Ljubljanski Zvon
NESEŠNIