda drugih. Ni je pa vezi tako močne, kakor je vera, ker se glasi obljuba Gospodova: ..Kjer sta dva, ali kjer so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz v sredi med njimi. “ (Mat. 18, 20). Zato priporočamo tudi cerkvena društva, to je, društva pod vodstvom svete Cerkve kot pripravna sredstva, da se krščansko mišljenje in krščansko življenje brani in ohranja zoper ncštevilne vunanje zapeljivce in zoper 92 sr zmote lastnega srca. V takih društvih se vzvišene resnice svete vere, s kojih modrostjo in globočino se ne more me¬ riti nobena svetna učenost, razpravljajo v obliki, ki se pri¬ lega potrebam vsakega stanu in vsake starosti; v njih se udje zbirajo k skupnemu obhajanju svetih skrivnosti, iz ka¬ terih človek zajema božje življenje; v njih se napeljujejo k oni resni in pravi pobožnosti v družini in delavnici, katera je vir družinske sreče in najvarnejša bramba zoper zmote in slepila zvijačnih zapeljivcev. Tako oboroženi s pravo omiko v vseh važnih prašanjih sedanjega časa, utrjeni v strahu božjem, okrepčani po molitvi in prejemanju svetih zakramentov, se možje in mladeniči ne bojijo ljudi in se ne vdajo kateremubodi besedovanju brezvernega zasmehovalca in brezvestnega zapeljivca, temveč se zavedno in krepko po¬ tegujejo za sveto vero, pogumno in neustrašljivo jo spo¬ znavajo, zvesto in vestno izpolnjujejo svoje dolžnosti, srčno in stanovitno prenašajo težave svojega poklica. Tako zdru¬ žene v ljubezni božji in resnični pobožnosti, bodo žene in device ta sveti ogenj nosile v svoje kroge, bodo z njegovim milim žarom izpodbujale in vnemale, širile krog in krog prijetni duh neomadežanega življenja in krepostnega vedenja, in dela ljubezni do bližnjega jim bodo najlepši lišp in najčistejše veselje. Tako se bo uresničilo, kar želi apostol sveta, ko piše rimskim kristjanom: „Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bote med seboj ene misli po Jezusu Kristusu, da z enim srcem in z enimi ustmi čast dajate Bogu in Očetu Oospoda našega Jezusa Kristusa. Torej se vsprejemajte med seboj, kakor je tudi Kristus vsprejel vas, Bogu v čast.“ (Rim. 15, 5—7). Pa le tedaj bodo društva uspešno delovala, ako so njih udje pravi katoličani; biti morajo pravi katoličani, da s sveto natančnostjo opravljajo pobožne vaje, po katerih jim sveta Cerkev deli nadnatorno življenje: vsakdanje molitve, obisko¬ vanje službe božje po nedeljah in praznikih, večkratno vredno prejemanje svetih zakramentov. Tako utrjeni v zvestem iz¬ polnjevanju svojih dolžnosti do Boga in njegove svete Cerkve, bodo društveniki tudi kvas svojim bližnjikom in jih bodo -> 93 <- vnemali k enaki gorečnosti za čast božjo, k neustrašljivemu spoznavanju svete vere in k pobožnemu krščanskemu živ¬ ljenju. Kot državljani pa bodo zvesto izpolnjevali svoje dolž¬ nosti do cesarja in države, in gojili vez prave medsebojne edinosti in ljubezni. Glejte, ljubljeni v Kristusu, tudi sveti oče so mnenja, da so cerkvena društva potrebna. „Ker je čreda ver¬ nikov v veliki nevarnosti, — pravijo v omenjenem listu — je mnogo ležeče na tem, da se rabijo razna zdravila, ki jim morejo koristiti.“ Tem zdravilom prištevajo oče vesoljnega krščanstva „razna pobožna društva vernikov, od svete Cerkve potrjena in priporočana; kakor tudi one naredbe in ustanove, po katerih se verniki, zlasti mladina, varujejo pogube in za¬ peljevanja, in se pospešuje vzveličavni večkratni prejem svetih zakramentov.“ Je li še potrebno, posebej naštevati posamezna društva, ki bi izvrševala to nalogo? Znane sovam, ljubljeni v Gospodu, te ustanove naše svete Cerkve; nahajate jih mnogotero v svojih župnijah pod vodstvom gorečih duhov¬ nikov: Marijino družbo, društva za može in mladeniče, za mojstre in pomočnike, za trgovce in rokodelce, za delavce in delavke, nadalje ono prekrasno cvetje krščanske milo¬ srčnosti v polajšanje dušnih in telesnih potreb — društva, različna po namenih in vunanjih uredbah, po stanu, spolu in starosti; ki pa imajo eno in isto nalogo, da pospešujejo raz¬ širjenje božjega kraljevstva. O, da bi se ne preslišal glas najvišjega pastirja svete Cerkve! Da bi se ta blagonosna društva vpeljala v vsaki župniji, kjerkoli se podaje prilika ustanoviti tako društvo! Da bi pa tudi vsi člani cerkvenih društev bili goreči katoliški kristjani, da bi po njih blagoslov prejemali in blagoslov razširjali! Pa še eno združevanje priporočajo sveti oče v svagem listu do nas, namreč javne shode vernikov po državah ali deželah ali po drugih krajnih razmerah. „Ako se namreč od nasprotne strani hudobni ljudje povsod zbirajo in združeni med seboj merijo na to, da bi vernikom vzeli zaklad svete vere, in blaginje iz nje izvirajoče: je gotovo prav in potrebno, da tudi katoličani pod vodstvom svojih škofov združijo vse 94 svoje moči in prizadeve, da se v bran postavijo zoper so¬ vražne naklepe. Čim več se jih zbira na takšnih shodih, tem prosteje in krepkeje bodo pričevali sveto vero in od- vračevali sovražne napade.“ Tako podpirajo sveti oče svoje priporočilo. III. večnega vzveličanja. Ne bomo pa govorili o medsebojnem razmerju zakonskih, o dolžnosti, da drug drugega posvečuje in izpodbuja; govoriti hočemo le o nalogi, ki jo imajo izvr¬ ševati glede duš mladega zaroda, kateremu je Bog dal po njih življenje. To nalogo pa, katoliški starši, izražuje sv. apostol s temi-le lepimi in pomenljivimi besedami: „Vi ste moji ljubi otročiči, katere zopet rodim, dokler ni Kristus upodobljen v vas!“ (Gal. 4, 19).. Po božji volji ste svojim otrokom dali telesno življenje; dati jim morate pa tudi višje življenje. Po vas upodablja naj se v mladih dušah Kristus v svojem nauku, v svoji postavi, v svoji svetosti. Duša otroška se mora utrditi v večnih, nespremenljivih resnicah, ki jih oznanjuje krščanska vera. Ako krščanska mladina pri vseh svojih posvetnih vedah ne ve, zakaj je na svetu; ako ne zna odgovoriti na prašanje: od kod si? kam greš? —kaj bo potem iz nje na tem svetu, polnem dvomov in zmot, v tej zmedi raznih naukov, ki si nasprotujejo in mračijo duha? Kaj bo iz nje v viharjih življenja, v temnih urah trpljenja, v divjanju hudih strasti? Oh, videli smo in vidimo vsak dan te otroke brezvernih staršev, te učence brezbožnih učilnic in odgojilnic. Še so le nekoliko odrastli, in že so si po¬ kopali čast in srečo in vse nade zemeljskega življenja. Ka¬ toliški starši, kaj je vse prevzetno govoričenje o takozvani omiki, ki ne more zatreti ni ene pregrehe, ne more gojiti ni ene čednosti, v primeri z naukom razodetja božjega, ki razsvetljuje in tolaži v vseh odnošajih zemeljskega življenja! Zgodaj zasajajte ta nauk z lastno besedo v duše svojih otrok; ker vas opominja Duh božji: Imaš sinove? Uči jih iz a razvoj kraljevstva božjega na zemlji pa nič ni večje važnosti, nego družina: ona je pripravnica za delo 95 mladega! (Sir. 7, 25). Pošiljajte pa jih tudi vestno k ver¬ skemu pouku, k pridigi in h krščanskemu nauku. Nadalje zapišite zgodaj v mlade duše glavno pravilo krščanskega življenja: Boga se boj in izpolnjuj nje¬ gove zapovedi! (Prid. 12, 13). Le eno je pravo zlo, naj¬ večje na svetu, in to je prestop božjih zapovedi, greh. O, da bi bili vi, krščanski starši, o tem tako prepričani, kakor ona sveta mati, da bi govorili, kakor je ona govorila svo¬ jemu sinu: „Ko bi vedela, da bi kedaj smrtno grešil, videla bi te rajša umreti pred svojimi očmi. ££ Čujte torej nad mla¬ dimi srci in pravočasno brzdajte vzbujajoče se strasti; pazite na njih tovarišijo in sape greha ne trpite v njih bližini; bo¬ dite pa tudi sami vpričo njih zvesti v izpolnjevanju božjih zapovedi, in v vseh rečeh, ki zadevajo vaše otroke, imejte pred očmi zlato pravilo: „Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi ?“ (Mat. 16, 26). Slednjič naj bodo vaše hiše prave hiše božje, kjer se vse po sveti veri ravna in na njo ozira. Pagani so imeli svoje hišne malike; častili so jih v krasnih palačah, kakor v bornih bajtah. In katoliški kristjani, ki molijo pravega Boga, odrekajo mu vsakdanje češčenje, in v svojih hišah mnogokrat nimajo niti enega znamenja, ki bi jih spominjalo Boga! Muhamedanec ne zamudi poklekniti, bodisi tudi na široki cesti, kadar sliši klicati k molitvi; katoličani pa, tako zvani olikanci, brez skrbi zanemarjajo molitev, in svojih otrok ne zbirajo krog sebe k skupni molitvi, niti zjutraj, niti zvečer, niti k jedi. Oh, koliko očetov in mater mora le prepozno spoznati, kaj se pravi imeti otroke, odgojene brez pobožnosti in strahu božjega. Bog vas milostno varuj takih žalostnih izkušenj! Napeljujte torej svoje otroke k pravemu kato¬ liškemu življenju, opominjajte jih k prejemanju svetih za¬ kramentov, pa tudi sami ne bodite malomarni in ne zaničujte cerkvenih obredov in pobožnih vaj, ampak vadite otroke z besedo in vzgledom, da se udeležujejo vzveličavnih milosti naše svete Cerkve. Kolika sreča in kolika tolažba vam bo, katoliški starši, če tako širite kraljevstvo božje v svojih družinah! Pomislite : 96 še nekaj let, in drug rod bo stopil na vaše mesto, in bo hodil mimo grobov, ki krijejo vaše kosti. Kakovšen bo ta rod? To ve Bog; ali deloma je to odvisno tudi od vas. Pamet in vera pravita vam: ta rod bo takovšen, kakršnega ste ga izredili — pogrezal se bo čimdalje globlje, in po¬ ginil v duhovni gnilobi, ako ga pustite rasti brez vere in pobožnosti: srečen pa bo in čvrst v vseh viharjih, ako ste ga izredili za Kristusa. Vi obžalujete z nami vred marsi¬ katero uredbo v naši domovini glede pouka in odgojevanja mladine, in gotovo so opravičene take pritožbe, bodisi v oziru na ljudske ali na višje šole. Na stališču, kakršno je žalibog Cerkvi po naših novejših postavah, zlasti po šolski postavi, odkazano, ona ni v stanu, v avstrijskih narodih uspešno gojiti krščanske vere in krščanskega življenja in src ogre¬ vati za pobožnost; in zato se nekrščanski duh širi po vseh stanovih, ne da bi se mu mogla Cerkev ustavljati. Kolikrat smo vam kazali žalostni sad naših šolskih razmer! Kako živo smo se pritoževali tudi na pristojnem mestu — žalibog do zdaj brezuspešno. Vendar ne bomo umolknili, ampak svoje pritožbe bomo v svojem in vašem imenu ponavljali tako dolgo, da se uslišijo opravičene zahteve svete Cerkve; vi p?, med tem v svoji hvalevredni gorečnosti še nadalje terjajte in pospešujte katoliške šole, med katerimi vam priporočamo tudi ustanovitev katoliškega vseučilišča. Ali pomislite, kato¬ liški starši, tudi najboljše šolske naprave same ne morejo mnogo storiti za obudo verskega mišljenja in krščanskega življenja, ako jih ne podpira družina. Narobe pa se bodo zmanjšale nevarnosti napačne odgoje, ako v vaših družinah veje pravi katoliški duh in se varuje in goji vera in čednost. Zvesto torej izpolnjujte nad svojimi otroki opomin modrega moža: Zjutraj sej svoje seme, in zvečer naj ne neha tvoja roka; ker ne veš, katero bo bolje, to ali ono; in ako oboje skupaj, bo še bolje. (Prid. 11, 6). IV. a, ljubljeni v Gospodu, brezuspešno bo naše opomi¬ njanje do vas, da se ustavljate razširjajočemu se duhu nekrščanstva in zvesto varujete zlasti zaklad svete ka¬ toliške vere, ako bi ne marali še za opomin, ki ga sveti oče nadalje izrekajo v svojem listu do nas. Kazaje na pri¬ pomočke, katerih naj bi se posluževali zoper nevarnosti, preteče sveti veri, in o katerih smo govorili poprej, po¬ udarjajo zlasti še izdajanje knjig, časnikov in drugih spisov, ki vernemu ljudstvu pomagajo braniti sveto vero in ohraniti nravnost; potem pa nadaljujejo tako-le: „Taki dobri spisi in časniki,'ki izhajajo ali vsak dan ali ob določenih dnevih, zares med vsakim ljudstvom mnogo koristijo veri in državi, ne le s tem, da jo branijo in podpirajo, temveč tudi s tem, da pobijajo škodljive spise nasprotnikov in odvračujejo ne¬ čisto okuženje. V Avstriji pa morejo še mnogo več koristiti, ker so tukaj časopisi, najbolj razširjeni, večinoma v službi sovražnikov svete Cerkve, ki imajo denarja dovolj, in jih lože na vse strani razširjajo. Potrebno je torej, da se tem spisom in časnikom v enaki meri drugi nasproti stavijo, ki naj bi odbijali njih napade, odkrivali njih zlobne laži, od- vračevali strup zmote in budili k pravemu krepostnemu živ¬ ljenju. Zato bo primerno in koristno, da ima vsaka dežela svoje časnike, ki branijo vero in dom in so urejeni tako, da v nobeni zadevi ne nasprotujejo škofovi razsodbi, ampak se natan k o in zvesto vjemajo z njihovim mnenjem in njihovo voljo; naj jih pa tudi duhovniki radovoljno podpirajo s svo¬ jimi znanostmi, in vsi resnično katoliški možje naj jim po svojih zmožnostih in po svojem premoženju naklanjajo iz¬ datno podporo.“ Ljubljeni v Gospodu, kaj bi še bilo treba dostavljati tem opominom svetega očeta? Gotovo je slabo časnikar¬ stvo poguba sedanjega časa in zlasti naše domovine! Naj¬ dražji dar je dar jezika; beseda je izraz misli, je srednica pouka v pravici in resnici. Kaj pa postane v ustih tistega, ki se je poslužuje v razširjenje laži in greha? Ona kvari 7 98 in mori duše, bega duhove, in vzbuja strasti človeškega srca. V obilnejši meri pa učinja to pisana beseda, zlasti slabi spisi in časniki; oni so zastrupljen vir, iz katerega jih ne¬ prenehoma zajema na tisoče, in si s tem srce kvari, čednost izpodkopava in zatemnjuje večni poklic. Morete li, ljubljeni v Gospodu, dan na dan mirne vesti piti iz teh virov? Mo¬ rete li brez razločka in presoje vsprejemati spise in dnev¬ nike, ki se vam ponujajo po krčmah, po delavnicah, ob cestah in na kolodvorih? Je li mogoče, da bi se ne sramo¬ vali in ne razsrdili, ako prebirate, kar dan za dnevom žali vaše najsvetejše čuti in žuga, vam vzeti najdražje blaginje? Morete li trpeti, da se v vaših družinah bero spisi in knjige, ki so najhujše sovražnice vere in nravnosti, in vašim hišam delajo največjo škodo? Izneverili bi se svoji pastirski službi, ko ne bi povzdignili svojega glasa z glasom najvišjega pastirja svete Cerkve, in trdno se zanašamo, da bo njihova in naša beseda zdramila tiste, ki so doslej spali! Naj bi vsakemu v katoliški Avstriji bila častna dolžnost, katoliško časopisje podpirati z vsemi močmi! Naj bi v Avstriji izginili iz družin zabavni spisi, ki kvarijo srce in nravnost, in naj bi na njihovo mesto stopili pravi katoliški listi, ki krepijo vero in nedolžnost. Naj bi se združili duhovniki in verniki, da vzdržujejo ali ustanav¬ ljajo take liste, ki izpolnjujejo nalogo, od svetega očeta ka¬ toliškemu časopisju odkazano! Potem Avstrija ne bo več s svojim denarjem redila zavdajalcev, ki kužijo s svojim strupom, kar ji je najdražjega; ne bo več povzdigovala tistih, ki zasramujejo njeno vero in smešijo njeno pobožnost; nehalo se bo hvalisanje Cerkvi sovražnih načel in nazorov, in izginila bo njih družica, verska vnemarnost. In zato tudi z veseljem pozdravljamo najnovejši ustav v Avstriji, društvo katoliških učenjakov, ki so se pod imenom „Družba Leonova“ zedinili, da branijo in zagovarjajo katoliška načela na znanstvenem polju, in želimo mu blagonosne delavnosti. 99 V. tem pa, ko si je neverni in nekrščanski duh naj¬ ej v višjih in omikanih stanovih iskal in našel privržencev, se obrača sedanji čas zlasti do delavcev, in jih izkuša zapeljati v nezadovoljnost z obstoječim držav¬ ljanskim redom, zlasti pa jih ločiti od Cerkve in vzeti jim vero in pobožnost. In žalibog, gledati moramo, da premnogi izmed delavcev slušajo na to vabljenje, se dajo premotiti sanjarijam in krivim naukom brezvestnih zapeljivcev, od Cerkve pa se odvračajo in jo imajo za svojo sovražnico. Je li Cerkev zaslužila to od strani delavskih krogov ? Kato¬ liški delavci, poglejte le v cerkveno zgodovino! Cerkev je strla verige sužnosti. Cerkev je vzela delavca v svoje varstvo in ga pred celim svetom za brata predstavila mogotcem in velikašem, ki so ga kakti igračo prepuščali okrutnosti in volji brezsrčnih gospodarjev, zaničevaje njegovo človeško dostojnost. Vsem preganjanim in zapuščenim je odpirala A r cerkvah in samostanih nedotakljivo zavetje, da jim je varo¬ vala svobodo in življenje. Sinove delavcev je vsprejemala v duhovski stan, in jih povzdigovala do najvišjih služb, da, celo kot svetnike na svoje altarje. Tako je ravnala sveta Cerkev ves čas svojega obstanka. Je zdaj li popustila v svoji skrbi za delavce? Ne, bolj kakor kedaj jim je skazovala sedanji čas dela krščanskega usmiljenja, v vsaki potrebi, v vsakem trpljenju jim je prišla v svoji materini ljubezni na pomoč z raznimi zavodi, za čas bolezni in starosti, za nedorastle in dorašča- joče otroke dala jim je v postrežbo celo vrsto pobožnih redovnikov in redovnic. To vse je storila in še vedno stori Cerkev za delavce; tega se ve da ni in ne bo storila ni pitala delavca s praznimi sanjarijami in z lažmi, kakor njegovi dozdevni prijatelji sedanje dni. Ni in ne bo mu rekala, da ima svoj raj tukaj na zemlji; da je cilj njegovega življenja, tu na zemlji veseliti se in uživati, in potem kakor žival za vselej poginiti; da je vsaka odvisnost sramota in delo kri¬ vica in da pride čas, ko človeku ne bo treba delati in tr- 7 * -> 100 <- peti. Tako Cerkev nikdar ni govorila delavcu, ker je to ne¬ umnost in laž; ker je in ostane delo postava tega sveta, razloček stanov naredba božje previdnosti, in razdelitev ze¬ meljskih darov božja pravica. Marveč učila ga je in uči ga vedno, da prava vrednost človeška se meri po čednosti; da prava sreča človeška ni v uživanju, ampak tukaj v izpolnje¬ vanju dolžnosti in tam gori enkrat v gledanju in uživanju božjem; da na zemlji nikdar ne neha uboštvo in trpljenje; da ga pa krščanska vera posvečuje, krščanska ljubezen olajšuje, in krščansko upanje oslajšuje. Toda Cerkev se ni zadovoljila, delavcem pomagati s temi verskimi sredstvi; zastopala jih je dosorej tudi v njihovih časnih zahtevah in terjatvah, v kolikor so pametne in pravične. Ali mar ni več¬ krat po svojem vidnem poglavarju opominjala državnih oblastnikov, da naj zboljšajo stanje delavcem, kolikor se le vjema z obstankom človeške družbe? Ni li večkrat povzdignila svoj glas in naročevala gospodarjem, da naj bodo dobrot¬ ljivi in pravični, naj delo plačujejo, kakor je prav, naj čas za delo odmerjajo pravično in krščansko, in naj ne kratijo počitka in posvečevanja nedeljskega? Kdo torej, krščanski delavci, more po pravici trditi, da je Cerkev vaša sovražnica, in da ovira vsako zboljšanje vaših zemeljskih razmer? Ne, slušajte vendar glas resnice, ne pa vabil sebičnih zapeljivcev, ki ne iščejo vaše sreče, ampak le svoje koristi. Ne zbirajte se pod zastavo brezbožnosti v prevračanje vsega reda, od Boga postavljenega, marveč zbirajte se pod zastavo svetega križa, da se obnovi krščanska uredba sveta, ker le v njej morete najti svojo časno in večno srečo. Posvetujte se skupno v svojih društvih o zboljšanju svojih zemeljskih razmer, ali držite se pri tem postave in reda, in imejte pred očmi po¬ goje vsega časnega blagostanja: pridnost, varčnost, treznost, zvesto skrb za svoje. Ogibljite pa se vseh družb, ki trdijo, da morejo brez Boga in brez vere zboljšati vašo usodo, marveč pristopajte društvom, ki so pod vodstvom in varstvom svete Cerkve. Da pa se izdatno zamašijo viri revščine in nezadovolj¬ nosti v delavskih krogih, mora krščanski duh prešinjati tudi 101 z gospodarje; ker le ta duh brzda lakomno dobičkaželjnost, ki obrača silo bližnjega sebi v prid; le ta duh omejuje brezozirno uporabo delavnih moči, kroti poželjivost in raz¬ košje, vnema pa srca gospodarjev k posnemanju božjega Srca, katero nad druge razliva obilnost svoje ljubezni, in uči v zvesti skrbi za blagostan podložnikov najti največjo radost in čast. Nedvomno, zgodi se sedanje dni mnogo, da se zadovoljijo pravične zahteve in posprijaznijo duhovi; pa človeške naredbe in človeška sredstva sama ne bodo rešila naloge, ker ne morejo ganiti in preustvariti src. Pred vsem je delati na to, da se duši delavnega ljudstva povrne krščansko mišljenje, krščanska vera in krščansko upanje, duši gospodarja pa doda k zemeljskemu premoženju mnogo dragocenejš 5 zaklad krščanske ljubezni do bližnjega. Ljubljeni v Gospodu! bi mogli skleniti svoje opomine, da ne bi še vat vaših oči obrnili na Njih, ki so nam dali o krasen navod za-nje. Leto za letom smo priče, kako se od njihovega prestola izlivajo viri luči in modrosti, in v prekrasnih okrožnicah, katerim celo sovražniki Cerkve ne morejo odrekati priznanja, podajejo za vse člo¬ veške razmere izdatna zdravila, kažejo prava pota. Saj na¬ daljujejo sveti oče trojno službo, katero je Sin božji opravljal čas svojega zemeljskega življenja: oni nas učijo nezmotljivo besedo Kristusovo, ki nas varuje laži in zmot; oni nas vladajo z oblastjo Kristusovo, in brez njih bi bili čreda brez pastirja, kraljevstvo brez vladarja; oni opravljajo najvišjo duhovsko službo, po kateri besedo Kristusovo: „Kakor je Oče mene poslal, tako pošljem jaz vas“ (Jan. 20, 21), izvršujejo za celi svet, razpošiljaje škofe, ki zopet sami duhovstvo obnavljajo in množijo; oni slednjič zedinjajo ver¬ nike v veličastno poslopje, na skalo pozidano, krog katerega sicer bučijo viharji časa, pa ga ne omajajo. Smemo li nehvaležni biti previdnosti božji, ki nam je v svetem očetu podala poroka za vse blaginje svete vere? Smemo li £ 102 =<- malomarni biti v tem, kar se njih tiče? Ljubljeni v Gospodu, ne, da bi hoteli določevati način, pa želeti in terjati mo¬ ramo, kar vsi katoličani celega sveta, škofje, mašniki in verniki zmeraj žele in zahtevajo: svobodo naj višjega pastirja svete Cerkve v izvrševanju njihove službe, in torej popolno neodvisnost od vsakatere druge svetne oblasti. To zahtevajo katoličani v imenu svoje svete Cerkve, ki se razteza čez vesoljni svet in ne more biti nikomur podložna; to zahte¬ vajo v imenu božje resnice, ki mora brez ovire razlivati svojo luč na vse strani; to zahtevajo v imenu duhovske oblasti Kri¬ stusove, katera mora v njegovem namestniku prosta in neome¬ jena do veljave priti po vsem katoliškem svetu. Da pa je ta terjatev opravičena, in da ima katoliški svet vzrok, biti si v veliki skrbi zastran sedanjega stanja, so pričali najnovejši dogodki meseca oktobra tekočega leta. Ali bi se mar žalostno stanje, v katerem se nahajajo sveti oče, dalo še jasneje označiti, kakor s tem, da je prosti pristop do njih odvisen od druhali brez¬ vernih nepokojnežev in od migljeja skrivne, Cerkvi sovražne družbe, in da se jim more vzeti celo tolažba, sprejemati na svojem prestolu izraz spoštovanja od svojih otrok? Zato, ljubljeni v Gospodu, ne bomo nehali zaupno in v ponižni molitvi povzdigovati svojih oči k previdnosti božji, da bi se koristi svetnih kraljevstev prej ko prej sprijaznile z najvišjimi koristmi kraljevstva božjega na zemlji; medtem pa bomo še nadalje vzvišenemu duhovniku na prestolu sv. Petra vdani ostali v najsrčnejši ljubezni in zvestobi, in poleg daru svoje molitve jim bomo še v prihodnje k nogam po- kladali darove svoje otroške ljubezni, da jim polajšujemo skrbi, katere jim prizadeva vladanje svete Cerkve. Teh darov za svetega očeta prav posebno prosimo v tem času, ko nimajo drugih zemeljskih pripomočkov, kakor mile darove vernikov; in nadejamo se, da avstrijski katoličani v ljubezni in darežljivosti ne bodo zaostajali za nobeno drugo katoliško deželo; obenem pa se hočemo zdaj že v duhu pripravljati, da bomo z vsem katoliškim svetom spodobno praznovali petdesetletnico njihovega škofovanja, ki ima nastopiti leta 1893. £ 103 Ko pa se spominjamo večnega kraljevstva Kristusovega, v katero nas je Sv. Duh pripeljal po svetem krstu, nočemo pozabiti zemeljskega kralj evstva, čigar podložniki in dr¬ žavljani smo. Resnoben je čas, v katerem živimo, in v veliki nevarnosti je svetovni mir. Močna braniteljica miru je naša mila Avstrija, a njena moč je v edinosti njenih na¬ rodov. Imamo pa zastavo, ki zbira krog sebe vse narode velike Avstrije, zastavo katoliške vere, ki je obenem zastava naše presvetle cesarske hiše in našega prelj ubij enega cesarja. Pod to slavno zastavo, ki je nekdaj premagala sirovost paganskega razprtja in medsebojnega sovraštva, in je ljudstva zedinila v krščanski omiki — pod to zastavo torej zbirajte se vsi, Avstriji na čast in slavo, in bodite močni po moči katoliške vere in katoliške ljubezni, in trdni v neomajljivi zvestobi do cesarja in cesarstva. „PreIjubi, tako sklenemo z besedami apostola, zatega- voljo vedno molimo za vas, da bi vas naš Bog vredne storil svojega poklica, in dopolnil svojo dobrotljivo voljo, in delo vere v moči“. (II. Tes. 1, 11). „Sam Gospod naš Jezus Kristus pa, in Bog in Oče naš, kateri nas je ljubil, in dal večno tolažbo in dobro upanje v milosti, naj izpodbuja vaša srca, in potrjuje v vsem dobrem dejanju in govorjenju/ 1 (II. Tes. 2, 15—16). „Sicer pa, bratje, molite za nas, da bi se beseda božja razširjala in poveličevala!“ (II. Tes. 3, 1), Amen. Dunaj, na god sv. Martina, škofa in spoznavalca, dne 11. novembra 1891. Friderik kardinal Fiirstenberg, knez in nadškof Olomuški. — Frančišek de Paula kardinal Schonborn, knez in nadškof Praški. — Albin kardinal Dunajevski, knezoškof Krakovski, zastopan po Severinu Morawski, knezoškofu Lvovskem obr. lat. — Anton kardinal Gruscha, knez in nadškof Dunajski. — Fulgencij Czarew, nadškof, škof Hvarski, zastopan po Filipu Nakič, škofu Spljetskem. — Severin Morawski, nadškof Lvovski obr. lat. — Alojzij Matija Zorn, knez in nadškof Goriški. Janez Ev. Haller, 104 <- knez in nadškof Solnograški. — Silvester Sembratowicz. nadškof Lvovski obr. gr. — Izaak Nikolaj Isakowicz, nadškof Lvovski obr. arm., zastopan po Severinu Morawski, nadškofu Lvovskem obr. lat. — Janez Krstn. Zvverger, knezoškof Sekovski. — Matej Jožef Binder, škof Št. Hi- politski. — Janez Ev. Hais, škof Kraljevograški. — Antonij Jožef Fosco, škof Šibeniški, zastopan prf Filipu Nakič. škofu Spljetskem. — Janez Nep. Glavina, škof Tržaško- Ivoperski. — Frančišek Ferretič, škof Krški. Jurij Kopp, knezoškof Vratislavski. — Luka Solecki, škof Premiselski obr. lat. Ignacij Loboš, škof Tarnovski, zastopan po Severinu Morawski, nadškofu Lvovskem obr. lat. Emanuel Janez Schobel, škof Litomeriški. — Frančišek Sal. Bauer, škof Brnski. — Matej Vodopič, škof Dubrov¬ niški, zastopan po mons. Gregoriju Rajčevič, imenovanem nadškofu Zaderskem. — Simon Aichner, knezoškof Briksenski. Jakob Missia, knezoškof Ljubljanski. — Janez Krstn. Flapp, škof Poreško-Puljski. — Martin v Jožef Riha, škof Budejeviški. — Evgenij Karol Valussi, knezoškof Tridentinski. — Jožef Kahn, knezoškof Krški. — Frančišek Marija Doppelbauer, škof Linški. - Mihael Napotnik, knezoškof Lavantinski. Filip Nakič, škof Spljetski. — Koloman Belopotoczky, nasl. škof Trikale, vojaški vikar. — Julijan Pelesz, škof Premvselski obr. lat. — Julijan Knilovvski, škof Stanislavski obr. gr., zastopan po Severinu Moravvski, nadškofu Lvovskem obr. lat. - Simeon Pulissich, kapiteljski vikar Zaderski. zastopan po mons. Gregoriju Rajčevič, imenovanem nadškofu Za¬ derskem. 105 ^ IX. Pastirski list nadškofov in škofov avstrijskih, z dne 19. novembra 1891'. do častitih duhovnikov o njih lastnem posvečenju in o v zveličan ju vernikov, izro¬ čenih njim v dušno skrb. ARCHIEPISCOPI ET EPISCOPI AUSTRIAE dilecto et venerabili Clero suo saiutem in Domino! enerabiles fratres! In praeclarissima illa epistola, quam dedit ad nos Sanctissimus Dominus noster die 3. mensis Martii anni currentis, quamque vobiscum communicavimus, dicit se laetari, in Austria nostra „tam multa esse tamque egregia in omni recte factorum genere vel „studia vel opera“. Quae quidem verba Sanc¬ tissimus Pater ad venerabilem quoque Clerum laetus refert simulque ei monita quaedam addit, quae nos in sequentibus litteris aliquantulum volumus illustrare. I. jure merito Sanctitas Sua ingemit super crescentem erga s. Ecclesiam hostilitatem. Neque sine acerba fuit aegritudine conspevisse Ecclesiae hostes, pessimo foedere coniuratos, moliri ac tentare omnia, ut admirabile istud aedi- ficium, quod perfugio humani generis evtulit Deus, convel- lerent atque adeo, si fieri posset, esscinderent. — Quae nimirum longe lateque in Ecclesiam Christi ardet dimicatio, etsi variis pro varietate locorum artibus armisque exercetur, hanc demum unam habet eandemque rationem belli prae- scriptam : a familiis, a scholis, a legibus, ab institutis vestigia religionis delere omnia, Ecclesiam ipsam facultatibus suis et insigni qua pollet in commune bonum virtute spoliare, per- niciosissimam errorum pestem in omnes venas domesticae civilisque communitatis infundere... Ex tantis catholico nomini iniuriis illatis multa in nationes ingentiaque mala profluverunt et profluunt... Neque aha sane erant consecu- tura, nam debilitato eove deterius, reiecto firmitatis praesidio, religione, nutant omnia et labefactantur ipsius fundamenta civitatis. Nos igitur vosque, venerabiles fratres, Sanctissimus Pater advocat, ut simus eius in propugnanda fide catholica tuendaque societatis humanae salute adiutores fideles. Quae tamen verba Vicarii Christi certissime non ad bellum nos evocare volunt: lesu Christi enim servi non pugnant pugnandi libidine; aeque nos potius pacem amemus, ac Iesus Christus amavit eam; sed pacem veram, quae de corde puro, de conscientia bona et de fide non ficta profluit, non falsam, quae fideles nobis creditos contra incursus in summa eorum bona aeternaque factos traderet indefensos et inermes. Neque aliud actiones nostras dirigat gubernetque oportet nisi Dei amor, qui a nobis evpostulat, ut animas semper in omnique rerum vicissitudine doceamus, in veritate conservemus et contra errores corruptelasque temporum decursu orientes securas reddamus. Vobis, animarum pastores, qui nobiscum vocati estis ad regium vexillum christianae fidei morumque christianorum sustentandum, vobis in hoc mundo, e quo sensum christianum adversarii delere conantur, perdifficile munus incumbit, cuius pondere oppressi facile animum demittere tentaremini effusum- que delendi nominis Christiani aestum perniciosum suum cursum peragere sineretis. At sint licet maximac difficultates vobis superandae; minentur licet frustratae spei deceptiones: zelus salvandi animas, quas Christus Dei Filius sanguine suo redemit, omnem pusillanimitatem superet fugetque ne- cesse est. Non licet subtrahere vos neque desinere duces esse in pugna, qua certatur pro gravissimis sanctissimisque hominum bonis. Recogitate vero, dilectissimi fratres, eo vali- diores vos fore, eoque feliciores eventu in hac pugna pro sanctissimis Dei Ecclesiaeque iuribus committenda, quo magis hunc finem solum intueamini omniaque studia aliena, e mu- nere vestro exscindatis: quo magis vita vestra sublimi status v estri dignitati sit conformis; quo magis in eis, quae tractatis, concordes sitis inter vos unionemque illam re vera colere studeatis, quae vos cum Praesulibus vestris coniungat oportet. 107 Vos estis sal ad hoc destinatum, ut morum putredinem a populiš arceatis; nolite permittere, fratres dilectissimi, ut sal evanescat et putridum fiat, saecularibus studiis inserviendo. Quo magis eiusmodi studia a christianae fidei principiis aliena sunt hominumque genus odio discordiisque scindunt, eo magis sacerdotibus incumbit, ut unionis per Iesum Christum soci- andae vexillum extollant, ut animos contrariis studiis sepa- ratos reconcilient, ut omnibus omnia esse, sicut ait Apostolus, studeant mundumque convincant esse arctissimam omnium populorum unionem in Ecclesia catholica fundatam. Utinam muneris vestri labores non frustretis sectando consilia ab Ecclesiae mente aliena! Utinam omnia vestra studia hunc in finem dirigatis: Christus in omnibus et Christus super omnia! Neque ullo modo hominum voluptatibus serviatis neque cedatis, sed cura indefessa gregi vobis concredito adhibita vitaque omni culpa pura ovibus vestris sal terrae sitis verique benedictionis fontes! Vacate quotannis, si fieri potest, sacris exercitiis, quibus spiritum vocationis optime renovare debeatis. Nec minus illam tueamini auctoritatem, quae Christi Domini verbo Sanctique Spiritus operatione in Ecclesia perseverans vestrae ipsorum auctoritatis radix est atque origo; ita ut unitate concordiaque nobiscum arctissime coniuncti phalangi illi similes sitis, qua Gedeon prostravit Madianitas. II. remedia vero temporum nostrorum periculis ad- nda Summus Pontifex PP. Leo XIII. in praecla- rissimis litteris encyclicis, die 20. mensis Aprilis 1890 editis, imprimis expostulat, „ut moreš corrigantur et pietatis sensus augeatur.“ Veram equidem pietatem colere virtutesque fovere gravissimi momenti est radixque salutis humanae societatis. Quod vero munus prae omnibus Clero incumbit. Quamobrem, venerabiles fratres, omnem operam im- pendite, ut ad sacra publica fideles alliciatis summa cum dignitate et decore ea celebrando, diligenter tempus pro eis peragendis statutum servando nimiamque prolixitatem evitando. £ 108 Indesinenter edocete oves vestras quaecunque sunt necessaria ad aeternam salutem, sed in concionibus argumentis quoque solidis atque sermonis ornatu mentes capere animosque movere studete. Frequentiorem dignumque Sacramentorum usum commendate, sed commodam quoque eis utendi occa- sionem praebete, ne ullo praetextu excusari possint monita vestra spernentes. Ut breviter dicamus, omnia officia erga fideles curae vestrae commissos vobis incumbentia adimplete secundum cor exemplarque lesu Christi, pastoris divini, qui docuit nos, ut in omnibus viis interque omnes aerumnas sedulo quaeramus oves perditas. Gregibus vestris interdum singularem quoque renovandi et redintegrandi spiritum pietatis occasionem praebeatis, ad quem finem sacras missiones praeprimis aptas esse com- pertum habetis. Militibus curae vestrae commissis magnam impendite sollicitudinem; ubi vero curati militares funguntur, concordiam cum eis fovete auxiliumque eis pro viribus praebete. Gravissimum vero nobis esse videtur, ut religiosis iu- ventutis indigentiis provideatis. „Nam ea“, ut inquit Sanc- tissimus Pater in suis litteris encyclicis Humanum genus de die 20. Aprilis 1884, „spes est societatis humanae“. In praesenti omne, quod in nobis est, studium adhibendum erit. ut animi parvulorum. quos Salvator Noster singulari com- plectitur amore, fide catholica eiusque praeceptis atque drvinae gratiae conciliandae viis sedulo et accurate insti- tuantur. Quae vero docetis parvulos, ea sint plana, enucleata, polita, ad ingenium eorum accommodata, cognitu perfacilia, iterum atque iterum pertractata, tali ardore et fervore pro- posita, ut mentes illuminent cordaque alliciant. Quamobrem vobis commendamus magnopere, ut, ubi fieri potest, pro pueris puellisque in scholis congregatis singulis diebus festivis et Dominicis Missae sacrificium cum brevi homilia ab officio divino pro adultis parochianis sepa- ratum celebretis. Imprimis satagite, ut pueri puellaeque quam accuratissime ad primam confessionem, qua nihil est gravius, praeparentur; a prima enim pendent fere omnes vitae ulte- 109 <- rioris confessiones; neque omittatis ad alias quoque con- fessiones sedulam instructionem reiterare. In excipiendis autem confessionibus magna patientia et invicta charitate paterna vos armetis neque nimia celeritate eas tractetis, sed potius alios confessarios in vestrum subsidium adhibeatis. Onus difficile, labor fructuosus! Nec minus commendatam volumus zelo vestro pastorali adultam iuventutem, quae schola absoluta e domo patria ad alia transit ediscenda vel tractanda. Quorum parentes haud raro omnia se optime fecisse putant, si filios filiasve, cura salutis eorum omnino fere posthabita, in quolibet loco collo- caverint. Attamen quis vestrum est, qui nesciat, aetatem iuvenilem permultis et internis et externis tentationibus periculisque esse expositam, unde accidit, ut tot adolescentes a fide deficiant moresque corrumpant? Cui ovium parti eximiae maximam, hortamur, adhibeatis curam, ut iuventus annis peractis periculosis conscientiam servet immaculatam. Quamobrem pueros puellasque in pias sodalitates congregate, et ut instructioni christianae adsint, quantum fieri potest, curate. Quae quidem supra vobis exposuimus, ad ordinariam curam pastoral em spectant, sed saepius evenit, ut pastores ovium extraordinario modo curam animarum exercere debeant, e. gr. pro famulis domesticis ancillisque instituenda Missa prima summo mane diebus festivis et Dominicis, pro opi- ficibus concionibus vespere illis diebus habendis etc. Huic labori nolite vos subtrahere, ut cum Apostolo iure dicere possitis: Charitas Christi urget nos. (II. Cor. 5, 14). ^ . III. |f§jj erpendite vero, fratres dilectissimi, tempore nostro BlESi plus a vobis requiri, quam ut impleatis officia curae pastoralis stricto sensu nuncupata. Neque enim hodie sufficit sacris functionibus incumbere intra templorum parietes. Sa- cerdos omnibus gregis concrediti necessitatibus consulere et servire debet maximeque ad se pertinere sciat de omnibus, £ 110 « quae eius salutem fovere possint. Meminisse enim iuvat, quod ait Apostolus: Quis infirmatur, et ego non infirmor? Quis scandalizatur, et ego non uror? (II. Cor. 11, 29). Omnibus omnia factus sum, ut omnes facerem salv o s. (I. Cor. 9, 22). Itaque vestrum quoque est dirigere societates illas ecclesiasticas, quibus ut fideles populi nomen dent, hortante Summo Pontifice per litteras pastorales monuimus. Hoc quoque munus religiosa industria exsequamini tamquam Dei et Ecclesiae negotia tractantes et memores monitionis, quam dedit s. Paulus discipulo suo dilecto Tito: In omnibus te ipsum praebe exemplum bonorum operum! (Tit. 2, 7). Et iterum Timotheo, cui praecepit: E x e m p 1 u m esto fidelium in ver bo, inconversatione, in charitate, in fide, in castitate! (I. Tim. 4, 12). Quas inter societates prae omnibus vobis commendamus praeclara illa sodalitia, quae a s. Vincentio, s. Elisabeth et b. Agnete nuncupata aliaque huiusmodi pro scopo habent iuvandi pauperes. Hae consociationes antiquam illam pau- perum curam continuata pietate vere exercent, quae a primis iam temporibus viguerat in Ecclesia adeoque nulla alia ratione compensari possunt; neque per nova illa nostri tem- poris beneficentiae colendae sodalitia, quae philantropiae splendidum nomen šibi arripiunt, neque per novissima illa haereticorum studia, qui antiquam Ecclesiae curam pauperum restauraturos se esse gloriantur, ecclesiasticam autem calum- niari non desinunt. Itaque sodalitatibus illis ecclesiasticis favete, quae non solum ut corporales spiritualesque miserias tollant propositum šibi habent, sed ipsos quoque sodales sanctiticare satagunt. Porro societatem Christiana rum matrum f a m i 1 i a s commemoramus, cuius summopere salutares čemi possunt fructus; societates deinde iuvenum virgi- numqu e, quae optime congregationum B. Mariae Virg. nomine et tutela nuncupatarum forma florent, sodalitia quoque opificum tum tironum, tum adiutorum, tum magi- strorum, foedera mercatorum virorumque catholicorum, nec 111 minus foedera ad conficienda paramenta cultui divino inser- vientia, sodalitates denique operariorum tam virorum quam mulierum: quae omnia vobis ad parochiarum vestrarum circumstantias respectu habito, enixe commendata volumus. Equidem gaudemus, venerabiles fratres, quod inter vos haud pauci inveniantur presbvteri, qui magna industria hanc vineae Dominicae partem colunt et societates erigendo et bene eas dirigendo. Scimus insuper, quantum novum onus hisce monitis humeris vestris imponere studeamus. Ast proh dolor, numerus operariorum tam exiguus est! Attamen labo- ribus istis se subducere non licet; apostolicus autcm zelus animarum numerum vestrum augebit laboresque atque aerumnas cumulatas reddet suaviores. Erga divinum pastorem amor, cuius ministri sumus, fervorem vobis infundet et ab erroribus vos praeservabit. Neque enim nescimus, venerabiles fratres, in hac cura cum sodalitiorum christianorum directione coniuncta haud pauca vobis parari pericula, quamobrem monitos vos volumus de quibusdam magni momenti rebus, quibus attendentes securi tutique esse possitis. Societates istae, de quibus sermo est, ecclesiasticae sunt; ecclesiasticae igitur subsint directioni; quae in singulis parochiis eriguntur, parocho proprio eiusque cooperatoribus subditae sint, caeterae vero alii viro ecclesiastico. Praeses vero consultorve spiritualis societatum ab Ordinario loči designetur necesse est. Cum vero animarum consensus vires multiplicet, in quibusdam sodalitatibus consonum est, ut consociationes instituantur totam dioecesim sive maiorem eius partem am- plectentes; semper vero praesidi dioecesano aeque ab Ordi¬ nario loči nominando subsint. Omnes autem praesides seu consultores loči Ordinario rationem de gubernio societatum reddere tenentur. Scitis denique, fratres dilectissimi, non decere clericos per negotia saecularia a divino ministerio abduci, quae ipsa pericula haud exigua afferunt. Quare districtissime prohi- bemus, ne praesides consultoresve spirituales, si quae forsan 112 ^ pecuniae deponantur, earum curam suscipiant, quod prae- ceptum ad societates saeculares non spectat. Curate praeterea, ne oblectationum libido, pestis ista temporibus nostris longe lateque dominans, societates invadat. Permittentes vero aliquam subinde festivitatem videte, ne brevi temporis intervallo se e.vcipiant, omnibus sedulo ex- clusis, quae oftendiculo esse possint. Ipsi denique vigilate, ne periculis in directione socie- tatum piarum vobis imminentibus succumbatis, vosque ubique et in omnibus ut Dei ministros e.vhibete. Tempora mutata novas inter homines indigentias inve- nerunt. Peculiariter vero nostris temporibus necesse est inopiae in dies crescenti grassantique paupertati remediis aptis mederi satagamus. Consociationes diversae iam ortae sunt, quae medicinam illam praebent. Agricolarum dicimus societates, consociationes quae pro scopo habent e.vcipiendi pueros puellasve feriarum tempore in locis sanitati condu- centibus, curandis reis e carceribus dimissis opem ferre. Hae in quantum propositos habent fines, attamen catholicae rtdei non adversantur nec fundamentis nituntur antichristianis, omnino non curare, fratres dilectissimi, non potestis. Ad tollendas autem quasdam novas temporum necessi- tates in Ecclesia ipsa orta sunt remedia et a religiosis praesertim familiis coluntur. Pertinent huc instituta puerulis custodiendis educandisque destinata, scholae porro ediscendi rei familiaris administrationem, nec non artium iuvandarum acusque tractandae causa institutae. Quae instituta a religiosis familiis maxima dexteritate atque diligentia gubemata partem magnam ad solvendam socialem, quae dicitur quaestionem habent et apud inferioris mediaeque classis homines maiorem in dies gratiam fiduciamque šibi conciliant. Huc accedit, quod piae moderatrices sive directe sive indirecte alumnorum animos movere nituntur, ut excitent in eis solidum omni- que tempore perduraturum pietatis sensum. Talia igitur insti¬ tuta ut erigantur et promoveantur, omni industria stu- deatis eaque virorum ecclesiasticorum, parochorum praesertim cordibus vix satis enixe commendare possumus. 113 Omnes vero eiusmodi labores, venerabiles fratres, non solum exigunt, ut apostolico zelo eos subeat, qui utiliter cumque salubri effectu ad eos incumbere vult, sed ut bene etiam eos intimamque eorum naturam perspectam habeat; quod nemo assequi potest, nisi qui sociales, quas vocamus, nostri temporis conditiones diligentissimo studio perscrutatus sit. Rogamus ergo vos, ut studia, quibus vacatis, in has quoque quaestiones convertatis, inquirendo causas aerum- narum, quae societatem humanam tantum in discrimen ad- duxerunt, remediaque, quibus auxilium ferri possit, sedule investigando. IV. ustriae catholicae, monente Summo Pontifice, perne- cessarium esse innuimus, ut omnium vires conferantur in libros, diaria similiaque arte tvpographica in vulgus edenda in sensu catholico necnon adiuvanda atque promovenda. Quod munus honorificum venerabili quoque Clero incumbit, qui vocatus est, ut moveat dirigatque laicos homines, et publicas ephemerides doctrinae catholicae consonas inter oves šibi commissas propaget, malas vero amovere studeat. Sed aliud quoque munus implendum venerabili Clero erga diaria incumbit, operiš consortem se praebere, ut in votis , est Sane- tissimi Patris monentis, „ut Clerus eisdem benigne faveat sacraeque alferat doctrinae praesidia“. Aliud denique emolumentum haud spernendum repu- tamus, si diariis catholicis vos operiš consortes exhibeatis. Saluberrimum scilicet Summus Pontifex fore confidit: „si suae propriaeque ephemerides veluti pro aris et focis pro- pugnantes unicuique sint regioni“, attamen idem addit: „eo modo institutae, ut nulla in re a iudicio Episcopi abscedant, sed reete studioseque cum eius concordent prudentia et voluntate“. Quis vero melius has mediatoris partes explere poterit venerabili Clero? Quis seriptores catholicos melius docebit, quae sit vera Ecclesiae utilitas quibusque mediis haec optime possit promoveri? Quis melius prohibebit, ne 8 114 falsus immoderatusve zelus scriptores etiam catholicos ab- ripiat, ut in ipsam auctoritatem ecclcsiasticam invehantur, suspicionesque maximo catholicae plebis damno ingerant, iniustis obiurgationibus eandem prosequendo? Optime ad haec omnia aptus est venerabilis Clerus, qui arctis vinculis Episcopis coniunctus, eos tamquam duces a Deo šibi con- stitutos existimat, in eorum arcta unionc suam ipsius aucto- ritatem, in eorum honore suum ipsius honorem conservat et tuetur. Attamen si quaedam speciatim monenda sunt de propa- gandis catholicis scriptis, attendere vos volumus summam utilitatem, quam afferunt praesertim ephemerides catholicae pro diebus Dominicis editae; ipsae enim imprimis hominibus, qui diebus ferialibus multum occupantur laboribus, Dominicis festisque diebus iucundam praebent oblectationem, animum bonis cogitationibus nutriunt, imo veritates quoque salutares. in sermone festivo auditas, in mentem revocare et fovere possunt. Neque silentio praeterire possumus, quam utiles sint bibliothecae pro parochianis institutae, per quas libri fldei moribusque perniciosi e fidelium domibus manibusque ex- trudi possunt. Venerabiles fratres! sunt officia, de quibus implendis vos monitos voluimus exemplo et auctoritate Sanctissimi is; sed perpendite, de salute humani generis agi, si ea tractetis fideliter, quae curae vestrae concredita sunt. Neque sine causa vos „lux mundi et sal terrae“ a Domino vocati estis. Quod pondus a Domino ipso vobis impositum nos ab humeris vestris adimere nequivimus, cum Dominus dicat: Ego elegi vos et posuivos, uteatis et fructum afferatis! (Ioan. 15, 16). Non ignoramus, quam grave onus vobis impositum sit; sed expendite, com- mune esse ideoque facilius illud a nobis una vobiscum portatum iri, quo arctius per mutuam charitatem iuncti manebimus. Memineritis quoque, lesu Christi iugum nos 115 portare; quod ipse vocat suave et leve. Atque eo magis suavitatem inveniemus, quo fidelius et studiosius illud portaverimus. Sive autem multum sive parum profecerimus, gaudium nostrum nemo tollet a nobis, quo repletus Apostolus scripsit: C u r s u m consummavi, fidem ser v a vi. In reliquo reposita est mihi corona iustitiae,quam reddet mihi Dominus in i 11 a die i ust us iudex (II. Tim. 4, 7. 8), et in regeneratione cum sederit Filius hominis in sede maiestatis suae, etiam vos nobiscum, Deo opitulante, sedebitis iudicantes tribus Israel. Benedicat vos omnipotens Deus Pater f et Filius f et Spiritus f Sanctus! Amen. Datum Viennae, festo s. Elisabeth, die 19. Novembris 1891. Fridericus Cardinalis Furstenberg, Princeps-Archie- piscopus Olomucem — Franciscus de Paula Cardinalis Schonborn, Princeps-Archiepiscopus Pragen. — Albinus Cardinalis Dunajevvski, Princeps-Episcopus Cracovien. Antonius Iosephus Cardinalis Gruscha, Princeps-Archie¬ piscopus Viennen. Fulgentius Czarev, Episcopus Pharen. Severinus Morawski, Princeps-Archiepiscopus Leopolien. Latinorum. — Aloisius Mathias Zorn, Princeps-Archie¬ piscopus Goritien. et Gradiscan. — Ioannes Evang. Haller, Princeps-Archiepiscopus Salisburgen. — Silvester Sembra- towicz, Archiepiscopus Leopolien. Flalicien. Kiovien. et Camecen. Ruthenorum. — Isaac Nicolaus Isakovvicsz, Archiepiscopus Leopolien. Armenorum. — Ioannes Bapt. Zwerger, Princeps-Episcopus Secovien. — Matthaeus Iosephus Binder, Episcopus S. Hippolyti. Iosephus Ioannes Evang. Hais, Episcopus Regino-Gradicen. — Antonius Iosephus Fosco, Episcopus Sebenicen. — Ioannes Nepom. Glavina, Episcopus Tergestin. et Justino- politan. — Franciscus Ferretid, Episcopus Veglen. Georgius Kopp, Princeps Episcopus Wratislavien. — Lucas Solecki, Episcopus Premislien. Latinorum. Ignatius Lobos, Episcopus Tarnovien. — Emanuel Ioannes Schobel, 8 * £ 116 <- Episcopus Litomericen. — Franciscus Sal. Bauer, Epis- copus Brunnen. Matthaeus Vodopid, Episcopus Ragusin. — Simon Aichner, Princeps-Episcopus Brixinen. — Ia- cobus Missia, Princeps-Episcopus Labacen. — Ioannes Babt. Flapp, Episcopus Parentin. et Polen. Martinus Iosephus Riha, Episcopus Budvicen. — Eugenius Carolus Valussi, Princeps-Episcopus Tridentin. Iosephus Kahn. Princeps-Episcopus Gurcen. Franciscus Maria Doppel- bauer, Episcopus Lincien. Michael Napotnik, Princeps- Episcopus Lavantin. Philippus Nakid, Episcopus Spalaten. — Colomanus Belopotoczky, Episcopus tit. Tricalen., Vic. Apost. exercitus austriaci. Iulianus Pelesz, Episcopus Premislien., Sanachien. et Samborien. Ruthenorum. — Iulianus Kuilowsky, Episcopus Stanislaopolitan. Ruthenorum. Simeon Pulissich, Vicarius Capitularis sede vacante Iadren. X. Pastirski list, izdan na praznik žarnice Device Marije s sv. Jožefom, dne 23. januarja 1892, o češe en ju in po¬ snemanju s v. J o ž e f a. MIHAEL, po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, vsem svojim ljubim vernikom milost, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Svetega Duha! Preljubljeni v Gospodu! M rav resni so časi, v katerih živimo. Velika zla, ki so bila skoro nepoznana nekdaj, vladajo dandanes na svetu. Nevarnosti, iz njih izvirajoče, prete Cerkvi in človeški družbi. Znamenja hudih časov so: pogre¬ šanje žive svete vere, ki je podlaga vsem krščanskim čed- nostim; malomarnost v verskih zadevah; zaničevanje davno- dobnih krščanskih šeg in navad; predrzna nepokorščina do božjih in cerkvenih postav. Dokaz temu je mlačno obisko¬ vanje službe božje ob nedeljah in praznikih, poredko pre¬ jemanje svetih zakramentov; dokaz temu so uboji in samo- umori, o katerih se žalibog tolikokrat sliši; dokaz temu je prekanjeno poškodovanje bližnjega. Znamenje slabih časov je brezmejna poželjivost, ki se nahaja pri ljudeh vsake sta¬ rosti, vsakega spola in vsakega stanu. Zato se rušijo naj¬ svetejše vezi, zato izginja poštenost; množi pa se zapeljivost in razuzdano življenje tako, da je grdi greh zoper šesto božjo zapoved že mnogim le naravna potreba. Čim dalje bolj se širi nenavadna potrata in silno razkošje, ki izpod¬ kopava družinsko blagostanje, slabi krščansko krepost in napravlja človeka nezmožnega, da bi se zmagovito bojeval zoper sovražnike svojega vzveličanja. Znamenje nevarnih časov je pagansko sovraštvo med ljudstvi in pogubni prepir med narodi, je potem vedno večja nezadovoljnost med de¬ lavci. Pač kakor za našo dobo je sv. apostol Pavel napisal svoje svarilo: Bratje, hodite varno kakor modri in rabite čas, zakaj dnevi sohudi! (Efez. 5, 15. 16). Predragi v Gospodu! S pogledom na mnogotera in ve¬ lika zla sedanje dobe in z ozirom na njih preteče nasledke moramo pomočkov iskati, da še o pravem času odvrnemo nevarnosti. Nedvomno pa se bomo uspešno vstavljali glavnim napakam sedanjega časa in bomo gotovo srečno odvrnili njih nevarnosti, ako se bomo poleg naravnih pripomočkov prav skrbno posluževali tudi nadnaravnih, kakršni so: mo¬ litev, vaja v krščanskih čednostih, obiskovanje službe božje, pogosto prejemanje svetih zakramentov, gojitev odpustkov- polnih bratovščin, udeležba pobožnih društev, obhajanje svetih misijonov, češčenjesvetnikovinsvetnic, k isto j e pred božjim stolom. Rekel sem: češčenje svetnikov in svetnic, ki stoje pred stolom božjim. Celo gotovo! Ali bi bil v Lavantinski škofiji najti vernik, ki bi dvomil o koristi tega pripomočka, izvirajočega iz občestva svetnikov? Saj so sedanji slavno vladajoči sveti oče papež Leon XIII. že nujno £ 118 opominjali vernike, naj bi prosili svetnike v nebesih za pomoč, da se zboljšajo žalostne razmere našega časa. Tako so sveti oče priporočali češčenje sv. Mihaela, angelja variha svete Cerkve; sv.Joahima, srečnega očeta preblažene device Ma¬ rije; sv. Frančiška Asiškega, razsvetljenega obnovitelja člo¬ veške družbe; sv. Tomaža Akvinskega, najslavnejšega krščan ¬ skega modroslovca; sv. Alojzija, tega angeljskega variha krščanske mladine; častitljive Kraljice svetega rožnega venca. Zlasti pa so sveti oče in učenik krščanstva v svoji apo¬ stolski okrožnici dne 15. avgusta 1889 poudarjali ter vsem vernikom goreče priporočali prisrčno in zaupno češčenje sv. Jožefa, mogočnega patrona svete katoliške Cerkve. Ljubljeni Lavantinci! Znano vam je, da je zopet napočil sveti postni čas, čas pokore in zatajevanja, čas molitve, pre¬ mišljevanja in zbranosti duha. V tem svetem in vzveličavnem času praznuje se preveseli god sv. Jožefa. Da še več! Ves mesec marec je posvečen temu častitljivemu očaku. Zatorej upam, da sem za svoj letošnji pastirski list odbral prav ko¬ risten in času primeren predmet, ako vam natančneje razložim visoko čast in krepost, slavo in moč sv. Jožefa, našega vrlega deželnega patrona, in to s tem namenom, da bi vas vse, predragi v Kristusu, izpodbudil, vnel in navdušil za prisrčno češčenje in zvesto posnemanje tega ljubljenca Jezusovega in Marijinega. I. lej,postavimtečrezvso deželo egiptovsko! (Gen. 41, 41). S temi besedami je povzdignil kralj Faraon Jožefa, Egipčanom doslej neznanega sinu očaka Ja¬ koba, v čast gospodarja svoje kraljeve hiše in vse dežele egiptovske. Na to ga je oblekel v oblačilo iz tančice, mu je nateknil zlat prstan na roko in mu dal zlato verižico okoli vratu ter ga je posadil na svoj drugi voz. In oznanjevalec je klical pred njim, da naj se mu vklanjajo vsi, vede, da je postavljen črez vso deželo egiptovsko. (Gen. 41, 42. 43). Ta izvoljen Jožef, modro-skrbni gospodar egiptovske dežele, je velevredna predpodoba našega sv. Jožefa. Tudi on je bil mnogo časa takorekoč nepoznan v javnem življenju 119 svete Cerkve in sicer najbolj zato, da bi se zabranil krivi nauk, češ, da je Jezus sin Jožefov, ne pa večni Sin božji; toda sedaj se sv. Jožef že povsodi poveličuje in slavi po zaslu- ženju. Pobožni krščanski vladarji so ga zbrali že pred sto¬ letji za variha svojim deželam; tako ga je na primer cesar Leopold I. izvolil za patrona Avstriji; in rimski papeži kakor Gregorij XV. in Urban VIII. so pobožnost do sv. Jožefa mar¬ ljivo pospeševali in razširjali. V naših dnevih pa se je češčenje tega vse slave in vse posneme vrednega očaka povzdignilo do najvišje stopnje. Veliki papež Pij IX. blagega spomina, ki so slovesno proglasili vzvišeno resnico o brez¬ madežnem spočetju Marije device in so s tem najkrasnejši biser vpletli v njeno krono, so določili že dne 10. septembra leta 1847 za ves krščanski svet pomenljivi praznik pokro¬ viteljstva sv. Jožefa s poveljem, da se naj vsako leto slavi tretjo nedeljo po veliki noči. Dne 8. decembra leta 1870 pa so isti sloviti papež sv. Jožefa, mnogoslavnega glavarja sv. Družine, iz katere se je začela sveta Cerkev, proglasili za pokrovitelja ali čuvarja cele svete katoliške Cerkve, veleč, da se mora njegov praznik dne 19. marca obhajati po obredu najvišjih praznikov. In po vzgledu svojega slavnega prednika so tudi papež Leon XIII. v svoji zgoraj omenjeni okrožnici vsem vernikom nujno priporočili goreče in zaupljivo češčenje slavljenega svetnika. Vendar pokaj tako izredno častiti umrljivega človeka? Zaradi prevzvišene službe, katero je opravljal v božjem kra¬ ljevstvu. Abraham, Mozes, David, Izaija, Daniel in mnogi drugi so bili gotovo veleslavni možje; še danes imenujemo ob- čudovaje njih imena. Pa nobenega izmed njih ni poklical Bog v tako odlično službo, kakor sv. Jožefa. Očetu trdne vere Abrahamu je govoril Jehova: Postavil te bom očeta velikim narodom., kralji bodo izhajali iz tebe. (Gen. 17, 5.6). Mozesu, svojemu ljubljencu, je rekel Gospod: Glej, postavil sem te Boga Faraonu, to je, delal boš vpričo njega čudeže in ga kaznoval kakor Jaz sam. (Eks. 7, 1). Davidu, možu po volji božji, je obljubil Jehova, da bo trajalo njegovo kraljevstvo vekomaj in da bo -> 120 s? njegov sedež vtrjen neprenehoma. (II. Kralj. 7. 16). Preroka Izaija in Daniela je odredil Bog za oznanjevalca svoje volje pred oblastniki in vladarji. Ali nobenega teh po dejanjih in krepostih slovečih mož ni postavil Bog za gospodarja svoje hiše in za glavarja svoje najsvetejše Družine. Le samo sv. Jožef je bil tisti srečni izvoljenec, ki je učlovečenega Sina božjega varoval, redil, oblačil, mu stregel in ga odgo- jeval. Le on je bil izvoljen za tovariša in zvestega variha deviške matere Marije, česar nas spominja prelepi svetek zaroke Marije s sv. Jožefom, ki se praznuje vsako leto dne 23. januarja. Kako vzvišena služba, služba variha najčastit- ljivše in najsvetejše Družine, ki je živela kedaj na zemlji, v tej domovini križa! Vzvišeno stopnjo, katero zavzema sv. Jožef v sveti Cerkvi, kraljevstvu božjem, razvadimo posebič iz njegovega, le njemu lastovitega, častnega imena: Jožef, oče Jezusa Kristusa, edinorojenega Sinu večnega Očeta. To vele¬ pomembno ime mu je dal Sv. Duh po sv. evangelistu Lukežu: In njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. (Luk. 2, 33). Tako ga je imenovala Marija, njegova vselej deviška nevesta, ko je v tempelju vprašala dvanajstletnega mladeniča Jezusa: Sin, kaj si nama storil tako? Glej, tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala! (Luk. 2, 48). Tako so so¬ dili o njem tedanji ljudje, ki niso umeli modrosti in čudežev Jezusovih, in so rekali: Ali ni ta tesarjev sin? Ali se njegova mati ne imenuje Marija? (Mat. 13, 55J. Celo Jezus sam je častil sv. Jožefa kot očeta, ker mu je bil pokoren z otroško pokorščino. (Luk. 2, 51). Tako je torej bil sv. Jožef oče Jezusov, ne sicer telesni, marveč vsprejeti oče, kakor pravi sv. Auguštin; bil je oče po oblasti, oče po posta vi, oče po časti in službi. Zato pa je smel in mogel po vsej pravici božjega Vzveličarja imenovati svo¬ jega sina, in to je prednost, po kateri se sv. Jožef neizmerno odlikuje pred vsemi angelji in svetniki nebeškimi. Mnogo služabnikov božjih je doseglo sicer visoko čast: imenujejo se predhodniki Kristusovi, apostoli Kristusovi, poslanci in 121 namestniki Kristusovi, prijatelji tudi bratje in otroci Kristusovi; vendar nobeden izmed njih ni prejel izredne časti, da bi bil imenovan oče večnega Sinu božjega. Ta velemogočna in veličajna prednost gre edino le našemu sv. Jožefu. Primerno pripazujejo k temu sveti oče Leon XIII. v zgoraj pohvaljeni okrožnici: „Nedvomno je čast Matere božje tolika, da je ni častitljivše stvari od nje. Ker pa je bil sv. Jožef s preblaženo Devico v zakonski zvezi, se je gotovo najbolj približal oni vzvišeni časti, po kateri presega božja Porodnica vse druge stvari... Prav tako se odlikuje sv.Jožef pred vsemi ljudmi po drugi visoki časti; bil je namreč po božjem sklepu varih Sinu božjega, in ljudje so ga imeli za nje¬ govega očeta. Vsled tega je bil Jezus, večna Beseda, sv. Jo¬ žefu v ponižnosti pokoren, ga je ubogal in mu skazoval čast. kakršno morajo skazovati otroci svojim staršem.‘‘ Iz te toli tesne in prisrčne zveze, v kateri je bil sv. Jožef z Jezusom in Marijo na zemlji in je še sedaj v nebesih, sklepamo pač lahko, kako velika mora biti oblast in moč njegove pri¬ prošnje, ker se skoraj ne da misliti, da bi vsemogočni in vsedobri Sin božji, Jezus Kristus, svojemu skrbnemu kruš¬ nemu očetu in redniku, sv. Jožefu, in da bi milosti polna mati božja Marija svojemu ljubeznivemu ženinu mogla od¬ reči uslišanje kake prošnje. Kakor je torej svoje dni Faraon dejal svojim močno stiskanim podložnikom: Pojdite k Jo¬ žefu, in karkoli vam poreče, takisto storite (Gen. 41, 55), enako tudi vam, preljubi škofijani, kralj kraljev govori v vseh potrebah, v notranjih in vunanjih stiskah in težavah: Pojdite k Jožefu in karkoli vam poreče, to storite! Te svetopisemske besede nam ra¬ zodevajo voljo Gospodovo, češ, da je sv. Jožef izvoljen za posebnega delivca svetih milosti, pa nas vrhutega tudi va¬ bijo, da posnemljemo čednosti sv. Jožefa in ga tako častimo na najpopolnejši način. Zakaj s tem najbolje in najkorist¬ neje častimo in na pomoč kličemo svetnike v nebesih, ako vidijo ti nad nami lastnosti svojega bogoljubnega življenja, ako zapazijo nad nami svoje čednosti, uči glasoviti škof Hiponski, sv. Avguštin. Res, kaj bi pomagalo, svetnika častiti, —122 <- svetost pa zanemarjati? Svetost ima prednost pred svetniki. II. nedomerno visokostjo poklica sv. Jožefa se je vjc- H&išM mala pa tudi nedosežna svetost njegovega življenja, vsled katere je postal vzoren vzgled vsem otrokom svete Cerkve. Jožef pa, njen mož, je bil pravičen. (Mat. 1, 19). Te kratke besede obsegajo največjo in najlepšo hvalo čednostnega moža Marijinega. Sv. Jožef je bil pravičen do Boga, do svojih in do drugih ljudi. Izpolnjeval je božjo voljo v vseh okolnostih življenja, neprestano je posvečeval samega sebe, je gorel svete ljubezni, do svojega božjega varovanca in do njegove preblažene Matere, je bil neumorno delaven, ponižen, preprost, nedolžen in deviško-čistega srca: bil je pravičen. Sploh je bil sv. Jožef mož tihega in resnobnega značaja, ki je vedel o pravem času odločno in pogumno po¬ stopati, ali javnosti se je skromno ogibal. To nam potrjuje šv. Pismo, katero niti besedice ne omenja, ki bi jo bil govoril kedaj on. Sv. Jožef, mogočen po svoji priprošnji in vreden vsega posnemanja, je kot glavar svete božje Družine pred vsem svetlo ogledalo krščanskimhišnimočetomingospo- d ar jem. Lepo pišejo o tem papež Leon XIII. v poprej na¬ vedeni okrožnici: „Z največjo ljubeznijo in neutrudno vztraj¬ nostjo je varoval sv. Jožef svojo nevesto in njenega božjega Sina. Z delom svojih rok jima je priskrboval potrebnega živeža. Ko je dete Jezus po zavisti Herodovi prišlo v smrtno nevarnost, spravil ga je v varno zavetje. Na težavni poti in v pregnanstvu je bil vedni tovariš, pomočnik in tolažnik pre¬ blažene Device in božjega Deteta“. Kakor je sv. Jožef zvesto in vestno opravljal svojo težavno službo, enako tudi vi, krščanski hišni očetje in gospodarji, prav skrbno in natanko izpolnjujte velevažne dolžnosti svojega stanu iz ljubezni do Jezusa in iz pokornosti do njegove ljubljene neveste, svete Cerkve. Bodite vi in vaše žene celo čisto zrcalo krščanskega življenja, v katerem se bodo vsi vaši domači spoštljivo ogledo- 123 vali. O, ne izrejajte svojih otrok za svet, temveč za nebesa; izrejajte jih po želji sv. apostola Pavla v n a u k u in strahu Gospodovem! (Efez. 6, 4). Skrbite otrokom ne le za te¬ lesno in časno, marveč tudi za duhovno in večno življenje. Zato jih pridno vodite k Jezusu, kakor so evangeljske ma¬ tere vodile svoje ljubljence k božjemu prijatelju otrok; iz- ročujte jih zgodaj v varstvo sv. Jožefu, temu milemu varihu nedolžnih otrok. Spoštujte svoje otročiče; velika je njih častitljivost. Saj je božja Beseda govorila večnega spomina vredne besede: Ako ne postanete kakor otroci, ne pojdetevnebeško kraljevstvo. Kdor se poniža kakor otrok, ta bode v nebeškem kralje v stvu naj večji. Kdor sprejme otroka vmojem imenu, mene sprejme. Kdor pa pohujša katerega teh malih, ki verujejo v me, bilo bi mu bolje, da bi se mu mlinski kamen obesil na vrat in bi vtonilvglobočini morja. (Mat. 18, 3—6). Blagor vam, krščanski starši, ako izpolnjujete dolžnosti do svojih otrok: sebi in njim pripravljate časno in večno srečo. Toda ne le samo otrokom, ampak tudi vsem drugim, ki 'so njim podložni, morajo hišni očetje z vsemi silami skrbeti za pravo srečo. S hlapci in z deklami, s pomočniki in z učenci, s posli in z delavci — z vsemi morajo ravnati kakor z domačimi, morajo vse napeljevati k dobremu in od¬ vračati od hudega. Vam, krščanski gospodarji in gospodinje, velja sv. Pavla opomin: Ako pa kdo ne skrbi za svoj e, zlasti za domače, ta je zatajil vero ter je hujši od nevernika. (I. Tim. 5, 8). Da torej, predragi v Gospodu, morete svoje družine odgojevati po sijajnem vzgledu sv. božje Družine, častite presveto Družino prav srčno in ponižno, kakor sveti oče Leon XIII. to tako iskreno želijo v svojem listu, pisanem dne 20. novembra leta 1890 kardinalu nad¬ škofu Firenškemu. Zjutraj in zvečer zbirajte svoje domače krog sebe, da pobožno opravite ž njimi jutrno in večerno molitev. Molite skupno pred jedjo in po jedi. Zahajajte s svojimi domačimi v cerkev k sveti maši in pridigi, kakor pripoveduje sv. evangelj o starših Jezusovih, rekoč: In nje- 124 go vi starši so hodili vsako leto v Jeruzalem o velikonočnem prazniku. (Luk. 2, 41). Prejemajte skupno ž njimi svete zakramente. Xe trpite nikdar, da bi se v vaših hišah oskrunjale nedelje in prazniki, ali zane¬ marjali postni dnevi. Dajajte svojim podložnikom izpodbuden vzgled z zvestim izpolnjevanjem krščanskih dolžnosti in pri¬ zadevajte si, z ljubeznivimi opomini in svarili v srcih svojih otrok in svojih poslov vtrjevati vero in ljubezen do matere svete Cerkve. Ne da se misliti, ne da se dopovedati, koliko premorejo v hiši besede in vzgledi krščanskega očeta in krščanske matere. Ne da se pa tudi opisati, kako veselo in .srečno je življenje v pobožni, bogaboječi krščanski družini. Mož ljubi in spoštuje ženo, žena moža in obadva bogoljubno odgojujeta svoje otroke in otroci poznajo dobro in vestno izpolnjujejo ono zapoved: „Spoštuj očeta in mater“, kakor jo je poznal in izpolnjeval božji mladenič Jezus. Posli kaj hitro zapazijo poštene namene in dobrotna srca svojih gospo¬ darjev in so jim vdani iz vse svoje duše, ker nahajajo v njihovi hiši popolno zadovoljnost in jim je ni treba iskati po drugod. Da bi se torej povrnil in vedno ohranil krščanski red in strah božji v vseh krščanskih družinah obširne ško¬ fije Lavantinske, je za letošnji postni čas moja vroča želja in nujna prošnja ta, da se brez izjeme vsepovsodi zopet vpelje in vsak večer celega postnega časa po stari in častiti katoliški navadi skupno moli sveti rožni venec. Med raznimi slikami sv. Jožefa je pomenljiva zlasti ona, ki nam ga predstavlja z znamenjem čistosti srca in ne¬ dolžnosti duše: s cvetočo lilijo v roki. Zares, sveti evangelj ne hvali brez vzroka sv. Jožefa zaradi njegove zdržljivosti (Mat. 1, 25); kajti nedolžen in čist kakor neoskrunjena lilija je moral biti sv. Jožef, da mu je Oče nebeški v varstvo iz¬ ročil Marijo, mater svojega ljubljenega Sina, devic devico. Da, čista je bila njegova roka, čiste so bile njegove ustnice, čisti njegovi pogledi, čista njegova ušesa in čisto je bilo njegovo srce, kakor bliščeče beli sneg. In zato je tudi svetel vzgled krščanskim mladeničem in mladenkam in je mogočen varih njihove deviške čistosti. Zatorej, ljubi -> 125 mladeniči in blage device, posnemajte stanovitno svojega učenika in posvetite svojemu mogočnemu branitelju svojo čistost v mislih, v občutkih in željah, v pogledih, besedah in dejanjih, v obleki in obnašanju! Prosite ga neodjenljivo za ono dragoceno čednost, ki more človeka, rekel bi, izpre- meniti v angelja, in katera ima obljubo gledanja božjega obličja: Blagor njim, ki so čistega srca, ker oni bodo Boga gledali! (Mat. 5, 8). Ne vdajte se vendar v cvetu svojega življenja grehu, ne potratite svoje mladosti, najlepše dobe svojega življenja, v divji poželjivosti in strasti. Ne poslušajte tistih, ki pravijo: Mladost je norost, mladost mora uživati in se veseliti. Ne tako, marveč mladost mora imeti krepost; ravno v tej dobi življenja se mora kristjan vaditi v strahu božjem in v čisti službi Gospodovi: ker čas mladosti je z ozirom na ostalo življenje čas setve, čas pričetka in truda. V mladosti se mora sejati seme, ki naj vzraste v bogato žetev. Kar se začne v mladosti, to se nadaljuje in dovrši v poznejšem življenju. V mladosti se polaga temelj, na katerem sloni vsa stavba časne in večne sreče. Doba mladosti je večidel od¬ ločilna za vse poznejše življenje. Tu velja beseda sv. Pisma: Mladenič, vajen svoje poti, tudi v starosti z nje ne stopi. (Preg. 22, 6). In vedno resničen je pregovor: Navada je železna srajca. Da, poiščite mi hišnega očeta, ki kot mož po božjem srcu blagodejno vlada svojo dru¬ žino, in poizvedujte o njegovem preteklem življenju in slišali bote, da je bil pobožen in nedolžen mladenič. Imenujte mi vrlega učitelja, zvestega uradnika, dobrega vojaka, pravič¬ nega obrtnika, zanesljivega delavca pa poštenega mojstra, ki bi ne bil že v mladosti zasadil v svoje srce, v njem gojil in vtrjeval kali poznejšega krepostnega življenja. Vse dobre in požrtvovalne matere, ki so v svojih družinah možem zveste tovarišice in otrokom ljubeznive rednice, so bile nekdaj ponižne in sramežljive device. In če se ozremo na pota svojega lastnega življenja, spoznali bomo brzo, da so ravno tista, po katerih smo hodili v mladostnih letih; in ako smo morali nastopiti drugo pot, stalo nas je obilo truda. Mladenič se drži svoje poti, tudi v starosti ne odstopi od nje. Kdor želi do smrti in po smrti živeti srečno, mora se posvečevati že v mladosti. Naš sv.Jožef je nadalje prekrasen vzgled vsem, ki so višjega stanu; učiti se morejo od njega, kako da naj varujejo svojo dostojnost; je zala predpodoba bogatim in premožnejšim, ki se naj uče od njega, za katero bogastvo se je njim treba najbolj truditi. Jožef je bil staro¬ davnega kraljevega rodu; med njegovimi sorodniki so se nahajali veliki in veljavni vladarji; bil je v bližnjem sorod¬ stvu z učlovečenim Sinom božjim. Angelj Gospodov ga je imenoval Sinu Davidovega. (Mat. 1, 20). Da, bil je kraljev sin; pa on ni le bil po krvi Davidovega in Salomonovega rodu, ampak tudi po veri in modrosti, po svetosti in pobož¬ nosti. Poleg plemenitega rodu je imel sv. Jožef, kar je še mnogo više in častneje, imel je, pravim, plemenito dušo, ki je božjega rodu, medtem ko je plemenitost sveta mnogo¬ krat nepoznana in malovredna. Svest si tega plemenitega božjega rodu je radostno služil Sinu Kralja nebeškega, pa je zvesto varoval in branil Kraljico nebes in zemlje, in je tako zadovoljno in srečno živel v bornih razmerah svojega rokodelskega Slanu. Marljivo se torej ozirajte na blago srce sv. Jožefa in ga posnemajte vsi, ki ste bolj ega in višjega stanu! Kakor je dajal on, dajajte tudi vi izpodbuden vzgled svojemu bližniku in kažite naravnost, da ste učenci Jezusovi, ter mu služite in strežite odkritosrčno. Neporedkoma nahajamo med podobami, ki predstavljajo sv. Jožefa, čedne slike, ki nam ga kažejo, kako dela ob stružnici ali pa drži tesarsko orodje v roki: naj lepši vzgled delavcem vsake vrste. Preljubi v Gospodu! Človek je rojen za delo; kakor je ptica ustvarjena za letanje. (Job. 5, 7). Adam in Eva sta delala, preden sta grešila, seveda le lahko in ne v potu obraza. Gospod Bog je vzel človeka, piše Mozes, in ga je postavil v vrt veselja, da ga obdeluje. (Gen. 2, 15). Toda, odkar so se vsled greha rajska vrata zaprla za našimi prvimi starši, je delo postalo težavnejše in mučnejše. Delo je kazen za greh, pa je tudi dobrota za človeka. Tega pa niso umeli vselej vsi ljudje. Pagani so delo prepuščali le ubogim in sužnjim. Ali odkar je bil Sin božji v rokodelski družini rojen in vzgojen, odkar je učlovečeni Bog sam delal trideset let v tesarnici, odkar sta si Marija in Jožef, dve najsvetejši osebi izmed ljudi na zemlji, v potu svojega obraza služila vsakdanji kruh, od tedaj je delo častitljivo in posvečeno, je dolžnost, je čednost in delež vseh ljudi. Da, ako je kedaj živel na zemlji pravi krščanski delavec, je ta bil krepostni tesar iz mesta Na¬ zareta. On je ljubil in spoštoval delo, dobro vede, da se delo, opravljeno z dobrega namena in k časti in po volji božji, nikdar ne da na tem svetu primerno poplačati. Sv. Jožef je delal za Jezusa in z Jezusom. Kako se je pač varoval lenobe, nepotrpežljivosti, nepoštenosti, nepotrebnega govorjenja, sploh vseh grehov, s katerimi se sicer delavci radi pregrešijo. V njegovi delavnici je vladal strah božji in je bivala pobož¬ nost, zatorej se tudi mir, blagoslov in popolna sreča niso pogrešali v njej. Redke so postale delavnice Jožefove, v ka¬ terih še mislijo na Boga, se o njem pogovarjajo ter se ga bojč in delajo iz ljubezni in pokorščine do njega. Kako hvalevredna je bila nekdanja navada rokodelcev, ki so pri¬ čeli delo in ga končali z molitvijo. Ako bodo rokodelci in vsi drugi delavci zopet delali z Bogom in za Boga, bode njih delo blagoslovljeno. Kjer pa je blagoslov božji, tam je vsega dovolj. Iščite najpoprej božjega kralj e v- stva in njegove pravice, in vse to vam bo pri¬ vrženo! (Mat. 6, 33). Nekdaj je veljal pregovor: Roko¬ delski stan, od Boga obdarovan. In to je veljalo takrat, ko je rokodelstvo stalo na krščanski podlagi. Odkar nima več te zaslombe, izginilo je tudi njegovo blagostanje. Trudijo se sicer znovič si pridobiti to blagostanje, in iščejo pripo¬ močkov, pa pravega odrešenika ne najdejo, odkar so božjega Vzveličarja odstranili. Naj se le njegov nezmotljivi nauk. sveta krščanska vera, v svoji celoti zopet vpelje v delavnice, tovarne in rudokope, in sicer polnoveljavno za gospodarje -> 128 in delavce, in dvoma ni, da se bo dalo povoljno rešiti pre- važno prašanje delavsko. Sv. Jožef je bil pravičen. On ni hrepenel po imetju in posestvu bogatinov. Ne želi svojega bližnjega blaga, ta zapoved božja mu je bila globoko v srce vtis¬ njena. Družinsko življenje mu je bilo nad vse sveto. V sredi med svojimi je iskal in našel pravo, najslajše veselje. Delati za Jezusa in za Marijo, mu je bila rajska radost. Ponižno češčenje in pridno posnemanje pravičnega, bogoljubnega tesarja Nazareškega bi pač gotovo moglo krščanske delavce varovati socialnih zmot in neredov. Semkaj spadajo pomen¬ ljive besede našega, delavcem izredno prijaznega, svetega očeta papeža Leona XIII.: „Sv. Jožef je bil zadovoljen z malim, kar je bilo njegovega, in je srečno ter vdano pre¬ našal težave svojega stanu po vzgledu svojega Sina, ki je sprejel hlapčevsko podobo in je, dasi tudi Gospod vseh stvari, radovoljno prenašal revščino. To premišljevaje, naj se osrčujejo in tolažijo ubožci in vsi, ld si z delom svojih rok služijo kruh. Dovoljeno jim je sicer, da zboljšujejo na pravičen način svoje stanje; ali pamet in pravičnost jim prepovedujeta, da preobračajo red, določen od božje previd¬ nosti . .. Zategadelj naj bodo ubogi previdni, pa se naj ne zanašajo na obljube hudovoljnih hujskačev, oni se naj mnogo- več opirajo na vzgled in varstvo sv. Jožefa in na materino ljubezen svete Cerkve, katera čimdalje bolj skrbi za zbolj¬ šanje njihovega stanja“. Vzgledujte se torej, krščanski de¬ lavci, bodite katere koli vrste, prav skrbno na sv. Jožefu, ki vam je moder učenik v vseh čednostih, katere naj zalj- šajo delavca; učite se od njega, kakovšni morate biti in kakovšni bote in kam pridete, ako bote neutrudno sledili za slavnim varihom družin krščanskih delavcev. Sv. Jožef je dalje po svoji popolni vdanosti v voljo božjo, tudi v največji revščini in v najhujših izkušnjah, vsega občudovanja vreden vzgled tistim, ki so k ako r žele o li močno izkušani in stiskani. Kaj ne, ljubljeni v Gospodu, ni nam težavno, služiti Bogu, ako se nam vse godi po volji, ako nas ne zadevlje ničesar 129 zopernega. Dokler smo brez križa, bi šli s sv. Petrom v smrt za Jezusa; če nam pa vsemodri Bog pošlje le lahek križec, ki bi nam ga bilo iz ljubezni do njega nositi morda le do prve postaje krščanske popolnosti, tedaj smo koj malo- srčni, in levečemu bi še kakor sv. Peter od daleč hodili za Gospodom klaverni in obupani. Medtem pa se kaže prava čednost najlepše v najhujši zadregi. Huda izkušnja je bila za sv. Jožefa, ko mu je bila skrivnost učlovečenja Sinu božjega še neznana, pa je videl, da je preblažena Devica že mati postala. Pa on je mirno svoj strah in svojo skrb iz¬ ročil Bogu, ki mu je po angelju razodel globoko skrivnost. Hudo in bridko je bilo za ubožnega delavca, ko je moral na povelje cesarja Avgusta o neprijetnem zimskem času z Marijo potovati iz Nazareta v Betlehem, čeprav je prihajal že najbližji čas rojstva željno pričakovanega Mesija. Ali še huje je bilo za pravičnega moža, ko je, utrujen in spehan od pota, v Betlehemu zastonj prenočišča prosil in je moral na planem strehe iskati v revnem hlevu. Najhuje pa je bilo za skrbnega variha in očeta nepričakovano povelje: Vstani in vzemi Dete in njegovo Mater in beži v Egipet ter ostani tam, dokler ti ne porečem; kajti Herod bo iskal, da bigaumoril. (Mat. 2, 13). Kaj, v mrzli zimski noči bi se moral odpraviti z Materjo in Detetom, in bežati v tujo deželo in tamkaj ostati na nedo¬ ločen čas? Kako bridka izkušnja! Pa Jožef je vstal in je vzel Dete in njegovo Mater po noči, in je odšel v Egipet. (Mat. 2, 14). Bi mar v tej hudi poizkušnji ne bil mogel sv. Jožef pravično ugovarjati, kakor to razlaga zgovorni sv. Kri- zostom, rekoč: „Čemu bi bežal v tujo deželo, od svojih med tujce, od pobožnežev med brezbožneže, od Jeruzalem¬ skega tempelj a k egiptovskim malikovalnicam ? Ni ga tam človeka, ki bi poznal mene in jaz njega. Kdo nam bo skrbel za živež, kdo nam dal stanovanje, ki ga niti še v Betlehemu, mestu svojih pradedov, nisem našel? Ali v celi Judeji ni kotiča, kjer bi se moglo Dete prikriti? In če je že treba bežati, zakaj pa nemudoma po noči, zakaj ne čakati, da se 9 130 zdani? Dete je mlado in nežno, Mati slabotna, in jaz nimam nikake priprave za daljno težavno pot." Pa ne! Tako sv. Jožef ne tožuje in ne tarna. O njem veljajo modre besede sv. Pisma: Pravičnega nič ne žali, naj se mu prigodi, karkoli si bodi. (Preg. 12, 21). Brž ko se mu zapove: vstani in beži, je že vstal in bežal brez vsake priprave v neznano deželo. „Vendar, na¬ daljuje sv. Ivrizostom, ko bi se bil sv. Jožef tudi vsemu dru¬ gemu vesel odpovedal, bi se bil lahko izgovarjal glede na čast Vzveličarjevo, rekoč: Ti moj ljubi angelj si mi na¬ znanil pred kratkim, da hoče to Dete svoje ljudstvo rešiti in vzveličati, sedaj pa še samega sebe ne more rešiti iz rok svojih preganjalcev, marveč mora bežati pred njimi. Kaj si bodo mislili pastirji, ki so ga tukaj molili kot Vzveličarja sveta? Kaj si bodo mislili vsi meščani, ki so slišali o nje¬ govem prihodu? Ne bodo li rekli: Kako je ta Sin božji, ki beži sramotno in se ne more ustavljati človeku, ki ga preganja? Ali On, ki je Modre po zvezdi poklical iz jutrove dežele, da so ga prišli k jaslicam molit, ni mogel prav tako geniti srca Herodovega, ali pa ni mogel vsaj drugače kakor po naglem pobegu uničiti njegovih zlobnih naklepov? Ne bodo li vsi, ki slišijo o tem, mislili, da so prevarjeni, ter se bodo sramovali, da so imeli Dete za Mesija? Kje je torej čast in slava, katera gre Otroku? Ali bi se ne spodobilo vsaj, da gremo v deželo treh Modrih, kjer bi po njihovem izpričevanju vse ljudstvo molilo in častilo Dete kot Boga?‘ £ Kaj ne, mili moji škofljani? To bi bili, da govorim človeški, celo pametni ugovori. In vendar ne ugovarja sv. Jožef. Gospod zapove in njegov zvesti služabnik uboga, ne da bi presojeval povelje ali skrbel, bode li moči, tisto izvršiti. In zategadelj je mnogoizkušani sv. Jožef dovršen vzgled vsem močno stiskanim, žalostnim in revnim krist¬ janom. Bog hoče tako, to je bilo njegovo geslo, in dopolniti voljo božjo, to mu je bila najslajša sreča. Vsa popolnost, pobožnost in vsa svetost katoliškega kristjana je v tem, da si prizadevlje, vsekdar storiti, prenašati in trpeti, kar Bog hoče, ker in kadar in kakor On hoče. Verna in zaupna 131 vdanost v previdnost božjo je resnična sreča bogoljubne duše. Kdor torej hoče biti vreden varovanec in otrok sv. Jožefa, njemu bodi po njegovem vrlem vzgledu božja volja pravilo vsega dejanja, delovanja in prizadevanja. Naposled je sv. Jožef vabljiv vzgled tudi nam duhov¬ nikom, premili moji sodelavci v vrtu in vinogradu Gospodovem! Vse njegovo mišljenje in delovanje je bilo posvečeno lju¬ bemu Jezusu in ljubi Gospej Mariji. Njima je veselo služil na srečo in v vzvcličanje človeškega rodu. Vse svoje dni je preživel v pričujočnosti Jezusa in Marije, premišljevaje in posnemaje njune presvete čednosti, oznanjevaje božje skrivnosti pastirjem, ljudstvu in Modrim. On ni iskal na svetu ničesar druga, nego le čast božjo, lastno vzveličanje in pa vzveličanje svojega bližnjega. — Slavni očak, bodi naš pomočnik, da premišljujemo in posnemamo tvoje vzgledno življenje, da se udeležimo tvoje večno-trajne sreče v ne¬ besih! Preljubi v Kristusu! Egiptovski kralj, Faraon, je sanjal o sedmih rodo¬ vitnih in sedmih nerodovitnih letih. In njegove sanje so se uresničile. Pa on je izročil sebe in svojo deželo Jožefu v varstvo in vsa leta so bila leta rodo¬ vitnosti in obilnosti. Po Jožefovi očetovski skrbi so bila oblagodarjena srečna in nesrečna leta. Vdajmo se tudi mi mogočnemu varstvu sv. Jožefa; častimo in posnemajmo vse slave in vsega posnemanja vrednega očaka; in napočili bodo tudi za nas dnevi blagoslova, vzveličanja in prave sreče. Saj piše serafska sv. Terezija, ki je bila izvoljena od Boga, da razširi pobožnost do sv. Jožefa po vsem krščanskem svetu, ki je njemu na čast postavila tudi prvo cerkev, je njemu v slavo posvetila dvanajst od nje ustanovljenih samo¬ stanov ter je postavila nad njih vhodnimi vratmi podobo tega slavnega variha; saj piše, pravim, ta goreča častilka sv. Jožefa v svojem življenjepisu o veliki moči njegove pri¬ prošnje takole: „Ta mili oče in ljubljeni varih moje duše 9 «= 132 je rešil mene ne le telesnega trpljenja, ampak tudi še mnogo drugih nevarnosti, v katerih je bilo moje dobro ime in moje večno vzveličanje; da. uslišal me je vselej v obilnejši meri, kakor sem pričakovala in ga prosila. Ne spominjam se, da bi ga bila do današnjega dne prosila za kaj, česar bi mi ne bil izprosil. Čudovite so zares velike milosti, katere mi je ljubi Bog podelil na priprošnjo tega častitljivega svetnika, in mnoge telesne in dušne nevarnosti, katerih me je rešil. Dozdeva se mi, kakor bi bil Bog drugim svetnikom dodelil milost, pomagati nam v tej ali oni potrebi; sv. Jožef pa, kakor vem iz lastne svoje izkušnje, se skazuje pomočnika v sleherni potrebi. Gospod hoče menda s tem naznaniti, češ, da je njemu, kateremu je bil poslušen na zemlji kot svojemu redniku in odgojitelju, da je temu pokoren tudi v nebesih s tem, da izpolnjuje vse njegove prošnje. Kar jaz, to so iz¬ kusile tudi druge osebe, katerim sem svetovala, naj se obr¬ nejo do tega pomočnika, ki mu ni enakega. Tudi ga sedaj že mnogi časte, in vsi ti čutijo srečne nasledke njegove priprošnje in spoznavajo, kako resnične so moje besede . . . Ker vem sedaj po dolgi izkušnji, koliko premore sv. Jožef pri ljubem Bogu, bi rada vnela ves svet za njegovo posebno češčenje. Pač še nisem poznala nobenega, ki bi bil imel pravo pobožnost do njega in bi ne bil rastel v čednosti; kajti ta nebeški varih čuje zlasti nad duhovno rastjo tistih duš, ki se mu priporočajo. Že več let si prosim o njegovem godu vselej posebne milosti in doslej sem bila še vedno uslišana . . . Zategadelj bi prosila za božjo voljo vse tiste, ki nočejo meni verovati, naj bi poizkusili sami; in potem bodo iz lastne izkušnje spoznali, kako dobro je priporočati se temu častitljivemu očaku in ga posebno častiti". (Življenje sv. Terezije. Ahen, 1868. Str. 60—62). Preljubi v Kristusu! Ravnajmo se vsi, pastirji in čreda, po tem modrem nasvetu in sijajnem vzgledu razsvetljene služabnice božje, sv. Terezije, in častimo, ljubimo in hvalimo ves mesec marec iskreno in zaupno svojega milosrčnega deželnega patrona! Praznujmo z vso le možno gorečnostjo njegov preljubeznjivi svetek; lepšajmo prav spodobno nje- gove altarje, podobe, slike in kipe v cerkvi in zunaj cerkve; opravljajmo pobožno njemu na čast prelepo molitev, od svetega očeta papeža Leona XIII. z odpustki 7 let in 7 kvadragen obdarovano; izpolnjujmo zvesto njemu na čast postno postavo, prejmimo o velikonočnem času prav vredno svete zakramente in vadimo se stanovitno v krščanskih čednostih: v živi veri, trdnem upanju, goreči ljubezni, v po¬ nižnosti, pokorščini in pobožnosti, ki je za vse ko¬ ristna, ker ima obljubo sedanjega in prihod¬ njega življenja. (I. Tim. 4, 8). Prosite, ljubi Lavantinci, mnogo veljavnega patrona svete Cerkve za najvišjega pastirja in namestnika Kristusovega na zemlji, za papeža Leona XIII., da se jih Bog usmili ter jih v svoji milosti vodi po potu večnega življenja, da bodo z njegovo pomočjo, kar je njemu prijetno, želeli in z vso močjo storili. Prosite ga za mene, svojega škofa, da vsem z besedo in dejanjem k dobremu služim in s čredo, meni izročeno, večno življenje dosežem. Prosite pohlevno slavnega patrona Avstrije, da Bog, varih vseh kraljestev in zlasti krščanskega cesarstva, našemu ce¬ sarju Francu Jožefu podeli svojo milost, da njegovo moč, s katero se sovražnik premaga, spoznajo in častijo, da, ki so po njegovi volji cesar postali, bodo tudi v njegovem varstvu vselej mogočni. Ko je stari očak Jakob videl, da se že bliža dan njegove smrti, je poklical svojega sina Jožefa. (Gen. 47, 29). In to je storil pobožni patriarh zato, da bi sebe in vse te svoje izročil Jožefovi skrbi in obrambi, da bi umrl v njegovi pričujočnosti, da bi mu za¬ tisnil on pojemajoče oči. In zgodilo se je tako. Osiveli očak je mirno umrl pod varstvom ljubljenega Jožefa. Kako pač srečna bo tudi naša smrtna ura, če se bomo pod okriljem in zavetjem sv. Jožefa, izvoljenega pomočnika umirajočih, ločili od tega sveta! Ker pa ne poznamo poslednjega tre- notka, ki bo odločil za vso našo večnost, ne nehajmo se dan na dan priporočati sv. Jožefu, da nam on izprosi milost vseh milosti: srečno zadnjo uro. Če izvolimo in častimo sv. Jožefa, ki je umrl v naročju Jezusovem in Marijinem, kot 134 <- pomočnika v svoji zadnji uri, nam bo zaklical, ko bomo umirali, kakor je zaklical egiptovski Jožef svojim bratom: Stopite k meni., nikar se ne bojte in ne bodi vam bridko... K vaši sreči me je Bog poslal pred vami... da zamorete živeti. (Gen. 45, 4. 5. 7). Sicer pa,bratje moji, predragi in zaželeni, veselje moje in venec moj, tako stojte v Go¬ spodu preljubi!... Veselite se vedno v Go¬ spodu, še enkrat rečem, veselite se! Skrom¬ nost vaša bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak v vsaki molitvi in v priporočenju z zahvaljevanjem naj bodo znane vaše prošnje pred Bogom. In mir božji, ki presega ves um, varuj vaša srca in misli vaše v Kristusu Jezusu! (Filip. 4, 1. 4 — 7). Amen. V Mariboru, na praznik zaroke device Marije s sv. Jožefom, dne 23. januarja 1892. f Mihael, knez in škof. XI. Pastirski list nadškofov in škofov avstrijskih, poslan dne 20. novembra 1892 vsem vernikom, o škofovskem jubileju papeža Leona XIII. za ohranitev ka¬ toliške edinosti. NADŠKOFJE IN ŠKOFJE AVSTRIJSKI želijo vsem vernikom svojih škofij mir, milost in blagoslov v Jezusu Kristusu našem Gospodu! Ljubljeni v Gospodu! lieljno pričakovan dogodek daje nam povod, da vam zopet izpregovorimo skupno pastirsko besedo: ta dogodek je petdeseta obletnica škofovskega posvečenja. Ta škofovski jubilej pa se ima slaviti ne samo v eni škofiji, ne samo v eni deželi, temveč vsepovsodi kot 135 skupni praznik katoliške Cerkve; previdnost božja namreč je Njega, ki je dne 19. februarja 1843 postal naslednik apostolov, povzdignila še na višjo stopnjo, za naslednika sv. Petra, za poglavarja apostolov. Slavimo torej škofovski jubilej; slavimo pa ga zato, ker je on, kateremu velja naše slavljenje, naš sveti oče. Raduje se sveta Cerkev po ve¬ soljnem svetu, ker ima častiti svetega očeta. Kristus je ustanovil papeštvo, je ustanovil škofovstvo, in je oboje za vselej združil v edinosti apostolske oblasti. Od sv. apostolov do nas, vaših višjih pastirjev, jih je premnogo zaporedoma opravljalo škofovsko službo, toda vsi, predniki in nasledniki, so med seboj v zvezi, ker drug dru¬ gega postavno nasledujejo, in ker imajo vsi tisto cerkveno središče, rimskega papeža. Mnogo je tudi naših sobratov v Škofijski službi, ki sedanji čas vladajo Cerkev Kristusovo; vsi pa morajo enako pokorni biti nasledniku sv. Petra, in so mu v pokorščini vdani, torej vsi v zvezi med seboj. V onem slovesnem trenotku, pri zadnji večerji, ko se je božji Vzveličar poslavljal in opravljal svojo višeduhovniško molitev, je molil za svoje apostole: „Oče, ohrani jih v svojem imenu .. da bodo eno, kakor midva“. (Jan. 17, 11). Da je bila ta molitev uslišana, izpričuje nam očividno in jasno skoro devetnajststoletna zgodovina apostolske oblasti ali rimsko-katoliške hierarhije. Družba človeška je sedanji čas sicer mnogostranski razdvojena in razkosana, strah in sovraštvo rušita slogo in mir, zavist in mržnja razdirata stanove in rodove, ljudstva in kraljevstva; ali navzlic tem pretužnim pojavom je tem tolažljivša edinost vere, pokorščine in ljubezni, katera v kraljevstvu Kristusovem veže učečo in poslušajočo Cerkev, edini vernike z mašniki in s škofi; vernike, mašnike in škofe pa z rimskim papežem. Škofovski jubilej našega svetega očeta nam je prijetna prilika, da zopet pred vsem svetom spoznamo in v dejanju kažemo katoliško edinost. Predmet naši skupni pastirski * besedi do vas bodi torej edinost, za katero je Kristus molil, v katero je On sam škofovsko in papeško oblast združil v apostolski službi. 136 <- Kristus je prišel na svet, da bi bil učenik in odrešenik vseh ljudi. Njegovo razodenje in njegova milost ne izključuje nobenega, deli se vsem. Ali le malo jih je slišalo njegove nauke, ko naj bi ga vendar slišali vsi. Hitro je zapustil zemljo, in vendar hoče biti Vzveličar vseh ljudi, in za vse velja postava: „V nobenem drugem ni vzveličanja“. (Dej. ap. 4, 12). In ako se povrne k Očetu, kaj bode z njegovim naukom, kaj z njegovo milostjo? Njegov nauk in njegova milost bi naj došla vsem ljudstvom, se ustavljala vsem pre¬ ganjanjem, vztrajala do konca sveta. Kdo se more, kdo se sme lotiti naloge, da ju posreduje narodom? Dvanajst prostih in neizobraženih mož je začelo po naročilu Vzveličarjevem opravljati to delo. Preden se je namreč Vzveličar ločil, je vpostavil in poveril za vse čase namestnike svoje: je vpostavil in poveril apo¬ stolsko oblast. Tej oblasti je izročil Kristus svoj nauk in svojo milost; to oblast je poklical in odločil, da kraljev- stvo od njega ustanovljeno, da njegovo Cerkev razširja po celem svetu. Po tej apostolski oblasti je Kristus hotel povsodi oznanjevati svoj nauk, deliti svojo milost, vladati svojo Cerkev. Do vseh je poslal svoje apostole, in vse, ki iščejo Vzveličarja, je napotil sam do oblasti apostolov. Zato je to oblast obdal z božjo častjo, ji je dal svojo lastno ve¬ ljavo, ji obljubil svojo vedno pomoč. Kakor je Kristus poslan od Očeta, poslani so zastopniki apostolske oblasti od Kristusa; kakor je Kristus srednik med Bogom in grešnim človeštvom, enako so zastopniki apostolske oblasti sredniki med Kri¬ stusom in odrešenim človeštvom. Sveti evangelj nam pripoveduje, kako skrbno je Gospod apostolsko oblast pripravljal, kako jo je pred svojim vnebo¬ hodom slovesno vpostavil, in kako je zlasti njeno edinost obljubil in uredil. I. Ijrumoma je ljudstvo dohajalo k Vzveličarju, ga iskalo in spremljalo po njegovih potih. Mnogo jih je prišlo, pa ga zopet zapustilo. Mnogi pa so prišli, so za njim hodili in -> 137 mu zvesti ostali. Postali so njegovi učenci. Nekatere pa je sam izvolil in poklical. To so dvanajsteri apostoli. Dasiravno so šli radi in nemudoma za njim , 1 vendar jih je Gospod večkrat opomnil, da jih je on izvolil in po¬ klical . 2 On sam jih je odgojeval, opominjal in podučeval. Množice so šle za njim in ga poslušale, pa na te izvoljene učence je posebe obračal svoje oko. Razjasnjeval jim je razum, njim je dal „umeti skrivnosti kraljevstva božjega .“ 3 Kmalu se je videlo jasneje, kaj namerava Gospod. Imenoval je dvanajstere svoje apostole . 4 5 Ni še omenil nič o bodočih pravicah in dolžnostih in nalogah apostolstva. V skrbni ljubezni ne začne jih pripravljati za apostolsko službo s tem, kar bi jim bilo težavno in neznosno, temveč s tem, kar je bilo lahko in prijetno. Namenil je, da dvanaj¬ steri ostanejo pri njem, in da jih pošlje pridigat . 6 Hotel jih je imeti v svoji blaženi družbi, in jih izobraževati tako, da bi mogli namesto njega opravljati sveto službo. Po malem, v domačem kraju naj bi začenjali; kedaj pa bi bil njih delo¬ krog ves širni svet. Tesno je Gospod apostole sklenil s seboj, s svojo osebo in s svojim delom. O sebi je govoril: ,.jaz sem luč sveta 6 ali: „Dokler sem na svetu, sem luč sveta “; 7 apostolom pa je rekel; „Vi ste luč sveta.“ 8 Večkrat je zagotavljal apostole: „Kdor vas zaničuje, mene zani.čuje“, „kdor vas sprejme, mene sprejme“, „kdor vas posluša, mene posluša. “ 9 Ljubljeni v Gospodu! Ni nam mogoče, dalje naštevati mnogobrojnih dokazov milosti, po katerih je naš Gospod apostole odgojeval za njih prihodnji poklic. Spominjamo se še, kako je Kristus apostolsko službo zares ustanovil, zlasti pa kako je njeno edinost pripravljal in uredil. ' Mat. 4, 20. — Mark. 1, 18. — Luk. 5, 28. 2 Mark. 3, 13. — Jan. 6, 71; 15, 16. 3 Mark. 4, 11 . — Luk. 8, 10. 4 Mat. 10, 1 nsl. — Mark. 3, 13 nsl. — Luk. 6, 12 nsl. 5 Mark. 3, 14. 0 Jan. 8, 12. 7 Jan. 9, 5. s Mat. 5, 14. 9 Mat. 10, 40. — Luk. 10, 16. — Jan. 13, 20. 138 II. ristus je Cerkev ljubil, govori nam sv. Pavel . 1 Ravno to nam govori vsako sveto razpelo, ker za svojo Cerkev je šel Kristus v smrt. Ravno to govori nam vsaka hiša božja, v njej pa zlasti pričujočnost Kristusova v najsvetejšem Zakramentu altarja. Da, vse, kar je Kristus storil in trpel, je storil in trpel za svojo Cerkev. Zares veličasten je moral biti trenotek, ko je Gospod in Vzveličar naš prvikrat govoril o tej ljubezni svojega srca . 2 Tam, blizu Cezareje Filipove, vpraša svoje učence, kdo, pravi svet, in kdo, pravijo oni, da je. Peter odgovori: „Ti si Kristus, Sin živega Boga“. Na to neminljivo spoznanje je naš Vzveličar navezal neminljivo obljubo. Veličastna podoba njegove svete neveste, katoliške Cerkve, je bila pred njegovimi božjimi očmi. Pro¬ slavlja jo kot slavno zmagovalko, ki bo premagala vse sovražne moči: bodisi tiho moč minljivosti, bodisi glasno hrumeče preganjanje: „Vrata peklenska je ne bodo zmagala". Stoji namreč na varnih in neomajljivih tleh, na skali, katero je Bog postavil za temelj njeni trdnosti in edinosti. Niti minljivi čas, niti kakršnokoli preganjanje ne more premagati Cerkve; Bog sam drži in varuje skalo. Kristus Gospod sam je izvolil in poklical, kakor druge apostole, tako pred vsemi Simona, sina Jonovega. Njemu pa je dal obenem novo ime. Imenuje naj se Kefa ali Peter, to je, skala. Tam v Cezareji Filipovi je razodel Gospod, kaj to ime pomenja. „Ti si skala in na to skalo bom zidal svojo Cerkev, in vrata peklenska je ne bodo zmagala, in tebi bom dal ključe nebeškega kraljevstva. Karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih: in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih". Pomislite, ljubljeni v Gospodu, veličastnost tega tre- notka, važnost teh besed in neizmerno pomenljivost te na- redbe Kristusove! Tu je bila za vse čase ustanovljena edinost, in na njo utemeljena neminljivost svete Cerkve. 1 Efez. 5, 25. — 2 Mat. 16, 13—20. 139 Tudi drugi apostoli in njih nasledniki smejo „ vezati in razvezovati ,“ 1 kot cerkvena gosposka so resnično prejeli oblast, vladati sveto Cerkev; sv. Peter pa in njegovi nasled¬ niki so s ključi nebeškega kraljevstva prejeli vrhovno vla¬ darsko oblast v kraljevstvu božjem. Tako je apostolska oblast v resnici edina, in papeštvo temeljni in ogelni kamen vse cerkvene edinosti in neminljivosti. Bog sam je to zago¬ tovil in skrbi, da se ta temeljni in ogelni kamen nikdar ne omaja, da se nikdar ne poruši. Izvršila pa se je ustanovitev apostolske oblasti po smrti Gospodovi pred njegovim vnebohodom, in Peter je prejel polno apostolsko oblast. Vstali Vzveličar, prcmagavec sveta in greha, smrti in pekla, se vidno prikaže apostolom in jim da potipati zmagovalna- znamenja svojih poveličanih ran; njim, svojim tovarišem in spremljevalcem, daruje štiri¬ deset dni pred svojim vnebohodom; pogovarja se ž njimi zlasti o kraljevstvu božjem . 2 Jasneje in očitneje govori o velikosti in trajnosti in veličastvu svojega kraljevstva, o pravicah in dolžnostih in nalogah apostolstva; reče namreč: „Kakor je Oče poslal mene, pošljem jaz vas.“ 3 Prašanje: kam in čemu pošlje Vzveličar svoje apostole, pojasnjujejo nam njegove lastne besede: „Pojdite in učite vse narode in krščujte jih !“ 4 * „Pojdite po vsem svetu, in oznanjujte evangelj vsem stvarem !“ 6 „Učitejih izpolnjevati vse, kar sem vam zapovedal.“ 6 „Priče mi bote do kraja sveta .“ 7 Vsem ljudem naj bi torej oznanjevali njegov nauk, delili njegove milosti in zidali njegovo Cerkev. Pomočnik pa, ki ga je Gospod svojim apostolom obljubil k temu vso človeško moč presegajočemu delu, ta pomočnik je Sveti Duh. On jih bo učil vso resnico , 8 On bo skrbel za to, da 1 Mat. 18, 18. 2 Dej. ap. 1, 3. 3 Jan. 20, 21. 4 Mat. 28, 19. 6 Mark. 16, 15. 6 Mat. 28, 20. — ’ Dej. ap. 1, 8. 8 Jan. 16, 13. 140 zvesto ohranijo in nezmotljivo učijo Jezusov nauk ; 1 On bo pri njih ostal vekomaj . 2 III. se te besede Kristusove veljajo še po smrti apostolov, veljajo njim, pa tudi vsem njihovim postavnim na¬ slednikom. Ozrite se, ljubljeni v Gospodu, na dolgo vrsto naših prednikov, poglejte v prihodnost na naše naslednike v škofovski službi; nam vsem velja naročilo Gospodovo, tudi nas je poslal, tudi nam je obljubil svojo pomoč. Edini pa smo mi vsi v edinosti apostolske oblasti, ker smo ra¬ dostno pokorni najvišjemu pastirju svete Cerkve in namest¬ niku Jezusa Kristusa. Njemu je dana pravica, da ima vso čredo Kristusovo za svojo čredo; in vsa čreda Kristusova: škofje, mašniki in verniki so mu podložni. Kajti svojo lastno božjo pastirsko oblast je Kristus izročil sv. Petru in njegovim naslednikom, ko mu je slovesno rekel: „Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce!“ 3 Kristus sam je torej začetnik apostolske oblasti sploh, in posebe njene edinosti. On je to edinost razglasil za ne¬ spremenljivo temeljno postavo svoje Cerkve, je prisrčno molil za njeno ohranitev, On jo ohranja po svoji vsemogočni pomoči. Ko pa je bil Vzveličar za edinost apostolske oblasti molil k Očetu: „Ohrani jih v svojem imenu, da bodo eno,“ bila mu je v mislih in pri srcu edinost vesoljne Cerkve njegove: „Pa ne prosim te samo za nje, temveč tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali v mene; da bodo vsi.. popolnoma eno, in bo svet spoznal, da si ti mene poslal.“ 4 Glejte, ljubljeni v Gospodu, kolike važnosti je Gospodu cerkvena edinost. Iz nje naj se spoznava, da ga je Oče poslal kot Odrešenika vseh ljudi; iz nje naj se spoznava, 1 Jan. 14, 26. 2 Jan. 14, 16. 3 Jan. 21, 15—17. 4 Jan. 17, 11. 20. 21. 23. 141 <- da je njegova družba delo božje, njegova Cerkev od Boga ustanovljena v vzveličanje vsem ljudem. Kdor umeje to zna¬ menje in se oklene edinosti svete Cerkve, sluša glas Kri¬ stusov, ne hodi v temi zmote, temveč v luči božje resnice, ne hodi po široki cesti pogubljenja, temveč po nebeški stezi, katero nam je Kristus pokazal. Kdor pa znamenja, ki ga je dal Kristus, noče umeti, in se loči od cerkvene edinosti, se loči od Cerkve Kristusove, in se loči od Kristusa samega. In slednjič, kdor ne spoštuje resnično cerkvene edinosti, ali je celo malomaren do nje, bo opešal v pokorščini do Cerkve in v cerkvenem mišljenju, bo opešal v katoliški veri in krščanski ljubezni. Neminljiva je sicer cerkvena edinost, kakor Cerkev sama; temelja cerkvene edinosti: papeštva nikdar ne bodo zmagala vrata peklenska; vekomaj ne bo omahovala cerkvena edinost vesoljne apostolske oblasti — toda pokorščina do Cerkve in krščanska ljubezen posameznih ljudi in celih na¬ rodov more rasti in pojemati. In zato more pri posameznikih, kakor pri celih narodih zavednost o cerkveni edinosti in moč te zavednosti se utrjevati, ali pa pojemati in umreti. Ljubljeni v Gospodu! Ipomnili smo vas že, kako tolažljiv je prizor cerkvene edinosti, med tem ko se nesloga in sovraštvo širi po svetu. „Ljudstvo bo vstajalo zoper ljudstvo 1 2 3 4 ', prerokoval je Kristus . 1 V našo globoko žalost se nam vsiljuje misel, da se te besede morda izpol¬ njujejo pred našimi očmi. Zato vas prosimo in rotimo, ljubljeni v Gospodu, z besedami sv. Pavla: ,.Bodite ene misli med seboj v Kristusu Jezusu , 11 2 „skrbite, da ohranite edinost duha v zvezi miru . 113 Bodite ene misli po edinosti v veri, „ki premaga svet , 114 ohranite edinost duha po pokorščini in ljubezni, ki je vez miru! 1 Mat. 24, 7. 2 Rim. 15, 5. 3 Efež. 4, 3. 4 I. Jan. 5, 4. 142 Torej, ljubljeni v Gospodu, oživljajte v sebi vero, po¬ korščino in ljubezen! Potem se bo tudi v vas utrdila za¬ vednost o cerkveni edinosti, iz katere bo izviral mir in blagoslov posameznikom in občinam, družinam in ljudstvom. Ker nam je tega blagoslova toliko potreba, poslužujmo se prilike, ki nam jo daje bližajoči se jubilej našega skupnega očeta, god cerkvene edinosti, da vas spominjamo dolžnosti pokorščine in ljubezni: Skazujte se zveste otroke svete Cerkve; zbirajte se z nami krog prestola svetega očeta! Tja na naslednika sv. Petra, na Leona XIII. hočemo obračati svoje oči in veselo se pripravljati na proslavo nji¬ hovega jubileja. Gotovo so sveti nagibi, ki nas priganjajo k temu proslavljanju; sveti bodo tudi nasledki, ki se jih na¬ dejamo iz te slavnosti. Složno bodo se katoliki vesoljnega sveta shajali na skali sv. Petra, in v novem blesku se bodo zasvetila znamenja Cerkve Kristusove ob svečanem godu njegovega namestnika. Pa, se li spodobi, da se radujemo, ko je namestnik Je¬ zusa Kristusa oplenjen svoje svobode in svojega posestva? Gotovo želimo, da bi sveti oče obhajali svojo slavnost v po¬ polni prostosti, kakršna jim gre, v popolnem posestvu svoje pravice, in vnovič obžalujemo krivice, ki se jim godijo. Pa tudi to, ljubljeni v Gospodu, je apostolsko mišljenje, da se sredi trpljenja veselimo zavoljo Kristusa. V verigah in sponah je pisal apostol narodov : 1 „Veselite se vsekdar v Gospodu, bratje moji, še enkrat rečem, veselite se !“ 2 Nadloga bila mu je čast , 3 sredi nadlog je imel preobilo veselja . 4 Vnemajmo tudi mi svoje srce s tako visokimi mislimi, in darujmo svojemu svetemu očetu k slavnostnemu dnevu svoje molitve, svoje obljube in svoje darove! Tako, ljubljeni v Gospodu, bomo primerno izrazili svoje veselje: z gorečo molitvijo za namestnika Kristusovega, da bi ga Gospod Bog ohranil in varoval zoper sovražnike; potem z obljubo zve¬ stobe, da hočemo v pokorščini do rimskega papeža živeti 1 Filiplj. l, 13. 2 Filiplj. 4, 4. 3 Rim. 5, 3. — 4 II. Kor. 7, 4. -> 143 <- in umreti; slednjič z darovi, radovoljnimi in obilnimi darovi, kolikor vsak premore po svojem stanu in svojem premoženju. Vsepovsodi morajo vlade in zastopništva leto za letom obravnavati o novih davkih in bremenih; mi izvršujemo apostolsko oblast, ko vas prosimo, vi pa bote pokazali otroško pokorščino, ko bote radovoljno darovali. Sredi la¬ komnega sveta, ko vse hlepi po dobičku in išče le denarja ali časti ali veselja, razodevala se bo po vas vzvišenost katoliškega mišljenja, ki daruje iz otroške vdanosti, iz nad¬ naravnih nagibov, ki daruje na tihem, ki daruje, da daruje. Sredi sovražnega sveta, ki zasmehuje naše prošnje in zani¬ čuje vaše dai-ove, bode preobilno naše veselje, ker imeli bomo priliko, zavoljo namestnika Kristusovega se vaditi v krščanski ponižnosti. „Milost božja bodi z vami vsemi“, ljubljeni v Gospodu, „ki ljubite Gospoda našega Jezusa Kristusa s stanovitnostjo“ 1 in ga častite v njegovem namestniku na zemlji; Bogu vsega usmiljenja pa, „kateri premore storiti vse obilneje, kakor prosimo ali umejemo“, „njemu bodi čast v Cerkvi in v Kristusu Jezusu v vse rodove na vekov veke! Amen“. 2 Dano poslednjo nedeljo pobinkoštno, v letu v zveli¬ čanj a 1892. Frančišek de Paula kardinal Schonborn, knez in nadškof Praški. Albin kardinal Dunajewski, knezoškof Krakovski. — Anton kardinal Gruscha, knez in nadškof Dunajski. — Fulgencij Czarew, nadškof, škof Hvarski. Severin Moravvski, nadškof Lvovski obr. lat. —• Alojzij Matija Zorn, knez in nadškof Goriški. Janez Ev. Haller, knez in nadškof Solnograški. — Jurij Raičevic, nadškof Zaderski. Silvester Sembratowicz, nadškof Lvovski obr. gr. — Izaak Nikolaj Isakovvicz, nadškof Lvovski obr. arm. —• Janez Krstn. Zvverger, knezoškof Sekovski. Matej Jožef Binder, škof Št. Hipolitski.— Jožef Janez Ev. Hais, škof Kraljevograški. — Anton Jožef Fosco, 1 Efez. 6, 24. 2 Efez. 3, 20. 21. 144 škof Šibeniški. — Janez Nep. Glavina, škof Tržaško- Koperski. — Frančišek Ferretič, škof Krški. Jurij Kopp, knezoškof Vratislavski. - Luka Solecki, škof Premiselski obr. lat. — Ignacij Loboš, škof Tarndvski. Emanuel Janez Schobel, škof Litomeriški. — Frančišek Sal. Bauer, škof Brnski. — Matej Vodopič, škof Dubrovniški. — Šimon Aichner, knezoškof Briksenski. Jakob Missia, knezo¬ škof Ljubljanski. — Janez Krstn. Flapp, škof Poreško- Puljski. - Martin Jožef Riha, škof Budejeviški. — Ev¬ genij Karol Valussi, knezoškof Tridentinski. — Jožef Kahn, knezoškof Krški. — Frančišek Marija Doppelbauer, škof Linški. — Mihael Napotnik, knezoškof Lavantinski. Filip Nakid, škof Spljetski. Julijan Pelesz, škof Pre- myselski obr. gr. — Julijan Kuilowski, škof Stanislavski obr. gr. — Jožef Hanel, kapiteljski vikar Olomuški. XII. Pastirski list, priobčen na praznik rimske stolice sv. Petra, dne 18. januarja 1893, o resnici, da je naša sveta katoliška Cerkev božja naprava po svoji ustanovitvi in razširjatvi, po svojem trajnem obstanku, po svojih lastnostih in posebnostih. MIHAEL, po božji milosti in božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, častiti duhovščini in vsem vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Sv. Duha! Preljubi v Gospodu! IJdavni kardinal Baronij je vselej, kadar je obiskal cerkev sv. Petra v Rimu, ponižno priklonil svojo glavo pred bronasto podobo sv. Petra, stoječo ob njegovem grobu, in ko se je s čelom doteknil desne noge 145 častitljive podobe Petrove in jo je poljubil, je ponovil besede devetega člena apostolske vere: Verujem v sveto ka¬ toliško Cerkev. Učeni in pobožni mož, ki nam je zgodo¬ vino svete Cerkve kaj obširno in vestno popisal, je pač s tem posebnim počeščevanjem podobe sv. Petra naznanjal svoje globoko prepričanje, da se sveta Cerkev ne sme in ne more ločiti od sv. Petra, da je ona le tam, kjer je sv. Peter, kjer so rimski papež. O tej eni edini, sveti, katoliški in apostolski Cerkvi, kakor so našo sveto mater že leta 325 imenovali na Ni- cejskem zboru v Svetem Duhu zbrani katoliški škofje, hočem v svojem letošnjem postnem pastirskem listu govoriti, in to iz dobro opravičenih razlogov. Letos bo namreč prvo postno nedeljo minilo petdeset let, odkar so bili dne 19. februarja leta 1843 sedanji sveti oče Leon XIII. v starodavni cerkvi sv. Lavrencija, znani pod imenom Inpaneeperna, od kardinala Lambruschinija posvečeni za škofa. Na sopraznik sv. Lucije dne 13. decembra tudi tekočega leta bodo pa slavno vlada¬ joči papež praznovali štiridesetletnico, kar so bili od pre¬ blagega svojega prednika Pij a IX. izvoljeni za kardinala. Ker bodo torej vidni poglavar naše svete Cerkve slavili letos dvojno prelepo duhovno svečanost, katera bo, ker je veličastnejša od zlatega mašniškega jubileja, obhajanega dne 31. januarja 1878, obračala vseh oči na se, hočemo tudi mi svoje oči in misli povzdigniti od vsakdanjih opravkov ter se prijazno v medsebojno izpodbudo pogovarjati o tolažljivi resnici, da je naš božji Vzveličar Jezus Kristus ustanovil sveto Cerkev za to, da bi izmed nas nihče pogubljen ne bil in bi vsi dosegli večno vzveličanje. Sveta Cerkev je po be¬ sedah sv. apostola Pavla steber resnice, ki se omajal ne bo; v sveti Cerkvi je shranil ljubi Jezus kakor v bogati zaklad¬ nici vse milosti, ki so nam potrebne, da smo srečni na tem svetu in se vzveličamo v nebesih na večno. Deveti člen apostolske vere bi se moral v našem času pogoje razlagati; kajti svoje dni so sovražniki napadali le eno ali drugo resnico cerkveno, dandanes pa bi radi kar mahoma ves katoliški nauk podrli s tem, da bi veljavo 10 146 svete Cerkve izpodkopali in pa svetemu očetu vzeli njim od Boga samega izročeno čast in oblast. In prav za to hočem v svojem listu, ki vam ga pišem za sveti postni čas, obšir¬ neje govoriti o rimsko-katoliški Cerkvi, naj se v mojih prsih in v vaših srcih vname iskrena ljubezen do izvoljene neveste Kristusove, naj je v prihodnje neomahljiva naša vdanost in pokorščina do najvišega pastirja naših neumrjočih duš, do svetega očeta Leona XIII. Ker pa vem, da brez božje milosti grešen človek nič za večno življenje koristnega storiti ne more, zato prosim tvoje milosti in tvoje pomoči, o Gospod, ki si mi izročil s škofovsko častjo težavno apostolsko službo! Izročam se tvoji materini priprošnji, o Marija, nebes in zemlje kraljica! Prosi za me, o sv. Jožef, rednik Jezusa Kristusa in skrbni po¬ krovitelj svete katoliške Cerkve! Varuj in brani me ti preslavni vojvoda nebeške vojne, sv. nadangelj Mihael, zoper peklenske oblasti, ki sovražijo sveto Cerkev, ker sovražijo Jezusa Kristusa! Služi pa naj ves moj sladki trud Bogu v čast, Cerkvi v povišanje ter meni in moji duhovni čredi v večno vzveličanje. V ta dobri in najboljši namen premišljujmo nastopne, prevesele resnice! 1. Božja je Cerkev po svoji ustanovitvi in razširjatvi. katoliška Cerkev, če bi tudi ne vedeli, kaj da kakor je nedavno trdil neki učenjak, kajpada ne rašanje v katekizmu, kaj je katoliška Cerkev, in ne vede za odgovor: Katoliška Cerkev je vidna družba vseh pravovernih kristjanov, ki ene nauke verujejo, ene zakra¬ mente prejemajo in imajo vidnega poglavarja rimskega papeža, kateri jih, združeni z vsemi škofi, vladajo s pomočjo Sv. Duha — torej sveta Cerkev, ako bi tudi ne znali, kaj da je, obstoji vendar v resnici, čemur še ni doslej nihče oporekal. Tudi sovražniki ne taje, ker ne morejo tajiti, da živijo katoličani resnično na zemlji, da so po vsem širnem svetu v obilnem številu razškropljeni. Če pa katoliška Cerkev res obstoja, no, kako je pa potem nastala in kako veta je, vede za vp 147 se je po vesoljnem svetu razširila? Velevažno vprašanje, čigar prava rešitev pričuje neovržno, da je naša sveta Cerkev delo božjih rok, da se moramo neodjenljivo držati svete Cerkve, ako želimo doseči večno vzveličanje. Na večnega spomina vredni prvi praznik Gospodovega vnebohoda je bila vsa Cerkev zbrana na Oljski gori, zbrana je bila tu mala čredica okoli svojega dobrega pastirja Je¬ zusa Kristusa. Tedaj je nebeški učitelj pogledal tja na dežele sveta in na narode in ljudstva, pa je izpregovoril zadnjikrat in dejal svojim ljubljenim učencem: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Torej pojdite in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha! Učite jih iz¬ polnjevati vse, kar sem vam zapovedal! In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta! (Mat. 28, 18—20). Nato se je pa vzdignil Jezus na svetlem oblaku v nebesne višave, zapustivši na zemlji žalujoče apo¬ stole s pretežavnim naročilom, podati se tja v ves širni svet in v srca vseh ljudi sejati seme najvzvišenejših resnic in naukov. Res, ogromno delo, velikanska naloga, dolžnosti in odgovornosti polna služba, presegajoča vse moči človeške! Ti siromašni možje iz Galileje brez slavnega imena in brez denarja, brez znanstvenega pouka in tiste imenitne olike, s katero se posvetni ljudje tako radi ponašajo: ti preprosti in slabotni ribiči iz zaničevane dežele judovske, ti reveži naj bi učili vse narode brez razločka. Hiteli bi naj v Afriko med divjake, ki so ujele sovražnike in tujce kakor živino klali in so gladno koprneli po človeškem mesu. Učili bi naj v Aziji strastne Arabce, lahkožive Perze in Mede, v se za¬ ljubljene Inde in Kineze. Učili bi naj v Evropi imenitne prevzetnjake, modrijanske Grke, ki so se po svoji učenosti in umetnosti povzdignili daleč nad vse druge narode sveta, katere so prav ošabno zaničevali in jih imeli za barbare ali divjake. Učili bi naj oblastne Rimljane, ki so ves tedanji svet premagali in so podvržene narode zaničevali in tlačili, da se Bogu usmili. Pred vsemi pa so najhuje zaničevali jude, ki so bili le majhen narod, katerega je davila rimska 10 * -> 148 pest. Učili bi naj vse narode. Kakšne narode? O ljubi Bog! Slavljeni apostol Pavel nam jih kaj živo opisuje v svojem veličastno-lepem listu do Rimljanov: Bili so polni vsake krivice, hudobije, nečistosti, lakomnosti, zlobnosti; so bili polni zavisti, morije, pre¬ pira, zvijače in zločinstev. Bili so podpiho¬ valci, obrekovalci, Bogu zoperni, zasramo- valci, prevzetnjaki, bahači, iznajdljivi v hudobijah, staršem nepokorni, nespametni, neukrotljivi, brez ljubezni, brez zvestobe in usmiljenja. (Rimlj. 1, 29- 31). In takim čisto sprijenim in poživinjenim ljudem bi naj sveti apostoli oznanjevali Jezusov nauk: Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor lačnim in žejnim pravice, blagor usmiljenim, blagor njim, ki so čistega srca, blagor miroljubnim, ker takih je ne¬ beško kralje v stvo! (Mat. 5, 3—9). Res, da so olikani Grki in jih posnemajoči Rimljani stavili prelepa svetišča svojim malikom, ki so si jih izmislili več ko trideset tisoč. Pa kakšni so bili ti njihovi prazni bogovi, katere so častili tudi s tem, da so njim na čast ljudi klali in na njihovih altarjih zažigali? Take nespodobne stvari so si o njih pripo¬ vedovali, da se je s tem le množilo in širilo pohujšanje. Razuzdanci so se tolažili in opravičevali prav s tem, češ, tako poreden in popačen še pa vendar nisem, kakor je ta-le malik prešestnik. Toda o tem rajši molčim po opominu Pavlovem, da se prešestnost in sleherna nečistost med nami brez potrebe naj ne imenuje. (Efez. 5, 3). Sedaj se je začelo uresničevati, kar je govoril Gospod svojim predragim apostolom: Žetev je obilna, pa de¬ lavce v je malo... Pojdite, glej, jaz vas pošljem kakor jagnjeta med volkove! (Luk. 10, 2. 3). V resnici, grabežljivim volkovom so bili podobni neverniki, med katere so prišli pohlevni apostoli po naročilu Gospo¬ dovem brez orožja in brez denarja, da si ubranijo drago življenje in se prikupijo lakomnežem. In pri tako brezupnih razmerah kdo bi smel upati, da izpreobrne nevernike k 149 <- Jezusovi veri? In vendar kako mnogi in veseli so biii uspehi oznanjevalcev vere Kristusove v prav kratkem času! Še le dvajset let je minilo od prve binkoštne nedelje, ko so apo¬ stoli prejeli sedem darov Sv. Duha in so se lotili v božjem imenu velikanskega dela, in že so se zbirale krščanske občine po vseh večjih mestih takrat znanega sveta. Okoli leta 42 po rojstvu Mesijevem so imenovali učence Kristusove v Antijohiji, stolnici cesarskih podnamestnikov, kristjane ravno tako, kakor se še mi danes zovemo. (Dej. apost. 11, 26). Da je bilo v Maloaziji prav zgodaj vse polno kristjanov, razvidimo iz prvega lista sv. Petra, v katerem se prvak apostolov obrača do prebivalcev Ponta, Galacije, Kapadocije, Bitinije, Azije. (I. Petr. 1, 1). In njegov apo¬ stolski tovariš, sv. Pavel, je pisal svoje krasne liste že celim narodom kakor Rimljanom, Hebrejcem in Galačanom, pa tudi cerkvenim občinam najimenitnejših mest, ki so po te¬ danjem svetu slula, kakor Korint, Efez, Filipe, Kolose, Solun. Tukaj so se izpolnile preroške besede Davidove, katere beremo v osemnajstem psalmu: Po vsej zemlji se njih glas razlega in njih besede donijo do konca sveta. (Ps. 18, 5). Zato je tudi sv. Pavel Rimcem veselo pisal: Najprej zahvaljujem svojega Boga po Jezusu Kristusu za vse vas, ker se oznanjuje vaša vera po vsem svetu. (Rimlj. 1, 8). Kratko pa krepko potrjuje moje dosedanje dokazovanje sv. Janez Zlatoust, ko piše: „Največji dokaz vsemogočnosti Jezusove je očividen v tem, da je njegova sveta vera v dvajsetih ali tridesetih letih prešinila vesoljni svet“. O čudovito naglem razširjanju vere krščanske že v prvem stoletju poročajo zanesljivo paganski pisatelji, kakor Seneka, Suetonij, Tacit, Plinij mlajši. Vsega spomina in po¬ udarka je vredno med drugim to, kar je Plinij, cesarski namestnik v Bitiniji, ob koncu prvega in pričetku drugega stoletja svojemu cesarju Trajanu (98—117) v Rim poročal: „Preganjanje kristjanov se mi je zdelo vsega pozora vredno zlasti zavoljo velike množine tistih, ki so v to stvar zaple¬ teni. Nevarnost preti vsaki starosti, vsakemu stanu in obojemu spolu. Ne samo mesta, tudi vasi in samotne kraje je okužila le-ta prazna vera". To pisno poročilo govori dovolj jasno za našo reč, katero krščanski pisatelji še jasneje izpričujejo. Sv. Justin, ki je leta 167 za Kristusa svojo kri prelil, piše: „Ni ga ne med Grki in ne med divjaki rodu, kateri ne bi pošiljal svojih prošenj v imenu križanega Jezusa k stvarniku in Očetu vseh bitij(Dial. cum Trvph. 117). In sv. Irenej, ki je leta 202 v Lijonu za Kristusa krvavel, pripažuje: „Cerkev je po vsej zemlji razširjena. Kakor sije le eno solnce vsemu svetu, enako sega eden in isti nauk od enega kraja zemlje do drugega“. (Adv. haer. I. 10. 1). Nekoliko pozneje je smel in mogel glasoviti Tertulijan, ki je umrl leta 240, v 37. poglavju svojega krepkega zagovora pojema¬ jočemu paganstvu zaklicati te le preponosne besede: ..Ko bi se hoteli mi kot očitni nasprotniki vzdigniti zoper vas, bi li mar pogrešali števila in moči? Hesterni sumus, od včeraj smo, pa smo že zavzeli vse, kar je vaše: mesta, otoke, trdnjave, vasi, zadruge, tabore, palače, starešinstvo in zbor; le malikovalske tempelje smo vam prepustili. Že po svoji ločitvi od vas bi vas zmagali lahko. Če bi se pri tej množini mi kristjani preselili kamo drugam, kar strmeli bi vi zavoljo množine izseljencev, vi bi se preplašili, ko bi videli vse zapuščeno in bi nehala vsa kupčija in bi nastopila mrtvaška tihota v deželi.“ Izredno naglo je torej premagala krščanska vera pagane, jude pa, ki so se trdovratno branili vere Jezusove, je zadela že leta 70 pravična, dasi strašna kazen božja. Sveto mesto Jeruzalem so Rimci požgali in razdjali, da je bilo groza in joj; prebivalce pa so razgnali po širokem svetu, drugim narodom v pričevanje, kako strašno je: ustavljati se živemu Bogu in predrzno nasproto¬ vati njegovi sveti volji in veri. S pogledom na neovrgljivo ker zgodovinski dokazano resnico, da je bila naša sveta Cerkev utemeljena od Jezusa Kristusa božjega Sinu in da so jo apostoli bliskoma razširili po vsem svetu, vprašam, je li ta Cerkev človeška naprava, ali je delo božjih rok? Kaj, naredba človeška naj bi bila 151 naša sveta Cerkev? Ko bi bil kedaj najoblastnejši rimski cesar zbral najbistrejše in najpogumnejše vojskovodje in bi njim bil velel: Pojdite po vsem svetu, pa uženite vse moje nasprotnike in prisilite jih z ognjem in mečem, da bodo vsi mislili, kar jaz mislim, in ljubili in sovražili, kar jaz ljubim in sovražim, da bodo vsi ljudje na zemlji z menoj enega duha in enega srca, tedaj bi pač bili sklicani možje odvrnili: Cesarost, to je pretežavno za nas, to presega vse moči člo¬ veške! Apostoli pa so le zaslišali povelje kralja vseh kraljev: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode božji evangelj, in že so odpotovali po široširnem svetu brez zaklada, da bi podkupili poslušalce, izvzemši zaklad molitve in požrtvovalne ljubezni, brez meča in ščita, izvzemši meč božje besede in ščit žive vere - saj po zapovedi svojega mojstra niso smeli ne zlata, ne srebra in ne drugega denarja, še celo ne tor¬ bice niti dveh sukenj, ne obutal, ne palice jemati na pot (Mat. 10, 9—11) — nemudoma so odpotovali revni ribiči, z duševnim trnkom: z vzveličavnim križem v roki, na A'se strani in vse kraje: sv. Peter je hitel v Italijo, sv. Pavel v Grecijo, sv. Andrej v Ščitijo, sv. Jakob v Hispanijo, njegov brat sv. Janez v Maloazijo, sv. Tomaž v Partijo, sv. Filip v Frigijo, sv. Jernej v Arabijo, sv. Matej v Etiopijo, sv. Tadej v Mezopotamijo, sv. Simon v Egipet, sv. Matija in sv. Jakob sta pridigovala po Palestini. In kaj so opravili ti navdušeni poslanci Jezusovi? Naučili so narode nebeških resnic, sojih izpreobrnili h Kristusu, so premagali človeški rod ne z že¬ lezom, pač pa z lesom, kakor se prav primerno izraža sv. Avguštin. Naposled je izprevidel tudi rimski cesar, da se v sveti krščanski veri razodevlje neka višja, skrivnostna moč, zoper katero se z ognjem in mečem ne opravi nič, in tedaj je položil tudi rimski vladar, pred katerim so v prahu ležali trije deli sveta, svojo krono pred sv. križ ter je spoznal in častil in molil Jezusa, ki je na svetem križu za nas trpel in umrl. Uresničile so se tolažljive besede Jezusove, govor¬ jene ljubim apostolom: Ne boj se mala čreda, ker vaš Oče je odločil, dati vam kralj evstvo! (Luk. 12, 32). Preljubi v Gospodu! Pravijo, da je skrbno preučevanje zgodovine človeškega rodu šola prave modrosti. Res je tako! Dvanajst nepremožnih Palestincev je posla! Gospod kakor ovce med volkove; vnel se je strahovit, krvav boj, in zma¬ gale so ovce; že črez nekoliko desetletij so sv. apostoli pridobili skoro ves tedanji svet za Jezusovo kraljevstvo na zemlji, za sveto Cerkev. Je li to delo človeških rok ? Nikakor ne, temveč delo je božjega prsta. To je storil sam večni Bog, in čudež se je zgodil pred na¬ šimi očmi. (Ps. 117, 23). Svoje dni je francoski cesar Napoleon I. podjarmil skoraj vso Evropo, nazadnje mu je pa leta 1813 pri Lipskem izpodletelo; ujeli so ga in sredi nedoglednega morja so ga jetnika na samotnem otoku sv. Helene pazno stražili, da jim uiti ni mogel. Tukaj je rad premišljeval slavna dela slavnih mož. Toda nobenega slav¬ nega dela veljavnih mož ni tako močno občudoval, kakor se je čudil pokristjanjenju paganskega sveta po dvanajsterih ubogih judih. Montolon, zaklical je cesar nekega dne svo¬ jemu prijatelju in nekdanjemu generalu, jaz poznam ljudi, ali Kristus ni bil človek; jaz poznam človeška dela, ali delo njegovih apostolov ni delo človeško! Tako je torej katoliška Cerkev naprava božja, ki sega iz nebes na zemljo in z zemlje v nebo. Vse ostale verske družbe so človeške iznajdbe, so izmišljene od mož, katerih ni navdajal Sv. Duh, motil jih je le duh hudobni. Kakor je pa sveta Cerkev rastla in se globeje in globeje utrjevala, slično naj se kraljevstvo milosti tudi v naših srcih širi in širi. Napredujmo v spoznanju, da nas vedno bolj in bolj prešinja duh svete vere; vtrjujmo se v ljubezni, da zmerom zvesteje in zvesteje izpolnjujemo zapovedi božje in cerkvene! Rastimo v modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi! Posvetimo vso svojo ljubezen svoji, od Boga nam dani, mili materi sveti Cerkvi. Verujem v sveto katoliško Cerkev! :ja je Cerkev po svojem trajnem obstanku. mlada in slaba je bila še Cerkev, a že so silni jaki z mečem v roki obstopali njeno zibelko, ne, da bi jo branili in varovali, marveč da bi novorojenko zatrli. Pa naša sveta Cerkev se je tukaj pokazala v novem sijaju in veličju. Pridobila je novo znamenje svoje resničnosti in božje ustanovitve v groznih pregonih in napadih. Sveti mu¬ čenci, in sicer nebrojni, se nahajajo le v katoliški Cerkvi, in tako bi mogli mučeništvo poleg občeznanih štirih znamenj prave Cerkve imeti za peto znamenje naše Cerkve kot božje ustanove in naprave. Takoj v začetku je naša Cerkev podobna božjemu Detetu, katero bi bil Herod v zibelki umoril, da ni previdnost božja nad otrokom bedela in ga otela v daljni Egipet. Enako je božja previdnost tudi nad mlado Cerkvijo bedela in jo varovala, da je vsi njeni zakleti so¬ vražniki niso mogli uničiti. Zlato se poskuša v ognju, človek pa v trpljenju, pravi Sv. Duh v knjigi Pregovorov (17, 3). V poizkušnji trpljenja se je sveta Cerkev vrlo dobro obnesla; in pokazalo se je, da je delo božjih rok. Najkrvavejše pre¬ ganjanje se je vršilo od leta 64 do leta 305, v kateri žalni dobi je sto in tisoč in milijonov kristjanov kri in življenje žrtvovalo za Jezusa Kristusa, svojega Odrešenika. Leta 67 so prvega rimskega škofa in papeža sv. Petra križali in njegovega apostolskega brata sv. Pavla so pa obglavili. Tudi vsi drugi apostoli so bili grozovito pomorjeni; edino le sv. Janez, deviški ljubljenec Jezusov, je umrl vsled starosti in slabosti. Za sv. Petrom je še devetindvajset njegovih na¬ slednikov, rimskih papežev, prelilo svojo kri za ljubega Jezusa. Rimsko mesto, prestolnica rimskih cesarjev in sre¬ dišče ogromnega rimskega cesarstva, se je izpremenilo takorekoč v mesnico, v kateri so poklali in podavili brez števila Jezusovih ovčic. Dokaz temu so katakombe ali pod¬ zemeljska pokopališča, kjer grobove sv. mučencev in mučenk zaznamenjuje palmova veja, vsekana v kamen, in pa poso- -> 154 <- dica za sveto kri. To mesto mrličev pod zemljo je tako veliko, kakor je mesto Rim nad zemljo. Vendar, kaj so trpeli junaški spoznavalci krščanske vere? Kaj so pretrpeli? Solze človeka posilijo, ko ogleduje orodje, s katerim so jih mučili, in srce se mu krči, ko pre ¬ bira popise njihove strašne smrti. Nekatere so z železnimi biči pretepali do belih kosti, drugim so z jeklenimi grebeni meso trgali z života, v rane so jim pa trosili sol in vlivali kis. Zopet druge so natezali, da so jim žile v sklepih po¬ pokale, ali so jih gole valjali po ostrih črepinjah in bodečih kamenčkih. Nekatere so žgali z žarečim železom, ali so jih polagali na razbeljene železne plošče in posajali na železne stole, postavljene črez zapaljena kurišča. Neredkokrat so kristjane obešali za pete nad ognjišča, kamor so nadevali mokrih drv in zelenjadi, da so se v smradljivem dimu za¬ dušili. Še druge so metali v kotle, napolnjene z vrelo vodo, s smolo ali z oljem; mnogim pa so hrbte polivali z raz¬ topljenim svincem, so jih šivali v vreče, da se gibati niso mogli, ter so po njih teptali, ali pa so jih pometali v vodo in polučali v jame med strupeno golazen. Nekatere so polili z medom in so jih za noge in roke privezali za stebre ob solncu, da jih je ali mrčes ugonobil, ali pa so zgnili po¬ lagoma. Zopet drugim so trnje pod nohte zabadali in so raztopljeni svinec vlivali v zevajoče rane, zlasti pa v prazne očesne votline in v usta, ko so jim bili poprej oči izkopali in jezik iztrgali. Pa kdo prešteje imena kristjanov, katere so pometali med izstradane leve in razdražene rise; kdo pove število tistih, katere so kamenjali, križali, obglavili, zažgali? A kako so prenašali ti trpini strašne muke? Kako so sv. mučenci nepopisne bolečine prenašali? Stanovitno in potrpežljivo! Veseli so darovali za Jezusa življenje in kri, in še hvalne pesmi so prepevali v bridkih mukah svojih, tolažeč se s tem, da je Jezus še več pretrpel za nje in da jih čaka radi kratkega trpljenja na zemlji večno veselje v nebesih. Navzlic vsemu neusmiljenemu preganjanju niso mogli sovražniki imena Jezusovega izbrisati iz človeškega spomina, 155 niso mogli zatreti krščanske vere. Ves pomen in uspeh ljutega preganjanja je kaj kratko pa dobro razložil sv. Justin, ko je v svojem pogovoru z judom Tritonom zapisal pomenljive besede: „Kakor vinsko trto obrezujejo, da obil¬ neje rodi, tako raste Cerkev po 'pregonih“. In pogumni krščanski zagovornik, stari Tertulijan, je smel po vsej pra¬ vici rotiti preganjalce: „Le mučite in pobijajte nas! Vsa vaša grozovitost, naj je še tako izbrana, ne zda nič proti nam; ona je le nova pripomoč, da se množi družba. Kolikokrat nas pokosite, tolikokrat se pomnožimo. Kri mučenikov je seme za nove kristjane". Kruta sila torej ni mogla premagati Cerkve, ki je vedno naraščala in si pridobivala neprenehoma nove slave in novega bleska. Najpredrznejši preganjalec in zatiralec kristjanov cesar Dioklecijan je tako grozno divjal proti Cerkvi, da je ves pijan sovraštva dal že denar kovati z napisom: Krščanstvo je uničeno. Ali človek obrača, Bog pa obrne, veljalo je včeraj in velja danes. Ves utrujen in čmeren je Dioklecijan odložil svoje vladarstvo in je svoje stare dni, pozabljen in zapuščen, preživel na svojem gradu v dalmatinskem mestu Saloni, kjer je umrl leta 313. In ravno tega leta je cesar Konštantin Veliki v svojem zname¬ nitem odloku, pisanem v mestu Milanu, proglasil krščansko vero za državno vero, odločil je, da se morajo državne na- redbe po njej ravnati. Tedaj so tudi rimski papeži zapustili svoje skrivališče med grobovi sv. mučencev in so zopet zaseli stolico sv. Petra; služba božja pa se je odslej oprav¬ ljala javno in svečano. Sicer se je še eden slabih nasled¬ nikov Konstantinovih vzdignil proti Cerkvi, dasi je v mladosti krščen bil, zato ga imenujemo Julijana odpadnika. Pa tudi ta prekanjeni izdajalec ni opravil nič. Ves razkačen se za¬ žene na sovražne Perze, a sreče ni imel niti tu. Sovražna sulica je prifrčala po zraku in je ranila cesarja, da je kri kar curkoma iz rane tekla. Umirajoč zajme cesar peščico svoje lastne krvi, jo pomeša s prstjo in požene proti nebu ter zadnjič zakolne: Vicisti Galilaee! Zmagal si Galilejec! Da, Galilejec Jezus iz Nazareta je zmagal in zmagal je popolnoma! Vsem je postalo jasno, da se posilno s pestjo, 156 z ognjem in mečem proti Cerkvi ne opravi nič. Zato so pa zgrabili za drugačno orodje. Začeli so brusiti svoje hudobne jezike in so sveto Cerkev obrekovali in vse hudo o njej pisali, češ, morda z grdenjem več opravimo ko preje s kamenjem. Pa tudi tako ni šlo. Sami sebe so res onesnažili, ko so proti svetlemu solncu nauka Jezusovega poganjali nesnago, svetlega solnca pa njih grdo početje ni omadeževalo, še manj ga je zmračilo in zakrilo. Grških in latinskih pi¬ sateljev, ki so zoper Cerkev ostrili pisna orodja, že zdavna ni več, pozabljeni so tudi njihovi sramotilni spisi. Kdo, vprašam, še misli danes na nekdanje obrekovalce in za- sramovalce svete Cerkve: na Celza, Lucijana, Porfirija, Hierokla, in komu so neki znane njihove plitve pisarije? Tudi v poznejši in novejši dobi je hotel marsikateri mo¬ drijan s svojim peresom razbiti skalo sv. Petra, ali še opraskal je niti ni. Pero se je skrhalo, roka je otrpnila; Cerkev pa še stoji v vsej svoji lepoti in krasoti in praznuje zmage. Ko pa vse zaničevanje in zlobno opravljanje ni ugonobilo svete Cerkve, segli so zoperniki po strupu, da bi ž njim vernim kristjanom zavdali. Jezus je namreč živa skala, izpod katere izvira studenec, ki nas s svojo resnico napaja, da ne opešamo v puščavi tega sveta. (I. Kor. 10, 4). Tej zdravi studenčnici so izkušali primešati nevarnega strupa hudobnih zmot. Tako so počenjali krivoverci Arij, Macedonij, Nestorij, Evtih, Pelagij, Fotij in mnogi drugi. Ali sveti oče rimski papež in ž njimi združeni katoliški škofje so vselej pravočasno obsodili krive nauke, da kristjanom škodovati niso mogli. O strupenem zelišču vsake krive vere veljajo besede Gospodove: Vsak sadež, ki ga ni vsadil moj Oče nebeški, bo izkoreninjen. (Mat. 15, 13). Ljubi moji! Varujte se krivih prerokov, zlasti tudi takih spisov, ki niso katoliškega duha. Po slabih tiskovinah zaseje sovražnik dandanes največ ljuljke med pšenico. Brezvestni obrekovalci in zviti krivoverci, ki so na¬ padali in motili sveto Cerkev, so preminili že zdavna, Cerkev pa še stoji in stala bo tudi v prihodnje, kakor je stala v preteklosti, ko so vendar tolike sile nad njo prišle. Prišlo -> 157 je preseljevanje narodov, ki je kakor huda povodenj pre¬ plavilo in razdrlo vse tedanje države. Prišel je grški razkol, ki je ulomil mogočno vejo z drevesa katoliške Cerkve, ker so se od nje ločili Grki in pozneje Rusi, Bolgari in Srbi. Burni so bili časi, ko so se nemški cesarji iz rodu Štav- fovcev bojevali zoper rimsko Cerkev. Prišel je Luther s svojimi zmotami in novotarijami, in zopet se je odkrhnilo nekoliko vej od zelenega debla. Prišla je strašna francoska prekucija in prizadela je Cerkvi hudih udarcev. Toda nevesta Jezusova nikdar ni umirala, še manj je umrla; je nikdar niso zabili v krsto, še manj so jo položili v grob. Pač pa so v jamo zdrknili, ki so jo bili Cerkvi izkopali. Tu se je ures¬ ničil modri izrek modrega Gamaliela: Če je to delo od ljudi, se bo razdrlo; če je pa od Boga, ne mo¬ rete ga razdreti. (Dej. ap. 5, 38. 39). Cerkev seje vsem nevihtam uspešno upirala in je v vseh bojih srečno zmagala; premagala bo nedvomno tudi nevero našega časa, kakor tudi mlačnost in popustljivost v veri. Slave svoje ne¬ premagljivosti ne deli naša Cerkev z nobeno drugo versko družbo. Ne paganstvo in ne židovstvo in niti ne od Cerkve ločena krščanska veroizpovedanja ne morejo se s podobnimi, kaj še le z enakimi navali in napadi ponašati. Bilo bi že zdavna po njih, da jih je svet preganjal, kakor je preganjal našo sveto Cerkev in jo še preganja. Zahvaljujmo troedinega Boga za to ohranitev in molimo za krivoverce, da se jih Bog milostno usmili in se vrnejo v naročje svete Cerkve, in kmalu postane en hlev in en pastir. Katoliška Cerkev, veličastno kraljevstvo božje na zemlji, bo zamogla v kratkem slaviti devetnajsto stoletje svojega postanka in ga bo gotovo praznovala in še nekoliko več. Kje se nahaja še kako drugo kraljevstvo, ki bi imelo tako davno in tako slavno zgodovino? Ponosni Rim se je moral sovražnikom podati leta 476. Krasno grško cesarstvo z divnim Carigradom je zapalo leta 1453 turški oblasti. Zrušila se je nekdanja razsežna arabska država. Najstarejše ljudo- vlade kakor Benetke, Genova in mnoge druge, skoraj ne vemo, da so bile. Celi narodi so izginili, sijajni kraljevski -> 158 sedeži so se podrli, sloveče vladarske hiše so izumrle. A sveta Cerkev je sredi teh razvalin cvetoča, je krepka in neukončljiva. V Rimu v vatikanski palači kraljujejo sedaj že 257. naslednik sv. Petra. In kaj so ti rimski papeži vse doživeli in preživeli? Videli so poslednje angleške vladarje iz rodu Stuart in francoske Bourbone, ki so imeli tudi Španijo in Napolj v svojih rokah. Rod mogočnega cesarja Napoleona I. se je moral umakniti; kako hudi udarci so zadevali vladarski rod Braganza. V svoji nesreči so ti vla¬ darji pri rimskem papežu iskali tolažbe in pomoči in so jo tudi našli. Cesarice udovice, ki so izgubile vse, kar so imele, so se zaupno bližale prestolu sv. Petra, in sveti oče so jim bili tolažnik in podpornik, ko jih je večidel vse drugo za¬ pustilo in pozabilo. V resnici, naša sveta Cerkev je tista hiša, o kateri Gospod govori: Pa ulila se je ploha, in nastali so nalivi, in zatulili so vetrovi in so se zagnali v to hišo, a podrla se ni; kajti bila je zidana na skalo, fundata enim erat s up ra petram. (Mat. 7, 25). Da! TuesPetrus, ti si skala. In ta skala se omajala ne bo, preden se bodo zrušile gore. Nekega dne ogleduje Napoleon I., sedeč na visoki pečini, nebo in zemljo in morje ter premišljuje, koliko kraljevstev je na svetu, kako lepo so osnovana, kako stara so že, koliko modrih mož živi v njih. Medtem zagleda od daleč prijazno cerkvico na skalnati višini. Kmalu se vzdrami in deje: „Narodi ginejo, kraljevstva minejo, trdno stoji samo le Cerkev“. O tem trajnem obstanku se je dobro izrazil bistroumni Lessing, rekoč: „Mi, ki v sedanji dobi živimo, imamo močnejši dokaz za Cerkev, nego so ga imeli tisti, ki so gledali čudeže Jezusove. Pogrešanje teh prič nam nadomešča neka reč, katere tiste priče niso mogle imeti. Ti svedoki so imeli pred seboj le dno stavišča, na katero so jeli, prepričani o trdnih tleh, zidati velikansko poslopje. Mi sicer ne vidimo teh tal, gledamo pa veličastno poslopje. Kateri nespametnik ruje radovedno po temelju svoje hiše, samo le, da se prepriča o krepki podlagi svoje hiše. Da je podstava dobra, to vemo 159 mi sedaj, ko že poslopje tako dolgo stoji, prepričalneje nego oni, ki so videli polagati tla. Ko bi podzidje dobro ne bilo, bila bi se zgradba že davno porušila 11 . (Lessingova dela izdal Dr. R. Boxberger. XII. del. str. 26). Pač tudi izmed nas, ljubi moji, nihče ne taji, ampak vsakdo prepričan trdi, da je Cerkev hiša božja, ker je vsi viharji zmajati in zrušiti niso mogli. Duh neumrljivosti, dejal je glasoviti učenjak Hettinger, veje v katoliški Cerkvi, in večno živi, kdor se Cerkve zvesto oklene. Oklenimo se torej prav tesno prestola sv. Petra! Branimo svetega očeta vsak po svojih močeh! Nekaj premore vsakdo za njih storiti, tudi malo dete, ki svoje nedolžne ročice sklepa in za njih oče- našek zmoli. Moli lahko slednji vernik za svetega očeta in ravno v molitev se Leon XIII. tako toplo priporočajo, ko pišejo v prelepi okrožnici dne 8. septembra 1892 tako milo in vabljivo: ,,Prosimo pa krščansko ljudstvo, ki rado pokleka pred altarje vzvišene Matere božje, naj moli kakor za Cerkev, kateri pretijo nevarni časi, tako tudi za nas, ki smo že v starosti osiveli, smo od skrbi utrujeni, od največjih težav obdani, od človeške moči zapuščeni, in vodimo krmilo svete Cerkve 11 . Kdor poleg pobožne molitve še kaj zmore, naj vesel daruje miloščino. Sveti oče nimajo gotovih dohodkov. Kakor nekdaj Jezus Kristus, enako živijo tudi sveti oče od milih darov, s katerimi jih glavni verniki podpirajo. Ne iz¬ polnjevali bi četrte božje zapovedi, ko bi svojega očeta rimskega papeža v taki sili in zadregi zapuščali. Kažimo se pa hvaležne otroke svete matere Cerkve tudi v tem, da se po njeni .sveti veri ravnamo v vseh položajih svojega življenja — kaj bi sicer koristilo, krščansko verovati, živeti pa pa- gansko — da natanko izvršujemo svoje stanovske dolžnosti, da smo potrpežljivi in v sveto voljo božjo vdani v stiskah in nadlogah, v križih in težavah. Za dobro mater sveto Cerkev hočemo živeti in vmreti. Verujem v sveto ka¬ toliško Cerkev! 160 3. Božja je Cerkev po svoji edinosti. ovo, prav določno znamenje resničnosti in božje ustanove naše svete Cerkve nam ponuja njena edinost. Kakor je le en Bog, ena resnica, tako more le ena Cerkev prava biti. En Bog, ena vera, en krst. (Efez. 4, 5). Katoliška Cerkev ima to potrebno edinost, ker ene nauke uči, eno daritev opravlja, ene zakramente deli in ima le enega vidnega poglavarja, rimskega papeža, s katerim namestnikom Jezusa Kristusa in naslednikom sv. Petra so drugi škofje kot nasledniki drugih apostolov zvezani ne¬ ločljivo. Globokega pomena je gotovo to, da pri zadnji ve¬ čerji ni prosil Jezus svojega nebeškega Očeta nobene milosti tako prisrčno in svečano, kakor je molil za edinost med svojimi: Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi jih dal, da bodo edini, kakor sva jaz in ti!... Pa ne prosim samo zanj d, temvečtudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi v mene verovali, naj bodo vsi edini, kakor si ti Oče v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni edini, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In veli¬ častvo, katero si ti meni podelil, sem izročil tudi njim, da so edini, kakor sva tudi midva edina. Jaz sem v njih in oni so v meni, da bodo popolnoma edini in da bo svet spoznal, da si me ti poslal in da jih ljubiš, kakor tudi mene ljubiš. (Jan. 17, 11. 20—23). Da mora Cerkev Kristusova edina biti, to naglaša sv. Pavel večkrat v svojih lepih listih: En Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je črez vse in po vsem in v nas vseh. In on je odločil nekatere za apostole, druge za preroke in še druge za pastirje in učitelje, da se izobrazi život Jezusa Kristusa, da d o- spejemo vsi do edinosti vere in spoznanja Sinu božjega. (Efez. 4, 11—13). Svoje ljubljene Korin- čane pa opominja: Prosim vas, bratje, v imenu 161 našega GospodaJezusaKristus a, bodite složni vsi in ne puščajte med sebe nesloge, marveč bodite enega duha, ene misli in enakega pre¬ pričanja. Je li Kristus razdeljen? (II.Kor. 1,10.13). Krepko poudarjajo tudi sv. očetje cerkveno edinost. Čislani škof in mučenec sv. Ciprijan je spisal o edinosti sv. Cerkve posebno razpravo, v kateri med drugim čudno lepo pripazuje: „Kakor je solnčnih žarkov sicer mnogo, a solnčna luč je ena; kakor je na drevesu veliko vej, a deblo je le eno, poganjajoče iz močnih korenin; kakor teče iz enega studenca več vod, da se kaže njih mnogo število v kipeči množini, a je vendar edinost v izvirku — enako je tudi s cerkveno edinostjo. Loči solnčne žarke od solnca, edinost ne more prenašati te ločitve. Ulomi od drevesa vejo, ulomljena ne bo zelenela. Loči potok od izvirka, usahnil ti bo. Tako pošilja tudi Cerkev, ko sije v luči Gospodovi, svoje žarke po vsej zemlji; vendar je le ena luč, ki sveti na vse strani. Edinost telesa je nerazdeljiva 41 . (De eccl. cath. unitate. c. 5. Izdal V. Hartel na Dunaju, 1868. Del. I. str. 213. nsl). V vsakem času in na vsakem kraju uči naša sveta Cerkev tiste nauke, ki jih je učil sam Jezus Kristus; opravlja daritev, katero je opravil in zapovedal večni višji duhovnik; deli tiste zakramente, katere je vpostavil božji Vzveličar. Zmerom še velja izrek sv. Ireneja: „Dasiravno je sveta Cerkev razširjena po vsem svetu, ohranja vendar razodeto vero tako zvesto, kakor bi prebivala le v eni hiši; veruje eno in isto, kakor bi imela le eno dušo; uči enoglasno,, kakor bi imela le ena usta. Čeprav so jeziki različni, je vendar moč svetega izročila taista. Niti v Germaniji ute¬ meljene cerkve ne verujejo in ne uče drugače, niti ne v Hiberniji ali Galiji ali na Jutrovem ali v Egiptu ali v Libiji ali sredi sveta; temveč kakor je solnce na vsem svetu taisto, tako žari vsepovsodi tudi luč oznanjevane resnice in raz¬ svetljuje vse ljudi, ki hrepenč po spoznanju resnice 44 . (Adv. haer. lib. I. c. 10. n. 2). Kar verujemo mi katoličani danes, to se razlega že skoraj dvatisoč let po vseh pokrajinah sveta in se glasi iz ust vseh pravovernih kristjanov. V vseh n £ 162 delih sveta veruje katoliška Cerkev to, kar v Rimu; ne veruje in ne uči nič druga, kar je verovala in učila pred petimi, desetimi, osemnajstimi stoletji. Blagodejnega delovanja svete Cerkve ne motijo in ne zavirajo niti narodne meje in razlike med jeziki in govoricami. Sveta Cerkev pušča vsa¬ kemu svoje in govori z vsakim narodom v razumljivem mu jeziku. Rimsko-katoliška Cerkev si je enaka ob bregovih američanske reke Misisipi in široke Donave; ob bregovih indijskega Ganga in egiptovskega Nila, rimske Tibere in angleške Temse. Sveta Cerkev obsega vso zemljo; sega v nebesa, kjer sedi na desnici Očetovi Jezus Kristus njen Gospod in kjer bivajo njeni večno srečni otroci; sega v čistilišče do vernih duš, katerim pomaga z dobrimi deli, da se jim trpljenje prikrajšuje. Da, Cerkev je daleč na široko in dolgo, na visoko in globoko razpeto, pa vendarle eno edino velikansko drevo božje! Ta čudovita edinost in enakost v veri in nauku, v zakramentih in službi božji in v vladarstvu svete Cerkve je pripravila že mnogo drugovemikov, da so se skesano vrnili v naročje matere svete Cerkve. Zlasti na Angleškem so začeli mnogoteri možje marljivo preučevati cerkveno zgodovino in so se prepričali, da se naša sveta Cerkev ni nič izpremenila od apostolskih časov do tega trenotka in da je ena in ista po vsem širnem svetu. Bog je njihov trud obilo poplačal s tem, da jim je podelil luč edinovzveličavne svete vere ka¬ toliške. Dolga vrsta veljavnih mož se je povrnila od krivo¬ verskih pogubnih zmot v rešilno sveto Cerkev. Med temi izpreobrnjenci so najbolj zasluli Viljem Faber, Neumann in Manning, ki so z zgovorno besedo in pa s spretnim peresom branili čast ljubljene neveste Jezusove, svete katoliške Cerkve. Ljubi moji Lavantinci! Hvalimo in slavimo Boga, da smo od katoliških staršev rojeni in od mladih nog v krščanski veri poučeni, da premoremo v sveti Cerkvi mirno živeti in srečno umreti. Pač za vseh časov je bila pobožnih vernikov najiskrenejša želja ta, da so ostali združeni in zedinjeni s sveto Cerkvijo; ločitev od nje je pa bila vselej najhujša nesreča za vsakega kristjana. Nam katoliškim 163 Avstrijanom se pa spodobi še posebej, da hvalimo Gospoda vojskinih čet za edinost v veri naše svete Cerkve, ker je ona poleg naše preslavne in svetle habsburške rodovine najmočnejša vez med različnimi narodi avstrijskimi. Držimo se zatorej neomajano katoliške vere, milosti polnih zakra¬ mentov, vidnega poglavarja, ki je od Jezusa Boga-človeka postavljen, da brani in ohrani edinost v sveti Cerkvi. Saj so rimski papež nosilni steber edinosti v naši Cerkvi; kajti brez papeža bi ne imeli ene edine Cerkve, nahajale bi se le posamezne verske občine. Molimo v ta namen, da prenehajo krive vere in nesrečni razkoli, da postane en pastir in en hlev. Bodimo pa tudi med seboj edini in složni po vzgledu miroljubnega Leona XIII., katerih klic in opomin se glasi davi in drevi: mir med Cerkvijo in državo, mir med narodi, mir med stanovi, mir in ljubezen med katoličani, kakor želi tudi sv. Pavel to, pišoč: Bratje, bodite ene misli, imejte mir, in Bog ljubezni in miru bo z vami. (II. Kor. 13, 11). Složnost in ljubezen sta dičili prve kristjane, da so jih celo neverniki občudovali in pohvalno o njih govorili: „Glejte, kako se ljubijo med seboj!“ Edinost v veri in ljubezni je varna pot v nebeško domovino, kjer kraljuje večno sladki mir. Hvala Bogu za sveto katoliško Cerkev! Verujem v sveto katoliško Cerkev! 4. Božja je Cerkev po svoji svetosti in svojem vplivu na razvoj in omiko človeškega rodu. irava Cerkev mora biti sveta, ker je tudi Jezus na svet prišel in svojo Cerkev ustanovil zato, da nas posvečuje. Pri zadnji večerji je molil Gospod: Jaz sam se za njih posvečujem, da bodo tudi oni posve¬ čeni v resnici. (Jan. 17, 19). In sv. apostol Pavel uči: Kristus je ljubil svojo Cerkev in je sebe dal za njo, da jo posveti in si pripravi častitljivo Cerkev brez madeža ali gube ali kaj enakega, in da je sveta in neomadežana. (Efez. 5, 25—27). Po tem znamenju svetosti nadkriljuje naša sveta Cerkev n* ! 164 <- nedosežno vse druge verske družbe. Svet je njen začetnik Jezus Kristus, svet je njen nezmotljivi nauk, sveti so njeni zakramenti; in obto so se nahajali v sveti Cerkvi v vsaki dobi svetniki in svetnice, katerih svetost in pravičnost je Bog očitno potrdil s čudeži. Pa tudi mi vsi sedanji udje svete Cerkve se lahko posvetimo, ako se vestno poslužujemo njenih pripomočkov. Rekel sem, v Cerkvi so se vedno nahajali svetniki in svetnice. Te resnice ne more nihče utajiti, ker ne more nihče čednostnega življenja svetnikov izbrisati iz zgodovine. Z življenjem svetnikov je pa nepobito dokazano, da je svet tudi nauk naše Cerkve in so sveti njeni zakramenti, ker so se kristjani ravno po tem nauku in po teh zakramentih po¬ svečevali. Tu velja izrek Gospodov: Iz sadu jih bote spoznali. (Mat. 7, 16). Sveta Cerkev ni nikdar pogrešala svetnikov, katere bi smeli imenovati angelje v človeškem mesu. Ti izvoljenci božji so se odlikovali po modrosti, milobi in ljubeznivosti, kakor po odločnosti, kreposti in zdržljivosti. Tudi pobožne žene in bogoljubne device so darovale za Jezusa in njegovo sveto vero vse, kar jim je bilo drago in ljubo, celo kri in življenje. Nedolžni otroci se radi ozirajo na zvezdnato nebo in si najjasnejše zvezdice izbirajo in pravijo, tale je moja, una tam je pa tvoja. Tudi šteti poskušajo migljajoče lučice, prešteti jih pa le ne mo¬ rejo. Pa naj prešteje kdo svetle zvezde na krščanskem nebu, izvoljene svetnike in svetnice božje! Naj jih prešteje, če jih more! Ako jih pa prešteti ne moremo, jih pa hočemo vsaj nekoliko našteti. Pred vsem imenujemo sv. očete izhodne Cerkve, kakor pravicoljubnega sv. Justina, ki je z zgovorno besedo branil zaničevane in zatirane kristjane pred rimskimi cesarji in je okoli leta 167 za Jezusa svojo kri prelil. Leta 117 je v Rimu mučen bil slavni škof Antiohijski, sv. Ignacij, ki sluje še zdaj po svojih dragocenih pismih. Koščice njegove, kolikor jih niso požrli levi, ki so ga raztrgali v zverinjaku, so zbrali kristjani skrbno in so jih kot svete ostanke spoštljivo shranili. Kako žarno se'sveti v boju zoper Arijane sv. Ata- 165 <- nazij Veliki. Arijani krivoverci so tajili božjo čast Kristusovo, sv. Atanazij jo je pa branil do poslednjega izdihljaja; leta 373 ga je ljubi Jezus po dolgoletnem trudu na plačilo po¬ klical. V Kapadociji je živelo v četrtem veku troje prijateljev, troje svetnikov: sv. Bazilij Veliki, sv. Gregorij iz Nazijanca in sv. Gregorij iz Nise. Lepo so ti trije škofje učili, še lepše so pa živeli. Leta 407 je v pregnanstvu umrl sv. Janez Kri- zostom. Tako ubrano in mikavno ni nihče svetih resnic razlagal, kakor ta globokoumni mož; zato mu pravimo, da je Zlatoust. Dražji ko zlato so njegovi nauki in slajši ko pevcev pesem sladka. Sila prijetna in prijazna prikazen med svetniki božjimi je sv. Janez Damaščan, goreč častilec de¬ viške matere Marije, v katere rajski družbi se že veseli sem od leta 754. Rad bi vam še kaj povedal o drugih vzornih možeh vzhodne Cerkve, kakor o sv. Polikarpu, o sv. Efremu in sv. Epifaniju, ali hiteti moram dalje, da še omenim neka¬ tere odličnjake zapadne Cerkve. V Lijonu, imenitnem mestu južne Francoske, je umrl leta 202 sv. škof in mučenec Irenej, ki je tako temeljito kakor mirno pobijal in zavračal razne krivoverce. Njega je posnemal plemeniti škof Kartagenski, sv. Ciprijan, ki je vesel vzkliknil, hvala Bogu, ko so mu naznanili, da bo obglavljen. Odpeljali so ga dne 14. septembra leta 258 na morišče, kjer je biriču podaril 25 zlato v, si je potem sam zavezal oči in je mirno položil na klado svojo glavo, da mu jo odsekajo. Ko so kristjani to slišali, zagnali so jok in stok, kličoč po mestnih ulicah: „0 pojdimo, da umrjemo ž njim!“ Kdo ne pozna sv. Ambrozija, škofa Mi¬ lanskega, ki je cerkveno petje s svojo umetnostjo veselo povzdignil? Njegovi napevi se še sedaj v Milanski katedrali glasijo. Kaj bi rekli o slavnoznanem Hieronimu, čigar zibelka je bržkone tekla v naši domovini v prestarem Stridonu? Prepotoval je skoraj vso tedaj znano zemljo, je poznal vse učene spise in je sveto Pismo stare in nove zaveze preložil na latinski jezik. Skrbno je sebe in druge na smrt pri¬ pravljal in je v Betlehemu puščavnik umrl leta 420. On sluje kot najučenejši cerkveni oče in njegov prijatelj sv. Avguštin kot najduhovitejši. Sami dobro veste, koliko je sv. -> 166 Avguštin, škof Hiponski, premišljeval o presveti Trojici in kako se mu je angelj v podobi nedolžnega deteta prikazal ter ga je poučil, da naj sveto Trojico ponižno molimo, ker je razumeti ne moremo. Za cerkvenimi očeti so častnega spomina vredni sveti menihi, izmed katerih bodi omenjen sv. Benedikt, oče za- padnih redovnikov in pisatelj „zlatega pravila" za mnogo- zaslužni red benediktinski; sv. Bernard, ki še danes po svojih medosladkih spisih izpodbuja in razveseljuje krščanske občine; sv. Frančišek Asiški, ki je plamenel za Jezusa in je vpeljal častiti red očetov Frančiškanov. Po svoji goreči zgovornosti je slovel sv. Dominik, po svoji globoki ljubezni do Boga in do bližnjega sv. Bonaventura Serafski in izredno še pa sv. Ignacij Lojolan, ki je ustanovil družbo Jezusovo, ka¬ tera je po svoji učenosti in gorečnosti v vzgojevanju mla¬ dine in po svojih misijonih med neverniki pa tudi po naših krajih bila in je še ena najkrepkejših podpor svete katoliške Cerkve. Njegov učenec in duhovni sin je bil sv. Frančišek Ksaverij, ki je brez broja nevernikov v Aziji za Jezusa pri¬ dobil in jih krstil s svojo roko, katera še sedaj ni stroh¬ nela in se hrani v Rimu v cerkvi sv. Ignacija. Kar je jasna danica med zvezdami, to je sv. Tomaž Akvinski po svoji učenosti in deviški čistosti med cerkvenimi učenjaki. Njega so sveti oče Leon XIII. v svojem apostolskem pismu dne 4. avgusta 1880 proglasili patrona krščanskih šol. Filotejo sv. Frančiška Salezija lahko tudi v slovenskem jeziku pre¬ biramo in se učimo od njega biti krotki in od srca ponižni. Gotovo poznate sv. Karola Boromeja in sv. Vincencija Pavijana, ki sta dva apostola krščanskega usmiljenja. Prvi je stregel kot kardinal in nadškof Milanskim Stanovnikom v strašni kugi, ki je razsajala v Milanu leta 1576; drugi je pa ustanovil red usmiljenih sester, ki so pravi angelji tolaž- niki revnim bolnikom, katerim strežejo ne za posvetno pla¬ čilo, pač pa zavoljo usmiljenega in križanega Jezusa. Nadalje se jih mnogo tudi med kralji in cesarji odli¬ kuje po svetosti svoji. Sv. Ludovik IX., kralj francoski, je nosil pas tretjega reda sv. Frančiška; sv. Henrik II., rimsko- 167 nemški cesar, se sveti po svoji zdržljivosti; sv. Leopold IV., vojvoda avstrijski, po pobožnosti in vnemi za krščansko odgojo svojih otrok, izmed katerih sta dva sina postala škofa, dve hčerki sta vstopili v samostan in drugi otroci so med svetom vzgledno živeli in so sveto umrli. Sv. Neže, sv. Barbare, sv. Cecilije, kdo jih ne pozna in ne čisla svetih devic in mučenic? Srce sv. Terezije je neugasljivo gorelo ljubezni do Jezusa; hotela je za Jezusa trpeti ali pa umreti. Izmed svetih žen in vdov imenujem poleg sv. Monike, ma¬ tere sv. Avguština, le cesarico sv. Heleno, ki je našla križ našega Odrešitelja in ga je spodobno povišala, kakor je postavila mnogo kapel in cerkva. Pred desetimi leti nam je vsega priznanja in vse podpore vredna družba sv. Mohorja podala prelepo knjigo: Križana usmiljenost ali življenje svete Elizabete. Premišljujte radi to življenje posvečeno Bogu in ga posnemajte po svojih močeh. O tej ljubeznivi svetnici se je nekatoličan Leo izrazil tako¬ le: „Če bi se kedaj spomin na to blago, čisto, vso krščansko ženo izgubil v narodu, tedaj naj izgine tudi spomin in pa ime naroda samega in naj se pogrezne ž njim v grob njegov“. Govoreč o svetnikih ne smem zamolčati dolge vrste rimskih papežev, ki se svetnikom prištevajo, kar jih je živelo od leta 67, ko so sv. Petra mučili, pa do leta 540. Vendar tudi v poznejši dobi je bilo več naslednikov sv. Petra prištetih družbi svetnikov. Sploh ni pogrešala sveta Cerkev nikdar svetnikov in svetnic. Tudi sedanji rimski papež Leon XIII. so že več izvoljencev božjih proglasili za svetnike, na primer sv. Klemena Hofbauerja, ki je pred osemdesetimi leti na Dunaju neumorno deloval za čast božjo in vzveličanje duš; dalje krepkovoljnega lazarista Gabrijela Perboyre, ki je med kineškimi neverniki dosegel mučeniški venec. Celo v te¬ kočem letu je bilo dne 22. in 29. januarja in bo dne 12. marcija ter 6. aprila več v Gospodu umrlih prištetih vzveličanim udom svete Cerkve. Iz teh čeprav pičlih podatkov razvidimo, kako lepo sadje je dozarjalo v vrtu svete Cerkve, katerega obseva solnce večne resnice Jezus Kristus in katerega namaka po- 168 hlevna rosa milosti božje. Nikoli nikjer na svetu ni tako vsega občudovanja in posnemanja vrednih značajev, kakor so tisti, katere najbolj prešinja duh Kristusov in najbolj navdaja duh svete Cerkve. Prav dobro je sodil o tem učeni Anglež Hutchinson (Hetčinsn), ko je rekel: „Katoliška vera je vera najplemenitejših značajev, ki so bili kedaj človeškemu rodu na čast in v slavo‘\ Koliko sijajnih vzgledov bi lahko naštel za dokaz navedene sodbe, ker bi pa bilo to početje prezamudno, imenujem le posamezne odličnjake, kakor ne- umrlega mornarja Krištofa Kolumba, ki je leta 1492 Ameriko odkril ter je tako kraljevstvu božjemu na zemlji, sveti Cerkvi, pridobil novih dežela. Pogumnega in pobožnega moža so naš razsvetljeni Leon XIII. v svoji mični okrožnici z dne 16. julija 1892 pohvalili nastopno: ,.Kolumbu ni enakega med vsemi junaki, ki so sluli po svojem pogumu in pa po bistri pameti svoji. Njemu gre zahvala, da se je iz naročja še neznanega morja prikazal novi svet; njemu, da se je brez števila ljudi otelo pozabljivosti in pridružilo človeški družbi; njemu, da je tem ljudem prisijala luč krščanske resnice in blažeče omike'L Kolumb je bil zvest sin matere Cerkve. Vsako delo je začel in dovršil v imenu presvete Trojice. Ob nedeljah je počival in počivati so morali od hlapčevskega dela tudi njegovi pomorščaki. Kadar se je pa po morju vozil in ni v cerkev mogel, je zbral na ladji podložnike okoli majhnega altarja, kjer je duhovnik služil nekrvavo daritev svete maše. Svoji največji ladji, na kateri se je sam vozil, je dal pre¬ sladko ime: Sveta Marija. V težavah in nevarnostih je iskal pomoči in jo je našel v obljubah in spokornih delih, kakor je tudi sveto obhajilo vselej prejel, kadar se je po¬ dajal na viharno morje. Zatorej so pa tudi sveti oče v zgoraj pohvaljeni listini pripomnili z vso pravico: Columbus noster! Kolumb je naš! In naš je slavljeni zvezdoslovec Nikolaj Kopernik, Id je svoje znamenito delo o zvezdnatem nebu posvetil papežu Pavlu III. in je leta 1543 umrl izpodbudno, kakor je živel vzgledno. Omenjam še dalje katoliškega vojskovodjo Tilly-ja, ki je pred dvesto leti branil sveto katoliško Cerkev in pa našo svetlo habsburško rodovino 169 * zlovražnih napadov. V tridesetih in treh bitkah je zmagal silne nasprotnike. Kolika slava! A še častnejši spomin mu je, da ga ni bila nikdar premagala poželjivost, da ga ni videl nihče vinjenega vse žive dni. Tudi slavni vodja av¬ strijske armade v Turških bojih, knez Evgen, je bil katoličan ne samo po rodu nego tudi z dušo in s telom. Andrej Hofer, ki je svojo tirolsko domovino branil proti Francozom, je segel pred krvavim bojem najpreje po rožnem vencu in šele po tem po ostrem meču. In rožni venec je rad molil vrloznani maršal Radetzky, ki je rešil našo ljubljeno domo¬ vino v viharnih letih 1848 in 1849. V Boga je zaupal, za svojega cesarja je živel in gorel, vojščake svoje je pa ljubil očetovski, vojščaki so pa njega ljubili in klicali očeta. Zvest sin matere Cerkve in junaški branitelj dične naše Avstrije je bil slavni general Lavdon, ki je lepo živel in še lepše umrl. Ko je namreč sivolasi junak leta 1790 v Novem Jičinu na Moravskem naglo zbolel, je povabil brez odlaganja vojaškega duhovnika, naj ga obišče. Ko mu je slednjo popotnico prinesel, je molil na glas in klical: O moj Bog, daj mi potrebnih moči, da še tudi zadnji boj srečno prebijem! Nato je pa dejal svojemu zdravniku: Prijatelj moj, povejte mi resnico in nikar mi je ne prikrivajte, ker se smrti ne bojim. Zdravnik mu žalosten razodene, da je vnetje prehudo in da vsa zdravila njegova pomagati ne morejo. Lavdon mirno odvrne: Moram torej umreti; bodi Bogu vse izročeno! Potem je naročil, naj vstopijo vsi njegovi domači služabniki in pričujoči častniki. Ko so se zbrali okoli po¬ stelje, jih je nagovoril takole: „Nikar se ne dajte motiti hudobnim blebetačem, ki tajijo živega Boga. Jaz trdno ve¬ rujem v pravičnega Boga, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. To vero mi je krepko potrdila moja lastna izkušnja." Po teh besedah si je dal zglavje popraviti tako, da je v postelji bolj sedel, ko pa ležal in nato je govoril dalje: „V resnici, brez strahu božjega ni poštenja in ni pravičnosti, pa tudi ni srčnosti in pravega junaštva. Zato vam svetujem: Bojte se Boga tudi v svojih svetu prikritih dejanjih, ravnajte s svojim bližnikom vselej pošteno in blagotno. Nikar ne za- » 170 puščajte pota resnice in pravice, četudi vam pojde še tako malo po vaši volji.“ Taki nauki v taki uri iz takih ust go¬ vorjeni so srca vseh pričujočih najglobeje ganili. Knez Ligne je od same žalosti obnemogel in ihteč se je črez mizo sklonil, ker stati ni mogel. Tudi vsem drugim so se goste solze vdirale po bledih licih. „Pa zakaj jokate, ko me vidite umirati, vpraša general tolažljivo?“ Mi jočemo in bomo jokali, ker se vi, naš dobri oče, poslavljate od nas, odgovori maršal Bother. Lavdon mu odvrne rahlo: „Ljubi moji! Vaš oče je Oče nebeški, jaz sem pa le slaba stvar. In ta vaš Oče je vsemogočen in vas more tudi v prihodnje braniti. “ Nato je oslabeli nadmaršal ogovoril vojaškega duhovnika, rekoč: Čujem, da meščani za mene molijo; bodo li še dolgo molili? Odgovor se je glasil: Molili bodo tako dolgo, dokler visoki gospod ne ozdravite. To je Lavdonu dobro djalo, da je ves ganjen rekel: „Sporočite vsem prebivalcem mojo zahvalo in povejte jim, da bom tudi jaz za nje molil. O blago ljudstvo, ki za mene tako goreče moliš! Nisem zaslužil tolike ljubezni. Potolažen zapustim ta svet.“ Poleg bolnikove postelje je klečal sestrič njegov in je milo vzdihoval in jokal. Temu je rekel umirajoči stric: „Vstani, bodi mož in dober kristjan! Ljubi Boga, ne žali bližnjega, cesarja pa spoštuj.“ Po tem opominu je Lavdon še vse odpuščanja prosil, če bi bil komu kako krivico storil, in pa poprosil jih je, naj malo odstopijo. Sedaj je zbral še svoje zadnje moči, da je v go¬ reči molitvi še enkrat zahvalil Boga za vse dobljene dobrote in da je svojo dušo njegovi milosti priporočil. Tako je umrl dne 14. julija leta 1790 ta krščanski junak in najslavnejši vojskovodja svoje dobe. (Wiener-Zeitung 11. Juli 1890). O kako vzvišena naprava božja je sveta katoliška Cerkev, ki nas uči in vadi, čednostno živeti in vzveličano umreti! Iz¬ polnjujmo prav vestno njene zapovedi, očiščujmo in posve¬ čujmo svoje duše po vrednem prejemanju svetih zakra¬ mentov ! Delajmo s cerkvenim postom vredno pokoro za svoje grehe in pomagajmo bližnjemu radi v njegovih težavah, dušnih in telesnih. Posvečujmo se na vse sile, ker je to 171 naš poklic in namen, kakor uči sv. Pavel, ko piše blagim Solunčanom: To je volja božja: vaše posvečenje! (I. Tes. 4, 3). Pa kakor je naša sveta Cerkev po svoji svetosti veli¬ častna ustanova božja, tako je tudi po blagonosnem pospe¬ ševanju krščanske omike med svetom. Pač neizmeren je blagoslov, ki se razliva črez vso zemljo iz svete katoliške Cerkve, katera je Kristus, še vedno živeč in delajoč na svetu. Kar je ljubo solnce za žitno polje in vinske gorice, to je sveta Cerkev za ves človeški rod. Tukaj pa nimam v mislih tistih neprecenljivih milosti in dobrot, ki se kristjanom po presveti daritvi in po sv. zakramentih dele in brez katerih ni moči zadobiti odpuščanja grehov, mirne vesti in pa več¬ nega življenja, tu mislim le one brezštevilne dobrote, katere je prejel človeški rod v obče iz radodarnih rok katoliške Cerkve. Glejte, ljubi moji! Evropa je najbolj napredovala v pravi omiki in prosveti tako, da je že delj časa vir omike in napredka za ostale štiri dele sveta. Od kod prihaja to? Od svete Cerkve. Znano je, da so bili sedanji evropski na¬ rodi pri svojem dohodu v sedanja bivališča pravi divjaki, usmiljenja vredni. Kdo jih je učil, Boga spoznavati, pisati in brati, polja in vinograde obdelovati, nravno in vzajemno med seboj živeti? Krščanski misijonarji, poslani od rimskega papeža, so bili naši prvi učitelji. Vsak narod evropski ima svoje apostole, ki so mu prižgali luč svete vere in prave, ker krščanske omike. Nemce je učil sv. Bonifacij, Angleže sv. opat Avguštin, Irce sv. Patricij, Dance in Švede sv. Ansgar. In kdo je učil Slovence, Boga spoznavati, njemu služiti in se po tej službi vzveličati ? Ali ne Solunska brata sv. Ciril in sv. Metod, katerih apostolsko delovanje so sv. oče Leon XIII. prelepo opisali v veličajni okrožnici „Grande munus“, izdani dne 30. septembra 1880, s katero so tudi njiju praznik povišali in ga raztegnili na vso Cerkev! Krščanski misijonarji so se prvi jeli ustavljati sužnosti, učeč, da smo vsi otroci božji in da se z ujetim sovražnikom ne sme ravnati, kakor z ne¬ umno živino. Oni so ženo povzdignili na tisto stopinjo, na kateri stoji sedaj, ko je gospodarjeva tovarišica in ne nje- gova sužnica, kar je bila poprej. Oni so utrdili sveti zakon, ker po Jezusovi besedi ne sme ločiti človek, kar je združil večni Bog. Vse to in še mnogo, mnogo več je storila sveta Cerkev za razvoj in blagostanje narodov, da pač čisto resnico pišejo bistrogledni Leon XIII. v okrožnici, dne 1. novembra 1885, ko pravijo: „Sveta Cerkev, neumrljiva ustanova usmiljenega Boga, skrbi po svojem namenu sicer .pred vsem za večno vzveličanje duš, vendar pa dela tudi za pozemeljsko srečo ljudi toliko, kolikor ne bi mogla delati, ko bi bila pred vsem in v prvi vrsti za obrambo posvetnega blagostanja utemeljena/' Kako uspešno na vse strani so delovali že samo le rimski papeži, ti najvišji stražniki cerkvene svetosti in blažene de¬ lavnosti! Ni ga bilo na svetu vladarskega prestola, s kate¬ rega bi bilo toliko sreče, miru in blagoslova došlo človeštvu, kakor to velja o najvišjem tronu sveta, o papeškem v Rimu. Koliko razprtij in bojev med raznimi državami in narodi so rimski papeži s svojo veljavno besedo zabranili ali pa tudi vstavili, da se ni dalje po nepotrebnem kri prelivala. Oni so nekdaj krščanskim knezom prigovarjali, naj se vzdignejo na pomoč našemu cesarju, ko so Turki cesarsko mesto Dunaj hudo stiskali, na široko morili in požigali. Velikodušni knezi so ubogali ter so leta 1683 Turke potolkli tako, da jih ni bilo več nazaj v naše rajskolepe kraje. Turkov se nam sedaj ni bati, a bati se nam je silnega prevrata ali prekucije, ki se po vsej Evropi pripravlja; če bi se kedaj zgodilo, kar nekrščanski prekucuhi žele, tedaj bi ne ostal niti en cesar ali kralj na svojem prestolu; podreti hočejo pa tudi svetišča božja in sodišča, in nobena lastnina bi naj ne veljala več. Posestnike bi iztirali iz njihovega hrama, in njive in travnike bi pa razdelili med take ljudi, katerim mrzi delo, ki bi pa vendar radi dobro živeli. To hudo nevarnost so ravno previdni Leon XIII. najbolj temeljito spoznali, pa tudi modro svetovali, kako bi bila pravočasno odstraniti. Celo vladarji, ki niso katoliške vere, so se v posebnih pismih svetemu očetu za dobri pouk po vrsti zahvaljevali. \ resnici, Leon XIII. so najslavnejši mož 173 sedanje dobe in, dasiravno so brez armade in brez orožja, vladajo s svojo globoko modrostjo ves katoliški svet, in tudi drugoverci jih spoštujejo ter se radi po njihovih naukih ravnajo. Ko so sveti oče priobčili preimenitno okrožnico o delavcih, je o tem pisal neki nekatoliški list takole: „Leon XIII. so se sami prekosili. To okrožno pismo, eno največjih dejanj tega veka, je čudovito delo vzvišenega in pravičnega duha, lepega in krepkega jezika, vestnega in zanesljivega pre- udarjenja in poravnanja nasprotnih si terjatev. Še celo poli¬ tikom je segel ta jezik modrijana in apostola, državnika in papeža do srca. V tem pismu se nahaja ona lepota, ki pri¬ haja od zgoraj in vzbuja občudovanje. Res, tako so dejali, sivolasi starček so modre besede govorili; oni so tok sedanjega časa razumeli." Predragi, ako je že eno pismo papeževo tolike vrednosti, kaj naj rečemo obenem o vseh mnogobrojnih okrožnicah, listih, odlokih in nagovorih? Leona XIII. moramo prištevati najizbornejšim papežem, ki so mogočno vplivali na zgodovino človeškega rodu. In glede na to okolnost kdo ne bi gorko želel, da bi neutrudno delavni namestnik Kristusov, da bi naš prevzvišeni jubilant sedeli na Petrovem prestolu do najbolj oddaljene prihodnosti? Z ozirom na vse, kar sem v tem odlomku povedal o svetosti in blaženem vplivu svete Cerkve na človeštvo, mo¬ ramo priznavati, da kar svet stoji, še ni bilo družbe, ni bilo države, ki bi bila toliko dobrega storila za ves človešld rod, kakor je storila sveta katoliška Cerkev. Po izvrstnem sadu vsakdo lahko sodi, da je drevo izvrstno, ki je takovšen sad rodilo in ga rodi. O, posvetimo svoja srca vsedobri svoji materi, sveti Cerkvi! Verujem v sveto katoliško Cerkev! 5. Božja je naša Cerkev, ker je katoliška in apostolska. božji se je učlovečil, da odreši in vzveliča vse idi: zatorej je tudi svoje učence poslal, vsem ljudem oznanjevat, kar je on učil, rekoč: Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelj vsem ljudem! 174 (Mark. 16, 15). Zagotovil je tudi, da svete Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala, da bo stala do konca sveta. (Mat. 16, 18). Jezus Kristus je potemtakem ustanovil Cerkev, ki mora biti katoliška ali vesoljna. In to znamenje ima naša sveta Cerkev v najpopolnejšem smislu te besede, in je torej delo božjih rok. Katoliška je naša Cerkev, ker je splošna glede na čas. Človeku je odločenih kakih 70 ali 80 let, sveta Cerkev je pa začela z Jezusom Kristusom svojim Ustvariteljem, in od te dobe ni bilo trenotka, v katerem bi bila prenehala. Vse druge verske družbe so iz poznejše dobe; in vsakemu drugo¬ vercu lahko povemo, katerega leta se je njegova zmota prvikrat pokazala. Katoliška je naša Cerkev, ker ni omejena na posamezne kraje. Razširjena je po vsem svetu; svoje korenine in svoje veje razprostira vedno dalje in dalje. Katoliška je naša Cerkev, ker ljubi vse narode sveta kot svoje otroke. Nobenega ljudstva od pogrnjene mize ne odriva, ampak vsakemu postreže po njegovih potrebah. Splošna je Cerkev, ker skrbi za celega človeka; krepi mu vse moči, vzgaja mu vse zmožnosti, bistri mu glavo s svojim naukom, pa mu blaži tudi srce. Zadovoljuje ga v mladosti in starosti; osrečuje ga časno in večno. Res, kato¬ liška ali vsesplošna je naša Cerkev, ker si je vedno priza¬ devala in si prizadeva, vsem biti vse. Kako da skrbi sveta Cerkev za vse ljudi po vseh krajih sveta in za vsakovrstne potrebe, kaže nam vseobsežno delovanje svetega očeta Leona XIII. Ker sami ne morejo potovati na vse kraje, pošiljajo svoje pastirske liste po svetu, in tako sega njihov glas iz Rima tudi pri nas do zadnje gorske vasi. V treh svojih pismih so svarili resnobno pred tako zvanimi prostimi zidarji, ki bi radi ves sedanji svet prevrgli, sveto vero v Jezusa zatrli, potem pa bi človeško družbo iz novega po svojih popačenih naukih uredili ali sezidali. V nekem drugem listu so sveti oče izpregovorili o delavcih in njih zadevah resne besede. Rekli so, da sedma božja zapoved do konca sveta ne izgubi svoje veljave, in da je greh krasti, po sili jemati je še pa hujša krivica. £ 175 <- Bogatinom pa, ki ne poznajo krščanskega usmiljenja, ker ne poznajo Kristusa, so zapretili, da je zatiranje ubogih vdov in sirot, da je zadržavanje in utrgavanje zaslužka delavcem in najemnikom vnebovpijoči greh in da jih bode Bog ne¬ ozdravljivo udaril, ako s svojimi delavci nekrščansko ravnajo. Nadalje so pisali sveti oče o dobri krščanski vzgoji nedolžnih otrok, katerim je treba krščanskih šol, v katerih se dete pred vsem uči, Boga spoznavati in ljubiti, starše lepo imeti, Cerkev poslušati in posvetne oblasti ubogati. Vrhutega treba, da imajo otroci same lepe vzglede krščanskega živ¬ ljenja pred seboj, da učitelji sami tako vzgledno živijo, kakor v šoli lepo učijo. Saj nauki le mičejo, vzgledi pa vlečejo. Delovanje papeža Leona XIII. je katoliško. Silno na skrbi je svetemu očetu razširjenje svete vere med one ne¬ srečne narode, ki o Jezusu in Mariji še nič ne vedo in nič o zapovedih božjih, ki so za naše življenje, kar so v temni noči prijazne zvezde vodnice za samotnega popotnika. Naj¬ večjo pozornost so obrnili sveti oče na uboge zamorce v vroči Afriki. Posebno mohamedanski Arabci so namreč te siromake lovili in jih trumoma gonili v strašno sužnost. Blagodušni Leon XIII. so javno pred vsem svetom povzdig¬ nili svoj svarilni glas zoper grozno krivico in posrečilo se jim je vsaj toliko, da ubožcev ne smejo več na sejmih očitno prodajati, kakor bi bili živinčeta, ne pa otroci božji in dediči nebeškega kraljevstva. Dalje so o pogubnih dvo¬ bojih izpregovorili resno besedo, kakor so obsodili grdo sovraštvo med raznimi narodi, ki so vendar vsi od Boga Očeta ustvarjeni za nebesa. S kratka, ni ga vprašanja, ki zadevlje srečo ali nesrečo krščanskega sveta, za katero bi se sveti oče ne zanimali, katerega ne bi imeli na svoji skrbi. Da pa zboljšajo slabe čase, priporočajo vsakovrstne pripomočke. Najbolj naglašajo molitev, kakor so sami mož molitve, zlasti pa cenijo in priporočajo sveti rožni venec, s katerim je svojedobno sv. Dominik krivoverce zopet za sveto Cerkev pridobil in s katerim je od Boga po mogočni Marijini pripomoči izprosil, da se je med narode zopet povrnil blaženi mir in pokoj. —> 176 <-— Da bi se krščansko življenje v domači hiši pomladilo, pri¬ poročajo bratovščino svete Družine, ki ima tri najlepše vzglede za vsako krščansko hišo; možje se naj ravnajo po uglednem življenju delavnega in potrpežljivega očaka Jožefa, žene naj posnemajo najpobožnejšo pa tudi najbolj skrbno gospodinjo deviško mater Marijo, otroci pa naj rastejo v vsem dobrem in naj bodo pokorni svojim staršem po vzgledu nebeškega Deteta. Prav toplo nam priporočajo češčenje pre¬ svetega srca Jezusovega, ki nas tako neizrečeno ljubi, mi se pa tako redko njegove ljubezni spomnimo. Da bi se med nami udomačila ljubezen do božjih dobrot in bogastev in bi ne hlepeli toliko po časnem premoženju in po ničemurnih veselicah, v ta namen nam priporočajo tretji red sv. Fran¬ čiška. Nadalje želijo, da prebiramo dobre knjige, nas svarijo pred škodljivimi časopisi, nam priporočajo odpustkov polne bratovščine, pobožne družbe, katoliške shode in kar je temu podobnega. Ali potemtakem nisem povedal resnice, ko sem dejal, da je delovanje našega ljubljenega Leona XIII. kato¬ liško, obsezajoče ves svet in ozirajoče se na vse potreb¬ ščine človeške družbe? Prava Cerkev mora biti kakor edina, sveta in kato¬ liška, tako tudi apostolska, ker je Jezus apostole poslal po vsem svetu, je obljubil le njim, da bo ostal pri njih do konca sveta, postavil je le nje za svoje služabnike in delivce božjih skrivnosti. In tudi to znamenje božje usta¬ nove nosi naša sveta Cerkev na sebi. Apostolska je, ker izvirajo njeni nauki, njeni zakramenti, njene oblasti od apo¬ stolov. Kar poroča sv. evangelist Lukež o prvih kristjanih, da so bili stanovitni v nauku apostolov in pa v lomljenju kruha in pa v molitvah (Dej.ap.2,42), to velja še danes doslovno o katoliških kristjanih. Apostolska je naša Cerkev, ker živi prvak apostolov sv. Peter, njeni vrhovni poglavar, še vedno v svojih pravnih naslednikih rimskih papežih, zato imenujemo papežev sedež v Rimu „apostolski prestol“. Nasledniki drugih sv. apostolov so pa vsi katoliški škofje, ki živijo v milosti in edinosti z rimskim papežem. Tako je naša sveta Cerkev še vedno zidana na -> 177 temelju, ki je Jezus Kristus kot vogelni kamen in apostoli so nosilni stebri tega božjega poslopja, o katerem piše sv. Pavel, kakor je le on vajen, svojim Efežanom: Vi niste več gostje in tujci, ampak ste someščani svetih in domačini božji: vzidani na podstavi apostolov, medtem ko je Jezus Kristus vo¬ gelni kamen, na katerem je vse poslopje zgrajeno in raste v s v e ti t e m p elj v Go sp o du, v katerega ste tudi vi vzidani v prebivališče božje v Duhu. (Efež. 2, 19—22). Katoliška in apostolska ni nobena druga verska družba, ker nobena ni za vse čase, za vse kraje in za vse ljudi, in ker nobena nima od Kristusa ali od apostolov pooblaščenih poglavarjev. Člani drugoverskih družeb so podobni izgub¬ ljenim ovčicam, ki niso hotele in še nočejo poslušati milega glasu nebeškega pastirja. Nekatere najdejo po božjem usmi¬ ljenju zopet pravo pot k čredi Kristusovi, veliko jih pa pokoljejo volkovi. Le naša Cerkev je resnično katoliška in apostolska, ker ima le ona vse lastnosti in prednosti prave Cerkve Kristusove. Zato pa darujmo svoja srca od Boga nam dani mili materi, sveti Cerkvi. Verujem v sveto kato¬ liško Cerkev! V Gospodu ljubljeni Lavantinci! prepričan, da je natančno znanje katoliškega o sveti Cerkvi odločilno za sedanje in Inje življenje naše, sem vam pisal letos ne¬ navadno dolgo pismo, ker me za vas silno skrbi, in bo neskončno pravični Bog od mene terjal natančen odgovor za vaše neumrjoče, po božjem Sinu odrešene duše. Hotel sem vam pokazati, da naša sveta Cerkev, zavetje naše in naša bramba, ni zidana na pesek, da stoji na trdni skali, kar je Kristus Gospod njen začetnik, ki nam po njej deli brez števila dobrot in milosti za dušo in telo, za časno in večno življenje. Zato pa nimamo pravičnega izgovora, ako svete Cerkve ne ljubimo in se za njeno čast ne potegujemo. —> 178 <- O, le pregrdo je, če katoličani njeno ljubezen z nehvalež¬ nostjo plačujejo. Če bi se nahajali taki nehvaležneži tudi v moji duhovni čredi, kličem jim kot njihov od previdnosti božje milostno izvoljen in od Cerkve potrjen nad pastir: Ljubite dejanski svojo rešilno mater, zatekajte se v njen naročaj, tu se lahko zagrejete in okrepčate, oklenite se je, kakor se oklepa otrok svoje ljubeče matere! V Cerkvi najdete mir in varno zavetje. Oprtim na to skalo in naslo¬ njenim na ta steber vzveličanja ni se vam bati viharjev, ki razsajajo zunaj po svetu. Vi stojite mirno in zanesljivo, vaša noga počiva na nepremični podlagi. Kar me pa najhuje žge in peče, je to, da se celč med boljšimi verniki neredkoma nahajajo obtožniki svete Cerkve, ki nepremišljeno tarnajo: nekaj pa mora vendarle biti na¬ pačnega v katoliški Cerkvi, da jo preganja svet brez od- počitka; vse ne more biti v njej v redu, da se ji svet tako stanovitno upira. Ne, ne, predragi v Gospodu, v sveti Cerkvi je vse v redu in sicer v najlepšem redu. Ona je božja na¬ prava za grešne ljudi, seve vodjena tudi od grešnih, nepo¬ polnih, slabih ljudi; ali Cerkev je v svojem bistvu najpopol¬ nejša naredba božja, ki ni kriva, če mi po njenem nauku ne živimo in ji sramoto delamo. Ravno zavoljo tega se hudi duh vojskuje zoper sveto Cerkev, ker je od Boga postavljena, da se po njej posvečujemo in vzveličamo ter zasedamo tista mesta, katerih se je stari izkušnjavec in zapeljivec po svojem napuhu nevrednega storil. To torej ni čuda, če se pogubljeni angelji in pa hudobni ljudje v sveto Cerkev zaganjajo, marveč čisto naravno in umevno je to. Zato pa sveta Cerkev ni bila nikdar brez zopernikov. Sicer pa vprašam s pogledom na te vedne napade na našo sveto Cerkev, je-li slabo gradišče trdnjava, katero sovražnik dan na dan napada, ki pa vendar ne pade? Smemo li reči, da ta trdnjava ni trpežna, da pogreša živeža, da njeni bra¬ nitelji niso pogumni in srčni? Ko se prebije obzidje in napravi vhod, potem ni treba trdnjave dalje naskakovati, izgubljena je. In sedaj pomislimo, že skoro dvajset sto let napada sovražnik močno trdnjavo, zidano na skalo, sveto 179 katoliško Cerkev z orožjem sile in z mečem uma. Napaden je bil že vsak cerkveni nauk, napadena je bila vsaka cerk¬ vena naredba in ustanova, vendar zastonj! Vse je še čisto, nepopačeno, neoskrunjeno. Vicisti Galilaee! Zmagal si Gali¬ lej ec! Cerkev je bila in ostane steber resnice in pravice. Hrabri branitelj svete Cerkve se lahko vesel postavi na obzidje svoje trdnjave in lahko ponosno gleda na bojišče, kjer že počivajo rodi in rodi, ki so napadali sveto Cerkev. Najdrznejši naskakovalci že trohnijo ali so že strohneli, a Cerkev še zeleni in cvete tako lepo, kakor je zelenela in cvetla v prvi dobi svojega obstanka. Vse nasprotne sile so se poizkušale zoper Cerkev in so jo zatirale z ognjem in mečem, z lažjo in zvijačo, premagale je pa niso; obveljalo je prerokovanje Kristusovo: Vrata peklenska je ne bodo premagala. (Mat. 16, 18). Vojščak, ki ve, da pri¬ pada veliki in zmagonosni vojski, je pogumen in stanoviten. Mi pripadamo največji, nad 300 milijonov udov broječi, nepremagljivi armadi: sveti Cerkvi. In zato bi nas morala prešinjati živa vera, trdno upanje in iskrena ljubezen. Sra¬ motno bi bilo, ko bi se ne zavedali ogromne sile, ko bi ne zaupali brezpogojno vojskujoči Cerkvi, ki je del zmagajoče Cerkve v nebesih. Bral sem, da se je zoper najslavnejšega pisatelja žalo- iger v stari dobi, zoper nadarjenega pesnika Sofokleja vzdignil njegov lastni sin Jofon, tožeč ga pri sodniji, češ, da ga naj odstavijo od gospodarstva, ker mu vsled visoke starosti že peša pamet. Sofoklej je mirno poslušal žaljivo tožbo svojega otroka. Ko so mu pa sodniki veleli, naj se opraviči, začel je duhoviti mož mesto zagovora pred sodniki čitati svoj najvrlejši spis „Edip na Kolonu“; in je čital tako lepo in ganljivo, da so sodniki kar strmeli in so po kratkem posvetovanju razglasili tole razsodbo: mož, ki je spisal tako ubrano delo, zmožen je še pač, oskrbovati svoje premoženje. Jofon se je moral osramočen umakniti. Kdo izmed nas ne obsoja še danes prav ostro nehvaležnega sina, ki se je tako nespoštljivo obnašal proti postaranemu, a tako modremu očetu? Toda nehvaležnejši od Jofona so tisti katoličani, ki 12 * 180 svojo mater sveto katoliško Cerkev zaničujejo, se je pred svetom sramujejo, jo grdo izdajajo. Že dobrih osemnajst sto let deli sveta Cerkev svojim otrokom brezštevila dobrot za dušo in telo, in sedaj bi naj ti otroci bili nehvaležni in ne¬ poslušni zlati materi? Žal, marsikdo sedi brezskrbno pod košatim drevesom, katero je zasadil Jezus, se hladi v nje¬ govi senci, se veseli lepega cvetja na njem in zauživa sladki sad njegov; a v tem ugodnem položaju nehvaležno godrnja, ko bi moral kleče zahvaljevati nebeškega vrtnarja Jezusa Kristusa za žlahtno drevo. Vendar taki nehvaležneži in nezadovoljneži nočemo biti mi Lavantinci. Narobe, mi hočemo glede na sv. Ciprijana izrek, da ne more Boga za Očeta imeti, kdor nima svete Cerkve za svojo mater, mi hočemo, pravim, sveto Cerkev ljubiti in se za njeno čast in veljavo krepko potezah. Cerkvene zapovedi hočemo voljno izpol¬ njevati, službo božjo redoma obiskovati, svete zakramente pogosto prejemati, za velikonočno spoved in obhajilo se pa še posebe skrbno pripravljati. Kdor bi tega ne storil, bi bil mrtev ud svete Cerkve. Vsak društvenik mora izpolnjevati postave društva, čigar ud je. Cerkev je največja in najsve¬ tejša družba sveta. In med njenimi postavami se nahaja tudi petero cerkvenih zapovedi, katere mora sleherni katoličan izvrševati, če hoče biti živ in delaven ud svete Cerkve. Ne kazal bi pravega duha, kdor bi preziral in zanemarjal cerk¬ vena povelja. „Jaz menim ;£ , piše sv. Avguštin, „kolikor kdo ljubi Cerkev Kristusovo, toliko je poln svetega Duha.“ (In Evang. Ioan. Tract. XXXII. num. 8). Zatorej pa posvetimo edino vzveličavni božji Cerkvi svoja srca v požrtvovalni ljubezni. Ljubite pred vsem vi, moji v Gospodu ljubljeni duhovni bratje in sinovi, sveto Cerkev in skrbite prav marno za njeno čast! Prisega pleme¬ nitega škofa Fenelona bodi vaša in moja prisega: „0 sveta rimsko-katoliška Cerkev! Če tebe ljubiti neham, posuši se mi naj desnica, in če moje srce ne bo gorelo več zate, otrpne naj mi jezik v ustih mojih!“ Če se te prisege držimo, bomo srečno živeli in umrli srečno. Ljubite sveto Cerkev 181 <- vi, Bogu zaobljubljeni prebivalci dragih mi samostanov; ljubite jo in služite jej, pa bote srečni na tem in onem svetu! Ljubite sveto Cerkev vi, krščanski starši, in učite svoje otroke to ljubezen, in vzveličali bote sebe in svoje! Ljubite sveto Cerkev vi, krščanski učitelji in odgojitelji, pa vcepite to ljubezen tudi svojim učencem in gojencem! Jezus, božji prijatelj nedolžnih otrok, vas bo bogato blagoslovil za ta trud. Vi, krščanski rokodelci in delavci, ljubite Cerkev Jezu¬ sovo, ki ima skrivnostno moč, vaša potrta srca pomirjati in vaša dela spreminjati v Bogu všeča in večnega plačila vredna dela! Vi bogatini ljubite sveto Cerkev in s tem si nabirate zaklade, katerih ne molj in ne rja ne zjeda in ka¬ terih tatovi ne izkopujejo in ne kradejo. (Mat. 6, 20). H koncu pa prosimo vsi prav pohlevno troedinega Boga, naj brani in varuje v svojem brezmejnem usmiljenju vso Cerkev, pastirje in čredo, zlasti naj čuva našega nad- pastirja častitljivega jubilanta papeža Leona XIII.; naj dalje vsem podeli milost, da smo v voljni pokorščini in v zvesti ljubezni do svete Cerkve stanovitni do poslednje ure, in da nas po smrti sprejme v nebeško Cerkev. Njemu pa, ki premore vse obilneje podeliti, kakor mi pro¬ simo ali mislimo, Njemu bodi v sveti Cerkvi po Jezusu Kristusu čast in slava od vseh rodov na vekomaj vse veke! Amen. (Efež.3,20.21). V Mariboru, na praznik rimske stolice sv. Petra, dne 18. januarja 1893. f Mihael, knez in škof. 182 XIII. Pastirski list z dne 26. januarja 1894 o sveti Družini Nazareški. MIHAEL, po božji milosti in božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, častiti duhovščini in vsem vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti sv. Duha! Predragi v Gospodu! prišel je zopet čas, v katerem nam je vzveličanje bliže; napočil je zopet milosti polni postni čas, ki mi podaje prijetno priložnost, vam, svojim ljubim škofljanom, poslati podučen in izpodbuden pastirski list. Prvikrat sem vam razkladal velevažne dolžnosti, katere imam jaz kot škof do vas, svojih škofljanov, in katere vežejo vas ovčice do mene, vašega višjega pastirja. Rekel sem v prvem pastirskem listu, da je moja sveta dolžnost, oznanje¬ vati vam besedo božjo, deliti svete zakramente in voditi vas po potu vzveličanja. Mislim, da sem v štirih letih svoje višepastirske službe vse te dolžnosti kolikor toliko zvesto izpolnjeval. Obiskal sem skoraj že vse župnije svoje obširne škofije, sem povsodi oznanjeval sveti evangelj, delil skriv¬ nosti milosti božje ter sem vam očetovski kazal pot resnice in čednosti. Pa tudi vi ste doslej vrlo izpolnjevali dolžnosti do svojega višjega duhovnika in nadpastirja, kar radostno priznavam in pohvalno omenjam. Radi ste poslušali moj pastirski glas, voljno ste se ravnali po mojih naukih in opominih, stanovitno ste za mene molili in sveta obhajila darovali, pogumno ste za menoj sledili po potu vzveličanja. Zatorej, bratje moji predragi in presrčni, moje veselje in moj venec, stojte vedno tako v Go¬ spodu, preljubi! (Filiplj. 4, 1). Drugikrat sem vas v duhu vodil v večno mesto Rim, k naj višjemu pastirju in škofu, k našemu svetemu očetu -> 183 <- papežu Leonu XIII., sem vam razpravljal njih vrhovno pa¬ stirsko oblast in sem vas spominjal potrebnih dolžnosti do po¬ glavarja svete Cerkve, od Boga postavljenega. Tudi te prevažne dolžnosti ste izpolnjevali z velikim veseljem; goreče ste molili za namestnika Kristusovega, v otroški ljubezni ste mu donašali svoje mile darove, katere sem jaz že trikrat osebno izročil svetemu očetu. Vselej so se mi ginjenega srca zahvalili za nje, in so mene in vas zagotovili svoje očetovske milosti in ljubezni, so meni in vam podelili apo¬ stolski blagoslov. Vztrajajte v tej otroški ljubezni in spoštljivi vdanosti do levo-pogumnega papeža in zlatoškofa, molite neprestano, da jih Gospod Bog ohrani in varuje; ne nehajte pa tudi skupnega očeta krščanstva v njegovi veliki stiski podpirati z dobrovoljnimi darovi. Tudi tukaj velja modrega Siracida izrek: M i 1 o š n j a, dana očetu, ne bo nikdar pozabljena. (Sir. 3, 15). Tretjikrat sem vas izpodbujal k hoji za Kristusom, ko sem vam priporočal mrtvenje in zatajevanje samega sebe ali natančno izpolnjevanje cerkvene postne zapovedi. Na svojih škofovskih potih po lepi vladiko vini sem v svoje velitvo veselje zvedel od vaših dobrih dušnih pastirjev, da obhajate sveti postni čas v duhu svete Cerkve, da si ga obračate v dušno vzveličanje in da postno zapoved zvesto izpolnjujete cel6 po vzgledu svojih pobožnih prednikov. O, ko bi se le tretja cerkvena zapoved vsepovsodi tako spoštovala in zvesto izpolnjevala, kakor se čisla in izvršuje po župnijah na kmetih! Zakaj,kdor se pregreši v eni postavi, je vseh kriv. (Jak. 2, 10). V četrto sem vam prav gorko priporočal češčenje in nasledovdnje častitljivega očaka sv. Jožefa, zaščitnika katoliške Cerkve in variha naše ljube in lepe Štajerske dežele. Z ve¬ likim veseljem ste zopet in zopet prebirali ta pastirski list; dobro ste si ga zapomnili in si prizadevali, sv. Jožefa, pravičnega, po zasluženju častiti in njegove čednosti posnemati. Zvesto nadaljujte, kar ste hvalevredno in vzveli- čavno pričeli. Zahajajte pridno k Jožefu, in kar vam poreče on, to storite! (Gen. 41, 55). Petikrat in sicer ob petdesetletnici škofovanja našega svetega očeta Leona XIII. sem vam obširno razložil vele- važni nauk o znamenjih, po katerih spoznamo, da je katoliška Cerkev od Boga ustanovljena. Tudi to pastirsko pismo ste z največjim veseljem sprejeli, ste ga sami pridno prebirali in drugim dajali brati tako, da se je moral oskrbeti drugi natisek, ki pa se je zopet naglo razpečal. Po tem pastirskem listu smo vsi, pastirji in ovčice, očitno spoznali svojo živo vero v eno, sveto, katoliško, apostolsko Cerkev in smo po¬ novili obljubo, da ostanemo zvesti in pokorni otroci matere Cerkve, spominjajoč se resnih besed Kristusovih: Kdor Cerkve ne posluša, bodi ti kakor nevernik in očiten grešnik. (Mat. 18, 17). Preljubijeni v Gospodu! Kakor ste moje dosedanje pastirske liste z otroškim spoštovanjem in zvesto pokor¬ nostjo vsprejeli in slušali, upam prav trdno, da bote tudi moj letošnji pastirski list s srčno radostjo pozdravili in se prav vestno po njem ravnali, ker se vam v njem razlaga nad vse koristen in času primeren predmet. Jako nevaren je namreč današnji čas, in v skrbi smo si, kaj nam pri¬ hodnost prinese. Prete nam hudi viharji vsled socialnega ali družabnega vprašanja, katero se začenja razvijati. Da bi re¬ šili to vprašanje, hočejo brezverni in brezbožni ljudje raz¬ rušiti obstoječi red, misleč v svoji hudi zmoti, da se more človeštvo rešiti le z razdjanjem obstoječih naprav. Ker pa je krščanska družina podlaga in korenina obstoječega druž¬ benega reda, hočejo predrzneži izpodkopati to korenino in tako porušiti ves družbeni red. Ker je družina podlaga vsaki družbi, Cerkvi in državi, ljudstvu in narodu, ker je od njene sreče ali nesreče sosebno odvisna sreča in blaginja drugih družeb, zato je lahko umeti, pokaj si nasprotniki javnega reda toliko prizadevajo, polastiti se pred vsem krščanske družine v svoje zlobne in prevratne nakane. Pretečo nevarnost odvrniti, so se sedanji slavno vlada¬ joči papež Leon XIII. že večkrat prav krepko potegnili za krščansko družino, braneč njene naravne in božje pravice in opominjajoč jo visokih dolžnosti, katere ima izpolnjevati Posebno pa so naš sveti oče pokazali svojo očetovsko skrb za krščansko družino v znamenitem apostolskem listu, pi¬ sanem dne 14. junija 1892, v katerem so sveto Družino v Nazaretu postavili za vzor katoliški družini in so ustanovili splošno družbo na čast in v slavo božji Družini z namenom, da bi družine in ne le posamezni verniki z molitvijo, s pridobivanjem svetih odpustkov, z uporabo posebnih privilegij ali predpravic, zlasti pa s posnemanjem domačih čednosti nazareške Družine skrbele za svoje vzveličanje. In prav o preblaženi Družini nazareški bo govoril moj letošnji postni pastirski list; to Družino vam bo priporočal kot posebnega češčenja in posnemanja vredni vzor; r^abil vas bo v milosti polno družbo svete Družine. Ako moje pastirske besede padejo na rodovitna tla in sad obrode, se bo srečno odvrnila pogubna nevarnost od družin moje škofije, in napočil bo čas nebeškega miru in blagoslova. Moj sedanji pastirski list bodi torej pisan v imenu in k večji časti Jezusa, Marije in Jožefa, najvišje in naj¬ svetejše Družine, ki je živela kedaj na zemlji, potem pa v dušni in telesni, v časni in večni prid vsem mojim škofijanom! Preljubi v Gospodu! eščenje sv. Družine nazareške ni novo, marveč je starodavno, je enake starosti s Cerkvijo samo. Od nekdaj so se kristjani ozirali z občudovanjem in s svetim spoštovanjem na izvoljeno Družino, katera je v ljubeznjivi hišici nazareški tiho in sveto živela. Zlasti pa se je po¬ božnost do blažene Družine začela razvijati v sedemnajstem veku, ko se je razširila po Italiji, Franciji, Belgiji in po drugih evropskih deželah. Kmalu se je zasadila celo preko morja v Ameriko in se goreče gojila zlasti v pokrajini Kanadi. Nepričakovano pa se je povzdignila v novejši dobi, ko je pobožni duhovnik Filip Francoz iz družbe Jezusove bratovščino sv. Družine vpeljal v mestu Lijonu. Ta prelepa bratovščina se je vsepovsodi močno prikupila in se je gojila 186 <- zlasti po laških mestih Bolonji in Florenciji; zato so jo papež Pij IX., slavnega spomina, potrdili in bogato obdarili z odpustki. Njih slavni naslednik, papež Leon XIII. so bratov¬ ščino na čast Jezusu, Mariji in Jožefu spoznali za toli ko¬ ristno in času primerno, da so jo z omenjenim apostolskim listom z dne 14. junija 1892 povzdignili v splošno družbo za katoliške družine celega sveta. Sveti oče so obenem po¬ trdili novo sestavljena društvena pravila in molitve ter so podelili udom mnogobrojne popolne in nepopolne odpustke in izredne predpravice. Za glavni društveni god je določena nedelja v osmini praznika sv. treh Kraljev, ker se to nedeljo vernikom bere preljubeznivi evangelj o dvanajstletnem Je¬ zusu. Sveti oče želijo, da obnove to nedeljo krščanske dru¬ žine svojo posvetitev sv. Družini nazareški. Nadalje so določili skupni oče krščanstva, da se cerkveni god sv. Družine praznuje tretjo nedeljo po razglašenju Gospodovem, in so dovolili, da se po vseh škofijah, katerih predstojniki za to prosijo, ta praznik obhaja s posebnimi mašnimi in duhovskimi molitvami. Za Lavantinsko škofijo je kongregacija za svete obrede to dovoljenje rada podelila z dopisom od dne 13. novembra minulega leta. Zares! Katero društvo bi bilo krščanskim družinam primernejše in koristnejše, kakor to od nezmotljivega učitelja krščanstva tako gorko priporočeno društvo na čast Jezusu, Mariji in Jožefu? Kaj bi moglo ude katoliške družine moč¬ neje nagibati k izpolnjevanju stanovskih dolžnosti in do¬ mačih čednosti, kakor sijajni vzgled častitljive Družine nazareške? Hišica v Nazaretu, najsvetejša na svetu, je gotovo najpopolnejši vzor krščanskim hišam, katere bi jo morale kolikor le mogoče zvesto posnemati in nasledovati. Življenje in trpljenje, dejanje in nehanje v tej častitljivi hiši je najpo¬ polnejši vzgled življenja in prizadevanja, mišljenja in rav¬ nanja vseh prebivalcev po krščanskih hišah. V Jezusu, Mariji in Jožefu imajo vse krščanske družine, visoke in nizke, bogate in revne, imenitne in zaničevane, vse, pravim, imajo v nazareški Družini naj lepši vzor, najčastitljivši vzgled. 187 Družina je temelj človeški družbi in podlaga njenemu blagostanju in njeni sreči. Če je domače življenje zdravo in prav urejeno, zdravo in urejeno je tudi javno življenje. Vobče je znano, da vpliva družinsko življenje tem blagonosneje na občno blagostanje, čim globlje se je čednost ukoreninila v domačem krogu, čim popolneje sta se vsled nauka in vzgleda staršev izobrazila duh in srce otrok po nauku Kristusovem. Ako se po družinah skrbno goji vera in čednost, cveto tudi državljanske kreposti, od katerih je odvisno javno blagostanje. Po vsej pravici pišejo globokoumni sveti oče Leon XIII.: „Vsakdo ve, da je srečni obstanek javnega kakor zasebnega življenja odvisen zlasti od domačega dru¬ žinskega reda. Čim globlje je čednost ukoreninjena v do¬ mačem življenju, čim skrbneje starši z besedo in vzgledom odgojujejo svoje otroke po zapovedih svete vere, tem obil¬ nejši sad se bo pokazal v vsej človeški družbi. Neizmerno veliko je torej ležeče na tem, da je domača družba sveto urejena, da se tudi po svetih pravilih vodi, in da se skrbno in vztrajno gojijo v njej verski duh in načela krščanskega življenj a. “ Družinsko življenje, od Boga že v raju ustanovljeno in posvečeno, se je raznovrstno spridilo po' grehu naših prvih staršev. Jezus je družinsko življenje zopet povzdignil do prvotne visokosti in čistosti. Preden je dovršil delo odre¬ šenja, je ustanovil Družino, v kateri je sam celili trideset let v tihi samoti živel s svojo deviško Materjo in s svojim nedolžno-čistim rednikom Jožefom. Ta izvoljena Družina je bila urejena tako vzorno, da imajo vse krščanske družine vsakega stanu nad njo vedno najsijajnejši vzgled domačega krepostnega življenja. Vse čednosti, od katerih je odvisno pravo družinsko blagostanje, so cvetle v tej sv. Družini, kakor živa vera, neomajljivo zaupanje v Boga, delavna lju¬ bezen, pobožnost, pravičnost, zvestoba, vesela pokorščina, čistost, nravnost in delavnost. Primerno, kakor vsekdar, govorijo o tem sveti oče Leon XIII., pišoč: „Ko je usmiljeni Bog sklenil, izvršiti delo odrešenja človeškega rodu, stoletja in stoletja pričakovano, mu je red in način določil tako, da * 188 <- je njega prvi začetek podal svetu veličastni vzor Družine od Boga urejene, nad katero naj bi imeli vsi ljudje najpopol¬ nejši vzgled domače družbe in sleherne čednosti in svetosti. Taka družina pa je bila Družina nazareška, kjer je na skrivnem sijalo, preden se je vsem ljudem v polnem svitu prikazalo, Solnce pravice, Kristus, naš Bog in Vzveličar, s svojo deviško Materjo in svetim možem Jožefom, ki je opravljal službo rednika Jezusovega. Dvomiti ni, da se je vse, karkoli hvalevrednega izvira iz domače družbe in iz domačega občevanja, iz izpolnjevanja medsebojnih dolžnosti ljubezni, iz svetosti življenja in iz pobožnih vaj: da se je vse to v najvišji meri razodevalo v krogu one sv. Družine, katera naj bi bila za vse prihodnje čase drugim učiteljica. Zato je bila po dobrotnem sklepu neskončne previdnosti božje urejena tako, da bi se po njej mogli vsi kristjani vsakega stanu in kraja, ako se na njo ozirajo, izpodbujati in vnemati k izvrševanju vsaktere čednosti.“ Pred vsem imajo krščanski gospodarji in očetje sijajen vzgled nad svetim očetom Jožefom, zvestim varihom in pomočnikom Marije in božjega deteta Jezusa. Sv. Jožef je z delom svojih rok redil božjega gojenca in njegovo mater; neprestano se je trudil, da bi jima polajšal borno življenje, varoval ju je z neumorno skrbnostjo. V potrebi in stiski je stavil vse svoje zaupanje v Boga, ni godrnjal, ne tarnal, tudi tedaj ne, ko je bilo videti, da je previdnost božja njega in njegove popolnoma zapustila. Ko je kralj Herod iskal njegovega rejenca umoriti, je zapustil dom in je z Detetom in njegovo Materjo nagloma bežal v daljno tujo deželo, od koder se je šele povrnil, ko je po angelju izvedel, da se v Palestini ni več bati za življenje njegovih ljubljencev. Pozneje je z nepremagljivo potrpežlji¬ vostjo prehodil mesto Jeruzalem, tri dni iskaje božje dete Jezusa. Na slikah sv. Družine nazareške predstavlja se navadno sv. Jožef, kako dela ob stružnici in se ozira na ljubo Dete božje, katero mu pri delu pomaga. Sv. Jožef je pač vedno delal le v Jezusu, z Jezusom in za Jezusa. Njegova od Boga toliko oblagodarjena hiša je bila hiša dela in molitve. Bila je, rekel bi, prva krščanska hiša božja, v kateri sta Jožef in Marija božjega Vzveličarja molila in častila, pa za njega in ž njim delala. V sv. Družini sta se je vrstila molitev in delo, in to je bila podlaga njeni domači blaginji. Nadalje je sv. Jožef vse v hiši uravnaval z največjo prijaznostjo, ljubeznijo in pohlevnostjo, ker si je bil vedno svest, da je celo ne¬ vreden biti glava Družini, v kateri je Bog hotel otrok postati, da bi odrešil in posvetil človeško družino in s tem ves človeški rod. Pa ne le v hiši, tudi zunaj hiše se je kazal Jožef pravičnega moža. Ako je po svojih poslih in delih prišel v dotiko s sosedi ali z drugimi ljudmi, je bil ponižen in prijazen, skromen, postrežen in uslužen tako, da je slul kot najmiroljubnejši in najljubeznjivši izmed Nazarečanov. Krščanski gospodarji in očetje, posnemajte skrbno sv. Jožefa v njegovih domačih čednostih! Delajte v njegovem duhu, z dobrim namenom, k večji časti božji, v slavo Jezusu, tesarjevemu sinu; delajte s trdnim prepričanjem, da vas je Bog na delo poklical, da sebe in svoje pošteno redite in kedaj neprikrajšano prejmete zasluženo plačilo. Skrbite za krščanski red v hiši z besedo in še bolj s svojim vzgledom, da prav vestno izpolnjujete božje in cerkvene zapovedi, da nedeljo, ta odlični dan družine, posvečujete, svete zakramente radi prejemate in si vsepovsodi prizadevate, pošteno živeti. V hiši in zunaj hiše naj bodo možem katoliška načela častitljiva in sveta, povsodi naj katoliško prepričanje in mišljenje v dejanju kažejo ter naj v vseh okolnostih in razmerah življenja zvesto izpolnjujejo svoje dolžnosti kot katoliški kristjani. Sveta naj jim bo prva slovesna prisega, storjena pri krstnem kamenu; nobeni poznejši prisegi na ljubo naj nje ne prelomijo in oskrunijo. Kakor sv. Jožef morajo tudi krščanski očetje čuti, da njih otroci in domači ne padejo v roke kakemu Herodu ali zapeljivcu in dušnemu morilcu; odvračati morajo od svojih domačih vse, kar je njihovi sreči nevarno ali pogubno, kakor slabe tovarišije, ki kvarijo lepo vedenje, prepovedane veselice 190 <- in zabave, pregrešna znanja, pohujšljive pogovore, prešerno obnašanje, branje slabih knjig. Še enkrat povdarjam branj e slabih knjig, to je takih, ki našo sveto Cerkev v njenih naukih in naredbah, v njenih služabnikih, zakramentih in obredih, v njenih zapovedih in zakonih napadajo, zasramujejo in smešijo. Prepoved, brati take knjige in spise, je tako starodavna, kakor naša Cerkev. Sv. apostol Pavel je pridigal v Efežu in je izpreobrnil mnogo j udov in nevernikov. Da bi pa izpreobrnjenci stanovitni ostali v sveti veri in svetem življenju, zahteval je modri apostol, da odstranijo slabe knjige. To so tudi mahoma storili. In od te dobe je naša preskrbna mati Cerkev neštevilne krati prepovedala branje slabih knjig. Sv. Tridentinski zbor je izdal v tej zadevi deset pravil, izmed katerih se sedmo glasi tako-le: „Knjige, v katerih se nalašč pišejo, pripovedujejo ali učijo umazane ali nenravne reči, so celoma prepovedane, ker se je ozirati ne le na vero, temveč tudi na nravnost, katera se po branju takih knjig lahka spridi; in tiste, ki imajo take knjige, naj škofje ostro kaznujejo“. S pogledom na to jasno cerkveno prepoved prosim vas, krščanski starši, v imenu vsega, kar vam je ljubo in drago, odvračajte od svojih družin nevarnost, katera jim preti po slabih knjigah. Hočete li svojim otrokom ohraniti dragoceni zaklad nedolžnosti, nočete li svoje vesti omadeževati in si nakopati strašne odgovornosti pred prestolom večnega sodnika, tedaj pa varujte svoje ljubljence slabega berila, katero je eden glavnih vzrokov nravstvene popačenosti da¬ našnjega časa. Oskrbite pa svojim družinam dobrih knjig, ki so poleg pobožnih podob najboljše domače prijateljice. Branje krščanskih knjig je neizrečene važnosti. Človek je, kar bere. Sv. Frančišek Asiški je bil sprva posveten dobro- voljec in sv. Ignacij Lojolanski lahkomiseln častnik; ali obadva sta postala velika svetnika po branju krščanskih knjig, s katerimi sta se v bolezni kratkočasila. Tudi glede na oskrbovanje domačega berila, ki blaži duha in srce, velja hišnim očetom beseda sv. Pavla: Kdor pa za svoje, —> 191 <- zlasti za domače ne skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika. (I. Tim. 5, 8). Vsi krščanski gospodarji in očetje, naj že kakorkoli služijo vsakdanji kruh za svoje domače, se morejo od svo¬ jega vse časti in posneme vrednega mojstra Jožefa učiti, da je vera in čednost, delavnost in pridnost, zadovoljnost in rednost podlaga domačemu blagostanju. Posebno izboren vzgled pa imajo nad revnim tesarjem sv. Jožefom družine, katerih udje si po delavnicah in tovarnah, v prodajalnicah in rudnikih, po železnicah in na polju v potu svojega obraza služijo vsakdanji živež; ako ta vzgled skrbno posnemajo, se zagotovijo domačega blagoslova in miru. Srečne bi pač bile naše družine, ko bi njih očetje živeli po veličastnem vzgledu sv. Jožefa, kakor sta živela sv. Leopold in sv. Izidor; ko bi si iskali zabave in razveseljevanja doma, ne pa podrugod, ko bi se s svojimi domačimi večkrat pogo¬ varjali o svetih rečeh, bi jih vsak večer krog sebe zbirali k pobožni molitvi. Pač ni bolj ganljive molitve, katero bi Oče nebeški hitreje uslišal, kakor je molitev pobožnega " očeta v sredi svojih otrok. V tako urejenih družinah bi, kakor v Nazaretu, prebival Jezus sam, ki zagotavlja: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi med njimi. (Mat. 18, 20). Kakor pa imajo katoliški gospodarji in očetje nad sv. Jožefom častitljiv vzgled in mogočnega variha za rav¬ nanje in delovanje v krogu svojih domačih, enako imajo krščanske gospodinje in matere v preblaženi materi božji Mariji sijajen vzor, pa tudi velemogočno varhinjo in pomočnico. Kajti na Mariji, katero je nadangelj Gabriel imenoval milosti polno in blaženo med ženami, se svetijo vse čednosti, katere so krščanskim materam in gospodinjam najlepši kras in so stalna podlaga sreče in blagostanja za družine. Marija, mati milosti božje, je bila resnično pobožna, in s tem je povedano vse. Pobožnost je za vse koristna; ona ima obljubo seda j nega in prihodnjega življenja. (I. Tim. 4, 8). Duh srčne pobožnosti je vel v 192 tihem bivališču Marijinem v Nazaretu; in ta duh je duh ponižnosti, potrpežljivosti, ljubezni in zvestobe, čistosti srca, Bogu prijetne rednosti. Marija, mati ljubezniva, je bila v sveti ljubezni in pokorščini vdana svojemu zakonskemu možu, voljno se je vklanjala njegovim modrim uredbam in ga je po svojih močeh podpirala v izvrševanju namenov, razodetih mu od Boga. Požrtvovalno je skrbela za svoje božje Dete, z materno vdanostjo ga je redila in odgojevala, bila je zvesta in skrbna gospodinja in mati. Med mnogimi lepimi imeni, ki se dajajo Materi našega Vzveličarja, je po¬ sebno primerno ime: Žalostna mati, mati bolečin, kraljica mučencev. Marijino življenje je bilo življenje bolečin in trpljenja. Odkar je bil Simeon v tempelju izustil preroške besede, je nosila meč bolečin v svoji deviški duši. Toda trpela je z Jezusom in za Jezusa, in zato ji je bilo trpljenje tudi vir najslajše tolažbe. Krščanske gospodinje in matere, častite Marijo ob¬ čudovanja vredno mater in nasledujte njeno čednosti polno življenje! Bodite krščansko-pobožne, in vaša hiša bo hiša nazareška! Predrage moje matere! Vaši otroci, ki so pri svetem krstu postali otroci božji, bodo to, kar ste ve; po¬ božni, čisti, pokorni, pravični in sveti bodo, ako ste vse to tudi ve. O rodbinskem drevesu velja pregovor: Kakršno drevo, takovšen sad. Vsi slavni in sveti možje so imeli po¬ božne matere. Sv. Bazilij Veliki je prejel svojo izvrstno odgojo od svoje pobožne matere Emelije in od svoje bogo- ljubne babice Makrine, o kateri pravi sam: „Nikdar ne bom pozabil, kako globoko so se mi v nežno dušo vtisnile besede in vzgledi te častitljive žene“. Velikega škofa in cerkvenega učenika Avguština je dala Cerkvi pobožna mati Monika. „Ko sem bil še majhen otrok, piše tako nežno sv. Avguštin v svojih izpovedih, sem slišal iz ust svoje matere o onem večnem življenju, ki nam je obljubljeno po ponižanju tvojega Sina, o Bog, kateri je z nebeških višav prišel na zemljo. Komaj sem zagledal luč sveta, že me je moja mati, ki je stavila v tebe vse svoje zaupanje, pokrižala in okrepčala s soljo modrosti ££ . Znana je nadalje sv. Nona, mati sv. Grego- 193 rija Nazijanzenca, potem sv. Antuza, mati sv. Krizostoma, sv. Silvija, mati sv. papeža Gregorija Velikega. Krščanske matere! Odgojujte tudi ve svoje otroke za nebesa in ne za svet, posvetite svoje sinove in hčere devic Devici, da si ohranijo sveto čistost, ki je vseh čednosti najlepši cvet. Rade zbirajte svoje družine k pobožni molitvi pred podobo svete Družine nazareške, in postale bodo dru¬ žine božje. Kakor nekdaj sv. Elizabeta Turingijska in vzveli- čana Ema Krška, vzgledujte se tudi ve v potrebah in stiskah nad žalostno Materjo božjo in iz ljubezni do njenega božjega Sina nosite vdane v voljo božjo svoje križe, brez katerih ni nobena družina. Učite pa tudi one, ki so vaši skrbi izročeni, nositi jarem Gospodov, da bodo Jezusovi. Sveto prenašanje in voljno trpljenje je močna vez, ki družino neločljivo veže s sv. Družino za časnost in večnost. Ko je bil Jezus dvanajst let star, piše : sv. Lukež tako lepo, sta šla Marija in Jožef, kakor navadno, na praznik v Jeruzalem. In ko sta se po dovršenih praznikih vračala, je ostal mla¬ denič Jezus v Jeruzalemu... In zgodilo seje, da sta ga tretji dan našla v tempelju, sede¬ čega med učeniki, katere je poslušal in p o- praševal. Vsi pa, ki so ga slišali, so se čudili nad njegovim umom in nad njegovimi odgo¬ vori... In ko sta ga zagledala, sta se zavzela, in njegova Mati mu je rekla: Sin, kaj si nama tako storil?.. In jima reče: Zakaj sta me iskala? Vedela li nista, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta? Inje šel ž njima in prišel v Nazaret in je bil jima pokoren. ...In Jezus je rastel v modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. (Luk. 2, 42—52). To je, ljubi moji otroci, vaš prečudežno ljubeznivi in veličastni vzgled. Jezus, sin nebeškega Očeta, je bil pokoren zemeljskemu redniku. On, naš Gospod in mojster, je bil podložen preprostemu tesarju; On, Stvarnik nebes in zemlje, je bil poslušen Mariji, 13 \ 194 svoji stvari. Božjo zapoved: Spoštuj očeta in mater, katero je On dal, je izpolnjeval sam najnatanje. Jezus je rastel v modrosti in milosti, ker je z Marijo in Jožefom hodil v Jeruzalemski tempelj, in tam molil, voljno poslušal učenike in jih popraševal. Še več. Jezus je s svo¬ jimi božjimi rokami delal v delavnici svojega rednika in je do tridesetega leta ostal v hiši svojih staršev, za katere je ljubeznivo skrbel. Po blaženi smrti krušnega očeta Jožefa je še tembolj skrbel za svojo ljubo mater vdovo, s katero se je v času, ko je javno učil, najmanje trikrat sešel, in sicer v Kani Galileji, kjer je s svojo navzočnostjo na ženit¬ nim posvetil in blagoslovil družino; nadalje v Nazaretu v hiši, kjer je učil veliko množico, in naposled na Golgoti, kjer jo je s križa izročil svojemu ljubljenemu učencu Janezu. Jezus sme pač torej reči tudi vam otrokom: Vzgled sem vam zapustil, da tako, kakor sem storil jaz, tudi vi storite! (Jan. 13, 15). Jezus je vam, pre¬ ljubi otroci, božji vzor v otroški pokorščini do staršev, v pobožni molitvi, v marljivem obiskovanju službe božje, v spo¬ štovanju in čislanju učiteljev, postavljenih od Boga, v pridni delavnosti, v požrtvovalni skrbi za starše. Krščanski sinovi in hčere, ljubite in častite z vsemi močmi svoje dobre starše, ne zapuščajte jih v potrebi in stiski, bodite jim na pomoč v smrti, pripeljite jim v tem za vso večnost odločilnem tre- notku Jezusa v presvetem Zakramentu altarja! Tako jih ne bote nikdar izgubili, pač pa se bote kedaj ž njimi večno veselili v družbi sv. Družine, kakor se veselijo in radujejo sv. Alojzij, sv. Stanislaj Kostka, sv. Janez Berchmanns, sv. Neža in mnogi drugi sveti mladeniči in svete mladenke, ki so živeli in živele bogoljubno po prevzvišenem vzgledu Jezusa, božjega prijatelja otrok. V Gospodu ljubljeni škofljani! Razsvetljeni apostol sveta, sv. Pavel, je sestavil za srečno krščansko družinsko življenje stalna pravila, katera izpolnjevati je ostro naročal posameznim udom hišnih družin. Vse, karkoli delate z besedo ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa Kristusa... Žene, bodite pod- 195 ložne možem, kakor se spodobi, v Gospodu. Možje, ljubite svoje žene in ne bodite čemerni do njih. Otroci bodite pokorni staršem v vseh rečeh; ker to je prijetno v Gospodu. Očetje, ne dražite svojih otrok, odgojujtejihvnauku in strahu Gospodovem. Hlapci, bodite pokorni svojim telesnim gospodom v vseh rečeh, ne na videz, kakor da bi hoteli dopadati ljudem, temveč s preprostim srcem, boječ se Boga, karkoli delate, delajte iz srca radi, kakor Gospodu in ne kakor ljudem, vedoč, dabote od Gospoda prejeli povračilo dediščine. Go¬ spodu Kristusu služite... Gospodarji, kar je pravično in primerno, izkazujte hlapcem, vedoč, da imate tudi vi Gospoda v nebesih. V molitvi ostajajte in čujte v njej z zahvalje¬ vanjem! (Kol. 3, 17—24; 4, 1. 2.) Lahko bode krščanskim družinam, živeti po teh zlatih pravilih slavnega apostola, ako z vso gorečnostjo gojijo pobožnost do svete Družine nazareške. In zato prav živo želim, da se vse družine Lavantinske škofije posvetijo sveti Družini in da kar le najbolj goreče posnemajo njen vzgled. Podoba Jezusa, Marije in Jožefa, kakršno sem iz Rima od predsednika naddružbe z dopisom od dne 19. februarja 1893 prejel, da si jo ogledam in dalje priporočam, nahaja se naj v vsaki hiši, da jo vsi domači lahko vidijo in se večkrat na dan spomnijo, da so se sveti Družini posvetili; da med delom svete osebe v pomoč kličejo, se varujejo vseh grešnih misli, besed in del, da se vnemajo v posnemanju vsakatere čednosti, se tolažijo v nesreči, v sreči svoja srca povzdigajo - k nebesom, po priprošnji presvetih oseb v skupnih molitvah prosijo sreče in blagoslova, edinosti in miru od Boga. Po iskrenem češčenju in zvestem posnemanju sv. Družine bodo družine postale dobre, po dobrih družinah pa se bodo zbolj¬ šali časi. Po češčenju in posnemanju sv. Družine nazareške je slavno znana družina Nazijanska postala družina božja, in nje udje se časte vsi kot svetniki, namreč roditelja sv. 13 * 196 Gregorij in sv. Nona, ki sta otrokom svetila z vzgledom vere in čednosti, in njuni otroci sv. Cezarij, sv. Gregorij in sv. Gorgonija, ki povzdigujejo slavo svetosti svojih staršev. Za vstop v novo, milosti polno in z bogatimi odpustki obdarovano družbo zadostuje, da se oče ali mati ali kdor koli izmed domačih oglasi pri dušnem pastirju in prosi, da vpišejo imena vseh domačih v društveno knjigo. Kdor je v družbo vpisan, udeležuje se njenih odpustkov in privilegij ali predpravic. Posvečenje presveti Družini se more vršiti ali doma ali pa še bolje v župnijski cerkvi, ki je duhovna mati družinam cele župnije. Ker pa so sveti oče papež Leon XIII. to hvalevredno družbo izročili zlasti vam, vele- častiti gospodje župniki, prosim prav nujno vas, svoje drage sodelavce v vinogradu Gospodovem, da blagonosno družbo vernikom priporočate, da ste jim postrežni zastran vsprejema in jim skrbite za lepe podobe sv. Družine nazareške. Gotovo so zlasti dušni pastirji poklicani, v prvi vrsti udeleževati se hvalevrednega dela, da se družine zopet pokristjanijo in krščanske ostanejo. Podučevanje dobrih duhovnikov, njih ljubezen do čistosti, njih pobožnost v cerkvi, doma in zunaj doma, njih zmernost v jedi in pijači, v govorjenju, njih po¬ božno in častitljivo vedenje pri sveti maši, vse to v srcih vernikov mogočno vzbuja tiste čednosti, ki so zaklad kato¬ liških družin. Zatorej, predragi bratje in sinovi v Gospodu, delajte na to, da se duh Jezusa, Marije in Jožefa zopet povrne v družine. Iz tega bo izviral mir, ki presega ves um in ohrani srca in misli v Kristusu Jezusu. (Fil. 4, 7). Ker sem že zgoraj večkrat omenil sveto hišo nazareško, spodobi se, da še kaj več povem o tej od Boga toliko oblagodarjeni hiši sv. Družine. Tiha, sveta hiša nazareška je gotovo eden najčastitljivših krajev vsega sveta. V tej hiši sta prebivala Joahim in Ana, presrečna roditelja preblažene device Marije, ki je bila tukaj rojena in vzgojena. V to hišo je stopil angelj Gabriel, da oznani Mariji globoko skrivnost učlovečenja Sinu božjega. Tu je živel in umrl sv. Jožef. Tu je živel nebeški Vzveličar. Tu so se. shajali apostoli. Tu je po starodavnem izročilu sv. Peter služil sveto mašo. To hišo je obiskalo' brez števila svetih oseb, kakor n. pr. sv. Ludovik, kralj francoski. Kaj čuda, da ta hiša božja še vedno stoji in je pod varstvom angeljskim? Ostala je na svojem mestu tako dolgo, da so Mohamedanci zasedli skoraj a t so Palestino. Dne 10. majnika leta 1291 so jo prenesli, kakor pripoveduje pobožno izročilo, angelji na Trsat pri Reki v Dalmaciji. Pa že tri leta in sedem mesecev pozneje so iz¬ gubili Trsačani dragoceni zaklad. Angelji so namreč vdrugič vzdignili sveto hišo ter so jo nesli preko morja v Loreto na Laško. V spomin tega čudovitega dogodka, ki se je vršil dne 10. decembra 1294-> praznuje sveta Cerkev vsako leto na deseti dan decembra god prenesitve svete hiše iz Dal¬ macije v Loreto. Dne 10. decembra tekočega leta se bo slavil šeststoletni spomin prenesitve svete hiše iz Dalmacije v Loreto. Že dvakrat sem bil toliko srečen, da sem v tem prečastnem svetišču služil sveto mašo in prosil sv. Družino, da bi se nahajalo v moji Lavantinski škofiji prav mnogo nazareških hiš, v katerih prebivajo bogaboječe, pobožne družine. Predragi v Gospodu! sklepu svojega pastirskega lista opominjam vas še enkrat z vso ljubeznijo, s katero vas v Jezusu Kristusu ljubim, da po želji svetega očeta v obilnem številu vstopite v pobožno družbo na čast sv. Dru¬ žini nazareški, in da si neutrudno prizadevate, doseči njen koristni namen. Hišni gospodarji in očetje naj časte in posnemajo sv. očeta Jožefa v Bogu všečem delovanju, v čujočnosti, zvestobi in pravičnosti. Krščanske matere in gospodinje naj nasle- d ujej o sv. mater Marijo v pobožnosti, sveti ljubezni in zvestobi. Otroci se naj učijo od božjega mladeniča Jezusa pokorščine, spoštovanja in podložnosti do staršev. Pleme- nitniki in ki so visokega rodu, naj kakor Modri iz jutrove -> 198 £ dežele to najplemenitnejšo Družino vroče časte in se naj učijo od nje, da so v sreči zmerni in zdrzni, v trpljenju in nadlogah pa mirno-srčni. Bogati in premožni naj se navadijo od nje, čednost ceniti in tisto stavljati visoko nad vse imetje in vse bogastvo. Krščanski delavci naj se radi ozirajo na revno Družino v neznatnem Nazaretu, da brez godrnjanja in toževanja izpolnjujejo dolžnosti svojega stanu. Sv. Jožef, blagi tesar nazareški, bode jim nebeški varih in priprošnjik v vseh težavah; in Jezus jih bo obilno blagoslovil, On. ki je uboštvo priporočal in je bil sam ubožen, kakor nihče ne pred njim in ne za njim, On, ki je s svojim delom povzdignil in posvetil stan delavski. Tudi vi in ve, Bogu posvečeni redovniki in redovnice, ste duhovna družina, ki ima nad sv. Družino nazareško svoj veličastni vzor. Zvesto njo po¬ snemajte v čednosti svete pokorščine, svetega uboštva in svete čistosti, krotkosti in ponižnosti. Plačilo za to vam bo nekdaj druščina sv. Družine. Tako torej, ljubljeni verniki! Zbirajte se vsi prav radi k skupni molitvi, zlasti k molitvi svetega rožnega venca, pred podobo sv. Družine, katera naj se nahaja v vsaki družbeni hiši, da jo krasi in ji je glasna učiteljica; zbi¬ rajte se pred njo in molite pred vsem za svoje potrebščine. Potem pa molite kot zvesti otroci velike družbe božje, svete Cerkve, za skupnega očeta krščanstva, papeža Leona XIII., nadalje kot zvesti državljani za svojega toliko dragega in ljubega vladarja Franca Jožefa I. Poleg pa ne pozabite svojega višjega pastirja, kateri čuje nad vami kot tak, ki bo za vaše duše odgovor dajal, da bo to delal z veseljem in ne vzdihovaje; ker to bi ne bilo dobro za vas. (Hebr. 13, 17). Sklepam pa svoj dobrohotni spis s pomembnimi be¬ sedami, s katerimi sklepajo sveti oče papež Leon XIII. svoj v začetku pohvaljeni apostolski list: Jezus, Marija in Jožef naj milostno varujejo krščanske hiše, v katerih se bodo klicali na pomoč; naj gojijo v njih ljubezen, pospešujejo lepo vedenje 199 naj izpodbujajo k čednosti, lajšajo in slajša j o naj bridkosti, ki od vseh strani pretijo člo¬ veškemu rodu! Amen. V Mariboru, na god sv. Družine, dne 21. januarja 1894. f Mihael, knez in škof. XIV. Pastirski list z dne 20. meseca januarja 1895 o neskončni ljubezni Jezusovi v Zakramentu altarja in o povratni ljubezni kristjanov do Jezusa. MIHAEL, po božji milosti in božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, častiti duhovščini in vsem vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Sv. Duha! Predragi v Gospodu! !>veti oče, naš srečno in slavno vladajoči papež Leon XIII., so v svojem milem nagovoru do kardinalov dne 23. meseca decembra minulega leta govorili o presvetem Rešnjem Telesu, ki je središče in živež krščanskega življenja, ki je zakrament edinosti in složnosti, miru in ljubezni. Obenem so izrazili svoje veselje nad evharističnimi zbori, kateri so se poslednja leta vršili tako svečano v čast in hvalo presvetemu Rešnjemu Telesu v raznih mestih n. pr. v Parizu, v Jeruzalemu, v Bruselju, v Neapolu, v Turinu in Milanu. Hvaležnost zahteva, naglašali so sveti oče ob sklepu svojega ljubeznivega božičnega na- 200 govora, hvaležnost zahteva, da se podvojijo sredstva in pomnožijo pripomočki v zadoščenje nečasti, ki se godi božjemu Sinu v tej nepopisni skrivnosti; in potrebnost sili, obračati se k Njemu z neomejenim upanjem, da si izprosimo prav obilno božje usmiljenje. Te izpodbudne besede najvišjega pastirja in nezmot¬ ljivega učitelja naše svete Cerkve so me napotile, da sem se odločil, v letošnjem postnem pastirskem listu govoriti vam, preljubi škofijam, ravno o Zakramentu edinosti, miru in ljubezni, to pa zato, da bi vnel v vaših srcih gorečo ljubezen do Zakramenta ljubezni, in da bi kolikor največ mogoče pripomogel v zadoščenje nečasti, razžaljenj in groznih oskrumb, ki se nebeškemu Vzveličarju pripravljajo v tej neizrekljivi, prečudežni skrivnosti. V dominikanskem samostanu svete Marije, Matere mi¬ losti, v Milanu shranjujejo prekrasno nazidno sliko, izdelano od enega najslavnejših slikarjev. Kdor jo gleda, meni, da ne gleda umno premišljenega, vzvišeno čutjenega in vzorno izvršenega umotvora človeškega, temveč da gleda, rekel bi, razodenje božje. To sem skusil in čutil vsaj jaz, ko sem leta 1892. stal pred velikansko sliko in sem jo opazoval dolgo in dolgo. Ta mnogo občudovana podoba, po vsem svetu znana „zadnja večerja“ slovečega slikarja Leonarda da Vinci, predstavlja prav živo ves pomen in namen onega večno znamenitega Velikega četrtka, ko je božji Vzveličar s svojimi dvanajsterimi prijatelji obhajal zadnjo, pa tudi najblagonosnejšo večerjo. Ljubljeni škofijam! Vsekako čudovita je ona neslišano ponižna ljubezen, s katero je nebeški Učenik svojim učencem noge umival in poljuboval, ne prezrši niti onega hudobneža, ki ga je kmalu zatem tako sramotno izdal s hinavskim po¬ ljubom, zares čudovita, pravim, je ta ganljiva ljubezen, ali še večjega občudovanja vredna j e, ona prevelika dobrot¬ ljivost, s katero je Jezus pred smrtjo podelil svojim kruh, ki jim je sladka hrana za večno življenje. Nedomerno globoka je sicer požrtvovalna ljubezen, katero je najljubeznivši Odrešenik sveta človeku izkazal s -> 201 svojo prebridko smrtjo; ali vsako leto ponavljajoč se presveti Veliki četrtek nam stavlja pred oči dejanje ljubezni naj¬ večjega prijatelja človeškega rodu, katero dejanje vsa druga dejanja njegove ljubezni visoko presega in jih izpopolnjuje. Zakaj to delo je delo ljubezni, ld ne traja le kratek čas, kakor trpljenje in smrt, temveč ono se razteza do konca vseh časov, ter neprestano deli vernikom vseh jezikov, dob in krajev blaženi sad presvete daritve, od Jagnjeta božjega opravljene na križu vrhu gore Kalvarije. Z jasnimi in s čudodelnimi besedami: Vzemite in jejte, to je moje Telo, katero bo dano za vas! Vzemite in pijte, zakaj to je moja Kri nove zaveze, katera boža vasin za mnogotere pre¬ lita v odpuščenje grehov! (Mat. 26, 26—28). To storite v moj spomin (Luk. 22, 29) — s temi sloves¬ nimi in večno blaženimi besedami, pravim, je Jezus Kristus, večni višji duhovnik po redu Melhizedekovem, apostolom in vsem njihovim pravim naslednikom v službi duhovniški po¬ delil skrivnostno oblast in moč, vedno ponavljati v Cerkvi ta izredni čudež, ki ga je storil pri zadnji večerji, izpre- menivši kruh v svoje presveto Telo in vino v svojo drago¬ ceno Kri. Podarivši jim to izredno oblast, se je pa Jezus v ljubezni zavezal, da ostane tako dolgo med človeškimi otroki, doklerkoli bodo ti živeli na svetu. Resnično, preljubi kristjani, to je ljubezen, kakršne ni bilo in ne bo najti na zemlji. Gospod je svoje sicer vselej ljubil, pripazuje učenec ljubezni, sv. Janez, v prvi vrsti trinajstega poglavja svojega evangelja, toda ob koncu svojega trudapolnega, ves svet osrečevalnega življenja je svojo lju¬ bezen do človeškega rodu pokazal najsijajneje s tem, da je postavil presveto večerjo, ta neminljivi, vekovečni spomin večne ljubezni božje. Zatorej pač ni lepšega, pa ni svetej¬ šega predmeta, ki bi ga premišljevali v svetem postnem in velikonočnem času, kakor je neskončna ljubezen Jezusova v Zakramentu altarja. Natanje spoznanje tolike ljubezni more in mora naše duše in naša srca vnemati k hvaležni, delavni, neodjenljivi ljubezni do Jezusa. -> 202 <- Obuditi iskreno pobožnost in plamenečo ljubezen do Zakramenta ljubezni, bodi zlati sad mojega letošnjega pa¬ stirskega pisma, čigar podučne besede naj bogato blagoslovi učlovečena Beseda božja, Jezus Kristus, pastir in škof naših neumrjočih duš. (I. Petr. 2, 25). Tantum ergoSacramentum veneremurcernui! Vsi ponižno počastimo ta presveti Zakrament! Kristjani predragi! a nedomerno velikost ljubezni, skrite v naj svetejšem Zakramentu, vsaj nekoliko premerimo, premišljevati moramo, preljubi v Gospodu, osebo ljubečega in osebo ljubljenega, pa tudi posebni način, kako se razodeva ta ljubezen. Zakaj jasno je kakor solnce, čim večji in višji je tisti, kateri ljubi, in čim manjši in nižji je oni, kateri se ljubi, in čim očitneje se ljubezen izkazuje, tem večjega strmenja in občudovanja vredna je taka ljubezen. Premišljujmo pobliže to veselo resnico. 1. V najčastitljivšem Zakramentu altarja resnično, stvarno in bistveno Pričujoči: je večni Sin nebeškega Očeta, je popolna podoba njegovega bistva, je čisti odsev njegovega veličastva. Po Njem je stvar j eno vse, in brez Njega ni stor¬ jeno nič, kar je storjenega, kakor piše prvak evangelistov, sv. Janez, v začetku svojega duhovitega evangelja (1, 3). Tu je pričujoč Tisti, ki se je ponižal do smrti na križu, pa ga je Oče povišal in mu dal ime, katero je nad vsa imena tako, da se v imenu Jezusovem uklanjajo kolena vseh v nebesih, na zemlji in pod zemljo, kakor uči globokoumni učitelj narodov, sv. apostol Pavel. (Filiplj. 2, 9—15). In Tisti je tukaj pričujoč, ki sedi, poln moči in veličastva, ob desnici nebeškega Očeta, kot zmagonosni poglavar svete Cerkve in kot naš srednik in kot prihodnji sodnik živih in mrtvih. Ali o kralj veličastva, kako malo, malo nam raz¬ krivajo te slabe besede Tvojo sijajno čast in slavo, o kateri umevamo le toliko, da je neumevna! 203 In ta veličastni Gospod nebes in zemlje se skriva iz brezmejne ljubezni do človeka pod neznatno podobo kruha in vina. Globoka, nad vse misli in pojmove vzvišena skrivnost je sicer skrivnost učlovečenja Sinu božjega; vendar večja skrivnost je vsega počeščenja in moljenja vredni Zakrament altarja. Kajti v skrivnosti učlovečenja je Jezus svetlost svo¬ jega božjega veličja zakril vsaj pod človeško podobo, v skrivnosti presvetega Rešnjega Telesa pa zakriva svojo božjo in človeško natoro pod mrtvimi podobami kruha in vina. Premišljevaje ta toli veličastni koli resnični čudež so se vrli pisatelji katoliške Cerkve, sveti očetje, spominjali prepomembnih besed Davida, neumrljivega pesnika na kraljevskem prestolu, besed namreč: Spomenik svojih čudežev je postavil milostljivi in usmiljeni Gospod. Hrano je podal njim, ki se ga boje. (Ps. 110, 4. 5). In veliki svetnik Hiponski, slavljeni Avguštin, je izrekel drzovite besede: Bog v svoji vsemogočnosti ni mogel dati več, v svoji modrosti ni vedel dati več, in v svojem bogastvu ni imel dati več, kakor ta čudapolni Zakrament. (Tract. 84. in Ioannem). O kako veličasten, kako čudežen je vendar ta Zakrament! 2. Ali, predragi kristjani, morje ljubezni božje v pre¬ svetem Zakramentu altarja postaje še širje in globlje, ako pogledamo na tistega, kateremu velja ta ljubezen. Velja pa stvari, ki je prah in pepel; velja stvari nehvaležni, velja grešnemu, zadolženemu človeku. Ljubemu Vzveličarju ni bilo dovolj, da je triintrideset let v bridkih stiskah in težavah prebival med grešniki in da je naposled za nje na križu v najhujših mukah umrl; temveč v svoji dovršeni, neizmerni ljubezni je hotel krvavo daritev, katero je opravil na Golgoti, na tem kraju največjih bolečin, to spravno daritev je hotel, pravim, vedno ponavljati v nekrvavi daritvi svete maše v trajno zadoščenje in spravo za grešni rod človeški. Kakor ne neha ljubo solnce, čeprav se skrije za gore našim očem, sijati, marveč z lučjo, katero oddaje mesecu in zvezdam, v tihih in jasnih nočeh razsvetljuje našo temno -> 204 <- zemljo, enako tudi Jezus Kristus, luč sveta, solnce duhov, po dovršenem zemeljskem teku nadaljuje svoje delo, ker se od solnčnega izhoda do zahoda daruje Bogu pri sveti maši (Mal. 1, 11), v tem ognjišču katoliškega bogočastja, in ker prebiva v altarnem Zakramentu, v tem solncu vsega cerkve¬ nega življenja in rastenja, neprenehoma, da razsvetljuje po grehu zatemnelega duha človeških otrok in da ogreva nji¬ hova v strasteh otrpnjena srca. 3. Medtem pa še nikakor ni dovolj, predragi moji! Mnogo bolj še moramo občudovati usmiljenja polno dobrot¬ ljivost, katero nam razodevlje najsvetejši Zakrament, ako po¬ mislimo, na kateri način da se razodevlje ta dobrotljivost. Že to nam kaže zares velikodušno ljubezen, da v žaru in sijaju nebeške neumrljivosti poveličani Sin božji prihaja na besedo umrljivega človeka, katoliškega duhovnika, na altar in sicer ne le v krasnih, umetno zidanih katedralah, temveč tudi v preprostih cerkvah in majhnih kapelicah, v katerih se zbirajo prebivalci najrevnejšega sela. Še več. On, Gospod vojnih čet; prihaja na altar, postavljen na bojnem polju katoliških armad, pa prihaja na ladje katoliških na¬ rodov, On, ki je nekdaj zapovedal mir viharjem in valovom. (Mat. 8, 23—27). Na visokih gorah in v globokih dolinah, na vseh morjih in v vseh delih sveta, povsodi se daruje v sveti maši Očetu nebeškemu •—svojim v časno srečo in v večno vzveličanje. In kakor je nekdaj po Palestini, Svoji domovini, hodil od mesta do mesta, od kraja do kraja, blagoslavljaj e in dobrote deleč, tako še dandanes hodi in se daje svojim služabnikom nositi v slovesnih procesijah po mestih in poljih, pa se daje spremljati v krasne palače in borne bajte, v bolnišnice in ječe, v oddaljena zakotja in sela. Obišče pa človeka v trenutku, ki je odločilen za celo večnost, obišče ga tisto usode polno uro, ko mu ves svet ne ve svetovati, ko mu vsi ljudje ne morejo več pomagati. Vse to, ljubljeni Lavantinci, nam mora biti polnoveljaven dokaz, kako najsvetejši Zakrament altarja na vso moč ozna¬ njuje tisto čednost, ki je popolnost in je kraljica drugih čednosti, mislim krščansko ljubezen, ki je živelj 205 krščanske uredbe sveta in je vez krščanske družbe. Po vsej pravici imenujejo naš sveti oče papež Leon XIII. zakrament presvetega Rešnjega Telesa zakrament ljubezni, miru in edinosti. In sveti Tridenški zbor ga nazivlje zn amen j e edinosti, vez ljubezni, podobo složnosti. V Gospodu ljubljeni verniki! vsako Kristusu vdano srce močno vnemati k zvesti povratni ljubezni. Kakor pa se ljubezen Gospoda in mojstra različno razodevlje, kaže naj se tudi naša ljubezen do Njega razno¬ vrstno. Preudarimo tudi to resnico natančneje. 1. Svojo pravo ljubezen do Jezusa kažemo dejanski najprvo s tem, da mu v Zakramentu ljubezni izkazujemo najvišjo čast in največje spoštovanje. Jezus sam nam je s svojim vedenjem nekako dovolj umljivo namignil, kolika čast in hvala in koliko spoštovanje gre presvetemu Zakra¬ mentu. Kajti v veliki, dostojno olepšani dvorani na gori Sionski je prvikrat izpremenil kruh v svoje Telo in je tam prvikrat delil sveto obhajilo svojim apostolom, katere je tudi ravno tam posvetil za mašnike nove zaveze. Sicer je ljubil le siromaštvo. Jaslice so mu bile zibel, mučni križ smrtna postelj in podzglavje trnjeva krona. Ali ko je usta¬ novil najimenitnejši in najodličnejši vseh zakramentov, ko je vpostavil Zakrament, ki je krona naše svete vere, središče našega vzvišenega bogoslužja, ki je največja čast in najlepši kras katoliške Cerkve, je Vzveličar praznoval to večnega spomina vredno slavnost v veliki, v visoki, s preprogami in z blazinami čedno pogrnjeni dvorani, kakor pripoveduje sv. evangelj (Luk. 22, 12; Mark. 14, 15), je slavil to svečanost v gornjem nadstropju ali v zgornji dvorani, u-soOov, kakor jo imenuje Dejanje apostolsko (1, 13) — vse to pa vernikom v poduk in v vedni opomin, da se naj vsekdar z najodlič¬ nejšim spoštovanjem in z najpobožnejšim počeščenjem bližajo temu najveličastnejšemu, ker božjemu Zakramentu. ogled na Jezusa, kot najpopolnejši vzor prave ljubezni do ljudi, mora pač vsako verno krščansko dušo in 206 Zatorej pa, kristjani predragi, izkazujte o vsaki pri¬ ložnosti, ki se vam ponuja, najsvetejšemu Zakramentu altarja vso spodobno čast, vse dolžno spoštovanje. Kadarkoli obiščete hišo božjo ali jo zopet zapustite, uklonite kolena vselej in pred vsem prav ponižno pred tabernakeljem, kjer kraljuje Jezus v presvetem Zakramentu; zakaj v svetem Rešnjem Telesu je pričujoč tisti Bog, katerega je Oče ne¬ beški vpeljal med svet, rekoč: In molijo naj ga vsi angelji božji (Hebr. 1, 6); pred katerim so modri iz jutrovega pokleknili in ga molili (Mat. 2, 11); kate¬ rega so apostoli v Galileji molili, kakor izpričuje sveto Pismo. (Mat. 28, 17; Luk. 24, 52). Pobožno in spodobno pripogibanje in poklekovanje pred posvečenim altarjem, v katerem je shranjeno presveto Rešnje Telo, prinaša nam gotovo prav obilo plačilo. Ako je satan, ki je dobro poznal veljavo in pomen priklanjanja, božjemu Vzveličarju za en edini priklon ponujal vsa kraljevstva sveta in njih veličastvo, kaj nam bo šele Jezus Kristus dal za to, kolikorkrat pred Njim z vsem spoštovanjem in z vso pohlevnostjo uklonemo svoja kolena? Takrat je vselej, kakor bi nam govoril iz tabernakelja: Glej, ljubitelj in prijatelj moj, dati ti hočem vse, karkoli potrebuješ za dušo in za telo! Pozdravljajte in poveličujte vse hvale vredni Zakrament z vso pohlevnostjo in hvaležnostjo, kolikorkrat se nosi po ulicah in cestah, se nese kot popotnica k bolnikom. Ne sramujte, pa ne branite se, na javnem prostoru poklekniti pred Njim, ki je v javnem vrtu za naše vzveličanje v smrtnih bridkostih klečal in molil, kakor piše sv. Lukež (22, 41). Praznujte prelepi praznik svetega Rešnjega Telesa kolikor mogoče slovesno in posvečujte ga z vso vdano ljubeznijo do Njega, ki gre mimo vaših hiš v slovesnem sprevodu. Pozdravite in molite vselej Jezusa vsaj v duhu, kolikorkrat greste mimo svetišča, kjer v tihi samoti osebno prebiva in svoje ljubeznivo k sebi vabi, re¬ koč: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom okrepčal! (Mat. 11, 28). 207 <- Posebno pa se obračam do Vas, preljubi duhovni sobratje in sinovi v Gospodu, s prav prisrčno prošnjo: Iz¬ kazujte vse slave vrednemu Zakramentu vselej in povsodi najodličnejše spoštovanje in češčenje, opravljajte sveto mašo z notranjo in vunanjo pobožnostjo, obiskujte radi in gosti- krat presveto Rešnje Telo, skrbite vestno, da se bo dostojno shranjevalo, da se bo ž njim ravnalo častno in spodobno! Pomislite, da je bistvo vašega duhovništva to, da ste duhovniki prečudežnega Zakramenta, da ste služabniki presvete evhari¬ stije. Ta misel je navduševala duhovni k a Gasparja Mermillod, poznejšega slavnega škofa Lozanskega in Genevskega (f 1892), da je najsvetejši altami Zakrament prisrčno častil, da je o nja ustanovitvi in bistvu, o nja namenu, moči in češčenju o priliki prednašal celo vrsto prekrasnih pridig. Med poslu¬ šalci se je nahajala tudi protestantinja, katero so njegove besede ganile tako, da je sklenila, zmoti se odpovedati in resnico sprejeti, samo ko bi le še izvedela, ali pridigar tudi sam izvršuje, kar zastran presvetega Zakramenta tako ostro terja od svojih poslušalcev. Skrije se v cerkvi, da bi opazo¬ vala pridigarjevo obnašanje pred tabernakeljem. Mermillod pride po navadi v cerkev ob času, ko misli, da je sam, gre naravnost k altarju, kjer je bilo shranjeno presveto Rešnje Telo, in najprvo z vso spodobnostjo poklekne, potem pa pade na svoj obraz in v največji ponižnosti moli svojega Gospoda in Vzveličarja v presvetem Zakramentu. Ta pogled tako presune blago gospo, da glasno zajoče, da se zmoti takoj odpove in nemudoma prosi za vsprejem v katoliško Cerkev, katera sama ima resnični nauk o Zakramentu altarja. Medtem pa smem, hvala bodi Bogu, vesel priznavati, da so duhovniki razsežne Lavantinske škofije goreči častilci in zvesti ljubitelji vse časti in vse ljubezni vrednega altar- nega Zakramenta. Pred dvema letoma sem naročil, naj se altarji, na katerih se presveto Rešnje Telo pripravlja in tro¬ edinemu Bogu daruje, natanko popravijo in uredijo po liturgičnih predpisih. To naročilo se je povsodi radovoljno in semtertja celo z mnogimi žrtvami izvršilo tako, da sedaj večidel po vseh cerkvah lepe vladikovine altarji ugajajo dotičnim cerkvenim določbam, da so postali prijetne mize Gospodove, podobne mizi v obednici zadnje večerje. — Razen tega se je storilo in se še vedno stori v naši škofiji prav mnogo za okrašenje hiš božjih, za potrebno cerkveno opravo, za dostojno obhajanje službe božje. Zlasti velike zasluge si je pridobila v tem oziru leta 1881 osnovana družba vednega češčenja presvetega Rešnjega Telesa in v podporo revnim cerkvam po škofiji. Prelepa družba šteje že mnogo nad 11.000 udov, ki opravljajo častno stražo pred tabernakeljem in ki so dosedaj darovali 22,137 goldinarjev za društvene namene. Kdo pove., koliko blagoslova, koliko tolažbe in moči se pač iz tabernakelj a razliva tja po širni škofiji, ako na tisoče in tisoče udov z globokim spošto¬ vanjem, s srčno ljubeznijo in z nežno pobožnostjo opravlja svoje redne molitvene ure, ako družbeniki vsaj nekoliko zahvaljujejo božjega Vzveličarja za neštevilne dokaze nje¬ gove neizmerne ljubezni in mu zadoščajo za premnoga žaljenja, zasramovanja in za nečasti, ki se mu gode v presvetem Zakramentu. O te molitve in milodare, katere udje po svojih zmožnostih darujejo za tako dobre namene, bo Gospod Bog gotovo bogato poplačal, ker je sam obljubil po modrem Siracidu: Daj Najvišjemu po tem, kar je On tebi dal; daj s prijaznim očesom, kar premore tvoja roka; zakaj Bog je vrače valeč, in On ti bo sedmero povrnil. (Sir. 35, 12. 13). 2. Nov dokaz odkritosrčne in vdane ljubezni do Jezusa v najsvetejšem Zakramentu altarja podajate, škofljani pre¬ dragi, v tem, da se z radostnim srcem udeležujete najblaže gostije, katero vam pripravlja naj plemenitejši gostilnik. Minili so sicer oni presrečni dnevi, ko je usmiljeni Vzveličar množice ljudstva z malo kruhi, v predokus še boljšega kruha, tako čudovito nasitil, da so ga hotele za kralja po¬ staviti (Jan. 6, 1—15); minili so oni zlati časi, ko je ljudo- mili Jezus svate z žlahnim vinom, v predokus še boljše pijače, osrečil (Jan. 2, 1—11); ko je gostoljubni Vzveličar celo v gostih bil v hiši Simona farizejca (Mark. 14, 3), 209 nad cestninarja Caheja (Luk. 19, 2—6), kakor tudi v hiši svojega dragega prijatelja Lazarja (Jan. 12, 2), za katerim je celo milo jokal (Jan. 11,33—34) — preminili so, pravim, ti presrečni časi. Ali vedno še trajajo in bodo trajali do konca dni milosti polni časi Njegove resnične, telesnemu očesu sicer nevidne, očesu vere pa nedvomne pričujočnosti pod podobami kruha in runa. Zakaj tudi o njej in morebiti prav posebno o njej velja tolažilna obljuba: Glejte, jaz ostanem pri vas do konca sveta! (Mat. 28, 20). Naše cerkve pa so tiste častitljive hiše, zares hiše božje, kjer brez prenehanja prebiva kot gostilnik in kot gostija; in naši altarji so tiste posvečene mize, na katerih se pri¬ pravlja čudežna gostija, katere zauživanje je našim dušam zastava neumrljivosti in prihodnjega veličastva. Nekdaj je v raju stalo drevo, o katerem je bilo rečeno: Kadarkoli boš jedel od tega drevesa, boš smrti umrl. (Gen. 2, 17). V raju svete Cerkve pa raste čudapolno drevo, o katerem velja beseda Gospodova: Resnično vam povem: Kdor jč moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil sodnji dan. (Jan. 6, 55). Svoje dni je pa¬ dala sladka mana z neba v hrano Izraelcem, kakor je pisano: Dežil jim je mano v jed, in jim je dal kruh z nebes. (Ps. 77, 24). V hvaležni spomin tega čudežnega nasičevanja so shranjevali mano v Najsvetejšem v zlati posodi v škrinji zaveze. (Hebr. 9, 3. 4). Očetje so jedli mano, in so umrli. (Jan. 6, 49). V sveti ka¬ toliški Cerkvi pa se čudežno pripravlja in skrbno shranjuje skrivnostna mana, o kateri je v Kafarnavmski shodnici Jezus govoril z največjim poudarkom: Jaz sem kruh živ¬ ljenja; kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor veruje v mene, ne bo žejen nikdar več. Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes. Kdor je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso v življenje sveta... Resnično, resnično vam povem, če ne bote jedli mesa Sinu človekovega, in ne bote 14 210 sr pili njegove krvi, ne bote imeli življenja v sebi... Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je poslal mene živi Oče, in jaz živim zavoljo Očeta, tako bo tudi tisti, ki mene je, živel zavoljo mene. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne kakor mana, katero so jedli vaši očetje in so umrli. Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj. (Jan. 6, 35. 51. 52. 54. 56—59). Preljubi moji škofljani! Ali si morete misliti, kako je bilo ob času, ko je ljubeznivi Vzveličar po Palestini hodil, učil, dobrote delil in čudeže delal, in je počil glas: Vzveličar pride! Na ta glas so ljudje od vseh strani hruli in so silili k velikemu čudodelniku iz Nazareta. Vzveličar pride! Na ta glas prispeje gobavec in ga moli, rekoč: Gospod, ako hočeš, moreš me očistiti. In Jezus stegne svojo roko, se ga dotakne in reče: Hočem, bodi očiščen. In mahoma je bil gobavec čist. (Mat. 8, 1—3). Vzveličar pride! Na ta klic prihiti pa- ganski stotnik, pade na kolena pred Jezusa in ponižno prosi: Gospod nisem vreden, da greš pod mojo streho, pa reci le z besedo, in moj hlapec ozdravi. In milostljivi Jezus je občudoval ponižnost in trdno vero stotnikovo in je ozdravil bolnega hlapca. (Mat. 8, 5 nsl). Vzveličar pride! In na to vest prihiti kananejska mati v bridki žalosti, da ji je hči hudo zbolela, ter prosi in roti božjega dobrotnika, naj ji ozdravi ljubega otroka. Jezus pohvali njeno močno vero, in usliši njeno nujno prošnjo. (Mat. 5, 22 nsl). Vzveličar prihaja, klicala je množica veselega srca! In Jair, kateremu je ravno umrla ljuba hčerka, hiti ves potrt Mesiju naproti in ga prosi, naj mu obudi ljubljeno dete k življenju. Gospod obišče ne¬ mudoma hišo žalosti in jo izpremeni v hišo veselja. (Mat. 9, 19 nsl). Vzveličar se bliža, razglasilo se je po Jerihi! In slepec ob potu sliši ta glas in kliče zaupno: Jezus, sin Da¬ vidov, usmili se me! In Jezus, usmiljeni samaritan, se ga usmili in mu vrne pogled. (Mark. 10, 16 nsl). Enako zadoni med bolniki ob kopeli Betesdi, in osemintridesetletni bolnik prosi Sina človekovega pomoči, ker nima človeka, ki bi ga 211 o pravem času peljal v zdravilno kopel. In božji zdravnik siromaka pri tej priči ozdravi. (Jan. 5, 2 nsl). Vzveličar je tu, počil je nenadoma glas pred Najmskim mestom, ko so ravno edinega sina uboge vdove nesli k pogrebu. In Jezus se usmili jokajoče matere in ji sina obudi od mrtvih. (Luk. 7, 12 nsl). Vzveličar gre mimo, vriskala je presrečna množica! In Cahej, živo želeč, videti Jezusa, zleze na figovo drevo; in ko se približa Jezus, po¬ gleda gori in reče vabljivo: Cahej, stopi hitro doli, ker danes moram ostati v tvoji hiši; tvoji hiši je danes došlo vzveličanje. In presenečeni Cahej je spoštljivo sprejel božjega gosta in je vsled nepričakovanega dohoda bil pripravljen, vso škodo popraviti, in vso storjeno krivico dvakrat in, če treba, štirikrat poravnati. (Luk. 19, 2 nsl). Vzveličar pride! In na to veselo naznanilo so vzveličanja željne množice hrule v puščavo in so hitele na gore, kjer so bile nahra¬ njene s kruhom božje besede in poživljene s čudovito po¬ množenim telesnim kruhom. (Mat. 14, 15 nsl). Vzveličar je prišel, zahrumelo je po Jeruzalemskem mestu! In skrbne matere so prinesle in pripeljale svoje ljubljence in so prosile Jezusa, da jih blagoslovi. Ko jih apostoli odrivajo, posvari jih božji prijatelj otrok z besedami, ki od tedaj še vedno done po širnem katoliškem svetu: Pustite malim k meni priti in ne branite jim, ker njih je ne¬ beško kraljevstvo! (Mat. 19, 13 nsl; Mark. 10, 14). In prijazni Vzveličar je jemal materam otroke iz naročja, je tem roke pokladal, jih blagoslovil in blagoslovljene zopet vračal srečnim materam. Predragi škofijam! Kaj ne, ko bi med vami zadonelo danes: Božji Vzveličar pride, kako bi ga vendar željno pričakovali, kako bi se pripravljali, sprejeti ga spodobno, kako bi bili srečni in veseli, ko bi On, po katerem ste toliko koprneli, obiskal vašo hišo! Kako bi mu vljudno in skrbno postregli, pa bi mu skazali vso čast, ljubezen in spoštovanje! In vendar je še danes resnica: Vzveličar pride, Vzveličar je že tu, in sicer povsem tisti, ki je nekdaj po Palestini hodil od kraja do kraja, ki je bolnike ozdravljal, 14 c 212 lačne nasičeval, otroke blagoslavljal, mrtve oživljal. Prav tisti, kakor je na zemlji živel, pride resnično kot Bog in človek, z dušo in s telesom, s krvjo in z mesom k vam v svetem obhajilu. Tu mu morete razodeti vse svoje potrebe, nadloge in težave, in tukaj, kjer biva poln milosti in resnice (Jan. 1, 14), tukaj vam bo uslišal vse vroče prošnje in molitve po svoji sveti volji. V svetem postnem času, v teh dnevih milosti in vzveličanja, v tej dobi naše pokore in božjega usmiljenja, pripravite se s skesano izpo¬ vedjo na vredni prejem svetega velikonočnega obhajila, kakor veleva četrta cerkvena zapoved: Izpovej se svojih grehov postavljenemu izpovedni k u najmanj enkrat v letu, in o velikonočnem času prejmi presveto Rešnje Telo! V težavni, odgovornosti polni nadpastirski službi bilo bi mi v najslajšo tolažbo in največje veselje, ko bi mogel zaupno reči: Tekoče leto so vsi tvoji predobri duhovni otroci opravili velikonočno spoved ter so vsi prejeli pre¬ sveto velikonočno obhajilo. Storite, da se mi moje upanje izpolni in veselje ne skali! Opominjam, izpodbujam, prosim in rotim vas v očetovski vdanosti, da go¬ vorim s sv. Tridenškim zborom, da se vsi in vsakateri, ki nosijo krščansko ime, združijo in zedinijo v Zakramentu alta rja, v tem znamenju edi¬ nosti, v tej vezi ljubezni, v tej podobi sloge, spominjajoč se tolikega veličastva in tako odlične ljubezni Jezusa Kristusa, Gospoda našega, ki je dal svoje drago življenje v ceno našega vzveličanja in nam je podelil svoje meso v hrano; da te svete skrivnosti njego¬ vega Telesa in njegove Krvi s tako stanovit¬ nostjo in trdno vero, s toliko pobožnostjo srca, s tako globokim spoštovanjem verujejo in časte, da morejo ta nadnatorni kruh več¬ krat prejeti, in da jim bode zares v življenje duše in v vedno zdravje duha, in da bodo, okrepčani po njegovi moči, iz tega zemelj- —^ 213 234 <- Jošti polna le za sebe, mnogoveč tudi za vse ljudi. Vsak svetnik je sicer prejel milosti, da je pospeševal vzveličanje drugih. Marija pa je bila z milostmi tako napolnjena, da je mogla sodelovati k vzveličanju vsega sveta, kar je za Je¬ zusom samo le njej lastno. Zatorej se moreš, o kristjan, v vseh nevarnostih rešiti vsega hudega in moreš po priprošnji te častitljive Device večno vzveličanje zadobiti; ker ona je skrivnostni stolp Davidov, na katerem visi tisoč ščitov, to je, gotovih pripomočkov v vseh nevarnostih. Tudi pri vseh dobrih delih moreš zadobiti od nje pomoči, ker pravi: V meni je upanje življenja in čednosti. (Eccli.. 24, 25). Zatorej pa pozdravljajmo, preljubi v Gospodu, zmerom prav zaupno Marijo z besedami nadangelja Gabriela: Češčena, milosti polna. Prosimo mi, ki smo milosti prazni in revni, neprenehoma Marijo, milosti polno in bogato, da bomo po njeni mogočni priprošnji v prihodnje vedno premožni na milosti božji, katera je največja dobrota, pa je kal neumrljivosti, je kal rajske radosti in nebeške glorije. O predobrotna Devica, prosi za nas in pomni, da še nikdar ni bilo slišano, da bi bil zapuščen, kdor je v tvoje varstvo pribežal, v tvojo pomoč klical, tvoji priprošnji se priporočil. Izprosi nam milost, da kakor si ti brez greha na svet prišla, se mi vsaj brez greha iz sveta ločimo. Ave, gratia plena! Češčena, milosti polna! 4. Da bi nebeški poslanec še više povzdignil obilnost darov in milosti v Mariji, je govoril nadalnje besede: Gospod je s teboj, katere pomenijo, da je Gospod Bog na prav poseben način s sveto deviško Materjo, to pa ne le po izobilju milosti, temveč zlasti po učlovečenju večne Besede v njej, in sedaj po nebeškem veličastvu, po katerem je z Bogom popolnoma sklenjena. Gospod je s teboj. Ko se je angelj prikazal sodniku Gedeonu, mu je rekel: „Gospod bodi s teboj, ti, krepostni junak.“ (Sodn. 6, 12). Ko je Booz obiskal svoje ženjice, jih je ogovoril z besedami: „Gospod bodi z vami!“ (Rut. 2, 4). Ta prelepi pozdrav je celo Cerkev sprejela med svoje svete obrede, naročivši svojim služabnikom, da pri 235 251 <; in zavoljo našega vzveličanja iz nebes prišel in se je po Svetem Duhu iz Marije device učlovečil in človek postal.“ Ker pa je Marija Mati božja, koliko češčenje, spošto¬ vanje in čislanje ji pač gre od naše strani! Koliko moč in oblast pa tudi ima pri svojem božjem Sinu Jezusu Kristusu! Da to materino oblast in veljavo uporablja nam v korist in srečo, je pač razvidno iz tega, da je kakor Mati božja tako tudi naša mati. In to je Marija po novem, višjem redu, po katerem je Jezus Kristus naš brat. Saj se ne sramuje imenovati nas brate, kakor piše sv. apostol Pavel v listu do Hebrejcev. (Hebr. 2, 11). Marija je po nadnaravni rednosti druga, duhovna mati človeškega rodu, kakor je Eva prva, telesna mati. Na lesu svetega križa nam jo je Jezus izročil za mater in se je tako z nami očitno pobratil. „Poleg križa Jezusovega pa je stala njegova mati Marija. In ko je Jezus videl mater in učenca, katerega je ljubil, zraven stati, reče svoji materi: Žena glej, tvoj sin! Nato reče učencu: Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je vzel učenec k sebi.“ (Jan. 19, 26. 27). O tem zadnjem sporočilu božjega Vzveličarja pripazuje vrli Stridovčan, sv. Hieronim: „Te besede se mo¬ rajo umeti v tem smislu, da je Odrešenik sv. Janezu Marijo pokazal kot mater vseh vernikov, Mariji pa je v osebi sv. Janeza izročil vse vernike kot njene otroke.“ Jezus Kristus, ki se je sam tako rad imenoval Sina človekovega, češ, da se je dal v last vsemu človeškemu rodu, je s križa nagovoril svojo Mater s splošnim imenom žena v znamenje, da se odslej ne sme smatrati izključno kot njegova Mati. Prav tako tudi učenca Janeza ni imenoval z njegovim imenom, ker je ta v svoji osebi imel predstav¬ ljati celoto odrešenih vernikov. Vsak resničen kristjan je sin Marijin in vsaka resnična kristjanka je njena hči, tako je učil že demantni Origen. Znamenita je tudi ta-le okolnost. Po rešnji smrti Gospodovi je izgubila Marija svojega Sina in je potrebovala namestnika, ki bi ji namesto Sina kot po¬ močnik stal na strani. Je li pa tudi Janez že takrat izgubil svojo mater, da je tudi on potreboval matere? Nikakor ne. Saloma, mati bratov Janeza in Jakoba, je bila osebno priču- 252 joča, ko je Jezus s križa govoril svoji Materi. Stala je celo blizu z Marijo Kleofovo in z drugimi svetimi ženami, katere bi bile pač rade sprejele Marijo v svoje varstvo, ko bi jo bil Jezus izročil njim. Ali se je mar zvestosrčni Salomi kratila materina pravica, ker je Jezus njenemu sinu Janezu dal sveto Devico za mater? Ali ji je bil morebiti do sedaj ljubljeni sin odvzet? Nikakor ne. To je bila za Salomo še posebna tolažba in posebna čast. In tako je še vedno in bo vedno po krščanskem svetu. Vrli krščanski materi je sladka tolažba in srčna radost, ako nad svojimi otroki opazuje nežno, prisrčno ljubezen in spoštovanje do nebeške matere Marije. Bodimo torej in ostanimo, ljubljeni škofijani, zvesti sinovi in zveste hčere preljubeznive matere Marije. Marija, usmiljena mati, bo nam svojim otrokom vedno pomagala, kakor je v Kani za svate prosila svojega Sina s čudežnim uspehom. Pa tudi mi se moramo ravnati po njenem mate¬ rinem opominu: „Vse, kar vam poreče, storite!“ (Jan. 2, 5). Izpolnjevati moramo nauke njenega božjega Sinu, posnemati moramo njegovo življenje. Poslušati moramo tiste, kateri nas v njegovem imenu in z njegovo oblastjo učijo, vodijo in vladajo. Božji Vzveličar gotovo posluša prošnje in po¬ sredovanja svoje ljube Matere. Saj je v teniškem mestu Tiru ozdravil bolnega paganskega otroka, čigar mati je polna žive vere pri njem pomoči prosila. Mnogobolj usliši Jezus svojo lastno Mater, katera ni imela le najtrdnejše vere, temveč ima tudi najiskrenejšo ljubezen do njega; Jezus usliši, pravim, svojo Mater, če kot mati za svoje otroke prosi pri njem, svojem vsemogočnem Sinu. Kličimo torej z otroškim zaupanjem k njej, dobri naši materi: S svojim sinom nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči, njegovi milosti nas izroči! Monstra te esse matrem! Kaži, da si naša mati! 3. Prosi za nas. Z neomajljivim upanjem smemo vzdihovati k trikrat blaženi Devici, ker kot Mati božja more uspešno za nas prositi, in kot milostna mati kristjanov go¬ tovo tudi hoče. Marija, naša usmiljena mati, gotovo govori: „In ko bi tudi mati pozabila svojega otroka, te jaz vendar 253 ne bom pozabila 11 . (Iz. 49, 15). In njen božji Sin njene prošnje izvršuje, kakor je Salomon zagotavljal svojo mater Betzabejo: „Zahtevaj moja mati, ker se ne spodobi, da bi tebe odvračal in tebi kaj odrekel. 11 (III. Kralj. 2, 20). Da, Sin usliši svojo mater in Oče usliši svojega Sina. In to je lestvica grešnikova. To je zaslomba vsemu našemu upanju. Vroči svoji prošnji „prosi za nas 11 dostavljamo še pohlevne besede „uboge grešnike 11 , ker smo namreč vsi grešniki in še prav revni grešniki, katerih nezmožnost za dobro in katerih zadolženje pred Bogom je veliko, in ker je Marija še posebej pribežališče grešnikov ter njihova zagovornica in zastopnica pri Bogu. Marija si neprestano prizadevlje grešnikom, kateri jo pomoči prosijo, zadobiti milost popolnega izpreobrnjenja in sprave z Bogom in tako jih vzveličati. Nešteti vzgledi pričajo neovržno, da je Marija mati, ljubeča in ljubljena, blagoslovljajoča in blagoslovljena.. Kako tolažilna je vendar za nas katoličane misel, da je Ma¬ rija naša zastopnica pri svojem božjem Sinu, in da je Jezus,, naš sodnik, obenem tudi naš zagovornik in zavetnik pri svojem nebeškem Očetu. (I. Jan. 2, 1; Rimlj. 8, 34). O naša priprošnjica, obrni svoje milostljive oči na nas! Prosi za nas, uboge grešnike! 4. Zadnje besede prelepega angeljskega pozdrava, »zdaj in ob naši smrtni uri 11 so nastale najpozneje in prihajajo po splošnem mnenju od sinov sv. Frančiška serafskega. Pristavek nas uči, da je Marija naša pomočnica v živ¬ ljenju in v smrti. Besedica zdaj pomenja, dokler živimo, dokler imamo čas milosti in usmiljenja božjega. Pomenja tudi, naj bi nam Marija pomogla zdaj, ravno v sedanji potrebi in stiski, v sedanji nesreči, v preteči nevarnosti. Marija, mati usmiljenega Samarijana, pomaga v življenju, kakor jo lavretanske litanije imenujejo pomoč krist¬ janov, tolažnico žalostnih. Varhinjo in zavetnico kristjanov se je pokazala Marija dne 7. oktobra 1571, ko je slavni sin cesarja Karola V., Ivan avstrijski, pri Lepantu dobil sijajno zmago nad Turki, vsled katere je sv. papež Pij V. (1566—1572) naslov pomoč kristjanov vsprejel v litanije in je ustanovil priljubljeni praznik sv. rožnega venca, katerega je papež Gregorij XIII. (1572—1585) zapo¬ vedal vsemu krščanstvu za prvo nedeljo meseca oktobra, in kateri se ravno sedanje dni po želji blagega papeža Leona XIII. prav svečano obhaja. Sicer pa praznuje sveta Cerkev tudi patrocinij ali še poseben svetek varstva Mariji¬ nega drugo nedeljo v mesecu novembru, da bi svoje otroke nagnila k otroškemu češčenju in klicanju matere ve dne pomoči. Kakor v življenju nam pomaga Marija tudi ob naši smrtni uri. Telesna mati podvoji, pa pomnoži svojo skrb za ljubega in dragega otroka, ako se nevarnost zanj podvoji in poveča. Trenotek smrti pa je v vsem našem življenju najnevarnejši, ker je od nja odvisna cela večnost, srečna ali nesrečna; zato v tem hipu najbolj potrebujemo Marijine tolažbe in pomoči. Marija odpomore v tem odločilnem trenotku svojim častilcem, ker jim prosi potrpežljivosti v prenašanju trpljenja, jim prosi moči k srečnemu smrtnemu boju, k premaganju izkušnjav ob zadnji uri, zlasti pa pomoči in brambe zoper sile hudega duha, in jim pridobi veliko milost, da vredno prejmejo svete zakramente za umirajoče. Da, celo velike grešnike po svoji materini priprošnji pripelje k Bogu, ako le hočejo sodelovati z milostjo božjo, katere jim izprosi in katera je neizogibno potrebna v dosego večnega življenja. Zatorej, ljubljeni Lavantinci, služimo Mariji zvesto in marljivo v življenju, da nam bo pomagala v smrti. Najboljša priprava na dobro, srečno smrt je angeljevo pozdravljenje, ako ga prav molimo. Gotovo molimo mi vsi prav pogosto Češčeno Marijo tako, da število opravljene molitve znaša tisoče in tisoče. Ko bi se vselej ne le iz naših ust, marveč tudi iz našega srca dvigala k Mariji prošnja: „Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas uboge grešnike zdaj in ob naši smrtni uri“, moremo li potem misliti, da bi se Marija v nebesih mogla ustavljati tej prošnji, katero tako nepre¬ stano pošiljamo in obračamo do nje? Katoliški kristjan, ki pogosto in prav moli „Prosi za mene ubogega grešnika zdaj in ob moji smrtni uri“, pač ne more nesrečno umreti. Mirno in zaupno sme pričakovati smrtne ure; on ne bo pogrešal v tem prevažnem trenotku Marijinega varstva. Ko mu bo umiralo oko in bo jezik govoril zadnjo Češčeno Marijo, tedaj se bo izkazala Marija zvesto mater in bo ne¬ vidno stala pri njegovi smrtni postelji, kakor je stala pod križem svojega umirajočega Sina. In ona, vrata nebeška, ga bo spremljala v nebesa in mu bo po tem revnem živ¬ ljenju pokazala Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa. O dobrotljiva, o milostljiva, o sladka Devica, izprosi nam ob koncu našega življenja milost vseh milosti, da se ločimo v miru, ko so naše oči videle vzveličanje! Ne daj, da se po¬ gubimo, ne zavoljo nas, ampak zavoljo Onega, ki nas je ustvaril in odrešil, ker v tej nizki stvari je podoba Onega, ki vlada nebesa in je svet odrešil! Preljubi v Gospodu! lllaženo in milo molitev Češčeno Marijo sklepamo s hebrejsko besedo amen, katera pomenja toliko, kolikor bodialiizgodise. Ta amen je, bi rekel, slovo od Marije, pa je ponovitev in potrditev cele molitve. S to sklepno besedico prosimo milostnega uslišenja svoje molitve. In zanesljivo smemo od Marije pri¬ čakovati uslišenja svoje prošnje, ako v življenju radi slušamo njen glas, ako zvesto posnemamo njeno krepostno življenje, pa jo otroško ljubimo in častimo. Da in amen vam povem, preljubi moji škofijami, Marija bo uslišala naše prošnje in naše vzdihljaje, če ji ostanemo zvesti in vestni otroci, ki radi molijo Očenaš, angelj Gospodov, sv. rožni venec, zlasti zdaj v svetem postnem času, v času molitve in premišljevanja, pokore in poboljšanja. O kako svete in častitljive so vendar vse te molitve! Ako molimo Očenaš, molimo za božjim Vzveličarjem. Ako molimo Češčeno Marijo, molimo za Svetim Duhom, in odzdravljamo po Mariji Bogu, kakor nas On v tej molitvi po Mariji pozdravlja. Ako molimo sv. rožni venec, molimo 256 268 <- može, ki niso le po imenu katoličani, temveč svojo vero tudi z ustmi očitno pričajo in v svojem življenju kažejo. A k o Gospod ne zida hiše, se trudijo zastonj, ki jo zidajo. (Ps. 126, 1). Brez Boga ni močne ob¬ lasti. Ako more država tudi marsikaj šiloma doseči, more vendar le tedaj izvrševati svojo nalogo, ako in dokler ljudstvo spoštuje božji red, iz katerega izvira vsa človeška oblast. Ves državni red se mora torej vedno ozirati na to, da je le poklican, božji red v državi s človeškimi sredstvi zopet ustanoviti in ohraniti. Ako se oddalji od svojega vira, izpodkopava sam sebe in pospešuje pogubno delo njih, ki hočejo razdjati državni in božji red. Nasproti mogočnim, nekrščanskim naporom treba torej zdaj bolj kakor kedaj mož, kateri dajo Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesar¬ jevega. Volite torej take može in utrdili bote veljavo države, branili bote blagonosno delovanje svete Cerkve in priprav¬ ljali pot spravi in družabnemu miru! Da pa bo bližajoča se volitev uresničila naše nade in želje, bodite edini, katoliški volilci! Nesloga med vami je bila doslej mnogekrati vzrok vaše slabosti. Ako se av¬ strijski katoličani nočejo odpovedati vsemu vplivu na javne zadeve cesarstva, ako nočejo popustiti najvažnejših koristi, ne sme ostati tako! Imate skupno zastavo, krog katere se morate zbirati ob teh volitvah: svojo sveto katoliško vero. Na noge torej katoliški možje, zbrane krog tega znamenja in v tem znamenju videli vas bomo zmagovati. Važno to zadevo pa izročamo v vsemogočno varstvo božje, jo priporočamo mogočni priprošnji preblažene device Marije, in zato naročamo, da se v nedeljo pred volilnim dnevom po natančneji določbi dušnih pastirjev v vseh žup¬ nijskih cerkvah naših škofij izpostavi presveto Rešnje Telo, in se opravijo molitve za dobro, Cerkvi in skupni domovini blagonosno volitev. V znamenje svoje nadpastirske ljubezni pa povzdignemo roke ter vas blagoslovimo v imenu Očeta in Sina in Sve¬ tega Duha! Amen. Meseca januarja 1897. * 269 Frančišek Pavlanski kardinal Schonborn, knezo- nadškof Praški. —Anton Jožef kardinal Gruscha, knezo- nadškof Dunajski. - Jurij kardinal Kopp, knezoškof Vratislavski. — Silvester kardinal Sembratowicz, nad¬ škof Lvovski obr. gr. — Janez Ev. kardinal Haller, knezonadškof Solnograški. — Fulgencij Czarew, nadškof,, škof Hvarski. — Izaak Nikolaj Isakowicz, nadškof Lvovski obr. arm. — Alojzij Matija Zorn, nadškof Goriški. Severin Morawski, nadškof Lvovski obr. lat. — Jurij Raičevič, nadškof Zaderski. — Teodor Kohn, knezo¬ nadškof Olomuški. — Luka Solecki, škof Premyselski obr. lat. — Ignacij Loboš, škof Tarnovski. — Emanuel Janez Schobel, škof Litomeriški. — Frančišek Sal. Bauer, škof Brnski. — Simon Aichner, knezoškof Briksenski. — Jakob Missia, k n ezoškof Ljubljanski. — Janez Krst. Flapp, škof Poreško-Puljski. — Martin Jožef Riha, škof Budejeviški. — Janez Puzyna, knezoškof Krakovski. — Evgenij Karol Valussi, knezoškof Tridentinski. — Jožef Kahn, knezoškof Krški. — Frančišek Marija Doppelbauer, škof Linški. — Mihael Napotnik, knezoškof Lavantinski. Filip Nakič, škof Špljetsko-Makarski. — Julijan Kuilowski, škof Stanislavski obr. gr.—Jožef Gregorij Marčelič, škof Dubrovniški. — Eduard Janez Nep. Brynych, škof Kra- Ijevograški. — Leopold Schuster, knezoškof Sekovski. — Janez Krst. Rossler, škof Št. Hipolitski. — Andrej Marija Sterk, škof Tržaško-Koperski. — Matej Zannoni, škof Šibeniški. — Frančišek Uccellini, škof Kotorski. — Konstantin Czechovicz, imen. škof Premyselski obr. gr. — Frančišek Volarič, kapiteljski vikarij Krški. £ 270 XVII. Pastirski list od dne 16. meseca februarja 1897 o najponižnejšem in najlj ubeznivšem dejanju božjega Vzveličarja: o umivanju nog dvanaj¬ sterih učencev. MIHAEL, po božji milosti in božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, častiti duhovščini in vsem ljubim ver¬ nikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Svetega Duha! Ker je ljubil Jezus svoje, jih je ljubil do konca. (Jan. 13, 1). Ljubljeni v Gospodu! etiki četrtek, naj slovesnejši dan v tednu trpljenja Gospodovega, so se vršili v svetem mestu Jeru¬ zalemu dogodki prevažnega, zgodovinskega po¬ mena. Med njimi pa sta znamenita zlasti dva dogodka, vsled katerih je ta presveti dan najslavnejši praznik dobrotne ljubezni premilega Vzveličarja. Kot dan, ob katerem je bil ustanovljen in postavljen vsega češčenja in moljenja vredni Zakrament altarja, je veliki četrtek večno blagoslovljeni dan ustanovitve Zakramenta ljubezni in daritve svete maše; kot dan, ob katerem je božji Vzveličar noge umival svojim učen¬ cem, pa je častitljivi spomin najljubeznivše ponižnosti in naj- ponižnejše ljubezni nebeškega Učenika do svojih na svetu. O prvem skrivnostnem dogodjaju sem govoril v svojem postnem pastirskem listu, izdanem dne 20. meseca januarja leta 1895. V letošnji pastirski poslanici pa hočemo, predragi v Gospodu, s pomočjo troedinega Boga premišljevati evan¬ geljsko poročilo o umivanju nog (Jan. 13, 1—17); premiš¬ ljevati hočemo čudežno povest, ki je najbolj ganljiva in mila med vsemi, tudi najljubeznivšimi povestmi sv. Janeza, učenca ljubezni. Tukaj namreč se na čudovit način najtesneje družijo in najpopolneje prešinjajo visokost in veličastvo, pa ponižnost 271 * in ljubezen Vzveličarja sveta. Lepše in veličastnejše povesti, polne notranje resničnosti, ni najti nikoli nikjer več, ne v cerkvenem in ne v posvetnem slovstvu. Vsled skupnega pastirskega lista avstrijskih škofov, ki ste ga že prejeli, je moje letošnje postno pastirsko pismo le prav kratko. Sicer pa nameravam, vam, ljubljeni škofijani, vmes tudi v prihodnje razlagati pozamezne odlične dogodke iz trpljenja Gospodovega. Sveto trpljenje našega božjega Gospoda in Odrešenika je pač in ostanejvedno neusehljivi vir vzveličavnega pouka, srčne tolažbe in močne okrepčave za nas uboge pozemeljske otroke. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa razsveti moj um in nagni moje srce, da premorem dostojno in plodonosno govoriti o njegovem najponižnejšem in najljubeznivšem dejanju: o umivanju nog. Ta luč njegove vsezmožne milosti pa razsveti tudi vašega duha in gani vaše srce, ljubljeni Lavantinci, da moje besede z vso ponižnostjo in ljubeznijo sprejmete, premišljujete in izpolnjujete! Glejte, koliko ljubezen nam je skazal Oče, da se imenujemo in smo otroci božji! (I. Jan. 3, 1). Predragi v Gospodu! semogočnost božja me prevzema, da jo le molče molim; njegova neskončnost me uničuje, da se njej nasproti morem le poniževati; vse drugače pa je ljubezen božja, ki se razodevlje v Jezusu Kristusu; ona mi govori na srce in me povzdiga k nebesom.“ Tako je govoril Stanislav, pobožni vojvoda Lotarinški, ki je v svoji deželi s privoljenjem škofa Tulskega uvedel poseben praznik v vredno počeščenje do¬ brotljive ljubezni Vzveličarjeve, kakor se je očitno razodela prvi, večno znameniti veliki četrtek. 1. Napočil je večnega spomina vredni večer pred onim velikonočnim praznikom, ob katerem je imel božji Vzveličar dovršiti presveto delo odrešenja in sprave. Dasiravno je ljubil svoje neprestano — ljubezen je bila povod njegovemu učlovečenju, pa je bila svrha vsem njegovim potom, besedam ^ 272 in dejanjem — sililo in gnalo ga je vendar, da jim zapusti, preden nastopi križev pot na goro Kalvarijo, veličasten spomin svoje goreče in prisrčne ljubezni. Zato je svoje ljube dva¬ najstere prijatelje zbral v veliki in visoki, s preprogami in z blazinami praznično olepšani dvorani na Sionski gori k zadnji, pa tudi najblagonosnejši večerji, pri kateri je izvršil delo tako novo in neslišano, ki mu v zgodovini ni enakega, da bi svojim vsaj nekoliko pokazal nedomerno velikost svoje nedopovedne, ker neskončne ljubezni. V živi zavesti svojega božjega veličja namreč — ustane Jezus od mize sredi darovite in milosti polne večerje, sleče zgornje oblačilo, vzame prt in se ž njim opaše. Potem vlije vode v umivalnico, poklekne ter začne učencem umivati noge. Zares, sleharna beseda sv. poročevalca evangelista naglaša in izpričuje, da je to dejanje našega božjega Gospoda in Vzveličarja povsem neslišano, da je izredno. Zakaj pred učenci ustane On, pred katerim ustajajo vsi zbori nebeških duhov; On se uklone do zemlje, pred katerim se uklanjajo kolena tistih, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo; On sleče svoje oblačilo, kateri tako krasno oblači vso zemljo ; On se opaše s prtom, kateri nebo opasuje z oblaki; On vlije vode v umivalnico, kateri razliva morje čez nedogledne planjave;. On z vodo umiva noge, kateri s svojo presveto in predra¬ goceno krvjo očiščuje duše. Da, tu je Sin božji resnično sprejel hlapčevsko podobo ter je hlapčevski opravljal naj¬ nižje delo. Sinu božjemu se ni zdelo prenizko, da se je med gostovanjem dotikal oprašenih nog svojih apostolov, da jim je noge snažil in brisal: On, Učenik učencem, Gospod slu^ žabnikom, Stvarnik stvarem, Odrešenik odrešencem. Zares, vzgled neumljive ponižnosti, vzgled nedosežne, brezmejne ljubezni. 2. Neskončno modri Gospod in Učenik prične delo neizrekljive ljubezni pri Simonu Petru, prvaku apostolov. Ko pa Simon Peter živega Sinu božjega zagleda pri svojih nogah, zakliče ves zavzet in močno ganjen: Gospod, ti meni umivaš noge ! Ti, kralj kraljev, meni revnemu ribiču in še revnejšemu grešniku! S svojimi posvečenimi 273 rokami umivaš moje prašne noge ! T o j e d e j a n j e, pri- pazuje od Boga razsvetljeni sv. Avguštin, o katerem mo¬ reš bolje premišljevati, kakor govoriti, ker jezik ne more izraziti in dopovedati, kar želi um, misliti o teh besedah. Vendar pa Jezus ne od- jenja od svojega sklepa zavoljo krepke ali spoštljive hra¬ nitve gorečega apostola, ki pač še ni um el globljega pomena in višjega namena tega izrednega dejanja, mnogoveč je on gledal le na vunanjost. Zato mu odvrne Jezus: Kar Jaz delam, ti zdaj ne veš, vedel boš pa potlej. (Jan. 13, 7). Toda sv. Peter se še odločneje ustavlja ponižanju svo¬ jega velečastnega Učenika, in raji noče vedeti, kaj pomenja čudovito dejanje, kakor da bi privolil vanje, ker se mu dozdeva povsem nasprotno visokosti in časti njegovega Gospoda. In zato odgovori s poudarkom: Ne boš mi umival nog — vekomaj ne; nikdar ne bom dovolil in pripustil tega. Vendar Jezus premaga odpor blagega in sveto-vnetega moža z grožnjo, katera mahoma presune njegovo dušo: Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj. (Jan. 13, 8). Nagel v odklonitvi, je ljubezni polni apostol še nagleji v svoji privolitvi; oboje pa v gorečnosti najvdanejše ljubezni do Jezusa, katera ne pozna ničesar strašnejšega, kakor to, da bi bila ločena od Jezusa. In zato zdaj nemu¬ doma želi sv. Peter, da se mu umijejo ne le noge, marveč tudi roke in glava ali kateri drug del telesa, da bi imel le gotovo delež ž Njim, kateri ima besede življenja in brez katerega ne bi mogel živeti dalje. Ali Jezus mu zatrdi: Kdor je umit, ne potrebuje, kakor da si umije noge, pa je ves čist. (Jan. 13, 10). 3. V vzhodnih krajih je bila namreč navada, kopati se pred gostovanjem; potem ni bilo gostom treba druga, kakor da so si umili noge, oprašene vsled pota, in bili so čisti. S pogledom na ta običaj opomni pred vsem božji Vzveličar ljubečega apostola, da je njegova ponudba nepotrebna. Zatem pa koj nadaljuje Jezus v duhovnem smislu: Kakor si gost, ki se je kopal poprej, onesnaži spotoma le noge vsled obu- 18 274 <- vala, v vzhodnih krajih običajnega, sicer pa je čist, enako ste čisti tudi vi, toda ne vsi. Čistost v duševnem pomenu, ki vam je potrebna, da imate delež z Jezusom, nahaja se pri vas vseh, izvzemši enega. Samo le eden je celo in po¬ polnoma nečist; njegovega ljubezni praznega srca pač še najblažja in najveledušnejša ljubezen Jezusa Kristusa, ki je tudi njemu, svojemu zapriseženemu sovražniku, kleče umival noge, ni ganila in omehčala, da bi se odpovedalo duhu zla in teme. Ker je Jezus poznal trdovratnega in upornega hudobneža, zato je rekel ves užaljen: Niste vsi čisti. (Jan. 13, 11). Peter, napolnjen po Jezusovem govoru s svetim strahom, si torej da umiti noge, in to storč tudi vsi njegovi tovariši, ker so jih globoko pretresle besede, s katerimi je odgovoril Jezus njihovemu prvaku. Ko je Gospod opravil delo ljubezni, je vzel svoje oblačilo, pa se je vsedel zopet za mizo in je rekel zaupno: Veste, kaj sem jaz vam storil? Jaz Gospod in Učenik sem vam, svojim podlož¬ nikom in učencem, dal vzgled, da, kakor sem jaz vam storil, tako tudi vi storite drug dru¬ gemu. Resnično, povem vam: Hlapec ni večji, kakor njegov Gospod, in poslanec ni večji, kakor tisti, kateri ga je poslal. Ako to veste, blagor vam bo, če bote to storili. (Jan. 13,12—17). V Gospodu ljubi škofljani! opisani prizor je eden najveličastnejših prizorov ivljenju božjega Človekoljuba. Vzor človeka, kakršen se nam kaže tu, še ni prišel nikdar v srce člo¬ veško. Karkoli ima stari vek velikega in slavnega in ob¬ čudovanja vrednega, vse to izgine, kakor senca pred solncem, pred tem vzorom Bogačloveka, ponižanega do podobe hlap¬ čevske. Ta strmenja in občudovanja vredni vzgled Jezusov obseza pač vsa mnogovrstna dela ponižnosti in ljubezni, katera si morejo skazovati ljudje med seboj. Kaj čudo, da se to tako poučljivo dejanje umivanja nog v cerkvenih 275 ■obredih svetega velikega četrtka predočuj e kot mandat um no v um, kot novo naročilo Kristusovo? 1. Ker je Jezus z umivanjem nog jasno razodel svojo ponižno ljubezen in ker je živo izpodbujal svoje apostole, naj tudi oni storč tako, zato je bilo kristjanom koj od prvega začetka sem posebno zaslužno delo, tujcem kakor tudi sobratom iz ponižne ljubezni umivati noge. Že sv. apostol Pavel, naj temeljitejši tolmač nauka Kristusovega, piše, da se krščanska vdova priporoča najbolje s tem: si hospitio recepit, si sanctorum pedeslavit; akojespre- jemala popotnike, a k o je svetim (to je kristjanom) umivala noge. (I. Tim. 5, 10). In staročastito, ker že nad trinajst sto let veljavno, zlato pravilo sv. Benedikta, očeta zapadnih redovnikov, naroča v triinpetdesetem poglavju, naj vsako soboto redovniki, odločeni za to, vsem redovnim bratom, opat sam pa gostom, med molitvijo in med pope- vanjem svetih psalmov umivajo noge. Zakaj v gostih se časti in sprejemlj e Kristus. Hospes fui, et collegistis me. Tujec sem bil, in ste me sprejeli. (Mat.25,35). 2. Seveda, kot posebe krščansko delo ljubezni ni bilo umivanje nog navezano na tanko določen čas. Krščanski starinoslovci pa vendar uče skoraj soglasno, da se je že od najdavnejše dobe prav tisti dan, ob katerem se je prazno¬ vala ustanovitev najsvetejše večerje, vršil povsod častitljivi obred umivanja nog. In dvomiti ni, da so že v četrtem in petem veku odraslim novokrščencem umivali noge: bodi na veliko noč ali velikonočni torek ali pa na belo nedeljo. Ko so pa začeli mesto odraslih krščevati otroke, in je umivanje nog nehalo samo ob sebi, je bil uveden bogoslužni obred umivanja nog na veliki četrtek kot stalno pravilo. Da, leta 694 je sedemnajsta toletanska sinoda ostro naročila škofom, naj po vzgledu Gospodovem na veliki četrtek svojim pod¬ ložnikom umivajo noge. In obredoslovni pisatelji prvih časov srednjega veka že redno omenjajo umivanje nog po slovesni sveti maši vsakega velikega četrtka. Dokazati ni težko, da so od konca dvanajstega stoletja rimski papeži na veliki četrtek po svečano služeni sveti 18 « 276 maši dvanajsterim diakonom, po obedu pa trinajsterim ubožcem umivali noge, morebiti v spomin, da se je, kakor pripoveduje pobožno izročilo, za papeža Gregorija Velikega (590—604), ki je vsaki dan pogostil dvanajst revežev, dva¬ najsterim nekega dne pridružil trinajsti. Drugi pa mislijo, da pomenja trinajsti apostol sv. Pavla ali pa sv. apo¬ stola Matija, ki je bil izvoljen na mesto Judeža izdajalca. Od časov papeža Inocencija VIII. (1484—1492) so se umi¬ vale noge samo le ubožcem, katerih mesto v novejšem času zavzema dvanajstero belo oblečenih duhovnikov. Kakor v Rimu papež, vidni namestnik Kristusov na zemlji, enako so škofje v svojih stolnicah umivali noge kanonikom in ubožcem; dandanes pa jih umivajo le ubožcem, ker je to znamenje večje ponižnosti in ljubezni. In tako se tudi v Mariborski katedrali po velepomembni blagoslovitvi svetega olja, po ganljivem skupnem svetem obhajilu duhovnikov in vernikov in po slovesni peti sveti maši vselej vrši pretresljivi obred umivanja nog dvanajsterim revnim starčkom, ki se imenujejo apostoli. 3. Kako visoko so cenili kristjani dokaz dejanske lju¬ bezni do bližnjega, ki se razodevlje v umivanju nog, izpričuje dovolj vesela resnica, da nahajamo na vzhodu in zapadu tudi po krščanskih dvorih nekdaj prelepo navado, da so svetni vladarji dvanajsterim revnim in priletnim podložnikom umivali noge. Tako so siromakom noge umivali: sv. Ludovik, kralj francoski (1226—1270), sv. .Štefan, kralj ogrski (997—1038), cesar Lotar II. (1133—1137) in krepostni cesar Karol V. (1519—1556); nadalje mnogo občudovana in po pravici proslavljena deželna grofica turingiška, sv. Elizabeta, potem sv. Hedviga, vojvodinja poljska, in sv. Birgita, kne¬ ginja švedska. Globoko mora ganiti srce vsakega, ki dan¬ danes v knjigi „o dolžnostih dvora carigrajskega, spisani od dvornika Jurja Codin“, bere o prekrasnih obredih, med ka¬ terimi so nekdanji krščanski carigrajski cesarji opravljali slovesno umivanje nog. 1 Vzvišeni so pač tudi nad vse 1 Glej: Iacobi Gretser S. I., Pedilavium. Opp. edit. Ratisbon., 1734. Tom. IV. pag. 182—285. 277 častitljivi obredi, med katerimi se v slavnostni dvorani ce¬ sarskega dvornega gradu na Dunaju vsako leto na veliki četrtek umivajo noge dvanajsterim starim možem in dva¬ najsterim starim ženam, katere vse potem obdarujejo z bogatimi darovi. Predragi v Gospodu! do ne bi spoznal ali ne hotel spoznati, kako pomen¬ ljivo in poučno je to opravilo, s katerim se posnema vzgled Vzveličarjev, zlasti kadar ga ne izvršujejo ljudje navadnega stanu, marveč naj višji dostojanstveniki, to pa onim, kateri se odlikujejo edino le po visoki starosti, po onemoglosti in po bogatem uboštvu. 1. Jezus Kristus naš Gospod hoče sicer spoznavan in češčen biti v vseh vernikih kot udih svoje svete Cerkve, posebno pa v prvih in zadnjih, v najvišjih in najnižjih, v mogočnih in slabih, v najbogatejših in najrevnejših, kateri nimajo druge pravice na zemlji, kakor pravico do usmiljenja in do podpore. Saj je proglasil Jezus obojne za namestnike svoje lastne osebe. Zastran zapuščenih siromakov opominja namreč: Karkoli ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, to ste storili meni. (Mat. 25, 40). Zastran mogočnežev pa je dejal Jezus svojim apostolom: Kdor vas posluša, mene posluša. (Luk. 10, 16). In sloviti apostol narodov, sv. Pavel, opominja, rekoč: Bodite pokorni svojim gospodarjem s strahom in trepetom, kakor Kristusu! (Efež.6,5). Tako torej hoče Kristus spoštovan in čislan biti v osebi visokih, ker izhaja od njega vsa oblast in vsa čast; in verno češčen in tolažen hoče biti v osebi ubogih, ker je sam kot ubožec hodil po Palestini, svoji domačiji, in ker je ves ubog in zapuščen umrl na Golgoti. In ako so po izreku najslavnejšega cerkvenega učenika, sv. Avguština, predstoj¬ niki glava, ubožci pa noge na duhovnem telesu Kristusovem, skazala je Marija Magdalena Jezusu večjo čast, da mu je mazilila noge, kakor da mu je mazilila glavo. Gotovo, v umivanju nog se kaže blagodejno poravnanje nasprotja med' velikimi in malimi, katero je ustanovljeno sicer od Boga, katero pa vendar le prelahko vzbuja zavist; ker tu se po¬ nižajo veliki k najmanjšim ter jim služijo in strežejo kakor Kristusu; mali pa v velikih časte in ljubijo Kristusa kot glavo človeštva. Pač ljubezniv nauk svete vere se nam kaže tu v živi podobi! 2. Zelo poučna je nadalje velevažna okolnost, da pere apostolom noge božji gostilnik, preden postavi naj- svetejši Zakrament altarja. S tem je nedvomno hotel svojim učencem in v njih vsem vernikom prav globoko v srce vtisniti nauk, da se naj pripravljajo za sveto obhajilo z največjo čistostjo srca, s premagovanjem samega sebe, s kesanjem, s ponavljanjem dobrih sklepov in namenov, zlasti pa z zakramentom svete pokore, v katerem se izbrisujejo grehi. Kristjani predragi, tudi vi se skrbno pripravite po odkritosrčni in skesani izpovedi na vredni prejem svetega velikonočnega obhajila, da morete očiščeni na vesti in okrepčani na duši veselo obhajati vzvišeni praznik častitega vstanjenja Gospodovega! 3. Premišljevanja vredno je sicer vse, kar smo doslej preudarjali, ali najbolj bistveno je premišljevanje dveh čednosti, kateri nam naš Gospod in Mojster Jezus Kristus glasno oznanjuje z umivanjem nog: dveh čednosti, pravim, katerih prva je podlaga, druga pa je krona krščanske po¬ polnosti. Ona prva je poprej skoraj neznana, a tudi zdaj mnogokrat ne prav spoznana, ker najtežavnejša krščanska čednost ponižnosti. Da, ako se Jezus v živi zavesti svojega božjega rodu, svoje nebeške vsemogočnosti in veli¬ častnosti kleče poniža k nogam umrljivih ljudi, ki so se ravno še malo poprej prepirali za trohico revne časti (Luk. 22, 24), kdo bi tega najglobokejega ponižanja najvišjega Kralja sveta ne občudoval z najhvaležnejšim srcem, in kdo ne bi se navduševal za skrbno posnemanje čednosti, ki človeka tem više povzdiguje, čim globlje ga na videz po¬ nižuje. Je li mogoče, vpraša neki mnogoizkušen učitelj duhovnega življenja, da ima še iskrico prevzetnosti 279 v srcu, kdor čita dogodek umivanja nog? A k o pa vendar ostane prevzeten, je celo nevreden, da se imenuje kristjan. Vsi, duhovniki in verniki, vsi, vsi posnemajmo prav zvesto svojega nebeškega Učenika v ponižnosti, katera se dandanes pogosto pogreša, zato pa se pogreša tudi sveta pokorščina do oblasti, postavljene od Boga, katera je najmočnejša zaslomba človeški družbi. Druga čednost, katero glasno oznanjuje umivanje nog, je naj večja med čednostmi, in to je ljubezen. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem Jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj. V tem bodo spoznali vsi, da ste moji učenci, ako bote ljubezen imeli med seboj. (Jan. 13, 34. 35). Ljubezen do bližnjega je zapovedal že Mozes, rekoč: Ljubi svojega prijatelja, kakor samega sebe (Lev. 19, 15), toda ne v tej meri, kakor Jezus Kristus. Krščanska ljubezen je nova zaradi svoje večje in višje popolnosti, zadelj svoje požrtvovalne moči. Med zapovedmi, katerih spolnjevanje nam zagotavlja ljubezen Jezusovo, je najpopolnejša zapoved ljubezni do bližnjega. Ta je vselej obenem ljubezen do Boga; kdor namreč res¬ nično ljubi bližnjega, ljubi ga zavoljo Boga in zavoljo Je¬ zusa. To je moja zapoved, veli Gospod, da se ljubite med seboj, kakor sem vas Jaz ljubil. Večje lju- bezni od te nima nihče, ako k do da svoj e živ¬ ljenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prija¬ telji, ako storite, kar vam zapovedujem. (Jan. 15, 12-14). Sveti apostoli so po svoji ljubezni ostali vedno zvesti prijatelji Jezusovi. Žrtvovali so za bližnjega ne le svojo čast, ne le svoje imetje in svoje zdravje, temveč celo svoje življenje. Brez ljubezni so prazne vse telesne in vse duševne žrtve, brez ljubezni je ničevo vse bogastvo in blago, kakor uči blaženi apostol Pavel, potem pa pristavlja vabljivo: Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva; lju¬ bezen ni zavistna, ne ravna napačno, se ne napihuje, ni časti lakomna, ne išče svojega, - 280 <-— ne da se razdražiti; ne misli nič hudega, šene veseli krivice, veseli se pa resnice; vse trpi, vse veruje, vse upa, vse prenaša. (I.Kor. 13, 4—7). Prava, krščanska, požrtvovalna ljubezen ogreva srca, ko jih svet dela mrzla in otrpna; ona povzdiguje srca, ko jih svet dela potrta in otožna; ona druži in veže srca, ko jih svet loči in razdvaja. Ta ljubezen prihaja od Boga in vodi k Bogu: ona je večna. Ljubljeni Lavantinci! |j>ko naposled še enkrat posnamemo ves pomen častitljivega in ganljivega umivanja nog, tako nam je ono pred vsem živo znamenje, po katerem spoznavamo krščansko ponižnost in ljubezen, ki sta srce in bistvo krščanske uredbe sveta. In ker brez ponižnosti ni ljubezni, brez ponižnosti in ljubezni pa ni sloge in sprave med ljudmi, zato tudi vsako leto na veliki četrtek med slovesnostjo umivanja nog molijo duhovniki v stolni cerkvi ali pa popevajo jedrnate izreke sv. Pisma, knjige vseh knjig, te dediščine nebeške: Na tem bodo spoznali vsi, da ste moji pri¬ jatelji, ako se ljubite med seboj. To vam zapovem, da ohranite ljubezen med seboj. — Ljubezen Kristusova nas je zbrala in združila. Spodobno služimo živemu Bogu, in ljubimo se odkritosrčno med seboj. Nehajo naj zlobne razprtije, nehajo naj prepiri. In v naši sredi bivaj Kristus Gospod. Kjer je ljubezen, tam je Bog. Predragi v Gospodu! Ne morem bolje skleniti in kon¬ čati svojega pastirskega lista kakor z ljubeznivimi besedami sv. apostola Pavla, plamenečega božje ljubezni: Oblecite torej, kakor izvoljenci božji, sveti in ljubi: prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, pohlevnost, potrpežljivost! Prenašajte drug drugega in odpuščajte si med seboj, ako ima 281 kdo čez koga pritožbo; kakor je Gospod vam odpustil, tako tudi vi! Pred vsem tem pa imejte ljubezen, ki je vez popolnosti! In mir Kristu¬ sov veselo vladaj v vaših srcih! (Kol. 3, 12—15). Amen. V Mariboru, na praznik spomina molitve našega Gospoda Jezusa Kristusa na Oljski gori, dne 16. meseca februarja 1897. f Mihael, knezoškof. XVIII. Pastirski list avstrijskih škofov z dne 28. no¬ vembra 1897 o biserni maši svetega očeta papeža Leona XIII. V Gospodu ljubljeni verniki! v teku desetih let bo katoliško krščanstvo mio lepo družinsko slavnost. Ko smo pred i leti naznanili slovesnost petdesetletnice mašništva našega svetega očeta Leona XIII., smo vas prosili in opominjali, goreče moliti k nebeškemu pastirju svete Cerkve, naj pomnoži dneve svojega namestnika na zemlji, da se more sveta Cerkev v viharnih časih še dalje veseliti njihovega modrega vodstva in njihove ljubeznive skrbnosti. Bog je milostno vsprejel molitve svojih. Pred petimi leti je mogel katoliški svet slaviti petdesetletnico škofovanja svetega očeta, in veliko je bilo tudi tedaj veselje njihovih zvestih in hvaležnih otrok. Zdaj pa se nam bliža nov slavnosten dan skupnega očeta, ko bodo po dovršenih šestdesetih letih mašništva služili demantno ali biserno sveto mašo — pač redka svečanost v duhovniškem življenju! 282 Res, da so sivi jubilant ostareli po letih, sicer pa so ostali, kakršni so bili pred desetimi leti. Duh se jim ni postaral, leta ga niso oslabila; močnega duha stoje pred nami, kakor takrat, in so svojim vedno ljubezniv oče, zmotenim zvest pastir, vsemu človeštvu varih resnice in miru. Božja previdnost, katero moramo moliti, ako pomislimo, kako ljubeznivo vodi vladarje in ljudstva, božja previdnost varuje v svoji čudežni modrosti in usmiljenosti ob časih hudih bojev in velikih zmešnjav življenje tistim, katere je izvolila za voditelje ljudstvom. Kako srčno torej hvalimo Gospoda, da je v teh viharnih časih z močno roko varoval dragoceno življenje našemu ljubljenemu cesarju, in kako goreče prosimo svojemu presvetlemu vladarju še mnogo srečnih let v prid njegovim ljudstvom! Prav tako milostno, kakor z našo svetno domovino, pa je ravnal Bog z našo duhovno domovino, z našo sveto Cerkvijo. Že pred desetimi leti smo bili prepričani o posebnih namenih, katere ima Bog v svoji neumljivi previdnosti, da podaljšuje življenje slabot¬ nemu starčku, katerega je postavil na svečnik svoji Cerkvi; odtle se je še bolj utrdilo to prepričanje. In zares, četudi naše slabe, umrljive oči ne morejo predreti oblakov, s ka¬ terimi božja previdnost prikriva svoja pota, včasi vendar razsvetli žarek skrivnostno temo in nam da slutiti njene namene. In to spoznamo tudi, ako pogledamo na življenje osivelega jubilanta na stolici sv. Petra. Tudi Cerkev trpi vsled silnega vrenja duhov, vsled neprestanega poganjanja in prizadevanja, raztrgati verige, v katere je božja in človeška oblast uklenila posameznega človeka celoti v prid, in uresničiti krivi evangelj o neod¬ visnosti in neomejeni prostosti človekovi; tudi Cerkev trpi vsled burnega zahtevanja milijonov ljudi, da se enakomerno udeležijo uživanja zemeljskih dobrot, katere so tako neenako razdeljene. Vsak dan se moremo prepričati o mogočnem gibanju, katero prešinja, vznemirja in pretresa vse človeštvo. Nova mnenja, do zdaj nepoznane želje, resnični in dozdevni napredki v spoznavanju stvari in pojavov krog nas, nauki in nazori, kateri so prejšnjim nasprotni in kateri vzbujajo 283 navidezno osrečevalne nade, se trosijo po delavnicah, po bornih podstrešnih stanovanjih velikih mest kakor po skromnih vaških kočah, in mogočno vnemajo duhove. Kakor stojimo blizu na pragu novega veka, tako se vidi, da se bližamo dobi, katera hoče po silnih naporih prestrojiti vse odnošaje človeške družbe. V takih časih potrebuje človeštvo nujneje, kakor sicer, varnega vodnika, in takega imamo. Vrhovni pastir krščanstva, katerega je postavil Kristus naš Odrešenik, da pase ovce in jagnjeta — sveti oče z bistrim očesom zasledujejo tek ze¬ meljskih zadev, se ozirajo na vse dele sveta, delijo na vse strani nasvete in naročila, spominjajo visoke in nizke nji¬ hovih dolžnosti, podajejo zoper napake človeške družbe potrebna zdravila, opominjajo ljudstva k miru in edinosti, in vabijo vse v skupni ovčnjak Kristusov. Ali jih ne vidimo delati tako tudi zadnjih deset let? V svoji krasni okrožnici o uravnavi človeške družbe 1 določujejo z nepresežno natančnostjo področje medsebojnih dolžnosti, stavijo z razsvetljeno modrostjo meje dolžnostim in pravicam posameznih stanov, spominjajo z apostolsko pogumnostjo gospodarje in delavce dolžnosti pravice in kažejo krščansko ljubezen kot najvišje in edino zdravilo zoper neštevilne napake časa, katere je sebičnost povzročila človeški družbi. In besede sivega jubilanta niso bile glas vpijočega v puščavi; povsodi so našle glasen odmev, in na tisoče jih danes blagoslavlja svetega očeta kot posredovalca miru v sedanjih hudih borbah med raznimi vrstami človeške družbe. Silni svobodoželjnosti, katera sedanje dni moti duhove, stavijo v drugi okrožnici 2 nasproti prav krščansko svobodo in v luči svete vere kažejo narodom, kaj je pravi pomen besedi „rodoljubje“, ki se tolikokrat zlorabi. Medtem, ko so skrbeli za pravilno uravnavo človeški družbi, pa tudi niso zanemarili tega, kar je potrebno, da se stavi duhovni tempelj v sveti Cerkvi. Njihovo delo je, da duhovno stavbo, katero je začel Odrešenik na zemlji, 1 „Immortale Dei miserantis opus“. 1. Nov. 1885. 2 „Libertas praestantissimum naturae bonum“. 20 lun. 1888. 284 <- nadaljujejo po načrtu, ki ga podaje psalmist z lepimi be¬ sedami: Jeruzalem je zidan kakor mesto, katero je zvezano v sebi.“ (Ps. 121, 3). Zato so pozvali ljudstva in narode in so jih opominjali z očetovsko ljubeznijo, da se odpovedo zmoti, da slušajo glas resnice in se vrnejo v edino pravi ovčnjak Kristusov, da bo, kakor On hoče, en pastir in ena čreda. 1 Zato so onim, kateri oznanjujejo nauke svete vere in razlagajo besedo božjo, dali modre nauke in nasvete, naj se ogibljejo praznih naukov posvetne modrosti in delijo vernikom zdravo hrano neminljive besede božje. 2 Zato so ob spominski svečanosti v čast velezaslužnemu redovniku, blaženemu Petru Kaniziju, izdali nepresežni pouk o krščanski odgoji, kateri je času tem primernejši, ker sedanji čas tako malo pozna njegova načela, pa še manje mara za nje. 3 Tako sveti oče s svojim velikim srcem in bistrim pogledom obsegajo katoliški svet; povsodi čuje, na vse strani gleda njihovo oko. Ni je zadeve javnega ali zasebnega življenja, katere bi ne bili pozjasnili in razložili. Oni so in ostanejo varih resnice in pravice. Ves svet pazno sluša njihove besede in se ravna po njihovih naročilih, bodisi v katerikoli zadevi. Kakor drug Mozes so zastopnik ljudstvu pred kraljevimi prestoli, so mu vešč voditelj po puščavi tega zemeljskega življenja in razprostirajo v molitvi nad njim svoje roke, da zmaga v boju za krščansko vero. Toda, ljubljeni v Gospodu, v teh kratkih pastirskih besedah, katere vam govorimo ob bližnjem jubileju svetega očeta, moremo omenjati le to, s kako požrtvovalno pastirsko skrbnostjo oni vodijo sveto Cerkev. Kjerkoli duhovna sila tlači človeštvo, kjerkoli mu pretijo velike nevarnosti, po¬ vzdignejo svoj glas, da delijo pomoč, tolažbo in srčnost. Dragoceni biseri so njihove besede in neprecenljive vred¬ nosti so za človeštvo; zato naj jih ob njihovem jubileju krasijo tudi biseri naše hvaležnosti. Kakor smo jim pred desetimi leti v hvaležni ljubezni zlati venec vili krog častit- 1 „Praeclara gratulationis publica testimonia“. 20. lunii 1894. 2 Lit. encycl. 31. Iulii 1894. 3 „Militantis Ecclesiae“. 1 . Aug. 1897. ljive glave, enako jih bomo prvi dan novega leta radostno proslavljali in se udeleževali veselja, katero bo prešinjalo ves katoliški svet vsled veselega dogodka. Mi vemo, kaj so sveti oče nam; zato tudi ne bomo pozabili, kaj smo in kaj moramo biti mi svetemu očetu. Kako povsem drugačna, ljubljeni v Gospodu, je pač za sedanje čase naloga sveti Cerkvi in njenemu vrhovnemu voditelju. Njen nauk, njena vlada, njena duhovska oblast obseza ves svet. Ona nosi zaklade milosti v najdalnje kraje, ki so ji izročeni v varstvo in oskrbovanje, in z enako lju¬ beznijo skrbi za vsa ljudstva, za vse narode. In to velikansko nalogo morajo izvrševati sveti oče brez pripomočkov. Vedno še traja izkušnja, katero je previdnost božja poslala nad sveto stolico; oplenjeni sredstev, potrebnih za vladanje svete Cerkve, katera jim je izročila pobožnost in vdanost preteklih časov, so sveti oče zdaj v največji stiski. Pa njihovi otroci vedo za to, in ne bodo zapustili svojega očeta. Ne bodo jih pustili brez zemeljskih pripomočkov, katerih neogibno po¬ trebujejo v izvrševanje svoje A^zvišene naloge. Kje bi bil zvesti rodoljub, ki bi odtegnil svojo roko, ako je domovina v potrebi? Tu pa je v potrebi kraljevstvo, kateremu pripada naša duša s svojimi nadnara\mimi zadevami, od katerega prejema življenje, hrano in varstAU) za časnost in za večnost. Ne, ljubljeni v Gospodu, mi ne bomo pozabili njegovih potreb. Sin božji je s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo ustanovil svoje kraljevstvo tukaj na zemlji v vzveličanje človeško; dolžni smo torej ga ohraniti, v to nas veže lju¬ bezen in hvaležnost. Zato se hočemo svoje dolžnosti spominjati tudi ob tretjem jubileju Leona XIII. Z darovi svoje hvaležne ljubezni pa hočemo sklepati prav posebno darove srčne pobožnosti, in prositi hočemo večnega božjega Pastirja svete Cerkve, naj varuje svojega zvestega namestnika Leona XIII., naj še dolgo nadaljuje čudež svoje milosti in ohrani to nežno življenje dalje, kakor si moremo misliti, da se bo v njihovem deloA r anju in v njihovem nauku razodevalo svetu milostno Adadanje Svetega Duha! Amen. 286 V slavljenje šestdesetletnice mašništva svetega očeta papeža Leona XIII., naročamo sledeče: 1. Ta pastirski list naj se bere z vseh pridižnic na praznik sv. Štefana. 2. Na večer pred slavnostjo, to je, dne 31. decembra t. L, naj se zvoni pri vseh cerkvah. 3. Na dan jubileja 1. januarja 1898 a) naj se služi slovesna sveta maša s „Te Deum“; b) naj se v pridigi ozir jemlje na slavnost; in c) naj se pobirajo v cerkvi mili darovi, katerih znesek se bo svetemu očetu izročil kot slavnostni dar naših škofij ano v. Dali na prvo nedeljo v adventu, dne 28. novembra leta 1897: Nadškofje in škofje avstrijski. XIX. Pastirski list z dne 16. januarja 1898 o angeljih, zlasti pa o njih slavnem vodniku, sv. nad¬ angel ju Mihaelu. MIHAEL, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, mnogočastiti duhcfrščini in vsem ljubim vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Sv. Duha! „Glej, Mihael, eden izmed najprvih kne¬ zov, mi je prišel na pomoč.” (Dan. 10, 13). V Gospodu ljubljeni škofljani! v udežno prikazen je gledal veliki prerok Daniel ob reki Tigru. Ko se je bil tri tedne ostro postil in pokoril, prikazal se mu je mož veličastne postave — po splošnem mnenju Gabriel, ki je bil tudi že prej po- 287 <- slan k Danielu — in mu je rekel: Daniel, mož želja, pazi na besede, katere ti govorim, in stopi na noge; ker sedaj sem poslan k tebi... Ne boj se, Daniel! Ker od prvega dne, ko si srčno že¬ lel umeti in si se pokoril pred svojim Bogom, so bile uslišane tvoje besede; in prišel sem zavoljo tvojih besed. Pa knez perzijskega kra- ljevstva se mi je ustavljal... in glej, Mihael, eden izmed najprvih knezov mi je prišel na pomoč. (Dan. 10, 11—13). Imenovani knez perzijskega kraljevstva je po nauku sv. Hieronima, sv. Gregorija Velikega in drugih cerkvenih očetov in učenikov dobri angelj, katerega je Gospod Bog perzijskemu kraljevstvu dal za variha. Ta je delal na to, da Izraelci ostanejo v perzijski deželi, da bi se po njih širilo spoznanje pravega Boga; Gabriel pa je želel, da se pre¬ gnanci vrnejo v domovino in popravijo Jeruzalemsko mesto in pozidajo tempelj; zato se je trudil, da jim nakloni kra¬ ljevo srce. V tem mu je prišel na pomoč sv. nadangelj Mi¬ hael, o katerem zagotavlja še nadalje: Nihče mi ne po¬ maga v vsem tem, kakor Mihael, vaš knez. (Dan. 10,21). In tisti čas bo vstal Mihael, veliki knez, ki se poteguje za otroke tvojega ljudstva. (Dan. 12, 1). Iz teh svetopisemskih besed razvidimo jasno, da je bil sv. nadangelj Mihael varih izvoljenega ljudstva, ki mu je ob času stisk in nadlog prihajal na pomoč. Kakor je sinagoga ali shodnica sv. Mihaela častila za svojega angelja variha, tako ga čisla in slavi tudi katoliška Cerkev za svojega mo¬ gočnega zaščitnika, kakor nam ga kaže prerok novega za¬ kona, sv. Janez, v skrivnem razodetju, kjer se poteguje za kraljevstvo božje zoper satana. (Skriv. raz. 12, 7—9). Ošabna modrost našega časa, piše dr. Jožef Frančišek Allioli v svoji izvrstni, od apostolske stolice potrjeni pre¬ stavi in razlagi vsega sv. Pisma, 1 ošabna modrost našega 1 Die HI. Schrift des alten und neuen Testamentes. Landshut, 1839. 4. izdaja. IV. zvezek, str. 503 itd., opomba 24. 288 časa ne more uvideti in umeti, da so sv. angelji odločeni za višje in nižje službe v božji svetovladi; da pa je to njihov namen, uči božje razodetje in je po vsem naravno. V vsej sveti zgodovini nastopajo angelji kot varihi ljudem in kot take proglaša jih sama beseda božja: Niso li vsi slu- žabni duhovi, v strežbo p oslani zavolj o tistih, kateri bodo prejeli delež vzveličanja? (Hebr. 1, 14). Da so med seboj razvrsteni po raznih zmožnostih in darovih, sledi iz drugih raznih stvari, katere vse razodevajo med seboj veliko raznovrstnost, in sv. Pismo o tem redu določno govori zbesedami: Po njem je ustvarjeno vse, kar je vnebesih i n n a zemlji, vidnoinnevidno, naj si bodo troni ali gospostva ali poglavar¬ stva ali oblastva. (Kol. 1, 16). Da pa vsled reda, ki je med njimi, višje in nižje službe opravljajo glede na oskrbo¬ vanje človeškega vzveličanja, je tudi celo naravno in sicer prav zato, ker je red med njimi. Kakor pa je bil sv. Mihael varih in zavetnik izvolje¬ nega ljudstva, enako je varih in čuvar naše sv. katoliške Cerkve, 1 katera ga je vedno visoko častila in se njegovemu mogočnemu varstvu goreče priporočala. Zlasti sedanje dni se je močno pomnožilo češčenje vzvišenega kneza angeljev, kakor so narastle in se pomnožile tudi stiske in bridkosti svete Cerkve. Naš srečno in slavno vladajoči sveti oče Leon XIII. sami so se v svoji zadregi zatekli v varstvo tega nebeškega junaka in mogočnika, kakor se je po be¬ sedah sv. apostola Janeza v skrivnem razodetju občina svet¬ nikov zoper napade satanove izročila v varstvo temu mogoč¬ nemu premagalcu peklenskega sovražnika. Malo let po na¬ stopu svoje toliko težavne najvišje pastirske službe so sveti oče Leon XIII. zapovedali, naj se po vsaki tihi sveti maši 1 Že v Hermovem Pastirju beremo: „Haec autem lex filius Dei est praedicatus . . . Populi vero stantes hi sunt, qui audierunt praedi- cationem eius et crediderunt. Nuntius autem i 11 e magnus et hones tu s Michael est, quipopulihuiushabetpotestatem et gubernat eos.“ (Similit. 8, 10. — Lat. edit. Hilgenfeld. Lipsiae, 1873). 289 opravljajo tri velepomembne molitve, zadnja izmed njih samo le k sv. nadangelju Mihaelu. S to molitvijo, katero so na¬ povedali dne 26. avgusta 1886, naj verniki vso katoliško Cerkev izročajo in priporočajo varstvu prvaka in poveljnika nebeške vojne zoper hudobo in zalezovanje hudičevo. V Gospodu ljubljeni škofijam! Naš sveti oče papež Leon XIII. med vsemi najbolj poznajo glavne napake se¬ danjega časa; poznajo pa tudi in nam podajejo naravne in nadnaravne pripomočke, s katerimi se moremo uspešno ustav¬ ljati tem napakam. Eno izmed teh nadnaravnih sredstev je goreče klicanje in češčenje veličastnega in mogočnega variha svete katoliške Cerkve, sv. Mihaela. Sveti oče so dne 25. septembra 1888 obdarovali z odpustkom tristo dni za vsaki dan krasno molitev k sv. Mihaelu nadangelju in so jo dali med vse, v cerkvi sv. Petra v Rimu pričujoče, raz¬ deliti po sveti maši, ki so jo služili dne 30. septembra ime¬ novanega leta ob slavnosti, ukazani vsej Cerkvi za rajne. 1 Še več. Dne 18. majnika 1890 so naš slavno vladajoči sveti oče zapovedali izredno zarotilo, katero priporočajo vsem škofom sveta. Duhovniki, od svojega škofa pooblaščeni, ki to nenavadno zakletev zoper satana in angelje odpadnike opravljajo vsaki dan, klicaje v sv. nadangelja Mihaela, do¬ bijo vsak i k rat odpustek tristo dni, enkrat na mesec pa pod navadnimi pogoji popoln odpustek, ki se more po priprošnji v prid obrniti tudi vernim dušam. 2 Vse to me je napotilo izvršiti sklep, katerega sem gojil že dalje časa, da v letošnjem postnem pastirskem listu go¬ vorim o angeljih, zlasti pa o njihovem slavnem vodniku, kar se to tako redko zgodi in bi se vendar moralo večkrat zgoditi, zlasti sedanje dni, ko se svet odvrača od duševnih in nadnaravnih stvari in se obrača do tvarinskih, se udaje materializmu; sedanje dni, ko se zapeljivost toliko širi in 1 Franz Beringer, Die Abliisse, ihr Wesen und Gebrauch. 10. Aufl. Paderborn, 1893. Str. 190 in 191. 2 Franz Beringer, op. cit. Str. 788 nsl. — Primeri: Kirchlicbes Verordn.-Blatt ftir die Lavanter Diocese, 1890. VII. num. I. str. 1. 3. Posebna izdaja kn.-šk. Lav. ordinariata dne 7. aprila 1897, št. 1120. 19 -> 290 <- je človeška družba tako pokvarjena. S to pastirsko in po¬ učno poslanico ne nameravam druga, kakor da predragi škofijani utrdite svoje zaupanje do angeljev varihov in da se vnemate v vzveličavnem češčenju in v pobožnosti do sv. Mihaela, v hvalo in slavo božjo, v čast in v poveliče¬ vanje angeljev, svojim neumrljivim dušam pa v časni in večni dobiček. Jezus Kristus, naš Gospod in Vzveličar, kateremu so angelji kot svojemu kralju stregli na zemlji, in ki ga sedaj neprestano slavijo in hvalijo v nebesih, blagoslovi moje be¬ sede na mogočno priprošnjo slavnega kneza zvestih angeljev, sv. Mihaela! Da pa prav govorim, očisti naj mi jezik tisti Seraf, ki se je z živim ogljem dotaknil ust preroka Izaije, da je mogel dostojno govoriti in pisati o svetih in nebeških rečeh. (Iz. 6, 6. 7). Ljubi božji Vzveličar pa tudi obilno bla¬ goslovi vse, kateri moje višepastirske besede v ljubezni, v pokorščini in ponižnosti vsprejmejo in izpolnjujejo. Blagor njemu, ki bere in sliši besede te prerokbe in dopolni, kar je pisano v n jej ... Milost in mir vam bodi od Njega, kateri je in je bil in bo prišel, in od sedmerih duhov, kateri so pred njegovim sedežem! (Skr. razod. 1, 3. 4). Sveta Marija, kraljica angeljev, sveti Mihael in vsi sveti angelji in nadangelji in vsi zbori vzveličanih duhov, prosite za me in za moje! O češčenju angeljev. Ljubljeni v Gospodu! j p® |lavni četrti cerkveni zbor Lateranski leta 1215 je iz- javil koj v prvem kanonu ali zakonilu svojih svetih določeb to-le: Stvarnik vseh vidnih in nevidnih, duhovnih in tel e snih r eči j e po s v o j i vs em ogočni moči obenem v začetku časa iz nič naredil obojno stvar, duhovno in telesno, angeljsko 291 namreč in zemeljsko, in potem človeško, tako rekoč skupno, obstoječo iz duše in iz telesa. 1. Ta verska določba uči točno in jasno, da je trojna vrsta stvari, katere je Bog po svoji neskončni moči in dobrot¬ ljivosti ustvaril: celo telesne stvari brez življenja in gibanja, kakor kamenje; rastline, ki živijo, pa se ne morejo gibati; nadalje živali, katere žive in se gibljejo, pa so brezumne; potem stvari, ki so iz duše in telesa, in stvari, ki imajo um, telesa pa nimajo, so torej čisti, neumrljivi duhovi. Čudovito soglasje v vesoljnem stvarstvu je toliko jasno že našemu umu, da, ko bi tudi razodetje božje razločno ne učilo bitja angeljev, bi bil človeški um z ozirom na telesne stvari in na človeka skoraj prisiljen verovati, da so angelji. Dovršenost vesoljnega sveta zahteva, da so duhovna bitja, opaža po pravici angelj šole, sv. Tomaž Akvinski. 1 Nežive stvari so Bogu podobne v tem, da so; rastline v tem, da živijo; živali v tem, da čutijo; človek v tem, da je deloma duhovno bitje, angelji pa v tem, da so čisti duhovi. Brez angeljev bi bila vrzel v stvarstvu, po¬ grešala bi se srednja stvar med Bogom in človekom; stvarstvo bi bilo navzgor nedovršeno. Ni torej čuda, da so tudi pagani verovali taka osrednja bitja, katerim so pri¬ pisovali višje lastnosti ali zmožnosti, kakor jih ima človek. 2 2. Sv. Pismo od prve Mozesove knjige do skrivnega razodetja govori skoraj na vsakem listu in na vsaki strani o angelj ih. Kažejo nam se kot telesna, osebna bitja, na¬ darjena z nadčloveškimi zmožnostmi uma in volje, z močjo in veličastvom, razvrsteni v hierarhični red kot angelji, nad- angelji in moči; kot oblastva, gospostva in poglavarstva; kot troni, kerubi in serafi. Po nauku razsvetljenega papeža sv. Gregorija I. (590—604) so angelji oznanjevalci manj važnih reči, nadangelji so poslanci v najimenitnejših 1 Summa theolog. P. I. q. 50. art. I. (Edit. decima. Parisiis, 1877. Tom. I. pag. 470). 2 Glej: Aristotel. 1. 12. c. 8. (Prim. Dr. M. Jos. Scheeben, Hand- buch der kath. Dogmatik. Freiburg. im Br., 1878. II. zvezek, I. del, str. 52, št. 139). 19 * 292 £ zadevah, moči pa delajo po božjem povelju čudeže in iz¬ redna znamenja. Oblastvom so podložni duhovi teme, gospo¬ stvom je dana oblast, da načeljujejo tudi dobrim angeljem nižje vrste; poglavarstva se imenujejo, ker so jim pod¬ vržena tudi gospostva. Troni so po obilni milosti takorekoč prisedniki v božjih sodbah; kerubi se odlikujejo zlasti po svoji modrosti in serafi po svoji plameneči ljubezni. 1 Mozes, slavni postavodajalec in voditelj Izraelskega ljudstva, prav pogosto omenja angelje in kaže tako, da je bil o njihovem žitju in bitju docela prepričan. Tako pripo¬ veduje že v prvi knjigi, da je Bog keruba z ognjenim in švigajočim mečem postavil pred vhod raja, varovat pota k drevesu življenja (Gen. 3, 24); nadalje, da je angelj bil to- lažnik in pomočnik zapuščeni dekli Hagari, ki ji je rekel v puščavi: Kaj delaš?Nebojse, kerBogje uslišal otrokov glas s kraj a, kj er leži. (Gen.21,17).Močno- vernemu očaku Abrahamu so se prikazali trije angelji, mu obljubili sina in so mu naznanili, da bo Sodoma pokončana. (Gen. 18,1—33). K pobožnemu Lotu sta prišla angelj a in mu rekla: Vstani, vzemi svojo ženo in dve hčeri, ki ju imaš, da tuditine pogineš s pregrešnim me¬ stom vred! (Gen. 19, 15). Jakob na begu vidi v spanju lestvico, ki je stala na zemlji in se je z vrhom dotikala nebes, in angelji božji so hodili po njej gor in dol. (Gen. 28, 12). Ko je Elija ves užaljen in utrujen ležal v brinjevi senci, pride k njemu angelj Gospodov, se ga dotakne in reče: Vstani in jej! (II. Kralj. 11, 5). In kdo ne pozna pre- ljubeznive prigodbe o mladem Tobiju, kateremu je bil nad- angelj Rafael tovariš na potu v Medijo in nazaj v domovino? In kolikokrat omenjajo angelje veliki in mali preroki, kakor tudi od Svetega Duha razsvetljeni pisatelji mnogih drugih svetih knjig starega zakona. Toda ne le v stari, temveč tudi v novi zavezi se prav pogosto nahajajo angelji. Že kar na pragu nove zaveze vi¬ dimo duhovnika Caharija, kateremu angelj Gabriel naznani 1 S. Gregorii hom. 34 in Evangel. — Prim.: Officium votivum de ss. Angelis. Ad Matutinum II. Noct. lect. IV., V. et VI. 293 s, N rojstvo sina Janeza, predhodnika Kristusovega. Prav tisti nadangelj prinese Mariji pozdrav in veselo oznanilo iz nebes, da bo rodila željno pričakovanega Odrešenika sveta. In pra¬ vičnemu Jožefu je angelj večkrat dajal v spanju naročila v zadevi njegove deviške neveste in njenega božjega deteta Jezusa. Na betlehemskih livadah so se prikazali angelji po¬ božnim pastirjem in so jim oznanili rojstvo Mesijevo, drugi angelji pa so v nebeških višavah popevali hvalno pesem: Slava Bogu na višavi in mir na zemlji ljudem, ki so dobre volje! (Luk. 2, 14). Ko je bil Jezus v pu¬ ščavi izkušan, so pristopili angelji in so mu stregli. (Mat. 4, 11). Na Oljski gori ga je v smrtni bridkosti tolažil angelj (Luk. 22, 43), in ko je bil ujet, je rekel Petru, ki ga je hotel z mečem braniti: Ali meniš, da ne morem prositi svojega Očeta, in bi mi poslal več kakor dva¬ najst legij angelj ev? (Mat. 26, 53). Ob grobu tolaži angelj žene, rekoč: Nebo j te se! Vstal je. (Mat. 28,5.6). Enajsterim apostolom se prikažeta na Oljski gori dva an¬ gelj a, kakor dva moža v belih oblačilih, ter jih ogovorita: Možje Galilej c i, kaj stojite ingledate v nebo? Tisti Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel tako, kakor ste ga videli iti v nebo. (De¬ janj. apost. 1, 11). Pri tej množini dokazov iz sv. Pisma za bivanje an- geljev je pač nepotrebno, za to resnico navajati še tudi do¬ kazov iz ustnega izročila. Mirno moremo trditi, da skoraj vsak cerkveni oče in cerkveni učenik potrjuje resnico, ka¬ tero je slovesno proglasil četrti Lateranski občni zbor. Dobro pripazuje veleslavni cerkveni učenik, sv. Avguštin, k 102. psalmu: Da so angelji, vemo iz verskega nauka... in zato nimamo pravice, dvomiti o t e m. 1 Naveden še bodi jasni odgovor znamenitega rimskega katekizma, glaseč se tako-le: PolegtegajeBogustvaril iz nič duhovno naravo in brez števila angelj e v, da mu služijo in na strani stoje, katere je po - 1 Prim.: Franc. Xav. Schouppe S. J., Elementa theologiae dog- maticae. Tom I. Edit. 13. Bruxellis, 1877. Pag. 353. num. 40. 2». 294 tem s svojo čudežno milostjo in z močjo po¬ višal in obdaroval. 1 3. Navedene besede katekizma katekizmov tudi uče, da je narava angeljev dobra in njih bistvo sveto, zato se naravnost imenujejo sveti. (Devter. 33, 2). To svetost in pravičnost, prosti dar milosti božje, bi bili morali angelji pokazati v dobrih delih, in tako bi si bili zaslužili vzveli- čanje. Zatorej pravi glasoviti škof Hiponski, sv. Avguštin: K njihovemu vzveličanju je bilo še potrebno, da bi bili prostovoljno vstrajali v resnici, dokler bi bili dospeli do one obilnosti naj - višjega v zveličanja, katerobibilo tako rekoč plačilo za njihovo stanovitnost. Te obilnosti v zveličanja niso imeli. 2 Angelji bi morali sodelovati z milostjo jim podeljeno in tako po dostani poskušnji dospeti v večno vzveličanje. Nekateri angelji so prebili izkušnjo in so se po svojem prostem dobrem sklepu utrdili v svetosti in pravičnosti, v kateri imajo svoje vzveličanje. Drugi pa niso prestali te iz¬ kušnje. Lucifer, vodja upornih angeljev in zato imenovan glavar hudičev (Mat. 12, 24), ni hotel biti pokoren in pod¬ ložen. (I. Tim. 3, 6). On in njegovi privrženci so se odvrnili, kakor pripazuje jedrnato sv. Avguštin, od naj višjega bitja in so se obrnili k sebi. In božji Vzveličar pravi o hudiču, da ni ostal v resnici. lile inveritate non štetit. (Jan. 8, 44). Lucifer pač v svoji prevzetnosti ni hotel moliti Boga, kakor je tudi na gori rekel Sinu božjemu: Vse to ti dam, ako padeš in me moliš. (Mat. 4, 9). Vsled ošabne vstaje in prevzetnega upora luciferja in njegovih tovarišev je vstal, kakor piše sv. apostol in evan¬ gelist Janez, velik boj v nebesih. Mihael in njegovi angelji, kateri so mu zvesti ostali, so se boje- 1 Catechismus ex decreto Concil. Trid. ad parochos, Pii V. Pontif. Maxim. primum, dem Clement. XIII. iussu editus. Romae, typis Camerae apostolic. 1761. Recusus Viennae, 1833. Pag. 23. 2 De correptione et gratia. Cap. 10. (Edit. J. P. Migne. Tom. 44. col. 933. num. 27). 295 vali z zmajem in zmaj se je bojeval in njegovi a n g e 1 j i; in niso premagali, in njih mesto šeni več našlo v nebesih. In dol je bil pahnjen tisti veliki zmaj, stara kača, ki se ji pravi hudič in satan, kateri zapeljuje ves svet; dol je bil pahnjen na zemljo in njegovi a n g elj i s o bi 1 i vrženi ž njim. (Skr. razod. 12, 7—9). In prvi rimski papež, sv. Peter, piše o grehu angeljev: Bog angeljem, ki so grešili, ni prizanesel, temveč jih je s peklenskimi verigami potegnil v brezdnoin izdal trpljenju. (II. Petr. 2, 4). In sv. apostol Juda Tadej pravi o tem: Angelje pa, kateri niso ohra¬ nili svoje imenitnosti, marveč so zapustili svoje stanovanje, je za sodbo velikega dne z večnimi vezmi prihranil pod temo. (Jud. 6). Ta grozni padež hudobnih angeljev nam tudi pojasnjuje njihovo strašno zavist in nespravljivo sovraštvo do ljudi, kateri so poklicani, da zavzemajo njihove prostore v nebesih; pojasnjuje nam njihov neprestani srd in napor, človeka za¬ peljati in storiti večno nesrečnega. 4. Nalogo dobrih in zvestih angeljev znači že njihovo ime: angelj, posel, poslanec, katero ne izraža njihovega bistva, marveč njihovo delovanje, njihovo službo. In ta služba korenini v razmerju, v katerem so z Bogom, med seboj in z nami ljudmi. Z Bogom so angelji v tesni zvezi, mu služijo z največjim spoštovanjem, v stanovitni zvestobi, v najponižnejšem češčenju in moljenju, v neprestanem slav¬ ljenju, hvaljenju in poveličevanju, v svetem veselju in rado- vanju. Med seboj so veliko duhovno kraljevstvo in so z ozirom na spoznanje in voljo v najlepšem duhovnem občestvu. Kot dobri, vzveličani duhovi imajo angelji živo sočutje za srečo in nesrečo človeškega rodu, kateremu pomagajo dosezati pravi namen. Ta njihova delavnost se kaže v vseh glavnih dobah božjega razodetja. Že ob stvaritvi so se pri¬ kazali prepevajoči angelji, kakor izvedamo iz knjige Jobove. (Job. 38, 4. 7). Angelj je nastopil, ko sta prva človeka od- padla od Boga in izgubila raj. (Gen. 3, 24). Angelji so nastopali v dobi očakov, Mozesa, Jozua (Joz. 5, 13. 14), sodnikov (Sodn. 2, 1—4), kraljev (III. Kralj. 13, 18; IV. Kralj. 1, 15), prerokov (Izaj. 37, 36; Dan. 14, 33. 35. 38). — Zlasti pa so bili delavni ob dopolnitvi časa, ob izvrše¬ vanju dela človeškega odrešenja. Tako oznanijo v sveti noči rojstvo dolgo zaželjenega Mesija; zato se prva izmed treh božičnih maš, katero služi duhovnik o polnoči, imenuje angeljska maša. Ravno tako oznanijo častitljivo vstanjenje in vnebohod božjega Vzveličarja. Oni posredujejo in pospe¬ šujejo apostolsko delovanje v prvi Cerkvi, kakor nam obširno poroča sv. Lukež v svojem Dejanju apostolov. (Dejan. ap. 8, 26; 10, 1—8. 11. 13; 12, 5—12; 27, 22—26). Slednjič se bodo angelji prikazali pri zadnji splošni sodbi in bodo opravljali svojo službo. In takrat se bo prikazalo znamenje Sinu človekovega na nebu in tedaj se bodo jokali vsi rodovi na zemlji in bodo videli Sinu človekovega priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom. In bo poslal svoje angelje s trobento in z velikim glasom, in zbrali bodo njegove izvoljence od četirih vetrov od kraja do konca neba... In zbrali se bodo pred njim vsi narodi, in jih bo razločil (po svojih angelji h), kakor pastir loči ovce od kozlov. (Mat. 24, 30. 31; 25, 32). 5. Kar so in kar delajo angelji vobče za človeški rod, to je in dela posamezni angelj za posameznega človeka kot njegov zvesti angelj varih. (Ps. 90, 11. 12; Hebr. 1, 14). Da imajo otroci svoje angelje varihe, velikrat naglaša sveto Pismo stare zaveze (Gen. 48, 16; Ps. 33, 8), in božji pri¬ jatelj otrok sam to uči, ko svari pred pohujšanjem nedolžnih otrok, rekoč: Glejte, da ne zaničujete katerega teh malih; ker povem vam, njih angelji v ne¬ besih vedno gledajo v obličje mojega Očeta, ki je v nebesih. (Mat. 18, 10). Po soglasnem nauku sv. cerkvenih očakov in učenikov je tudi odrasli človek, posebno kristjan (Dejan. ap. 12, 15) v varstvu in v skrbi angeljevi, 297 o čemer se moremo pač dovolj prepričati po izkušnji. Magna dignitas animarum, ut unaquaeque ha- beat ab ortu nativitatis in custodiam sui an- gelum delegatu m. Velika je čast duš, kliče po pravici sv. Hieronim, da ima vsaka od svojega početka sem angelja, kateri ji je poslan za variha. 1 Zares, neumljive in nedomerno velike in visoke so skrivnosti usmiljenja božjega do nas ljudi. In med te naj¬ globlje skrivnosti božjega usmiljenja spada sicer nevidna pa dejanska zveza, katero imamo mi revni ljudje na zemlji z angelji v nebesih, zveza, katera nad vse ganljivo in ljubeznivo izpričuje ne le vsemogočnost in modrost božjo, temveč tudi njegovo očetovsko ljubezen in dobrotljivost do človeškega rodu. Kaj je človek, smemo pač vprašati z Davidom, da se ga spominjaš?... Le malo si ga znižal pod angel j e, s slavo in častjosi ga ovenčal. (Ps. 8, 5. 6). Ničesar ni hotel opustiti predobrotljivi in pre- usmiljeni Bog, karkoli nam koristi in služi v vzveličanje, kar nam more zagotoviti dediščino večnega življenja. In zato je tudi zapovedal svojim angeljem, da nas varujejo po vseh potih in stezah. O čudapolna ljubezen, kliče s pogledom na to vzveličavno zvezo medosladki cerkveni učenik, sv. Bernard, o čudapolna ljubezen, v katero nas je očetovska skrb postavila z angelji! — Res, o neskončna ljubezen ne¬ beškega Očeta, ki nam, kakor svojim prijateljem, pošilja angelje za služabnike. Kakšno ljubezen in dobroto pa skazujejo angelji ljudem? Pred vsem to, da so jim varihi in pomočniki, da jih navdajejo s tolažbo in pogumom. Izraelskemu ljudstvu je govoril Gospod Bog: Glej, jaz pošljem svojega angelja, da hodi pred teboj in te varuje na potu in te pripelje v kraj, katerega sem ti pri¬ pravil. Glej nanj in poslušaj njegov glas... Ako poslušaš njegov glas in storiš vse, kar rečem, bom sovražnik tvojim sovražnikom in 1 Lib. 3. Comment. in cap. 18. Matth. — Prim. Festum dedicat. s. Michaelis archang. die 29. Sept. lect. IX. £ 298 bom tepel tiste, ki tepejo tebe. Inmojangelj pojde pred teboj in te popelje. (Eksod. 23, 20 nsl). In zgodilo se je tako. Angel j je hodil pred Izraelci po dnevu v temnem in po noči pa v ognjenem oblaku, in jim je bil vodnik in vladar, varih in branitelj na nevarnosti polnem potovanju. Angelj varih se je v puščavi berzabejski pri studencu prikazal žalostni Hagari, da ji pokaže hladen vrelec in reši njenega medlečega sinka Izmaela gotove smrti. (Gen, 16, 7; 21, 17—19). Vstani, silila sta angelja v Sodomi nedolžnega Lota, vstani, vzemi svojo ženo in dve hčeri, kateri imaš, da tudi ti ne pogineš s pregrešnim mestom vred! Ker se je pa Lot še obotavljal, prijela sta za roko njega, njegovo ženo in nje¬ govi dve hčeri in sta ga peljala iz mesta in mu govorila, rekoč: Otmi svoje življenje in ne oziraj se, in ne mudi se nikjer v tej okolici, temveč reši se na goro, katera je pred teboj! (Gen. 19, 15—17). Krasen in tolažbe poln je opis, katerega podaje kralj David o varstvu angeljev. Nesreča ne bo prišla do tebe in šiba se ne bo približala tvojemu šotoru. Ker svojim angelj em je zapovedal zavoljo tebe, da te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da kje s svojo nogo ne zadeneš ob kamen. Hodil boš po gadih in bazi- liskih, in boš teptal leva in zmaja. (Ps.90,10—13). Po teh svetopisemskih besedah ravnajo angelji z nami, kakor ravna ljubeča mati s svojim ljubljenim detetom, ki še ne more trdno in varno stopati po tleh. Brž ko mati vidi, da slabotno dete omahuje, hiti mu naproti, stegne za njim svoje roke in ga vzame v svoje naročje in ga veselo in rahlo odnese. Še več. Sveto Pismo starega zakona nam pripoveduje mnogo vzgledov, da so sv. angelji tudi dejanski, da so vidno nastopali v varstvo dobrim in pravičnim. Senaherib, mogočni kralj asirski, je z mnogoštevilno vojsko oblegal mesto Jeruzalem, čigar pobožni kralj Ecehija je le v Boga stavil svoje trdno zaupanje. In prerok Izaija pride h kralju in mu reče po božjem naročilu: 299 Senaherib ne bo šel v to mesto, niti puščice ne bo pognal vanj... Po potu, po katerem je prišel, se bo vrnil. In jaz bom varoval to mesto in ga bom ote 1. In angelj Gospodov je prišel v noči in je pobil v asirskem tabru sto in petinosemdeset tisoč mož. In ko je Senaherib zjutraj vstal in videl trupla mrličev, je odrinil in pobegnil. (IV. Kralj. 19, 32—35). Najmilejša pri- godba pa, ki jo pripoveduje stara zaveza o angeljih, je brez dvoma izpodbudno poročilo o angelju, kateri je v podobi zalega mladeniča spremljal mladega Tobija v tujo deželo, mu je zvesto služil in ga je zdravega pripeljal zopet v hišo ljubih staršev. Oče, vpraša zatorej srečni sin še srečnejšega očeta, oče, kakšno plačilo bomo dali temu sve¬ temu možu, ali s čim mu moremo vredno po¬ vrniti njegove dobrote? Mene je zdravega peljal tja in nazaj; denarje, ki ti jih je dol¬ goval Gabel, je on sprejel. Meni je dobil ženo, hudobnega duha je pregnal od nje in razve¬ selil je njene starše. Mene je obvaroval, da me ni riba požrla; tebi je pomagal, da vidiš luč neba, z vsemi dobrotami smo napolnjeni po njem. (Tob. 12, 2. 3). Mogel bi nadalje omeniti še angelja, kateri je držal roko Abrahamu, da ni žrtvoval Izaka v dar. Mogel bi ime¬ novati angelja variha, kateri je Judito peljal v Holofernov šotor in nazaj, kakor to izpričuje junakinja z besedami: Kakor resnično živi Bog, varoval meje njegov angelj, ko semšla od tod, ko sem bilatam in ko sem se od ondot vrnila; in Gospod ni pripustil oskruniti svoje dekle, temveč me je brez o m a- dežanja z grehom poklical k vam nazaj, da se veselim njegove zmage, svoje ohranitve in vaše rešitve. Hvalite ga vsi, ker je dober, in ker je večno njegovo usmiljenje! (Jud. 13, 20. 21). Mogel bi navesti angelja, kateri je ohladil žrjavico ognjene peči, da se trem mladeničem Ananiju, Azariju in Mizaelu ni zgodilo nič žalega; in onega, ki je preroka Habakuka peljal 300 v levnjak, da je nesel Danielu hrane. (Dan. 3, 49, 50; 14, 33). Mogel bi nadalje govoriti o angelju z belim oblačilom in z zlatim oklepom, pod čigar vodstvom je Juda Maka¬ bejec vojvoda Lizijo zagnal v beg. (II. Mak. 11, 8. 12); vendar opuščam to in mnogo druga iz stare zaveze, ker nam še nova zaveza ponuja obilno neovržnih dokazov, da angelji pomagajo ljudem in jih varujejo, osrčujejo ter tolažijo. 6. Češčena bodi, milosti polna, pozdravi angelj Gabriel v Nazaretu Marijo, in ne boj se; ker milost si našla pri Bogu. Glej, rodila boš Sina in daj mu ime Jezus! On bo velik in Sin Najvišjega imenovan. (Luk. 1, 28. 30—32). In ko se je ta prerokba izpolnila, so prinesli veselo vest angelji iz nebes pastirjem na betlehemskih livadah, in so jih natanko poučili o kraju, kjer je rojen Vzveličar sveta. In pozneje vidimo angelje, da strežejo v puščavi Odrešeniku človeškega rodu, ko je bil pregnal izkušnjavca in zapeljivca Adamovega. Angelj je potrdil in okrepčal Jezusa, ko je na Oljski gori krvavi pot potil. Poslanec iz svetlih nebeških višav je bil, ki je potolažil pobožne žene ob grobu, in je prvi oznanil osupnjenemu svetu preveseli dogodek o vstanjenju prema- govalca smrti in satana. Angelj tolažnik je bil, ki je na Oljski gori učence, ko so žalostno gledali Jezusa iti v nebo, osrčeval z upanjem, da bo ravno ta Jezus zopet prišel. In ko so apostoli po prihodu Svetega Duha neprenehoma učili, da je Jezus Kristus od mrtvih vstal, da je obljubljeni Mesija, so jih zgrabili in v ječo vrgli; pa angelj nebeški odpre po noči vrata v ječo, in pelje apostole iz nje, rekoč: Id it e, na¬ stopite in govorite v tempelju ljudstvu vse besede tega življenja! (Dejan. ap. 5, 10). Kmalu potem je zopet prišel angelj iz nebes in je odprl ječo prvaku apostolov in pastirju narodov, sv. Petru, nad katerim se je v malo urah imela izvršiti smrtna obsodba. Glej, angelj Gospodov je pristopil in luč se je za¬ svetila v ječi, in udaril je Petra v bok, in ga vzbudil, rekoč: Vstani hitro! In vezi so padle od njegovih rok... In sta šla mimo prve in 301 druge straže, in sta prišla do železnih vrat, ki peljejo v mesto, in ta so se jima odprla sama od sebe. In staizšlainprišlaulicodalje, in zdajci je odstopil angel j od njega. In Peter se zave in reče: Zdaj vem resnično, da je po¬ slal Gospod svojega angelja in me je otel Herodove roke in vsega čakanja judovskega ljudstva. (Dejan. ap. 12, 7. 10. 11). In ko oproščeni apostol prispe do hiše Marije, matere Janeza Marka, kjer jih je bilo mnogo zbranih in so molili, in ko potrka na vežna vrata in je dekla po imenu Roda spoznala njegov glas in je tekla notri in oznanila, da stoji Peter pred vrati, vskliknejo zbrani: Njegov angelj je. (Dejan. ap. 12, 15). Ko se je veliki apostol sveta, sv. Pavel, kot jetnik peljal iz Cezareje Stratonove v Rim, bil je v nevarnosti, da se s svojimi tovariši na ladji pogrezne v globočino morja. Ni bilo videti ne solnca ne zvezd. Zdelo se je, da je polom ladje neizogiben. Tedaj se je bil prejšnjo noč prikazal sv. Pavlu angelj Gospodov in ga je tolažil: Ne boj se Pavel! Pred cesarja moraš stopiti; in glej, Bog ti je podaril vse, kolikor se jih pelje s teboj. (Dejan, ap. 27, 24). In ko je bila stiska največja, stopi Pavel med svoje tovariše in jih opominja: Srčni bodite, možje! Verujem namreč Bogu, da bo res tako, kakor mi je bilo rečeno. (Dejan. ap. 27, 25). In bilo je res tako. Dvesto šestinsedemdeset duš je bilo na ladji, in ko se je ladja razbila, so se rešili vsi na suho zemljo. 7. Ti in še drugi slični dogodki so nam shranjeni v svetem Pismu kot neovržni dokazi tesne zveze, katera je med ljudmi in med angelji, in nas morejo do jasnega pre¬ pričati, da nam nebeški prijatelji na strani stoje in nas po vunanjih dogodkih in po notranjih opominih in svaritvah varujejo, branijo, tolažijo in osrčujejo. Druga služba angeljev je, da naše molitve in naša za- služenja, sploh naša dobra dela nosijo pred prestol božji: Ko si s solzami molil, zagotavlja Rafael očeta Tobija, ko si mrtve pokopaval in si popuščal svoje 302 kosilo in si mrtve po dnevu skrival v svoji hiši, po noči pa pokopaval, sem jaz tvojo mo¬ litev nosil pred Gospoda. (Tob. 12, 12). In sv. Janez, veliki prerok nove zaveze, je videl v svojem zamaknjenju angelja stati pred altarjem Gospodovim z zlato kadilnico: In dano mu je bilo mnogo kadila, da bi položil od molitev vseh svetnikov na zlati altar, ki je pred sedežem božjim. In dim kadila seje kvišku valil z molitvami svetnikov iz roke angelja pred Bogom. (Skr. razod. 8, 3. 4). In mi ka¬ toliški duhovniki molimo dan na dan pri altarju in prosimo Boga: Daj te darove po rokah svojega sv. an¬ gelja prinesti na svoj vzvišeni altar, pred obličje svojega božjega veličastva! K temu pristavlja serafski Bonaventura, da nosijo sv. angelji naše molitve pred Boga zato, da ž njimi obenem sklepajo svoje čiste in svete želje in jim zamorejo tako pridobivati večjo moč in veljavo. Zopet druga angeljska služba je, da nas sv. angelji varihi učijo, kaj je volja božja, kaj moramo storiti, česa se varo¬ vati. Tako je angelj Hagaro, deklo Abrahamovo in Sarino, opomnil dolžnosti, naj se vrne k svoji gospodinji in poniža pred njo. (Gen. 16, 9). Tako je poučil angelj sv. Jožefa, naj se ne boji, Marije zaročene mu neveste vzeti za svojo ženo, kakor tudi, da ž njo in ž njenim božjim Detetom beži v Egipet, in zopet, kedaj se naj vrne v ljubljeno domovino. Tako je angelj opomnil paganskega stotnika Kornelija, naj pokliče apostola Petra in se mu da poučiti v pravi veri. (Dejan. ap. 10, 5). In diakon Filip je dobil po angelju po¬ velje, naj gre na cesto, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo, kjer je potem v bližnji vodi krstil dvornika etiopske kraljice Kandace. (Dejanj, ap. 8, 29 nsl). V Dejanju svetnikov be¬ remo, da je slavni sveti Frančiški Romani vedno angelj na strani stal, da jo je pred vsakim grehom svaril ter ostro karal, kada r se je pregrešila. 1 1 Primeri: Dr. Josef Keller, Zweihundert zwanzig Engels- geschichten zur Belebung des Vertrauens auf den Schutz und die Furbitte der Engel. Mainz, 1889. 2. zvezek, str. 30 nsl. 303 Sr- Iz teh opomb in podatkov je pač jasno, da angelji skazujejo ljudem velike in imenitne dobrote, ako je k nji¬ hovemu vzveličanju neobhodno potrebno. Ljubezen pa terja ljubezen. Zato vprašam sedaj, kako moramo an- geljem povračati ljubezen do nas? 8. Ljubljeni v Gospodu! Slišali smo zgoraj, kako seje oče Tobija posvetoval s svojim sinom, na kakšen način bi nebeškemu tovarišu povrnila skazane dobrote. Kaj mo¬ reva dati temu svetemu možu, ki je hodil s teboj, tako oče skrbljivo poprašuje sina. Oče, odgovarja mladi Tobija, kakšno plačilo mu bova dala, ali kaj more vredno biti njegovih dobrot? (Tob. 12, 1. 2). Tudi mi, ljubi škofljani, se moramo vprašati, kaj smo dolžni angeljem varihom, svojim spremljevalcem in vodi¬ teljem po nevarnosti polnem potu življenja. Le s hvaležnostjo moremo svojim pomočnikom deloma povrniti mnoge in bo¬ gate dobrote, katere nam skazujejo od zibelje do groba. Druga ne moremo storiti, ker angelji že uživajo radosti večnega vzveličanja in nas torej ne potrebujejo. Hvaležnost pa, katero smo dolžni svojim angeljem varihom, se more kazati prav različno. Razodevlje se v tem, da angelje častimo. S spošto¬ vanjem do angeljev nas mora navdajati premišljevanje nji¬ hove svetosti in čistosti, katera jih dela vredne, da vedno gledajo obličje božje, kakor uči sv. evangelj na praznik vseh angeljev varihov. (Mat. 18, 10). Častimo in čislajmo jih vsekdar s tem, da se zjutraj in zvečer in črez dan srčno priporočamo njihovemu mogočnemu varstvu. Svojo hvaležnost do angeljev kažemo nadalje s tem, da jim darujemo svojo ljubezen, svoja srca. Angelji nas ljubijo z nebeško ljubeznijo, ker bolje vedč in spoznajo, kakor katerikoli človek, kaj je Jezus Kristus storil in trpel za nas. In prav iz te ljubezni do nas nosijo naša dobra dela pred prestol Vsemogočnega. Tudi kot grešniki jim moremo povrniti svojo ljubezen s tem, da se izpreobrnemo in spokorimo. Saj nas zagotavlja sam Jezus Kristus, da je med angelji večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi 304 pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. (Luk. 15, 7—10). 0, ko bi vsi škofljani sveti postni čas prebili v molitvi in premišljevanju, v pokori in zatajevanju, in ko bi potem vsi opravili sveto velikonočno izpoved in prejeli sv. obhajilo, koliko veselje in radovanje bi bilo med njihovimi angelji varihi v nebesih! Kako bi vsa spokorna dela svojih varo¬ vancev nosili pred sedež Najvišjega in bi jim od tam iz- posredovali in izprosili novih obilnih milosti! Nadalje se angeljem skazujemo hvaležne, ako imamo zaupanje do njih. To se zgodi, ako jih v vseh svojih po¬ trebah prav ponižno pomoči prosimo: V vseh nevar¬ nostih, piše sv. Bernard, v vseh izkušnjavah, v vseh dvomih, v vseh svojih dejanjih zatekajmo se k svojim angeljem, kličimo jih na pomoč in prosimo, da nam delijo pomoč in srčnost. 1 Da pa so nam vedno na strani, varujmo se velikih grehov in napak. Ker kakor dim prežene čebele, tako greh prežene angel j e varihe našega življenja, opaža primerno sv. Bazilij Veliki. 2 Vsekdar bomo lahko premagali svoja slaba nagnjenja in svoje strasti, ako si živo predoču- jemo angelja variha, ki nam nevidno stoji na strani, ako pomislimo, kako sovraži greh in vse hudo. Največjo in najboljšo hvaležnost pa skazujemo svojim angeljem varihom z gorečim posnemanjem njihovega svetega vzgleda. Angelji služijo nam ljudem in nas varujejo iz lju¬ bezni do Boga. To nas naj nagiba, da tudi mi svojo ljubezen do Boga kažemo v tem, da ljubimo svojega bližnjega, da skrbimo in delamo za njegovo časno in večno srečo, da se z besedo in dejanjem potegujemo zlasti za tiste, kateri so naši skrbi izročeni. Slavni misijonar oče Matija Faber je imel navado, ob prihodu na misijonsko postajo prositi angelje prebivalcev, da bi jim izprosili od Boga poslušno uho in blagovoljno srce. Tako je bil Faber sam zares angelj varih prebivalcem. Saj je angeljska služba pa tudi angeljsko za- 1 Ex sermone 12. super Psalmos. 2 In Psalmum 33. nura. 5. (Prim. Acta Sanctorum Bolland. pag- 30. nmn. 141). - ž 305 «r— služenje, storiti vse bližnjemu v prid in ga ohraniti na potu čednosti in vzveličanja. — Angelji naj nam bodo vzvišeni vzori v češčenju in izpolnjevanju božje volje. Naglo, kakor blisk, izpolnjujejo in izvršujejo naročila božja; to hoče krščanska umetnost izražati in predočevati tako, da slika angelje s perotnicami. Božji Vzveličar nas uči moliti: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji! To voljo Očeta nebeškega izvršujemo po vzgledu angeljev, ako izpolnjujemo zapovedi božje in cerkvene, katere nam razodevljejo njegovo sveto voljo. Radi izvršujmo voljo božjo, ker tako delamo največje veselje Gospodu vojnih čet in pa svojim ljubim angeljem varihom. Ker pa angelji od svojih varovancev odvračajo vse, kar more človeku škodovati na duši in na telesu; ker vodijo duše po vzveličavnem opominjanju in navdihovanju, po to¬ laženju in osrčevanju; ker molitve ljudi Bogu žrtvujejo in so sami njih priprošnjiki in zagovorniki; ker imajo sveto veselje, ako se človek odvrne od hudega in napreduje v dobrem, nasproti pa žalujejo nad zmotami svojih varovancev in kaznujejo hudobne, kakor je angelj Gospodov udaril Heroda, da je sneden od črvov umrl (Dejan. ap. 12, 23) - iz vsega tega je pač umevno, zakaj so angelje v stari in novi zavezi tako visoko častili, tako goreče na pomoč klicali. Ko je bil Jožu a na polju mesta Jerihe., j c videl sebi nasproti stati moža in držati po¬ tegnjen meč v roki, in je stopil k njemu in rekel: Ali si naš, ali naših sovražnikov? In je odgovoril: Nikakor ne, temveč jaz sem po¬ glavar vojske Gospodove in sedaj pridem. Ta poglavar je bil po trditvi razlagalcev sv. Pisma Mihael varih izvoljenega ljudstva. Ko je Jozua odgovor slišal, je padel s svojim obličjem na zemljo in je počastil angelja Gospo¬ dovega. (Joz. 5, 13—15). V novem zakonu so že prvi kristjani posebno čast skazovali svojim angeljem varihom. Že v drugem, tretjem in četrtem veku nahajamo sledove cerkvenih praznikov, vpeljanih v njihovo poveličevanje in proslavljanje. 20 306 Ljubeznivi praznik vseh angeljev, zlasti angeljev va- rihov, je davnoslaven; v enajstem veku je bil uveden za vesoljno Cerkev in leta 1670 splošno zapovedan za 2. dan meseca oktobra; za dežele nekdanjega rimskega cesarstva pa se je slavljenje tega praznika z osmino dovolilo za prvo nedeljo septembra, angeljskega meseca. Nadalje je sveta Cerkev med votivnimi ali zaobljubnimi mašami in oficiji za celi teden naročila za ponedeljek mašo in oficij o sv. angeljih, tako da je drugi dan tedna posvečen angeljem, da je angeljski dan. Na čast onim trem angeljem, katerih imena nam po¬ roča sveto Pismo, so bili odločeni posebni prazniki: praznik sv. nadangelja Gabriela dne 18. (24.) marca, praznik sv. nad- angelja Rafaela dne 24. oktobra, in zlasti praznik sv. nadan¬ gelja Mihaela, k neza in poveljnika zvestih angeljev, mogočnega prvoborilca za čast božjo, junaškega premagovalca luciferja in njegovih privržencev, dne 29. septembra. Dne 8. majnika pa Cerkev še posebe obhaja praznik njegovega prikazanja na gori Garganski. Po vsej pravici se sv. Mihaelu skazuje izredna čast od svete Cerkve in od njenih vernikov. Zato je tudi dostojno in pravično, pa je spodobno in vzveličavno, da posebe govorimo o tem slavnem knezu dobrih angeljev, o tem mo¬ gočnem branitelju in varihu naše svete Cerkve. O češčenju sv. nadangelja Mihaela. Ljubljeni v Gospodu! lp|P fv. nadangelj Mihael je bil v sveti katoliški Cerkvi ( EaBHa l vedno iskreno in visoko češčen. Pobožnost do sv. Mihaela se da zasledovati do prvih začetkov krščanstva. 1. V najboljšem dejanju svetnikov, v svetem Pismu novega zakona, se večkrat imenuje sv. Mihael. 1 Pred vsemi ga imenuje sv. apostol Juda Tadej v deveti vrsti svojega lepega lista, kjer se varih Izraelov prepira s hudičem za 1 Mihael je hebrejsko ime, sestavljeno iz vprašalnega zaimka mi, kdo; potem Caph comparationis kakor, in iz imena božjega el, Bog; torej: Kdokakorbog. Gabriel pomenja: Moč božja, Rafael: Zdra¬ vilo božje. Kakor je Mihael kot borilec božji knez bojnih angeljev, Mozesovo telo, in potem mrtvega pokoplje, ne da bi Izraelci vedeli kam; to pa zato, da bi svojemu voditelju in postavo- dajalcu ne skazovali časti božje. To satanu ni bilo po volji; hotel je imeti mrtvo telo, da bi ž njim zapeljeval Izraelce; nadangelj pa mu ga je branil brez preklinjanja, rekoč: Gospod te ukroti! (Jud. 9. v.). Ker je sv. Mihael Mo- zesa, slavnega voditelja Izraelcev, varoval tudi po smrti, nam je to dokaz, da je bil v resnici veliki knez, kateri se je potegoval za otroke Izraelovega ljudstva. (Dan. 12, 1). Častno se omenja sv. Mihael v skrivnem razodetju sv. Janeza, kjer se kaže kot premagalec in ukrotitelj satanov, kot branitelj občine svetnikov, to je svete Cerkve. In vstal je velik boj v nebesih, piše tako veličastno lepo sv. Janez, Mihael in njegovi angelji so se bojevali z zmajem; in zmaj se je bojeval in njegovi angelji. In niso zmagali, in njih mesto se ni več našlo v nebesih. In dol je bil pahnjen tisti veliki zmaj, stara kača, ki se ji pravi hudič in satan, kateri zapeljuje ves svet; dol je bil pahnjen na zemljo, in njegovi angelji so bili vrženi ž njim. (Skr. razod. 12, 7—9). Kakor je bil Mihael v starem zakonu zavetnik in varih božjega ljudstva, tako se kaže tu kot mogočni varih in branitelj pravega Izraela, svete Cerkve. Kakor je nekdaj pomagal dobremu duhu svetovlade, da jo nakloni Izraelskemu ljudstvu, tako bo stvari krščanskega Izraela naposled pomogel do slavne zmage. Da je sv. Mihael angelj zaščitnik krščanskega ljudstva, ujema se po vsem s sv. Pismom in sledi celo na¬ ravno iz njega. To je bil vzrok, da se je vrli nebeški junak že v najprvih časih slavil v katoliški Cerkvi. Iz tega umevamo tako je Rafael poglavar sv. angeljev varihov, Gabriel pa kot angelj oznanjenja poglavar nebeških poslancev. Sicer se Mihael imenuje archangelus, nadangelj, ne ravno zato, kakor da bi spadal v vrsto nadangeljev, mnogoveč zato, ker je glavar in poveljnik vseh angeljev. Grki ga imenujejo a.p^iaipo.viflov, glavnega poveljnika nebeške vojne. 20- 308 zgodovinsko resnico, da so mu že v prvih časih v vzhodnih in zapadnih deželah posvečevali in ustanavljali praznike, cerkve, kapele in altarje. V staroslavnem frigijskem mestu, imenovanem Kolose, kesneje Kone, se je po trditvi Simeona Metafrasta in drugih pisateljev že v 2. stoletju obhajal po¬ seben praznik na čast sv. Mihaelu v hvaležni spomin, da se je sv. Mihael čudežno prikazal možu, čigar nema hčerka je hitro izpregovorila. Tudi so pozidali tam cerkev, katero je sv. Mihael branil in varoval zoper vsa onečaščenja od strani nevernikov. 1 Slavno znani spisatelji življenja svetnikov, Bollandisti, pripovedujejo ob prazniku sv. Mihaela, dne 29. septembra, o mnogih ozdravljenjih, katera so se v petem veku godila na posredovanje sv. Mihaela pri nekem studencu blizu starih Kolos. Razen tega poročajo o prekrasni cerkvi, katera se je na onem mestu pozidala in posvetila v čast velikemu knezu angel jev. 2 ' Znano in zgodovinski potrjeno je izredno češčenje našega sv. arhangelja v Carigradu, glavnem in prestolnem mestu velikega vzhodno-rimskega cesarstva. Po cesarskih ustanovah je bilo sčasoma postavljenih petnajst cerkev v proslavo mogočnemu borilcu božjemu. Najprvo je dal cesar Konstantin Veliki zidati in primerno okrasiti v pobožni spomin na čudežno prikazen, vsled katere se je cesar iz- preobrnil, Maksencija slavno premagal in krščansko vero povzdignil do časti državne vere. Kakor Firmijan Laktancij, tako pripisujejo tudi drugi krščanski pisatelji veliko zmago nad paganstvom mogočni priprošnji sv. Mihaela nadangelja. Ko je bila zala cerkev v Carigradu dovršena, se je prikazal sv. Mihael cesarju Konstantinu in mu je dejal: „Jaz sem 1 Acta Sanctorum Bollandiana. Parisiis apud Victorem Palme. Tom. VIII. Septembr. pag. 9 sqq. 2 Grki še danes obhajajo dne 6. septembra praznik v spomin čudeža, ki ga je storil nebeški knez Mihael v Kološah. Obvaroval je cerkev povodnje po reki, katero so pagani proti njej napeljali. Sv. Mihael je s palico udaril ob skalo, da se je razpočila, in je reko na¬ peljal skozi to razpoko. — Nicol. Nilles S. J., Kalendarium manuale utriusque ecclesiae orientalis et occidentalis. Ed. II. Oeniponte, 1896. Tom. I. pag. 271. 309 Mihael, poveljnik vojske Gospoda vojnih čet, varih krščanske vere, kateri ti je, ko si se bojeval zoper brezbožne trinoge, v roke dal orožje pomoči.“ 1 Hermija Sozomen, odvetnik v Carigradu in nadaljevalec cerkvene zgodovine Evzebijeve, govori o slavni cerkvi sv. Mihaela nekako takole: Ta bazi¬ lika nosi ime Mr/aijXiov, Mihaelij, ker se sploh veruje, da se je veliki angelj v njej prikazal. Da se na tem kraju go¬ dijo veliki čudeži, to spričujem sam, ker sem v posebni stiski in potrebi prejel neminljivo dobroto. Tudi mnogo drugih je tukaj prejelo milosti; kdor je namreč v nesreči ali v nevarnosti, ali ga trpinčijo hude bolezni, pa tamkaj moli, je rešen nadloge. Tako sta bila tam čudovito ozdrav¬ ljena dva izvrstna moža, Akvilin in zdravnik Probijan. 2 Cesar Justinijan I. (527—565 je dal na čast slavnemu nebeškemu knezu postaviti šest cerkev iz hvaležnosti za varstvo zoper napade sovražnikov. Nadalje so grški cesarji tudi svoje družine izročali sv. Mihaelu v varstvo, kakor je znano, da je osem grških vladarjev nosilo ime Mihael. Na grških cesarskih zastavah se je svetila podoba sv. nadangelja. Kakor nekdaj, tako še dandanes sv. Mihaela v vzhodni cerkvi visoko časte in goreče na pomoč kličejo. Njegove praznike obhajajo prav veličastno. Med drugimi slavi red Bazilijancev dne 29. septembra praznik „ svetega kneza ne¬ beške vojne: Mihaela, najvišjega branitelja reda.“ Dne 8. no¬ vembra praznujejo orijentalci „synaxin“ ali shod nadpoveljnika Mihaela in drugih duhovnih moči. Po koledarju sirskega obreda se tisti dan slavi praznik nadangeljev Mihaela, Ga¬ briela in Rafaela in vseh angeljev; Maroniti pa obhajajo le god sv. Mihaela. 3 Kopti slavijo dne 18. junija praznik sv. 1 Niceph. Callisti, Ilistor. eccles. 7, 50. Primeri: Cornelii a Lapide, Commentaria in Scripturam sacram. Expos. in Danielem. Pa- risiis, 1874. Tom. XIII. pag. 166. num. 15. 2 Historiae ecclesiasticae, quam Tripartitam vocant, libri XII. Antverpiae, MDXLVIII. Tom. II. lib. II. cap. XIX. fol. 303 et 304. 3 Nicol. Nilles S. J., Kalendarium manuale utriusque ecclesiae orientalis et occidentalis. Edit. II. Oeniponte, 1896. Tom. I. pag. 289. ■319 sq. 463 et 486. 310 nadangelja Mihaela obenem s prošnjim dnevom za tako po¬ trebni izstop reke Nila. 1 2. Toda zapadna Cerkev z ozirom na goreče češčenje sv. Mihaela nikakor ni zaostala za vzhodom. V Rimu, v središču krščanstva, so postavili v najdavnejšem času pet cerkev njemu na čast. Najstarejša je stala ob ulici: Via Salaria. 2 Iskreno češčenje najmogočnejšega izmed angeljev se je pomnožilo vsled čudovite prikazni zavetnika kristjanov o priliki strašne kuge, ki je zadela Rim leta 598. Tedanji sveti in vel i ki papež Gregorij I. je zapovedal dne 25. aprila slovesen obhod. In ko je papež v slavnostni procesiji med molitvami in prošnjami stopal proti starodavnemu nagrob¬ nemu spomeniku cesarja Hadrijana, je zagledal sv. Mihaela,, plavajočega na vrhu tega velikanskega grada, ko je svoj ognjeni meč vtaknil v nožnico. V tem je Gregorij spoznal nebeško znamenje, da je Bog uslišal molitev prosečega ljudstva. V vedni spomin na ta čudežni dogodek je dal papež Gregorij pozidati angeljski most, in iz hvaležnosti za rešitev stiskanega mesta je tam, kjer je videl angelja stati, sezidal kapelo v čast sv. Mihaelu in je zunaj na njo postavil njegov bronasti in pozlačeni kip; od tod ime angeljski grad, kastel sant’ Angelo. S tem se je zasnovala tudi tako imeno¬ vana procesija sv. Marka. Največ pa je k razširitvi pobožnosti do sv. nadangelja Mihaela po Laškem in po vsej zapadni Cerkvi pripomogla znamenita prikazen sv. nadangelja na gori Garganski v Apuliji. Za Lavrencija, svetega škofa v bližnjem mestu Sipontu, se je sv. Mihael prikazal na višini imenovane gore in sicer v skalnati votlini. Apostolska stolica, po pobožnem 1 Mlles, op. cit. Edit. II. Oenip., 1897. Tom. II. pag. 702. Sicer se nahaja v „Fasti sacri ecclesiae Alexandrinae“ od monsign. Cirila Makar, apostol, administratorja aleksandrijskega patriarhata Koptov, molitev na čast sv. nadangelju Mihaelu pro incremento Mii, pro coeli salubritate, pro benedictione frugum, ki se mora dne 12 . vsakega meseca opraviti. 2 Prim.: Anton Josef Binterim, Die vorziiglichsten Denkrviirdig- keiten der christkatholischen Kirche. Mainz, 1838. Band V. Thl. I. (das Fest des hi. Michael), str. 469. 311 škofu o vsem poučena, je vpeljala praznik prikazanja sv. Mihaela nadangelja, kateri se od tiste dobe v Cerkvi obhaja vedno dne 8. majnika z lastno mašo in z lastnim oficijem. Škof Lavrencij je pred votlino pozidal cerkev in je to sve¬ tišče z dovoljenjem papeža Gelazija I. (492—496) posvetil dne 29. septembra leta 493. Zato se še dandanes praznik sv. Mihaela dne 29. septembra imenuje v cerkvenem jeziku: dedicatio s. Michaelis archangeli, posvečenje cerkve sv. Mihaela nadangelja. Gora Garganska s cerkvijo sv. Mihaela ob votlini je postala odslej velikanska božja pot, kamor je prihajalo brez števila pobožnih romarjev in procesij. Kmalu je nastalo tamkaj mesto, katero se je imenovalo in se še imenuje skratka Sant’ Angelo. Izmed mnogih svetih mož in žen, ki so potovali k čudežni votlini sv. nadangelja Mihaela, imenujem le sv. Ber¬ narda Klaravalskega, velikega slavitelja device Marije in angeljev; nadalje slavnega Akvinata sv. Tomaža, ki se zavoljo angeljske svoje nedolžnosti imenuje angeljski učenik, in sv. Frančiška Asiškega, ki je bil posebno goreč častilec sv. Mihaela in nosi častni priimek serafski. Mnogi papeži kakor Gelazij I., sv. Agapit L, Leon IX., Urban II., Ino- cencij II., Celestin III., Aleksander III., Gregorij IX. in drugi so obiskali ta kraj in so ga odlikovali z bogatimi predpra¬ vicami. Tudi škofje in opati, cesarji in kralji so hiteli na goro Gargansko k svetišču sv. Mihaela in so ga počastili z dragocenimi darovi. 1 Tako je cesar .Oton III. (996—1002) v spremstvu mnogih duhovnikov in vitezov romal na pusto predgorje Gargansko, katero se navadno imenuje ostroga italijanskega čevlja, lo sperone dltalia. V sv. votlini je opravil svojo pobožnost in daroval tamkaj mnogo dragotin. Tudi pobožni cesar Henrik II. sveti (1014- 1024) je po svoji zmagoviti vojni v Apuliji leta 1022 šel kot božjepotnik na Gargansko goro. Leta 1137 je potoval tja cesar Lotar II. iz Saksonije (1103—1137). Zlasti križarji so na vožnji v sveto 1 Prim.: Luigi Gatti, II Mese Angelico ovvero II Aleše di Maggio dedicato al principe degli angioli arcangelo s. Alichele. Opera storica- dommatica-ascetica-biblica. Sansevero, 1894. Pag. 32 sqq 312 deželo in nazaj obiskovali ta posvečeni kraj, ker leži na potu v vzhod ob jadranskem morju. To svetišče je vedno slulo. Štirinajst stoletij je pre¬ teklo od njegove ustanovitve. Kraljevstva. narodi in jeziki so izginili, novi deli sveta so se odkrili, tisoč vojsk, tisoč umotvorov in iznajdeb človeškega rodu je Evropo pretresalo, izpremenilo in predrugačilo, češčenje sv. nadangelja na Garganu pa je ostalo neizpremenjeno, in kakor za Belizarja in Narzesa, tako se še danes romarji v tisti votlini ne¬ beškemu kerubu priporočajo v varstvo in priprošnjo. Nastala so nova mnogo obiskovana božja pota, kakor sv. Miklavža v Bariju (1087) blizu Gargana ob apuljskem morju, sv. Ma¬ rije Lavretanske (1294) in več drugih, pa votlina sv. Mihaela v mestu Sant’ Angelo je ohranila svojo prvotno vabljivost in mičnost. Bogu bodi čast in hvala, da sem tudi jaz dne 31. majnika lanskega leta mogel obiskati sloveče svetišče, in drugi dan na milostnem altarju sv. mašo služiti za se in za vse svoje ljube škofljane. 1 Votlina je globoko v pečini, katere stene pokrivajo sveta poslopja. Na vunanji fasadi gornjega vhoda vidiš dva gotična loka z angeljskima glavicama na vrhu. Više nad lokoma v sredini zapaziš nadangelja Mihaela, ki stoji z levo nogo na satanu, z desnico drži meč, na glavi ima krono, in nad njo se lesketa jabeiko in križ. Ob straneh sta pa dve rozeti. Gotska vrata, sloneča na dveh stebrih ob vsaki strani, so gornji vhod k svetišču navzdol. Sredi njihovega oboka se vidi lep, iz marmorja izklesan kip sv. Device z detetom Jezusom med sv. Petrom in Pavlom. Napis portalu so sveto¬ pisemske besede: Terribilis est locus iste. Hic dom us Dei est et porta coeli. Ta vrata peljejo na široke kamnate stopnice s 86 stopnjami, ob koncu teh stopnic v nižavi pa so še druga gotska vrata. Velike stop¬ nice so kakor lestvica v živo skalo vsekana; krije jih obok 1 Tja sem potoval iz Rima skozi mesta: Caserta, Benevent, Foggia, Manfredoma, Sant' Angelo. Nazaj pa z Gargana skozi mesta: Manfredonia, Foggia, Pescara, Castellamare, Sulmona, Avezzano, Tivoli, Rim. z rtastimi loki, razsvetljuje jih medla dnevna luč, katera prodira skozi majhne skalne odprtine. Skozi spodnje duri stopiš v čveterokoten dvor in si zopet pod milim nebom. Ob stenah tega dvora so postavljeni kamnati nagrobni spomeniki. Iz tega preddvora prideš skozi romanski portal ob vzhodni strani v cerkev, ki s svojo ladjo stoji pred sv. votlino. Posebna znamenitost tega portala so bronasta vrata, katera je dal narediti bogati Amalfitanec Pantaleon v Cari¬ gradu leta 1076. Vrata krasijo na 27 predelih lepe podobe, katere predstavljajo prikazni angeljev: n. pr. izgnanje prvih staršev iz raja, angelje pred Abrahamom in Jakobom, pred Danielom in Caharijem, rešitev sv. Petra iz ječe in druge tja do prikazni sv. Mihaela pred škofom Lavrencijem v Sipontu, ob kateri priliki je škofa poučil o svoji prikazni v skalnati votlini. 1 Nad tem znamenitim vhodom so zapisane besede, katere je po pobožnem izročilu nadangelj govoril imeno¬ vanemu škofu Sipontskemu: Ubi saxa panduntur, ibi peccata hominum dimittuntur. Ha e c est domus specialis, in q u a noxialis q u a e q u e actio d i- 1 uit ur. Kjer se skale odpirajo, tam se ljudem odpuščajo grehi. To je posebna hiša, v kateri se izbriše vsako grešno dejanje. Na prostoru prvotne hiše božje so dali prvi kralji iz rodovine anžuske (Anjou), zlasti Karol I., ki je oskrbel tudi primernejšo pot čez gorovje v Sant’ Angelo, pozidati krasno cerkev v obliki, katero ima bistveno menda še danes. 2 Drzno delo gotske stavbarske umetnosti je do polovice v skalo vsekano. Cerkev ima eno ladjo, razsvetljuje jo dnevna luč od leve strani; tukaj je tudi kor s sedeži za kanonike. Ob desnici se odpira vhod v glasovito votlino, katera je 1 Prim. Ferdinand Gregorovius, Apulische Landschaften. Leipzig, 1877. (Der Erzengel auf dem Berge Garganus. S. 113 ff.) Kajpada je pisatelju kot nekatoličanu neumevno katoliško češčenje svetih angeljev. 2 Prim. Ragguaglio del venerabile ed insigne santuario delto arcangelo s. Michele nel monte Gargano in provincia di Capitanata. Bari, 1897. Pag. 62. 63. 64. -> 314 <- središče češčenja sv. Mihaela po vsem zahodu. Odprtina znaša kakih 40 čevljev, najvišja višina pa 16. Iz cerkve peljejo marmornate stopnice v votlino. V temnem ozadju stoji milostni altar z belo marmornato podobo nadangeljevo, pred katero je gorelo sedemnajst svetilnic in šest sveč. Kip je visok kake tri čevlje in predstavlja nadangelja v oklopju, z visoko krono na kodravi glavi, z razpetimi širokimi perot- nicami, v desni roki drži meč, pripravljen za udarec, v levi pa ščit, čez oklep ima oblačilo, katero sega do tal, pod nogami se zvija peklenski zmaj, uklenjen v verige, ki segajo do roke s ščitom. 1 Vštric altarja izvira studenec, iz katerega romarji zajemajo studenčnico v hladilo in zdravilo. Votlina je vlažna, od črnega skalnega oboka neprenehoma kaplje voda na belo-rudeči marmornati tlak tako, da se vsako jutro nabere precej vode v cerkvi. Na epistolski strani se kaže v kamen vtisnjena nadangeljeva stopinja, okovana v zlati okvir. Romarji poljubujejo svetinjo in se je dotikajo z raznimi rečmi. Znamenita je na evangeljski strani starodavna marmornata stolica s podobo sv. Mihaela in sv. Jakoba, čigar slavno svetišče v Komposteli na Španskem je tekmo¬ valo s svetiščem sv. Mihaela na Garganu v Apuliji. Kakor je slavna benediktinska opatija na vrhuncu gore Kasinske v Kampaniji, katero sem obiskal meseca septembra leta 1881, postala mati neštevilnih benediktinskih samostanov na zahodu, enako je odslej vplivala tudi votlina in cerkev sv. Mihaela na Garganskem hribu, obsajenem s pinijami in smrekami. Od tod se je širilo češčenje sv. Mihaela po vseh zahodnih deželah, in cerkve sv. Mihaela so se tukaj stavile na gorah in višinah, v dolinah in ob morskih obalih. Naglo se je razširilo češčenje častitljivega kneza angeljev po Francoskem, ko se je za kralja Kilderika II. sv. nadangelj pobožnemu škofu Avbertu v Tumbi, škofije Avranches v Normandiji, prikazal in mu je naročil, naj na rti, imenovani poprej morski strah zdaj pa breg sv. Mihaela, 1 Prim. Luigi Gatti, Iconologia angelica ovvero spiegazione della bellissima e miracolosa statua di s. Michele arcangelo nel rinomato santuario di Monte Gargano. Šansevero, 1894. Pag. 5—13. 315 pozida cerkev in jo posveti njemu. Tako se je zgodilo leta 710, in hiša božja pod varstvom očetov benediktincev je bila vedno od mnogoštevilnih romarjev obiskovana, ter z obilnimi milostmi oblagodarjena in odlikovana božja pot. Bila je in je še Gargan Normandije. Francoski kralji so goreče častili sv. Mihaela in so ga izvolili za variha galski državi. Veliki cesar Frankov, Karol, je ukazal, naj se blagdan sv. Mihaela obhaja po vseh nje¬ govih deželah. Karol VI. je dal podobo sv. Mihaela postaviti na vrh cerkve Notre Dame de Champs. Izredno je rastlo češčenje deželnega zaščitnika za kralja Karola VII. (1422 do 1461), ki je sam izkusil njegovo mogočno pomoč v vojski zoper sovražnike. Kralj je osvojitev mesta Orlean¬ skega in vso slavo svojih zmag pripisoval temu nebeškemu junaku, in je dal njegovo podobo naslikati na svojo zastavo z besedami sv. Pisma: Mihael, eden izmed naj prvih knezov, mi je prišel na pomoč. Nihče ni bil moj pomočnik zoper vse te, kakor Mihael, vaš knez. Poleg sv. Katarine in sv. Margarite je bil sv. Mihael tudi čuvaj slavljene junaške device Joane d’ Are, o katere uvrstitvi med vzveličane se ravno zdaj v Rimu vršijo živahne razprave. 1 Sv. nadangelj je pobožno devico vzpod¬ bujal k boju zoper sovražnike domovine, jo je v borbi varoval in podpiral. Od teh slavnih dni sem je postalo češčenje sv. Mihaela splošno tako, da je kralj Ludovik XI. (1461 — 1483) načelnika nebeške vojske izvolil za nevidnega poveljnika svojim vojnim četam, in da je leta 1469 ustanovil v njegovo čast viteški red sv. Mihaela, kateri je imel svoja zborovanja v cerkvi sv. Mihaela na Šmihelskem bregu. V 17. veku je red prenehal. 3. Kakor Laška in Francoska, enako so tudi druge dežele prav vneto častile veličastnega kneza in poveljnika angeljev. ' Papež Leon XIII. so ukazali, da se naj začnejo razprave o uvrstitvi Joane d’ Are med vzveličane in so ji v zvezi s temi razpra¬ vami podelili naslov častitljive. — Primeri: Johanna d Are, die ehnvtirdige Jungfrau von Orleans. Von Ileinrich Debout, apostolischem Missionar. Autorisierte Ubersetzung. Mainz, 1897. £ 316 Tempelje malikov, postavljene po gorah imenito ob Reni, izpremenili so v cerkve, posvečene poveljniku nebeške vojske. Priče temu so mnoge tako imenovane Šmihelske gore. Bourasse opaža o tej zadevi: „Hiše božje, pozidane na gorah ali na vrheh, so posebno radi posvečevali sv. Mi¬ haelu. Ta nebeški junak, ki je premagal satana, se je po¬ stavljal na vrhove, da bi njegovo češčenje krščanstvo bra¬ nilo zoper napade moči teme, katere so v podnebju.“‘ Prevladovala je pobožna misel, da se angelji naseljujejo ob vrhovih gora, ki so najbližji nebesom, z ozirom na lepi izrek preroka Nahuma: Glej na gorah noge veselega oznanjevalca in oznanjevalca miru! (Nah. 1, 15). Na mesta vojnih bogov se je deval sv. Mihael z mečem in ščitom kot branitelj in varih vernikov. V starem mestu Co- lonia Agrippina, v današnji Koloniji, se je tempelj Marta, boga boja, posvetil sv. Mihaelu nadangelju. Sv. Mihael je bil angelj varih zapadnega cesarstva. Daleč na okrog je zaslul izrek Karola Velikega po zmagi nad Wittekindom: Glejte, sv. nadangel j Mihael mi je pomagal! V zahvalo za to sijajno zmago je dal zmagalec svoj izrek s podobo sv. nadangelja postaviti na svoje bojne zastave, kakor je ta po¬ doba krasila tudi državni prapor. Praznik sv. Mihaela nadangelja se je po cerkvenem zboru vMogunciji leta 813 vpeljal po vsem Nemškem. Veličastno ime sv. nadangelja so klicali na pomoč za ugoden izid bojev. Zlasti se je globokoverni srednji vek zmagonosnemu junaku božjemu toplo priporočal v vseh te¬ žavnih časih, v vseh nevarnih in viharnih dnevih. Mnogo samostanov in redovnih druščin si je sv. Mihaela izvolilo za posebnega patrona. Sinovi sv. Benedikta so mu skazovali otroško češčenje. Goreč častilec velikega angelj a je bil sv. Frančišek serafski, kar spričuje njegov slavni živ- ljenjepisec, serafski cerkveni učenik sv. Bonaventura. 1 2 Ko se je sv. Frančišek Asiški svojemu ljubljencu na čast dvaj¬ set dni postil in je molil in premišljeval, je prejel znamenja 1 Prim.: Dr. Heinrich Samson, Die Allerheiligen-Litanei, ge- schichtlich, liturgisch und ascetisch erklart. Paderborn, 1894. Str. 53, 54. 2 S. Bonavent. Vita s. Francisci, cap. IX. -> 317 svetih ran božjega Vzvelicarja, kakor beremo v četrti lekciji rimskega brevirja dne 17. septembra. Zato pa so bili in so duhovni sinovi slavljenega Asiščana še vedno goreči ča¬ stilci sv. Mihaela. Nenavadno se je častil sv. Mihael na Bavarskem, kar vidno spričujejo mnoge cerkve in kapele, mnogi oratoriji in altarji. Tukaj so bile hiše božje, sedaj posvečene sv. Mi¬ haelu, nekdaj najbrž mališki tempelji. katere so bili pozaprli. Sv. Rupert, apostol solnograški, je na rimska podzidja posta¬ vil mnogo svetišč in jih je posvetil sv. nadangelju; o tem pričajo mnogobrojne cerkve sv. Mihaela. 1 Leta 1721 se je na Bavarskem ustanovil red sv. Mihaela, čigar znamenje je križ s četirimi zlatimi črkami: P. F. F. P., to je pietas po¬ božnost, fortitudo srčnost, fidelitas zvestost, perseverantia stanovitnost, in z vmes vloženimi plameni in strelami. Ob prednji strani je naslikan sv. Mihael, ko umori peklenskega zmaja, z napisom: Quis ut Deus! Tudi v naši ljubljeni Avstriji se sv. Mihael vsepovsod! pobožno časti. On je angelj varih cesarske hiše, kakor med varihi avstrijskega cesarstva v ospredju stoji na sliki, ka¬ tero je Matija Novak, član osrednjega društva sv. Severina, izdal „v trajni hvaležni spomin na ohranitev predragega življenja Nja ces. in kralj, apostolskega Veličanstva dne 18. februarja 1853.“ Krasna cerkev sv. Mihaela na Šmihel- skem trgu tik cesarskega dvora na Dunaju je obenem tudi ces. kralj, dvorna cerkev. Poleg te je v Dunajski nadškofiji, kakor po vseh avstrijskih in ogrskih škofijah še mnogo cerkva, kapel, altarjev in oratorijev posvečenih sv. nadan¬ gelju. Vrhutega nosijo pobožna društva in cerkvene bratov¬ ščine ime vzvišenega nebeškega kneza. Katoliški Dunajčani so svoje spoštljivo zaupanje v mogočno priprošnjo sv. nad- angelja lepo izrazili po nadbratovščini sv. Mihaela, ustanovljeni leta 1860, od papeža Pija IX. s pismom dne 7. marca tistega leta odobreni in z bogatimi odpustki obdarovani. Udje te bratovščine, med njimi mnogi iz najodličnejših krogov, .se 1 Prim. Die Heiligen-Patronate der Kirchen und Kapellen in der Erzdiocese Salzburg. Von P. G. R. Salzburg, 1895. Str. 24 itd. zavežejo za hudo stiskanega svetega očeta moliti in jih pod¬ pirati z milimi darovi in vsako leto prirediti slovesen občni zbor. 1 Veliki papež Pij IX. so se v zasebni avdijenci leta 1872 izrazili: Sv. Mihaela bratovščina je moja bratovščina. In njihov naslednik Leon XIII. sov zaseb¬ nem zaslišanju leta 1895 govorili navzočim odbornikom: Želim, da se nadbratovščina sv. Mihaela prav sijajno razvija in daleč širi, da bo mogla res veliko storiti Cerkvi v korist. Pobožnost do sv. Mihaela se je v glavnem in prestolnem mestu Dunajskem povzdignila od 1. 1858, ko se je vršil velepomembni Dunajski provincijalni zbor, ki je češčenje slavnega junaka božjega pri¬ poročil vsem vernikom s temi-le besedami: Skupna za¬ deva vseh katoličanov j e, da si prizadevljej o prav goreče častiti sv. nadangelja Mihaela, kneza angeljskih čet, zastavonosca vzveli- čanja, ki je zmagonosno stal v boju z zmajem in bo ob poslednjem odločilnem časuvstal kot velik pomočnik. 2 4. Da, cele dežele, države in kraljevstva, mesta in škofije so sv. Mihaela izvolile za svojega angelja variha, kakor n. pr. Angleško kraljevstvo, papeževa država, švicarski okraj Zug, nadškofija solnograška, Galicija, mesta kakor Rim, Salerno,Bruselj, Amsterdam, Šibenik in mnogo drugih. Sv.Mihael je ime neštevilnim krajem. Kamorkoli je prodrla in se razširila krščanska omika, pridejano je bilo ime sv. nadangelja posameznim mestom. V Steylu na Nizozemskem se je usta¬ novila misijonska hiša duhovnikov reda božje besede na čast sv. nadangelju Mihaelu, druga enaka misijonska hiša pa se je postavila blizu Dunaja na čast sv. nadangelju Gabrielu. Izredno češčenje so skazovali in še vedno skazujejo temu zmagovalcu hudega vsa slovanska ljudstva in vsi slovanski narodi, zlasti pa južni Slovani. Ni mi treba posebe poudar¬ jati, da časti sv. Mihaela na vso moč tudi naša Lavantinska 1 Prim. Franz Beringer, op. cit. str. 678 itd. št. 31. 2 Acta et decreta Concilii provinciae Viennensis anno Domini 1858. Vindobonae, 1859. Pag. 125. škofija, kjer mu je, poleg mnogih altarjev, kapel in orato- torijev, posvečenih devet župnijskih cerkva in pet podružnic, katere stoje večinoma na bregovih. 1 Globina pod njimi spo¬ minja zmage nadangeljeve nad hudičem, katerega je pahnil v prepad. Tudi bratovščina sv. Mihaela je močno razširjena in želel bi srčno, da se čimdalje bolj širi na zunaj in vtrjuje na znotraj. 2 Naša preskrbna mati sveta Cerkev iskreno želi, da se vedno bolj in bolj časti njen mogočni angelj varih in za¬ ščitnik, čigar ime je v litanijah vseh svetnikov uvrstila koj za Marijo, kraljico angeljev, kakor ga tudi kliče dvakrat v očitni izpovedi in enkrat v molitvi, katero opravlja duhovnik, kadar pri slovesni sveti maši poklada kadilo, da bi Bog sveti dar blagoslovil in sprejel. Ker je naš nadangelj po spričevanju sv. apostola Tadeja mrtvo truplo Mozesovo satanu vzel in ga pokopal, se časti tudi kot angelj varih rajnih in kot voditelj duš, ki so se ločile od telesa. Njemu pristaje umirajoče,braniti napadov hudega duha, jih podpirati v zadnjem odločilnem boju in duše voditi pred sodni stol božji, da prejmejo zasluženo plačilo. Ta služba sv. nadangelja se ne opira morebiti le na poljubno domnevo, temveč na določno izraženo vero svete Cerkve; ker ona sv. Mihaela v svojih dnevnicah imenuje poslanca božj ega dušam pravičnih, predstoj¬ nika raja, kateremu je Gospod Bog izročil duše pravičnih, da jih vodi v raj. Tudi letni čas, ki je določen za praznik sv. Mihaela, kaže na sodbo; god sv. Mihaela se namreč praznuje dne 29. septembra, tedaj skoro ob jesenskem enakonočju, pod nebeškim znamenjem ' Župnijska cerkev sv. Mihaela v Pilštanju, na Vranskem, v Vržeju, v Marenbergu, nad Mozirjem, v Žetalah, pri Šoštanju, v Piše- cah, na Črešnjevcu. Podružnica sv. Mihaela v Razvanju pri Hočah, na Sladkigori, v Radmirju pri Sv. Frančišku, nad Laškim, v Stari vasi pri Vidmu. 2 Gesta et statuta Synodi dioecesanae anno Domini 1896 cele- bratae. Marburgi 1897. pag. 313 lit. g. — Sv. opravilo. V Mariboru, 1887. Str. 194. 320 tehtnice. Dokončana je žetev, in kmet loči pleve od pšenice. Jesenski čas in žetev sta podobi smrti in sodbe. Ker se sv. Mihael mnogovrstno stavi v dotiko z raj¬ nimi, 1 zato se časti tudi kot varih pokopališč. Kapele na pokopališčih se posvečujejo njemu, kot zagovorniku in sprem¬ ljevalcu rajnih. To vero izraža sveta Cerkev ob smrtni po¬ stelji svojih otrok, ko moli po duhovniku: Sv. Mihael, brani nas v boju, da se ne pogubimo ob strašni sodbi! To vero izraža v darovalni molitvi pri mrtvaški sveti maši, ko moli: Zastavonosec sv. Mihael, pelji duše rajnih v večno luč, katero jeBog obljubil Abrahamu in njegovemu zarodu! Zares, medtem ko satan ljudi tožuje, kakor govori sveto Pismo (Skr. razod. 12, 10), jih Mihael zagovarja. O njegovi gorečnosti za pravo srečo ljudi pripoveduje veliki apostol sv. Janez v svojem skrivnem razodetju. Tudi besede njegove priprošnje nam navaja sveta Cerkev, ko po svojih duhovnikih v prvih ve¬ černicah praznika sv. Mihaela v antifoni k visoki pesmi Marijini „Magnificat a moli tako-le: Kojejanez gledal sveto skrivnost, j e nadangel j Mihael zatrobil: Odpusti Gospod naš Bog, ki odpreš knjigo in odločiš njene pečate! Za odpuščenje torej, katero je zaslužil Sin božji na križu, moli in prosi veliki angelj božji. Sveta Cerkev praznuje dne 8. majnika prikazen sv. Mi¬ haela in dne 29. septembra slavi njegov glavni svetek, ka¬ teri je bil nekdaj „festum chori et fori“, praznik za duhov¬ nike in verno ljudstvo; zato morajo še dandanes dušni pa¬ stirji ta dan sv. mašo služiti za svoje ovčice. Razen tega je sveta cerkev zasnovala razne pobožnosti v čast svojemu angelju varihu. Papež Pij VII. so z odpisom sv. kongrega¬ cije za obrede z dne 6. majnika 1817 z nepopolnimi in s po¬ polnimi odpustki obdarovali hvalno pesem „Te splendor et virtus Patris“ z antifono, verzom in molitvijo. 2 Papež Pij IX. so z odpisom iz Gaete, dne 5. januarja 1849, devetdnevnico 1 Prim. Die Heiligen-Patronate von R. B. H. in der Theol. prakt. Quartalschrift. Linz, 1893. IV. zvezek, str. 814 nsl. 2 Franz Beringer, op. cit. Str. 188 nsl. št. 115. 321 na čast sv. Mihaelu nadangelju obogatili z odpustki pod na¬ vadnimi pogoji. 1 Tisti papež so tudi z odlokom sv. kongre¬ gacije za obrede dne 8. avgusta 1851 pod določenimi pogoji bogate odpustke podelili vsem vernikom, kateri pobožno in skesano opravljajo angeljski venec ali pobožno vajo na čast sv. nadangelju Mihaelu in angeljskim korom. 2 O pretreslji¬ vem zarotilu in molitvah, katere so papež Leon XIII. vpe¬ ljali v povzdigo češčenja sv. nadangelja, smo govorili že zgoraj. 3 Naj še omenim, kako radi so krščanski umetniki slikali sv. Mihaela. Navadno ga predočujejo kot premagalca peklen¬ skega vraga, ko ga s sulico prebode, ko nanj stopi, ali ko ga vklene in v brezden pahne. Posebno slujeta dve podobi te vrste od mojstra, kateri se je po nadangelju Rafaelu ime¬ noval: Raffael. Na prvi stopi Mihael satanu na vrat, na drugi pa mu potisne sulico v žareče žrelo. Na teh podobah se vidi od ene strani nebeški mir v obličju sv. Mihaela, katerega tudi najkrepkejša pojava moči in srda ne more skaliti, od druge strani pa ostudna strast hudičeva. Na glavnem trgu mesta Sant’ Angelo ob Garganu dviga se na stebru marmor¬ nati kip nadangelja Mihaela, o katerem trdijo, da je izraz pobožnosti slavljenega umetnika, ki si je pridejal njegovo ime: Michelangelo. Dragocene so velike podobe Rubensove v Monakovem o padežu angeljev. 4 Na slikah poslednje sodbe se Mihael navadno predstavlja kot junak z zlatim oklepom in dolgim mečem, ki pomenja oblast, in s tehtnico, katera je podoba sodbe in pravičnosti. Nadalje slovč slike: Gvidona Renija Mihael z mečem v kapucinski cerkvi v Rimu, dal ’ Idem, str. 236 nsl. št. 3. — 2 Idem, str. 347 nsl. št. 12. 3 Pomočki za češčenje sv. nadangelja - Andachtsiibungen fiir dic Mitglieder der Bruderschaft vom hi. Erzengel Michael. Von einem ka- tholischen Prister. Kempten, 1892. — St. Michaels-Officium zum Ge- brauche bei der ewigen Anbetung. Feldkirch, Vorarlberg, 1896. An¬ gel jsko korono na čast sv. Mihaelu nadangelju ali angeljski rožni venec najdeš tu na str. 44 do 48. — Der hi. Erzengel Michael. Von P- Hermann Koneberg, O. S. B., Religionslehrer. Augsburg. Strani 83. 4 Prim. Dr. Heinrich Samson, Die Schutzheiligen. Paderborn, 1889. Str. 63 nsl. 21 £ 322 Sarto-va v Florenciji, Signorelli-jeva v Sikstinski kapeli. M. Schongauer-ov sv. Mihael premagalec satanov v Ulmski stol¬ nici, Alberta Ouwater-a (Uvatera) sv. Mihael s tehtnico na veliki sl ik i poslednje sodbe v Gdanskem; nadangelj Mihael, slikan od slavnega Jožefa Fiihrich-a za nadbratovščino sv. Mihaela na Dunaju. 5. Iz vsega tega lahko razvidite, predragi v Gospodu, kako izredno češčenje se skazuje sv. nadangelju Mihaelu po vsem katoliškem svetu. To pa po vsej pravici, kakor hočem zdaj natanje pojasniti in dokazati. Kdo ne bi občudoval sv. Mihaela stanovitne zvestobe, da se ohrani v milosti božji; kdo se ne bi čudil njegovi ognjeviti gorečnosti, da soangelje utrdi v pokorščini; njegovi ponižnosti, da se ne dela Bogu enakega; njegovemu odloč¬ nemu postopanju za sveto stvar božjo; njegovi nezmagljivi stanovitnosti v boju zoper luciferja in njegove pripadnike? Brž ko je videl zločinski namen upornih angeljev, ki so se hoteli delati Bogu enake, se jim je ustavil, rekoč: Quis ut D e us? Kdo je kakor Bog? To vprašanje pomenja tudi njegovo ime. S tem je vse dobre angelje potrdil v nji¬ hovi dolžnosti, osramotil pa je prevzetnost in ošabnost an¬ geljev odpadnikov. Z mogočnim klicem: Kdo je kakor Bog, plane na upornike, jih premaga in vrže v peklensko brezdno. Zares, veliko moč ima misel: Kdo je kakor Bog? Ta misel je sv. angelje utrdila v njihovi dolžnosti; ona more tudi nas, ljubi škofljani, v dobrem stanovitne ohraniti, ako si le njeni pomen vedno prav živo stavljamo pred du¬ ševne oči. Kdo je kakor Bog? Nič ne more biti Bogu enako v njegovi neskončni pravičnosti. Angelji so bili najizvrstnejši izmed vseh stvari, so bili čisti duhovi, so žareli v čudežni lepoti, so se svetili v modrosti in milosti, po kateri so bili Bogu nad vse prijetni. Toda storili so le en greh, eden edini greh, in Bog naj pravičnejši jih pahne v pekel, zavrže jih v prepad vsega hudega in za vselej in večno. Kako si ti z neba padel, danica, ki si zjutraj vzhajala; 323 kako si na zemljo padel ti... ki si v svojem srcu rekel: V nebo pojdem, nad zvezde božje bom povišal svoj prestol. Pojdem nad višavo oblakov in enak bom Naj višj e mu. Toda pah¬ njen si v pekel v n a j gl o b o k e j š o jamo. (Is. 14, 12—15). Quis ut Deus? Kdo je kakor Bog? Kdo mu je enak v njegovi ostrosti? Ni je misli, katera bi imela toliko moč, odvračati, nas od greha, kakor ta misel. Ako se je namreč tako ravnalo z angelji, kaj se bo zgodilo z menoj in s teboj, ljubi kristjan, ki sva prah in pepel, vpraša sveti Bernard Klaravalski. 1 In ako Gospod Bog, kakor piše sv. apostol Peter, tudi angeljem, ki so grešili, ni prizanesel temveč jih je s peklenskimi vezmi v brezdno potegnil in jih izdal v trpljenje (II. Petr. 2, 4), kako ostro bo kaznoval še le pregreho človekovo, in katere kazni bi mogle zado¬ stiti za njo? Quis ut Deus? Nič ni mogočnejše in priprav- nejše, kakor ta misel, odvračati nas od greha. Quis ut Deus? Kdo tako kaznuje greh, kdo tako maščuje r^se hudo? Kdo je Bogu enak v njegovi do brotl ji v osti? Koliko plačilo deli svojim zvestim, stanovitnim služabnikom. Tukaj jim daje svojo pomoč, svojo podporo, svojo milost in svoj blagoslov; tamkaj jim deli večno veselje, večno tolažbo in vse veličastvo. Da, v plačilo daje samega sebe, kakor je obljubil Abrahamu: Ego protector tuus sum etmer- ces tua magna nimis. (Gen. 15, 1). Jaz sem tvoj varih in plačilo tvoje preveliko. In to večno plačilo daje za ne¬ kaj trenotkov dela, zvestobe, pokorščine, ponižnosti. Naša sedanja kratka in lahka nadloga nam priprav¬ lja neizmerno visoko, večno čast. (II. Kor. 7, 14). Kdo bi bil Bogu enak v njegovem usmiljenju? Quis ut Deus? N on est similis tui in diis, Domine! (Ps. 85, 8). Kdo je kakor Bog? Ni tebi enakega med bogovi, o Gospod, in nič ni enako tvojim delom. Premišljujmo to resnico, primerjajmo večno slavo s sedanjim trudom, trplje¬ njem in prizadevanjem, in pripoznati moramo, da je ni skoraj misli, katera bi nas krepkeje osrčevala, da potrpežljivo pre- 1 Serm. 54 in Cantic. Cantic. num. 8. 21 * 324 našamo bridkosti in se stanovitno vadimo v čednostih. Quis ut Deus? Kdo tako plačuje dobro? Quis ut Deus? Kako pomembne so vendar te besede? Kdo jeBogu enak v njegovih popolnostih? Le On je bist¬ veno dober in svet, je sam v sebi popoln. Le on ima vse dobre lastnosti brez meje in brez primesi. Le On obsega v sebi vse, kar si moremo želeti. Le On sam more popol¬ noma nasititi vse naše želje. Vse drugo je prazno in niče- murno. Samo to nas že nagiblje, da se le Bogu vdamo. To je učinek misli: Kdo je kakor Bog? Nič nas ne more tako močno nagibati, da zapustimo greh, kakor premišljevanje neskončne ostrosti, s katero ga kaznuje božja pravičnost. Nič nas ne more tako priganjati, da se odločimo za čednost, kakor upanje neminljivega plačila, katero ji je odmeril Bog. Nič nas ne more mogočneje odvračati od stvari in obra¬ čati k stvarniku, kakor premišljevanje njegovih neskončnih popolnosti, njegove ljubezni, dobrotljivosti, lepote . 1 Da, položimo v eno skledico tehtnice sv. Mihaela ne¬ izmerno veličje troedinega Boga, njegovo neskončno moč, njegovo modrost, njegovo svetost, skratka vse njegove po¬ polnosti, in v drugo denimo svojo slabost, svojo onemoglost, svojo nevednost, svoj nič, in potem vprašajmo: Quis ut Deus? Kdo bi se meril z Bogom? Kaj smo v primeri z Bogom? Smemo se li Njemu upirati in ustavljati? In zato si, ljubi škofijani, zapomnite visoki pomen besed: Quis ut Deus? Vtisnite si ga v srca, zapišite si ga na kraj, kjer ga morete pogosto videti, brati in premišljevati. Gojite pa tudi prav srčno pobožnost do sv. Mihaela, ki se je s tem geslom bojeval zoper prevzetne angelje in jih je premagal. In ako bi vas hotela kaka stvar zapeljati v greh, primerjajte Boga stvari, katera vas izkuša, in recite: Je-li ta stvar toliko vredna, kolikor Bog, njen stvarnik? Se li da to imetje primerjati sreči in dobroti, katero Bog obeča in deli? Je li posvetna radost enaka nebeškemu veselju? Quis ut 1 Abbe Chenart, Betrachtungen tiber die vorziiglichsten Pfliehten des christlichen und priesterlichen Lebens. Ins Deutsche iibertragen von Joh. Petry. Mainz, 1887. 2. zvezek, str. 242 nsl. £ 325 £ Deus? Kdo je vreden več časti, več hvale in slave, več hvalež¬ nosti, več moljenja in češčenja, kdo več ljubezni in vdanosti, kakor Bog, trikrat sveti? Ne zapustimo Boga, in tudi On ne zapusti nas. Quis ut Deus? Kako mogočno je vendar ime Mihael! Kakor je nekdaj satana in njegove pristaše v pekel pahnil, enako bo poslednje čase svete Cerkve stopil v boj zoper anti¬ krista in bo nasprotnika za vselej osramotil. Sodnji dan bo sv. Mihael s trobentnim glasom klical mrtve k splošni sodbi (I. Tes. 4, 15), pri kateri bo posebni pomočnik in zagovornik pravičnim.’ Kako mogočen in veličasten angelj je torej sv. nad- angelj Mihael, kliče cerkveni učenik sv. Bernard! Umevno je torej, zakaj ga sveta Cerkev v večernicah njegovega praznika veli častiti z nazivom: O preslavni knez, sv. Mihael, spominjaj se nas zdaj in povsodi, in vedno prosi za nas Sina božjega! Aleluja, aleluja! V Gospodu ljubljeni škofljani! lj,b sklepu svojega pastirskega in poučnega lista vas | opominjam v vsej ljubezni, da z vso prisrčnostjo, jfii) katere ste zmožni, častite najmogočnejšega izmed angeljev. Obudite trdno zaupanje v pomoč, trdno zaupanje v mogočnost in uspešnost priprošnje velikega kneza nebe¬ škega, skazujte mu radi otroško češčenje s tem, da hvalite in povzdigujete njegovo čast in visokost, da se priporočate njegovemu varstvu! Posnemajte ga v ljubezni do Boga in do njegovega kraljevstva! Borite se zoper satana, zoper svet in grešno meso! Zdaj v svetem postnem času vzemite v roko meč zatajevanja in ščit molitve, ki je dvojno glavno orožje zoper trojnega sovražnika. Ako se mrtvite in zatajujete in voljno nosite svoj križ, ako strahujete svoje počutke in s 1 Lepo pozdravlja Cerkev sv. Mihaela v slavospevu: Ave, Michael, angelorum Salve potens, salve fortis, Princeps, terror inferorum, Nos defende in hora mortis: Qui draconis in victoria Ut averni victo duce Refulsisti summa gloria. Dei fruamur alma luce. 326 postom krotite svoje želje, zatrli bote huda nagnjenja in uporna poželenja. Ako vsakdanje molitve, zlasti molitev sve¬ tega rožnega venca, goreče in pobožno opravljate, ne bote nikdar pogrešali milosti, s katero se morete ustavljati vsem izkušnjavam, vsem vražjim navalom in napadom, s katero morete raztrgati vse mreže peklenske. To se vam bo tem gotoveje posrečilo, ako se marljivo krepčate z angeljskim kruhom, ako pogosto in vredno prejemate naj svetejši Zakrament altarja, zlasti zdaj v posvečenem velikonoč¬ nem času. Častite sv. Mihaela, nebeškega glasnika in poslanca, pred vsemi vi, duhovniki in služab n iki Gospodovi, ki se imenujete in ste angelji! Saj pravi prerok Malahija: Ustnice du¬ hovnikove naj ohranijo učenost, in postava naj se išče iz njegovih ust; ker angel j je Go¬ spoda v o j s k i n i h čet. (Mal. 2, 7). In veliki prerok no¬ vega zakona, sv. Janez, imenuje cerkvene predstojnike an- gelje, katerim ima naznaniti razna sporočila božja. Bodite torej po vzgledu sv. nadangelja in njegovih zvestih tovarišev vidni angelji varihi vsem, kateri so vašemu varstvu izročeni, in zavračajte od svoje duhovne črede hudobca, ki hodi okoli kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. (I. Petr. 5, 8). In vernikom se ni le vojskovati zoper meso in kri, temveč zoper poglavarstva in oblasti, zoper gospodovalce tega temnega sveta, zoper hudobne duhove v podnebju. (Efež. 6, 12). Molite skesano in pobožno že zgorej omenjeno, od svetega očeta Pija VII. z odpustki obdarovano hvalnico „Te splendor et virtus Patris“ z antifono, verzom in molit¬ vijo. Rabite nadalje meč zarotila zoper satana in zoper za¬ vržene angelje odpadnike, kakor so to pretresljivo zakletev papež Leon XIII. ukazali in sem jo jaz dal posebej natisniti m vam doposlati. Ustavljajte se hudiču, in bežal bo od vas! (Jak. 4, 7). Častite in proslavljajte sv. Mihaela in njegove zveste tovariše, dobre angelje, vi, Bogu posvečeni redovniki in re¬ dovnice, in nasledujte jih v natančni pokorščini, v deviški £ 327 <- čistosti, ki se naravnost angeljska čednost imenuje, ker more človeka, rekel bi, izpremeniti v angelja, in posnemajte svete angelje varihe v vednem hvaljenju in neprestanem moljenju božjem! Bodite angelji po pobožnosti, po nedolžnosti, po pokorščini, po svetosti! Prizadevlji si še tudi vsaka družina, angelje varihe srčno častiti in se jim goreče priporočati. Gotovo bo po njih, zlasti po Rafaelu, angelju varihu pobožnih družin, ob¬ varovana vsake nesreče. Da, vi krščanski starši, učitelji in odgojitelji, ponižno in prisrčno častite slavnega voditelja zvestih angeljev in bodite voditelji malim, da so angeljem podobni v svojem naravnem vedenju. Blagoslavljajte otroke, kakor je očak Jakob blagoslovil oba otroka svojega ljub¬ ljenega sina Jožefa, rekoč: Angel j, ki eie je otel vsega hudega, blagoslovi ta mladeniča! (Gen. 48, 16). Vaše plačilo za to bode enkrat sam božji prijatelj otrok, katerega, kakor sv. Duha, želijo angelji v nebesih vedno gledati. (I. Petr. 1, 12). In vi, ljubi otroci, častite in spoštujte svoje angelje varihe, ki gledajo obličje božje. (Mat. 18, 10\ Obnašajte se na vsakem kraju in v. vsakem kotu spodobno in sramežljivo navzlic angelju varihu. Varujte se hudega in delajte dobro, da vas vaši angelji varihi ne za- puste nikdar in nikjer. Ljubite in častite angelje in njih hrabrega vodnika vi, krščanski mladeniči in mladenke. Angelji so prijatelji in ljubitelji deviških duš, in občudujejo tiste, kateri kot slabe stvari tako živijo na zemlji, kakor oni v nebesih. Obnašajte se dragi mladeniči, prav spodobno in izpodbudno, pred vsem pa ponižno in pohlevno. Brez ponižnosti še celo v nebesih niste varni. Lucifer vam je dokaz za to. Zoper tega vodnika napuha sledite za knezom Mihaelom. In vi, krščanska dekleta, vedite se povsodi Bogu prijetno in bližnjemu v vzveličanje, kakor je že sv. apostol Pavel veleval ženskam, naj pokri¬ vajo v cerkvi glave zavoljo angeljev. (I. Kor. 11, 10). Čislajte sv. Mihaela neumrljivega junaka in prvobori- telja za vsako dobro reč, hodite za njegovo zastavo in slu- -> 328 šajte njegov klic vi, krščanski možje! Stavljajte neomajljivo zaupanje v Boga, potegujte se odločno in neustrašno za vzvišeno in sveto reč božjo, katera je vselej zmagovita, skrbite za večno vzveličanje svojim in vsem vaši skrbi iz¬ ročenim neumrljivim dušam! Ljubite sv. Mihaela in njegove stanovitne angelje vi, pravični! Oni so vam vedni spremljevalci, strežniki in varihi po poti čednosti in vzveličanja. Pobožni so obkroženi od angeljev kakor s tabrom, da jim sovražniki ne morejo kaj. Tako je šotor angeljev varoval očaka Jakoba, ko se je vračal iz Mezopotamije. (Gen. 32, 12). In v knjigi Psalmov govori Sveti Duh: Angelj Gospodov se bo v tabo¬ ril krog njih, ki se ga boje, in jih bo otel (Ps. 33, 8). Kakor je nekdaj prerok Elizej rekel svojemu služabniku, ki se je prestrašil, videč silno vojsko neprija- jateljev: Ne boj se, več jih je z nami, kakor ž njimi (IV. Kralj. 6, 16) — enako se smejo in morajo tola¬ žiti verni kristjani, vedoč, da so ž njimi angelji, da je ž njimi sam Bog. — Kličite dobre angelje na pomoč, vi greš¬ niki! Angelji so vaši najveljavnejši zavezniki in najmogoč¬ nejši pomočniki. Oni so premagali hudiče, ko so bili še v nebesih, premagali jih bodo tem laže sedaj na zemlji. Kazen tega se dobri angelji veselijo nad spokorjenjem enega greš¬ nika bolj, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. Zatekajte se k sv. angeljem vi, ubožci in žalostni! Oni so vaši tolažniki in varihi. Častite pa angelje tudi vi, bo¬ gatini in svetni velikaši! Oni vam bodo izprosili modrega spoznanja, da je vse zemeljsko ničemurno in minljivo, trajno pa to, kar je dobro in pravično, sveto in resnično. Pretečeno leto sem bival v Rimu in sem se udeležil sijajne svečanosti uvrstitve blaženega Marije Antona Zaccaria in vzveličanega Petra Fourier med svetnike, katera slovesnost se je vršila v stolnici sv. Petra na praznik vnebohoda Kri¬ stusovega, dne 27. majnika. Dne 13. majnika mi je došla dobra sreča, da so me sveti oče papež Leon XIII. vsprejeli v zasebni avdijenci. Ko sem osivelemu svetemu očetu, ki so 329 letos dne 1. januarja praznovali svojo biserno sveto mašo, izročil mile darove duhovnikov in ostalih škofijanov, podelili so v svoji očetovski ljubezni vsem apostolski blagoslov. Sv. Mihael, junaški branitelj vojskujoče se Cerkve, varuj njenega vidnega poglavarja, našega modrega svetega očeta papeža Leona XIII., ki so prvi med onimi možmi, ki vodijo sedanji čas svetovno osodo; brani jih zoper naklepe njiho¬ vih sovražnikov in jim ne daj priti v njihove roke. Mi La- vantinci pa hočemo biti prav delavni udje bratovščine sv. Mihaela, katero so blagi vladika Anton Martin s pastirskim listom na kvaterno sredo v adventu 1860 vpeljali, papež Pij IX. pa s posebnim pismom od dne 11. marca 1869 z od¬ pustki obdarovali in rajni mili knez in škof Jakob Maksi¬ milijan s pastirskim listom na praznik posvečenja vseh cerkva 1869 vnovič priporočili vernikom. Prosite, ljubi škofijam, nadalje sv. Mihaela, da podpira in krepča tudi mene, vašega nadpastirja, da rešim in večno vzveličam vso meni izročeno duhovsko čredo. Jaz sam hočem, kakor očak Jakob, vzvišenega borilca božjega, svojega krstnega patrona prositi blagoslova: Ne spustim te, dokler me ne blagosloviš. (Gen. 32, 26). Da, kakor sem jaz hotel z letošnjim pastirskim listom oživiti in pomnožiti pobožnost do tebe in do tvojih zvestih angeljev, tako izprosi meni tudi ti, sv. Mihael, od Boga moči, da vse bridkosti, vse težave in nadloge s krščansko vdanostjo prenašam po vzgledu an- gelja cerkve v Filadelfiji, kateremu je velel Gospod pisati po svojem apostolu: Ker si ohranil besedo moje potr¬ pežljivosti, bom tudi jaz tebe varoval ure iz- kušnjave... Glej, jaz pridem kmalu; drži, kar imaš, da ti nihče ne vzame venca. Kdor pre¬ maga, njega bom postavil za steber v tempelju svojega Boga, in več ne pojde iz njega; in za¬ pisal bom nanj ime svojega Boga in ime mesta svojega Boga, novega Jeruzalema, ki pride dol iz nebes od mojega Boga, in moje novo ime (kristjan). (Skr. razodet. 3, 10—12). 330 5r Tekoče leto je za nas Avstrijce leto veselja. Dne 2. decembra namreč slavijo naš preljubljeni vladar petdeset¬ letnico svojega vladanja. Mi Lavantinci hočemo znameniti praznik obhajati s srčno hvaležnostjo do Boga za vse mi¬ losti in dobrote, katere je skazal našemu ljubemu in dra¬ gemu cesarju, in za vse dobro, katero nam je v obilni meri dodelil za čas njihove petdesetletne vlade. Že zdaj pa ho¬ čemo prositi sv. Mihaela, velikega nebeškega kneza in va- riha avstrijskega cesarstva, da je našemu milemu vladarju varih in priprošnjik pri Gospodu vojskinih čet, da ga ohrani v svoji milosti in razliva nad njega svoj blagoslov vselej in povsodi! Nadalje naj sv. Mihael, angelj čistilišča, pomaga onim dušam, katere pravičnost božja zadržuje na kraju očišče¬ vanja, kjer je trpljenje huje in mučneje, kakor vse bolečine ki si jih moremo misliti ali čutiti na zemlji. Da, mogočni angelj varih trpeče Cerkve, prosi za vse rajne Lavantince, da bodo vredni, priti iz vic v kralj evstvo čistih duhov, v zmagovalno Cerkev, in biti kakor angeljibožjiv nebesih. (Mat. 22, 30), Končno še obračam vašo pozornost, ljubljeni škofijani, na poslednjo službo, katero nam skazujejo angelji po spri- čevanju večne resnice. Znana je evangeljska pripoved o revežu Lazarju in o bogatinu. Lazar je bil tako lačen, da je želel se nasititi z drobtinami, ki so padale od bogatinove mize; pa nihče ni imel ž njim sočutja in usmiljenja. Prigo- dilo se je pa, da je umrl. In komaj je bil umrl, glej, prišli so angelji in so nesli njegovo dušo rahlo na svojih rokah v naročje Abrahamovo v nebeški mir. (Luk. 16, 19—22). Kolika tolažba je tisti trenotek, ko se združijo vse sile, da vznemirjajo dušo, ki se loči; ko motijo in begajo duha tisočeri spomini v grehu prebitih dni; ko peklenšček zadnjikrat napne vso moč, da bi si pridobil dušo — kolika tolažba, pravim, tisti trenljaj, od katerega je odvisna večnost, imeti angelja za mogočnega branitelja invariha! Naša sveta Cerkev pozna moč tega varstva v tem toliko važnem tre- notku; zato moli pri umirajočem: Pridite na pomoč, vi -> 331 <- angel ji! Sprejmite njegovo dušo in nesite jo pred obličje Najvišjega! V Gospodu ljubljeni škofijam! Pridobivajmo si angelje za svoje zveste tovariše s češčenjem in z ljubeznijo, s po¬ korščino in z zaupanjem do njih, s posnemanjem njihovega vzgleda, da nam pomagajo v življenju in v smrti, da nam zlasti na sodnji dan, ko se bo zaslišal trobente glas (Mat. 24, 31; I. Kor. 15, 52) in bo Sin človekov prišel v veličastvu svojega Očeta ž njimi, svojimi angelji (Mark. 8, 30), da nam tisti dan pribite na pomoč, da ne poginemo pri strašni sodbi da ne bomo zavrženi v večni ogenj, ki je pripravljen sa¬ tanu in njegovemu krdelu, temveč da bomo od angeljev na desno stran postavljeni in od njih kot izvoljenci božji za- znamenovani in da poj demo zmagoslavno z Jezusom Kri¬ stusom v nebesa in da tam z angelji in nadangelji, s prestoli in z gospostvi, s kerubi in serafi popevamo brez konca: Svet, svet svet je Gospod Bog Sabaot, nebo in zemlja sta polna njegove slave! Hosana na višavi! Sklepna moja beseda pa bodi blažena želja sv. apostola Pavla v listu do Rimljanov: Bog miru steri nagloma satana pod vašimi nogami! Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa bodi z vami! Amen. (Rim. 16, 20). V Mariboru, na praznik presvetega Imena Jezu¬ sovega, dne 16. januarja 1898. f Mihael, knez in škof. XX. Pastirski list z dne 9. junija 1898 o posvetitvi božjemu Srcu Jezusovemu in molitev od dne 17. junija 1898 za posvečenje presvetemu Srcu Jezusovemu. MIHAEL, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, mnogočastiti duhovščini in vsem ljubim vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Sv. Duha! V Gospodu ljubljeni škofljani! Opominjajoč se apostolskega opomina: Pazite na sebe in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil škofe, da vladate božjo Cerkev, ki si jo je pridobil s svojo krvjo (Dejan. ap. 20, 28), spominjajoč se tega opomina sv. apostola Pavla, povzdignem jaz, vaš škof, svoj pastirski glas, da vas, ljubljena mi duhovska čreda, opozorim na Njega, ki je nekdaj obljubil, da hoče biti tam, kjer sta dva ali kjer so trije zbrani v njegovem' imenu (Mat. 18, 20), in kateri je vse stiskane in žalostne ljubeznivo vabil in jih še vabi, rekoč: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil! (Mat. 11, 289. Da, kje hočemo iskati izpod- bude v stiskah in bridkostih, kje tolažbe v potrebah in v trpljenju, kje brambe in varstva zoper svoje mnogoštevilne notranje in vunanje nasprotnike, ako ne pri Gospodu Jezusu Kristusu, rešitelju naših duš? Resni, prav resni so časi, predragi v Gospodu! Zape¬ ljivost vas obdaje od vseh strani. Bliža se vam v domačem, v družbenem, v javnem življenju! Ona smeši vero, zaničuje Cerkev, vas odvrača od posvečevanja nedelj in praznikov, od prejemanja svetih zakramentov, od zatajevanja samega sebe, od požrtvovalnosti za Boga in od gorečnosti za naj- -> 333 336 £ te rajske sreče, temveč ga je njen spomin spremljal skozi vse življenje in ga napolnjeval z neizrečnim veseljem. Tudi nam deli Vzveličar slično srečo v pobožnosti do njegovega presvetega Srca. Po tej pobožnosti moremo poči¬ vati na Srcu Jezusovem. In kje bi našli slajšega počitka in odmora? V tem presvetem Srcu vlada ono globoko sočutje, katero se je razodevalo v toliko vročih solzah za grešnike, v tem Srcu gori ona plameneča ljubezen, katera je božjega Vzveličarja gnala v smrt za naše duše. V tej pobožnosti častimo Srce svojega Odrešenika, Boga-človeka Jezusa Kri¬ stusa, ki sedi ob desnici nebeškega Očeta in je pričujoč v najsvetejšem Zakramentu altarja, častimo živo Srce poveli¬ čanega Odrešenika, katero je, vidno na sebi, podoba nevid¬ nega življenja božje ljubezni Kristusove. O da bi se vsi Lavantinci v goreči pobožnosti oklepali tega Srca, da bi pri njem iskali pomoči! Čimbolje se bo ta pobožnost širila in utrjevala, tem boljši in srečnejši bo po¬ stajal svet, tembolje bo pojemala in slabela peklenska moč. Manje bo revščine in siromaštva, manje prepira in razdvoja, manje malosrčnosti in obupnosti. Nasproti pa bo več sreče in blagoslova, več miru in složnosti, mnogo več potrpež¬ ljivosti v trpljenju in stanovitnosti v dobrem, in blažena smrt bo delež neštevilnim nesrečnežem, ki se nahajajo v zmotah. Stopite torej, ljubi škofijam, k sedežu milosti, kakor je že glasoviti cerkveni učenik sv. Bernard imenoval ljubezni polno Srce našega Odrešenika in Vzveličarja. Sveta Cerkev sama nas opominja v teh poslednjih časih, ko pojemata v srcih vera in ljubezen, da pri tem najsvetejšem in naj¬ mogočnejšem Srcu iščemo tolažbe in pomoči v težavnih raz¬ merah življenja, iščemo pa tudi pomnožitve svete vere, božjega upanja in krščanske ljubezni. Sveta Cerkev je usta¬ novila poseben praznik prve vrste in je osnovala z bogatimi odpustki obdarovano bratovščino v čast božjemu Srcu Jezu¬ sovemu, in mu je posvetila razne druge pobožnosti, kakor n. pr. škapulirsko pobožnost, sveto korono, prvi petek vsa¬ kega meseca in ves mesec junij. Opravljajte torej te svete pobožnosti in častite božje Srce Jezusovo, ker v tem blaženem Srcu imajo vsi ljudje svojo spravo, pravični svojo obljubo, grešniki svoje upanje, stiskani svojo tolažbo, bolniki svoje zdravilo, bojevalci svojo moč, umirajoči svoje zavetje, izvoljeni pa svoje veselje in svojo radost. Pri tem iz najčistejše ljubezni do človeškega rodu ranjenem Srcu se učite, kako morate tudi vi ljubiti in trpeti v boju za Boga in za njegovo kraljevstvo, za cesarja in za domovino. Vse svoje skrbi in zadeve položite zaupno v ljubeče in usmiljeno Srce Jezusovo. Saj je Kristus Gospod po služabnici svojega najsvetejšega Srca, blaženi Marjeti Mariji Alacoque (Alakok), obljubil vsem častilcem tega Srca, da jih bo tolažil v trpljenju in jim bo delil vse milosti, katere so jim potrebne v njihovih razmerah in položajih. Izročite in posvetite torej sebe in vse svoje za časnost in večnost božjemu Srcu, da Vzveličar v svoji ljubezni vas in vse vaše blagoslovi, varuje in brani! V tem znamenju bote zma¬ gali. Gospod . . se usmili po obilnosti svojega usmiljenja. Zakaj on ne ponižuje in ne zametuj e od svojega srca človeških otrok. (Žal.Jer.3,32.33). V Gospodu ljubljeni škofljani! |||l| 5j,nogo vas se je sicer že dne 16. in 20. junija leta isMLsI 1875 posvetilo božjemu Srcu Jezusovemu, kakor smo se mi duhovniki ob znameniti škofijski sinodi, katero smo praznovali predlansko leto, slovesno darovali temu svetišču ljubezni. 1 Vendar pa vas s pogledom na razmere časa nujno prosim, da obnovite to zavezo z najsvetejšim Srcem Jezusovim. V ta namen naročim, da se vam ta moj pastirski list po dušnih pastirjih bere in, ako potrebno, razloži v nedeljo po osmini visokega praznika presvetega Rešnjega Telesa in po ljubeznivem prazniku Srca Jezusovega, to je dne 19. tekočega meseca junija. Ta svečanost bodi 1 Gesta et statuta Synodi dioecesanae anno Domini 1896 cele- bratae. Marburgi, 1897. Str. 156 in 157. 22 338 <- obenem uvod k slovesnemu praznovanju petdesetletnice vla¬ danja našega preljubega in predragega cesarja in deželnega očeta Franca Jožefa I., za katero slovesnost še bom pravočasno izdal potrebna naročila. V pobožni in veseli spomin tega velevažnega jubileja se bota poleg drugih po¬ božnih in dobrodejnih ustanov v stolni cerkvi Mariborski prihodnjo jesen postavila in posvetila umetno izdelana altarja Srca Jezusovega in Srca Marijinega, ki bota stala po tri tisoč goldinarjev. Tudi o tem bom vam, svojim dragim škofljanom, poročal še natančneje. Omenjeno tretjo nedeljo po binkoštih naj se torej po vseh župnijskih cerkvah pred izpostavljenim svetim Rešnjim Telesom vrši slovesna posvetitev božjemu Srcu Jezusovemu po molitvi, pridejani temu pastirskemu listu. Razen tega naj se od te nedelje do praznika brezmadežnega spočetja Mari¬ jinega pri popoldanski službi božji dostavi „Oče naš“ in „Češčena Marija" z vrsticami in z molitvijo za cesarja. 1 Duhovniki pa naj pri daritvi svete maše slednji dan, kadar je dovoljeno po rubrikah, dostavijo odločene molitve za cesarja. Z ozirom na svetopisemski ukaz: Posvečuj petdeseto leto . . . zakaj to je jubilejno leto (Lev. 25, 10), priporočam še ljubim vernikom obsluževanje drugih pri¬ mernih pobožnosti, kakor je molitev rožnega venca, posebno v mesecu oktobru, daritev svetih obhajil za časno in večno srečo preblagega in preljubega cesarja jubilarja. Predragi škofijam! Pri ljubezni Jezusa Kristusa, pri vaši ljubezni do samih sebe in do svojih družin, do svojega cesarja in do svoje mile domovine vabim vas prijazno in Oče naš . . . Češčena Marija . . . Čast bodi. T. Molimo za svojega cesarja Franca Jožefa. IR Ohrani, o Gospod, našega cesarja, in usliši nas na dan, ko za njih prosimo. Molitev. O Bog, varih vseh kralj evstev, zlasti pa krščanskega cesarstva, dodeli svojemu služabniku, našemu cesarju Francu Jožefu, svojo moč, s katero se sovražnik premaga, spoznati in častit^ da bodo, ker so po tvoji volji cesar postali, tudi v tvojem varstvu vselej mo¬ gočni. Po Kristusu, Gospodu našem. fi. Amen. 339 prosim, da se z duhom in srcem udeležite tega častitljivega in svetega dejanja, in da to posvetitev ohranite v vednem spominu. Kako sladka in srečna vam bo smrt, ako ste go¬ reče častili Srce tistega, kateri bo vaš sodnik! Oblecite torej, bratje, kakor božji izvo¬ ljenci, sveti in ljubi: prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpež¬ ljivost! Prenašajte drug drugega in odpu¬ ščajte si med seboj, ako ima kdo zoper dru¬ gega pritožbo; kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi. Predvsem tem pa ime j te ljubezen, ki je vez popolnosti. In mir Kristusov naj vlada veselo v vaših srcih, h kateremu ste tudi poklicani v enem telesu . . . Beseda Kri¬ stusova naj prebiva obilno med vami z vso modrostjo. Učite in opominjajte se med seboj s psalmi in s hvalnimi in duhovnimi pesmimi pojte Bogu veseli v svojih srcih. Vse, karkoli delate z besedo ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, in zahva¬ ljujte Boga in Očeta po njem! (Kol. 3, 12—17). Amen. V Mariboru, na praznik presvetega Rešnjega Telesa, dne 9. junija 1898. f Mihael, knez in škof. Posvetitev božjemu Sreu Jezusovemu. |reljubeznivi Jezus! Rekel si nekdaj: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Polni zaupanja prihajamo torej mi Lavan¬ tinski škofljani k Tebi v svojih potrebah, nevarnostih in bridkostih. Kakor so nekdaj apostoli s trdnim zaupanjem klicali k tebi: Gospod, otmi nas, poginjamo, in si uslišal njihovo 22 «■' č 340 klicanje, da je nehal vihar in je postala velika tihota; tako mi kličemo danes enega srca k tvojemu dobrotljivemu in mogočnemu Srcu: Pomagaj nam, da srečno potihne vsa- kateri vihar! Da pa, o kralj veličastva, tem goto vej e uslišiš naše prošnje in molitve, ter nas in naše tem mogočneje varuješ zoper vse sovražnike, izrekamo javno in skupno, da se ho¬ čemo tvojemu najljubeznivšemu in najmogočnejšemu Srcu dati v popolno last, in da mu hočemo služiti na prav poseben način. Zato danes vpričo brez madeža spočete device in ma¬ tere božje Marije, svoje ljube varihinje, vpričo svojih svetih angeljev varihov, svojih svetih patronov in vpričo vsega nebeškega dvora posvetimo in izročimo tvojemu, vsega mo- ljenja in češčenja vrednemu Srcu same sebe, svoja dela, svoje trpljenje in svoje težave, svoje družine in svoje hiše, svoje občine in svojo domovino, in želimo in hočemo, da je ta posvetitev popolna in nepreklicna za nas in za naše potomce. O presveto Srce Jezusovo, sprejmi našo zavezo, katero smo danes sklenili s teboj, sprejmi nas v svojo last in posest, ter dodeli, da bodo naša srca podobna in enaka tvojemu Srcu, da bodo ponižna in pokorna, čista in nedolžna, in požrtvovalna. O Jezus, blagoslovi to našo zavezo s svojim ljubečim in mogočnim Srcem in dodeli nam milost, da zvesti ostanemo zavezi. Pod tvojo zastavo nam daj se zmagovito bojevati zoper skrivne in očitne sovražnike teme, ki prežijo na nas in nas zvijačno zalezujejo in izpodkopavajo našo pravo srečo. Razsveti naše predstojnike, da modro in pravično skrbijo za našo srečo, in blagoslovi nas podložnike, da se bojimo Boga in častimo cesarja in da smo v svoje zaslu- ženje podložni oblasti, postavljeni nam od Boga. O presveto Srce Jezusovo, izlij svoj najbogatejši bla¬ goslov nad našo mater, sveto Cerkev, nad našega svetega očeta papeža Leona XIII., nad našega, nas vse z enako ljubeznijo ljubečega in od nas vseh z enako ljubeznijo 341 <- ljubljenega cesarja Franca Jožefa I., nad našega, s tako težko odgovornostjo obteženega knezoškofa Mihaela in nad vse naše duhovnike, od tebe nam postavljene dušne pastirje! Ohrani pravične, izpreobrni grešnike, razsveti nevernike, blagoslovi naše sorodnike in prijatelje, pomagaj umirajočim, da v tvoji milosti umrjejo in večno pri tebi počivajo, reši verne duše muk očiščevalnega ognja in razširi milo go¬ spostvo svoje ljubezni po naših farah, naši vladikovini in po celi naši ljubi in dragi domovini avstrijski! V. Srce Jezusovo, ki goriš od ljubezni do nas. R. Vnami naša srca z ljubeznijo do tebe. Molimo. Prosimo te, o Gospod, da nas Sveti Duh vname s tistim ognjem, katerega je naš Gospod Jezus Kristus iz dna svojega Srca poslal na zemljo in je hotel, da se mogočno vname in vzplameni. Kateri s teboj živi in kraljuje v edi¬ nosti tistega Svetega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. V Mariboru, na praznik presvetega Srca Jezusovega, dne 17. junija 1898. f Mihael, knez in škof. Opomba. Kdor to posvetilno molitev v Lavantinski škofiji v stanu posvečujoče milosti božje opravi pred najsvetejšim Rešnjim Telesom, četudi ni izpostavljeno, ali pred podobo Srca Jezusovega, zadobi odpustek petdeset dni. 342 XXI. Naročilo z dne 12. septembra 1898 o zaduš- nicah povodom smrti Njenega ces. in kralj, apostolskega Veličanstva cesarice Elizabete. Zadušnic e, zaukazane ob smrti Njenega ces. in kralj, apo¬ stolskega Veličanstva cesarice Elizabete. hudobno dejanje je pripravilo našega ljub- ga cesarja, najvišjo cesarsko rodovino in cesarstvo v največjo žalost. Njenega ces. in kralj, apostolskega Veličanstva, naše dobrotljive cesarice in ljube deželne matere Elizabete ni več med živimi. Umrla je po zlobni morilčevi roki. Jaz kot nadpastir Lavantinske škofije, prečastiti stolni kapitelj, vsa častita duhovščina in vsi Lavantinski škofijani izražamo tukaj javno svojo najglobokejšo žalost o prebridki izgubi, ki nas je tako nepričakovano zadela. Zraven se pa spominjamo Njegovega ces. in kralj, apostolskega Veličanstva, našega bridko izkušanega deželnega očeta, in smo vsi presunjeni po sočutju z Njegovim uža¬ ljenim očetovskim srcem. To svoje vdano sočutje in sožalje smo po visokem c. kr. namestnijskem predsedništvu v Gradcu s pismom od dne 11. septembra 1898 štev. 40/prezid. sporočili najvišjemu prestolu. Očeta usmiljenja (II. Kor. 1, 3) prosimo, naj našega premilostljivega cesarja v teh žalostnih dnevih pod¬ pira, naj Njegovo Veličanstvo v tej najbridkejši žalosti krepi in tolaži. To težko obiskovanje in izkušnjo, katero je Gospod najvišji cesarski rodovini poslal, bo vez naše ljubezni, na¬ šega spoštovanja in naše vdanosti naproti vladajoči dinastiji še le močneje utrdila in tesneje sklenila. Za dušni blagor umrle preblage vladarice in dobrot¬ ljive matere vseh ubožcev in zapuščenih, katere spomin -> 343 ostane blagoslovljen (Sirah. 45, 1), se bodo dne 23. septembra tega leta v vseh župnijskih cerkvah mrtvaške maše služile, h katerim se slavni uradi uljudno vabijo. Ravno ta kvaterni petek se naj tudi opravlja mrtvaško zvonjenje pri vseh cerkvah med 11. in 12. uro dopoldne. V stolni in mestni župnijski cerkvi sv. Janeza krstnika v Mariboru bom sam prihodnji petek dne 16. septembra slovesno opravil pontifikalne zadušnice z libero za dušni pokoj rajne cesarice 1 , k čemur so se slavni uradi s konzi- storialnim pismom od dne 12. septembra 1898 štev. 3369 spodobno povabili. Omenjenega dne se naj tudi mrtvaško zvonjenje v stolni cerkvi in po vseh drugih cerkvah Mari¬ borskih med 11. in 12. uro dopoldne vrši. Vsemogočni in vsedobri Bog naj plemenito vladarico v večno rajsko kraljevstvo sprejme, in jo naj za vsa njena dobra dela krščanskega usmiljenja poplača z vencem več¬ nega življenja! Pri svojem opravičenem žalovanju zavoljo smrti naše bogaboječe cesarice in milosrčne deželne matere se hočemo namreč tolažiti z obljubo, ki povzdiga naš duh in naše srce, z besedami božjega Vzveličarja: Jaz sem vstanjenje in življenje. Kdor v mene veruje, bo živel, četudi umrje. In kdorkoli živi in v mene ve¬ ruje, ne bo umrl vekomaj. (Jan. 11, 25. 26). Tolažiti se hočemo z opominom sv. apostola Pavla: Nočemo pa, bratje, da bi vi ne vedeli o spečih, da ne žalu¬ jete, kakor tisti, ki nimajo upanja. Zakaj če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, tedaj bo Bog tudi tiste, ki so zaspali v Jezusu, žnjim vred gor pripeljal. (Tes. 4, 12. 13). O r e m u s. Propitiare, quaesumus, Domine, animae famulae tuae Elisabethae imperatricis, pro qua hostiam laudis immolamus, ’ Pri tej priložnosti sem imel govor, ki je priobčen pod na¬ slovom: Gedenkrede anlasslich des Trauerbegangnisses nach weiland Ihrer kais. und konigl. apostolischen Majestat, der Kaiserin und Ko- nigin Elisabeth. Marburg, 1898. 8°. str. 47. maiestatem tuam suppliciter deprecantes: ut per haec piae placationis officia pervenire mereatur ad requiem sempi- ternam! Amen. V Mariboru, na praznik sv. device Rozalije, dne 12. septembra 1898. f Mihael, knez in škof. XXII. Pastirski list avstrijskih škofov, od dne 1. no¬ vembra 1898, o zlatem jubileju vladarstva pre¬ svetlega cesar j a Franca Jožefa I. AVSTRIJSKI NADŠKOFJE IN ŠKOFJE vernikom svojih škofij mir, milost in blagoslov v Gospodu našem Jezusu Kristusu! Ljubljeni v Gospodu! adejali smo se, da bomo tekoče leto praznovali z vami veliko in veselo slavnost, in pripravljali smo se že, povabiti vas k dostojnemu praznovanju redke slovesnosti. Pred 50 leti dne 2. decembra namreč se je v nadškofiem gradu v Olomucu vršil velepomemben čin, ki je postal blagonosen za usodo avstrijskega cesarstva. Cesar Ferdinand je odložil krono in žezlo, in prvi postavni pre¬ stolonaslednik, nadvojvoda Frančišek Karol, je odstopil svoje pravice -svojemu najstarejšemu sinu, ki je tisti dan kot cesar Franc Jožef I. zasedel častitljivi prestol Habs¬ buržanov. Bil je resen in zelo nevaren čas, ob katerem je mla¬ deniški vladar prejel za državno žezlo. Temelji cesarstva so bili globoko omajani. Vsepovsodi so kipele politiške strasti, katere so netili hudobni šuntarji in vsled dogodkov, ki so plašili in strašili duhove, je pojemalo upanje mirnih dni in je zastajalo delo za važne državne potrebe. V teh viharnih časih je previdnost božja poklicala našega presvetlega vladarja na prestol, ki je bil obdan od nevarnosti. S krepko roko prime mladeniški vladar za žezlo, poln trdnega zaupanja v Boga in v bodočnost Avstrije. To zaupanje je izjavil takoj pri nastopu vladarstva v svojem slovesnem razglasu, v katerem izraža trdno voljo, da „se naj na podlagi prave svobode, na podlagi enakopravnosti vseh narodov cesarstva in enakosti vseh državljanov pred postavo, ter na podlagi udeležbe ljudskih zastopnikov pri postavodajstvu domordna zopet povzdigne k starodavni mo¬ gočnosti, a v pomlajeni moči, kot neomajljiva stavba v viharjih časa, kot prostoren dom rodovom raznih jezikov, katere že stoletja veže bratovska vez pod žezlom Xaših očetov. 44 Petdeset let je preteklo od tega časa. Mogočne do¬ godke, hude .usodepolne vojske, važne politiške spremembe je to petdesetletje, na katero se ozirajo avstrijski narodi, prineslo staroslavnemu cesarstvu, pa mu je povzročilo tudi dokaj bridkih žrtev. Toda vsi ti dogodki, vsi ti notranji in vunanji boji, vse nezgode in izkušnje, vsi uspehi in veseli prigodki so čimdalje bolj močno in nerazvezljivo utrdili vez. katero je previdnost božja dne 2. decembra 1848 sklenila med cesarjem Francem Jožefom I. in med njegovimi narodi. Ako so zvesti narodi avstrijski, polni veselega upanja, ta dan pozdravljali mladega cesarja, morajo tembolj po pre¬ teklih petdesetih letih vladanja presvetlemu cesarju z naj¬ večjim .spoštovanjem izražati čuvstva presrčne zahvale za neumorno delo in skrb, katero je petdeset let posvetil blagostanju svojih narodov, za resnično očetovsko ljubezen, katero je pol stoletja v najzvestejši požrtvovalnosti skazoval državi in narodom. in v resnici so že tekom tega leta častno tekmovali narodi in dežele avstrijskega cesarstva, da so z raznimi na¬ pravami, zlasti pa, kar je najbolje ugajalo želji blagega -> 346 vladarja, z mnogimi ustanovami za blagodejne in občekoristne namene izražali svojo hvaležno ljubezen. Nikakor pa bi ne bili izpolnili pravičnih nad, katere je naš presvetli vladar gojil to slavnostno leto, ako bi se ne zavedali resnice, kakor se je zaveda on sam, da „vse dobro, ves blagoslov prihaja od zgoraj" (Jak. 1, 17), in da, „ako Gospod ne varuje mesta, zastonj čujejo oni, ki ga varujejo." (Ps. 126, 1). Zato, ljubljeni v Gospodu, smo nameravali, klicati in vabiti vas k altarjem, da tukaj z nami Gospodu Bogu hvalo dajate za varstvo, s katerim je tako očividno cul nad toliko dragim življenjem, da ga z nami hvalite za vse dobro, ka¬ tero je po cesarju slavljencu dodelil svojim narodom, in da z nami priporočate varstvu Vsemogočnega nadaljnjo srečo in blagostanje presvetle cesarske rodovine. Da, letošnje slavnostno leto terja veličastno cerkveno svečanost in ne sme se pogrešati najsrčnejši in najveličastnejši izraz veselja, ljubezni in hvaležnosti. Saj je presvetli slavljenec jubilar v minulih petdesetih letih vedno svoje oči obračal v Gospoda Boga, njemu pred vsem je dajal vsekdar čast, ž njim se je posvetoval v toliko težavnih odločbah, katere so zadevale blagostanje njegovih narodov. „Štejem si v čast", tako se javno izraža, „štejem si v čast, da v dejanju spoznavam svojo vero in svoje zaupanje v Njega, po katerem vladajo kralji." Kakor torej presvetli jubilant sam v ponižni veri in nadepolnem zaupanju pričakuje in prosi luči in moči od „Očeta luči", enako moramo tudi mi ob njegovem slavnostnem dnevu hiteti k altarjem nebeškega kralja in njega prositi, da krepi in osrčuje našega cesarja, da oveseljuje njegovo srce in mu podeli srečo, da že na tem svetu uživa sad in plačilo petdesetletnega, časti božji in sreči narodov posve¬ čenega delovanja. Ako smo torej nameravali, to vzvišeno slavnost z vami praznovati v zahvalnih in prosilnih molitvah, se s tem spominjamo zapovedi Gospoda Boga samega, ka¬ teri veleva v 3. knjigi Mozesovi: „Posvečuj petdeseto leto!“ (Lev. 25, 10). To je bil naš namen in tako smo se nadejali, da bomo izredno veselo slavnost z vami praznovali z milosti polnim blagoslovom svete Cerkve. Ali grozna usoda je uničila vse naše slavnostno veselje. Roka hudobnega morilca je končala življenje zveste tovari¬ šice presvetlega jubilarja, je končala življenje naše ljubljene cesarice Elizabete in je globoko ranila tudi srce našega cesarja in gospoda. Kako bi mogli ob rak vi, v katero smo ravnokar položili truplo ljubljene deželne matere, kako bi še mogli praznovati slavnosti veselja? Kako bi se mogli nadejati, da bomo razveselili srce presvetlega jubilarja, ka¬ tero še krvavi vsled rane, ki mu jo je vsekala roka moril¬ čeva dne 10. septembra? Ne, ljubljeni v Gospodu, ne mo¬ remo delati sile niti vašemu, niti svojemu srcu in ne moremo vas vabiti k radosti, ko še nas vse prešinjata strah in žalost. In vendar, čeprav se mora radost pred žalostjo umek- niti in mora molčati, vendar ima življenje pred smrtjo pra¬ vice, ki jih tudi smrtni strah ne more uničiti. Tudi Njih Veličanstvo, naš premilostljivi cesar, v temoti najžalostnejšega rodbinskega dogodka ni izgubil izpred oči dolžnosti, katere mu naklada skrb za srečo in blagostanje cesarstva. Torej tudi mi ob strašnem dogodku in ob bridki izgubi nečemo povsem prezreti spominov, katere vzbuja v nas drugi dan meseca decembra tekočega leta, in nečemo preslišati opominov, katere nam ta važni dogodek daje zlasti za sedanji čas. Sveti apostol Pavel opominja, „naj se opravljajo prošnje, molitve, priporočanja in zahvaljevanja .. za kralje in vse oblastnike, da moremo mirno in pokojno živeti v vsej po¬ božnosti in čistosti 14 . (I. Tim. 2, 1—2). Ta opomin hočemo iz¬ vršiti; ne silijo nas le čuvstva ljubezni in hvaležnosti, temveč veže nas tudi cerkvena zapoved in pobožna navada, da svojega presvetlega vladarja vsekdar sklepamo v svoje molitve. V hva¬ ležnem priznavanju zvestobe in skrbi za sveto vero, katero je naš cesar, enak svojim pradedom, vsekdar dejansko kazal, na¬ roča nam sveta Cerkev, imenovati njegovo ime v priprošnjah kanona ali tihe maše, na veliki petek, pri blagoslovih i velikonočne sveče, v litanijah vseh svetnikov, v molitvah svete maše za župljane, slovesne svete maše in popoldanšnje službe božje. S tem hoče sveta Cerkev spominjati vse, ki v č 348 našem cesarju častijo svojega vladarja, da on ne skrbi le za časno srečo, temveč tudi za večno vzveličanje svojih narodov, kakor izraža to sam z zlatimi besedami: „Moja želja je, da uživajo narodi, meni izročeni, časne dobrine, ne da bi izgubili večne.“ O vsaki priložnosti je naš presvetli cesar poudarjal javno in glasno, koliko mu je ležeče na tem, da se njegovim narodom ohrani versko mišljenje in zvestoba do svete Cerkve, in kako bridko obžaluje, ako pojema ali celo izginja vdanost do svete vere in Cerkve. O tem je bil namreč vsekdar trdno prepričan, da je strah božji, da je živa vera v Boga kot najvišjega gospoda, kot najmodrejšega postavodajalca in najpravičnejšega plačnika podlaga redu in postavnosti v državah, glavni pogoj sreči narodov! In zares, ..srečno ljudstvo, katerega Gospod je Bog ci (Ps. 32, 12), kliče psalmist. Srečni narodi, kateri hodijo v luči vere, in katerim so zapovedi božje pravilo javnega življenja in zasebnega ravnanja! Kjer se pripoznava božje najvišje veličastvo, tam se nihče ne drzne, zlobno dotekniti se krone, katero nosi njegov zastopnik; ker od Boga je prejel vladarsko moč in oblast. In dokler v narodih živi vera v večno in pravično plačilo, bo vladal mir in zaupanje med njimi, se bodo kro¬ tile strasti, in nizka sebičnost in krivično zatiranje ne bo rušilo in strupilo medsebojnega razmerja med ljudmi. Vzemite pa narodom to vero iz srca, in vneli ste boj vseh proti vsem, razrušili ste človeško družbo in uničili ste srečo narodov. Ali se nismo morali o tem prepričati prav to slav¬ nostno leto na toliko strašen in žalosten način? Nič torej ni bolj potrebno, nič ni bolj izpodbudno, kakor če vladarji sami dajejo svojim podložnikom vzgled zvestobe v veri in vestnega izpolnjevanja verskih dolžnosti. Nam je li pa potrebno, spominjati avstrijske katoličane, kako se je presvetli slavljenec v petdesetih letih svojega vladanja kazal zvestega sina svete katoliške Cerkve? Ali ne vidijo svojega cesarja vsekdar v prvi vrsti pri cerkvenih sveča¬ nostih in verskih pobožnostih, pri javnem spoznavanju svete 349 vere in pri izpolnjevanju verskih dolžnosti? Ali mu ni bilo vselej srce gorko in roka odprta, kadar je bilo treba pod¬ pirati cerkvene naprave in verske namene? Vse to je ne¬ izbrisno vtisnjeno v srca avstrijskih katoličanov in zato se njemu, svojemu blagemu vladarju, ob njegovem slavnostnem dnevu zahvaljujejo z veselim, hvaležnim srcem. Najkrasnejša prednost krščanskega kneza je, deliti mi¬ losti, braniti slabe, lajšati silo in revščino, odpuščati in pri¬ zanašati. Res je, da „nosi meč v strahovanje hudodelnikov, da se bojijo oni, ki delajo hudo“. (Rimlj. 13, 4). Kjerkoli pa občna korist ne zahteva stroge pravice, tam je njegovo do¬ brotljivo srce vselej pripravljeno, prizanašati. Odpuščal je z junaškim premagovanjem samega sebe, pozabil je celo velike prestopxe zoper cesarstvo in zoper cesarsko rodovino in radovoljno je podal roko v spravo, skrbeč vsekdar le za to, da pospešuje blagostanje svojih narodov in združuje prizadeve vseh v slavo in moč cesarstva. Tej od Boga podeljeni last¬ nosti radovoljno odpuščati in pozabljati, katera se nam kaže zopet in zopet v življenju našega cesarja — tej prelepi last¬ nosti, pravim, ima cesarstvo večinoma zahvaliti srečni razvoj državnih zadev in blagostanje narodov. Kako srečni bi bili, ali marveč, kako srečen bi bil presvetli jubilar na našem cesarskem prestolu, ko bi tudi vsi njegovi narodi vedno pred očmi imeli ta vzvišeni vzgled in bi se na tem sijajnem vzoru učili prizanašati in se zatajevati, odpuščati in po¬ zabljati, svoje terjatve modro omejevati z ozirom na skupno blagostanje! In kaj bi vam omenili o drugi lastnosti njegovega milega, dobrotljivega srca, o njegovi očetovski ljubezni do ubožcev in revežev? Kjerkoli je treba tešiti duševno ali telesno bedo, hitro pomagati v potrebah in nezgodah, lajšati uboštvo, priskrbeti zapuščenim sirotam dobre odgoje, bol¬ nikom iii onemoglim ljubeznive in umne postrežbe: tam se je vsekdar kazala našega cesarja milosrčnost in radodarnost, Ali naj vas peljemo v cesarski dvor in vam pokažemo na tisoče prošenj, ki dohajajo semkaj vsak dan iz vseh delov cesarstva? Na vse se ozirajo njegove očetovske oči in nic 350 ga ne boli močneje, kakor to, da ne more ustreči vsem. In zato so njegovi narodi umeli želje njegovega srca, da so dežele, občine, društva in razne skupščine, mnogokrat brez vsakega dogovora, pa vendar skoraj enega duha, tekmovale med seboj, da_ v trajni spomin te znamenite slavnosti na čast slavljencu ustanavljajo zavode, namenjene ubožcem, bolnikom, zapuščenim, skratka revežem vsake vrste. Močno teži cesarska krona glavo blagega vladarja. Polno skrbi in truda, polno težke odgovornosti je delovanje našega cesarja — in kakšno je to delovanje! Njemu je na skrbi vladanje cesarstva, katero obseza mnogo raznih na¬ rodov, ki žive v različnih razmerah. Kakšen pa je načrt njegovemu vladanju? „Avstrija ima biti varihinja vseh na¬ rodov", to je geslo cesarjevo. „Avstrija bodi velika domovina, ki naj obseza vse svoje različne narode vseh jezikov z enako pravičnostjo, z enako ljubeznijo, z enako skrbjo za njihove koristi in posebnosti/' Tako on sam v enem svojih prestolnih govorov označuje smoter, ki ga želi doseči. Naše cesarstvo je velika družina narodov, v kateri so združene razne narodnosti; naše cesarstvo je ,,prostoren dom rodovom raznih jezikov", kakor pravi nastopni razglas ali oklic Njih Veličanstva. Tako je, ljubljeni v Gospodu! Ljud¬ stva in narodi naše skupne domovine so velika družina, in naš cesar je skupni družinski oče. Tako misli slavljenec sam o svojem cesarstvu. „Ponosen in srečen sem, da morem narode, katere obseza cesarstvo, smatrati za svojo družino." Tako pa naj mislijo tudi avstrijski rodovi in narodi; zato je presvetli vladar opominjal koj ob nastopu svojega vladanja: „Naj si bodo narodi tega velikega cesarstva kateregakoli jezika, trdno zaupam,. da se bodo spoznavali in skazovali vsi kot zvesti sinovi skupne domovine." Te ljubezni polne besede primerno označujejo medsebojno razmerje, poznanje ljudstva od zgoraj, pa zvestobo do cesarja in ljubezen do domovine od spodaj. Kakor pa v malem družinskem krogu, enako je tudi v veliki družini avstrijskih narodov. Različne so posebnosti narodov, različne vunanje razmere njihovega življenja, na 351 katerih podlagi se ima razvijati narodno življenje. In vendar bi morali biti vsi edini, morali bi vsi složno skupaj živeti in vzajemno delovati. „Pride pa sovražnik in vseje ljuljko“ (Mat. 13, 25), govori sv. evangelj, in to si izkušamo tudi sami. Poudarjajo se koristi, katere so si mnogokrat zoprne, zastopajo se težnje, katere si nasprotujejo; stavijo se zahteve, katere žalijo opravičene želje drugih. Treba je torej porav¬ nati nasprotujoče si koristi, treba je zmanjšati nasprotja, spojiti strankarske težnje s skupnimi koristmi, skratka, treba je pospeševati mirni razvoj vseh posameznih narodov, in tako pospeševati ohranitev in trdnost skupne države. Treba je torej vladarju našega cesarstva posebnega razsvetljenja, modre previdnosti, katera vse skrbno preudarja, neupogljive vestnosti, katera se po nobenih težavah, tudi po neugodnih uspehih ne da motiti v teženju po velikem smotru. Ljubljeni v Gospodu, kdo torej more brez občudovanja zreti v vzvišeno osebo našega cesarja slavljenca, čigar petdeset¬ letno vladanje gledamo v duhu, spominjajoč se vsega, kar je želel doseči in kar je dosegel, kar je izkusil in pretrpel — veličasten vzor vestnega izpolnjevanja vseh dolžnosti, odkritosrčne ljubezni do svojega cesarstva in do svojih narodov, zares junaške vztrajnosti v vseh slučajnostih! Ni vedno sijalo solnce sreče nad petdesetletno dobo njegovega vladanja; večkrat je trda in neizprosna roka ne¬ sreče posegla neusmiljeno v njegovo življenje in mu je vsekala skeleče rane. O ljubljeni v Gospodu, še krvavi ne¬ davna in najhujša rana, katero je Njih Veličanstvu in nam vsekal strašni dogodek dne 10. septembra, in še točimo ž njim vred solze bridke žalosti za svojo tako nenadoma nam vzeto cesarico. Daši pa je vsled tega hudo trpelo njegovo srce, dasi je s svojimi narodi vred bridko toževal nad nedo- umnimi naredbami božjih sklepov in dasi se je v zadnji nezgodi za trenotek vdal srčni bolesti, da ga Gospod v tem življenju obiskuje z vsemi še tako strašnimi nesrečami: vendar ni izgubil nikdar zaupanja v Boga, nikdar ne vere v bodočnost Avstrije, tudi ne v zadnjih bridkih dneh ob strašni smrti svoje drage soproge. Tako stoji pred nami in tako je bilo vseh petdeset let njegovega z mnogimi izkušnjami označenega vladarstva. Četudi so mnogi toževali in obupovali, sredi med malo- srčnimi in obupnimi je stala vsekdar vzvišana junaška po¬ doba našega ljubljenega cesarja, čigar beseda je zopet oživljala oslabele moči, čigar previdna modrost je našla potov, iz razvalin zastarelega ustvarjati novo, nadepolno delo. To je posebna milost, s katero je Bog oblagodaril srce našega cesarja: nikdar ne obupovati in vsekdar upati. To je njegova junaška čednost: nikdar ne počivati in vedno delati za mogočnost cesarstva in srečo svojih narodov. No¬ bena zahvala torej ne more biti preiskrena, da Boga vredno slavimo za milost, da je naši dragi skupni domovini ob času mogočnih in usodepolnih prevratov dal ravno Franca Jožefa I. za cesarja. Kako resne opomine pa dajejo ti vzgledi in nazori avstrijskim narodom zlasti sedanje dni, ko vzdihujejo pod tolikimi nezgodami in homatijami, katere, ne glede na naj¬ novejši žalostni dogodek, kalijo presvetlega vladarja in naše slavnostno veselje, pa napolnjujejo njegovo srce z žalostjo! Bi mar ne bile izostale vse te homatije in nezgode, ko bi se bili povsodi posnemali njegovi vzgledi in njegovi nazori? Pravičnost je našemu cesarju smoter, pravico skazovati mu je veselje. Z bistrim očesom preudarja njegov duh, kaj je njegovim narodom v prid, in išče potov, sprijazniti naspro¬ tujoče si koristi, ustreči opravičenim zahtevam in poravnati razpor, katerega vnemajo predsodki, strasti in pomote. Vsa¬ kemu hoče cesar dati in pustiti to, kar zahteva pravičnost in zgodovinski razvoj; toda vsi naj se spominjajo, da se more le v mirni složnosti in vzajemnem delovanju vseh doseči sreča in napredek posameznikov. Blagostanje skup¬ nosti je odvisno od složnega razvoja posameznih udov; pa tudi udje dobivajo življenje in moč od skupnosti. Srečni razvoj posameznih narodov je zavisen od moči in krepkosti vsega cesarstva, katero utrjevati in ohraniti v polni sijajnosti je neprestana skrb našega cesarja. Tako ima biti avstrijsko cesarstvo s svojimi narodi krasna mozaična podoba, v kateri 353 vsi deli zavzemajo pravo mesto in tako pripomagajo k lepoti skupne podobe. To nalogo izvršiti pa je tem težavneje, in tem manj mogoče, čimbolj posamezni udje, brez vsakega ozira na skupno blagostanje, poudarjajo svoje zahteve in pozabljajo v strastnem boju, kaj je cesarstvu neobhodno potrebno v ohranitev skupnosti. Iz teh homatij, ki nas ločijo in slabijo, nas more rešiti edino le duh krščanske pravičnosti in miro¬ ljubnosti, katerih hči je mirna složnost. „Pravičnost povzdi¬ guje narode“ (Preg. 14, 34), pravi Modri v knjigi Pregovorov, in „ljubezen je vez popolnosti 11 (Kol. 3, 14), uči apostol v listu do Kološanov. VAvstriji torej ni domoljubnejšega dela, kakor v ljubezni in pravičnosti delati na to, da razni narodi mirno in složno skupaj žive in v mirnem tekmovanju služijo drug drugemu, s tem pa skupnosti. To je pravo avstrijsko domoljubje, ki se je v teku zgodovine že tolikokrat v hudih dneh skazalo zmagovito in rešilno. O, da bi zmagalo tudi zdaj nad razdvojeni in prepirom; da bi bilo med veselimi pojavi tega slavnostnega leta in med dokazi ljubezni najlepše darilo, s katerim moremo oveseliti srce od vseh iskreno ljubljenega slavljenca! Daši tudi ni naša naloga, vtikati se v politiški boj, soditi o tem, kar se je zgodilo, in prepirati se o tem, kaj se ima zgoditi; vendar pa nam je kot poklicanim oznanje¬ valcem evangelja sveta dolžnost, da v tej resni in slovesni uri povzdignemo svoj glas in vernike nam izročene spo¬ minjamo načelnih resnic sv. evangelja, da vredno praznujejo častni dan svojega cesarja. O, da bi bil vendar velepomen- ljivi dan, dan sprave za avstrijske narode, ki zdaj vsi v enakem spoštovanju in v enaki ljubezni gledajo na svojega slavljenega cesarja in katere je ravnokar skupna žalost ob mrtvaškem odru deželne matere zedinila z Njih Veličanstvom. O, da bi bili enega srca in enega duha ne le v tem, marveč da bi tudi v enaki složnosti podpirali blage namene in visoke smotre, katere doseči si je cesar slavljenec priza¬ deval v preteklih petdesetih letih svojega vladanja, in bi s tem tolažili obenem tudi njegovo hudo ranjeno srce! 23 £ 354 O, ljubljeni v Gospodu, bodi, da se oziramo na pet¬ desetletno vladarsko življenje, ali da gledamo v bodočnost nam prikrito, vsiljuje se nam srčna želja: O, presvetli cesar, da nam živiš še dolgo, dolgo! In hvaležnosti polnih src kličemo rnsokemu slavljencu o njegovem slavnostnem dnevu: Ti si nada Avstrije in krepki branitelj njene moči, ti si ne¬ razložljiva vez njenih narodov! Naj Vsemogočni podaljša tvoje dni do naj skrajnih mej človeškega življenja! Naj se Marija, kraljica svetnikov, naj se vsi naši sveti varihi zdru¬ žijo z našimi molitvami ob božjem prestolu in naj nam izprosijo od Boga, da presvetlemu slavljencu na cesarskem prestolu avstrijskem podaljša večer življenja in mu da vsekdar sijati solnce miru in neskaljene sreče! Amen. Na praznik vseh svetnikov, v letu vzveličanja 1898. Frančišek Pavlanski kardinal Schonborn, knezo- nadškof Praški. — Anton Jožef kardinal Gruscha, knezo- nadškof Dunajski. — Jurij kardinal Kopp, knezošlcof Vratislavski. — Janez Ev. kardinal Haller, knezonadškof Solnograški. — Fulgencij Czarew, nadškof, škof Hvarski. — Izaak Nikolaj Isakowicz, nadškof Lvovski obr. arm. — Severin Morawski, nadškof Lvovski obr. lat. — Jakob Missia, knezonadškof Goriški. — Jurij Raičevič, nadškof Zaderski. — Teodor Kohn, knezonadškof Olomuški. Luka Solecki, škof Premyselski obr. lat. — Ignacij Loboš, škof Tarnovski. — Emanuel Janez Schdbel, škof Lito- meriški. — Frančišek Sal. Bauer, škof Brnski. — Simon Aichner, knezoškof Briksenski. —- Janez Krst. Flapp, škof Poreško-Puljski. — Martin Jožef Riha, škof Budeje- viški. — Janez Puzyna, knezoškof Krakovski. — Evgenij Karol Valussi, knezoškof Tridentinski. — Jožef Kahn, knezoškof Krški. — Frančišek Marija Doppelbauer, škof Linški. — Mihael Napotnik, knezoškof Lavantinski. Filip Nakič, škof Špljetsko-Makarski. — Julijan Kuilowski, škof Stanislavski obr. gr. — Koloman Belopotoczky, nasl. škof Trikalski, apostolski vojni vikarij. — Jožef Gregorij Marčelič, škof Dubrovniški. — Eduard Janez -J: 355 Nep. Brynych, škof Kraljevograški. — Leopold Schuster, knezoškof Sekovski. — Janez Krst. Rossler, škof Št. Hipo- litski. — Andrej Marija Sterk, škof Tržaško-Koperski. — Matej Zannoni, škof Šibeniški. — Frančišek Uccellini, škof Kotorski. — Konstantin Czechovicz, škof Premyselski obr. gr. — Anton Mahnič, škof Krški. — Anton Bona¬ ventura Jeglič, knezoškof Ljubljanski. — Andrej Bielecki, kapiteljski vikarij Lvovski obr. arm. Opomba. Za cerkveno praznovanje jubilejske slavnosti naro¬ čamo sledeče: 1. Slavnostni pastirski list se naj bere vernikom s pridižnice prvo adventno nedeljo, dne 27. novembra 1898. 2. Na večer pred slavnostjo, dne 1. decembra, naj se slovesno zvoni eno uro. 3. Dne 2. decembra se naj v vseh stolnih, lcolegijatnih, žup¬ nijskih in samostanskih cerkvah služi slovesna peta sveta maša s „Te Deum“ (Missa votiva sollemnis de Ss. Trinitate cum Oratione pro Imperatore sub una conclusione). Tudi v privatnih mašah naj se ta dan moli kolekta „pro Imperatore". 4. Od 2.—4. ure popoldne naj se izpostavi najsvetejši Zakrament. Ta pobožnost se naj sklene s slovesnim blagoslovom. 5. Razen tega naj se s pridižnice priporoča vernikom, da daiu- jejo za Njih Veličanstvo zasebne pobožnosti, n. pr. sveta obhajila, molitev sv. rožnega venca, miloščino itd. 6. Ker je dan 2. decembra petek, so sveti oče vsled poročila apostolske nuncijature na Dunaju dne 28. okt. 1.1. št. 2124 (Primeri »Kirchliches Verordnungsblatt fiir dic Lavanter Didcese Nr. .vi. 1898. num. 73. str. 154 nsl.) vse vernike avstrijsko-ogrskega cesarstva za ta dan oprostili postne zapovedi tako, da smejo uživati mesne jedi in se večkrat nasititi. 23 » 356 XXIII. Pastirski list z dne 11. februarja 1899 o sed¬ merih žalostih in bolečinah Matere božje. MIHAEL, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, mnogočastiti duhovščini in vsem ljubim vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Svetega Duha! Gemitus matris tuae ne obliviscaris! — Ne pozabi bolečin svoje matere! (Sir. 7, 29). V Gospodu ljubljeni škofljani! svojem postnem pastirskem listu z dne 16. fe¬ bruarja 1897 sem vam obljubil, da bom v svojih podučnih pastirskih listih razlagal vmes dogodke iz zgodovine trpljenja našega Gospoda in Vzveličarja Jezusa Kristusa. Saj je sveto trpljenje Jezusa Kristusa neusehljivi vir vzveličavnega poduka, mogočne tolažbe in okrepčave za nas uboge zapuščene človeške otroke. V pastirskem listu z dne 20. januarja 1895 sem že razlagal zadnjo večerjo, posebno ustanovitev najsvetejšega Zakramenta altarja, in v zgoraj omenjenem pastirskem listu od dne 16. februarja 1897 sem govoril o ganljivem umivanju nog. V svoji poslanici z dne 26. januarja 1896 sem raz¬ kladal častitljivo in vzveličavno molitev, rajskomilo Če- ščeno Marijo. V letošnjem postnem pastirskem listu pa hočem z vami, ljubi Lavantinci, premišljevati sočutje ali sotrpljenje Marijino z njenim božjim Sinom. Po mojem trdnem prepričanju namreč sveta Cerkev želi in hoče, da njeni služabniki, dušni pastirji, s poučevanjem in z opo- minjanjem izpodbujajo in vodijo krščansko ljudstvo k srčni in goreči pobožnosti do žalostne Matere božje. Premišljevanje bridkega trpljenja Jezusovega in njegove smrti, pa sotrpljenja in bolečin njegove deviške matere Marije je prav posebno pripravno, mogočno ganiti našega duha in trajno vzdramiti naše srce. Šola trpljenja je šola čednosti. Starozakonski Pridigar uči to z besedami: Bolje je iti v hišo žalo¬ vanja, kakor v hišo gostije, ker v oni se spo¬ minjamo konca vseh ljudi, in živi misli, kaj bo prišlo. (Prid. 7, 3). In resničen pregovor pravi: „Ljudje umejo bolje prenašati nesrečo, kakor srečo“. Navadno so v življenju posameznih ljudi, kakor v zgodovini celih rodov in ljudstev dnevi nadlog, izkušenj in naj večje sile dnevi resnega premišljevanja, duhovnega prenovljenja in vstanjenja, ter tako dnevi časti in slave. Izmed najslavnejših dob zgodovine izraelskega ljudstva je brezdvomno doba, ko so Selevcidi obljubljeno deželo pod¬ vrgli svoji oblasti in so z vsiljevanjem paganskih šeg in navad nameravali zatreti med Judi vero, podedovano od očakov. Neznosno nasilje kralja Antioha je vzbudilo med Izraelci junaški rod Makabejcev, kateri so zastavili svoje življenje za dom in altar, in so z nenavadno hrabrostjo branili svobodo drage domovine. 1 Ta doba največje sile in stiske je sivolase starce, slabotne žene, da, celo nedorasle otroke delala junake in mučence. Kdo ne občuduje srčnosti častitljivega starčka Eleazarja, ki je raji hotel prenašati najstrašnejše muke, kakor prestopiti božjo postavo? (II. Mak. 6, 18—31). In kdo ne slavi onih žen, katere so si pridobile venec mučeništva, ker niso hotele darovati paganskim malikom? (II. Mak. 6, 10. 11). Pa vse te junake in junakinje nadkriljuje ona sloveča mati, ki je z občudovanja vredno zgovornostjo vnemala svojih sedem sinov, da zaničujejo prazna prilizovanja in obetanja paganov, in da raji pretrpijo naj večje muke, kakor da bi prestopili božjo postavo in bi živeli pagansko. Vsi njeni sinovi so v najgroznejših mukah umrli junaške smrti za vero svojih očetov. In junaška mati je pretrpela mučeniško smrt toliko¬ krat, kolikorkrat je morala gledati strašno trpljenje svojih ljubljenih otrok. Z nečloveško grozovitostjo so jo silili gle¬ dati z lastnimi očmi mučeniško smrt svojih sedem sinov. 1 Dr. Hugo Weiss, Judas Makkabaus. Ein Lebensbild aus den letzten grossen Tagen des israelitischen Volkes. Freiburg, 189/. 358 Naposled za otroki je bila šele umorjena krepostna mati. (II. Mak. 7, 1—42). Zares, ta junaška mati zaslužuje, da se je tako radi pobožno spominjamo, kadar praznujemo sveti spomin žalostne Matere pod križem Kristusovim, in da nam je njena po¬ gumnost podoba junaške požrtvovalnosti žalostne Matere božje na gori Golgoti. Blagodušno je makabejska mati svoje in svojih sedem sinov življenje žrtvovala za vero in svobodo domovine; in prav tako je Marija z brezprimernim junaštvom darovala svoje edino Dete v čast nebeškemu Očetu in v vzveličanje ljudem pod mečem sedmerih bolečin. Novo- zakonska makabejska mati ni imela sedem sinov, kakor starozakonska, imela pa je božjega Sina, čigar visokost in čast nedomerno presega vrednost vsega človeškega rodu. In tega enega in edinega Sina je darovala Marija sedemkratv neizrekljivih bridkostih in bolečinah. Po staro¬ davni pobožni navadi štejejo kristjani sedem žalosti prebla- žene device in matere božje Marije. Te so: mučna prerokba sivolasega preroka Simeona v tempelju, nagli in težavni pobeg v Egipet, bridka izguba dvanajstletnega mladeniča Jezusa, ganljivo srečanje na križevem potu, pretresljivo križanje, presunljivo snemanje s križa in prežalostno po¬ laganje v grob. Vsako teh velikih in bridkih bolečin pa pomnožujejo še posebne okolnosti. Kakor se solnčna luč v mavrici loči v različne barve, enako je bila plamteča lju¬ bezen Marijina, katera ji je trpljenje Jezusovo spremenila v oster meč premnogih bolečin za njeno materino srce. Zato ne bomo preudarjali in premišljevali posameznih bolečin božje Matere, marveč okoliščine, ki so te bolečine množile in poviševale. Češčenje in proslavljanje žalostne Matere božje je podedovano prav od apostolov. Priljubljeno pobožnost ka¬ toliških kristjanov do Matere bolečin je ustanovil sv. evan¬ gelist Lukež, ki s poudarkom omenja oni meč bolečin, ki je po prerokbi Simeonovi presunil Marijino dušo (Luk. 2, 35), kakor tudi sv. apostol Janez, ki je v svojem evangelju naslikal krasno podobo žalostne Matere z besedami: Poleg 359 križa Jezusovega pa je stala njegova mati . . . Ko je torej Jezus mater in učenca, katerega je ljubil, videl poleg stati, reče svoji materi: Žena, glej, tvoj sin! Potem reče učencu: Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jan. 19, 25—27). Ta evangeljska poročila so verska podlaga pobožnosti do trpeče Matere, katera pobožnost je prav tako stara, kakor pobožnost do trpečega Sina, to je, tako stara, kakor je stara naša sveta Cerkev. Ne moremo namreč pogledati Jezusa na križu, da bi se pobožno ne ozrli tudi na njegovo Mater poleg križa in pod križem. Častitljivi spomin sotrpljenja Marijinega je tesno in neločljivo združen s premišljevanjem trpljenja in smrti Kristusa Gospoda. Kristjani tudi niso nikdar Marije ločili od križa. V drugem in tretjem veku sta sv. Irenej (f 202) in sv. Ciprijan (f 258) slavila Mater bolečin, medtem ko jih je v četrtem in petem veku že mnogo pisalo posebič o Marijinih bolečinah. Med drugimi opaža sv. Epifanij (J 403) primerno: Jezus je sv. Janezu izročil svojo najsvetejšo mater, da se vsi učijo, jo častiti. V nastopnih stoletjih so večidel vsi sv. očetje in učeniki slavili žalostno Mater in so izpod- bujali vernike k hvaležnemu spominu neizrekljivih bolečin in žalosti naše ljube Gospe. V trinajstem stoletju pa se je češčenje Matere bolečin nepričakovano povzdignilo in veli¬ častno razširilo. Na praznik vnebovzetja Marijinega, dne 15. avgusta 1233, so sedmeri, po pobožnosti in po visokem stanu odlični plemiči: Bonfilij, Bonajunkta, Monet, Amidej, Sostenej, Hugon in Aleksij v stolni cerkvi v Florenciji sklenili, zapustiti vse in se popolnoma izročiti vodstvu nebeške Kraljice. Na praznik Marijinega rojstva, dne 8. sept. 1233, so ji sveti možje slekli svoja dragocena oblačila ter oblekli pepelnasto spokorno obleko, in so v borni bajti poleg cerkve sv. Križa začeli Bogu posvečeno, v Kristusu skrito življenje. Dne 31. meseca majnika 1234 so se preselili na Senarsko goro v bližini mesta Florencije, kjer so prebili pet let v pre¬ mišljevanju bridkega trpljenja Jezusovega in njegove smrti, ko se jim na veliki petek, na ta prvi in pravi petek Marijinih bolečin, dne 13. aprila 1240, prikaže častitljiva nebeška Kraljica, obkrožena od angeljskih čet, jih obleče v škapulir služabnikov Marijinih — servi Mariae, serviti — rekoč: .,Sprejmite obleko, katero nosite vi in vaši nasledniki, v spomin mojih bolečin. Kot moji služabniki, živeči po pravilih sv. Avguština, bote dosegli venec zmage v kraljevstvu mo¬ jega Sina“. V noči tistega velikega petka naroči božja Mati tudi škofu florentinskemu: „Obleci jih v sveto obleko, da meni služijo!“ (II. Moz. 40, 13). Častitljiva Kraljica mučencev bi res ne bila mogla jasneje razodeti, koliko ji je ležeče na pobožnem češčenju njenih bolečin, kakor s tem, da je ustanovila poseben red, ki je imel pobožno nalogo, častiti sedmere žalosti Marijine in to milosti polno pobožnost v Cerkvi goreče gojiti in širiti, kakor je najstarejši izmed sedmerih svetih očetov, sv. Aleksij Falkonieri, preroško napovedal: „Red bo cvetel tako dolgo, dokler se bo držal naloge, katera mu je odločena, voditi duše k Bogu po pobožnosti do ža¬ lostne Matere". Sv. Julijana Falkonieri (f 1341) je utemeljila ženski red servitinj, katere se po obliki svojega oblačila imenujejo tudi mantelate. Udje servitskega reda so ostali vedno zvesti svojemu poklicu, ter so ne le sami v hvaležni ljubezni premišljevali Jezusovo bridko trpljenje in smrt in pa skrivnosti polne bolečine Marijine, temveč so tudi verne kristjane s primernimi pripomočki navajali k temu pre¬ mišljevanju in so jim tako odpirali bogat vir izdatnih milosti v izvrševanje dobrih del. 1 1 Serviti imajo še dandanes v raznih deželah prav imenitne samostane. Na Štajerskem je samostan servitov v Frohnleiten-u; na Koroškem v Logavi in Kotičah; na Solnograškem v Rattenberg-u: na Tirolskem v Inomostu, v Waldrast-u, v Bolders-u in Weissenstein-u; na Nižeavstrijskem na Dunaju, v Gutenstein-u, v Jetendorfu, v Lang- egg-u in Schonbiichel-u; na Češkem v Novem Gradu Budejeviške škofije; na Ogrskem v Pešti, Jager-u in Forchtenau-vi. Na Poljskem je mnogo servitinjskih samostanov, kakor je takšen samostan tudi v Arku in v Novem Gradu. 361 Kmalu so se pokazali najkrasnejši sadovi pobožnosti do Matere bolečin. Ta v duhu svete Cerkve ležeča in ver¬ nikom ljuba pobožnost je postala mogočno sredstvo v za¬ tiranje grehov in v oživljanje čednosti; bila je bogat vir nebeških milosti in darov, katere so mnogokrat na čudežen način prejemali posamni Marijini častilci, kakor tudi cele V najnovejšem času je duhovnik servitskega reda o. Bernard Marija Sporr priobčil svojega slavnega soredovnika o. Krizologa Marije Greimbl (-j- 1804) delo: Predigten zu Ehren der Schmerzens- mutter. I. Band. Innsbruck, 1897. X -j- 566 str. — II. Band. Innsbruck, 1898. IV 502 str. — O. Sporr je spisal tudi: Lebensbilder aus dem Servitenorden v 4 delih; nadalje Monat der Schmerzensmutter, Be- trachtungen und Gebete zu Ehren der schmerzhaften Mutter ftir den September. Innsbruck, 1898. X -f- 319 str. — Nekateri drugi pomočki za častilce prežalostne Matere bi bili še: Alphons Maria Liguori, Die Herrlichkeiten Maria. Aus dem Italienischen ubersetzt vom P. Schmoger C. ss. R. Regensburg, 1872. Str. 417—478. — P. Ventura, Die seligste Jungfrau am Fusse des Kreuzes. Regensburg. — Kaltner, Die drei goldenen Samstage oder die Leidensmutter vor, bei und nach dem Tode ihres Sohnes. Regensburg. — P. Georg Freund, Andachtsbiichlein zur schmerzhaften Mutter Gottes. Betrachtungen und Gebete. Wien, 1892. — J. B. Mtiller, Die Schmerzen der Mutter Gottes. Ein Lehr-, Gebet- und Betrachtungs-Buchlein. Dtilmen. - M. Perzager (servit), September, Monat der Schmerzensmutter. Innsbruck. — J. Leitner, Die schmerzhafte Mutter Gottes. Passau. — Sasse, Die Schmerzen Maria in Betrachtungen und Gebeten. Aachen. — P. Villam, Die schmerzhafte Mutter. Betrachtungen iiber die sieben Schmerzen. Einsiedeln, Benziger. — Joseph Fussi, Maria, die schmerzenreiche Mutter, unser Vorbild im Leben. Augsburg, 1864. — P. Frederick William Faber, Der Fuss des Kreuzes oder die Schmerzen Mariens. Deutsch bearbeitet von Karl B. Reiching. Regensburg, 1890. 4. nat. — P. Moser (servit), Dienst der Schmerzens-Mutter. Regel- und Andachtsbuch der Briider und Schwestern des dritten Ordens der Serviten und der schmerzhaften Erzbruderschaft. Innsbruck, 1885. — Dr. Nikolaus Gihr, Die Sequenzen des romischen Messbuches, dogmatisch und ascetisch erklart. Nebst einer Abhandlung iiber die Schmerzen Maria. Freiburg im Breisgau, 1887. Str. 1—130. — P. Mislei S. I., Die Mutter Gottes. Geschildert von den hi. Vatern und Lehrern der Kirche. Wien, 1866. Str. 242 202. Rcinhold Albers, Bliithenkranze auf die Festtage Gottes und seiner Heiligen. Paderborn, 1894. V. Band. Die niedern Marienfeste. (Das Pest Maria Mitleiden. Str. 40 do 196). — Franc Ser. Bezjak, Marija, žalostna mati. V Mariboru, 1887. Šesti natisk. občine in dežele. V večjo povzdigo češčenja in proslave Marijinih bolečin so se sčasoma uvedli razni prazniki in so se osnovale razne pobožnosti. Škofje, zbrani na cerkvenem zboru v Koloniji leta 1423, so vpeljali sopraznik žalostnega petka in so izjavili: „V čast sveti in brezmadežni Devici in Materi božji, katera neprenehoma prosi in kliče za nas uboge grešnike k svojemu križanemu Sinu, kakor tudi v slavo njeni bridkosti in bolečini, katero je čutila, ko se je naš odrešenik Jezus Kristus z razpetimi rokami na altarju sv. križa daroval v naše vzveličanje in je svojo blaženo mater izročil ljubljenemu učencu Janezu, in zlasti zavoljo brez- božnosti husitov, ki so z zlobno predrznostjo sežigali in uničevali, in še sežigajo in uničujejo podobe, posvečene Križanemu in častitljivi Devici, naročamo, da se praznik bridkosti in bolečin preblažene device Marije obhaja odslej vsako leto v petek po nedelji J u d i c a (to je po tihi nedelji) 11 . Ta tolažbe polni Marijin svetek, ki se je razširil po mnogih krščanskih deželah, je papež Benedikt XIII. dne 22. avgusta 1727 zapovedal za vso Cerkev in ga je odločil za petek v tihem tednu. Dasiravno ni zapovedan praznik, je vendar vernikom jako drag in ljub. Ker se je pobožnost do žalostne Matere božje vernikom čimdalje bolj prikupila, je sveta Cerkev Materi bolečin po¬ svetila cel mesec, jesenski mesec september, kateri sicer ni tako prijeten kakor majnik, pa je vendar poln radosti za mlade in stare, ker deli prijetnega sadja; tako naj tudi po¬ božnost do Matere bolečin obrodi v duši zlatih sadov mi¬ losti. Papež Pij IX., pobožnega spomina, so vsaki dan meseca septembra obdarili z odpustkom 300 dni za vse, ki skesano in goreče opravljajo to mesečno pobožnost. Papež Leon XIII. so dne 27. januarja 1888 podelili popoln odpustek enkrat v mesecu septembru na poljuben dan vsem vernikom, ki pobožno premišljujejo žalosti presvete Matere, se izpovedo, prejmejo sveto obhajilo in molijo po namenu svetega očeta. Glavni milostni dan tega meseca pa je tretja nedelja, pravi praznik žalostne Matere, za katerega so sveti oče papež Leon XIII. z odlokom svete kongregacije za odpustke dne £ 363 — 27. januarja 1888 pod navadnimi pogoji podelili popoln od¬ pustek za vse vernike, kolikorkrat cerkev, v kateri je postavno ustanovljena bratovščina sedem žalosti Marijinih, ali pa svojo domačo farno cerkev obiščejo in molijo po namenu svete Cerkve. Ta odpustek se more obrniti tudi v prid vernim dušam. Z izredno naglim razširjenjem servitskega reda je tudi bratovščini sedem žalosti dohajalo povsodi jako obilno število udov, zlasti iz najvišjih stanov. Cesar Rudolf I. habsburški s cesarico vred, cesar Karol IV. s svojo soprogo Ano, in pozneje jako mnogo udov habsburške vladarske rodovine, kralji portugalski, kastilski, aragonski in navarski, poljski in neštevilne knežje osebe, so hoteli obleči škapulir sedem žalosti Marijinih. Sv. Ludovik IX., kralj francoski, je bil tudi ud te poznej od mnogih papežev, n. pr. od Pavla V., od Urbana VIII., od Klementa XII. in od Leona XIII. z mnogimi milostmi in odpustki odlikovane bratovščine. 1 Tudi v naši Lavantinski škofiji je bila z bogatimi od¬ pustki obdarovana bratovščina sedem žalosti, ustanovljena v mnogih župnijah, kakor n. pr. pri sv. Miklavžu poleg Ljuto¬ mera, v Konjicah že v trinajstem stoletju, v Rušah, v po¬ družnici sv. Mihaela pri Razvanju in zlasti v Celju, kjer je bila po spričevanju starih matic vpeljana pred 16. sto¬ letjem. Papež Klement VIII. jo je v svojem apostolskem pismu z dne 10. novembra 1597 odlikoval z velikimi od¬ pustki. Po nezgodi časa se je pa skoraj popolnoma pozabila prelepa cerkvena dika starodavne Celeje, dokler ni bila slavna bratovščina dne 12. januarja 1856 od kn.-šk. Lavan¬ tinskega ordinariata vnovič potrjena in zopet uvedena. Lepa, v gotskem slogu zidana kapela sedem žalosti Marijinih v mestni farni cerkvi sv. Daniela v Celju je bila in je še družbena kapela. 2 Naj se hvalevredna bratovščina povzdigne 1 Franz Beringer, die Ablasse, ihr \Vesen und Gebrauch. Padci- born, 1893. Str. 656—661. 2 Urban Dietrich, Stadtpfarrkaplan und Bruderschaftsleitei. Neue Satzungen der uralten Bruderscbaft Maria 7 Schmerzen zu Cilli. Cilli, 1856. Str. 15. -36-r 4 k novemu cvetu in naj se širi družba milosti polne žalostne matere Marije! Kakor angelj miru tolaži vsakega družbenika na smrtni postelji misel: Jaz sem ud krščanske bratovščine, katera bo za me oskrbela ter opravila daritev svete maše in se me bo vedno spominjala v molitvi. Kako pa je bila lepa, ganljiva in tolažbe polna pobožnost do Matere bolečin našim vernim pobožnim prednikom pri srcu, o tem pričajo mnogoštevilna svetišča, kakor cerkve, kapele, altarji, katere so stavili žalostni Materi božji na čast. Omenjam tu le pri¬ jazno cerkev sv. Marije sedem žalosti v Vojniku, v Slovenski Bistrici, na Sveti Gori pri Podsredi, pri Sv. Jurju ob južni železnici, v Jeruzalemu poleg Ormoža, v Središču in na gori Kalvariji poleg Lembaha. Spominjajoč se tega vabljivega vzgleda svojih pobožnih prednikov in slušajoč živi opomin bogaboječega Tobija: Moj sin . . spoštuj svojo mater vse dni nje¬ nega življenja; ker spominjati se moraš, kakšne in kolike nevarnosti je prestala za¬ voljo tebe (Tob. 4, 2—4), in izpolnjujoč modri nasvet Pridigarja: Ne pozabi bolečin svoje matere (Prid. 7, 29), hočemo zdaj, ljubljeni škofijam, skupaj premišljevati strašne bridkosti in bolečine preblažene device in matere božje Marije, da v tem posvečenem času pokore in pobolj- šanja obžalujemo svoje grehe, ki so pravi vzrok trpljenja Jezusovega in sotrpljenja Marijinega, in da se jih odkrito¬ srčno izpovemo postavljenemu spovedniku, da na novo vnamemo svojo otroško ljubezen do Matere bolečin in da se v teh „žalostnih in revnih časih“ utrdimo in okrepimo k stanovitnosti v dobrem ter k vztrajnosti v bridkostih in zopernostih življenja. S češčenjem in proslavljanjem Matere bolečin hočemo obenem pokazati svojo ljubezen in vdanost njenemu božjemu Sinu Jezusu Kristusu; saj se ob sklepu sedanjega in ob začetku prihodnjega veka povsodi snuje vdanostna svečanost na čast božjemu Odrešeniku človeškega rodu. Stopimo torej pod križ k Mariji in premišljujmo postaje trpljenja, ki jih je prehodila na križevem potu, ka¬ terega je s tem začela in posvetila za vse prihodnje čase! £ 365 ^ Stabat mater dolorosa Iuxta crucem lacrimosa! Mati je pod križem stala, Jokala in žalovala! V Gospodu ljubljeni škofljani! H remišljujmo torej posebne okolnosti, katere so Mari- _: jino trpljenje in žalost ne le povzročile, temveč tudi pomnožile in povečale. 1. Prva okoliščina, ki je povišala in poglobočila bolečino Jezusove Matere, je bila njeno božje materstvo. Temeljna resnica bogoslovja sv. Avguština in vseh svetih cerkvenih očetov je, da je bolečina sotrpljenja in sočutja prav zato, ker ne pozna drugega nagiba kakor trpljenje ljubljene osebe, tem občutnejša, čim srčnejša je ljubezen. 1 Stopinja in velikost bolečine se ravna po stopinji in po velikosti ljubezni. In sedaj vas, predragi, vprašam, ali je bila katera ljubezen čistejša, srčnejša, svetejša, kakor ljubezen, s katero je deviška mati Marija ljubila svojega božjega Sina Jezusa Kristusa? Kakor se more ljubiti le otrok, kateremu se v lepoti in milobi, v modrosti in dobroti ne da primerjati nič zemeljskega, da celo nič nebeškega, tako je Marija ljubila svojega Jezusa z najiskrenejšo materino ljubeznijo, katera se da le misliti. Kaj pa je močnejše od materine ljubezni ? Sam Bog ne ve svojega neskončnega usmiljenja do Izraela označiti bolje, kakor da ga primerja ljubezni materini: Ali more mati pozabiti svoje dete, da bi se ne usmilila sinu svojega telesa? (Iz. 49, 15). Po tej neizmerni materini ljubezni torej se mora meriti velikost bolečine, katero je Marija čutila in trpela ob trpljenju in smrti svojega ljublje¬ nega otroka. Razen tega je bila Marija svojemu Sinu oče in mati, tako, da ga je ljubila obenem z očetovo in materino ljubeznijo. Res, žalovale in jokale so milosrčne matere 1 Tantum necesse est urat dolor, quantum haeserat amor. (Dc civit. Dei pri Jakobu Coret S. I., Fastenpredigten iiber das bittere Leiden und Sterben Jesu Christi. Regensburg, 1887. Str. 314). 366 ❖ jeruzalemske, ko so s svojimi otročiči v naročju sledile za ljubim Vzveličarjem po križevem potu; pa te jeruzalemske meščanke so imele izgubiti le Jezusa, kateri je bil blago¬ slavljal in poljuboval njihove otroke, in ki jih je zdaj tolažil z ljubeznivimi besedami: Hčere jeruzalemske, ne jokajte! (Luk. 23, 28). Marija pa je imela izgubiti svojega edinorojenega Sina in ne samo le dobrotnika in tolažnika. Res, da so jokali in žalovali apostoli, kakor sv. Peter, toda imeli so le srce učenca, prijatelja in tovariša; niso pa imeli srca matere in sicer matere, napolnjene od najvdanejše lju¬ bezni, kakršna je bila Marija. Moral bi imeti srce angelja serafa, da bi mogel čutiti, in moral bi govoriti jezik angelja keruba, da bi mogel povedati, kako srčno je bila vdana Marija svojemu Sinu. Kaj je materino srce Marijino trpelo in prestalo pri trpljenju Jezusovem, mogli bi čutiti in nam povedati še naj¬ bolje vi, krščanski starši. Kako vendar žalujete in tarnate, kakšna žalost mori vašega duha, ako leži vaš otrok bolan na smrtni postelji, morda edini otrok, ki je vaša radost in vaše veselje, edino upanje vaše bodočnosti, luč vaših oči, palica in podpora vaši starosti! In ta vaš ljubljenec bi ne imel umreti mirne, temveč najsramotnejše smrti; bi mar ne onemogli pod neizmerno težo bridkosti in žalosti, preden ljubljeni otrok izdihne svojo dušo? Vsak vzdihljaj umira¬ jočega otroka bi najgloblje ranil vaše srce. Udarci kladiva, ki bi zabili in zaprli mrtvaško rakev vašega otroka, bi bili za vas kakor žreblji, katere vam zabijajo v srce. O Demostenu, najmogočnejšem govorniku atenskem, poroča Plutarh, da je prelival solze ob smrti svojega edinega sina; zato so mu njegovi prijatelji očitali slabost. Kako je mogoče, da se mož krepkega duha tako zelo vda žalosti, vprašali so ga stoiki? Odgovoril jim je: Ljubezen očetova nima postave! Svojim prijateljem pa je klical: Prijatelji, vi ne veste, kaj je očetova ljubezen! In Marija, mati bolečin, more reči: O ljubi moji, vi ne veste, kaj je materina ljubezen! Marija je videla, kako so njenega edinega otroka sovražili in preganjali, kako so ga obrekovali, izdali in prodali, ga -> 367 <- zvezali, bičali, s trnjem venčali in naposled križali. Slišala je vdarce kladiva, kateri so njegovo sveto telo s topimi žreblji pribijali na les sramote, in je šla za pogrebom svo¬ jega silovito umorjenega Sina z višine gore Golgote tja do groba. Kdo bi mogel umeti in povedati, kako strašna bole¬ čina je pri tem prešinjala, mučila in stiskala njeno mate¬ rino srce! 2. Nadalje je trpljenje Marijino poviševalo božje sinovstvo trpečega Jezusa. Ljubezen Marijina do Jezusa ni bila le naravna in pridobljena ljubezen matere do otroka, temveč deviška Mati je ljubila svojega Sina z nadnaravno ljubeznijo, kakor ga je bila na čudovit način spočela od Svetega Duha, ki je bistvena ljubezen in ki je svojo neomadežano nevesto obogatil z vsemi zakladi milosti in z vsemi darovi božje ljubezni. Marija je ljubila Jezusa s ponižno molečim spošto¬ vanjem kot Sina Najvišjega, kot svojega stvarnika in odre • šenika, kot svojega Boga, kot svoje vse. In njen božji Sin je ni ljubil, kakor ljubi umrljiv človeški otrok, ki želi zvesto povrniti materino ljubeznivost, temveč Jezus je ljubil Marijo z neskončno srčnejšo, ker božjo ljubeznijo in hvaležnostjo. Da, kdo bi premogel spodobno opisati sladko in srčno vez ljubezni, katera je vezala tako mater s takim Sinom! Mi ubogi človeški otroci ne premoremo tega. Sklepati sicer moremo, da se po obširnosti, po visokosti in globočini lju¬ bezni ravna tudi mera bolečine, toda bolečine same ne mo¬ remo popisati, ona je nepopisna; ne moremo je izreči, ona je neizrečna; ne moremo je imenovati, ona je brezimna. Le knjiga knjig, od Svetega Duha navdihnjeno sveto Pismo, približno označi velikost te bolečine, ko stavi vprašanje: Komu te bom primeril . . jeruzalemska hči.- Komu te bom prizna čil in te potolažil, de¬ vica? . . . Velika namreč, kakor morje, je tvoja žalost, kdo te bo ozdravil? (Jer. žal. 2, 13). Globo¬ čina, širina in solnata bridkost morja so potakem le slaba podoba globočine, širine in bridkosti bolečine, katero je trpela in čutila Marija zavoljo svojega božjega Sina. Kakor se reke in potoki izlivajo v morje in ga napolnjujejo, enako so se tuge in bolečine Jezusove izlivale v srce Marijino in so ga napolnile skozi in skozi. 3. Mera Marijinih bolečin se je nadalje ravnala po brezmernosti bolečin in muk njenega božjega Sina. Trpljenje Jezusa Kristusa je bilo za Marijo tem brid- kejše, čim strašnejše so bile muke, katere je moral Jezus prenašati. Velikost bolečine izvira iz velikosti njenega so¬ čutja in sotrpljenja z neznanimi grozovitostmi, pod katerimi je bilo Jagnje božje darovano na altarju svetega križa. Predragi, pomislite pred vsem, kdo so bili preganjalci, tožniki in mučitelji božjega Sina Marijinega. Bili so rojaki izvoljenega, s tolikimi milostmi obdarovanega izraelskega ljudstva. In kake krivice so prizadjali svojemu dolgo in srčno zaželj enemu Mesiju? Ganljiva očitanja Jezusova nasproti judovskemu ljudstvu, katera poje sveta Cerkev na veliki petek med počeščevanjem svetega križa, nam to nekoliko pojasnijo. Kristus je izraelsko ljudstvo ljubeznivo gojil in vodil, ono pa je pripravilo križ svojemu rešitelju. Kristus je ljudstvo krasno oblačil, ono pa ga je v svoji zaslepljenosti oplenilo njegovih oblačil. Zavoljo izvoljenega ljudstva je udaril Egipet in nja prvorojence, ono pa ga je krvavo bičalo. Dal mu je kraljevo žezlo, on pa je dobil od njega sramotilni trst. Ozaljšal ga je s krasno krono, ono pa mu je trnjevo krono pritisnilo na glavo. On je zasadil izraelsko ljudstvo kot svoj najlepši vinograd in ga je napajal z vodo iz skalnega studenca, ono pa ga je napajalo s kisom. On je Izraelce živil z mano in z mozgom pšenice, oni pa so mu dali žolča v jed. On jih je rešil trinoga faraona, oni pa so ga izdali višjim duhovnikom. On je šel pred njimi v žar¬ nem oblaku, oni pa so ga peljali pred sodni stol Pilatov. On je odprl pred njimi morje, oni pa so odprli s sulico njegovo stran. On jih je povišal z veliko mogočnostjo, oni pa so ga povzdignili na sramotni križ. Roke, katere so blagoslavljale ljudstvo, so bile pre¬ drte z žreblji, in noge, katere so se ožulile s hojo za zgre¬ šenimi in izgubljenimi ovčicami, so bile prebodene z železom. 369 Mili obraz, katerega želijo angelji gledati, je bil pokrit s pljunki, s krvijo in prahom. Oko, katero je nekdaj Caheja na figovem drevesu in Petra stoječega pri žrjavici poiskalo in milo pogledalo, katero je za Lazarjem in nad Jeruzalemom milo jokalo, je bilo polno zasedene krvi. Božja glava je bila ovenčana z ostrim trnjem, katero ji je sekalo globoke rane, da je iz njih tekla kri po razbičanem in raztepenem telesu. Telo pa je viselo na križu v strašnih bolečinah, in si ni moglo zlajšati svoje mučne lege. Najmanjše gibanje je bole¬ čine le še pomnožilo. In tem neznanskim mukam primerno je bilo sočutno trpljenje Marijino. Preljubi, da molčim o vseh drugih strahotah trpljenja Jezusovega in jih prepuščam vašemu tihemu premišljevanju, omenjam le še grozo, katera je morala prešiniti božjo Mater, ko je videla sveto, z božjo osebo Jezusa Kristusa osebno zedinjeno krv svojega Sina na kamenju, na križu, na obleki razbojnikov, ne da bi jim koristila. Da, videla je, kako so to sveto krv teptali in pomešali z zemljo in s prahom; bila je kri od njene krvi, bila je cena odrešenja sveta. Kaj ne, kako varno ravna duhovnik pri altarju, da ne razlije drago¬ cene, .presvete krvi, koliko spoštovanje ji skazuje v kelihu! In takrat je tekla s križa na tla, in ni bilo nikogar, ki bi jo bil zajel, skrbno shranil in molil. Kakšna groza se je pač morala zaradi tega polastiti Marije! Tako je torej grozovitost in sramota, katero je Jezus trpel, poviševala bolečino njegove ljubljene in ljubeče Matere. Po pravici pripazuje pobožen učenik: „Ko so žreblji pre¬ badali roke njenega Sina, je smrtna bridkost prebadala njeno srce. Ko so bili prebodeni posamezni udje, je bila še bolj ranjena v svoji duši. Ko so iz ran tekle kaplje krvi, tekle so iz njenih očij bridke in krvave solze.“ 4. Bolečino Marijino je povečevalo tudi dolgo tra¬ janje trpljenja. Trpljenje namreč najsvetejši devici in materi Mariji ni došlo nenadno in nepričakovano. Od Svetega Duha raz¬ svetljena kraljica mučencev je gotovo poznala prerokbe o mukah in o poniževanjih Mesijevih. Poznala je načrt tipljenja 24 370 Jezusovega, glasoviti psalm 21., prerokbo Izaijevo o možu bolečin (Iz. 53, 2—7), prerokbo preroka Zaharija o izdaji in prodaji za trideset srebrnikov (Zah. 11, 12. 13), in ono velikega preroka Daniela o umoru ljubljenega Mesija. (Dan. 9, 26). Vrhu tega ji je pričal Simeon v tempelju, da je njen Sin postavljen v padež mnogim in v znamenje, kateremu se bo oporekalo, in da bo meč žalosti presunil njeno dušo. (Luk. 2, 34). Kakor poroča sv. evangelist Lukež dvakrat, je Marija ohranila in premišljevala v svojem srcu vse, kar je slišala o svojem Detetu, in je ohranila v svojem srcu vse besede, katere ji je govoril Jezus. (Luk. 2, 19; 2, 51). Od njega pa je gotovo izvedela skrivnost njegovega trpljenja, ker je gostokrat govoril o svojem trpljenju. Poznala je torej vse trpljenje svojega Sina tako živo, tako jasno in obsežno, kakor ga ni poznal še nikdar nobeden svetnik. In tako je bilo njeno lastno trpljenje dolgotrajno ter je postajalo čim dalje tem hujše. Čim več nasprotja in preganjanja je Jezus prestal od strani svojih sovražnikov, tem globlje je Simeonov meč segal in rezal v njeno čisto, rahločutno srce. Kakor kralj David, njen praded, je vzdihovati in moliti mogla tudi Marija: Usmili se me, o Gospod, ker sem stiskana: po¬ bito je od bridkosti moje oko, moja duša in moje telo. V žalosti izginja moje življenje in moja leta v vzdihovanju. (Ps. 3G, 10. 11). Toda, ljubljeni v Gospodu, poglejmo si zdaj Jezusovo trpljenje samo; kako strašni so bili vendar dnevi velikega tedna, zlasti veliki petek, najbridkejši dan, ki ga je kedaj doživela kaka mati! Kdo opiše strašno bolečino, ki je pre- šinjala in pretresala dušo Marijino, ko se je njen Sin po¬ slovil od nje, da nastopi zadnjo pot? Krščanska mati, ako odhaja tvoj otrok na tuje, in jemlješ slovo od njega, kako ti je tedaj pri srcu? Ali celo, tvoj sin gre v vojsko. Ti še moreš vsaj upati, da se vrne. Marija pa je vedela, da gre njen Sin v gotovo smrt, in sicer v najsramotnejšo in naj- mučnejšo smrt križa. Ko je imel očak Jakob svojega naj¬ mlajšega sina Benjamina poslati z brati v Egipet, reče žalosten drugim sinovom: Moj sin ne bo hodil doli z vami.. £ 371 ko bi se mu pripetila kaka nesreča v deželi, v katero potujete, bi spravil i moj e sive lasi od žalosti pod zemljo. (Gen. 42, 38). Ko je mladi Tobija odšel v Ragez, da izterja star dolg pri Gabelu, je njegova mati jela jokati in je rekla svojemu možu: Najine sta¬ rosti palico si vzel in poslal od naju. O, da bi nikdar ne bilo teh denarjev, zavoljo katerih si ga odposlal. Saj sva bila zadovoljna pri svojem uboštvu, in sva imela za bogastvo to, da sva videla svojega sina. (Tob. 5,23—25). Ko sta se morala po ukazu kralja Savla ločiti prijatelja David in Jonatan, sta se poljubila in sta jokala obad v a, David pa najhuje. (I. Kralj. 20, 41). Ko se je sv. apostol Pavel poslovljal od starešin efežke cerkve, so vsi močno jokali in so objemali Pavla in ga poljubov ali; in so bili najhuje užaljeni zavoljo besede, ki jo je bil rekel, da ne bodo več videli nj ego- vega obličja. (Djan. ap. 20, 37. 38). Toda, kaj je ljubezen očaka Jakoba do Benjamina in ljubezen matere Ane do Tobija, kaj je prijateljstvo Jona- tanovo do Davida, pa kaj vdanost Efežanov do sv. Pavla, če se primerja s sveto ljubeznijo med Jezusom in Marijo? Kako bridko je torej moralo biti njuno slovo v Betaniji! Kako mučna je bila za Marijo ona tiha, samotna žalost! Te strašne ure niso li bile, kakor večnosti? Vsled srčne med¬ sebojne zveze, katera je med svetimi osebami, je Marija, čeprav oddaljena po telesu, vendar v duhu gledala, čutila in trpela vse krivice, katere je moral njen ljubljeni Sin pre¬ našati od trenotka, ko je bil ujet, pa do časa, ko je nastopil zadnjo pot na višino gore Golgote. In ko se je pokazala na križevem potu, da išče tistega, katerega je ljubila njena duša, v kako groznem stanu je našla svojega Sina na potu trpljenja proti morišču sredi kričeče druhali. O, kako dolg je bil ta križev pot na Kalvarijo! Potem pa neznanska muka Sinu na križu in Matere pod križem ! One tri ure na Kal¬ variji, ko je božji trpin visel na križu, niso li trajale brez konca za materino srce častitljive mučenice? O, neskončna 24 ~ 372 bolečina in bridkost, ko vidi Sina trpeti in mu ne more prikrajšati trpljenja! Po vsej pravici obrača sveta Cerkev na Marijo, mater bolečin, pretresljivo žalostinko, katero je nekdaj veliki prerok Jeremija, sedeč na razvalinah svojega ljubljenega Jeruzalema in spominjajoč se groznega razdjanja svetega mesta, jokaje popeval, da se je razlegalo po puščavi: O, vi vsi, ki greste mimo po potu, premislite in glejte, ali je kaka bolečina, kakor je bolečina moja! (Žal. Jer. 1, 12). 5. Bolečine Marijine so se nadalje množile po zapušče¬ nosti, v kateri je moral Jezus prenašati najstrašnejše muke. Občutje zapuščenosti je moralo sila grozno vplivati na lju¬ bega Vzveličarja. Marija pa je svojemu božjemu Sinu po¬ dobna v vsem, podobna v brezgrešnosti. podobna v prena¬ šanju bolečin in trpljenja, podobna pa tudi v občutju za¬ puščenosti. Udarili so dobrega pastirja, in razkropila se je plaha čreda. Jezusa vjamejo, bičajo, s trnjem venčajo, obsodijo ga v smrt, mu naložijo težki križ in ga nanj pribijejo, pa nje¬ govih prijateljev in nekdanjih spremljevalcev ni videti nikjer, da bi tolažili njega in njegovo globoko užaljeno Mater, da bi delili ž njima mučne bolečine. Kje je goreči Peter, ki je malo poprej slovesno izjavil, da je pripravljen, s svojim Gospodom in Učenikom iti v ječo in tudi v smrt? Pobegnil je in na kakem skrivnem kraju objokuje trojno zatajitev svojega božjega učenika. Kje sta Zebedejeva sina, ki sta na vprašanje Gospodovo, ali moreta piti kelih trpljenja, od¬ govorila tako zaupno: Possumus, moreva? Bežala sta, in le Janez si je poznej premislil ter je stopil tja pod križ. Kje je oni apostol, ki je tačas, ko so učenci iz strahu pred hudobnimi naklepi Judov hoteli braniti Jezusu, da se ne vrne iz Galileje v Betanijo, obudit svojega prijatelja Lazarja, kje je odločni apostol, pravim, ki je tačas vskliknil v svoji gorečnosti in v svoji ljubezni do Jezusa: Pojdimo tudi mi, da umrjemo ž njim! (Jan. 11, 16). Sedaj ni šel s svojim mojstrom na Golgoto, temveč hodil je stranska pota 373 in je izgubil skoraj še vero. Da oni, kateri so imeli biti stebri svete Cerkve, so omahovali in so padli, le Marija, katera ni bila na gori Tabor, je šla za zapuščenim Vzveli- čarjem na Golgoto in je stala pod križem v najbridkejši bolečini, pa tudi v neomahljivi veri. Stabat mater iuxta crucem. (Jan. 19, 25). I oda ni zadosti, da trpečega Vzveličarja zapustijo nje¬ govi najboljši prijatelji in najzvestejši učenci; celo njegov nebeški Oče ga prepusti tako zelo strašno bridkemu občutju osamelosti in obupnosti, da je v bridkosti in stiski svojega srca klical z močnim glasom: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? (Mat. 27, 46). Ta glasni klic bolesti je bil tako pretresljiv, da ga je sveti poročevalec zapisal tudi v takrat navadnem jeziku, v katerem ga je Gospod izustil: Eli, Eli, lamma sabacthani! (Mat. 27, 46; Mark. 15, 34). Pekočo notranjo bolečino je morala pač Marija čutiti pri tem mozeg in kosti prešinjajočem klicu, ne da bi mogla sebi ali svojemu ljubemu Sinu le nekoliko olajšati brezmerno trpljenje! Zdaj namreč more vsaka žalostna in stiskana duša v hudi bolečini obračati svoje oči na križa¬ nega Vzveličarja, od koder ji dohaja neskončno sladka to¬ lažba in moč v trpljenju. Toda prav ta okolnost, katera povzdiguje užaljene duše v trpljenju, je Mariji povzročila novo bolečino, jo je silno obtežila in globoko potrla. Kajti ravno za njega, ki je visel na križu, se je tako neskončno žalostila, in sočutje, katero ji je skazoval Sin, je moglo zopet njeno sočutno in nežno srce le stiskati, ne pa ga krepčati. Komu potok solz ne lije, Videti bridkost Marije Grozno kot morja grenkost! Kdo sočutno ne žaluje, Če to Mater premišljuje In trpljenja velikost! 6. Bolečino božje device in matere Marije, že tako grenko kakor morje, je še pomnožila nedolžnost njenega božjega Sina. Neizmerno globoko prešine namreč bolečina srce, ako se preganja obrekovana in nespoznana nedolžnost, -£ 374 4- ako mora biti sovražnikom v zaničevanje in v posmeh, in ako naposled celo podleže. Ali ni res, ljubi moji, ako sicer otrok umrje ali trpi posilno smrt, moremo še -vedno najti nagibov tolažbe za starše. Sin, ki ga izgubijo, je imel lahko svoje slabosti; je bil morda nepokoren in nezvest; jim je morda grenil živ¬ ljenje s svojim slabim obnašanjem; je bil morda brez čed¬ nosti in brez pravega zasluženja in je zatorej prestal smrt le v kazen za svoje hudobno in pohujšljivo življenje. Nad vse hudo pa bi bolelo starše, žalovali in vzdihovali bi brez konca, ko bi imel ta sin vse naravne in nadnaravne vrline v najvišji meri, ko bi bil popoln človek, ko bi bil vzor dobrega, pridnega, čednostnega otroka tako, da bi bila nje¬ gova smrt smrt nedolžnega, pravičnega, da bi bila smrt svetnika. Kaj pa še le, ko bi moral ta celo nedolžni sin, sramotno obrekovan in izdan, med sramotenjem in posmehom izdihniti svojo čisto, nedolžno dušo? Vse to in še drugo se je izpolnilo nad Jezusom, Sinom Marijinim. Ne le, da krvavi po krivici in nedolžen na križu, ga v njegovem strašnem trpljenju še zasramujejo. In Marija, njegova najsvetejša mati, je morala ž njim poslušati za¬ sramovanja, ne da bi jih mogla zabraniti ali zavrniti. Kako globoko je morala ta peklenska zlobnost raniti najčistejše in najrahločutnejše srce Marijino! Ti pa, ki so mimo hodili — storili so to nalašč, praetereuntes — so ga preklinjali in so zmajevali s svojimi glavami in so rekli: Aha, ki tempelj božji podiraš in v treh dneh zopet sezidaš, pomagaj sam sebi; ako si Sin božji, stopi s križa! Ravno tako so ga zasramovali višji duhovniki s pismarji in starešini vred in so rekli: Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Ako je kralj izraelski, naj stopi zdaj s križa in mi veru¬ jemo vanj. Zaupal je v Boga: naj ga zdaj reši, ako ga ima rad; saj je rekel: Sin božji sem. (Mat. 27, 39—43). Zasramovali so ga tudi vojaki, kateri so pristopili in so mu ponujali kisa in —-> 375 so rekli: A k o si kralj judovski, pomagaj si... Da celo eden razbojnikov, ki sta visela, ga je preklinjal, rekoč: A k o si Kristus, pomagaj sam sebi in nama! (Luk. 23, 36. 37. 39). Tako torej ljubemu Jezusu tudi ob smrtni uri niso dali pokoja, ki se privošči celo največjemu hudodelniku, kadar umira. In ako so navzočni otroci z rokami kazali na Križa¬ nega in so popraševali svoje očete in matere, kdo je vendar ta, ki visi med dvema razbojnikoma, se jim je kajpada od¬ govorilo: ta je največji hudobnež. O, kako je moralo to prebadati materino srce Marijino! Kako je bila ljubezniva Mati tako težko, tako neusmiljeno izkušana! V Nazaretu ji je naznanil angelj, da bo Gospod Bog njenemu .Sinu dal sedež njegovega očeta Davida in da bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj (Luk. 1, 32), in zdaj vidi svojega Sina, poteptanega kakor črva, zasramo¬ vanega od sovražnikov, povišanega na križu in zasmeho¬ vanega, zapuščenega od nebes in zemlje. Ali ni moral ta pogled na nedolžno umorjenega Sina kakor ostro brušen meč prebosti preblago srce Marijino? 7. Ljubljeni v Gospodu! Še eno ostrost meča bolečin v ranjenem srcu Marijinem hočemo premišljevati, da se še bolje pogreznemo v morje njenih bolečin: ta pa je njena neposredna pričujočnost pri mučeniški smrti srčno ljubljenega Sina. Veselje in žalost dela na nas tem večji vtisek, čim bliže našim počutkom je predmet veselja in žalosti. Dokler namreč naša duša prebiva v umrljivem telesu, je odvisna od vunanjih udov, kateri so ji orodje. Po njih se vzbujajo in oživljajo v duši razna stanja in čustva. Zato prihaja ve¬ selje tem živahnejše in žalost tem bridkejša, čimbolj se predmet veselja ali žalosti približa vunanjim čutom. Med temi čuti pa je zlasti oko, katero duši lahko in popolno privaja vtiske sedanjega stanja; zato so tudi med vsemi vtiski, katere prejema naša duša po vunanjih čutih, naj- živahnejši in najmočnejši oni, katere povzročuje pogled. Ko je Hagara videla svojega sina Izmaela v puščavi žeje umirati, je posadila otroka pod eno izmed dreves in je šla proč, ter je sedla njemu naproti od daleč in je na glas jokala, rekoč: Ne morem gledati otroka umirati. (I. Moz. 21, 16). Ko so očaku Jakobu pokazali krvavo suknjo njegovega ljubljenega sina Jožefa, je pretrgal svoja oblačila in se je oblekel v žimo v ni k in je obžaloval svojega sina . . pa se ni dal u to¬ lažiti, temveč je dejal: Žalosten pojdem k svojemu sinu pod zemljo. (I. Moz. 37, 33—35). Bralcem svetega Pisma se studi babilonski kralj Nabuhodo- nozor, ki je ukazal sinove izraelskega kralja Sedecija po¬ moriti vpričo nesrečnega vladarja; kajti tako je moral oče večkrat okusiti smrt, preden je sam umrl. (IV. Kralj. 25, 7). Sv. Avguštin trdi brez pomislika, da je mati Makabejcev pred svojo smrtjo sedemkrat trpela mučeniško smrt, ker je gledala grozne smrtne muke svojih sedem sinov. Dante Ali- ghieri pripoveduje v svojem pesniškem delu „Divina Com- media“, da je bil grof Ugolino s štirimi otroki vržen v ječo. Sinovi so umrli gladu, njih oče pa je večkrat umrl glada. 1 Ko sem leta 1878 v Sarajevu prosil blagega in pobožnega duhovnika, da naj obišče z menoj težko ranjene vojake v vojaški bolnišnici, mi odvrne, češ, da je tako rahločuten, da ga obhaja silna groza, ako vidi krvave rane. Zares, nahajajo se nežno čutne duše, ki ne morejo gle¬ dati človeka umirati; one morajo oditi. Nahajajo se matere, katere ne morejo poslušati sopenja svojega umirajočega otroka, ne morejo gledati, ko umrlega otroka devajo v rakev ali ga pokopavajo, ne da bi tudi njih ne obhajale smrtne težave. Ko so slavnega angleškega državnega kancelarja Tomaža Mora, ki je bil zarad svojega katoliškega vero- izpovedanja v smrt obsojen, peljali na morišče, se je nje¬ gova hči Margareta iztrgala svojim prijateljicam iž rok in je v presilni srčni žalosti hitela po cestah in ulicah London- 1 Karl Streckfuss, Dante Alighieri’s Gottliche Komodie. Leipzig. Holle. 33, 37—75. Str. 188—190. ^ 377 <- skcga mesta in je došla še pravočasno na morišče, kjer se je oklenila svojega ljubljenega očeta in je klicaje: oče, moj oče, omedlela. Marija pa je, ljubljeni v Gospodu, stala pod križem in je videla svojega ljubljenega Sina trpeti vse, kaj-koli si je mogla izmisliti grozovitost človeška v zvezi s peklensko zlobnostjo. Ali ni moralo presegati vse človeško čutenje in vse človeško spoznanje, kar je Marija sočutila in trpela v srcu nad neznanim trpljenjem svojega božjega Sina? Žalosti bi bila umrla, ko bi je ne bila krepčala trdna vera in ko bi je ne bilo osrčevalo sladko upanje bližnjega vstanjenja. Saj trdi sv. Anzelm: Marijine bolečine so bile to¬ like, da bi bile zadostovale, jo vsak trenotek umoriti, ko bi je Bog ne bil po posebnem ču¬ dežu ohranil pri življenju. 1 V Gospodu ljubljeni škofljani! rečenega si morete saj v glavnih obrisih na¬ slikati podobo žalostne Matere božje in morete spoznati, da se prečudežna Mati po pravici časti in kliče kot Kraljica mučencev. Kar govori veliki prerok Izaija o Jeruzalemu, velja o Mariji: Coronans coro- nabit te tribulatione. Krog in krog te bo ovenčal z bridkostjo. (Iz. 22, 18). Ker se rdeča roža vsled svoje krvne barve imenuje roža mučencev, zato sveta Cerkev pozdravlja žalostno Mater kot prvo rožo mučencev. Ave, princeps generosa martyrumque prima rosa! Zdrava bodi, kraljica, prva roža mučenica! (Osmi responzorij 3. ne¬ delje septembra). V obhajilni molitvi svete maše poveličuje 1 Poleg že navedenih pripomočkov bodi še posebe omenjena knjiga: Simon Knoll, Leiden und Freuden der jungfraulichen Gottes- mutter Maria. Donaurvorth, 1877. (II. del, str. 133—250). — Nadalje: Drobtinice za novo leto 1857. (Str. 3—86.) — J. Volčič, Življenje pre- blažene Device in Matere Marije. (II. del, str. 56-59, 112 in 143—147). — Janez Zupančič, Dušna pomoč. (I. II. del). Sveta Mati, to le prosim, Rane Kristusa naj nosim, Vtisni v moje jih srce! 378 s' Marijo zarad njenega mučeništva: Felices sensus beatae Mariae Virginis, qui sine morte meruerunt martyrii palmam sub cruce Domini. Mučeništvo božje Matere sicer ni bilo krvavo, temveč nekrvavo, notranje, duhovno; po nauku sv. cerkvenih očetov pa je presegalo vse muke pravih mučencev. Rečem še premalo, piše sv. Ildefonz, ako trdim: Marija je pri trpljenju svojega sina trpela tako bridke bolečine, da jih ne dosežejo muke vseh mučencev skupaj. Sv. Bernard slavi Kraljico mučencev kotmučenkonaduši, in pristavlja, da je več, kakor m u č e n k a. Trpela je dvojno mučeništvo: po udeležbi trpljenja svojega Sina, kakor tudi po življenju vedne pokore in vednega zatajevanja. 1 Kaj čuda, da so strašne bolečine Marijine od nekdaj vzbujale globoko sočutje katoliških kristjanov in da so se častile z iskreno pobožnostjo, kakor sem omenil že zgoraj v uvodu. Iz sočutja, iz spoštovanja in ljubezni do Kraljice mučencev in mučenic so krščanski stavbarji stavili krasne cerkve, kapele in altarje. Krščanski pesniki so posvečevali svoje moči proslavljanju častitljive Matere bolečin. Eden izmed prvih pravoslovcev mesta Bolonije, Jakopone da Todi (f 1306), je zložil žalostni Materi na čast najlepšo pesen srednjega veka: Stabat mater, katero so skušali dostojno popevati Palestrina, Orlando de Lasso, Pergolese, Mozart, Haydn, Bach, Liszt, Witt, Antonin Dvorak in mnogi drugi mojstri glasbeniki. 2 Na tisoče pa jih to pesen moli s sveto Cerkvijo, zlasti odkar so papež Inocencij XI. z apostolskim pismom dne 1. septembra 1681 podelili odpustek sto dni vsem, ki pobožno molijo to žalostinko. Ta odpustek so papež Pij IX. potrdili s pismom dne 18. junija 1876. Tudi naj večji 1 Serm. de duodecim stellis. 2. nokt. sv. oficija na obeh praz¬ nikih sedem žalosti Marijinih. 2 Primeri sestavek: Stabat mater. Der Dichter, die Ubersetzungen und Melodien desselben. Von IVilhelm Baumker v knjigi: Cacilien- Kalender fur das Jahr 1883. Redigiert von F. X. Haberl. Str. 59—66. Lexicon der kirchlichen Tonkunst vom P. Utto Kornmiiller O. S. B. II. Aufl. I. Artikel: Sequenz. Str. 272. 379 ljubavni pesnik 12. veka, Walter von der Vogehveide, je opeval z neposnemno nežnostjo Marijine bolečine. 1 Kakor pobožno vernim pesnikom, enako je bila podoba Matere bolečin predmet najkrasnejšim izdelkom in pravim umotvorom mnogih slikarjev in kiparjev. Dovršen kip ža¬ lostne Matere stoji na gori Kalvariji v Jeruzalemu. 2 Vrlo znana je slika žalostne Matere božje (Pieta) Michelangela v cerkvi sv. Petra v Rimu, Michelangela da Caravaggio v vatikanski pinakoteki v Rimu, 3 slavnega Cimabue v cerkvi sv. Frančiška v Asisiju, Giotta v kapeli deli’ Arena v Padovi, Fiesola v cerkvi sv. Marka v Florenciji, Perugina in Bartolomea v Florenciji. 4 Glasoviti umetnik Viljem Achtermann je trpljenje blažene matere Marije nad vse ljubeznivo in ganljivo predstavil v kipu žalostne Matere 1 V Goethe-jevem „Faust-u“ je pesen v 1. delu o žalostni Materi eden najlepših Goethejevih spevov. Ganljiva je žalostinka spo- kornice pred podobo žalostne Matere: Oh, usmili V prebridki sili Se žalostna me Mati ti! Vsa v bolečini V srca globini Zreš svoj’ga Sina vmirati. Solze zdaj liješ, K Očetu vpiješ, Proseča Sinu pomoči. Sramote, smrti me otmi! Oh, usmili V prebridki sili Se žalostna me Mati ti! (Goethe’s sammtliche \Verke. Stuttgart und Ttibingen, 1851. IX. Theil. Str. 141. 142). 2 Erste allgemeine osterr. Pilgerfahrt ins Heilige Land. Wien, 1898. .Str. 110 in 111. 3 Die katholische Kirche unserer Zeit und ihre Diener in Wort und Bild. Herausgegeben von der Leo-Gesellschaft in M ien. 15. zvezek, stran 359. 4 Primeri: Heinrich Detzel, Christliche Iconographie. Freiburg im Breisgau, 1894. I. zvezek, str. 431 nsl. pod štev. 4. (Die soge- nannten Pieta-Bilder). 380 v Monastiru. Na slavni sliki žalostne Matere od profesorja Trenkvalda drži Marija svojega božjega Sina v naročju. Večni Sin božji je prestal trpljenje, Mati pa trpi dalje v neizrečni bridkosti. Pred to podobo najdeš zaupanje v Boga, stanovitnost in sladko tolažbo v žalosti. Ganljive slike ža¬ lostne Matere se nahajajo v premnogih cerkvah, kapelah in molivnicah. V župnijski cerkvi v Heidingsfeldu se skrbno hrani podoba žalostne Matere od Tilmana Riemenschneider. V cerkvi cesarske dvorne straže na Dunaju na Renmveg-u, prenovljeni od redovnikov resurekcijonistov, najdeš na stranskem altarju biser te cerkve, velik umotvor iz najbolj¬ šega časa laškega slikarstva: žalostno Mater božjo. Umetnik je vedel vpodobiti visoki vzor bolečine, vdane v voljo božjo . 1 * * * V Predragi v Gospodu! Ne morem se motiti o vzveli- čavnih čustvih, katera' je obudilo v vaših srcih branje mo¬ jega pastirskega lista o Materi bolečin. Žalil bi ta vaša občutja, ako bi hotel iz omenjenega izvajati zdaj razne 1 Papež Leon XIII. slavnega spomina so ob petdesetletnici svo¬ jega mašništva, to je leta 1888, prišteli sedmero blaženih ustanoviteljev reda servitov ali služabnikov preblažene device Marije svetnikom ter so njim v čast odločili posebne dnevnice in sveto mašo za vso Cerkev. V zahvalo in pa po lepi navadi, da se kipi vseh ustanoviteljev svetih redov po njih kanonizaciji postavijo po nišah za to odločenih (39) v baziliki sv. Petra, je bila dne 26. marca 1906 postavljena veli- čajna soha, visoka 4'77 m brez stojala in težka 180 meterskih stotov, sv. Bonfilija Monaldi v primerni vdolbini cerkve sv. Petra. Poprej je bila oskrbljena za dom sv. Petra krasna soha sv. Julijane Falconieri iz reda servitinj ali služabnic žalostne Matere božje. Sv. Bonfilij sluje najbolj med sedmerimi sobrati, je bil prvi predstojnik servitskega reda, za katerega je sestavil tudi pravila, ki še danes po sedmih stoletjih veljajo za vodila slažabnikom in slu¬ žabnicam preblažene device Marije, žalostne Matere božje. Kip je iz enega kosa belega kararskega marmorja mojsterski izklesal glasovih kipar Cesare Aureli, ki je že več sličnih soh za ve¬ likansko cerkev sv. Petra v Rimu izdelal; med drugimi leta 1904 kip sv. Janeza Krst. de la Salle, ustanovitelja kongregacije bratov krščan¬ skih šol. Naročena je pri njem tudi soha sv. Antona Marije Zaccaria, ustanovitelja barnabitov ali kongregacije sv. Pavla. Deset niš je še praznih; v drugih 29 že stoje umetno napravljene, dragocene podobe različnih svetih redovnikov in redovnic. 381 nauke. Te nauke so posnela že vaša od iskrenega sočutja z žalosti polno Materjo prešinjena srca. Le nekaterih više- pastirskih opominov ni, da bi zamolčal. K prvemu vas vprašam, zakaj je Marija, Jezusova in naša mati, toliko trpela? Iz ljubezni do Jezusa, svojega odrešenika, in do nas, svojih odrešenih otrok. Trpimo tudi mi potrpežljivo in vdani v božjo voljo iz ljubezni do Jezusa in do Marije! Premišljujmo radi v tem svetem času posta, molitve in zatajevanja našega duha in naše srce izpod- bujajoče trpljenje Jezusovo in sotrpljenje Marijino. Izpra¬ šujmo pri tem natanko svojo vest, in izpovejmo se skesano svojih grehov, kateri so povzročili bridko trpljenje in smrt Jezusa Kristusa in žalosti polno sotrpljenje njegove najsve¬ tejše Matere. K drugemu se hočemo v bridkostih in stiskah življenja izpodbujati z mislijo, da se nobena bolečina in nobena izguba, katero mi trpimo, ne da primerjati bolečini in izgubi Matere božje. Moj ljubi kristjan, četudi bi videl umirati svojega nadepolnega otroka, prisrčno ljubljenega sina ali ravno razvito hčer, in bi ti pokalo srce žalosti, ozri se na Marijo; kje je bolečina enaka njeni bolečini? Hlapec in dekla pa ne moreta in ne smeta zahtevati, da se njima bolje godi, kakor gospodu in gospej! Daruj se voljno, ne da bi vpraševal in bi hotel vedeti, zakaj, čemu? Dovolj, da veš, da je tvojega sina ali tvojo hčer s sveta poklical tisti, kateri je dal svo¬ jega edinorojenega Sina v trpljenje in smrt na križu ter ni prizanesel nebeški hčerki Mariji. Spoznaj iz tega, ljubi kristjan, da ne smeš zahtevati, da bi bil brez trpljenja, brez žalosti in brez bridkosti. Že po svoji naravi in po svojem nadnaravnem namenu moraš trpeti od zunaj in od znotraj. Izraelci so le skozi puščavo dospeli v obljubljeno deželo, in kristjan dospe le po križu iz solzne doline v raj. Po križu h kroni! Za cesarja Antonina je v Rimu plemenita gospa, I eli- cita po imenu, s svojimi sedmerimi sinovi živela vsa srečna v veri v Jezusa Kristusa in v vaji vsakatere čednosti. Ko so bili, ona in njeni otroci zatoženi, da so kristjani, jih je pozval mestni predstojnik Publij v imenu cesarjevem, da darujejo malikom. Stanovitno je blaga mati to terjatev za¬ vračala za se in za svoje sedmere sinove. Doživela je sveto veselje, da so vsi njeni otroci pred sodniki srčno spoznali krščansko vero, dasiravno so morali svoj pogum plačati z mučeniško smrtjo. Šli so v smrt, veselo popevaje. Naposled je bila umorjena tudi mati, tako, da je morala sedemkrat prenašati smrtno muko, ker je videla umirati svoje sinove. Glejte vredno učenko Jezusovo in poslušno hčerko žalostne matere Marije! Ta veličastni vzgled bodi tudi vam, predragi, v zvesto posnemo. Tudi pred vašimi očmi mora v tem vzveličavnem času umreti sedmero otrok vašega srca, to je, sedmero glavnih ali smrtnih grehov. V trdnem za¬ upanju na pomoč deviške matere božje Marije se vojskujte zoper svoj priljubljeni greh, odsekajte temu glavo, in lahko bote premagali vse druge svoje napake in slabosti. Malo pomena ima sveti postni čas, ako ob njegovem sklepu niste postali boljši, kakor ste bili ob njegovem začetku. Ko je bil junaški pomorski poveljnik Liladam (L’isle- Adam), veliki predstojnik malteškega reda, leta 1522 izgubil otok Rod, videli so ga z ostanki njegovega brodovja pristati v Mesini. Le ena zastava je še vihrala z njegove ladje, in na tej zastavi je bila naslikana žalosti polna Devica, sedeča pod križem, z napisom: V vsaki bridkosti in sili naše upanje! Tudi naše zemeljsko življenje je podobno vožnji po morju. Ako nam torej pretijo valovi nesreče, ako naši ljubljenci pomrjejo, ali nas zapustijo, ako nas nadle¬ gujejo bridke izkušnje in hudi dvomi, plovemo v viharju trpljenja varno in mirno med skalovjem, ako vihra ona za¬ stava pred našimi očmi, ako povzdigujemo svoje oči' z otroškim zaupanjem k morski zvezdi, k svoji ljubi gospej in žalostni materi Mariji. Saj je Marija po lepem izreku sv. škofa Epifanija oko, katero vidi našo revo, srce, katero ima sočutje z nami, roka, katera se stega za nami, da nam pomaga. častite torej veličastno Mater bolečin in zaupajte v njeno materino varstvo pred vsemi vi, duhovniki Gospodovi! Nekdaj so višji duhovniki žalili presveto srce žalosti polne Matere s svojim sovraštvom do Jezusa, ki je grajal njihove pregrehe, in s hudobnimi naklepi zoper njega. Mi pa hočemo božji Materi veselje delati z vestnim izpolnjevanjem svoje vzvišene in svete službe, z gorečo ljubeznijo do Jezusa in do vseh naši pastirski skrbi izročenih neumrljivih duš. Ma¬ rija je posebno mati duhovnikov. Saj jo je njen Sin izročil apostolu v varstvo. In ona je tolažila obupne apostole in je bivala med njimi, ko so izvedeli za gotovo, da je Vzveličar vstal, in ko je Sveti Duh razlil nad nje svoje preobilne milosti. Kakor je Marija vidno bivala pri prvi krščanski občini, enako biva nevidno v sveti Cerkvi, katere služabnike posebno ljubi kot namestnike svojega Sina, večnega više- duhovnika, in jih podpira s svojo mogočno priprošnjo. Srčno torej stojmo z Marijo pod križem Kristusovim in prenašajmo potrpežljivo trude in težave svojega prevzvi- šenega poklica, kakor apostoli, kateri so se veselili, da so smeli zavoljo imena Jezusovega trpeti zasramovanje in preganjanje. Iuxta crucem tecum stare Et nos tibi sociare In planetu, pereupimus! Ljubite in posnemajte žalostno Mater vi, krščanski starši! V vaših naročjih počiva upanje prihodnjosti. Vi hra¬ nite in redite mladi zarod z vsakdanjim kruhom, krepčajte ga tudi z mlekom krščanstva iz verno pobožnih src. Kar vi vtisnete otrokom v srce o Jezusu in Mariji, to požene glo¬ boke korenine; naj tudi pozneje nad tem buči divji vihar sveta, o pravem času bo vendar zopet pognalo, bo cvetlo in rodilo sad vzveličanja. Odgojujte svoje otroke za Boga in ne za svet, da so in ostanejo vedno izvoljeni otroci božji in Marijini. In vi, krščanski otroci, častite in ljubite iz vsega srca svojo nebeško Mater. Izpolnjujte vzveličavni opomin, kate¬ rega je dal oče Tobija na smrtni postelji svojemu sinu, mla¬ demu Tobiju, rekoč: Moj sin, poslušaj besede mojih ust in vtisni jih trdno v svoje srce... Spoštuj 384 <- svojo mater vse dni njenega življenja; ker spominjati se moraš, kakšne in kolike nevar¬ nosti je trpela zavoljo tebe... Vsednisvojega življenja imej Boga v spominu, in varuj se, da v greh ne privoliš in da n e puščaš v nemar zapovedi Gospodovih... Varuj se vsake ne¬ čistosti . . in napuhu ne pusti gospodovati ne v svojih mislih, ne v svojih besedah; ker v njem se je začela vsa spačenost... HvaliBoga vsaki čas in prosi ga, da vodi tvoja pota! (Tob. 4 , 2 — 4 . 6 . 13 . 14 . 20 ). Poveličujte kraljico bolečin z besedo in z dejanjem vi, krščanski možje; ker vam je dal Jezus najbolje, kar je imel: Marijo, ko je stala pod križem. Ljubite in proslavljajte vi, krščanski mladeniči in krščanske mladenke, lilijo čistosti in rožo mučencev, in bodete časno srečni ter večno vzveličani! Skazujte se vi, Bogu posvečeni redovniki in redovnice, kot srčne častilce in častilke najčistejše, najubožnejše in naj- žalostnejše Matere z natančnim izpolnjevanjem slovesno stor¬ jenih obljub devištva, uboštva in pokorščine. Marija, kraljica devic, se vas bo vedno spominjala v nebesih in bo za vas prosila pri svojem božjem Sinu. Zatekajte se v varstvo in brambo žalostne Matere vi, ubožci in zapuščeni, in učite se od Device najmodrejše, v uboštvu in sili Bogu se darovati. Križ je vedno pripravljen in čaka kristjana povsodi. Ne more mu uteči, naj beži kamor¬ koli. Ako rad nosi križ, bo križ tudi njega nesel tja, kjer je konec vsemu trpljenju. Ako pa ga nosi z nevoljo, ga teži še huje in vendar ga mora nositi. Ako se otrese enega križa, našel bo kmalu težjega. Ne more se ogniti temu, čemur se ne more umakniti noben človek. Kateri svetnik na svetu je bil brez križa in trpljenja? Vse življenje Jezusovo in Marijino je bilo križ in mučeništvo; zato bodi tudi vsakdo pripravljen, da kot dober in zvest hlapec nosi pogumno križ Gospoda in njegove blažene Matere.' Blagor jim, ki v tej 1 De imitatione Christi. Lib. 2. cap. 12. de regia via sanctae crucis. 385 solzni dolini žalujejo in jokajo z Jezusom in z Marijo, ker potolaženi bodo! Častite posebno vi, grešniki, Mater bolečin s tem, da obžalujete svoje grehe, da se jih izpoveste in se jih potem skrbno varujete. Ako se po nauku sv. Pavla (Hebr. 6, 6) Kristus z vsakim smrtnim grehom vnovič križa, mora potem tudi Marija vsakikrat pod križ. Ne silite je torej na novo pod križ in ne prebadajte zopet z mečem njenih prs! Oče Roviglione iz družbe Jezusove pripoveduje, da je imel neki mladenič hvalevredno navado, da je vsaki dan obiskal po¬ dobo žalostne Matere, ki je nosila sedem mečev v prsih. Nekoč je storil nesrečnež smrten greh, in ko je nato stopil pred podobo, je videl v srcu Device osem mečev in je slišal glas, da osmi meč v Marijinih prsih pomeni njegov greh. Ves prestrašen hiti se izpovedat in zadobi zopet otroštvo božje. Ob sklepu pa vsi prav ponižno prosimo preljubeznivo Mater bolečin, da nam kot priprošnjica umirajočih ob uri ločitve iz tega sveta zadobi milost, da dosežemo venec zmage. Kakor je nekdaj svoje ljubo Dete položila v naročje starčku Simeonu, in je ta v sladkem veselju zapel svojo popotnico: Nune dimittis servumtuum, Domine, katera je vse navzoče čudežno ganila in povzdignila, tako naj tudi vsakemu izmed nas izprosi ob smrtni uri milost, da moremo kakor Simeon zapeti večerno pesem: Zdaj odpusti, o Gospod, svojega hlapca v miru; ker moje oči so videle tvoje vzve- ličanje! Christe, cum sit hinc exire, Da per Matrem me venire Ad palmam vietoriae! Quando corpus morietur, Fac ut animae donetur Paradisi gloria! Amen. Kristus, ko se bo ločiti, Mi po Materi dobiti Zmagovalno krono daj! Kadar smrt mi truplo vzame, Daj, da dušo mi objame Večne slave srečni raj! Amen. 25 •is 386 sr V Mariboru, na god sv. sedem bratov Marijinih žalosti, dne 11. februarja 1899. f Mihael, knez in škof. XXIV. Pastirski list, od dne 2. aprila 1899, o nevarnem klicu: Proč od Rim a ali o 1 o či t vi o d s v e t e C e r k ve, ki ima v Rimu svojega vrhovnega poglavarja. MIHAEL, po božji milosti in božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, mnogočastiti duhovščini in vsem ljubim vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Sv. Duha! V Gospodu ljubljeni škofljani! priliki škofovskega posvetovanja, katero se je vršilo pretekli mesec na Dunaju, se je s pogledom na žalostne razmere časa sklenilo, izdati kratek pastirski list v slučajno porabo. Naročim torej, da se ta pastirski in podučni list vam, ljubljenim škofljanom, bere po vseh župnijskih cerkvah dne 16. aprila t. L, to je, drugo nedeljo po veliki noči, ko sli¬ šimo brati ganljivi evangelj o dobrem pastirju; ako pa bi to ne bilo mogoče, naj se bere tretjo nedeljo po ve¬ liki noči, na god varstva sv. Jožefa, variha naše svete Cerkve. Vrhu tega velevam, da se tisto nedeljo pred izpostav¬ ljenim presvetim Rešnjim Telesom opravi molitvena ura v 387 dosego božjega varstva za našo sveto Cerkev in za našo ljubljeno avstrijsko domovino, kakor tudi v zalivalo za srečno ozdravljenje Njih svetosti, našega blagonosno vladajočega svetega očeta papeža Leona XIII., čigar slavni god smo ravno pretekli teden, dne 11. aprila, preveselo obhajali. Tudi se naj v ta namen ob koncu molitvene ure zapoje za- hvalnica: Te Deu m laudamus! Tebe, Bog, vsi hvalimo! V Gospodu ljubljeni verniki! božji Vzveličar Jezus Kristus se v evangelju (Jan. 10), aterega oznanja sveta Cerkev te dni, prispodablja dobremu pastirju, ki daruje svoje življenje, da brani čredo pred sovražnikom, kateri jo žuga vkončati. Vi vsi, v Go¬ spodu ljubljeni, ste čreda, izročena nam od Boga; žene nas torej srce, da se te dni, ko mnogim izmed vas preti resna nevarnost za vzveličanje vaših duš, obrnemo do vas s svojo pastirsko besedo. Ta beseda pa ni beseda toževanja oboju, ki se vzdiga zoper našo sveto vero, kajti ta boj je že od nekdaj. Ta boj se v tem ali onem času, v tej ali oni deželi pojavlja huje ali slabje, utihnil pa ni in ne bo nikdar. Naš Gospod in Vzveličar nam je to napovedal, ko je rekel svojim apostolom in učencem: Na svetu bote imeli bridkost. (Jan. 16, 33). Ta beseda ni beseda bojazni ali strahu, ker je tisti božji Odrešenik svojim besedam hitro pristavil tolažbo: pa zaupajte, jaz sem premagal svet. Naša Cerkev ne more nikdar propasti, ker je Kristus govoril Petru: Ti si skala in na to skalo bom zidal svojo Cerkev, in vrata peklenska, to je najsilnejša prizadevanja, je ne bodo zmagala. (Mat. 16, 18). Ta beseda tudi ni beseda bojazljive skrbi za mnoge izmed vas, ki jo bote slišali zbrani v cerkvi, ali jo bote brali doma. Vsi ste sveto katoliško vero pode- 25 - -> 388 dovali kot najsvetejšo delščino od očeta in matere, in jo hočete sporočiti tudi svojim otrokom. Ali, kdo bi dvomil o tem: mi živimo v času ločitve duhov. Kakor vsak kmetovalec loči pleve od pšenice, tako govori tudi prerok o Vzveličarju: Njegova ve v niča je v njegovi roki, in bo očedil svoje gumno. (Luk. 3, 17). Pšenica ne izgubi ničesar, ako se odstranijo iz nje pleve; prav tako tudi ni Cerkev Kristusova, katera ima izgubo, ako se nevredni in zastran svete vere že davno mrtvi udje ločijo od nje. Toda izpregovoriti vam hočemo besedo izpodbude za malosrčne in besedo poduka za omahljive. Nekaj tednov sem vam kličejo: Proč od Rima, to je: Ločite se od Cerkve, katera ima v Rimu svojega vrhov¬ nega poglavarja! Pomislite torej, v Gospodu ljubljeni, zakaj se zdaj na tolikih krajih glasi ta klic. Zaradi dogodkov v poli- tiškem življenju, s katerimi se ne moreta spraviti niti v najmanjšo zvezo ne katoliška vera, niti ne rimški papež. Katoliška vera vendar ni danes druga, kakor je bila preje. Politiški dogodki ne morejo vere storiti ne prave in ne krive. Ako je bila preje rimska katoliška Cerkev prava, mora biti prava tudi še danes. Slišite tudi očitanje: Rimska cerkevni narodna. Fo je res in tudi ni res, kakor pač stvar umejemo. Rimska cerkev ni narodna, ker je ona edina Cerkev, ustanovljena od Jezusa Kristusa zavsa ljudstva in za vse narode, kakor to vsi spoznavamo v apostolski veri: Verujem eno, sveto, katoliško ali občno, apostolsko Cerkev. V drugem pomenu pa moramo reči po vsej pravici: Rimsko-katoliška Cerkev je narodna, ker z ljubeznijo objema vsak narod in je vse narode sveta iz teme paganstva in divjaštva povzdignila k omiki, kakor priča o tem svetovna zgodovina. Kajti omika ❖ 389 <- vseh sedanjih razvitih narodov se je po rimski Cerkvi začela in skozi poldrugo tisočletje gojila in nadaljevala, preden so se pojavila na svetu sedanja, od Cerkve ločena veroizpovedanja. Vsa umetnost in veda, vsa omika in olika krščanskega sveta se obrača h katoliški Cerkvi, kot k svoji učiteljici in materi. Drugo očitanje, s katerim vas hočejo zapeljati, se glasi: Katoliška Cerkev prinaša n a z a d e k, ker so kato¬ liške narode zadnji čas zadevale raznovrstne nezgode. Ako pa hočete resno premišljevati, bote lahko spoznali, da so katoliški narodi nazadovali še le od tiste dobe, ko so se v javnem življenju ločili od naukov in od zapovedi ka¬ toliške Cerkve — da, ko so se zoper nje mnogokrat so¬ vražno vzdignili. Nobena država ne more uspevati, ako se državna oblast kaže sovražno sveti veri. Ako se je to v ka¬ toliških deželah zgodilo na škodo narodom, tega nikakor ni kriva sveta Cerkev. Dokler je duh katoliške vere vladal javno življenje, so stali na visoki stopnji razvoja. Ta blagodejni vpliv katoliške Cerkve na človeški rod sledi samoumevno iz njenega začetka in iz njenih n a u k o v. Od kod, v Gospodu ljubljeni, od kod pa izvaja kato¬ liška Cerkva svoj začetek? Ona nima drugega začetka, kakor Jezusa Kristusa, Sinu božjega; ona šteje svoja leta od rojstva Kristusovega, ona je tista Cerkev, ka¬ tero imenuje svojo Cerkev (Mat. 16, 18); o njej govori: Kdor ne posluša Cerkve, bodi ti kakor ne¬ vernik in očiten grešnik (Mat. 18, 17); ona je, o kateri pravi: Vrata peklenska j e ne bodo zmagala. (Mat. 16, 18). Cerkev pa, katero je ustanovil Kristus, Sin božji, mora biti na vsak način svojim otrokom v vzveličanje. In kaj uči katoliška Cerkev? Vse to, ljubljeni v Gospodu, kar je učil Kristus, ker to naročilo ji je dal Kristus: Pojdite in učite vse narode . . in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapo¬ vedal. (Mat. 28, 19. 20). -> 390 * Kar pa je učil Kristus, to more biti človeštvu le v vzveličanje. Ali pa ne morejo trditi tega tudi druga vero- izpovedanja, katera so nastala kesneje in ne izhajajo od našega Vzveličarja Jezusa Kristusa? Ne, ker nobena druga vera nima od Jezusa Kristusaposlanstva: Pojdite in učite vse narode, o nobeni drugi veri ni govoril Jezus: Kdor vas posluša, mene posluša; o nobeni drugi: Kdorneveruje, bo pogubljen; o nobeni drugi: Glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Nasprotno pa uči sv. apostol Pavel: Ko bi vam tudi jaz, ali angel j z nebes oznanjeval drug nauk, kakor ste ga prijeli, bodi zavržen (Gal. 1, 8. 9), in sv. Janez piše: Ako pride kdo k vam in ne pri¬ nese tega nauka, ga nikar ne sprejmite v hišo in ga nikar ne pozdravljajte. (II. Jan. 10). Kakor svari tudi naš Vzveličar: Varujte se lažnjivih pre¬ rokov, kateri prihajajo k vam v ovčjih obla¬ čilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi. (Mat. 7, 15). Kažejo potem tudi na one nesrečneže, ki so kot du¬ hovniki, nezvesti svojemu vzvišenemu poklicu, dajali po¬ hujšanje in slab vzgled, in zaradi teh vabijo nasprotniki vernike k odpadu od svete Cerkve. V naši lepi Lavantinski škofiji, hvala Bogu ni Cerkvi in ne državi nezvestih duhov¬ nikov; temveč so goreči, požrtvovalni, za čast božjo in za vzveličanje vernikov vneti, neutrudni delavci v vinogradu Gospodovem. Daši pa so se nahajali tudi taki nezvesti slu¬ žabniki, ali ni res, da sveta Cerkev globoko obžaluje in ostro obsoja vsako pohujšanje, katero daje kdorkoli njenih udov, zlasti pa duhovnik, med tem ko odpadnikom od svete Cerkve nobeden onih nesrečnežev ni preslab, da bi ga ne sprejeli z veseljem? Presodite iz tega sami, je li pravično in je li pametno, sveto Cerkev zapustiti zato, ker je mogoče, da se nahajajo duhovniki, ki ne živijo po naukih, katere oznanjujejo? Predvsem pa se zlobni klic: Proč od Rima nanaša na rimskega papeža. £ 391 Kdo pa je rimski papež? On je, v Gospodu ljubljeni, najčudovitejši in najveličastnejši pojav sveta, katerega noben misleč človek ne more prezirati, ker pregloboko posega v zgodovino krščanske dobe. Kako dolgo je že papež na zemlji? Odkar je krščanstvo. Kako dolgo bo ob¬ stal? Vkljub vsem sovražnikom, vkljub vsem napadom, vkljub vsemu divjemu hrupu, ki se je vzdigal in se vzdiga zoper njega, bo trajal do konca sveta. In zakaj? Zato, ker je rekel Kristus: Ti si skala in na to skalo bom zidal svojo Cerkev in vrata peklenska je ne bodo zmagala. (Mat. 16, 18). Koliko mogočnih sovražnikov se je v malo da ne 1900 letih vzdignilo zoper papeštvo! In vsi, vsi so izginili, in dasiravno je toliko papežev umrlo mučeniške smrti, vztraja papeštvo nepremagljivo. Ono mora vztrajati s sveto Cerkvijo, ker brez papeža ne more biti prave Cerkve. On je namreč temelj, na katerega je pozidana, on je učenik, kateri ima obljubo, da ne bo omahoval v veri, ker Kristus je go¬ voril Petru in vsem njegovim naslednikom, rekoč: Prosil sem za tebe, da ne jenja tvoja vera, in ti po¬ trdi svoje brate (Luk. 22, 32); on je postavoda- j a 1 e c svete Cerkve, ker Kristus je dejal Petru: Tebi bom dal ključe nebeškega kraljevstva. Karkoli boš zvezal na zemlji, bo zvezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih (Mat. 16, 19); on je vrhovni pastir vseh vernikov, ker v to službo ga je povzdignil Kristus, rekoč: Pasi moja jagnjeta, pasi moj e ovce! (Jan. 21, 15 nsli. Ker je Kristus Gospod postavil papeža za temelj svoji Cerkvi, zato zapusti pravo Cerkev vsak, kdor zapusti papeža; ker ga je postavil Kristus za učenika sveti Cerkvi, zato za¬ pusti pravi nauk vsak, kdor zapusti papeža; ker mu je Kristus izročil ključe nebeškega kraljevstva, zato ostane ne¬ beško kraljevstvo zaprto vsakemu, kdor se loči od papeža; ker ga je slednjič Kristus postavil za pastirja, se loči od črede Kristusove vsak, kdor se loči od papeža. -* 392 sr— V Gospodu ljubljeni kristjani! je, kar smo vam hoteli postaviti pred oči v to- ažbo in v poduk, opominjajoč vas iz dna srca s v. apostolom: Bratj e, stoj te trdni v veri (I. Kor. 16, 13), ki je podlaga opravičenja; držite se zvesto vere, katero ste podedovali od nekdaj, v kateri so se vaši ljubi ločili v miru; držite se trdno Cerkve, katera vas je z blagoslavljajočo roko vodila v bojih in bridkostih življenja! Držite se trdno našega svetega očeta v Rimu! Obkrožen od toliko sovražnikov, vodi v najvišji starosti Cerkev božjo z vso modrostjo in dobrotljivostjo, kakor vodi zvest krmar svojo ladjo na viharnem morju. Ne žalite njegovega že tako hudo izkušanega očetovskega srca, temveč razveseljujte ga z zvesto otroško ljubeznijo! Z nami združeni, hvalite Gospoda Boga, ki ga je zadnji čas tako čudežno otel iz hude bolezni, in molite, da mu Bog podaljša dneve življenja ter mu da gledati mir svete Cerkve! Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa bodi z vami vsemi! Amen. Na sveti Velikonočni praznik, dne 2. aprila v letu vzveličanja 1899. t Mihael, knezoškof. £ 393 <- XXV. Pastirski list, z okrožnico papeža Leona XIII. z dne 25. majnika 1899, priobčen dne 9. junija 1899 o po¬ svetitvi človeškega rodu presvetemu Srcu Jezusovemu. MIHAEL, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, mnogočastiti duhovščini in vsem ljubim vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Sv. Duha! V Gospodu ljubljeni škofljani! slavno vladajoči papež, sveti oče Leon XIII., so v imu na veseli praznik vnebohoda Gospodovega? ne 11. maja tekočega leta, v posebni okrožnici Properante ad exitum saeculo slovesno napovedali jubilejno ali sveto leto, ki se bo začelo na letošnji sveti Božič in bo trajalo do Božiča prihodnjega leta. Leto 1900 bo potemtakem sveto in zato posebno znamenito leto za ves krščansko-katoliški svet. Vsedobri Bog daj, da bi služil vzveličavni čas vsem Lavantincem v vstanjenje iz groba grehov, da bi jim bil v duhovni preporod in tako v časno in večno srečo. Sveti oče Leon XIII. iskreno želijo, da bi se verniki že zdaj skrbno pripravljali za nastopno jubilejno leto. Najboljši in najpri¬ mernejši začetek potrebne priprave, kakor mislijo in sodijo po pravici vidni vrhovni poglavar svete Cerkve, bi bila po¬ svetitev katoliških kristjanov in sploh vsega človeškega rodu presvetemu Srcu Jezusovemu. Zato so izdali krasno apostolsko poslanico Annum sacrum z dne 25. maja tega leta, v kateri velevajo vsem višjim pastirjem, katoliškim škofom, da naj izročijo in posvetijo vse svoje ljube ovčice božjemu Srcu dobrega Pastirja. č 394 Mi Lavantinci smo se sicer že lanjsko leto dne 17. ju¬ nija darovali in zaobljubili presladkemu Srcu Jezusovemu; vendar pa hočemo na očetovsko povelje Kristusovega na¬ mestnika v naši sveti Cerkvi, Leona XIII., svojo lanjsko zaobljubo in posvečenje letos obnoviti. Ker mi je okrožno papeževo pismo došlo prepozno v roke, da bi se bila mogla ganljiva pobožnost vršiti že dne 9. junija 1.1., na praznik presvetega Srca Jezusovega, naročim, da naj dušni pastirji ta-le moj pastirski list z apostolsko okrožnico vred bero s pridižnic peto nedeljo po binkoštih, to je dne 25. junija tega leta. Ob sopraznikih 26., 27. in 28. junija pa naj služijo sveto mašo pred izpostavljenim svetim Rešnjim Telesom ter naj molijo po sveti maši pred zadnjim blagoslovom litanije pre¬ svetega Srca Jezusovega, kakor so jih sveti oče papež Leon XIII. dne 10. januarja 1899 dovolili za našo Lavantinsko škofijo in so jih dne 2. aprila tega leta potrdili za vesoljno Cerkev. Na veličastni praznik svetih apostolov Petra in Pavla, teh dveh sijajnih vzgledov žive vere in plameneče ljubezni, pa se naj vsi verniki posvetijo predobrotljivemu in vsemo¬ gočnemu Srcu Jezusovemu pri predpoldnevni ali popoldnevih službi božji s tem, da pred izpostavljenim svetim Rešnjim Telesom skupaj na glas molijo molitev za posvečenje božjemu Srcu Jezusovemu: lesu dulcissime, kakor so jo sveti oče zaukazali in svoji zgoraj pohvaljeni okrožnici pridodali. Predragi v Gospodu! Pri Jezusovi ljubezni in vaši lju¬ bezni do samih sebe in do svojih vas prijazno vabim in prosim, da se z duhom in s srcem udeležite tega častitlji¬ vega in svetega dejanja. Kdo bi se pač ne hotel posvetiti, bi se ne hotel zopet in zopet izročiti Srcu tistega, ki bo enkrat naš sodnik in ki nas zdaj k sebi ljubeznivo vabi in kliče: Pridite k meni vsi, kise trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil! (Mat. 11, 28). Predstoječe svoje višepastirsko naročilo pa završujem z živo željo: Troedini Bog Oče, Sin in Sveti Duh naj napolni vse z vsem nebeškim in pozemelj- * 395 <- skim blagoslovom, ter naj vsem ohrani pravo vero in življenje po tej veri! Amen. V Mariboru, na praznik presvetega Srca Jezusovega, dne 9. junija 1899. t Mihael, knezoškof. Častitim bratom patriarhom, primatom nadškofom, škofom in drugim krajnim ordinarijem, kateri so v miru in občestvu z apostolsko stolico, Papež Leon XIII. Častitljivi bratje! Pozdrav in apostolski blagoslov! vam je dobro znano, smo pred kratkim z stolskim pismom oznanili sveto leto, ki se skoraj obhajalo v tem slavnem mestu po na¬ vadi in naredbi prednikov; danes pa, v nadepolno zastavo, da se bo ta presveta slavnost vršila tem pobožneje, naro¬ čamo in priporočamo veličastno dejanje, od katerega, ako le vsi ubogajo enega duha in voljnega srca, pričakujemo brezdvomno izvrstnega in trajnega sadu, pred vsem za krščan¬ stvo, potem pa tudi za vesoljno človeštvo. Že več kakor enkrat smo izkušali povsem potrjeno in priporočano pobožnost češčenja presvetega Srca Jezusovega vestno braniti in čimdalje bolj razjasnjevati, po vzgledu Naših prednikov Inocencija XII., Benedikta XIII., Klementa XIII., Pija VI., Pija VII. in Pija IX.; zlasti pa smo namera¬ vali to z odlokom od dne 28. junija 1889, s katerim smo praznik tega imena povzdignili v red prve vrste. Zdaj pa nam je v mislih še očividnejši način pobožnosti, katera ima biti, rekli bi, dovršitev in izpolnitev vsega češčenja, ki se skazuje presvetemu Srcu, in nadejamo se, da bo zelo pri¬ jetna Odrešeniku Jezusu Kristusu. Stvar, o kateri govorimo, se sicer zdaj ne sproži prvikrat. Že skoraj pred 25 leti namreč, ko se je bližala druga stoletnica naročila, danega -> 396 blaženi Marjeti Mariji Alakok (Alacoque), da razširja češčenje božjega Srca, že skoraj pred 25 leti so se ne le zasebniki, temveč tudi škofje iz vseh krajev obrnili do Pija IX. s prošnjami, da posveti ves človeški rod preveličastnemu Srcu Jezusovemu. Sklenilo se je, odložiti stvar, da se preudari resnobneje; posameznim skupščinam, katere so želele, se je dalo dovoljenje, posvetiti se in se je predpisala posvečevalna molitev. Ko so se pridružili novi razlogi, mislimo, da je došel čas, izvršiti to zadevo. In ta najobsežnejši in najvišji dokaz češčenja in vda¬ nosti se povsem spodobi Jezusu Kristusu, ker je najvišji vladar in Gospod. Njegova oblast se namreč ne razteza le črez katoliška ljudstva ali le črez one, ki po veljavno pre¬ jetem svetem krstu spadajo pravoma k Cerkvi, dasiravno so jih zmote zapeljale na krivo pot, ali jih razkol loči od ljubezni, temveč obsega tudi vse, ki nimajo krščanske vere tako, da je po vsej resnici vesoljno človeštvo v oblasti Jezusa Kristusa. Kajti On, ki je Edinorojeni Očeta, in je ž njim enega bistva, svetloba njegovega veličastva in podoba njegovega bistva (Hebr. 1, 3), On mora imeti z Očetom vse skupno, skupno torej tudi vrhovno oblast črez vse stvari. Zato govori Sin božji sam o sebi po preroku: Jaz pa sem od njega postavljen kralj črez Sion, njegovo sveto goro. — Gospod mi je rekel: Moj Sin si ti; danes sem te rodil. Prosi me, in dal ti bom narode v delež in po¬ krajine zemlje v tvojo lastnino. (Ps. 2, 6—8). S temi besedami priča, da je prejel od Boga oblast črez vso Cerkev, katera se prispodablja gori sionski, pa tudi nad ostalo zemljo, kakor daleč segajo njene meje. Na katero podlago pa se opira ta oblast, tega učijo dovolj jasno be¬ sede: Moj Sin si ti. Prav zato namreč, ker je Sin Kralja vseh stvari, je dedič vse oblasti; zato se pravi: Dal ti bom narode v delež. Tem besedam je podobno, kar piše sv. apostol Pavel: Katerega je postavil dediča vseh reči. (Hebr. 1, 2 ). £ 397 Pred vsem pa je treba pomisliti, kaj je Jezus Kristus trdil o svoji oblasti ne po apostolih in po prerokih, temveč z lastnimi besedami. Ko ga je rimski oblastnik vprašal: Torej si ti kralj? je odgovoril brez pomisleka: Ti praviš, da sem jaz kralj. (Jan. 18, 37). Velikost te oblasti pa in neskončnost njegovega kraljevstva potrjujejo jasneje one besede do apostolov: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. (Mat. 28, 18). Ako je Kristusu dana vsa oblast, sledi neogibno, da je njegova oblast najvišja, samoobsebna, neodvisna od volje drugega, tako, da ji ni nič enako, nič ne podobno; in ker je ta oblast dana v nebesih in na zemlji, ji morata pokorna biti nebo in zemlja. To samo njemu lastno pravico pa je tudi v resnici izvrševal, ko je apostolom zapovedal, razširjati njegov nauk,, zbirati ljudi po kopelji vzveličanja v eno telo svete Cerkve in dajati postave, katerih bi ne smel nihče zametavati brez nevarnosti večnega pogubljenja. Vendar to še ni vse. Kristus kraljuje ne le vsled pri¬ rojene pravice, kot edinorojeni Sin božji, temveč tudi vsled pridobljene pravice. Otel nas je namreč oblasti teme (Kol. 1, 13) in je dal samega sebe v rešilo za vse. (I. Tim. 2, 6). Postali so torej njegovo pridobljeno ljudstvo (I. Petr. 2, 9) ne le katoličani in vsi, kateri so veljavno prejeli krščanski krst, temveč posamezniki in vsi ljudje. O tem govori primerno sv. Avguštin': Vprašate, kaj je odkupil? Glejte, kaj je dal, in našli bote, kaj je odkupil. Kri Kristusova je cena. Koliko velja? Koliko, če ne ves svet, ce ne vsa ljudstva? Za vse je dal, koli kor je dal. Zakaj pa so celo neverniki pod oblastjo in pod go¬ spostvom Jezusa Kristusa, o tem razvija sv. Tomaž 2 vzrok in razlog. Ko je namreč vprašal zastran njegove sodne oblasti, se li razteza na vse ljudi, in je trdil: Sodna oblast sledi iz kraljeve oblasti, sklepa kar na¬ ravnost: Vse je podložno Kristusu s pogledom 1 Tract. 120 in Ioann. 2 3 a p. q. 59. a. 4. 398 <- na njegovo oblast, dasiravno mu ni vse pod¬ ložno s pogledom na izvrševanje oblasti. Ta oblast in to gospostvo Kristusovo se izvršuje nad ljudmi po resnici, po pravici, zlasti pa po ljubezni. On sam pa dovoljuje, da se temu dvojnemu vzroku njegove oblasti in njegovega gospodstva pridružuje od naše strani radovoljna vdanost. Jezus Kristus pa, ki je obenem Bog in Odrešenik, je neskončno bogat vsled skupnega in popolnega posestva vseh stvari; ali mi smo tako ubogi in revni, da nimamo ničesar, s čimer bi ga mogli obdarovati. In vendar se v svoji preveliki dobrotljivosti in ljubezni ne brani, to, kar je njegovo, sprejeti od nas v dar tako, kakor da bi bilo naše; da, ne le, da se ne brani, marveč želi to in zahteva: Sin, daruj mi svoje srce! Torej ga vendarle moremo obdarovati s svojo voljo in s svojo vda¬ nostjo. S tem namreč, da se mu posvetimo, pripoznamo, in očitno ter radovoljno sprejmemo njegovo gospostvo, pričamo pa tudi v dejanju, da, ko bi bila reč, katero darujemo, naša last, bi jo dali z največjim veseljem, in da ga prosimo, naj ne odkloni sprejeti našega daru, dasiravno je že tako nje¬ gova popolna last! To je pomen stvari, o kateri govorimo, to je smisel našim besedam. — In ker je v presvetem Srcu podoba in izraz neskončne ljubezni Jezusa Kristusa, katera nas nagiba k povratni ljubezni, je celo primerno, posvetiti se njegovemu najsvetejšemu Srcu; to pa ni nič druga, kakor darovati in izročiti se Jezusu Kristusu; kajti vsa čast, vsa vdanost in pobožnost, katera se skazuje božjemu Srcu, se v resnici in prav za prav skazuje Kristusu samemu. K radovoljnemu opravljanju te pobožnosti torej vspod- bujamo in opominjamo vse, ki poznajo in ljubijo božje Srce, in srčno želimo, da to izvršijo vsi enega in istega dne, da se bodo izjave posvetitve toliko tisoč duš ob istem času vzdigale v nebeške višave. — Ali pa hočemo pozabiti brez števila drugih, katerim še ni zasvetila luč krščanske resnice ? Saj zastopamo osebo Onega, kateri je prišel vzveličat, kar je bilo izgubljenega, in kateri je daroval svojo krv za vzve- ličanje vsega človeškega rodu. Kakor si torej neprenehoma 399 prizadevamo, k pravemu življenju buditi one, kateri sedijo v smrtni senci, pošiljaj e poslance Kristusove učit po vseh deželah, tako jih zdaj, srčno omilovaje njih usodo, na po¬ seben način priporočamo in, kolikor je na nas, posvetimo presvetemu Srcu Jezusovemu. Tako bo ta pobožnost, katero vsem priporočamo, vsem v prid. Oni, ki že spoznajo in ljubijo Jezusa Kristusa, bodo čutili pomnožitev vere in lju¬ bezni; oni, kateri so spoznali Kristusa, pa zanemarjajo nje¬ gove zapovedi in njegovo postavo, bodo imeli priliko, dobiti si iz presvetega Srca ognja ljubezni; za one najnesrečnejše pa, ki vzdihujejo v slepi neveri, hočemo vsi skupaj prositi božje pomoči, da si jih Jezus Kristus, kakor si jih je že podvrgel po oblasti, podvrže tudi po izvrševanju oblasti, to pa ne samo v prihodnjem življenju, ko bo svojo voljo izpolnil nad vsemi s tem, da bo te vzveličal, one kaznoval , 1 temveč tudi že v tem umrljivem življenju s tem, da jim podeli vero in svetost, da bodo s temi čednostmi mogli Boga dostojno častiti in doseči večno vzveličanje v nebesih. Ta posvetitev daje pa tudi državam upanje boljših razmer, ker more obnoviti in utrditi vezi, katere državo naravno vežejo z Bogom. — V teh zadnjih časih se je merilo zlasti na to, da se loči Cerkev in država. V uredbi in v upravi držav se zaničuje cerkvena in božja oblast v ta namen, da se iz' družbenega življenja odstrani ves vpliv svete vere, kar je skoraj toliko, kakor uničiti vero v Kri¬ stusa in Boga samega, ako bi bilo mogoče, izgnati z zemlje. Kaj čuda, da je vsled tolike zlobnosti človeštvo večinoma zabredlo v take zmote in valove, da se nihče ne čuti več mirnega in varnega? Ako se zaničuje vera, se neogibno rušijo najtrdnejše podlage javnega blagostanja. Bog pa ne- zvestneže v pravično in zasluženo kazen prepušča njihovemu poželenju, da strežejo svojim strastem in se sami ukončajo v svoji razbrzdani svobodnosti. Od tod izvira ona moč hudobe, katera se šopiri že dolgo časa in katera nujno zahteva, iskati pomoč Enega, s 1 S. Thom. 1. c. čigar močjo se more izgnati. Kdo pa bi bil tisti, ako ne Jezus Kristus, edinorojeni Sin božji? Ker nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi se mogli vzveličati. (Dej. ap. 4, 12). K njemu torej se moramo zateči, kateri je pot, resnica in življenje. Zašli smo: povrniti se moramo na pot; tema obdaja duhove: pregnati se mora z lučjo resnice; nastopila je smrt: popri¬ jeti se moramo življenja. Tedaj šele bo mogoče zaceliti toliko ran, tedaj bo upati, da vsaka pravica zadobi prejšnjo veljavo, povrnile se bodo dobrine miru, meč in orožje pade iz rok, kadar bodo vsi voljno sprejeli gospostvo Kristusovo in mu bodo pokorni, in mu bo spričeval vsak jezik, da je Gospod Jezus Kristus v časti Boga Očeta. (Filiplj. 2, 11). Ko je Cerkev v prvih časih svojega obstanka vzdiho¬ vala pod jarmom rimskih cesarjev, se je mladeniškemu cesarju prikazal križ na nebu kot znak in učinitelj preslavne zmage, katera je kmalu sledila. Glejte, danes se kaže našim očem drugo blagonosno, božje znamenje: namreč presveto Srce Jezusovo, iznad katerega se vzdiguje križ, bliščeč v najsvetlejšem plamenečem žaru. Na-nj se naj stavi vse upanje, od njega se naj prosi in pričakuje vzveličanje človeštvu. Slednjič nočemo zamolčati, da Nas je tudi drug, sicer Naš zaseben, pa vendar dovolj pravičen in važen razlog nagnil, prirediti to svečanost, ker nas je namreč Bog, za¬ četnik vsega dobrega, nedavno rešil iz nevarne bolezni. To povišanje češčenja presvetega Srca bodi javen spomin hva¬ ležnosti za ono toliko dobroto. Zato naročamo, da se dne 9., 10. in 11. prihodnjega meseca junija v glavni cerkvi vsakega mesta in vsakega kraja opravljajo posebne pobožne vaje in da se vse te dni poleg drugih molitev molijo litanije presvetega Srca, od Nas potrjene; zadnji dan pa se naj opravi posvečevalna molitev, katero vam, častitljivi bratje, pošljemo obenem s tem pismom vred. 401 V zastavo božjih darov in v znamenje Naše naklonje¬ nosti podelimo vam in duhovnikom in vernikom, katerim ste predstojniki, ljubezni polnega srca v Gospodu apostolski blagoslov. Dano v Rimu pri sv. Petru, dne 25. majnika 1899, v 22. letu Našega papeštva. Papež Leon XIII. Posvetivna molitev k presv. Srcu Jezusovemu. lajslajši Jezus, odrešenik človeškega rodu, ozri se na nas, ki v vsej ponižnosti klečimo pred tvojim altarjem. Tvoji smo, tvoji hočemo biti; da pa moremo biti tesneje s teboj sklenjeni, glej, zato se vsak izmed nas danes radovoljno posveti tvojemu presvetemu Srcu. — Tebe sicer mnogi nikdar niso poznali; tebe so mnogi zavrgli, zaničevaje tvoje zapovedi. Usmili se obojih, najdobrotljivši Jezus, in potegni jih vse na svoje sveto Srce. Bodi kralj, o Gospod, ne le vernikom, ki niso nikdar od¬ stopili od tebe, temveč tudi izgubljenim sinovom, kateri so te zapustili; stori, da se ti nagloma povrnejo v očetovo hišo, da ne poginejo reve in lakote. Kralj bodi onim, katere je zapeljala zmota krivih naukov, ali katere je ločil razkol, in pokliči jih zopet v varno zavetje resnice in k edinosti vere, da bode kmalu en hlev in en pastir. Kralj bodi slednjič vsem onim, kateri žive v stari zmoti neverstva, in ne mudi se, rešiti jih iz teme in jih peljati k luči in v kraljevstvo božje. Daj, o Gospod, svoji Cerkvi blagostanje in varno svobodo; daj vsem ljudstvom mir in red; stori, da se od konca do kraja zemlje razlega en glas: Hvala bodi božjemu Srcu, po katerem nam je došlo vzveličanje; bodi mu čast in slava vekomaj! Amen. 402 * XXVI. Pastirski list, objavljen dne 14. januarja 1900 in posvečen ob nastopu novega veka in zlatega leta k r a 1 j u kraljev, Kristusu, Bogu čl o veku, ki živi, kra¬ ljuje, zapoveduje. MIHAEL, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, mnogočastiti duhovščini in vsem vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Sv. Duha! Hvaljen bodi Jezus Kristus! Vekomaj. Amen. V Gospodu ljubljeni škofljani! starodavni, ker od apostolov podedovani, častit- jivi šegi in obliki vam pošljem zopet pastirski ist, katerega začnem in vpeljem z najlepšim ka¬ toliškim pozdravom: Hvaljen bodi Jezus Kristus! Ob meji dveh stoletij stojimo, zares velepomembna doba, ki z vso silo nagiba in vabi k resnemu premišljevanju o preteklosti in o prihodnjosti. Vendar mi se hočemo pred vsem in najbolj muditi v sedanjosti, hočemo obujati vzveli- čavne misli in delati dobre sklepe za svoje prihodnje živ¬ ljenje in delovanje. Kakor vsi, ljubljeni škofljani, prav dobro veste, so naš srečno in slavno vladajoči sveti oče papež Leon XIII. napo¬ vedali za Rim veliki in splošni jubilej s krasnim apostolskim pismom Properante ad exitum saeculo z dne 11. majnika 1899, ki se vam je bralo s pridižnice na tretjo in četrto adventno nedeljo lanjskega leta z mojim pastirskim listom od dne 30. novembra 1899. Medtem ko sveti oče v prvem delu svojega znamenitega jubilejnega pisma razjasnu- jejo vernikom, kaj pravzaprav nameravajo s svojo apostolsko okrožnico in kaj pričakujejo od svetega, zlatega leta, govorijo v drugem delu natanje o jubileju samem; preden 403 še¬ pa ga slovesno oznanijo, omenjajo svečanosti, ki se bodo vršile v svetem letu v zadoščevanje in proslavljanje, v po- češčenje in moljenje božjega Vzveličarja Jezusa Kristusa. Sveti oče Leon XIII., devetdesetletni starček in biserni mašnik, želijo iskreno, da se ob koncu sedanjega in ob za¬ četku prihodnjega veka, ki teče in se šteje po rojstvu Jezusa Kristusa, katero je svet rešilo in osrečilo, da se božjemu Odrešeniku uklanja ves katoliški svet, da se nebeškemu spravitelju in osrečevalcu povsod daje čast, slava in zahvala, da se mu izkazuje zadoščevanje, češčenje, spoštovanje in moljenje. In zato se je že izdavna osnoval v Rimu, v srcu ka¬ toliškega krščanstva, mednaroden ali splošen odbor odličnih mož, ki so jubilejno slavnost pripravljali in jo zdaj vodijo in urejajo. V ta namen so se predlagale raznovrstne pobožne vaje, na primer obhajanje svetih misijonov in duhovnih vaj, skupne molitve, božje poti, evharistični zbori in druge enake svečanosti. V trajni spomin slovesnega izpovedanja svete katoliške vere ob koncu devetnajstega in ob začetku dvaj¬ setega stoletja se imajo postaviti spominski križi, kakor je bila od starodavnih časov hvalevredna navada, da so ob slovesnih prilikah, ob važnih dogodkih in znamenitih dobah stavili križe, stebre in druge enake spomenike, tako pravim, se imajo zdaj v stolnih in župnijskih cerkvah postaviti spo¬ minski križi z napisom: 1900. Christus Deus-homo vi vit, regnat, imperat. 1901. Ti spominski križi se imajo slovesno odkriti v noči od 31. decembra 1900 do 1. januarja 1901, katera veže dotekajoče devetnajsto in pri¬ hajajoče dvajseto stoletje. V naši škofiji so se v zmislu omenjene ,,jubilejske slo¬ vesnosti na čast našemu odrešeniku Jezusu Kristusu in nje¬ govemu častitljivemu namestniku na zemlji ob sklepu dote¬ kajočega in ob začetku prihodnjega veka‘‘ obhajali že lani mnogi misijoni in duhovne vaje in se bodo obhajali nepie- stano tudi letos. Od dne 31. marca do dne 8. aprila se bo vršil v Mariborski katedrali jubilejni misijon. ^ rhutega se zanesljivo nadejam in zaupam v Boga, da mi bo mogoče, \ 26 “ 404 sr teku milostnega leta praznovati še marsikatere druge, duha in srce povzdigujoče slavnosti na čast božjemu Vzveličarju in v vzveličanje po njegovi dragoceni krvi odrešenih ne¬ umrljivih duš. Z božjo milostjo in pomočjo nameravam ob¬ hajati škofijsko sinodo, želim slovesno posvetiti v Mariboru novo krasno predmestno župnijsko cerkev svete Marije, ma¬ tere našega Odrešenika in matere milosti božje, in ob tej priliki prirediti božje poti iz vseh delov škofije k novemu prestolu kraljice nebes in zemlje; nadalje želim praznovati v cerkvi sv. Alojzija v Mariboru evharistično slavnost za duhovnike-častilce presvetega rešnjega Telesa in za ude mo¬ litvene družbe „associatio perseverantiae sacerdotalisT kakor tudi za druge duhovnike naše škofije; potem želim v zmislu navodila svete kongregacije obredov z dne 27. novembra 1899, v zadevi posvetitve človeštva presvetemu srcu Jezusovemu to posvetitev obnoviti po vseh župnijskih cerkvah svoje škofije na praznik srca Jezusovega ali na sledečo nedeljo ; mislim primerne slavnosti povzročiti v katoliških društvih, nadalje prav slovesno obhajati letošnjo majniško pobožnost, in prirediti druge zadoščevalne in zahvalne pobožnosti v iz- pričevanje katoliške vere in krščanske ljubezni. Poskrbel sem že tudi za to, da se vzidajo v vseh žup¬ nijskih cerkvah moje mi ljube in drage škofije mramornate spominske plošče v pobožni in veseli spomin zlatega svetega leta, kakor taka spominska znamenja že mično krasijo letošnji šematizem in direktorij. V stolni in mestni župnijski cerkvi sv. Janeza krstnika v Mariboru se bo postavil večji in drago¬ cenejši spominski križ, ter se bo odkril o polnoči 31. de¬ cembra 1900 po slovesni višeduhovniški sveti maši in pred zahvalnico Te Deum laudamus. Globokega pomena je latinski napis, ki ima krasiti spominske križe in plošče ter se nahaja že tudi na ročišču zlatega kladivca, ki so ga rabili sveti oče papež Leon XIII. o priliki slovesne otvoritve svetih ali jubilejnih vrat na božično bil jo lanjskega leta. Cesar Karl Veliki (768—814), ki je imel jasen pojem o namenu duhovske in svetne oblasti, kakor pričajo mnogi —405 — izreki v njegovih kapitularjih, n. pr. Ego credere non possum. quod ii, qui Deo et sacerdotibus inobedientes sunt, erga civi- tatem iideles esse possunt. Jaz ne morem verjeti, da bi tisti, ki so nepokorni Bogu in njegovim duhovnikom, mogli zvesti biti do države; in preden je bil še postal rimsko-nemški cesar — za cesarja ga je na božični praznik po slovesnem svetem opravilu v cerkvi sv. Petra venčal papež Leon III. leta 800 — se je podpisaval: Carolus, rex et sanctae apo- stolicae Sediš in omnibus fidelissimus adiutor. Karol, kralj in sveti apostolski stolici v vseh rečeh najzvestejši pomočnik — ta slavljeni vladar je imel pregovor: Christus regnat, vincit, triumphat. Kristus kraljuje, zmaguje, se proslavlja. Na slovečem obelisku sv. Petra, ki je nekdaj v bližnjem dirjališču cesarja Nerona gledal trpljenje prvih rimskih mu¬ čencev in katerega je dal papež Sikst V. leta 1586 po stavbarskem mojstru Dominiku Fontana za vsoto skoraj 38.000 rimskih tolarjev postaviti na sedanjem mestu, na tem ponosnem monolitu ali iz enega kamena izsekanem stebru iz rdečega granita, na katerem stoji križ s shranjeno svetinjo Kristusovega križa, so na zapadni strani vdolbene besede: Christus vincit. Christus regnat. Christus imperat. Christus ab omni malo plebem suam defendat! Kristus zmaguje. Kri¬ stus kraljuje. Kristus zapoveduje. Kristus brani vsakega zla svoje ljudstvo! Na vzhodni strani pa se bleste besede: Ecce, crux Domini! Fugite partes adversae: vicit leo de tribu Juda! Glej, križ Gospodov ! Bežite nasprotne stranke: zmagal je lev iz rodu Judovega! Na podlagi zgoraj omenjenega prepomembnega izreka in zvesto izvrševaje modro naredbo skupnega očeta in uče¬ nika krščanstva, hočem svoj letošnji pastirski in podučni list posvetiti njegovemu božjemu \ eličastiu, naj- usmiljenejšemu Gospodu in \ zveličarju Je¬ zusu Kristusu in njegovemu premilostnemu in presvetemu Srcu. Bog Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veli¬ častva pa naj nam da duha modrosti in razo- denja za njegovo spoznanje; razsvetljene oči 406 našemu srcu, da spoznamo, kakšno upanje imajo njegovi poklicani in koliko je bogastvo veličastva njegovega deleža v svetih, in kako neizmerno velika je njegova moč nad nami, ki verujemo poleg delanja njegove mogočne moči, ki jo je izkazal nad Kristusom, ker ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, črez vsako poglavarstvo in oblast in moč in gospodstvo, in črez vsako ime, ki se imenuje ne le na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem, in je vse podvrgel nje- govim nogam, in ga je postavil glavarja nad vso Cerkev, katera je njegovo telo in polnost njega, ki napolnjuje vse v vsem. (Efez. 1, 17—23). Venite . . et iubilemus Deo, salu tari nostro! Pridite . . in radujmo se v Bogu, svojem Vzveličarju! (Ps. 94, 1). Ljubljeni v Gospodu! a eno osebo se nanaša, na eni osebi sloni ves razvoj človeštva. To je vzvišena, večna in vsemogočna oseba Jezusa Kristusa, ki obsega vse, kar je resnično in dobro, vse, kar je častitljivo in sveto, ki je gibajoče in oživljajoče središče zgodovine in vir vsega blagoslova za človeštvo. Ali hočemo ali nočemo, vsekdar se moramo po¬ vrniti h Kristusu, ako hočemo sploh v zgodovini človeškega rodu kako stvar prav tolmačiti in razložiti. Brez Kristusa vlada povsod tema, ž njim postane črna noč beli dan. Iesus Christus Deushomo vivit et vinci t. Jezus Kristus, Bog in človek, živi in zmaguje. Neizcrpljiva obilnost milosti in darov se razprostre pred našim duhovnim očesom pri pogledu na učlovečeno Besedo, na učečega in trpečega, na križu umrlega in ob desnici nebeškega Očeta sedečega Sinu božjega. Slavni apostol sveta, sv. Pavel, se ne more načuditi, premišljevaje to vzveličavno resnico. V prvem poglavju svojega čudovito milega lista do Kološanov kliče navdušeno: Dajajte » 407 hvalo Bogu Očetu, ki nas je storil vredne, udeležiti se dediščine svetih v razsvetljenju, ki nas je otel oblasti teme in nas je prestavil v kralj evstvo svojega preljubega Sina, v ka¬ terem imamo odrešenje po njegovi krvi, od¬ puščen j e grehov, kateri je podoba nevidnega Boga, prvorojeni med vsemi stvarmi, ker po njem je ustvarjeno vse v nebesih i n n a z e m 1 j i, vidno in nevidno, naj si bodo prestoli ali g o- spodstva, ali poglavarstva ali oblasti, vse je ustvarjeno po njem in v njem; in on je pred vsemi in vse obstoji v njem; in on je glava telesa Cerkve, on je začetek, prvenec iz mrtvih, da ima prvo mesto med vsemi, ker dopadlo je, da prebiva v njem vsa popolnost, in da po njem vse spravi s seboj in umiri po krvi njegovega križa, kar je na zemlji ali v nebesih. (Kol. 1, 12—20). Ko je božji Vzveličar na večno znameniti prvi veliki petek umrl na križu in bil pokopan v skalnatem grobu, pred katerega so zavalili težek kamen, tedaj so mislili nje¬ govi zapriseženi sovražniki, da je zdaj konec njega, njego¬ vega nauka, njegovih apostolov in njegove vzveiičavne ustanovitve, svete Cerkve. Menili so, da so zdaj za vselej spravili s pota velikega čudodelnika Nazareškega. Toda že črez tri dni se je pokazalo, da je bilo njih pričakovanje in upanje povsem napačno in varljivo. Jezus Kristus, kralj, katerega so oblekli v škrlat in so mu dali trst za žezlo in so ga venčali s trnjem, in kateri je umrl na križu kot na svojem prestolu, Jezus Kristus se je vzbudil k življenju, katerega ne izgubi nikdar več, in se je vzdignil iz lastne moči častitljivo iz skalnatega groba. Veseli glas: Jezus je vstal in živi, ta veseli glas je neustavno hitel od ust do ust, in je obudil vse k novemu upanju. In častitljivo vstali in poveličani Vzveličar se prikaže svojim ljubim učencem, jih tolaži in opominja, pa jih podučuje o upravi in uredbi svojega kraljevstva na zemlji, svete Cerkve. -> 408 <- In jih pošlje po širnem svetu, da ga pridobijo za njegovo kraljevstvo, da napravijo iz vseh ljudstev in narodov eno družino in eno čredo, to pa družino božjo, čredo božjo. In v znamenje nepremagljivosti svojega kraljevstva in v naj- gotovejše poroštvo za trajni obstanek edino vzveličavne ustanovitve na zemlji, svete Cerkve, jim obljubi, da bo zmerom ž njimi, da bo pri njih ostal vse dni do konca sveta. Na praznik njegovega častitljivega vhoda v nebesa, kjer vedno živi, da prosi za nas, semper vivit a d interpellandum pr o nobis (Hebr. 7, 25), ponovi še enkrat svoja vzvišena naročila; blagoslovi apostole in jim obljubi poslati Svetega Duha, najboljšega tolažnika in razsvetljevalca. In na preveseli, sveti binkoštni praznik se prikaže nad njegovimi zvestimi učenci obljubljeni posveče¬ valec v gorečih jezikih ter jih napolni s svojimi milostmi, darovi in sadovi. In od Boga razsvetljeni in navdušeni možje se napotijo takoj križem sveta in sejejo v pripravna človeška srca seme večnih, vzveličavnih naukov svojega božjega Učenika. In Jezus Kristus je ostal pri njih, je živel in deloval ž njimi, sicer na neviden, pa vendar vsestransko jasen način. In tako živi božji Odrešenik še danes in bo zmerom živel v Cerkvi, katera je le vedno delujoči in vedno blago¬ slavljajoči Kristus. Zato bo tudi Cerkev stala in trajala do konca časa, in nobena moč je ne bo mogla uničiti. Mnogo¬ številni sovražniki so sicer že mnogokrat hoteli zapeti hvalnico o njenem poginu, hoteli so ji zapeti pogrebnico, pa vsakikrat so bili osramočeni in bodo osramočeni: ker Jezus Kristus živi. In Jezus Kristus zmaguje. Kakor je slavno premagal greh in satana, smrt in pekel, tako še vedno kot nepremagljivi vojskovodja razvija svojo neumrljivo zastavo in zbira v svojem nezmagljivem tabru zveste vojščake, ki vedo srčno bojevati se in umreti za njegovo sveto stvar. Cele čete nevernikov, krivovercev in odpadnikov so se tekom devetnajst stoletij vzdignile zoper Kristusa in zoper -> 409 sr njegovo kraljevsko, toda vsekdar je slavno zmagal on in je slavno zmagala njegova sveta stvar. Da, kaj so si vse prizadevali, da bi presladko ime Jezusovo, v kat ar e m edinem se moremo vzveli- čati (Djan. ap. 4, 12), izbrisali ljudem iz spomina, da bi ga docela zatrli v njih srcih; pa vedno je bila in ostane res¬ nična beseda svetega Pisma, ki jo je sv. apostol Pavel posnel iz knjige Psalmov: Tu autem idem ipse e s. Ti pa si vedno ravno tisti (Hebr. 1, 12), kakor tudi nje¬ gova beseda: Iesus Christus, heri et hodie, ipse et in saecula. Jezus Kristus včeraj in danes, tisti tudi vekomaj. (Hebr. 13, 8). Geslo cesarja Karola Velikega in napis na granitnem obelisku sredi trga sv. Petra veljata v polnem in popolnem pomenu, dokler sije solnce na nebu. Iesus Christus Deus-homo vivit et vincit. Jezus Kristus Bog in človek živi in zmaguje. Žal, da se tudi v naših dneh hoče pričeti in vneti ne¬ srečni boj zoper Boga-človeka. Oznanjuje, pospešuje in odobrava se pogubni odpad od njega in od njegove božje ustanovitve, svete katoliške Cerkve. Kaj pa je vendar za¬ grešila ljubeznivo skrbna mati prav v sedanjem času, da se oznanjuje odpad od nje? Se li ni v teku njenega že skoraj dvatisočletnega obstanka še dovolj izkazala njena požrtvo¬ valna ljubezen do človeških otrok? In ni li jasno dokazala s svojim dosedanjim postopanjem in delovanjem, da njena naloga ni nizka in omejena, temveč je višja in vsesplošna, obsegajoča vsa ljudstva sveta, naloga, ki urejuje vzvišeno razmerje človeka z Bogom? Nedvomno bo tudi zdaj zmagal in je že zmagal Jezus Kristus, ustanovitelj in branitelj Cerkve. Cerkveno življenje se je nepričakovano bujno razvilo prav v drugi poloiici dotekajočega stoletja. 1 Tolažbe polna beseda božjega ^ zve- 1 O velikanskem naraščaju katoličanstva v devetnajstem reku poroča benediktinec iz Maredsousa, oče Ballus, opirajoč se na ui adne vire, to le: V Angliji in Škociji je bilo v začetku tega stoletja le 120.000 katoličanov, zdaj jih je nad 2 , 000.000 pod tremi nadškofi, 18 škofi in ličarja velja tudi danes: Ne boj se mala čreda, ker je dopadlo vašemu Očetu, vam dati kraljev- stvo! (Luk. 12, 32). Imam li prav ali ne? Kdaj so bili škofje tako trdno in neločljivo zvezani s škofom vseh škofov, z rimskim papežem? Kdaj so s toliko apostolsko gorečnostjo obiskovali svoje obširne škofije in so toliko učili z besedo, s pismom in z dejanjem? Kdaj je prehodilo toliko za božjo reč vnetih misijonarjev vse dežele in je z močjo svojega govora in z bogastvom božje milosti pretre¬ salo in vnemalo srca, kakor naše dni? Kdaj* je Cerkev skrbneje čula nad nravnim vedenjem svojih služabnikov, nad njihovim brezmadežnim življenjem, nad njihovo pripravo za vzvišeno in sveto duhovsko službo, kakor danes? In kdaj je svoje otroke tako obilno zbirala v svete družbe in bratovščine, kdaj je skrbela s toliko go¬ rečnostjo, da se vernikom priporočajo in razlagajo nauki in zapovedi svete vere, sveti zakramenti, kakor dandanes? In da bi prav obilno tekle vse milosti, napoveduje redne in izredne jubileje. Za sijajno in blaženo vladajočega sv. očeta Leona XIII. so se obhajali že trije izredni jubileji, in sicer leta 1879, 1881 in 1888. Zdaj pa se je oznanilo in otvorilo 2785 duhovniki. V Holandiji je bila petina prebivalstva katoliška, zdaj sta dve petini katoličanov. V Nemčiji je narastlo število od šest milijonov na trinajst milijonov, v Švici od 542.000 na 1,170.000, v Skandinaviji od 200 na 800, po balkanskih deželah od 270.000 na 640.000, v azijski Turčiji od 400.000 na 658.000, v Perziji od 300 na 1000, v severni Afriki od 150.000 na 500.000. V Rusiji, kjer je bila v začetku tega stoletja rutenska cerkev,, je deset milijonov katoličanov. V srednji, vzhodni, zahodni in južni Afriki leta 1800 sploh ni bilo katoličanov, danes jih je blizu dva milijona, razdeljenih krog trideset misijonskih postaj, katere vodi 280 misijonarjev. V Aziji, na skrajnem vzhodu, je število katoličanov narastlo od enega milijona na šest milijonov. V španskih, holandskih in angleških naselbinah Oceanije tudi ni bilo katoličanov; danes znaša njih število poldrugi milijon. V Kanadi so se pomnožili od 137.000 na dva milijona, v Združenih državah od 36.000 na deset milijonov. ^ si ti podatki se nanašajo na države, v katerih je naraščaj katoličanov primerno večji, nego naraščaj prebivalcev. V ostalih evropskih deželah je število katoličanov naraščalo v primeri s številom prebivalcev. 411 <- veliko in splošno sveto leto. Čas, v katerem sc toliko stori za vzveličanje duš, ni slab čas; pač pa so slabi ljudje, ki se ne poslužujejo ponujanih jim pripomočkov milosti ter se tako nočejo poboljšati. Da gredoč omenim našo Lavantinsko škofijo, koliko dobrega se je izvršilo v njej zadnja leta ravno dotekajočega veka! Lepo so se razvijali cerkveni redovi in pobožne kon¬ gregacije; krasno so se razcvitale dobrodejne naprave. Ob¬ hajalo se je na stotine svetih misijonov in duhovnih vaj za vernike in duhovnike, opravljale so se izredne pobožnosti, oživljale in na novo ustanavljale pobožne družbe, stavile so se lepe Cerkve in kapele in prenavljale stare hiše božje. V kratki dobi svojega desetletnega škofovanja sem posvetil petnajst cerkev in blagoslovil sem jih okoli dvajset. Tudi v tekočem letu se nadejam, da bom razen drugih božjih hiš posvetil veličastno, v romanskem slogu zidano župnijsko cerkev svete Marije, matere milosti, v Mariboru, katere stavba stane že blizu milijon kron. Za vse, kar se je srečno izvršilo in doseglo, za vse to bodi hvaljen in slavljen naš Gospod in Vzveličar Jezus Kristus! Bogu pa bodi hvala, ki nam je dal zmago po našem Gospodujezusu Kristusu. Zato, moji ljubi bratje, bodite stanovitni in nepremag¬ ljivi, bodite vselej obilni v delu Gospodovem, ker veste, da vaše delo ni prazno v Go s podu! (I. Kor. 15, 57. 58). Venite . . et iubilemus Deo, salutari nostro! Pridite . . in radujmo se v Bogu, svojem Vzveličarju! (Ps. 94, 1). Ljubljeni v Gospodu! fPs 2K esus Christus Deu s- ho m o regnat, im- perat. Jezus Kristus Bog-človek vlada, gospoduje. Učlovečeni Sin božji, naš Odrešenik Jezus Kristus je resnično kralj in vladar. Na vprašanje rimskega deželnega oblastnika Poncija Pilata: Torej si ti kralj, je odgovoril sam jasno in £ 412 odločno: Jaz sem kralj. (Jan. 18, 37). In Pilat ga je pred¬ stavil ljudstvu kot kralja: Glejte, vaš kralj! (Jan. 19, 14). Ta naslov se mu je dal očitno pred vsem svetom; Pilat, ki je bil orodje v božji roki, ga je ukazal pripeti na križ, pisanega v treh jezikih, hebrejski, grški in latinski. Ko so Judje temu ugo¬ varjali, jim je Pilat odgovoril: Kar sem pisal, sem pisal. (Jan. 19, 22). Kakor stoji pisano, tako naj ostane. In tako je res ostalo in ta naslov še zmerom stoji na naših križih. Jezus je umrl na križu in si je tako ustanovil kra- Ijevstvo, vladarstvo ne le nad Judi, temveč nad vsemi ljudstvi zemlje, da bi vsi, nad katerimi vlada in gospoduje, dosegli večno življenje kot svoj edino pravi zadnji namen. Izvrševaje to milostno vladarstvo, je prav po kraljevo podaril na križu desnemu razbojniku nebeško kraljevstvo. Velikost njegove vladarske oblasti in neskončnost nje¬ govega kraljevstva potrjujejo njegove besede: Moje kra¬ lj evstvo ni od tega sveta (Jan. 18, 36), in meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. (Mat. 28, 18). V skrivnem razodetju sv. apostola Janeza se imenuje Kralj kraljev, Gospod g o sp o d o v a 1 c e v (Skr. raz. 19, 16), kakor ga je bil označil že prerok Mihej kot Go- spodovalca v Izraelu (Mih. 5, 2) in zadnji izmed prerokov, Malahija, kratko kot Gospodo v alca (Mal. 3, 1). Psalmist pa je prerokoval o njem: On bo gospodoval od morja do morja, in od reke do pokrajin zemlje. In molili ga bodo vsi kralji zemlje; vsi narodi mu bodo služili. (Ps. 71, 8. 11). Ko je šel slovesno v Jeruzalem, ga je pozdravljalo ljudstvo, kličoč: Hosanna . . rev Israel! Hozana.. kralj izra¬ elski! (Jan. 12, 10). Kraljevo čast pa ima Jezus Kristus ne le zato, ker je iz kraljevega rodu Davidovega, kar bi mu dalo samo le oblast nad kraljevstvom Judovim; zato je tudi zbežal na goro, ko so prišli, da bi ga vzeli in storili kralja (Jan. 6, 15); kraljeva čast mu marveč pristoji prvič zarad pred¬ nosti, katero ima njegova človeška narava pred vsemi stvarmi vsled osebnega zedinjenja z njegovo božjo naturo; in pri- -> 413 4 stoji mu drugič, ker je vse ljudi, vladarje in podložnike rešil iz suženjstva greha in satana, in jih je s svojo drago¬ ceno krvjo pridobil v svojo posest in last. Prav zanimivo in primerno pišejo sv. oče papež Leon XIII. v svoji zgoraj omenjeni okrožnici Annum sacrum z dne 25. majnika 1899, v kateri izražajo željo, da se naj ves človeški rod posveti presvetemu srcu Jezusovemu, o vla¬ darski pravici in kraljevski časti Jezusa Kristusa: „Najvišji dokaz češčenja in vdanosti se povsem spodobi Jezusu Kri¬ stusu, ker je najvišji vladar in gospod. Njegova oblast se namreč ne razteza le črez katoliška ljudstva, ali le črez one, ki vsled veljavno prejetega svetega krsta spadajo pra- voma k Cerkvi, dasiravno so jih zmote zapeljale na krivo pot, ali jih razkol loči od ljubezni, temveč obsega tudi one,, ki nimajo krščanske vere, tako, da je po vsej pravici ve¬ soljno človeštvo v oblasti Jezusa Kristusa. Kajti on, ki je Edinorojeni Očeta in je ž njim enega bistva, svetloba njegovega veličastva in podoba njegovega bistva (Hebr. 1, 3), on mora imeti tudi z Očetom vse skup,, skup torej tudi oblast črez vse stvari. Zato govori Sin božji sam o sebi po preroku: Jaz pa sem od njega postavljen kralj črez Sion, njegovo sveto goro. — Gospod mi je rekel: Moj sin si ti; danes sem te rodil. Prosi me, in dal ti bom narode v delež in pokrajine zemlje v tvojo lastnino. (Ps. 2, 6—8). S temi besedami izpri¬ čuje, da je prejel od Boga oblast črez vso Cerkev, katera se prispodablja gori Sionski, pa tudi črez ostalo zemljo,, kakor daleč segajo njene meje. Na kateri temelj pa sc opira ta oblast, učijo dovolj jasno besede: Moj sin si ti. Prav zato namreč, ker je sin Kralja vseh stvari, je dedič vse oblasti; zato se pravi: Dal ti bom narode v delež. Tem besedam je podobno, kar piše sv. apostol Pavel: Ka¬ terega je postavil dediča vseh reči. (Hebr. 1, 2). Toda Kristus kraljuje ne le vsled prirojene pra¬ vice kot edinorojeni Sin božji temveč tudi vsled pridobljene pravice. Otel nas je namreč oblasti teme (Kol. 1, 13) in je dal samega sebe v rešilo za v s e. (I. Tim. 2, 6). Postali so torej njegovo pridob¬ ljeno ljudstvo (I. Petr. 2, 9) ne le katoličani in vsi, ki so veljavno prejeli sveti krst, temveč vsi ljudje in vsak posa¬ mezen človek." Torej je Jezus Kristus najvišji in vrhovni Gospod po prirojeni ali dedni in po pridobljeni ali kupni pravici. Veste, da niste rešeni s strohljivim zlatom ali srebrom., temveč z drago krvjo Kristusovo, piše prvi rimski papež, sv. Peter. (L Petr. 1, 18. 19). In sv. Pavel vpraša po pra¬ vici: Ali ne veste., da niste svoji? Zakaj kup¬ ljeni ste za drago ceno. (I. Kor. 6, 19). Slično govori sv. Auguštin v svoji 120. razpravi o sv. Janezu: „Vprašate, kaj je odkupil? Glejte, kaj je dal, in našli bote, kaj je od¬ kupil. Kri Kristusova je cena. Koliko velja? Koliko, če ne ves svet, če ne vsa ljudstva ? Za vse je dal, kolikor je dal." In prvak bogoslovcev, veleumni sv. Tomaž Akvinski, pri- pazuje stvarno: „Vse je podložno Kristusu z ozirom na oblast, čeprav mu ni še vse podložno s pogledom na izvrše¬ vanje oblasti". (Surnma theol. III. q. 59. a. 4 ad 2). Ker je torej Jezus Kristus najvišji vladar, mora imeti tudi kraljevstvo, v katerem vlada in zapoveduje. In to nje¬ govo kraljevstvo na zemlji je od njega utemeljena ena, sveta, katoliška in apostolska Cerkev, v kateri vlada po resnici, pravici in ljubezni. Kot naj višji oblastnik ima neoddatno pravico, dajati postave tudi vladarjem in njih državam; in to je storil po večno veljavnih zakonih svojega evangelja, ki zato kot naj višji zakonik veže vsa ljudstva in vse države. Ta neizpremenljiva, od Boga potrjena postava evangelja je najmočnejša podlaga obstoju in blagostanju vsakega kraljevstva. Ako se izpodkoplje ta temelj, je pogin neizogiben. Drugega temelja namreč ne more v 1 o- ž i t i n i h č e, razen tega, kije vložen, k a t e r i j e Kristus Jezus. (I. Kor. 3, 11). Čudovita je moč in oblast Jezusa Kristusa, gospoda vesoljnega sveta. Noben kralj ne vlada tako dolgo, kakor on. Svetna kraljevstva razruši zdaj sila močnejšega, zdaj notranji razpad, in smrt pokonča oblast slehernega vladarja, kakor to kratko pa krepko izraža modri Siracid: Danes kralj, jutri pa mrlič. (Sirah 10, 12). Oblast božjega Odrešenika pa je večna, kakor je nadangelj Gabriel oznanil Mariji, materi Jezusovi, rekoč: Kraljeval bo vekomaj in njegovega kraljevstva ne bo konec. (Luk 1, 33). Pa tudi tako daleč ne vlada noben kralj, kakor Jezus Kristus. Njegovo kraljevstvo objema nebo in zemljo; ker v imenu Jezusovem se morajo uklanjati vsa ko¬ lena teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo. (Filip. 2, 10). Kristus zapoveduje angeljem, in služijo mu v veseli pokorščini. On zapoveduje hudim du¬ hovom, in morajo se umekniti. (Mat. 8, 31. 32; Mark. 1, 27). On gospoduje nad dušami v vicah, in vse mu v ponižni vdanosti poklanjajo svoje zadostitve. On gospoduje nad du¬ šami ljudi, in na milijone jih podvrže njemu svoj um po veri in svojo voljo po pokorščini do njegovih zapovedi. Že na tisoče in stotisoče jih je za njega trpelo vezi in ječe, je prenašalo bolečine in muke, pa mu je žrtvovalo prostost, zdravje, blago in življenje. Ko je sv. Polikarpu, škofu Smirn- skemu, zapovedal sodnik, da naj preklinja Jezusa Kristusa, je častitljivi starček odgovoril z apostolsko prostodušnostjo: „Že šestinosemdeset let služim svojemu Kralju, in nikdar mi ni storil kaj žalega. In njega naj bi preklinjal ?“ In apo¬ stolski mož je bil ves srečen, da je mogel trpeti smrt ognja za svojega najvišjega gospoda in učenika. Svoje vladarstvo, po katerem svet osrečuje in oblažuje z razsvetljevanjem, opravičevanjem in s posvečevanjem duš, to svoje vladarstvo izvršuje Jezus Kristus na zemlji po svojem vidnem kraljevstvu, po katoliški Cerkvi, za katere razširjanje moramo moliti slednji dan, kakor tudi za to, da je in da se množi v nas kraljevstvo milosti božje, to je vera, upanje in ljubezen, in da se nekdaj udeležimo ne¬ beškega kraljevstva. Adveniat r e gnu m tuum! Pridi k nam tvoje kraljevstvo! (Mat. 6, 10). \ Cerkvi vlada in zapoveduje Kristus po svojem namestniku, po vsako¬ kratnem rimskem papežu, ki v dušnih zadevah vodi krščanska £ 416 ljudstva, postavlja škofe, pošilja blagovestnike po vsem svetu, zavrača zmote, uči resnico, oznanjuje mir, spominja vladarje in vladane, predstojnike in podložne njihovih dolžnosti ter jih vzveličavno svari in opominja. Cerkev je z vso gorečnostjo izvrševala svojo vladarsko službo tudi v dotekajočem stoletju, ki je videlo obči cerkveni zbor in v katerem so se določile ter v pospešitev božje časti in v vzveličanje duš razglasile važne verske resnice, kakor resnica o brez madeža izvirnega greha spočeti devici in materi božji Mariji. Besede papeža-kralja Leona XIII. v mnogoštevilnih prekrasnih okrožnicah so odmevale in od¬ mevajo po vsem omikanem in olikanem svetu, kakor malo¬ kdaj. Cerkvena ustava, ker sveta in božja, se ni izpremenila in se je vrlo obnesla, medtem ko je omahovalo in se po¬ rušilo mnogo svetnih držav. Naša sveta katoliška Cerkev, o katere božjem začetku in njenih znamenjih sem obširneje govoril v svojem pastirskem listu z dne 18. januarja 1893, naša sveta katoliška Cerkev je v devetnajstem stoletju rastla vsestransko; ojačila se je na znotraj in povzdignila se je na zunaj. Njena najtrdnejša podpora in moč je bila in je še zmerom njena neločljiva enota in edinost. Dvestoin- petdeset milijonov katoličanov je eno telo, polno krepkega življenja, polno moči in gibanja, ker je njegova glava Jezus Kristus in njegova duša Sveti Duh. Katoliški kristjani spo¬ znavajo povsod tisto vero, prejemajo tiste zakramente, opravljajo tisto daritev, izpolnjujejo tiste božje in cerkvene zapovedi. Za to sveto in vzveličavno edinost je prosil Jezus pri zadnji večerji svojega nebeškega Očeta (Jan. 17, 11. 20—23), in jo je izprosil od njega, in zdaj po njej nepre- magljivo vlada na svetu. Kako razdvojeno in razcepljeno je vendar človeštvo zunaj Cerkve! O najvažnejših naukih, o glavnih resnicah, kakor o Bogu, o ustvarjenju sveta, o du¬ hovnosti in neumrljivosti duše, o zadnjem namenu člove¬ kovem, o dobrem in hudem na svetu, o življenju po smrti se izražajo, odobravajo in zagovarjajo najnasprotnejše misli, najnasprotnejši nazori. Zahvaljujmo Boga, predragi škofljani, 417 zahvaljujmo ga goreče za ohranitev edinosti v veri in držimo se trdno ene vere, tistih zakramentov, enega vidnega poglavarja, ki ga je postavil Kristus v ohranitev vzvišene, blagovite enote in edinosti v svoji Cerkvi! Molimo radi na pobožni namen, da ponehajo krive vere in razkoli, in da bo skorej le en pastir in ena čreda! (Jan. 10, 16). Prizadevljimo si pa tudi, da bomo edini med seboj, kakor so bili prvi kristjani eno srce in ena duša (Dejan. ap. 4, 32) in kakor želi tako srčno sv. Pavel: Bodite ene misli, imejte mir in Bog miru in ljubezni bode z vami! (II. Kor. 13, 11). Kristus vlada v Cerkvi nadalje po njeni svetosti. Cerkev opravičuje, posvečuje in blaži svoje otroke po svojih svetstvih. Ona izpopolnjuje človeka, ker mu pomaga zatirati divje strasti in vaditi se v čednostih. In prav v dotekajočem veku, koliko junakov v krščanskih čednostih, koliko po¬ gumnih spoznavalcev in mučencev Jezusa Kristusa se je prištelo blaženim ali pa svetim! Po uradnem zapisniku svete kongregacije obredov jih je vseh skup 310, med njimi 264 mučencev. Jaz sam sem se dne 27. majnika 1897 udeležil genljive, slovesne posvete blaženega Petra Fourier in blaže¬ nega Antona Marije Zaccaria v cerkvi sv. Petra v Rimu. Sicer so pa papež Leon XIII. doslej že edenintrideset po¬ božnih oseb prišteli blaženim in deset svetim. Tudi v tekočem svetem letu bodo obravnavali v Rimu razne zadeve blaženih oseb, na primer čudeže častitljive služabnice Krescencije Hoess iz Kaufbeuerna; posveto blaženega Janeza de la Salle, ustanovitelja družbe šolskih bratov; blaženega očeta de la Kolombiera iz družbe Jezusove, modrega vodnika izvoljene učenke presvetega srca Jezusovega, blažene Marjete Alakok. Da, le katoliška Cerkev, varihinja vere in oskrbnica boga¬ tega zaklada milosti vodi k čednosti in svetosti, ker je sama sveta v svojem začetniku, v svojem nauku, v svojih zakra¬ mentih, v svojih blaženih udih v nebesih. Posvečujmo se tudi mi, ljubljeni škofljani, po zvestem izpolnjevanju božjih in cerkvenih zapovedi, po pogostem prejemanju svetih za¬ kramentov, po vestnem opravljanju zapovedanega posta, s 27 418 <- katerim se krotijo hude želje in strasti, po natančnem iz¬ polnjevanju svojih stanovskih dolžnosti, po izvrševanju du¬ hovnih in telesnih del krščanskega usmiljenja! Delajmo pokoro, ker se je približalo nebeško kraljev- stvo! (Mat. 4, 17). Posvečujmo se zlasti v tem svetem letu, ker to je naš poklic in naš namen, kakor uči sv. Pavel, pišoč Solunčanom: Haec est voluntas Dei: sancti- ficatiovestra. To je volja božja: vaše posve¬ čenje. (I. Tes. 4, 3). Kristus vlada in gospoduje nadalje po vesolj nosti in po apostolnosti svoje Cerkve. Cerkev je vesoljna, splošna ali katoliška, ker je ustanovljena za vse ljudi, za vse čase in za vse kraje, in ker je v resnici razširjena črez vseh pet delov sveta in še vsak dan in vsako uro prodira globlje in dalje. Ona je apostolska, ker se v njej še vedno nahajajo apostoli, ki oznanjujejo apostolski nauk ali veselo oznanilo vzveličanja in ga hranijo nepopačeno in nepokvar¬ jeno. Prvak apostolov sv. Peter živi v posvečeni osebi rim¬ skega papeža, zdaj Leona XIII., kateri je zares apostolski, od duha sv. Petra nadahnjen vladar svete Cerkve in je sveto apostolsko stolico povzdignil do visoke in do naj višje veljave. Ostali apostoli pa živijo in delujejo v katoliških, z Rimom zedinjenih škofih in v duhovnikih Gospodovih, po¬ svečenih in poslanih od škofov. Cerkev je še vedno pozidana na temelju, ki je Jezus Kristus kot glavni vogelni kamen, apostoli pa so stebri sijajne božje stavbe in verniki njeni zidovi, tako da ostanejo zmerom resnične besede drugega prvaka apostolov, sv. Pavla: Vi ste., meščani svetih in domačini božji, vzidani na stalo apostolov in prerokov, poglavitni vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus, na katerem j e sestavlj eno vse zidovje, in raste v svet tempelj v Gospodu, v katerega ste tudi vi vzidani v prebivališče božje v Duhu. (Efež. 2, 19—22). Po svojem vidnem namestniku vlada Kristus nevidno na svetu in bo vladal, dokler ne bo vse podvrženo njegovim nogam. (I. Kor. 15, 26). Poslednji dan se bo prikazal v oblakih neba z veliko močjo in z velikim veli¬ častvom (Mat. 24, 30), obkrožen od nebeške vojske, in bo kot najvišji Gospod sodil žive in mrtve. Tedaj ga bodo spoznali vsi za kralja v njegovo slavo, pa ne vsi v svoje vzveličanje. Tedaj bodo morali stopiti vsi pred Kristusa, se mu bodo morali vsi prikloniti in klicati: Kristus vlada, Kristus zmaguje, Kristus se proslavlja! Tako ima naš Gospod in Vzveličar, Kristus Jezus visokost in veličastvo, katero terja od nas vse spoštovanje in vso podložnost, pa vse češčenje in moljenje. On je naj¬ veličastnejši kralj, ki v svoji oblasti in veljavi, v svoji bliščobi in slavi presega neskončno vse zemeljske kralje in vse nebeške kneze, moči, gospodstva in poglavarstva. Po vsej pravici je rekel o njem nadangelj Gabriel njegovi blago¬ slovljeni materi Mariji: On bo velik in Sin Naj¬ višjega imenovan. Gospod Bog mu bo dal sedež Davida njegovega očeta, in bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj in njegovega kra¬ lj evstva ne bo konec. (Luk. 1, 32. 33). Kot kralj se je dal takoj- po rojstvu Modrim iz jutrove dežele poiskati, moliti in kraljevo obdarovati. Kot Bog in kralj je velel na križu viseč, da je otemnelo solnce, da so pokale skale, in se je iztrgal iz lastne moči najstrašnejši oblasti na zemlji, oblasti smrti. V nebesih kraljuje ob desnici svojega Očeta in tamkaj izvršuje sam svojo neomejeno vladarsko oblast, na zemlji pa po svojem veličastnem, trdno zedinjenem in urejenem kraljevstvu, po svoji Cerkvi, ki posvečuje ne- umrjoče duše in jih pripravlja za posest nebeškega kra¬ lj e vstva. Zares, veličasten in vzvišen in zato vse slave vreden je naš Gospod in Vzveličar, Jezus Kristus! Nobena moč sveta mu ne more vzeti vladarskega žezla. On vlada in mora vladati. Oportet autem illum regnare. (I.Kor. 16, 25). On ne sme trpeti poleg sebe nobenega vladarja, ki bi pre- križeval njegove najsvetejše namene in njegove najmodrejše sklepe. Tu solus Sanctus, tu solus Dominus, tu solus Al- tissimus, lesu Christe! On edini Sveti, edini Gospod, edini 27 * 420 Najvišji mora dognati in izvršiti svojo najsvetejšo voljo. On mora voditi duhove ter vnemati in vladati srca, ker je pot, resnica in življenje. (Jan. 14, 6). Ko bi on ne vladal po svoji resnici, po večno veljavnih postavah pravice, nrav¬ nosti in krščanskega napredka, in ko bi on ne blažil in ne posvečeval volje človeške po svojih svetstvih, bi ne bilo miru, trajal bi boj in pogin brez konca. Gotovo, Kristus mora vladati kot neskončno dobri in pravični vladar. Njegove neizpremenljive večne postave so brezpogojno resnične, vzveličavne in koristne tako, da sme in mora zahtevati, da se natančno in zvesto izpolnjujejo in izvršujejo. In v resnici, uklanjajo se jim vsi, dobri radovoljno, hudobni pa, ki kličejo: Nočemo, da bi kraljeval ta črez nas (Luk. 19, 14), se jim morajo pokoravati prisiljeni. Kristus mora vladati, dokler niso vsi sovražniki položeni pod njegove noge (I. Kor. 15, 25), kar se bo zgodilo, ako ne prej, na sodnji dan, kadar bo kot vladar, kot najvišji kralj in sodnik ves svet sodil in podvrgel svoji oblasti. Oče ne sodi nikogar, temveč je Sinu dal vso sodbo, da vsi častijo Sina, kakor častijo Očeta. (Jan. 5, 22. 23). Ker je temu tako, kažimo, preljubi škofijam, da smo zvesti podložniki Jezusovi, po popolni pokorščini do nje¬ govih svetih zapovedi! Bojujmo se pogumno in stanovitno za njegovo kraljevstvo, zoper katero sovražniki neprestano besnijo in divjajo. Hočejo ga razrušiti, hočejo Kristusa celo odstraniti in odpraviti iz človeške družbe. Skoraj bi mogli vzdihovati z Marijo Magdaleno: Vzeli so mojega Go¬ spoda, in ne vem, kam s o g a položili. (Jan. 20, 13). In kar je Janez krstnik očital Judom: Mesija stoji v sredi med vami, pa vi ga ne poznate (Jan. 1, 26), bi mogli dandanes očitati prav mnogim. Jezus stoji v sredi med njimi, pa ga ne poznajo, ali ga poznajo premalo in ga nočejo poznati. Takim velja strašno zažuganje: Kdor se sramuje mene in mojih besed . . njega se bo sramoval tudi Sin človekov, kadar pride s 421 svetimi angel ji v veličastvu svojega Očeta. (Mark. 8, 38). Naš blagonosno vladajoči sveti oče papež Leon XIII., namestnik Kralja vseh kraljev, želijo in zahtevajo, da se človeštvo v vsem svojem delovanju povrne h Kristusu. V tem povratu vidijo skupni oče in učenik krščanstva blaženo zdravilo za vsakovrstna zla sedanjega časa. In hoc po- sita malorum sanatio est, pišejo v svoji podučni okrožnici Exeunte z dne 25. decembra 1888, ut m ut a tis consiliis et privatim et publice remigretur ad Iesum Christum christianamque vivendi formam. Le v tem je ozdravljenje glavnega zla, da se povsod, v domačem in v javnem življenju, povrnemo k Je¬ zusu Kristusu in h krščanskemu življenju. Kajti declinare a Christo corruptio est, ad Christum redire sanatio. Odstopiti od Kristusa je poguba, povrniti se h Kristusu je ozdravljenje, tako kličejo tisti papež Leon XIII. v svoji slavni poslanici Rerum novarum z dne 15. maj- nika 1891. Ta izrek spominja tehtnih besed apostola narodov v listu do Efežanov: Instaurare omnia in Christo, vse se mora obnoviti v Kristusu. (Efez. 1, 10). Krščanstvo je pred dvatisoč leti omikalo in preobrazilo paganski svet, ki je tičal štiri tisoč let v odpadu od Boga in je ječal pod njegovim prekletstvom; bi mar zdaj ne moglo prenoviti krščanskega sveta? Prav gotovo more to, da le vsi zvesto sodelujejo; da verniki srčno spoznavajo Jezusa z besedo in z dejanjem, ne le v srcu, pa še morebiti v domačem življenju in v cerkvi, temveč tudi v javnem delovanju, v javni službi in družbi. Kristus se mora spo¬ znati zopet popolno in docela, on mora vladati brezpogojno, on alfa in omega, on začetek in konec in sredina. On je edini temelj soglasja, je edini vir složnosti ljudstev. Le on je podrl in more podreti vsak čas pregrajo (Efez. 2, 14), ki jih je ločila in jih, kakor se kaže, zopet loči. Ni namreč razločka med Judom in Grkom; ker eden je Gospod vseh, bogat za vse, ki kličejo vanj. (Rimlj. 10, 12). In tu ni ne p a ga n a, ne Juda, ne —^ 422 — obrezanega, ne neobrezanega, ne divjaka, ne Skita, ne sužnja, ne prostega, temveč vse in v vsem Kristus. (Kol. 3, 11). Kristus mora postati kralj vseh narodov zemlje. Zastava njegovega križa, razvita in napeta po dihljajih Svetega Duha, mora vihrati in plapolati raz cerkve, pa raz vse šole in de¬ lavnice, raz vsa javna in zasebna poslopja; ker le ona je rešilna zastava in vzveličavna svetinja človeškemu rodu. Da božjemu Vzveličarju zopet pridobimo in utrdimo gospod- stvo, moramo se ga, preljubljeni, pred vsem sami tesno okleniti in verno držati, moramo natanko izpolnjevati nje¬ gove vzveličavne nauke in njegove večne postave, moramo ga pogumno spoznavati in oznanjevati, moramo ga poveli¬ čevati in slaviti, se mu radovoljno uklanjati. Sedanji čas nasprotuje resnici mnogo bolj iz nevednosti kakor iz so¬ vraštva. Celo oni, kateri se včasi bojujejo zoper Jezusa, hrepenijo v srcu po njem. 1 Zato moramo vsekdar, zlasti pa v tem milosti polnem svetem letu, Kristusu izkazovati vdanost in zvestobo z očitnim spoznavanjem njegovega nauka, z zvestim nasledovanjem njegovega vzgleda, z odločnim po¬ tegovanjem za njegovo dobro in sveto stvar. Svet bo zopet srečen, ko postavi Jezusa na prestol. Venite . . et iubilemus Deo, salutari nostro! Pridite . . in radujmo se v Bogu, svojem Vzveličarju! (Ps. 94, 1). Ljubljeni v Gospodu! naš Gospod in Vzveličar, vlada na zemlji po sveti Cerkvi. In ker bo ta edino vzveličavna 1 Pripomočki za tanjše spoznanje in večje ljubljenje Jezusa Kristusa; Dr. Št. Kocijančič, Kristusovo življenje in smrt. Izdala družba sv. Mohorja. — I. Skuhala, Življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po besedah sv. evangelistov. Izdala družba sv. Mohorja, leta 1889. — Isus Kristus. Dvie razpravice v zgodno vneme. Sarajevo, 1890. — Dr. Ivan Svetina, Jezus Kristus pravi Bog. V Ljubljani, 1899. Premišljevanja o življenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Spisal o. Br. Vercruysse, duhovnik J. D., iz francoščine preložili Lavantinski bogoslovci. V Mariboru, 1896. £ 423 naprava na svetu trajala in mora trajati do konca časov, bo tudi njen božji ustanovitelj neprestano izvrševal in mora izvrševati svojo kraljevo in vladarsko oblast. Jezus Kristus včeraj in danes, tisti tudi vekomaj. Vrata peklenska ne bodo premagala Cerkve, zidane na skalo sv. Petra. Sin božji je vsekdar zmagovalno branil in bo vedno branil svoje kra¬ lj evstvo zoper vse sovražnike. Christus ab omni malo plebem suam defendat! Ecce, crux Domini! Fugite partes adversae: vicit leo de tribu luda! Kristus brani svoje ljudstvo vsakega zla! Glej, križ Kristusov: bežite, sovražne moči, premagal je lev iz Judo¬ vega rodu! Ta misel nas naj tolaži in napolnjuje z navdušenostjo. Prvi kristjani so imeli za obstanek Cerkve le trdno vero v božjo obljubo; mi imamo poleg te tudi še zgodovinsko res¬ nico njenega skoraj že dvatisočletnega obstanka. Svetna, kakor cerkvena zgodovina nam neovržno izpričuje resnico besed, v velikanski kupoli cerkve sv. Petra z orjaškimi črkami napisanih, katerih ni izmislil človeški duh, ne izrekel človeški jezik za Galilejskega ribiča in za vse njegove na¬ slednike, katere je govoril Sin božji v svoji neskončni modrosti kot neizpremenljiv odlok, besede, katere so nam vsem dobro znane. Glasijo se: Ti si Peter, skala, in na to skalo bom zidal svojo Cerkev in vrata peklenska je ne bodo zmagala. (Mat. 16, 18). Ljubljeni škofijam! Zares, mi se smemo srečne šteti, da smo udje edino prave in edino vzveličavne Cerkve, v kateri imamo od Boga razodeto sveto vero nepokvarjeno in nepopačeno, katero spoznavaje v besedi in v dejanju mo¬ remo zadobiti večno življenje. S pomočjo nadnaravnih sred¬ stev milosti svete Cerkve moremo premagati vse, tudi naj- silnejše izkušnjave, moremo ukrotiti vse notranje in vunanje sovražnike. Jezus Kristus, nepremagljivi božji junak, nas krepča in osrečuje, nas varuje in brani, nas povzdiguje in posvečuje, pa se poteguje za nas. Kakor je klical svojim ljubim učencem, enako kliče tudi nam, osrčevaje nas: Na svetu bote imeli bridkost; pa zaupajte, Jaz 424 sem premagal svet! (Jan. 16, 33). Vekomaj ostane res¬ nica: Kjer se prikaže križ Kristusov, tam bežijo sovražne moči. Lev iz Judovega rodu zmaguje in mora zmagovati, Napis enakega pomena, čeprav ne enakih besed, kakršen je vdolben na vatikanskem obelisku, se nahaja na drugem večjem zvonu Mariborske stolne in mestne župnijske cerkve. Ecce, signum sanctissimae crucis! Fugite partes adversae: vicit enim vos et muildum Dominus noster Iesus Christus, Filius Dci, imperator summus, leo de tribu Iuda, radix David! Glej, znamenje presvetega križa! Bežite sovražne moči; ker zmagal je vas in svet naš Gospod Jezus Kristus, .Sin božji, vladar najvišji, lev iz Judovega rodu, korenina Davidova! V trdnem zaupanju na nerazrušno moč in oblast Kri¬ stusovo, se ga hočemo stanovitno držati, ga hočemo ljubiti in hvaliti, častiti in slaviti, ga prositi in moliti z besedami zadnje adventne antifone: O Emanuel, Bog z nami, naš kralj in postavodajalec, pričakovanje narodov in njih Vzveličar, pridi in reši nas, Gospod, naš Bog! Venite . . et iubilemus Deo, salutari nostro! Pridite . . in rad ujmo se v Bogu, svojem Vzveličarju! (Ps. 94, 1). V Gospodu ljubi škofljani! to let je zopet večni Kralj veličastva vodil in vladal človeški rod po svojih najmodrejših namenih in po svojih nedoumnih sklepih, mu je delil dobrot in milosti brez mere in brez števila. Tudi v prihodnjem veku bo posvetil in vzveličal vse, ki mu bodo služili. Zato hočemo mi Lavantinci obnoviti obljubo, da bomo ostali zvesti božjemu Vzveličarju, zvesti njegovi sveti Cerkvi, zvesti njegovemu namestniku na zemlji, kot nosilcu ključev nebeškega kraljevstva, zvesti njegovim naukom in zapovedim, zvesti njegovemu vzgledu, zvesti do smrti. Z vso goreč¬ nostjo hočemo iskati najprej božjega kra¬ ljevstva in njegove pravice. (Mat. 6, 33). 425 Najprvo obečamo mi duhovniki neprelomno zvestobo in neomajljivo vdanost onemu višeduhovniku, kateri edini se nam spodobi, ki je svet, nedolžen, ne- o madeža n, odločen od grešnikov, kateri ima večno duhovništvo in je postal srednik novega zakona. (Hebr. 7, 24. 26; 9, 15). Kakor je nekdaj Peter zagotavljal svojemu Gospodu ljubezen, enako hočemo tudi mi govoriti božjemu Vzveličarju: Gospod, ti veš vse, ti veš, da te ljubimo ! In kakor je nekdaj sv. Tomaž klical svojim soapostolom : Eamus, ut cum i 11 o moriamur! Poj¬ dimo, da uiprjemo ž njim (Jan. 11, 16), enako hočemo tudi mi, delavci na polju inv vinogradu Lavantinske škofije,, klicati drug drugemu: Bratje, združeni z Marijo, kra¬ ljico apostolov in svete Cerkve, pojdimo in delajmo, trpimo umrimo z Jezusom in za Jezusa! Potem se bo tudi nad nami izpolnila obljuba, ki jo je napovedal Jezus svojim učencem, rekoč: Resnično vam povem, da ob pr er oj en ju, kadar bo Sin človekov sedel na prestolu svo¬ jega veličastva, botetudivi, k iste šli za menoj, sedeli na dvanajst sedežih, in bote sodili dva¬ najstere rodove Izraelove! (Mat. 19, 28). Apostoli in njihovi zvesti nasledovalci, prvi pridigarji svete Cerkve, so oznanjevali najprvo in večinoma Kristusa križa¬ nega in so dosegli čudovite uspehe. Bratje, nisemprišel k vam z visokostjo govora ali modrosti, da sem vam oznanjeval pričevanje Kristusovo; mislil sem namreč, da mi ne gre kaj drugega vedeti med vami, kakor le Jezusa Kristusa in njega križanega. (I. Kor. 2, 1. 2). Da, vse imam za izgubo proti visokemu spoznanju Jezusa Kristusa, Gospoda svojega, za čigar voljo sem izgubil vse in imam vse za blato, da pri¬ dobim Kristusa in da sem najden v njem. (Iih 3, 8. 9). Bodimo v tem nasledniki velikega apostola, kakoi nas vabi v listu do Korinčanov (I. Kor. 4, 10), in pridigujmo radi in pogosto o svetem življenju Jezusa Kristusa, \ ka¬ terem mu ni enakega; razpravljajmo v svojih duhornih go- -> 426 vorih posebno radi celo njegovo posnemanja vredno, vzorno življenje. Sv. Frančišek Ksaver je po opominu sv. apostola Pavla, da naj premišljujemo poslanca in veli¬ kega duhovnika svoje veroizpovedi, Jezusa (Hebr. 3, 1), vsak mesec iznova premišljeval celo življenje Kristusovo, da je tako imel njegovo sveto osebo zmerom pred očmi, pa tudi v svojem srcu in duhu, in da je po njej urejeval svoje življenje. Saj se mora po izreku sv. Pavla življenje Jezusovo očitno kazati na naših telesih, na našem umrljivem mesu. (II. Kor. 4, 10. 11). Obljubite vi, Bogu posvečeni redovniki in redovnice, svojemu vzoru in ljubitelju Jezusu Kristusu neizpremenljivo zvestobo ! Kakor je sv. Aleksija, edinega sina zelo bogatih in imenitnih staršev v Rimu, ganilo premišljevanje skrom¬ nega in spokornega življenja Vzveličarjevega, da je začel enako živeti, tako se tudi vi žrtvujte iz ljubezni do ubo¬ gega Vzveličarja po vestnem in zvestem izpolnjevanju trojne obljube uboštva, devištva in pokorščine. Gospodu Kri¬ stusu služite! (Kol. 3, 24). Nikdar vas naj ne zadene strašno prokletstvo, katero je zažugal sv. Pavel tistemu, ki ne ljubi Ljubezni: Proklet bodi, kdor ne ljubi na¬ šega Gospodajezusa Kristusa! (I. Kor. 16, 22). Prisezite neomajljivo zvestobo božjemu Vzveličarju vi, ljubi otroci in starši, vi, krščanski učitelji in odgojitelji! Jezus je kot otrok in kot mladenič razodeval vse one last¬ nosti, ki delajo otroka ljubeznivega Bogu in ljudem. Ras tel je vmodrostiinstarosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi. Kot deček in mladenič je bil pokoren svoji materi Mariji in svojemu redniku Jožefu. (Luk. 2, 40. 52). To malo besed, zapisanih v sv. evangelju o njegovi deški in mladeniški dobi, nam daje spoznati vse popolnosti in čednosti, v katerih se morajo vaditi otroci, mladeniči in mladenke. Sveta Družina Nazareška je in ostane najpopol¬ nejši vzor sleherni krščanski družini. Vi, kralji in veliki duhovniki v družini, krščanski starši, nikar ne odložite svoje krone, temveč vladajte v družini po naročilih Jezusa Kri- £ 427 <- stusa! V Mariboru se vidi še zdaj na dveh hišah nad hiš¬ nimi vratmi slikana podoba svete Družine. Takih je bilo v prejšnjih časih še več. Ako podoba tudi ni nad vratmi, se vendar ne sme nikdar pogrešati v družini ! Dajte otročičem k meni priti, ker takih je nebeško kralj evstvo, je klical božji prijatelj otrok nekdaj apostolom, in tako kliče še vedno vsem učenikom in odgojiteljem, on, najpopolnejši in edini učenik in od- gojitelj. Magister vester unus est. Eden je vaš učenik. (Mat. 23, 10). V njem so skriti vsi za¬ kladi modrosti in znanja. (Kol. 2, 3). On je bil prvi učitelj veronauka ali prvi katehet, ki je razlagal katekizem. On je pripravljal svoje poslušalce na prejem zakramenta svete pokore, pripovedovaje jim neprimerno lepo, globoko genljivo in pretresljivo priliko o izgubljenem sinu; pripravljal jih je na prejem svetega zakramenta altarja, pogostoma in živo govoreč o kruhu ljubezni in življenja. Podučeval je ljudstvo v glavnih resnicah, o postavah pravega nravnega življenja, o svetih zakramentih, o poslednjih rečeh. Svoj nauk je zapečatil s svojo smrtjo na križu, in je zdaj sam bogato plačilo vsem učenikom in odgojiteljem mladine. Jezus naj torej vlada v vseh šolah, ki se naj stavijo in naj stoje v senci svetega križa, kakor so nekdaj stavili hiše in zidali gradove in mesta krog križev. Jezusa se naj držijo zvesto in odločno vsi gojitelji vede. Kajti nesrečen je človek, kateri zna še toliko, pa ne pozna Jezusa. Srečen pa je, kdor pozna Jezusa, dasitudi sicer ni učenjak. Christum scire est omnia scire. Znati Jezusa, se pravi, znati vse, pripazuje stari Tertulijan. Tam, kjer vlada nevednost o Jezusu, tam ni nič velikega. Več luči in vedno več luči, tako kliče in zahteva današnji svet; pa več kakor morje luči je Jezus Kristus, Beseda božja, Verbum Dei. Jaz sem luč sveta, kdor hodi za menoj, ne hodi v temi, temveč bo imel luč življenja. (Jan. 8, 12). Dokler sem na svetu, sem luč sveta. (Jan. 9, 5). In večkrat se je razodela svetloba, skrita v učlovečeni Be¬ sedi božji, n. pr. na gori Taborski, kjer se je Kristus pri- 428 kazal kot božji učenik v sredi med Mozesom postavo- dajalcem in med Elijem, najslavnejšim izmed prerokov, kjer se je njegovo obličje svetilo kakor solnce in je bilo njegovo oblačilo belo kakor sneg, in kjer je Oče nebeški govoril iz svetlega oblaka: Ta je moj ljubljeni Sin, nad ka¬ terim imam dopadenje: Ipsum audite, njega poslušajte! (Mat. 17, 2—5). Ta luč sije in sveti v naša srca po veri v Kristusa, kakor priča sv. Pavel, pišoč: Bog, ki je rekel, naj sveti iz teme luč, je razsvetil tudi naša srca v razsvetljevanje z znanjem svetlosti božje v obličju Kristusa Jezusa. (II. Kor. 4, 6). V tej luči se napreduje uspešno. In mi moramo napredovati, napredovati pa v vseh rečeh v Kristusu. Crescite, rastite, tako opominja sv. apostol Peter, rastite v milosti in v spoznavanju Gospoda našega in Vzveličarja Jezusa Kristusa! (II. Peti'. 3, 18). In temu napredovanju je postavil Jezus prav daljen in vzvišen cilj, rekoč: Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče v nebesih! (Mat. 5, 48). Kako visoka stopnja napredka, razsvetljenja, izpopolnitve in dovršenosti! Ni čuda, ako so najizbornejši duhovi devetnajstega veka uklanjali svoja kolena pred Njim, kateremu je govoril Simon Peter: Gospod, h komu poj demo? Ti imaš besede večnega življenja. In mi smo verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin božji (Jan. 6, 69. 70), in da so Solncu duhov posve¬ čevali svoja neumrljiva dela. Grof Chateaubriand, pisatelj znamenitega dela Genie du christianism e — Duh krščanstva — je vzkliknil, umirajoč: Le Kristus bo rešil novodobno družbo. Glej, to je moj Kralj! Glej, to je moj Bog! Ljubite Jezusa Kristusa, pa se ga tesno in prav srčno oklepajte vi, bogatini in premožni! Ker on vam kaže, kako morate ceniti in rabiti zemeljsko blago in bogastvo. Naslad- nost, razkošje, zapravljivost se štejejo med napake sedanjega časa. Ali to so napake ljudi, ne pa časov, zato se dajo lahko premagati. Bodite torej vi, imoviti in premožni, vsaj 429 ubogi v duhu, da svojega duha in svojih misli ne navezujete na bogastvo, temveč da po božji volji rabite obilnost ubožcem v korist. Bogatinom tega sveta zapovej, piše sv. Pavel svojemu učencu Timoteju, da naj ne bodo vi¬ sokih misli, in naj ne zaupajo v nestanovitno bogastvo, temveč v živega Boga, naj delajo dobro, naj se bogate v dobrih letih, naj radi daj o in delijo z drugimi, naj si nabirajo zaklad, dobro podslombo za prihodnje, da dosežejo pravo življenje. (I. Tim. 6, 17—19). Vi ubožci pa bodite bogati v ljubezni do Jezusa, kije živel kakor reven delavec in je umrl ves zapuščen. Nič vas naj ne loči od ljubezni Kristusove, ne bridkost, ne stiska, ne lakota, ne nagota ali nevarnost, ne preganjanje ali meč. (Rimlj. 8, 35). Ostanite zvesti Jezusu, in on vas bo povabil na kraljevo gostijo in vas bo bogato pogostil, kakor je že na zemlji blagroval ubožce, ki so pravega duha. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, ker bot e nasičeni. Blagor vam, ki zdaj jokate, ker se bote sme¬ jali. Blagor vam, ako vas bodo ljudje sovra¬ žili in vas bodo odločevali in zasramovali in zametavali vaše ime kakor hudo zavoljo Sinu človekovega. Veselite se tisti dan in poska¬ kujte; ker glejte, vaše plačilo je veliko v ne¬ besih! (Luk. 6, 21—23). Dne 20. majnika 1860 je hrulo na tisoče in tisoče pobožnovernih kristjanov v največjo cerkev sveta, v cerkev sv. Petra v Rimu, ki se je hitro napolnila z ljudmi vseh dežel in vseh narodov. Kaj pa so praznovali v tej velikanski, z neštevilnimi lučmi razsvetljeni hiši božji? Slavni papež Pij IX. se prikažejo s svojim sijajnim spremstvom. Berač se je prištel blaženim, pravi revež, ki se je v svojem uboštvu živil z beračenjem in čigar obleka je bila silno revna in siromašna. Papež, kardinali in škofje, kakor tudi vsi drugi duhovni in svetni dostojanstveniki so priklanjali svoja kolena pred tem beračem in so klicali v njegovo priprošnjo pri Sinu božjem. Proglasil se je slovesno za vzveličanega častit- £ 430 4 Ijivi služabnik božji in junaški spoznavalec svete vere, Benedikt Jožef Labre (f 1783). Ker so se pa množili čudeži na grobu vzveličanega, je bil dne 8. decembra 1880 od sv. očeta Leona XIII. sprejet v število svetnikov. Tako se je izpolnila nad tem ubožcem beseda krščansko uboštvo ljube¬ čega Vzveličarja: Zgodilo se je pa, da je umrl ubožec in je bil nesen od angelov v naročje Abrahamovo. (Luk. 16,22). Da, blagor vam ubogim, ker vaše je nebeško kraljevstvo! (Luk. 6, 20). Čujte, vi pravični, in nikar ne grešite! (L Kor. 15, 34). Bodite stanovitni v dobrem in rastite v svetem letu v pravičnosti in svetosti. Plačilo, ki vas čaka, je vredno vsega truda. Pravični se bodo svetili, kakor solnce v kraljevstvu svojega Očeta. (Mat. 13, 43). — Vzbudite se iz svojega grešnega spanja, vi grešniki, in Kristus vas bo razsvetil! (Efez. 5, 13). Ako se obtožite svojih grehov, je zvest in pravičen, da vam odpusti vaše grehe in vas očisti vse hudobije. (I. Jan. 1, 9). To vam pišem, da ne gre¬ šite. Ako je pa kdo grešil, imamo besednika pri Očetu, Jezusa Kristusa, pravičnega, in on je sprava za naše grehe. (I. Jan. 2, 1—2). Vsa Lavantinska škofija ostani verno vdana Jezusu Kristusu, pastirju in škofu naših duš (I. Petr. 2, 25), katerega še jaz posebe zahvalim za milost, da mi je dal doživeti pet¬ deseto leto, in kateri mi hoče podeliti še milost, da po desetletnem škofovanju praznujem srebrni mašniški jubilej. Vsa Lavantinska škofija ostani škofija trdne vere, močnega upanja in najvdanejše ljubezni do božjega Odrešenika in do njegove svete Cerkve. Nad vse blažen in srečen bode pač vsak Lavantinec, ki bo na smrtni postelji, oklepajoč se sve¬ tega križa in poljubljajoč ljubega Vzveličarja, klicati mogel s sv. Terezijo: Jaz u mr jem kot otrok svete kato¬ liške Cerkve! Ko pa mi, ljubi škofljani, svojo neomahljivo zvestobo do kraljevstva Kristusovega na zemlji, do svete katoliške Cerkve in njenega vidnega poglavarja papeža Leona XIII., I --> 431 ki jih naj Gospod ohrani, oživlja in osrečuje ter jih naj ne izda sovražnikom v roke, očitno prisežemo, hočemo obenem svojo neomajano vdanost do ljube avstrijske domovine, do častitljive habsburške države, in njenega proslavljenega vladarja-jubilarja slovesno obnoviti, spominjajoč se besed psalmovih: Moj sin, boj se Boga, boj se kralja (Ps. 24, 21), kakor tudi apostolskega opomina: Bojte se Boga in spoštujte kralja! (I. Petr. 2, 17). S to svojo neugasno ljubeznijo hočemo neprenehoma združevati molitev za cesarja: Gospod, ohrani našega cesarja, in usliši nas na dan, ko za njih prosimo! (Ps. 19,10). Kakor pa Jezus v skrivnem razodetju zagotavlja po velikem novozakonskem vidcu, po sv. Janezu: Glej, jaz pridem hitro, in moje p 1 a čil o j e z m eno j, da povrnem vsakemu po njegovih delih, tako skle¬ nem tudi jaz svoj pastirski list z zadnjimi besedami zadnje knjige svetega Pisma: Pridi, Gospod Jezus! Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa bodi z vami vsemi! Amen. (Skr. razod. 22, 12. 20. 21). V Mariboru, na praznik presvetega imena Jezu¬ sovega, dne 14. januarja 1900. t Mihael, knez in škof. £ 432 XXVII. Pastirski list, z okrožnico papeža Leona XIII. z dne 1. novembra 1900, pisan dne 20. januarja 1901 o napovedi in pripravi za sveto leto v domači škofij i. MIHAEL, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, mnogočastiti duhovščini in vsem vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti Sv. Duha! V Gospodu ljubljeni škofljani! akor sem začel svoj lanjski postni pastirski list, tako začnem tudi letošnjo poslanico s prestarim, častitljivim katoliškim pozdravom: Hvaljen bodi Jezus Kristus! In jaz vem, in sicer zanesljivo vem, da mi soglasno vsi iz vsega srca odzdravljate: Vekomaj! Amen. Minulo zlato leto je bilo posvečeno in darovano kralju kraljev in vladarju vladarjev, Kristusu Jezusu. V tem zname¬ nitem jubilejnem letu 1900 se je pokazalo, da božji Vzveličar Jezus Kristus še vedno krepko živi v srcih Lavantinskih škofijanov, pa da vlada, da gospoduje in slavno zmaguje v prelepi škofiji. V počeščenje in v proslavo Kralja veličastva so se priredile v škofiji razne jubilejske slavnosti. Dne 24. aprila je praznovalo katoliško gospinsko društvo v Mariboru štiri¬ desetletnico svojega obstanka in svojega blagonosnega de¬ lovanja. Ta izpodbudna svečanost je bila javna izpričba vdanosti in zvestobe ljubemu božjemu Vzveličarju, čigar presveti osebi služijo blage katoliške gospe in gospodičine Mariborske, ko z združenimi močmi skrbijo in delajo za ubožce, reveže, bolnike in trpine vsake vrste. Ta krasni, nepozabljivi jubilejni praznik je bil glasen in živ pozdrav: Hvaljen bodi Jezus Kristus! -> 433 <- Od dne 30. aprila do 8. majnika 1900 se je po gorečih misijonarjih iz družbe Jezusove obhajala v stolni in mestni župnijski cerkvi v Mariboru jubilejna pobožnost, ki je bila neizmerno blagonosna za prebivavce Mariborskega mesta. Nad dvatisoč jih je pristopilo k mizi Gospodovi. Tudi to slavlje je bilo daleko doneč pozdrav: Hvaljen bodi Jezus Kristus! Četrto nedeljo po veliki noči, dne 13. majnika istega leta, je hvale vredno društvo vednega češčenja presvetega Rešnjega Telesa in v podporo ubožnih cerkev Lavantinske škofije praznovalo v stolni cerkvi slovesnost blagoslovljenja društvene zastave v proslavo in počeščenje učlovečenega Boga in Vzveličarja, kateri živi, vlada in zapoveduje v svojem evharističnem kraljevstvu, v zakramentu zakramentov. Glasen pozdrav Hvaljen bodi Jezus Kristus: so bili nadalje nepričakovano mnogi sveti misijoni in ljudske duhovne vaje, tridnevnice in devetdnevnice, ki so se pre¬ teklo sveto leto obhajale po vsej škofiji z najboljšim uspehom; razen teh pa še javne procesije in božje poti k raznim sve¬ tiščem v škofiji in zunaj škofije. Dne 11. julija sem svečano konsekriral zalo farno cerkev sv. Jurja pod Tabrom, in dne 11. avgusta sem slo¬ vesno posvetil novo pozidano dvastolpno župnijsko cerkev k sveti Mariji, materi usmiljenja, v graškem predmestju v Mariboru, v navzočnosti skoraj sto duhovnikov in neštevilne množice vernega ljudstva iz vseh delov razsežne škofije. Nato so dohajale neštevilne procesije v Maribor, pozdravit Marijo, mater milosti božje, v njenem novem krasnem sve¬ tišču in priporočat se njenemu mogočnemu materinemu varstvu. Meseca julija je zborovala v Mariboru avstrijska Leonova družba, katera hoče božjemu Učeniku pripraviti pot v srca gojiteljev vede, umetnosti in slovstva. Meseca septembra se je ob velikanski udeležbi dušnih pastirjev na najčastitljivši način vršila tretja škofijska sinoda. Ob priliki sedemdesetega rojstnega dne Njih veličanstva našega predragega cesarja in ljubega deželnega očeta, lianca 28 Jožefa I., je hvalevredno Cecilijino društvo dne 3. in 4. ok¬ tobra imelo na prav izpodbuden način svoj občni zbor. - Dne 22. novembra se je v stolnici in v cerkvi sv. Alojzija vršil prvi evharistični shod, ki bo gotovo vsem udeležencem ostal vedno v sladkem in blaženem spominu. Bil je nad vse lep, genljiv in častitljiv. — Slednjič še naj omenim, da je mnogo duhovnikov in vernikov potovalo v Rim, udeležit se tamkaj jubilejskega odpustka. Tako je bilo sveto jubilejno leto 1900 mnogim Lavan- tincem prijeten povod, obnoviti v sebi duha pokore in po¬ božnosti. Oživljenje verske gorečnosti in pobožnosti pa je blagodejno vplivalo na splošno blagostanje; zato je bilo lanjsko leto v resnici prijetno leto Gospodovo (Luk. 4, 19), je bil prijeten čas (I. Kor. 6, 2), ki nam je pri¬ nesel mnogo tolažbe in mnogo upanja za bodočnost. Da, preteklo leto je bilo za Lavantinsko škofijo v resnici zlato leto, ker je bilo izredno blagoslovljeno v duhovnem in gmotnem oziru. Pač že dolgo nismo imeli tako rodovitnega leta, kakor je bilo zadnje leto devetnajstega stoletja. Pri¬ delalo se je obilo žita, vina in sadja. Potok božjega blago¬ slova je bil razlit po vsej širni škofiji. Zato smo ob sklepu starega leta s hvaležnim srcem zapeli prelepo zahvalnico: Te Deum laudamus! Tebe, Bog, vsi hvalimo! Novo leto 1901 smo začeli z gorečo molitvijo: Veni, creator, Spiritus! Pridi, stvarnik, Sveti Duh! Zapeli smo, pobožno proseč, to cerkveno pesem v noči od starega na novo leto pred izpostavljenim svetim Rešnjim Telesom. Duh božji, duh Jezusa Kristusa naj oživlja in prešinja vse v novem letu in v novem stoletju. Novo leto in novo stoletje izročamo v božje varstvo tistega, ki nosi mesijanska ali od prerokov napovedana imena: Čudežni, Svetovavec, močni Bog, Oče prihodnjega veka, Knez miru. (Iz. 9, 6). Tudi tekoče leto je zelo znamenito leto, ker je na¬ daljevanje preteklega svetega leta in je potemtakem tudi sveto leto. Česar smo upali in pričakovali, da se bo namreč vernikom, ki leta 1900 niso mogli potovati v Rim, omogočilo, -£ 435 — leta 1901 zadobiti doma jubilejski odpustek, to se je zgodilo v resnici. Naš slavno vladajoči papež Leon XIII. so z na- , povednim pismom Temporis quidem sacri od dne 25. decembra 1900 veliki jubilej, ki se je leta 1900 obhajal v Rimu, že podaljšali za ves katoliški svet. V teku šest mesecev bo povsod po katoliških škofijah mogoče, udeležiti se jubilejskega odpustka, ki je vedno popolnoma odpustek. Dotična potrebna navodila vam bodo pravočasno oznanili in razjasnili vaši dušni pastirji. Sveti oče papež Leon XIII. so v primerno zaključenje in spodobno dokončanje velikega in splošnega jubileja v Rimu izdali prekrasno okrožnico Tametsi futura, dne 1. novembra 1900. S tem apostolskim pismom, ki govori o njem, o katerem bo večno veljala beseda: Jaz sem pot, resnica in življenje — s tem apostolskim pismom hočemo nekako vpeljati in pripraviti sveto leto v naši ško¬ fiji. Zato ga priobčim v vsem obsegu. Pravi svoj pastirski list za letos vam pošljem ob drugi slovesni priložnosti. Govoril bo o naj večjem in naj višjem zmagoslavju Jezusa Kristusa na zemlji. Zgoraj omenjeno pismo Njih svetosti do častitljivih bratov patriarhov, primatov, nadškofov in škofov, 1 je vredno vse pozornosti in vsega premišljevanja, ter se glasi tako-le: Častitljivi bratje! Pozdrav in apostolski blagoslov! asiravno ne moremo biti brez skrbi, ako gledamo v prihodnjost, marveč nas marsikaj napolnjuje z ve¬ likim strahom, ker se nahajajo v javnih in zasebnih zadevah tolika in tako globoko v koreni njena zla; vendar vidimo, da je dotekajoče stoletje po milosti božji rodilo nekoliko upanja in tolažbe. Nihče namreč naj ne misli, da je obnovljeno premišljevanje duhovnih blaginj in vzbujena gorečnost v krščanski veri in pobožnosti brez pomena za 1 Latinski izvirnik se nahaja v „Kirchliches \ erordnungsblatt fiir die Lavanter Diocese“ z dne 1. decembra 1900. Štev. XI. sti. 116 120. 28- 436 <- splošno blagostanje; da so pa te čednosti v sedanjem času pri mnogih zopet oživele in se vtrdile, pričajo dovolj jasna znamenja. Glejte, sredi zapeljivosti sveta in vkljub toli k im oviram, ki se stavljajo pobožnosti, so vendar na migljaj svetega očeta hitele od vseh strani številne množice h grobovom svetih apostolov; domačini kakor tujci so očitno pričali sveto vero ter so zaupajoč v podeljeni odpustek svete Cerkve, z večjo gorečnostjo vporabljali sredstva več¬ nega vzveličanja. Koga bi nadalje ne ganila splošna in ne¬ navadno goreča pobožnost do Vzveličarja človeškega rodu? Najboljših časov krščanstva vredna se more smatrati ta go¬ rečnost toliko tisoč in tisoč ljudi, ki enega srca in ene misli od solnčnega izhoda do zahoda pozdravljajo ime Jezusa Kristusa in oznanjujejo njegovo hvalo. O, da bi se ta go¬ rečnost v podedovani veri vnela v mogočen ogenj in da bi sijajni vzgled mnogih ganil vse! Kaj je namreč sedanjemu času toliko potrebno, kakor da se povsodi po državah zopet obudi krščanski značaj, da oživijo stare čednosti? To je nesreča, da so mnogi in pre¬ mnogi oglušeli ter ne slišijo, česar jih spominja to obnov- ljenje pobožnosti! In vendar, ako bi poznali dar božji, ako bi pomislili, da ne more biti nič žalostnejšega, kakor odpasti od Rešitelja sveta in odpovedati se krščanskemu življenju, gotovo bi se tudi oni vzdramili in bi se nagloma povrnili na pravo pot, da se rešijo pogina. Braniti in širiti kraljevstvo Sinu božjega na zemlji in delati na to, da se ljudje vzveličajo po udeležbi božjih milosti, to je delo svete Cerkve, tako važno in njej tako lastno, da je ravno v tem delovanju vsa njena veljava in moč. Mislimo, da smo do današnjega dne po vseh močeh delali na to v oskrbovanju pretežavnega in skrbi polnega najvišjega pastirstva; vam pa, častitljivi bratje, je gotovo navadna, da, vsakdanja skrb, da z Nami svoje misli in svoje trude posvetite temu opravilu. Oboji pa se moramo po razmerah časa truditi še za kaj višjega in zlasti o priliki svetega leta moramo z nauki, z nasveti, z opomini razširjati spoznanje Jezusa Kristusa in ljubezen do njega, ako se bo slušal naš glas, ne toliko med onimi, mislimo, ki radovoljno sprejemajo krščanske resnice, marveč med vsemi drugimi nad vse nesrečnimi, ki imajo krščansko ime, pa žive brez vere in brez ljubezni Kristusove. Ti se Nam najbolj smilijo; ti naj bi spoznali sosebno, kaj delajo in kam bodo zabredli, ako se ne spametujejo. Jezusa Kristusa nikdar in nikakor ne poznati, je sicer nesreča, nad vse velika, pa brez trdovratnosti in brez pre¬ grehe nehvaležnosti; toda po spoznanju ga zaničevati ali pozabiti, je hudobija tako ostudna in nespametna, da bi se zdela človeku skoraj nemogoča. Saj je on začetnik in vir vseh dobrot; in kakor se človeški rod ni mogel odrešiti brez posredovanja Kristusovega, tako se tudi ohraniti ne more brez njegove moči. V nikomer drugem ni v z Ve¬ ličan j a, ker nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi se mogli v zveli¬ čati. (Dej. ap. 4, 12). Ali ne uče ljudstva, katerim ne sveti luč krščanstva, s svojim vzgledom dovolj glasno, kakšno je življenje ljudi, ki ne vedo nič o Jezusu, ki je božja moč in božja modrost; kakšni so njih nravi, kakšen je njih konec? Kdor le nekoliko pomisli njih dušno slepoto, popačenost njihove narave, njih strašne prazne vere in strasti, ki jih opisuje sv. Pavel, 1 ta bo čutil v svoji duši hkrati usmiljenje in grozo. — Kar omenjamo tu, je vobče znano, pa se ne premišljuje in ne preudarja vobče. Kajti gotovo bi ne od¬ tujevala prevzetnost, in bi malomarnost ne mamila toliko ljudi, ko bi se povsodi ohranil spomin božjih dobrot, in ko bi se človek gošče spominjal, česar ga je Kristus rešil in kako visoko ga je povzdignil. Oropan nebeške dediščine in prognan je človeški rod toliko vekov dan za dnevom drevil v pogubljenje, zakopan v strašna zla, ki jih je rodil greh prvih staršev in katerih ni mogla ozdraviti nobena človeška pomoč, dokler ni prišel Kristus Gospod, iz nebes poslani odrešenik. Njega je Bog sam ob začetku sveta obljubil kot prihodnjega premagalca in strahovalca peklenske kače, zato so njegov prihod s srčnim hrepenenjem pričakaš ala naslednja stoletja. Da je le v njem vse naše upanje, nazna- 1 Rimlj. l. £ 438 njali so davno in jasno izreki svetih prerokov; da, tudi zgodovina, dejanja, naprave, postave, obredi, daritve izvolje¬ nega ljudstva so oznanjevale razločno in jasno, da bo člo¬ veškemu rodu došlo popolno in dovršeno vzveličanje v njem, ki je bil naznanjen obenem kot prihodnji višji du¬ hovnik in kot spravni dar, kot obnovitelj človeške prostosti, kot knez miru, kot učitelj vseh narodov, kot ustanovitelj kraljevstva, ki bo trajalo na večne čase. Z vsemi temi, po obliki različnimi, stvarno pa skladnimi imeni, podobami in prerokbami se je napovedaval On edini, ki se bo enkrat za nas daroval iz prevelike ljubezni, s katero nas je ljubil. Zares, ko je prišel čas izvršitve božjega sklepa, se je edino- rojeni Sin božji učlovečil, je s svojo krvjo zadostil v pre¬ obilni meri in popolnoma razžaljenemu veličanstvu Očeta in si je prisvojil s toliko ceno odkupljeni človeški rod. Niste odkupljeni s strohljivimi rečmi, z zlatom ali s srebrom . . temveč z drago krvjo Kristusa, kakorneomadežanegainnedolžnegajagnjeta . 1 Tako je vse ljudi, ki so bili že podložni njegovi oblasti, ker je vseh stvarnik in ohranjevalec, tako je vse ljudi pridobil zopet v svojo last, ker jih je resnično in v pravem pomenu odkupil. Niste svoji, ker odkupljeni ste z drago ceno . 2 Tako je Bog vse obnovil v Kristusu. Skrivnost svoje volje, po svojem dopadenju, po katerem je sklenil sam pri sebi, potem ko bo izpolnjen namenjeni čas, vse obnoviti v Kristusu . 3 Ko je bil izbrisan rokopis postave, ki je bil nam nasproten, in ga je pribil na križ, se je takoj utolažila jeza božja, razrešile so se vezi starodavne sužnosti v po¬ gubni zmoti tavajočemu človeškemu rodu, zadobil je zopet ljubezen božjo, prejel njegovo milost, odprla so se mu vrata večnega vzveličanja in podelila se mu je pravica do nebes, dala pa so se mu tudi sredstva vzveličanja. Tedaj je človek, kakor prebujen iz dolgega smrtnega spanja, zagledal zopet luč resnice, po kateri je toliko vekov hrepenel in jo zastonj iska l; in spoznal je pred vsem, da je rojen za mnogo 1 I. Petr. 1, 18. 19. — 2 I. Kor. 6, 19. 20. — 3 Efez. 1, 9. 10. £ 439 višje in mnogo veličastnejše dobrine, kakršne so one, katere spoznavamo s svojimi počutki, one strohljive in minljive, na katere je obračal poprej vse svoje misli in skrbi; spoznal je, da je edino to namen človeškega življenja, to nja naj¬ višja postava, to njegov poslednji cilj, da, kakor smo izšli od Boga, se enkrat zopet povrnemo k Bogu. Na tej podlagi se je začela obnavljati in je zopet oživela zavest o vrednosti človeške narave, se je vnela v srcih vseobsežna bratovska ljubezen; vsled tega so se dolžnosti in pravice deloma iz¬ popolnile, deloma na novo ustanovile in obenem so oživele polagoma čednosti, kakršnih bi si niti domišljevati ne bili mogli stari modrijani. Vse to je dalo mišljenju, življenju in nravi novi smer, in ko se je bilo razširilo spoznanje odre- šenikovo in ko je bila nja moč, ki je pregnala nevednost in pregrešnost pradedov, prešinila najtanše žile državnega življenja, tedaj je nastopila ona izprememba vseh odnošajev, ki se je porodila iz krščanske olike narodov in je popol¬ noma preobrazila obličje zemlje. Premišljevanje teh reči, častitljivi bratje, nas napolnjuje z nekakim brezmejnim veseljem, pa tudi mogočno opominja, da smo iz vsega srca hvaležni božjemu Vzveličarju, da pa tudi druge izpodbujamo k hvaležnosti do njega. Dolga doba nas sicer loči od začetkov našega odre¬ šenja; ali kaj dene to, saj je moč odrešenja večna in so nja milosti stalne in neumrljive. On, kateri je enkrat obnovil naravo po grehu popačeno, On jo hrani in jo bo hranil ve¬ komaj : Dal je samega sebe v rešilo za vse 1 ... V Kristusu bomo vsi oživeli 2 ... In njegovemu kralj evstvu ne bo konca. 8 . Tako je po večnem sklepu božjem v Kristusu Jezusu vzveličanje za vsakega in za vse; oni, ki njega zapustijo, pripravljajo v svoji zaslepljenosti pogubljenje sebi samim, so pa obenem, kolikor je na njih ležeče, tudi vzrok, da se človeška družba nagloma zopet pogreza v brezdno nesreče in bede, iz katerega jo je rešil Odrešenik po svojem usmiljenju. 1 I. Tim. 2, 6. — 2 I. Kor. 15, 22. — 3 Luk. 1, 33. 440 Čimdalje bolj se namreč oddaljujejo od zaželenega cilja vsi, ki v nestalni zmoti krenejo na stranska pota. Enako mora otemneti um in žalostna zmešnjava krivih nazorov mora mamiti duhove, ako se zaničuje čista in jasna luč res¬ nice. Kakšno upanje ozdravljenja še preostaje njim, ki za- puste začetek in vir življenja? Pot, resnica in življenje pa je edino le Kristus. Jaz sem pot in resnica in živ¬ ljenje ; 1 tako da, ako se zanemarja On, se odstranjajo ti trije temeljni pogoji vsega vzveličanja. Je li treba dokazovati, kar glasno uči izkušnja sama in kar čuti vsakdo v svojem notranjem, tudi sredi naj večje obilnosti časnih dobrot, je li treba dokazovati, da razen Boga ni ničesar, kar bi moglo popolnoma in vsestranski zadovo¬ ljiti človeško srce? Cilj človeku je vsekako Bog; in vse življenje tu na zemlji je v resnici podobno potovanju. Pot nam je pa Kristus, ker le po Kristusovem posredovanju in pod njegovim vodstvom moremo iz tega začasnega, toliko težavnega in nevarnega življenja dospeti k Bogu, ki je ob- sežek in završek vsega dobrega. Nihče ne pride k Očetu drugače, kakor po meni . 2 Kako le po njem? Pred vsem in zlasti le z njegovo milostjo, katera bi bila pa v človeku prazna, ako bi zanemarjal njegove zapovedi in postave. Ko nam je bil namreč Jezus Kristus zadobil vzveličanje, je bilo potrebno, da je zapustil svojo postavo kot varihinjo in oskrbnico človeškemu rodu; da bi ljudje, po njenem vodstvu izpreobrnjeni od popačenosti življenja, varno težili za svojim Bogom. Pojdite in učite vse narode . . učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. 3 , Izpolnj uj te moje zapo¬ vedi ! 4 Iz tega je razvidno, da je v krščanski veri pred vsem in neobhodno potrebno, slušati zapovedi Jezusa Kristusa in se mu s popolno vdanostjo klanjati kot najvišjemu Go¬ spodu in Kralju. Važna stvar, ki zahteva dostikrat mnogo truda in silnega prizadevanja in stanovitnosti. Čeprav je namreč človeška narava prenovljena po milosti Odrešenikovi, 1 Jan. 14, 6. — 2 Jan. 14, 6. — 3 Mat. 28, 19. 20. — 4 Jan. 14, 15. —441 <-'— vendar je v vsakem izmed nas ostala neka bolehnost in sla¬ bost in popačenost. Razne želje vlečejo človeka zdaj sem zdaj tja, in vabljive vunanje reči lahko premotijo dušo, da sledi svojemu poželenju, ne pa zapovedi Kristusovi. In vendar je treba se ustavljati in na vso moč se bojevati zoper po¬ želenje v pokorščini do Kristusa, kajti, ako se po- željivost ne pokori umu, gospoduje nad njim in vsega člo¬ veka izneveri Kristusu in ga podvrže svoji sužnosti. Ljudje popačenega srca in nestanovitni v veri se ne morejo odtegniti sužnosti.. hlapčuj ej o namreč trojni p o ž el j i vos ti, ali poželjivosti mesa ali poželjiv osti napuha ali poželjivosti oči . 1 In v tem boju mora biti vsakdo pripravljen, tudi težave in neprijetnosti prenašati zavoljo Kristusa. Težko je odvra¬ čati, kar s toliko močjo vabi in razveseljuje; trdo in bridko je, dozdevne dobrote telesa in časne sreče zaničevati po volji in po zapovedi Kristusa Gospoda; in vendar mora kristjan biti vsekako stanoviten in srčen v prenašanju, ako hoče živeti krščanski. Smo li pozabili, čigavega telesa in čigave glave smo udje? Za predpostavljeno si veselje je pretrpel križ On, ki nam je zapovedal, da zatajujmo sami sebe; in delati na to, da se nižji del v človeku pokori višjemu, nikakor ni poniževanje in slabost, marveč je veliko¬ dušna čednost, umu celo primerna in človeku pred vsem pristojna. — Sicer pa je človeku usojeno, mnogo trpeti in prenašati. Živeti brez trpljenja in v popolni sreči, je človeku ravno tako nemogoče, kakor mu je nemogoče, uničiti sklepe svojega božjega Stvarnika, čigar volja je, da vedno ostanejo posledice prvega greha. Pametno je torej, da konca bolečini ne pričakujemo na zemlji, temveč da bolečino veledušno prenašamo in se tako vadimo v gotovem upanju naj večjih dobrot. Kajti ne bogastvu in nasladnemu življenju, niti ne časti in oblasti, temveč potrpljenju in solzam, hrepenenju po pravičnosti in čistemu srcu je Kristus odločil večno vzveli- čanje v nebesih. S. Aug. De vera rel., 37. 442 Iz tega lahko razvidimo, kakšni morajo biti nasledki zmote in prevzetnosti tistih, ki, zaničevaje vrhovno oblast Odrešenikovo, človeka stavijo na čelo vsem stvarem in trdijo, da mora človeška narava imeti v vsakem oziru vse¬ stransko gospostvo, dasiravno ne morejo niti doseči, niti natanje določiti tega gospostva. Kralj evstvo Jezusa Kristusa ima svojo moč in obliko od božje ljubezni; sveta in urejena ljubezen mu je podlaga in obseg. Iz tega sledi neogibno, da je treba zvesto izpolnjevati dolžnosti, spoštovati pravico drugih, više ceniti nebeške reči od človeških, ljubiti Boga nad vse. Toda gospostvo človeka, ki Kristusa ali očitno za¬ metuje ali se ne meni za-nj, ima svoj temelj v lastni lju¬ bezni, je brez ljubezni, ne pozna požrtvovalnosti. Naj gospo¬ duje človek, namreč po Jezusu Kristusu; to pa le pod tem pogojem, da pred vsem služi Bogu, in da vestno po njegovi postavi uravnava svoje življenje. Postavo Kristusovo pa imenujemo ne le nravne zapo¬ vedi, ki jih je Bog zapisal v naša srca, ali zapovedi, katere je Bog razodel v starem zakonu; vse te zapovedi je seveda Jezus Kristus izpopolnil in dovršil s tem, da jih je razjasnil, razložil, potrdil; temveč postava Kristusova nam je tudi ostali njegov nauk in vse njegove naredbe. Njih glava je ne¬ dvomno sveta Cerkev; pa res, se li more imenovati kaka naredba Kristusova, katere bi ne obsegala v polni meri sveta Cerkev? Hotel je nadalje, da se po službi svete Cerkve, od njega počastitljivo ustanovljene, nadaljuje od Očeta mu naročeno delo; in ko je od ene strani založil v njej vse pripomočke človeškega vzveličanja, je od druge strani naj¬ ostreje zapovedal ljudem, da so ji pokorni kakor njemu sa¬ memu, in da vestno in v vsem svojem življenju sledijo za njenim vodstvom: Kdor vas posluša, mene posluša, kdor pa vas zaničuje, mene zaničuje . 1 Zato se mora postava Kristusova po vsaki ceni iskati v sveti Cerkvi, in torej je človeku pot Kristus, pa mu je pot tudi sveta Cerkev: Kristus sam v sebi in po svoji naravi, sveta 1 Luk. 10 , 16. £ 443 Cerkev po službi, ji izročeni, in po oblasti, ji podeljeni. Kdorkoli torej hoče doseči vzveličanje zunaj Cerkve, se moti, ker je na krivem potu in njegovo prizadevanje je prazno. Kar pa velja o posameznikih, blizu to velja o državah; tudi one drevijo neogibno v pogin, ako krenejo s pota. Stvarnik in odrešenik človeške narave, Sin božji, je Kralj in Gospod zemlje, in ima vrhovno oblast črez posameznike, kakor črez ljudi, postavno združene. Dal mu je oblast in čast in kralj e v s t v o; in vsa ljudstva, vsi ro¬ dovi in jeziki mu bodo služili.’Jaz pa sem po¬ stavljen od njega kralj... Dal ti bom narode v delež in pokrajine zemlje v tvojo lastnino . 2 Torej mora postava Kristusova v človeški družbi veljavo imeti tako, da je vodilja in učiteljica ne le zasebnega, temveč tudi javnega življenja. In ker je to določba in odredba božja, in se ne more nihče ustavljati brez kazni, zato se slabo skrbi za državo, kjerkoli krščanske uredbe ne zavzemajo mesta, katero jim gre. Ako se odstrani Jezus, zapade člo¬ veški um, ker se oropa najmočnejše podpore in luči; lahko se zatemni spoznanje vzroka, kateri je bil po božji naredbi vir človeški družbi in kateri je zlasti v tem, da ljudje s po¬ močjo državne združbe dosezajo naravno srečo, to pa celo v soglasju s svojo najvišjo, nadnaravno, najpopolnejšo in večno srečo. Ako se duhovi navzamejo krivih nazorov, ho¬ dijo krivo pot podložniki in vladarji, ker pogrešajo varnega kažipota in trdnega stališča. Kakor je žalostno in pogubno, zgrešiti pot, prav tako žalostno in pogubno je, zapustiti resnico. Prva in neomejena in bistvena resnica pa je Kristus, kot Beseda božja, ena¬ kega bistva in enako večna kakor Oče, ena z Očetom. Jaz sem pot in resnica. Ako torej človeški um išče resnico, naj se pred vsem podvrže Jezusu Kristusu in naj mirno počiva v njegovem nauku, ker po besedi Kristusovi govori resnica sama. — Brezštevilni so predmeti, v katerih preiskavanju in premišljevanju se naj svobodno gibljejo zmož 1 Dan. 7, 14. — 2 Ps. 2, 6. 8. 444 nosti človeškega duha, kot na svojem lastnem, preobširnem polju, in tega ne dovoljuje le, marveč to celo terja narava. Zlobno in protinaravno pa je, da duh prestopa svoje meje in s preziranjem dolžne skromnosti zaničuje učno oblast Kri¬ stusovo. Nauk, od katerega je odvisno nas vseh vzveličanje, govori sploh o Bogu in o božjih rečeh in ga ni iznašla člo¬ veška modrost, temveč Sin božji ga je v njegovi celoti zajel in prejel: Besede, katere si mi dal, sem dal njim . 1 Zato je neizogibno, da obsega marsikaj, kar sicer ne naspro¬ tuje umu, ker to je celo nemogoče, temveč česar visokosti ravno tako ne moremo doseči s svojim duhom, kakor nam je nemogoče spoznati bistvo božje. Ako je že v prirodi mnogo skrivnih in tajnostnih reči, katerih ne more razjasniti nobena človeška bistroumnost, o katerih se pa vendar nihče, ako je zdrave pameti, ne drzne dvomiti, potem gotovo zlo¬ rabijo svojo svobodo tisti, ki ne prenašajo reči, ki visoko presegajo vso naravo, katerih bistvo se ne da spoznati. Ne hoteti verskih resnic, je ravno to, kar ne hoteti krščanske vere. Um se mora ponižno upogniti k pokorščini do Kristusa tako, da se popolnoma vda njegovi volji in oblasti: da denemo v sužnost vsak um k pokorščini do Kristusa . 2 Taka je pokorščina, katero zahteva Kristus, in jo zahteva po pravici, ker je Bog in ima torej edini naj¬ višje gospostvo v človeku, kakor nad voljo, tako nad umom. Ko pa človek z umom služi Kristusu Gospodu, nikakor ne hlapčuje, temveč ravna povsem primerno ne le svoji pameti, ampak tudi svoji prirojeni časti. Kajti radovoljno se podvrže oblasti ne kakega človeka, temveč Boga, svojega Stvarnika in Gospoda vseh stvari, kateremu je podložen po na¬ ravni postavi; in se ne da vezati na mnenje človeškega uče¬ nika, marveč na večno in neizpremenljivo resnico. Tako do- seza hkrati naravno dobro duha in prostost. Kajti resnica, izvirajoča iz nauka Kristusovega, pove jasno, kakšna je vsaka stvar v sebi in koliko je vredna; in ako se človek, ki ima to spoznanje, ravna po spoznani resnici, ne bo 1 Jan. 17, 8. - * II. Kor. 10, 5. -> 445 «r podrejal sebe stvarem, temveč stvari sebi, ne uma strasti, temveč strast umu, in tako bo premagal najhujšo sužnost. sužnost greha in zmote, pa si bo pridobil najvišjo svobodo. Spoznali bote resnico, in resnica vas bo osvo¬ bodila . 1 — Jasno je torej, da se tisti, katerih duh odklanja gospostvo Kristusovo, s trdovratno voljo ustavljajo Bogu. Toda ko uidejo božji oblasti, niso svobodnejši, pridejo namreč v človeško oblast; navadno si izvolijo drugega uče¬ nika, katerega poslušajo, kateremu se pokorijo, za katerim sledijo. Poleg tega uklepajo svojega duha, ki so ga izključili od udeležbe božjih reči, v tesnejše okrožje vede, pa tudi v onih rečeh, ki se spoznavajo z umom, ne morejo napredo¬ vati s tolikim uspehom. V naravi ustvarjenih reči je namreč mnogo takega, kar se da veliko lažje umevati ali razjasnje¬ vati v luči božjega nauka. In mnogokrat Bog takim ljudem v kazen za njih prevzetnost ne da najti resnice, in jih kaznuje s tem, v čemer grešijo. Iz obeh vzrokov se nahaja prav mnogo sicer bistrih glav in velikih učenjakov, ki pa v preiskavanju prirode izvajajo neumnosti, ki presegajo naj- večje zmote. Gotovo je torej, da se mora v krščanskem življenju spoznavanje celo in popolnoma vdati božji veljavi. Ako se s tem, da se razum umakne veljavi, nekako ponižuje in žali oni duh prevzetnosti, ki ima v nas toliko moč, je tem jasneje, da mora kristjan na vso moč krotiti ne le voljo, temveč tudi um. In tega naj bi se spominjali oni, ki si domišljujejo, ali bi celo želeli v krščanskem življenju takšen način mišljenja in življenja, katerega zapovedi bi ne bile preostre in kateri bi kolikor mogoče prizanašal človeški naravi in bi ne terjal od nas ali nikakega ali pa le malo napora. Oni ne umevajo bistva krščanske vere in njenih naprav; oni ne vidijo, da nas povsodi srečava križ, ki mora biti vzor življenja in vedni bojni prapor vsem, ki hočejo nasledovati Kristusa ne le po imenu, temveč v resnici in v dejanju. Življenje je le Bog sam. Vsa druga bitja so življenja deležna, življenje niso. Od vse večnosti pa in po svoji na- 1 Jan. 8, 32. ravi je Kristus življenje, kakor je resnica, ker je Bog od Boga. Iz njega, kot zadnjega in najčastitljivšega vira, je in bo vedno pritekalo svetu vse življenje; karkoli je, je po njem, karkoli živi, živi po njem, ker vse je storjeno po Besedi, in brez nje ni nič storjenega, kar je storjenega. — To velja že v naravnem življenju, toda mnogo bolje in mnogo višje življenje pridobljeno po milosti Kristusovi, smo omenili že zgoraj, to je življenje milosti, čigar presrečna dovršitevje življenje slave, na katero se morajo obračati vse misli in vsa dejanja. Na to merijo vse krščanske resnice in zapovedi, da odmrjemo grehu in živimo pravičnosti , 1 to je, čednosti in svetosti, v čemer je nravno življenje duhov in nedvomno upanje večnega vzveličanja. Toda resnično in pravo in vzveličavno pravičnost goji le krščanska vera. Pravični živi iz vere . 2 Brez vere ni mogoče dopadati Bogu . 8 Tako je začetnik in oče in rednik vere Jezus Kristus sam, ki ohranjuje in vzdržuje v nas nravno življenje, to pa zlasti po posredovanju svete Cerkve; kajti njej je po svojem dobrotljivem in najmodrejšem sklepu v oskrbovanje izročil pripomočke, ki naj omenjeno življenje v nas rodijo, varujejo in obnovijo, ako je ugasnilo. Zato se uniči moč, katera rodi in ohranjuje v zveliča v ne čed¬ nosti, ako se nravstveni nauk loči od božje vere; in oni, ki zahtevajo, da se nravno življenje ravna le po načelih razuma, oplenijo človeka najvišje časti, mu vzamejo nadnaravno živ¬ ljenje in ga k njegovi pogubi silijo nazaj v naravno živ¬ ljenje. Res je človeku mogoče, z zdravo pametjo spoznavati in izpolnjevati mnogo naravnih zapovedi; pa ko bi spoznal tudi vse in bi jih izpolnjeval brez vsakega prestopka celo svoje življenje, kar pa more le s pomočjo milosti Odrešenikove, bi vendar, brez vere, zastonj upal večno življenje. Ako kdo ne ostane v meni, bo v u n k a j vržen, kakor mladika; in bo vsahnila in jo bodo pobrali in v ogenj vrgli in zgori . 4 Kdor ne veruje bo po- 1 I. Petr. 2, 24. — 2 Gal. 3, 11. — 8 Hebr. 11, 6. — 4 Jan 15, 6. 447 gubljen . 1 Naposled pa imamo mnogo očividnih dokazov koliko da velja in kakšen sad rodi nravnost, ki zaničuje sveto vero. Kako je to, da pri vsem prizadevanju, utrditi in pomnožiti javno blagostanje, vendar države v tolikih in tako važnih zadevah čimdalje bolj propadajo in pešajo? Trdi se sicer, da človeška • družba zadostuje sama sebi, da more uspevati brez varstva krščanskih uredeb in po lastnem pri¬ zadevanju dosezati svoj namen. Zato se daje prednost svetni upravi javnih zadev, tako, da iz države in iz javnega živ¬ ljenja ljudstev čimdalje bolj izginjajo sledovi podedovane vere. Toda premalo se spozna, kaj se počenja. Ako se namreč zavrže oblast božja, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, je neizogibno, da se odtegne postavi najvišja veljava in da propade pravica; to pa so najtrdnejše in najpotrebnejše vezi državljanskega življenja. In ako se enkrat odstrani upanje in pričakovanje neumrljivih dobrot, se lahko vzbudijo želje po minljivih dobrotah, in vsakdo se bo trudil na vso moč, da si jih pridobi, kolikor le največ premore. Odtod prepir, zavist, sovraštvo, odtod najhudobnejši naklepi, silovito za¬ tiranje vsake oblasti, splošno snovanje brezumnih prevratov. Ni vunanjega miru, ni notranje varnosti; družbeno življenje je popačeno po zločinih. V tem boju strasti in v toliki nevarnosti se je bati ali skrajne pogube, ali pa se mora iskati za časa primerno zdravilo. Prav in potrebno je strahovati zločince, blažiti nravno ljudsko življenje, in na vso moč odvračati od zlo¬ činstev po modrih postavah; vendar v tem še ni vse. Više se mora iskati ozdravljenje narodov; višja moč od človeške mora pomagati, moč, ki doseza duhove, jih zbuja, da se zavedajo dolžnosti in jih tako zboljšuje; to pa je prav tista moč, katera je svet že enkrat rešila pogina, ko so ga stis¬ kala mnogo večja zla. Odstranijo naj se ovire, oživlja in krepi naj se v državi krščanski duh, in država bo ozdravela. Hitro bo utihnil prepir med nižjimi in višjimi krogi in po medsebojnem spoštovanju se bodo utrdile pravice obojih. Ako slušajo Kristusa, se bodo zavedali svojih dolžnosti 1 Mark. 16, 16. -> 448 bogatini kakor reveži; prvi bodo spoznali, da jim je treba skazovati pravičnost in ljubezen, ako hočejo biti srečni, drugi pa, da se morajo držati zmernosti in pravične meje. V najboljšem stanju bo družinsko življenje, ako mu je varih vzveličavni strah pred Bogom, ki daje zapovedi in prepovedi; in iz istega vzroka bo med ljudstvi v najvišji veljavi na¬ ravna zapoved, ki veleva spoštovati postavno oblast in po¬ korščino izkazovati postavam, pa prepoveduje, upirati se ali snovati zarote. Kjer torej krščanska postava vlada vse za¬ deve in kjer je ne ovira nobena stvar, tam se radovoljno izvršuje od božje previdnosti ustanovljeni red, iz njega pa se razvija varnost in blagostanje. Obče blagostanje torej zahteva na glas, da se moramo povrniti k njemu, katerega bi ne bili smeli nikdar zapustiti, k njemu, ki je pot, resnica in življenje; to velja ne le posameznikom, temveč vsej člo¬ veški družbi. V njo se mora Kristus Gospod povrniti kot v svojo posest in last, in delati se mora na to, da se živ¬ ljenja, od njega izvirajočega, navzamejo vsi udje in deli države, postavne zapovedi in prepovedi, javni ustavi, učni zavodi, zakonsko in družinsko pravo, hiše bogatinov, delav¬ nice rokodelcev. Naj se ne prezira, da je večinoma od tega odvisna toliko zaželena olika in omika narodov, ki se ne goji in ne pospešuje toliko s telesnimi rečmi, s časnimi prijet¬ nostmi in z bogastvom, kolikorveč z duhovnimi dobrinami, s hvalevrednimi nravi in z gojitvijo čednosti. Večina ljudi je nasprotna Jezusu bolj iz nevednosti, kakor iz hudobne volje; kajti premnogo jih je, ki se trudijo z veliko marljivostjo, spoznavati človeka in svet, celo malo pa jih je, ki bi spoznavali Sina božjega. Najprvo je torej treba, nevednost odstraniti z znanjem, da se ne bo zametaval in zaničeval Kristus, ker se ne pozna. Zato prosimo in opo¬ minjamo vse kristjane, kolikor jih je po svetu, da se trudijo vsak po svoji moči, spoznavati Odrešenika, kakšen da je; kdor se nanj ozira odkritosrčno in brez predsodkov, bo spoznal jasno, da ne more biti nič vzveličavnejše od njegove postave, nič veličastnejše od njegovega nauka. V obilni meri bo k temu pripomogla vaša veljava in vaše prizadevanje, -> 449 častitljivi bratje, kakor tudi gorečnost in skrbnost vsega duhovništva. Naj vam bo poglavitno opravilo, vcepljati člo¬ veškim srcem pravo spoznanje, da, podobo Jezusa Kristusa, in njegovo ljubezen, njegove dobrote in uredbe razjasnjevati pismeno in ustno, v ljudskih šolah, na gimnazijah, na shodih in kjerkoli se ponuja prilika. Ljudstvo sliši dovolj o tako imenovanih „č 1 o v e š k i h pravica h“, naj se pouči tudi o pravicah božjih. Da je čas ugoden, o tem nam priča, kakor smo že omenili, prav zdaj probujena gorečnost mnogih, zlasti pa ona po tako številnih dokazih dopričana vdanost do Odrešenika, ki jo želimo, ako Bog da, izročiti prihod¬ njemu veku v zastavo boljših časov. Ker se pa gre za stvar, katere moramo upati le od milosti božje, zato si prizadevajmo, s skupno gorečnostjo in s srčnimi prošnjami vsemogočnega Boga ganiti k usmiljenju, naj ne pripusti, da bi se pogubili, katere je rešil s svojo prelito krvjo; naj se milostno ozre na sedanji vek, ki je sicer mnogo zagrešil, pa je v spravo prestal tudi mnogo bridkega; naj milostno objame ljudi vseh narodov in rodov, spominjajoč se besede: Kadar bom povišan od zemlje, bom vse vlekel k sebi. 1 V poroštvo božjih darov in v znamenje Naše očetovske naklonjenosti: podelimo z vso ljubeznijo v Gospodu apo¬ stolski blagoslov vam, častitljivi bratje, vašim duhovnikom in vernikom! Dano v Rimu pri sv. Petru, dne 1. novembra 1900, triindvajsetega leta Našega papeštva. Papež Leo XIII. V Gospodu ljubljeni škofljani! j, a z a j k Jezusu Kristusu in k njegovi Cerkvi! To je resni opomin namestnika Kn- m stusovega na zemlji in najvišjega pastirja s\ete Cerkve do svojih jagnjet in do svojih ovčic. Nazaj k Odrešeniku sveta in k njegovi božji v zveli¬ čavni napravi, sveti Cerkvi! To je piej in slej 1 Jan. 12, 32. 29 £ 450 resni opomin skupnega očeta in učenika krščanstva. Saj ne more biti večje nesreče, kakor odpasti od Odrešenika sveta in otresti krščanske nrav e in uredbe. Zvesto izpolnjevaje resnomili opomin svojega svetega očeta, se hočemo, ljubljeni v Gospodu, vsekdar trdno in neomajano držati Kristusa in svete katoliške Cerkve, katera je vedno živeči in vedno delujoči Kristus na zemlji. Stoječ na skali in temelju svete Cerkve, bomo nepremagljivi ter bomo slavno zmagali in se bomo večno veselili svoje zmage. Če bo svet še stal ob koncu dvajsetega stoletja, bo gotovo še stala tudi sveta Cerkev. Obljuba Kristusova ne premine: Jaz sem pri vas vse dni do konca sveta. Toda za nas, za katere je bilo preteklo stoletje čas rojstva, za nas bo tekoče stoletje čas smrti. Zato hočemo, dokler še imamo čas, živeti tako, da bomo, ko umrjemo, živeli vekomaj. V tem svetem letu hočemo kralju časov izkazovati svojo vdanost in zvestobo z gorečim prejemanjem zakramenta svete pokore in presvetega Rešnjega Telesa, z natančnim izpolnje¬ vanjem postne postave, s skrbnim posvečevanjem nedelj in praznikov, z zvestim izvrševanjem svojih stanovskih dolžnosti, zlasti pa z obilno udeležbo jubilejskih pobožnosti v zadobitev dragocenega jubilejskega odpustka. Naj se uresniči, kar stoji zapisano na spominskih ploščah, od mene lani blagoslovljenih, ki se nahajajo v vseh župnijskih cerkvah škofije: Christus Deushomo vi v it, regnat, imperat. Kristus, Bog in človek, naj to leto in v prihodnje živi, vlada in gospoduje v srcih vseh škofijanov. Kakor smo se minulo leto posvetili božjemu Srcu Jezusovemu, enako hočemo to storiti tudi letos. Poleg tega bi bilo nad vse vzveličavno in koristno, ko bi prav mnogo škofljanov prvi petek vsakega meseca opravljalo častno obhajilo s svetim namenom, dvajseto stoletje posvetiti Srcu Jezusovemu in ga darovati njegovemu gospodstvu. Z odlokom z dne 9. decembra preteklega leta 1900 so sveti oče podelili po¬ polni odpustek vsem vernikom, ki prvi petek vsakega meseca 451 tekočega leta prejmejo sveto obhajilo v namen, da posvetijo dvajseto stoletje naj svetejšemu Srcu Jezusovemu. Z milostjo in s pomočjo božjo bi rad to leto z mnogo- častitimi gospodi dušnimi pastirji obhajal tudi shod na čast presvetemu Srcu Jezusovemu, kakor smo minulo leto tako izpodbudno obhajali evharistično slavnost. Vrhutega name¬ ravam sklicati v Maribor shod vseh častitih gospodov kate¬ hetov ali veroučiteljev. Da, mi vsi, predragi v Gospodu, hočemo prav zvesto služiti božjemu Odrešeniku, da bo Bog v vseh rečeh češčen po Jezusu Kristusu, kateremu bodi čast in gospodstvo na vekomaj vse veke! Amen. (I. Petr. 4, 11). V Mariboru, na praznik presvetega Imena Jezu¬ sovega, dne 20. januarja 1901. f Mihael, knez in škof. 29 ® -> 452 <- XXVIII. Pastirski list z dne 25. marca 1901 o naj¬ višjem zmagoslavju Jezusa Kristusa, o njego¬ vem častitem vstanjenju. MIHAEL, po božji milosti in božjem usmiljenju knezoškof Lavantinski, velikokrižnik avstrijskega Franc-Jože- fovega reda, doktor bogoslovja, mnogočastiti du¬ hovščini in vsem vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Očeta in Sina v edinosti Svetega Duha! Vos autem videtis me, quia ego vivo, et vos vivetis. — Vi pa me vi¬ dite, ker jaz živim, in živeli bote tudi vi. (Jan. 14, 19). V Gospodu ljubljeni škofljani! svojem postnem pastirskem listu z dne 14. ja¬ nuarja 1900 sem vam razlagal, kako Jezus Kristus v svoji Cerkvi in po njej živi, vlada in gospoduje. S pogledom na okrožnico svetega očeta o Kristusu odre¬ šeniku, od dne 1. novembra 1900, katera naroča škofom, da „naj vcepljajo človešk i m srcem pravo spoznanje, da, podobo Jezusa Kristusa, in naj, kjerkoli se ponuja prilika, razjasnjujejo njegovo ljubezen, njegove dobrote in uredbe“, z ozirom na to krasno okrožnico, pravim, in zvesto izpol- njevaje očetovsko naročilo, sem vam obljubil v svoji kratki poslanici z dne 20. januarja tekočega leta pastirski list, ki bo govoril o največjem in najvišjem zmagoslavju Jezusa Kristusa na zemlji. Pričujoči poučni list opisuje ome¬ njeno slavno zmago Kralja veličastva. „Veseli se angeljev truma nebeška, raduj se zbor vzveli- čanih duhov in zavoljo zmage tolikega Kralja naj doni vzveli- čavna trobenta! Raduje naj se tudi zemlja, bliščeča se v tolikem žaru, in razsvetljena od bliščobe večnega Kralja naj čuti, da je izginila tema iz vsega sveta! Veseli naj se tudi -> 453 4 mati Cei kev, okrašena z žarki tolike luči, in po tej sveti dvorani naj se razlegajo ljudstev mogočni glasovi. Zato prosim vas, predragi bratje, ob prečudežni svetlobi te svete luči oznanjujte tudi vi z menoj vred usmiljenje vsemogoč¬ nega Boga!“ Tako poje dijakon, oznanjevavec velike noči, pri bla- goslovljenju velikonočne sveče v slavospevu „Exsultet“, ki je spev kipečega veselja nad zmagoslavjem Kristusovim in nad odrešenjem, ki je došlo padlemu človeškemu rodu po Sinu božjem. Gotovo ima Cerkev na izobilje krasnih spevov, v katerih se strinjajo sveto navdušenje, kipeče veselje, visok vzlet duha, krepost in vznos jezika, globoke misli, veličje izraza in moč melodije, toda ne v toliki meri, kakor v veli¬ konočnem slavospevu, čigar prva beseda „Exsultet“ ali „Veseli se“ podaje glavno misel, ki se v vedno novih oblikah in premenih vije od začetka do konca skozi to napoved začenjajoče se velikonočne slavnosti. O starodavnosti tega veličastnega slavospeva priča že to, da ga učenjaki pripi¬ sujejo sv. Hieronimu ali pa sv. Avguštinu. 1 S slavospevom „Exsultet“ se druži Aleluja ali Hvalite Gospoda! Veselo se zopet glasi starodavni, predmesijanski slavoklic, kateremu je katoliška Cerkev dala nov pomen, ker izraža ž njim svoje veselje nad častitljivim vstanjenjem Odrešenika sveta. Aleluja ! Prišla je zopet velika noč, prišel je veseli, blaženi, vzveličavni praznik. Gospod je resnično vstal, aleluja ! Tako odmeva od vseh altarjev kato¬ liškega krščanstva in od ustnic vseh, ki živo verujejo, da je Jezus Kristus pravi Bog. Veselo veliko noč! To je srčna želja, s katero pozdravljajo dobri otroci svoje ljube starše, pozdravljajo prijatelji svoje drage prijatelje. Veselo veliko noč ! Tako kličem tudi jaz vsem svojim preljubim škofljanom ! Aleluja, hvalite Gospoda! Ta svečani in radostni sla¬ vospev oznanjujejo glasovi mogočno donečih orgel in pevskih 1 Morin O. S. B, Revue benedict. 1891. VIII. 20—28 ; IX. 392—397. — Josef Braun S. L, Osterpraconium und Osterkerzenweihc. (Stimmen aus Maria Laach, 1899, 3 zvezek, str. 273 nsl). — Benedict. XIV. de festis, p. I. c. 399. 454 zborov po prostornih stolnicah, ta slavospev doni pa tudi po preprostih in ubornih selskih cerkvicah. In sveti velikonočni zvonovi sprejemajo velikonočni pozdrav ter ga nes6 dalje od mesta do mesta, od dežele do dežele, kakor daleč sega sveta katoliška vera, krog in naokrog po vsej zemlji. V vseh jezikih odmeva sveto velikonočno veselje, saj je velika noč praznik odrešenja vseh ljudstev, in odseva z obličja vernih kristjanov vseh delov sveta. In tako se glasi vzajemno po vesoljnem širnem krogu zemlj e: Surrexit Dominus vere. Alleluja! Gospod je resnično vstal. Aleluja! Salve, dies, dierum gloria, Dies, felix Christi victoria, Dies, digna iugi laetitia, Dies prima ! Češčen bodi, praznik najslavnejši, Dan presrečni Kristove zmage si, Dan, ki vreden vedne si radosti, Dan najprvi! Prekrasno se zlaga s svetim velikonočnim praznikom življenje v prirodi, v kateri je tudi napočil dan vstanjenja. Vsak praznik ima svojo barvo. Tam beli božič, tukaj zelena velika noč. Tam sveta noč, tukaj sveti dan. V prirodi je premagana oblast zime, in nastopila je ljubomila pomlad z vsemi svojimi lepotami, radostmi in prijetnostmi. Prosti ledenih kril se vijeta Drava in Savinja s svojimi sestricami v sinjkasto bliščečih valovih skozi novo ozelenele livade, nežna setev začne zopet kliti in poganjati, in plaho se je razvil na nizkem grmu že marsikateri listič, drevje pa brsti in komaj pričakuje, da si golo svoje vejevje ogrne z gostim listjem in okrasi z lepim cvetjem. Tudi marsikatera cvetica je vzdig¬ nila že svojo glavico in napolnjuje z vonjavami čisti pomla¬ danski zrak. Veselo plava ribica po bistrem valu, po gozdu in livadi pa se razlegajo vabljivi glasovi krilatih pevcev. Da, kakor po čarodelni moči se je hipoma izpremenilo vse; vsepovsodi življenje, povsodi klitje, povsodi rajska radost. Tudi premrli zemlji je častito vstali Vzveličar podelil živ¬ ljenje ; tudi njo je vzbudil, okrasil in poveličal. -> 455 <- Tako nam torej vse oznanja, da so minuli dnevi trp¬ ljenja in žalosti, dnevi bridkosti in otožnosti. Raztrgal je Gospod iz lastne moči in oblasti silne vezi smrti. Dovršil in dopolnil je svoje slavno delo odrešenja in sprave greš¬ nega človeškega rodu. Na velikonočni praznik je dal naj¬ krepkejšo podporo naši veri, da je pravi Bog. In mi, ljub¬ ljeni škofljani, mi moramo ob visokem in častitljivem veliko¬ nočnem prazniku očitno in glasno priznavati: Jezus Kristus, ti si resnično Sin živega Boga, si Bog in človek skup, si nepremagljivi junak, ki slavno zmaguješ nad grehom, nad smrtjo in peklom! To tvoje častitljivo vstanjenje je povzro¬ čilo čudežen preobrat in popolno izpremembo v svetovnih razmerah, v življenju ljudstev, v zgodovini človeškega rodu ! S pogledom na to, kar sem ravno povedal in omenil, vas vprašam, ljubljeni verniki, kateri predmet bi bil primer¬ nejši za pobožno premišljevanje in preudarjanje ob presvetih velikonočnih praznikih, Kakor ravno čudovito vstanjenje Kristusa Gospoda po njegovi resničnosti in zatem po njegovi visoki pomenljivosti za nas odrešene človeške otroke, kakor je to božji Vzveličar sam prav jasno izrekel z besedami, ki jih je govoril svojim apostolom in katere sem jaz navel v začetku, namreč z besedami: Vi pa me vidite, ker jaz živim, in živel ibote tudi vi! (Jan. 14, 19). Preden pa se lotim izvršitve svojega namena, hočem še kratko besedo spregovoriti o kraljici nedelj, o veliki noči. V starih krščanskih časih so velikonočni praznik radi imenovali praznik praznikov, festivitatem festivitatum. \ mo¬ litvi kanona ali tihe maše, ki se začenja z besedo „Com- municantes“, se imenuje velikonočni praznik dies sacratissimus, to je, najsvetejši dan. Ta praznik je prvi in najvišji, je naj¬ odličnejši in najstarejši praznik cerkvenega leta. Svetim cerkvenim očetom je praznik veselja, je edini veliki dan. Iste dies solus magnus dicendus est 1 ; on jim je svetek Svetkov, sollemnitas sollemnitatum, ter jim je dan velikega odpustka, dies indulgentiae magnae. Da, to je dan, k a t e- 1 Leo I., Sermo 9. de resurrectione Domini. £ 456 rega je naredil Bog; veselimo se in radujmo se v njem! (Ps. 117, 24). Praznik vstanjenja Gospodovega imenujemo veliko noč. Zares velika noč, v kateri je božji Odrešenik častitljivo od mrtvih vstal in je dovršil veličastno delo našega odrešenja. Velikost in znamenitost te svete noči čuti in umeva vsako verno krščansko srce. Sveta Cerkev opeva velikoto te noči v zgoraj omenjenem prekrasnem velikonočnem slavospevu takole: „To je tista noč, v kateri si najprej naše očete, izraelske otroke, peljal iz Egipta in si jim dal iti kakor po suhem skozi Rdeče morje. To je torej tista noč, katera je pregnala tmine greha z bliščečim oblakom. To je tista noč, katera danes po vsem svetu vse, ki verujejo v Kristusa, odvrača od posvetnih napak in od temote grehov, pa jih vrača milosti in pridružuje svetosti. To je tista noč, v kateri je Kristus raztrgal vezi smrti in je zmagovalno vstal iz groba. Zakaj, nič bi nam ne pomagalo rojenim biti, ako bi ne bili odrešeni ... O zares, srečna noč, ki je edina smela vedeti čas in uro, ob kateri je imel Kristus vstati od mrtvih. To je noč, o kateri je pisano: In noč bo razsvetljena kakor dan, in noč je moja luč v mojem veselju. Posvečevanje te noči torej razganja pregrehe, omiva dolgove, vrača grešniku nedolžnost in žalostnim veselje; ugaša sovraštvo, poraja edinost in uklanja kraljevstva.“ V cerkvenem jeziku se imenuje velikonočni praznik tudi „passah“, toliko, kakor prehod: to ime je iz stare za¬ veze. Judje so namreč na ta dan obhajali spomin, da so šli skozi Rdeče morje v obljubljeno deželo in da so bili rešeni Faraonove sužnosti; spominjali so se tudi, da je angelj, ki je pomoril prvorojence po egiptovski deželi, šel mimo vrat Izraelcev in jim ni škodoval, ker so bili podboji njihovih vrat na božje povelje politi s krvjo jagnjeta. Pa tudi za nas se je vršil prehod, čigar podoba je bil prehod starega zakona. Kristus, naš Gospod in Vzveličar, nas je namreč s preli¬ vanjem svoje svete krvi rešil greha in nas je, bi rekel, sredi skozi morje greha peljal iz sužnosti satanove. In ako smo se v velikonočni dobi po milosti svetih zakramentov posve- -s 457 tili in spravili z Bogom, so tudi naše duše na neviden, ker duhovni način zaznamenovane s krvjo božjega Jagnjeta tako, da poglavar pekla nima več deleža nad nami. To je zadosten vzrok, da se Cerkev poslužuje onega starozakonskega imena. Od nekdaj so si verniki prizadevali na vso moč, pro¬ slavljati ta pr e častitljivi praznik. Nabirali so cvetice po polju in so jih trosili ob vhodih v cerkev, nastavljali so po lopah in hodnikih cvetoče rastlinje in zeleneče vejevje, in razobe¬ šali so zmagovalne zastave. Nad altarje so zasajali banderice, da bi se vedno spominjali v cerkvi zmage Kristusove, po kateri upamo tudi mi premagati sovražnika . 1 Odtod nedvomno prihaja genljiva cerkvena pesem: Vexilla regis prodeunt: Fulget crucis mysterium, Qua vita mortem pertulit, Et morte vitam protulit. Kraljevo znamnje se blišči: Skrivnost se križa nam žari, Na njem življenje smrt stori, Življenje s smrtjo pridobi. Nekdanji kristjani so se ob vstopu v cerkev poljubljali in pozdravljali z besedami: Gospod je vstal iz groba! Na ta pozdrav so odzdravljali: Vstal je resnično! Blagoslavljale so se jedi, zlasti velikonočna jajca, ki so bila pradedom podoba stvarjenja in vstanjenja, kar je pomenjalo jajce tudi judom in paganom. Kristjani so si dajali darove in so se prijateljski obiskovali. Nad vse slovesna je bila procesija, ki je šla od groba, iz katerega so vzeli najsvetejši Zakrament, ter ga nesli nazaj k velikemu altarju. Iz povedanega more vsakdo sam izprevideti, da je Cerkev velikonočni praznik imela vsekdar za najveličastnejši praznik. Škofje so velikonočni dan vernikom slovesno na¬ znanjali po tako imenovanih velikonočnih listih. Z nepopisnim veseljem je napolnjeval ta praznik srca vernikov. Po pravici piše duhoviti Chateaubriand: „Znamenito je, da zemeljski mogočneži, da najveljavnejši možje ne premorejo Durand., Lib. I. Rational. cap. 3. num. 33. 458 ene reči, namreč pripraviti ljudem praznik, ob katerem bi se srce vselej razveselilo*. 11 Cerkev edina ima to oblast nad srci. Velika noč pa je takšen praznik. Razveseljuje duše in ogreva srca. Spominjaje se besede sv. Pavla, s katero je opominjal svojega učenca Timoteja: Pomni, da je Gospod Jezus Kristus vstal od mrtvih (II. Tim. 2, 8) — spominjaje se te apostolske besede, hočemo se zdaj, ljubljeni verniki, vglobiti v skrivnost praznika, hočemo premišljevati velevažni dogodek vstanjenja Jezusa Kristusa, njemu v čast in slavo, pa tudi pomenljivost tega vstanjenja za nas vse, in to v vzveličanje in na korist svojim neumrljivim, po dragoceni krvi Kristusovi odrešenim dušam. Pred vsem pa prosim tebe, božji Učenik, tvoje milosti in tvoje pomoči; ker le sam ti imaš ključ, s katerim se odpirajo srca bralcev ali poslušalcev! Daj, da bodo vsi voljno sprejeli in zvesto izpolnjevali tvojo sveto besedo! Veseli se, nebeška Kraljica! Aleluja! Euntes in mundum universum praedicate evangelium omni creaturae! Pojdite po vsem svetu in oznanjujte veselo vest vsem stvarem! (Mark. 16, 15). Preljubljeni v Kristusu Gospodu! HI Ul ret J* ^ an 0 ^ mrtvih vstal, tako molimo v mlkSm staročastiti, ker apostolski veri in spoznavamo s tem očitno, da je Jezus Kristus premagal smrt in grob. Peti člen vere je tako trdna resnica, da se po pameti ne more dvomiti o njej. Slušajmo vsaj nekatere izmed mnogih, polnoveljavnih, neizpodbitnih in neovržnih dokazov za res¬ nično vstanjenje našega božjega Vzveličarja, ki je in ostane temelj in sleme naše svete katoliške Cerkve. Najprej pristopite vi, sveti evangelisti, ter nam dajte slišati, kar poročate z vsem prepričanjem o naj večjem čudežu velikega čudodelnika Nazareškega! Vsi štirje od Boga raz- svetljeni in navdušeni možje, Matevž in Marko, Lukež in Janez poročajo soglasno, dasi ne v svojo korist; kajti razen svetega Janeza so bili vsi mučeni in umorjeni zavoljo tega svojega očitnega pričevanja; vsi, pravim, opisujejo vzajemno čudoviti dogodek takole: „Ko se je zaznalo jutro prvega dne v tednu, to je, v nedeljo, je nastal velik potres na kraju groba, v katerem je ležal Jezus. In angelj je šinil z nebes, pa je odvalil kamen od dveri groba ter je sedel nanj. Ču¬ vaji groba so strepetali strahu in groze, in mnogi so bili kakor mrtvi. Drugi pa so hiteli takoj v mesto in so prised- nikom velikega zbora sporočili vse, kar se je dogodilo. In višji duhovniki, hitro se zbravši, so se posvetovali in so dali rimskim vojakom mnogo denarja ter so jih prosili in jim naročili: Recite vendar, da so prišli po noči njegovi učenci ter so ukradli truplo, ko smo spali. Ako pa bo glavar to slišal, ga bomo mi pregovorili in bomo skrbeli, da ne hote kaznovani. In lakomni stražniki so vzeli denar in so storili tako, kakor so bili poučeni. In ta dogodek — namreč podkupljenje stražečih paganov, da so krivo pričali — je na glasu pri judih do današnjega dne.“ Tako se glasi točno, preprosto, mirno in stvarno evan¬ geljsko poročilo . o zgodovinskem dogodku vstanjenja na križu umrlega Vzveličarja sveta, Jezusa Kristusa. Toda ne¬ vera, katera pa ni v glavi, temveč v srcu in se druži z močjo teme, ta nevera vzbuja dvome in si upa drzno tajiti zgodovinski dokazane dogodjaje. Ne, vaš Vzveličar ni vstal, marveč, ko so stražniki spali, so ga učenci ukradli, tako so hitro s početka govoričili zapriseženi sovražniki Odrešenika sveta. Ali, zakaj niso skruniteljev groba zaprli in jih kazno¬ vali, kakor bi si bili zaslužili? Ta izgovor je torej pre- ničeven in prepražen. Zato pa so pozneje nastopili bogotajci, ki so trdili: Kristus je sicer vstal iz groba, toda bil je le navidezno mrtev, in ko se je zopet prebudil k življenju, je s svojo roko odvalil kamen in ušel. Toda, ali ni bil stotnik, ki je kot uradna oseba potrdil smrt Kristusovo, in niso bile mnoge druge osebe priče nje¬ gove smrti? Znamenito je, da sta Kristusa, pravičnika in 460 učenika v Izraelu, pokopala Jožef pravični in Nikodem, svetovalec in učenik v Izraelu, ne pa apostoli. Tako sta postala ta dva moža pričavca smrti in pokopa Gospodovega. Po pravici praša in odgovarja slavni cerkveni učenik, sv. Ambrož: „Kaj naj pomeni, da niso apostoli, temveč, da sta Jožef in Nikodem pokopala Kristusa? Prvi je bil pravičen in stanoviten, drugi pa je bil učenik v Izraelu. Takšen je bil namreč pogreb Kristusov, kakršnega terjata pravičnost in učiteljstvo. Tako je odstranjen vsak izgovor, in Judom je njih lastno pričevanje dokaz resnice. Ko bi ga bili namreč pokopali apostoli, bi kajpada rekli, da ni bil pokopan, kakor so blebetali, da je bil sicer pokopan, pa ukraden.‘ £l In kaj, ako je Jezus vkljub temu, da je bil strašno bičan in ne¬ usmiljeno s trnjem venčan, ako je vkljub temu, da mu je bila prebodena stran, kar ga je že samo moralo usmrtiti, in da je bil maziljen z močnimi dišavami, okoli sto liber mire in aloe (Jan. 19, 39), in da je bil tri dni v tesno zaprtem grobu, v katerem se je moral zadušiti, ako je, pravim, vkljub vsemu temu bil le zamrtev in se je zopet prebudil k živ¬ ljenju, ako je odvil tančico, v katero sta ga bila zavila Jožef Arimatejec in Nikodem, in je potem zapustil grob, ki je bil vendar zaprt s težkim in uradno zapečatenim_kamenom, ne da bi bili stražniki slišali ropot pri odpiranju groba, kaj pa, da niso ubežnika zopet ulovili in ga zopet mučili in križali in ga vendar enkrat celo in popolnoma umorili ? Kje je bival po svojem pobegu iz groba, in kje je umrl in kje je bil pokopan? Moralo bi vendar znano biti, kje je njegov grob, ki je bil in je moral ostati gotovo nad vse ljub in dragocen njegovim zvestim učencem? To so seveda vpra¬ šanja, katerih ne morejo rešiti, ki trdovratno taje neutajno 1 Quid šibi, tako se glasi v izvirniku znamenljivo mesto, quod non apostoli sed Ioseph et Nicodemus, ut Ioannes refert, Christum sepeliunt? Unus iustus et constans, alter, qui erat magister in Israel. Tališ enim Christi est sepultura, quae iustitiam magisteriumqne ha- beat. Obstruitur igitur tergiversandi locus, et domestico Iudaei testi- monio revincuntur. Nam si apostoli sepelissent, dicerent utique non sepultum, quem sepultum, raptum esse dixerunt. (Sermo s. Ambrosii in Lucae cap. 22. In festo ss. Sindonis D. N. I. Chr. Lect. IV). £ 461 <- vstanjenje Jezusa Kristusa. Ne, On, ki je resnično umrl, je tudi resnično od mrtvih vstal! Poleg štirih, vse vere vrednih poročevavcev, od Boga navdahnjenih svetih evangelistov, imamo nadalje, da govorim z duhovitim apostolom Pavlom, še oblak prič za resničnost častitljivega vstanjenja Jezusa Kristusa. Saxa loquuntur. Ako molčijo ljudje, govorijo kameni, je rekel nekdaj božji Vzveličar farizejem. (Luk. 19, 40). In res, kaj nam govori prazni grob ? Ali niso zavalili velikega kamena h grobovim vratom? Ko so šle blagosrčne žene iz mesta Je¬ ruzalema v vrt pri Kalvariji h grobu, ki je kril njihovega goreče ljubljenega Jezusa, da bi mazilile njegovo presveto mrtvo telo, so govorile med seboj: Kdo nam bo odvalil težki kamen od groba? Vrhutega je bil grob Kristusov tudi zapečaten z uradnim pečatom, katerega poškodovati in prelomiti je bilo prepo¬ vedano pod smrtno kaznijo. Kdo bi se ga bil pač drznil odstraniti? Le tisti se je mogel drzniti in se je drznil, ki je Lazarja, ko je bil že štiri dni v grobu, poklical iz groba, in kateri nam je zagotovil: Jaz sem vstanjenje in življenje! (Jan. 11, 25. 43). Pa ne še dovolj. H grobu so postavili rimsko stražo, da ga je najskrbneje čuvala in varovala. Vsi stražniki so bili rimski vojaki, ki bi bili gotovo dali življenje, preden bi bili tatove in groboskrunce pustili do rakve. Vprašam torej, kako bi bil v takih okoliščinah grob nastal prazen, ko bi ne bil Jezus Kristus resnično, ko bi ne bil dejanski in iz lastne moči od mrtvih vstal? Dru¬ gačno odkritje groba bi bilo že samo ob sebi veliko čudo. Da, kristjani predragi, glejte grob odprt, Jezusa ni več tam: premagana sta greh in smrt, Vzveličar naš živi! Aleluja! Kristus je imel moč in oblast, vstati iz groba, in ta oblast je bila večja, kakor stopiti s križa. In tako je stopil Jezus s križa, in kar je še več, vstal je iz groba, in mi moramo verovati, da je Kristus kralj izraelski (Mat. 27, 42; Mark. 15,32), da je Sin božji .(Mat. 27, 40). 462 Preljubi v Gospodu! Celo iz angeljskih ust slišimo zagotovilo: Jezus Kristus je resnično od mrtvih vstal. Ko so namreč ob ranem jutru večno znamenitega prvega velikonočnega praznika blagodušne jeruzalemske žene obiskale božji grob. ogovoril je žalujoče nebeški po¬ slanec, rekoč: Nikar se ne bojte! Vem, da iščete Jezusa Nazareškega, križanega. Ni ga tukaj; vstal je namreč, kakor je rekel. Pridite in po¬ glejte kraj, kamer je bil Gospod položen. In pojdite brž in povejte njegovim učencem, da je vstal; in glejte pred vami gre v Galilejo, tam ga bote videli. Glejte, prej sem vam po¬ vedal. (Mat. 28, 5—7). Kako jasen govor! Da, besede: Surrexit, non est hic. Vstal je, ni ga tukaj, te besede so najboljši nagrobni napis za našega božjega Odrešenika. Pri drugih posvetnih mogoč¬ nikih se glasi nagrobnica: Hic iacet, tukaj leži Aleksander, Hanibal, Julij Cesar, Napoleon. In ljudje hodijo po njih, po njihovih grobovih. Nebeški vitez, božji junak, Jezus Kristus pa se je vzdignil iz groba in ne leži v njem. Surrexit, non est hic. Ko so potem preblage žene, ki blestijo na velikonočni praznik v večni slavi, hitele v nepopisnem veselju z gore Kalvarije, da sporočijo preplašenim in sila užaljenim učencem veselo vest, glej, sreča jih vstali Vzveličar sam in jih nagovori ljubeznivo: Avete, pozdravljene! O sladki pozdrav! In prijazno pozdravljene žene so pristopile, pa so objele njegova kolena in so ga molile. Izkazale so svojo vdanost in svojo ljubezen božjemu Vzveličarju, na čigar žarnem telesu so se lesketale poveličane, zlato bliščeče rane. Odpravil je presrečne s častnim naročilom: Pojditeinpovejtemojimbratom, da gredo v Galilejo, tam me bodo videli! (Mat. 28, 9. 10). Komu, preljubi moji, komu bi ne zadostoval angelj, pa bi ne zadostovale žene in niti božji Vzveličar, ki se je prikazal v kraljevem oblačilu poveličanja! Sicer pa imamo še drugih očitnih dokazov za temeljno resnico katoliške Cerkve, za častitljivo vstanjenje Gospodovo. £ 463 Preden vam pa pojasnim te neoporečne dokaze, opozarjam vas še na posebno okoliščino evangeljskega poročila o vstanjenju Gospodovem, na katero, bi rekel, skoraj nihče ne misli. Ko je namreč Jezus po zadnji večerji šel s svojimi učenci na Oljsko goro, jim je obljubil: Kadar bom vstal, bom šel pred vami v Galilejo. (Mat. 26, 31; Mark. 14, 28). Po teh besedah učenci niso nikakor imeli čakati na Gospoda v Jeruzalemu, temveč bi morali iti pred njim v Galilejo, da bi tam uživali srečo, gledati njegovo poveličanje. Ko je bil Vzveličar prvi del svoje obljube tako slavno do¬ polnil s svojim vstanjenjem, tedaj tudi druge, navidezno ne- važne okoliščine nikakor ni pozabil, ker je večkrat jasno napovedal, da ga bodo videli šele v Galileji; in sicer najprej po angelju, ki se je prikazal ženam ob grobu, kakor sem že zgoraj pripomnil, potem pa tudi osebno ženam, katerim se je prikazal na potu, kakor sem tudi že poprej razložil. Kristus je nameraval takoj po vstanjenju iti v Galilejo, in šele tamkaj obhajati blaženi sestanek s svojimi ljubljenci; zato je po svojem vstanjenju učence po ženah opomnil svoje obljube, kar bi jim bilo sicer moralo biti tudi zagotovilo, da se je resnično prikazal ženam; ker pa apostoli povsem zbegani in preplašeni ter globoko užaljeni in zdvojeni, niso šli za božjim Učenikom, je šel on za njimi v svoji neskončni ljubezni in se jim je prikazal prvič v Judeji in jih je po¬ tolažil in osrčil. Ko so potem, potolaženi in okrepčani, odšli v Galilejo, se jim je prikazal tamkaj in je dovršil ondi nji¬ hovo izobraženje, govoreč jim o božjem kraljevstvu. (Dejan, ap. 1, 3). Šele proti koncu štirideseterih dni je hotel biti Vzveličar s svojimi učenci zopet v Jeruzalemu, ker je bil to mesto izvolil, kakor za svoje trpljenje, tako tudi za sad svojega trpljenja, za prihod Svetega Duha, in ker se je z Oljske gore, kjer je začel trpeti, hotel tudi kot zmagovalec povrniti v nebesa. Tako je ta dozdevno malenkostna in postranska okolnost v evangeljskem poročilu nov dokaz za resničnost vstanjenja Gospodovega. Zdaj pa hočem zopet dalje odgovarjati na 464 odločilno vprašanje o resničnem vstanjenju našega Gospoda in Vzveličarja Jezusa Kristusa. Ker pogrešam časa, ne omenjam mnogih prikazni Gospodovih po vstanjenju; n. pr. da se je prikazal skesani in neizrekljivo osrečeni Magdaleni, ki je na edini pozdrav Marija z odzdravom o moj Mojster spoznala vstalega; da se je prikazal dvema učencema na potu v Emauz, za katerima je, bi rekel, hitel, da ju je rešil obupne žalosti in tako otel; da se je potem prikazal drugim apostolom, zlasti nevernemu Tomažu, ne pozabivši njegovega lepega vzklika: Pojdimo ž njim v Judejo, da umrjemo ž njim. (Jan. 11, 16). Vzveličar se je prikazal nalašč zato, da je pridobil dušo apostolovo, ki je bila v nevarnosti, da je rešil Tomaža, da se ni pogubil, da ni umrl neveren v Judeji. Iznenadeni učenec se je do¬ taknil svetih ran in je poln trdne vere zaklical: Moj Gospod in moj Bog! (Jan. 20, 28). Molče o večkratnih prikaznih, o katerih govorijo evangelji velikonočnega tedna, in katere povzame sv. apostol Pavel s kratkimi besedami: „Kristus je umrl za naše grehe . . in je bil pokopan, in je tretji dan zopet vstal. In se je prikazal Kefu (Petru! in potem enajsterim. Potle se je prikazal več ko petsto bratom vsem vkup, izmed katerih še zdaj mnogoteri žive, drugi pa so zaspali. Potle se je prikazal Jakobu, potle vsem apostolom; poslednjič za vsemi pa se je prikazal tudi meni“ (I. Kor. 15, 3—8) — molče torej o prikaznih Kristusovih, ki oči vidno spričujejo njegovo vstanjenje, trdim z vsem poudarkom, da srditi sovražniki sami, čeprav proti svoji volji, prav jasno spričujejo častitljivo vstanjenje Jezusovo, to pa s svojim lažnivim izgovorom: Ko so spali stražniki, so prišli njegovi učenci, in so ukradli njegovo truplo iz groba. „0 nesrečna zvijačnost^ kliče s pogledom na ta prazni ugovor slavni škof Hiponski, sveti Avguštin, v svojem govoru o veliko¬ nočnem prazniku (sermo de paschate), „o nesrečna zvijačnost, kako si vendar zaslepljena! Tako torej zapuščaš luč treznega, pobožnega preudarka, da navajaš speče priče? Zares, ti si sama spala, ko si izmislila take reči in si zabredla v toliko zmoto.“ •> 465 Gotovo, neizmerna nespametnost je, trditi: Ko so spali stražniki, so prišli obupani in plašljivi učenci in so ukradli mrtvega, so ga ukradli in nesli mimo vseh stražnikov, ka¬ terih je bilo po tedanji navadi šestnajst, in so ga nesli po mestnih cestah in ulicah ob času, ko je bilo Jeruzalemsko mesto vsled velikonočnih slavnosti prenapolnjeno z ljudmi ? Kaj pa, da niso tatov polovili in kaznovali? Učenci so bili sicer pozneje.poklicani pred sodbo, toda ne zavoljo kraje, temveč, ker so oznanjevali vstalega. Nadalje, če so stražniki spali, kako so mogli tatove videti in spoznati, da so učenci Gospodovi ? Kdor spi, vendar ne ve in ne vidi, kaj se godi okoli njega. Ali mi veš imenovati tatu, ki te je okradel v temni noči in ki si ga spoznal, ko si trdno spal ? Ne. Pa še to-le. Ko bi rimski vojak spal na straži, bi zaspal svoje življenje in bi zapadel gotovi smrti. Zato so zakleti sovražniki Gospodovi le z veliko vsoto denarjev premotili in zapeljali nespametne vojake k tako grozni izpovedi, razen tega pa so jim še slovesno obljubili, češ, da hočejo skrbeti za to, da jih deželni glavar ne bo kaznoval. Kaj ne, ljubi moji, kako sramotno in ostudno ravnanje, z denarjem drugega napeljevati v laž, potem pa še govoriti in se po¬ tegovati za to, da laž nih ostane brez kazni! O obžalovanja vredna zmota, o zavrženo početje, ki pa le neovrgljivo priča resnico vstanjenja učlovečenega Boga in Odrešenika! Ugovor, da je bilo truplo Jezusovo ukradeno, je tako neumen, da še celo neverni in brezbožni David briderik Strauss priznava, da s to razlago ni nič pomagano. Zato pa predlaga drugo ali ravno tako ničevo razlago, ko modruje takole: Ne, ni bilo sicer ukradeno truplo Jezusovo, pa vstal Jezus vendar ni. Kajti njegove prikazni pred apostoli so bile le prevare, kar se da lahko pojasniti iz živčne laz- draženosti apostolov in Marije Magdalene ob tistem času! 1 1 Ta vsega obžalovanja vredna zmota se še tu in tam pogreva. Pastor Weingart v Osnabruku je dne 26. oktobra 1898 na okrajnem zborovanju prednašal razne sumljive trditve, med drugimi tudi o vstanjenju mrtvih, zaradi katerih ga je veliki konzistorjj da! na tožbo , pri tem pa se je pokazalo, da je tajil telesno vstanjenje Kristusovo 30 466 Sicer pa, ljubi moji, ali so apostoli bili res tako lahkoverni, da bi bili verovali vsakemu prikazku? Nikakor ne. Ali je lahkoveren apostol, ki še ne veruje, ko mu pravijo in zatrjujejo vsi drugi tovariši, da je Gospod vstal? Zatrjuje jim odločno: „Ako ne vidim znamenj žrebljev na njegovih rokah in ne položim svojega prsta na kraj žrebljev in svoje roke v njegovo stran, ne verujem." (Jan. 20, 25). Tomaž torej nikakor ni bil lahkovernež in duhovidec, in vendar je kratko potem padel na kolena in je klical: Moj Gospod in moj Bog, v znamenje, da zdaj vendar veruje in da je popolnoma prepričan. Še več, kolikokrat in kolikim osebam se je prikazal Gospod! So li vse te osebe bolehale na živcih? Ne, nikakor ne. In Gospod bi jih bil ozdravil te bolezni, kakor je ozdravil učence takrat, ko so ga videli ob četrti nočni straži hoditi po morju, in so klicali prestrašeni: Pri¬ kazen je. On pa jih je ogovoril, rekoč: Imejte zaupanje; jaz sem, nikar se ne bojte! Peter pa mu je odgovoril srčno: Gospod, ako si ti, mi reci k tebi priti povrhu vode. In Jezus mu reče: Pridi! In Peter je stopil iz čolniča, in je šel po¬ vrhu vode. (Mat. 14, 25—29). Da, Jezus je skrbel za to, da se njegovi učenci niso motili, temveč da so se mogli na¬ tanko prepričati o njegovem resničnem vstanjenju in prika¬ zanju. Sv. evangelist Lukež pripoveduje, kako se je Gospod prikazal apostolom na večer velikonočnega praznika, in po¬ roča o tej prikazni na ta le prepomembni način: Ko sta učenca, ki sta se bila povrnila iz Emauza v Jeruzalem, še pripovedovala enajsterim apostolom, kar se je bilo dogodilo na potu in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha, glej, stoji Jezus sredi med njimi in jim reče: Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se! Oni pa so se prestrašili in zbali, in so mislili, da vidijo duha. In jim je rekel: Kaj ste prestrašeni in kaj take misli obhajajo vaša srca? Poglejte moje roke in in da je učil svojo občino tako imenovane prikazenske teorije (Visions- Theorie). Po tem nauku bi bil Kristus strohnel v grobu, in kar so apostoli videli o vstalem, bi bila le domišljija. Pastor Weingart je bil odstavljen od svoje službe. (Theologisch-praktische Quartal-Schrift. Linz, 1900. II. zvezek, str. 452 nsl). * 467 noge, da sem jaz sam; potipajte in poglejte, saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz. In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa še niso verovali od veselja in so se čudili, je rekel: Imate kaj jesti tukaj? Oni pa so mu ponudili kos pečene ribe in sat medu. In je jedel vpričo njih in je vzel ostanke in jim dal.“ (Luk. 24, 34—43). To evangeljsko poročilo, ki nam kaže, kako je vstali Vzveličar skrbel za to, da je bilo apostolom mogoče, mirno preudarjati in se prepričati, to evangeljsko poročilo, pravim, izključuje docela prikazensko dozdevo, jo najodloč¬ neje zavrača. — Poleg tega bi Judje ne bili imeli nikake težave, ko bi bila prikazen Jezusova le dozdeva, ki jo je rodila bolna domišljija. Pokazati bi bili morali le grob z mrtvim truplom Jezusovim. Tako pa je bil grob prazen in je ostal prazen. Toda, pustimo pomilovanja vredne, ki so morali še bolj kakor stražniki trepetati pred praznim grobom; vpra¬ šajmo rajši prijatelje Jezusove, kaj oni mislijo o tem naj¬ večjem čudežu? Apostoli govorijo vedno o vstanjenju Jezusa Kristusa, kakor o gotovem dogodku, kakor o temeljni res¬ nici katoliške Cerkve. Ta resnica je bila podlaga apostolski službi. Sveti Peter je pri izvolitvi novega apostola naglašal, da mora novoizvoljeni biti priča v st a njen j a Gospo¬ dovega. (Dej. ap. 1, 22). Prvi papež in škof, sveti Peter, je začel svojo prvo pridigo na binkoštni praznik v Jeru¬ zalemu s to resnico. Tudi v drugi svoji pridigi je govoril prvak apostolov o vstanjenju Gospodovem. Po prvi pridigi o vstalem Vzveličarju se je Cerkvi pridružilo tri tisoč duš; in vsled drugega apostolskega govora je verovalo pet tisoč mož. (Dejan, apost. 2, 24. 32. 41; 3, 15; 4,4). Pred stotnikom Kornelijem in pred njegovimi domačimi je govoril Peter: Vi veste . . kako je Bog Jezusa Nazareš- kega mazilil s Svetim Duhom in z močjo, kateri je hodil okoli, deleč dobrote in ozdravljajoč vse od hudega duha nadlegovane, ker je bil Bog ž njim . . . Tega je Bog obudil tretji dan, in ga je dal videti, ne vsemu ljudstvu, temveč od Boga prediz v oljenim pii- 30 * 468 č a m, nam, ki smo ž njim jedli in pili, potem ko je bil od mrtvih vstal. (Dejan. ap. 10, 37. 38. 40. 41). Enako zatrjuje v imenu svojih soapostolov orel med evan¬ gelisti, sv. Janez: Videli smo Jezusa vstalega in smo govorili in jedli ž njim in naše roke so ga tipale. (I. Jan. 1, 1—3). In veliki apostol paganov, ki se je mogel, kakor tudi Jakob mlajši, hvaliti, da se mu je prikazal Gospod, sveti Pavel je oznanjeval vstalega na areopagu Atencem, rekoč: Bog je odločil dan, ob katerem bo sodil svet po pravici, po možu, ki ga je v to postavil, kar je storil vsem verjetno, ker ga je obudil od mrtvih. (Dejan ap. 17, 31). Tisti apostol omenja vstanjenje Gospo¬ dovo v svojem sijajnem govoru, s katerim se je zagovarjal v sodni dvorani v Cezareji pred deželnim oblastnikom Festom,. pred kraljem Agripom in njegovo sestro Bereniko, pred njenimi dvorniki in mestnimi prvaki; v tem govoru je rekel med drugim : Z božjo pomočjo podpiran do današnjega dne stojim in pričujem malim in velikim, in ne govorim nič druga kakor to, kar so govorili preroki in Mozes, da se bo zgodilo: da bo Kristus trpel in da bo prvi iz vstanj enj a mrtvih in bo luč o znanj eva 1 lj udstvu in nevernikom. (Dejan apost. 26, 22. 23). In na svojem prvem misijonskem potovanju je govoril sv. Pavel v An- tijohijski shodnici v Pizidiji, sklicevaje se na psalm 15, 10: David, ko je ob svojem času služil Bogu, je zaspal in j e bil položen k svojim očetom in je videl trohnenje. On pa, katerega je Bog obudil od mrtvih, ni videl trohnenja. (Dejan apost. 13, 36. 37). Nadalje govori apostol sveta o velevažnem, ker svet prestvarjajočem dogodku vstanjenja Kristusovega v svojem prvem listu do Korinčanov, to pa v klasičnem 15. po¬ glavju, ki se bere vernikom deloma s pridižnice kot berilo na velikonočni praznik. Pavel uči Korinčane, da je Kristus umrl za grehe sveta, da je vstal od mrtvih in da se je prikazal vsem svojim učencem, celo njemu, najnevred- nejšemu. Vstanjenje Kristusovo — tako sklepa prepriče- -> 469 « vfilno veliki Tarzan — vstanjenje Kristusovo je torej brez dvoma resnično, in neumevno je, kako morejo nekateri tajiti vstanjenje mrtvih, ker, ako bi ne bilo vstanjenja, bi tudi Kristus ne bil vstal, bi bilo torej prazno oznanjevanje svetega evangelja in bi bila prazna vera, njegovo pričevanje bi bilo krivo, grehi bi nam ne bili odpuščeni, mi bi bili najnesrečnejši ljudje. Kristus pa je resnično vstal in je kot prvi novi človek prinesel vstanjenje, kakor je bil stari Adam prinesel smrt. (I. Kor. 15, 1—22). Vstanjenje Jezusa Kristusa nadalje spričujejo mnogi in veliki čudeži, ki so jih delali apostoli v imenu čudežno vstalega Vzveličarja. V imenu mrtvega se ne delajo čudeži. Bog ni Bog mrtvih, temveč živih. (Mat. 22, 32). Ko sta bila sv. Peter in sv. Janez zaradi ozdravljenja hro- movega človeka pred višjim zborom vprašana, v čigavi moči ali v čigavem imenu sta storila to, tedaj je sv. Peter odgovoril slovesno, rekoč: „Podglavarji ljudstva in starejšini, poslušajte! Če naju danes izprašujete zavoljo dobrote nad bolnim človekom, v kom je ozdravljen bil, bodi znano vam vsem in vsemu ljudstvu Izraelovemu, da v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, katerega je paBog obudilodmrtvih, v tem stoji ta pred vami zdrav. Ta je kamen, ki je bil zavržen od vas zidavcev, kateri pa je postal vogelni kamen.. In v nikomer drugem ni vzveličanja. Zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi se mogli mi vzveličati.“ (Dej. apost. 4, 8—12). Dogodek časti¬ tega vstanjenja Gospodovega potrjujejo tudi mnogi napori in mnoga trpljenja, ki so jih imeli in prenašali apostoli za oznanjevanje te temeljne resnice katoliške Cerkve. Za prazno domišljavo, za ostudno prevaro, za grozno laž, za strašno zločinstvo bi tako izborni možje ne bili žrtvovali premo¬ ženja in krvi. Za pobožno poročilo in pravljico, ali le za domnevno prikazen bi mož tolike duhovitosti in tako jekle¬ nega značaja, kakor je bil med mnogimi drugimi sv. Pavel, ne bil posvetil vsega svojega življenja najtrudapolnejšemu delovanju in slednjič mučeniški smrti. Le resnica ga je mogla pridobiti za to. Poln upanja kliče : Od vseh strani trpimo nadlogo, pa ne obupamo; smo stiskani pa ne omagamo; smo preganjani, pa nismo za¬ puščeni; smo ob tla metan i, paneginemo... zakaj mi vemo, da bo on, ki je obudiljezusa, obudil tudi nas z Jezusom . . . Zato ne pešamo. (II. Kor. 4, 8. 9. 14. 19). Samo že ta apostol, največji duh, ki ga je rodilo judovstvo, kakor ga imenuje nekatoliški kritik, samo ta apostol že zadostuje za neprevarljivo isti- nitost naše vere v telesno od mrtvih vstalega Vzveličarja. Apostolom, ki so svojo vero v vstalega Vzveličarja ovekovečili tudi s tem, da so postavili nedeljo za spominski dan vstanjenja Gospodovega, apostolom se pridružujejo apo¬ stolski cerkveni očetje, sveti cerkveni učeniki, sveti spoz- navavci in zlasti mučenci vseh stoletij. O koliko mučencev, občudovanja vrednih junakov svete vere nahajamo med svetniki, ki so spoznavali in branili to temeljno resnico naše svete katoliške Cerkve, žrtvovaje za njo vse zemeljske dobrine, da, celo svoje življenje, in so jo zapečatili s svojo srčno krvjo. Izmed mnogih sijajnih spričevavcev obojega spola naj omenim le tega in onega. Ob času krvavega pre¬ ganjanja kristjanov za cesarja Maksimijana je krščanski vojskovodja, močnoveren vojak, z imenom Viktor, obiskoval brate od hiše do hiše, da jih je navduševal k zaničevanju smrti in jih vnemal k hrepenenju po neminljivih blaginjah. Pri tem junaškem opravilu je bil v Marzilju, ob morskem mestu na Francoskem, ujet in gnan pred sodišče, kjer mu je paganski sodnik pred vsem oponašal neumnost njegovega ravnanja, da namreč zapravlja sad svojih zaslug in milost rimskega cesarja, ker moli križanega, mrtvega člo¬ veka. Tako je sodnik imenoval Jezusa Kristusa. Trdnoverni vojak mu je odgovoril: Rad se odpovem vsem dobrotam, katerih se morem udeležiti le tedaj, ako se izne¬ verim Jezusu Kristusu, edinorojenemu Sinu božjemu, ki se je ponižal, da se je učlovečil in je umrl za naše vzveličanje; kateri pa je po svoji smrti zopet vstal in vlada s svojim nebeškim Očetom, kateremu je postal v vsem enak! » 471 £ lako se je glasilo očitno veroizpovedanje pogumnega voj¬ ščaka, za katero je bil takoj obglavljen: Viktor, resničen zmagovavec v boju za umrlega, a slavno vstalega Kralja veličastva! Pa tudi nežne device so se izkazovale kot nepre- magljive junakinje v spoznavanju petega člena vere. Sveto Margarito Antiohijsko je za cesarja Dioklecijana, najhujšega preganjavca kristjanov, prefekt Olibrij pred sodiščem vprašal po njeni veri. Ko mu odgovori, da je kristjanka, zavpije Olibrij razkačen: Kako bi se dala misliti večja neumnost, kakor za Boga imeti človeka, katerega so umorili na križu ? Xato vpraša devica razjarjenega predsednika: Od kod veš, da je bil Kristus križan? To uče vaša pisma, ji odgovori. Prav, odvrne Margarita, tiste knjige govore ne le o trpljenju Kristusovem, temveč tudi o njegovem vstanjenju in poveli¬ čanju. Kako torej moreš prvo verovati, drugo pa tajiti? Ne verujemo zato v Kristusa, ker je trpel in umrl; ne, v tem bi ne imeli dokaza, da je pravi Bog. Pa on je vstal, in sicer vstal iz lastne moči iz skalnatega groba, zato se veselimo in se radujemo in kličemo aleluja! Ravno s tem je dokazal moč svojega božestva in ravno zato verujemo v njega, pa hvalimo in poveličujemo njegovo ime, in žrtvujemo svoje življenje za njegov nauk. Tako je govorila srčna krščanska devica. Pagan je občudoval njeno bistroumnost, pa velel je vendar močnoverno devico najprej mučiti in potem obglaviti. V Gospodu ljubljeni verni škofijami! Čas mi ne dopušča, da bi navedel še več enako sijajnih živih prič za telesno vstanjenje našega božjega Gospoda in Vzveličarja. Pa tega tudi ni treba; ker prepričan sem, da vi vsi z Viktorjem in z Margarito vred verujete neomajljivo trdno v častitljivo vstanjenje našega božjega Odrešenika, ki je os, okoli katere se suče vse krščanstvo. Da to vašo vero ohranim prav živo in delavno, na¬ daljujem svoje dokazovanje. Da je Jezus Kristus resnično tretji dan od mrtvih vstal, za to govorijo tudi svetovne priče, paganske in judovske. Takih dokazov sicer ne potre- 472 buje ne sveta Cerkev in ne naša vera; dobro pa je vendar, in sicer kot orožje proti sovražnikom in nam samim v ve¬ selje in v potrjenje, ako se moremo v dokaz velikega do¬ godka telesnega vstanjenja našega Gospoda in Vzveličarja sklicevati tudi na take priče, ki se ne štejejo med spozna- vavce Kristusove vere. Zelo žalostno je, da se še dandanes nahajajo ljudje, ki hočejo biti in se imenovati kristjani, ki pa dvomijo o vstanjenju Kristusovem, ali ga celo očitno tajijo. O teh nesrečnežih velja, kar beremo v svetem evan¬ geliju o bogatinu in Lazarju: ..In umrl je bogatin, in je bil pokopan v pekel. Ko je bil pa v trpljenju in je videl od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju, je zavpil, rekoč: Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja . . v hišo mojega očeta; pet bratov namreč imam, da jim spriča, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja. Abraham mu reče: Imajo Mozesa in preroke, nje naj poslušajo! On pa je rekel: Nikar, oče Abraham, ampak če kdo izmed mrtvih k njim pojde, se bodo spokorili. Rekel mu je pa: Ako Mozesa in prerokov ne poslušajo, tudi ne bodo vero¬ vali, čeprav kdo od mrtvih vstane. (Luk. 16. 22. 23. 27—31). Eden naj znamenitejših svetovnih dokazov za čudovito vstanjenje Kristusovo nam je zapustil slavni judovski zgodo¬ vinar Flavij Jožef. Ta dokaz zasluži, da ga poznajo vsi krščanski krogi in da spoznajo njegovo veljavo. Flavij Jožef, rojen leta 37 po Kristusu v Jeruzalemu in umrl po letu 93, farizejec in sovrstnik apostolov, piše v tretjem poglavju osemnajste knjige svojih judovskih starin o osebi Jezusa Kristusa takole: „V tej dobi je živel Jezus, človek poln modrosti, ako se sploh sme imenovati človek. Kajti delal je celo neverjetne reči in je bil učenik takih ljudi, ki z veseljem sprejemajo resnico. Držalo se ga je mnogo judov, pa tudi mnogo helenov. Ta je bil Kristus. In čeprav ga je bil Pilat na obtožbo predstojnikov pri nas obsodil k smrti na križu, vendar ga niso nehali ljubiti oni, ki so ga bili prej ljubili. Ker tretji dan se jim je prikazal zopet živ, kakor so bili od Boga poslani preroki pre- rokovali o njem to in še mnogo drugega čudežnega.* Še do zdaj ni prenehalo ljudstvo kristjanov, ki se imenuje po njem . 1 Tako nam kliče glas juda Flavija Jožefa, ne da bi 1 Flavii Josephi Antiquitates, XVIII. 3. 3. — To tako čudno kakor važno mesto je celo pristno, o čemer pričajo vsa vunanja sodila. Nahaja se v vseh rokopisih, ki so se nam ohranili od tega dela v obilnem številu. Oče cerkvene zgodovine, Evzebij, škof Ceza- rejski (f 340), ga priobčuje v svoji Cerkveni zgodovini (lib. I. cap. 10), in v svoji Demonstratio evangelica (lib. III. cap. 5). To mesto nam izročuje tudi učeni cerkveni oče, sv. Hieronim, v svoji knjigi o cerk¬ venih pisateljih (cap. 13). To klasiško mesto omenjajo nadalje Rufin (Cerkvena zgodovina 3, 11), Sozomen (Cerkvena zgodovina 1, 1) in Izidor Peluzijan (knjiga 4, list 225). Nanj se sklicujejo slavni škof Milanski, sv. Ambrož, učeni Kasiodor, Nicefor Kalist, Zonoras in poznejši pisatelji. Tako je pristnost tega velevažnega mesta docela gotova iz vunanjih razlogov, pa se tudi iz morebitnih notranjih vzrokov ne da pobiti ali le omajati. Po vsej pravici pripazuje učeni Bole v svojih mislih o tem mestu: Ob sklepu te razprave se nam dozdeva umestno, pripomniti, in razločno poudariti, da vunanja sodila določno spričujejo pristnost. Pristnost je, bi rekel, in possessione ali v posesti. Ne more je omajati v njeni posesti sapa praznih domnev, umakne se le, ako silijo v to dokazujoča notranja sodila. Dozdevek, da so taka, se raz¬ prši, čimbolj se oziramo na lastnosti pisatelja in njegovih helenskih učiteljev, kar zahtevajo pravila zdrave razlage. Tako ugovarjajo, da Flavij Jožef ni imel povoda, poročati o Jezusu. Medtem pa v omenjenem delu poroča o vseh le nekoliko odličnih osebah po Judeji, tako o Janezu krstniku, o Ponciju Pilatu, o Kajfu in o drugih. Pripoveduje celo o apostolu Jakobu mlajšem, da je bil umorjen zaradi preloma (Mozesove) postave, in da je bil brat (ali kakor so rekali Judje, sestranec) Jezusa, ki je imenovan Kristus. Torej nikakor ni mogel molčati o Jezusu, moral je poro¬ čati pač tudi o njem. Toda, vprašujejo nadalje, kako je mogel Flavij Jožef tako pisati o Jezusu, ne da bi bil postal sam kristjan? Pač ni težko, zadovoljivo odgovoriti na vprašanje. Flavij Jožef jc bil posvetnež, in kot takemu mu ni bilo mar za versko prepričanje; to mu pa ni branilo, govoriti resnice, kot zgodovinarju pisati resnico. — Zadnji ugovor je nasprot¬ nikom trditev, da so kristjani podtaknili in uvrstili to mesto. 1 o pa se trdi brez dokaza, in se potemtakem tudi po pravici zanikuje biez dokaza. Tu velja pravilo: Quod gratis asseritur, gratis negatur. Kai se zastonj trdi, se zastonj zanikuje. In to po vsej pravici; kako bi bili namreč mogli kristjani dotično mesto spraviti v vse mnogo¬ številne rokopise? £ 474 bil nameraval ali da bi se bil zavedal važnosti svojega pričevanja, skozi devetnajst stoletij: Jezus Kristus je ob začetku našega časoštetja živel, učil, čudeže delal, je bil križan pod Poncijem Pilatom in je tretji dan potem vstal od mrtvih. Očividen dokaz za častitljivo vstanjenj e Jezusa Kristusa je nadalje njegova naprava, njegova ustanova: naša sveta katoliška Cerkev; kajti ona sloni na velikem dogodku, da je Kristus zmagovito vstal od mrtvih. Ako bi Kristus ne bil vstal, bi bila prazna naša vera, omajljiva bi bila stavba naše Cerkve. Kakor se je vera in pridiga apostolov opirala na prepričanje o resničnem vstanjenju njihovega božjega Učenika, enako sloni tudi naša vera na tem prepričanju. Z vso pravico trdi slavni govornik, sv. Janez Krizostom, v svoji prvi homiliji o Dejanju apostolov: „Kdor veruje vsta- njenje, bo skoraj imel popolno vero.“ Kakor so prve krščanske občine nastale na podlagi te temeljne resnice, enako stoji vsa Cerkev še danes močno in trdno na tem temelju. Kakor je Kristus slavno zmagal po svojem čudo¬ vitem vstanjenju, tako je zmagovala njegova Cerkev skozi vsa stoletja in zmaguje še danes in bo zmagovala tudi v prihodnje. Seveda ne zlate krone, temveč trnjeva krona je bila in je večidel njena zmaga in njena slava. Častitljiva krščanska načela so vzdignila svet iz razvalin paganstva, in so ga pomladila enako ptiču feniksu. Vstanjenje Kristusa Gospoda je predrugačilo zemlje obraz. Paganska omika, četudi visoko razvita, ni mogla zadrževati nravnega propada, ker je služila neresnici, so¬ vraštvu, napuhu. Krščanstvo je oskrbelo zopet pravo omiko, ker je ozdravilo zla nekdanje omike in je ustanovilo novo. Krščanstvo je pregnalo sužnost, je povzdignilo ženo, je oblažilo državno oblast, je posvetilo delo, je odstranilo oderuštvo, pa je zboljšalo stanje ubožcem in bolnikom po ustanovljenju sirotišč, zavetišč, bolnišnic in oskrbovalnic. Odvračalo je nevednost z ustanovljenjem ljudskih, srednjih in višjih šol. Gojilo je umetnosti in vede, pospeševalo je slovstvo. 475 4 Krščanska umetnost, da se pomudimo vsaj nekoliko pri njej in da omenimo le nekaj, kar zadevlje naš predmet, krščanska umetnost, pravim, oznanjuje s svojimi deli glasno in razločno: Kristus živi, Kristus vlada, Kristus zmaguje! Kako vzvišenih snovi, kako veličastnih misli je dalo umet¬ nikom edino le častitljivo vstanjenje Gospodovo! V kata¬ kombah so označevali to resnico s stenskimi podobami. Taka podoba je bil med drugimi veliki prerok Daniel v levnjaku. Daniel je živel v dobi babilonske sužnosti več kakor 500 let pred Kristusom. Njegovi sovražniki so na- šuntali medijskega kralja Darija, da ga je velel vreči v levnjak. Nato so prinesli kamen in so ga položili na vhod v jamo in zapečatili s pečatom kralja in drugih prvakov. Bog pa je poslal svojega angelja, ki je zaprl žrelo krvo¬ ločnih zveri in je rešil Daniela. Ko je kralj Darij ob prvi jutranji zori drugega dne prišel k levnjaku, je našel Daniela še živega, da, celo nepoškodovanega; nato je zapovedal, krive tožnike vreči pred divje zveri. Sicer se tudi mesto pri Danielu 7, 13. 14 tolmači kot prerokovanje vstanjenja in povišanja Mesijevega. Daniel je gledal v ponočni prikazni Sinu človekovega v oblakih neba, kako mu je dal Oče oblast in čast in kraljevstvo, da so mu služili vsi narodi in rodovi in jeziki. (Dan. 7, 13. 14). Nadalje so v katakombah resnico vstanjenja Kristu¬ sovega vpodabljali s prerokom Jonom, 1 katerega je Jezus 1 Podoba preroka Jona spada med podobe, ki se v katakombah in sploh v prvih krščanskih stoletjih najgošče nahajajo na vsako¬ vrstnih spomenikih. Vidiš jo na stenskih slikah, nagrobnih kamenih, na krstah, na svetilnicah, na svetinjah in na zlatih kupah. In nahajaš jo v različnih predstavah in oblikah tako, da ne pogrešaš nobene posameznosti svetopisemske povesti, ne ladje, ne potovalcev, ne suhe zemlje, kamor ga je izvrgla riba. Zdaj ga vidiš le, kako ga požie morski som, zdaj, kako ga pljune na suho, zdaj zopet je to tudi samo le označeno. (Otto Mitius, Jonas auf den Denkmalern des christlichen Alterthums. — IV. Heft der archaologischen Studien zum christlichen Alterthum und Mittelalter, herausgegeben vonj. licker. — 1-reiburg, 1899. VII. + 224 S. Mit 2 Tafeln und 3 Textbildern). 476 sam označil kot predpodobo svojega vstanjenja z besedami: Kakor je bil Jona v trebuhu morskega soma tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v srcu zemlje tri dni in tri noči. (Mat. 12, 40). — Kesneje so predstavljali vstalega Vzveličarja po vsebini evangeljskih po¬ ročil v velikem veličastvu, obdanega od žarne svetlobe, belo zastavo z rdečim križem v roki v znamenje zmage in zmagoslavja. Na nekaterih slikah se nahaja poleg vstalega Vzveličarja ali tudi brez njega kot njegova podoba lev s križevim obsvitom, po izreku sv. Avguština: V svojem trpljenjuje bil jagnje, v svojem vstanjenju pa lev. — Pogosto nahajajoča se podoba vstanjenja kaže po¬ božne žene, ko pridejo h grobu, da bi mazilile truplo Kristu¬ sovo, pa zagledajo tamkaj angelja v snežno belem oblačilu; ali Kristus gre sredi med dvema učencema v Emauz v ži¬ vahnem pogovoru; ali on sedi z obema v Emauzu pri mizi, drži v levici kruh, in ga blagoslovi z desnico. Sploh na¬ vaden je kip vstalega Vzveličarja z zastavo, ki ga ob veliki noči nosijo pri vstanjenju v procesiji in ga postavljajo na veliki altar. Zastava vstalega Vzveličarja spominja mesi¬ janskih besed velikega preroka Izaija: Tisti dan bo J e s e t o v a korenina stala v znamenje ljud¬ stvom; narodi ga bodo molili in njegov grob bo častitljiv. (Iz. 11, 10). Gospod, ki je trpel za grehe sveta in je vstal od mrtvih, se pogosto po starozakonski predpodobi predstavlja ne v svoji človeški podobi, marveč v mili in genljivi podobi jagnjeta. Tudi ta podoba Kristusova se nahaja že na starih zatemnelih stenah katakomb; risale so jo roke prvih rimskih kristjanov. Velikonočno jagnje, darovani in vstali Vzveličar, nosi zastavo, katera visi na poprečnem križevem drogu ter vihra prosto in veselo kakor ob slavni zmagi. Bandero je v roki vstalega Vzveličarja njegovo zmagavno, pa naše bojno znamenje. Sloveče so slike vstanjenja, izvršene od posameznih umetnikov, n. pr. slika izvrstnega slikarja Giotto di Bondone, ki je slikal vstalega Vzveličarja z veličastno postavo, plava¬ jočega nad skalnatim grobom, krog glave svetel žar, v roki kiižno zastavo, ob nogah dva stražnika; slika deviškega Fra Angelika Fiezolana, ki predstavlja tri Marije, katerim angelj sporoča veselo oznanilo: Vstal je, ni ga tukaj; slika slavnega Michelangela, ki predočuje prizor, ko se Gospod prikaže sveti Magdaleni. Ker je imela Magdalena vstalega \ zveličarja za vrtnarja in mu je dejala, jokaje: Vzeli so mi Gospoda, in ne vem, kam so ga položili; ako si ga ti odnesel, povej mi — zato se Kristus na tej sliki predstavlja kot vrtnik, z lopato v roki in obkrožen s svetlim žarom. Na umotvoru velikega Rafaela Sanzio plava Kristus nad grobom, molita ga dva angelja, trije stražniki leže na tleh, četrti pa preplašen beži. Znana je tudi krasna slika vzornega Fra Bartolomea v palači „Pitti“ v Florenci: Štirje evangelisti kot priče vstanjenja. Toda dovolj o umetnosti in umotvorih, ki proslavljajo veselja polno vstanjenje, praznik zmage in zmagoslavja Jezusa Kristusa. Seveda bi bilo prav zanimivo pripovedovati, kako med umetnostmi pesništvo in godba slavita vstalega Vzveličarja, kakor n. pr. mladeniškega mojstra Don Lorenza Perozi „Vstanjenje Kristusovo 1 '. Toda dovolj. Tako sem v prvem delu svojega pastirskega in po¬ učnega lista jasno dokazal resničnost dogodka telesnega vstanjenja Kristusa Gospoda. O junaku Samsonu pripoveduje sveto Pismo, da je prišel nekega večera v filistejsko mesto Gazo in je tam prenočil. Filistejci, njegovi zakleti sovražniki, so zaprli mestna vrata in so postavili k vratom čuvajev, da bi ga ujeli in gotovo pokončali. „In čuvaji, tako beremo v bukvah Sodnikov, so čakali vso noč pri vratih, da bi Sam¬ sona zjutraj, ko pojde vun, ubili. Samson pa je spal do polnoči; potem je vstal, je zagrabil obe dvernici mestnih vrat z njunimi podboji in z zapahom, in ji je zadel na svoje rame ter nesel na vrh gore, ki gleda proti Hebronu." (Sodn. 16, 1). Prevarjeni in prestrašeni so se pogledovali mestni prebivavci, ko so zjutraj zapazili, da je Samson ušel in je celo mestna vrata s podboji vred iz zida iztrgal in odnesel. Občudovanja vredna je predpodoba, pa mnogo večjega občudovanja vreden je on, ki je dopolnil predpodobo, božji 478 <- junak Kristus Jezus. Njegovi sovražniki so se že veselili, misleč, da so ga vendar odstranili za vselej. Njegovo telo je bilo stepeno, razmesarjeno, umorjeno, zaprto v grob. ki je bil pokrit s težkim kamenom in zastražen od rimskih vojakov. Zdaj so mislili nasprotniki, da se jim ni treba več bati Nazarejca. Toda božji junak, močni lev iz rodu Judo¬ vega, je hudo presenetil brezmočne, ko je najbrž hitro po polnoči razbil vrata kralj evstva mrtvih — portas interni confregit, kakor poje o njem Cerkev — je odvalil težki kamen in je živ vstal iz temnega groba. In tako je resnična tolažbe polna beseda: Vi pa me vidite, ker jaz živim! (Jan. 14, 19). Preljubljeni v Kristusu Gospodu! akor je resnica telesnega vstanjenja Kristusovega i neovržno gotova, tako je tudi najvišje važnosti. Častitljivo vstanjenje Kristusa Gospoda je za nas vse naj¬ večjega pomena. Vprvo ta neizpodbitni dogodek krepi in utrjuje našo vero. Kakor je božič praznik ljubezni, enako je velika noč praznik vere in upanja. Bog ga je obudil od mrtvih in mu je dal veličastvo, da bi bila vaša vera in vaše upanje v Bogu (I. Petr. 1, 21), piše prvak apostolov, sv. Peter. Velika noč je praznik vere, kjer je vstanjenje dogodek, ki že sam ob sebi dovolj izpričuje in dokazuje vse resnice krščanske vere. V Kristusu, obljubljenem in željno pričakovanem Mesiju, vidimo najnatančneje izpol¬ njena vsa starozakonska prerokovanja, tudi ono presloveče prerokovanje kralja psalmopevca Davida: Ne boš, o Gospod, pustil moje duše v predpeklu, in tudi ne boš pripustil svojemu svetemu gledati trohnobe (Ps. 15, 10); kakor tudi prerokovanje preroka Ozea: O smrt, jaz bom tvoja smrt; o pekel, jaz bom tvoj vgriz. (Oz. 13, 14). Se več, Jezus, prerok prerokov, je prerokoval sam, da bo vstal tretji dan po svoji smrti. Ko so judje in farizeji terjali od njega, da se pred njimi tako rekoč izpriča z znamenji iz nebes ali na nebu, jim odgovori Jezus: Hu¬ dobni in prešestni rod išče znamenja, pa znamenje se mu ne bo dalo razen znamenja Jona preroka. Kajti kakor je bil Jona v tre¬ buhu morskega soma tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v srcu zemlje tri dni in tri noči. (Mat. 12, 39. 40). Ko je Peter ob tiberijaškem jezeru spoznal Kristusa za Sinu živega Boga, in mu je Jezus za to obljubil, da ga bo postavil v temeljni kamen svoji Cerkvi, in mu bo dal ključe svojega nebeškega kraljevstva, potem je začel božji Vzveličar dokazovati svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in da mora veliko trpeti od starejšin in pismarjev in višjih duhovnikov, in da mora umorjen biti in tretji dan zopet vstati. (Mat. 16, 21). Ko je Jezus po svojem izpremenjenju na gori Taborski s Petrom, z Janezom in Jakobom šel z gore, jim je rekel: Nikomur ne pravite te prikazni, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. (Mat. 17, 9). Hitro potem je govoril vsem apostolom: Sin človekov bo izdan ljudem v roke, in ga bodo umorili, in tretji dan bo vstal. In postali so silno žalostni. (Mat. 17, 21. 22). Kakor poroča sv. evangelist Matevž, je Jezus v okolici mesta Jerihe vzel dvanajstere posebej k sebi in jim je rekel: Glejte, gremo gor v Jeruzalem in Sin človekov bo izdan višjim duhovnikom in pismarjem, in ga bodo obsodili k smrti in ga bodo dali nevernikom zaničevati, bičati in križati, in tretji dan bo zopet vstal. (Mat. 20, 17—19). Ko je Jezus iz Jeruzalemskega tempelja izgnal proda- javce, kupčevavce in menjavce, tedaj so pristopili k njemu nadzorniki tempelja in farizeji, rekoč: S kakšnim čudežem nam dokažeš, da smeš to delati? Jezus jim odgovori: Po¬ de r i t e ta tempelj in v treh dneh ga bom po¬ stavil! Govoril je, kakor piše sv. Janez, o tempelju svojega telesa. Judje pa so rekli zasmehljivo: Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj, in ti ga boš postavil v treh dneh , J ( Jan. 2, 18—21). Tega dogodka ne more utajiti nobena kritika, in 480 Judje ga niso mogli pozabiti. Ko je Jezus ujet stal pred velikim zborom in pred višjim duhovnikom Kajfom, sta slednjič pristopili dve krivi priči in sta rekli: Ta (namreč Jezus) je govoril: Jaz morem podreti tempelj božji in v treh dneh ga zopet pozidati. (Mat. 26, 60). Jezus sicer ni govoril tako, marveč: Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil; pa sovražniki so si zapomnili izrek Jezusov, kakor so to pokazali tudi pri križanju. Kajti za¬ sramovali so Jezusa na križu, rekoč: Aha, ki podiraš tempelj božji in ga v treh dneh zopet pozidaš, pomagaj sam sebi! (Mat. 27, 40). Prerokovanje Kristusovo o njegovem vstanjenju je bilo tako obče znano, da so višeduhovniki in farizeji tisti dan po križanju Jezusovem šli k Pilatu, rekoč: „Spomnili smo se, da je ta zapeljivec, ko je še živel (vedeli so torej dobro, da je umrl), rekel: Črez tri dni bom vstal. Ukaži torej, za¬ varovati grob do tretjega dne, da kje ne pridejo njegovi učenci in ga ne ukradejo, in poreko ljudstvu: Od mrtvih je vstal; in bo poslednja zmota hujša od prve. (Mat. 27, 62—64). To obče znano prerokovanje, katerega ni mogel izvršiti nihče, ki je samo le človek, se je natanko izpolnilo. Zato je Jezus Kristus več kakor le od Boga poslan prerok, on je tudi Bog. Po pravici namreč pripazuje modri Hiponec, sveti Avguštin: „Največji čudež vseh čudežev je vstanjenje mrtvega; pa med vsemi vstanjenji je naj čudovitejše: obuditi samega sebe. Samega sebe obuditi more le človek, ki je obenem Bog.“ Zato je vstanjenje Jezusa Kristusa od mrtvih glavni dokaz njegovega božestva. Jezus Kristus je Bog, in vse, kar je učil, je resnica, nelažljiva resnica, brezpogojna resnica. Zatorej mora biti tudi naša vera trdna kakor skala. T o j e zmaga, ki premaga svet, naša vera. Kdo je pa, ki premaga svet, kakor kdor veruje, da je Jezus Sin božji? (I. Jan. 5, 4. 5). Nasproti pa bi bilo brez vstanjenja vse, kar je Kristus učil, postalo negotovo in omahljivo, bi bilo postalo dvomljivo, kakor primerno pravi razsvetljeni apostol narodov, sv. Pavel: Če Kristus 481 ni vstal, je prazno naše oznanjevanje, prazna je tudi naša vera; še ste namreč v svojih grehih. Tedaj so tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu, pogubljeni. (I. Kor. 15, 14. 17. 18). Bodimo torej vsi kakor skala trdni v veri, kakor je bila Marija, mati Jezusova, katera ni nikdar omahovala v veri. Marija je stala pod križem, ko je umrl njen ljubljeni in ljubeči Sin; pa ona je verovala, da bo vstal: zato veliko¬ nočno jutro ni šla h grobu z dišavami, kakor Marija Magda¬ lena, mazilit ga, ker je bil že vstal. Marija ni bila med tremi Marijami, med pobožnimi ženami, ki so velikonočno jutro šle h grobu, ko je bil že prazen. Marija ni iskala med mrtvimi svojega Sina, njega, ki je bil že vstal. In zato je zaslužila, da se ji je najprej prikazal poveličani Vzveličar, kakor se sploh misli . 1 Ob prikazni poveličanega se je do¬ polnilo, kar peva Jakopone da Todi v ljubeznivi sekvenciji: Stabat Mater gaudiosa. Radostna je Mati stala. Kaj čuda, ako je postala Marija svojemu Sinu enaka tudi v vstanjenju? Marija je umrla, pa smrtne vezi je niso mogle zadrževati v grobu, njeno vstanjenje se je pospešilo. Preblaženo devico in mater božjo Marijo je Bog tretji dan obudil in v nebesa vzel z dušo in s telesom. To sicer ni dogma ali verska resnica, ker sveta Cerkev do zdaj o tem ni nič določila; toda od nekdaj je bila naklonjena temu po- 1 Brat Filip, kartuzijan v Zajčkem samostanu pri Konjicah, poje v svojem, v 13. veku zelo razširjenem „Marijinem življenju", tako-le: Ko Kristus je iz groba Z močjo nebeško vstal, Se k Materi je ljubi Kot zvesti Sin podal. O hvala ti, moj Bog, Po svetu vsem okrog! Sin zopet moj živi, Raduj se srce mi! O koliko veselje Občuti nje srce, Ko milo zopet Sinu V obličje sveto zre! Minulo zdaj trpljenje, Mi jok je in ihtenje, Da zopet ti živiš, Pred menoj tu stojiš! Ko gleda mu v obraz: O zemlja in nebo Zakliče na ves glas: Proslavljaj čudo to! (Wilhelm Sommer, Bruder Philipps des Karthausers Marien- leben. Minister, 1859. Str. 267 nsl). 31 -> 482 <- božnemu mnenju. Na Vatikanskem cerkvenem zboru so pro¬ sili 204 škofje, da se naj ta resnica proglasi za versko resnico. Kakor pa vstanjenje Kristusovo vtrjuje našo vero, enako jači tudi našo voljo v dobrem, jo krepča v čednosti. Kako to? V njem namreč gledamo plačilo in poveličanje pokor¬ ščine do Boga. Gospod Bog ne zapusti svojih, čeprav jih zapusti tudi ves svet. Kratek čas in le na videz zmaguje hudobija nad čednostjo, slednjič pa zadobi vendar čednost najpopolnejšo zmago in doseže zasluženo, neminljivo plačilo. Kdor trpi z Jezusom, bo ž njim vstal in bo ž njim kraljeval vekomaj, uči od Kristusa izvoljeni in pomiloščeni apostol Pavel. Da, križ pripravlja velikonočno veselje! S tem, kar sem omenil, preljubljeni, še pa nikakor nismo popolno označili pomena veselega vstanjenja božjega Vzveličarja. Ono je namreč nadalje krasna predpodoba na¬ šega duhovnega, nravnega vstanjenja, predpodoba oživljenja naših duš. Vzveličar ni ostal v grobu; tudi mi ne smemo ostati v grobu pregreh. Je tudi grob v duhovnem pomenu: greh, in je tudi duhovno vstanjenje: zadobitev milosti. Nihče ne more po grehu mrtvega obuditi k življenju, kakor le vsemogočni Bog. Kakor so pa pri vstanjenju Jezusovem so¬ delovali tudi angelji, slično se Gospod poslužuje v svoji Cerkvi angeljev, mašnikov kot svojih poslancev, da rešuje ljudi grešnih spon, da jih odvezuje. Ko bi Kristus ne bil vstal, bi bili v svojih grehih. Dopadlo je, da po Kristusu vse spravi s seboj. Pomenljivo je božji Odrešenik ravno na dan vstanjenja ustanovil zakrament odpuščenja grehov; to je bilo prvo darilo poveličanega Vzveličarja sveta. Dneva ustanovitve velikih zakramentov svete pokore in presvetega Rešnjega Telesa sta blizu svetega ve¬ likega petka in stojita kakor dve goreči svetilnici ob vsaki strani križa, ki ju je prižgal. Res, dostojna in pravična je uredba svete Cerkve, da naj njeni otroci po pripravah sve¬ tega postnega časa ravno veliko noč uporabljajo kot čas duhovnega vstanjenja. ~> 483 Cerkev nam zapoveduje, da v tem milosti polnem času vredno prejmemo zakrament svete pokore in presvetega Rešnjega Telesa. Poleg tega škofje vsled papeževega po¬ oblastila ravno na velikonočni praznik delijo v svojih stol¬ nicah apostolski blagoslov s popolnim odpustkom. Pravo velikonočno veselje, pravi velikonočni mir in blagoslov na¬ polnjuje pa le tiste, ki z vso radovoljnostjo izpolnjujejo četrto cerkveno zapoved: „Izpovej se svojih grehov postavljenemu izpovedniku najmanj enkrat v letu, in v velikonočnem času prejmi sveto Rešnje Telo.“ Tam v izpovednici slišiš sladko, tolažbe polno besedo: Noli flere, Maria! Resurrexit Dominus! Ne jokaj, Marija Magdalena! Vstal je Gospod! Vstani tudi ti iz groba pregreh, potem pa ne jokaj, temveč veseli in raduj se! Tam v izpovednici govori Jezus po svojem namestniku, kakor je nekdaj klical ob mrtvaškem odru mladeniča v Najmu: Mladenič, rečem ti, vstani! (Luk. 7, 14. 15). Ali kakor je klical ob smrtni postelji Jairove hčerke: Deklica, rečem ti, vstani! In zdajci je deklica vstala in hodila. (Mark. 5, 41. 42). Ali kakor je usmiljeni Od¬ rešenik klical ob grobu Lazarjevem: Lazar, pridi vun! In mrlič je zdajci prišel vun, povezan na rokah in nogah s povoji, in njegov obraz je bil zavit v prt. In Jezus reče: Razvežite ga in pustite ga iti. (Jan. 11, 43. 44). Enako govori tudi izpovednik kot namestnik Kristusov na zemlji izpovedencu, ki leži v grobu greha in je zvezan z vezmi grešnih navad kakor s povoji, in čigar duša je mrtva za nebeško kraljevstvo: Mladenič, mladenka, rečem ti, vstani; in jih odveže vezi grehov, ter odvali kamen dolga od nji¬ hove vesti, da potem zopet govorijo, to je: da morajo z za služenjem hvaliti Boga in varno hoditi po potu vzveličanja. Katoliški kristjani! Jezus Kristus je premagal smrt, greh in satana, nas je torej rešil in otel iz sužnosti greha, nas je oprostil oblasti peklenskega vladarja. Ah, ohranimo si vendar to svobodo, ne vklepajmo se zopet v verige greha in v spone satanove. Bratje, opominja nas vse tako živo sv. Pavel, bratje, postrgajte stari kvas, da bote novo testo... Ker naše velikonočno jagnje, 31 * —484 4- Kristus, je darovano. Obhajajmo torej veliko noč ne v starem kvasu, tudi ne v kvasu hudo¬ bije in malopridnosti, temveč v opresnihkru- hih čistosti in resnice! (I. Kor. 5, 7. 7). Začnite v moči in milosti Kristusovi boj z izkušnjavo, nadaljujte ga srčno, in končna zmaga bo vaša. V okrepčevanje zauživajte velikonočno Jagnje, ki je bilo zaklano za naše grehe, in prejemajte kruh, ki je prišel iz nebes in čigar zauživanje daje večno življenje. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil sodnji dan. (Jan. 6, 55). In ako ste enkrat vstali s Kristusom, iščite, kar je gori, kjer je Kristus, sedeč ob desnici božji. Kadar se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se bote prikazali tudi vi ž njim v časti. Mrtvite torej v sebi huda nagnjenja in poželenja! Slecite starega človeka z njegovimi deli, pa oblecite novega, njega, ki je prenovljen v spoznanju po podobi tistega, ki ga je ustvaril. (Kol. 3, 1. 4. 5. 9. 10). V vseh rečeh se povrnimo h Kristusu, ki je bil izdan zavoljo naših grehov in jevstalzavoljo našega opravičenja. (Rim. 4, 25). Kdor se odvrne od njega, se povrne v temo, kraljevstva in ljudstva, ki so po¬ stala nezvesta Kristusu in njegovi Cerkvi ter so prišla ob vero, so izgubila ž njo tudi nravnost. Odpad od krščanstva izpodkoplje temelj pravemu ljudskemu blagostanju. Le pro- kletstvo in nesreča sledita za odpadom od Odrešenika sveta, kakor tudi nemir in mržnja, zavist in sovraštvo. Toda, Bogu bodi hvala, mnogo je znamenj, da se obhaja povsodi velika noč, povsodi vstanjenje. Na vseh straneh in krajih se taja led, pod katerim je bila pokopana vera marsikaterega kristjana. Povsodi se trudijo značajni možje, odvaliti težki kamen, za katerega so potisnili krščanstvo v domačem življenju, v od- goji, v umetnosti in vedi, v javnem življenju in občevanju. Na vsej črti se zopet glasi klic: Kristus je vstal! In ako sovražniki svete Cerkve tajijo vstanjenje krščanstva, in se veselijo, misleč, da so krščanstvo poteptali in uničili, ne morejo utajiti s tem resnice, da se zopet mogočno oživlja, 485 <- kakor nekdaj tudi farizeji niso nič opravili z lažjo, ki so jo trosili po nagrobnih stražnikih, češ, da Kristus ni vstal, temveč so njegovo truplo ukradli le učenci. Zares, tako veličasten je naš velikonočni praznik, tako izpodbuden in osrečevalen je ta presveti dan, da bi že sam mogel nagibati vse, ki so zunaj katoliške Cerkve, k srčnemu obžalovanju, da morajo pogrešati tolažbo in podporo, katera bi bila za nje največja sreča v vseh okolnostih življenja. Kako pa morajo obžalovati in objokovati to šele tisti, ki so zabredli v zmoto, zapeljani od drugih ali pa vsled lastne trme, in ki morda letos praznujejo prvič veliko noč zunaj katoliške Cerkve! O kako se jim mora pač užaliti, ako mo¬ rajo iti mimo cerkve, v kateri so slišali do zdaj tako veselo peti alelujo, ali so jo pomagali sami prepevati, in se ondi še zdaj razlega zmagovavni slavospev aleluja, pa nič več veselo ne odmeva v njihovih srcih! Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa je Sinu neveren, ne bo v ide lži v ljen j a, temvečjeza božjaostane nad njim. (Jan. 3, 36). To je volja mojega Očeta, ki me je poslal, govori Kristus, da vsak, ki vidi Sina in vanj veruje, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan. (Jan. 6, 40). O vi ljubi škofijani, ki ste morda odpadli od katoliške vere, vi, žalost mojega srca, vrnite se v naročje najboljše matere edinovzveličavne katoliške Cerkve! Ne veste, kako sladko in srčno se počiva v njenem naročju. Objel bi vse, ki pri¬ peljejo izgubljene ovčice zopet nazaj v ovčjak Jezusa Kri¬ stusa. Da vam bode to mogoče, ljubljeni v Gospodu, se pred vsem sami ne dajte motiti v veseli veri vstanjenja! Gospod je resnično vstal in se je prikazal Simonu. (Luk. 24, 34). In Simon Peter živi še dandanes v Vatikanu v Rimu, in resnica, katero vam oznanjuje on, vas bo os\o- bodila. Potem bote vedno veseli peli velikonočnico: Aleluja: Slavite Gospoda! Naposled naglašam z vsem poudarkom še eno in sicei najvažnejšo stran zgodovinskega dogodka in verske resnice častitljivega vstanjenja Jezusa Kristusa, tega njegorega naj- £ 486 večjega in najvišjega zmagoslavja nad vsemi njegovimi so¬ vražniki. Slavno in čudovito vstanjenje je za nas najzanes- ljivše poroštvo našega lastnega vstanjenja. Da bi to laglje verovali, je obudil Jezus od mrtvih Jairovo hčer, mladeniča v Najmu in svojega prijatelja Lazarja. Kot predpodobo na¬ šega vstanjenja je videl nekdaj veliki prerok Ecehiel zopet oživeti suhe kosti, ležeče na širokem polju. (Eceh. 37, 1—14). V znamenje našega vstanjenja so se ob smrti Kristusovi na križu odpirali grobovi, in mnogo teles svetnikov, ki so bili zaspali, se je obudilo; in so šli iz grobov in so se prikazali svojim. (Mat. 27, 52. 53). Velika noč je torej tudi praznik upanja in veselega pričakovanja. Pretolažljivo resnico te¬ lesnega vstanjenja razpravlja po svojem duhovitem načinu sv. Pavel, najboljši tolmač naukov Jezusa Kristusa, v dolgem, oseminpetdeset vrst broječem 15. poglavju svojega prvega lista do Korinčanov. Med drugim piše slavni apostol o tej skrivnosti takole: Po človeku je smrt inpočloveku je vstanjenje mrtvih. In kakor v Adamu vsi umerjejo, tako bodo tudi v Kristusu v si oži¬ veli. (I. Kor. 15, 21. 22)! In božji Učenik sam je učil to z jasnimi besedami: Jaz sem vstanjenje in življenje; kdor veruje v mene, bo živel, akoravno je umri. (Jan. 11, 25). Ljubljeni verniki! Kolika tolažba za nas: Smrti ni več! Jezus jevstal kot prvi med svojimibrati. Komu se užali, ako zahaja večerno solnce? Kdo žaluje in je ne- utolažen, ako jeseni obledelo listje pada z drevja? Ali ne vemo, da solnce drugo jutro v novem žaru zasije na ne¬ beškem oboku? In ali drevje, ki v ledeni zimi stoji kakor mrtvo, ne začne v ljubi pomladi zopet zeleneti in cveteti? In ako vsejano seme strohni v zemlji, ali ne priklije iz njega novo življenje? In gosenica, ki se jeseni zaprede in je kot zapredek v zimskem mrazu kakor mrtva v svojem mešiču, ali ne leta spomladi kot krasno pisan metulj od cvetice do cvetice, od lista do lista? Enako tudi mi, predragi! Naj nas zapelje čas, bolezen, nesreča v ledeno smrtno roko, naj se pogrezne naše telo v temni grob, naj tamkaj strohni, vendar za vselej ni uničeno. £ 487 Peščica prahu in pepela, ki še preostane od telesa, ne ostane vedno mrtva. Ker vstali, da, vstali bomo, tako kliče veselo sv. Pavel, ker je Kristus iztrgal smrti njen plen in jo je premagal za vselej. Na Dunaju v notranji kapeli cesarskega dvora se pri božjem grobu vsako leto nahaja globoko pomenljivi napis: Absorpta est mors in victoria. Ubi est, mors, victoria tua? Ubi est, mors, stimulu s tuus? Požrta je smrt v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoj Žalec? (I. Kor. 15, 54. 55). Čisto gotovo udari ura, ko bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas Sinu božjega in bodo prišli iz grobov, da bodo prejeli plačilo za svoja dela. (Jan. 5, 25—29). Nedavno sem bral o hvale¬ vredni navadi, ki jo najdeš v švicarski vasi Samaden, ka¬ tera ima svoje pokopališče zunaj na prijaznem griču. Na tem pokopaliču stoji cerkev in v njenem starikavem stolpu visi zvon, s katerim zvonijo samo tedaj, kadar spremljajo utrujenega popotnika k zadnjemu počitku. Le na veliko¬ nočni praznik zapoje ta zvon že zgodaj v jutro in poje skoraj neprestano ves dan. Nja čisti glas doni v dolino, kakor bi hotel povedati živim: Ne žalujte za rajnimi, saj oni živijo in vi jih bote zopet videli, ker je velika noč, ker je Jezus Kristus vstal in živi. Da, vsi bomo vstali neumrljivi, kakor molimo v enajstem členu vere: Vstanjenjemesa; toda, dostavlja sv. Pavel, vsi ne bomo izpremenjeni (I. Kor. 15, 51), ali kakor je govoril že veliki prerok Daniel: Veliko izmed teh, ki spe v prahu zemlje, se bo vzbudilo, eni k večnemu življenju in drugi k osr a motenju, katero bodo gledali večno. (Dan. 12, 2). Ravno to je potrdil tudi Kristus z besedami: In bodo prišli, ki so delali dobro, v vstanjenje življenja, ki pa so delali hudo, v vstanjenje obsojenja. (Jan. 5, 29). — Potemtakem bomo imeli ali v mladeniški lepoti bliščeče, poveličano, nebeško, ali pa ostudno, temno, peklensko telo: kakor smo si pač zaslužili. Ah, ljubi moji škofijam, kako se bomo enkrat videli? Ali v zopernem telesu, ki bo zaznamenovano s pečatom pogubljenja , J Ne, ljubljeni škof- Ijani, za božjo voljo ne, to se ne sme zgoditi, temveč v častitljivem, v svetlem telesu se moramo zopet videti. Zato se trudim jaz in se trudijo vsi moji delavni in pobožni du¬ hovniki, da pomoremo sebi in vam vsem k častitljivemu, večno srečnemu vstanjenju. Jaz kot višji pastir nočem biti kriv nesreče od Boga mi izročene duhovne črede. Vsaki izmed vas torej reci, obljubi, prisezi danes, pa potem tudi izpolnjuj prisego: Jaz moram častitljivo vstati, naj velja, karkoli hoče! Zato hočem svoje telo posvečevati z resno pokoro in ga ohraniti vedno v svetosti. Ako sem zabredel v velike grehe, hočem vstati in nočem več pasti, da vstanem enkrat k časti. — Sladko upanje častitljivega vstanjenja nas mora tolažiti v vseh bridkostih in težavah življenja, ob odprtem grobu naših ljubih, ki so nam bili v življenju pri srcu. In ako nam zakrije grob najdražje na zemlji: očeta, mater, brata, sestro, otroka, moža, ženo, pri¬ jatelja, učenika, dobrotnika, in ako nam hoče, rekel bi, ža¬ losti počiti srce, kadar duhovnik spusti lopatico zemlje na ljubljeno krsto in nas spreletava strah in groza, celo takrat nas mogočno tolaži misel: Vstali bomo, zopet se bomo videli! Kje je našel mož bolečin, mnogoizkušani Job v svoji zapuščenosti tolažbe, pomoči in hladila? Morda pri svojih prijateljih, katere je klical na pomoč: Usmilite se me, usmilite se me, vsaj vi, moji prijatelji, ker roka Gospo¬ dova me je zadela? Pa prijatelji niso imeli usmiljenja s prijateljem. Pri tem pa je našel Job na grobu vseh svojih otrok potrebne tolažbe v spominu in v prepričanju prihodnjega vstanjenja: Vem, tako je klical, vem, da živi moj od¬ rešenik, in da bom jaz poslednji dan vstal iz zemlje in bom zopet obdan s svojo kožo, inv svojem mesu bom gledal svojega Boga. To moje upanje je shranjeno v mo j ih prsih. (Job. 19, 25—27). Tolažba pobožnega trpina Joba je tudi naša tolažba, in njegovo neomajljivo upanje je tudi naše neomajno upanje. ^ ' pa me vidite, ker jaz živim, in živeli bote tudi vi! (Jan. 14, 19). -> 489 <- V Gospodu ljubljeni škofijam! rečenega lahko izprevidite, da svojega pastir¬ skega lista ne moreni skleniti lepše in primerneje nego s krasnim velikonočnim predglasjem ali z molitvijo velikonočne svete maše, ki pripravlja na povzdi¬ govanje. „Res je spodobno in pravično, primerno in vzveličavno, da tebe, Gospod, sicer vsaki čas, vendar pa ta dan slo- vesneje hvalimo, ko je bil darovan Kristus, naše velikonočno Jagnje; ker on je pravo Jagnje, ki je odvzelo grehe sveta. On je zatrl smrt s svojo smrtjo in nam je pridobil življenje s s svojim vstanjenjem. In zato z angelji in nadangelji, s troni in z gospostvi, in z vso množico nebeške vojne pojemo pesem tvoje slave, neprenehoma kličoč: Svet, svet, svet si ti, Gospod Bog sabaot. Nebo in zemlja sta polna tvoje hvale. Hosana po višavah. Češčen bodi, ki pride v imenu Gospo¬ dovem. Hosana po višavah!“ Tej hvalnici in zahvalnici hočemo dostaviti svojo pro- sivno molitev, in sicer s sklepnimi besedami genijivega veliko¬ nočnega slavospeva Exsultet: „Prosimo te, Gospod, da po¬ deliš mirne čase, in da nas, svoje služabnike, vso duhovščino in pobožno ljudstvo z našim svetim očetom papežem Leonom XIII. in z našim škofom Mihaelom v velikonočnem veselju pod svojim vednim varstvom vodiš, vladaš in ohraniš! Ozri se tudi na našega tebi najvdanejšega cesarja Franca Jožefa Prvega! Ti, o Bog, že poznaš njegovo hrepenenje in njegove želje; dodeli njemu in vsemu njegovemu ljudstvu po neiz¬ rečeni milosti svoje dobrote in svojega usmiljenja uživanje stanovitnega miru in nebeško zmago!“ In končno kličemo iz vsega srca: Aleluja! \ stal si, o Gospod in Vzveličar! Premagal si satana, greh in smit. Tebe, ki si vstanjenje in življenje (Jan. 11, 25), se hočemo stanovitno držati. Ti sam imaš besede večnega živ¬ ljenja. O najljubeznivši Jezus, ti ljubezen naših src in živ¬ ljenje naših duš, ti naše najvišje dobro in naše vse, »sadi, prosimo te prav ponižno, vsadi v nas kal nebeške slave, 490 posvečujočo milost, da se nam bo ob vstanjenju v večnosti, naproti glasila večna aleluja, ki je v nebesih jedro vseh hvalnih pesmi in vseh slavospevov, kakor nas zagotavlja v preroškem duhu sveti Janez v svojem skrivnem razodetju, pišoč tako čudežno lepo kakor skrivnosti polno: „ Slišal sem glas, kakor glas mnogih čet v nebesih, ki so klicale: Aleluja, češčenje in slava in moč bodi našemu Bogu! In so zopet klicale: Aleluja! In padli so štirindvajseteri starejšine in čvetere živali, in so molili Boga, ki je sedel na sedežu, rekoč: Amen, Aleluja! In glas je izšel od sedeža, rekoč: Hvalite Boga našega vsi njegovi služabniki, in kateri se ga bojite, mali in veliki! In sem slišal, kakor glas velike množice in kakor šumenje velikih vod in kakor bobnenje močnih gromov, reči: Aleluja, ker kraljuje naš Gospod, vse¬ mogočni Bog! Veselimo in radujmo se, in dajmo mu čast; ker je prišla ženitnina Jagnjetova in se je pripravila nje¬ gova nevesta.“ (Skr. razod. 19, 1—8). „Vredno je Jagnje, ki je bilo umorjeno, prejeti oblast in božestvo, in modrost in moč, in čast in slavo in hvalo! In vse stvari, kar jih je v nebesih in na zemlji in pod zemljo, in kar jih je na morju in v njem, vse sem slišal reči: Njemu, ki sedi na sedežu, in Jagnjetu bodi hvala in čast in slava in oblast od vekomaj do vekomaj!“ (Skr. razod. 5, 12. 13). V vsej časti in slavi vstali Vzveličar, ki je n a d v s e m Bog, hvaljen vekomaj (Rim. 9, 5), ostani pri vas in vas blagoslovi! On, Bog miru, kateri je izpeljal od mrtvih velikega pastirja ovc, Jezusa Kri¬ stusa (Hebr. 13, 20), naj vas posveti v vseh rečeh, da se ves vaš duh in duša in telo brez graje ohrani v prihod našega Gospoda Jezusa Kri¬ stusa! Milost našega GospodaJezusaKristusa bodi z vami! Amen. (I. Tes. 5, 23. 28). V Mariboru, na praznik Marijinega oznanjenja, dne 25. marca 1901. f Mihael, knez in škof. 491 <- XXIX. I s stil ski list avstrijskih škofov z dne 15. no¬ vembra 1901 o prijetnih in neprijetnih pojavih sedanjega časa — zlasti o pogubnem gibanju „proč od Rima“. AVSTRIJSKI NADŠKOFJE IN ŠKOFJE, zbrani na Dunaju meseca novembra 1901, sporočijo častiti duhovščini in vsem vernikom svojih škofij pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Sina v edi¬ nosti svetega Duha! Predragi v Gospodu! brane k resnim posvetovanjem o blagostanju naše svete Cerkve in naše ljubljene avstrijske domovine, nas žene srce, da izrazimo pred vsem vam svoje višepastirsko priznanje za zvesto stanovitnost v katoliški veri, za neomahljivo vdanost do častitljivega poglavarja naše svete Cerkve, do svetega očeta, in za nepremakljivo zvestobo do našega ljubljenega cesarja in do najvišje cesarske rodovine. Prosimo vsemogočnega Boga, da vas ohrani in utrdi v tem duhu. Poroštvo, da bo uslišana naša molitev, nam je pobožna gorečnost, katero ste kazali v preteklem svetem letu. To leto vzveličanja je bilo za vas milosti polno leto, ki vas je potrdilo in okrepilo v zvestem spoznavanju svete vere in vas je obnovilo v duhovnem življenju. S srčno hvaležnostjo do Boga nas napolnjuje nadaljnje opazovanje, da se povsodi množijo in z vso požrtvovalnostjo gojijo dela krščanskega usmiljenja. To nas tolaži v sedanjih po neslogi in po prepiru okuženih časih, in nam daje upanje, da se bodo razdvojeni duhovi vendar še zedinili na polju delavne ljubezni. Kajti le v ljubezni, ki je potrpež¬ ljiva in dobrotljiva, ki ne zavida in ne ravna napačno, se ne napihuje, ni častila k omn a, ne išče svojega, ki se ne da razdražiti in ne misli hudega, ki se neveseli krivice, pa se veseli 492 resnice, ki vse pretrpi, v s e v e r u j e, vse upa, vse prenese (I. Kor. 13, 4—7): le v krščanski ljubezni je mogoče najti mir in sporazumljenje. Ako so srca edina v usmiljeni ljubezni, se zedinijo tudi ločeni duhovi, iz edinosti pa je vselej in bo izvirala vzdrževalna moč. Gotovo, razvoj versko-cerkvenega življenja, ki se kaže vsepovsodi, napolnjuje naša srca s sladkim veseljem in kre¬ pilno tolažbo, toda ne moremo si prikrivati, da nas močno straši in skrbi pogled na sedanje razmere časa. Zato, pre- Ijubljeni, se moramo obrniti do vas z nekaterimi očetovskimi opomini, ki nam jih ponujajo v obilni meri žalostni pojavi sedanjega časa. Pred vsem nam sedanja nevarnost in strah pred pri- hodnjostjo dela skrb za nedoraslo mladino. Ker od duha, v katerem se izreja mladina, je odvisna pozneje stanovitnost v veri, moč verskega življenja in delovanje v krščanski lju¬ bezni. S pogledom na javno stanje poduka in odgoje pa se je bati po vsej pravici, da bi šle te dragocene blaginje do- raščajočemu rodu v izgubo. Da se zabrani ta nesreča, iz¬ kušajte vi, krščanski starši, dostaviti in popraviti po resnično verski domači odgoji 'otrok, kar morda pokaži ali zanemari javna odgoja. Drugo, zavoljo česar smo si v skrbi za pravo srečo nam izročene črede, je nesložnost duhov v javnem življenju. Ne redkokrat škodujejo dobri stvari celo oni, ki hočejo go¬ tovo le dobro in mislijo pravo, ravno s tem, da se v rečeh, v katerih so različna mnenja neizogibna, držijo preveč svojih misli, ali pa da hočejo z vso silo dognati to, kar se njim dozdeva bolje. Koliko dobrega se zabrani s tem, in kako zelo se olajšuje delo nasprotnikom, razvidi vsak razumen človek brez težave. Zato so pa naš srečno in slavno vladajoči papež Leon XIII., ki iz svojega vzvišenega stališča opazujejo vse nevar¬ nosti časa, pa opozarjajo na nje kot skupni učenik in jih ozdravljajo kot mnogoizkušeni in previdni zdravnik, zato so, pravimo, naš sveti oče izdali večkrat najkoristnejše svaritve in opomine proti tem človeškim zmotam. Zlasti so v svoji 493 velepomenljivi okrožnici Gr a ves de communi z dne 18. januarja 1901 „o krščanskem gibanju za ljudsko blago¬ stanje" opisali razmere sedanjega časa. Javni mir in srečni uspeh v vseh poskušnjah in podjetjih za izboljšanje naših javnih razmer je odvisen od resnega preudarjenja in volj¬ nega izvrševanja teh premodrih naukov in nasvetov sve¬ tega očeta. Da, ljubljeni v Gospodu, vse namere sveta gredo, kratko rečeno, na to, da se odstavi kralj časov, Bog in človek, naš odrešenik Jezus Kristus. Zato mora biti vsem vernim krist¬ janom edini in naj višji smoter, da Njega, ki je pot, resnica in življenje, priznavajo visoki in nizki, vladarji in podaniki, predstojniki in podložniki kot najvišjega učenika in vrhov¬ nega postavodajavca, kot edinega vladarja in sodnika. Tudi to so papež Leon XIII. povdarjali z vso močjo v svoji krasni okrožnici Tametsi futura z dne 1. novembra 1900 „o božjem Odrešeniku". Da se to doseže, morajo vsi, ki res¬ nično ljubijo Jezusa in so mu zvesto vdani, svojo vero v njega očitno in pogumno spoznavati, jo morajo izvrševati in razširjati, in morajo svojo ljubezen do božjega Vzveličarja v dejanju kazati z ljubeznijo do bližnjega. Prava vera v božjega Odrešenika in pravaTjubezen do njega pa se najjasneje razodevlje v neomahljivi vdanosti do rimskega papeža. Ker božji pastir Jezus Kristus je izročil svojo čredo sv. Petru, dokler ne pride zopet ob koncu sveta (Jan. 21, 15—17); on je usodo svoje Cerkve neločljivo zvezal s pastirsko službo svetega Petra in njegovih postavnih naslednikov (Mat. 16, 18). V Rimu pa je prvak apostolov, sv. Peter, razsvetljen od Duha božjega, zapustil svojo pa¬ stirsko palico onim, ki pridejo na njegovo mesto. I Rim, kot v središče kraljevstva Kristusovega na zemlji, so se torej ozirali katoliški kristjani vseh stoletij s spoštovanjem in z zvesto pokorščino. Kjer je Peter, tam je Cerkev, to je bila po izreku velikega škofa in cerkvenega učenika sv Ambrozija 1 vodilna verska resnica. Zveste ovčice črede Je- In psalm. XL. £ 494 zusa Kristusa so se vsekdar spoznale na tem, da so nasled¬ nikom svetega Petra skazovale voljno pokorščino v vseh zadevah dušnega vzveličanja. Nasprotno pa so si sovražniki Kristusovi prizadevali v vseh časih, udariti najpreje pastirja in tako razkropiti čredo Jezusovo. Prvi kristjani v Jeruzalemu in pozneje kristjani v Rimu so videli svojega požtvovalnega pastirja v verigah in so postali priče njegove pastirske zvestobe do smrti. Od tedaj ni preteklo nobeno stoletje, v katerem bi se ne bili sovražniki krščanstva vzdigovali proti papeštvu s silo in z zvijačo, z zasramovanjem in obrekovanjem, da bi odtrgali otroke svete Cerkve od Rima. V naši dragi avstrijski domovini gledamo zdaj, Bogu bodi potoženo, že nekaj časa stari žalostni prizor v novi, nad vse ostudni obliki. Izdalo se je namreč geslo „Proč od Rima”, in to geslo je našlo odmev. Vsak katoliški kristjan ve za gotovo, da to predrzno vabilo k odpadu od Rima, od sre¬ dišča krščanske edinosti, stavi v nevarnost večno vzveličanje njegove duše. „Proč od Rima“ se pravi proč od Petra; se pravi proč od katoliške Cerkve, katero je Kristus gospod ustanovil in pozidal na skalo sv. Petra; se pravi proč od Jezusa Kristusa, ki je postavil svetega Petra za svojega namestnika na zemlji; se pravi proč od Boga, ker je Jezus Kristus učlovečeni Sin božji, kakor je glasoviti mučenec in škof Kartagenski, sv. Ciprijan (f 258), izrekel znamenito besedo 1 : Boga ne more imeti za Očeta, kdor nima Cerkvezamater. V svesti si svoje, odgovornosti polne pastirske dolž¬ nosti in vneti ljubezni do svoje avstrijske domovine, kakor posebno do svojega vladarja, Nja Veličanstva predobrotljivega cesarja in gospoda, smo mislili vsekdar na to, da odvračamo od svoje duhovne črede veliko nevarnost, ki je skrita v tem groznem klicu. Začetniki in voditelji ostudnega gibanja na¬ meravajo odtujiti avstrijske katoličane ne le od njihove svete vere, temveč tudi od njihove ljubljene domovine. 1 Dc unit. Eccl. c. 6. 495 <- In ko bi tudi prikrivali svoje veleizdajske naklepe, bi se vendar razodeli po svojih napadih na sveto vero. Kajti za nepokorščino do Boga in do njegove Cerkve sledi upor proti postavni oblasti in je v največjo škodo vsej državi. Kdor je nezvest Bogu, ne bo zvest svojemu cesarju, ki ima vladarsko oblast po milosti božji. Resno preudarjajoči le-to po izkušnji dovolj potrjeno resnico in želeči pravočasno odvrniti veliko nevarnost, ki preti vaši časni in večni sreči, smo pri svojih skupnih po¬ svetovanjih kar od začetka sem obrnili svoje oči na ostudno počenjanje začetnikov omenjenega gibanja. Na podlagi skupnih sklepov so v prvi vrsti posamezni nadpastirji v svojih ško¬ fijah, po posebnih razmerah vsake škofije, podučevali vernike o tem proti katoliški Cerkvi, proti presvetli habsburški ce¬ sarski rodovini in proti avstrijski domovini namerjenem gi¬ banju, in so svarili pred njim. Razen tega smo, kjer je bilo potrebno, opozarjali na nevarnosti, preteče po tej kalni struji pravi sreči vernega ljudstva. Nadalje smo si prizadevali, po svetih misijonih in du¬ hovnih vajah, po slovesnih zborovanjih, po govorih in po katoliških časnikih vernike podučevati in osrčevati, da se stavijo v bran proti temu pogubnemu gibanju. Zlasti smo pozdravili sveto leto kot ugodno priliko za obnavljanje ver¬ skega življenja in smo vabili vas, preljubljeni, da se marljivo poslužujete ponujanih pripomočkov vzveličanja in obilno te¬ kočih darov milosti. Izredno živahna udeležba pri jubilejskih pobožnostih je kazala, da je krščansko-katoliška vera in neporušljiva zvestoba do Cerkve globoko ukoreninjena v srcih dobrega in vrlega avstrijskega ljudstva. Ker pa hudovoljneži še vedno netijo Cerkvi sovražno in državi nevarno gibanje, smo kot avstrijski škofje prisi¬ ljeni, skupno in javno pred Bogom in pred svojimi škofljani povzdigniti svoj glas v obrambo dušnega vzveličanja ver¬ nikov in domovini v korist. Katoliška Cerkev v Avstriji šteje sicer ogromno večino prebivavcev med svoje otroke; Avstrija je katoliška država. Bila bi pa vnebovpijoča krivica trditi, da se zatirajo pristaši 496 4 drugega krščanskega veroizpovedanja in da se ravna ž njimi krivično. Gotovo bodo smeli avstrijski katoličani svojim drugo verskim sodržavljanom v krščanski ljubezni do bližnjega želeti dragoceno dobroto svete katoliške vere, katero uživajo sami. Nikdar pa ta želja ni žalila dolžnosti pravice. Pod varstvom resnične enakosti so udje vsakega drugega krščan¬ skega veroizpovedanja uživali do zdaj v Avstriji nekaljen mir. Kje je katoliški duhovnik, ki bi se bil dotaknil te ena¬ kosti ali bi bil delal nadlego drugemu veroizpovedanju? Kdaj so avstrijski katoličani v svojih zborovanjih zasramo¬ vali svoje sodržavljane ali so o njih žaljivo govorili zarad različnosti krščanskega veroizpovedanja? Kako srečne pač bi se šteli katoličani v mnogih nekatoliških deželah, ko bi bili v enakem položaju, v kakršnem so avstrijski nekatoli- čani! Torej je prazna obtožba, izmišljena le zato, da bi se prikrivalo predrzno šuntanje proti katoliški Cerkvi v Avstriji. Ako pomislimo začetek in namen nevrednega šuntanja, in pripomočke, ki se uporabljajo pri tem šuntanju, ali ako si predstavljamo omilovanja vredne zapeljane žrtve, povsodi se nam kaže obrekovavno sovraženje in napadanje naše svete katoliške Cerkve. Ne le iz čistih verskih razlogov, temveč enako tudi iz političnega in narodnega strankarstva so izkušali začetniki tega gibanja sumničiti sveto Cerkev kot sovražnico narodnemu razvoju. S tem zvijačnim sredstvom si prizadevljejo pospeševavci šuntanja k odpadu in prestopu, to gibanje razširjati med katoličani, kateri ali svoje verske dolžnosti zanemarjajo, ali pa v svoji mladeniški nespameti nimajo pojma o zlobnosti zatajenja svete vere. Pretveza za sovražno ravnanje jim je mnogokrat prazno očitanje: slu¬ žabniki katoliške Cerkve so krivični proti temu ali onemu narodu. Toda mi vsi, nadpastirji in pastirji, smo si v svesti, da moramo biti pravični do vseh vernikov. V svoji brezmejni predrznosti so voditelji občeškodlji- vega gibanja razodeli tudi svoj politični namen. Bodočnost Avstrije, pravijo, more biti srečna le tedaj, ako se otrese jarma katoliške Cerkve. Oči vidno je, da meri trditev na raz- rušenje častitljive habsburške države. Ker prav tedaj je Av- -> 497 strija izvrševala v preteklosti slavna dejanja, ko so se njeni narodi zvesto držali katoliške vere in ko so vladarji iz slavne habsburške dinastije žrtvovali imetje in življenje za obrambo katoliške Cerkve. Kakor so sovražniki svete Cerkve gledali vsekdar s srdom na to slavno zgodovino Avstrije, enako imajo tudi sedanji sovražniki svete Cerkve pri svojem šun- tanju proti obstanku Avstrije namen, slabiti in rušiti državo. V izgovor vsega obžalovanja vrednega gibanja služi prav mnogokrat neosnovano in krivično očitanje, da je rimsko-katoliška Cerkev nasprotna narodnemu napredku in razvoju in ga zanemarja. Odtod izvira teženje po narodnih verah in po narodnih cerkvah. Kakor se s tem neodkritosrčnim sredstvom dela tu za odpad v krivoverstvo, slično se dela podrugod z enakimi sredstvi za prehod v razkol. Cerkev pa objema vse svoje otroke z materino ljubeznijo, pospešuje na vso moč njihov napredek in želi, da bi bili vsi časno srečni in večno vzveličani. Ne redkokrat pravijo tudi nasprotniki Cerkve, da ka¬ toličane veže v njihovi vesti pokorščina do tuje oblasti, do papeža. Ali ta oblast, rimsko papeštvo, za avstrijske kato¬ ličane ni tuja naredba, katera jim brani, marveč jih izpod- buja in priganja, da so zvesto pokorni in verno vdani svo¬ jemu vladarju. Predragi v Gospodu! ozirom na opisane nevarne razmere sedanjega časa, ki nas napolnjujejo s skrbjo, se obračamo do vas s sledečimi, ljubezni polnimi višepastir- skimi opomini. Pred vsem pomislite, da vam dnevi boja in preganjanja dajejo priložnost zmage, ako oblečete orožje duha. Pri¬ mite torej, kakor naroča razsvetljeni apostol narodov, sv. Pavel, primite torej škit vere, s katerim mo¬ rete ugasiti vse ognjene puščice hudobe, in vzemite čelado v zveličanj a in meč Duha, kar je božja beseda. Stojte opasani okoli svojih ledij z resnico in oblečeni z oklepom pravice 32 498 «r in obuti na nogah za oznanjevanje e v angel j a miru! (Efež. 6, 14—17). Nikar ne zapustite svojega mesta, naj razsaja še toliko ljut in strašen boj. Kajti katoličan ne more zapustiti svoje očetove hiše, svete Cerkve, brez veli¬ kega greha in brez nevarnosti za svoje večno vzveličanje. Ker nevednost v veri vodi v nevarnost, izgubiti vero, je prav sedanji čas dvojna dolžnost sicer vsekdar požrtvo¬ valnim dušnim pastirjem, da temeljito podučujejo, pa je dolžnost sicer ukaželjnim vernikom, da se dajo podučevati z besedo in s pismom. Zlasti vi, krščanski starši, ste dolžni, udeleževati se verskega podučevanja. Vi ste namreč prvi učitelji svojim otrokom; in tudi tedaj, ko so dobili še druge učitelje, morate čuti in paziti, da se zlasti v sveti veri utrdijo in skrbno podučijo. Čimbolj so utrjeni v znanju svete vere, tem zvesteje se bodo držali naukov svete vere in bodo sveti veri delali čast s svojim življenjem. Bogu bodi potoženo, da se življenje mnogih katoličanov ne vjema z večno veljavnimi načeli krščanske vere in krščanske. nravnosti. Nevera je skoraj vselej posledica življenja, ki nasprotuje veri. Kdor torej hoče neoskrunjeno ohraniti edinovzveličavno katoliško vero, naj ravna pred vsem svoje življenje po častitljivem vzoru božjega Učenika. K temu nasledovanju spada tudi ljubezen do sovraž¬ nikov. Zasramovanja in obrekovanja proti vaši sveti Cerkvi zavračajte s svojim čistim življenjem in z natančnim iz¬ polnjevanjem zapovediJezusore: Blagoslavljajte one, ki vas preklinjajo; in molite za nje, ki laž¬ nivo govorijo vse hudo zoper vas! (Mat. 5, 44; Luk. 6, 17). Veliki modrijan Hiponski, sv. Avguštin, je v enakih razmerah, kakršne so naše, svoje poslušne ovčice opominjal takole: Krivoverci sovražijo mir, kakor na očeh bolni sovraži luč. Je lipa luč hudobna zato, ker je bolni na očeh ne more prenašati? Ne. Saj je vendar oko ustvarjeno, da sprejema luč. Tako naj se trudijo miroljubni katoličani, da ozdravijo oči bolnikom . . . Ne zavračajte 499 torej zasramovavca z zasramovanjem, temveč molite zanj . . . Kdor ne ljubi miru, marveč se hoče prepirati, njega nagovarjaj miroljubno takole: Govori, kar hočeš; sovraži me, ko¬ likor hočeš; preklinjaj me, kakor se ti po¬ ljubi: ti vendar ostaneš moj brat. Krščanska ljubezen do sovražnikov vam pa, predragi, nikakor ne prepoveduje, pogumno braniti dobro sveto stvar proti napadom njenih sovražnikov. Zato vas opominjamo, da vsi, vsak po svojih razmerah in zmožnostih, odločno varujete in branite nauke katoliške vere. Zelo nevaren sovražnik svete vere je slabi, brezverni tisk; varujte se torej njega in njegovih škodljivih izdelkov. Oskrbite si in pod¬ pirajte katoliške liste in časnike, in ne trpite v svojih hišah in družinah spisov in listov, kateri vlivajo strup nevere in nenravnosti v neizkušena srca. Kjerkoli se v govorih, v predavanjih in v zborih napada Cerkev in se pripravlja v nevarnost zvestoba do Boga in do predrage domovine, tam je potrebno, da se tudi v javnih govorih in predavanjih in v skupnih slovesnih izjavah zavračajo krivični napadi in se pojasnjuje krščanska resnica. Občenevarno protikatoliško gibanje se žalibog tudi ne ogiblje otroških duš, ki so cvet sedanjosti in upanje bodoč¬ nosti. Kako potrebno je torej, da se vaši otroci odgajajo v duhu njihove svete vere! Nad vse veselo in tolažljivo je, da se pri vsej neugodnosti sedanjega časa nahajajo zvestoverni in neustrašni učitelji, ki umevajo svojo velevažno in vele- odgovorno nalogo in si prizadevljejo tisto izvrševati. V višji meri želimo, da na srednjih in višjih šolah, na katerih se učijo vaši sinovi, da na teh šolah vlada krščanski duh, da učenci ne pridejo ob svojo sveto, od očetov in mater podedovano vero in da se ne zapeljejo v nenravno življenje, temveč da se z marljivim učenjem in z negrajivnim življenjem pripravljajo na svoj odgovornosti polni poklic. Z vami vred, ljubi starši, opominjamo vaše ljubljene sinove, da se trudijo, z resnim prizadevanjem za krepostno življenje in z marljivim učenjem za prihodnji poklic pridobiti si pri- 32 * 500 znanje vseh dobro mislečih, ne oziraje se na sprotja in črtenja. Vse vernike spominjamo zapovedi Jezusa Kristusa: Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in hvalijo Očeta, ki je v ne¬ besih. (Mat. 5, 16). Naš Gospod in Vzveličar in pri¬ hodnji sodnik Jezus Kristus terja od svojih učencev in nasledovavcev, da nastopajo vsekdar in povsodi kot kristjani. S' skritim spoznavanjem svete vere ni zadovoljen: Kdor mene spozna pred ljudmi, njega bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa mene zataji pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih. (Mat. 10, 32. 33). Iz vere živeči kot pravični, imajo torej vsi kristjani dolžnost, kolikor mogoče delati na to, da se uvedejo in izvršujejo krščanska načela v vseh odnošajih javnega in družbenega življenja. In ta dolžnost je izdatno narasla za vsakega avstrij¬ skega državljana, odkar so Njih Veličanstvo, naš preljubljeni cesar, z milostno podelitvijo konstitucije ali ustave dovolili ljudstvu, da se v obilni meri udeležuje uredbe javnega življenja. Zato opominjamo vse, ki imajo volivno pravico, ostro vestne dolžnosti, da volijo v zastopstva vsekdar može, ki so volje, v krščanskem duhu vplivati na postavodajstvo in na družbeno življenje. :nv 513 <- S pogledom na živo priporočilo skupnega očeta in učenika kristjanov in z ozirom na želje, izražene mi od pobožnih duhovnikov moje škofije, bi me zelo veselilo, ko bi se pobožnost prvega petka v mesecu na čast Srcu Jezu¬ sovemu uvedla po vseh župnijah naše škofije. Pobožnost bi se opravljala tako, da se pred izpostavljenim presvetim Rešnjim Telesom služi sveta maša, da pobožni častilci Srca Jezusovega prejmejo spravno obhajilo, in da molijo litanije Srca Jezusovega, pa da ponovijo genljivo posvetitev in še morda pristavijo nekatere Očenaše in Češčenemarij e v zadobitev odpustkov, podeljenih za to pobožnost Nadalje je bil ves mesec rožnik odbran za to, da se slednji dan tega meseca opravljajo posebne molitve in po¬ božne vaje na čast moljenja vrednemu Srcu Odrešenikovemu. O tem govori zgoraj omenjeni odlok svete kongregacije za obrede tako-le: „Sveti oče sami priporočajo že v mnogih cerkvah vpeljano navado, da se ves mesec junij opravljajo na čast božjemu Srcu javne pobožnosti. Da bi se godilo to s tem večjim veseljem, odpirajo zaklade svete Cerkve in dovoljujejo vernim kristjanom 300 dni odpustka, ki ga mo¬ rejo dobiti tolikokrat, kolikorkrat se udeležijo teh pobožnih vaj, popolni odpustek pa tistim, ki so te vaje opravili vsaj desetkrat v mesecuT 1 Ker se je pobožnost do Srca Jezusovega prikupila tako močno, da je postala nagloma vernemu ljudstvu ljuba in draga, kaj čudo, da so se cele države, dežele in občine v zvesti ljubezni posvetile usmiljenja polnemu Srcu Jezusa, kralja kraljev in vladarja vladarjev. Tako je med drugimi južnoameriška ljudovlada Kolumbija ali Novagranada dne 12. oktobra 1892 postala po slovesni posvetitvi svojih po- 1 P. Franz Hattler S. I., Herz Jesu-Monat. Freiburg im Brcisgau, 1894. Str. 344. — P. M. Hausherr S. I. und neubesorgt von P. W. Eberschweiler S. I., Perlenkranz. Ein Herz Jesu-Monat aus den Schritten der seligen Margaretha j&aria Alacoque. Diilmen, 1897. Str. 451. Carlo Mola Orator., Die Stimme des Herzens Jesu. Beobachtungen und Gebete zur Verehrung des gottlichen Herzens Jesu besonders ftir den Monat Juni. Aus dem Italienischen ubersetzt. Mit V onvort von Franz Ser. Hattler S. I. Innsbruck, 1899. Str. 231. 33 £ 514 krajin in mest, izvršeni z največjo svečanostjo vsled javnega sklepa posameznih občinskih svetov, srečna in izvoljena dežela božjega Srca Jezusovega. Znamenita posvetitev je vir edinosti in vse druge zaželjene sreče. — Tudi okraj Wallis v Švici je dne 22. majnika 1893 ob velikanski udeležbi deželanov priznal vrhovno oblast Srca Jezusovega nad mesti in nad vso deželo s tem, da se mu je javno posvetil. Ob tej slovesnosti so grmeli topovi, neštevilni kresovi so pla¬ polali po gorah, poslopja so bila okrašena z zastavami in s cveticami. Na god Srca Jezusovega leta 1894 se je posvetila vas Windhorst v Bosni istemu Srcu našega nebeškega kralja; v ta namen je občinski predstojnik in je šest občinskih sveto¬ valcev z gorečimi svečami v rokah priznalo pred presvetim Rešnjim Telesom vrhovne pravice božjega Srca do njihovih občin, pa je obljubilo radovoljno podložnost pod njegovo voljo in je izročilo ves okraj za vse čase njegovemu mo¬ gočnemu varstvu in njegovi brambi. — In kakor se je nekdaj Izraelsko ljudstvo posebno in prostovoljno posvetilo kralju Davidu, dasiravno ga je Samuel že bil mazilil za kralja: Glej, mi smo tvoja kost in tvoje meso. Tebi je govoril Gospod: Ti pasi moje ljudstvo Izrael in ti bodi knez čez Izrael (II. Kralj. 5, 1. 2), enako se je posvetila in poklonila najsvetejšemu Srcu Jezusovemu krepko verna Tirolska dežela in je sklenila zavezo ž njim leta 1796, in se je v zvezi s tem mogočnim zaveznikom vsekdar zmagovito bojevala za Boga in Cerkev, za cesarja in domovino, in je slavno premagovala svoje sovražnike. 1 V zaveznem mestu Bolzanu je bila nedavno slovesno po¬ svečena nova krasna cerkev na čast Srcu Jezusovemu, dne 21. septembra 1899 pa je bila v Passaierju, rojstnem kraju in bivališču junaka Andreja Hofer, posvečena nova kapela Srca Jezusovega v najvišji navzočnosti Njih Veličanstva našega presvetlega cesarja. 1 Ein Ehrentag Tirols. Erinnerung an die Herz Jesu-Sacularfeier in Božen am 1. Juni 1896. (87 strani). £ 515 <- Prebivalci staroslavne Lavantinske škofije so tudi doslej prav marljivo negovali češčenje presvetega Srca Jezusovega. Milosti polna bratovščina Srca Jezusovega je vpeljana večinoma v vseh župnijah in šteje mnogo tisoč in tisoč gorečih udov. 1 Ganjenega srca se spominjam srečnega dneva, bilo je 8. julija 1860, ko so me moja, zdaj že davno v božjem miru počiva¬ joča mati peljali k pobožnemu nadžupniku Konjiškemu, Jožefu Rozman, da so me vpisali v prečudno lepo bratov¬ ščino Srca Jezusovega. — Vsako leto se obhajajo po raznih krajih škofije tridnevnice, devetdnevnice in druge izpodbudne pobožnosti v počeščenje najsvetejšega Srca Jezusovega. Kakor sem že poprej gorko priporočil slovesno opravljanje pobožnosti do Srca Jezusovega prvi petek vsakega meseca in vse dni meseca rožnika, tako bi na tem mestu nujno priporočil vsekdar iz srca požrtvovalnim dušnim pastirjem prav slovesno vsakoletno praznovanje ljubeznivega praznika Srca Jezusovega. Dne 16. in 20. junija 1875 se je mnogo škofljanov posvetilo božjemu Srcu. Duhovniki so se mu izročili posebe na drugem škofijskem zboru, dne 2. oktobra 1896. Vsa ško¬ fija pa se mu je darovala dne 17. junija 1898. Ko so naš srečno in slavno vladajoči papež Leon XIII. z genljivo okrožnico Annum sacrum dne 25. majnika 1899 izročili krščanstvo in vse človeštvo preusmiljenemu Srcu Jezusovemu, kralju, ki ima prirojeno in pridobljeno pravico do človeškega rodu, se je zopet vsa Lavantinska škofija posvetila vsemogočnemu in vsedobremu Srcu na visoki praznik svetih apostolov Petra in Pavla, dne 29. junija 1899; posvetitev se je obnovila po opravljeni tridnevni pobožnosti na god Srca Jezusovega, oziroma sledečo nedeljo leta 1900: kakor so se duhovniki tudi na tretjem škofijskem zboru, dne 7. septembra tistega deta 1900, in na četrtem, dne 10. av- 1 Kolikor znano, je bratovščina vpeljana v 143 župnijah; iz 76 župnij se še pogrešajo dotična poročila. 120 župnij je izkazalo 47.602 udov bratovščine Srca Jezusovega in 41.828 udov bratovščine Srca Marijinega. 33 s 516 gusta 1906, vnovič posvetili in zaobljubili preljubeznivemu Srcu. 1 V počeščenje in pobožno premišljevanje najsvetejšega Srca so na mnogih krajih pozidali kapele, so postavili altarje. napravili kipe in podobe. Tako sta bila v srcu škofije, v stolni cerkvi v Mariboru postavljena dva umetno izdelana altarja. Prvi, na vzhodni strani južne stranske ladje, je dne 15. decembra 1898 od mene posvečeni in vernikom posebno priljubljeni altar Srca Marijinega; v dolbini njegovega na- sadka se nahaja prelepi kip Marije device, ob desnici kip svete matere Ane, ob levici pa kip sv. Elizabete, slavljene deželne grofice Turingijske: vunanjo in notranjo stran altarnih kril krasijo ljubeznive pridvižne ploskorezbe, ki predstavljajo dogodke iz življenja preblažene device Marije. Velike stroške 7230 kron so poplačali za lepoto hiše božje vneti duhovniki in vrli meščani Mariborski. — Na vzhodni strani severne ladje je bil dne 1. decembra 1898 postavljen altar Srca Jezusovega in dne 26. oktobra 1899 od mene posvečen v navzočnosti mnogočastitih gospodov dekanov škofije, mnogo- čislanih gospodov zastopnikov slavnih uradov in prav mnogih meščanov. K pobožnosti budivno svetišče je posve¬ čeno blagemu in veselemu spominu šestdesetletnega mašništva in dvajsetletnega papeštva Njih svetosti, kakor tudi spominu zlatega vladarskega jubileja Njih Veličanstva. Zato je na severni strani altarne mize vdobljena tiara ali papeževa krona s primernim kronogramom; cesarska krona pa je vklesana na enakem mestu altarja, posvečenega Mariji, mo¬ gočni varihinji in zaščitnici naše ljube Avstrije. V dolbini altarnega nasadka stoji kip Srca Jezusovega, ki predstavlja Vzveličarja v blagi, častitljivi podobi, prijazno naklonjenega, in dela prijeten vtis na vsakega, ki ga ogleduje. Kristus govori obiskovalcu o ljubezni svojega Srca in ga nepre- 1 Papež Leon XIII. so dovolili litanije presv. Srca Jezusovega za našo škofijo dne 10. januarja 1899 in za vso Cerkev dne 2. aprila istega leta. Te litanije so bile že od več strani razložene. (Fr. Hattler S. I., Herz Jesu-Ehrenpreis. Erklarung der Litanei vom heiligsten Herzcn Jesu. Innsbruck, 1902. 2. Auflage). ■č 517 magljivo vleče nase. Ob desnici se nahaja kip svetega Jožefa, variha svete katoliške Cerkve in Štajerske dežele, ob levici pa kip svetega Frančiška Asiškega, mogočnega krstnega patrona Njih Veličanstva, našega prelj ubij enega vladarja. Altar je izdelan v čisti gotiki petnajstega veka in je moj- stersko izvršen, zato pa tudi očara vsakega, ki ga ogleduje. Stroške za prelepi altar sem poravnal drage volje jaz sam in sem razen tega ustanovil k vsakemu teh dveh novih altarjev še sveto mašo za svoje in za vseh moji pastirski skrbi izročenih vernikov vzveličanje; za vse to sem vese¬ lega srca potrošil osem tisoč kron. Altarja z ustanovama sem priskrbel zato, ker se mi je zdelo vredno in vzveličavno, da na ta način ovekovečim v škofiji redki jubilej presvetlega cesarja; in ker sem hotel povišati in razširjati z izrednimi milostmi oblagodarjeno češčenje najsvetejšega Srca Jezusovega in brezmadežnega srca Marijinega, spominjajoč se tolaživne obljube, ki jo je dal Jezus svoji učenki, blaženi Marjeti Mariji Alakok, da bo namreč nad vse, ki častijo podobo njegovega najsvetej¬ šega Srca, razlil zaklade svojih milosti, in da se bodo tam, kjer izkazujejo taki podobi primerno čast, udeležili vsako¬ vrstnega blagoslova. 1 V starem zakonu je Gospod blagoslovil Obededoma in vso njegovo posest zavoljo škrinje zaveze, ki je stala tri mesece v njegovi hiši. (II. Kralj. 6, 11. 12). Naj torej milosti božjega Srca bogato teko iz stolne cerkve po vsej širni škofiji in naj se izlivajo v srca vseh škofljanov, pa naj lijejo v vse družine, občine in okraje! Kako zelo se je pobožnost Srca Jezusovega v sedanji obliki in v sedanjem pomenu priljubila krščansko-katoliškemu 1 Obljube presv. Srca Jezusovega, z raznimi piimernimi mo¬ litvami. Založilo kat. tisk. društvo v Mariboru. Knjižica je tiskana \ 33.000 iztisih in je izšla že v 4. izdaji. — P- Adolf Hesse S. I., I)ic zwolf Verheifiungen des gottlichen Herzens Jesu. (Frei bearbeitet nacn dem Holliindischen des P. Joseph van der Bosch S. I.). Mainz, 1900. Str. 21. 103. — P. Jos. Hattenschvviller S. I., Die grofie 1 erheitlung des gottlichen Herzens Jesu. Eine Trostbotschaft fiir das christliche Volk. Innsbruck, 1906. Str. 74. 518 ljudstvu, izpričujejo mnoge in lepe cerkve, ki so jih v no¬ vejšem času pozidali na čast moljenja vrednemu Srcu. Prva kapelica na svetu v čast Srca Jezusovega je bila leta 1688 pozidana in posvečena v samostanu redovnic v Parele- monialu. Najveličastnejša cerkev Srca Jezusovega bo gotovo cerkev na hribu Mont-martre v Parizu, kjer se je začela družba Jezusova, kateri je bilo izročeno prvo razširjenje hvaljene pobožnosti. To spravno svetišče je hiša božja, ki nadkriljuje vse zgradbe minulih vekov in stane 30 milijonov frankov brez notranje oprave. Sveti oče so dovolili, da se sme v tej cerkvi služiti sveta maša o polnoči, kolikorkrat se zbere v njej obilno število vernikov. Vrhutega je do¬ voljeno, v tej cerkvi vsak dan že ob dveh zjutraj služiti svete maše. Krasno cerkev Srca Jezusovega ima Dunajsko mesto v predmestnem kraju Kaisermiihlen; potem krasijo take hiše božje mesta Gradec, Sarajevo, 1 Ljubljano, Kisek, Lizbono in druga mesta. Kdor bi hotel našteti in opisati vse božjemu Srcu Jezusovemu posvečene cerkve, bi moral na¬ pisati kupe knjig. Saj ima, kakor pišejo, celo Kitajska država nad šeststo cerkev in kapel Srca Jezusovega. Mnogo takih cerkev stavijo v sedanjem času, n. pr. v Meranu, v Linc- Lustenavu, v Maksdorfu pri Gabloncu. Tudi jaz bi želel, da bi se v moji škofiji pozidala cerkev Srca Jezusovega, preden mi skopljejo grob. Če je Gospod obljubil kralju Salomonu za novozidani tempelj v Jeruzalemu, da bodo njegove oči in njegovo srce ondi vse dni (III. Kralj. 9, 3), kolikor več mora to veljati o naših cerkvah, zlasti o cerkvah, posvečenih Srcu Jezusovemu, v katerih kraljuje božji Vzve- ličar s svojim ljubezni plamenečim Srcem, da ljubi in po- miloščuje obiskovalce. Kakor ja stopilo stavbarstvo, enako so stopile tudi druge umetnosti v častno službo Srca Jezusovega: kiparstvo 2 1 Spomenica o posveti prvostolne crkve Srca lsusova u Sarajevu dne 14. in 15. rujna 1889. Uredio dr. Andrija Jagatic. Troškom kap- tola Vrhbosanskoga. 2 Kipotvorstvo ima že vrlo dobre predstave božjega Srca Jezu¬ sovega, n. pr. od Miiller-ja, od Leopolda Kastner. in slikarstvo , 1 pesništvo in glasba . 2 ki govorita zlasti na srce, govorništvo in njemu sorodne umetnosti. Čast vse slave vrednega Srca oznanjujejo vzorne pridige in krasni nagovori , 3 kakor tudi izvrstne nabožne in molitvene knjige . 4 Gotovo 1 Slike božjega Srca ki zadoščujejo vsem terjatvam, so naredili med drugimi Kupehvieser, Ed. pl. Steinle, Fr. Schmalzl, profesor I. Klein, P. Luka Steiner iz Beuronske šole, Frančišek Hellweger (f 1880), čigar zalo sliko Srca Jezusovega priporoča avstrijska Leonova družba. 2 V proslavo hvalevrednega Srca Jezusovega se je zapelo že mnogo pesmi iz srca. Omenjam le zelo razširjeno zavezno pesem Srca Jezusovega: Herz Jesu-Bundeslied, ki jo je zložil I. Seeber, uglasbil pa Mitterer. (Glej Jos. Seeber, Festgrufi zur Siicularfeier des Bundes Tirols mit dem gottlichen Herzen Jesu. Božen, 1896. Str. 46). Slovenski prevod te pesmi se nahaja v že omenjeni knjižici: Obljube presv. Srca Jezusovega, str. 19. —Dostojne pesmi Srca Jezusovega so v cerkvenih pesmaricah za razne škofije. Glej: Cecilija, Cerkvena pesmarica. Izdala družba sv. Mohorja v Celovcu, 1884. Str. 175 nsl. — Venec pobožnih molitev in svetih pesmi. Šesti natis. V Mariboru, 1889. II. del, str. 139—149. — Prav porabna je zbirka „Gesange zu Ehren des gottlichen Herzens und Namens Jesu und des heiligen Herzens Maria", ki jo je izdal I. Singenberger, tiskal Fr. Pustet v Regensburgu. Obilno je šte¬ vilo umetnih pesmi, uglasb novo potrjenih litanij Srca Jezusovega in maš na čast presvetemu Srcu Jezusovemu. 3 P. Johannes Polifka, Vortrage iiber das heiligste Herz Jesu. Miinster in VVestfalen, 1900. (274 strani). — Jakob Hubert Schiitz, Herz Jesu, Du Quelle alles Trostes! Einunddreifiig Herz Jesu-Predigten. Paderbom, 1901. 4 Dr. Josip Stadler, Ljubimo Gospoda našega Jezusa Kristusa, Sina živega Boga. Poslovenil dr. Anton Jeglič. V Gradcu, 1888. — G. M. Hilf, Naehfolge des allerheiligsten Herzens Jesu, in 33 Be- trachtungen, Beispielen und frommen Ubungen. Mainz, 1876. — Philibert Seebock O. S. Fr., Das gottliche Herz Jesu, die Liebe und Wonne der heiligen Ivirche. Ein Betrachtungs- und Gebetbuch aus den Schriften des P. Croiset S. I. Salzburg, 1891. (536 strani). - Dr. Josef Anton Keller, Hundertfunfzig Erzahlungen von dem grofien Nutzen der Verehrung des heiligen, llerzens Jesu. Mainz, 1899. (XVI in 350 strani). — P. Marcus Prattes C. ss. R., Das gottliche Herz, die Schatz- kammer glaubiger Seelen. Miinster, 1900. (290 strani). — P. A. Mo- deste S. I., Besuchungen des heiligsten Altarssacramentes, oder Anbetung, Liebe und Stihnc dem gottlichen Herzen Jesu. Innsbruck. (304 strani). 520 okoli trideset časopisov 1 in nad tisoč knjig 2 pospešuje veli¬ častno in vzvišeno pobožnost do Srca Jezusovega . 3 Resnično! Kakor so sveti Frančišek Serafski po tretjem redu, sveti Dominik po svetem rožnem vencu, sveti Ignacij Lojolan po svojih duhovnih vajah rešili in še vedno rešujejo neštevilno množico neumrljivih duš, enako je rešila in rešuje blažena Marjeta Marija Alakok po pobožnosti Srca Jezusovega brez števila kristjanov. 1 Glasnik najsvetejših Src. Izdaja in urejuje Jakob Palir, kaplan na Črni gori. Izhaja enkrat na mesec. Letnik V. 1906. — Glasnik presvetoga Srca Isusova. Uregjuje o. Kamilo Zabeo D. I. Tisak i naklada A. Scholza v Zagrebu. Izhaja enkrat na mesec. Letnik X\. 1906. — Der Sendbote des gottlichen Herzens Jesu. Monatschrift, herausgegeben von Priestern der Gesellschaft Jesu. Innsbruck, 1902. Jahrg. XXXVIII. 2 V knjigi: Nicol. Nilles S. I., De rationibus festorum sacra- tissimi Cordis lesu et purissimi Cordis Mariae. Libri IV. Oeniponte, 1885. Tom. II. libr. 4. pagg. 515—642 je sestavljeno iz raznih jezikov posneto prebogato slovstvo, ki se tiče pobožnosti do presvetega Srca Jezusovega (in najčistejšega Srca Marijinega). 3 Iz bogatega slovstva se naj omenijo posebe dela blažene Marjete Marije Alakok in njenih dveh izpovednikov, namreč: I. Croiset S. I., La devotion au Sacre-Coeur de N. S. Iesus-Christ. Dijon, 1889, pre¬ vedena v razne jezike; in P. I. de Gallifet, De cultu sacrosancti Cordis Dei ac Domini nostri lesu Christi in variis Christiani orbis provinciis iam propagato. Romae, 1726; deutsch von Fr. Hattler S. I. Innsbruck. 1884. — Iz novejšega in najnovejšega, časa so omeniti: H. Nix S. I., Notiones theologicae de cultu ss. Cordis. Aug. Vind., 1886 . — Dr. Piirtzgen, Das Herz des Gottmenschen im \Veltplane. Fiir Freund und Feind. Trier, 1890. (296 strani). Druga izdava 1905. — H. Venturi S. L, Kurze Geschichte der Andacht zum heiligsten Herzen Jesu und die vorziiglichsten Ubungen dieser Andacht. Diilmen, 1898. —Martin Hagen S. L, Das Herz Jesu, die Gnadensonne an der\Vende des Jahrhunderts. Kevelaer, 1899. (167 strani). — V letih 1899 in 1900 je izšla v Parizu knjiga v petih delih z naslovom: Le regne du Coeur de Iesus ou la doctrine complete de la bienheureuse Marguerite-Marie sur la devotion au Sacre-Coeur par un pretre, oblat de Marie immaculee, chaplain de Montmartre. Kraljevstvo Srca Jezusovega, ali popoln poduk blažene Marjete Marije o pobožnosti Srca Jezusovega. Od duhovnika, oblata brezmadežnega spočetja Marijinega, kaplana na Montmartru. Prvi del šteje 363, drugi 596, tretji 655, četrti 567 in peti 716 strani. V Srcu Jezusovem ljubljeni verniki! o smo doslej občudovali naglo razširjenje in izredni razvoj blagonosne pobožnosti do Srca Jezusovega, kateri je odkazal Gospod Bog vzvišeno nalogo, zboljševati versko življenje v katoliški Cerkvi, odstranjati mrzloto in malomarnost do Kristusa in do njegovega rešivnega dela, hočemo odslej preudarjati še nagibe, iz katerih namreč sveta Cerkev poleg ljubezni Jezusove časti in veli častiti obenem njegovo Srce. Srce Jezusa je, kakor cela njegova človeška natora: telo in duša, hipostatično zedinjeno z drugo božjo osebo in je zato resnično in pravo Srce Sinu božjega. Gre mu torej najvišje češčenje, moljenje, kakršno gre njegovi z Besedo osebno zedinjeni človeški naravi. Potem je to Srce vir, iz katerega je tekla do zadnje kaplje predraga kri kot cena našega odrešenja in posvečenja. Ta kri je odrešila človeški rod greha in je dala zakramentom svete Cerkve skrivnostno moč, da onim, ki jih prejemajo, delijo nadnaravno življenje milosti. Z ozirom na neskončno ceno svete krvi je sveta Cerkev, vodjena od Svetega Duha, vpeljala praznik predrage krvi našega gospoda Jezusa Kristusa — festum pretiosissimi sanguinis D. X. I. Chr. — ki se obhaja navadno prvo ne¬ deljo meseca julija. Od duše Kristusove oživljano Srce je bilo nadalje na¬ polnjeno z notranjim trpljenjem Jezusa; to pa je bilo večje od njegovega vunanjega trpljenja, in nas torej spo¬ minja globokih, neizrekljivih srčnih bolečin našega Gospoda in Vzveličarja. Vrhu tega je prav to Srce, v katerem se lju¬ bezen Jezusova razodevlje telesno čutno in dejansko, zato je po pravici sedež ljubezni. V litanijah Srca Jezuso\ ega, po¬ trjenih za vso Cerkev od svetega očeta papeža dne 2. aprila 1899, se imenuje Srce Jezusovo: žareče ognjišče lju¬ bezni, dobrote in ljubezni polno. Da, Srcejealtar, na katerem daruje Jezus svojo neskončno ljubezen za nas grešne ljudi. Srce je torej podoba požrtvovalne ljubezni do nas, in ž njim častimo neskončno ljubezen Jezusovo. Gospod -> 522 Bog se obrača tudi pred vsem do našega srca, ko zahteva ljubezen: Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca! (Devt. 6, 5; Mat. 22, 37). Združite, krščanske matere, ljubezen svojih src v enem srcu, in to srce je le senca one neizmerne ljubezni, ki plamti iz najsvetejšega Srca Jezusovega. Vse to predočujejo tudi znamenja priljubljene podobe Srca Jezusovega. 1 Prestavljava božjega Srca Jezuso¬ vega je starejša, kakor je podoba, ki jo je dala blažena Marjeta Marija Alakok leta 1685 narediti od ene njenih novink. Seveda, v začetku so bili glavni predmeti takim podobam: stranska rana, ali petere rane Gospodove, ali Srce z orodjem trpljenja, pa tudi Srce samo. Prva podoba Srca Jezusovega se je oskrbela, kakor pravijo, leta 1139 po na¬ ročilu Alfonza Enrikeds (Henriquez), ustanovitelja portugal¬ skega kralj evstva. Znaki, s katerimi se predstavlja Srce Jezusovo sem od časov blažene Marjete Marije, pomenijo neskončno ljubezen učlovečenega Sinu božjega in Odrešenika. Plameni, iz njega švigajoči, značijo žar neizmerne ljubezni, v kateri vedno gori do nas Srce Odrešenikovo. Spominjajo ognja ljubezni, ki je gorel v Srcu Jezusovem in o katerem je želel, da se vname in da gori v človeških srcih. Ogenj sem prišel prinest na zemljo in kaj hočem, kakor da se vname? (Luk. 12, 49). Križ nad Srcem spominja bridkega trpljenja in umiranja, zlasti pa mučne smrti Jezusove na križu, s katero je posebno razodel na zemlji svojo požrtvo¬ valno ljubezen in s katero zdaj vse vleče k sebi. Večje ljubezni od te nima nihče, da k do svoj e živ¬ ljenj e da za svoje prijatelje. (Jan. 15, 13). Tako je ljubil Jezus. — Trnjeva krona, ovita krog srca, kaže na ne¬ hvaležnost, s katero ljudje povračajo to največjo ljubezen. Kaplje krvi, doli tekoče, značijo predrago ceno, s katero smo bili odkupljeni. Veste, danisteodrešenisstroh- Ijivimi rečmi, z zlatom alis srebrom . . temveč z drago krvjo Kristusa, kakorneomadežanega 1 P. t ranz Hattler S. I., Die bildliche Darstellung des gottlichen Herzens Jesu und der Herz Jesu-Idee. Innsbruck. 523 in nedolžnega Jagnjeta (I. Petr. 1, 18.19). Žarki, iz¬ hajajoči iz tega srca, predstavljajo milosti, ki nam nepre¬ nehoma pritekajo po najdobrotljivšem Srcu. Ko je bil slavni rimski vojskovodja Manlij po krivem gnan pred sodnike, je v svoji globoki žalosti razkril pred njimi svoje prsi ter je, kažoč s prstom na rane, ki so mu bile zadane v raznih bojih, zaklical: „Te rane govorijo za me, te pričajo, kar sem storil za Rim in Rimljane!“ Kratki pa krepki zagovor je tako prevzel sodnike, da so zavrgli obtožbo in so zaslužnemu vodju vrnili vse poprejšnje časti in pravice. Kaj je pač tega Rimljana zasluga za rimske držav¬ ljane napram Jezusovi ljubezni do človeškega rodu? Zato lahko kaže Jezus na svoje odprte prsi z ranjenim srcem, da nas opomni podeljenih nam neštetih dobrot in milosti. Iz navedenih razlogov častimo čutno ali meseno Srce učlovečenega Sinu božjega. Vpraša se pa, na kaj obrača sveta Cerkev svojo posebno pozornost pri češčenju nad¬ čutnega ali duhovnega Srca, to je pri češčenju ljubezni Jezusove ? Pred vsem hoče opozarjati na dva dogodka, in sicer na ustanovitev naj svetejšega Zakramenta altarja, tega večnega spomina radodarne ljubezni našega Gospoda in Vzveličarja, o katerem sem govoril obširno v svojem postnem pastirskem listu z dne 20. januarja 1895; potem pa hoče spo¬ minjati bridkega trpljenja in smrti našega Odrešenika, v ka¬ tere vedni spomin in vedno obnavljanje je postavljena sveta maša, ki je torej neprestana razodeva božjega Srca Jezuso¬ vega. 1 Najsvetejši Zakrament altarja in krvava daritev na križu je dvoje največjih del ljubezni Jezusa Kristusa, je dvoje najvišjih dobrot njegove neskončne ljubezni. Zatorej moramo, predragi, v pobožnosti Srca Jezuso¬ vega moliti in častiti najsvetejše Srce, kakor v prečudežnem Zakramentu živi in bije v ljubezni do nas, in moramo pre¬ mišljevati ljubezen Jezusovo na križu in na altarju, moramo Gospoda za to hvaliti in ga zagotavljati svoje povratne lju¬ bezni. Nadalje moramo zadoščevati za razžalitve in oskru- 1 P. Franz HattlerS. I., Das hochheilige Mefiopfer, eine bleibende Offenbarung des gottlichen Herzens Jesu. Innsbruck, 1900. -> 524 nitve, ki se godijo Zakramentu ljubezni, moramo posnemati in izvrševati čednosti Srca Jezusovega, brezdna vseh čednosti, zlasti ljubezen do Boga in do bližnjega, po¬ trpežljivost, krotkost in ponižnost, pravičnost in svetost. K njegovemu usmiljenemu Srcu se moramo zatekati v vseh težavah in stiskah. Gospod ne odvrača in ne zame¬ tuje od svojega Srca človeških otrok. (Žal. pes. 3, 33). Saj nas vedno vabi sam, prijazno klicaje: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotek in ponižen iz srca, in bote našli mir svojim dušam. (Mat. 11, 28. 29). Ni čudo, da prvak apostolov sv. Peter živo opo¬ minja kristjane: Christum sanctificateincordibus vestris! Kristusa posvečujte v svojih srcih! (I. Petr. 3. 15). Potem bo mir božji varoval vaša srca, kakor dostavlja sv. apostel Pavel, čigar srce je bilo užgano od ognja ljubezni. (Filiplj. 4, 7). V češčenje in poveličanje vse hvale najvrednejšega Srca Jezusovega so bile oskrbljene glokokoumne posvetivne in z odpustki obdarovane molitve, najnovejša z apostolskim pis¬ mom od dne 13. marca 1901; uvedene se bile duha in srce povzdigujoče litanije, dnevnice z določbo svete kongregacije za obrede z dne 26. februarja 1901, nadalje tridnevnice, de- vetdnevnice, častne straže. Pobožnost, v postnem in vsakem drugem času ljubemu Vzveličarju gotovo prijetna, je sveti rožni venec, ker tistega, ki ga moli, seznanja prav s skriv¬ nostmi najsvetejšega Srca Jezusovega. Sveti rožni venec nam kaže ljubezen Jezusovo v delu odrešenja in sprave, in nas uči spoznavati ljubezni plameneče srce Jezusovo. Rožni venec je poučna knjiga Srca Jezusovega. Deviška mati božja Marija nam kaže v rožnem vencu Srce svojega božjega Sina in navdaja naša srca z ljubeznijo do njega. Vrhutega pa nam razodeva tudi svoje ljubezni polno srce. In tako se kristjan, ki govori o Srcu Jezusovem, ne more ogniti srca Marijinega, kar njegovo srce le še močneje vnema k vdani ljubezni do Jezusa. 525 s? Da bolje umejemo, kakšna je širokost in dolgost, viso¬ kost in globočina vse presegajoče ljubezni Kristusove, da bolje spoznamo preusmiljeno Srce Jezusovo, se hočemo v duhu podati na kraje, kjer se je najjasneje razodela ta lju¬ bezen. V Betlehemu je večno znamenito mesto, kjer je Srce Jezusovo začelo biti v ljubezni do nas, kjer je opravilo za nas prvi dar svoje ljubezni. Tu je trepetalo mraza in se treslo v uboštvu; tu se je Jezus ponižal, kakor se ni poni¬ žal noben človeški otrok, da bomo mi povišani. Izvolil si je hlev, da je zadobil nam nebesa. Odtod kliče vsakemu izmed nas: Moj sin, moja hči, daj mi svoje srce! (Preg. 23, 26). Pobožen romar, kateri je v Betlehemu na srebrni zvezdi, ki se sveti prav na rojstnem mestu Kristusovem bral napis: Tukaj je bil rojen Sin božji iz Device, je bil tako ganjen v srcu, da se je zgrudil na tla in je umrl. V Nazaretu je bilo Srce Jezusovo staršem podložno v sveti pokorščini. V Jeruzalemu se je kazalo naučljivo v šoli pismarjev, v tempelju goreče za čast božjo. Ko je Jezus začel javno učiti, je razodel vso ljubezen svojega Srca. Že beseda: Nolite soiliciti esse! Ne skrbite (Mat. 6, 31), že ta beseda izpričuje njegovo ljubezen do ljudi, ki si delajo z boječo skrbjo mnogo težav in križev. Kako krasno se razodeva dobrotljivost Srca Jezusovega v tolažljivi besedi, ki jo je spregovoril žalujoči vdovi v Najmu: Noli flere! Ne jokaj (Luk. 7, 13), žalujočim gostom v hiši Jairovi in žalostnim Jeruzalemskim ženam: Nolite flere! Ne jo¬ kajte! (Luk. 8, 52; 23, 28). Genljiva je Jezusova skrb za gladno množico ljudstva: Misereor super turbam. Množica se mi smili; k e r. g 1 e j t e, tri dni so že pri meni in nimajo kaj jesti. In ako jih lačne pustim na njih dom, bodo omagali na potu; nekaj namreč jih jeprišlooddaleč. (Mark. 8, 2. 3). O ljubeče Srce! — Kako milosrčen je bil Jezus do svojih učencev, kako sočuten z nesrečnimi, kako usmiljen do trpečih, kako prizanesljiv in blagosrčen do grešnikov! Zlasti pa od¬ krivajo čuvstva Jezusovega Srca solze, ki jih je točil sočutno za svojega prijatelja Lazarja in za pomiloščeno ali tako 526 <- nehvaležno in nespokorno Jeruzalemsko mesto. Da, skrivnosten čar je v premišljevanju dobrotljivosti učlovečenega Sinu bož¬ jega v njegovem Srcu. Ljubezen rodi ljubezen. Modrosti polni apostol sveta, sv. Pavel, je dal otročičem v Kristusu mleka piti, ne jedi (I. Kor. 3, 1. 2), in jih je tako pri¬ dobil Kristusu. Tako vzveličavno mleko daje slabovernim in mrzlosrčnim naša sladka pobožnost do Srca Jezusovega. Toda hitimo še na druge kraje, kjer se je posebej kazala ljubezen Srca Jezusovega. Na Oljski gori je trpelo in trepetalo sveto Srce tako, da je silila kri skozi znojnice iz telesa in je v debelih kapljah tekla na zemljo iz oči, iz ušes in iz ust, od rok in od nog. Tu je mogel klicati s krvjo obliti Vzveličar: Sin, hči, glej, kaj trpi moje Srce zavoljo tebe; da j mi zato svoje srce! (Preg. 23, 26). Kdo pove, kaj je trpelo ljubeče Srce, ko je Jezus na svojem križevem potu srečal svojo ljubljeno mater? Najstrašnejšo bolečino pa je pretrpelo presveto Srce Jezusovo na Golgoti, kjer je Gospod tri dolge mučne ure visel na križu. Pa tudi v tej bridki muki je ostalo ljubezni in milosti polno. Križani je molil za svoje sovražnike: Gospod, odpusti jim, ker ne vejo, kaj delajo! (Luk. 23, 34). Desnemu raz¬ bojniku je naznanil pomiloščenje: Resnično ti povem, danes boš z menoj v raju. (Luk. 23, 43). Za svojo ljubljeno mater je skrbel, izročivši jo v varstvo svojemu ljubljenemu učencu. Tega pa je tolažil z milo besedo: Sin, glej tvoja Mati! (Jan. 19, 27). Tako je visel Jezus na križu, izkazovaje dela ljubezni, da je mogel končno reči: Dopolnjeno je! In je nagnil glavo in izdihnil svojo dušo. (Jan. 19, 30). In ko je prestal božji trpinec, pristopi vojak s sulico in odpre njegovo stran, in zdajci je tekla iz nje kri in voda. (Jan. 19, 34). S sulico je bilo prebodeno in odprto Srce, da je grešnikom odprto kot varno zavetje. 1 1 Dr. Fr. Frank, Das bittere Leiden des heiligsten Herzens Jesu. Fromme Lesungen ftir die Verehrer des gottlichen Herzens Jesu in gesunden und kranken Tagen. Regensburg, 1899—1900. 27 zvezkov v 8°, 1287 strani. Srce našega Gospoda in Vzveličarja je na križu počilo ljubezni in je umrlo in omrzle!o. Pa mrtvo in mrzlo je ostalo le tri dni; potem je zopet oživelo in začelo biti v obnovljeni ljubezni, da ne neha nikdar več biti. Ta ljubezen je bila tolika in tako mogočna, da ni mogla zapustiti ljudi. Izumela je, česar noben človek ni mogel izmisliti, najsvetejši Zakra¬ ment altarja. V tem Zakramentu vseh zakramentov bije zopet v ljubezni za nas prav tisto Srce, ki je v Betlehemskem hlevu iz ljubezni do nas trepetalo mraza, ki se je na Oljski gori treslo v smrtni bridkosti, ki je na gori Kalvariji iz¬ krvavelo. To je tisto Srce, ki se je nekdaj za nas darovalo na križu in se zdaj na altarju pri sveti maši še vedno da¬ ruje nebeškemu Očetu. To je tisto Srce, ki nas bo enkrat, kakor upamo, usmiljeno sodilo in nas bo milostno povabilo, da se ž njim, ki je veselje vseh svetnikov, večno združimo v nebeškem kraljevstvu. Ljubezen tega Srca je neomahljiva, njegova zvestoba je neizpremenljiva. Zato na vsej zemlji ni lepše, ni srečnejše zveze, kakor je prijateljska vez z najsvetejšim Srcem Jezusovim. V Gospodu ljubljeni škofijam! J, k o hočete odkritosrčno častiti najsvetejše Srce Jezusovo in se v obilni meri udeležiti vzveličavnih sadov tega češčenja, se morate pred vsem va¬ rovati greha. Kogar ljubimo, njega ne žalimo. Kdor res¬ nično ljubi svojega prijatelja, varuje se vpričo njega naj- skrbneje vsega, kar bi mu po volji ne bilo, naobratno pa stori vse, kar mu zagotovi njegovo blagovoljno ljubezen. Kdor vedoma žali svojega prijatelja, kaže dovolj, da zani¬ čuje njegovo prijateljstvo in ga zato ni vreden. Ako torej, preljubljeni, hočete imeti pravo pobožnost do Srca Jezuso¬ vega, se morate greha varovati in ga sovražiti. Zato obžalujte iz dna svojih src storjene grehe in se jih skesano izpovejte v svetem velikonočnem času. Potrtega in ponižnega srca Bog ne zaničuje. (Ps. 50, 19)- Prejmite v tem času vzveličanja presveto Rešnje Telo; tako 528 se sklenete najtesneje z zvestim Srcem Jezusovim. Po vrednem prejemu svetega velikonočnega obhajila se uresničuje, kar govori Gospod v knjigi velikega preroka Ecehiela: Novo srce vam bom dal in novega duha bom položil v vas; vzel bom kameni to srce iz vašega telesa in dal vam bom meseno srce. SvojegaDuha bom položil v vas in bom storil, da se bote ravnali po mojih zapovedih in da bote ohranili in iz¬ polnjevali moje pravice. (Eceh. 36, 26. 27). Ako hočete biti zvesti učenci v šoli Srca Jezusovega, se morate nadalje pridno vaditi v zatajevanju. Varujte se sveta, ki je poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja. (I. Jan. 2, 16). Dobrine tega sveta, njegovo veselje in njegova čast, najbolj odvračajo od obisko¬ vanja visoke šole Jezusove, ki uči: Kdor hoče hoditi za menoj, naj zataji samega sebe in naj vzame svoj križna-se, in naj hodi za menoj! (Mark.8, 34). In ako pride kdo k meni in ne sovraži svojega očeta in svoje matere, in žene inotrok inbratov in sester, pa še tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. In kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. (Luk. 14, 26. 27). Da bomo torej vredni učenci Gospodovi, se hočemo skrbno vaditi v voljnem prenašanju križev in v krščanskem samozatajevanju in mrtvičenju, ho¬ čemo postno zapoved izpolnjevati v duhu svete Cerkve, ho¬ čemo krotiti svoja poželenja, in iz ljubezni do Vzveličarja si hočemo odrekati marsikaj, kar bi nam bilo sicer do¬ voljeno storiti. Da, ogibati sc hočemo sveta, ki je večidel brez srca in zato tudi brez ljubezni, in se hočemo zatekati k Srcu Jezusovemu, ker le v njem najdemo pokoj, mir in veselje. Da postanemo podobni najsvetejšemu Srcu Jezusovemu, se moramo posvečevati. To pa storimo pred vsem, ako natanko in vestno izpolnjujemo svoje stanovske dolžnosti. Vsako zvesto izvrševanje dolžnosti pa terja žrtev, velikih žrtev. Zato hočemo biti požrtvovalni, da nam bo mogoče, 529 vsestransko zadoščevati svojim dolžnostim. Ako pa ostanemo vsekdar zvesti poklicu, ki nam ga je Bog odkazal, bomo čimdalje bolj rastli v krščanski popolnosti in se bomo vzve- ličali. Saj je mogoče se vzveličati v vsakem poklicu, ako so nam le stanovske dolžnosti častitljive in svete. Zato se na¬ hajajo v Cerkvi sveti starši in sveti otroci, sveti kmetje in sveti posli, sveti uradniki in sveti vojaki, sveti duhovniki in sveti učitelji, sveti cesarji in sveti vladarji. Izpolnjujte torej z vso gorečnostjo svoje svete dolž¬ nosti, pred vsem vi, duhovniki Gospodovi, po katerih vseh, Bog mi je priča, hrepenim v srcujezusa Kristusa (Filiplj. 1, 8); spominjajte se ljubezni in milosti, ki vam jo je izkazalo presladko Srce Odrešenikovo, ko vas je izvolilo in povzdignilo v duhovniški stan! Srce za srce. In to božje Srce ima za dobre in zveste duhovnike priprav¬ ljenih vedno novih milosti in darov. To Srce nebeškega Pa¬ stirja pa vam bodi obenem vzor, kako vam je požrtvovalno skrbeti za svoje vzveličanje in pravo srečo vam izročene duhovne črede. 1 Bodite apostoli milosti polne pobožnosti do Srca Jezusovega, in izpolnili se bota nad vami obljubi pre¬ svetega Srca Jezusovega do blažene Marjete Marije: ,,Tisti, ki se trudijo za vzveličanje duš, bodo prejeli milost, da bodo ganili tudi najtrdovratnejša srca.“ In „imena tistih, ki raz¬ širjajo to pobožnost, bodo zapisana v mojem Srcu, iz katerega jih ne bom nikdar izbrisal." Da, bratje, kdo nas bo ločil odi ju bežni Kristusove? Aiinadloga ali stiska, ali lakota ali nagota, ali nevarnost ali pre¬ ganjanje ali meč? Kakor je pisano: Zavoljo 1 P. Heinrich Noldin S. I., Die Andacht zum heiligsten Herzen Jesu. Fur Candidaten des Priesterthums. Innsbruck, 1906. 8. Aufl. — P. Herm. Jos. Nix S. I., Cultus ss. Cordisjesu sacerdotibus praecipue et thcologiae studiosis praepositus. Cum additaniento de cultu pu- rissimi Cordis B. V. Mariae. Friburgi, 1891. — P. Nic. Nilles S. I., Varia pietatis exercitia erga ss. Cor lesu cum idoneis instructionibus in usum iuniorum clericorum. Oeniponte, 1898. Editio V. (IV -{- 98 pagg.). — P. M. Meschler S. I., Die Andacht zum gottlichen Herzen Jesu, erlautert fur Priestcr und gebildete Laien. Freiburg im Breisgau, 1901. (IV -j- 193 strani). 34 •> 530 <- tebe smo celi dan mor jeni, imajo nas kakor ovce, odločene v zaklanje. Pri vsem tem pa zmagujemo zavoljo njega, ki nas je ljubil. Svest sem si namreč, da ne smrt ne življenje, ne angelji ne poglavarstva ne oblasti, ne se¬ danje ne prihodnje, ne moč, ne visokost ne globočina, ne druga stvar nas ne bo mogla lo¬ čiti od ljubezni božje, katera je v Kristusu Jezusu Gospodu našem! (Rimlj. 8, 35—39). Častite in ljubite naj svetejše Srce Jezusovo, vi krščanski gojenci duhovniškega in dijaškega semenišča s tem, da se posvečujete z zvestim izvrševanjem svojih stanovskih dolž¬ nosti, med katere spada zlasti pobožno življenje in marljivo učenje potrebnih ved. Bistrite svoj um, pa blažite tudi svoje srce. Prava vrednost človekova biva pred vsem v plemeni¬ tosti in čednosti srca. Izobraževanje srca za vas ni tako te¬ žavno, ker imate za to nepresegljiv vzor v božjem Srcu Vzveličarjevem. Čistost, pokorščina, skromnost, ponižnost in kakor se imenujejo vse čednosti, ki najlepše krasijo one, kateri se pripravljajo na duhovniški stan, vse te čednosti bleste v dovršenem žaru v Srcu božjega Učenika, ki vam kliče neprenehoma: Učiteseodmene,kersemkrotek in ponižen iz srca. (Mat. 11, 29). Ako bote goreče po¬ snemali najsvetejše Srce Jezusovo, se bo uresničila nad vami njegova obljuba: „Podelil jim bom vse milosti, katerih po¬ trebujejo v svojem stanu.“ Izpolnjujte vi,Bogu posvečeni redovniki in redov¬ nice, z veselim srcem svete, z obljubami prevzete in po¬ trjene dolžnosti svojega poklica in bodite navdušeni častilci in častilke presvetega Srca Jezusovega! Saj je bil pobožen redovnik poklican in je bila bogoljubna redovnica izvoljena za ustanovitev in razširjenje blagonosne pobožnosti do .Srca Jezusovega. Prvi je bil častitljivi služabnik božji Klavdij de la Colombiere, duhovnik družbe Jezusove (f 1682); o nje¬ govem prištetju med blažene in svetnike je generalna kon¬ gregacija svetih obredov obravnavala dne 9. julija 1901 v navzočnosti svetega očeta papeža Leona XIII. Druga pa je -> 531 Marjeta Marija Alakok, ki je bila rojena leta 1647 in je leta 1671 vstopila v samostan Marijinega obiskovanja v mestu Paray le Monial, kateri red se je odlikoval po gorečnosti in po ostrem spokornem življenju; v tem samostanu je kazala izredno čednost, zlasti ljubezen do trpljenja in je postala vredna, da se ji je razodelo Srce božje. Umrla je dne 17. oktobra 1690 v sluhu svetosti. Veliki papež Pij IX. so priznali dne 23. avgusta 1846 heroično stanje njenih čed¬ nosti in so jo dne 24. aprila 1864 slovesno prišteli vzveli- čanim. 1 Tej svoji pobožni služabnici se je torej prikazal Gospod in ji je dal gledati svoje Srce v odprtih prsih; bilo je vse ognjeno in plamteče, bliščeče kakor solnce in pro¬ zorno kakor kristal, ovito s trnjevo krono in križ se je dvigal iz njega. Z roko kazaje na svoje v ljubezni žareče Srce ji je rekel: Glej Srce, ki je ljudi toliko ljubilo, da si ni prizanašalo, temveč se je popolnoma izcrpilo in použilo v ljubezni do njih. V zahvalo zato pa prejemam od njih večinoma nehvaležnost po zaničevanju, po nespoštljivosti, po božjih oskrumbah in mrzloti, s katero me žalijo v Zakra¬ mentu presvetega Rešnjega Telesa. Kar me pa najbolj boli, je to, da ravnajo tako z menoj celo osebe, meni posvečene." Naj redovniki in redovnice moje ško¬ fije skrbijo za to, da jih ne bo zadela genljiva tožba Gospo¬ dova. Iz gorečega češčenja naj svetejšega Srca Jezusovega bodo zajemali moč, da najnatančneje izpolnjujejo redovna pravila, da živč v najvestnejši redovni pokorščini in tako dospejo na vrhunec krščanske popolnosti. Ker je družina srce človeške družbe, bi živo želel, da bi se v vseh družinah moje škofije prav goreče častilo najsvetejše Srce Jezusovo. S tem bi prišla v družine sreča in blagoslov, edinost in ljubezen. Saj se glasita dve izmed dvanajsterih obljub božjega Srca do njegovih častilcev: „Dal bom mir njihovim družinam." J n „blagoslovil bom obilno 1 P. M. Hausherr S. L, P. Johann Croiset S. I. iiber dic Andacht z um heiligsten Herzen Jesu . . . Eine Stimme aus den Tagen der se- ligen Margareta Maria Alacoque. Munster, 1888. — Vie et oeuvres de la bienheureuse Marguerite-Marie Alacoque. Paray le Monial et Pariš, 1876. 34" 532 sr vsa njih podjetja'" Ljubite torej, krščanski starši, svoje otroke v Srcu Jezusovem! Skrbite zato, da bodo last in posest božjega Vzveličarja. Vodite jih marljivo k božjemu prijatelju otrok, da jih blagoslovi! Čimbolj bodo ljubili njega in bodo hiteli za njim in mu dajali hvalo, kakor nekdaj ne¬ dolžni Jeruzalemski otroci, tembolj bodo ljubili tudi vas in vam bodo pokorni. Čim več je v otroških srcih ljubezni do Boga, tem več je v njih tudi ljubezni do staršev. Ljubezen do sveta prežene iz otroških src pravo, od Boga zapovedano ljubezen do staršev. Krščanski učitelji, skušajte tudi vi stopiti v tesno zvezo z najsvetejšim Srcem nebeškega Učenika! Z gorečim opravljanjem pobožnosti do Srca Jezusovega bote posveče¬ vali svoj dolžnosti in odgovornosti polni poklic. Vernost je šoli srce. Da, sveta vera, skrb za spoznavanje svetih resnic in izpolnjevanje dolžnosti iz ljubezni do Boga in do ljudi je tudi za tebe, zlato učiteljsko srce, najlepši, kras in najboljši blagoslov. Srce Jezusovo bodi in ostani torej zvezda, ki ti kaže in razsvetljuje kraljevo pot čednosti v nebeški Betlehem! In zdaj se obrnem do tebe, krščanska mladina, ki si bila od nekdaj in si in boš odličen predmet ljubezni Jezusovega Srca. Saj mora Vzveličarju pred vsem biti na tem, da ima v lasti mladeniška srca. Kaj čudo, ako se v večkrat navedenem pismu kongregacije za svete obrede z dne 21. julija 1899 izraža srčna želja, da bi se posebe tudi krščanska mladina seznanila s pobožnostjo k božjemu Srcu. Ta želja se dokazuje s prepomenljivimi besedami: „Ako je božjemu Odrešeniku drag in prijeten vsakteri dokaz ljubezni in vdanosti njegovih zvestih služabnikov, mu je gotovo naj¬ dražja vdanost in ljubezen, ki izvira iz mladeniških src. Ne da se povedati z besedami, v koliko korist bo to mladeži. Ker vedno premišljevanje božjega Srca in globlje spozna¬ vanje njegovih čednosti in njegove neizrekljive ljubezni bo nedvomno pogasilo mladostne strasti in bo mladino vnemalo za kreposti." Krščanska mladina, pomni te besede skupnega očeta in učitelja krščanstva, in ravnaj se po njih! Časti in 533 ljubi preljubeznivo Srce Jezusovo, in veselje boš staršem, tolažba učiteljem, nada bodočnosti in radost nebesom! Častite in spoštujte vi, premožni, Srce Jezusovo, od čigar obilnosti ste vsi prejeli, in posnemajte njegove čednosti: dobrotljivost, ljubezen, milosrčnost! Imejte srce do ubožcev, bodite usmiljeni do njih in pomagajte jim v potrebi! Blagor usmiljenim, ker bodo usmi¬ ljenje dosegli! (Mat. 5, 7). In vi, ubožci, ljubite iz vsega svojega srca Srce Jezusovo, ki je bogato za vse, ki ga kličejo! Bodite potrpežljivi, ne godrnjajte zoper božjo previdnost, marveč neomajano stavite svoje upanje na njo, kakor je storil psalmist, ki poje: V Gospoda je zaupalo moje srce, in mi je bilo pomagano. (Ps. 27, 7). Ko je bil Gospod sklenil, z ognjem z neba pokončati Sodomo in Gomoro, ker je bila njih hudobija silno velika, sta se prikazala pravičnemu Lotu dva angelja in sta ga silila, rekoč: Vstani, vzemi svojo ženo in dve hčeri, kiju imaš, da ne pogineš tudi ti s pregrešnim mestom vred. Ker se je pa še obo¬ tavljal, sta prijela za roko njega in njegovo ženo in njegovi dve hčeri . . in sta ga peljala vun, rekoč: Otmi svoje življenje, ne oziraj se in ne mudi se nikjer p o teh kr aj ih . .. Hiti in otmi se v mesto Segor! In solnce je bilo posi¬ jalo na zemljo, ko jeLotprišelvSegor. (Gen. 19, 1—23). Varni Segor ali varno pribežališče za grešnike je Srce Jezusovo, sprava za naše grehe. Svoji zvesti nevesti, blaženi Marjeti Mariji je rekel Vzveličar: „Grešniki bodo našli v mojem Srcu vir in neizmerno morje usmiljenja." Naj torej grešniki bežijo in naj se naglo zatečejo v zavetje božjega usmiljenja. Gospod ne adlaša svoje obljube, on je potrpežljiv in noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi se vsi obrnili k pokori. (II. Petr. 3, 9). Pa tudi vsi, ki so v stanu posvečujoče milosti božje in so pravični, naj goreče častijo Srce Jezusovo, ker njim £ 534 velja obljuba: „Goreče duše bodo po tej pobožnosti močno napredovale v popolnostih Da, prelj ubij eni, stopimo vsi enega duha in enega srca tja k prestolu milosti, kakor je že pred sedem¬ sto leti slavni Bernard Klaravaljski imenoval ljubezni plame¬ neče Srce našega Odrešenika, in zahvalimo ga pred vsem za tolažbe, za usmiljenja in milosti, ki smo jih tako obilno prejemali od njega. Potem pa prosimo, da nas varuje in brani tudi v prihodnje, kakor tudi mi obečamo na novo, da ga hočemo vedno ljubiti, hvaliti in poveličevati. Posebe prosimo ljubezni polno Srce Jezusovo trajnega varstva za Njih Svetost, našega slavno vladajočega papeža Leona XIII., ki bodo dne 20. februarja tega leta dovršili 24. leto svojega važnih dogodkov polnega papeštva, in bodo pričeli svoj srebrni papeški jubilej. Začetek, nadaljevanje in konec znamenitega jubileja hočemo praznovati po svojih močeh s tem, da med drugimi svečanostmi, katere sem že ali jih bom še naročil, brez prenehanja molimo za visokega jubilanta in da ga v znamenje svoje otroške vdanosti pod¬ piramo z obilnejšimi darovi, ki jih je treba za vladanje Kristusovega kraljevstva na zemlji, vesoljne Cerkve. Nadalje hočemo prositi predobrotljivo Srce Jezusovo, da sprejme v svojo nepremagljivo trdnjavo Njih Veličanstvo, našega cesarja jubilanta in prevzvišeno cesarsko hišo, ki ima med svojimi udi prav gorečih častilcev Srca Jezusovega. Saj je Marija Ana, avstrijska cesarica, dne 2. junija 1870 prosila papeža Pija IX. povišanja godu Srca Jezusovega za vso Cerkev. In dne 11. junija 1899 se je pripeljal presvetli cesar Franc Jožef Prvi v odprtem dvornem vozu k orjaškim vra¬ tom katedrale sv. Štefana in se je podal v dvorni oratorij, da se udeleži posvetbe božjemu Srcu. Posvečenje se je za¬ čelo pred izpostavljenim svetim Rešnjim Telesom. Škof in duhovniki so molili od svetega očeta zaukazano posvetivno molitev; verniki z Njih Veličanstvom in z udi cesarske hiše pa so jo molili za njimi. To je bil genljiv prizor. Kakor v imenu vsega cesarstva in vseh svojih podložnikov se je blagi vladar posvetil Srcu Jezusovemu, da izroči vse svoje —535 — temu zavetišču ljubezni in milosti. Ko se je po slovesni sveti maši Njih Veličanstvo peljalo nazaj v cesarski dvor, je na tisoče ljudi, stoječ na trgu sv. Štefana in ob cestah, izražalo svoje navdušenje z veselimi klici. Mnogi so bili ginjeni do solz in so klicali: Srce Jezusovo, bodi plačnik presvetlemu cesarju! V Gospodu ljubljeni! Ko je kralj Jehu v svoji vneti gorečnosti šel nad sovražnike božje, je srečal na svojem potu Jonadaba, sina Rehabovega, in mu je rekel: Je li tvoje srce odkrito, kakor j e moje srcetvojemu srcu? In Jonadab pravi: Je. Ako je, reče tedaj Jehu, podaj mi svojo roko! In mu je podal svojo roko. On pa ga je vzdignil k sebi na voz. (IV. Kralj 10, 15). In sta šla po¬ gumno v boj za čast božjo in za blagor domovine in sta zmagala. Tako vpraša tudi Jezus, kralj slave, vsakega izmed nas: Je li tvoje srce odkrito, kakor je moje srce tvojemu srcu? Pa tudi mi odgovorimo s plemenitim Jonadabom: Je. In Gospod bo tudi nam podal svojo vsemogočno desnico in nas bo podpiral v boju za Boga in njegovo sveto Cerkev, za cesarja in domovino, pa za naše in naših dušno vzveli- čanje. Sklenem pa svoj pastirski list z besedami, s katerimi končuje glasovih apostel Pavel svoj list do Efežanov, pišoč: Mir bodi bratom in ljubezen z vero od Boga Očeta in Gospo d ajezusa Kristusa! Milostbodi z vsemi, ki stanovitno ljubijo našega Gospoda Jezusa Kristusa! Amen. (Efež. 6, 23. 24). V Mariboru, na praznik najsvetejšega imena Jezuso¬ vega, dne 19. januarja 1902. f Mihael, knez in škof. 536 XXXI. Naročilo zastran petindvajsetletnice p a peze vanj a svetega očeta Leona XIII., dano dušnim pastirjem dne 20. februarja 1902. Predragi v Gospodu! poročila, ki nam dohajajo iz raznih krajev obširne škofije, nam dajo sklepati, da ste ii po drugod skrbno prizadevali, začetek pa¬ peževe srečne petindvajsetletnice slovesno obhajati, kakor smo ga v našem stolnem mestu sijajno praznovali. Zato ne dvomimo, da bote nova naročila zastran papeževe petin¬ dvajsetletnice poslušali s tolikim spoštovanjem, s kolikršnim smo mi vsprejeli pismo, ki nam je v tej zadevi vnovič došlo od „predsednika odbora za jubilej papeža Leona XIII. v Rimu“. Milostljivi kardinal Respighi, generalni vikar v Rimu, so nam pisali dne 31. januarja 1.1. takole: Illustrissime et Reverendissime Domine! Litteris datis die festo Corporis Christi superioris anni Amplitudini Tuae significavi, quibus potissimum honoris ac laetitiae testimoniis Comitatus in Urbe, me praeside, ad id constitutus, celebrandum proponeret proximum Leonis XIII., quem Deus sospitet, pontificium Iubilaeum. — Illud vero inter caetera consilium initum fuerat, ut Archibasilicae La- teranensis, Romani Pontificis Cathedralis Ecclesiae, quam omnium ecclesiarum matrem orbis catholicus merito salutat, exesum aevo lacunar, in faustissimi eventus memoriam, nobili cultu restitueretur. Cui non exigui operiš monumento perficiendo ut opem afferrent universi per orbem sacrorum administri invitabantur, unius saltem vel plurium Missarum a singulis celebrandarum erogato in id stipendio. Etsi autem pontificii Iubilaei iam propinquent initia, non tamen antea opus moliri licet quam innotescat, quot et quanta in singulis dioecesibus Missarum stipendia in illud cedere parati vide- antur sacerdotes. Qua super re, quantum spectat ad dioecesim. 537 quam moderaris, si mihi proxime rescripseris, rem gratissimam feceris. Interim Deum rogo, ut diu Te incolumem servet. Datum Romae, die XXXI. Ianuarii 1902. Addictissimus uti frater Petrus Cardinalis Respighi, Vicarius Generalis in Urbe, Comitatus Pontificio Iubilaeo Leonis XIII. celebrando Praeses. Reč, o kateri govori pismo, vam nikakor ni neznana, ker se vam je bila že dne 1. septembra 1901 v tukajšnjem škofijskem listu št. XI. v odstavku 59. str. 138 prijavila prošnja omenjenega rimskega odbora, da bi čč. duhovniki po eno ali več svetih maš brezplačno služili, dotični štipendij pa darovali svetemu očetu za olepšanje njihove prave kate¬ drale o priliki redke svečanosti, papeževe petindvajset¬ letnice. Misel je gotovo vzvišena in naše vsestranske podpore vredna. Strop v cerkvi D. M. Snežnice (Maria Maggiore) se je bil ozaljšal s prvim zlatom, ki je bilo došlo iz novo- najdene Amerike, strop (lacunar) v nadbaziliki sv. Janeza v Lateranu, ki je omnium Urbis et Orbis ecclesiarum mater, naj bi se pa pozlatil z milimi darovi častite duhovščine, ki se sme prvencem Marijinih otrok prištevati. Da tudi pri tej priložnosti ohrani naša škofija častno mesto, katero je vedno zavzemala, kadar se je reklo izkazati svetemu očetu sinovske ljubezni, prejmejo mnogoč. kn. šk. dekanijski uradi „Zaznamek za s-vete maše“, katere bomo odslužili, prepustivši dotični štipendij zgoraj imenovanemu odboru za njegov vse hvale vredni namen. Pri tej priložnosti pa vas, častite dušne pastirje, še enkrat opomnimo na že oznanjeno željo omenjenega rim¬ skega odbora, da naj bi zlasti tretjeredniki sv. Frančiška obilno zlagali za olepšanje one cerkve, katero je v prikazni podpiral serafski očak s svojimi rokami ter je tako dosegel od papeža Inocencija III. potrjenje svojega reda. 538 Da pa more tudi najubožnejša vdova kak vinar (Luk. 21, 2) z a svetega očeta darovati, se naroči, da se v vsaki župniji napravi darovanje okoli altarja za svetega očeta prvo nedeljo po veliki gospojnici, ko se obhaja god sv. Joahima, njihovega krstnega priprošnjika. Nabrani milodari se naj pošljejo potom kn. šk. dekanij¬ skih uradov gotovo do angeljske nedelje kn. šk. Lavantin¬ skemu ordinariatu, ki bo skrbel, da se še to jesen položijo k nogam namestnika Kristusovega, slavno vladajočega pa¬ peža Leona XIII. Delajmo dobro in se nikar ne utrudimo! (Gal. 6, 9). Ako bi pa kdo temu naročilu ugo¬ varjal, ga spomnite besed Sv. Duha: Noli prohibere benefacere eum, qui potest: sivales, et ipse benefac! (Prov. 3, 27). V Mariboru, na obletnico venčanja papeža Leona XIII., dne 20. februarja 1902. f Mihael, knez in škof. XXXII. Pastirski list avstrijskih škofov, poslan v me¬ secu novembru 1901 mnogočastiti duhovščini in razglašen v zaukazniku za Lavantinsko škofijo dne 15. julija 1902 (štev. IX. odstav. 47 C. str. 120—123) o ustanovitvi kato¬ liškega vseučilišča v Solnogradu. ARCHIEPISCOPI ET EPISCOPI AUSTRIAE universo Clero suarum dioecesium salutem in Domino! iem summi momenti Vobis, Reverendi Domini, hisce litteris proponimus; pertinet enim ad fundationem et sustentationem Universitatis catholicae liberae pro Austria. 539 * Omnes familiae vera Me vegetatae et špiritu Christi imbutae etiam filiis veram tidem, omnium bonorum optimum, tamquam patrimonium pretiosissimum haereditate relinquere študent, quia vera fides huius vitae felicitatem promovet et aeternae vitae promissionem habet. Quae vero hominem a vera fide removent, eum a Deo seiungunt necnon multimodis huius vitae temporalis miseriis aeternaeque perditioni tradunt. lam vero nostrorum temporum scientia firmum divinae revelationis fundamentum relinquens infinita humanarum opi- nionum et inanium doctrinarum abysso demergitur. Incon- stantia autem et multitudo et varietas opinionum facile in animis iuvenum, natura levibus et mobilibus, dubia generant, fidem infirmant, im o tollunt. Non pauci, obscuris et mutabilibus inanium opinionum et falsarum doctrinarum nubibus involuti, proh dolor, non amplius lumen Mei vident, non in luce sed in tenebris ambulant. In iis •— quod maxime dolendum — vera fiunt, quae Christus minitatus est (Ioan. 3, 19): „Hoc est autem iudicium, quia lux venit in mundum, et dilexerunt homines magis tenebras quam lucern: erant enim eorum mala opera. “ Talia maiores nostri, Reverendi Domini, non docuerunt, quippe qui in scholis edocti erant, in quibus magni aestima- batur vera fides, divina revelatio lucerna fuit et norma omnium humanae mentis operationum et inquisitionum. Et sane magni fuerunt talium scholarum profectus. Memoria retinent Austriae incolae, quanta fuerit gloria Universitatis catholicae, quae usque ad initium saeculi proxime superioris Salisburgi floruit et ante centum fere annos tem¬ porum iniquitate sublata est. Fidem enim cum scientia con- iungens vere magnos viros Ecclesiae deditos excoluit. Quicunque igitur nondum falsis doctrinis irretiti sunt, vehementissime cupiunt atque desiderant, ut devastantibus falsarum doctrinarum fluctibus, qui ex universitatibus mo- dernis proficiscuntur, quasi moles firmissima obiiciatur Uni- versitas catholica, bene fundata supra firmissimam et in- concussam s. Petri petram. -> 540 Huic desiderio ut quam celerrime satis fiat, s. aposto- licae Sediš approbatione impetrata, consilium cepimus eri- gendi novam catholicam Universitatem Salisburgensem. Quanti momenti quamque necessarium sit sublimiorum disciplinarum studium, bene novimus. Minime refragamur hu- manae menti, quae a Deo creata et optimis dotibus est prae- dita, ut dominetur rerum naturae, quae rationis est expers; ut inquirat in leges naturae easque in hominum servitutem redigat; ut ex rebus creatis Creatorem quaerat et inveniat, ut Deum in dies magis cognoscat, admiretur, concelebret. Minime impedimus, quominus mens humana ingenue et strenue in res šibi propositas inquirat. Id unum vero postulamus et volumus, ne finem a Deo šibi praefixum transgrediatur, ne, dum in res creatas indagat, Creatoris obliviscatur, ne se aut alias res creatas deos suos faciat neve a Deo, suo unico et ultimo fine, se avellat seque in aeternum perdat. Auxilio divino treti Universitatem fundabimus, cui pa- rentes filios suos sine metu et timore concredere poterunt. Ut haec Universitas per multorum annorum seriem duratura sit, omni cura allaborabimus. Notum igitur facimus universo Clero et omnibus fide- libus, nos liberam catholicam Universitatem, quam primum fieri poterit, Salisburgi erigere constituisse, cuius duae facultates, iuridica et philosophica mox, postquam pe- cuniae necessariae collatae fuerint, aperientur. Antea enim opus inchoare non possumus, cum Dominus noster Salvator ipse dicat: „Quis enim ex vobis volens turrim aedificare, non prius sedens computat sumptus, qui necessarii sunt, si ha- beat ad^perficiendum, ne, posteaquam posuerit fundamentum et non potuerit perficere, omnes, qui vident, incipiant illu- dere ei, dicentes: Quia hic homo coepit aedificare et non potuit consummare.“ (Luc. 14, 28—30). Spem et fiduciam nostram, praeter Deum, in Vestra, Reverendi Domini, cooperatione collocamus, quorum opera et munificentia in omnibus rebus gravioris momenti op time comprobata est. Non ignoramus, tam magnam pecuniam non facile colligi posse, praesertim cum plerumque apud fideles -> 541 non magnae inveniantur divitiae et Reverendi Cleri ipsius proventus statui et dignit-ati eius vix respondeant. Praeterea Clerus populusque christianus saepissime, ut ad varia pia opera conferant, exorantur. Non tamen desperamus, fore, ut pecunia, universali huic et religioni et patriae salutifero operi necessaria, colligi possit. Vos igitur, Reverendi Domini, summopere rogam us. ut omnes Vestros labores et conatus cum nostris conami- nibus coniungatis, et omnibus fidelibus Vestrae curae com- missis hoc tam salutare et vere proficuum opus diligentissime commendetis. Quod singuli efficere non possunt, omnium unione et cooperatione perficietur. Nonne videmus, in aliis regionibus catholicis, in Belgia, Francia, Plelvetia, America septentrionali veram fidem omnium fidelium animos et studia coniunxisse ad Universitates catholicas liberas fundandas et sustentandas? lam vero „societas fundandae et sustentandae Univer- sitatis catholicae liberae“ ante septemdecim annos Salisburgi constituta et optime merita de re ipsa divulganda et propa¬ ganda et de pecunia colligenda varios modos pecuniae col- ligendae proposuit. Si exempli gratia per quinque annos ab omnibus fidelibus Provinciarum ecclesiasticarum Vindobo- nensis et Salisburgensis quotannis triceni nummuli, quos helleros dicimus, viritim darentur, hoc ipso modo collige- rentur pecuniae, quae duabus facultatibus, iuridicae et philo- sophicae, sufficerent. Hoc modo non onus grave imponeretur singulis fidelibus et nihilominus propter multitudinem ofte- rentium prosper sequeretur eventus. Eligant šibi igitur pa- rochi et curati, si placet, post institutam de Universitate praedicationem idoneas personas ex sua parochia vel com- munitate, quae in suis vicis parvas has pecunias per domos colligant parochoque sive curato tradant, qui eas pecunias vel statim post collectionem factam vel saltem ante diem decimum mensis Decembris uniuscuiusque anni aut deputationi centrali Salisburgum aut suo cuiusque Ordinariatui trans- mitant. 542 Praeterea rogamus Reverendos Dominos Parochos, ut quam plurimos subscribentes acquirant, qui se vel a die subscriptionis vel a die erectionis primae facultatis Univer- sitatis catholicae per decem annos vel ad annos vitae quo- tannis vicenas saltem vel plures coronas daturos esse pro- mittant. Tales subscribentes suam promissionem sua manu subscriptam per R. D. parochum transmittant Salisburgum. Item commendamus, ut, ubi fieri potest, constituantur societates locales Universitatis catholicae quasi rami quidam et partes societatis universalis et centralis Salisburgensis, quae approbationem civilem et constitutionem huiuscemodi societatum quam optime poterit, promovebit. Tales societates locales etiam collectionem parvarum pecuniarum tricenorum hellerorum ab unaquaque persona solvendorum multum iuva- bunt. Denique eos, qui ex providentia divina magnas habent facultates, hortamur atque monemus, ut non solis annuis pecuniis nos adiuvent, sed, cum ipsi videant, ad primam erectionem Universitatis magnas faciendas esse impensas, etiam extraordinariis doniš nobis succurrant. Hos ditiores et praesertim Nobiles valde rogamus, ut participes se faciant „actionis“ sic dictae „auxiliaris“, quae eo tendit, ut quam plurimi semel summam contribuant cente- narum coronarum. Quia autem exempla multum valent, aliosque ad imita- tionem allicere solent, prae caeteris Vos oramus, Reverendi Domini, ut singuli pro viribus, dignitatibus et proventibus suis contribuant. Belgiae Episcopi, cum saeculo elapso, anno 1834, decrevissent, erigere Universitatem catholicam, Lovaniensem, quae nune propter insignes, quos iam protu- lerit fructus, in omnium est admiratione, invitabant canonicos ditiorum capitulorum, ut 30 francos, minus divites canonicos, decanos et ditiores parochos ut summam 20 francorum, re- liquos parochos, ut decem, capellanos, vicarios caeterosque sacerdotes, ut 5 francos annualiter darent. Nos quidem non determinatam praeseribimus summam, memores verbi illius s. Pauli: „Unusquisque pro ut destinavit in corde suo, non ex tristitia aut ex necessitate; hilarem enim datorem diligit Deus.“ (II. Cor. 9, 7). Plurimos Reverendos Dominos iam hoc ipso anno ct proxime superioribus annis multa in hoc opus bonum con- tulisse bene novimus, iisque debitas agimus grates. Deinde valde optamus, ut Rev. Domini parochi et ecclesiarum re- ctores semel saltem quotannis uberius et audientium intellectui accommodate hoc Universitatis catholicae fundandae consi- lium sermone publico exponant, ut parochianos commoveant ad hoc opus eximium pro facultatibus quidquam conferre. R. D. parochi et ecclesiarum rectores et fi l iali um ecclesiarum administratores insuper pastorales litteras, quas simul transmittimus, non solum ex cathedra populo recitent, verum etiam explicent atque exponant et in parochianos divul- gent eosque edoceant, ex eorum cooperatione et pecuniae collatae summa totum pendere effectum. Quantopere hac in re cum Sanctissimo Patre nostro Leone XIII., quem omnes catholici summa veneratione pro- sequuntur, cuius verba summa devotione excipiunt, consen- tiamus. Litterae apostolicae Suae Sanctitatis nuperrime de hac re ad Ioannem, archiepiscopum Salisburgensem, missae comprobant, quarum verba Vobiscum communicamus: „LEO P. P. XIII. — Venerabilis Frater, salutem et Apostolicam be- nedictionem. Ad Franciscum Albertum, tune temporis Salis- burgensium antistitem, litteras dedimus die IV. Martii anni MDCCCLXXXV, quibus comitiorum Ducatus istius decretum laudabamus, Lycei magni, istic per duo ferme saecula olim florentis instaurandi. Eius enim decreti occasione, praestan- tium virorum coetus est constitutus, qui liberam catholicamque Universitatem studiorum in civitate vestra erigendam curarent: utilissimum sane opus tum rei religiosae tum publicae. Nune autem susceptae provinciae nec memorati coetus diligentias defuisse nec spem fausti exitus deesse libenter novimus. Nam ex data nuper epistola comperire lieuit, industriis vestris non mediocrem pecuniae vim operi exsequendo fuisse col- latam. Ast avet animus rem quantocius perficere. Quamobrem, ad tollendas moraš, expeditiorem viam inire vobis visum 544 $• est: ut videlicet per universum Austriae imperium, praecipue vero per ecclesiasticas provincias Vindobonensem et Salis- burgensem, certam sed perexiguam stipem singuli fideles conferant, qua per quinquennium tidbuta ea colligatur pecuniae quantitas, quae par omnino sit operi. Nos, quibus cordi est summopere, Lyceum magnum Salisburgense fundari quam primum ac aedicari, consilium hoc vestrum expediendae rei probamus plane ac commendamus. Venerabiles vero Fratres praedictarum dioecesium Episcopos vehementer hortamur, ut populum de condendi Instituti utilitate doceant omnesque excitent ad conferendam pro viribus operam. Tibi autem et univeršis, qui coeptis vestris obsecundabunt, Apostolicam benedictionem Nostrae charitatis testem ac munerum divi- norum auspicem amantissime impertimus.“ Sic gloriosissimus Papa Leo XIII. Ut autem Deus omnipotens uberrima benedictione hoc opus bonum comitetur, quod unice ad eius gloriam susci- pitur, ferventissimas preces simul adiungimus Vosque ro- gamus omnes, ut catholicam Universitatem quam saepissime Deo orationibus vestris commendetis et fideles ad preces hunc in finem fundendas exhortemini. Utinam Magister divinus, qui unus est „via, veritas et vita", super nos omnes uberrimc effundat Spiritum suum, ut nos et animas nostrae curae commissas doceat omnem veritatem! Ne unquam permittat, ut illa scientia, quae saluti nostrae temporali inservire debet, huic scientiae officiat, quae ad finem aeternum perducit. Eius pax maneat nobiscum in aeternum! Dedimus Viennae in Austria mense Novembri anni millesimi unius et nongentesimi. Antonius loseph Cardinalis Gruscha, Archiepiscopus Viennen. — Georgius Cardinalis Kopp, Episcopus Vrati- slavien. — Iacobus Cardinalis Missia, Archiepiscopus Go- ritien. — Leo Cardinalis de Skrbensky, Archiepiscopus Pragen. — Ioannes Cardinalis Puzyna, Episcopus Cra- covien. — Ioannes, Archiepiscopus Salisburgen. — Theo- dorus, Archiepiscopus Olomucen. — Andreas, Archiepi- 545 scopus Leopolien. Ruthenorum. — Ioseph, Archiepiscopus Leopolien. Latinorum. — Matthaeus, Archiepiscopus Iadren. Emmanuel Ioannes, Episcopus Litomericen. —• Franciscus Sal., Episcopus Brunen. — Simon, Episcopus Brixin. — Ioannes Bapt., Episcopus Parentin. et Polen. — Martinus Ioseph, Episcopus Budvicen. — Eugenius Carolus, Epi¬ scopus Tridentin. — Ioseph, Episcopus Gurcen. — Fran¬ ciscus Maria, Episcopus Lincien. — Michael, Episcopus Lavantin. — Philippus, Episcopus Spalaten. et Macarscen. — Colomannus, Episcopus Tricalen., apostolicus Vicarius castrensis. — Ioseph Gregorius, Episcopus Ragusin. — Eduardus Ioannes Nep., Episcopus Reginae-Hradecen. — Leopoldus, Episcopus Secovien. — Franciscus, Episcopus Catharen. — Ioannes Bapt., Episcopus S. Hippolyti. — Matthaeus, Episcopus Sebenicen. — Constantinus, Epi¬ scopus Premislien., Sanachien. et Samborien. Ruthenorum. — Antonius, Episcopus Veglen. — Antonius Bonaven¬ tura, Episcopus Labacen. — Ioseph Sebastianus, Epi¬ scopus Premislien. Latinorum. — Leo, Episcopus Tarnovien. — Basilius Faciewicz, Vicarius capitularis Stanislaopo- litan. Ruthenorum. — Iacobus Moszoro, Vicarius capitu¬ laris Leopolien. Armenorum. — Iacobus Novak, Vicarius capitularis Pharen. — Franciscus Petronio, Vicarius capi¬ tularis Tergestin. et Iustinopolitan. 35 -> 546 XXXIII. Pastirski list avstrijskih škofov, pisan v me¬ secu novembru 1901 vsem vernikom in priobčen v zaukazniku za Lavantinsko škofijo dne 15. julija 1903 (štev. IX. odstav. 47 E. str. 127—130) o ustanovitvi katoliškega vse¬ učilišča v Solnogradu. AVSTRIJSKI NADŠKOFJE IN ŠKOFJE sporočijo vernikom svojih škofij mir, milost in blagoslov v Jezusu Kristusu, Gospodu našem! zdavna so se odločili avstrijski škofje ustano¬ viti katoliško vseučilišče. Toda velike težave te naloge in pa upanje po boljših razmerah so jih vedno zadrževale v izvršitvi svojega namena. Medtem pa se razmere niso zboljšale, temveč so se celo poslabšale. Zato so v drugih deželah ustanovili škofje po eno ali več kato¬ liških visokih šol, n. pr. na Francoskem, v Švici, Belgiji in Severni Ameriki. Ti vzgledi so napotili zbrane avstrijske škofe, da so sklenili, v imenu božjem lotiti se velikega dela in na meji dveh stoletij v čast in pod varstvom našega bož¬ jega Vzveličarja, Jezusa Kristusa, kralja vseh vekov, usta¬ noviti v Avstriji svobodno katoliško vseučilišče. Predvsem pa bote, preljubi verniki, hoteli vedeti, kaj je pravzaprav vse¬ učilišče. Na to vam odgovorimo: vseučilišče je šola, katero mora po dovršeni gimnaziji obiskovati večina mladeničev, ako hočejo postati profesorji, zdravniki, odvetniki ali urad¬ niki. V teh šolah se posebno izobražujejo za svoj poklic. Tako katoliško vseučilišče ali visoko šolo hočemo ustanoviti. In k temu nas nagibljejo sledeči važni razlogi: 1. Ljubezen do učečih se mladeničev. Z ža¬ lostnim srcem namreč opazujemo, da so mladi ljudje in sicer tudi taki, ki so bili v dobrem krščanskem duhu vzgojeni, po dovršenih visokih šolah popolnoma ali skoraj popolnoma odtujeni Cerkvi in verskemu življenju, da očitno prestopajo cerkvene zapovedi, da čisto zanemarjajo prejemanje svetih —> 547 <— zakramentov celo o velikonočnem času ter opuščajo službo božjo ob nedeljah in zapovedanih praznikih, kratko, da se sploh ne zanimajo niti za vero niti za blagor in gorje svete Cerkve, temveč da celo nasprotujejo njenim težnjam. Iz tega pa po pravici sklepamo, da omahujejo v veri ali pa so jo že popolnoma izgubili, in da sedanje visoke šole niso več to, kar so bile nekdaj in kar bi morale biti. Nekdaj so imele visoke šole blag namen, pospeševati katoliško vero in katoliško vedo. Zato so jih papeži usta¬ navljali ali odobravali ter jim podeljevali velike predpravice. Stale so vedno pod cerkvenim vplivom, in profesorji so mo¬ rali biti katoličani. Nad vse skrbno se je gojilo na vseuči¬ liščih krščansko življenje učečih se mladeničev. To pa je zdaj popolnoma drugače. Dandanašnja vseučilišča so se po¬ polnoma odtegnila cerkvenemu vplivu, izvzemši oddelke, ka¬ tere obiskujejo bogoslovci. Ne terja se več, da bi bili pro¬ fesorji katoličani, mnogi še celo krščeni niso. Višešolci pa, izvzeti so tisti, ki se nahajajo v katoliških dijaških dru¬ štvih in Marijinih kongregacijah, so popolnoma prepuščeni samim sebi in svojim mladostnim strastem. Zato je pač opravičen strah, da vsled slabih vzgledov, ki se jim dajejo, vsled ugovorov, ki se jim stavijo, pa ne rešijo, vsled popa¬ čenih zgodovinskih dogodkov in raznovrstnih strasti, ki za¬ strupljajo srca, ter vsled drugih neštevilnih slabih vplivov sveta vera v dostikrat preprostih in odkritosrčnih mlade¬ niških srcih peša ali pa cel6 popolnoma izgine. In vendar je vera začetek in podlaga bogoljubnega življenja ter je to¬ like vrednosti, da jo je na milijone ljudi stanovitno spozna¬ valo in za njo žrtvovalo celč svoje življenje. In kako bi moglo tudi drugače biti, ker vendar Bog sam pravi, da brez vere ni mogoče njemu dopasti? Ali se naj torej prepusti leto za letom na tisoče mladih mož neizogibni nevarnosti, da zapravijo in izgubijo najdrago¬ cenejše, nadzemeljske zaklade? 2. Drugi razlog, ki nas nagiblje ustanoviti svobodno ka¬ toliško vseučilišče, je ljubezen do svete Cerkve in do krščanskega ljudstva. 35 * 548 Veliko število mladih ljudi, ki so se šolali na vseuči¬ liščih, stopi vsako leto v javno življenje, pride med ljudstvo, živi ž njim ter mu podaja svoje nazore in svoja načela. Ljudstvo pa brezdvomno bolj omikane osebe rado posnema ter se rado poprime njih nazorov, zlasti tedaj, če ti nazori ugajajo slabemu nagnjenju človeškega srca. Mnogi izmed tistih, ki dovršijo vseučilišče, se posvetijo šolstvu ter delu¬ jejo mnogo let kot učitelji, tako, da štejejo morebiti na tisoče učencev. In komu bi pač ne bilo znano, da so srca učencev učitelju odprta in da se učiteljeva načela tem laglje vtisnejo v učenčevo srce, čim večja je učiteljeva veljava in čim iskre¬ nejša učenčeva hvaležnost do njega. In če še pomislimo, da mladi možje po dokončanih študijah postanejo tudi očetje in odgojujejo svoje otroke v duhu, kakršnega so se na vseučilišču navzeli, ali se moremo potem še čuditi, da se vedno bolj širi verska brezbrižnost ali popolna nevera, in da mora Cerkev žalovati po izgubi neštevilnih ljudi, ki so bili drago odkupljeni s krvjo Kri¬ stusovo? Se li je čuditi, da je mnogo večje število učenja¬ kov, ki napadajo krščanstvo in krščanska načela, nego šte¬ vilo onih, ki se potegujejo za ta načela? Se li je čuditi, da se nahaja v raznih zastopih tako malo odločno katoliških mož? Se li je končno čuditi, da med več ko 20 milijoni katoličanov niti en katoliški časnik ne najde toliko naročni¬ kov, da bi se mogel vzdrževati z naročnino, medtem ko imajo sovražni listi na tisoče odjemnikov? Kdo more pre¬ šteti vse one nesrečneže, ki leto za letom odpadejo od ka¬ toliške Cerkve in se le redkokdaj ali pa sploh nikdar več k njej ne povrnejo? Vsled tega je treba napeti vse moči, da se odpravijo te žalostne razmere. 3. Tretji razlog je ljubezen do naše domo¬ vine. Mi ljubimo svojo domovino. Mi želimo, da bi bila častna, mogočna in srečna. Mi hočemo, da vsi sodržavljani v miru in slogi posvetijo vse svoje moči obširni domovini ter skupaj delujejo za občno korist. Mi hočemo postave, ki jih prešinja krščanski duh, postave, ki krepko branijo £ 549 naše pravice in nam zagotavljajo pomoč, če si sami ne mo¬ remo pomagati. Mi vemo, da bi posvetne postave morale podpirati krepost, kakor pravi sv. Gregorij, da naj olaj¬ šajo postave ljudem ozko pot, ki pelje v nebesa, in zemelj¬ ska domovina nam naj pripravi pot v nebeški dom. Vemo pa tudi, kako razširjena so načela: da se mora zatreti vpliv katoliške Cerkve, da ima oblast do šol le država, da mora prenehati zasebna last. Kdo more tajiti, da takšni nauki rušijo krščansko državo, ter uničujejo krščansko ljubezen do domovine, zvestobo do cesarja in pokorščino za volj Boga, da izpodkopavajo zvestobo v izpolnjevanju stanovskih dol¬ žnosti ter s tem povzročujejo nesrečni razpor med narodi, grdo sebičnost, strankarstvo, vsakovrstno krivico ter pri¬ pravljajo prevrat, kakršnega še svet morebiti nikdar ni videl? In če se to že splošno godi, bo zadelo tem hujše našo ljubo Avstrijo, kjer mnogojezične narode težko kaj drugega zedinja med seboj, če ne ljubezen do vladarske hiše in pa živa, ka¬ toliška vera. Nazori, ki smo jih omenili, se niso pričeli v ljudstvu, temveč te nazore so zanesli med ljudstvo možje, ki so više izobraženi. Ni pa upanja, da bi napočili za našo ljubo do¬ movino manj nevarni, srečnejši časi, dokler nimamo višjih šol, v katerih se podajajo učečim mladeničem načela, ki se strinjajo z resnico in s katoliško vero. 4. Četrti razlog za ustanovitev katoliškega vseučilišča je — odkritosrčno povedano — ljubezen do nas samih, skrb za našo lastno dušo. Božja previdnost nam je izročila nalogo, nauke, ki jih je prinesel božji Sin iz nebes, uvesti v življenje, odstraniti zmote ter rešiti duše, ki so nam izročene. In dati bomo morali odgovor, če smo izvršili to svojo težavno nalogo. Ne slišali bi radi strašnih besed: dušo za dušo! Zato pa moramo smatrati tudi za svojo nalogo, da poiščemo sred¬ stva ter ukrenemo vse, kar je pripravnega v dosego našega namena. Bi li morda mogli zatrjevati, da se v Avstriji smelo opusti to, kar se zdi škofom v drugih deželah po¬ trebno in za kar na vso moč delujejo, ne da bi si nakopali 550 ostro odgovornost? Da, ljubljeni verniki, tudi skrb za svoj dušni blagor nam ne da mirovati, dokler ne storimo vsega, kar nam je možno, da se ustanovi vsaj ena katoliška višja šola, in sicer še zlasti zavoljo tega, ker vemo, da je to tudi iskrena želja svetega očeta, skupnega poglavarja svete katoliške Cerkve, za naš časni in večni blagor nadvse vne¬ tega papeža. Že leta 1885 so sveti oče nameravano ustanovitev ka¬ toliške visoke šole v Solnogradu pohvalili in blagoslovili. V pretečenem letu 1900 pa imenujejo v posebnem pismu ustanovitev katoliškega vseučilišča prav blagonosno delo za Cerkev in državo, ter prav živo opominjajo vernike, da po svoji moči k temu pripomorejo. 5. Petič hočemo navesti še en razlog, kinas priganja kustanovitvi k a t olišk eg a vs e- učilišča, namreč ljubezen do vas, katoliški starši. Kaj je vaša krščanska ljubezen do otrok drugega, kakor odkritosrčna volja in iskrena želja, da bi bili vaši otroci srečni in da bi dosegli prave neminljive zaklade? Zato ste si mnogo prizadevali, zasejati v srca svojih otrok dobra, krščanska načela, ki morejo obroditi sad za celo večnost. Pripravljeni ste svojim otrokom priskrbeti z velikimi žrtvami takšno izobrazbo, kakršno potrebujejo, da pridejo do stalne službe. Gotovo pa nočete, da bi prišli vaši otroci do kake še tako imenitne službe po poti, na kateri bi zapravili čistost srca, izgubili sveto vero in mir vesti ter upanje večnega življenja. Saj nam je znano, da človeku nič ne koristi, če si tudi ves svet pridobi, ako pa pri tem pogubi svojo dušo. Makabejska mati je navduševala svojega otroka, naj žrtvuje časno življenje, da si pridobi večno, izpodbujajoča ga: „Nikar se ne boj tega rabelja, ampak bodi vreden tovariš svojih bratov in sprejmi smrt, da te v istem usmiljenju s tvojimi brati vred zopet dobim!" (II. Makab. 7, 29). Tako tudi vi nimate nobene druge želje, nego da se vaš sin povrne neo- madeževan iz vseučilišča ter vam nudi blago zagotovilo, da ga enkrat zopet najdete v deželi, kjer se Bog kaže od ob- ličja do obličja. Da bote deležni tega veselja, zato se trudimo za ustanovitev katoliške višje šole. 6. Zdaj torej veste, kaj nas je pred vsem nagibalo, da smo začeli misliti na ustanovitev katoliške visoke šole. Hoteli pa bote tudi vedeti, kako je taka šola uravnana. Naj¬ imenitnejše v tem oziru seveda se bo dalo še le pozneje določiti. Vobče pa se more reči, da imajo papež in škofje, ki ustanovijo visoko šolo, tudi pravico jo voditi. Oni dolo¬ čijo način, po katerem se nastavljajo profesorji. Gledajo tudi na to, da se predava le čista resnica, da se nič ne uči, kar bi nasprotovalo katoliški resnici, temveč, da se pri raznih priložnostih mladeniči navdušujejo za katoliško vero in za vdanost do svete Cerkve. Skrbno se bo gledalo na to, da mladi ljudje izpolnjujejo svoje verske dolžnosti ter ne tratijo zlatega časa, ampak ga res porabljajo v dosego potrebnih znanosti. Samo ob sebi je umevno, da morajo biti nastavljeni profesorji odločno vneti za katoliško resnico, stati pa morajo tudi kot učenjaki na vrhuncu izobraženosti. Vsi predmeti se bodo tako prednašali, da morejo dijaki vstopiti potem v vsako¬ vrstne državne službe. Kajti če bi se zato ne skrbelo, bi visoka šola ne ustrezala zadostno svojemu namenu. Kolikor bo z ozirom na gmotno stanje mogoče, se bo skrbelo tudi za to, da se posebno važni predmeti ne bodo predavali samo v enem jeziku, kajti, kakor imamo vsi isto vero, istega Od- rešnika, isto mater sveto Cerkev in isto pravico do nebes, tako tudi nimamo nobenega vzroka, da bi delali razliko med raznimi jeziki in narodnostmi. Glede na kraj, kjer bi se naj ustanovila visoka šola, smo se odločili za mesto Solnograd. Ker je že bilo v za¬ četku preteklega stoletja v tem mestu vseučilišče z izvrstnimi učitelji, ker se je še ohranilo poslopje s precejšnjo knjižnico, ker se je že nabralo za visoko šolo v Solnogradu nad milijon kron in je vrhutega zagotovljenega letnega dohodka 50.000 kron, ker leži mesto v lepem in zdravem kraju ter je blizu Nemčije, ker ni preveč obsežno, ker ima lepo urav¬ nano, od nadškofa Ivana Ernesta grofa Thun ustanovljeno veliko bolnišnico ter druge zlasti za poduk v zdravilstvu 552 važne zavode, zato se nam zdi to mesto posebno pripravno za katoliško visoko šolo. 7. Končno nam je govoriti o pomoč k ih, ki so po¬ trebni za ustanovitev vseučilišča. Odkrito priznamo, da je velika naloga, kar nameravamo. Ko bo visoka šola popolnoma upravljena, bo moralo na njej gotovo 60 do 80 profesorjev podučevati. Bo li mogoče, za ta zavod dobiti potrebnih denarnih pomočkov, ne da bi se zahtevale prevelike žrtve ? Upamo si reči, da, mogoče je, in sicer ne da bi se nalagala pretežka bremena. Če se ne upošteva Ogersko, živi v naši ožji domovini nad 20,000.000 katoličanov. Če bi vsak izmed teh katoličanov daroval skozi deset let po 5 krajcarjev na leto ali pa skozi pet let po deset krajcarjev vsako leto, potem bi bila visoka šola ustanovljena brez nadaljnjih prispevkov. Ker se pa smemo po pravici na¬ dejati, da je mnogo katoličanov pripravljenih žrtvovati tekom omenjenega časa več kakor pet ali deset krajcarjev na leto, zato ni niti polovici avstrijskih katoličanov treba prispevati z omenjenim doneskom in visoka šola bi se vendar ustano¬ vila in bi bila dobro založena, ali bi le kaj malega še po¬ trebovala. Bi li od katoličanov ne mogli pričakovati v tem kratkem času tako malega doneska za zavod, ki je tolike važnosti za katoličanstvo in tolikega pomena za časno in večno srečo? Zaupno se obračamo v prvi vrsti do častite duhovščine. Duhovščina bo gotovo darovala po svoji moči in ne bo odrekla malega, letnega prispevka za ustanovitev pravega katoliškega izobraževališča, ki ji bo pomagalo reševati ne- umerjoče duše. Obračamo se do bogoslužnih društev, ki bodo vsaj kako malo darilce mogla žrtvovati za dobro stvar. Go¬ tovo je, da ne storijo lahko drugače toliko za čast božjo in vzveličanje duš, kakor če pomagajo osnovati katoliško visoko šolo. Saj imajo ta društva vendar vzvišen namen, po- uspeševati krščansko življenje. In glejte, tukaj je delo, ki izredno služi v blagor pozameznikov in cele skupine. Obračamo se do plemstva, kateremu je podelil ljubi Bog večje bogastvo zato, da more z njim temveč dobrega storiti. — Če se ne bo v pravem času skrbelo, se bo raz¬ rušil družabni red, in takrat bi gotovo ležalo tudi bogastvo plemenitašev pod razvali n ami. Obračamo se slednjič do vsega katoliškega ljudstva. Vsako leto se bo priredilo v cerkvi darovanje za ustanovitev proste katoliške visoke šole. Katoliško ljudstvo naj umeva razmere časa. Kdor ima mnogo, naj daruje več, kdor ima malo, naj svojega, še tako malega, darila ne odreče. In če se razen tega, kakor v starih časih, delajo volila, bomo srečno dosegli katoliško izobraževališče, kakršno druge dežele že imajo vsled požrtvovalne ljubezni katoličanov. Kakor hitro se bo pokazalo, da so pripravljeni potrebni pripomočki, bodo skrbeli katoliški škofje, da se odpre vse¬ učilišče. Čim obilnejši bodo darovi, tem prej bo vse urejeno. Naposled še izrekamo najprisrčnejšo zahvalo vsem, ki so že dozdaj k temu prevažnemu katoliškemu podjetju po svoji moči prispevali. Iz predloženih zapisnikov dosedanjih daro¬ valcev smo uvideli v svoje najslajše veselje, da so mnogi izmed duhovščine pa tudi izmed visokega plemstva in večkrat tudi preprosti verniki že obilno darovali za prepotrebni zavod. Ljubi Bog naj jim po svojem neskončnem usmiljenju vse naj obilneje poplača! Blagoslovi naj vas Bog: Oče, Sin in Sveti Duh! Amen. Dano na Dunaju, meseca novembra velikega jubilejnega leta 1901. Opomba : Imena nadpastirjev se nahajajo na koncu XXXII. pa¬ stirskega lista, stran 544 in 545. XXXIV. Pastirski list z dne 18. januarja 1903 o sre¬ brnem papeškem jubileju svetega očeta Le¬ ona XIII. MIHAEL, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, prisednik prestola Njih svetosti, velikokrižnik cesarskega-avstrijskega Franc-Jožefo- vega reda, doktor bogoslovja, pošlje mnogočastiti duhovščini in vsem vernikom svoje škofije pozdrav ter želi vsem blagoslov in vse dobro od Očeta in Sina v edinosti Sv. Duha! Sin spoštuje očeta. (Mal. 1 , 16 ), V Gospodu ljubljeni škofijam! deseterih božjih zapovedi je ena edina, ka- je posebej pridejana slovesna obljuba plačila, 3 je prva zapoved, ki je bila z božjim prstom zapisana na drugo kamenito ploščo, kakor naglasa slavni apostol Pavel, ko piše Efežanom: Spoštuj svojegaočeta in svojo mater; to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in da boš dolgo živel na zemlji! (Efez. 6, 2. 3). V četrti božji zapovedi je poleg večne sreče še obljub¬ ljena tudi časna sreča. In vsakdanja izkušnja nepobitno uči, kako bogato blagoslavlja Bog pokorne otroke in kako hudo kaznuje neubogljive. Pa ta znamenita zapoved ne za- devlje le spoštovanja, pokorščine in ljubezni otrok do staršev, temveč se tiče tudi vdanosti, zvestobe in poslušnosti do go¬ sposke, cerkvene in svetne. Zategadelj se pa tudi prepri¬ čujemo, kako srečni so podložniki, ki čislajo, ljubijo in radi poslušajo svoje predstojnike; in narobe kako grozno tepe šiba božja nepokorne podanike. Nemiri in prepiri, ustaje in prekucije razsajajo tam, kjer ni vdanosti in pokornosti do oblasti, bodi duhovske bodi deželske, katerih prva prihaja 555 neposredno od Boga, druga pa posredno. Kjer ljudje ne izpolnjujejo četrte božje zapovedi, tam ni reda, zato pa tudi ne zadovoljnosti in veselja, tam ni blagoslova, zato pa tudi ne sreče in blagostanja. Za prelomom četrte božje zapo¬ vedi sledi prekletstvo. Dvomiti pač ni, preljubi moji, da se najhuje maščuje nezvestost in nepokorščina do očeta in učenika krščanskega sveta: do svetega očeta, rimskega papeža. Kdor ne spo¬ štuje, ne ljubi in ne posluša svetega očeta, rimskega papeža, ne more biti srečen in blagoslovljen. Rimski papež so vidni namestnik Jezusa Kristusa, so pravi naslednik sv. Petra in zatorej vrhovni poglavar svete Cerkve, so najvišji pastir in duhovnik, po katerem nam deli božji Vzveličar svoje milosti in dobrote. Vse dolžnosti, ki jih imamo do svojih telesnih staršev, nas vežejo v večji in višji meri do duhovnega očeta, rimskega papeža in do duhovne matere, svete rimsko-kato- liške Cerkve. Sinovsko vdanost, ljubezen in zvestobo smo katoliški kristjani iz vsega srca in vse moči dolžni svetemu očetu; in čim rajši izpolnjujemo svoje dolžnosti do pa¬ stirja j agnjet in ovčic (Jan. 21, 15. 17), tem obilnejši blagoslov božji lije nad nas in nas spremlja po potu živ¬ ljenja. Četrta božja zapoved se ne da zbrisati s plošč božjih zapovedi, in zato tudi ne obljuba, ki je v tesni zvezi ž njo. Kakor se zapoved izpolnjuje, tako se obljuba uresničuje. Zategadelj pa ne bo miru, dokler ne bodo rimski papež čislani in spoštovani, kakor to zapoveduje sam večni po- stavodajalec: Bog. Angelj vojnih čet ne bo vtaknil krva¬ vega meča v nožnico, dokler se ne prizna svetemu očetu popolna pravica. Le tedaj bo angelj nebeški prinesel oljko miru in sreče na zemljo, kadar bodo sveti oče češčeni po volji božji in v popolni posesti svojih neoddatnih pravic. Zahvalno in pohvalno priznavam, da ste, predragi v Gospodu, doslej iskreno ljubili svetega očeta in ste Njih radi ubogali. Molili ste za Njih modro in vzveličavno vla¬ danje, ste Njih po svojih močeh denarno podpirali, pa ste se radi udeleževali vseh slovesnosti, ki so se vršile po ško- 556 sa¬ firji Njim na čast, v tolažbo in podporo. Zlasti od dne 20. fe¬ bruarja lanjskega leta, ko so slavno in srečno vladajoči papež Leon XIII. nastopili petindvajseto leto svojega naj¬ višjega pastirovanja, ste Njih neprestano podpirali z gore¬ čimi molitvami in milimi darovi ter ste na razne načine praznovali izredno petindvajsetletnico. Ker pa bodo naš sveti oče dne 20. prihodnjega meseca februarja izpolnili petindvajset let svojega pontifikata ali papeževanja, hočem v letošnjem postnem pastirskem listu govoriti o tem tako redkem kakor pomembnem jubileju, za čigar primemo praznovanje se pripravlja ali je že priprav¬ ljen ves katoliški svet. Kako bi se tudi dobri otroci ne veselili vsakatere jubilejne slavnosti svojega ljubega in dra¬ gega očeta? Vsakega hvaležnega sina in vsako hvaležno hčer napolnjuje sladka radost, kadar more praznovati slo¬ vesnost v čast in zahvalo milemu očetu. Sin spoštuje očeta. (Mal. 1, 6). Podobno želimo tudi mi Lavantinci, zvesto vdani otroci svetega očeta, rimskega papeža, slaviti Njih srebrni papeški jubilej ter Njim obnoviti obljubo otroške neomajljive vda¬ nosti in pokornosti, otroške srčne ljubezni in zvestosti. Ra- dovati se hočemo na dan Njih izvolitve in na dan Njih venčanja za vidnega poglavarja vesoljne Cerkve, kakor se bo radoval ob teh spominskih dnevih ves krščanski svet, da bo obveljal vzklik kralja in pevca Davida: Jubilate Deo omnis terra, psalmum dicite nomini eius: date gloriam laudi eius! Ukaj Bogu vsa zemlja, pojte hvalo njegovemu imenu, dajajte mu čast v zahvalo! (Ps. 65, 1. 2). Kristjani predragi! svojem drugem nadpastirskem listu z dne 25. meseca marca leta 1890 sem vam razložil globoki pomen rimskega papeštva, kakor sem tudi opisal vzgledno življenje in blaženo delovanje svetega očeta papeža Leona XIII. To pismo, katero sem vam poslal o priložnosti svojega prvega 557 <• potovanja v Rim h grobovom svetih apostolov, je časovnim razmeram tako primerno, da ga lahko tudi letos s koristjo prebirate in premišljujete. V pričujoči poslanici hočem zato le bolj vobče govoriti o velikih dobrotah, ki nam prihajajo po rimski stolici. Najprvo zaslužijo sveti oče vso čast in hvalo, ker v a- rujejo, branijo in raširjajo edino vzeličavno vero Kristusovo. Jezus je molil za sv. Petra, da ni pešala njegova vera; in s tem je prejel prvak apostolov in so prejeli vsi njegovi nasledniki dolžnost, utrjevati svoje v sveti veri. (Luk. 22, 23), In to višepastirsko dolžnost so na¬ tanko izpolnjevali sveti oče Leon XIII., ki so pri vsaki dani priliki povzdignili svoj glas za ohranitev svete vere. Vrhu- tega so razširjali krščansko vero po navdušenih in požrt¬ vovalnih misjonarjih tako izdatno, da so do leta 1897, torej v dvajsetih letih, ustanovili 205 škofij in sicer dva patriar¬ hata, trideset nadškofij, osemindevetdeset škofij, triinpetdeset vikariatov in dvaindvajset prefektur apostolskih. Nedavno, in sicer dne 17. septembra 1902, so na svetlo dali krasno apo¬ stolsko pismo Quae mari sinico, s katerim so uredili cerkvene razmere na Filipinskih otokih v osrednji Ameriki. Pač ni brez globokega pomena, da se nahaja v grbu svetega očeta Leona XIII. zvezda, ki siplje svoje žarke nizdolu na zemljo. Enaka jasna zvezda, ki razganja temo, kaže potovalcu pot ter sije po katoliškem svetu, so bogo- nadarjeni papež Leon XIII., ki po svojih krasnih okrožnicah širijo luč svete vere in resnice. Ker je vera Kristusova močna podlaga Cerkvi in svetni vladi, zato jo sovražniki drzno napadajo in se trudijo, da bi ločili vernike od katoliške vere. Celo v Rimu, čigar krš¬ čanskih prebivalcev trdna vera se je že za sv. apostola Pavla oznanjevala po vsem svetu (Rimlj. 1, 8), so nastala društva, ki bi naj vnemala Rimljane za odpad od prave vere. Sveti oče pa hočejo ohraniti večno mesto kot središče krščanske vernosti in edinosti ter so zato v posebnem pismu z dne 25. novembra 1902 govorili o tej svoji želji in volji ter so vpeljali družbo kardinalov, ki bi naj na vso moč skrbeli, -> 558 <- da se ne širi nevera in kriva vera v prestolnici rimskega papeža. Obenem so hoteli sveti oče s to napravo pokazati, kako bi se naj delovalo povsod, kjer ruje sovražnik zoper vero in Cerkev. Da, kakor je treba družb za razšir¬ jenje svete vere, enako je treba društev za o hra¬ njenje tega najdražjega daru božjega. Ko bi katoliški kristjani ne hoteli braniti svete vere, utegnil bi nam Bog vzeti neprecenljivi dar; in potem bi oslepeli na duhu in otrpneli v srcih, pa bi zapadli krivo¬ verstvu in neverstvu, kakor je v šestnajstem veku okužila kriva vera marsikateri kraj naše ljube in lepe domovine. Skrbimo neutrudno, da se ne vrnejo ti žalostni časi v naše dežele! Sveta Cerkev ima sicer božjo obljubo vednega ob¬ stanka na svetu sploh, ali nima je za posamezne kraje. Kjer katoličani ne cenijo po vrednosti svete vere, tam jih Bog kaznuje z raznimi nesrečami, katerih naj večja je malo- vernost ali popolna brezvernost. Nadalje gre slava in zahvala našemu svetemu očetu Levu XIII., ker so zvest varih in kakor lev pogumen brani¬ telj pravice, ki je najdrznejša podlaga blagodejnemu razvitku, napredku in procvitu človeške družbe. Kakor pravičnost, enako zagovarjajo in pospešujejo sveti oče vse druge čed¬ nosti. Jezus Kristus je sv. Petru in vsem njegovim nasled¬ nikom vročil ključe nebeškega kraljevstva, da odpirajo nje¬ gove zaklade, da delijo milosti za bogoljubno, čednostno življenje. Temu nasproti pa sovražniki svete Cerkve zaničujejo pobožno življenje, zbujajo strasti, širijo pohujšanje, zatirajo strah pred grehom, opisujejo papeža in škofe kot nasilnike, grdijo duhovnike in redovnike. K temu početju jih nagiba upanje, češ, da se ljudstvo ne bo več zmenilo za Cerkev in za njena sveta sredstva, kadar se pogrezne v nenravno življenje, temveč da bo Cerkev črtelo, preganjalo in jo uni¬ čilo. Da bi se tem prej zavdal Cerkvi smrtni udarec, izku¬ šajo sozražniki tudi duhovnike premotiti, ker dobro vedo, če se pastirji udarijo, se razkropijo tudi ovčice. 559 Vendar sveti oče Leon XIII. so neprestano priporočali vzgledno življenje dušnim pastirjem in duhovni čredi, so opominjali škofe in duhovnike, da naj pospešujejo med ver¬ niki pobožno življenje, so svarili pred pohujšanjem, so ob¬ sojali slabe knjige in časopise, in so se potegovali za apo- stolstvo dobrih tiskovin. Pač zopet ni brez posebnega pomena, da imajo sveti oče Leon XIII. v svojem grbu poleg zvezde tudi lilijo. Lilija pomenja čisto in sveto življenje, kakršno živijo papež sam in ga vernikom živeti velevajo. Kristjani predragi, potegujmo se tudi mi hrabro za pravico in druge krščanske čednosti, ustavljajmo se pohujšanju in podpirajmo bogaboječnost! Če bi razuzdanost zavladala med nami, bi nas šiba božja grozno strahovala. Nadalje smo dolžni hvalo in zahvalo svetemu očetu, ker branijo avtoriteto ali veljavo oblasti. Ge se ozremo po svetu, ljubi moji, vidimo, kako vre in kipi, da bi v trenotku prekipelo, ko bi oborožene čete vsaj na zunaj ne krotile pretečih sil. Nahajajo se nemirneži, ki bi radi nemudoma razsuli obstoječi družabni red. In kdo so ti nevarni nezadovoljneži? To so tisti, ki se nočejo ravnati po apostolskem nauku: Vsak človek bodi višji oblasti pokoren; ni namrečoblastiod drugod, kakor od Boga; katere pašo, so postavljene od Boga. Kdor se torej ustavlja oblasti, se ustavlja volji božji. Kateri pa se ustavljajo, sami sebi pogubo nakopavajo. (Rimlj. 13, 1. 2). Upornost proti višji oblasti je torej upornost proti po¬ stavi božji, in je zato tudi brez rešitve pogubna za posamez¬ nega človeka kakor za človeško družbo sploh. In prav zato so sveti oče Leon XIII. zmeraj naglašali dolžno pokorščino do predpostavljene oblasti, in so obsojali nepokorščino 'do cerkvene in posvetne oblasti. V svoji znameniti okrožnici Inscrutabili Dei consilio z dne 21. aprila 1878 so pokazali neizogibno potrebo katoliške Cerkve za človeško družbo; v apostolski poslanici Diuturnum illudz dne 29. junija 1888 so pojasnili izvir javne oblasti; v krasni okrožnici Immortale Dei z dne 1. novembra 1885 so 560 pisali o krščanski državi; in v izvrstni encikliki Sapientiae christianae z dne 10. januarja 1890 so korenito razložili najimenitnejše dolžnosti krščanskih državljanov. Vse te naj- lepših naukov in najmodrejših nasvetov polne okrožnice so našim burnim časom sila primerne in bodo veljavne tudi v vsej prihodnjosti. V apostolski okrožnici Quodapostolicimuneris z dne 28. decembra 1878 so bistroumni Leon XIII. razkrili nevarnosti, ki pretijo od raznih socialističnih strank, in so jasno dokazali, da je katoliška vera in Cerkev najvarnejše zavetje družabnega blagostanja, da je najgotovejše poroštvo časne in večne sreče človeškega rodu. V velevažni okrožnici Arcanum divinae sapientiae consilium z dne 17. februarja 1880 so temeljito razpravljali o zakramentu svetega zakona, ki je nosilni steber družini, občini, državi, sploh človeški družbi. V tem odličnem spisu branijo vse bistvene lastnosti svetega zakona: njegovo edinost in neloč¬ ljivost, njegovo svetost in zakramentalno čast. V spominski encikliki Humanum genus z dne 20. aprila 1884 so opozorili vernike na nevarne nauke in namere framasonske ali prostozidarske družbe in so jo iznova obsodili. V listu do škofov Nemčije in Avstrije z dne 12. septembra 1891 so obsodili dvoboj, kakor ga obsoja božja postava, naravna in pisana. Z izredno vnemo so se Leon XIII. poprijeli rešitve socialnega ali družabnega vprašanja, ki razgreva duhove in srca, in so edino prava načela za njegovo srečno rešitev podali v monumentalni encikliki Lib ertas z dne 20. junija 1888, v kateri zmagovito zagovarjajo prostost človeške volje, in pa v vobče občudovani okrožnici Rerum novarum z dne 15. maja 1891, v kateri posebej razlagajo pravice in dolžnosti delavcev in gospodarjev, in slednjič v merodajni poslanici Graves de communi z dne 18. januarja 1901, v kateri so pojasnili pomen krščanske demokracije ali kr¬ ščanskega ljudovladstva. Z navedenimi modrimi listinami so sveti oče utrdili družabni red in so pomogli delavskim stanom do pravic in 561 do zaslužene veljave. Kdo bi dopovedal in opisal koristi, ki so jih pridobili delavci po obrambnih izjavah apostolskega sedeža. Zato je pa prav, da hoče krščansko delavstvo papežu Leonu XIII. izraziti na poseben način svoje globoko spošto¬ vanje in svojo prisrčno hvaležnost. Kakor so namreč stari Rimljani velevažne postave obvekovečili po javnih bronastih ploščah, enako želi verno delavstvo vsega sveta, da bi se socialni nauki papeža-jubilarja obvekovečili na treh bronastih ploščah, ki bodo stale poleg Lateranske bazilike kot vidno znamenje po katoliški veri oživljenega in osrečenega delavstva in kot vidni dokaz, da ima ista Cerkev, ki je rešila sužnje spon, tudi dovolj življenske moči, da potare okove, v katere je brezvernost vkovala delavce. V to izvoljen odbor pod pokroviteljstvom kardinala Dominika Ferrata bo dne 3. marca tekočega leta predložil načrt svetemu očetu in bo položil temelj nameravanemu spomeniku, ki bi naj bil dovršen tja do 15. maja tega leta. Spomenik bo vidno pričal, da krščansko delavstvo izpolnjuje zapoved: Spoštuj očeta! Izredno čast in hvalo zaslužijo papež-jubilar za požrt¬ vovalno skrb, s katero gojijo in podpirajo vede, znanosti in umetnosti ter jih želijo postaviti na krščanska tla. Dne 4. avgusta 1879 so izdali vrlo znano okrožnico Ae- terni Patris, v kateri so odkazali častno mesto sv. To¬ mažu Akvinatu, prvaku bogoslovcev, in krščanskemu modro- slovju. Dne 18. novembra 1893 so na svetlo dali dragoceni okrožni list Providentissimus Deus o svetem Pismu, da ga branijo pred napadi sovražnimi in ga priporočajo v pridno učenje in razlaganje. V isti namen so ustanovili po¬ sebno kongregacijo ali družbo bogoslovcev veščakov v bi¬ blijski vedi, ki bi naj pospeševala sveto-pisemske študije. Sveti oče Leon XIII., sam globok učenjak in duhovit pesnik, so povzdignili med bogoslovci navdušenje in zanimanje za vse druge vede bogoslovne in nebogoslovne, imenito za zgo¬ dovino, za pravo, za pri rodoslovje. Kaj čuda potem, da se ves učeni svet pripravlja za spodobno slavljenje petindvajset¬ letnega delovanja učenega papeža Leona XIII., o katerem v resnici velja preroški pridevek lumen de coelo, luč z 36 £ 562 <- neba. Dostojno in pravično je, da se poklonijo učenjaki velikanu na umu in srcu, orjaku v volji in ljubezni. Nadalje se moramo pokloniti Leonu XIII. kot vladarju kralj e v s tv a božjega. Dne 3. marca 1878 so bili sveti oče Leon XIII. slovesno kronani s tiaro ali trojnato krono, ki pomenja Njih kraljevsko-vladarsko čast in oblast. Naj¬ starejši kardinal je pri tem obredu govoril veličastne besede, kličoč: ,Vzemi tiaro, okrašeno s trojnato krono, in ne po¬ zabi, da si oče kraljev in vladarjev, da si najvišji pastir po vsem svetu živečih vernikov in namestnik Jezusa Kristusa, ki bodi hvaljen in slavljen vekomaj!“ Dne 20. prihodnjega meseca februarja bodo kardinali in v Rim došli škofje iz¬ ročili svetemu očetu zlato tiaro, ki je posvečeni dar verni¬ kov iz vseh narodov in vseh škofij. Izročili Njim bodo tudi dva zlata ključa, ki pomenjata najvišjo papeško oblast. Kraljevstvo ne more biti brez vladarja. In Jezus Kri¬ stus je sv. Petru izročil vladarstvo svojega kraljevstva na zemlji, ko mu je dejal: Tebi bom dal ključe nebe¬ škega kralj e v st v a. (Mat. 16, 18). In zopet: Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce! (Jan. 21, 15. 17). Vladarju pa treba neodvisnosti in pripomočkov, da opravlja svojo vzvišeno službo v prid in korist vladancem. Prav zato je skrbela božja previdnost, da so bili rimski papeži samo¬ stojni, neodvisni vladarji ne le v duhovnem, temveč tudi v svetnem oziru. Imeli so svoje posesti, ki so jim prinašale sredstva za vladanje vesoljne Cerkve. Ker je ta svobodnost in neodvisnost od vsake druge oblasti močen steber apostolski stolici, hočejo sovražniki neveste Kristusove, svete Cerkve, odpraviti suvereniteto ali samooblast papeževo ter svetega očeta podvreči drugi oblasti, dasi ni večje in višje oblasti od oblasti namestnika Kristu¬ sovega na zemlji. Ko bi rimski papež bili podložni drugi oblasti, bi se bilo bati, da ne bi mogli več s popolno pro¬ stostjo izvrševati tega, kar bi spoznali potrebno in koristno za Cerkev, in da ne bi ravnali povsem po lastnem prepri¬ čanju, marveč po volji in želji svojega nadoblastnika. Ko bi bili papež podložnik katerega koli vladarja, bi bili v £ 563 vojski sovražniki tega vladarja obenem tudi nasprotniki papeža, in katoličani ne bi smeli v takšni hudi dobi prosto občevati s svetim očetom. V tem oziru še pač danes velja, kar je leta 1862 okoli 265 škofov, zbranih o binkoštih v Rimu, pisalo papežu- kralju Piju IX., blagega spomina: „Časno vladarstvo svetega prestola je potrebna in očitna naprava božje previdnosti, in mi brez pomisleka spoznamo, da je pri sedanjem stanju po¬ svetnih razmer ravno to svetno vladarstvo k srečnemu in neodvisnemu vladanju Cerkve zavsem potrebno. Gotovo je, da vladar Cerkve ne sme biti nobenega kralja podložnik, da, še njegov gost ne; v svoji lastni državi bivajoč, mora biti neodvisen, da brani v vzvišeni, mirni, blaženi svobodi kato¬ liško vero, in da zagovarja, vlada in vodi krščanski svet... Kdo bi se upal tajiti pri sedanjem sprotju človeških misli in naprav, da je potrebno mesto, da je potreben sedež, od koder more tehten in mogočen glas, glas pravice in resnice doneti do narodov in vladarjev: glas, ki se nikomur ne pri¬ lizuje, nikomur ne uklanja; glas, ki ga ne more nobeno žu- ganje zadušiti, nobena zvijača zmagati... In katera druga vlada poprejšnjih in sedanjih časov se more ponašati s tako svetimi, starodavnimi in neovržno zakonitimi pravicami? . .. Zato smo pripravljeni z Vašo svetostjo iti v ječo in smrt ter vas ponižno prosimo, da pri svojem sklepu nespremen¬ ljivi ostanete. To terja od Vas svetost Cerkve, za katere boljšo vlado je božja previdnost rimskim papežem podarila svetno vladarstvo; to terjajo pravoverni kristjani, razkrop¬ ljeni po vsem svetu, ki želijo, da jim je možno, svobodno prihajati k Vaši svetosti ter se v vestnih rečeh posvetovati z Vami; to terja slednjič tudi državna družba, ki čuti, da se majajo njeni lastni temelji, ako se podere tron Vaše svetosti." K tem jasnim besedam pristavljam le opomin, da mo¬ ramo moliti in Boga prositi, dokler ne vrne njegova ne¬ skončna previdnost svetemu očetu odvzetega kraljevstva, in da moramo svetega očeta z milimi darovi podpirati v po¬ kritje izredno velikih stroškov za vladanje vesoljnega kra¬ ljevstva božjega: svete Cerkve. 36 » V Gospodu ljubljeni škofljani! (daj poznamo vzvišene pravice in dolžnosti svojega najvišjega pastirja, rimskega papeža, da so varih _ ___ svete vere, branitelj pravice in čednostnega živ¬ ljenja, pokrovitelj znanosti in umetnosti, da so duhovni vladar na zemlji. Zato pa moramo svetega očeta spoštovati, ljubiti, poslušati. Spoštovanje očeta prinaša otrokom blagoslov. Modri Siracid opominja: Spoštuj svojega očeta, da pride nad te njegov blagoslov, in da njegov blagoslov ostane do konca! (Sir. 3, 9. 10). O Vincenciju Joahimu Pecci, sedanjem sivolasem Leonu XIII., poročajo življenjepisci, da so sila nežno ljubili svojo mater Ano, rojeno Prosperi, in da so sila genljivo spoštovali svojega očeta Ludovika grofa Pecci; in zato se vidno izvršuje nad Njimi obljuba četrte božje zapovedi: Spoštuj svojega očeta in svojo mater, da boš dolgo živel na zemlji! (II. Moz. 20, 12). Spoštujmo in častimo tudi mi Lavantinci v prihodnje prav skrbno svetega očeta! Govorimo o Njih spodobno, ka¬ žimo Njim v besedi in v dejanju vdanost in zvestobo! Ne sramujmo se očitno spoznavati, da smo verni podložniki rimskega papeža! Ponosni so bili pagani na čast rim¬ skega državljanstva, zlasti prebivalci Rima so radi poudarjali: Državljan rimski sem! Ponosni so bili na rimsko kraljevstvo, ki je obsegalo ves tedanji svet. Mi katoličani smo lahko še bolj ponosni, ker smo člani rimsko-katoliške Cerkve, ki obsega pet delov sveta, ter imamo pravico meščanov božjega kraljevstva. Potegujmo se potemtakem po svojih močeh za veljavo in ugled, za čast in pravice svetega očefa! Kdor bi zaničeval svetega očeta, tega bi čakalo že v tem življenju božje prekletstvo. Saj velja tudi tu Gospodova zagrozitev: Preklet bodi, kdor ne spoštuje svojega očeta^ in vse ljudstvo naj reče: Amen! (Devter. 27, 16). Genljiv prizor je bil o priliki, ko so kardinali čestitali lani k božičnim praznikom svetemu očetu. Leon XIII. so zahva- lili sveti kolegij za pomoč v 25 letih, preteklih v trudu in bridkostih. Da, v bridkostih, so ponovili sveti oče, ker naše srce je globoko užaljeno, ko vidimo, da se ne pri¬ znavajo dobrote svete vere. Ako hoče Gospod, so vzkliknili sveti oče, in solze so Njih polile, da so zadnji trenotki na¬ šega pontifikata napolnjeni z žalostjo, dobro! Mi pravimo vedno: Bodi hvaljen Gospod! Vsi navzoči so bili globoko ginjeni, in mnogim so tekle solze kakor papežu. V grbu Leona XIII. se vidi razen zvezde in lilije tudi vitka ci¬ presa, katero vedno zeleno drevo pomcnja žalost, pa tudi upanje, ter spominja tako na trpljenje svetega očeta, pa tudi na Njih upanje končne zmage. Sicer pa gorje njim, ki so krivi očetovih solza! Svoje spoštovanje in svojo ljubezen bomo pa najbolje pokazali svetemu očetu, ako Njih bomo zvesto ubogali. Če je rekel Jezus Kristus zastran apostolov: Kdor vas po¬ sluša, mene posluša (Luk. 10, 16), velja to tembolj o prvaku apostolov, o sv. Petru, in potemtakem o njegovih naslednikih, rimskih papežih. Sveti oče so namestnik božji, in zato moramo Njih zapovedi, opomine in nasvete izpolnje¬ vati, kakor bi nam jih dajal sam večni Bog. Zatorej živimo pred vsem po sveti katoliški veri, ka¬ tere nezmotljivi učenik in nezmagljivi varih so Leon XIII. Kar nam oživlja vero, to storimo; kar nam jo zmanjšuje, tega se ogibljimo! Ne sramujmo se očitno spoznavati svete vere; zlasti sedaj v postnem času vestno izpolnjujmo postno postavo, prejmimo zakrament svete pokore in zakrament svetega Rešnjega Telesa, o katerem so sveti oče Leon XIII. izdali dne 28. maja 1902 prekrasno okrožnico Mir a e cha- ritatis. Živimo čednostno, bogoljubno, pobožno! Sveti oče nam v svojem apostolskem pismu z dne 14. junija 1897 toplo priporočajo češčenje in posnemanje svete Družine Naza- reške; zato pa izpolnjujmo po vzgledu teh najsvetejših oseb, ki so hodile po zemlji, vsak svoje stanovske dolžnosti, o katerih izpolnjenju bomo pred vsem dajali račun na sodnji -> 566 dan. Vsi smo poklicani, da živimo trezno, pravičn(o in bogaboječe na tem svetu, čakajoči v z v e 1 i - čavnega upanja in častitljivega prihoda veli¬ kega Boga in Vzveličarja našega Jezusa Kri¬ stusa, ki je dal sam sebe za nas, da bi nas re¬ šil vse krivice in sebi očistil prijetno ljud¬ stvo, vneto za dobra dela. (Tit. 2, 12—14). Posebej izdaten pripomoček, da ostanemo na potu vzve- ličanja, je molitev, katero sveti oče neprestano priporo¬ čajo. Saj je Njihova naredba, da se po vsaki tihi sveti maši opravljajo molitve v dosego pomoči božje in za od¬ pravo vražje sile. V mesecu oktobru odmeva po cerkvah in krščanskih hišah molitev svetega rožnega venca, za ka¬ tero so Leon XIII. navdušili vernike po svojih čudovito lepih okrožnicah o Mariji, kraljici rožnega venca. Razen tega so posvetili z izpodbudno poslanico Annum sacrum z dne 25. maja 1899 ves človeški rod najsvetejšemu srcu Jezusovemu, pa so povišali z ljubeznivim višepastirskim pismom Auspicato concessum z dne 17. septembra 1882 češčenje svetega Frančiška Asiškega in so obnovili njegov tretji red. Nadalje so povzdignili češčenje mnogo¬ terih drugih svetnikov, kakor sv. Cirila in sv. Metoda z zlato okrožnico Grande munus z dne 30. septembra 1880, sv. Bonifacija, sv. Paskala Bajlona, sv. Jožefa; in so vrhu- tega prišteli mnogo umrlih vernikov svetnikom in svetnicam božjim — in to vse v izpodbudo, v povzdigo in posnemo živim. Moliti nam pa je tudi za svetega očeta, da Njih Bog podpira s svojo vsemogočno milostjo, da Njih vodi pri vla¬ danju svojega kraljevstva, da poniža in izpreobrne Njih so¬ vražnike. Pa ne le z molitvami, temi duhovnimi darovi, temveč tudi z miloščinami, gmotnimi žrtvami moramo pod¬ pirati svetega očeta, kakor nas uči modri Siracid, rekoč: Moj sin, podpiraj svojega očeta v starosti in ne žali ga, dokler živi! Zakaj usmiljenje, ki si ga očetu izkazal, ne bo pozabljeno nikdar. (Sir. 3, 14. 15). V podporo svetega očeta so bile razne družbe osnovane po krščanskem svetu, da bi tako tudi manj premožni kristjani lahko darovali svoj helar v blagi namen. Kakor podrugod je bila tudi v naši škofiji ustanovljena družba sv. Mihaela arhangelja, katere člani darujejo vsaj dva krajcarja ali štiri helarje na mesec za svetega očeta in mo¬ lijo vsak dan za Njih. Mili darovi se pobirajo v cerkvi v nedeljo po dvajsetem februarju, na praznik svetih apostolov Petra in Pavla in pa v nedeljo po godu sv. Mihaela. Po okrožnem listu z dne 11. julija 1904 štev. 2465, oziroma po sklepu pete sinode, obhajane 1906, se naj pobirajo mili da¬ rovi po cerkvah na praznik sv. Jožefa, patrona svete Cerkve , in svetega očeta Pij a X., potem na praznik sv. apostolov Petra in Pavla ter na prvo nedeljo meseca avgusta. Ni dvoma, da povračuje Bog ta darila prav bogato. Če Jezus poplača kozarec mrzle vode, ki ga da kdo naj¬ manjšemu njegovih bratov (Mat. 10, 42), kako mora pač po¬ vrniti dar, ki ga izročimo njegovemu vidnemu namestniku na zemlji, poglavarju njegove svete Cerkve! : Volja božja je: pomagati svetemu očetu. Saj je dobival tudi Jezus vbo- gajme, da je mogel sebe in svoje preživiti. In ko je poslal svoje učence po svetu, jih je priporočil usmiljenju radodar¬ nih ljudi. Od nekdaj so verniki podpirali naslednike sve¬ tega Petra; izročevali so jim posestva in različno blago. Zato se še dandanes imenuje posest svetega očeta patrimonij ali dediščina svetega Petra. Spodobno se vam, ljubi škofijani, zahvaljujem za vse, kar ste dosedaj darovali za svetega očeta, zlasti kar ste žrtvovali z ozirom na Njih jubilejno slavnost. Tudi naš svetli cesar, ki enako vsled dolgega in blagoslovljenega vla¬ danja zauživajo ljubezen in spoštovanje narodov daleč tja črez meje avstrijske in ki so bili pred petdesetimi leti, dne 18. februarja 1853, srečno rešeni napada, na katerega spo¬ minja zala votivna cerkev na Dunaju, torej tudi naš preblagi vladar, pravim, so svetemu očetu za petindvajsetletni jubilej poklonili dragocen dar: iz čistega zlata ulito podobo dobrega Pastirja. Pomenljivi dar je bil najslovesneje izročen papežu- 568 jubilarju, ki so izrazili srčno veselje nad cesarjevim darom, in so pripomnili, da ga bodo v svoji knjižnici shranili na prvem mestu. Tudi Dunajsko mesto je svetega očeta ob Njih petindvajsetletnici počastilo z dragocenim darom. Dve zlati svetinji, vredni okoli 25.000 kron in vloženi v krasno stojalo iz afričanskega mramorja, je poslal župan Dunajski svetemu očetu v znamenje vdanosti in ljubezni sinovske. Tako se povsodi razodeva o priliki papeževega jubileja ve¬ selje in navdušenost. Da se ponižno in prisrčno zahvalimo troedinemu Bogu, ki nam je dal tako velikodušnega in blagosrčnega papeža in ga nam tako dolgo hrani pri življenju, bomo konec petin¬ dvajsetletnega delovanja papeža Leona XIII. po celi škofiji praznovali tako-le: Dne 2. marca, ki je obenem 94. rojstni dan svetega očeta, naj se na večer ob šestih začne po vseh cerkvah svečano zvonjenje in nadaljuje pol ure. Dne 3. marca, to je na spominski dan kronanja Leona XIII. naj se služi slovesna sveta maša, 1 h kateri se naj prijazno povabijo vse oblasti. Končno se naj zapoje zahvalna pesem: Te Deu m laudamus. Tebe Bog, vsi hvalimo. Obenem pa hočemo na ta prepomembni dan slovesno priseči in obljubiti, da se bomo pod zastavo Kristusovo vedno stanovitno in hrabro bojevali za mater sveto Cerkev, za svetega očeta, za pravično in dobro reč. V tem boju bode Bog z nami, in nam bo naklonil zmago. Če pa ne dočakamo zmage, bomo pa vsaj venčani s krono pravice, ki nam jo hrani v nebesih kralj kraljev, Jezus Kristus, katerega so častitljivi papež-jubilar v prekrasni okrožnici Tametsi futura z dne 1. novembra 1900 tako čudovito proslavljali kot našega Odrešenika, kakor so nas tudi večkrat navduše¬ vali za skrbno božjo častitev tolažnika Svetega Duha. Tako pa čujte, bratje, ostanite v veri, ob¬ našajte se moško in bodite trdni! Milost Go¬ spoda našega Jezusa Kristusa bodi z vami! 1 Missa votiva de Ss. Trinitate in albo col. Glor. Col. pro Papa sub unica concl. Čredo, Praef. de Trinit. uit. Ev. Ioan. 569 Moja ljubezen je z vami vsemi v Kristusu Je¬ zusu. Amen. (I. Kor. 16, 13. 23. 24). V Mariboru, na praznik prestola sv. Petra v Rimu, dne 18. meseca januarja 1903. f Mihael, knezoškof. XXXV. Zadušnice za svetega očeta Leona XIII. in odredba za volitev Njih naslednika, z dne 21. ju¬ lija 1903. MIHAEL, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, pošlje mnogočastiti duhovščini in vernikom svoje škofije pozdrav in želi vsem blagoslov ter vse dobro od Očeta in Sina v edinosti Svetega Duha! Predragi škofljani! !,umen de coelo — occidit. Ugasnila je luč, ki je četrt stoletja vso krščansko Cerkev, da, vesoljni svet čudovito ogrevala in razveseljevala. Papež Leon XIII., sijajna „luč z neba“, je včeraj, v ponedeljek, dne 20. julija, ob 4. uri popoludne nehala svetiti; zatonila je za večne gore, kakor piše sv. apostol Pavel Tesaloničanom, da se ob povelju in glasu velikega angelja in na trobento božjo vzdigne na oblakih Kristusu naproti v zrak in bode tako vedno z Gospodom. (I. Tesal. 4, 15. 16). S papežem Leonom XIII. smo neizmerno veliko izgu¬ bili; kajti papež Leon XIII. so bili, kakor sem vam v le¬ tošnjem postnem pastirskem listu nadrobno razložil, največji 570 mož pretečenega XIX. in največji mož ravno začetega XX. stoletja. Po Bogu razsvetljeni papež Leon XIII. niso le s svojim bistrim očesom zapazili ran, iz katerih dandanes krvavi človeška družba, Leon XIII. so spoznali tudi sred¬ stva, s katerimi bi se dale hude rane gotovo zaceliti, ako bi se le rabila po njihovem naročilu in nasvetu. Veliko, neizmerno veliko smo izgubili mi na zemlji, veliko, neizmerno veliko smo, kakor zanesljivo upamo, pri¬ dobili v nebesih; kajti sveti oče so krmilo Petrovega čolniča odložili iz trudne roke, da jim „nebeški kjučar“, sv. Peter, odpre vrata nebeška. Vse krščanstvo je izgubilo skupnega očeta in nezmot¬ ljivega učenika, zato pa je zadobilo pri Bogu norega za¬ govornika. Opravičena žalost je splošna; odlični zastopniki javnih oblastev in drugi so mi izrazili svoje sožalje, da ga naznanim v Rim. Visoko dostojanstvo tolikega papeža pa terja tudi do¬ stojnih zadušnic. V ta namen naročim ta-le mrtvaška opravila: 1. Od tistega dne počenši, ko pride pričujoči moj pa¬ stirski list župnijskim predstojnikom v roke, se naj tri dni zaporedoma pri vseh cerkvah po eno uro zvoni in sicer ob takšnem času, ob katerem se drugače nikoli ne zvoni mrličem. 2. V predmestni župnijski cerkvi Marije, matere milosti, in v oni sv. Magdalene se naj, kakor v stolni cerkvi 1 , že v petek, dne 24. julija t. L, opravi slovesna mrtvaška peta sveta maša in Libera za pokojnega svetega očeta ob 7. uri zjutraj ali še bolj zgodaj. 3. Za vsako župnijsko cerkev zunaj Maribora se naj prihodnjo nedeljo oznani in določeni dan opravi slovesna mrtvaška sveta maša in Libera za rajnega papeža Leona XIII.. 1 Pri tej priložnosti sem govoril nagrobnico, ki je natisnjena v cerkvenem zaukazniku z dne 5. avgusta 1903 (štev. X. odstav. 69., str. 134—136) pod naslovom: Gedachtnisrede anlafilich des feierlichen Trauergottesdienstes nach weiland Papst Leo XIII. in der Dom- und Stadtpfarrkirche zum hi. Johannes Bapt. in Marburg, am 28. Juli 1903. 571 s' Predragi škofijam! Nam pa ni le žalovati, naša sveta dolžnost je, prositi Kristusa Gospoda, ki je in ostane nevidni poglavar svete Cerkve, katere vidni poglavar je vsakodobni, postavno iz¬ voljeni rimski papež, prisrčno ga prositi, da svoji osiroteli nevesti, pravi krščanski Cerkvi, kmalu pošlje namestnika, ki bode na stolu sv. Petra vreden naslednik obeh zadnjih vzornih namestnikov Kristusovih na zemlji. Glede na izvolitev novega papeža pa priporočam sle¬ deče molitve in pobožnosti: V stolni cerkvi, kakor v obeh predmestnih župnijskih cerkvah naj se opravi že v nedeljo 26. julija, po drugih župnijskih cerkvah pa v nedeljo po zadušnicah za rajnim papežem posebna pobožnost za srečno izvolitev novega pa¬ peža. Presveto Rešnje Telo se naj izpostavi predpoldne tri, popoldne pa še dve uri. Pred glavno sveto mašo se naj za¬ poje himna: V eni, Creator Spiritus; potem pa se naj služi slovesna votivna sveta maša pro eligendo sunimo Pontifice. Z večernicami (litanijami) se naj ta pobožnost za srečno iz¬ volitev novega papeža sklene. V litanijah vseh svetnikov se moli namesto molitve za papeža, spodaj ponatisnjena molitev za srečno izvolitev papeža. Molitev za srečno izvolitev novega papeža. Iz globočine srca te ponižno prosimo, o Gospod, da po svoji neskončni milosti sveti rimsko-katoliški Cerkvi ta¬ kega najvišjega Pastirja podeliš, ki bo po svoji pobožni gorečnosti za naše vzveličanje tebi vedno prijeten, tvojemu ljudstvu pa po modrem vladarstvu v čast tvojega imena vsekdar častitljiv. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. Kakor hitro se pa bo izvedelo ime novega papeža, se naj nemudoma oznani vernemu ljudstvu z opominom, da je naša dolžnost, za novoizvoljenega papeža moliti. Prvo nedeljo potem, ko se bo volitev novega papeža izvršila, se naj v vsaki župnijski cerkvi opravi v zahvalo slovesna božja služba z zahvalno pesmijo: Te Deum lau- damu s. Od tiste dobe naprej se naj, kakor pri sveti maši, tako tudi pri litanijah za novega papeža moli po njihovem imenu. Kjer so c. kr. uradniki, se naj k zadušnicam za po¬ kojnim papežem, kakor tudi k zahvalni božji službi po iz¬ volitvi novega papeža, dostojno povabijo. Tako se hočemo tedaj vsi ponižati pod mogočno roko hožjo, da nas poviša ob času obiskanja (I. Petr. 5, 6), kajti „ velik si, o Gospod, vekomaj in na vse veke trpi tvoje kra- ljevstvo.“ (Tob. 13, 1). In prav tega kraljevstva božjega na zemlji, edine svete katoliške Cerkve se hočemo te dni, ko globoko žalujemo, tem tesneje okleniti in se je skrbno držati, ker zunaj nje ni upati vzveličanja. Amen. Dano v Mariboru, na praznik sv. Emilijana spoznavalca in sv. Praksede, rimske device in mučenice, dne 21. ju¬ lija 1903. t Mihael, knezoškof. Nota. Abhinc reassumitur Coli. de Špiritu Sancto et quotidie addit. Coli. e Missa pro elig. Summ. Pont.; in Canone vero omitt. verba: famulo tuo Papa Nostro N. Feliciter Anito conclavi, publicetur nomen novi Papae ac in Canone express. verbis eius Aat mentio. In Missa sollem. pro eligendo summo Pontif. summit. Missa Suscitabo c. r., Gl., Or. una, Cr., Praef. de ss. Trinit., uit. Ev. s. loan. XXXVI. Zahvalnice za srečno izvolitev novega papeža Pija X., napovedane dne 4. avgusta 1903. MIHAEL, po božji milosti in božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, pošlje mnogočastiti duhovščini in vernikom svoje škofije pozdrav in želi vsem srečo, blagoslov in vse dobro od Očeta in Sina v edinosti Svetega Duha! V Gospodu ljubljeni škofljani! znanimvamveselo vest. Papeža imamo v osebi Njih eminence prečastitega gospoda kardinala Jožefa Sarto, ki sije p r i d e j a 1 ime Pij X. S temi prepomembnimi besedami je naznanil najstarejši kardinaldiakon zgodovinski znamenitega dne 4. avgusta te¬ kočega leta z velikega balkona nad vratmi Vatikanske bazi¬ like na Svetopeterskem trgu težko čakajoči množici izid vo¬ litve novega papeža. Takoj so zadoneli zvonovi vseh rim¬ skih cerkva in švicarska straža je oddala na svojih mestih strele veselja. Brzojav je hipno raznesel preveselo vest, je bliskoma oznanil zgodovinski dogodek po vsem širnem svetu. Že četrti volivni dan je stopil v konklavu, ki se je začel v Vatikanu dne 31. julija ob 5. uri popoldne, dekan svetega kardinalskega zbora v spremstvu najstarejšega kardi- nalmašnika in najstarejšega kardinaldiakona pred Njih emi¬ nenco prečastitega gospoda kardinala Jožefa Sarto ter mu je stavil prevažno vprašanje, ali sprejme postavno izvolitev za poglavarja katoliške Cerkve. Po kratki, goreči molitvi in pobožnem vzdihljaju k Bogu je sprejel visoki vprašanec izvolitev ter je dobil v tistem trenutku črez vso Cerkev popolno oblast in sicer neposredno od Kristusa kot njegov vidni namestnik na zemlji. To je naj višja čast, ki jo more človek doseči na zemlji, je pa obenem tudi najtežje breme, ki ga mora nositi. Novoizvoljeni papež so si pridejali blagodoneče in nadepolno ime Pij X., pod katerim hočejo Cerkev Kristu¬ sovo, to je vidno družbo vseh pravovernih kristjanov, kot njen najvišji duhovnik blagoslavljati in posvečevati, kot njen nezmotljivi učenik učiti in kot njen naj višji pastir voditi in vladati. Po sprejetju izvolitve in po napovedi imena so si sveti oče. oblekli papeško obleko, so zasedli svoj prestol ter so sprejeli prvo izjavo vdanosti in zvestobe od tistih, ki so jih izvolili za poglavarja naše svete Cerkve. Kardinali so po¬ kleknili pred njih ter jim poljubili roko, na kar so jih sveti oče ljubeznivo objeli. Ta izraz vdanosti in spoštovanja so očetje kardinali ponovili pozneje na različnih krajih še drugo- in še tretjokrat. Po tem genljivem prizoru so novoizvoljeni sveti oče v veličastni baziliki sv. Petra prvikrat slovesno podelili apo¬ stolski blagoslov urbi et orbi, to je večnemu mestu Rimu in celemu svetu. V prejšnjih časih so stopili novoizvoljeni pa¬ peži na zunanji balkon velike dvorane pri cerkvi svetega Petra ter so od tam podelili vernemu ljudstvu svoj prvi naj- višeduhovniški blagoslov. Papež Leon XIII. neumrljivega spomina pa so takoj pri svojem blagoslovu, ki so ga dali dne 20. februarja leta 1878 v dvorani Pavla V., opozorili na izredni položaj svete Cerkve, kar so storili zdaj tudi njih neposredni naslednik. Kakor je bil prvi javni čin novoizvoljenega rimskega papeža blagoslov, enako bodi vse njihovo vladanje pod božjim varstvom in z božjo pomočjo trajen blagoslov za vse krščan¬ stvo, za ves človeški rod. Pač iskreno in ponižno se moramo, preljubi škofijam, zahvaliti Kristusu Jezusu, božjemu ustanovitelju in nevidnemu poglavarju naše svete Cerkve, za veliko milost, da nas ni predolgo pustil osamljenih sirot. V najkrajšem času je uslišal našo milo prošnjo, ter je izpolnil svojo apostolom slovesno dano obljubo, ki smo jo slišali brati v mariborski stolnici 575 dne 26. julija tekočega leta pri slovesni sveti maši za srečno izvolitev novega poglavarja svete Cerkve, po drugih žup¬ nijskih cerkvah pa dne 2. tekočega meseca avgusta pri službi božji za dober izid volitve novega papeža — obljubo namreč: Non relinquam vos or pha n os; v e ni a m a d v o s. N e b o m v a s zapustil sirot; k v a m bom prišel. (Jan. 14, 18). V svoji neskončni dobrotljivosti je Gospod sveti rimsko¬ katoliški Cerkvi podelil zopet najvišjega pastirja, ki bo po svoji pobožni gorečnosti za naše vzveličanje njemu vedno prijeten, nam pa po modrem vladarstvu v čast najsvetejšega Imena vsekdar častitljiv. Da pa bodo Njih Svetost papež Pij X. po goreči vnemi za naše izveliČanje ostali Gospodu Bogu vedno prijetni in nam po modrem vladarstvu v čast najsvetejšega Imena vsekdar častitljivi, hočemo neprestano prositi Svetega Duha, našega tolažnika in pa delivca modrosti in umnosti, sveta in moči, učenosti, pobožnosti in strahu božjega, da podeli sve¬ temu očetu Piju X. svojo vsemogočno pomoč. Po prejemu tega pastirskega lista se naj po vseh žup¬ nijah pol ure praznično zvoni in v nedeljo potem se naj v vseh župnijskih cerkvah v zahvalo opravi slovesna služba božja z ambrozijansko zahvalnico Te D e um, h kateri se naj prijazno povabijo tudi veleslavni ces. kr. uradi. Vrhutega se naj v kanonu svete maše povzamejo zopet besede: una cum famulo tuo Papa nostro Pio; v litanijah pa se naj iznova opravlja navadna molitev za papeža, da se vsemogočni večni Bog usmili svojega služabnika, našega vrhovnega pastirja, ter jih vodi po potu večnega življenja, da bodo z njegovo pomočjo želeli in z vso močjo storili^ kar je njemu, troedinemu Bogu, dopadljivo. Natančneji podatki o življenju sedanjega svetega očeta so nam do zdaj še malo znani. Poprej so se novoizvoljeni papež imenovali Jožef Sarto in so bili patriarh v Benetkah. Rojeni so bili kot najstarejši izmed osem otrok dne 2. ju¬ nija leta 1835 v Riese, v škofiji Treviso, ter so stari sedaj 68 let. Dne 18. septembra 1858 so bili posvečeni za mašnika £ 576 £ in dne 10. novembra leta 1884 imenovani za škofa v Mantovi. Papež Leon XIII., blagega spomina, so jih dne 12. junija leta 1893 povzdignili v kardinalsko čast ter so jih 15. istega meseca imenovali za patriarha v Benetkah. Dne 25. no¬ vembra 1894. leta so kot patriarh obhajali slovesni vhod v cerkev sv. Marka v Benetkah. Od dne 12. do 15. majnika 1900 so praznovali v cerkvi sv. Jurija na otoku velike slo¬ vesnosti v spomin stoletnice, odkar so bili dne 14. marcija 1800 v Benetkah izvoljeni kardinal Barnaba Chiaramonti R. S. B. za papeža Pija VII. Bivši kardinal in patriarh Sarto si jc pridobil po svoji milosrčnosti in neutrudni delavnosti za slavo božjo in pravo srečo svojih škofljanov vsestransko spoštovanje, ljubezen in vdanost. Kaj čuda, da so ga prednik Leon XIII. imeli za najsposobnejšega moža, ki bi naj po njihovi smrti zasedel prestol sv. Petra. Ko se je patriarh temu začudil ter dejal, da bi ta visoka služba presegala njegove moči, so dejali Leon na to: Mi vemo, da bi vi Cerkvi izvrstno služili, za to imate vse potrebne lastnosti. V Gospodu ljubljeni škofljani! izpodbudnem vzgledu častitljivih očetov kardi¬ nalov se hočemo tudi mi novoizvoljenemu po¬ glavarju svete Cerkve, svojemu svetemu očetu papežu Piju X. z veseljem pokloniti s tem, da zdaj tukaj v pričo Kralja večnosti, ki v tabernakelju pod podobo kruha prebiva in kraljuje, slovesno obljubimo, vidnemu kralju ne¬ beškega kraljevstva na zemlji vsekdar in povsod skazovati spoštovanje, ljubezen in pokorščino. Da, Njih Svetosti svetemu očetu papežu smo dolžni najglobokejše spoštovanje kot svojemu naj višjemu duhovniku, o katerem pravi berilo pri sveti maši za iz¬ volitev novega papeža: Vsak višeduhovnik, vzet izmed ljudi, je za ljudi postavljen v tem, kar je božjega, da prinaša darove in opravlja da¬ ritve za grehe, ki more sočutje imeti z onimi. 577 ki so nevedni in v zmoti . . . In nihče si ne jemlje časti, ampak kogar Bog pokliče kakor Arona. (Hebr. 5, 1—4). Dolžni smo Njih Svetosti papežu najvdanejšo ljubezen kot svojemu na j višjemu učeniku, katerega so očetje vesoljnega Vatikanskega zbora v slovesni seji dne 18. julija 1870 na podlagi svetega Pisma in neprestanega ustnega Izročila proglasili nezmotljivim, kadar govori s Svoje učiteljske stolice, to je, kedar odločuje v svoji službi kot učenik in pastir vseh kristjanov vsled svoje najvišje apostolske oblasti o verskih in nravnih naukih, katere mora verovati vsa Cerkev. V tem slučaju so rimski papež z božjo pomočjo, ki je bila obljubljena sv. Petru, deležni tiste ne¬ zmotljivosti, s katero je božji Vzveličar obdaril svojo Cerkev z ozirom na odloke v verskih in nravskih resnicah. Radi- tega so take razsodbe rimskega papeža neizpremenljive že same na sebi, ne da bi potrebovale še pritrdila Cerkve. (Concil. Vatic. sess. IV. cap. 4. constit. dogmat. de Ecclesia Christi). Njih Svetosti svetemu očetu papežu smo dolžni tudi najzvestejšo pokorščino kot svojemu vrhovnemu pa¬ stirju, kateremu veljajo besede ustanovne listine o prva- štvu sv. Petra: Pasi moj a j agnj eta! Pasi moj e ovce! (Jan. 21, 15—17). S temi večno znamenitimi besedami je podelil naj višji Pastir vseh vernikov, Kristus Jezus, svojemu vidnemu namestniku na zemlji neomejeno vladarsko oblast nad vso sveto Cerkev. Kot dobri, hvaležni otroci od Boga nam dane matere svete Cerkve hočemo svojega skupnega očeta papeža Pija X. iz vsega srca in iz vse svoje duše spoštovati, ljubiti in jih ubogati. Obenem hočemo s psalmistom za njih goreče mo¬ liti: Gospod jih naj obvaruje in ohrani pri živ¬ ljenju ter jih naj osrečuje na zemlji, pa jih naj ne izda v voljo njih sovražnikov! Gospod najjimdapomočnamestunjihbolečin! (Ps. 40, 34). Jezus Kristus, ki je rekel: Ogenj sem prišel na zemljo prinest, in kaj hočem, kakor da se vname 37 $ 578 (Luk. 12,- 49), naj svojemu namestniku na zemlji, papežu Piju X., podeli milost, da med ljudstvi sveta ohranijo ogenj ljubezni do Boga in do bližnjega, ogenj bridkosti in nadlog pa da pogasijo ali vsaj njegovo moč ublažijo in koristno ukrotijo. 1 Sv. Marija, devica mogočna in usmiljena, sv. Mihael, varih svete Cerkve, sv. Jožef, zaščitnik vesoljne Cerkve in krstni patron novoizvoljenega poglavarja Cerkve, sveta prvaka apostolov Peter in Pavel, sv. Pij, patron novega rim¬ skega papeža, in vsi angelji in svetniki božji, pomagajte vidnemu vladarju kraljevstva božjega na zemlji in prosite za njega, da vse, ki so izročeni njegovi najvišji pastirski skrbi, vlada in varno vodi po kraljevem potu resnice in pravice, čednosti in vzveličanja! Vi pa, bratje, rastite v milosti in spoznanj u Gospoda našega in V zveličar j a Jezusa Kri¬ stusa! Njemu bodi čast zdaj in vse vekomaj! Amen. Dano v Mariboru,- na praznik sv. Dominika, dne 4. av¬ gusta 1903. f Mihael, knez in škof. Opomba. Predstoječi pastirski list naj berejo dušni pastirji iz pridižnice v nedeljo po prejemu. In Missa sollemni pro feliciter electo summo Pontifice sumi potest Missa votiva de ss. Trinitate, c. a., Glor., Collect. pro Papa sub una conclus., Čredo, Praef. de ss. Trinit., uit. Evang. s. Ioan. 1 Naslednik Leona XIII., „Luči z neba“, se v znani prerokbi ki jo nekateri zgodovinarji pripisujejo sv. škofu Malahiju, nadškofu Irskemu, drugi pa zopet odrekajo, imenuje Ignis ardens, Silni ogenj. Preroški priimek tolmačijo različni različno. Primeri: Hochst merkwurdige, uralte, vor siebenhundert Jahren ausgesprochene Prophe- zeiung iiber Papst Pius IX. und die letzten eilf Papste, vom hi. Ma- iachias, Primas und Erzbischof von Irland. 4. Aufl. Wien, 1861. Str. 16. 579 XXXVII. Pastirski list z dne 11. februarja 1904 o pet¬ desetletnici razglašenja verske resnice o brezmadežnem spočetju preblažene device Marije. MIHAEL, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, prisednik prestola Njih svetosti, velikokrižnik cesarskega avstrijskega Franc Jože¬ fovega reda, doktor bogoslovja, sporoči mnogo- častiti duhovščini in vsem ljubim vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Sina v edi¬ nosti Svetega Duha! Tota pulchra es, amica mea, et macula non est in te! Vsa lepa si, prijateljica moja, in madeža ni na tebi! (Vis. pes. 4, 7). V Gospodu ljubljeni škofljani! j |A@fw |flomlna vreden jubilej teče od dne 8. decembra ®1 mP 1 Panjskega leta 1903 in doteče dne 8. decembra tega leta 1904. To je petdesetletni spomin, da se je nauk o brezmadežnem spočetju preblažene device in matere božje Marije razglasil za versko resnico. Za našo škofijo se je pomenljivi jubilej dostojno vpeljal dne 8. de¬ cembra preteklega leta s slovesno pontifikalno sveto mašo 1 in s podučno pridigo v stolni mestni župnijski cerkvi sv. Janeza krstnika. Papež Leon XIII., nesmrtnega spomina, so izvolili s pismom Da molte p a rti od dne 26. maja 1903 odbor 1 Dobro izvežbani zbor Cecilijinega društva je popeval ob tej priliki prvikrat veliko šestglasno mašo v D-moll, ki jo je uglasbil Louis Adolphe Coerne. Op. 53. 37 s 580 štirih kardinalov in sicer Vincencija Vannutelli, Marijana Rampolla del Tindaro, Dominika Ferrata in Jožefa Kalasan- cija Vives y Tuto, ki bi naj določevali in nadzorovali vse potrebno za to prelepo slovesnost. V tem svojem, menda zadnjem apostolskem pismu izraža sivolasi višeduhovnik svoje srčno veselje nad tem, da želijo verniki praznovati petdesetletnico razglašenja verske resnice o brezmadežnem spočetju preblažene device Marije. „Kajti češčenje Matere božje“, tako pišejo Leon XIII., „je bilo od naše najnežnejše otroške dobe ne le naše posebno veselje, temveč je za nas tudi eno izmed naj izdatnejših branil, ki jih je podala božja previdnost katoliški Cerkvi. V vseh časih in v vseh bojih in preganjanjih se je zatekala sveta Cerkev k Mariji in vsekdar ji je došla tolažba in pomoč. In medtem, ko je se¬ danji čas tako viharen in poln nevarnosti za sveto Cerkev, razveseljuje našo dušo in jo napolnjuje z novim upanjem misel, da verniki o priliki petdesetletne spominske slavnosti nameravajo z vzajemnim navdušenjem, polni zaupanja in ljubezni, obračati se do nje, katera hiti kristjanom na pomoč, ako jo le prosijo. :£ Tako je neutrudni pospeševalec Marijinega češčenja, zlasti milostipolne molitve svetega rožnega venca, ljubeznivo povabil katoliške kristjane, da naj kolikor mogoče najslo- vesneje praznujejo Marijin jubilej. Pred vsem se ima pre¬ veseli jubilej slaviti v Rimu, v središču krščanske edinosti, vernikom vsega sveta v vzgled, kako naj tudi oni dajejo vso čast in slavo brezmadežni devici in materi božji Mariji. Že na binkoštni praznik, dne 31. maja 1903, je pri¬ občil zgoraj omenjeni odbor kardinalov natančen, od svete stolice odobren načrt, v katerem so razpravljane najglav- nejše svečanosti, ki se nameravajo obhajati v čast brez¬ madežno spočeti devici Mariji. Sedanji, sveto Cerkev slavno vladajoči papež Pij X. so s pismom od dne 8. septembra 1903 potrdili gori imenovani odbor in so odobrili vse nje¬ gove blage predloge. 581 <- Kongregacija svetih obredov je dovolila z odlokom od dne 14. avgusta 1903, da se služi obljubna sveta maša 1 brezmadežnega spočetja Marijinega 8. dan vsakega meseca ali pa sledečo nedeljo skozi celo leto od 8. decembra 1903 po vseh cerkvah, v katerih se s škofovim privoljenjem opravlja posebna pobožnost na čast brezmadežnemu spočetju. Nedavno so dovolili papež Pij X. s pismom Q u a e catholico nomine od dne 7. decembra 1903 odpustek sedem let in sedem kvadragen vernikom, ki se udeležijo s skesanim srcem pobožnosti, katera se opravlja osmi dan vsakega meseca Mariji na čast, nadalje odpustek 300 dni tolikrat, kolikorkrat obiščejo tisti dan cerkev, v kateri se opravlja mesečna Marijina pobožnost; in popolni odpustek, ako se vsaj trikrat v tekočem letu udeležijo zgoraj ome¬ njene pobožnosti, ter tudi prejmejo zakrament svete pokore in presvetega Rešnjega Telesa in molijo na namen svetega očeta. Nadalje dobijo popolni odpustek vsi, ki v tem mi¬ lostnem letu potujejo ali posamezno ali pa v družbi v Rim, obiščejo tamkaj baziliko sv. Petra in Marije Snežnice, prej¬ mejo zakrament svete pokore in presvetega Rešnjega Telesa in molijo na namen rimskega papeža. Vsi ti odpustki se morejo po priprošnji v prid obrniti tudi ubogim dušam v vicah. Ker je moja najsrčnejša želja, da se tekoča petdeset¬ letna spominska svečanost tudi v naši staroslavni škofiji, kolikor le mogoče, vrši tako, da bo utrjevala in izpodbujala versko mišljenje škofljanov, zato hočem v svojem letošnjem postnem pastirskem listu s pomočjo milosti božje in s trdnim zaupanjem na mogočno priprošnjo dobrotljive inverne Device govoriti o prepomembni, pred petdesetimi leti razglašeni določbi verske resnice brezmadežnega spočetja Marijinega. 1 Missa votiva de immaculata Conceptione B. M. V. (Gaudens) adinstar Missae votivae sollemnis pro re gravi et puhlica Ecclesiae causa — ergo cum Gloria et Čredo, unica Oratione, Praef. B. M. V. et uit. Evang. Ioannis. Ako rubrike dovoljujejo le dnevno mašo, naj se dnevni molitvi pridene molitev „de immac. Concept.“ sub una conclusione. 582 Preljubi v Gospodu! jepo kakor pomladansko jutro je vzhajal spomina vredni dan 8. decembra 1854 nad večnim Rimom, čigar prebivalci in gostoljubno sprejeti božjepotniki so v gostih trumah hiteli v veličastno cerkev sv. Petra, radostno pričakovaje prihodnjih reči. Papež Pij IX., slavnega spomina, so šli, obkroženi od častitljivega starejšinstva kardinalov, patriarhov in primatov, nadškofov in škofov, prelatov pa svetnih in redovnih duhovnikov, gotovo nad tisoč iz vseh krajev sveta, so šli, pravim, v sijajnem sprevodu v vati kansko baziliko sv. Petra. Ko se je tu pri slovesni višeduhovniški maši odpel sveti evangelj v latinskem, grškem in armenskem jeziku, stopi najstarejši kardinal z latinskim, z grškim in z armen¬ skim nadškofom najspoštljiveje tja pred vidnega namestnika Jezusa Kristusa in ga prosi v imenu vesoljne katoliške Cerkve, da naj usliši katoličanov vroče prošnje, pa naj iz¬ polni njih srčne želje, ter naj proglasi Marijo v njenem spočetju neoskrunjeno in brezmadežno. In sveti oče, nad vse veseli enodušne želje krščanstva, pokleknejo z vsemi duhovniki, da poprosijo pomoči Svetega Duha. Častitljivo pesem Veni, Creator Špiritu s, bi moral sicer popevati le papežev pevski zbor; toda nehote se neštevilna množica ljudstva v nepremagljivi želji združi s pevskim zborom ter poje z največjim navdušenjem pre¬ krasno prošnjo pesem. Ko je bilo petje končano, nastopi sveta tihota, in nepopisno ganjenje prešine vsa srca. Mnogim se udirajo solze veselja in notranjega ganjenja. Z angelj- skega grada doni močni topov grom, in iz tristo cerkvenih stolpov mogočno pojč zvonovi v veličajnem soglasju, ki je razveseljevalo nebo in zemljo. Nato se vzdigne najvišji pastir in učenik svete Cerkve, papež Pij IX., s svojega prestola in z žarečim obrazom, z globoko ganjenim, od solzenja zamolklim glasom slovesno oznani prevzvišeno versko resnico brezmadežnega spočetja Marijinega s temi-le besedami: 583 „V čast presvete nerazdeljene Trojice, v proslavo in počeščenje deviške Matere božje, v povišanje katoliške vere in v pospeševanje krščanske pobožnosti: v oblasti našega Gospoda Jezusa Kristusa, svetili apostolov Petra in Pavla in v svoji oblasti izrečemo, oznanimo in določimo^ da je bila preblažena devica Marija po posebni milosti in prednosti, od vsegamogočnega Boga ji podeljeni z ozirom na zaslu- ženja Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu, v prvem trenutku svojega spočetja čista ohranjena vsakega madeža izvirnega greha, to je od Boga razodeta resnica." 1 Kdo bi mogel dopovedati, bi mogel opisati, kakšna čuvstva je vzbudil ta nezmotljivi razglas brezmadežnega spo¬ četja deviške matere božje Marije ne le v srcih vseh pričujočih vernikov, temveč tudi v srcih kristjanov vsega širnega kato¬ liškega sveta? Ko je brzojav veseli glas raznesel iz Rima po vseh deželah, so vsi pravi Marijini otroci sprejeli blago vest s prisrčno radostjo in ljubeznijo. Tako je n. pr. častit¬ ljiva redovnica, dne 18. julija 1878 z naslovom „služabnice. božje" odlikovana Magdalena Sofija Barat (f 1865), ustano¬ viteljica družbe najsvetejšega Srca Jezusovega (Sacre Coeur), pisala ta dan, prenapolnjena srčne radosti: „Upajmo, da z razglašenjem verske resnice brezmadežnega spočetja napo¬ čijo za nas boljši časi. Brezmadežna Devica bo pristanišče v viharju. Naša dolžnost pa je, trdneje verovati, iskreneje ljubiti in tako nadomeščati vse tiste, ki nočejo verovati in ljubiti." S slavnim dogmatiškim pismom papeža Pija IX. Ineffa- bilis Deus z dne 8. decembra 1854 je bilo končno kakor s pečatom nezmotljivega apostolskega učeništva veljavno potrjeno to, kar so o brezmadežnem spočetju Marijinem od starodavnih časov učili najmodrejši in najsvetejši cerkveni očetje in učeniki, in kar so vedno verovali globokoverni in pobožni kristjani. Prav slaven in sladek spomin razglasa te verske resnice bodi in ostani letos tekoči Marijin jubilej! 1 Dr. M. Josef Scheeben, Handbuch der Dogmatik. Freiburg im Breisgau, 1882. Tretji zvezek, str. 527—558. 584 V naslednjem hočem natanje pojasniti temelj jubilejni slavnosti, to je, zgoraj omenjeno versko resnico in hočem pokazati duhovno korist, ki se da posneti iz nje za dejansko življenje katoliškega kristjana. Preden pa začnem razlagati le-ta zdaj ostro in splošno obvezni člen svete vere in nja dejansko porabo za krščansko življenje, pozdravim brez madeža izvirnega greha spočeto Devico z nadangeljem Gabrielom — lepše nje saj ne morem pozdraviti, kakor jo je pozdravil nebeški poslanec — A v e, Maria! G r a t i a plena! Obenem prosim kot milosti polno pozdravljeno Gospo, naj nam zadobi milost, da o njenih veličastnih prednostih prav in dostojno mislimo, ču¬ timo, govorimo in pišemo; pa da se njenega sijajnega kre¬ postnega življenja s stanovitnim posnemanjem v ljubezni oklenemo! Stori me vrednega, da te hvalim, o pre¬ sveta Devica! Ljubljeni v Gospodu! red vsem se nam vsiljuje vprašanje, kako moramo umeti in verovati versko resnico ali verski nauk o brezmadežnem spočetju Marijinem? Ali morda tako, da je bila Marija prosta dejanskih, osebnih grehov? Ne, ker o osebni brezgrešnosti Marijini ni bilo nikdar dvoma, ni bilo nikdar prepira. Ali morda o nadnaravnem spočetju Besede božje z močjo Svetega Duha? Nikakor ne, ker o tem se vendar ni moglo in ni smelo nikdar in nikoli dvomiti v sveti katoliški Cerkvi. Po jasnih besedah zgoraj navedene določbe se mora naš verski nauk nedvomno umeti tako, da je bila preblažena devica Marija oproščena vsakega madeža izvirnega greha takoj v prvem trenutku njenega bitja, ko se je duša zdru¬ žila s telesom, a da ni bila tako, kakor veliki prerok Jere¬ mija (1, 5) in še večji prerok, ker predhodnik božjega Me¬ sija, sveti Janez krstnik (Luk. 1, 14), posvečena v materinem telesu, to je, še pred rojstvom obvarovana izvirnega greha že po njegovem nastopu, temveč da je bila že pred nastopom tega madeža takoj v spočetju čista, sveta in pravična, po¬ polnoma nedolžna in brezmadežna, kakor je Eva ob svojem prvem ustvarjenju blestela v nedolžnosti, v pravičnosti in svetosti. Drugič ji je bila ta izredna prednost podeljena od vsemogočnega Boga, vendar ne z ozirom na njene zasluge, katerih še celo ni imela, da, jih niti ni mogla imeti: tudi ne s pogledom na zasluge njenih staršev Joahima in Ane, temveč edino le z ozirom na prihodnja odre¬ šilna zaslužen j a Jezusa Kristusa, čigar duhovna, odrešena hči je postala, preden je on postal njen sin. Marija je bila torej edina izjema splošne postave izvirnega greha, ki jo je pred skoraj tritisoč leti David, slavni pesnik psalmov na kraljevem prestolu, izrazil z be- besedami mogočno pretresljivega psalma „Miserere“: Ecce enim, in iniquitatibus conceptussum etin p e c- catis concepit me mater mea! Glej torej, v za¬ dolžen ju sem spočet invgrehih me je spočela moja mati! (Ps. 50, 7). To je jasni in edino pravi pomen verske določbe svete Cerkve o brezmadežnem spočetju preblažene device Marije. Ta verska resnica je bila pred pol stoletjem pravilno raz¬ glašena in se mora zdaj neomahljivo verovati pod izgubo cerkvenega občestva in torej večnega vzveličanja. Zato so papež Pij IX. oznanjeni verski resnici pridejali potrdilo: „Ko bi se pa, česar Bog ne daj, kateri predrznih drugače misliti v svojem srcu, kakor smo določili, naj spoznajo in poslej vedo, da so se obsodili v svojo lastno sodbo, da so izgubili vero in so se ločili od cerkvene edinosti, razen tega pa so vsled svojega dejanja sami zapadli kaznim, do¬ ločenim od cerkvenega prava, ako se predrznejo to, kar mislijo v svojem srcu, ustno ali pismeno na kakršnikoli način na znanje dati.“ Kako torej, ljubi moji kristjani? Je li bil ta pravzaprav še le v naših dneh pravilno razglašeni in slovesno potrjeni verski člen tudi stvarno vsekdar shranjen v učnem za- -> 586 kladu svete Cerkve? Se li mora kot od Boga razodeta resnica v zvesti pokorščini sprejeti in neomahljivo vero¬ vati? Da se mora stavljeno vprašanje potrditi odkritosrčno in brez vsakega pridržka, bo dovolj jasno iz sledeče raz¬ prave. Skrivnosti polni nauk o brezmadežnem spočetju iz¬ voljene Device nahajam sijajno potrjen in dokazan že v protoevangelju ali v oni tolažbe polni prvotni obljubi, ki jo je dal Bog prvim staršem po storjenem grehu, rekoč kači: Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo, in med tvojim zarodom in njenim za¬ rodom; ona ti bo glavo strla, in ti boš zalezo¬ vala njeno peto. (Gen. 3, 15). Po tej od Boga samega izrečeni obsodbi ima biti večno nespravno sovraštvo med kačo in ženo; da, še več, žena ima kači glavo streti, kača pa bo onemogla ležala ob ženinih nogah, ne da bi s svojim strupenim pikom dosegla njeno peto. Zdaj pa vprašam, kako bi bil Bog naredil vedno so¬ vraštvo med kačo in med ženo, ko bi bila tudi Marija, katero pomeni žena, prišla kdaj pod oblast saSina in greha ? Kako bi bila premagala peklenskega sovražnika, ko bi bila tudi omadeževana od izvirnega greha? Kdor je v grehu, je hlapec in suženj satana, potuhnjenega, vsega prekletstva vrednega očeta greha. Zares, Marija bi ne bila zmagala, temveč ona bi bila zmagana, ko bi ne bila v prvem dihu svojega življenja osvo¬ bojena vsake sape greha. Zato pravijo papež Pij IX. pre- blaženega spomina po vsej pravici: Spodobilo se je v resnici, da se je Marija svetila vsekdarvžaru naj popolne j še svetosti in da je tudi madeža izvirnega greha celoprosta naj popolneje pre¬ magala peklensko kačo. Prvemu evangelju, ki je grešni človeški rod skozi sto¬ letja osrčeval z gotovim upanjem prihodnjega odrešenja, pridejam kot neovrženo pričo za našo versko resnico devteroevangelj ali drugo veselo oznanilo, katero je prinesel božji Devici nadangelj iz nebes in katero se ozna- 587 njuje vselej na praznik njenega brezmadežnega .spočetja: A v e, gratia plena! Dominus tecum! Benedicta tu inmulieribusIZdrava, milosti polna! Gospod je s teboj! Blagoslovljena si med ženami! (Luk. 1, 28). Kdo, predragi moji, kdo, ki misli pametno, bi ne raz- videl iz tega globoko pomenljivega pozdrava jasno in do¬ ločno milostnega daru na j popolne j še čistosti Marije, le-te po mnenju sv. Avguština v pozdravu A ve zaznamenovane Eve novega odrešenega človeškega rodu ? Nadangelj Gabriel govori gotovo v hrepeneče pre¬ mišljevanje obljub prihodnjega Odrešenika utopljeni naza- reški Devici: Milosti si polna! Milost je dopadenje, je ljubezen, je prijateljstvo božje, je podlaga svetemu, nad¬ naravnemu življenju. Kjer je milost popolnoma, tam ni ma¬ deža, ni nepopolnosti, ni napake, ni sence greha. Milost je brezpogojno in popolno nasprotje greha. Ako torej angelj po naročilu Najvišjega pozdravi Marijo kot milosti polno, mora vendar imeti polnost milosti in potemtakem mora biti tudi čista, obvarovana izvirnega greha, ker bi sicer ne imela vseh milosti in bi torej ne bila milosti polna. Da pa izključi o tem vsakteri dvom, govori nebeški poslanec dalje: Gospod je s teboj! Gospod nebeški je že z izvoljeno Devico na celo odličen način s tem, da ji je podelil v najobilnejši meri svojih darov, še preden je spo¬ čela Vzveličarja. Ko bi bil angelj v mislih imel le bodoče bivanje učlovečene Besede v Marijinem telesu, bi jo bil pozdravil: Gospod bo s teboj! Tako pa je dejal: Gospod je s teboj, kar naznanja vprav polnoto milosti in obsega torej tudi milost brezmadežnega spočetja. O po¬ sebni milosti, da postane mati božja, veljajo besede, katere je angelj govoril pozneje: „Ne boj se, Marija, ker milost si našla pri Bogu! Glej spočela boš v svojem telesu, in boš rodila Sina in imenuj njegovo ime Jezus." (Luk. 1, 30. 31). Značilne za našo resnico so tudi pozdravu „Gospod je s teboj“ pridejane besede: blagoslovljena si med ženami! Ti si prejela največji blagoslov nebeški, ozaljšana 588 si bila z najbogatejšimi in z najboljšimi darovi milosti, vsa si blagoslovljena, nič te ne zadene Evinega prekletstva, ti vsekdar čista, vsakega grešnega madeža prosta, z nobenim dolgom ne omadeževana devica in mati božja Marija! In Marija, globoko prešinjena čuvstva hvaležnosti za čudovite, povsem izredne dokaze milosti božje, zapoje svojo visoko pesem v Hebronu, od koder se neprenehoma razlega skozi vse čase po vesoljnem svetu: Moja duša pove¬ ličuje Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu, moj e m V z v e ličar j u. Kervelike reči mi je storil on, ki je mogočen in je sveto njegovo ime. (Luk. 1, 46. 47. 49). V potrjenje našega verskega člena služi posebno in se od mnogih bogoslovcev, kakor med drugimi od sv. Ber¬ narda, od slavnega Dionizija Ivartuzijana in od modrega Hugona de sancto Victore navaja ob začetku mojega seda¬ njega patirskega lista stoječi, iz Visoke pesmi Salomonove povzeti izrek: Tota pulchra es, amica mea, etma- cula non est in te! Vsa silepa, prijateljica moja, in madeža ni na tebi! 1 (Vis. pes. 4, 7). Po nauku svetih cerkvenih očetov predstavlja Visoka pesem zlasti zvezo Kristusovo s Cerkvo in drugič prijatelj¬ stvo med pravično dušo in med Bogom. Cerkev se imenuje lepa in brezmadežna z ozirom na njene ude, ne kakor bi bili oni brez vsakega, tudi brez odpustljivega greha, marveč ker sveti krst in popolna, to je, v ljubezni in po ljubezni dovršena vera izbriše vsak madež. Cerkev je vedno lepa, ne sicer brezpogojno in neomejeno, temveč z gotovo ome¬ jitvijo, kakor razlaga sv. Tomaž Akvinski navedeni sveto¬ pisemski stavek. Zato je moral Salomon poleg onih udov svete Cerkve, o katerih velja brezma dežnost le v ome¬ jenem pomenu, gledati člana svete Cerkve, ki je tako skle¬ njen s Svetim Duhom, da se more in mora reči o njem brez vsake omejitve, da je ves lep in da nima madeža na sebi. Preroška napoved se je izpolnila v preblaženi Devici, ki je bila čista in popolnoma oproščena osebnega greha, pa tudi 1 Super Cant. Cant. 4. 7. 589 <- izvirnega greha. Pod imenom neveste i n p r i j a t e 1 j i c e, ki je vsa lepa in na kateri ni madeža, je umeti zlasti Marijo, vsekdar čisto devico, ki je pred vsem milost našla in kateri je storil velike reči on, ki je mogočen. Nadaljnji dokaz za naš verski člen se jemlje rad iz priljubljene predpodobe kraljice Estere. (Est. 15, 12—14). Po božji previdnosti je judinja Estera, ki je z drugimi svo¬ jimi rojaki živela v sužnosti, prišla na dvor perzijskega kralja Asuera, ki jo je vzel celo za svojo ženo in jo je povzdignil do časti kraljice. Na tem visokem mestu postane rešiteljica svojega ljudstva, katero je hotel Aman, najvišji kraljevi dvornik, zvijačno uničiti. Esteri je naročil Mardohej, njen stric in odgojitelj, da naj prosi pri kralju milosti za svoje ljudstvo. To pa je bila sila nevarna reč; kajti nihče ni smel priti nepoklican h kralju brez nevarnosti za svoje življenje. (Est. 4, 11). Toda Estera zaupa v božjo pomoč, in ko seje bila s svojim ljudstvom postila tri dni in tri noči, stopi pred kralja, opravljena kot kraljica. Ko pa zagleda kralja v nje¬ govem veličastvu sedečega na prestolu, srditega zavoljo prestopa postave, omedli strahu in bojazni, da bi bila za¬ vržena, kakor je bila odstranjena prejšnja kraljica Vasti, in da bi tako pospešila pogubo svojega ljubljenega ljudstva. Bog pa je ganil srce kralja Asuera. Naglo skoči Asuer s prestola, podpira kraljico in jo tolaži z besedami: Kaj ti je, Estera? Nikar se ne boj! Ne boš umrla; ne za te, temveč za vse druge je dana ta postava. Pri¬ stopi torej in dotakni se žezla! (Est. 15, 12—14). In kralj ji položi zlato palico na vrat, in tako je bila naj- prvo ona rešena smrti. Kmalu se ji posreči izpodriniti so¬ vražnika svojega ljudstva in tudi ljudstvo rešiti pogina. To je ona izmed najljubeznivših predpodob preblažene device Marije. Poleg cerkvene določbe, je bila Marija z ozirom na zasluženja Kristusova obvarovana izvirnega greha. Brez posredovanja Jezusa Odrešenika bi bila tudi ona za¬ padla postavi greha, splošnemu pogubljenju. Da jo obvaruje izvirnega greha, je božji Vzveličar že preje stegnil proti 590 nji žezlo svoje oblasti, deblo svetega križa, in ji je položil to obrambno palico na vrat ter ji je rekel: Ne boj se! Ti ne boš umrla, temveč boš živela; dala boš meni zemeljsko življenje in boš svoje ljudstvo obvarovala smrti. Postava podedovanja greha velja za vse, ki so rojeni od žene, toda za tebe ne velja. Pridi, dotakni se žezla, približaj se križu, ki odpodi peklensko kačo in ji vzame vso moč in oblast. Tudi Marija, mati Jezusova, je odrešenka svojega Sina. Vsled zasluženja Jezusa Kristusa je bila obvarovana sploš¬ nega podedovanega greha, mi drugi Adamovi potomci pa smo bili po tistem zasluženju očiščeni in rešeni že podedova¬ nega greha. Kri Jezusa Kristusa, Sina božjega, nas očisti vsega greha, piše sv. apostol Janez. (I. Jan. 1, 7). Preljubljeni v Gospodu! joleg teh iz svetega Pisma vzetih in polnoveljavnih dokazov za od Boga razodeto resnico brezmadežnega spočetja Marijinega je še mnogo neovrženih pričevanj, ki so jih dali za našo versko resnico najodličnejši krščanski mi¬ sleci vseh stoletij. Seveda so njih izreki še bolj prikriti, še niso popolnoma jasni. Zlasti je dvojna misel, ki vlada vse ustno izročilo in razvidno obsega nauk, da je bila Marija od spočetka prosta izvirnega greha: to je misel o vse¬ stranskim brezpogojno najpopolnejšičistosti in brezmadežnosti deviške Matere božj e, po¬ tem pa misel o novi boljši Evi. Že modroslovec in mučenec sv. Justin je primerjal Mater božjo z nesrečno ma¬ terjo človeškega rodu; in ta primera je bila sprejeta od sv. Ireneja ter se odslej zopet in zopet vrača v krščanskem slovstvu. Sv. Amfilohij opaža: „Tisti, ki je prvo devico (Evo) ustvaril brez napake, je tudi drugo (Marijo) upodobil brez madeža ter brez greha.“ Lahko pa je tudi dokazati, da se prvotno oproščenje Marije od izvirnega greha že v četrtem stoletju razločno ljudstva. 1 nahaja v zavesti svete Cerkve in celo 1 Dr. M. Josef Scheeben, op. cit. Str. 541, št. II. 591 Origen, s častnim priimkom demantni, je pisal v dru¬ gem krščanskem veku: Marija je bila ustvarjena v milosti in celo nedotaknjena od strupene sape greha. Luč afričanske cerkve v sredi tretjega stoletja, sv. Ciprijan, škof in mučenec v Kartagini, piše primerno: Marija se razločuje od vseh drugih ljudi. Ona ima sicer njih naravo, pa ne njih dolga. In naj¬ duhovitejši izmed cerkvenih očetov, sv. Avguštin, slavljeni škof Hiponski, je v velikem verskem boju s krivovercema Julianom in Pelagijem zaradi resničnosti nauka o splošnosti podedovanega greha izjavil s poudarkom: Iz velespošto- vanja do Marije in zaradi časti, dolžne nje¬ nemu Sinu, ne govorimo o nji nikdar, kadar se govori o grehu. In od Boga razsvetljeni razlagavec svetega Pisma, ve¬ liki Hieronim, ki je sestavil vzorno delo v obrambo ved- nega devištva Marijinega zoper napade brezbožnega Helvidij a, je zapisal pred skoraj petnajststo leti pomenljive besede: Ni dvoma, da je bila mati Gospodova čista vsa¬ kega greha, ker se njena čast ne da ločiti od časti Sina, ki ne more imeti nobene zveze z grehom. Kakor je torej Kristus deviški, enako je tudi mati tega večno deviškega Sina de¬ viška mati in devica. Vrhutega zagotavlja sv. Janez Damaščan, med orientalci osmega stoletja najboljši tolmač božjega razodetja: Kača ni našla vhoda do tega ne¬ beškega raja. In da ne omenjam mnogo drugih glasnih prič, trdi slavni serafski učenik sv. Bonaventura iz franči¬ škanskega reda, ki je vsekdar pogumno branil brezmadežno spočetje Marijino: Naša kraljica je bila napolnjena s prehitečo milostjo, kijoje ovarovalaoskrumbe izvirnega greha. Tej bi bila zapadla vsled po¬ pačene človeške narave, ko bi ne bila obvaro¬ vana pred njo po posebni milosti. jasnim izrazom najodličnejših cerkvenih očetov in uče¬ nikov se pridružujejo enako jasni izreki občnih zborov. Tako so klicali očetje šestega občnega cerkvenega zbora 592 leta 680: Marija, ti si vsak čas od začetka svo¬ jega ustvarjenja ostala brezmadežna, ker si imela roditi stvarnika vse svetosti. Ko se je leta 787 obhajal sedmi občni ali drugi Nicejski cerkveni zbor zoper nasprotnike svetih podob, so zagotavljali očetje cerkvenega zbora: Mi častimo podobo božje Po¬ rodnice, naše nedolžne in n e o m a deževane Device. Ko je sveti Tridenski cerkveni zbor razlagal vernikom nauk o izvirnem grehu, kako so namreč vsi ljudje spočeti v tem grehu, je pristavil znamenite besede: Sveti zbor izjavi j a, da nima namena v to določbo, v ka¬ teri se govori o izvirnem grehu, vštevati tudi preblaženo in neomadeževano devico Marijo. 1 Da ne omenjam enakih izrekov drugih cerkvenih zborov in raznih papežev, med katerimi jih je več, ki so bogo¬ slovcem prepovedali učiti, češ, da je bila Marija spočeta v izvirnem grehu, trdim slednjič z vsem poudarkom, da more naš častitljivi verski nauk tudi pamet brez težave izvajati iz prevzvišene časti, ki jo je imela Marija doseči po milostnem sklepu božje ljubezni. Po izkušnji potrjena resnica je, da se darovi milosti, ki jih deli Bog umnemu bitju, ravnajo po stopnji, katero ima to bitje zavzemati v božjem kraijevstvu. Čim višja je služba, v katero je kdo poklican po božji naredbi, tem obilnejša mera luči in milosti se razliva nad njega. V po trjenje te postave omenjam Abrahama, Jakoba, Jožefa, Mo- zesa, Jozua, mnogo sodnikov in izraeljske kralje, ter preroke. Ko je imel poslednji, največji prerok starega zakona, mogočni pridigar v puščavi, sv. Janez, Mesiju pripravljati pot in ga krstiti, ga je Bog posvetil za to prevzvišeno službo že v krilu njegove matere Elizabete. Da, po enaki postavi ravna vsemodri Bog tudi v naravnem redu sveta. V važnih dobah, ob zgodovinskih pokretih kakega ljudstva, si poišče velikih oseb ter jim podeli modrosti, moči in kre- 1 Sess. 5. in decreto de peccato originali. 593 posti, da morejo popolno izvršiti poslanstvo, za katero jih je izvolil po svoji neskončni previdnosti. Zdaj pa vprašam: Kdo je prejel od Boga višjo nalogo, kakor ona čudovita Devica, ki je bila izvoljena, da postane' mati Sinu božjega? Kateri poklic je častitljivši, kakor se soudeleževati skrivnosti učlovečenja Jezusa Kristusa in od¬ rešenja sveta? Zares, dokler bo svet veroval, da je Jezus Kristus Sin božji, in verovali bomo, dokler živimo, in dokler se vse naše bogočastje zbira v skrivnosti presvete Trojice, tako dolgo bo čast Matere božje največja in najvišja, ki se more podeliti pametni stvari. Kaj čuda torej, ako je Gospod brezmadežno Devico za najvišjo službo, ki je le mogoča, obdaroval tudi z naj¬ večjimi milostmi in predpravicami? Gotovo, ako nas uči katoliška vera, da je Bog Oče Marijo, preljubljeno mater svojega preljubljenega Sina, z ozirom na neskončna zaslu- ženja Jezusa Kristusa v prvem trenotku njenega življenja ohranil neomadeževano od izvirnega greha, kakor nobenega drugega človeka ne, pravi naša pamet: Tako se je mo¬ ralo zgoditi. Ali pa bi morda verovali, da je hotel Sin božji, sama svetost in pravičnost, sprejeti meso in kri od človeškega otroka, oskrunjenega po grehu? Ali ne naspro¬ tuje krščanskemu mišljenju in čuvstvovanju, da je šel Sin božji v bivališče, katero je imel pred njim že hudi duh v svoji oblasti in je v njem gospodoval? Brezmadežno spočetje Marijino, najbližje napovedanje rojstva Kristusovega, je nadalje utemeljeno v tem, da je bila Marija od vekomaj odločena in izvoljena, stopiti v povsem izredno razmerje z nebeškim Očetom kot hči, s Sinom, kakor že omenjeno, kot mati in s Svetim Duhom kot nevesta. To trajno razmerje terja, da ni niti najmanjšega sledu grešnega madeža na častitljivi stvari, ki je in ostane vekomaj v tako resni zvezi z vsega moljenja vredno pre¬ sveto Trojico. Zato pripazuje po pravici odlični služabnik Marijin in razsvetljeni cerkveni učenik, sv. Anzelm: ečni pravičnosti je bilo primerno, da je bila Marija olepšana s čistostjo, nad katero se ne da misliti nič večjega, kakor 38 * 594 <- čistost od Boga samega: ta Devica, kateri je hotel Bog Oče dati svojega edinoroj enega Sina na tako poseben način, daje moral postati skupni in edinoroj eni Sin Boga in Device; ta Devica, katero je izvolil Sin, da je naredil iz nje svojo mater, in v katere krilu je hotel Sveti Duh učiniti spočetje in rojstvo tistega, iz katerega izhaja sam.“ Oče nebeški ni mogel za drugo Evo storiti manj e, kakor je bil storil za prvo, katero je ustvaril v milostnem stanju nadnaravne svetosti in pravičnosti, v katerem pa se v svojo in v svojih potomcev nedopovedno nesrečo ni ohra¬ nila. Postava izvirnega greha velja za vse ljudi, pa deviška Mati božja je morala biti od nje izvzeta. Bog, začetnik te postave, je imel tudi pravico, od nje izvzeti ono, katero je bil odločil, da stopi ž njim v tako častno razmerje. Tudi je jasno, da je dobrota usmiljenja mnogo dragocenejša, ako se nesreča od varovanca odvrne že od začetka, kakor če pride pomoč še le tedaj, kadar je beda že zadela reveža. Verski nauk o brezmadežnem spočetju preblažene de¬ vice in matere božje Marije obilno izpričuje sveto Pismo, stalno cerkveno ustno Izročilo, pa tudi pamet, ki ga kot skrivnosti v najpopolnejšem pomenu sicer ne more umeti, ga pa vendar sijajno opravičuje. Zato so ga tudi vsi resnični pobožni kristjani vseh časov neomahljivo trdno verovali. Pod lepim častnim naslovom brezmadežne Device so bile ustanovljene med katoliškimi kristjani neštevilne bratovščine, družbe in kongregacije. Mesta in dežele, pokrajine in mo¬ gočna kraljevstva so si izprosila od apostolske stolice do¬ voljenje, hvalevredno devico Marijo pod častnim imenom Immaculata ali Brezmadežna za varihinjo izvoliti, častiti in na pomoč klicati. Slike in kipi, prekrasni altarji in kapele, prelepe cerkve in veličastne katedrale so se sta¬ vile in posvečevale na čast Brezmadežni. Tudi staroslavne bogoslovske šole, kakor ona gl asom ta v Parizu, ki je določila, da morajo njeni doktorji prisegati na brezmadežno Spočetje, nadalje v Oksfordu, v Kolinu, v Koimbri, v Salamanki, v Napolju, v Bolonji, v Mogunciji, £ 595 na Dunaju, v Solnogradu 1 in mnoge druge so našo versko resnico učile, razlagale in zmagovito zagovarjale. Zgodaj se je ta skrivnost praznično obhajala v izhodni in zahodni Cerkvi. Na vzhodu se je praznik Marijinega spočetja že konec desetega stoletja sprejel v cerkveni koledar Cari¬ grajski in se je postavil kot cerkveni obletni spomin na dan 9. decembra. Na zahodu je bil slavni sv. Anzelm Kanter- burijski, rojen leta 1033 v Aosti v Piemontu, redovnik in opat v samostanu Bek v Normandiji in slednjič od 1093 do 1109 nadškof Kanterburijski, ki je mnogo, mnogo delal za razširjenje tega ljubeznivega praznika Matere božje. Papež Sikst IV. (1471—1484) je s posebnim odlokom od dne 27. februarja 1478 potrdil praznik pod imenom: Conceptio immaculatae Virginis Mariae — Spočetj e brez¬ madežne device Marije. Papež Klement VIII. (1592 do 1605) je povzdignil praznik v duplex maius, Klement IX. (1667—1669) ga je odlikoval z osmino in Klement XI. (1700—1721) je zapovedal njegovo praznovanje za vso ka¬ toliško Cerkev. 2 Na takovšen način so vedno močnejše prihajale po¬ božne želje po končni določitvi verske podlage priljubljenemu Marijinemu prazniku. Papež Pij IX., blaženega spomina, so imeli izpolniti to čimdalje srčnejše hrepenenje. Pred vsem so izvolili odbor dvajseterih učenih bogoslovcev in so jim naročili: temeljito presojevati vse, kar se tiče tega vprašanja. Poleg tega so imenovali kongregacijo ali zbor kardinalov z 1 Kaj in kako so Solnograški vseučiliški profesorji učili o brez¬ madežnem spočetju, kako so kot pridigarji utrjevali vero med ljud¬ stvom, kako so ljubezen do Brezmadežne vnemali v srcih mladih mož, kako sta se strinjali mesto in vseučilišče Solnograško v češčenju in v ljubezni vse lepe, čisto izredne prijateljice božje, to se opisuje zvesto in zanimivo v izvrstnem delu: Die Lehre von der un- befleckten Empfangnis an der Universitat Salzburg. Von Dr. Rudolf Hittmair, Professor der bischoiiichen theologischen Priester-Lehranstalt in Linz, 1896. 239 strani v veliki osmerki. 2 O zgodovini praznika glej: Dr. D. A. Heinrich Kellner, He- ortologie oder das Kirchenjahr und die Heiligenfeste in ihrer ge- schichtlichen Entwicklung. Freiburg im Breisgau, 1901. Str. 151—155. 38” 596 599 Preljubi v Gospodu! Jo smo dokazali pravi pomen in popolno upravičenost a našega katoliškega verskega člena, moramo še raz- mišljevati nadaljnje vprašanje, kateri vzveličavni nauki iz¬ virajo iz njega za vsakdanje življenje katoliškega kristjana? Kajti božje resnice moramo ne le verovati, temveč po njih ravnati tudi svoje življenje. Zatorej se naj posnamejo vsaj nekateri nauki iz zgoraj razpravljane verske resnice. Kdo izmed nas, ljubi mi škofijam, bi ne spoznal jasno iz omenjene milostipolne prednosti Marijine, kako zelo naj¬ svetejši Bog sovraži greh, ker je hotel, da se njegov Sin rodi le iz popolnoma neoskrunjene, greha proste in brez¬ madežne Device ? Iz nespravljivega in nezdružnega nasprotja med Bogom in grehom sledi za nas neovržna dolžnost, ogi¬ bati se najskrbneje greha, kot največjega zla na svetu; na¬ sproti pa čimdalje tembolj napredovati na kraljevi poti čednosti, kakor je Marija neprenehoma rastla v svetosti in pravičnosti, v dopadenju in prijateljstvu božjem. Kaj bi bilo tudi koristilo Materi božji, da je bila brez svojega zasluženja obvarovana izvirnega greha, ko bi bila kesneje padla v dejanske, osebne grehe? Toda enkrat ustvarjena v posvečujoči milosti, je vedno vstrajala v nji in jo je pomnoževala z osebnimi zasluženji, z vzglednim, čed- nostnim življenjem. Nam, predragi moji, sicer ni došla tolika milost; mi vsi smo se rodili omadežani z izvirnim dolgom. Toda neskončno dobrotljivi Bog je uravnal tako, da smo bili grešnega ma¬ deža očiščeni po zakramentu svetega krsta. Na stotine in na stotisoče ljudi tudi le-te milosti ne prejme; umrjejo v iz¬ virnem grehu brez krsta in ne pridejo v nebesa do nad¬ naravnega vzveličanja, ako tudi krsta želje ali krsta k ni niso mogli prejeti; ker nič nečistega ne pride in ne more priti v nebeško kralj evstvo. Zakaj je Gospod Bog pred milijoni drugih ljudi ravno nam podelil milost svetega krsta? Ah, zato se ne da najti zadosten vzrok, razen neskončne ljubezni troedinega Boga 600 do nas. Dajajmo vendar neskončno usmiljenemu Bogu vedno in vedno najsrčnejšo in najponižnejšo zahvalo za to ne¬ zasluženo, toliko dragoceno milost, za katero je sledilo in še sledi vsak dan in vsako uro toliko drugih milosti! Poleg tega pa se tudi spominjajmo, da nam sveti krst sam še nikakor ne zadostuje v dosego večnega vzveličanja. Ž njim moramo družiti krščansko pobožno in krepostno življenje. Ako nam torej očita vest, da smo zapravili in iz¬ gubili milost, katero smo prejeli v svetem krstu, ne obotav¬ ljajmo in ne mudimo se, v tem vzveličavnem času svojo dušo očistiti vsakega grešnega madeža, da tako zopet do- padamo Kraljici brez madeža izvirnega greha spočeti, ki ima največji stud nad grehom, pa največje veselje nad čed¬ nostjo. Nadaljnji podučni pomen ima za nas častitljiva skriv¬ nost brezmadežnega spočetja Marijinega v tem, da vzbuja, potrjuje in oživlja v nas sveto vero. Kajti spoznavati brez¬ madežno Spočetje, se pravi, naravnost spoznavati vero v temeljne resnice katoliškega krščanstva in sicer vero v iz¬ virni greh, potrjeno po eni edini izjemi a- Mariji, pa A-ero v božestvo Jezusa Kristusa, kot odrešenika sveta, ki je podelil svoji sveti Materi prednost tako, da je tudi ona odrešenka našega božjega Gospoda in Vzveličarja, edinega odrešenika in srednika med Bogom in med ljudmi. Kažimo goreče po dobrih delih svojo sveto katoliško vero! Dejanski nauk, ki nam ga živo oznanjuje verski člen brezmadežnega spočetja Marijinega, je sama po sebi razvidna resnica, da se neprimerni devici Mariji zarad njene dovršene svetosti, pravičnosti in nedolžnosti, zarad izrednih darov mi¬ losti spodobi tudi povsem odlično, izredno češčenje. Da za¬ res, kdo bi ne bil prešinjen najglobljega spoštovanja in naj¬ večjega češčenja do občudoAmnja ATedne, od Boga toliko blagoslovljene Device in Matere? In kdo bi se ne bližal z otroškim, neomahljivim zaupanjem Materi milosti božje, ki more izprositi vse od svojega božjega Sina? Častite torej prav iskreno vsega češčenja vredno, lj u- beznivo mater Marijo, vi. krščanski očetje in matere, in 601 skrbite, da jo goreče častijo tudi vaši otroci in vsi vaši do¬ mači! Gotovo bo potem vladal mir in veselje v vaših dru¬ žinah in vaših hišah. Poveličujte in posnemajte pohvale in posnemanja vredno Devico vi, krščanski mladeniči in ve, krščanske mladenke! Čistost je najlepša, pa tudi najtežavnejša čednost; zlasti v našem času ima toliko sovražnikov, ko se poskuša vse, z nasladnostjo pokvariti mladino na telesu in na duši. Toda Marija ne zapusti tistih, kateri jo prosijo pomoči; ona jim pomaga ohraniti zalo lilijo srca. Pri svetem krstu vam je izročil duhovnik belo oblačilo in je govoril besede: „Vzemi, otrok božji, belo oblačilo in je nesi brezmadežno tja pred sodni stol našega Gospoda Jezusa Kristusa, da zadobiš večno življenje!“ Na ta opomin mislite pogosto in si prizadevajte, neoskrunjeno ohraniti krstno nedolžnost! Dokler se vaše srce ne omadežuje z ve¬ likim grehom, tako dolgo ste ljubljenci brezmadežne Device in imate v nji najzvestejšo varihinjo in zavetnico, ki vam pomaga streti glavo kači izkušnjave in zapeljivosti, kjer in kadarkoli preži na vas. Odkar je Gospod Bog v raju govoril besede: So¬ vraštvo bom naredil med teboj in med ženo, med tvojim zarodom in med njenim zarodom, od tedaj je boj človeško življenje na zemlji. (Job. 7, 1). Danes je ta boj silnejši in nevarnejši, kakor je bil kedaj. Danes nam je treba celih mož, ki stojijo na strani Gospoda, ki je močen in mogočen v vojski (Ps. 23, 8); treba nam je močnih žen, kakor jih opisuje kralj Salomon v zlatem abecedniku za žene. (Preg. 31, 10). Danes je poseb¬ nega pomena beseda Kristusova: Kdor n iz meno j, je zoper mene. (Luk. 11, 23). Nikdar ni bila odločnost to¬ liko potrebna, kolikor je danes, ko je človeštvo razdeljeno v dva mogočna tabora, v tabor Kristusa in beliala, ko se sveta katoliška Cerkev, ki je naša mati (Gal. 4, 26), napada s sovraštvom in z obrekovanjem. Zato, krščanski možje in krščanske žene, oklepajte se tesno one žene in ljube gospe, ki se imenuje slonokoščeni stolp in 602 sr stolp Davidov. Ona vas bo branila zoper nevero in zoper nravstveno popačenost sveta in vas bo napolnjevala s krščanskim pogumom v veri in z junaškim duhom v po¬ božnosti. Uklanjajte se ljubeznivi, s solncem oblečeni in z zvez¬ dami ovenčani Kraljici vi, visoki in bogati! Ona vam bo najmočnejša bramba, pa najdražji zaklad in največja tolažba. Cesar Ferdinand II. (1619 -1637) je bil navdušen društvenik svete Device; ko je postal kralj češki in ogrski, se je ime¬ noval javno tovariša Marijinega, in ko je postal rimsko- nemški cesar, se je dal vpisati v vse zapisnike Marijinih društev po širnem cesarstvu, da bi imel od vseh nekaj: molitev in pa združenost. Leta 1440 je vrli knez Friderik Brandenburški v svrho dejanskega spoznavanja krščanske resnice in v češčenje brezmadežne device in matere Marije ustanovil red la¬ bodjih vitezov, ki so v znamenje nosili zlato verižico iz trinajsterih sklepov, z vloženim srcem, na katerem je bila upodobljena sveta Devica z detetom Jezusom, stoječa na luni, pod njo bel labod z razprostrtimi perotmi kot znak brezmadežne čistosti. Podoba Matere božje je imela napis: „Češčena bodi, Kraljica sveta", in „neizpremenljiva zvestoba". 0 priliki mednarodnega Marijinega shoda, ki se je vršil v Freiburgu na Švicarskem od dne 18. do 21. avgusta predlanjskega leta, se je v oživljenje tega Marijinega vi¬ teškega reda osnovala nova Marijina družba, to je „red bojevalcev Marijinih", čigar člani se hočejo pod zastavo Marije, ki je kači glavo strla, viteški potegovati in boriti za dobro, sveto stvar. Sveti oče Leon XIII. so prej blagoslovili blago misel in so prvi sprejeli viteški križpro m er it is in honorem beatae Mariae Virginis. 1 Enako naj se zbirajo imenitni in visoki Lavantinske škofije krog prestola Marijinega in naj delajo pod njeno zastavo za Boga z vzgledom, z besedo, z dejanjem. 1 Glej: Internationaler Marianischer Congrefi vom 18. bis 21. August 1902 zu Freiburg in der Schweiz. Congrefl-Bericht. Freiburg (Schweiz), 1903. 678 stran, (po kazalu). 603 £ Ljubite in hvalite mogočno Devico vi, krščanski delavci in rokodelci! Vaše plačilo za goreče češčenje in stanovitno posnemanje vsekdar čiste neveste kot lilija čistega svetega Jožefa, pravičnega in potrpežljivega tesarja nazareškega, variha delavcev, bode vedno obilen blagoslov božji pri vaših delih in vzveličavna zadovoljnost pri vsej vaši si- roščini. Častite z vso gorečnostjo in z vso ljubeznijo prebla- ženo devico Marijo vi, pravični, in rastli bote v milosti in neprestano napredovali v krščanski popolnosti! Uresničevala se bo beseda svetega Pisma, katero sveta Cerkev obrača rada na Marijo: Blagor človeku, ki mene posluša in čuje pri mojih vratih slednji dan in streže na me pri podbojih mojih dveri. Kdor mene najde, najde življenje in pr ej me vzveličanj e od Gospoda. (Preg. 8, 34. 35). Pokoro, pokoro, je klicala Marija, ko se je leta 1858 prikazala v Lurdu kot brezmadežno Spočetje. Slušajte ta od Marije večkrat ponovljeni opomin vi, ki ste z velikimi grehi oskrunili in izgubili oblačilo posvečujoče milosti! Ne mudite se, zdaj v svetem postnem času zadobiti zopet stanje milosti po zakramentu svete pokore! . Slajšega veselja ne morete pripraviti brez madeža Spočeti v tem nji posvečenem jubi¬ lejnem letu, kakor da svoje duše očistite greha in potem nikdar več ne grešite. Pred ne dolgim časom je prišel mlad podčastnik k meni dobro znanemu duhovniku' iz družbe Jezusove na Dunaju in se je želel izpovedati. Vprašan, zakaj da hoče opraviti sveto izpoved, odgovori blagi vojak: „Jutri imamo veliko cesarsko parado, in jaz bi naj pri tem nastopu pred cesarjem nosil polkovno zastavo. Na zastavi je slika Matere božje, in ako že moram nositi sliko Matere božje, jo hočem nositi s čistim srcem, in zato sem prišel k izpovedi. “ Ljubite otroško in poveličujte navdušeno Kraljico devic vi, Bogu posvečeni prebivalci samostanov! Lahko in zaslužno izpolnjevanje stanovskih dolžnosti, zlasti svetih obljub, bo 604 <- zato vaše najboljše plačilo. Kar je obljubila Marija pobožni Bernardeti za voljno izvrševanje njenih naročil: Obljubim ti, da te bom osrečila, vendar ne na tem svetu, temveč v večnosti, to bo gotovo veljalo potem tudi vam. Ko je bila Bernardeta Soubirous izpolnila svoje po¬ slanstvo, je vstopila kot usmiljenka z imenom Marija Ber¬ narda v samostan v mestu Nevers in je umrla tam popolno vdana v božjo voljo na slovesu svetosti dne 16. aprila 1879. Nepopisno veselje mora pač na smrtni postelji napolnjevati srce gorečega častilca in posnemovalca preblažene device Marije. Da, vsi, ki prebivamo v prostrani, z mnogimi lepimi Marijinimi svetišči obdarovani Lavantinski škofiji, vsi se hočemo v Marijinem jubilejnem letu zatekati k čisto spočeti Devici in jo hočemo z najvdanejšo gorečnostjo slaviti in zaupno prositi njene premogočne priprošnje pri njenem božjem Sinu. Prav živo želim, da se v zlatem Marijinem jubilejskem letu opravljajo vsepovsodi pobožnosti in svečanosti v zna¬ menju Brezmadežne: n. pr. praznovanje osmega dne vsakega meseca v spomin 8. decembra; nadalje ljudski misijoni in duhovne vaje, tridnevnice in devetdnevnice. V stolni in mestni župnijski cerkvi v Mariboru se bo 7. dan vsakega meseca opravila večerna pobožnost s premišjevanjem, z lavretanskimi litanijami in svetim blagoslovom; naslednji 8. dan pa bo služena peta sveta maša s svetim blagoslovom. Marijina po¬ božnost meseca maja in rožnovenskega meseca oktobra naj se vrši slovesneje, kakor drugekrati. Pred s cveticami in z zelenjem okrašenimi Marijinimi podobami naj se zbirajo po večerih starši s svojimi ljubimi otroci in posli k pobožni molitvi. Prva sveta obhajila se naj letos opravljajo z naj¬ večjo slovesnostjo na čast brezmadežni Devici. Sveti oče Pij X. so dne 8. septembra 1903 v počeščenje brez madeža spočete Matere božje potrdili molitev in so jo obogatili z vsakdanjim odpustkom 300 dni. Naj le-to duha £ 605 in srce vnemajočo molitev k brezmadežni Devici verniki pridno opravljajo zasebno in skupno. 1 Hvalo dajem Bogu za živo vero in za srčno pobožnost, ki vlada med udi Marijinih bratovščin in društev moje ško¬ fije. Trdno upam v Boga, da se bodo te toliko koristne, ker z bogatimi odpustki oblagodarjene pobožne družbe na¬ množile in razširile v jubilejnem letu; k temu bo ne¬ dvomno prav mnogo pripomagalo izredno slovesno oprav- ljenje društvenih godov in pobožnosti v tekočem, odpustkov polnem jubileju. V raznih zavodih, kakor v obojnem ško¬ fijskem semenišču, naj slavnostne akademije vnemajo in navdušujejo srca gojencev za njih ljubo mater Marijo. Nadalje naj se, ako mogoče, prirejajo Marijine jubi- lejske božje poti k posebno slovečim priljubljenim Marijinim cerkvam domače škofije. Skoraj vsaka izmed 24 dekanij ima prav vabljivo Marijino božjo pot. Izredno sloveče Mari¬ jine župnijske cerkve so: novozidana bazilika Marije, matere milosti v Mariboru; potem Mati božja na Črnigori pri Ptuju in v Novištifti pri Gornjem gradu; Mati božja v Rušah in v Puščavi; Marija Nazaret, Šmarje pri Jelšah in sv. Marija na Sladkigori, Marija Snežna na Velki in sv. Marija v Zagorju, sv. Marija v Dobju in v Dobovi, sv. Marija v Polenšaku in 1 V laškem jeziku sestavljena molitev se v slovenskem prevodu glasi tako-le: Presveta Devica, ki si bila prijetna Gospodu in si postala nje¬ gova mati, brezmadežna na telesu in na duši, v veri in ljubezni; ob tem slovesnem jubileju razglašenja verske resnice, ki te je oznanila vsemu svetu brez greha spočeto, poglej milostno na reveže, ki prosijo tvojega mogočnega varstva! Hudobna kača, katero je zadelo prvo prekletje, še vedno napada in zalezuje revne Evine otroke. O naša blagoslovljena Mati, naša kraljica in besednica, ki si že brž v prvem trenotku svojega spočetja glavo strla sovražniku, prosimo te združeni s teboj v eno srce, sprejmi naše molitve; pa jih nesi tja pred prestol božji, da se nikdar ne ujamemo v zanjke, ki se nam nastavljajo, in da tako vsi dospemo v kraj vzvcličanja, in da med tolikimi nevarnostmi Cerkev in krščanska družba naposled za¬ poje pesem rešitve, zmage in miru. Amen. (Odpustek 300 dni enkrat na dan. Iz Vatikana, dne 8. septembra 1903. Pij X., papež). 606 <- na Prihovi in še mnogo 'drugih. Med podružnicami se od¬ likujejo sv. Marija v Petrovčah, Marija pomagaj v Vitanju, Marija Lurška v griški župniji, sv. Marija na sveti Gori, sv. Marija na Tinskem, sv. Marija na Grački gori nad Sevnico in na Brinjevi Gori pri Konjicah in še mnogo drugih. Premožnejši škofljani se bodo mogli udeležiti velikih božjih potov k brezmadežnemu spočetju Marijinemu v Lurdu. Velikansko romanje k svetovno znani Marijini božji poti se bo priredilo meseca junija tega leta iz Dunaja, drugo more¬ biti meseca avgusta iz Ljubljane. Posebna izjava ljubezni in vdanosti do Marije se bo vršila v stolni in mestni župnijski cerkvi k sv. Janezu krst- niku v Mariboru. Goreči Marijini častilci so namreč dali postaviti v stolni cerkvi krasen altar svetega rožnega venca za ceno 5940 kron, katerega hočem vpričo vseh gospodov dekanov letos slovesno posvetiti. V veličajni predmestni župnijski cerkvi Marije, matere milosti, se bo pa postavil na velikem altarju in svečano blagoslovil dragoceni nasadek s tronom za čudodelni kip Marijin. Za prijazno cerkev sv. Jožefa pri Mariboru so častiti misijonarji sv. Vincencija Pavijana na. čast brezmadežnemu spočetju preblažene device Marije pod imenom čudodelne svetinje pripravili mramornat altar, ki velja 5000 kron in katerega želim dne 1. letošnjega majnika svečano po¬ svetiti. Pod Marijinim kipom bo napisano: O Marija brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo! Krasni kip bo stal med sohama sv. Vincencija Pavijana in sv. Fran¬ čiška Ksaverija. V stalni spomin na zlati Marijin jubilej bi pač srčno želel, da se prvo adventno nedeljo tega preznamenitega leta začne večno češčenje najsvetejšega zakramenta po celi ško¬ fiji k večji časti Sinu božjega in njegove brezmadežne Matere in v pravo srečo vseh dragih mi škofij anov. Pred 8. decembrom 1904 naj se opravi, ako le mogoče, devetdnevna ali vsaj tridnevna pobožnost k brezmadežnemu spočetju Marijinemu. Na predvečer naj od šeste do polsedme 607 ure po vseh cerkvah v škofiji slovesno zvonjenje glasno oznanjuje po razsežni škofiji visoki pomen prihodnjega 8. decembra. Služba božja se naj na ta preijubeznivi praznik opravlja z vso prisrčnostjo, ter 'se naj sklene z ambrozi- jansko zahvalnico Te D e u m laudamus. Neposredno pred zahvalno pesmijo pa se naj še vsa škofija častitljivi Devici in Materi daruje in posveti s pri- dejano molitvijo, za katere opravljanje podelim vsled papeže- vega pooblastila od dne 28. avgusta 1903 vsakdanji odpustek 50 dni. Posvetitev brezmadežnemu spočetju deviške matere božje Marije. O presveta Devica! V trdnem zaupanju, da ni nihče zapuščen, kdor kliče tebe na pomoč, pridemo mi verniki Lavantinske škofije k tebi v svojih potrebah, skrbeh in bolečinah, da nam po svoji mogočni priprošnji zadobiš milosti in pomoči od svojega božjega Sina. Da pa, o Mati milosti, tem gotoveje uslišiš naše otroške prošnje, in da nas in naše tem mogočneje varuješ zoper skrivne in očitne so¬ vražnike, izrečemo s tem očitno in skupno, da se hočemo tebi, ki si bila od prvega trenotka svojega spočetja čista in neomadežana, na poseben način dati v last ter ti služiti. Zato danes pred obličjem tvojega ljubega Sina in našega v naj¬ svetejšem zakramentu resnično in bistveno pričujočega Gospoda in Vzveličarja Jezusa Kristusa, ter vpričo naših svetih angeljev varihov in krstnih patronov posvetimo in izročimo tebi same sebe in svoje trude in svoja dela, kakor tudi svoje družine, občine in svojo domo¬ vino s trdno voljo, da je ta posvetitev nepreklicna za nas in naše potomce. O brezmadežno spočeta devica in mati božja Marija, sprejmi milostno našo zvezo, ki smo jo danes sklenili s teboj ; sprejmi nas za svoje otroke in daj, da nam bo tvoje najčistejše srce, ki je tako tesno sklenjeno s srcem tvojega božjega Sina, slonokoščeni stolp, v katerem najdemo varstvo in zavetje pred poželjivostjo mesa, pred hudobnim svetom in pred satanom! Povej, ti pribežališče grešnikov, Jezusu, svojemu Sinu in našemu Bogu in Gospodu, da smo z žalostjo na¬ polnjeni zavoljo svojih lastnih grehov in zavoljo vseh drugih v vseh časih in na vseh krajih!. Izprosi, o Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta, našim predstojnikom razsvetljenje, da skrbijo v modrosti in pravičnosti za našo časno in večno srečo; nam podložnikom pa pridobi milost, da smo z zasluženjem vdani in pokorni svoji, od Boga postavljeni oblasti' 608 O pomoč kristjanov, izprosi božjo podporo našemu svetemu očetu papežu Piju X., našemu ljubljenemu cesarju Francu Jožefu I., našemu nadpastirju in vsem našim duhovnikom! Izprosi pravičnim stanovitnost v dobrem, grešnikom pokoro in poboljšanje, krivovercem in nevernikom razsvetljenje in izpreobrnjenje, vsem našim domačim nebeški blagoslov, umirajočim srečno smrt in ubogim dušam v vicah rešenje iz strašnih muk! Sprejmi pod svoj materin plašč, o Kraljica nebes in zemlje, naše župnije, našo drago škofijo in našo ljubo domovino! Prosi za nas, sveta božja Porodnica! R,. Da bomo vredni obljub Kristusovih! Molimo. O Bog, ki si po brezmadežnem spočetju preblažene Device svo¬ jemu Sinu pripravil vredno prebivališče, prosimo te, da, kakor si njo z ozirom na smrt svojega Sina obvaroval vsakega madeža, tako tudi nam daš po njeni priprošnji s čistim srcem dospeti do tvojega gle¬ danja. Po tistem Gospodu našem Jezusu Kristusu, svojem Sinu, ki s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. Opomba. Kdor predstoječo posvetivno molitev v Lavantinski škofiji moli pred podobo Matere božje s skesanim srcem, dobi od¬ pustek 50 dni enkrat na dan. (S. Congreg. Indulgent. et sacr. Reliq., die 28. Augusti 1903). V Gospodu ljubljeni škofljani! lilo je leta 1647, ko so sovražniki hudo stiskali našo ljubo domovino in je bila sveta katoliška vera v najhujši nevarnosti. Tedanji verno pobožni cesar Ferdinand II. (1637—1657) ni vedel boljšega sredstva, da reši Cerkev in državo, kakor da se zateče pod varstvo in zaščitje Marije, brez madeža spočete. In tako je dal blagi vladar postaviti na Dunaju na javnem trgu. A m Hof ali Na dvoru imenovanem, krasen steber s kipom Brezmadežne in je z obljubo zavezal sebe in svoje naslednike, praznik brezmadežnega spočetja za vse čase vsako leto dne 8. decembra obhajati z največjo slo¬ vesnostjo, na preddan 7. decembra pa se postiti in se zdržati mesnih jedi, poleg tega še Marijo proglasiti za patrono in varihinjo Avstrije. Da izvrši- pobožni sklep, gre plemeniti vladar dne 18. maja 1647 z vsem svojim dvorom v sijajnem 609 sprevodu iz dvorne župnijske cerkve sv. Avguština v te¬ danjo jezuitsko cerkev k svetim deveterim angeljskim korom Na dvoru. Pri krasnem Marijinem stebru je bila slavnostna pridiga in potem se je služila slovesna pontifikalna ali višeduhov- niška maša. Ko je cesar Ferdinand po klicu Jagnje božje prejel poljub miru, je odložil svoj meč, ter je ponižno po¬ kleknil in je med tem, ko je pontifikant s sveto hostijo stal obrnjen proti njemu, govoril s povzdignjenim glasom sledečo obljubo: „Vsemogočni, večni Bog, po katerem kralji vladajo in v čigar roki je vsa oblast kraljevstev! Jaz Ferdinand padem v ponižnosti na kolena pred tvojim božjim veličastvom in v svojem in v svojih naslednikov imenu, kakor v imenu slavne dežele Avstrije imenujem in izvolim danes brez¬ madežno deviško mater tvojega Sina za posebno gospo in varihinjo te-le avstrijske nadvojvodine. In vrhutega zagotav¬ ljam in obljubljam, da se naj praznik njenega brezmadežnega spočetja po vsej pokrajini dne 8. decembra sleherno leto slovesno obhaja kot zapovedan praznik, s postom in z zdrže- vanjem od mesnih jedi na biljo. Prosim tebe, o najvišji Gospod nebes in zemlje, sprejmi milostno to mojo obljubo in stegni svojo roko, da varuješ mene, mojo hišo in moja ljudstva! Amen.“ Nato je cesar z največjim notranjim ganjenjem, ki se je polastilo tudi src vseh pobožno pričujočih, prejel sveto obhajilo. V večno proslavo prepomenljive verske izjave in pobožne obljube je bogaboječi vladar sam narekoval napis, ki je zarisan na podnožju neminljivega častnega spomenika. Od tega leta 1647 se je slavni praznik Brezmadežne z biljo in s postom na preddan obhajal v Avstriji zmeraj naj- slovesneje, in ta lepa dežela se je stanovitno veselila mo¬ gočnega varstva veleoblastne Kraljice sveta. 1 Pri tem umetno izdelanem Marijinem stebru pa so se vršile tudi večkrat ve¬ like svečanosti. Po lepem vzgledu svojega preblagega očeta 1 Glej: P. Georg Kolb S. I., Marianisches Ošterreich. Denk- wiirdigkeit der Marienverehrung im Lande ob der Enns. Linz, 1889. 39 610 je dal cesar Leopold I. (1658—1705) mramornati steber brezmadežne Device nadomestiti s kovinskim, to pa v trajni spomin zaobljube avstrijske pobožnosti, kakor bereš doslovno v drugem napisu. Ne še zadovoljen s to iz¬ javo vdanosti do preslavne zagovornice Avstrijske, ponese mnogoizkušeni, pa vrlo izkazani močnoverni vladar češčenje Brezmadežne tudi v vrste svojih vojakov. Prvemu bataljonu vsakega polka je dal najvišji vojni poveljnik veliko zastavo s podobo brezmadežne device Marije. Pod tem praporom naj se zanaprej Avstrijci bojujejo in zmagujejo. Pod tem geslom so bile tudi slavno zmagane turške čete ob rešitvi Dunaja leta 1683. V novejšem času, kmalu po slovesni proglasitvi verske resnice brezmadežnega spočetja in sicer dne 22. julija 1855, je šla veličastna procesija iz stolnice sv. Štefana k Marijinemu stebru Na dvoru, s katero so šli apostolski veličanstvi cesar in cesarica, nadvojvodi, ves cesarski dvor, knezonad- škof, metropolitanski kapitelj in mnogoštevilni zastopniki svetne in redovne duhovščine med molitvijo in petjem, da so pri starodavnem zaobljubnem stebru opravili Brezmadežni na čast zahvalne in hvalne molitve, potem pa so se zopet med molitvijo vrnili v stolno cerkev sv. Štefana. Tako je naša ljuba Avstrija vedno častila in slavila svojo prevzvišeno braniteljico in gospo, brezmadežno mater Marijo. Zvesto hočemo nasledovati vzgled svojih prednikov in se hočemo zbirati krog prestola in krog zastave Kraljice vseh svetnikov, kar je zlasti v naših dneh prav potrebno, ko narodno vprašanje žuga razdvojiti izvrstno nadarjene avstrijske narode. Kot katoliški Avstrijci hočemo goreče v dejanju kazati vero svojih prednikov in ž njo neločljivo združeno Marijino češčenje. Tako nam bo mogoče, uspešno odbijati preteče nevarnosti. Edini v sveti veri in napolnjeni s krščanskim duhom se bomo lahko razumevali in zedinje- vali v najtežavnejših vprašanjih. Ob sklepu prosimo v pohlevnem in trdnem zaupanju na pomoč kristjanov, da obrne Marija svoje materino oko na sveto Cerkev, in da njenemu vidnemu poglavarju 611 papežu Piju X. poplača s svojo mogočno priprošnjo zasluge, katere si je stekel za njo papež Pij IX. Prosimo nadalje Marijo, da vsekdar najmogočneje varuje in brani našo krščansko cesarstvo in njenega poglavarja, našega ljubega in dragega deželnega očeta, cesarja Franca Jožefa I.! In ko slednjič obljubimo, da bomo vselej na vso moč slavili in ljubili izmed vseh stvari najbolj odlikovano, časti¬ vredno božjo Porodnico, kličemo iz vsega srca proti nebesom: Usmiljeni Bog, zahvalimo te iz vse duše, da si nas po svoji sveti Cerkvi nezmotno učil prevzvišenih Marijinih prednosti, daj nam tudi na njeno materino priprošnjo, da, kakor je ona brez greha stopila na svet, se mi vsaj brez greha lo¬ čimo iz sveta, in da dospemo k tebi, in da gledamo v čisti luči, kar tukaj strme občudujemo v ponižni veri! V tem pobožnem mišljenju in blaženem upanju podelim vsem ljubim škofljanom višepastirski blagoslov v imenu f Očeta in f Sina in Svetega f Duha! Amen. V Mariboru, na praznik prikazanja brezmadežne device Marije, dne 11. meseca februarja 1904. f Mihael, knez in škof. XXXVIII. Nadpastirske besede avstrijskim katoličanom z dne 15. novembra 1904 o narodnostnem vprašanju. Nadpastirski glas ljubljenim vernikom. [[alostni dogodki, ki so se pripetili po raznih krajih našega cesarstva, silijo letošnjo jesen na konfe¬ renci zbrane nadpastirje, da povzdignejo svoj glas ter ljubljenim vernikom živo pred oči postavijo katoliška 39 * 612 načela, po katerim je treba presojati in obravnavati narod¬ nostno vprašanje, ki dandanes tako hudo razburja duhove. Neposreden povod, da se je razvilo to vprašanje, je bila namera prvega francoskega cesarja, vso Evropo pod¬ vreči koristim Francije, kar je naravno vzbudilo odpor drugih narodov, ki so istotako poudarjali svojo veličino in svojo vrednost. Po raznih državah razkropljeni narodi so začeli hrepeneti po enotni državi, v skupni državi spojeni narodi pa so zahtevali vedno odločneje, da se v polni meri upošteva njih samolastni značaj v jeziku in običaju, v omiki in na¬ predku. Vendar pa to vprašanje, ki zdaj tako globoko sega in mogočno razburja duhove, ni novo. Samaritanka ob Jako- povem studencu je rekla božjemu Vzveličarju, ki jo je prosil za požirek vode: Kako ti, ker si Jud, mene piti prosiš, k isemsa m arijanska žena? Za kaj,Judje se ne pečajo s Samarijani. (Jan. 4, 9). In ravno to veliko odtujenje med Judi in Samarijani, ki prav nič ni po¬ znalo božje zapovedi o ljubezni do bližnjega, je porabil božji Učenik, ko je neprimerljivo krasno razlagal pojem prave lju¬ bezni do bližnjega. Prekrasna prilika o usmiljenem Samari¬ janu, ki je svojemu nerojaku izkazal tako veliko delo lju¬ bezni, naj bi se v naših dneh, ko strast in strankarstvo razjedata človeško družbo, prav globoko vtisnila v srca, zlasti naj se zvesto izpolnjuje opomin, ki ga je izrekel božji Vzveličar ob koncu znamenite prilike: Pojdi in stori tudi ti tako! (Luk. 10, 37). Najstarejša knjiga svetega Pisma, Geneza, navaja vzroke, zakaj so nastali razni jeziki: Prebivalci dežele Senaar so namreč hoteli na nepristojen način povzdigniti in povišati svoje ime. In Gospod je rekel: Glej, le en narod je, invsi le en jezik govore, in to so začeli delati, in ne bodo odstopili od sklepa, dokler ga v dejanju ne izpolnijo; zatorej pridite, stopimo doli, in zmešajmo jim ta jezik, da drug dru¬ gega ne bodo razumeli. In tako jih je Gospod iz tistega kraja po vsi zemlji razkropil. (Gen. 11, 613 <- 6—9). To preprosto poročilo svetega Pisma popolnoma po¬ trjujeta zgodovina in jezikoslovje. Zgodovina nam pripove¬ duje, kako so Kušiti prvi izkušali ob Evfratu ustanoviti državo. Razvaline starega Babilona in Niniv, ki so jih od¬ krili, pa jasno pričajo, da je svetopisemsko poročilo po¬ polnoma resnično in zanesljivo. Bil je torej sklep božji, da so se ločili narodi po raz¬ ličnosti jezikov. Ta razlika pa naj bi ne bila vzrok odtu- jenju, mržnji in medsebojnemu sovraštvu. Delo odrešenja,, ki ga je izvršil učlovečeni Bog Jezus Kristus, naj bi nekdaj ločena ljudstva zopet zbližalo v edinosti vere in v edinosti ljubezni. Skupni namen je spoznanje božje in ljubezen božja ter iz obeh izvirajoče blagodejno veselje. Ta dejanja nas zdru¬ žujejo z Bogom tako, da-je on v nas in mi v njem. Jagnje je bilo umorjeno in nas je Bogu odrešilo s svojo krvjo iz slehernega rodu in jezika in ljudstva in naroda in nas je storilo našemu Bogu kralje v s tv o. (Skriv. razod. 5, 9. 10). Kristus Gospod je s svojim učlovečenjem in z vsem svojim delom odrešenja odstranil steno, to je sovraštvo, ki je ločilo Jude in pagane ter narode sploh. Zdaj so vsi udje kraljevstva Kristusovega, vsi so združeni v veliki božji dru¬ žini, kakor se glasi v listu do Efežanov: Kristus je naš mir, kateri je iz obeh eno storil in je podrl srednjo steno pregraje, sovraštvo po svojem mesu, in je postavo povelj z nauki o vrgel, da je iz dveh stvaril po sebi enega novega člo¬ veka in mir storil in da je oba v enem telesu z Bogom spravil po križu, ker je umoril sovra¬ štvo sam po sebi. In kojeprišel, jeoznanjeval mir vam, ki ste bili daleč, in mir njim, kateri so bili blizu, ker po njem imava oba v enem Duhu pristop k Očetu. (Efež. 2, 14—18). Jezikovni čudež, ki se je dogodil prvi binkoštni praznik, je imel očividno namen pokazati, da naj ljudi, katere je ločil greh, združi milost Sv. Duha, ta najdražji dar odrešenja, zopet v eni katoliški Cerkvi, ki je kraljevstvo božje na 614 zemlji. In res, potrebno je bilo, da je med človeštvo, ločeno po jezikih, na ta način posegla božja previdnost. Kajti raz¬ lika jezikov odtujuje in loči človeka od človeka. Če se srečajo ljudje, ki so različnega jezika in si zato ne morejo razodeti, kar čutijo, potem pač prav malo pomaga k zdru¬ žitvi, da so iste narave. Ker torej razlika v jezikih tako strogo loči, in ker katoliški kristjani vidimo, kako strastno je vrvenje med različno govorečimi narodi in ljudstvi, mo¬ ramo pač, ko presojamo in obravnavamo narodnostno vpra¬ šanje, imeti nepremično pred očmi prava načela o tej zadevi. Krščansko ljudstvo Avstrije naj se neomajno in trdno drži svete Cerkve, ki po edinosti svete vere in po občestvu ljubezni vabi, pa tudi resnično vodi k pravi edinosti, k enako¬ pravnosti in k pravemu bratstvu. Edinosti vere nasprotuje brezbožno prizadevanje onih, ki hočejo avstrijske katoličane odtrgati od Rima, središča krščanske edinosti. Pred temi svarimo ponovno z vso odločnostjo. Veličastnosti svete vere pa nasprotujejo tudi obžalovanja vredni poizkusi onih, ki se trudijo, da bi Bogu odtujeno vedo v preprosti, domači obliki razširili med ljudstvom in tako uničili edinozveličavno vero v Kristusa. Načelo, da je treba lastno narodnost povzdigniti brez ozira na ljubezen in pravičnost, ki smo jo dolžni so¬ sedu, naravnost nasprotuje vseobsežni krščanski ljubezni. Krščansko ljudstvo Avstrije zedinjaj nadalje zvesto iz¬ polnjevanje zapovedi njega, ki se je sam imenoval kralja, seveda v nadnaravnem kraljevstvu: Dajte cesarju, kar j e cesarj evega, in B o gu, k ar j e b o ž j ega. Kato¬ liško ljudstvo Avstrije daje Bogu, kar je božjega, oziroma, kar gre njegovemu namestniku na zemlji, prav tako pa daje tudi svojemu cesarju, kar je cesarjevega. Prvi rimski papež, sv. Peter, živo opominja v svoji prvi okrožnici vernike k strahu božjemu in k spoštovanju do kralja: Boga sebojte, kralja častite! (I. Petr. 2, 17). In slavljeni apostol na¬ rodov, sv. Pavel, je zapovedal pokorščino do obstoječih oblasti v klasičnem 13. poglavju svojega prekrasnega pisma do Rimljanov. To poglavje je državni oblasti in vsled tega 615 «- mirnemu razvitku človeštva več koristilo, kakor vse modro- slovne in učene razprave o državi in njenih pravicah od najsta¬ rejših do najnovejših pravoslovcev. Vsak človek bodi višji oblasti podložen; ni namreč oblastiod drugod, kakor od Boga; katere pa so, so od Boga po¬ stavljene. Kdor se tedaj oblasti ustavlja, se božji volji ustavlja. Kateri se pa ustavljajo, sami sebi pogubljenje nakopavajo... Zatorej morate podložni biti, ne samo zavoljo straho¬ vanja, ampak tudi zavoljo vesti. (Rimlj. 13, 1—5). Ta opomin drugega prvaka apostolov oznanjuje vero v božji izvir predstojniške oblasti, osvetljuje in razlaga vzvi¬ šeni naslov: cesar po božji milosti. Tega apostolskega nauka se morajo katoliški kristjani tem močneje in tem zvesteje držati, čim bolj se trudijo oblasti teme, da bi za¬ krile blesk, ki sije iz božjih besed na cesarsko krono. Da, to svojo vero v od Boga postavljeno oblast, cerkveno in posvetno, hočemo vedno izvrševati v besedi in dejanju, kakor tudi v zvesti vdanosti do naše prirojene, presvetle dinastije, katere poglavar, cesar Franc Jožef I., je trdna vez, ki nerazdružno spaja po jeziku, običajih in zgodovini mnogo- lične sestavine velike države, jih ščiti in brani ter jim za¬ gotavlja prosti razvoj njih samolastnega značaja. Njih Veli¬ čanstvo, ki deluje po pomenljivem reku viribus unitis, je izgovoril nekoč pomembno besedo: Avstrija mora biti zavetišče vseh narodov, ter se je izrazil prav zaupljivo: Naj govore narodi te velike države katerikoli jezik, zaupam, da se bodo vsi pri¬ znali in izkazali zveste sinove skupne domo¬ vine. Zares, po vsi pravici je poudarjal papež Leon XIII., nesmrtnega spomina, v svojem nagovoru, ki ga je govoril avstrijskim romarjem dne 16. aprila 1888, da imajo Avstrijci vzrokov dovolj, z vdanostjo do papeža v svojih srcih vezati tudi ljubezen do svojega prevzvišenega cesarja. To hoče tudi Cerkev, ki nalaga svojim otrokom strogo dolžnost, da so pokorni in vdani vladarjem, in v sedanjih časih hoče -> 616 Cerkev prav tako vzglednih katoličanov, kakor najboljših državljanov in popolnoma zvestih podložnikov. Tako naj torej Avstrijce vedno druži požrtvovalna lju¬ bezen do domovine in neomahljiva zvestoba ter voljna po¬ korščina do očeta domovine, do od Boga postavljenega vla¬ darja. Razni narodi naj so kot sodržavljani iste države, kot udje velike enote, staročastitljive, pa nikdar se starajoče habsburške monarhije, v tesni zvezi med seboj in naj po¬ stopajo vzajemno ter naj združeni povspešujejo krščansko omiko in krščanski napredek, ter naj skupno utrjujejo in krepijo veliko cesarstvo, ki je v srcu Evrope delo božje previdnosti. Kralj kraljev, vladar vladarjev je združil v živo celoto to mnogonarodno in mnogojezično ce¬ sarstvo. In zato naj človek ne loči, kar je Bog združil. Zato pa bo tudi prenehal in mora prenehati nesrečni prepir med izredno nadarjenimi narodi Avstrije. Vsi plemeniti domoljubi — in kateri Avstrijec bi ne hotel biti to — naj si sežejo v roke, in pokoj in mir, pa tudi sreča in blagoslov se bota naselila po vseh pokrajinah države. Pravi trajni mir je sad krščanske pravičnosti in lju¬ bezni. Ti dve čednosti naj torej vodita avstrijske narode, naj uravnavata njih dejanje in nehanje, naj urejata njih med¬ sebojno razmerje. Vsakega odkritosrčnega domoljuba naj¬ odličnejša naloga mora biti, da si prizadevlje oblažiti na¬ rodna sprotja in da z vsemi močmi dela na to, da bodo narodi prebivali mirno in prijateljsko, zadovoljno in veselo drug poleg drugega. Narodi so pač tu in imajo pravico do obstanka, zato se naj ne ločijo, temveč združujejo v oče¬ tovski hiši ljubljene Avstrije. Od kod neki prihaja zoprni razpor in nizkotni prepir? Dobromisleči meščan in pošteni kmet ga vendar ne marata, pa usiljujejo njima ga, neusmiljeno njima ga nalagajo, kakor da bi nevidne sile delovale s svojimi pogubonosnimi močmi. Blaginja Cerkve, blagor države, korist vladarske hiše, sreča podložnikov, da, veličina, sreča in sijaj Avstrije je odvisen od tega, da so raznolične narodnosti složne med seboj, ali 617 bolje rečeno, da stranke, ki te narodnosti v javnosti zasto¬ pajo, med seboj mirno shajajo, da se med seboj sporazumejo in druga drugi dobro želijo. Nikdar bi torej ne smelo priti do javnih strastnih na¬ stopov; zastopniki narodov ene države bi se nikdar ne smeli sovražiti, ne smeli bi se zaničevati, ker so izbrani iz vseh narodov in bi se morali temu primerno medsebojno spoštovati. In ta neobhodno potrebna medsebojna dobrohotnost bi se takoj pokazala, če bi bili vsi prešinjeni s krščanskim duhom, če bi vsi katoliško in potem avstrijsko in narodno mislili, čutili, govorili in delali. Pri takem mišljenju bi bil boj med avstrijskimi narodi in ljudstvi le plemenito tekmo¬ vanje za visoke in najvišje smotre, za svete in najsvetejše dobrine, za palmo krščanske omike in civilizacije^ Kaj, ali naj pogubonosni razpor neprestano divja med vrlo razvitimi narodi prekrasne veledržave ? Ali naj bo krščanstvo že skoraj dvatisoč let zastonj razširjeno po Evropi, pred vsem po osrednji Evropi? Ali naj narodov nikdar več ne oživi duh prave ljubezni do bližnjega in duh pravičnosti, ki bi uravnal njih medsebojno razmerje ter jih nagibal k skupnemu povspeševanju plemenitih namenov in smotrov ? „Razlika narodov po jeziku, šegah in običajih temelji v božjem sklepu, in njih medsebojno tekmovanje naj bi povspeševalo razvoj in napredek človeštva. Zato je pa tudi popolnoma opravičena terjatev, da se branijo in varujejo te narodnostne posebnosti. Toda ta terjatev mora za podlago imeti državno edinost in mora spoštovati pogoje, brez ka¬ terih ne more obstati skupna domovina. Moč Avstrije in njena svetovna veljava je odvisna od mirne združitve av¬ strijskih narodov, od zaupne prijateljske poravnave njih med¬ sebojnih razmer“. (Pastirski list avstrijskih škofov z dne 15. februarja 1891). Treba je le krščanske prizanesljivosti, da zavlada zopet mir med prebivavci Avstrije. Avstrijski narodi naj se le svobodno razvijajo in naj drug drugega podpirajo, da do- 618 sežejo krščansko omiko in hite za krščanskim napredkom. To edino koristi in služi vsej celokupnosti. Razlika narod¬ nosti daje pred vsem poseben značaj Avstriji, temu pre¬ krasnemu mozaiku, v katerem se vsi posamezni deli složno vjemajo in strinjajo, zato pa tudi nobeden del ne sme trpeti škode, sicer trpi celota. Ker je vse vladajoča božja pre¬ vidnost hotela, da prebiva po deželah habsburške monarhije več narodov, zato imajo narodi ostro dolžnost, da kot so¬ sedje mirno žive in drug drugega podpirajo, nikakor pa se ne smejo prepirati ter slabiti. Iz tega izvira dalje za vsa¬ kega Avstrijca neodvračljiva dolžnost, da se trudi poravnati vsako nesporazumljenje, naj se pojavi kjerkoli in kakorkoli, in da blaži in odstranjuje vstajajoča nasprotstva. Katoliška Avstrija je podobna katoliški Cerkvi. Katoliška Cerkev je namenjena za vse narode sveta in jemlje vse narode v svojo materino skrb, slično imajo tudi razni narodi v Avstriji svojo očetovsko hišo in krepko ohrambo. Avstrijski državljani naj izvršujejo čednost krščanske miroljubnosti, zvesti opominu apostola narodov: Kar j e na vas, imejte mir z verni ljudmi! (Rimlj. 12, 18). Po naziranju katoliške Cerkve so posamezni narodi s svo¬ jimi posebnostimi delo božje previdnosti in imajo zato tudi pravico do obstanka. Cerkev ne sovraži nobenega naroda in ne daje nobenemu prednosti, pač pa zametava pagansko razdeljenost in ločenost narodov. Cerkev ceni in spoštuje ljubezen in vdanost do lastne narodnosti, ona ceni in spo¬ štuje jezik, pravice in posebnosti vsake narodnosti, odločno pa mora Cerkev obsojati, ako se ta ljubezen in vdanost prevrže v krivičnost napram drugim in v strastno sovraženje vsakega tujega narodnostnega značaja. Tu velja beseda Gospodova: Kar ti nočeš, da ti drugi store, tudi ti drugim ne stori. Ako sta omika in zgodovinski razvoj povzročila, da kak narod sam po sebi visoko stoji, še to ni vzrok, da bi tak narod druge stiskal in jim branil, povspeti se do istih dobrin. Nacionalizem, ki se ne meni za Boga in za pravičnost, je nekrščanski in je najnevarnejše netilo k uporu. Neki 619 £ asirski kralj je svojim vojvodom odkril svojo nakano, da bivšo zemljo svoji oblasti podvrgel. (Judit 2, 3). Absolutni nacionalizem oznanja le neredno samoljubje, iz¬ ključuje vsako zvezo s pristaši druge narodnosti ter je poln sovraštva do njih, on seje in goji neslogo med državljani, krši pravice drugih narodov, ter trga celo vez, ki veže narod s Cerkvijo, postavljeno od Boga. Krščansko prebivavstvo Avstrije tvorijo razni narodi, v posameznih narodih so pa zopet razni smeri, ker razni ljudje razno umevajo javno življenje in načela, po katerih treba to življenje uravnati. To dejstvo jasno kaže, da so nasprotja med krščanskim ljudstvom mogoča. Ta nasprotja pa se ne smejo obsojati, dokler vladajo življenje krščan¬ skega ljudstva večne resnice o odgovornosti pred Bogom in o ljubezni do bližnjega, katere ne sme oškodovati samo¬ ljubje, in dokler večja ali manjša dobičkaželjnost in prevara ne povzročujeta teh nasprotij. Po besedah sv. Pavla ni kra¬ lj evstvo božje jed in pijača, ampak pravičnost in mir in veselje v Svetem Duhu. (Rimlj. 14, 17). Kaj čuda torej, da je papež Leon XIII. katoličane tako pogosto in tako krepko opominjal, da naj bodo v bistvenih rečeh edini, ter da si je tako srčno želel katoliške organi¬ zacije, to je, da bi se združili katoličani v društvih in zvezah, osnovanih na verski podlagi, ter tako delali v dosego ver¬ skega cilja in smotra. V okrožnici Cummulta z dne 8. decembra 1882 piše: „Da ne bo duševne edinosti vernikov rušilo nasprotujoče si prizadevanje strank, jim mora biti vedno pred očmi namen društev, ki se imenujejo katoliška, in duhovi se naj bavijo pri posvetovanjih izključno in edinole s tem namenom; sicer bi kaj lahko vzbudili sum, da iščejo strankarstvo. Pomnijo naj izrek sv. Pavla: Katerikoli ste v Kristusu krščeni, ste Kristusa oblekli. Tukaj nijud, ne Grk, ni suženj, ne prost; zakaj vi ste eno v Kristusu Jezusu. Da se ohrani dobrodejna edinost in sloga, se ne smejo mešati verske in posvetne zadeve, pa tudi ne smejo veljati 620 kot enakovredne. Katoličani morajo gledati na to, da vlada edinost v verskih in nravnih zadevah ter v rečeh cerkvene discipline ali rednosti, kar je pa le mogoče, ako so verniki pokorni svojemu škofu, ki je podložen rimskemu papežu. V čisto posvetnih zadevah naj vlada prostost, v vsem pa naj zapoveduje ljubezen. Modrega zatajevanja je pred vsem treba voditeljem strank. Verske zadeve imajo prednost pred svetnimi, nikakor pa posvetne pred verskimi. Zlasti katoliškega dušnega pastirja naj pri narodnostnih prepirih vodi krščanska previdnost in zatajevanje. V dušnem pastirstvu naj se ozira na sveti tridentinski zbor. (Sess. 24. cap. 7. de reformatione). Ako se vname prepir glede cerkve¬ nega jezika, naj uvažuje, da je papež Leon XIII. v svojem pismu do kardinal vikarja z dne 20. maja 1885 imenoval in določil latinski jezik kot „comes et administer religionis ‘catholicae Occidente toto“. Pri vseh svojih delih in opra¬ vilih naj ne pozabi na pravico svojega škofa, ki sme dajati navodila in more tudi terjati, da se njegov glas, kadar ga povzdigne, posluša in izpolnjuje, kar je Leon XIII. v svoji merodajni okrožnici „Sapientiae christianae" z dne 10. ja¬ nuarja 1890 duhovnikom prav posebno na srce položil. Če je pa duhovnik v resnici previden in se res na plemenit način trudi, pa mu vendar narodnostni predsodki od te ali one strani stavijo zapreke ter mu delajo težave pri izvrševanju dušnega pastirstva, naj mu bo vzgled tudi v tem oziru božji Vzveličar, ki je postavil Samarijanom v pri¬ liki o usmiljenem Samarijanu prekrasen spomenik, vkljub temu pa od njih ni bil niti sprejet, radi česar so njegovi učenci hoteli ogenj priklicati nad nehvaležno mesto. Toda božji Učenik je očital svojim učencem nepremišljeno goreč¬ nost, rekoč: Neveste, katerega duha ste. (Luk.9, 55). Katoliški duhovnik naj ostane krotek in ponižen, če mu tudi ugovarjajo; premaguje naj se ter naj ohrani krščansko ravno¬ dušnost. Kdor samega sebe premaga, premaga prav lahko tudi vse druge ovire. —-> 621 — Naj torej avstrijska ljudstva zedinja ljubezen do altarja in prestola, do Cerkve in domovine, do papeža in cesarja; naj jih zedinja ljubezen do Pija X., ki sveto Cerkev, to ves svet obsegajoče kraljevstvo, srečno in slavno vlada po apo¬ stolskem geslu: „Omnia instaurare in Christo 11 , in ljubezen do cesarja Franca Jožefa I., čigar milo žezlo že nad pol- stoletja blagodejno vodi našo ljubljeno Avstrijo! Vsemogočni, po katerem kralji kraljujejo, poglavarji zapovedujejo in mogočni pravico določajo (Preg. 8, 15. 16), ohrani našega svetega očeta, čuvaj našega vladarja in nje¬ govo presvetlo vladarsko hišo^ katere grb krasi dvoglavi orel s križem in z mečem, blagoslovi vso cesarsko in kra¬ ljevo državo in njene prebivavce, ki naj hrepenijo po skupni domovini v nebeškem kraljevstvu, kakor jih zdaj na zemlji druži ena in ista domovina. Dunaj, na praznik sv. Leopolda dne 15. novembra 1904. Škofovski odbor. Opomba. Pomenljiv list, ki je bil vobče veselo pozdravljen. Ponatisnili so ga raznovrstni časopisi, tudi „Archiv fiir kath. Kirchen- recht“ (Mainz, 1905. Zweites Quartalheft) ga je dobesedno priobčil pod naslovom: „Der Nationalismus und dic Kirche.“ Bischofliches Schreiben an die Katholiken Osterreichs. (Str. 337-345). -> 622 XXXIX. Postni pastirski list z dne 2. februarja 1905 o presvetem rožnem vencu. MIHAEL, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, prisednik prestola Njih svetosti. Njih ces. in kralj, apostolskega veličanstva tajni svetovalec, velikokrižnik cesarskega avstrijskega Franc Jožefovega reda, doktor bogoslovja, sporoči mnogočastiti duhovščini in vsem ljubim vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Sina v edi¬ nosti Sv. Duha! V Gospodu ljubljeni škofljani! Regina sacratissimi rosarii, ora pro nobis! — Kraljica pre¬ svetega rožnega venca, prosi za nas! (Apostolsko pismo Leona XIII. „Salutaris ille“ z dne 24. de¬ cembra 1883). Opomina vredno ostane minulo leto 1904 za našo častitljivo škofijo, kakor sploh za ves krščansko- katoliški svet. Jubilejno leto Marijino je bilo za Lavantinsko vladikovino zares slavnostno leto. Slovesnost je sledila za slovesnostjo, kakor da bi se bila dolina solz že izpremenila v nebesa. Te jubilejne svečanosti s svojimi po¬ božnimi izjavami so napolnjevale vernike obširne škofije z najslajšim veseljem, z rajsko radostjo. Trojen veliki dar milosti božji nam je podarilo Mari¬ jino leto. Od dne 4. avgusta 1903 Cerkev božjo srečno in slavno vladajoči papež Pij X., ki so v svoji prvi svetovni okrožnici „E supremi apostolatus cathedra“ z dne 4. oktobra 1903 oznanili vernim kristjanom vzvišeni načrt svojega vla¬ danja: Vse obnoviti v Kristusu, so z odlokoma svete 623 <- kongregacije obredov z dne 14. avgusta in 8. septembra 1903 izdali odredbe za uspešno praznovanje slovesnega razglasa verske resnice o brezmadežnem spočetju preblažene device in matere božje Marije. Nato sem jaz v svojem postnem pastirskem listu z dne 11. februarja 1904 razpravljal skrivnosti polno versko res¬ nico in duhovno korist, ki se more brez težave-zajemati iz nje za krščansko življenje, in sem izdal naročila, kako naj bi praznovali po škofiji Marijino jubilejno leto. Vsled tega so se po vseh krajih vršile posebne pobožnosti, kakor mi¬ sijoni in duhovne vaje, tridnevnice in devetdnevnice, proce¬ sije, božje poti in slavnostni obhodi in shodi. Vse te duha in srce vnemajoče svečanosti so se dne 8. decembra 1904 kot ob sklepu Mariji posvečenega jubileja častno zaključile s slovesno javno posvetitvijo škofljanov vselej brezmadežni Devici. Drugi dar božji, ki nam ga je prineslo preteklo leto, je bil izredni jubilej, ki so ga razpisali papež Pij X. s pre¬ milo okrožnico „Ad diem illum laetissimum“ z dne 2. febru¬ arja 1904 povodom svoje izvolitve za postavnega naslednika prvaka apostolov, sv. Petra, pa tudi v proslavo častitljive skrivnosti brezmadežnega spočetja Marijinega. Lavantinski^ škofljani, ki slovijo po krščanski veri in po krščanskem življenju, so si od dne 7. septembra do 7. decembra 1904 prizadevali z vso gorečnostjo, udeležiti se svetega jubilej- skega odpustka. Tretji veliki dar milosti, s katerim je Gospod Bog leta 1904 obogatil škofijo, je z odlokoma od dne 5. januarja in 2. novembra 1904 v vseh župnijskih in samostanskih cerkvah vpeljana pobožnost vednega češčenja presvetega Rešnjega Telesa, ki se je v predmestni župnijski cerkvi sv. Magdalene, te za Materjo božjo najprisrčnejše in naj¬ zvestejše častilke božjega Gospoda in Vzveličarja, začela prvo adventno nedeljo, dne 27. novembra 1904, da, ko bi pripustila to božja najsvetejša volja, več ne preneha do konca dni. Po poročilih, ki so mi došla doslej, se verniki vsepovsodi najgorečneje udeležujejo častitljive in sladke 624 <- zakramentalne pobožnosti, s tem pa obenem najuspešneje in najodločneje zavračajo zlobne skrunitve in gnusobne sramo¬ titve, prizadejane zakramentu ljubezni po nekem časopisu v katoliškem cesarskem mestu Dunaju. V trajno-hvaležni spomin mnogih in velikih, po pre- blaženi materi božji Mariji od troedinega Boga prejetih dobrot hočem v svojem letošnjem postnem pastirskem listu govoriti o starodavno častitljivi in prepomenljivi, mogočni, z odpustki bogato obdarovani in zato v obče priljubljeni pobožnosti, o presvetem rožnem vencu. Ta častitljiva molitev najbolje izraža brezmadežno spo¬ četje Marije device in njeno oblast, ker Češčena Marija, najglavnejši del rožnega venca, v besedah nebeškega po¬ slanca: Češčena,milostipolna, Gospodje s teboj, blagoslovljena si med ženami, izrečno oznanjuje brezmadežno spočetje; ostale besede pa proslavljajo njeno božje materstvo, ki je z brezmadežnim spočetjem v naj¬ tesnejši zvezi, ter poveličujejo Marijo kot posredovalko mi¬ losti odrešenja. Razen tega je sveti rožni venec najprimernejša molitev v poveličevanje vsega češčenja vrednega altarnega zakra¬ menta. Češčenje najsvetejšega zakramenta in proslavljanje preblažene device Marije je tesno združeno. Kajti Marija je v ozki zvezi z najsvetejšim zakramentom, ki je dejansko, bistveno in resnično tisto telo, katero je Sin božji sprejel v Mariji. Papež Leon XIII. pišejo v svoji rožnovenčni okrož¬ nici „Augustissimae Virginis“ z dne 12. septembra 1897: ,,Jezusovo meso je Marijino meso in čeprav je bilo poveli¬ čano po častitljivem vstajenju, je ostala in ostane narava mesa tista, ki jo je prejel od Marije.“ Tako se moramo za nebeško gostbo presvetega Rešnjega Telesa zahvaliti tudi devici Mariji, ki je sladki kruh angeljski okusila v duhu, preden je privolila v učlovečenje Sinu božjega in s tem v bodočo ustanovitev tega zakramenta, na katerega se nanašajo menda tudi njene besede: Lačne napolnjuje z dobro¬ tami. (Luk. 1. 53). Marija se je gotovo udeleževala skriv¬ nosti presvetega Rešnjega Telesa. Apostoli so se vrnili po vnebohodu Gospodovem z Oljske gore v o bed ni c o in so bili enega duha in stanovitni v molitvi z ženami in z Marijo, (Dejan. ap. 1, 13. 14). In o vernikih je pisano: Bili so pa stanovitni v nauku apostolov in združeni v lomljenju kruha in v molitvi.' (Dejan. ap. 2, 42). Preden pa začnem natanje razlagati sveti rozarij, kličem na pomoč z zvezdami ovenčano, s solnčnimi žarki obsijano in na luni stoječo Kraljico nebes in zemlje z besedami, ki so jih papež Leon XIII., nesmrtnega spomina, kakor pravijo v pismu „Diuturni temporis spatium" z dne 5. septembra 1898, quasi augurium victoriae ex praesenti dimicatione re- ferendae, tako rekoč v znamenje zmage v sedanjem boju zapovedali pridejati lavretanskim litanijam že z od¬ lokom svete kongregacije obredov „Ad praesidium colu- menque“ z dne 10. decembra 1883 za naslovom „Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta", kličem jo, pravim, na pomoč z besedami: Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas! Preljubi v Gospodu! 0 |||ne 4. avgusta 1904, na cerkveni god slavnega redov- nega ustanovitelja, svetega Dominika, sem v stolni in mestnožupnijski cerkvi sv. Janeza krstnika v Mariboru, vpričo mnogočastitega stolnega kapitelja, skoraj vseh gospo¬ dov dekanov, kakor tudi mnogih drugih duhovnikov in šte¬ vilne množice ver nik ov posvetil v severni stranski ladji novopostavljeni altar na čast preslavni Kraljici svetega rož¬ nega venca. Na 14 cm visoki mramornati stopnjici se dviga 80 cm visoki altarni podstavek iz belega mramorja, lomljenega na 1 Kdor se hoče bolje uglobiti v razmerje preblažene device Ma¬ rije do presv. Rešnjega Telesa, naj bere: P. H. Krones C. ss. R., Maria und das heiligste Altarssakrament. Trier, 1900. Idem, Maria und die heilige Eucharistie. (Internationaler Marianischer Congrell. Congrefi-Bericht. Freiburg, 1903. Str. 67—84). 40 626 Glinški planini. Trojni vložek iz rdečega ogrskega mramorja je okrašen in sicer sprednji s križem, desni z grozdom in levi s pšeničnim klasom. Lepi podstavek nosi 2 m dolgo in 60 cm široko in 15 cm debelo altarno ploščo ali mizo, ki vrhutega lično sloni na dveh srednjih konsolah ali no¬ silih in na dveh gotiških stebričih z rdečim deblom. Na mramornati klopici za svečnike stoji v gotiškem slogu iz lipovega in smrekovega lesa nežno izrezljani in bo¬ gato pozlačeni nastavek, in sicer najprvo predela (podlaga) z ločnimi oddelki, izmed katerih sta dva zunanja olepšana z okraski, na treh notranjih pa se nahajajo kipi Križanega z dvema angeljema in device Marije ter sv. Janeza evangelista. Nad predelo se vzdiga glavni nasad ek, ki je na obeh straneh nekoliko napuščen in je sestavljen iz srednje okvirjene altarne slike s slemenom in iz dveh stranskih baldahinov. Izvrstno izdelana oljnata slika je posneta po svetovno- znani rožnovenski podobi slavnega slikarskega mojstra Giambettista Salvi (1605—1685), navadno po njegovem rojstnem kraju Sassoferrato imenovanega. Dragocena prvotna slika Kraljica svetega rožnega venca, najlepše delo slavlje¬ nega umetnika Sassoferrato, se nahaja v cerkvi dominikan¬ skega samostana Santa Sabina na Aventiskem griču v Rimu, kjer je sv. Dominik nekdaj bival in stanoval, 1 in ima zgo¬ dovino svoje vrste. V noči od 22. do 23. julija 1901 so jo zlobne roke unesle iz cerkve. Vendar brezbožni tatje so bili dne 20. sep¬ tembra tistega leta ujeti v mestu Albergo Marini; policijski upravnik, ki se je izdal za slikotržca iz Amerike, jim je iz¬ vabil podobo, in ko je bila kupčija navidezno sklenjena, je prijel petero zločincev in je srečno rešil cerkveni umotvor. Laško ministerstvo za uk je nameravalo krasno sliko spraviti v muzej za umetnino in jo je dalo začasno shraniti v galeriji Corsini. Tedanji pravovedni predstojnik dominikan¬ skega reda pa jo je zopet pridobil za javno češčenje. Na praznik vseh Svetnikov dominikanskega reda, dne 9. no- 1 Heinrich Dominikus Lacordaire, Leben des hi. Dominikus. Aus dem franzosischen. Regensburg, 1871. Str. 202 nsl. verabra 1902, je bila med izrednimi svečanostmi postavljena zopet na svoje staro mesto v nepopisno veselje vseh Mari¬ jinih častilcev Rimskega mesta. Blagosrčna kneginja Rosamska je mnogoobčudovano rožnovensko sliko naročila pri mojstru Sassoferrato. Slika predstavlja Devico, ki v modrem plašču in škrlatnem obla¬ čilu sedi na prestolu in na levem kolenu nosi ljubeznivo dete Jezusa. Ona podaje rožni venec ob njeni desnici kleče¬ čemu sv. Dominiku, medtem ko božje dete Jezus sv. Katarini Sienski, ob levi strani klečeči, izroča rožni venec in trnjevo krono. 1 Gornji obočen del te slike je dostavil pozneje drug 1 Sv. devica Katarina, hči barvarja v Sieni, je vstopila v red dominikank, katere takrat še niso živele skupno, temveč vsaka sestra v svoji hiši; nosile so pa črez belo oblačilo črn plašč in so se zbi¬ rale le ob nedeljah v cerkvi dominikancev k poslušanju božje besede in k prejemanju svetih zakramentov. Tako je dobila tudi Katarina v hiši svojih staršev odločeno sobico, v kateri je živela v ostri pokori, je rastla v modrosti in milosti in si je marljivo vila cvetlice svetih čednosti v nevenljivi venec. Nekdaj se je prikazal svetnici Jezus z dvema kronama, z zlato in s trnjevo, ter ji je velel, da si naj izvoli. Ona mu je odgovorila: „Sicer sem ti, o Gospod, že darovala svojo voljo, ako pa moram voliti, vzamem trnjevo krono, da postanem tebi podobnejša". Nato si je pritisnila trnjevo krono na glavo in je čutila od te ure vedno hudo bodenje v glavi. Sassoferrato je hotel menda ravno to izraziti in gledalca opomniti na žalostni del rozarija. Kata¬ rina je dosegla velike reči z milostjo božjo in s sijajnim vzgledom čednosti. Žrtvovala je Bogu svoje še mlado življenje v spravni dar za sveto Cerkev, posegla je mogočno v zgodovino svojega časa in vsega katoliškega sveta in je sestavila dragocene spise. Umrla je po mučni bolezni, šele 33 let stara, dne 29. aprila 1380 in je bila od pa¬ peža Pija II. prišteta svetnikom leta 1461. Bodi še omenjeno, da imajo mnogi ocenjevalci Sassoferratovega dela dominikanko za sv. Rozo Limansko, ki se imenuje prva svetnica novega sveta. Leta 1586 v Limi, glavnem mestu Peruanskem južne Amerike, rojena od ubožnih staršev, je dobila pri krstu ime Izabela; od tistega časa pa, ko je mati nekdaj nad obrazom spečega deteta vi¬ dela krasno dišečo vrtnico, so jo vedno imenovali Rozo. Kmalu je krotka in molčečna deklica zaobljubila deviško življenje v Marijine roke. Nosila je železen spokorni pas in v srebrni obroček, ki ga je iz pokorščine do matere nosila krog glave, je vsadila od znotraj ostrih žebljev v posnemanje Kristusove trnjeve krone. Dvajsetletna je vsto¬ pila v tretji red sv. Dominika. S pomočjo svojega brata si je posta- 40- 628 umetnik. Slika je 1 m visoka in PIO m široka. Leta 1643 dovršena, je imela tedaj ceno 100 tolarjev, danes jo cenijo na 60.000 kron. Po tej staroslavni predstavi častitljive Kraljice svetega rožnega venca je torej posneta naslovna slika stranskega altarja v stolni cerkvi v Mariboru, slovesno posvečenega na god sv. Dominika, dne 4. avgusta 1904. Deviška Mati božja z Detetom v naročju sedi na prostem prestolu, ob desnici in levici spremljana od dveh molečih angeljev, nad njo so angeljske glavice, pri njenih nogah kleči sv. Dominik in prejme rožni venec iz njene roke, sv. Katarina Sienska pa dobi enaki dar iz rok ljubeznivega deteta Jezusa. Omenjeno bodi že zdaj, da je k popolnosti rožnovenčne bratovščine potrebna slika svetega rožnega venca. V usta¬ novni listini, ki nosi vsekdar tako sliko na čelu, stoji na¬ vadno pisano: „Zapovemo in hočemo, da se v kapeli ali na altarju, namenjenem za bratovščino, nahaja vedno podoba, ki predstavlja našega sv. očeta Dominika, ko prejme kleče molitvene vence iz roke deviške Matere božje.“ Taka terjatev je povsem pravična, pa tudi vzveličavna, ker verniki tem rajši in tem pobožneje obiskujejo bratovski altar, če je olepšan s slikano ali plastično predstavo nebeške Kraljice, katera po velikem redovnem očaku izroča svetu rožni venec. Vendar altar ne postane bratovski altar šele po sliki, in predpis te predstave ni takšen, da bi bratovščina ne bila pravno ustanovljena, ako se ne izpolni le-ta opomin. vila v kotu domačega vrta majhno celico iz desek, v kateri je, zedi¬ njena z Jezusom, molila, delala, se bojevala in trpela. V 32. letu svoje dobe je zbolela na smrt, in bolečine v vseh udih telesa so postale tako silne, da so zdravniki občudovali še nikdar opazovano podobo trpljenja, ne da bi si bili vedeli stvar razjasniti, medtem ko je bolnica le molila: „0 Gospod, pomnoži moje trpljenje, pa tudi mojo ljubezen Po smrti, ki je nastopila dne 24. avgusta 1617, se je svetilo njeno truplo v neprimerljivi lepoti, da ljudje niso celo hoteli verjeti, da je bila umrla. Papež Klement IX. jo je leta 1668 prištel blaženim, Kle¬ ment X. pa jo je leta 1671 vvrstil med svetnice. Slika se v redovni obleki dominikank, s trnjevo krono na glavi in z rožo v roki, kako v cvetličnem vrtu kleče pred razpelom moli in premišljuje. 629 Nekdaj je ustanovna listina zahtevala poleg omenjene slike še tudi predstavo 15 skrivnosti krog nje, in sicer kot pogoj, brez katerega se naj ne izvrši ustanovitev. Zato se nahajajo na starejših rožnovenčnih altarjih prav pogosto take Marijine slike, obkrožene od petnajsterih skrivnosti, kakor n. pr. v lepi „roženkranski kapelinadžupnijske cerkve v Konjicah. Sveta kongregacija obredov je ponovno zanikala to terjatev in sicer dne 25. septembra 1845 in 31. januarja 1848. Kako zelo se pa apostolska stolica sama drži načela, da je potrebna prava podoba rožnega venca, je razvidno med drugim iz odgovora, ki so ga dali papež Pij IX. dne 29. ja¬ nuarja 1878, ko je šlo za to, da se rožnovenska bratovščina s svojimi odpustki prenese iz stare cerkve v novozidano, ki nima take podobe. Njih svetost je vslišala prošnjo pod po¬ gojem, da se na kateremkoli altarju nove cerkve postavi podoba pre blažene Device rožnega venca. 1 1 Franz Beringer, Die Ablasse, ihr Wesen und Gebrauch. Zwolfte, von der hi. Ablafikongregation approbierte und als authentisch anerkannte Auflage. Paderborn, 1900. Str. 633. V zadevi predstavljanja Marije kot kraljice rožnega venca piše Reinhold Albers: „Kot kraljica rožnega venca ima Marija Dete v naročju in obadva držita v rokah rožne vence. Krog nju se predstavljajo navadno manjše podobe, pred¬ stavljajoče petnajstere skrivnosti rožnega venca. Nahajajo se tudi po¬ dobe, na katerih Marija, z Detetom v naročju, sv. Dominiku (poleg njega krogla, ki pomenja svet, in pes z gorečo baklo) in sv. Rozi Limanski, kot redovnici dominikanki s trnjevo krono na glavi, podaje rožni venec. Enako izroča na nekaterih podobah dete Jezus Dominiku rožni venec, sveta Marija pa mu venec cvetlic posaja na glavo. Pri teh predstavah se skrbno gleda na pomen barv. Tako so prve tri jagode večidel modre (vera), zelene (upanje), rdeče (ljubezen) v znamenje treh božjih čednosti; skrivnosti veselega rožnega venca so označene z belimi, skrivnosti žalostnega z rdečimi, skrivnosti častitljivega z zlatimi vrtnicami.* (Blutenkranze auf die Festtage Gottes und seiner Heiligen. IV. Band: Die hoheren Marienfeste. Paderborn 1894. Str. 707 nsl). Umetnikom je bilo kakor pri rokah, da so pričeli Kraljico nebes in zemlje, krono vsega stvarstva, spravljati v dotiko z najlepšim, kar ima priroda, s cvetlicami. Da bi proslavljeno Rožo duhovno primerno povišali tudi v umetnosti, so dajali slikarji v njeno roko ali v roko njenega božjega Deteta rdečo ali belo vrtnico, ali pa so vrtnic polne majolke postavljali na stopnjice njenega prestola, ali pa so cvetic na- 630 Po zgoraj šnjem opisu naslovne altarne slike naj še omenim, da je sleme nastavka olepšano z grbami (grčami) in z ostrostolpi in da se nahajajo na njem doprsne plosko- rezbe svitajočih in pojočih angeljev. Desni angelj vbira struno mandoline, levi izvablja glasove milodonečim citram, srednji pa poje na vse grlo svojo „Ave, Maria", katero drži v rokah zapisano na traku. — Pod čveterokotnima, poprečno postavljenima neboma ali baldahinoma, katerih vsak je olepšan s čeli in z ostrostolpi in je pokrit s praznim manjšim baldahinom, opazimo krasne, res žive kipe svetnikov: sve¬ tovnega čudodelnika sv. Antona Paduanskega z lilijo v roki in s slutnje polno zročim detetom Jezusom v naročju, in občno čudodelnega škofa sv. Nikolaja s pastirsko palico in s knjigo, na kateri ležijo znani darovi kot priče njegove milosrčne dejanske ljubezni. Ta za ceno 6000 kron umetno izdelan in vsestranski hvaljen Marijin altar je zdaj bratovski altar svetega rožnega venca v prestolni cerkvi Mariborski. S pismom od dne 26. julija 1904 sem se bil obrnil do velečastitega očeta pro- vinciala dominikancev za Avstrijo-Ogrsko s prošnjo, da naj pošlje v začetku meseca vinotoka 1904 dva dominikanca duhovnika v Mariboru, da bota postavno prenesla in pravo- močno premestila bratovščino svetega rožnega venca iz cerkve duhovniškega semenišča pri sv. Alojziju v stolno in mestno- župnijsko cerkev sv. Janeza krstnika, v kateri kot nekdanji navadni župnijski cerkvi je bila hvalevredna bratovščina zasnovana že leta 1651, pa je bila pozneje opuščena, kakor stlali tja po preprogah pred njenim sedežem. Še več, nekateri mojstri so naslikali Marijo, sedečo v cvetličnem vrtu kakor v rožnem gaju. Aleksander Botticelli (f 1510) je naslikal Madono, kako dva mila angeljca prineseta božjemu Detetu rož brez števila, cele gore rož. In božje Dete jih je mnogo skrilo v svoje krilce ter jih je prineslo Materi. Od teh rožic ne gleda nobena iz krila, le eno steblo moli vun s trnjem, a ne s cvetom. — Paolo Caliari Veronese (1528—1588) je v decembru leta 1573 dovršil znamenito, v akademiji v Benetkah naha¬ jajočo se podobo, na kateri sedi Mati božja sredi cvetličnega grmičja, obkrožena od množice plemenitih gospodov in gospa, papeža in cesarja, katerim vsem deli sv. Dominik vence iz rož. £ 631 se je v ne še obnovljeni stolni cerkvi med nekdanjimi 14 altarji nahajal tudi altar svetega rožnega venca. Ker je stolna cerkev glavna cerkev in mati vseh cerkev razsežne škofije, v katero se morajo velikrat zatekati njeni otroci, zato je pristojno in pravično, da je vernikom toliko priljubljena pobožnost v čast Materi božji, kakor je rožni venec, v njej pravno ustanovljena. Med rožnovensko pobožnostjo, ki sta jo vodila dva častita očeta dominikanca od 1. do 9. dne oktobra 1904, je bila dne 2. oktobra, kot na veseli praznik svetega rožnega venca, po slovesni pridigi in procesiji in po dokončani mo¬ litvi svetega rožnega venca z lavretanskimi litanijami in zakramentalnim blagoslovom, sveta rožnovenska bratovščina premeščena na novi Marijin altar in je bila postavno usta¬ novljena, kakor izpričuje v ta namen sestavljen zapisnik z dne 2. oktobra 1904 in potrjuje dovoljenje za premestitev z dne 3. septembra 1904. Preljubi v Gospodu! j|x29“lrčno želim, da se v stolnici in v mnogih drugih žup- sSBHJil nijskih cerkvah škofije obstoječa rožnovenska bra¬ tovščina prav bujno razvija in razcvita, ter da prinaša zlatih sadov. Iskreno želim, da se goreče opravlja molitev svetega rožnega venca, ta stara katoliška in vsebine polna, mogočna in z odpustki bogato obdarovana in zato toliko priljubljena molitev. Pa odkod ime po vsem katoliškem svetu razširjene pobožnosti ? Od svojega početka ima le-ta molitev ime Marijin p s a 11 e r, ker se preblažena Devica, enako številu Davido¬ vega psalterja, naj dražjega pesemskega zaklada starega za¬ kona, časti s 150-kratnim ponavljanjem angeljevega pozdrav¬ ljena. V teku časa se je Marijinemu psalterju dalo ime rosarium, rožni vrt, njegov tretji del s petimi odstavki pa se je imenoval corona, krona ali venec. Polagoma se je izraz rosarium, rožni venec, rabil ne le za ves psalter s 632 petnajsterimi oddelki, temveč tudi za njegov tretji del. Ime rosarium, rožni venec, tolmačijo različno. Roža vrtnica, kraljica cvetic in znamenje ljubezni, je bila že davno posvečena Mariji, materi lepe ljubezni. O vrtnici so sploh trdili, da je bila pred grehom prvih staršev brez trnja, ker je trnje vzrastlo šele po prekletstvu, ki ga je Bog izrekel nad zemljo zavoljo greha . 1 Brez madeža iz¬ virnega greha spočeta Devica se torej imenuje tudi roža brez trnja, brez greha. V lavretanskih litanijah pozdravljamo Marijo kot rožo duhovno. Odtod, pravijo, je dobil rožni venec svoje ime, ker se Marija, kot od Cerkve slavljena roža skrivnostna, v njem tolikokrat kliče v pomoč. Po drugem mnenju ima rožni venec svoje ime od kroglic, izdelanih iz rožnega lesa; te kroglice so bile neki v začetku izrezljane v obliki majhnih rožnatih popkov, kar je tudi moglo dati povod imenu rožni venec. Vrhu tega se razlaga dotično ime še simbolno ali prispodobno. Kakor ima vrtnica zeleno listje, s trnjem in s krasnim cvetom, enako je tudi rožni venec trojen: veseli, ki predstavlja priprav- 1 Dve cvetici sta, ki se potegujeta za gospostvo v kraljevstvu cvetic: vrtnica in lilija. Stari Plinij pripazuje: Lilium rosae nobilitate proximum est (Plin. XXI. 5, 22), in drugi rastlinoznanci pišejo: rosa flos florum, vrtnica cvetica cvetic. Kraljica je torej vrtnica, za njo pa pride lilija. Obedve se pridevata deviški materi Mariji. Cerkev je dovolila blagoslavljanje vrtnice in lilije. V frančiškan¬ skem redu je bilo običajno na god sv. Antona Paduanskega blago¬ slavljati prirodne lilije. To predpravico so frančiškanom na novo po¬ trdili papež Leon XIII. —■ Dominikanci pa blagoslavljajo na praznik svetega rožnega venca prirodne vrtnice, ki morejo potem imeti vzvc- ličaven učinek, kakor druge blagoslovljene reči. V blagoslovni molitvi se namreč prosi: „Deus . . benedic has rosas . . ut quibuscumque in infirmitatibus appositae fuerint, seu qui eas in domibus suis portave- rint, ab iniirmitate sanentur, discedant diaboli, contremiscant et fugiant pavidi cum suis ministris de habitationibus illis, nec amplius tihi servientes inquietare praesumant.“ Oblast, blagoslavljati vrtnice, dobi tudi voditelj rožnovenske bratovščine obenem z oblastjo, sprejemati v bratovščino. (Franz Beringer, op. cit. III. Teil: Formularien. Str. 5 in 6. — Collectio rituum dioeceseos Lavantinae. Marburgi, 1896. Str. 342). 633 ljanje, žalostni, ki predočuje izvršitev, in častitljivi, ki po- menja sadove odrešenja. 1. Sveti rozarij je, kakor sem že omenil, staro¬ davna častitljiva molitev. Že pred glasovitim usta¬ noviteljem dominikanskega reda, sv. Dominikom, ki je umrl dne 6. avgusta 1221 in je bil leta 1234 od pravovednega papeža Gregorja IX. prištet svetnikom, je bila pobožna na¬ vada, gotove molitve, kakor Oče naš, opravljati s pomočjo majhnih kamenčkov, ki so bili nabrani na vrvici. Toda šte¬ vilo jagod vobče ni bilo določeno. Po navadnem pobožnem izročilu je sv. Dominik izvolil število 150 jagod za Č eš čen a Marija in je s to molitvijo združil premišljevanje skriv¬ nosti odrešenja, dokler ni bila uvedena razdelitev v 15 od¬ stavkov, katerih vsak se je začel z Oče našem in se je končal s Čast bodi Očetu, in dokler ni bilo osnovano z daj navad no premišljevanje pridejanih skrivnosti. 3 1 O rožnem vencu se je napisalo že obilo knjig. V najnovejšem času so zopet začeli razpravljati vprašanje o razmerju sv. Dominika do rožnega venca, sproženo že od Bolandistov (P. Guilielmus Cuperus S. J., Acta Sanctorum. Augusti. Parisiis et Romae, 1867. Tom. I. pag. 422 sqq., Bibliotheca hagiogr. I. Bruxellis, 1898—1901. Pag. 334). Primeri: P. Heribert Holzapfel O. F. M., St. Dominikus und der Rosenkranz. Munchen, 1903. 8 °. 44 strani. — “VVilhelm Schmitz S. J., Das Rosenkranzgebet im 15. und am Anfange des 16. Jahrhunderts. Freiburg, 1903. 8 °. VI + 153 strani. Da se veljavno dožene preporno vpra¬ šanje, bo treba še natančneje preiskovati zadevne listine in slike, kakor zlasti nepretrgano izročilo v dominikanskem redu. Težko, da bi to tradicijo bil pobožni P. Alanus de Rupe zapisal kot celo ne- posredovano. Tudi je komaj opravičeno soditi, da bi bili srednjeveški hagiografi s svojimi čudežnimi poročili in razodetji, katerih ni smatrati ravno kot nadnaravno oznanilo, temveč kot notranje razsvetljenje, došlo jim po navadni poti, prevarani ali prelahkoverni. Vpliv zgoraj omenjenih razprav se že kaže v slovstvu cerkvenega govorništva. (Primeri P. Peter Winkler C. ss. R., Der Unbefleckten Bild und Verehrung. Paderborn, 1904. Str. 133 nsl). Ako bi začetnik molitve sv. rožnega venca ostal tudi povsem neznan, zato ne bi bila nič manj častitljiva in važna, ker njena lepota in odličnost izvirata iz nje same in pa iz vodnega priporočanja svete Cerkve. Rožni venec se je razvil iz dominikanskega reda tako, da se na rožnovenskih podobah sv. Dominik po pravici predstavlja kot za¬ stopnik dominikancev, sv. Katarina Sienska pa predočuje kot zastop- 634 Sv. Dominik, slavni junak vere in apostol trinajstega veka, je v južni Francoski, kjer je drzna krivovera Albi- gencev grozno divjala zoper sveto Cerkev in njene služab¬ nike, navdušeno pridigal o devici Mariji. Trumoma je pri- mca dominikank. — Med priporočila vredne knjige o rožnem vencu spadajo: F. Andreas Pradel O. Pr., Rosenkranzbiichlein. Aus dem Franzosischen von Ferd. Meurin. 2. Auflage. Trier, 1885. 4°. 254 strani. — P. Fr. Thoma Maria Leikes O. Pr., Rosa aurea. Diilmen, 1886. 8 °. 560 strani. — Največji veščak v rožnovenskem slovstvu je nedvomno Fr. Tomaž Esser O. Pr., čigar znamenitejši spisi so: Unserer lieben Frauen Rosenkranz. Paderborn, 1889. 568 strani; nadalje Beitrag zur Geschichte des Rosenkranzes. (Mainz, Katholik 1897. II. str. 409 nsl) Uber die allmahlige Einfiihrung der jetzt beim Rosenkranze tiblichen Betrachtungspunkte. (Mainz, Katholik 1904. Sedmi zvezek. Str. 98—114. Osmi zvezek. Str. 192—217. Deveti zvezek. Str. 280—301. Deseti zvezek. Str. 351—373, še z nadaljevanjem. — Dr. Philipp Hammer, Der Rosenkranz eine Fundgrube fiir Prediger und Katecheten, ein Erbauungsbuch fiir katholische Christen. Paderborn, 1893. I. del v 2. na¬ tisu; 1892 II. del; 1903 III. del v 4. natisu; 1904 IV. del. — K. Martin. Die Schonheiten des heiligen Rosenkranzes. Mainz. — Axinger, Da,s Rosenkranzgebet in der katholischen Kirche. Regensburg. Ant. Vieira S. J., Samtliche Marienpredigten. Aus dem Portu- giesischen Original iibersetzt von Franz Joseph Schermer. Regensburg, 1860 II. del; 1863 III. del; 1877 IV. del. — P. G. Patiss S. J., Der hi. Rosenkranz, dessen Vesen, Zweck und Gebrauch in drei Kanzel- vortragen erklart. Innsbruck, 1871. Der lil. Rosenkranz, eine Mai- andacht in 32 Betrachtungen. Von einem Priester der Breslauer Diozese. Innsbruck, 1877. — H. W., Die fiinfzehn Rosenkranzgeheim- nisse mit kurzen Erwagungen. Innsbruck, 1882. — P. A. Scherer, Die Feste Maria. (VI. Band der Bibliothek der Prediger). Freiburg im Breisgau, 1891. — W. Cramer, Der heilige Rosenkranz in 31 Be¬ trachtungen und Beispielen. 4. Auflage. Essen a. d. Ruhr, 1904. — P. Plattner O. S. B., Marienpreis, Predigten fiir die Muttergottesfeste. Graz, 1905. — Fr. Heinrich Jos. Pflugbeil Ord. Pr., Die geheimnisvolle Rose. Sechs Oktaven fiir das Rosenkranzfest nebst einer Seri e von Betrachtungen fiir alle Tage des Rosenkranzmonates. Diilmen. 320 strani. — Sveti rožni venec. Poučna in molitvena knjiga. Izvirno nemški spisal I. Valter, prošt v Inihenu. V slovenskem prevodu iz¬ dala Družba sv. Mohora. V Celovcu, 1898. — Janez Volčič, Življenje preblažene device in matere Marije in njenega prečistega ženina sv. Jožefa. Izdala družba sv. Mohora v Celovcu. II. del. Str. 64. 107. — Družba zlatih rož Marijinih. Založila nadbratovščina rožanska v Ma¬ kolah, 1903. hajalo ljudstvo k njegovim pridigam, da je polno vere in vzveličavnih želj slušalo razlaganje skrivnosti odrešenja in da je v združeni molitvi častilo Marijo, pribežališče grešnikov in pomoč kristjanov. Svetnik je s čudovito gorečnostjo očital ljudstvu njegovo kaznivost. „Da, jeza božja vas bo zadela, ako se ne spreobrnete od svojih potov. Ako ji hočete uiti, obrnite se do Marije, vijte ji vence iz angeljevih pozdrav- ljenj, poveličujte jo pogosto z nebeškim Ave, kakor povi¬ šujte Boga s psalmi, premišljujte obenem, kaj je blagoslov¬ ljeni sad njenega telesa Jezus storil za vaše odrešenje, pre¬ mišljujte njeno in njenega božjega Sina življenje, trpljenje in veselje!“ Uspeh ginljivih pridig je presegel vse pričakovanje. Verniki so hruli k skupnim in javnim pobožnostim, katere so motili mnogokrat z glasnim vzdihovanjem in jokanjem. V kratkem času je nastopilo na tisoče grešnikov pot pokore in na tisoče krivovercev se je vrnilo v naročje matere svete Cerkve. „Tako naglo“, pravi veliki cerkveni učenik in marljivi molivec rožnega venca, sv. Alfonz Liguori, „tako naglo se ni podrlo na trobentni glas mestno obzidje Jerihe, kako so krivoverci izginili na molitev svetega rožnega venca. Kopelj Betezda v Jeruzalemu ni bila tako zdravilna za te¬ lesno bolne, kakor pobožnost rožnega venca za dušno bolne grešnike. Da, Elizej ni oživil toliko kosti, kolikor je v pre¬ grehi in v zmoti otrpljenih duš obudil sv. Dominik s to molitvijo zopet k življenju milosti.“ Povsodi so se zbirali pod zastavo Marije device, ka¬ tere češčenje se je povzdignilo nepričakovano blagonosno. Toda polagoma je ugašala ljubezen do Marijinega psalterja; v teku časa se je pobožnost zanemarila in skoraj celo po¬ zabila. Lacordaire, slavni pridigar iz dominikanskega reda, sodi, da je pobožnost rožnega venca v 14. veku prenehala vsled strašne kuge, ki je opustošila Evropo. V 15. stoletju je bila na novo oživljena in izpopolnjena po sinovih sv. Do¬ minika, katerim je bila naloga, rožni venec gojiti, razširjati in braniti. V tem se je zlasti odlikoval bretanjski domini¬ kanec, pobožni Alanus Rupensis, ki je petnajst let (1460—1475) -> 636 z največjo gorečnostjo in z najboljšim uspehom oznanjeval in razširjal rožni venec. 1 Rožanska pobožnost se je zdaj povzdignila tako, da se ni več pozabila, temveč je do naših dni neprenehoma napredovala. Za čisto vero in pravo vedo prezaslužni dominikanski red je smatral rožni venec vsekdar kot svojo dediščino, kot dragoceno zapuščino, kot rodovinsko last. Papež Leon XIII. pišejo v svoji temeljiti rožnovenski okrož¬ nici „Supremi apostolatus“ z dne 1. septembra 1883 med drugim: „Nasproti Albigencem, onim strašnim sovražnikom svete Cerkve, je vzbudil Bog v svojem usmiljenju nad vse svetega moža Dominika, očeta po njem imenovanega reda. Velik po čistosti nauka, po vzgledih čednosti in po oprav¬ ljanju apostolske službe, je pogumno začel boj za katoliško Cerkev, ne zaupajoč na moč in orožje, temveč pred vsem na molitev, katero je vpeljal prvi pod imenom rožnega venca in jo je daleč razširil ne le sam, temveč tudi po svojih učencih. “ 2. Rožni venec je, kakor starodavno častitljiva, tako tudi globoko pomenljiva pobožnost. Sestavljen je namreč iz najlepših in najčastitljivših molitev, ki so obris vsega evangelja in so jedro vse svete vere. Tu velja sodba: malo besed, mnogo jedra. Rožni venec se začenja z znamenjem svetega križa, kakor pričenja tudi molek in končuje s križcem, ki spominja molivca pred vsem presvete Trojice, potem treh velikih dobrot stvarjenja, odrešenja in posvečenja, slednjič pa popolne izročitve v službo božjo z vsemi mislimi, bese¬ dami in dejanji. Skrivnost križa, knjige modrosti, orožja zoper vse sovražnike vzveličanja, kažipota v nebesa, drevesa življenja, nebeškega mosta in ključa do vrat nebeških, kdo jo premore doumeti? Ako more kaj katoliškega kristjana hipno pripraviti v primerno dušno stanje in vzbuditi k srčni pobožnosti, je to znamenje svetega križa. 1 Alanus de Rupe (rojen okoli leta 1428, umrl dne 8. septembra 1475) se po izročilu, ohranjenem od njegove smrti nepretrgano v redu dominikanskem, prišteva vzveličanim. Cerkev ni potrdila njegovega češčenja. -> 637 Za tem vzveličavnim znamenjem sledi večno novi in večno lepi Čredo, v katerem so apostoli doumeli nauk Kristusov v vsej njegovi globočini, pa so ga izrazili v dva¬ najsterih členih, ki obsegajo kratkomalo vse, kar veruje in mora verovati katoliški kristjan. Tako jasnega, popolnega, neizpremenljivega posnetka resnic in naukov, veljavnih za vse čase, kraje in ljudi, kakor je apostolska vera, nima no¬ bena vera, ne zmore nobeno modroslovje. 1 Vsebina te mo¬ litve je tako vzvišena in tako globoka, da so se z njeno razlago trudili naj duhovitejši in naj učenejši bogoslovci, kakor veliki modrijan Hiponski, sv. Avguštin, 2 in prvak skolastikov, sv. Tomaž Akvinski. 3 Verujem v Boga, vsemogočnega Očeta, stvarnika nebes in zemlje: te besede ne stojijo slu¬ čajno ob začetku rožnega venca. Kajti vera je po dogma- tiškem izreku svetega Tridentinskega zbora začetek člo¬ veškega vz veličan j a, je temelj in korenina vsega opravičenja, brez katerega ni mogoče Bogu dopasti in dospeti v občestvo njegovih otrok. ($ess. VI. cap. 8. de iustificatione). Jezus Kristus sam uči: Kdor ne veruje, bo pogubljen. (Mark. 16, 16). In njegov veliki apostol kliče: Brez vere ni mo- gočeBogudopasti. KdorhočepristopitikBogu, mora verovati, da je, in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik. (Hebr. 11, 6). Čredo obsega v pičlih besedah že ves Marijin psalter ali celi rožni venec. Iz besed spočet od SvetegaDuha, rojen iz Marije Device se razvija ves veseli rožni venec. Iz člena trpel pod Ponči jem Pilatom, kri¬ žan bil, umrl in v grob položen nastaja žalostni 1 Msgr. Emil Bougaud, Die Dogmen des Gredo. (Christentum und Gegenwart. III. Band). Autorisierte deutsche Ausgabe von Philipp Prinz von Arenberg. Mainz, 1895. 443 strani. 2 De fide et symbolo. 3 Thomae Aquinatis expositio symboli apostolorum scilicet Gredo in Deum, orationis Dominicae videlicet Pater no s ter et salutationis angelicae scilicet A ve Maria. (Migne). 638 rožni venec. In iz besed od mrtvih vstal, šel v ne¬ besa se zasnuje ves častitljivi rožni venec. Kaj je svetejše, kakor molitev vseh molitev, O č e n a š, ki se pridruži apostolski veri? Najsvetejša usta so ga iz¬ rekla in nam ga moliti zapovedala. Pri slovesni službi božji poje Cerkev: ,,Po vzveličavnih predpisih opominjani in po božjem nauku podučeni, se drznemo reči: Oče n a š“. Mo¬ litev Gospodova obsega vse, kar smemo in moramo moliti katoliški kristjani. Oče naš je po svojem zapopadku in po svoji obliki vzor vsake molitve. Ko je gospod na nekem kraju molil in mu je po molitvi rekel eden njegovih učen¬ cev: Gospod, uči nas moliti (Luk. 11. 2), je odvrnil Jezus: Sic er g o o rabiti s. Vi torej molite tako: Oče naš, kateri si v nebesih. (Mat. 6, 9). V tej vzvi¬ šeni in veličastni molitvi božjega Učenika se izražajo naj¬ primerneje vse naše dolžnosti do Boga, vse naše obveznosti do bližnjega in vse naše potrebščine. Boljše in močnejše molitve, kakor je Pater n oster, Oče naš, od katere dobiva tudi rožni venec ne redkokrat svoje ime, ne more izmisliti nobena človeška učenost in nobena pobožnost. V malih besedah obsega mnoge in velike reči krščanske vere in krščanskega življenja. Kaj čuda, da so najrazvetljenejši cerkveni očetje in učitelji, kakor sv. Ci- prijan in sv. Gregorij Nisenski, sv. Krizostom, sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski in sv. Bonaventura izkušali tolmačiti Oče naš. Toda niso mogli izčrpati v njem skritih zakladov božje modrosti in ljubezni. Čimbolj so si prizadevali jih vzdigniti, tem jasneje so spoznali njih nedomerno globočino. Pa da nemudno nadaljujemo svoj predmet, kaj je lju- beznivše, kako sladka Češčena Marija, ki tvori naj¬ večji del rožnega venca ? Prav po njenem ponavljanju postane rožni venec molitev v Marijino češčenje in poveličevanje, zato se imenuje tudi Marijin psalter. Ko smo klicali svojega Očeta, ki je v nebesih, in smo mu v sedmerih prošnjah pred- našali vse svoje dušne in telesne potrebščine, se priporočamo v dobrotljivo priprošnjo Mariji, svoji materi, s pozdravom, 639 ki jo je ž njim po naročilu Najvišjega pozdravil nebeški poslanec v trenotku, ko je postala mati božja. In s pozdravom nadangeljevim družimo pozdrav, s ka¬ terim je blagorovala Marijo sv. Elizabeta po navdihu Sve¬ tega Duha, ko je spoznala njeno najvišjo čast in je na svojem detetu Janezu občutila blaženi učinek, ki ga je po¬ vzročila Marijina pričujočnost z njenim božjim zarojencem. Besede Elizabetinega pozdrava so napolnile božjo Porodnico s tako rajsko radostjo, da je navdušeno zapela svojo visoko pesem, večno lepi Magnifikat: 1 Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se veseli v Bogu, mojem Vzveličarju. (Luk. 1, 46. 47). Pozdravnim besedam Eli¬ zabete pridevamo besede svete Cerkve, za materino pri¬ prošnjo in pomoč v vsaki potrebi in stiski, zlasti pa v naj¬ odličnejšem trenotku življenja, ob smrtni uri. 0 koliko skrivnosti je vendar v Češčeni Mariji, ki je pred dvatisoč leti zadonela v Nazaretu in s katero se je pričelo Marijino češčenje, da od onega časa nič več ne preneha. Ravno tako globoki modroslovec kakor bogoslovec Frančišek Suarez (f 1617) je rekel nekdaj, da bi dal vso svojo vednost za Češčeno Marijo, ki mu velja več, kakor vsa zemeljska veda. In blaženi Tomaž Kempčan piše: „Ni čudo, da, kadar zadoni pozdrav Češčena Marija, se radujejo nebesa, strmi zemlja, se umika satan, se trese pekel, 1 Na Marijini razstavi v Rimu leta 1904 je povzročila izredno pozornost knjiga z naslovom: „Magnificat in CL linguas versum et propriis characteribus redditum et expressum. Magnificat, v 150 je¬ zikov preveden in v raznih posebnih pisavah izražen." Pisatelj ob¬ čudovanega dela je Marija Bernard Kolumban, opat cistercijanskega samostana v Lerinsu. Prvi del obsega razne ponove starih rokopisov visoke pesmi v latinskem jeziku. Drugi del popeva Marijino visoko pesem, v azij¬ skih, tretji v evropskih, četrti v afriških, peti v ameriških in šesti v oceanskih glasovih. Znamenito delo krasijo lepe predstave o dogodkih iz Marijinega življenja. Mični so nadalje napevi visoke pesmi, kakor so znani pod imenom ambrozijanskega, gregorijanskega, cistercijanskega, kartuzijanskega petja in umera. Za njim sledijo motivi klasikov: Villaert, Orlando de Lasso, Palestrina, Durante, Maurenzio, de Vittoria, Viadana, Vitoni, Bach, Havdn, Frank. -> 640 £• beži žalost, se vrne veselje, se topi srce ljubezni in ga vnema sveta pobožnost, pride vanj kes in ga oživlja upanje. 14 1 V ljubeznivo in mogočno Češčeno Marijo se vpletajo skrivnosti našega odrešenja v vzveličavno pre- mišljevanje. Petnajstere skrivnosti, ki se vlagajo, so, bi rekel, podlaga krščanske vere. Prvi venec, spleten iz belih rož, prinesenih iz cvetličnega mesta Nazareta, z Hebronskega gorovja, z Betlehemskih livad in z gore Moria, je veseli rožni venec, čigar skrivnosti so po svetem duhu uči- njeno spočetje Odrešenika sveta, obisk svete Device pri njeni teti Elizabeti, rojstvo Gospodovo, njegovo darovanje v tempelju in njegovo najdenje, ko je kot dvanajstletni deček sedel v svetišču med izraelskimi učeniki postave, jih je po¬ slušal, jim odgovarjal ter stavil vprašanja, da so vsi strmeli in se čudili. Drugi venec, spleten iz rdečih rož, natrganih v vrtu Getzemani in na krajih trpljenja v Jeruzalemu in na gori Kalvariji, je žalostni rožni venec, ki je posvečen ljubemu Vzveličarju s peterimi ranami, z znamkami njegove neskončne ljubezni. Krvavo rdeče rožice tega venca kažejo krvavi pot božjega Odrešenika, njegovo bičanje, njegovo kronanje, njegov križev pot in njegovo križanje. Toda še petdeset drugih rožic cveti v cvetličnem vrtu Marijinem, kakor je po starodavnem častitljivem izročilu nadangelj Gabriel poklonil nazareški Devici z veselim ozna¬ nilom tudi tri cvetice: belo kot znamenje veselja, rdečo kot znak bolečin in zlato kot spomin veličastva. Zlate rože, ki nam predstavljajo častitljivi rožni venec in so na¬ brane na strmini gore Kalvarije, na vrhu Oljske gore, na Sionskem griču, in so vzete iz sicer praznega, pa s cvetli¬ cami napolnjenega groba Marijinega, nam dajejo premišlje- 1 Soliloq. animae, cap. 23. — Kakor so moj v Gospodu poči¬ vajoči prednik, knezoškof Jakob Maksimilijan, v večkaterih postnih pastirskih listih razlagali Oče naš, sem jaz obširno razpravljal Češčeno Marijo v svojem postnem pastirskem listu z dne 26. ja¬ nuarja 1896. Na to poslanico opozarjam velečastite gospode dušne pastirje v svrho slučajne porabe. 641 vati Vzveličarja, ko je od mrtvih vstal, v nebesa šel in je poslal Svetega Duha, je Marijo v nebesa vzel in je Marijo v nebesih kronal, katero venčanje je obenem tudi krona ali sklep celega rožnega venca. Ko smo tako molili svojega nebeškega Očeta in smo svojo nebeško Mater častili s Češčeno Marijo, ko smo se rado vali nad krasnim cvetjem iz njenega življenja in iz življenja njenega božjega Sina, rečemo Čast bodi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,'in sklenemo dekado ali deseterko s proslavo presvete Trojice, ki je storila tako velike reči Mariji in je izkazala tako velike dobrote nam, in ki smo jo ob začetku rožnega venca prosili pomnoženja vere, upanja in ljubezni. Zares, pomembnejših in svetejših molitev, kakor so one, iz katerih je sestavljen sveti rožni venec, ni najti v celem cerkvenem bogočastju. Vse so narekovane od Svetega Duha. „Po čudovitem načinu", pravi odlok svete kongrega¬ cije obredov z dne 11. septembra 1877 o slavnosti svetega rožnega venca v mesecu vinotoku in o povišanju rožno- venskega praznika v praznik druge vrste, „po čudovitem načinu, moliti Marijin rožni venec, se daruje Bogu eden najsijajnejših činov pobožne vdanosti in popolno spoznanje krščanske vere. Kajti rožni venec, ko obsega vse skrivnosti Kristusa in deviške Matere, obsega vso vsebino svete vere." Toliko blago viti rožni venec pa moremo moliti na razne načine. Ali premišljujemo življenje svojega Vzveličarja in njegove svete Matere in si predočujemo samo le-to živ¬ ljenje, ter skrivnosti vere, ki jih ima v sebi, da se nad njimi duševno izpodbujamo in nravno oblažujemo, ali pa pre¬ mišljujemo skrivnosti rožnega venca, kakor je podoba na¬ šega življenja. Saj moli naša sveta Cerkev na praznik sve¬ tega rožnega venca, češ, „da nam Bog naj milostno pomaga, da skrivnosti svetega rožnega venca preblažene device Marije častimo in posnemamo, kar obsegajo, da dosežemo, kar obetajo." Potemtakem moramo posnemati, kar obsegajo skriv- 41 nosti rožnega venca; one morajo torej biti tudi skrivnosti za naše življenje. Že zunanja podoba rožnega venca kaže na človeško življenje. Iz križa se plete rožni venec in se vrača h križu. Pred vsem je vera, upanje in ljubezen, ki jih veže vrvica rožnega venca na križ, za tem sledijo posamne skrivnosti v treh delih, dokler ne privede nit zopet nazaj v križ. Enako je naše človeško življenje; začne se s križem, s katerim nas je Cerkev zaznamenjevala na čelu pri svetem krstu. Vera, upanje in ljubezen so izvir našega duhovnega življenja. Kakor pri rožnem vencu pada jagoda za jagodo, enako mine v našem življenju dan za dnevom, dokler se ne izteče nit našega življenja zopet nazaj v križ, ki nam ga bodo dali ob smrti v roko in ga zasadili na naš grob. Trojen je rožni venec: veseli, ki nam pripoveduje življenje in delovanje preblažene Device v naše vzveličanje; žalostni, ki nam kaže stopnje trpljenja našega božjega Odrešenika za naše odrešenje; in častitljivi, ki ozna¬ njuje veličastvo Jezusovo in Marijino v nebesih. Slično teče in se vrši naše življenje v veselju in v trpljenju, da se en¬ krat poveliča v nebesih. Naše življenje je podoba življenja presvete Trojice: Očeta, v katerem delamo in skrbimo, Sina, s katerim trpimo, in Svetega Duha, čigar milost nas posve¬ čuje in vzveličuje. Tako niso le skrivnosti vere, ki jih mo¬ limo, in ne le skrivnosti življenja Jezusovega in Marijinega, ki jih proslavljamo, temveč tudi skrivnosti našega življenja so, katere premišljujemo v skrivnostih rožnega venca, da se izpopolnimo, posvetimo in vzveličamo . 1 Zares, vzvišen in svet in veličasten je rožni venec! 1 Prim.: Der freudenreiche Rosenkranz in seiner mystischen Bedeutung. (Joseph Ehrler, Das Kirchenjahr. Eine Reihe von Predigten liber die vorziiglichsten Glaubenswahrheiten und Sittenlehren. Freiburg im Breisgau, 1877. Str. 776—786). — Der schmerzhafte Rosenkranz in seiner mystischen Bedeutung. (Idem, Freiburg im Breisgau, 1879. Str. 810—820). — Der glorreiche Rosenkranz in seiner mystischen Bedeutung. (Idem, Freiburg im Breisgau, 1880. Str. 824—835). -> 643 3. Po svoji starodavnosti in po svojem obsegu toliko častitljiva rožanska molitev je nadalje nad vse koristna molitev. Rožni venec množi pobožnost. Kdor moli rožni venec, naj premišljuje le dele, iz katerih je sestavljen, in njegov duh se bo izpodbudil in njegovo srce se bo vnelo, in čutil bo sladko tolažbo in blaženo veselje. — Molitev svetega rožnega venca pomaga v vsaki sili, kakor jasno pričajo mnoge zaobljubne podobe in zaobljubne tablice po Marijih cerkvah. — Rožni venec uničuje krivovero, ker je posvečen češčenju in poveličevanju mogočne Device, kije sama uničila vse k rivovere povsem svetu. On more premagati tudi nevero in slabovernost naših dni. Papež Leo XIII. so v svoji krasni rožno venski okrožnici z dne 15. avgusta 1889 pisali tako-le: „Časi niso nič manj nevarni krščanskemu svetu, kakor so bili kedaj najnevarnejši. Pri mnogih vidimo izginjati podlago vseh krščanskih čednosti: sveto vero; ljubezen vidimo ugašati; zgodaj se stara v svojih nravih in v svojih nazorih pokvar¬ jena mladina; Cerkev Jezusa Kristusa se napada od vseh strani s silo in z zvijačo; strašen boj se bije proti papeštvu; celo temelji svete vere se majajo vsled dan na dan rastoče predrznosti. Kam se je zabredlo v zadnjih časih in kaj se še namerava, to je le predobro znano, in ni treba izražati tega še z besedami.“ Vendar v tem nevarnem položaju sveta Cerkev ne obupa, kakor poudarjajo tisti od Boga razsvetljeni papež v svoji okrožnici z dne 21. septembra 1891, temveč mirno stopa skozi premenljivi tek časov; ne zanemarja sicer na¬ ravnih pripomočkov, vendar pa stavi vse svoje zaupanje v Boga, h kateremu noč in dan povzdiguje roke in oči. Božje pomoči pa pričakuje po Mariji, brezmadežni devici, katero kliče s svetim rožnim vencem. Da, v trdnem upanju gotove zmage, so Leon XIII. magnae Dei M a tri, veliki božji Porodnici priznali naslov Regina sacratis- simi rosarii, in so odredili z odlokom svete kongrega¬ cije obredov z dne 20. avgusta 1885, da se naj nadaljuje z 41 * 644 molitvijo rožnega venca v mesecu oktobru tako dolgo, dokler ne minejo žalostni časi svete Cerkve in dokler ne bo mogoče, Bogu se zahvaliti za pridobljeno prostost pogla¬ varja svete Cerkve. Zato pa naj v naši škofiji ostane pri dosedaj v mesecu oktobru običajni rožnovenski pobožnosti, 1 dokler ne bo naročeno kaj drugega. Rožanec jemogočno orožje in močna bramba zoper telesne sovražnike. Krščanska ljudstva so se v splošnih stiskah in težavah zatekala h Kraljici svetega rožnega venca in niso bila osramočena. Zato so ji pridejala častne naslove: Pomoč kristjanov, Marija od vedne pomoči, Marija tolažnica, mogočna Gospa, Marija od zmage, Marija od miru. Slavna zmaga krščanske vojne pod vodstvom Ivana avstrijskega nad Turki pri Ehinadah je bila dobljena dne 7. oktobra 1571, ko so udje rožnovenske bratovščine v Rimu opravljali po¬ božne procesije na čast Materi božji in so v goreči molitvi prosili Boga zmage. V hvaležni spomin na dobljeno bitko pomorsko je bogoljubni papež Pij V., ki je bil ud domini¬ kanskega reda in se upodablja navadno z velikim rožnim vencem, vpeljal praznik naše ljube Gospe od zmage in je pristavil lavretanskim litanijam klic: Pomoč krist¬ janov, prosi za nas! Papež Gregorij XIII. je dovolil dne 1. aprila 1573, da se le-ta praznik obhaja kot praznik rožnega venca prvo nedeljo oktobra po vseh cerkvah, v katerih se nahaja rožnovenska kapela in altar „sub invoca- tione Virginis rosarii, pod naslovom Device rožnega venca“. Na prošnjo kraljice Marije Ane je dovolil papež Kle¬ ment X. (1670—1676) ta praznik za vso Špansko brez zgoraj omenjenega pogoja. Papež Klement XI. (1700—1721) je svetek deloma na prošnjo cesarja Leopolda, deloma zarad zmage, za Karola VI. leta 1715 pri Petrovaradinu od princa Evgena Savojskega nad Turki pridobljene, raztegnil na vse krščan¬ stvo, da bi, kakor je rekel, „srca vernikov tembolj vnel za češčenje najčastitljivše Device in da bi vedno ohranil spomin 1 Kirchliches Verordnungs-Blatt fur die Lavanter Diozese 1883. Št. V. str. 4. — Idem 1884. Štev. V. str. 6. — Idem 1886. Štev. V. str. 1 in 2. — Idem 1897. Štev. XI. str. 136. 645 658 <- V mojo nemajhno radost je bila dne 28. aprila 1904 v Mariboru zasnovana prva Marijina kongregacija pod na¬ slovom „ Brezmadežno spočetje Marij in o ki šteje že izdatno število društvenie in kandidatinj. Naj se vedno množijo udje te častne straže Marijine in naj goreče pletejo rožne vence brez madeža izvirnega greha spočeti Kraljici in tako tudi sebi vijejo vence čednosti! Ivana Aza, bogaboječa mati sv. Dominika, žena junaške pobožnosti, je dosegla rojstvo svojega Dominika po vroči molitvi. Z materinim mlekom mu je podelila svoje čednosti. Molila je za svoje dete in je molila ž njim k milostipolni materi Mariji. In to dete je pozneje neslo žarečo baklo vere med ljudstvo in je razgnalo temo zmote. Tako naj tudi krščanski starši neodjenljivo skrbijo za svoje od Boga jim podarjene otroke. Krščanski očetje in matere naj s svojimi otroki in z drugimi domačimi skupaj molijo sveti rožni venec, in si bodo gotovo izprosili potrebne pomoči iz nebes. „Za svoje otroke se ne bojim", je rekla neka mati, „ker so v dobrem varstvu. Oni so lastnina Ma¬ tere božje, katere srčno češčenje sem jim vcepljala od mla¬ dosti. Oni so Marijini otroci in najboljša mati čuje nad njimi in ne bo pustila, da bi se pogubili." Da, ljubi krščanski gospodarji in gospodinje, ljubite in gojite družinsko domačo pobožnost, ki obsega jutranjo in večerno molitev in molitev pred jedjo in po jedi, angeljevo pozdravljenje in rožni venec, pa tudi petje, pobožno berilo, pogovore o pridigah in krščan¬ skih naukih in njih ponavljanje. Rožni venec molite, ako ne vsakega dne, vsaj v adventu, v svetem postnem času in ob predvečerih nedelj in praz¬ nikov. Dokler bote zvesto molili rožni venec, tako dolgo se vam ni bati časne ali večne pogube; pač pa bo vaš delež božji blagoslov in večno vzveličanje. Papež Pij IX. so rekli še pred svojo smrtjo- družbi romarjev: „Molite vsi skupaj v svojih družinah vsak večer rožni venec! Očetje in matere, knjigi z naslovom: Schw. Maria Loyola, Klosterfrau zu York, Schlichte Gedanken iiber den Rosenkranz. .Mit einer Vorrede von Gerbert Thurston S. I. Aus dem Englischen. Mainz, 1904. (8 °. X -J- 267 strani). 659 sinovi in hčere, molite slednji dan to preprostolepo, z od¬ pustki tako bogato obdarovano molitev; sprejmite to, moji otroci, kot mojo zadnjo besedo in kot spomin, ki vam ga zapustim." 1 Gotovo se sme rožni venec imenovati brez pomisleka krona vseh Marijinih pobožnosti, primerna, da se moli ali posamič ali tudi skupoma, vendar je korist skupaj doma in očitno v cerkvi opravljene molitve rožnega venca posebno velika. Zedinjena molitev ima vselej večjo moč, kakor po- samno opravljena. Rožni venec pa je, kakor ni nobena druga molitev, naravnost ustvarjen za to, da se moli skupno in je za to obdarovan z odpustki. Oni, ki trikrat na teden skupaj z drugimi molijo rožni venec s petimi odstavki, prejmejo enkrat v mesecu, in sicer zadnjo nedeljo, popolni odpustek. O kako ginljivo je videti, ko se po dokončanem delu po¬ božni zberejo pred križem ali pred Marijino podobo, da mo¬ lijo vsi vkup rožni venec. Nepozabljivi so mi večeri ob nedeljah in praznikih, ko smo otroci le-to molitev, ki so nas jo zgodaj učili dobri starši, Bog jih blagoslovi zato, ko smo, pravim, nebeško molitev opravljali skupno, kadar je na nebu gorelo že tisoč in tisoč lučic. Neko rajsko čuvstvo in nebeško veselje nas je tedaj navdajalo. Nekdaj je premagal David velikana Goljata s pete¬ rimi kameni svoje prače. (I. Kralj. 17, 40). Enako se morete vi, krščanski mladeniči in drage mladenke, z vrlo izkušenim orožjem rožnega venca zmagovito bojevati zoper hudobnega sovražnika. Ljubite torej rožni venec, najlepši vseh vencev, molite ga in posnemajte Marijo v njenih čed¬ nostih! Izpolnjujte nasvet modrega Siracida, ki ga ponavlja deloma duhovnik v maši rožnega venca po svetem obhajilu, rekoč: „Poslušajte me otroci božji, in rodite sad, kakor roža, zasajena ob potokih. Dajajte prijeten duh, kakor Li¬ banon! Cvetite, kakor lilija, dajajte duh in zelenite lepo, in pojte hvalno pesem in slavite Gospoda v njegovih delih!" (Sir. 39, 17—19). 1 P. Franz Tischler O. C., Hausbuch fiir die christlicheFamilie. Bregenz, 1901. 457 strani. 42 s £ 660 Sr Naj posvečuje Materi božji cvetice ljubezni in naj ji plete častne vence, to se pravi, naj moli sveti rožni venec ljuba šolska mladina, na katero se dajo obračati besede iz berila na praznik rožnega venca: „Zdaj torej, otroci, poslu¬ šajte me: Srečni so, ki ohranijo moja pota! Poslušajte nauk in bodite modri in ne zametujte ga! Blagor človeku, ki mene posluša, in čuje pri mojih vratih slednji dan, in pazi na-me pri podbojih mojih duri. Kdor najde mene, najde življenje in prejme vzveličanje od Gospoda.“ (Preg. 8, 32—34). Molite sveti rožni venec vi, visoki in bogati, ker s tem morete najbolj častiti in poveličevati Marijo, najlepšo cvetko iz kraljevega rodu Davidovega! Z redovno verižico rožnega venca okrašeni, morete opravljati častno stražo pri prestolu nebeške Kraljice; ž njo si morete pridobiti nevenljivi venec večne slave v nebeškem kraljevstvu. —Jožef Benedikt Labre, rimski berač (f 1783), je neutrudno molil sveti rozarij in si je primolil ž njim venec nebeški. Leta 1873 so ga papež Pij IX. prišteli blaženim. Tako molite pridno rožni venec vi, nizki in revni, da si s tem zanesljivim nebeškim ključem otvorite dohod do nebeških zakladov. „Pri meni je a , tako se glasi darovanje rožnovenčne maše, „pri meni je vsa milost življenja in resnice, pri meni je vse upanje življenja in čednosti." (Sir. 24, 25). Ko je nekdaj Kristus pridigoval pred veliko množico, je povzdignila neka žena izmed ljudstva svoj glas in je blagorovala telo, ki je nosilo takega Sina, in prsi, ki so ga dojile. Gospod tega ni zanikal, ker je bilo proslavljanje Blagoslovljčne med ženami. Jezus je celo pohvalil dobro ženo izmed ljudstva. (Luk. 11, 27. 28). Kakor je ta preprosta žena glasno slavila skrivnost učlovečenja, osebo učloveče¬ nega Sina božjega, in je očitno poviševala Mater, ki ga je spočela in ga nosila v svojem telesu in ga je dojila na svojih prsih, enako ljubite in hvalite Jezusa in Marijo vi, krščanski delavci in krščanske delavke, s tem, da radi mo¬ lite sveti rožni venec, čigar skrivnosti morete prav dobro obračati na same sebe. V veselem rožnem vencu gledate 661 hišo v Nazaretu, kraj svetosti, vzor vsakdanjega življenja v skromnosti in delavnosti, v preprostosti, v ljubezni in red¬ nosti. — V žalostnem rožnem vencu vidite svojega ljubega božjega \ zveličarja od žalosti potrtega, z biči ranjenega, s trnjem kronanega, s križem obloženega, na križ pribitega. Temu se pridruži še žalost ljubljene Matere, katere duše se je meč bolečine ne le dotaknil, temveč jo je presunil. Tukaj se učite trpeti! — Častitljivi rožni venec vas uči, da pride čas, ko bode Bog vsako solzo obrisal iz vaših oči, ko bote prebivali v blaženi družbi s svojo Materjo. Razen bratovščine rožnega venca sta še dve rožno- venčni družbi: okoli leta 1635 od dominikana očeta Ti¬ moteja Ricci v Boloniji ustanovljeni večni, in od pobožne Marije Pavline Jaricot leta 1826 umišljeni živi rožni venec. Prvi se imenuje tako, ker se noč in dan menjajo osebe v molitvi rožnega venca in tako neprenehoma častijo prebla- ženo Devico in njenega božjega Sina. Drugi ima svoje ime od petnajsterih oseb, katerih vsaka moli en odstavek tako, da moleče osebe tvorijo, bi rekel, živ venec. Namen tega družilnega rožnega venca je bil in je še zdaj oživljanje ro- žanske pobožnosti in bratovščine, ki je bila ob času usta¬ novitve te družbe vsled viharnih prevratov skoraj popolnoma pozabljena. 1 Najživeje želim, da bi vsi Lavantinci bili živ rožni venec pred Gospodom. Posamne rože še ne tvorijo venca, temveč združenje več rož, ki so uravnane in uvrščene in zvezane med seboj. Škofijam naj bodo tudi tesno zvezani med seboj pq bratovski edinosti in ljubezni. Božji Vzveličar, pri zadnji večerji obkrožen od venca apostolov, je svojega nebeškega Očeta slovesno prosil za svoje, ut omnes unum sint, da so vsi eno. (Jan. 17, 21). In Dejanje apostolov pripoveduje o Gospodovih učencih, da so bili vsi enega duha in stanovitni v molitvi z ženami in z Marijo, materjo Jezusovo (Dejan. ap. 1, 14), in o prvih kristjanih pripomni. 1 Fr. Thomas Esser O. Pr., Unserer lieben Frau Rosenkranz. Paderborn, 1889. Stran 503—525 in 526—545. Franz Beringei S. J., op. cit. Stran 642->-644 in 644—648. £ 662 se da so bili eno srce in ena duša. (Dejan. ap. 4, 32). Glejte živ rožni venec! O, ko bi mogel kot nadpastir reči oškofljanih: Mno¬ žica vernikov je eno srce in ena duša! Toda ko¬ lika needinost po občinah, kolika nesložnost po hišah in družinah! Kako samopridno hlepenje med mnogimi, ki spo¬ znavajo tisto vero, pa nočejo nič vedeti o medsebojni lju¬ bezni! V prihodnje naj bo drugače. Sovraštvo, ki nastane črez dan, naj zajde z zahajajočim solncem, in ako zvezde na ponočnem nebu mirno hodijo svojo pot, naj prebivalci povsodi v miru med seboj bivajo in živijo. Ko bi vedel, da so in ostanejo Lavantinci lepo složen živ venec, bil bi jaz najsrečnejši škof na svetu. Zato bodi prošnja velikega papeža Leona XIII. v rožno- venčnem pismu z dne 20. septembra 1887 moja prošnja: „Verniki naj molijo za skupnega očeta vseh, za rimskega papeža, da Bog v svojem neskončnem usmiljenju sprejme in usliši združene želje svojih otrok in očeta. V tem oziru stavimo svoje nad vse živo in trdno upanje v preslavno Kraljico rožnega venca, ki se je izkazala posebno pomoč¬ nico v stiskah Cerkve in krščanskega ljudstva, odkar se je začela častiti pod tem naslovom . . . Želimo torej najpri- srčneje, da se katoliško ljudstvo vselej z živo pobožnostjo .. obrača do častitljive Device in da dela s prošnjami za po¬ višanje Cerkve in apostolske stolice, za svobodo namestnika Jezusa Kristusa na zemlji, za mir in javno blagost: silo nje¬ nemu materinemu srcu.“ — Enako naj tudi škofijam več- kateri psalter Marijin darujejo za svojega od skrbi in trudov obteženega škofa, kakor tudi za svojega dragega deželnega očeta, za cesarja-jubilarja, da uživa veselje brez trnja! Ob sklepu pa prosim Kraljico presvetega rožnega venca, ki je ob svoji prikazni v votlini Massabielle pri Lurdu držala sveti rožni venec v rokah ter ga je kazala izvoljeni deklici Bernardiki in po njej nam vsem in vsemu krščanskemu ljudstvu, rožnovenčno Kraljico, pravim, pohlevno prosim, da naj vse moje škofljane vzame v svoje mogočno varstvo, pa jih naj vodi ob svoji materini roki po £ 663 solzni dolini in jih naj poteguje po rožnem vencu navzgor v nebeški raj! Ko se bo nagnil dan in bo nastopil večer našega po- zemeljskega življenja, tedaj nam bodo dali rožni venec v roke, v rakev, v grob. Ako smo v življenju pogosto in po¬ božno molili rožni venec, nam bo en sam takovšen venec hasnil več, kakor bi nam koristili polni vozovi venljivih vencev. Naša duša bo ob slovesu od tega sveta, v veri izkušena, v upanju potrjena in v ljubezni vneta, po odpustkih svete Cerkve, združenih z molitvijo rožnega venca, očiščena in obogatena, stopila pred prestol božji, in bo prejela od ne¬ beškega Kralja neminljivi venec večnega življenja. Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas! Amen. ’■ V Mariboru, na svečnico ali na praznik darovanja Jezusa Kristusa in očiščevanja Marije device, dne 2. februarja 1905. f Mihael, knez in škof. XL. Pastirski list z dne 24. maja 1905 o odpadu od prave vere. MIHAEL, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, sporoči mnogočastiti duhovščini in vsem ljubim vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Sina v edi¬ nosti Svetega Duha! V Gospodu ljubljeni škofljani! ,eseca novembra 1901 na Dunaju k resnim posve¬ tovanjem zbrani avstrijski nadškofje in škofje so, v svesti si svoje odgovornosti polne pastirske dolžnosti, skrbeli tudi za to, da so svoje vernike v skupnem £ 664 pastirskem listu opozorili na velike in usodepolne nevarnosti sedanjega časa, zlasti pa so označili gibanje, ki pod geslom „Proč od Rima“ zasleduje brezbožni namen, odtujiti avstrijske katoličane ne le od njihove svete vere, marveč tudi od nji¬ hove ljubljene domovine. V tem, dne 15. novembra 1901, kot na praznik sv. Leo¬ polda, mejnega grofa in variha Avstrije, izdanem podučnem in svarilnem listu pojasnjujejo višji pastirji v očetovski skrbi za svojo ljubljeno čredo začetek in namen nesrečnega gibanja, kakor tudi nevredna sredstva, katerih se poslužuje v dosego svojih namenov; podajejo pa vernikom tudi pri¬ pomočke, da se morejo uspešno ustavljati nevarnemu gibanju. Le-ta tako ljubeznivi kakor resni pastirski list končuje z opominom slavnega apostola narodov: Stojte torej trdno, bratje, in se držite izročil, ki stesejih naučili ali po govorjenju ali po listu našem. Sam naš Gospod Jezus Kristus pa, in Bog in Oče naš, kateri nas je ljubil in je dal večno tolažbo in upanje v milosti, naj izpodbuja vaša srca in jih naj potrjuje v vsem dobrem dejanju in govorjenju! (II. Tes. 2, 14—16). Že poprej in sicer kmalu v začetku onega pogubnega gibanja sem jaz v smislu sklepa škofovske konference, ki se je vršila na Dunaju meseca marca 1899, v svojem pastir¬ skem listu z dne 2. aprila 1899 razpravljal o omenjenem gibanju, sem vam označil njegovo brezbožno spočetje in po¬ gubno prizadevanje, pa sem vas opominjal k zvestobi do svete katoliške vere in k veseli pokorščini do naše svete Cerkve in do njenega vrhovnega poglavarja, rimskega papeža. Enako se je tudi na škofijski sinodi, ki sem jo sklical v spomin srebrnega jubileja svetega očeta Leona XIII. ne¬ smrtnega spomina in ki se je vršila v dneh od 24. do 28. avgusta 1903, tudi na tej sinodi, pravim, se je raz- govarjalo o tem obžalovanja vrednem gibanju in se je mislilo na pomočke zoper to nevarno počenjanje. 1 1 Synodus dioecesana Lavant. annb 1903 coadunata. Marburgi, 1904. Pag. 220-235. 665 Slednjič pa so slavno vladajoči sveti oče, papež Pij X., užaljenega srca povzdignili svoj višepastirski glas in so se dne 6. marca 1905 obrnili do avstrijskih nadškofov in škofov s pismom, v katerem globoko obžalujejo veliko škodo, ki jo je povzročilo rečeno gibanje med avstrijskimi verniki in opominjajo k njegovemu odločnemu zavračanju, da se ohrani katoliškemu ljudstvu največji zaklad: prava vera. Ta poslanica, ki je priča apostolske ljubezni in skrbi svetega očeta za čredo Kristusovo, se glasi tako-le: Papež Pij X. Ljubljeni naš sin in častitljivi naši bratje, pozdrav in apostolski blagoslov! Avstrija, ljuba in draga vsem, ki se imenujejo katoličane, in vedno na odličen način dika krščanstva, ni delala žalibog zadnji čas katoličanom skupnega veselja, kakor prej. Nam, ki smo poklicani od Jezusa Kristusa v varstvo in razširjenje vere, ni nič bolj na srcu, kakor da bi se nežne kali kato¬ liške vere in nravnosti ne varovale samo v Naših otrocih, temveč da bi zacvetele tudi med onimi, ki jih ne vežejo z nami iste vezi. Toda videti moramo, da Nas sedaj vsled zelo obžalovanja vredne usode lahkomiselno zapuščajo ravno oni, ki smo jih s skrbjo odgojili, ter se odvračajo od življenskih pravil in zapovedi, zajetih iz svetega in čistega studenca Kristusovega, pa jih javno zametujejo in se sovražno okle¬ pajo novih nazorov. Na kar hočemo posebej opozoriti v Svoji izjavi, je gotovo znano vam, ki ste z Nami enakih misli, da se ne more dovolj obžalovati brezbožno dejanje, ki je nedavno z grozo napolnilo verno Avstrijo: dejanje, zavoljo katerega smo občutili toliko žalost, da je več učečih se mladeničev, od katerih je bilo upati najlepših sadov, odpadlo javno od katoliške vere. Iznebiti so se hoteli verske oblasti in se izogniti zakonitim verskim dolžnostim zato, ker terja kato¬ liška vera velikega zatajevanja samega sebe in značajnosti v izpolnjevanju božjih zapovedi, krivoverstvo pa tega ne terja. Kakor smo izvedeli, se prav iz tega vzroka mnogo 666 s- vernikov zapelje v prežalostno duševno pogubo tako, da odpadejo od katoliške vere in se vdajo pogubnemu krivo¬ verstvu. Znano vam je, ljubi sin in častiti bratje, da je res naj¬ bolj obžalovanja vredna nesreča, ako se strašno pogubijo duše, ki so ravno toliko vredne, kolikor je vredna kri Kri¬ stusova, za nje prelita. Vemo sicer, da se vi škofje, ki vas je postavila božja previdnost na toliko vzvišeno mesto za vodstvo ljudstva, zavedate svojih dolžnosti in da si z gorečo skrbjo prizade¬ vate preprečiti vašim vernikom pretečo nesrečo. Toda čim¬ bolj se bliža nevarnost, s tem večjo skrbjo si morajo pri¬ zadevati nadpastirji, da odvrnejo nevarnost, in s tem večjo gorečnostjo morajo izpolnjevati svoje pastirske dolžnosti. Sicer je davno že znano, da ste z vso vnemo delovali v tem smislu, - in v Svoje veselje smo izvedeli, da je vam šteti v veliko hvalo, da ni krščansko ljudstvo trpelo še hujše škode. Vendar vas pa opominjamo v Kristusu, ljubi sin in častiti bratje, da bote z vedno večjim navdušenjem bojevali boj in da bote poskusili vse, bodi si v ožjem krogu ali v javnosti, da se vera Naših otrok ohrani neoskrunjena in da bo imela Naša skupnost v vas obrambo proti sovražnim napadom. Ta tako slavni narod, ki si je zaslužil v zgodovini katoliške vere sijajno hvalo, bo ostal z božjo pomočjo katoliški, ako bo vaša gorečnost tudi nadalje vztrajala v službi božje pre¬ vidnosti; ostal bo tudi mogočen, složen in miren, ako bo vera očetov, ki je glavna podlaga sreči in mogočnosti ce¬ sarstva, ovarovana zavisti, razpora in vsakega vzroka ver¬ skega strankarstva. Sicer pa radi zaupamo na vašo gorečnost v izvrševanju vašega poklica in na vaše srčno hrepenenje, pospeševati čast božjo, po katerem se odlikujete, ter podelimo vam in vašim vernikom kot zastavo božjih milosti in kot znamenje Naše naklonjenosti v vsej ljubezni v Gospodu apostolski blagoslov. Dano v Rimu pri sv. Petru, dne 6. marca 1905, v drugem letu Našega papeževanja. Papež Pij X. 667 Našemu ljubljenemu sinu Antonu Jožefu Gruscha, svete rimske Cerkve kardinalu-duhovniku pri sv. Mariji od angeljev, nadškofu Dunajskemu, in drugim avstrijskim nadškofom in škofom. Preljubi v Gospodu! a ta opomin vrhovnega učenika in pastirja ne ostane brez uspeha, sem dal va‘šim častitim gospodom dušnim pastirjem primernih naročil. Pa tudi vi, preljubljeni škofljani, morate sodelovati, da se uresniči srčna želja našega svetega očeta papeža Pija X. Pred vsem, preljubi, imejte sveto kato¬ liško vero za na j dragocenejši dar božji in štejte si v na j večjo srečo, da ste katoliški kristjani! „Nobeno bogastvo“, piše slavni sv. Avguštin, „nobeden zaklad, nobena čast, nobena dragotina sveta ni tako dragocena, kakor je katoliška vera, ki rešuje grešnike, razsvetljuje slepe, ozdravlja bolnike, opravičuje vernike, ob¬ navlja spokornike, pravične ohranjuje in vodi k večnemu življenju". 1 Posnemajte vzgled kralja Alfonza Kastiljskega, enega izmed najmodrejših in najpobožnejših vladarjev. Ob vsaki priložnosti je hotel kazati očitno, kako neizmerno vi¬ soko ve ceniti milost, da je katoliški kristjan. Neredko se je razjokal v premišljevanju tega nebeškega daru. Dejal je: „Neprenehoma hvalim svojega Boga, ne zato, da sem kralj, marveč zato, da sem kristjan." Skrbite za to, da čimdalje tembolj spozna¬ vate resnice svete vere! Nevednost v veri vas spravlja v nevarnost, izgubiti sveto vero. Nad premnogimi katoličani se uresničuje beseda sv. apostola Juda Tadeja: Prekli¬ njajo to, česar ne poznajo. (Jud. v. 10). V i p a, pre¬ ljubi, opominja tisti apostol, se uzidajte na svojo presveto vero! (Jud. v. 20). Čim več ste podučeni v 1 S. Augustini sermo CCCLXXXIV. (Migne, Patrolog. lat. lom. XXXIX. col. 1690 ). -> 668 veri, tem bolje jo bote ljubili in tem zvesteje se je bote oklepali. Z verskim spoznanjem bo rastla pa tudi ljubezen do Boga samega; kajti Boga ljubimo tem bolje, čim natanje ga spoznamo. Ljubezen božja je pa vrhunec vsega dobrega, vir vsega blagoslova za časnost in večnost. Molite goreče in izpolnjujte vestno druge verske dolžnosti! Kdor zanemarja molitev, očitno službo božjo, poslušanje božje besede, prejemanje svetih zakramentov, postane polagoma tudi malomaren v veri. Kajti pobožne vaje so nekako olje, s katerim se mora oživ¬ ljati in vzdrževati luč svete vere. Ako ni tega olja, ugasne sčasoma vsa ljubezen do Boga in neredko tudi vera v Boga. Nevera je torej naravna posledica pozabljenja božjega, ki ima v zadnji vrsti svoj vzrok v zanemarjanju molitve in krščanskih dolžnosti. Ako torej opazi kdo izmed vas, da postaje mlačen in len v vsakdanji molitvi, v opravljanju službe božje, v pre¬ jemanju svetih zakramentov, naj skrbi za to, da vname zopet svojo gorečnost, da se ne uresniči nad njim žuganje Gospo¬ dovo: Božje kraljevstvo bo vzeto od vas in bo dano ljudstvu, ki bo prinašalo njegov sad. '{Mat. 21, 43). Prizadevajte si živeti čisto in čednostno! K veri je potrebna pred vsem dobra volja; ker „nihče ne more verovati, razen ako hoče“, uči sv. Avguštin. 1 Da imajo nekateri dobro voljo, drugi pa je nimajo pri vseh dokazih in verskih razlogih, prihaja navadno odtod, ker je onim vera izvir tolažbe, veselja in radosti, tem pa je vir strahu in nemira, bridkega očitanja in pekoče vesti. Krepostni človek nima srčnejše želje, kakor da se izpolnijo vse obljube, ki mu jih daje sveta vera; ker njegovo srce ni navezano na minljive dobrote sveta. Rad torej veruje resnice, ki mu ka¬ žejo večnega plačnika, neminljivo krono nebeško; upanje, katero zajema iz vere, mu sladi vse težave življenja, mu je predokus večnega življenja. 1 S. Augustini in Ioannis Evang. tract. 26. (Migne, Patrolog. lat. Tom. XXXV. col. 1607). Otrokom tega sveta in pregrešnim pa vera predočuje ostro sodbo božjo in večne peklenske kazni in jim greni s tem radosti življenja. Vera jim je zvesto zrcalo, v katerem gledajo svojo nespamet in neznosno ostudnost svoje duše; v njem berejo sodbo svojega pogubljenja. Ničesar ne želijo bolj, kakor to. da bi ne bilo ne vsevednega Boga, ne sodbe, ne pekla, ne večnosti, prav zato smešijo vse to in se na¬ posled zmotijo tako daleč, da predrzno tajijo vse resnice in dolžnosti, ki jih uči vera, in da postanejo brezbožniki, ka¬ terim nič ni več sveto. Vsi, ki so kedaj odpadli od svete vere, so bili že poprej pokvarjeni v svojem srcu. ,,Nihče naj ne veruje 44 , pravi sv. Ciprijan, „da bi dobri mogli za¬ pustiti Cerkev. Piš izruje slaba drevesa, ne globoko vkoreni- njenih. Vihar odnese pleve in slamo, ne pšenice. 441 Izšli so izmed nas, piše sv. apostol in evangelist Janez o ne¬ zvestih kristjanih, toda niso bili iz nas (I. Jan. 2, 19), to je, niso bili pravi kristjani, sicer bi bili ostali pri nas. Živite torej tako, da imate vedno vzrok želeti, naj bo resnično vse, kar uči vera; potem ne bote nikdar prišli v izkušnjavo, dvomiti o resničnosti svete vere. Zato opominja tudi slehernega glasovih apostol sveta, sv. Pavel: Ohrani dobro vest, katero so nekateri zavrgli i n s o odpadli od vere! (I. Tim. 1, 19). Varujte se slabih knjig in ogibljite s e z a- smehovalcev svete vere in drugih ljudi, ki morejo škodovati veri! Nepopisno velika je nesreča^ ki jo je v vseh časih povzročilo branje slabih, brezbožnih knjig in časnikov. Najglavnejšc sredstvo, s katerim se je kriva vera šestnajstega veka razširila tako naglo in tako daleč, so bile slabe knjige in spisi, v katerih so sramotili in grdili papeža in katoliško Cerkev in so pačili besedo božjo. Enakega sredstva se poslužujejo tudi dandanes za¬ peljivci, ki vabijo k odpadu in prestopu, da vlivajo strup krive vere in brezbožnosti v neizkušena srca. Varujte se, preljubi moji, takih spisov in listov, ne trpite jih v svojih 1 S. Cypriani lib. de unitate Eccles. (Migne, Patrolog. lat. Tom. V. col. 507). 670 hišah in v svojih družinah, ako hočete, da vaša in vaših vera ne pride v nevarnost! Enako nevarno sveti veri je občevanje z nevernimi, brezbožnimi ljudmi. Bodi si, da od začetka ne pritrdite njih pogubnemu govorjenju; toda polagoma se ga privadite, dozdevlje se vam manj ostudno, vleze se v vašo dušo in izpodrine iz nje vse spoštovanje do svetega. O koliko jih je, ki morejo po lastni žalostni izkušnji potrditi to resnico! Koliko jih je vsled občevanja z zasramovalci svete vere prišlo ob vero, ob nedolžnost in ob večno vzveličanje! Eden sam brezverec je večkrat že mnogo drugih potegnil s seboj v pogubljenje. Malo kvasa skiše vse testo. (Gal. 5, 9). Naš božji Vzveličar ni zastonj očitno svaril pred hu¬ dobnimi, pred brezvernimi in brezbožnimi ljudmi, kličoč: Cavete ab hominibus! Varuj te se takih ljudi! (Mat. 10, 16). Ta nevarnost postane tem večja, čim tesnejša je vez, ki vas druži s sovražniki vaše svete vere. Iz tega lahko spoznate ne le, kaj vam je misliti o mešanih zakonih in s koliko pravico jih tako zelo studi sveta Cerkev, temveč tudi, kako skrbno se morate ogibati gotovih, bodisi skrivnih, bodisi javnih zvez, družeb in zborov, katerim je namen iz¬ podkopavati sveto vero ali napeljevati k odpadu od prave vere. Da, preljubljeni, ogibljite se vsekdar družbe brezbožnih ljudi in izpolnjujte besedo Gospodovo: Pojdite iz njega (iz Babilona, brezbožnega mesta), moje ljudstvo, da ne bote deležni njegovih pregreh in da ne bote prejeli od njegovih nadlog! (Skr. razod. 18, 4). Slednjič pa, ljubi moji, morate neprene¬ homa moliti za neprecenljivi dar prave vere. Kakor so apostoli zaupno klicali h Gospodu: Pomnoži nam vero (Luk. 17, 5), enako prosite tudi vi Boga, začet¬ nika in dopolnjevalca vaše vere, da varuje in množi v vas sveto vero, da vas ohrani v edinosti vere, da živite in umrjete kot pravi otroci v materinem naročju ene, svete, edinovzveličavne rimsko-katoliške Cerkve. Prosite Boga, da naj vašim zmotenim in zapeljanim bratom in sestram podeli £ 671 milost, da se povrnejo k edinosti prave vere, da bomo vsi edini v njegovi sveti volji. 1 Molite tudi za svoje dušne pastirje, ki vam oznanjujejo nauk vere, da bodo najdeni kot zvesti služabniki Kristusovi. (I. Kor. 4, 2). V Gospodu ljubljeni škofljani! a vaš vnamem k stanovitnosti v tej molitvi, na¬ ročim v smislu sinodalnih obljub, katere sem razložil na škofijski sinodi leta 1903 z ozirom na potrebščine časa, sledeče: Vsako soboto, od prihodnje sobote, dne 1. julija, se bo ob 9. uri dopoldne po vseh župnijskih cerkvah dalo zna¬ menje, kakih pet minut, z velikim zvonom. Molite takrat, ako mogoče, kleče Očenaš s Češčenamarijo in s Čast bodi v slavo božjemu Vzveličarju in na čast njegovi preblaženi materi Mariji, pokončevalki vseh krivover, za ohranitev edinosti v sveti katoliški veri. Vsem, ki opravijo le-to molitev popožno in s skesanim srcem, podelim vsled dovoljenja .svete kongregacije za odpustke z dne 28. avgusta 1903 vsakokrat nepopolni odpustek 50 dni. Enako se bo od prihodnje nedelje, dne 2. julija, na¬ dalje vsako nedeljo ob 6. uri zvečer po vseh župnijskih cerkvah zvonilo okoli pet minut z velikim zvonom. Pri tem zvonjenju molite tudi Očenaš s Češčenamarijo in s Čast bodi za dušne pastirje, pa tudi za tiste, ki se pri¬ pravljajo za duhovski stan, in prosite Gospoda žetve, da po¬ šilja zmerom zadostno število vrednih delavcev v svojo žetev. (Mat. 9, 38). Tudi za opravljanje tote molitve podelim odpustek 50 dni. Sicer pa, bratje, bodite popolni, opomi¬ njajte se, bodite ene misli, imejte mir, in Bog miru in ljubezni bo z vami! (II. Kor. 13, 11). Bo¬ jujte dobri boj vere, segajte po večnem živ¬ ljenju, h kateremu ste poklicani! (I. Tim. 6, 12). Bodite stanovitni in nepremakljivi, polni g o- i Oratio in festo s. Augustini Ep. et Conf. die 28. Maii. -> 672 rečnosti v delu Gospodovem, ker veste, da vaše delo ni zastonj v Gospodu! (I. Kor. 15, 58). Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog f Oče in f Sin in f Sveti Duh! Amen. V Mariboru, na praznik preblažene device Marije pod naslovom „Pomoč kristjanov“, dne 24. maja 1905. f Mihael, knezoškof. XLI. Postni pastirski list z dne 9. februarja 1906 o življenju in delovanju sv. Cirila in sv. Metoda. MIHAEL, po milosti in usmiljenosti božji knezoškof Lavan¬ tinski, častitim dušnim pastirjem in ljubim vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Gospoda in Vzveličarja našega Jezusa Kristusa! V Gospodu ljubljeni škofljani! In Gospod je poslal po dva pred svojim obličjem v vsako mesto iri kraj, kamor je hotel sam priti. (Luk. 10, 1). K omenljC-a petindvajsetletnica je tekla in dotekla lanjsko leto 1905. Minilo in izginilo je namreč četrtstoletje, odkar so nesmrtnega spomina papež Leon XIII. dne 30. septembra 1880 izdali in vesoljnemu krščanskemu svetu poslali znamenito okrožnico Grande munus, s katero so praznik največjih dveh svetnikov 673 slovanskih povzdignili v svetek vesoljne Cerkve in so mu odločili čast dvojnega manjšega obreda. 1 Razen tega so sveti oče v svoji budni poslanici slavili nedosežne zasluge slavnih blagovestnikov ter so njuno vzgledno življenje priporočili vernikom v vestno posnemanje. Za tako slovesno poveličanje svetih bratov Cirila in Metoda , je obilna množica slovanskih romarjev dne o. julija 1881 izrekla velikodušnemu papežu najponižnejšo in najiskrenejšo zahvalo. Sveti oče so o tej priložnosti zopet proslavljali prednosti in vrline sv. Cirila in sv. Metoda, ki sta bila živ evangelj Kristusov, ter so pričujoče božjepotnike z ozirom na prelepi vzgled obeh svetih slavljencev opominjali k vda¬ nosti do svete Cerkve, 2 ki je steber in trdnost res¬ nice. (I. Tim. 3, 15). Letos priredijo, kakor se čuje, kato¬ ličani iz Češke, Moravije in Šlezije veliko romarsko poto¬ vanje v spomin in proslavo petindvajsetletnice razglašenja lepe okrožnice V e 1 i č a j n a naloga. Ker še doslej v svojih pastirskih listih nisem posebej govoril o teh apostolskih oznanjevalcih svetega evangelj a, nadejam se, da bo mojim škofljanom ljubo in obenem času 1 Izvirnik najdeš v škofijskem zaukazniku: Iiirchliches Ver- ordnungsblatt fiir die Lavanter Diiizese. 1880. Nr. IV. odstav. I. str. 1 do 5. — Nemški in slovenski prevod je bil s kratkim oznanilom raz¬ glašen dne 6. oktobra 1880. — Tudi v Cerkveni prilogi „Slov. Gosp." z dne 14. oktobra 1880, štev. 42 nsl.je bilo priobčeno papeško pismo v slov. jeziku. — V veleznani zbirki: Epistola encycliea ss. Do¬ mini Leonis PP. XIII. Grande munus. Editio Slavica polyglotta Pragae, 1881 — sledi za latinskim in češkim jezikom slovenska pre¬ stava na štirih straneh. 2 Papežev nagovor najdeš poslovenjen v knjigi: Matija Majar Ziljski, Sveta brata Ciril in Metod, slovanska apostola. V Celovcu, 1885. Str. 56—58. — O priložnosti tega potovanja je kardinal Dominik Bartolini objavil zgodovinski-kritiško spomenico o sv. Cirilu in sv. Me¬ todu : Memorie storico-critiche areheologiche dei Santi Cirillo e Mctodio e del loro apostolato fra le genti Slave. Roma, 1881. Str. XXIX-j- 256. (Primeri Daniel Ratinger S. J. v časopisu: Stimmen aus Maria Laach. 1882 . Zvez. 22. str. 38—52, 157—169, 400—419). — Jaromir Volkov, Delo ss. Cirila in Metoda. Trst, 1882. — M. Prochazka, Czasopis duchovv. Prag, 1882. 43 Is 674 <- primerno, ako ob srebrnem jubileju priobčenja zgoraj po¬ hvaljene papeževe okrožnice govorim v letošnjem postnem pastirskem listu o dičnem življenju in sadonosnem delovanju blaženih verovestnikov z namero, da bi se prebivalci davno- slavne škofije Lavantinske neločljivo držali svete katoliške vere, katero sta sveta brata med našimi predstarši tako po¬ žrtvovalno oznanjevala, in da bi njuno krepostno življenje pridno in skrbno posnemali. Bilo bi brezkoristno, svetnike častiti, svetost pa zaničevati; svetnikom ne gre čast in pred¬ nost pred svetostjo, marveč svetosti pred svetniki. Kar beremo v evangelju na god svetih škofov spozna- valcev Cirila in Metoda o našem Gospodu in Vzveličarju, da je po dva in dva svojih učencev pred seboj poslal v vse kraje, kamor je hotel sam priti, to se je uresničilo tudi pri sv. Cirilu in sv. Metodu. Gospod je hotel naše kraje obiskati, zatorej je poslal pred seboj dva svoja izvoljenca, da ga na¬ znanita, da mu nadelata pot. Ko sta goreča predhodnika naporni posel opravila, je prišel Jezus Kristus sam s svojo milostjo v srca vernikov, pa jih je vnel in užgal v svoji ljubezni, da so radovoljno sprejeli sladki jarem njegovega božjega vladarstva. Vsa dolžna čast in hvala tebi, troedini Bog, da je tvoja dobrota pregnala v naših krajih noč nevere in prižgala luč svetega evangelja! O daj, da bi kraljevstvo tvoje milosti po mogočni priprošnji svetih bratov Cirila in Metoda vedno bi ¬ valo med nami! Bratje, spomnite se svojih prednikov, ki so vam oznanjevali besedo božjo; glejte konec njih življenja in ravnajte se po njih veri! (Hebr. 13, 7). Kristjani predragi! jragjjveta katoliška Cerkev, najveličastnejša ker božja na- redba na svetu, ljubi in objema vse narode z ma¬ terino skrbjo, in ne želi nič druga, kakor da jih osreči časno, pa da jih vzveliča večno. Iz njenega srca, ki v njem žari in odseva ljubezen Jezusova, ni nihče izključen. 675 Po tem vzvišenem načelu so se tudi bogonadarjeni papež Leon XIII. ravnali ves čas svojega blagonosnega pa- peževanja. V svoji ves svet obsegajoči ljubezni so zapo¬ redoma pošiljali čudovite okrožnice raznim narodom. Ital- skim katoličanom je veljala podučljiva poslanica Etsi nobis z dne 15. februarja 1882 o primernih pripomočkih za ohranitev svete vere. Irce je za pogumno brambo svete reči navdušilo apostolsko pismo Benevolentiae cha- ritas od dne 1. avgusta 1882. Hi spance je k sladki složnosti opominjal okrožni list C um multa sint z dne 8. decembra 1882. Francozom je bila pisana pridobljiva enciklika NobilissimaGallorumgens dne 8. februarja 1884 o krščanski uravnavi domače in državne družbe. Nem¬ škim katolikom je bilo poslano okrožno pismo lam pridem nobis z dne 6. januarja 1886 o stanju verske stvari. O g r i so dobili velevažno okrožnico Q u o d multum z dne 22. avgusta 1886 o potrebščinah ogrskih cerkva. Portugaljci so prejeli prezanimivo poslanico P e r g r a t a Nobis z dne 14. septembra 1886 o potrebah luzitanske cerkve. Od Cerkve ločene Armence je nedosegljivo lepi list Paterna charitas z dne 25. julija 1888 prijazno vabil k zedinjenju z Rimom. Prisrčno pismo Litteras avobis z dne 2. julija 1894 so dobili braziljanski škofje o povzdigisvete krščanske vere. Škofom zedinjenih držav s e v e r n e A m e ri k e je bil poslan vodilni list Longinqua oceani spatia z dne 6. januarja 1895 o katoliških od- nošajih. Krasni apostolski list Amantissimae volun- t a ti s dne 14. aprila 1895 so prejeli Angleži, ki iščejo kraljevstvo Kristusovo v edinosti vere. In kdo ne bi slastno prebiral očarljive okrožnice Satis cognitum est z dne 29. junija 1896 o blagodejni edinosti svete katoliške Cerkve? Kaj čuda, da so daljnovidni papež Leon XIII. tudi Slovane na god slavnega Stridovčana, sv. Hieronima, dne 30. septembra 1880, razveselili s preimenitno okrožnico Grande munus, ki je Njih ime ovila z nevenljivim 43 ° —£ 676 bršljanom in ga bo vedno drago in častito ohranila med vsemi slovanskimi rodovi. Kristjani predragi, vi dobro veste, da se nahajajo v ka¬ toliški Cerkvi prazniki, katere posvečujejo vsi verniki, kakor so prazniki Gospodovi in Marijini, je praznik sv. Petra in sv. Pavla, angeljev varihov, vseh svetnikov in drugi. Poleg teh ima pa še vsaka posamezna cerkev, škofija in dežela svoje svetnike, ki jih posebej časti in na pomoč kliče. Naša staročastita škofija je posvečena sv. apostolu Andreju, bratu sv. Petra, ki sta obadva umrla mučeniške smrti na križu. Dežela štajerska časti kot svojega patrona ali zaščitnika sv. očaka Jožefa, krušnega očeta Jezusovega. In vseh 675 cerkev in kapel naše škofije ima svoje lastne svetnike brani¬ telje ali svetnice braniteljice. Pa razni narodi imajo tudi še svoje posebne patrone ali čuvarje. V našem cesarstvu naprimer častijo Ogri sv. Ste¬ fana in sv. Ladislava, Čehi sv. Venceslaja in sv. Janeza Nepomučana, Poljaki sv. Kazimirja in sv. Stanislava, Slo¬ venci sv. Mohorja in sv. Fortunata. Kaj draga sta še Lavan- tincem škof Lavreaški sv. Maksimilian in sv. Viktorin, ka¬ terih prvi je v svojem rojstnem mestu Celju oznanjeval in s svojo krvjo zalival sveto vero (f 284), drugi pa sluje kot Ptujski škof, pisatelj in mučenec (f 303). — Poedini narodi imajo pa še svoje apostole, ki jih slavijo kot prve oznanjevalce krščanske vere v svoji domovini. Tako je, postavim, sv. Patrik apostol Ircev, benediktinec sv. Avguštin apostol Britancev, sv. Bonifacij apostol Nemcev, sv. Gregorij Razsvetljevalec apostol Armencev, sv. Frančišek Ksaverij apostol Indije in Japonije, čigar rojstno štiristoletnico praz¬ nujemo letos dne 7. aprila (7. april 1506 — 7. april 1906). In apostola Slovanov sta Ijubezniva brata Ciril in Metod, ki sta njim nekako to, kar sta apostola apostolov, sv. Peter in sv. Pavel, vsemu katoliškemu svetu. Lepo se vjema, da praznujemo god sv. Cirila in sv. Metoda v go- dovni osmini svetih apostolov Petra in Pavla. Prav v sedanjem nenavadno burnem in bojnem času je potrebno, da dobro poznamo in pridno posnemamo apo- £ 677 stolsko življenje in delovanje glasovitih verovestnikov iz Soluna. Danes je treba sveta brata na pomoč klicati, ko glasno po svetu odmeva vražji klic: proč od edinovzveli- čavne katoliške vere, proč od svete rimsko-katoliške Cerkve, matere in glave vseh cerkva! Sv. Ciril in sv. Metod sta popolnoma nasprotno učila in delovala. Kakor predstavljajo rimski papež najvišjo oblast, po kateri se ohranja sveta vera in edinost v Cerkvi čista in neoskrunjena, enako nas sveta brata opominjata po svojih evangeljskih naukih in delih, da zvesto hranimo in pogumno branimo edinost v veri in Cerkvi, pa da varujmo ljubezčn in složnost, brez katere se na tem svetu ne doseže nič velikega, se ne pridobi nič stalno veljavnega. V tem duhu in smislu poglejmo zdaj, kako sta sveta apostola iz Soluna delovala in se borila za čistost in edi¬ nost v krščanski veri, kako sta se potegovala za vzajemnost s katoliško Cerkvo, kateri je Jezus Kristus podelil kot prvo bistveno posebnost in lastnost: edinost. Sin božji se je učlovečil, da bi človeški rod zedinil v eno duhovno telo, čigar glava, duhovnik in voditelj ostane vekomaj on sam. Za edinost je prosil Gospod pri zadnji večerji najbolj in najslovesneje svojega Očeta nebeškega. Za edinost je tako milo vzdihoval v duši: Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor tudi mi! (Jan. 17, 11). Da ostane Cerkev edina, ji je obljubil božji ustanovitelj trajno pomoč, ko je izrekel večnega spomina vredne besede, s katerimi končuje evan- gelj sv. Matevža: Glejte, jaz sem z vamivse dnido konca sveta! (Mat. 28, 20). Jezus ostane pri svoji skriv¬ nostni nevesti, sveti Cerkvi, s svojim srcem, ostane s svojo daritvijo in večerjo, ostane s svojo milostno podporo. Jezus živi vedno v Cerkvi, kakor je živel med učenci, da mu lahko verujemo, kakor so mu verovali apostoli. Jezus Kristus je ravno tisti včeraj in danes in ve¬ komaj. (Hebr. 13, 8). To je bilo vzveličavno geslo, je bilo rešilno ravnilo in vodilo tudi naših dveh svetih bratov iz Soluna. Kakor rdeča nit se vleče skozi vse njuno dejanje 678 5r in nehanje neprenehljivi trud: ohraniti vernike vdane in pokorne rimsko-katoliški Cerkvi, zunaj katere ni vz veličanj e. Najsvetejša bisera, najdražja dragulja v mitrah sv. Cirila in sv. Metoda sta pač od¬ kritosrčna vdanost in otroška ljubezen do svete Cerkve. Tesalonika ali Solun, kakor se slovenski imenuje trgovsko mesto, ki tako lepo stoji ob obrežju enejskega zaliva in ki je svojedobno tekmovalo z izhodom in zapadom, je bilo rojstno mesto svete dvojice Cirila in Metoda. V So¬ lunu je uspešno deloval najslavnejši misijonar vseh časov, sv. apostol Pavel. Kako priučljivi so bili Solunčani in So- lunčanke, neovrženo izpričuje poročilo sv. Lukeža v Dejanju apostolov, ki se glasi: In nekateri izmed njih so verovali in se pridružili Pavlu in Šilu, in izmed bogaboječih Grkov velika množica in ne malo imenitnih žen. (Dej. ap. 17, 4). In kako blagodušni so bili Solunčani, kažeta krasna dva lista, katera je sv. Pavel iz Korinta pisal in poslal meščanom in katera še danes z vso spoštljivostjo tako radi prebiramo. Pavlova ljubezen do So- lunčanov se kaj lepo zrcali v njegovih besedah: Kdo je naše upanje ali veselje ali častiti venec? Ali niste vi pred Gospodom našim Jezusom Kri¬ stusom pri njegovem prihodu? Vi namreč ste naša čast in naše veselje! (I. Tes. 2, 19. 20) Kako so člani le-te cvetoče cerkvene občine, iz katere je- bil Aristarh učenec Pavlov (Dej. ap. 17, 4), napredovali v krščanstvu, izpričuje nastopni izrek apostola narodov: Z a- hvaliti moramo vselej Boga za vas, bratje, tako, kakor se spodobi, ker vaša vera bolj in bolj raste, in se množi ljubezen vsakega, vas enega do drugega tako, da se tudi mi sami z vami hvalimo po cerkvah božjih zavoljo vaše potrpežljivosti in vere v vsem vašem prega¬ njanju in nadlogah, ki jih prenašate v izkazo¬ vanju pravične sodbe božje, da ste vredni spoznani božjega kraljevstva, za katero tudi trpite. (II. Tes. 1, 3—5). 679 V tem odlično krščanskem mestu Macedonskem, čigar prebivalci so bili razne narodnosti, kakor grške, italske in slovanske, ter se je torej med njimi slišala grška, latinska in slovanska govorica, tu je živel v začetku devetega sto¬ letja veljavni drungarij 1 ali cesarski častnik Leon s svojo vrlo izobraženo ženo Marijo, 2 ki je postala mati sedmerih milih otrok, izmed katerih je bil starejši sin Metod, rojen leta 825, in mlajši, rojen leta 827, Konštantin, imenovan kesneje Ciril. 3 Previdnost božja je postavila blagorodna 1 Staroslovenski življenjepisec sv. Konstantina začenja drugo poglavje z besedami (v latinskem prevodu): „In Thessalonicensi urbe erat vir quidam, ingenuus et dives, nomine Leo, obtinens dignitatem drungarii sub stratego.“ (Pastrnek, spodaj navedeno delo, str. 155). Izraz drungar ali drongar, grški Spoofparjio? pomenja Četovodnika. Apotrpfoc, lat. drungus, caterva militum, četa vojakov, je beseda, ka¬ tero so po sodbi Miklosichevi Grki dobili od Rimljanov in le-ti od Germanov: drungan, confcrta multitudo. Staroslovenski stratig, grški arpaTYjYO;, stratčgus, dux exercitus: zaznamenjuje poveljnika armadi. Leon je bil torej voditelj vojaškemu oddelku pod nadpoveljstvom vojskovodja. (Fr. Miklosich, Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum. Vindobonae, 1862. Str. 180 in 889). 2 Borowy, Cyrillus und Methodius. (Wetzer und Welte’s Kirchen- lexikon. 2. Aufl. Freiburg im Breisgau, 1884. Dritter Band. Col. 1295). 3 Ni lahko najti predmeta, ki bi bil natanje preiskovan in ob¬ delan, kakor je presojena zgodovina obeh bratov Solunskih. Bogato je slovstvo, ki se peča z življenjepisom sv. Cirila in sv. .Metoda, in vendar je še marsikatero prašanje oporečno in pogreša popolne po¬ jasnitve, še čaka končno veljavne rešitve. Pred vsem so važne legende (berila) ali pripovedke in sicer med ostalimi italska, katero je najbrže sestavil Gauderich (Gondrih), škof v mestu Velletru, sodobnik Cirilov in Metodov, in jo je posvetil papežu Janezu VIII.; zatorej je kakor najstarejša, tako tudi najvero- vrednejša. (Acta Sanctorum, quae Ioannes Bollandus S. I. colligere coepit et Godefridus Henschenius et Daniel Papebrochius societatis lesu theologi auxerunt, digesserunt et illustrarunt. Martii tomus se- cundus. Parisiis et Romae, 1865. Pag. 13—26. Translatio s. Clementis. Prenos sv. Klementa. Str. 20-23). Panonska, katero je spisal, kakor sodi Ginzel, grški razkolnik in ji učeni ne pripisujejo posebne veljave. (Dr. Jo,sef A. Ginzel, Zur Geschichtc der Slavenapostel Cyrill und Method. V knjigi: Kirchenhistorische Schriften. Wien, 1872. Band II. Str. 17-66). Moravska, o kateri sodi Dobrmvsky, češ, da 680 mladeniča v razmere, v katerih sta se mogla dobro pri¬ praviti za svoje vzvišeno zvanje. Solunčani so govorili grški jezik, po katerem sta si sveta brata pridobila in prisvojila splošno izomiko, zlasti ko sta se šolala v Carigradu; pa so govorili, predvsem okoličani, tudi slovenski jezik, ki jima je dobro služil v poznejšem poslanstvu. Ni opravičenega razloga dvomiti, da sta se privadila tudi latinščine, ki jima je pač pozneje v Rimu močno pomagala pri nastopu pred je bila v štirinajstem veku zložena s pripomočjo italske o priložnosti, ko so pričeli Moravci po naročilu škofa Janeza VII. leta 1349 obhajati na dan 9. marca praznik svetih bratov. Češka in bolgarska se ne cenita posebno, kakor tudi ne poglavje XX. Nestorove Kronike. Izredne vrednosti so listi rimskih papežev, zlasti Janeza VIII. Taka papeška pisma so bila nedavno najdena v britanskem muzeju. (Kres. Leposloven in znanstven list. V Celovcu, 1881. Str. 345. nsl. — Dr. Fr. Kos, Spomenica tisočletnice Metodove smrti. V Ljubljani, 1885. Str. 7—24). Mnogoteri učeni možje so obravnavali zgodovino naših svetih bratov, kakor Jožef Simon Assemani (Kalendaria Ecclesiae universae, Tom. III. Romae, 1755), Friderik Blumberger, Gelazij Dobner (Animad- versiones in Wenc. Hajek: Annales Bohemorum. Tom. III. Pragae. 1765 in v svoji posebni razpravi: Kritische Untersuchung in den Ab- handlungen der bohm. Gesellschaft der Wissenschaften. Prag, 1786). Jožef Dobrorvsky (Cyrill und Method der Slaven Apostel. Prag, 1823), Ernest Dtimmler, Dr. Jožef Hergenrother, Dr. Karol Adolf Konštantin Hofler, Dr. V.Jagid, Jernej Kopitar, Dr. Franc vitez Miklosich, Dr. Pavel Jožef Šafarik, Štefan Salagius (De statu ecclesiae Pannon.), Avgust Ludovik pl. Schlozer (Nestor. Gottingen, 1802. Th. III. str. 149—242), Wattenbach. — Waclaw Štulc, Život swatich Cyrilla a Methodia, apo¬ stolu slowanskyh. W Brne, 1857. — Dr. J. A. Ginzel, Geschichte der Slavenapostel Cyrill und Method und der slavischen Liturgie. Leitmeritz. 1857. 2. Auflage. Wien, 1861. — Dr. Beda Dudik O. S. B., Mahrens allgem. Geschichte. I. Band. Briinn, 1860. — Louis Leger, Cyrille et Method. Pariš, 1868. Die Heiligen Cyrill und Method v knjižici: Weck- stimmen fiir das katholische Volk. XII. Jahrgang. Wien, 1881 . Strani 68. — Dr. Karol Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva. I. zvez. V Ljub¬ ljani, 1894. Str. 23—36. — Karl Goetz (starokat. župnik), Geschichte der Slavenapostel Konstantinus (Kyrillus) und Methodius, Gotha, 1897, — Dr. František Pastrnek, Dejiny slowanskych apostolu Cvrilla a Methoda. V Praze 1902. 8 °. Str. XV + 300. 681 apostolskim sedežem; potrebovala pa sta jo že pri svojih zagovorih v Benetkah in po drugod . 1 Stara poročila zatrjujejo, da je bil resnomili Metod najprvo cesarski namestnik v slovanski pokrajini (Strimoniji), in je v tej visoki službi lahko spoznaval bogaboječe in miroljubno ljudstvo slovensko. Toda sčasoma je, posnemajoč sv. Pavla, ki je šel v arabsko puščavo, preden je nastopil apostolsko pot, zamenjal posvetno poslovanje z meniškim in mašniškim poklicem v samoti na hribu Olimpu . 2 Bogato nadarjeni Konštantin pa se je pod varstvom logoteta ali državnega pečatnika Teoktista kot součenec in tovariš ce¬ sarjeviča Mihaela poprijel z mladostnim ognjem učenja raznih jezikov in predmetov, ter je tako napredoval v vedah, da je postal knjižničar pri Cerkvi sv. Sofije in da je dobil zavoljo globoke in obširne svoje učenosti častni naslov filozof, kar pomenja modroljuba, modrijana. Njegovo ljubezen do krščanskega modroslovja oznanja mogočno do¬ volj vest, da je rad prebiral in priporočal modroslovna dela, ki so jih srednjeveški učenjaki brez obotavljanja pripisovali Dioniziju Areopagitu, učencu sv. Pavla, prvemu škofu Aten¬ skemu in mučencu za cesarja Domicijana . 3 — Njegovo 1 Sicer pa je spadal Solun tudi pod rimski in nc pod carigrajski patriarhat. Sveta brata sta dobila jurisdikcijo iz Rima, ko sta šla na Moravo oznanjevat sveto vero. (Jan Hendrich, Jaky byl vztah vero- zvestu slovanskych Cyrila a Methodeje ke stolice rimske). 2 Ivan Krst. Tkalčič, Slovensko bogoslužje u Hrvatskoj. Zagreb, 1904. Str. 9. — Mimogrede pripomnim, da pozna Jutrovo le menihe bazilijance, ki živijo po pravilih svojega duhovnega očeta sv. Bazilija Velikega. Potemtakem je bil tudi sv. Metod bazilijanec in ne kaj druga, n. pr. benediktinec, kakor bereš pri nevcščakih. O. Odilon Schreger, iz reda sv. Benedikta, piše v svojem delu, izdanem v 18. veku, Stu- diosus iovialis in sicer v 18. poglavju z naslovom initia propa- gationis fidei christianae: „Moravi cum Urastislavo principe per s. Metho- dium benedictinum anno 857, qui obiit anno 895, conversi sunt . Mož se je zmotil v stanu sv. Metoda, o letnici njegovega prihoda na Mo¬ ravsko in njegove smrti. 3 Grški pisana in ponovno polatinjena dela: de divinis nominibus, de coelesti hiorarchia, de ecclesiastica hierarehia, de mystica theologia, epistolae: kažejo avtorja, ki je bil duhovit in globok mislec, pa tudi ponižen in pobožen mož. Zavoljo svoje bogate in globoko bogoslovne 682 bogoslovno mišljenje in hotenje pa razodevlje najjasneje njegova velika ljubezen do osebe in do slovstvenih del cerkvenega očeta in učenika, ki sluje med slavnoznano kapadocijsko trojico ali triperesno deteljico, sv. Bazilijem Velikim in sv. Gregorijem Niškim, po častnem svojem na¬ slovu bogoslovec. Sv. Gregorij Nazijanzenec, slavljenec našega Konstantina, je v raznih krajih misijonaril, zlasti tudi v Carigradu, kjer je dobri stvari pomagal do zmage, a se je na drugem občnem cerkvenem zboru leta 381 odpovedal nadškofijski časti in je potem živel le molitvi, premišljevanju in pisateljevanju. Ker je tako jasno pisal o sveti Trojici, je bil imenovan theolog, bogoslovec (f okoli 390). — Konštantin je smel zbog svoje temeljite učenosti, bogoslovne in modroslovne, pričakovati visokih služeb, časti in odlikovanj. Ali posvetne službe, časti in odlike niso zadovoljile, niso ni¬ kakor osrečile moža, katerega imenuje škof Gondrih m i r ab i 1 e in ge ni um, čudovito krepkega na duhu; po vzgledu svojega ljubega brata je vstopil v redovniški in mašniški stan. Glas Najvišjega ga je vendar neprestano klical na delo zunaj med svetom. Pa že tudi rodno mesto je moralo v njem vsebine so bila od najizbornejših bogoslovcev tolmačena, ter so slu¬ žila v srednjem veku sholatiskom za vodnika v modrovanju, mistikom za luč v premišljevanju in asketom za navodilo po potu zedinjenja z Bogom po očiščenju in razsvetljenju. — Nahajajo se še danes uče¬ njaki, ki hočejo dokazati pristnost teh čudovitih spisov. Primeri Ceslaus W. Schneider, Areopagitica, Die Schriften des hi. Dionysius vom Areopag. Regensburg, 1884. — John Karker, Are the ivritings of Ilionvsius the Areopagite genuine? 1897. Torej ta znamenita modroslovna dela je naš Ciril pridno štu¬ diral in toplo priporočal, kakor zatrjuje slavni knjižničar rimski, Anastazij, v svojem listu do frankovskega kralja Karola Plešca leta 875. „I)enique vir magnus . . . Constantinus philosophus . . . qui totum codicem saepe memorati et memorandi patris (Dionvsii) memoriae commendabat et quantum utilitatis medulla eiu.s haberet, auditoribus commendabat, solitus erat dicere: quod si sanctos videlicet priores institutores nostros, qui haereticos vix et quodam modo cum fuste decollaverunt, Dionysium contigisset habere, cum acuto illos gladio procul dubio trucidassent." (Wattenbach, Beitrage zur Geschichte der christlichen Kirchc in Miihren. Wien, 1849. .Str. 14. - Dr. František Pastrnek, op. cit. str. 245. štev. II). 683 enako misel vzbujati, ker je v Solunu največji blagovestnik Gospodov, sv. Pavel, tri nedelje pridigoval in cvetočo cerkev ustanovil. Vsled svoje obsežne znanosti in izredne vnetosti je bil odbran za misijonarja med Saraceni, ki so sramotili krščansko vero in so bili od njega ukročeni, potem med Kozari, 1 tartarji, ki so prebivali ob bregovih asovskega in kaspiškega ali kozarskega morja, izhodno od polotoka Krima. 2 Ker so bili od judov in mubamedanov nadlegovani, češ, da naj sprejmejo njih vero, so prosili v Carigradu krščanskih učiteljev. Konštantin, spremljan morebiti od brata Metoda, je prav uspešno razširjal po kozarski deželi kraljevstvo božje. V zahvalo in pohvalo so mu hoteli izročiti obilo darov; ali nesebičen mož, ki je smel s sv. Pavlom reči: Ne iščem vašega, nego vas (II. Kor. 12, 14), je prosil kagana ali njih glavarja, da mu naj namesto daril prepustijo grške jetnike, kar se je nemudno zgodilo. Z izpuščenimi sužni se je vesel vrnil v Konštantinopol, kjer je potem pastiroval pri cerkvi sv. apostolov, medtem ko je Metod načeloval veli¬ kemu samostanu Polihronskemu. Najbogatejše darilo in po¬ vračilo za vse med Kozari prestane križe in težave mu je bilo pa najdenje trupla sv. Klementa, ki je svojega častilca in slavitelja pač v nebesih podpiral pri trudapolnem delo¬ vanju na zemlji. Od tega dragocenega zaklada se modri mož ni več ločil ne v življenju in niti ne po smrti. Nosil ga je seboj na vseh svojih potih kot vidno znamenje svoje sinovske vdanosti in ljubezni do rimske stolice, in poleg njega je našel po smrti tudi svoj počitek. Pa kdo je bil sv. Klement? Rešitev stavljenega vpra¬ šanja bo še bolj pojasnila izredno veljavo in veličino našega 1 Drugi pišejo Kazari. Toda že staroslovenski pisatelj legende o Konštantinu je rabil pisavo Kozari. Osmo poglavlje začenja: „Priidon že sli k cesarju od KosapS — venerunt autem legati ad imperatorem a Kozaris. (Pastrnek, op. cit. str. 172). Šafarik piše Košari. 2 Primeri Dr. Karl Spruner, Historisch-geographischcr Hand- atlas zur Geschichte der Staaten Europas. 2. Auflage. Gotha, 1854. Nr. III. IV. -> 684 s- Konštantina. Izmed zgodovinarjev trdijo nekateri, da je bil Klement učenec sv. Pavla, ki piše v listu do Filipljanov, češ, da je bil Klement njegov sotrudnik v evangelju in da je njegovo ime z drugimi sopomočniki vred zapisano v knjigi življenja. (Filiplj. 4, 3). Drugi pa resnijo, da je bil Klement sin rimskega senatorja Favstina in pa učenec sv. Petra. 1 Bilo, kar bilo, pa to stoji, ker soglasno priča vsa krščanska starodavnost, da je bil Klement tretji naslednik sv. Petra na rimskem prestolu (91—100). Glasoviti škof Lugdunski, sv. Irenej (f 202), ga imenuje v svojem zapisniku rimskih papežev na četrtem mestu. Omenjeni zapisnik se nahaja v znamenitem delu škofa Ireneja zoper krivovere, kjer stoji zapisan velevažni stavek o primatu ali prvaštvu rimske Cerkve. „Ad hanc enim Ecclesiam propter potentiorem princi- palitatem necesse est omnem convenire ecclesiam, hoc est, qui sunt undique fideles, in qua semper ab his, qui sunt undique, conservata est ea, quae est ab apostolis traditio. — S to Cerkvo namreč se mora zavoljo njenega mogočnejšega prvaštva strinjati vsaka cerkev, to je verniki, ki so kjer- bodi, v kateri je bilo od tistih, ki sokjerbodi, ohranjeno iz¬ ročilo, ki je od apostolov. 4 ' 2 Papež Klement je pisal Korinčanom list v 65 poglavjih, 3 v katerem jih je očetovski opominjal k spravljivosti in slož¬ nosti, naglašajoč, da je Cerkev eno edino telo Kristusovo, 1 Sv. Klement je bil lahko učenec in tovariš obeh apostolov prvakov. Po starem izročilu je sv. Peter krog leta 65 prehodil mnogo¬ tere dežele; obiskal je Venecijo in Istro, Panonijo in Dalmacijo. Na tem potu ga je spremljal bojda sv. Klement. (Dan. Farlati S. L, Illy- ricum sacrum. Ven. 1751. Tom. I. pag. 235). 2 Koj za tem odločilnim izrekom sledi Irenejev imenik rimskih papežev v prvem in drugem veku do Elevterja (177—190). Sem spada rek: „Post eum (Anacletum ali skrajšano Cletum) tertio loco ab apo¬ stolis episcopatum sortitur Clemens, qui et vidit ipsos apostolos et contulit cum eis . . . Huic autem elementi succcdit Euaristus.“ (Contra haereses. Lib. III. cap. III. num. 2 et 3. Edit. Migne. Ser. graec. Tom VII. col. 849- 851). 3 F. H. Funk, Die apostolischen Vater. Tubingen, 1901. Str. XVII—XX in 33—79. Ta Funkova izdava grškega izvirnika je naj¬ boljša za Hefelovo. 685 ki se ne sme deliti in ločiti. Udje Kristusovi se ne smejo trgati, kristjani ne smejo nasprotovati lastnemu telesu. 1 Le-ta list Klementov je klasiški porok in svedok za primat ali za vrhovno oblast rimskega škofa nad vso Cerkvo. Korinčani so se obrnili v Rim do apostolskega sedeža, da naj poravna med njimi pogubni razpor; niso se pa obrnili do kake druge apostolske občine, na primer do bližnje Efeške, v kateri je tedaj še živel in jo je vladal sv. apostol in evangelist Janez. 2 Klement je neustrašeno zagovarjal krščansko vero in ne- odstopljive pravice Petrovega sedeža, dokler ni bil od ce¬ sarja Trajana (98—117) pregnan v Tavriški Kersonez, kjer je blagonosno delal do svoje silovite smrti. 3 Obesili so mu namreč železnega mačka ali sidro na vrat in so ga potopili v morju. Kristjani so njegovo telo zajeli iz morja in poko¬ pali na bližnjem otoku. Sv. Klement je kmalu zaslul po vsem krščanskem svetu kot Petrov naslednik, ki je za svo- 1 Sicer pa bodi po latinski prestavi tu naveden ves dotični od¬ lomek, ki je pač še danes prav pomenljiv in vsega pozora vreden. „Utquid inter vos contentiones, irae, dissensiones, schismataetbellum? Nonne nobis unus est Deus et unus Christus et unus Spiritus gratiae,. qui effusus est super nos, et una vocatio in Christo? Cur diducimus et distrahimus membra Christi et contra proprium corpus seditionem movemus, coque vesaniae devenimus, ut alios aliorum membra esse obliviscamur? Recordamini verborum lesu Domini nostri! Dixitenim: Vae homini Lili, bonu m er at ei, si natus non fuisset, quam ut unum ex electis meis scandalizaret: melius erat, ut ci mola circumponeretur et in marc demergeretur, quam ut unum de pusillis meis scandalizaret. Schisma vestrum multos pervertit, multos in animi deiectionem, multos in vacillationem, omnes nos in tristitiam coniecit: et adhuc seditio vestra persistit* (J. P. Migne, Patrologiae cursus completus. Ser. graec. Tom. I. Parisiis, 18S6. Str. 303. pogl. XL\ I). 2 Veliki pomen Klementovega lista je v najnovejšem času raz¬ ložil učeni francoz C. Fouard v svojem izbornem spisu o sv. apostolu Janezu in o koncu apostolske dobe: Saint Jean et la fin de 1 age apo- stolique. Pariš, 1904. XLIV + 344 str Vrli mož je že poprej opisal življenje Kristusovo ter apostolov sv. Petra in sv. Pa'la. 3 Tako pripoveduje Simeon Metafrastes (■f 976), ki je opisoval življenje grških svetnikov v desetem veku v Carigradu. Ker je rad predeloval starejše življenjepise svetnikov s tem, da jih je bogatil s primernimi dostavki, je bil imenovan M etap h ras te s. £ 686 bodnost .svete Cerkve in za neodvisnost apostolske stolice žrtvoval svoje življenje . 1 Njegovo ime je bilo postavljeno v mašni kanon in sicer poleg papežev Lina in Kleta. O grobu Klementovem je sv. Ciril izvedel deloma iz ustnega izročila, deloma iz starih listin. Ko je potoval h Kozarom in došel v Kerson, mesto na krimskem polotoku, je začel iskati svete ostanke in jih je v svoje in vseh tamošnjih vernih prebivalcev nepopisno veselje tudi našel. Svetinje slavnega papeža mu¬ čenca so bile za oba Solunska brata vidne priče nju ne- omahljive zvestobe do rimsko-katoliške Cerkve, matere in glave vseh cerkev. Tako je previdnost božja, ki suče kolo časa in zgo¬ dovine, pripravljala Solunska rojaka za poznejše veličajno apostolsko potovanje in delovanje. Oziravredna je tudi okol- nost, da sta se častita Solunčana pripravljala za svoj poklic v grški prestolnici prav za hrupno dobo, ko je bil sv. Ignacij, pravni patriarh, odstavljen in na njegovo mesto izvoljen zgo¬ vorni sicer, a zvijačni in slavohlepni Fotij, ki je vsekal iz¬ točni cerkvi strašno rano, ki še krvavi, in ni upanja, da bi kmalu zacelila. Sprati jo more le kri Kristusova. Fotijevi pri- vrženiki so hoteli tudi oba Solunčana, zlasti Konštantina, ki je zasluženo sl ul med prvimi možmi na izhodu zavoljo glo¬ boke učenosti in modrosti, pridobiti za odpad od katoliške Cerkve. Sodobnik svetih bratov, veljavni knjižničar rimske Cerkve, Anastazij, poroča, da je močnoverni Konštantin hudo grajal prevzetnega in strastnega Fotija zadelj krivič¬ nega postopanja napram postavnemu patriarhu Ignaciju. Potemtakem ni hotel imeti nobene zveze z uporniki, ki so se bratili s peklom in so njegovo orožje rabili, da bi raz¬ suli skalo, na kateri je zidana sveta Cerkev tako trdno, da je ne morejo premagati niti peklenska vrata. Značajni Solun- čan je hrabro branil edinost z apostolskim stolom v Rimu. 1 Ime sv. Klementa je tudi Slovencem bilo od nekdaj prav častitljivo, kar dopričujejo osebna in hišna imena, kažejo razne povesti, svedočijo cerkve, kapele in altarji, ki nosijo njegovo ime. (Primeri L. Jeran, Sv. Klemen papež med Sloveni. Zlati vek. V Ljubljani, 1863. Str. 59—73). 687 Vse neštevilne stiske in težave je ravno v ljubezni do Petro¬ vega sedeža junaški premagoval. Neomajna ljubezen do rimske stolice mu je bila rešilna ladja v vseh naporih in bojih. Neomejena vdanost rimskemu prestolu je bila zastava, ki sta jo Ciril in Metod ponosno razvila, visoko vihtela, in sta uspešno zbirala pod njo raznolične rodove. Kristusov in Petrov prapor je evangeljska zastavonosca osrčeval, nepremagljiva delal in trajno osla vil. 1 Tako sta bila Solunska velemoža pripravljena za veli- čajno in vzveličavno poslanje na zapad. Priporočala ju je temeljita znanost in nehlinjena pobožnost; dičil ju je kre¬ menit značaj, ki ni poznal strahu pred najhujšo nevarnostjo. In zdaj poprosi podvzetni Rastislav (846—870), sinovec Moj- mirov, knez velikomoravske države, grškega cesarja Mihaela III. (842—867), da mu naj pošlje moža, ki bi znal oznanjevati ljudstvu vero, razlagati mu božje zapovedi in kazati pot resnice, pravice in svetosti. Mnogoteri prebivalci kneževine so bili že podučeni v krščanski veri. zlasti so velikaši pre¬ jeli Kristusov nauk od zapada. Kako bi bil drugače Rasti¬ slav, še pagan, vabil krščanske oznanjevalce v svojo raz- prostrano državo? Vendar ljudstvo je še precej tavalo po mraku nevere in je blodilo po temi malikovalstva in vraž, nevednosti in nečednosti. Grški cesar je rad ustregel prošnji ter je odločil za pretežavni posel Solunska brata Cirila in Metoda, ki sta klic kakor iz nebes veselo sprejela, ter sta rada zapustila bučno mesto carigrajsko, kjer je pogubonosni grški razkol in razdor že drzno dvigal svojo kačjo glavo. Odslej sta služabnika božja vse svoje telesne in duševne moči posvetila slovanskim rodovom, da jih v veri potrdita ali šele za njo pridobita, pa jih okovarita v občestvu ali tesni zvezi s katoliško Cerkvo, v kateri edini je vzveličanje najti. 1 Beri dva govora, katera je Pressutti v Rimu imel v „Acca- demia di religione cattolica“: II papato e la civilta dei Slavi mei i- dionali. - Dei papi e del’ apostolato slavo dei SS. Cirillo e Metodio in ordine alla religione, alla politica. -> 688 sr Kristjani predragi! E lljrcden spremljamo delaželjna poslanca iz Soluna na Sil potivno pot v večerne kraje, se hočemo seznaniti še s tistim njunim spominskim delom, s katerim sta vernemu ljudstvu najizdatneje koristila za vse prihodnje čase. Konstantin namreč, podoben sv. Hieronimu po znanosti starih jezikov, kakor je njegov prevod svetega Pisma sličen prevodu učenega Stridovčana, je izmislil staroslovenske pismenke in je z najdeno azbuko ali abecedo postal oče novega slovstva, je ž njo položil temelj slovenski književ¬ nosti. Kar je zgodnja danica, ki naznani dan; kar je jutrna zarja, ki napove blesteče in ogrevaj oče solnce: to je bila iznajdba Cirilova slovanskemu svetu. Ž njo je pričel slov¬ stveni razvoj in napredek; ž njo se je razširilo vernemu ljudstvu duševno obzorje. Glagolske črke so bile iznajdene z namenom, da so pomočnice in nositeljice krščanske omike pri Slovanih. Kakor najde pri ostalih narodih, kdor globlje koplje na književnem polju, sledove krščanske omike, enako pride pri Slovencih do temelja, ki ga je Cerkev položila porodu in razvoju narodne književnosti. Vobče je najstarejše slov¬ stvo narodov versko; in enako je najstarejša književnost Slovanov cerkvena. Sveto Pismo je naše prvo pismo, naše vzajemno slovstvo. Iz hebrejščine in grščine je bilo zgodaj prestavljeno v druge jezike in vsaj deloma tudi na slovenski jezik. Po tej prestavi se je porodila skupna književnost. Oznanjevalci božjih resnic so prihajali k našim predstaršem od treh strani: iz Rima črez Oglej, potem iz Solnograda in iz Carigrada. Prvi nam niso zapustili pismenega spomenika. Drugi so nam izročili predrage brižinske ali karantanske odlomke, po katerih nam je došlo slovstvo v latinski pisavi . 1 1 Pripisujejo se škofu v Freisingu ali Briznu, Abrahamu (957—994). Zgodovinsko in jezikoslovno jih je pojasnil Jernej Kopitar v neprecenljivem delu: Glagolita Clozianus. Vindobonae, 1836. Str. XXXV do XLIV. — V najnovejšem času so se nazori o teh odlomkih izpremenili. Dr. Vaclav Vondrak, profesor slovanske filologije na češkem vseučilišču v Pragi, dokazuje, da so rečeni odlomki pisani po 689 Za Slovence, ki se poslužujejo latinskih črk, so brižinske, v latinici pisane ostaline, obsegajoče očitno izpoved, kratko homilijo in izpovedno molitev, najdražji in najstarši zaklad književni, ki se pa že naslanja na slov¬ stveno dediščino, katero sta slovanskemu svetu zapustila verska poslanca Solunska, sv. Ciril in sv. Metod; ali njeni pismeni ostanki so vendar iz mlajše dobe, nego so brižinski rokopisi. * 1 2 Na potu v veliko Moravijo — ako že ne poprej in še pozneje — sta se blaga misijonarja mudila na Bolgarskem, kjer sta ljudstvo utrdila v sladki veri Kristusovi; nja vla¬ darja Borisa ali Bogorisa sta pa bržčas izpreobrnila. Kakor v Bolgariji, enako pridno sta hišnika božja v vseh krajih, po katerih sta potovala, sejala seme božje besede. Okoli leta 863 sta evangeljska učitelja srečno došla v Velegrad, v stolno mesto kneza Rastislava, ki ju je s svojimi dvor- niki vred in z vsemi svojimi podaniki sprejel najčastneje.- glagolskih predlogah v jeziku cerkveno-slovanskem z latinico zavpo- rabo nemškim misijonarjem. Prvi odlomek bi bil spisan skonec de¬ setega, drugi in tretji skonec enajstega stoletja na prizadevanje škofa Ellenharta ali njegovega kapelana VVathona (Dr. V. Vondrak, Frisinske pamatky, jich vznik a vyznam v slovanskem pisemnictvi. V Fraze, 1903). — Tu še bodi omenjeno drugo delo znanega in priznanega filologa: Glagolita Clozuv. Vydal Dr. Vaclav Vondrak. V Praze, 1893. — Ne bo preveč povedano, če denem, da se tako zgodaj morda noben krščanski narod ne more veseliti enakega slovstva. Pri nas osnovano slovstvo je čimdalje naraščalo, tembolj napredovalo. Naše slovstvo je cerkvenega početka; spodobi se, da se upošteva to vsestranski. 1 S pogledom na to okolnost je pisal globokoučeni Jož. Do- browsky svojemu prijatelju bistremu J. Kopitarju: ,.Gratulor vobis, quia . . antiquissimum manuscriptum habetis.“ 2 Leta 1863 je slovanski svet praznoval tisočletnico prihoda svetih bratov v veliko moravsko državo. O lepi slovesnosti, za Lavan¬ tinsko škofijo odredjeni, poroča škofovski zaukaznik. (Kirchl. Ver- ordnungsblatt fiir die Lavanter Diozese. 1863. Nr. IV. odstavek I). Družba sv. Mohorja je v svojem koledarčku za navadno leto 1862 napovedala to svečanost v sestavku: Sv. Ciril in Metod (str. 34 do 37). „Slovenske Večernice" 1863 so potem širje opisale delo sv. Cirila in sv. Metoda. — O tej priložnosti so bili na svetlo dani razni spisi, kakor med ostalimi: Zgodovina svetih apostolov slovanskih Cirila in 44 690 Nemudoma sta cerkvena kneza — Moravci so v svojem spoštovanju katoliške duhovnike imenovali kneze — pričela svoj trudapolni posel na polju in v vinogradu Gospodovem. Oznanjevala sta navdušeno večnoveljavne resnice, sta po¬ dirala malike, trebila paganske šege, sta snovala šole, sta¬ vila hiše božje, ustanavljala pobožne srenje, sta neumorno delila svete zakramente, pa sta razširjala mir božji in blago¬ slov nebeški. Napočila je zlata doba v vseh krajih, po ka¬ terih sta delivca božjih skrivnosti misijonarka. 1 Uresničen je bil prerokov vzklik: Kako lepe so noge oznanju¬ jočih mir, oznanjujočih dobro! (Rimlj. 10, 15). Kadar goreča dušna pastirja nista mogla slave božje širiti z besedo, sta jo pospeševala s pisanjem, ko sta kot izvrstna pismoznalca prevajala v materin jezik knjige svetega Pisma in obredne bukve svete Cerkve. Delala sta prav po zaukazu in navodu, ki ga je dal božji Vzveličar svojim učencem, ko jih je poslal po dva in dva v kraje, kamor je hotel sam priti, rekoč: Žetev je sicer velika, ali delavcev Metoda. K tisočletni jubilejni slovesnosti pokristjanjenja naših slovan¬ skih praočetov. Po najnovejših in najboljših virih češki sestavil Dr. Jan. Ev. Bilj, farmešter dieceze Bernenske na Moravi. Poslovenil in založil Janez Majciger v Mariboru. V Pragi, 1863. Vel. 8°. str. 105. — Zlati Vek ali Spomenica na čast ss. Hermagoru in Fortunatu, sv. Nikolaju in ss. Cirilu in Metodu. Založili in na svetlo dali Dr. A. Čebašek, L. Jeran, A. Lesar, J. Marn in Dr. J. Vončina. V Ljubljani, 1863. 8 °. strani 293. —. Dr. Lovro Vogrin, Tisočletno obhajilo v čast sv. Cirilu in Metodu 1863. Drugi natis. V Mariboru, 1863. Strani 22. — V spevih je proslavljal sveta brata najbolje Anton Umek Okiški, Slovanska blagovestnika ss. Ciril in Metod. V Celovcu, 1863. — Fr. Rački, Književan rad sv. Cirila i Methoda. (Tisučletnica slovjen- skih apostolah sv. Cirila i Methoda. Zagreb, 1863). — Matija Majar Ziljski, Ss. brata Ciril i Metod, slavjanska apostola i osnovatelja slovstva slavjanskoga. V zlatnem Pragu, 1864. ' Dr. František Prikryl, Ss. Cjrill a Method v upominkach pa- matek starožitnjch na Morave. V Kromeriži, 1905. Vel. 8 str. 110. Pisatelj pridno zasleduje in preiskuje, kje sta slavna naša apostola potovala, pridigovala, počivala, svetišča gradila, in kje da se še na¬ hajajo spomeniki njunega blagoslovljenega delovanja, kakor so križi, kapele, cerkve. Zanimivo govori tudi o početku, legi, zgodovini in nekdanji slavi slavnega Velegrada. 691 je malo... Pojdite, jaz vas pošljem kakor jagnjeta med volkove! Ne nosite mošnje, ne malhe, ne obutal . . . In v katero hišo koli pri¬ dete, recite najpoprej: mir bodi tej hiši! In ako je tam otrok miru, bo počival nad njim vaš mir; ako pa ne, se bo k vam povrnil. Vtisti hiši pa ostanite ter jejte in pijte, kar je pri njih; delavec namreč je vreden svojega pla¬ čila . . . In v katero mesto koli pridete, in vas sprejmejo, jejte, kar se pred vas postavi; in ozdravljajte bolnike, ki so ondi, in recite jim: Približalo sevam j e božje kralj evstvo! (Luk. 10, 2—9). Več let sta izvoljena Solunčana neutrudno apostolovala med Moravci, ki so kaj naglo napredovali v krščanski veri in v čednostnem življenju. Ker sta jim prva oznanjevala v prijetni domači besedi evangelj in jih izpreobrnila, sta po¬ stala njih duhovna očeta in sta smela reči, kakor je sv. Pavel dejal Korinčanom: Zakaj, ko bi ravno deset tisoč učenikov imelivKristusu, vendar nimate oče¬ tov, ker v Kristusu sem vas jaz po evangelj u rodil. Prosim vas torej, bodite moji posnemo¬ valci, kakor sem jaz Kristusov! (I. Kor. 4, 15. 16). Kam sta se plamteča učenca Pavlova — saj sta bila potomca tistih Solunčanov, ki so bili slava in radost Pavlova — vedno pri vsem svojem mučnem delovanju ozirala in kam sta kazala tudi vernikom, so neovrženo pričale koščice sv. papeža Klementa I., ki sta jih zmeraj seboj nosila. Zvezo z Rimom sta čuvala kakor zenice svojih očes, trdno pre¬ pričana, da je le-ta vez vir prave vere in vrelec pravega življenja. Da sebe in svoje vidno združita s središčem in z ognjiščem krščanske edinosti, pa da se ohrabrita na grobeh prvakov svetih apostolov in drugih cerkvenih veljakov, da si izprosita pojasnil in navodil v raznih zadevah: potujeta po svetlem vzgledu sv.Pavla, ki je šel gori v Jeruzalem Petra obiskat (Gal. 1, 18) in se zedinit ž njim v evan- gelju, potujeta, pravim, jedrnato v večno mesto, kamor ju 44 - -> 692 je obenem vabil z apostolskim pismom vidni poglavar svete Cerkve. Prvovenčani papež Nikolaj I. Veliki (858—867) je slišal o njunih slavnih delih, pa tudi o njunih groznih te¬ žavah. Zatorej je sveti oče želel zvesta sinova videti, ju osebno tolažiti ter utrditi v započetem delu. Zlasti se je hotel bistroumni naslednik Petrov posvetovati ž njima o ne¬ srečnem razkolu, ki je pretil iz Carigrada Bolgarom in mnogim drugim narodom. Papež Nikolaj I. je pošiljal Bolgarom na njih vprašanja odgovore in nasvete, ki so polni občudo¬ vanja vredne modrosti, zmernosti in ljubezni. Močno je hrepenel, rešiti narod strašnega prepada, ki je že zeval pred njim. 1 Kako močna zaslomba in opora je Petrov prestol v težavnih položajih, sta znala mnogo izkušena brata Solunska. Zato sta iskala sveta in pomoči ne v Bizantu, nego v Rimu. Tu sem v srce vsega krščanstva sta obračala svoje oči, tu sem ju je vleklo srce. Nista se obračala do carigraškega patriarha, ki za svoje terjano prvaštvo ni imel niti sence dokaza iz svetega Pisma, še na apostolski početek cerkvene občine carigrajske se ni mogel zanašati; zakaj državna oblast je ustanovila le-ta sedež, ki pa je tudi ostal v dušečih okovih posvetne oblasti. 2 Modra moža Ciril in Metod sta se ozirala ne v novi Rim, marveč v večni Rim, neomajno uverjena, da je edino le sedež svetega Petra, ki ga je Gospod Jezus Kristus povzdignil in ga je knez apostolov, prvi rimski papež, s svojim mučeništvom utrdil. Do naslednikov sv. Petra sta se močnoverna brata zaupno in poslušno obračala. Kakor sta bila sama odkrito pokorna rimskemu papežu, enako sta želela svojo duhovno čredo najtesneje združiti s pastirjem ovc in jagnjet. - S tem povzetjem sta naše očete zavarovala proti širjenju krive vere, sta jih rešila odpada od edino- vzveličavne Cerkve Kristusove, pa sta jim pridobila naj- pravičnejšega sodnika in variha v prepornih rečeh. 1 Nicol. I. Responsa ad consult. Bulgarorum. (Migne, Patrologiae cursus completus. Ser. lat. tom. 119. col. 978 sqq). 2 Dr. L. Vončina, Razkolništvo izhodne cerkve v svojem za¬ četku, razvitku in današnjem stanju. (Zlati vek. V Ljubljani, 1863. Str. 74—144). 693 <- V tem duhu in zmislu sta razsvetljena veroučitelja na¬ stopila romarsko pot v metropolo ali prvostolnico krščan¬ skega sveta. Pri tej priložnosti sta pač prehodila raznotere slovenske dežele, kakor Panonijo, kjer ju je prejasni knez Kocelj (861—877), sin Privinov (830—861), na svojem dvoru željno pričakoval in častno sprejel; Karantanijo ali Gorotan, kjer je solnce Jezusove vere bilo že zasijalo, ali vseh pre¬ bivalcev še ni obsijalo, in katere je obsijalo, ni vseh docela ogrelo. Rimska naša potovalca sta vsepovsodi skrbno širila in utrjevala kraljevstvo božje na zemlji, sveto Cerkev. 1 * * * V Je- 1 Kakor po drugih slovenskih krajih, živi še tudi na Koroškem spomin na sv. Cirila in sv. Metoda. V župniji „Kappel am Krapp- felde“ se nahaja cerkvica in selo „St. Klementen“. Na potu iz Brucken- dorfa k sv. Martinu stoji zidan križ, v čigar nišah so bile videti po¬ dobe sv. Klementa ter sv. Cirila in sv Metoda. Ljudska govorica pravi, da sta se Ciril in Metod, v Rim grede, na Chrapofeltu, am Krapp- felde, mudila in sta tamošnjim Stanovnikom sveti evangelj oznanjevala. V veseli spomin je bila tukaj cerkev pozidana na čast sv. Klementu, čigar svetinje bi se bile prenašale po teh krajih; in ob potu je bil še postavljen poljski križ. Cerkev, zanimiva po svoji stavbi, se že ime¬ nuje leta 1200. Kaj čuda, ko bi bila Ciril in Metod na svojem potu v Rim obiskala grob misijonskega škofa sv. Modesta, ki je okoli leta 753 začas vojvoda Hotimira posvetil v Gospej Sveti cerkev Matere božje, v kateri tudi počiva (f okoli 765)? Grob njegov je še dobro ohranjen. Središče karantanskih Slovencev v desetem stoletju je iskati tam, kjer sta danes Krnski grad in Gospa Sveta blizu Celovca, dva za slovensko zgodovino v nastopnih vekih važna kraja, ker se je tu vršilo slovesno ustanavljanje koroških vojvodov. Vmes bodi omenjeno, da so bili na Koroškem škofje pri Gospej Sveti od 796 do 945 imenovani slovanski škofje, Slavenbischofe. (Monum. Carint. III. Nr. 18 sqq). Prvi se pod solnograškim nadškofom Amonom (785—821) imenuje Teodorik, pozneje Oton in Ožbald, ki pa se je v cerkvenih zadevah neposredno obrnil do rimskega papeža in je bil bržkone zategadelj odstavljen. V zborniku prava kanonskega se nahajata dva odloka (Dist. 50. c. 6 et 39), katera je papež Nikolaj poslal Ožbaldu: „Osbaldo Chorepiscopo Quadrantino.“ Nadškof Adalvin (859—873) je namreč pripomnil, da se bo v prihodnje sam trudil: vladati ljudstvo slovensko na Koroškem v imenu Gospodovem . . . ipse Adahvinus archiepiscopus per semetipsum regere s tu det illam gentem in nomine Domini. (Anonymi Salisburgensis a. 873 scriptoris, Historia conversionis Carantanorum). Kakih deset let je bila Gospa šeni leta 867 sta srečno dospela v Rim, kjer je med¬ tem umrl veliki papež Nikolaj I. dne 23. novembra 867, in je sledil za njim dne 14. decembra slavni Hadrijan II. (867—872). Ko je počil v Rimu glas, da prihajata marljiva množi- telja kraljevstva božjega na zemlji, in da neseta seboj sve- Sveta brez škofa. In prav v tej dobi sta lahko potovala Ciril in Metod po Koroškem. Te podatke potrjuje neki posnetek „excerptum“ iz knjižice o izpreobrnjenju Karantanov, glaseč se tako-le: „Karentanis primo praedi- cavit Modestus episcopus missus et consecratus a beato Virgilio sub Pippino Francorum rege. Post hunc missus et consecratus est Theodo- ricus episcopus in praesentia Caroli imperatoris ab Amone archie- piscopo. Post hunc Otto episcopus consecratus ab Adelramno archie- piscopo. Post hunc Hosbaldus episcopus sub Liuprammo et Adelvino archiepiscopis. Huic Osbaldo scripsit Nicolaus papa duos canones, qui in corpore decretorum inveniuntur. Post hunc interiecto aliquo tempore super venit quidam Sclavus ab Hystrie et Dalmatie partibus nomine Methodius qui adinvenit Sclauicas literas (po pomoti je Metod zamenjen s Cirilom) et Slauice celebrauit divinum officium et uilescere fecit Latinum; tandem fugatis a Karentanis partibus intravit Moravi am, ibique quiescit.“ (Ginzel, Codex zur Geschichte Cyrills und Methods und Slavische Liturgie. 1857. Str. 68, štev. VI). Od leta 873 se zopet imenujejo deželski pokrajinski škofje in sicer: Salamon, Engelfried, Alaricus, Dietricus in poslednji Gotabertus ali Kotebert (923—945). Primeri Monum. Carint. III. Nr. 87, 88, 90, 102. Mnenje, da sta Konštantin in Metod, v Rim grede, potovala skozi gorenjo posavsko Hrvatsko, ne pa po starem Noriku, je malo verjetno. Bolj gotovo sta šla črez slovenske dežele, ležeče na južni strani Drave, ker je bila pot varna, obenem pa tudi najkrajša, da sta prišla najprej v Benetke, kakor trdi životopisec sv. Konštantina. Pogl. 16. Glej Pastrnek, op. cit. str. 204). J. Lavrenčič resni, da sta sveta brata na potu v Rim prehodila Kranjsko in Primorsko ter sta v posameznih krajih oznanjevala pod oglejsko patriarhijo spadajočim Slovencem božji nauk. (Novice, letn. XXXIX. str. 177). Tudi v naši škofiji se nahajajo podobne pripovedke in vesti, na primer: sveta brata sta na potu v Rim prenočevala v Jarenini, pri sv. Benediktu sta maševala, v Zreški fari pri Konjicah sta pri ^Cirilovem studencu” počivala, jedla kruh in pila vodo. Take in enake legende pa ne iz¬ pričujejo polnoveljavno potovanj obeh svetnikov, pač pa so velike važnosti za zgodovino njunega češčenja, ki je že več stoletij staro, in je bilo v drugi polovici 19. veka na novo oživljeno, zlasti vsled ob¬ hajanja tisočletnice njunega prihoda na Moravsko. £ 695 tinje sv. Klementa, je dobrodošlima gostoma v pozdrav na¬ proti hitel papež z neštevilno množico, ki je goreče sveče nosila v rokah. Ves rimski svet je bil prepričan o nenavadni učenosti in pobožnosti in o izrednih zaslugah vrlih bratov; zlasti so se Rimljani radovali, da sta prinesla svete moči papeža Klementa I., ki je bil kot pisatelj iz dobe apostolskih očetov visoko čislan, kot mučenec pa posebej slavljen in v molitvah na pomoč klican. Med slovesnim sprevodom svetih ostankov po mestnih ulicah so se godili očitni čudeži. Razno¬ vrstni bolniki so hipno ozdraveli. Sveto truplo Klementovo so pokopali v lični cerkvi, ki je bila že zdavna poprej v njegovo čast na mestu njegove očetovske hiše pozidana in posvečena. Krščanska velikana sta v Rimu dosegla, kar sta opra¬ vičeno želela. Učenci, ki sta jih bila odbrala za pomočnike in jih pripeljala v Rim, so prejeli potrebne jim svete re¬ dove; vsled papeževega pooblastila sta jih posvetila Gauderich škof v Velletru in Form oz škof v Portu, pozneje papež (891—896). Prestava svetih knjig je bila pripoznana in odobrena. Oba brata sta bila po storjeni zaprisegi, da bota ostala v veri sv. Petra in njegovih naslednikov, od papeža Hadrijana posvečena z a š k o f a. 1 Pravijo, da je papež pri ordinaciji izpremenil mlajšemu bratu dosedanje ime Konštantin v pomenljivo ime Ciril. Ta izprememba razodevlje vso veljavo odličnega moža. Kristus je pri izvolitvi vrhov¬ nega poglavarja svoje Cerkve izpremenil ime Simon v Petra, katero ime je prvak apostolov ohranil do smrti in ga ohrani na vse veke. Počenši sem od papeža Janeza XII. (955 964) izpremenijo papeži, preden zasedejo prestol Petrov, svoje ime. Znano je med drugim, da je papež Gregor II. leta /12 dal Vinfridu, slavnemu apostolu Nemcev, ime Bonifacij, ko ga je posvetil za škofa. In kako pomembno je postalo ime Bonifacij za nemški narod! Kdo presodi in prespozna Boni¬ facijev vpliv v prid in korist milijonom Evropcev! Sv. \ ili- i T. Lempl S. J., V obrambo škofovskega reda sv. Cirila. (Vo¬ ditelj v bogoslovnih vedah. V Mariboru, 1902. Leto V. Zv. 4. str. 437 n sl). 696 brord, apostol Frizov, je bil leta 696 pri posvečenju za škofa v Rimu od papeža sv. Sergija počeščen s priporočilnim imenom Klement (Mili). Konštantin je nosil veljavno ime Ciril. Dva sta Cirila, ki ju časti Cerkev kot škofa, spoznavalca in očeta cerkvena. Prvi je predstojnikoval v Jeruzalemu (351—386), drugi pa je načeloval v Aleksandriji (412—444). Ciril Jeruzalemski sluje kot pisatelj preizvrstnih 24 katebez, v katerih osem¬ najsti razlaga vsesplošnost Kristusove Cerkve. (Pogl. 23. 26). 1 — Ciril Aleksandrijski pa je na glasu tudi kot duhovit pi¬ satelj dogmatiški, predvsem vendar kot mogočen oznanje¬ valec katoliške vere in kot pogumen branitelj cerkvene edinosti nasproti Nestorijanom. Posredoval je med izhodom in zahodom, med Grki in Latinci. Enako je delal in bi naj še dalje delal v škofovsko čast povišani Ciril s svojim bratom po krvi in oblasti, sv. Metodom. Toda po tajnostnem sklepu neskončne previdnosti božje bi naj le starejši brat v prihodnje reševal ogromno nalogo. Ciril je namreč petdeseti dan po svoji posvetitvi za pravega naslednika apostolov, to je dne 14. februarja 869, vrnil svojo blago dušo v roke Gospodove. V tem letu 869 je bil v Carigradu obhajan osmi občni cerkveni zbor, četrti carigrajski, ki je prekanjenega Fotija izobčil in krivo preganjenega Ignacija zopet posadil na prestol patriarški. Smrt sv. Cirila v Rimu, kako pomenljiva je vendar! Spominja in opominja nas, kam da se ozirajmo, kam da naj bijejo naša srca. V prestolnici vidnih poglavarjev svete Cerkve imamo dragocen spomenik: grob s v. C i ril a, čigar truplo je bilo bojda po naročilu Hadrijanovem izprva pokopano v Vatikanski baziliki, v preveličastnem mavzoleju sv. Petra. Tukaj bi bilo tudi počivalo, ko bi ne bil sv. Metod poprosil papeža, da mu naj izroči dragega mrliča, da ga ponese na dom, kakor je velela mila mati, in ga pokoplje v Solunu v domači rakvi, ali v samostanu na sveti gori. Dobrohotni 1 Zanimiv je panonsko-slovenski spomenik cirilski, ki na dveh listih podaje košček „catecheses Cyrilla‘ : Jeruzalemskega, in ga je dal natisniti Viktor Iv. Grigurovič in tudi J. J. Sreznevskj. -> 697 « Hadrijan bi bil rad ustregel njegovi želji, ali Rimljani so neodjenljivo terjali, da naj počiva truplo tolikega moža v Rimu, da še poznim rodovom priča o glavnem pomenu in namenu njegovega apostolskega poklica. Zares, sv. Ciril je kakor drugi Hieronim krepko naglašal: Kjer je Peter, tam je prava Cerkev. Jaz se morem zediniti le s tistimi, ki se nepremično drže prestola Petro¬ vega. Povsem so mu jasne bile odločilne besede Kristusove v evangelju sv. Matevža: Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo Cerkev; in vrata peklenska je ne bodo premagala. Tebi bom dal ključe ne¬ beškega kraljevstva; karboš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih. (Mat. 16, 18. 19). Poznal je globoki pomen Jezusovega izreka, ki je veljal sv. Petru: Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce! (Jan. 21, 15—17). Bil je docela prepričan, da govori po papežu sv. Peter, kateremu je Kristus tedaj, ko ga je očitno spoznal za Sina živega Boga, rekel: Meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih (Mat. 16, 17): da je potemtakem od Boga razodeta resnica, ki jo razglasi papež za versko resnico. Kaj čuda, da se Hadrijan in Metod nista mogla ustav¬ ljati vroči prošnji rimskih duhovnikov in vernikov, češ, da naj truplo Cirilovo počiva v srcu in središču krščanskega sveta? Metod je samo še želel, da bi naj ljubega brata po¬ kopali kraj sv. Klementa, čigar svete ostanke je našel, jih kot neprecenljivo draginjo vedno seboj nosil po svojih mi¬ sijonih in jih je srečno prinesel v Rim. O izpolnitvi opravi¬ čene zahteve Metodove pišejo Leon XIII. zanimivo kakor vselej, rekoč: „In očiten in zelo slovesen pogreb je imel prav takovšen, kakršnega imajo navadno papeži; z veliko častjo je bil položen v grob, ki ga je bil Hadrijan sam sebi sezidal. In ker rimsko ljudstvo ni pustilo odnesti trupla umrlega v Carigrad, dasi ga je prosila žalostna mati z ve¬ likim poželenjem, je bilo peljano potem k sv. Klementu in položeno poleg njegovih ostankov, ki jih je hranil (uril z velikim češčenjem toliko let. In ko so ga svete psalme pi e- pevaje spremljali po rimskem mestu, ne toliko v pogrebnem kolikor v zmagoslavnem sprevodu, je bilo videti, kakor bi bilo dajalo ljudstvo svetemu možu poskušnjo nebeškega češčcnja." Cirilovo truplo, položeno v mramornato krsto, so shranili v cerkvi sv. Klementa ob desni strani altarja tega svetnika. 1 Sedanja cerkev sv. Klementa je pozidana na starejšo Konštantinovo baziliko, katero so papež Pij IX., slavnega spomina, na prošnjo moravskih škofov pri bližajoči se tisoč¬ letnici apostolov slovanskih dali odzidati in natanko pre¬ iskati. Opat irskih dominikancev Jožef Mullooly je od leta 1861 do leta 1867 delo vodil in dovršil. 2 V odkopani spodnji cerkvi so našli grob sv. Cirila, ali žal le prazen. 3 Našli so pa tudi čudovite slikarije iz 1 Pisatelj italske legende pripazuje v 12. poglavju: „Cumlocello marmoreo, in quo pridem illum praedictus papa (Hadrianus) condi- derat, posuerunt in monumento ad id praeparato in basilica B. Cle- mentis ad dexteram partem altaris ipsius, cum hymnis et laudibus, maximas gratias agentes Deo, qui in loco eodem multa et miranda operatur". (Pastrnek, op. cit. str. 244 sqq). 2 Jos. Mullooly, Saint Clement Pope and Martyr and his Basi¬ lica in Rome. 2de ed. Rome, 1873. Druga izdava. (Prva 1869). s Grob Cirilov so v prejšnjih vekih večkrat odprli, kakor pravi učeni starinar Giovanni Battista de Rossi: Skonec 16. stoletja so bili ostanki sv. Cirila v stari, posvečeni mu kapeli v Baziliki sv. Klementa zopet najdeni." (De Rossi, Bulletino di archeologia Christiana. I. Roma 1863. Str. 8—14; II. 1864, str. 1 nsl. — II. serie 1870, str. 129 nsl). Pri takih dogodkih so bili kosi svetega trupla odvzeti in so prišli v cerkev sv. Hieronima v Rimu, sv. Vita v Pragi, v katedralo sv. Petra v Brnu in v Mikulov (Nikolsburg) na Moravskem. V Brnski škofijski cerkvi na Petrovem griču so hranili do leta 1811 dolnji konec desne roke sv. Cirila v stari srebrni posodi; in je bil na stranskem altarju sv. Cirila in Metoda javno češčen. Košček tega lakta je bil poslan v Rejgrad (Raygern) okoli leta 1735 za novi altar v kapeli prelature. Le-ta sveti ostanek je prezaslužni historiograf Dr. Beda Dudik leta 1881 prinesel v Rim in ga je z vsemi listinami predložil svetemu očetu Leonu XIII. Ko so se papež prepričali o pristnosti dragocene svetinje, so jo izpostavili v očitno počastitev slovanskim romarjem. Potem so razdelili častitljivo relikvijo v pet kosčekov, katerih eden je bil dne 30. septembra 1881 poslan na Velegrad, kjer so ga 699 raznih časov, ki predstavljajo na primer zgodbo sv. Aleksija, legendo sv. Klementa, njegov pogreb in prizore iz živ¬ ljenja Solunskih bratov. Najstarejša podoba kaže oba apo¬ stola, kako ju nadangelja Mihael in Gabriel na priprošnjo sv. Andreja in sv. Klementa priporočata Vzveličarju, de¬ lečemu blagoslov.' — Kakor drugi narodi, enako imajo tudi Slovenci svoje svetišče v Rimu poleg vsesplošnega sve¬ tišča svetih apostolov Petra in Pavla. Staročastitljivi grob sv. Cirila Solunčana je Slovencem nezmoten kazdj, kje naj¬ dejo varstvo, najdejo pomoč in rešitev. K cerkvi sv. Kle¬ menta so dali papež Leon XIII. na čast svetima bratoma Cirilu in Metodu posebej okroglo kapelo prizidati ter jo bogato pozlatiti in s primernimi podobami naslikati. Po Cirilovi smrti je Metod sam ostal za naporno apo¬ stolsko delo. Papež Hadrijan II. je v prospeh svete vere svečano sprejeli. Nahaja se v umetno izdelani in bogato okrašeni monstranci, katero je daroval olomuški generalni vikar Emanuel grof Potting in Persing (f 4. februarja 1898). Besedi „Slavo: apli“ (Slavorum apostoli) pod svetinjo so Leon XIII. lastnoročno zapisali. Da je bila relikvija v Rimu dne 21. julija 1881 odločena za Velegrad, kaže napis na relikviariju: „Reliquiae S. Cyrilli, Slavorum apostoli, a PP. Leone XIII. missae Velehradum. Roma XXI. VII. 1881. (Primeri J. B., Velehrad, der berilhmte AVallfahrtsort in Wort und Bild. Briinn, 1898. Str. 25 in 26). 1 Primeri: Prof. R. von Eitelberger, Altchristliche Fresken in der Kirche S. Clemente zu Rom, entdeckt in den Jahren 1861 und 1862. (Mittheilungen der k. k. Central-Kommission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale. Wien, 1863. Nr. 11. str. 301—308). — F. H. Kraus, Realencyklopadie der christlichen Alterttimer. Freiburg im Breisgau, 1881. Vierte Lieferung. Str. 299 nsl). — Horace Marucchi, Basiliques et Eglises de Rome. Paris-Rome, 1902. Str. 287—308. — Anton de Waal, Der Rompilger. 7te Aufi. Freiburg im Breisgau, 1903. Str. 217—225. — Idem, 'Roma sacra. Die ewige Stadt in ihren christ¬ lichen Denkmalern und Erinnerungen alter und neuer Zeit. Miinchen, 1905. — V najnovejšem času je znameniti rimski starinoslovcc msgr. Jožef VVilpert pojasnil slike v prvotni baziliki sv. Klementa v raz¬ pravi, (ki mi je pa, žal, prepozno došla od Olomuškega knezonadškofa Dr. Fran. Sal. Bauer, kateremu je posvečena, da bi jo bil mogel pre¬ brati in porabiti): Guiseppe \Vilpert, Le pitture della Basilica primitiva di San Clemente. Con cinque tavole in fototipia. Roma, 1906. Vel. 8°. 61 strani. — Delo bo v kratkem pomnoženo izšlo v češkem jeziku. med prebivalci Moravije in Panonije odločil sv. Metoda za metropolita ali nadškofa, ter je obudil in obnovil sremsko- panonsko metropolijo, katere osnovatelj je bil apostolski učenec sv. Andronik. (Rimlj. 16, 8). Tedaj se je Metod kot poslanec papežev in nadškof, prejemši apostolski blagoslov, vrnil iz Rima v Panonijo, 1 kjer je bil od dobroželjnega Ko- celja sijajno sprejet; je pohitel pozneje na Moravsko, kjer je imel svoj sedež na knežnjem dvoru v Velegradu. Tu je zdaj neodmorno deloval, da utrdi, ukaželjno ljudstvo v pravem spoznanju in v resnični pobožnosti. Vendar brez ovir in zadreg ni bilo njegovo pastirovanje. Saj morajo vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kr istusujezusu, trpeti preganjanje. (II. Tim. 3, 12). Ko se je vojeviti Svetopolk (870—894), stričnik Rastislavov, polastil moravske kneževine, je naš apostolski delavec odpotoval v Panonijo, v drugi del svoje razsežne nadškofije, kjer je bil od Koc.elja (f 874) zopet spodobno sprejet. Njegov poglavitni sedež je bil tedaj Blato- grad ali Moosburg, sedanji Salavar pri Blatnem jezeru. 2 Od tod je obiskoval pokrajine Panonske dežele ter je pridno učil revno ali verno ljudstvo, odvračevaje ga od hudega in napeljevaje ga k dobremu. Tu sem spada, kar pišejo Leon XIII. v čarno krasni okrožnici: „Čudovito pa je to, da je čujoča ljubezen Metodova, prestopivši moravske meje, kakor je bila, •ko je še živel Ciril, dosegla Hrvate in Srbe, tako zdaj objela Panonce, katerih kneza, Kocelj a po imenu, je v katoliški veri podučil in v dolžnosti ohranil; pa je objela Bolgare, ki jih je potrdil v krščanstvu obenem ž njih kraljem Bori¬ som, objela Dalmatince, ki jim je delil nebeške darove in se je teh ž njimi udeleževal, objela Korotance, kjer se je zelo trudil, da bi jih pripravil k spoznanju in češčenju enega pravega Boga“. Toda kmalu so nastopili hudi časi za gla- 1 Ant. Balan, Delte relazioni fra la Chicsa Cattolica e gli Slavi della Bolgaria, Bosnia, Serbia ed Erzegovina. Roma, 1880. Str. 27. — Borowy, Cyrillus und Methodius. (Kirchenlexikon oder Encyklopadie der katholischen Theologie und ihrer Hilfswissenschaften. II. Auflage. Freiburg im Breisgau, 1884. Band III. Str. 1295—1300). 2 Dav. Trstenjak, O prvem stolnem mestu Metodovem. (Zlati vek. V Ljubljani, 1863. Str. 49—58). £ 701 sitelja pravice (II. Petr. 2, 5); nestrpneži so ga jeli namreč dolžiti, da krati drugih last in posest, da opravlja službo v necerkvenem jeziku, da raznaša krive nauke, da moti red in mir cerkveni. Papež Janez VIII. (872—882) se je ročno potegnil zanj in ga je nadlog rešil. Napotil je leta 873 posebnega poslanca, jakinskega škofa Pavla, da za¬ govarja in brani sv. Metoda pred sovražnimi napadi. Sveti oče se je krepko zavzel za zvestega svojega sina in ga je otel preganjanja. Svetopolk, najsilnejši vladar svoje dobe, se je vnovič spoprijaznil z Metodom tako, da se je smel že sivolasi nad- pastir vrniti nazaj v Mora vij o, za katere blagostan mu je vsa duša gorela in kipela. Po mnenju večkaterih zgodovinarjev je leta 878 ali 879 češki vojvoda Borivoj s svojo soprogo Ljudmilo prišel v Velegrad na dvor moravskega kneza Sveto- polka, ki je imel sestro Borivojevo za ženo. Pri tem veselem obisku ga je sv. Metod pridobil za krščansko vero, da je bilo ž njim vred in z njegovo ženo Ljudmilo, prvo češko svetnico, krščenih še mnogo čeških vclikašev. Toda trajnega miru v svojem apostolskem delovanju ni imel veleslavni cerkveni knez. Novi nemiri so ga primorali, drugokrat po¬ tovati v Rim. 1 Papež Janez VIII. je leta 880 sklical cerkveni zbor, pred katerim je sv. Metod pale dokazal svojo pravo¬ vernost, je opravičil svoje dejanje in nehanje tako gladko, da ga je papež pohvalil ter zopet potrdil za moravsko- panonskega nadškofa, in ga je v pismu do kneza Svetopolka imenoval častitljivega moža, ki se je v vseh poglavjih ver¬ skega nauka vselej zlagal z edinopravno Gerkvo rimsko in je zmerom učil, kar uči sveto Pismo in kar učijo cerkveni očetje. 2 1 T. Lempl S. J., Kritične beležke o potovanjih sv. Metoda v Rim. (Voditelj v bogoslovnih vedah. V Mariboru, 1900. Str. 255 nsl). 2 Dr. Fr. Rački, Viek i djelovanje ss. Cyrilla i Methoda slovjen- skih apostolov. Zagreb, 1857. Zv. II. 1859. str 332. — Dr. Fr. Pasti nek, op. cit. str. 256. — Papež Janez VIII. je že poprej in sicer v listu do pasavskega škofa Hermanricha imenoval Metoda: sanctissimum con- fratrem nostrum, svojega presvetega brata. (Dr. Fr. Pastrnek, op. cit. str. 252). 702 <- Okrepljen in ožarjen se vrne požrtvovalni nadpastir iz Rima med svojo ljubljeno duhovno čredo, in dela za njeno blaginjo z novo vnemo. Zdaj so mu postali dnevi mirnejši in veselejši. Mogel je brez ovir in napotkov svojo više- pastirsko službo izvrševati po širošimi Panoniji in Moraviji. To dobo imajo pač v mislih Leon XIII., ko tako lepo pi¬ šejo v svoji koreniti okrožnici: „V kratkem je dosegel Metod, da se je evangeljska luč vpeljala na Poljsko, kamor je prišel črez sredo Galicije, in v Lvovu je postavil ško¬ fovski sedež. Od tod je šel, kakor so nekateri sporočili, na Rusko samo in je ustanovil tam Kijevsko škofovsko stolico. S temi gotovo nevenljivimi lavorikami se je vrnil k svojim ljudem na Moravsko, kjer si je sam, ko je začutil, da se mu bliža smrt, določil naslednika' 4 . Cvetno nedeljo leta 885 je osiveli višeduhovnik še služil slovesno sveto mašo, je genljivo nagovoril vse pri¬ čujoče in jim je naznanil čas svoje smrti. Crez tri dni, to je veliki vtorelc 6. aprila 885, je mirno v Gospodu zaspal v svoji prestolnici na Velegradu. Ob smrti sv. Cirila je pa- peževal Hadrijan II., ob smrti sv. Metoda pa Hadrijan III. (884 do 7. septembra 885). Že umirajoč je dobri nadpastir šc milo opominjal svoje ljube spremljevalce, da naj ostanejo trdni v veri; pa da naj bodo složni ter naj varujejo svoje, ne da bi motili tujega, in naj ne storijo nikdar komu kaj žalega. Z veliko častjo in še z večjo žalostjo je bil mnogo- slavni metropolit pokopan na Velegradu, in sicer so v veliki sinodalni ali zborovalni cerkvi na levi strani za altarjem Marije Bogorodnice vložili krsto v debeli zid. Grob sv. Metoda se nahaja na Velegradu in ne kje drugde, po¬ stavim v Rimu, kakor trdi neki njegov življenjepisec, rekoč: „Resnica je, da tam v Rimu zraven svojega brata Cirila v cerkvi sv. Klementa počiva. 44 Ali kakor misli drug pi¬ satelj, govoreč: „V visoki starosti poln zaslug v Rimu mimo v Gospodu zaspi leta 910, kder poleg svojega brata Cirila v cerkvi sv. Klementa počiva. 441 Ne, pepel Metodov počiva 1 Učeni slavist Jernej Kopitar je izrekel čudno misel, da je sv. Metod škofoval, umrl in pokopan bil morda celo v Mariboru ob 703 sr na Velegradu; * 1 žal, da doslej niso mogli zaslediti kraja njegovega počitka, niso mogli najti njegovih svetih kostij. Dne 6. aprila leta 1885 so na Velegradu svečano obsluževali tisočletnico Metodove svetniške smrti. Tedaj se je prenovila tudi krasna cerkev velegrajska, posvečena Mariji Vnebovzeti. 2 Dravi. Stvar je ta-le: V grško pisani legendi o bolgarskem nadškofu Klementu stojita stavka: „Methodius . . . Archiepiscopus Moravi (Mu)paJ3oo) creatus." In pozneje: „Methodium . . . Episcopum Moravi Panoniae (Mopaj3ot) zff Tlavoviac) consecrat“ (scil. papa). Primeri Pastrnek, op. cit. pag. 278 in 279. Kopitar ni vzel ali tolmačil izraza Moravi, Mcopdj3oo, za ime dežele, nego mesta, ter je sodil, da je mesto Moravum ali Moseburg ali Mahrburg. „Quid, si ipsa civitas Mwpa(3oc biographi graeci s. Clementis aut eadem fuerit, quae noviter Moseburch vocabatur, a Privina an. 850 . . extructa in ne- more et palude Salae fluminis, aut vel Marburg ad Dravum, qui certe locus et ipse Privinae parebat successorique Heziloni?” V krakti bolgarski legendi, ki jo je Konštantin Kalajdovič pri¬ občil v knjigi o Ivanu, eksarhu bolgarskem, stoji pisano: „Methodium obiisse in Moravia et sepultum esse in magna Moravi ecclesia ad laevum parietem post altare S. Deiparae." Vides, poudarja Kopitar, hic et a Bulgaro sat liquido indigitari Moravi ci vita tem, non regionem, prout idem et graecus biographus facit. Nos iam supra insinuavimus: aut in Moseburg aut in Mahrburg quaerendam esse hanc civitatem Moravum. (Barth. Kopitar, Glagolita Clozianus, id est Codicis Glagolitici inter suos facile antiquissimi Asujjavov. Vindobonae, 1836. Pogl. XXXIV. str. LXX. in pogl. XXXVI. str. LXXII). 1 Neki posnetek „excerptum“ iz knjižice o izpreobrnjenju Karan¬ tancev končuje: . Methodius . . fugatus a Karentanis partibus intravit Morauiam, ibique quiescit. (Ginzel, Codex z. Gesch. Cyrills und Methods und die slav. Liturgie. 1857. Str. 68. štev. VI). 2 O tej priložnosti so bili priobčeni razni spisi kakor: Tisoč¬ letnica Metodova. Spisal duhoven ljubljanske škofije. V Ljubljani, 1885. 8 ». str. 32. — Matija Majar Ziljski, Sveta brata Ciril in Metod, slovanska apostola. V tisočletni spomin smrti sv. Metoda izdala in založila družba sv. Mohora. V Celovci, 1885. 8°. str. 79. Dr. Ir. Kos, Spomenica tisočletnice Metodove smrti. Založila in na svetlo dala Matica slovenska. V Ljubljani, 1885. 8°. str. 174. - Glasi katoliške družbe. V Ljubljani, 1884. Str. 137 nsl. (Delo Metodovo). — Isti Glasi leta 1885. Od str. 1 do 119. — Sad te tisočletnice je tudi: Zbornik cerkvenih govorov na slavo ss. Cirilu in Metodu. Zbial in na svetlo dal Anton Žlogar. V Ljubljani, 1886. Vel. 8°. str. 236. Solunska dobrotnika narodov sta bila in bota vedno v hvaležno-svetem spominu. Češčenje in slavljenje sv. Cirila se je pač začelo z njegovim pogrebom, kakor primerno pravijo Leon XIII. „ln ko so ga psalme prepevaje spremljali po rimskem mestu, ne toliko v pogrebnem kolikor v zmago¬ slavnem sprevodu, je bilo videti, kakor bi bilo dajalo ljud¬ stvo svetemu možu poskušnjo nebeškega češčenja.“ Verjetno trdi sodobni življenjepisec sv. Cirila, da so se pri grobu sv. apostola kmalu godili mnogi čudeži, in da so dali Rimljani zategadelj nad grobom slikati podobo svetni¬ kovo ter so pustili tamkaj luč goreti . * 1 — Dr. Ivan Križanič, Zgodovina svete katoliške cerkve. II. Zvez. Izdala in založila Družba sv. Mohora v Celovci, 1885. Str. 39. nsl. — Leta 1885 je bila med Slovenci osnovana tudi „Družba sv. Cirila in Metoda", ki bi naj skrbela za krščansko vzgojo šolske mladeži. 1 Cum arca posuerunt eum in sepulcrum ad dexteram partem altaris in ecclesia sancti Clementis, ubi coeperunt multa mi- racula fieri, quae cum vidissent Romani, magis accommodaverunt se sanctimoniae eius et honori, et picta imagine eius super sepulcrum eius, coeperunt lumen alere super eum, dies noctesque laudantcs Deum, qui magnificat ita eos, qui eum cele- brant. (Legenda o Konstantinu, pogl-. XVIII. Pastrnek, op. cit. str. 215). — Dne 9. novembra 1906 mi je izvrstni starinoslovec msgr. Jožef Wilpert (v družbi Saksonskega princa Janeza Jurija in njegove soproge) pojasnil vse čudovite stenske slike v stari spodnji baziliki sv. Kle¬ menta. Na dveh slikah se nahajata naša slavna blagovestnika Ciril in Metod. Na sliki skonec 11. veka, predstavljajoči prenos ostankov sv. Klementa, spremljata na desni sv. Ciril (s svetniškim žarom) in na levi sv. Metod (brez tega sijaja) rimskega papeža pri pogrebu sv. Klementa. Znamenji štola in pastorale pričata, da sta bila oba slo¬ vanska apostola škofa. (Wilpert op. cit. str. 41—51). Najstarejša in najvažnejša je druga slika, ki se nahaja na zidu v atriju stare cerkve. Ves napis bere Wilpert: Bonum certamen certavi, cursum consummavi, fidem servavi. In reliquo reposita est mihi co- rona iustitiae, quam reddet mihi Dominus in illa die iustus iudex. — Deus . . preces nostras exaudi, ut Cyrillus tua miseratio - (in tuo nomi -) ne sanctorum tuorum societate laetetur. Per Iesum Christum Do- minum nostrum qui venturus est iterum. Lector dic: Deus da Cjrillo peccatori requiem aeternam. Amen. — Iz napisa sklepa bistri arheolog, da se je nahajal nad prvotnim grobom sv. Cirila. V grobu je le eden pokopan, zato peccatori (ne dva, kakor so krivo sodili zavoljo 705 God svetih bratov so začeli javno praznovati v Mora- viji in sicer v štirinajstem veku, ko je olomuški škof Janez VII. izdal pač s papeževim potrjenjem leta 1349 poseben ukaz, češ, „da se naj v čast obeh apostolov slovanskih po celi škofiji deveti dan meseca marca slovesno, kakor se spodobi, praznuje z vrednim obhajanjem svetih božjih skrivnosti.“ * 1 * Ni dvomiti, da je bil praznik slavnih svetih bratov kmalu vpeljan tudi po drugih škofijah dežel slovanskih in slovenskih,- Lavantinska vladikovina je slavila god teh dveh božjih prijateljev in mogočnih svojih priprošnikov vsako leto deveti dan meseca sušca. 3 „Ako pa ves slovanski svet“, dveh oseb na sliki). Nazidna slika predstavlja posebno sodbo. Kret ali gest božjega Vzveličarja je kret sodnika, naznanjajočega razsodbo. Sojenec je Ciril na levici Gospodovi. Ciril govori zaupne besede Pav¬ love: Bonum certamen cer ta vi, od katerega navedka sta še deloma ohranjena izraza iustus iudex. Kot Grka ga priporoča božji usmiljenosti sv. Andrej, zaščitnik Grkov, in sv. papež Klement, čigar svete ostanke je v Rim prinesel. Nadangelj Gabriel polaga sojencu desnico na desno ramo v znamenje varstva in nadangelj Mihael ga na drugi strani priporoča v milo sodbo. Vštric sv. Cirila zapaziš Metoda, ki je sicer še med živimi, ali se vendar nahaja na sliki, kako priprošnje angeljev in svetnikov združuje z evharistično daritvijo, ki jo s kelihom v rokah opravlja za svojega ljubega brata. Spodaj pod sliko s pomenljivim napisom je bila shranjena pr¬ votna krsta, naslonjena ob zid. V enajstem veku je bila prenesena v zgornjo baziliko ter „postavljena ob desni strani altarja.“ Sv. Ciril si je sestavil sam nagrobnico, kar izpričuje izraz peccatori, ker bi se ne bil upal kdo drugi tako imenovati svetega škofa. V napisu je zdaj ime pokopanega skoraj docela zbrisano, ker so verniki ravno to mesto najbolj poljubovali in se ga z rokami pobožno dotikali. Samo le Ciril je v Rimu umrl dne 14. februarja 869 in je bil tukaj pokopan. Sliko je bržčas brat Metod sam oskrbel, ki je dne 6. aprila 885 umrl na Velegradu. (Wilpert, op. cit. str. 28—41). 1 Cod. diplom. Mor. VIII. Str. 691. (Janez Majciger, naved. delo, str. 76 in 77). 3 Tiskani propriji Lavantinski, Ljubljanski in Sekovski imajo njun praznik že v prvih izdajah. 3 V starem delu Lav. škofije, ki je do leta 1788 spadal pod Gorico, se je god sv. Cirila in sv. Metoda gotovo obhajal že leta 1784 dne 9. marca. Goriški direktorij iz leta 1784 veli: „Martius, 9. Fer. 3. Cyrilli et Methodii Ep. conf. dup. c. a. omnia pp. in libel. novis. 9 1. et com. fer. in L. et M. parit. pp. in fol. et Ev. 45 706 pišejo Leon XIII.. ,,odkar ljudje pomnijo, nikdar ni jenjal proslavljati Cirila in Metoda, preodlično apostolsko dvojico, spominjaje se njunih dobrot, častila ju je gotovo ne z manjšo gorečnostjo rimska Cerkev.“ Papež Pij IX. so na prošnjo Olomuškega knezonadškofa Friderika kardinala Fiirstenberg odločili, da se naj Ciril-Metodov svetek praznuje vsako leto dne 5. julija. * 1 Leon XIII. so v svoji divni okrožnici Pijevo določbo potrdili in so blagdan sv. Cirila in sv. Metoda zapovedali za vesoljno Cerkev kot praznik dvojnega manjšega obreda. Obenem je bila oskrbljena posebna maša, in so bile od- redjene lastne dnevnice, v katerih je berilo za drugo noč- nico posneto iz vekovite Leonove enciklike, in v večernicah fer. in fin. in 2. vesp. com. seq. et fer.“ (Kalendarium S. Metro- politanae Ecclesiae Goritiensis . . . editum iussu et authoritate Cel- sissimi et Reverendissimi D. D. Rodulphi Josephi . . e comitibus et dominis ab Edling pro anno bissextili 1784. Goritiae. Str. 18). - Lavan¬ tinski direktorij za leto 1823 je preložil zavoljo nedelje rečeno godo- vanje od 9. dne na 13. dan' marca: „Festum ss. Cyrilli et Methodii Ep. Ep. Cc. transf. ad 13. huius.“ In tam stoji: „Martius, 13. Fer. 5. St. Cyrilli et Methodii Ep. Ep. Cc. (f. 9. huj.) dup. c. a. 11. 2. N. ppr. in P. L. rel. de coi. 2. lo. 9. 1. hom. et com. fer. in L. et M. Sacer- dotes tui. Gl. sine Cr. uit. Ev. fer. in 2. Vesp. com. seq. et fer.“ (Directorium Romano-Lavantinum . . . pro anno Domini tertio post bissextilem 1823. Iussu et authoritate Consistorii Lavantini. Clagen- furti. Str. 17). Za 9. dan meseca marca je v življenju svetnikov in svetnic opi¬ sano tudi življenje in delovanje sv. Cirila in sv. Metoda. (Anton Slomšek, Djanje svetnikov božjih. V Gradcu, 1853. Str. 240-246. — Dr. J. Rogač, Življenje svetnikov in svetnic božjih. V Celovcu, 1867. Prvi del Str. 348—357). — Drobtinice za leto 1853. Str. IX. nsl. — Drobtinice za leto 1861. Str. 27. nsl. — Jožef Rozman, Cvetje krščansko- slovenske zemlje. V Celovcu 1857. Str. 67 nsl. — Slovenski Prija¬ telj za leto 1872. str. 42 nsl. in za leto 1881. str. 278 nsl. in 370 nsl. 1 Povod za ta odlok je dala tisočletnica prihoda svetih apostolov med Slovane, ker je bilo njeno praznovanje na Češkem, Moravskem in Slovenskem preloženo zavolj o ugo dnej š ega čas a od 9. marca na 5. dan julija. Drugega stvarnega razloga za le-ta prenos ni najti. Pravzaprav bi naj praznovali god svetih apostolov ali dne 14. februarja, ki je dan Cirilove smrti, ali pa dne 6. aprila, ki je spominski dan Metodove ločitve od tega sveta. 707 in hvalnicah te svetkovine se nahajajo vznesene misli. — Ko je pa bil blaženi Anton Marija Zaccaria (rojen 1502 v Kremoni in umrl dne 5. julija 1539 ravnotam), glasovih usta¬ novitelj družbe Barnabitov ali regolarnih klerikov sv. Pavla in Devic angeljskih, slovesno prištet svetnikom dne 27. maja 1897, katere slovesnosti sem se sam udeležil, 1 in ko je bil njegov god določen za dan njegove smrti, to je 5. julija, se je moralo godovanje sv. Cirila in sv. Metoda umakniti. Ker pa so bili prebivalci Lavantinske škofije že vajeni slaviti sveta škofa spoznavalca stalno dne 5. julija, 2 sem dne 30. septembra 1901 prosil svetega očeta Leona XIII. za milostno dovoljenje, da se svetkovina sv. Cirila in sv. Me¬ toda poviša in sleherno leto obhaja dne 5. julija; spomin sv. Antona Marije Zaccaria pa preloži na poznejši čas. Sveta kongregacija obredov je z odlokom dne 29. novembra 1901 dobrotno privoljila, da se sme god sv. Cirila in sv. Metoda dne 5. julija praznovati po dvojnem višjem obredu, 3 in so- praznik sv. spoznavalca Antona M. Zaccaria pa prestaviti na deveti dan v mesecu juliju. Ta določba ostane merodajna za prihodnje čase. Zdaj pa izpolnjujmo opomin Siracidov: Hvalimo sloveče može in naše očete! Mnogo slavnega je Gospod storil nad njimi. Oni so gospodovali posvojihdeželah, sobilimogočni in z modrostjo prevideni možje... Zapove- 1 Pri tej priložnosti so bile navzočim škofom iz Vatikana po¬ slane te-le knjige: Compendium vitae virtutum et miraculorum nec non actorum in causa canonizationis B. Antonii Mariae Zaccaria, fundatoris Congregationis Clericorum regularium atquc Virginum ange- licarum, ex tabulario ss. rituum Congregationis. Romae, 1897. — A. I). B., Compendio della vita di s. Antonio M. Zaccaria, fondatore dei Barnabih e delle Vergini angeliche di s. Paolo. Milano, 1897. — Allessandro Maria Teppa, Vita di s. Antonio Maria Zaccaria, fondatore della congregazione dei cherici regolari di s. Paolo (Barnabiti) e delle Vergini angeliche. Edizione sesta annotata ed accresciuta. Milano, 1897. 8°. str. 315. 2 Schlussprotokoll der Pastoral-Konferenzen, 1901. Str. 73. 3 Tako so se izpolnile želje izražene na dekanijskih konferencah (Schlussprotokoll der Pastoral-Konferenzen 1881. Str. 15. 1898. str. 9 — 1901, str. 74) 45 ° dovali so tedanjemu ljudstvu in so dajali z močjo svoje modrosti ljudstvom najsvetejše nauke . . . Njih telesa so v miru pokopana, in njih ime živi od roda do roda. Njih modrost pripovedujejoljudstvain njih slavo oznanjuje Cerkev. (Sir. 44, 1—4. 13—15). V Gospodu ljubljeni škofljani! !.ako sem vam skrčeno in na kratko opisal vzorno življenje in plodonosno delovanje blagovernih bratov Cirila in Metoda, dveh čudovito prijetno in mogočno donečih tub svetega evangelja, dveh neumornih trudnikov v vrtu in vinogradu Gospodovem. Pri tem ne lahkem opisovanju sem se ohrabril sam, da bom stotere in tisočere skrbi in bridkosti ter vse žalitve in napasti, ki jih je treba dandanes v svetem poklicu pretrpeti, tem voljneje prenašal. Dušnemu pastirju, zlasti nadpastirju, velja napoved Kristusova sv. Pavlu: Pokazatimu hočem, koliko bo moral trpeti zavoljo mojega imena! (Dej. ap. 9, 16). Nadalje sem živo želel, vse dušne sopastirje izpod- buditi, da bi bili v sedanjem burnem času vzgledi svojih čred iz srca. (I. Petr. 5, 3). Danes, v tej dobi laži, bogo- tajstva in posurovelosti, je bolj, kakor je bilo kdaj, od du¬ hovnikov odvisno, da prisilijo svoje protivnike, da morajo čislati njih mašniški značaj in njih pastirsko delovanje, če¬ prav jih sicer sramotijo in obrekujejo. Pač največja dobrota za svet so duhovniki, polni duha božjega, duhovniki, ki za apostoli sledijo v goreči ljubezni do vere in svojega poklica, v vdanosti do Cerkve, v vnemi za blagor vernikov. Naša slavljenca sveta brata Ciril in Metod naj nas ve¬ žeta v medsebojni ljubezni in složnosti tako močno, da smo edini v vzveličavni veri in pravi Cerkvi. Ta edinost je za¬ stava časne sreče in je poroštvo večne blaženosti. Povišujmo Cerkev, le-to božjo ustanovo in napravo složnosti, rešilnega občestva! Pri današnji žalostni razprtji moramo ljubemu Bogu 709 biti hvaležni, da je utemeljil ter povzdignil nad zmoto ljudi vsaj en zavod, ki neustrašno oznanjuje čisto resnico vsemu svetu, ter brani prostost vesti, ščiti svobodnost člo¬ veškega roda. In to je naloga rimskih papežev, ki so jo tudi iz¬ vrševali bodi s sijajnega trona, bodi iz ječ ali podzemelj¬ skih grobišč, ali celo s križa. Namestniki Kristusovi in nosi- telji ključev nebeškega kraljevstva, kakor sv. Leon I. Veliki, sv. Gregor I. Veliki, Nikolaj I. Veliki, Janez VIII., Gregor VII. Veliki in v najnovejšem času krepkovoljni Pij IX. in duho¬ viti Leon XIII. so bili najmočnejši stebri šibkim narodom. Ko bi omolknil glas pastirja jagnjet in ovc, tedaj bi šele svet spoznal in občutno izkusil, da je nekaj zares bistve¬ nega prenehalo v nravnem življenju. Bila bi to mračnost, ki bi napovedovala še gostejšo temo. Oklepajmo se torej ne- razdružno rimskega sedeža, postavljenega na neizpodbitno skalo. Le v ladji Kristusove Cerkve se moremo vzdržati nad valovi. varljivega, zalezovanj in nevarščin polnega sveta. S svojim pričujočim listom sem dalje nameraval vas, ljube Lavantince, zavzeti za najdražjo zapuščino svetih spo- znavalcev, to je, vas utrditi v veri, katero sta Solunska ju¬ naka pridigovala tako goreče, tako stanovitno, in katero nam je vsedobri Bog že nad tisoč let ohranil. V noči našega življenja je sveta vera kakor goreča svetilka. Živa, delavna vera druži. Rodovi, različni po govorici, ne morejo drug drugega mrzeti pri misli: vsi smo otroci nebeškega Očeta, vsi smo po Jezusu Kristusu odrešeni, vsi smo od Sv. Duha posvečeni, vsi čakamo na domovino, v kateri bivata in kamor vabita sveta brata Ciril in Metod. Pa če že narodi raznih jezikov lahko živijo v ljubezni med seboj s pomočjo krščanske vere, kolikoveč ljudstva, sorodna in bližnja si po govorici! Toda, kdo bi bridko ne žaloval, ki pomisli vse nesreče, ki izvirajo iz tako imenovanega razkolništva ? Kje teče potok solza, ki bi oprale vse madeže tega razdvoja in razpora, ki bi omečile trda srca od svete matere Cerkve ločenih otiok? Kje se kupi zdravilni balzam, ki bi zacelil globoko rano, po 710 krivoverstvu in razkolu vsekano sveti katoliški Cerkvi? Kdaj se bodo zbrali pod bandero Kristusovo od svete kato¬ liške Cerkve ločeni narodi? Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu. (Luk. 18, 27). Zato pa prav iskreno želim, da bi na novo oživela bratovščina sv. Cirila in sv. Metoda, ki je bila od papeža PijaIX. dne 12. maja 1852 potrjena, z obilnimi odpustki oblago- darjena, in v naši škofiji vpeljana s hvalevrednim namenom, da bi njeni udje pridno in zbrano molili za izpreobrnjenje nevercev, krivovercev in pa za združitev razkolnikov. 1 Za¬ res, mi moramo moliti, da se odpadli bližajo Cerkvi in ž njo združijo odkritosrčno. Sicer je pa tudi vsega pozora in pomisleka vredno, da je usodna shizma po svojem imenu in značaju, po svojem izviru in početku delo Grkov, ki so dobršen del drugih narodov potegnili v isto nesrečo. Ne¬ skončno usmiljeni Bog blagoslovi Grke, da se rešijo razkola in njegovih strašnih nasledkov. Pa drugi narodi bi naj ne želi, česar niso sejali. Zdaj gotovo ni čas prepira, marveč je doba zedinjenja, zbliževanja, je doba dejanske ljubezni. Pač nedvomno najiskrenejši in najodkritosrčnejši pospeševa- telj pomirbe izhoda z zahodom, Leon XIII., opominjajo v svoji preizvrstni okrožnici, rekoč: „Naj se sploh prosi in kliče k svetima Cirilu in Metodu, naj po milosti, ki jo imata pri Bogu, po vseh jutrovih deželah varujeta krščanstvo ter naj izprosita katoličanom stanovitnost, odcepljenim pa voljo, v edinstvo stopiti s pravo Cerkvo.“ Na škofijskem zboru, sklicanem leta 1903, je 220 sinodalcev obljubilo, skrbeti za to, da se bode po vseh župnijah vsako soboto ob devetih 1 Verordnungsblatt, St. Andra vom 18. Juni 1852. Nr. 950/4, odstavek I. — Zgodnja Danica je od leta 1852 naprej prinašala rajnega knezoškofa Antona Martina Slomšek jedrna poročila o razširil in uspehu bratovščine sv. Cirila in sv. Metoda. — J. Marn, Dve vojski. A. Bratovščina ss. Cirila in Metoda. B. Bratovščina ss. Hermagora in Fortunata. (Zlati vek. Str. 230—237). — Matija Majar Ziljski, Krščanska beseda za bratovščino sv. Cirila in Metoda (iz Drobtinic leta 1867). Str. 76—79 v knjigi: Sveta brata, Ciril in Metod. V Celovcu, 1875. — Ivan Skuhala, O življenju in bratovščini sv. Cirila in Metoda. (Zbornik cerkvenih govorov na slavo sv. Cirilu in Metodu. Str. 65—69). zvonilo z velikim zvonom v znamenje, da naj verniki molijo za ohranitev edinosti v sveti veri. 1 V srcu se radujem, ko slišim, da se storjena zaobljuba povsodi prav zvesto iz¬ polnjuje. Zaprisega svetega pevca bodi zaprisega tudi vsa¬ kega Lavantinca: Svoje obljube bom Gospodu opravljal vpričo vsega njegovega ljudstva! (Ps. 115, 9). Kako rajska radost in sladkost bi pač zavladala, ko bi se vrnili v naročje matere Cerkve vsi, ki so ločeni od nje ali po krivoverju ali po razkolu, in bi postal en hlev in en pastir! Kako srečni, nedopovedno srečni bi bili? ko bi smeli klicati, kakor so očetje vesoljnega zbora Floren¬ tinskega veselo klicali, ko je bila dne 5. julija 1439, žal le začasno, sklenjena zveza: „Veselite se nebesa! Zemlja se raduj! Podrta je stena, ki je zapadno Cerkev ločila od iz¬ hodne. Sprava in edinost sta se zopet povrnili. Po dolgo¬ trajni megli žalosti in po črni strašni temi razpora je za¬ sijalo vsem jasno solnce zaželjene edinosti." Sloga je od Boga. In Bog je dal drugim narodom po enega apostola, nam pa je dal kar dva brata, ki nam kažeta, kako moramo gojiti med seboj vsestransko zaupanje in bratovsko slogo. Naj nas vendar družita in združene vodita brata Solunska! Upam, da bo pristojno in koristno, če še naposled omenim podobo naših dveh apostolov, kakor jo navadno nahajamo po knjigah, po cerkvah, kapelah in domačih hišah. Sredi med bratoma stoji kraljevo znamenje, vzveličanski križ, katerega se blagovestnika zvesto držita. Saj sta s križem v rokah nastopila križev pot svojega poslanstva, pa sta ga nesla med sinove slovanske, sta ga zasadila v njih zemljo in sta le za njegovo slavo in zmago delovala, ter sta se le v njem in ničemer drugem, kakor prava dva sveta Pavla potovalca, proslavljala. Križ črez križ, trpljenje na trpljenje, je bil njun delež. V križu pa sta našla tudi premoč in to¬ lažbo v vseh tugah in mukah. Križanega Jezusa sta se trdno oklepala, dobro vedoča, da ni drugega imena pod 1 Ecclesiae Lav. Synodus dioecesana, anno Domini 1903 coadu- nata. Marburgi, 1904. Str. 903—906. 712 ❖ nebom danega ljudem, po katerem bi se v zve¬ ličali. (Dej. ap. 4, 12). Na desnem od križa stoji sv. Metod v nadškofovski obleki s palijem preko ram, z desnico blagoslavljajoč in v levici držeč podobo, ki predstavlja poslednjo sodbo. Spo¬ minja nas povesti, da je bil Metod s pretresljivo sliko sod- njega dneva izpreobrnil bolgarskega kneza Borisa, ki se je po krstu imenoval Mihael. Obenem nas opominja, da častimo svete podobe, pa da jih rabimo v svojih stanovanjih in ne¬ primerne odstranimo. Na levem od križa stoji v meniški, semtrtje tudi v škofovski obleki 1 sv. Ciril, z desnico držeč križ in v levici noseč knjigo, ker je iznašel glagolske črke in je mnogotere svetopisemske in razne bogoslužne knjige preložil na staroslovenski jezik. To Cirilovo znamenje nas uči, da imejmo sveto Pismo in nabožne, dobre knjige v časti, in jih berimo radi, slabih se pa ogibljimo kakor kuge in strupa. V tem oziru vam toplo priporočam vrlo družbo sv. Mohorja, katere člani dobivajo vsako leto za pičlo pla¬ čilo šest zlatih knjig in se udeležujejo še mnogih odpustkov. Kakor so bile Izraelcem svete bukve, ki so jih imeli v rokah, v tolažbo (I. Mak. 12, 9), enako najdejo kristjani pomoč in tolažbo v svetih, dobrih knjigah. Zato še enkrat ponovim, ne berimo slabih knjig, to je takih, ki našo sveto Cerkev v njenih naukih in napravah, v njenih'osebah, zakramentih in obredih, v njenih zapovedih in zakonih napadajo, sramotijo in smešijo. Prepoved, brati take spise, je tako stara, kakor naša Cerkev. Ko je sv. Pavel po svojih pridigah v Efezu izpreobrnil mnogo judov in pa- ganov, je terjal, da bi izpreobrnjenci stanovitni ostali v sveti veri in v krščanskem življenju, naj odstranijo slabe knjige, kar so tudi nemudoma storili. In od te dobe je naša pre- skrbna mati Cerkev neštetokrat prepovedala branje slabih knjig. Sveti Tridentinski zbor je v tem oziru izdal deset pravil, izmed katerih se glasi sedmo tako-le; ,,Knjige, vka- 1 Stara, v spodnji baziliki sv. Klementa v Rimu najdena slika predstavlja Cirila s palijem (??), z znamenjem nadškofovske časti in ob¬ lasti. (Domin. Bartolini, op. cit. Str. 51 sqq). 713 terih nalašč pišejo, pripovedujejo ali učijo umazane ali ne¬ nravne reči, so celoma prepovedane, ker se je ozirati ne le na vero, temveč tudi na nravnost — to je krščansko mišljenje in življenje — ki se po branju takih knjig lahko spridi, in tiste, ki imajo take knjige, naj škofje ostro kaznujejo. 1 11 Te določbe so vnovič potrdili Leon XIII. v svoji temeljni odločbi Officiorum ac munerum z dne 25. januarja 1897. J Kristjani predragi, če bote očetovske nauke in opo¬ mine, dobrohotne nasvete in svarila, dane vam v predstoje- čem pismu, verno in vestno izpolnjevali, potem smete, amen vam povem, pričakovati tukajšnje dobre sreče in tamkajšnje rajske blaženosti. Sama sveta Solunčana vam velita, kar je velel sv. Pavel nekdaj njunim rojakom, rekoč: Bratje, prosimo vas in opominjamovGospodu Jezusu, da, kakor ste od nas prejeli, kako da vam gre živeti in Bogu dopasti, tako tudi živite! Saj veste, kakšne zapovedi sem vam dalvGospodu Jezusu. To namreč j e volj a božja: vaše posve¬ čenje. (I. Tes. 4, 1—3). Če si bote po tem uku prizadevali za vedno večjo krščansko popolnost, potem se bodo na priprošnjo in pri- pomoč sv. Cirila in sv. Metoda, ki sta kakor Onija in Jere¬ mija prijatelja bratov in veliko molita za ljud¬ stvo (II. Mak. 15, 14), izpolnile nad vami besede, ki jih je pisal preslavni Pavel Solunčanom in s katerimi bodi skle¬ njen tudi moj letošnji postni pastirski list: Gospod pa miru vam bo dal mir na vseh krajih. Gospod bo z vami. Milost našega Gospo da Jezusa Kristusa bo z vami vsemi. (II. Tes. 3, 16. 18). Amen. V Mariboru, na god sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa, spoznavalca in cerkvenega učenika, dne 9. februarja 1906. f Mihael, knez in škof. 1 Gesta et statuta Synodi dioces. anno Domini 1896 celebiatae. Marburgj, 1897. Str. 237—258. — Jos. Hilgers S. J., Der Index der verbotencn Biicher. Freiburg im Breisgau, 1904. 8°. XXI + 638 strani. 714 sr XLII. Pastirski list z dne 19. marca 1906 o tako imenovanem gibanju za preosnovo zakonske postave. V Gospodu ljubljeni kristjani! H ovražniki svete katoliške Cerkve, tajivci božjega razodetja, nasprotniki krščanskega državnega in družbenega reda se pripravljajo pri nas za nov usodepoln napad na temeljno resnico in napravo katoliške Cerkve. Opomniti vas, prelj ubij eni škofij ani, da se ustavljate temu brezbožnemu napadu, mi je sveta, s prisego potrjena višepastirska dolžnost. V imenu Tistega, ki je za nas na križu umrl, se obrnem torej do vas skupno z drugimi škofi, ki so bili, kakor vamje znano, nedavno na Dunaju zbrani k skupnemu posvetovanju; obrnem se do vas z besedo poduka, opomina in s v a- ritve. V prvi vrsti je od Boga razodeti nauk, ki ga tajijo nasprotniki; ta nauk vam moram poklicati v spomin. V drugo je nravna postava, ki jo hočejo ovreči; k njeni brambi vas moram opominjati. Za mnoge je v tretje huda izkušnja v a k nenravnosti; pred to vas mo¬ ram svariti. Mislim, da že slutite, ljubljeni v Gospodu, o čem vam hočem govoriti; to je preosnova zakonske postave, katero nameravajo in ki ji je namen, omogočiti po potu državnega postavodajstva, da bi se mogla vez med katoličani veljavno sklenjenega zakona razločiti ne le po smrti zakonskega so- druga, temveč tudi iz drugih razlogov, katere bi naj postava natanje določila. Zakon sveti hočejo oskruniti, zakon ne- razločljivi hočejo razločiti; zakon zakrament hočejo nadomestiti z brezmilostno, da, z grešno zvezo. Po zakramentu svetega krsta, ki vtisne duši neizbrisljivo znamenje, postane tudi medsebojna vez med krščenikom in krščenico, in nasprotno, postane zakonska pogodba med krščenimi zakrament, ki deli milost in ki ne more prenehati, dokler obstoji zveza dveh, ki sta sklenila zakonsko pogodbo 715 za dobo življenja. Tako postane zakramentalni zakon podoba skrivnostnega, milosti polnega zedinjenja Jezusa Kristusa s sveto Cerkvo, postane znamenje zedinjenja duše z Bogom po posvečujoči milosti. Zakonska zveza postane in je — kakor uči sveti apostol Pavel — velik zakrament, sveta, po božji volji urejena zveza, v Kristusu in v Cerkvi. (Efez. 5, 32). Zato prepoveduje tudi božji Vzveličar brezpogojno in brezizjemno: Kar je Bog združil, naj človek ne loči! (Mat. 19, 6). Te prepovedi se ne sme dotakniti noben napredek v omiki, nobena državniška zbor¬ nica, nobena vlada; kajti kdor veruje v Kristusa, veruje tudi v njegove besede. Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle. (Mat. 24, 35). Cerkev ima sicer oblast, zakon proglasiti kot neveljaven, ako je bil resnično že od začetka neveljaven zarad neod- stranjenega razdiravnega zadržka; toda od začetka veljaven in izvršen zakon more razločiti le smrt enega zakonca. Cerkvena oblast more tudi v gotovih slučajih dovoliti, da se zakonska ločita od mize in postelje; nikdar in nikjer pa ne more tako ločeni zakonec skleniti druge, pred Bogom ve¬ ljavne zakonske pogodbe, dokler živi zakonski sodrug. Kdorkoli se loči od svoje žene in v zame drugo, prešestuje nad njo; in ako se žena loči odsvo- jega moža in se omoži z drugim, prešestuje. Tako govori Kristus. (Mark. 10, 11. 12). Kdo se drzne mu oporekati? Beseda Kristusova — naša postava! In na potu v Damask od njega čudovito poklicani in razsvetljeni apo¬ stol narodov, sv. Pavel, podučuje kristjane v Korintu: Tistim pa, ki so v zakonu, ne zapovem jaz, temveč Gospod, da se naj žena ne loči od moža. Ako se je pa ločila, naj ostane neomožena, ali pa se naj s’pravi s svojim možem. (I. Kor. 7, 10 . 11 ). Ta nerazločljivost med kristjani veljavno sklenjenega zakona, ki jo je učil in zapovedal božji postavodajalec Jezus Kristus in so jo potrdili njegovi apostoli, ta nerazdružljivost krščanskega zakona ie pa tudi temeljni pogoj in najboljša zastava družine in neovržena terjatev družbenega reda in blagostanja. Kjer se krši ta postava, se mora rušiti družinsko in družbeno življenje. Oče neha biti oče; mati neha biti mati; vez skrbljive in požrtvovalne ljubezni je raztrgana. Kako se potem godi ubogi ženi, kako otrokom, katerim je treba hrane in odgoje, kdo more misliti na to, da bi se ne zgrozil v svoji duši? In kakor z družino v malem, enako je s člo¬ veško družbo v velikem, kakor trpijo vsi udje telesa, ako trpi en ud; čustvo za skupno blagostanje, državljanske čed¬ nosti, pravičnosti in poštenosti, zvestobe in požrtvovalnosti, medsebojnega spoštovanja in pokorščine začnejo pojemati, in na njih mesto stopa nebrzdana strast, neukročena pože- ljivost in mrzla sebičnost. Ako preti domovini tak sovražnik, kdo bi si še pomišljal vzdigniti se, da jo varuje in brani, kdo bi ne rabil vseh obrambnih pripomočkov, ki so mu na razpolago, da odvrne od nje toliko nesrečo? Zakon pa ni vpostavljen samo zato, da se po božji volji ohrani in množi človeški rod, temveč ima tudi namen, da se po milosti tega zakramenta kroti grešno pože¬ lenje, kakor jasno uči sv. Pavel v svojem prvem listu do Korinčanov (7, 2). Ako se podere ta jez, izkušnjava v greh nima nobene ovire več in s tem večjo močjo miče in vleče v vse tiste grehe, ki bi se po besedah sv. Pavla niti ne smeli imenovati med kristjani. (Efež. 5, 3). Kateri človek, ki mu je pri srcu blagostanje človeškega rodu, bi se drznil ne¬ nravnosti odpirati nove struge, da se kakor blatna povodenj razliva po svetu? Sveti oče Leon XIII., čigar jubilejne svečanosti ste, ljubljeni v Gospodu, praznovali tako slovesno in s tolikim sočutjem, sveti oče Leon XIII. so v eni izmed svojih šte¬ vilnih in blagostanju človeške družbe posvečenih okrožnic razpravljali zlasti o zakonu in so se k predmetu našega pastirskega lista izrazili na sledeči, vsega resnega preudar¬ janja vredni način: „Koliko zla izvira iz ločitve zakona, je jasno kakor solnce. Ona ruši zakonske zveze, slabi med¬ sebojno ljubezen, napeljuje pogubonosno v nezvestobo, ško¬ duje mnogo poduku in odgoji otrok, daje priložnost, da po- 717 jema prijazno družinsko življenje, seje nemir v družinah, krati in ponižuje čast žene, jo izpostavlja nevarnosti, da jo zapusti mož, potem ko je služila njegovi poželjivosti.“ 1 In naš sedanji slavno vladajoči sveti oče Pij X., ki so v svoji prvi okrožnici „E supremi apostolatus cathedra“ z dne 4. oktobra 1903 slovesno izjavili, da hočejo pri izvrševanju svoje vrhovne pastirske službe imeti edini namen, po besedah apostola narodov „vse obnoviti v Kristusu“ (Efež. 1, 10), tudi sedanji sveti oče ne poznajo druge obnovitve, druge preosnove zakona, kakor v Kristusu, pa ne poznajo druge poti h Kristusu, kakor po katoliški Cerkvi, kateri je iz¬ ročil svoj nauk in ukaze svojih zapovedi in zaklade svojih milosti. Na noge torej, ljubljeni v Gospodu! Resnica naše svete vere je v nevarnosti; ohranite jo vsi zvesto v svojih srcih in branite jo, posluževaje se pogumno svojih državljanskih pravic, v protestnih shodih, v protiprošnjah, v dopisih do svojih poslancev in z vsemi postavnimi sredstvi! Sveto postavo božjo hočejo teptati z nogami, ne trpite tega! Svetišče družine hočejo oskruniti, zavrnite z vso od¬ ločnostjo tako predrzno počenjanje zlasti ve, krščanske žene in mladenke! Temelj družbenega reda in blagostanja hočejo izpodkopati, vzdignite se zlasti vi, krščanski možje, in se združite k odločni brambi! Bojujmo vsi sveti boj za Boga, za njegovo Cerkev in za našo domovino! Bog, Gospod vojnih čet, bo vselej z nami! 1 V Mariboru, na praznik sv. Jožefa, dne 19. marca 1906. f Mihael, knez in škof. Opomba. Dušni pastirji naj porabijo vsako priložnost, da glavne nauke svete Cerkve o zakonu vernikom primerno razlagajo in njihovi razumnosti prikladno dokazujejo, pa jih tudi opozarjajo na pogubno in pregrešno počenjanje njih, ki si prizadevajo za razloclji- 1 Okrožnica „Arcanum divinae sapientiae 11 z dne 10. febr. 1880, odst. „At vero“. 718 <- vost zakona. V to jim morejo dati ugodno priliko pridige, misijoni, duhovne vaje, stanovski in razni drugi govori, da podučujejo vernike o svetosti, o edinosti, o nerazložljiv osti zakona, o kr¬ ščanski odgoji otrok in o lastnostih krščanskega družinskega živ¬ ljenja. Vsako leto na prvo nedeljo po razglašenju Gospodovem naj berejo vernikom z vsem poudarkom in z vso razločnostjo poduk o zakramentu svetega zakona, ki je bil tako pohvalno sprejet na škofijski sinodi leta 1900. 1 XLIII. Pastirski list z dne 24.'maja 1906 o zadevi „svobodne šole“. Predragi v Kristusu! februarja tekočega leta na Dunaju zbrani je so se v svoji skrbi za vzveličanje verni- njim izročenih, čutili dolžne, da obrnejo svojo posebno pozornost na hude boje, ki so jih zoper naj¬ svetejše dobrine svete vere v naši ljubljeni domovini povzročili sovražniki svete Cerkve; zlasti pa se je škofovski zbor resno in vestno posvetoval o nevarnostih, ki nam ka¬ tolikom pretijo glede na zakon in šolo. 0 takoimenovani preosnovi zakona (ali zakonski re¬ formi) sem vam v soglasju z drugimi škofi že poslal poseben pastirski list; toda ni dosti, da si nasprotniki v svoji zlob¬ nosti prizadevljejo, krščanskemu zakonu vtisniti značaj celo posvetne pogodbe in ločiti zvezo zakonsko, o kateri je božji Vzveličar dejal, da je neločljiva — sovražniki katoliške Cerkve se pripravljajo, da bi ji zadali še pogubnejši udarec. Kakor veste, mora vsak otrok takoj, ko pride k pameti in razvitku svojih duševnih zmožnosti, osem let obiskovati šolo 1 Actiones et constitutiones Synodi dioecesanae anno 1900 per- actae. Marburgi, 1901. Cap. XL. pagg. 328—362. 719 <- ne da bi mogli starši svobodno voliti tiste, ki naj s svojim vplivom odločijo, kakšno bo prihodnje mišljenje in življenje njihovega otroka. To obvezno šolo razkristjaniti in ji dati brezversko obliko, je namen naših nasprotnikov. Pod geslom ..svobodne šole“ so se zbrali v enako imenovano društvo — in zdaj nabirajo zanj ude, prirejajo predavanja, izdajajo že posebne tiskovine in se zlasti trudijo, dobiti privržencev med učitelji in takozvanimi olikanci, da bi potem o pripravnem času tudi od zakonodajavcev mogli izsiliti priznanje in postavno po¬ trditev svojih načrtov. Obvezno šolo hočejo osvoboditi njene prve in najvzvišeneje naloge, ki je versko-nravna vzgoja otrok, iz nje hočejo odpraviti vse verske vaje. V tej svo¬ bodni šoli naj otroci nič več ne slišijo o Bogu, vsemogočnem Stvarniku nebes in zemlje, naj ne izvejo, da nas je vse ustvaril vsemogočni Bog, da smo iz umrljivega telesa in ne¬ umrljive duše, ki je podoba svojega Stvarnika, da smo vsi poklicani k deležu večnega vzveličanja. Nič več naj ne sli¬ šijo o svetih zapovedih božjih, nihče naj jih več ne svari in ne varuje pred zlorabo svobodne volje, pred grehom zoper vsepričujočega in vsevednega, neskončno svetega in pra¬ vičnega Boga. V svobodni šoli naj nič več ne slišijo o ob¬ ljubljenem in na svet poslanem Odrešeniku, o učlovečenju edinorojenega Sinu božjega, o njegovih vzvišenih vzgledih, lepih naukih in velikih čudežih, o njegovem bridkem trpljenju in njegovi smrti, o njegovem častitem vstanjenju in vnebo¬ hodu. Da, božji Vzveličar, ki si male k sebi klical, ki si jih tako ljubeznivo blagoslavljal, le-ti mali naj v svobodni šoli nič več ne slišijo o tebi in tvoji najsvetejši Materi, o tvojem svetem redniku Jožefu, o tvojih apostolih, o njih poslanstvu in oblasti, ki si jo jim dal, o Svetem Duhu, ki si ga jim obljubil in poslal, o sveti Cerkvi, ki si jo ustanovil v dušni in telesni blagor vseh ljudi ter obljubil, da boš pri nji ostal vse dni do konca sveta; o vsem tem naj otročiči nič več ne slišijo, gredo naj mimo tebe kakor mimo tujca; nič naj ne iščejo podpore, tolažbe in pomoči v upanju na večno srečno življenje, v prejemanju svetih zakramentov, v posvečevanju 720 sr- nedelj in praznikov, v češčenju tvoje najsvetejše Matere in tvojih svetnikov; njih telesno oko naj v svobodni šoli ne zazre več tvojega svetega križa, pač pa se naj njih duševno oko ozira samo po zemeljskem, minljivem in prevarljivem blagu. Kaj bo, vprašamo vas, ljubljeni v Gospodu, iz otrok takšnih šol, ki se v njih ne učijo ne Boga spoznavati ter se ga bati, ne ga ljubiti, ne častiti? Kakšen rod bo vzrastel v takšnih šolah? Da, je li mogoče misliti, da živijo ljudje, pametni ljudje, ki imajo takšne nakane? Imate prav, ljub¬ ljeni; človek bi mislil, da to ni mogoče, in vendar nahajamo v zapisniku soudov društva „svobodne šole“ imena oseb, ki so v visokih službah, številnih m6ž, ki se odlikujejo po znanosti, mnogo ljudskih zastopnikov, več občinskih pred¬ stojnikov. Nihče torej ne sme reči, da vas, ljubljeni škofijam, hočemo strašiti s samo navidezno nevarnostjo. Nevarnost, ki vam je z malo besedami niti nismo mogli opisati po njeni pravi velikosti, nevarnost takoimenovane „svobodne šole“ nas v resnici obdaj e in je žalibog le člen v dolgi vrsti ne¬ varnosti, ki pretijo krščanskemu svetovnemu naziranju, pre¬ tijo krščanskemu družbenemu redu. Kar je klic „Proč od Rima : ‘ hotel, česar pa doslej ni mogel doseči, to bi se zdaj celo naj izvršilo. Drevo svete rimske Cerkve bi se naj v korenini pokvarilo, krščanska družina bi se naj po brez¬ verski vzgoji otrok ugonobila. Nevarnost brezverske šole je za nas vse, zlasti pa za vas, krščanski starši, velika, od Boga dopuščena izkušnja vaše zvestobe in stanovitnosti v katoliški veri, vašega trdnega zaupanja na milostno pomoč božjo, je izkušnja vaše gorečnosti za čast in hvalo božjo, vaše odločne požrtvo¬ valnosti za blagor otrok in bližnjega. In zdaj bote, ljubljeni v Gospodu, vprašali: Kaj naj storimo mi katoličani, kaj naj storimo zlasti mi katoliški očetje in matere, da napram preteči nevarnosti takozvane svobodne šole dopolnimo svojo dolžnost glede na versko- nravno vzgojo svojih otrok? 721 Obramba mora odgovarjati napadu: društvo proti dru¬ štvu, zborovanje proti zborovanju, časnik proti časniku, vo¬ litev proti volitvi, prošnja proti prošnji. Pristopajte torej k društvom, ki delujejo in se potegujejo za katoliški značaj ljudske šole; udeležujte se zborovanj, ki dajejo pojasnila glede na nevarnost razkristjanjenja ljudske šole in se po¬ svetujejo ter sklepajo o obrambnih pripomočkih; berite in naročujte časnike, ki se pečajo z nalogami ljudske šole in krščanske vzgoje otrok, berite tudi tozadevne spise; udele¬ žujte se vestno vseh volitev v zastopstva, ki imajo kakor- žekoli kaj opraviti z ljudsko šolo, začenši od volitev v ob¬ činski zastop, pa tja do volitev v deželni in državni zbor! Ne pozabite, da je vaša dolžnost, udeleževati se volitev. Ne morete si namreč misliti, kako dalekosežne posledice za- more imeti, če se le en edini volivec odtegne svoji dolž¬ nosti. Nihče se naj ne izgovarja, češ, na mojem glasu ni nič ležeče, temveč vsakateri naj voli tako, kakor da bi njegov glas bil odločilen. Z volitvijo pa še ni vselej vse storjeno: katoliški vo¬ livci morajo svojega zastopnika tudi pravočasno poučiti o svojih željah in težnjah, ter ga krepko opominjati, naj se poteguje za njih uresničenje. Kakor pa pri vsakem svojem delu in trudu, tako tudi pri vsem, kar započnemo in storimo za odvrnjenje pogubne svobodne šole, mislimo na opomin velikega učitelja narodov, sv. Pavla: Nič ni, kateri sadi, in nič, kateri pri¬ liva, ampak Bog je, kateri rast daje (I. Kor. 3, 7), in molimo k svetim patronom ali zaščitnikom šolske mla- deži, ki jih gotovo zelo skrbi blagor in gorje našega ljud¬ skega šolstva! To duhovno orožje morejo v boju za krščansko šolo gotovo sukati tudi oni, ki nimajo volivne pravice za takozvana zastopstva; zlasti pa naj matere in žene iz mo¬ litve zajemajo pogum in moč, da bodo mogle pregovoriti svoje može, naj se z vso silo zoperstavljajo svobodni šoli in njenim zagovornikom, in naj tem odločneje naglašajo versko-nravno vzgojo šolskih otrok, uravnano po naukih in 46 722 <- zapovedih katoliške Cerkve, kot prvo in poglavitno nalogo ljudske šole. Zdaj veste, ljubljeni v Kristusu, za kaj se gre pri svo¬ bodni šoli; veste iz naših ust, ki smo vaši od Boga postav¬ ljeni učeniki in pastirji in ki se z ozirom na naša skupna posvetovanja v svoji vesti čutimo obvezne, da Vas svarimo pred nevarnostjo, ki preti vaši deci, ter vas opominjamo, da se krepko uprete tej nevarnosti. Naše besede odobrujejo in potrjujejo slavno vladajoči sveti oče Pij X., ki v svojem velevažnem pismu povodom zadnjega splošnega shoda av¬ strijskih katoličanov omenjajo „oni zoperni prizor, da se pod geslom svobodne šole, ki bi morala biti uravnana po svobodi, s katero nas je osvobodil Kristus, če bi hotela biti izraz svojega blagopomembnega imena, da se pod tem geslom izkuša, zbrati najsrditejše sovražnike naše svete vere ter iz¬ trgati našim rokam uravnavo prave detinske vzgoje.“ Kaj moramo in smemo od vas pričakovati druga, nego da obljubite, kar so v Sihemu zbrani rodovi Izraelovi zopet in zopet slovesno obljubljali svojemu umirajočemu, od Boga izvoljenemu vodniku v obljubljeno deželo, ko so jih Amoritje izkušali zapeljati v malikovanje, namreč: Gospodu, svo¬ jemu Bogu, bomo služili in po k orni bomo nje¬ govim zapovedim! (Joz. 24, 24). Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki je častito od mrtvih vstal, bodi z vami vsemi! Amen. V Mariboru, na praznik vnebohoda Kristusovega, dne 24. maja 1906. t Mihael, knezoškof. -> 723 XLIV. Pastirski list avstrijskih nadškofov in škofov, pisan na god sv. evangelista Lukeža dne 18. oktobra 1906 dušnim pastirjem o njih dolžnostih v sedanjem viharnem času. ARCHIEPISCOPI ET EPISCOPI ditlonis austriacae. Dilecto ac venerabili Clero suo salutem in Domino! Venerabiies Fratres! indobonae una congregati ad res collatis consiliis discutiendas, quae Ecclesiae et religionis bonum spectant, sollicitudinem nostram praeprimis ad Vos, venerabiies fratres, convertimus, utpote qui potiorem partem gregis lesu Christi efficitis. Invocato in hunc finem superno auxilio, benedictione speciali n ec non hortamentis Summi Pontificis Pii X. suffulti, confidenter, fratres dilectissimi, Vos sollemni hac occasione alloquimur. Equidem Vos estis adiutores nostri fidelissimi, in partem sollicitudinis nostrae vocati, qui zelo animarum acti operam Vestram pastoralem in vinea Domini laudabiliter impenditis, verbum Dei adultis et parvulis annunciantes, Sa- cramenta sancte administrantes, miserae conditionis populum, paupertate et ignorantia laborantem, multifariam multisque modis audiuvantes, ad exemplum Samaritani in evangelio. Et quia vita sacerdotum evangelium est laicoruin, exemplis vitae Vestrae sacerdotalis populo aedificationi esse studuistis et hac ratione doctrinam, quam ore praedicastis, exemplis confirmastis. Non defuerunt tribulationes et insectationes mundi adversus Vos, sed exemplum Christi Domini prae oculis habentes, patienter eas sustinuistis, gaudentes, quia digni habiti fuistis pro nomine' lesu contumeliam pati. Vos gaudiorum et tribulationum nostrarum participes fuistis. Haec animo nostro revolventes, fratres dilectissimi, gr ati as Vobis agimus quam plurimas, gratulamurque Vobis; quod vero maius est, Deus iustus iudex retribuet Vobis abundanter: „Euge serve bone et fidelis . . . intra in gaudium Domini 46 * 724 tui!“ (Matth. 25, 21. 23). Merces magna nimis, quae bonis saccrdotibus repromittitur. Nos quidem una mente omnes obsecramus Iesum Christum, Pastorum Principem, ut et in posterum cooperatio Vestra, zelus Vester, exempla sacerdotalis vitae Vestrae in dies crescant. ..Pater sancte, serva eos in nomine tuo, quos dedisti mihi!“ (Ioan. 17, 11). Non diffitemur tamen, fratres dilectissimi, nostris hisce diebus pericula haud spernenda Clero imminere, de quibus Vobis breviter loqui pastoralis nostri officii esse ducimus, ut mala praeveniamus, et si quae iam incipiant radices mittere, opportune eradicemus. Conqueritur Summus Pontifex Pius X. litteris encyclicis diei 28. Iulii 1906 ad Episcopos Italiae „Pieni d’animo u , spiritum inobedientiae et independentiae aliquot e Clero invasisse. Hae litterae documenta etadmonitiones continent sapientissimas, quae, ut nobis ex ipsius Ponti- ficis ore constat, neque extra Italiam vi sua destituuntur. Serpit satis late summa quaedam errorum ac prin- cipiorum cirea doctrinam et disciplinam ecclesiasticam, quae sub nomine reformišmi vel modernismi veniunt, quae- que quasi venenum et semen malum mentes et corda quo- rumdam e Clero virorum inficiunt. Verbis et scriptis pro- clamant, dogmata accomodanda modernis systematibus, quae scientiflca vocantur, quaeque rationalismi et evolutio- nismi erroribus redolent. Haec extollunt ultra modum, negli- gunt e contra sanam Ecclesiae doctrinam, prouti nobis a sanctis Patribus et a sacris Conciliis tradita fuit. Innovationes quoque circa Ecclesiae constitutionem ad simili- tudinem constitutionis civilis inducere contendunt, ut puta circa sedium episcopalium nec non aliorum quorumdam ec- clesiasticorum officiorum canonicam provisionem ; impugnatur ausu temerario sancta coelibatus institutio, quae semper fuit Ecclesiae decus et robur. Quae quidem tam abnormia esse intelliguntur, ut vel quaelibet de hisce innovationibus disputatio omnino sit damnanda et reprobanda. Ex praefato špiritu inobedientiae et reformationis sponte sua profluit ha- 725 «• bitus perversus discuticndi praecepta, consilia et admo- nitiones Superiorum ecclesiasticorum, saepe aetate, sapientia et doctrina eminentnim, eorumque vim variis et temerariis subtilitatibus eludendi. Contra hunc temerarium innovationis spiritum, fratres dilectissimi, apostolica fortitudine iam sub initiis r e s i s t e n d u m e s t, ne quasi malum semen optimam partem agri Dominici pervadat cum damno inaestimabili doctrinae et disciplinae ecclesiasticae et salutis animarum. Si quis recte consideret et recogitet ex corde, persuadebit šibi, causam harum querelarum, huiusque spiritus innovationis quaerendam esse non tam in defectu institutionum Ecclesiae, sed magis in passionibus humanis, quae etiam cor sacerdotale, proh dolor, pervertere possunt, ut puta superbia mentis, quae spiritum obedientiae et humilitatis exhorret, concupiscentia oculorum, quae bona terrena, oblectamenta saeculi plus aequo exoptat. Quae omnia, venerabiles fratres, si vel in ipsis laicis damnantur et reprobantur, quanto magis in clericis, in partem Domini vocatis, qui, teste Christo Domino (Matth. 5, 13. 14), sal terrae et lux mundi esse debent! „Renovamini špiritu mentis vestrae", clamat Spiritus Sanctus (Eph. 4, 23); boe idem, fratres dilectissimi, et nos clamamus. Renovemus nosmetipsos resuscitantes in nobis gratiam sacerdotalem, spiritum fidei et orationis. Quo consilio vehementer commendamus, ut Clerus, Sanctorum exemplis insistens, exercitia spiritualia frequenter peragat: in silentio enim et quiete proficit anima devota. Instate orationi et piae meditationi quotidie, iuxta praeceptum Dominicum: „Vigilate et orate, ut non intretis in tentationem!“ (Matth. 26, 41). Oratio et vigilantia, en scutum firmissimum adversus spiritum mundi, ancora salutis, custodia puritatis in moribus sacer- dotalibus. Haec est, fratres dilectissimi, prima et necessaria reformatio, ut digna efficiamur instrumenta gratiae ad sa- lutem animarum nobis creditarum et mereamur, ut Deus nostris laboribus benedicat; nam „neque qui plantat est ali- quid, neque qui rigat, sed qui inerementum dat, Deus.“ (I. Cor. 3, 7). 726 sr Hic praeterire non possumus, quin universo venerabili Clero valde commendemus devotionem erga sacratissimum Cor lesu et B. Mariam V., quae ab Ecclesia maximi habetur momenti, ut fere necessaria ad sacerdotalem perseverantiam videatur. Cor lesu docet nos humilitatem; ipsum cor est sa- cerdotale, in quo reconduntur thesauri salutis aeternae, cor flagrans amore nostri, quod compatitur et medetur infirmi- tatibus nostris. B. V. Maria est mater nostra, ministra po- tissima salutis, mediatrix omnium gratiarum; ipsa, ut multa paucis dicamus, omnipotentia supplex. Non diffitemur sane, venerabiles fratres, quasdam Ec- clesiae institutiones, quatenus dispositiones sunt humanae prudentiae, temporum circumstantiis immutatis aliqua refor- matione indigere posse. Testatur hoc ipsa historia, quae docet, non semel Ecclesiam, aliquando in Conciliis collectam, saepius opera Summi Pontificis aliorumque Pastorum divisim plura relormasse, et in dies sensim renovat quasdam disci- plinae leges ac iurium codices. Has vero relormationes de- cernere, Christo sic statuente, competit Ecclesiae docenti, Summo Pontitici scilicet et Episcopis. Equidem verum est, reformationes optimas etiam aliunde initium habuisse; ac- cessit tamen semper Ecclesiae docentis sanctio. Reformationes vero, quae a legitima auctoritate sancitae non fuerunt, sed per aliam viam in Ecclesiam inductae sunt, tristissimum ex- itum nactae sunt, uti quotidiana testatur experientia. Apprime tamen novimus, fratres dilectissimi, Vestra quoque consilia, Vestram cooperationem Pastoribus in regimine Ecclesiae op- portuna esse et perutilia. Hoc consilio mater Ecclesia insti¬ tuta condidit, ut sufit S y n o d i, quae sensim in usum iterum veniunt, conferentiae decanales et pastorales, quae opportunam sacerdotibus offerunt occasionem negotia pastoralia discutiendi, desideria Pastoribus libere aperiendi. Haec genera conventuum, usu Ecclesiae iam sancita, nos venerabili Clero commendamus, utpote quibus honestae libertati satisfit si- mulque constitutioni ordinis sacerdotalis hierarchicae. C e - terasvero sacerdotum inter se associationum forma s, quae disciplinae ecclesiasticae et 727 « špiritui sacerdotali minus conveniunt vel ab eis alienae sunt, profecto commendare non possumus. Aliud sollicitudinis nostrae pastoralis officium est vi- gilem curam habere, ut vcrbum D e i digne et competenter fidelibus annuncietur. Non abs re erit, venerabiles fratres, breviter ea revocare, quae Ecclesia hac in re statuit ac de- cernit. Praeprimis necesse est, ut praedicator vitam exem- plarem prae se ferat; exemplum enim bonae vitae credibilem reddit praedicationem nostram. De Christo Domino s. Lucas dicit: „Coepit facere et docere“ (Act. ap. 1, 1); exempla praecesserunt, verba subsecuta sunt. Nemo habeat facultatem praedicandi, nisi prius de vita et scientia et moribus pro- batus fuerit (Tri d-.). Materia vero praedicationis ea assumatur, quae a Christo Domino indicatur dicente: „Praedicate Evan- gelium . . . docentes eos servare, quaecumque mandavi vobis“ (Marc. 16, 15; Matth. 28,20), vel, ut explicat Triden- tinum: „Annunciando eis . ., vitia, quae eos declinare, et vir- tutes, quas sectari oporteat, ut poenam aeternam evadere et coelestem gloriam consequi valeantL (Sess. V. cap. de refor- matione). Removeantur ergo a loco sancto omnes quaestiones, quae ephemeridibus aulisque academicis magis congruunt, quam Ecclesiae; removeantur ea omnia, quae indolis per- sonalis sunt, numquam quaerendo, quae nostra sunt, sed quae lesu Christi. Memores sint sacerdotes praedicationis fontem praecipuum. esse sacram Scripturam, eamque interpretandam non iuxta privatum sensum cuiuslibet, qui saepius passionibus obumbratur, sed iuxta interpretationem Ecclesiae, sanctorum Patrum et Conciliorum. Parvulis praesertim frangendus est panis verbi Dei in scholis. Quanta diligentia, quantus zelus in hoc officio adimplendo requiratur, nemo est, qui non vi- deat, cum causa agatur maxima, de puerorum scilicet insti- tutione et educatione, qui veluti flores et gemmae nascentes Ecclesiae sunt. Nostis, fratres dilectissimi, Summum Pontificem Pium X. speci ales edidisse die 15. Aprilis 1905 litteras ency- clicas ,,Acerbo nimis“ de doctrina Christiana tradenda. 728 Has litteras perlegite saepius! Ardescat zelus Vester in hoc officio gravissimo peragendo! Crescunt in dies conatus virorum malorum, qui par- vulos a materno Ecclesiae sinu eripere contendunt, scholam independentem ab Ecclesia, educationem a religione liberam proclamant. Non dissimili vehementia matrimonium chri- stianum impugnant, ut iam ab incunabulis adolescentulos veneno errorum impune imbuere possint. — Satagite, fratres dilectissimi, adlaborate contra hos perfidiae conatus! Fideles opportune edoceatis de hisce gravibus periculis, quae edu- cationi filiorum, familiae imminent, ne ob ignorantiae tenebras in laqueos inimicorum incidant. Reliquum est, ut de quaestione sociali, quatenus ad Clerum attinet, pauca dicamus. Nihil in Ecclesia antiquius quam sortem miseram infimae plebis pro viribus sublevare. Testantur hoc innumera instituta in commodum orphanorum, aegrotorum, pauperum, quae saeculis anteactis ortum ha- buerunt. Recrudescente dissidio inter operarios et dominos, pauperes et divites, Leo XIII. sanctae memoriae documenta edidit sapientissima, quae naturam, causas, remedia huius quaestionis declarant, ut videri potest in litteris encvclicis „Rerum Novarum“ 1 et „Graves de communiL 2 Quoniam vero quaestio socialis, ipsa Ecclesia teste, principaliter religiosa et moralis est, Clerus iure proprio huic quaestioni solvendae operam suam impendit. Promant sacerdotes ex Evangeliis doctrinas lesu Christi, quae si dissidium non ex toto au- ferunt, certo molliunt; adhortentur divites ad iustitiam et charitatem colendam; pauperes vero doceant, ut exemplo lesu Christi patienter inevitabiles miserias huius vitae, quae militia est super terram (lob. 7, 1) ferant, spe suffulti futurae gloriae. Promoveant utiles et opportunas societates, con- ditioni operariorum sublevandae aptas, auspice tamen reli¬ gione, ne ipsae ad malum vergant. Haec vero actio popularis a vigilantia Ecclesiae numquam subtrahenda est; Ecclesia enim suo materno interventu libertatem Cleri et virorum 1 I)e die 15. Maii 1891. -- 2 De dic 18. Ianuarii 1901. 729 catholicorum minime restringit, quin imo tuetur. Sacerdotes operam in hoc genere rerum navantes, memores semper sint dignitatis et missionis sacerdotalis, quae praeprimis animarum causa esse debet. Omnem modum loquendi devitent, qui va- ]eat in operariis excitare odium et aversionem contra classem dominorum et divitum. Aliud tandem rerum genus, quod sollicitudinem nostram expostulat, sunt diaria, folia periodica, quae in dies crescunt et propagantur. Vestrum est, venerabiles fratres, arcere populum christianum a lectione malarum ephemeridum, quae veluti pestis mentes et corda sauciant. Caveant et ipsi sacerdotes ab hisce lectionibus, nisi gravis causa identidem excuset. Obsecramus, ne viri e Clero, nimis sibimetipsis confisi, malas ephemerides legant, quia ex hac lectione sensim sine sensu, teste experientia, venenum mortiferum hauriunt, quod fructus malos producere non tardabit. Magis vero do- lendum est, si quando contingat, sacerdotem ipsum edere, moderari, adiuvare folia, quae spiritum inobedientiae, insubordinationis erga auctoritatem, immoderatae liber ta tis, inconsultas reformationes promovent. A d memoriam reducimus praecepta, quae de hac gravi materia Ecclesia edidit in con- stitutione „Officiorum ac munerum 1 ', 1 praesertim ea, quae articulo 42. praecipiuntur: „Viri e Clero . . . prohibentur, quominus absque praevia Ordinariorum venia, diaria vel folia periodica moderanda suscipiant“. Nostrum erit, in hac re pe- culiarem exercere vigilantiam et absque ulla haesitatione eiiam severiora decernere contra contumaces violatores horum praeceptorum. Ceterum confidimus, fratres dilectissimi, hortamenta et admonitiones nostras animo lubenti Vos esse accepturos et, qua praediti estis docilitate et humilitate, observaturos. Vinculum obedientiae et reverentiae V estrae erga Pastores Vestros, qui honorem hunc šibi non ipsi sumpserunt, sed positi sunt a Špiritu Sancto regere Ecclesiam Dei (Act. ap. 1 De die 25. Ianuarii 1896. 730 20, 28) ct rationem reddituri de animabus Vestris (Hebr. 13, 17), in dies flrmetur, solidetur! Oremus pro in vicem et Iesus Christus, Princeps Pastorum, benedicat Vos omnes! Amen. Dedimus Vindobonae in conventu plenario, festo s. Lucae Evangelistae, anno reparatae salutis 1906. Antonius Iosephus Cardinalis Gruscha, Archiepiscopus Viennen. - Georgius Cardinalis Kopp, Episcopus Vrati- slavien. — Leo Cardinalis de Skrbensky, Archiepiscopus Pragen. — Ioannes Cardinalis Puzyna, Episcopus Cra- covien., per ipsius Auviliarem Anatolium Episcopum Ireno- politan. — Ioannes Cardinalis Katschthaler, Archiepiscopus Salisburgen. — Franciscus Sal., Archiepiscopus Olomucen. — Andreas, Archiepiscopus Leopolien. Ruthenorum. — ■ Io¬ sephus, Archiepiscopus Leopolien. Latinorum. — Matthaeus, Archiepiscopus ladren. — Iosephus, Archiepiscopus Leo¬ polien. Armenorum. -— Franciscus Borgia, Archiepiscopus Goritien. — Emmanuel Ioannes, Episcopus Litomericen., per Iosephum Episcopum Reginae-Hradecen. — Ioannes Bapt., Episcopus Parentin. et Polen. — Martinus Io¬ sephus, Episcopus Budvicen. — Iosephus, Episcopus Gurcen. — Franciscus Maria, Episcopus Lincien. — Michael, Episcopus Lavantin. Philippus, Episcopus Spalaten. et Macarscen. — Colomannus, Episcopus Tricalen., apostolicus Vicarius castrensis. — Iosephus Gregorius, Episcopus Ragusin. Leopoldus, Episcopus Secovien. — Franciscus, Episcopus Catharen., per Iosephum Gregorium, Episcopum Ragusin. — Ioannes Bapt., Episcopus S. Hippolyti. Constantinus, Episcopus Premislien., Sanachien, et Samborien. Ruthenorum. Antonius, Episcopus Veglen. — Antonius Bonaventura, Episcopus Labacen. — Iosephus Sebastianus, Episcopus Premislien. Latinorum. — Leo, Episcopus Tar- novien. — Franciscus, Episcopus Tergestin. et Iustino- politan. Iordanus, Episcopus Pharen., per Matthaeum Archiepiscopum ladren. — Iosephus, Episcopus Sebenicen., per Matthaeum Archiepiscopum ladren. Iosephus, Epi¬ scopus Reginae-Hradecen. — Vincentius, Episcopus Sebe¬ nicen., per Matthaeum Archiepiscopum ladren. — Coelestinus, Episcopus Tridentin. — Gregorius, Episcopus Stanisla- opolitan. Ruthenorum. Paulus, Episcopus Brunen. — Iosephus, Episcopus Brixin. Nota. Praecedentium littcrarum pastoralium communis pralectio in conferentiis decanalibus vel aliis in conventibus valde commendatur. In misericordia diviti Deo summae de- ferendae sunt gratiae, quod monitiones quaedam, in dilaudatis litteris obvenientes, saltem inpraesentiarum haud tangant Clerum Lavantinum, a quo motiones, spiritui sanctae Ecclesiae adversariae, non aguntur. Observari tamcn potest, etiam inter sacerdotes Lavantinos similia fieri posse, quod divinus Sal- vator intercedente sua sancta matre Maria ac suffragantibus sanctis patronis dioeceseos avertat, avertat! XLV. Pastirski list avstrijskih nadškofov in škofov, poslan na god sv. evangelista Lukeža dne 18. oktobra 1906 katoliškemu ljudstvu o boj u zoper pogubna na¬ čela sveta, zoper razporoko, zoper neversko šolo, pa o boju za pravi napredek v znanostih, za pravo blagostanje ino dolžnostih med bojem. NADŠKOFJE IN ŠKOFJE AVSTRIJSKI, na Dunaju mesece oktobra 1906 zbrani, sporočijo vsem ver¬ nikom svojih škofij pozdrav, in jim želijo blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Preljubljeni v Gospodu! resnem času smo se mi, vaši nadpastirji, zopet zbrali k skupnim posvetovanjem. Pričeli smo jih v trdnem zaupanju na našega Gospoda in Uče¬ nika, da bo izpolnil svojo besedo: Kjer sta dva, ali kjer 732 so tri j e zbrani v moj em imenu , tam sem j az sredi med njimi. (Mat. 18, 20). Ž njim torej zedinjeni in pod vodstvom Svetega Duha smo skrbno med seboj preudarjali, kako odvrniti nevarnosti časa, kako zagotoviti vzveličanje vernikov. Ne moremo pa se raziti, preden še ne pozdra¬ vimo vas s skupno višepastirsko besedo. Milosti polna bli¬ žina našega božjega Gospoda in Vzveličarja nas k temu sili, in iz srca, od njega napolnjenega, hočemo k vam govoriti. Pred vsem nam srce veli, da se vam iz dna svoje duše zahvalimo za dokaze vaše zvestobe do svete Cerkve in za vašo gorečo vnemo za sveto stvar. Ponovno smo se obra¬ čali do vas ter vas opozarjali na nevarnosti naših dni. In naš klic, on ni našel gluhih ušes. Sprejeli ste naše skrbne višepastirske besede, kakor navadno, z ubogljivo poslušno¬ stjo. Umeli ste popolnoma, za kako resne in važne stvari se gre, ter dali temu primeren odziv. Globoko smo ganjeni vsled vašega odločnega postopanja, ki se je tako vzorno pojavilo v milijonih pred nami ležečih podpisov, v mnogo- brojnih sklepih društev, zborov in občin. Kako tolažljiva je za nas zavest, da ste z nami enega duha in enega srca! Kako budilna in krepilna je za nas ta misel sredi skrbi in naporov naše pastirske službe! Z radostno zahvalo za vašo zvestobo do svete Cerkve povzdigamo svoje oči h Gospodu in skupno prosimo, da bi postali tudi vi z nami vred de¬ ležni njegovega krepila in tolažila; kajti dnevi so hudi. (Efez. 5, 16). Ljubljeni škofljani! Mi se ne vojskujemo zoper ljudi; Bog nas tega varuj! Mi se borimo zoper krive in nevarne nazore, ki se tako številno pojavljajo v našem času, in ki nas po pravici morajo .vznemirjati v naši pastirski skrbi. Če pogledamo krog sebe, vidimo, kako posvetni duh prešinja vedno bolj vse človeške razmere ter obrača vseh oči in skrbi edinole na pogoje pozemeljskega življenja. So ljudje, ki si prizadevljejo, da bi docela izpodrinili in uničili slednji spomin na vse, kar je nevidnega in nadnaravnega. In s tem menijo privesti človeško družbo do trajne zadovoljnosti in stalne sreče! Kako slepi so pač tako mnogi, ki se ne dajo v noo —/OO izmodriti po vsakdanji izkušnji, kam mora voditi to priza¬ devanje! Ne, mi ne moremo molčati, ko vidimo, s kako silo se trudijo ti ljudje, da bi odtrgali človeško družbo od podlage, na kateri edini stoji nje sreča in blagor. V ni¬ komer drugem ni vzveličanja. (Dej. ap. 4, 12). Dru- zega temelja ne more nihče vložiti razen tega, ki j e vložen, kateri j e Kristus Jezus. (I. Kor. 3, 11). In ta naš božji Vzveličar nas uči: Iščite naj poprej kraljevstva božjega in njegove pravice; in vse to vam bo privrženo. (Mat. 6, 33). Tudi dogodki (glede na zakon in šolo), ki smo vas na nje pred kratkim opozo¬ rili, so v zvezi z onimi obžalovanja vrednimi prizadevanji ter imajo isti namen. Ker ima zakonska zveza velevažen pomen za blagor narodov, pač umejemo, zakaj jo je povzdignil božji zdravnik človeštva, Jezus Kristus, naš Vzveličar, v nadnaravni red vzveličanja. Njegov namen je bil, človeški družbi v njeno telesno in duševno izpopolnjenje ohraniti in zagotoviti bo¬ gato 'tekoče vire božjega blagoslova, ki se izlivajo iz mi¬ losti polnega, že od Boga posvečenega zakona. Hotel je človeštvo ravno na tej polžki in slabi strani njegove narave zavarovati in obdati kakor z varstvenim nasipom, da ne zdrkne v najnevarnejše izkušnjave. Zato je posvetil zakon¬ sko zvezo ter jo je povzdignil v čast zakramenta, ki moža in ženo zveže v sveto enoto, ter je postavil svojo zvezo s sveto Cerkvijo za njen vzvišeni vzor. Kakor ta vzorna edi¬ nost, tako naj bi bila tudi zakonska zveza po njegovih last¬ nih besedah nerazložljiva. Kar je Bog združil, naj človek ne loči! (Mat. 19, 6). Zato, preljubi verniki, ne moremo smatrati kot prave preosnove zakona ničesar, kar bi moglo omajati zakramentalni značaj in nerazdružnost za¬ kona ter tako sploh v nevarnost spraviti trdno podlago za¬ konske vezi; pač pa vidimo v vsem tem vir nedopovedne pogube za človeško družbo. Odkoderkoli bo zadonel klic po taki preosnovi zakona, se mu bomo morali v bran po¬ staviti z odločnim ne! To nam veleva naša dolžnost, ker smo čuvaji vzveličavnih milosti, ki jih je Bog v svoji ne- skončni ljubezni in usmiljenosti odločil človeškim stanovom in razmeram. Zapoved našega Gospoda nas veže, da pa¬ semo človeštvo, ne z nauki, ki ugajajo počutnosti ter odo¬ bravajo njene izgrede, marveč z nauki, ki jih je oznanjeval veliki zdravnik človeštva, Jezus Kristus, da bi ga obvaroval nravnega propada. Ljubezen do neumrljivih duš nam zapo¬ veduje, da jih vodimo navzgor k'Bogu, ne navzdol k žrtve- nikom pohotnosti, in da ne dopuščamo, da bi se klanjale maliku mesa in služile njegovemu gospostvu. Pa tudi vi, preljubi verniki, nikakor ne bote hoteli do¬ pustiti, da bi zakonska zveza prenehala biti podoba vzvi¬ šene in neločljive zveze Kristusa s svojo Cerkvijo. Ne bote dovolili, da bi kdo oropal vašo zakonsko zvezo tega venca, marveč z vso odločnostjo bote odbijali pohlepne roke, ki se stezajo po njem, da bi vam ga iztrgale. Ne bote spali, ko se sovražnik pripravlja, da poseje tako kvarljivo ljuljko med božjo pšenico; čuli bote ter z vašo čujočnostjo in od¬ ločnostjo preprečili njegove nakane. Zares, ne daje si člo¬ veštvo častnega izpričevala, ko išče zunanja zdravila za rane, ki jih je zadala zakonu človeška izprijenost in pre- grešnost. Terja njegovo zunanjo preosnovo, ker se čuti preslabo, da bi nastopilo od znotraj proti sovražnikom sve¬ tega zakona. Naj se ne kliče tako silno in glasno po krivi in kvarljivi zakonski preosnovi, pač pa naj se z vsemi močmi skrbi, da bo zakon prav preosnovan. O ko bi se skrbelo za to, da se vtisne krščanskemu zakonu podoba svete Dru¬ žine, h kateri je spadal sam naš Odrešenik: kako srečni bi bili zakonski! Ko bi se vendar pazilo na to, da ostane vedno delujoča in živa zakramentalna milost, s katero je Kristus odlikoval v svoji Cerkvi zakonskega moža in za¬ konsko ženo, in ko bi jo ta dva neprestano obnavljala z molitvijo in z domačimi čednostmi; koliko lažje bi prenašala težo neizogibnih težav zakonskega življenja! Ko bi vendar cenili krščanski mladeniči in krščanske mladenke bisere svoje mladosti, nedolžnost in sramežljivost, kot dragocene svetinje; ko bi se dali voditi od svojega angelja in ne od svojih strasti, in ko bi v luči svete vere preiskali 735 lastno srce in lastnosti drugega, preden si podajo roko k za¬ konski zvezi: kako neomajljiva bi bila podlaga, na kateri se dviga zvestoba in ljubezen v zakonskem stanu! Kog je posvetil družino kot nedeljivo enoto ter ji je podelil posebne milosti, ker se v njej obnavlja človeštvo za nadnaravno življenje. Treba pa je, da se obrača človek k temu življenju kot zadnjemu cilju že od zgodnje mladosti, in to je skupna naloga domače hiše, Cerkve in šole. Za to pa šola nima samo namena, da oskrbuje mladini znanje in ročnost, ki je treba za zemeljsko-družabno življenje, marveč ona naj mladino vzgaja tudi k poklicu, ki sega čez meje tega življenja. Nravno - versko vzgojo je zato tudi državno zakono- dajstvo sprejelo med naloge ljudske šole in je postavilo veronauk na prvo mesto med učnimi predmeti, pa je tako priznalo in naglasilo velevažni ter visoki pomen krščanskega nauka. S to določbo je sedanja uravnava naše šole po¬ stavno urejena. Vi veste, preljubi verniki, da smo zopet in zopet opozarjali na pomanjkljivosti naših šolskih postav ter poskušali doseči njih izboljšanje. Če smo v zadnjem času malo prenehali s temi poskusi, se je to zgodilo, ker nismo marali v teh nemirno-vzburkanih časih duhov še bolj vzne¬ mirjati. Tem bolj nas je osupnilo, da se vršijo ravno zdaj od druge strani poskusi, izpremeniti šolsko postavo, to pa z namenom, da bi se še hujše poslabšala vzgoja naše mladine. Odpraviti hočejo iz šole veronauk in navod k ver¬ skemu življenju ter ga nadomestiti k večjemu s kakim nravoslovjem brez barve in brez moči. Krivi bratje so, ki se, kakor pravi apostol, vtihotapljajo, da bi nas prekanili za našo prostost, ki jo imamo v Kristusu Jezusu, ter bi nas spravili v sužnost. (Gal. 2, 4). Kjer je Duh Gospodov, tam je prostost. (II. Kor. 3, 17). In Vzveličar sam uči v svetem evangelju: Ako ostanete v moji besedi, bote v resnici moji učenci in bote spoznali resnico, in resnica vas bo osvobodila. (Jan. 8, 31. 32). In zdaj nameravajo osvoboditi šolo s tem, da pre¬ ganjajo iz nje Kristusov duh in nauk, in to imenujejo ,,s\o- 736 £ bodno šolo i£ — šolo, prosto vsega verskega pouka, prosto slednjih verskih vaj! Zoper ta poskus povzdignemo v pra¬ vični ogorčenosti iznova svoj glas. Dozdaj je imel šolski pouk v Avstriji še verski značaj. Veronauk se v šoli prednaša in je zakonito zagotovljen; obenem so verske vaje s poukom tesno zvezane po šolski molitvi, po skupnem obiskovanju službe božje, po skupnem prejemanju svetih zakramentov. Lahko se reče: še je Bog v šolah avstrijskih. Odzdaj pa naj bi bilo drugače. Sicer bi se še trpel verski pouk v šoli, kakor postava terja; pa odstranijo naj se iz šole vsa znamenja, ki budijo spomin na vero. Otroci naj bi ne mogli več vpirati svojih oči v podobo križanega Vzveličarja; nič naj se ne najde v šoli, kar bi vplivalo na verski čut in ga poživljalo. Pa ne samo izpred oči, tudi iz otroških src bi naj izginil Bog. Verske vaje naj se ne vršijo več v šoli in od šole, marveč naj se prepustijo samo izvolji staršev. Ves navod in vsa vaja k verskemu življenju se naj v šoli prepove — skratka, geslo se glasi: Proč z Bogom iz šole. Nočemo se spuščati v podrobno razpravo o virih in daljnih namenih teh prizadevanj; moramo pa se dotakniti te terjatve z nekaterimi besedami, vsaj vkolikor zadevlje način pouka sploh. Sola ima namen, da pripravlja mladi naraščaj za naloge človeškega življenja, in vsa učna tvarina naj se zedinja v soglasno celoto. Še več: pri posvetnih učnih pred¬ metih je navod za izvrševanje tega, kar se otrok uči, združen s poukom ter tako tesno spojen z življenjem samim. Kateri učni predmet pa vpliva tako mogočno in tako neposredno na življenje, kakor ravno veronauk? Za¬ kaj bi torej ravno ta naj bil izločen od dejanskega izvrše¬ vanja v šoli ? Vidite, ljubljeni, da sovraštvo do vere ne more dosledno niti misliti, niti ravnati. Svojevoljno rabi dvojno mero; je li s takimi nasprotniki sporazumljenje mo¬ goče? Ne, zoper te nakane povzdigamo zopet in zopet v pravični ogorčenosti iznova svoj glas. 737 Mnogoljubljeni v Gospodu! Mi dobro vemo, kaj nam očitajo, da se namreč protivimo napredku na polju človeško- zemeljske vede. Pa to očitanje je ravno tako krivično, kakor neosnovano. Mi nasprotno pozdravljamo vsak zdrav razvoj človeškega duševnega življenja, ter se veselimo nad napredkom človeškega duševnega dela na vseh poljih po- zemeljskega življenja. Kar pa grajamo, je prizadevanje, osnovati blagor človeštva edinole na podlagi izpopolnjenja pozemeljskih življensltih pogojev. K tej graji nam daje povod že vsakdanja izkušnja, ki kaže, da samo telesen, gmoten napredek ni osrečil dozdaj človeške družbe, pa je ne more osrečiti. Delo človeka na tem svetu mora namreč zadoščevati dvojni nalogi: ono velja tej zemlji ter obsega skrb za pozemeljsko življenje; ima pa še drug namen, ki sega čez meje tega sveta v večnost, kjer nas čaka naša iz¬ popolnitev in končna odločitev. Zvesti tem načelom in kot čuvarji pravih podlag člo¬ veške blaginje, moramo odločno zavračati vsa prizadevanja, ki nameravajo, bodisi izrečno, bodisi v svojih posledicah, omajati omenjene temelje. Pač se docela strinjamo s pri- zadevami, izpopolniti učno metodo in način učenja, pa mo¬ ramo se držati načela, da se to ne sme zgoditi na kvar najvažnejšega učnega predmeta, na kvar veronauka. Mi obžalujemo marsikatero nepopolnost v uredbi našega šolstva; vendar kar ona daje ljudstvu, tega nikdar ne pustimo vzeti, ne sebi, ne svojim vernikom. Ne upiramo se razširitvi posvetnega znanja; terjamo pa marljivo gojitev verskega znanja in gojitev ž njim nerazdružno zvezanih verskih vaj. In zato, preljubi verniki, ne rečemo preveč: če se bo¬ rimo zoper one nakane, se borimo ne le za se, marveč tudi za vas; narekuje nam boj, ne vladohlepje, pač pa srčno usmiljenje z vami in z vašimi otroki, ki bi naj doraščali v nevednosti o vsem, kar jim more dajati tolažbo v življenju ter vzviševati njih pogum ob smrti. Mi se borimo za dr¬ žavni red, ki ga vidimo itak že dosti nevarno omajanega; mi se borimo za podlage občne blaginje, katerih najtrajnejša je vera v Boga. 47 In vi, preljubi verniki, bote li prepustili ta boj samole nam? Hočete li pustiti svoje najsvetejše dobrine in najvaž¬ nejše koristi brez obrambe in brez zavetja? Moreic li brez¬ skrbno in brezdelno gledati, kako se pokončuje v Avstriji sveta katoliška Cerkev? Ne, to ni vaša volja; o tem imamo od vas dosti močnih dokazov. Zatorej pa se trdno držite naj višjega, od Kristusa postavljenega pastirja svete Cerkve, rimskega papeža; moško se zbirajte krog svojih nadpastir- jev v odvrnitev pretečih nevarnosti ter slušajte njih opomine in njih svarila! Zbirajte se krog svojih vnetih dušnih pa¬ stirjev in krog zvestih katoliških mož, ki dobro poznajo naklepe nasprotnikov! Pokažite, da visoko cenite verski pouk, s tem, da seznanjate sami svoje otroke že od nežne mladosti sem z resnicami svete vere ter jih globoko vsajate v njih mladostne duše! Pred vsem pa naj bo že vaše življenje vašim otro¬ kom živ, globoko vtisnjen verski pouk; skrbite, da ne bodo opazili nobenega nerazmerja med vašo vero in va¬ šim življenjem, marveč živite zvesto po sveti veri pred njihovimi očmi, da se vtisne vaš vzgled globoko v njih srca. Podpirajte vsa prizadevanja, ki imajo namen, da osnujejo vzgojo na podlagi vaše svete vere! Berite zvesto katoliške časnike in spise, ki vas poučujejo o nevarnostih, pretečih vaši veri, in o pripomočkih, jih odvračati. In pri¬ mite za duhovno orožje molitve, naj vas Gospod krepi in vodi vašo roko, da branite svoje najsvetejše dobrine! Mi pa prosimo Gospoda, naj dopolni, kar molite v po- češčenje Kraljice presvetega rožnega venca: naj vam pomnoži vero, naj vam utrdi upanje in naj v vas užge ljubezen! Prejmite še iz našega očetovskega srca sveti blago¬ slov: Blagoslovi vas Bog f Oče in f Sin in f Sveti Duh! Amen. Dano na Dunaju, na god sv. evangelista Lukeža, dne 18. oktobra v letu vzveličanja 1906. 739 Anton Jožef kardinal Gruscha, knezonadškof Du¬ najski. Jurij kardinal Kopp, knezoškof Vratislavski. Leon kardinal pl. Skrbensky, knezonadškof Pra¬ ški. Janez kardinal Puzyna, knezoškof Krakovski, zasto¬ pan po Anatolu, tit. škofu Irenopolskem, pomožnem škofu Krakovskem. Janez kardinal Katschthaler, knezonadškof Solno- graški. Frančišek Sal., knezonadškof Olomuški. Andrej, nadškof Lvovski, obr. gr. Jožef, nadškof Lvovski, obr. arm. Frančišek Borgia, knezonadškof Goriški. Emanuel Janez, škof Litomeriški, zastopan po Jo¬ žefu, škofu Kralj evograškem. Janez Krst., škof Poreško-Puljski. Martin Jožef, škof Budjeviški. Jožef, knezoškof Krški. Frančišek Marija, škof Linški. Mihael, knezoškof Lavantinski. Filip, škof Spljetsko-Makarski. Koloman, tit. škof Trikalski, apostolski vojni vikar. Jožef Gregor, škof Dubrovniški. Leopold, knezoškof Sekovski. Frančišek škof Kotorski, zastopan po Jožefu Gre¬ gorju, škofu Dubrovniškem. Janez Krst., škof Št. Hipolitski. Konštantin, škof Premiselski, obr. gr. Anton, škof na Krku. Anton Bonaventura, knezoškof Ljubljanski. Jožef Sebastijan, škof Premiselski, obr. lat. 47» 740 Leon, škof Tarnovski. Frančišek, škof Tržaško-Koperski. Jordan, škof Lesinski, zastopan po Mateju, nadškofu Zaderskem. Jožef, škof Kraljevograški. Vincencij, škof Šibeniški, zastopan po Mateju, nad¬ škofu Zaderskem. Celestin, knezoškof Tridentinski. Gregor, škof Stanislavski. Pavel, škof Brnski. Jožef, knezoškof Briksenski. PRINOS k zgodovini imenovanja, potrjenja in posve¬ čenja vsakočasnega knezoškofa Lavantinskega po knezonadškofu Solnograškem. D ■ 1. Nameščenje knezoškofa Lavantinskega po knezonadškofu Solnograškem. predgovoru k predležeči knjigi sem obljubil, da bom v posebnem dostavku priobčil najvažnejše listine, dotikajoče se imenovanja, potrjenja in pa po¬ svečenja knezoškofa Lavantinskega. Dano obljubo hočem iz¬ polniti z nastopnim sestavkom, s katerim želim ustreči zlasti nasledniku in pa zgodovinarju-kanonistu. Podvzetni nadškof Solnograški, Eberhard II. (1200—1246), je v izhodnem delu Koroške dežele — v Labodski dolini pri sv. Andražu — ustanovil s privoljenjem papeža Inocen- cija III. (1199—1216) dne 20. avgusta leta 1212 kolegij kanonikov po navodilu sv. Avguština. Ker je bilo mesto pa preoddaljeno od Solnograda in so bila pota slaba in ne¬ varna, je dušesltrbni nadškof poprosil apostolski sedež, da mu bodi dovoljeno, tam v Labodski dolini zavoljo lažjega in uspešnejšega pastirovanja utemeljiti posebno škofijo. Papež Honorij III. (1216—1227) je z odlokom, pisanim v mestu Keate dne 25. julija 1225, odredil, da naj lastni od¬ poslanci presodijo prošnjo nadškofovo, in da se naj osnuje škofija, če privolita v to kapitelj Solnograški in Šent An- draški. Na to je krepkovoljni metropolit Eberhard II. dne 10. maja 1228 1 v Solnogradu izdal ustanovno pismo: In vin e a Domini, v katerem je med drugim določil, da si kapitelj pri sv. Andreju ne sme nikdar prisvajati pravice, voliti škofa Lavantinskega, čigar izvolitev, potrditev in po¬ svetitev pripada za vselej nadškofu Solnograškemu. 1 Veselo upam, da se bo dne 10. maja 1928 po vsej škofiji slo¬ vesno praznovala sedem stoletnica v častni spomin prekoristne ustanovitve Lavantinske škofije. 744 <- Odločilni odstavek se glasi: „Imprimis videlicet consti- tuimus, ut praepositus et capitulum s. Andree Lavantinum nullo umquam tempore šibi vindicet praefati episcopi elec- tionem, sed ipsius electio simpliciter et pure ad nos et nostros spectet ex ordine successores coram capitulo nostro in Do¬ mino celebranda . . . Praedictus etiam episcopus a nobis vel successoribus nostris electus et pontilicali annulo in- vestitus et inbeneficiatus coram capitulo nostro homagium faciat Archiepiscopo et sacramentum praestet, se in omnibus fidelitatem debitam et (devotam) ecclesiae Salzburg, serva- turum. Statuimus etiam, ut idem electus in perceptione con- consecrationis coram nobis capitulo nostro iuret, se eidem semper tore devotum et ad defensionem et conservationem ipsius honoris et privilegiorum ei pro posse pie et fi- deliter adfuturum nec causa alterius se aliquando oppo- siturum.” 1 Omenjene pravice si je dal apostolski nadškof v Rimu potrditi, in tako se še vedno voli ali imenuje, slovesno po¬ trdi in posveti škof Lavantinski neposredno od nadškofa Solnograškega, ki navadno poprej — potrebno je sicer le pozneje — naznani dotično osebo svetemu očetu in svetlemu cesarju. Tudi druge slovesnosti se vršijo še zmerom tako, kakor veli zgoraj navedeno pismo. Da je temu tako, izpričuje zadnje zasedanje škofjega sedeža Lavantinskega, ki se je godilo v mesecih septembra, oktobra in novembra leta 1889. V petek presvetega srca Jezusovega in na biljo pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla, ob 1J 1 / i uri dne 28. junija 1889, so mirno v Gospodu zaspali triinpetdeseti vladika Lavantinski in so bili dne 1. julija najslovesneje 1 Primeri moje poročilo (še v rokopisu) o stanju škofije za osemdeseti kvadrienij. Relatio super statu dioecesis Lavantinae in Stj-ria, provincia Austriae, pro 80. quadriennio, expirato die 20. De- cembris 1905, extradita sacrae Congregationi Concilii die 9. No- vembris 1906. Pag. 3. — Karlmann Tangi, Reihe der Bischofe von Lavant. Klagenfurt, 1841. Str. 56 in 57. — Dr. Josef Pajek, Aus dem Garten der Lavanter Diozese. Marburg, 1899. Str. 8. § 4. £ 745 <• pokopani. Lavantinski kapitelj ni volil, kakor je to običajno po cerkvenem pravu, kapiteljskega vikarja, temveč nadškof Solnograški je imenoval škofijskega administratorja ali upravitelja v osebi mnogočastitega gospoda kanonika Franca Kosar. V odloku, pisanem v Solnogradu dne 28. junija 1889 kn. šk. kapitelju Lavantinskemu, pravi metropolit: „In pflicht- gemafier Anvendung des dem salzburgischen Metropoliten vom heil. Apost. Stuhle geivahrten Rechtes finde ich fiir die Dauer der gegenwartig eingetretenen Sedisvacanz als Administrator in Spiritualibus mit Ausnahme jener Funk- tionen, welche nur dem Ordo episcopalis zukommen, den hochwiirdigen Herrn Canonicus Senior, Praelat Monsignore Franz Kosar aufzustellen". Poleg administratorja (ne ka¬ piteljskega vikarja) škofije je bil od kapitelja odbran mnogo- častiti gospod Dr. Ivan Križanič za oskrbnika škofijskih posestev, kakor določujejo pravila katedralnega kapitelja Lavantinskega. 1 2. Izvolitev novega knezoškofa Lavantinskega. remilostljivi knezonadškof Franc de Paula Albert Ed§r(1876—1890) je po pogrebu učenega in čednost- nega knezoškofajakoba Maksimilijana pridno skrbel, da se vkratkem zasede stolica Lavantinska. Najprvo je poprašal za svet škofe sufragane in kapitelj Lavantinski in potem se je dogovoril s svetim očetom Leonom XIII. po posredovanju msgr. Janeza de Montel, auditorja slavnega sodišča „S. Rota Romana“, ki je papežu osebno izročil sklep nadškofov in pa kratek življenjepis prihodnjega nadpastirja Lavantinskega. Sveti oče so predlog odobrili ter so poslali blagoslov vi¬ sokemu volivcu in voljcncu, kakor mi je meseca aprila 1890 o priložnosti mojega prvega obiska grobov svetih apostolovPctra in Pavla sam pripovedoval izvedeni dekan svete rote romane. 1 Statuta Capituli cathedralis Lavantini S. Joannis Baptistae Marburgi. Cap. VII. num. 5. pag. 18. 7-16 Že dne 27. septembra 1889 so bili vsi potrebni koraki storjeni za kanonsko imenovanje 54. škofa Lavantinskega. To dokazuje listina, ki bo pozneje priobčena. In ravno tega dne je bilo imenovanje naznanjeno tudi presvetlemu cesarju, ki ga je odobril z najvišjim odlokom z dne 14. oktobra 1889. Siromaku imenovancu je došlo povsem nepričakovano ob¬ vestilo, pisano dne 8. oktobra 1889, še le popoldne istega dne v roke. Koj drugi dan je odgovoril prečastitemu metro¬ politu o iznenadni izvolitvi za težavno in odgovornosti polno službo, češ, da bi jo pri svojem slabotnem zdravju sprejel le tedaj, ko bi bila stvar popolnoma dognana in bi se ne dala nič več izpremeniti. Medtem je pa že dne 11. oktobra 1889 Solnograški nadškof sporočil Lavantinskemu kapitelju, da se bo vršil kanonski informativni proces v Solnogradu dne 24. oktobra in potrjenje ter posvečenje novo izvoljenega Lavantinskega vladika v dnevih 26. in 27. oktobra. Jaz sem sprejel od metropolita iz Inomosta, kjer se je mudil v deželnem zboru, dne 12. oktobra 1889 pisan odgovor, v katerem mi naznanja, da je zadeva neizpremenljivo rešena: „Deus, Clerus popu- lusque fidelis Te vocarunt ideoque Te in nomine D. N. L Chr. elegi pro sede Episcop. Lavant“. Zdaj sem šele odločbo prevzvišenega metropolita z dne 8. oktobra v pismu dne 14. oktobra naznanil upravitelju osirotele vladikovine, da jo sporoči tudi svojim dragim tovarišem, udom stolnega ka¬ pitelj a Lavantinskega. V nepopisnem zunanjem in notranjem nemiru sem pri častitih gospodih duhovnikih misijonarjih sv. Vincencija Pav¬ ijana na Dunaju (Missions- und Exercitienhaus, Kaiserstrasse 5) opravil večdnevne duhovne vaje po zapovedi svetega Tri- denskega zbora. In potem sem v imenu in strahu božjem odpotoval v Solnograd, kjer se je dne 24. in 25. oktobra vršila po treh zapriseženih pričah duhovnikih tako imenovana kanonska presoja. Za njo je sledila v katedrali sv. Ruperta in sv. Virgilija dne 26. oktobra slovesna potrditev. 747 3. Potrditev novoizvoljenega in pravno presojenega škofa Lavantinskega. Javnost seje vršila natanko po izdanem sporedu. 1 Po slovesnem vhodu vprestolno cerkev je prokurator ali [j zagovornik, profesor bogoslovja in tedanji dekan bo¬ goslovne fakultete, Dr. Matija Kaserer, pričel svoj latinski govor, ki bodi tu priobčen z obema drugima govoroma vred, kakor je vse tri ponatisnil v posebni prilogi vobče znani časopis: Katholische Kirchenzeitung. Salzburg, 5. Nov. 1889. 1 V prihodnjo korist bodi objavljen tu dob.esedno. Conftrmation. Fiirstbischofliche Gnaden begeben sich vor dem Einzuge im bischoflichen Talar mit Binde, Mantelett und Birett in die Domherren- Sakristei. Werden zum Beginne der Handlung vom Caeremoniar ab- geholt und in das Presbyterium gelcitet. Vor den Stufen des Hoch- altares: capitis inclinatio versus altare, dann versus Celsissimum. Dann setzcn sich ftirstbischofliche Gnaden auf den Sitz, der herbeigebracht wird, facie versa ad altare. Der Prokurator beginnt seine Rede und bittet schliefllich um Vorlesung des Nominations-Decretes. Celsissimus sagt: Legatur! Das Decret, wird verlesen. Dann bittet der Prokurator um die Confirmatio und Investitura. Celsissimus sagt: Accedat! Ftirstbischofliche Gnaden gchcn nach einer capitis inclinatio versus altare ad Thronum, wo sich Hochdieselbe nach Verneigung versus Celsissimum setzen und die Ansprache desselben anhorcn, die damit endet, dass fiirstbischofliche Gnaden auf die Frage, ob Hoch¬ dieselbe bereit seien, das iuramentum fidei catholicae et evitatac si- moniae abzulegen, antrvorten : Volo. Dann treten fiirstbischofliche Gnaden die Stufen des I hrones hinan, gcben das Birett ab und lesen laut die Professio fidei mit den angezeigten Beisatzen und legen am Sebi utic die rechte Hand auf das Evangeliumbuch (Initium Evangelii s. Ioannis), das auf dem Schofie Celsissimi liegt. Dann kommt Iuramentum evitatac simoni ae, und zuletzt wieder die Auflegung der Rechten aufs Buch. Nun kommt das Mantelett weg und folgt die Investitur: per Rochettum (dann wieder das Mantelett anziehen), per Crucis peetoralis et Biretti impositionem et Annuli traditionem. In nomine P. ct I. et Sp. S. Amen. Reverendissime, Celsissime Domine Princeps Archiepiscope! Domine ExceIIentissime! Quatuor menses sunt elapsi, ex quo tristis ille nun- tius allatus est, morte abreptum esse Marburgi Reveren- dissimum Dominum Iacobum Maximilianum, Principem- Episcopum Lavantinum. Cuius viri excellentissimi mors non quidem praematura dicenda est, utpote qui quatuor supra septuaginta annos vitae fere complevit. nec non felicis sui regiminis episcopalis annum vigesimum sep- timum iam inchoaverat; sed tamen praeter opinionem cito abreptus est, quum paucis mensibus ante firma adhuc vale- tudine corporis animique vigore valeret, pluregque adhuc annos vivere posse videretur. — Mors ista acerba fuit om¬ nibus, et in primis Tibi, Celsissime Princeps Archiepiscope, tristitiae causa fuit, quia bene cognoveras, quanta fuerit viri illius sollicitudo pastoralis, quanta in rebus gerendis peritia et moderatio, ut taceam de singulari, qua cum defuncto ne- cessitudine et amicitia iungebaris, cuius indicium evidens dedisti, quum Marburgum ad iusta funebria Te conferres, quae viduata dioecesis primis diebus mensis Iulii Conjugi dilectissimo persolvebat. Atqui non diutius aequo tristitiae et luctui erat indul- gendum; gregi enim non habenti pastorem, viduataeque dioe- cesi de novo Antistite, et quidem per Te, Celsissime Prin¬ ceps Metropolita, erat providendum. — lam dioecesi Lavan- tinae finis adest lugendi de amisso pastore, eo quod novum ei Antistitem bonumque pastorem dedisti, nominando scilicet Dann folgt das Iuramentum fidelitatis (ut prius). Confirmatus kiifit dann die Hand des Celsissimus und tritt an die unterste Stufe des Thrones und spricht seinen Dank aus. Celsissimus ladet ihn nun ein, seinen ihm gebiihrenden Sitz ein- zunehmen. (Der leere steht ad dexteram). Nun bittet der Prokurator um Ausfertigung der Confirmations- Urkunde und Celsissimus sagt: Decernimus. Endlich spricht der Proku¬ rator nochmals seinen Dank aus und gelobt Gehorsam ; er gratuliert dem Confirmato. Zuletzt dat Celsissimus benedict. pontif. sub Throno. Epi- scopi stant. Dann Auszug, beim Sakramentsaltare adoratio Sanctissimi. Reverendissimum Dominum Doctorem Michaelem Napotnik, Principalem meum, Principem - Episcopum dioecesis Lavan- tinae. — Inter alias enim insignes Metropolitae Salisburgensis praerogativas eximium illud ac prorsus singulare privilegium elucet, nominandi non solum — quod cum pluribus regibus et imperatoribus catholicis commune habet, sed id quod proprie papale jus dixerim — etiam confirmandi Episcopos Seccoviensem, Gurcensem et Lavantinum. Cuius privilegii, alibi certe inauditi, originem et causam breviter saltem indigitare haud incongruum mihi videtur, non quidem, ut de hac re notissima demum certiores red- damur, sed potius Reverendissimi Domini Principalis mei nomine loquor — ut nos singulare hoc privilegium bene nosse, illudque tamquam justum libenter agnoscere videamur. Amplissimae olim dioecesi Salisburgensi — pertingenti versus occidentem in mediam fere quae hodie dicitur Bava- riam, ultra lacum Chiemensem, versus orientem et meridiem usque Pannoniam seu Hungariam, amplectenti scilicet eas pro- vincias, quae hodie tribus dioecesibus: Lavantinae, Secco- viensi et Gurcensi, assignatae sunt — amplissimae huic dioecesi Salisburgensi per 46 annos, ab anno 1200 usque ad annum 1246 praeerat Eberhardus II., Archiepiscopus, praecipuus, uti a coaetaneis celebratur, pacis amator. Statum civilem aevi, quo celeberrimus iste vir archi- dioecesis huius curam susceperat, atque relationem imperium inter et sacerdotium quae tune erat considerantes, fatebimur, regimen ecclesiasticum arduum plurimisque obsitum difficul- tatibus fuisse. Longum esset dicere de eximia huius viri rerum gerendarum prudentia et de auetoritate, qua exinde apud principes quoslibet gaudebat, quibus saepius reconcilia- tionis et pacis auetor exstitit. Mirandum vere nobis est, quod iste Archipraesul tot tantisque negotiis civilibus im- plicitus, etiam in rebus sacris operam indefessam continuum- que pro concreditarum ovium salute laborem praesetulit. Quum dioecesin suam peramplam lustrans perspexisset, quam necessaria simul ac operosa sit partium tam dissitarum su- prema inspectio et administratio, iam anno 1215 in insula £ 750 Chiemensi de licentia Papae cathedram episcopalem erexit. Paulo post Carinthiam peragrans, cum ad regendum gre- gem šibi commissum solus ipse sufficere posse šibi non videretur, novas in Seccovia et in valle Lavantina sedes epi- scopales condere cogitavit, cui consilio Honorium PP. III. libenter annuisse acta testantur. Magnificis sane laudibus Vicarius Christi sincerum Eberhardi zelum extulit, utpote qui seposito huius vitae lucro saluti animarum consulere voluerit. „Praefers certe“, sic Innocentius PP. IV. in re- scripto quodam ad Eberhardum dato, ,,praefers“, inquit, „uti debes, spiritualia temporalibus, et subiicis humana divinis, optimam partem eligens, quae non auferetur a Te.“ Et pro- fecto, quam praeclarum hoc est animi magni et religiosissimi argumentum! - De tantis vero beneticiis magnanimus fun- dator nil šibi reservandum existimavit, nil nisi id unum: ut electio, canonica institutio ac investitura horum Episcoporum ad ipsum suosque successores semper pertineret; cui voto summus Pontifex liberalissima huius privilegii concessione eo lubentius respondit, quo magis persuasum habere poterat, huius praerogativae optationem nonnisi ex materna erga istas dioeceses filiales cura pioque amore profluxisse. Haec est origo singularis istius privilegii, qu'o utens, Celsissime Princeps Archiepiscope, pro ea quae Tibi est pro religionis bono et salute animarum vigilantia, orbatae dioe- cesi Lavantinae aptissimum et dignissimum quaesivisti et nominasti Praesulem, cui us nominationem ut solemniter con- firmes, enixe rogatus, Te hodie accinxisti. Quem Dominum Principalem meum, ut non tam Tibi, Celsissime Princeps Archiepiscope, dignum commendem con- firmatione, quam reliquis viris illustribus. qui solemnitati huic intersunt, episcopatus honore dignissimum ostendam brevem vitae ab eo anteactae synopsin ea ratione mihi liceat exhibere, ut nec reticeam merita, quae Reverendissimo Principali meo laudi vertuntur, nec modestiae eius gravis et molestus evadam. Natus est Reverendissimus Principalis meus honestis parentibus die 20. Septembris anno 1850 in Gonobiz Sty- 751 riae inferioris; et sicuti iam puer in ludo literario et dili- gentia et bona indole eminebat, ita etiam in studiis gymna- sialibus, quae Celeiae ab anno 1864 usque ad annum 1871 absolvit, inter condiscipulos tum blandis suis moribus tum optimo in studiis progressu excellebat, ita ut a condiscipulis et a professoribus tanquam exemplar haberetur et amaretur. Absolutis studiis gvmnasialibus, quod dicitur maturi ta tis examen, cum excellentia subiit, deinde voluntariam unius anni militiam professus, per sex menses Klagenfurti, per sex alteros Graecii militiam usu discebat, absolutoque hoc tirocinio militari ad mitiorem militiam, ad studia scilicet theologica tractanda, Marburgum se convertit. Ibi seminarii presbyteralis alumnus, post susceptos sacros ordines minores, iam elapso triennio maioribus Subdiaconatus et Diaconatus ordinibus, et die 25. Iulii anni 1875 sacro Presbyteratus ordine insignitus est, quartoque cursu expleto inde a 1. die Augusti anni 1876 penes ecclesiam parochialem ad s. Bartho- lomaeum in Hochenegg, qua Capellanus constitutus impigrum se in cura animarum ostendit. Interim Capellanus militaris secundae classis pro copiis subsidariis nominatus iam post menses duos inde ob eminentem suam indolem vi Augu- stissimi decreti Viennam vocatus in Collegio ad s. Augusti- num susceptus est, clericis in sublimioribus studiis theolo- gicis excolendis destinato. Ubi postquam duobus tentami- nibus rigorosis pulcherrime iam steterat, intermittenda ei erant studia theologica, non quidem ut arma ipse capesseret contra hostes, sed ut qua Curatus militaris in nosocomio castrensi militibus vulneratis aut aegrotantibus praesto esset iis temporibus, quibus Bosnia occupabatur. Elapso circiter anno inde, numismate militari condecoratus, reversus in Collegium, absolutis optimo cum successu reliquis examini- bus rigorosis, die 19. Novembris 1880, doctoratus ex I heo- logia laurea insignitus est. Mox, ut, quam scientiam discendo acquisiverat, eam etiam aliis qua doctor administraret, per tres menses Cooperator erat in cura animarum et Catecheta in schola parociae s. Nicolai in Lichtemvald; deinde per menses octo Marburgi in ecclesia cathedrali munere Chori- 752 vicarii et verbi divini praedicatoris nec non Catechetae in puerorum schola civica tanta cum sedulitate, cura et sincera in bonum auditorum suorum pietate fungebatur, ut die 27. Septembris anni 1881 s. Theologiae professor Marburgi nominaretur, historiam ecclesiasticam, patrologiam iusque ca- nonicum, denique etiam philosophiam thomisticam, provin- ciam docendi satis amplam, suscepturus, quam per qua- tuor fere annos eximio cum fructu administrabat. Tempus, quod dici poterat liberum, optime collocabat in bonum so- dalitatis opiticum, quibus interim praeses constitutus, pru- denti suo consilio et vera charitate se exhibuit benefacto- rem. — Anno 1883 in Svnodo dioecesana ezaminator, qui dicitur svnodalis creatus, sequentibus annis, utpote qui varia negotia ecclesiastica prudenti suo consilio posset moderari, Reverendissimi Principis - Epicopi sui Consiliarius ecclesia- sticus, et seminarii clericorum et presbvterorum Subdirector nominatus, nec non Consiliarii Consistorialis honore dignus inventus est. — Quae egregia Reverendissimi Principalis mei indoles, scientia et dexteritas in gerendis rebus eccle- siasticis tam multifariam probata, quo plures et pulchriores fructus ferret, vi Augustissimi decreti mense Aprili anni 1885 Capellanus aulicus et simul in Collegio ad sctum. Augusti- num Viennae Director studiorum designatus est, addito ad hoc officium — quia humeri ferre posse videbantur — mu- nere Administratoris oeconomiae et Bibliothecarii. Quae varia negotia, cum libenter suscepta tum impigre gesta, Reverendissimum Principalem meum haud impedive- runt, quominus etiam varia opuscula in lucern ederet, quae — modo germanica modo slovenica vel latina lingua con- scripta — aeque magnam eius eruditionem ac magnam in studiis varietatem et copiam ostendunt. Ex quibus operibus unum sufficiat nominasse, novissimum scilicet, quod ex fon- tibus ipsis hausit, de vita et operibus sancti Victorini, Epi- scopi, Scriptoris et Martyris Petoviensis, cuius vita et zelus sincerus sicuti diligentem in Reverendissimo Principale meo invenerunt descriptorem et narratorem, sic certe etiam habe- bunt in gerendo munere episcopali pium imitatorem. £ 753 =r Ecce vitae Reverendissimi Principalis mei curriculum, paucis quidem lineis descriptum, abundnas autem gravibus momentis. Quodsi nune, honorifico Procuratoris munere fungens, ostendere velim, quam sit dignus Dominus Principalis meus, ut ad episcopatus fastigium provehatur, hodie tamen non multis verbis opus esse mihi videtur, ut Tuis, Celsissime Princeps-Archiepiscope, favoribus Reverendissimum Princi- palem meum commendem, quippe qui pro virtutum et meri- torum suorum excellentia —Te auetore — ecclesiae Lavan- tinae Princeps-Episcopus iam est nominatus, et de cuius nominatione certior faeta Augustissima Imperatoris nostri Maiestas sine ulla mora annuere dignata est. Solummodo duo prae aliis momenta afferre mihi liceat, nempe pri mo intimam illam et quasi filialem necessitudinem, qua Reve- rendissimus Principalis meus Excellentissimo suo piae me- moriae Principi - Episcopo Iacobo Maximiliano iungebatur, qui in variis itineribus illo tamquam fidissimo comite, et domi saepe conviva dilectissimo uti solebat, quique totum se ei cum omni fiducia committebat, ita ut vix ullus alius et curae episcopalis magis particeps, et rerum Lavantinarum magis conscius fieret: secundo utriusque linguae, ger- manicae et slovenicae, perfectam cognitionem, unde Reve- rendissimus Principalis meus non qua hospes et peregrinus, sed indigena et popularis a dioecesanis excipietur, quem linguae commercio facilem — Clerus et populus cum fiducia adibunt, quum aures praebere omnibus, omniumque desideria, quin opus sit interprete, percipere possit. Haec mihi quidem proferenda esse videbantur, non ut aures Reverendissimi Principalis mei demulceam, qui potius mihi succensebit, quod eius modestiae aequo minus peper- cerim, sed ut universi in hoc illustri consessu praesentes approbare possint electionem viri, quem non fortuna - casus scilicet fortuitus sed matura deliberatio designavit, ut omnes Tecum, Excellentissime Archiepiscope, episcopali ho- nore dignum iudicent virum, qui eximiis virtutibus et sin- gulari peritia in rebus ecclesiasticis gerendis eminere digno- 48 £ 754 £ scitur, ut denique omnes ad Lavantinam potissimum eccle- siam regendam idoneum eum agnoscant, utpote qui indigena, rerum, personarum et locorum illius dioecesis optime gnarus, instituta et consuetudines ibi vigentes novit. Quae rationes modo allatae, multaeque aliae, forsitan gravioris momenti, quum Te, Excellentissime Princeps, per- moverunt, ut Reverendissimum Principialem meum — Epi- scopum nominares, iubeas quaeso, publicum Nominationis instrumentum, more consueto a Notario confectum, in hoc amplissimo spectabilium virorum consessu clara voce pro- mulgari. - Da ustreže izraženi prošnji, veli knezonadškof konzi- storijalnemu kancelariju, gospodu kanoniku Janezu Juriju Mavr, da naj prebere dotično listino, okrašeno na načelu z velikim grbom knezonadškofovim in glasečo se tako le: FRANCISCUS ALBERTUS, Dei et apostolicae sedis gratia Princeps-Archiepiscopus Salisburgensis, LEGATUS APOSTOLICUS NATUS, GERMANIAE PRIMAS, S. THEOLOGIAE ET PHILOSOPHIAE DOCTOR ETC. Cum per obitum Reverendissimi et Excellentissimi Domini Iacobi Maximiliani Stepischnegg sedem episcopalem Lavantinam vacare contigerit, dilectum Nobis et fidelem ac reverendissimum Dominum Michaelem Napotnik, Directorem Caes. Reg. Instituti Viennensis pro sublimioribus studiis theologicis, s. Theologiae Doctorem et Consiliarium ecclesiasticum Lavantinum, consideratis praeclarissimis animi Eius dotibus, eximia in rebus tractandis peritia ac meritis Principem Episcopum viduatae Ecclesiae Lavantinae nomi- nare decrevimus. Quam Nostram resolutionem Eidem pandimus, ut pro illa se gerere sciat, simulque innuimus, hanc nominationem hac ipsa die ad altissimam Sacrae Caesareo-Regiae et Apo- -> 755 stolicae Majestatis notitiam humillime a Nobis evectam esse. Datum Salisburgi die 27. mensis Septembris anno mille- simo octingentcsimo octogesimo nono. Po prebranju javne listine, ki izpričuje, da je bil dne 27. septembra 1889 imenovan ali izvoljen novi knezoškof Lavantinski in še tistega dne tudi Njih ces. kralj, apostolskemu Veličanstvu naznanjen, je gospod prokurator nadaljeval svoj govor, rekoč: „Quum a die factae huius Nominationis ad hanc usque horam nil constet intervenisse, quod animum Tuum, Cel- sissime Princeps-Archiepiscope, a capto consilio revocare posset, supplev iam oro ac insto, ut opus coeptum perficias nominatumque Episcopum Lavantinum actu sollemni confir- mare et vi iuris singularis, Sedi Salisburgensi inhaerentis, canonicam Ei institutionem impertiri digneris‘\ Preden je knezonadškof uslišal prokuratorju prošnjo, da slovesno potrdi imenovanega škofa Lavantinskega ter mu podeli znamenja škofovske časti in oblasti, je imel na¬ slednji pozdravni govor. Ad praecipuas curas, quae S. Ruperti in Sede epi- scopali Salisburgensi successoribus cum ceteris dioece- sium Antistitibus communes sunt eosque summa obstri- ctos tenent religione, gravissima accedit eaque singularis ab exercitio iuris eisdem proprii: Sedibus episcopalibus Suffraganeis Gurcensi, Seccoviensi et Lavantinae canonica Episcoporum institutione providendi. Quum res plena religionis maximique sit momenti pa- scere gregem Christi oviumque saluti prospicere, profecto res est haud minoris momenti, eisdem bonos praeficere pa- stores maxime Episcopos, qui utpote super candelabrum positi luceant omnibus, qui in domo Dei sunt. f Franciscus Albertus m. p. Princeps-Archiepiscopus et Metropolita. Reverendissime ac Venerabilis Frater! . 48 ” 756 4 Haec cogitatio animum meum magna implevit sollicitu- dine, cum lugubris nobis obvenit per telegramma nuntius de obitu praestantissimi Suffraganei nostri Iacobi Maximiliani Principis - Episcopi Lavantini, cuius nune in pace Christi quiescentis piisima memoria in benedictione est semperque permanebit. Etenim postquam in multis probaverat servum suum fidelem Deus, postquam per longam annorum seriem usque ad duplicis Iubilaei solemnitatis laetitiam Ipsi ditissi- mos meritorum manipulos colligendi copiam fecerat, prope- ravit Eum transferre de hoc saeculo ad aeterna in coelis tabernacula. Nune autem Deo nobis propitio illuxit dies, qua ego- met ofricium novae provisionis canonicae peragere debeam. Fervidis Patrem luminum unacum dioecesi Patre suo orbata exoravi precibus, atque ex relationibus enixissime requisitis a Reverendissimis Episcopis Conprovincialibus nec non a Capitulo cathedrali Lavantino mihi innotuit, Te, Venerabilis in Christo Frater, eum esse virum, qui eruditione sacra prae- stans et ampleetens eum, qui secundum doctrinam est, fide¬ lem sermonem, potens es exhortari in doctrina sana et eos, qui contradicunt, arguere. Quaerebam virum, quem probata pietas commendet et morum integritas, qui sacerdotalis vitae innocentia Clero et populo praeclari exempli praeferat facem. Laudes et gra- tiarum actio sint Deo Optimo, quod in omnibus et singulis partibus per Te satisfaetum iri intima cum consolatione mea dignovi. Macte igitur animo, Venerabilis Frater, nam divinus Spiritus, qui ponit Episcopos regere Ecclesiam Dei, mihi auetor fuit, ut Te unum eligerem. Deus, Clerus populusque fidelis Te vocarunt - non opus hominum, sed divina vocatio est. Confide Deo itaque, Frater charissime, quia, qui coepit in Te bonum opus, etiam peidiciet usque in diem lesu Christi. Descende in palaestram, quam aperit Tibi Deus ad militan- dam bonam militiam. ad proeliandum proelia Dei. Firmiter tene scutum fidei alte elevatum, firmiter tene et spem christianam, ale et fove flammam divinae charitatis in corde Tuo, omniumque virium contentione in procurandam animarum salutem incumbe in Nomine lesu Christi! Amen. Za prisrčnim nagovorom je sledilo veroizpovedanje po znanem vzorcu, pa se je vršila zaprisega „de evitata simonia“ in prisega zvestobe, potem homagij, investitura in potrditev. Očitno prebrana listina o poslednjem činu se glasi doslovno: FRANCISCUS ALBERTUS Del et apostolicae Sediš gratia Archiepiscopus Salisbur- gensis, Legatus apostolicus natus, Germaniae Primas, S. Theologiae et Philosophiae Doctor etc. etc. Reverendissimo Nobis sincere dilecto ac fideli Michaeli Napotnik, Directori Instituti Viennensis pro sublimioribus studiis theologicis ad S. Augustinum, S. Theologiae Doctori et Consiliario ecclesiastico Lavantino, salutem et gratiam Nostram ac omne bonum! Inter reliquas sollicitudines, quae Nobis ex debito pasto- ralis officii Nostri, atque archiepiscopalis dignitatis cura maxime cordi esse dcbent, illa sane inter praecipuas et maximas est, ut Ecclesiis Nostrae fidei, curae et dispositioni commissis, nec non plenario iure Nobis subiectis, dum eas vacare con- tingit, salubriter et opportune cum omni vigilantia provideamus. Cum igitur Episcopatus Ecclesiae Lavantinae Nostrae Provinciae Salisburgensis in Ducatu Styriae per Venerabilis Fratris Iacobi Maximiliani Stepischnegg tamquam ultimi et immediati eiusdem Rectoris et Pastoris obitum ad praesens vacet, atque ius collationis, provisionis et cuiusvis disposi- tionis, quoties eum vacare contigerit, ad Nos et Successores Nostros plenissimo iure spectare dignoscatur, ne idem ex diuturna vacatione damnum aliquod in spiritualibus et tempo- ralibus patiatur, Nos habita matura deliberatione et inter- venientibus quibuscunque sollemnitatibus tam iuris quam facti in similibus de iure et consuetudine opportunis et solitis, omnibus melioribus modo, via, iure, causa et forma, quibus melius ac validius possumus et debemus praefatum Michaelem, ^ 758 de cuius vitae morumque integritate ac virtutum meritis, nec non in rebus agendis circumspectione, prudentia et dexteritate Nobis sufficienter constat, in praedicti Episcopatus Lavantini ve¬ nim et legitimum Rectorem et Pastorem nominavimus, elegimus, declaravimus, ac per eumdem Michaelem ceu legitimum Suc- cessorem, Episcopum Pastorem et Rectorem nominatum, electum, declaratum auctoritate, qua hac in parte fungimur metropolitica vi fundationis et antiquissimi ac immemorialis usus et consuetudinis, Ecclesiae et Episcopatui Lavantino sid ut praemittitur vacanti provisum esse volumus, Eum- demque saepe nominatum Michaelem id humiliter petentem, suscipientem et acceptantem invocata S. Spiritus gratia in Episcopum Pastorem et Rectorem saepius iam memoratae Ecclesiae Lavantinae in Dei nomine praefecimus ac emissa primitus fidei catholicae professione, solitisque evitatae si- moniae, fidelitatis et obedientiae iuramentis praestitis, per Rocheti ac Biretti impositionem et annuli traditionem ad eumdem Episcopatum Lavantinum confirmamus, instituimus et investimus atque in realem et actualem eiusdem Episcopatus Lavantini possessionem cum omnibus iuribus et pertinentiis suis, quibus hactenus antecessores Eiusdem legitime ac ličite gavisi sunt immittimus curam, regimen et administrationem in spiritualibus et eisdem annexis saepius dieti Episcopatus Lavantini plenarie Eidem committendo. In Nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti. Amen. Confidentes et in Domino sperantes, quod per talem assumtionem et promotionem suae Personae Episcopatus et Ecclesia Lavantina, divina mediante gratia et dextera Domini Eumdem suftulciente, per suam vitae integritatem, scientiam, industriam, prudentiam et in administratione rerum dexteritatem in spiritualibus et temporalibus provide guber- nanda sub Mici regimine suo salubria et opportuna inere- menta sit susceptura. — Mandantes insuper omnibus quibus- cumque Presbyteris curatis, nec non singulis tam ecclesiasticis quam saecularibus ministris aliisque ad dictum Episcopatum quomodolibet spectantibus personis in virtute s. obedientiae firmissime praecipiendo, quatenus saepe dictum Michaelem 759 Napotnik prout praemittitur nominatum, institutum ac con- firmatum in vestrum Episcopum, Praelatum, Pastorem et Rectorem humiliter, obedienter et reverenter assumatis et recipiatis Eidemque tamquam vero et legitimo Episcopo vestro Praelato, Pastori ac Rectori reverentiam et obedientiam tam debitas quam condignas praestetis et exhibeatis, alioquin contradictores et rebelles quoscumque non solum per Nos- metipsos auctoritate Nostra Metropolitica debitis censuris ecclesiasticis compescemus, verum etiam sententias, quas ipse confirmatus Episcopus Lavantinus Michael Napotnik in vos et alios rebelles rite et legitime tulerit, ratas habebimus, nec non auctore Domino usque ad condignam satisfactionem contra vos lili debitum aC licitum subsidium et auxilium praestabimus. — In quorum omnium et singulorum fidem ac testimonium praesentes litteras exinde fieri atque Sigilli Nostri appensione roborari iussimus, easdemque pro solita confirmatione manu nostra propria subscripsimus. Actum Salisburgi in Metropoli Nostra die 26. Octobris anno millesimo octingentesimo octogesimo nono. Princeps-Archiepiscopus et Metropolita. Po izvršenih obredih se je potrjenec za dobljene do¬ brote in milosti zahvalil s sledečimi besedami: Celsissime ac Excellentissime Domine Princeps- Archiepiscope! Reverendissime Metropolita et Confirmator! Domini ornatissimi! Incomprehensibilia sunt iudicia Dei et i n - vestigabiles sunt viae e us, clamo sollemni hoc mo- mento vehementer motus intimeque compunctus, inclamo in hac Dei domo magnifica cum celebri gentium doctore, divo Paulo apostolo. (Rom. 11, 33). - lllis ipsis inscrutabilibus Dei Trini consiliis: provi- dentia nimirum divina sic disponente atque cooperante libera voluntate Tua, Celsissime Archipraesul et Reverendissime Metropolita, simulque accedente annutu Suae Caesareae ac f Franciscus a Paula Albertus m. p. £ 760 Regiae Apostolicae Maiestatis Imperatoris nostri Francisci Iosephi I. semper Augusti — electus iamque confirmatus sum cgomet, homo vix ullis meritis, successor Iacobi Maximiliani felicissimae recordationis, de cuius generosissimi mei Maecenatis atque Mentoris iactura lugens lamentor atque lamentabor, virtuosissimi huius viri, inquam, factus sum suc¬ cessor in Sede episcopali Lavantina — in dioecesi illa ve- tusta et venusta ac felici, quippe quae optimo iure conde- coratur dulci titulo charissimae filiae almae matris Metro¬ poli ae Salisburgensis. Sed o bone Deus, amor meus! Tremebundus subeo munus terribile, quod nullo modo subirem, ni firmissima spes in Eum me sublevaret, cuius gratia sum, quod sum, si de caetero quid sim. Munus adeo, quod nullo pacto adirem, nisi confiderem in subsidio beatissimae Virginis et Matris Mariae Reginae apostolorum, confiderem in adiutorio principis militiae coelestis beati Michaelis arčh- angeli, nec non in praesidio gloriosorum principum aposto¬ lorum sancti Petri et sancti Pauli. Munus ingens aggredior, quod nulla conditione aggrederer, ni superiores mei alii- que viri profundae eruditionis et probatae prudentiae iubare conspicui mihi semel atque iterum suaderent et per- suaderent. Provinciam čapio, quam nulla ratione caperem, ni '1'umetipse, perillustris Metropolita, sapientia et perita consiliorum promptitudine Ornatissime, istam mihi Conferres, adlato solamine, me a Deo, Clero populoque lideli esse vo- catum, ideoque a Te, Reverendissime Collator, electum et sollemniter nune confirmatum. Tantum denique munus ego tantillus numquam suciperem, credite mihi testes spectatissimi, ni fidissimi Cleri et fidelissimi populi Lavantini charitas, quae patiens et benigna est, quae non aemulatur, non inflatur, non irritatur, non cogitat malum . . . quaeque omnia suffert et omnia sustinet (I. Gor. 13, 4. 5. 7) — ni haec Lavantinorum, dico, charitas ab Apostolo nationum celebrata animum mihi addidisset. Et verum enim vero! Praefatis firm is fuleris indubie maxime opus est mihi confirmato in munere apostolico, 761 <- cuius sublimitatem ac gravitatem, cuius postulata vix men- surabilia periculaque sat abundantia sanctissimi Ecclesiae Patres et Doctores sapientissimi incessanter urgent atque urgent; et cuius onera angelicis quoque humeris formidanda praedicantur a sacrosancto Concilio Tridentino. (Sess. VI. cap. 1. de reformatione). Extollitur quidem hocce munus utpote sacerdotii culmen, et effertur veluti dignitatum fastigium, ve- rumtamen non est Thabor, sed est potius Gethsemani et Golgotha. Quara veritatem sat momentosam perculso in corde revolvens diffiderem ferme et fierem modicae spei; ast Deo ter Optimo Mašimo sint laudes sempiternae, alia multo iu- cundior cogitatio corroborat me et sustinet dilabentem. Est autem tides sacra et salutaris, fides supranaturalis, me stare supra Petram, cui a divino Salvatore inconcusse inaedi- ficata est sančta Ecclesia catholica et apostolica, mater et magistra nostra, cuius si obliviscar, esarescat prius lingua oris mei et arida fiat manus mea. Et ideo hac divina fidei virtute fultus collocaturus sum crastino omnique die sub- secuturo in hac Petra salvificante pedum Pastorale meum, vovens vovendo, me indivulsum adhaesurum esse visibili aeterni Pastoris Christi in terris Vicario, beatissimo Papae Leoni XIII., luminari magno per egregias suas constitutiones mundum universum irradianti et lucidissime collustranti. Sub finem vero debilis huiusce meae perorationis urget me instantissime sensus gratitudinis, ut praecedenter Tibimet, pro religionis bono animarumque salute vigilantissime Archi- praesul, ceu plenario dioecesis Lavantinae Collatori, pro summo honore mihi clementer collato summas quoque ac immortales grates rependam. Vivas beatus dies in dies, et praepotens Deus Te etiam atque etiam conservet gloriae divinae augendae gratia, salutis et ecclesiasticae et civilis promovendae causa, nec non ad felicitatem venerandae archidioecesis et ad prosperitatem dioecesis Lavantinae in futuro quoque benigne promovendam. Urget me porro timor ingratitudinis, ut sincerissimas eshibeam gratias singulis et omnibus viris honoratissimis, quippe qui qua splendida et Ecclesiae et civitatis ornamenta tantopere multiplicarunt sua 762 praesentia hodiernani actus confirmatorii sollemnitatem. Prae- sentiam, me immerito adeo honorificantem, Celsissimi ac Re- verendissimi Principis - Episcopi Gurcensis, Reverendissimi Abbatis O. S. B. ad s. Petnim, praesentiam plurimum Re- verendi Capituli Metropolitani aliorumque virorum dignissi- morum ex archiepiscopatu Salisburgensi; praesentiam ex- cellentissimi Domini vices Caesaris gerentis, omniumque re- liquorum officialium, auctoritate pollentium dignitateque emi- nentium; ac tandem demum praesentiam venerabilium ab amante me et a me readamato Clero Lavantino ablegatorum indelebili modo alta in mente repositam tenebo. De caetero autem gratiis devotissime peractis novas addens deprecationes pro favorabili memoria in futuro, finem facio dicendi verbis Paulinis: Charitas Dei et gratia Domini nostri lesu et communicatio Spiritus Sancti sit nobiscum omnibus! (II. Gor. 13, 13.). Amen, et ita fiat! — Končno je zopet prokurator povzel besedo, da izrazi svojo zahvalo in častitko. Celsissime Princeps-Archiepiscope! Postremo adhuc a Te, Celsissime Princeps-Archiepiscope, pro muneris mei ratione supplex exposco, ut confirmato iam Principi-Episcopo Lavantino Michaeli consuetas confirmationis litteras, quibus sollemnissimi actus memoria posteritati con- servetur, exarandas clementissime decernas. („Decernimus“.) Cum iam omnia, quae nobis in votis erant, laetabundi peracta videamus, permittas, Excellentissime Domine Princeps- Archiepiscope, ut nomine ecclesiae Lavantinae, cui novum de- disti pastorem, quam maximas Tibi referam grates. Certe in hac cathedrali ecclesia hodi e, qui non potuerunt corpore, pia mente adsunt Lavantini, grato animo agnoscentes summam Tuam erga ipsos benevolentiam paternamque sollicitudinem, qua hunc virum egregium ablegasti, quem ad unum omnes exoptasse videntur, atque ut Deus Optimus Maximus lar- gissimos gratiae suae thesauros in Te, Reverendissime Archipraesul, effundat, ut animo et corpore usque in extremam 763 <- senectam incolumem Te ac sospitem conservet, enixis pre- cibus non desinent exorare. lam Tibi, Celsissime Princeps-Episcope, Gratiosissime Domine Principalis, ad excelsum Episcopatus culmen evecto, devotae ac sincerae gratulationis primitias offerre contendo, splendidae huius dignitatis gradum omni iure quum sis assecutus pro magnis, quibus excellis meritis, cum fiducia spero et congratulor, et mecum certe omnis spectatissimorum testium consessus exoptat, ut honor iste sublimis, et onus grave, humeris Tuis impositum, in Tuam et gregis Tibi commissi cedat salutem. Optimis ergo auspiciis abhinc pro- ficiscentem ovantes Te excipient Lavantini, non externum sive alienum, sed ex ipsa sua dioecesi oriundum, non novum, sed ex filiali illa cum excellentissimo praedecessore Tuo piae memoriae necessitudine carum, et pro singulari tuo rei catholicae zelo optime cognitum. Hune igitur pium gratumque erga Te animum Lavantina ecclesia fidelium ut servet, ut Tuam Pastoris vocem com- missus Tibi grex audiat, ut omnes ac singuli, quos dedit Tibi Pater coelestis, in nomine Eius serventur, ut quod se- minaveris, a Domino custodiatur, ut Tu denique cum omnibus Tibi concreditis aeternorum bonorum particeps fias, id et aliud omne, quod bonum, felix faustumque sit, a ditissimo omnium bonorum datore Deo Tibi apprecamur, per Dominum nostrum Iesum Christum, cui honor et gloria in saecula! Amen. PRINCIPI EPISCOPO LAVANTINO RECENS CREATO IN SOLENNITATE CONFIRMATIONIS PIA AC SINCERA EXHIBETVR GRATVLATIO. Slednjič še bodi omenjeno, da je ravno na dan po- trjenja, to je 29. oktobra 1889, poslal prečastiti gospod knezonadškof naznanilo tega dogodka njegovi ekscelenci ces. kralj, ministru za bogočastje in poduk, Pavlu Gautsch von Frankenthurn. 764 4. Posvečenje potrjenega knezoškofa Lavantinskega. osmini posvečenja cerkva, dvajseto nedeljo po bin- koštih, dne 27. oktobra 1889 se je med ganljivimi in prepomembnimi obredi vršilo v Solnograškem domu škofovsko posvečenje včeraj potrjenega nadpastirja Lavantin¬ skega. Ni, da bi tukaj razlagal globoki pomen svetih ceremonij, ki presunejo posvečenca do dna srca ter ga, hoče ali noče, povsem preobvladajo.' Ves dogodek izpričuje naslednja listina: FRANCISCUS ALBERTUS Dei et apostolicae Sediš gratia Archiepiscopus Salis- burgensis, Legatus apostolicus natus, Germaniae Primas, S. Theologiae et Philosophiae Doctor etc. etc. Universis et singulis praesentes litteras inspecturis fidem facimus et attestamur, quod anno Domini millesimo octingen- tesimo octogesimo nono, die 27. Octobris, quae fuit Dominica vicesima post Pentecosten et dies octava Dedicationis Ec- clesiarum, in Ecclesia Nostra Metropolitana Salisburgi more Sanctae Romanae Ecclesiae divina celebrantes assistentibus Illustrissimis ac Reverendissimis Dominis Josepho Kahn Episcopo Gurcensi et Ioanne Ev. Haller, Episcopo Adrensi et Auviliari Salisburgensi, Illustrissimum et Reverendissimum Michaelem Napotnik in Episcopum vacantis Ecclesiae ca- thedralis Lavantinae adhibitis debitis et praescriptis sollemni- tatibus, quae iuxta ritum et consuetudinem S. Romanae Ec¬ clesiae adhibentur, consecravimus. 1 Natanje razlaganje škofovskega posvečenja najdeš v moji knjižici: Ansprache anlasslich der am Sonntage nach Weihnachten, den 31. Dezember 1893, durch Se. Hochfiirstlichen Gnaden und Exzellenz den Hochwiirdigston Herrn Fiirst-Erzbischof und Metropoliten Dr. Jo- hannes Evang. Haller vorgenommenen Konsekration des neuemannten HochwUrdigsten Fiirstbiscliofes von Seckau, Herrn Dr. Leopold Schuster, gewesenen Propstes der Stadtpfarrkirche zum Hi. Blut Christi in Graz. Gchalten in der Metropolitankirche zum heil. Rupertus und heil. Virgilius in Salzburg von Dr. Michael Napotnik, Furstbischof von Lavant. Graz, 1894. mal. 4°. str. 31. 765 4- In quorum fldem has formatas Litteras manu propria subscripsimus et Sigillum Nostrum Archiepiscopale apprimi iussimus. Salisburgi die vicesima septima Odobriš anni 1889. /f Franciscus de Paula Albertus m. p. Princeps-Arcbiepiscopus et Metropolita. Za nebeško milost posvečenja sem se, v srcu močno ganjen, zahvalil prevzvišenemu gospodu posvečevalcu in pre¬ častitima gospodoma soposvečevalcema: knezoškofu Krškemu Dr. Jožefu Kahn in pomožnemu škofu Solnograškemu Dr. Janezu Evang. Haller nekako takole: Celsissime et Excellentissime Domine Princeps- Archiepiscope et Metropolita! Reverendissime Consecratot! Reverendissimi Episcopi assistentes Conconsecratores! Sollemni hac die Tu, Celsissime ac Reverendissime Consecrator, commemor verborum divi Pauli apostoli ad Timotheum: Ad m o ne o te, ut resuscites gratiamDei, quaeestinte per impositionem manu um mearum (I. Tim. 4, 6), huius admoniti Paulini reminiscens, inquam, ad munus episcopale me, indignum servum in vinea Domini, consecrare haud dedignatus es. Et tali modo iam perfecte evectus sum ad ingens munus, de quo cum mellifluo Doctore Claravallensi propalam fateri cogor: „Video, me locum esse sortitum altiorein, sed non tutiorem, locum sublimiorem, sed non securiorem“. .Si enim relate ad illud divini Salvatoris: Quid prodest ho mini, si mund um u ni ver sum 1 ucr e tur, animae suaevero detrimentum patiatur, adeo difficile est, propriam animam suam salvam facere, quam multo difticilius ac pe- riculosius apparet officium rationem reddcndi pro plus quam quingentis millibus animarum aeterno Pastori, omniscio, iu- stissimo, potentissimo Iudici! Sed coelesti adiutus gratia, quae hodie et cras omnibus petentibus conceditur largiter, simulque respiciens ad con- solatoria Tua verba. Reverendissime Consecrator, me a Deo, Clero populoqne fideli esse voeatum ideoque a Temetipso electum, nudius tertius processu canonico probatum, heri sollemniter confirmatum hodieque clementer consecratum pro munere episcopali: ex visceribus meis pro insigni gratia insignes quoque ac reverentes grates exhibitas volo. Spiritus Dei testificatur mihi, quod Pastor fidelis esse desiderio desiderem, quippe qui, ad maiorem Dei gloriam animarumque salutem, minime vero ad proprium honorem commodumque laboraturus est, non ignorans, rationem pro pastoratione ovicularum reddendam esse non hominibus mortalibus, sed Deo immortali, dandam esse aeterno remune- ratori, non hominibus, qui sine Deo nihil sunt nihilque dare valent. Dei ter Sancti voluntatem praedicaturus sum adinstar s. Ioannis Baptistae, patroni ecclesiae cathedralis Lavantinae. Crucem non fugiam, sed illam lib enter amplectar ad exem- plum s. apostoli Andreae, protectoris dioecesis, a me guber- nandae. Ferrum et aes, ut hominem morti et iudicio pro- pinantem iuvent, non sunt nisi arundo paleaque: firma sola semper manet antiqua Crux in Golgotha. — Talia quum observare heri et hodie et iampridem crebrius proposuerim, spero laetabundus, fore, ut fiduciam in me collocatam Tibi, Reverendissime Domine Consecrator, convenienter recom- pensem. Probe scio, tenore sacrorum Bibliorum gratam chari- tatem opere et veritate, non verbo commonstrandam esse. Attamen in vita hominis dantur momenta, in quibus verbum pro facto sumendum est. Existunt momenta, quibus homo invincibiliter urgetur ab intus, ut affectibus suis in- ternis viam adaperiat ad extra. Et tale momentum est praesens pro me, quo gravissime obligor, ut verbis pandam sensa, quibus cor et pectus meum commoventur, sicut moventur ligna silvarum a facie venti (Is. 7, 2), sensa nempe intimae gratitudinis, tilialis pietatis ac reverentialis timoris erga Te, perillustris Metropolita. Retribuat Tibi Deus omnipotens et 767 <• misericors cuncta bona donaque, mihi gratiosissime collata, dies in dies! Ex totis praecordiis debitas defero gratias Vobis quo- que Reverendissimis Episcopis assistentibus Conconsecra- toribus pro gratioso ministerio in explendis caeremoniis, mysterio pleniš. Congruas rependo gratias et singulis et omnibus Dominis honoratissimis, qui auctoritate honoribusque meritisque splendentes sua praesentia me honorificaverunt atque hodiernam festivitatem perpulchre ornaverunt. Utinam cunctis foret largus retributor et remunerator praepotens Deus, cui sint laus, honor, gloria et virtus in saecula sae- culorum! Amen. — Po cerkveni svečanosti je gostoljubni knezonadškof povabil poleg mnogo Solnograških duhovnikov še tudi vse iz Lavantinske škofije došle goste k bratovski gostbi. V hvaležni spomin blagosrčnemu možu, ki je bil rojen v mestu Hallein dne 30. januarja 1818 in je dne 10. aprila 1890 po dolgotrajnem bolehanju mirno v Gospodu zaspal ter bil dne 14. aprila slovesno pokopan v prestolnici, naj priobčim tukaj svojo zdravico pri agapi ali bratovski gostbi: Euere Fursterzbischoflichen Gnaden und Exzellenz! Euere Hochfiirstlichen Gnaden hatten im vorigen Jahre die Gewogenheit, die freudenreiche Doppelsekundiz des nun- mehr selig im Herrn ruhenden Fiirstbischofs von Lavant mit hochdero Gegenwart zu beehren und zu verherrlichen. — Am 1. Juli laufenden Jahres hatte Euere Exzellenz die Giite, den guten Oberhirten der tief betriibten Herde zur letzten Ruhestatte zu geleiten. Und heute ist abermals ein Tag, an dem die Lavanter Uiozese das volle Interesse Euerer Fiirsterzbischoflichen Gnaden in Anspruch genommen. Fast genau vier Monate nach dem Hinscheiden des tat- und tugendkraftigen Kirchen- fursten gaben Sie, hochwiirdigster Herr Metropolit, kraft beriihmten Privilegiums an Stelle und mit Vorwissen Seiner Heiligkeit Papst Leo XIII., des geistesmachtigsten- Mannes unserer Tage, und mit allerhochster Zustimmung Seiner Apo- -> 768 < stolischen Majestat unseres geliebten Kaisers Franz Joseph I., beivunderungsviirdig durch Tugendkraft und Seelengrosse, gaben Sie, sage ich, in meiner armseligen Person der ver- waisten Diozese \vieder einen Hirten, indem sich Euere Exzellenz der miihevollen Aufgabe unterzogen, mir, dem geringsten DienerGottes, die heilige Bischofiveihe zu erteilen. Alle die manigfachen in dieser, fiir mich so denkiviir- digen Woche vollzogenen Gnadenakte, vornehmlieh aber der heutige hochheilige Weiheakt und dazu die giitigen Worte, mit denen ich unverdienter \Veise soeben beehrt worden bin, drangen mich, dafi ich mir zum offenen Bekenntnis der meine Scele heute tief bevcegenden Gefiihle die Erlaubnis erbitte. Vor allem ist es das Dankgefiihl, welches nach einem entsprechenden Ausdrucke ringt. Genehmigen Euere. Fiirst- erzbischoflichen Gnaden dasselbe, wie es mit seiner vollen \Varme nicht nur gegemvartig mein Herz erfiillt. sondern alle Zukunft in ihm wach erhalten verden soli. Moge mich des Allmachtigen und Allgiitigen Gnade stiitzen und starken, dafi ich in dem neuen so anforderungs- wie verantwortungsvollen Berufe auf einen gesegneten Er- folg meines Wirkens als auf eine abzuzahlende Dankesschuld himveisen konnte. Ehrfurchtsvollen Dank statte ich auch den beiden hoch- viirdigsten Mitkonsekratoren tur den geleisteten Liebes- dienst, fiir die hohe Hulderweisung ab. — Desgleichen sage ich meinen verbindlichsten Dank dem hochiviirdigsten fferrn Abt von St. Peter, dem hoch\viirdigsten Metropolitankapitel fiir die freundliche Teilnahme an der erhebenden Festlich- keit. — Mein inniger Dank sei gezollt auch allen den hoch\v r . Herren aus der altehnviirdigen Erzdiozese, vornehmlieh dem Herr Patronus causae oder Prokurator 1 fiir die treffliche Losung der nicht leichten Aufgabe und dem Herrn Dom- caeremoniar 2 fiir die gewandte Anleitung und liebevolle 1 Učeni profesor in tudi kapitular kolegiatnega kapitelja Alattsee, dr. Matija Kaserer, je umrl dne 13. marca 1900. 2 Otto Maximilian von Wallpach Edler zu Schwanenfeld je danes kanonik Metropolitanskega kapitelja. 769 Fiihrung wahrend des Vollzuges der erhabenen, so sinnreichen Caeremonien. — Schliefilich danke ich herzlichst den drei hochw. Herren Zeugen beim kanonischen Informations-Pozefi und allen den anwesenden Lavantinern fiir den Trost und fiir die Freude, die Sie mir durch Ihre Teilnahine an der gestrigen und heutigen Feier bereitet haben. Liebe erzeugt Gegenliebe. Und so ist denn auch opferbereite Liebe zu allen Betvohnern der grofien Lavanter Diozese die gegen- wartig meine Seele erfiillt und vollends beherrscht. Ja, die sufle Sprache der Liebe wollen wir unter der Leitung un- serer heiligen Mutter Kirche stets fleiflig lernen und in ihr uns eifrig iiben. Hochwiirdigster Herr Metropolit! Ich arbeitete zwar schon bislang im Weinberge des Herrn; aber nunmehr liegt fast ein unabsehbares Arbeitsfeld im mystischen Weinberge des LIerrn vor meinen Augen. Ach, wie blicke ich hinein mit wonnevoller und doch wieder mit angsterfiillter Seele! Denn, wie der natiirliche Wein- stock tranen mufi, ehe er die Freuden erregende Fruchtan- setzt und zeitigt, ahnlih vollzieht sich auch die Pflege des mystischen Weinstockes nicht ohne Muhe, nicht ohne Triib- und Drangsale, nicht ohne stille Herzenstranen. Um nun in diesem wunderherrlichen Weinberge nach dem Willen Gottes arbeiten zu konnen, haben Sie mir, hoch- wiirdigster Herr Konsekrator, heute die heilige Bischofweihe erteilt, haben uber mich die Gaben des Heiligen Geistes herab- gefleht, der noch immer die Bischofe bestellt, um die Kirche Gottes zu regieren. — Nun denn, hineingesetzt auf ein so weites Arbeitsfeld im Weinberge des Herrn, erhebe ich den Becher voli Traubenblutes auf das Wohlergehen Euerer hochfurstlichen Gnaden mit dem lebhaften Wunsche: Der Geber alles Guten moge Euerer Exzellenz so viele innere und aufiere Freuden geniefien lassen, als es in der vorbei- rauschenden Salzach Sandkorner und Wassertropfen gibt. Nun aber lade ich alle Mitgenossen an dem Liebes- mahle freundlichst ein, mit mir in den Hochruf einzustimmen, 49 770 d er da gewifi nicht blos bis Hallein, - sondern in alle Gaue Salzburgs hineinschallen und wieder heraus machtig hallen wird: Gott erhalte, Gott segne Salzburgs fiirsorglichen Kirchen- fiirsten zur Zierde des Altars, zur Stiitze des Thrones, zum Wohle der nach Alesander von Humbolt dritt - schonsten Stadt der Welt, zum Heile des Erzbistums und noch ganz vorziiglich zu Nutz und Fromm en der dankerfuilten Dio- zese Lavant! Ad multos annos! 5. Nastop višepastirske službe. ® o srečno dovršenih slovesnostih v Solnogradu sem se vrnil v zavod pri sv. Auguštinu na Dunaju, da vredim in izročim svoj dosedanji posel nasledniku. — Dne 6. novembra 1889 sem iz Dunaja potom apostolske nuncijature poslal svetemu očetu Leonu XIII. nastopno pismo vdanosti, zvestobe in pokorščine, ki morajo katoliškega škofa dičiti ter neločljivo vezati z apostolskim sedežem. Beatissime Pater! Gravissimum simul ac suavissimum rnihi devote sub- scripto, ad pedes Sanctitatis Tuae humiliter genibus provo- luto, incumbit officium, ut loco Principis-Episcopi Lavantini lacobi Mavimiliani Stepisehnegg in pace Christi quiescentis a Reverendissimo Archiepiscopo et Metropolita Salisburgensi Francisco Alberto Eder vigore extraordinarii privilegii Apo- stolici successor rite electus et confirmatus ac consecratus, priusquam ecclesiam cathedralem Marburgensem sollemniter ingrediar, sensa sincera illimitati obsequii, filialis pietatis timorisque reverentialis erga sacrosanctam Personam Tuam candide revelem. Sane quidem tremebundus subii munus ingens, cuius onera, quum iam per se angelicis quoque humeris formi- —> 771 <- danda a sacrosancto Concilio Tridentino (sess. VI. c. 1. de reform.) praedicentur, nostra aetate ob impedimenta sat multa superque magna multo magis formidanda ac fugienda esse mihi videntur. Totus enim ferme mundus adversus Eccle- siam Christi excitatus est neque immerito immenso aequipa- ratur oceano, cuius fluctus vehementissimis procellis agi- tantur. Navicula Christi hinc inde iactatur, remiges Epi- scopi valde laborant ac sollicitantur; et Ipse gubernator bea- tus Petrus, in augustissima Persona Tua gubernacula tenens et dirigens, vi m patitur. Mundus autem, a potestatibus tenebrarum seductus et concitatus, gaudendo exultat, quod Ecclesia Christi pericli- tatur. Per pravas ephemerides atque alia preli impia opera incessanter accendit contra Eam bella perniciosa, propalam privatimque Eius doctrinam, instituta, privilegia, iura, eius Caput visibile et caeteros pastores conviciis omnimodisque iniuriis petit ac lacessit. Quinimo societates proscriptae sa- eratissimam Personam Tuam conniventibus illis ipsis, quo- rum est tutamen praebere, ignominia afficere et dehonestare iam audent sperantes, de Ecclesia mox actum iri. In specie apud nos, quod me indubie valde gravabit, nationes, ab hominibus malevolis irritatae, inter se misere dissident seseque veluti hostes impugnant; in quae deplo- randa dissidia nationalia Clerum quoque pertrahere študent, qui,, si refragetur, proditionis nationis propriae insimulatur. Talibus turbis sacra religio, quae charitatem mutuam iniungit et inter diversas nationes medium parietcm maceriae solvens (Ephes. 2, 14) inimicitias evacuat, quantum non possit non capere detrimenti, clarum est. Rebus sic stantibus, qui, beatissime Pater, non angar atque metuam, ne par sim adimplendis tali aetate talibus officiis, quae munus episcopale expostulat ? Nam inter alia Episcopi est, Sanctitatis Tuae praerogativas cunctaque iura imminuta propugnare verbo et facto, ut Beatitudo Tua quam citissime ex arctissimis vinculis liberetur. Episcopi est, fide- lium animos ad amorem et reverentiam erga amandissimam ■ Paternitatem Tuam provocare, ut se filios esse meminerint 49 * 772 et filialis pietatis erga communem christianorum Patrem officia lubenter exequantur. Episcopi est, Clerum litteris sacris excolere et ad omnem pietatem informare eiusque numerum adeo decimatum per seminaria aliaque media ido- nea redintegrare. Et ut alia taceam, Episcopi est, nocivis preli operibus per opera bona potissimumque ephemerides catholicas efficaciter occurrere, simulque varias societates ad rem catholicam tutandam et promovendam perutiles prudenter curare et sapienter moderari. Talia et consimilia animo meo obversantur, dum mu- nus adeo sacrum suscipio. Cum respectu ad tantum munus ego tantillus diffiderem ferme, ni me corroboraret fides sa- lutaris, me stare supra Petram, cui a divino Salvatore incon- cussa inaedificata est sancta Romana Ecclesia catholica et apostolica, mater et magistra nostra, cuius si oblivisqar, exarescat prius lingua oris mei et arida fiat manus mea. Qua divina fidei virtute fultus sistam super hac Petra salu- tifera et solidabor in aeternum. Magistro infallibili adhaerebo, neque errabo umquam. Clavigerum divinum sequar, neque ego neque grex meus ullis umquam salutis mediis care- bimus. Frequenter potissimumque die consecrationis statui, ut Deo bene iuvante sim fidelis fidelium pastor, laborans in maiorem Dei gloriam animarumque salutem, minime vero ad proprium honorem aut commodum multiplicandum. Sollem- niter vovi, ut divina opitulante gratia voluntatem Dei sim praedicaturus ad exemplum s. Ioannis Baptistae, patroni ec- clesiae cathedralis Marburgensis, et ut crucem non fugiam imo potius illam amplectar ad specimen s. Andreae apostoli, patroni peramplae dioecesis Lavantinae. Ad quae propo- nenda Fortitudo Tua, Beatissime Pater, me impulit, qua proelia Domini tam fortiter tamque invicte proeliantur. Recipere me igitur dignetur, quaeso, beatissima Pater- nitas Tua ceu filium natu spirituali minimum in communio- nem Tuam atque sapientia Tua coelesti perpetuo illuminare et consiliis, monitis, solaminibus semper iuvare ac demum 773 benedicere et pro me meoque grege Deum ter Sanctum orare! Benedictio Patris firmat domos filio- r u m. (Eccl. 3, 11). Sub finem vero liceat mihi instantissime implorare tum pro persona tum pro fidissimo Clero et fidelissimo populo benedictionem Apostolicam. Pro qua summa gratia summas quoque gratias rependet ea, qua par est, reverentia et obedientia Sanctitatis Tuae humillimus servus f Michael Napotnik, Episcopus Lavantinus cum sede episcopali Marburgi, in austriaca provincia Styria inferiore. Izredno me je razveselil kmalu došli odgovor, ki mi ga je dne 14. novembra 1889 štev. 83720 pisal papežev državni tajnik, Mariano kardinal Rampolla. No. 83720. Illustrissime et Reverendisime Domine! Libenter accepit habuitque gratissimas Summus Ponti- fex litteras tuas filiali studio et officio refertas, quas ante diem VIII. Idus Novembris ad Eum dedisti, priusquam Mar- burgensem Ecclesiam ingredereris. Voluit autem me Tibi suo nomine et verbis significare probatissimos fuisse Šibi sensus iis litteris expressos, apprime dignos sacrorum Antistite, qui et vim Pastoralis ministerii et temporum rationem probe perceperit. Confidit itaque, non defuturam Tibi in ardui perfunctione muneris divinam opem, quam Tibi et Dioecesi, cui praees propitiam enixe adprecatur. Vindobonae a. d. VIII. Id. Novembr. 1889. 774 Ego vero Pontificium exequutus mandatum oblata occa- sione libens utor, ut sensus Tibi pr,ofitear peculiaris existi- mationis, qua sum ex animo Amplitudini Tuae Romae die 14. Novembr. 1889. Addictissimus Reverendissimo Domino Michaeli Napotnik M Card . Rampolla m. p. Episcopo Lavantmo. Marburgum. Na god sv. Karola Boromeja, dne 4. novembra 1889, sem vsled naj višje določbe z dne 2. tistega meseca položil v roke Njih. Veličanstva prisego vdanosti in zvestobe. Po¬ tem sem pa dne 12. novembra odpotoval v Gradec, kjer sem prenočil pri usmiljenih bratih in se drugi dan oglasil v kn. šk. pisarni—milostljivi gospod vladika Sekovski, dr. Janez Zwerger, so se mudili pri škofijskih posvetovanjih na Du¬ naju — in sem obiskal ces. kralj, namestnika gospoda ba¬ rona Kiibeck zu Kiibau. To sredo popoldne 13. novembra sem se v društvu stolnega dekana Ignacija Orožen in ka¬ nonika Laurencija Herg odpeljal z brzovlakom v Maribor, kjer so me pozdravili raznih oblastev zastopniki na kolo¬ dvoru, duhovniki pa in šolska mladina pri stolni cerkvi, v kateri so bile potem opravljene primerne molitve in je bil podeljen zakramentalni blagoslov. Triindvajseto nedeljo po binkoštih, na god sv. Grego¬ rija Čudodelnika, dne 17. novembra 1889, se je v prestol¬ nici po izdanem sporedu 1 vršila svečanost intronizacije,. 1 Za poznejšo porabo bodi tu ponatisnjen: Pr o gr a mm liber die feierliche Introduction Seiner Fiirstbischoflichen Gnaden. In der Domkirche wird der Betschemel fiir Seine Fiirstbischof- liche Gnaden auf der Evangeliumseite bereitet sein ; diesem gegen- iiber nimmt auf der Epistelseite Platz der Vorleser, welcher die erz- bischoflichen Ernennungs- Confirmations- und Consecrations - Ur- kunden verliest. Paramente werden in der Domkirche bereitgehalten: Ftir die Domherren, Mozette und Rochette; fiir die iibrigen Geistlichen Chorrocke; am Hochaltare bischoflicher Mefiornat. — Fiir katere seje udeležil cesarski namestnik ekscelenca Gvido baron Kiibeck z mnogoštevilno gospodo svetno in duhovsko. Pri velikem altarju sem pozdravil častito duhovščino s temi le stavki. Seine Exzellenz dcn Herrn Statth^Hter wird ein Knieschemel mit Fauteuil auf der Evangeliumseite de,s Presbyteriums vor der ersten Stufe d. i. vor der Kommunionbank aufgestellt. 1. Um halb 8 Uhr wird das erste Glockenzeichen, um 8 Uhr das zweite gegeben; um */ 4 9 Uhr wird zusammen geliiutet. 2. Sammtlicher Klerus und die Alumnen versammeln sich in der Sakristci der Domkirche, ziehcn rechtzeitig unter Vortragung des Kreuzes, ohne Gelaute, in die Aloysikirche. 3. Um halb 9 Uhr kommen Seine Fiirstbischofliche Gnaden unter feierlichem Glockengelaute in die Aloysikirche. I, St. Aloy sik ir c h e. In derselben werden auf einem Seitentische die Paramente fiir Seine Fiirstbischoflichen Gnaden bereitet, als Amictus, Alba, Cingulum, Pluviale, Mitra cum Pastorali, so auch das Notvendige fiir die 4 Le- viten; fiir die Infel- und Pastoraltrager; ein Kissen fiir die erzbischof- lichen Dokumente; 2 Strata, namlieh: eines vor der Kirchtur und das andere im Presbyterium vor dem Hochaltare sammt einem Bet- schemel. — In den Kirchenstiihlen nimmt rechts der Klerus und links nehmen die weltlichen Honoratioren Platz. Auf dem Hochaltare muli schon bei dem Eingange der Kelch sammt dem aufgeschlagenen Mefibuche bereitet sein.— Der zum Messe- lescn angekleidete Priester ivartet auf der Evangeliumseite auf Seine Fiirstbischoflichen Gnaden. Der Klerus bildet Spalier durch das Kirchcnschiff. — Auf dem vor der Kirchentiir ausgebreiteten Stratum niederkniend, kiissen Hoch- dieselben das dargereichte Kreuz und werden inzensiert. Dann be- ginnt die hi. Messe. — Nach der hi. Messe ziehen Seine Fiirstbischof- liche Gnaden die am Nebentische vorbereiteten Paramente an. II. Einzug in die Domkirche. Der Auszug aus der St. Alovsikirche beginnt circa 9 Uhr in folgender Ordnung: 1. Voran der Kreuztriiger; 2. Schulkinder der Ehrw. Schul- schwestern; 3. Das glaubige Volk vom Lande; 4. Die \ereine; 5. Die Schul- und die barmherzigen Schwestern; 6. Der Regularklerus mit 776 Perdilecti fratres et filii in Christo lesu! Tua, Pater, providentia gubernat. (Sap. 14, 3). Gum hoc effato libri Sapientiae exordior allocutionem meam sa- lutatoriam ad vos, venerabiles sacerdotes animarumque pastores! Eheu, incomprehensibile Patris coelestis consilium mihi et vobis inopinate luctum paraverat acerbissimum die 28. mensis Iunii anni volventis isto occasu praematuro excellen- dem Kreuztrager; 7. Kreuztrager des Sacularklerus mit 2 Akolyten; 8. Alumnen und Klerus; 9. Das Bischofkreuz mit2 Akolyten; 10. Die Assistenz; 11. Seine Furstbischofliche Gnaden; 12. Die Honoratioren; 13. Der kath. Frauen-Verein und die iibrigen Frauen. Wahrend der Prozession wird das Ecce, Sacerdos mag- n u s gesungen, der Zug bewegt sich durch den Hauptplatz, die Herren- und Schulgasse, den Domplatz, durch das Hauptportal in die Dom- kirche. III. Domkirche. Bei der Hauptpforte wird bereitet sein: ein Kissen mit den Kirchenschliisseln, ein Kruzifix, ein Thuribulum mit Aspergil. Seine Furstbischofliche Gnaden beriihren die Kirchenschliissel, werden inzensiert und nehmen das Asperges. Im Presbyterium angelangt begcben sich Seine Furstbischofliche Gnaden zum Betschemel. Bisdahin wird wahrend des ganzen Zuges das Te Deu m lau- damus gesungen. An der Epistelseite wird dann vom betreffenden P. T. Herm das Protector noster aspice Deus und die Ora- tion Deus omnium fidelium Pastor gesungen. Darauf stehen Seine Furstbischofliche Gnaden auf und begeben sich zum bischoflichen Throne, vor welchem der Betschemel aufgestellt wird. Sodann wird das erzbischofliche Nominations- Conflrmations- und Consecrations- schreiben vorgelesen, worauf eine kurze Ansprache an Seine Furst¬ bischofliche Gnaden des P. T. Diozesan-Administrators folgt, welche Hochdieselben beantworten. Hierauf folgt das Homagium. Wahrend desselben wird das Veni, Creator gesungen; her- nach verlassen Seine Furstbischofliche Gnaden den Thron, begeben sich zur Mitte des Hochaltars und lassen sich die Infel abnehmen. Der Chor singt die Antiphon de s. Andrea ad Laudes; Seine Furstbischof¬ liche Gnaden treten an den Altar, kiissen die Reliquien und begeben sich auf die Epistelseite, die beiden Altarleviten treten in die Mitte der untersten Altarstufe, singen den Vers Annuntiaverunt £ 777 tis sacrorum Antistitis Iacobi Maximiliani, viri doctissimi ac virtuosissimi. Quis adamati Praesulis iacturam tam vicinam augurari potuisset, quis šibi non persuasisset, vigilantcm Pastorem longiore adhuc annorum serie suo gregi a coelo conservatum iri. Ast providentissimus Deus, postquam servo suo ditissimos meritorum manipulos colligendi copiam prae- stitit, transtulit eum de hoc saeculo, ut mature perciperet indefessi sui laboris praemia. Have, pia anima! Quatuor fere mensibus post pii Praesulis obitum di- lapsis, egomet humilis homo, inscrutabili Dei iudicio, vo- catus sum ad amplissimam dioecesim gubernandam. Ideoque, quum vos, dilectissimi in Christo Domino fratres et filii, me modo per os plurimum Reverendi Domini Administratoris dioecesis sollemniter salutaveritis, etiam ego omnes et sin- gulos in nomine sanctissimae Triadis ex animo resaluto. Causa mei adventus ad vos, charissimi in militia Christi commilitones, sola voluntas Dei est, prouti Celsissimus Metropolita me consolatus est, scribendo: „Deus vocavit Te ideoque Ego elegi Te“. Et in sua allocutione, die 27. mensis praeteriti habita, cum emphasi enuntiavit: „Divinus Spiritus, qui ponit Episcopos regere Ecclesiam Dei, mihi auctor fuit, ut te unum eligerem. Non opus hominum est, sed divina vocatio est.“ Cur Deus pro sua infinita sapientia me, indignum et immeritum in sua vinea operarium, ad thronum hunc epi- scopalem vocaverit, ego ignoro et ignorabo. Quod vero Ipse me vocaverit, id mihi manifestum apparet post liberam opera, der Chor respondiert, und Seme Fiirstbischofliche Gnaden singen die Oration: Maiestatem tuam Domine und hierauf unter einer Clausel jene pro Augustissimo Imperatore: Deus, in cuius manu sunt corda regum, inclina ad preces humilitatis nostrae etc. und geben hierauf in der Mit te des Hochaltars den bi- schofliehen Šege n. Nun folgt die Promulgation des Ablasses, dann Predigt und Hochamt. — Die Feier wird geschlossen mit L e Deu m laudamus und dem sakramentalen Segen. — Der Auszug, wie gewohnlich. electionem, a Reverendissimo Domino Metropolita factam: post clementissimam approbationem beatissimi Domini nostri Papae Leonis XIII. atque post gratiosissimum annutum Suae caesareae ac regiae Apostolicae Maiestatis, Augustissimi Imperatoris nostri Francisci Iosephi Primi; clarurn mihi est post propriam deliberationem ac fervidas precationes nec non fluenta lacrimarum, quae panes mei erant die nocteque; id indubium mihi videtur post consultationem virorum, doctrina pietateque coruscantium, semel atque iterum et tertio peractam. Tua, Pater, providentia guber- nat. (Sap. 14. 3). Et firma haec persuasio, me a provi- dentissimo Deo vocatum esse, me impulit ad adventum ad vos, fideles in vinea Domini cooperatores! Dei igitur voluntas beneplacens urgenda est tamquam causa mei adventus ad vos, et illa ipsa divina voluntas sola semper erit mihi causa movens laborandi inter vos. Id solide statui die sollemnis confirmationis, sancte iuravi die consecrationis in Episcopum; idem firmiter propono etiam hoc sollemni momento et voveo vobis, in Christo charissimi, et polliceor in splendido hocce conventu coram aeterno Pa- store, in sanctissima Eucharistia vere, realiter et consub- stantialiter praesente. A d s u m, ut i n t e 11 i g a m , q u a e sit voluntas Dei bona, beneplacens et p e r - fecta. (Rom. 12,2). Venio, ut faeiam voluntatem Dei, quae est, ut pascam gregem, ab ipso mihi concreditum, verbo et opere. Sed ut velle ita et perficere a Deo datur. Proinde dulci gaudio affectus sum in corde meo angustiato, quum expertus fuerim, vos me profusis piis precibus incessanter hucusque adiuvisse, atque pro futuro adiuturos esse. Obte- stor vos ex totis meis praecordiis: nolite umquam desistere ab iriceptis deprecationibus! Per vestra sanctorumque suf- fragia a Deo confirmatus, utut infirmus, omnia valebo ad salutem animarum: siquidem infirma mundi cligit Deus, ut confundat fortia; et virtus in in firm itn te perficitur. Orate, fratres, ut oratione magis et melius dirigam quam humana 779 prudentia magnam dioecesim! Orationi instate, v i g i - lantes in ea! (Col. 4, 12). De caetero, cur sermocinor ? Nonne certo certius mihi conscius sum incontinui vestri adiutorii, dum recorder obe- dientiae et reverentiae, quam Episcopo Lavantino pro tem- pore existente in ordinatione sacerdotali et permulti etiam in investitura beneficii spopondistis. O pastores boni, stetis in- concussi in hac promissione ad Dei gloriam animarumque pacem! Ego obsequium vestrum numquam postulabo, nisi ut munere meo apostolico salubriter fungi possim, ut sacro- sanctum ministerium meum rite et recte adimplere valeam. Manete mihi assidui in agro Dominico cooperatores, obe- dientia et observantia ita copulati, ut anima una simus et cor unum. Unitis viribus invicti resistemus adversantibus et obloquentibus. Ex unione nostra mundus probe resciet missionem nostram divinam. Considerate me unum de. numero eorum, ad quos Magister divinus mandatum suum direxit: Data est mihi omni s potestas in coelo et in ter ra: euntes ergo docete omnes gentes, baptizantes eos in nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti; docentes eos servare omnia, quaecumque mandavi vobis; et e ec e, ego vobiscum sum omnibus diebus usque ad consummationem saeculi. (Matth. 28, 18—20). Habete me unum de eis, quibus Dominus noster locutus est: Qui vos audit, me audit; et qui vos spernit, me spernit (Luc. 10, 16); de quibusque s. apostolus Paulus scribit: Attendite vobis et universo gregi, in quo vos Spiritus Sanctus posuit Episcopos, re- gere Ecclesiam Dei. (Act. apost. 20, 28). O in Christo charissimi, si obedientiae virtus floruerit, florebunt.et caeterae virtutes; obedientia namque ešt mater et custos virtutum. Respectu habito ad obedientiam a vobis praepOsitis libenter exhibendam superfluum duco, ut reponam plurimum Reverendo Domino oratori, qui sese et Capitulum cathe- 780 <- drale et integrum Clerum recommendavit benevolentiae meae. Nam caput, ut peragat officium suum, opus habet manibus, pedibus; manus vero et pedes indigent capite. Vos itaque non minus mihi necessarii estis, quam ego vobis necessarius sum. Memetipsum odio haberem, si quemque vestrum non amanter amplecterer; siquidem unusquisque vestrum pars quasi mei est: estis mei oculi et aures, estis lingua et manus et pedes. Propterea vos amplector omnes et singulos in corde ad convivendum et commoriendum. Probe sciens, me inter et vos illam dulcem relationem intercessuram esse, quae amicum inter et amicum, patrem inter et filios viget, laetabundus veni in medium vestrum, valedicendo dilectis meis collegis et amantissimis discipulis in celebri Instituta sublimioris educationis presbvterorum ad s. Augustinum Vindobonae. Sub finem tenuis allocutionis salutatoriae Tibi, plurimum Reverende Administrator dioecesis, rependo iustas gratias et promeritas laudes pro prudenter ac circumspecte gesta administratione ecclesiae Lavantinae vacante Sede episcopali. Recompenset Tibi largiter omnes exantlatos labores, aerumnas ct passiones varias aeternus rcmunerator, perdives Deus! Con- gratulor Tibi, quod hodie deponas ingens onus cum suavissima conscientia rei optime gestae. Utinam possem Tecum mutare huncce rerum statum! Melius est mereri praelaturam quam possidere, docet sacrorum Bibliorum doctor, divus Hiero- nvmus. Vobis quoque, ornatissimi Domini Capitulares, gratias reddo sinceras pro sincera benignitate, qua me verbo et opere suscepistis inde a die, qua successor piae memoriae Iacobi Maximiliani renuntiatus sum. Laetor et Deum laudo, quod tališ senatus in decus aeque meum ac in utilitatem dioecesis sit mihi assignatus. Item ut decet saluto Excellentissimum Dominum caes. reg. Locumtenentem de metropoli Ducatus Styriae Eique ac cunctis viris illustribus status civilis et militaris debitas dico 781 gratias pro praesentia in sacra hac sollemnitate. Vi rib us unitis prospere promovebimus subditorum salutem terre- strem et coelestem. Consimiliter ago gratias vobis reverendis Dominis d e- canis, parochis, professoribus sacrae Theologiae cunctisque sacerdotibus saecularibus et regularibus, quippe qui primum meum ingressum Ecclesiae cathedralis sua praesentia coho- nestavistis. Renovate, quaeso, pia proposita hodie, quum novus Praestes vos alloquitur, et manete ei devincti amore, precibus et operibus piis! Sermo meus convertitur etiam ad vos, dilecti alumni seminarii clericalis. Estote tales, qualis s. Basilius Magnus fuit, dum studiis vacaret; quem s. Gregorius Nazianzenus adnotat sacerdotem fuisse etiam ante initum sacerdotium! (Orat. 43). Estote imitatores magni Basilii impigro sacrae scientiae et verae pietatis studio 1 Quo fit, ut dies vestrae per manus meas faciendae ordinationis laetitia sua multorum annorum tribulationes compensatura sit. Seminaria — nomen ominosum — in eum praecipue finem inventa sunt, ut ex illis incontinuo habeantur plantae, quae ornent atque conservent hortum dioecesanum semper floridum et fructiferum. Denique dexteram fraternae societatis et intimae com- munionis vobis omnibus porrigens, inclamo: O summe Pon- tifex, aeterne Pastor, lesu Christe, imple me et meos sanguirie tuo redemptos fratres et filios gratia coelesti, ut omnia nostra cogitata et desideria, dieta et faeta cedant in Dei gloriam animarumque bonum! Pace, quam mundus non habet eamque igitur dare nequit, tu nos perfunde! Gratia vobis et pax a Deo Patre nostro et Domino lesu Christo! (Philipp. 1, 2). Amen. —-> 782 <- Zbrane vernike, sem pozdravil s pridižniee z govorom, katerega sem nekoliko izpremenj enega poslal kot prvi pa¬ stirski list vsem ljubljenim škofijanom. Po dokončanih teh slovesnostih sem hitel na Dunaj, da se udeležim še vsaj sklepne seje skupnih prekoristnih posvetovanj avstrijskih nadškofov in škofov, ki so se vršila od dne 9. pa tja do 20. novembra 1889. O dnevi skrbi in truda! O noči brezspanja in brid¬ kosti! Pa kaj, da je bil samo le začetek težav in križev! Toda zgodi se volja božja kakor v nebesih tako na zemlji! Predgovor Pregled in kazalo. 0-^-0 Stran : Pastirski listi. I. Pozdravni pastirski list častiti duhovščini ob nastopu nad- pastirske službe, izdan na praznik rojstva Gospodovega, dne 25. decembra 1889. Gl or i a in excclsis De o! Et in terra pax hominibus . 6 II. Pastirski list vernikom, na praznik Marijinega očiščevanja. dne 2. februarja 1890, o medsebojnih dolžnostih. Od strani nadpastirja: oznanjevanje besede božje, de¬ litev svetih zakramentov, hramba in vodstvo ncumrjočih duš. Od strani vernikov; spoštovanje, pokorščina, molitev .22 III. Pastirski list vernim, na praznik Marijinega oznanjenja, dne 25. marca 1890, o vrhovnem poglavarju katoliške Cerkve .33 IV. Skupni pastirski list nadškofov in škofov avstrijskih ver¬ nikom, na binkoštno nedeljo 25. maja 1890, o terjatvi katoliške javne šole .45 I'. Pastirski list vernikom, na god sv. Tomaža apostola, dne 21. decembra 1890, o milih darovih za sužnje afriške 57 IT. Postni pastirski list vernikom, na praznik izpreobrnjenja sv. Pavla, dne 25. januarja 1891, o potrebnosti in ko¬ risti zatajevanja samega sebe .63 ITI. Pastirski list nadškofov in škofov avstrijskih, pisan dne 15. februarja 1891 vernikom, o volitvi odločno katoli¬ ških poslancev v državni zbor . 79 VIII. Skupni pastirski list nadškofov in škofov avstrijskih, z dne 11. novembra 1891, o koristi cerkvenih društev in katoliških shodov, o krščanski vzgoji otrok in družine, o dobrih knjigah in časopisih ter o srečni rešitvi družbenega prašanj a.88 IX. Pastirski list nadškofov in škofov avstrijskih, z dne 19. nov. 1891, do častitih duhovnikov o njih lastnem posveče¬ nju in o vzveličanju vernikov, izročenih jim v dušno skrb.. • ■ • ... • • • 105 784 Stran : X. Pastirski list, izdan na praznik zaroke device Marije s sv. Jožefom, dne 23. januarja 1892, o češčenju in posne¬ manju sv. Jožefa .116 XI. Pastirski list nadškofov in škofov avstrijskih, poslan dne 20. novembra 1892 vsem vernikom, o škofovskem jubi¬ leju papeža Leona XIII. za ohranitev katoliške edinosti .I 34 XII. Pastirski list, priobčen na praznik rimske stolice sv. Petra dne 18. januarja 1893, o resnici, daje naša sveta ka¬ toliška Cerkev božja naprava po svoji ustano¬ vit v iinrazšir j at vi, posvojemtrajne m obstanku, po svojih lastnostih in posebnostih .144 XIII. Pastirski list z dne 26. januarja 1894 o sveti Družini Nazareški .182 XIV. Pastirski list z dne 20. meseca jan. 1895 o neskončni ljubezni Jezusovi v Zakramentu altarja in o po¬ vratni ljubezni kristjanov do Jezusa .199 XV. Pastirski list, z dne 26. januarja 1896, razlagajoč molitev: Češčena Marija .218 XVI. Pastirski list avstrijskih škofov, priobčen meseca januarja 1897, o važnosti bližajočih se volitev v državni zbor, ker se prvikrat k volitvi kličejo sloji, ki niso doslej imeli volilne pravice ...... 259 XVII. Pastirski list od dne 16. meseca februarja 1897 o najpo- ponižnejšem innajljubeznivšemdejanju božjega Vzveličarja: o umivanju nog dvanajsterih učen¬ cev .270 XVIII. Pastirski list avstrijskih škofov z dne 28. nov. 1897 o biserni maši svetega očeta papeža Leona XIII. . 281 XIX. Pastirski list z dne 16. januarja 1898 o angeljih, zla¬ sti pa o njih slavnem vodniku, sv. nadangelj u Mihaelu.286 XX. Pastirski list z dne 9. junija 1898 o posvetitvi božjemu Srcu Jezusovemu in molitev od dne 17. junija 1898 za posvečenje presvetemu Srcu Jezusovemu . . . 332 XXI. Naročilo z dne 12. septembra 1898 o zadušnicah po¬ vodom smrti Njenega c e s. in kralj, apostolskega Veličanstva cesarice Elizabete.342 XXII. Pastirski list avstrijskih škofov, od dne 1. novembra 1898, o zlatem jubileju vladarstva presvetlega ce¬ sarja Franca Jožefa I.344 XXIII. Pastirski list z dne 11. februarja 1899 o sedmerih ža¬ lostih in bolečinah Matere božje.356 785 Stran : XXIV. Pastirski list, od dne 2. aprila 1899, o nevarnem klicu : Proč od Rima ali o ločitvi od svete Cerkve, ki ima v Rimu svojega vrhovnega poglavarja . . 386 XXV. Pastirski list, z okrožnico papeža Leona XIII. z dne 25. majnika 1899, priobčen dne 9. junija 1899 o posvetitvi človeškega rodu presvetemu Srcu Jezusovemu . 393 XXVI. Pastirski list, objavljen dne 14. januarja 1900 in posvečen ob nastopu novega veka in zlatega leta kralju kraljev, Kristusu, Bogučloveku, ki živi in kraljuje, za¬ poveduje .402 XXVII. Pastirski list, z okrožnico papeža Leona XIII. z dne 1. novembra 1900, pisan dne 20. januarja 1901 o napo¬ vedi in pripravi za sveto leto v domači škofiji 432 XXVIII. Pastirski list z dne 25. marca 1901 o naj višjem zmagoslavju Jezusa Kristusa, o njegovem ča¬ stitem vstanjenju . 452 XXIX. Pastirski list avstrijskih škofov z dne 15. novembra 1901 o prijetnih in neprijetnih pojavih sedanjega časa zlasti o pogubnem gibanju „proč od Rima‘ ! 491 XXX. Pastirski list z dne 19. januarja 1902 o naj svetejšem Srcu Jezusovem .. . . . 504 XXXI. Naročilo zastran petindvajsetletnice papeže¬ va nj a svetega očeta Leona XIII., dano dušnim pa¬ stirjem dne 20. februarja 1902 . 536 XXXII. Pastirski list avstrijskih škofov, poslan v mesecu no¬ vembru 1901 mnogočastiti duhovščini in razglašen v zaukaz- niku za Lavantinsko škofijo dne 15. julija 1902 (štev. IX. odstav. 47 C. str. 120—123) o ustanovitvi katoli¬ škega vseučilišča v Solnogradu .538 XXXIII. Pastirski list avstrijskih škofov, pisan v mesecu no¬ vembru 1901 vsem vernikom in priobčen v zaukazniku za Lavantinsko škofijo dne 15. julija 1903 (štev. IX. odstav. 47 E. str. 127—130) o ustanovitvi katoliškega vseuči¬ lišča v Solno gradu . • 546 XXXIV. Pastirski list z dne 18. januarja 1903 o srebrnem papeškem jubileju svetega očeta Leona XIII . . 554 XXXV. Zadušnice za svetega očeta Leona XIII. in odredba za volitev njih naslednika, z dne 21. julija 1903 . . 569 XXXVI. Zahvalnice za srečno izvolitev novega pa¬ peža Pij a X., napovedane dne 4. augusta 1903 . 573 XXXVII. Pastirski list z dne 11. februarja 1904 o petdesetletnici razglašenja verske resnice o brezmadežnem spočetju preblažene device Marije.579 786 S, Stran : XXXVIII. Nadpastirske besede avstrijskim katoličanom z dne 15. novembra 1904 o narodnostnem vprašanju. . . 611 XXXIX. Postni pastirski list z dne 2. februarja 1905 o presve¬ tem ro žnem vencu .622 XL. Pastirski list z dne 24. maja 1905 o odpadu od prave vere .663 XLI. Postni pastirski list z dne 9. februarja 1906 o življenju in delovanju sv. Cirila in sv. Metoda .672 XLII. Pastirski list z dne 19. marca 1906 o tako imenova¬ nem gibanju za preosnovo zakonske postave . 714 XLIII. Pastirski list z dne 24. maja 1906 o zadevi „s v obodne šole 1 .718 XLIV. Pastirski list avstrijskih nadškofov in škofov, pisan na god sv. evangelista Lukeža dne 13. oktobra 1906 dušnim pastirjem o njih dolžnostih v sedanjem vihar¬ nem času.723 XLV. Pastirski list avstrijskih nadškofov in škofov, poslan na god sv. evangelista Lukeža dne 18. oktobra 1906 katoli¬ škemu ljudstvu o boju zoper pogubna načela sveta, zoper razporoko, zoper neversko šolo, pa o boju za pravi napredek v znanostih, za pravo blagostanje in o dolžnostih med bojem . 731 Prinos k zgodovini imenovanja, potrjenja in posvečenja vsakočasnega knezoškofa Lavantinskega po knezonadškofu Solnograškem. 1. Nameščenje knezoškofa Lavantinskega po knezonadškofu Solno¬ graškem .743 2. Izvolitev novega knezoškofa Lavantinskega.745 3. Potrditev novo izvoljenega in pravno presojenega škofa La¬ vantinskega . . . 747 4 . Posvečenje potrjenega knezoškofa Lavantinskega.764 5. Nastop višepastirske službe. 770 COBISS 204Ž200 NAROONfi IN UNIUERZITETNA KNJI2NICA ■ T 1 ji. ->**.* '.^'^!/5Sfei,f!; *4 Fjfop? **,/&■v "V' “ [ifsi ' ftSjČKhr \\ . VC t- • tsfšffir ' : *.*& ^ u v k - >k ^ t ^VV^aV'- * J*??'*** f • 5 s *t»: »& > Bter %> i %*¥&*&$*::**£ . , v N.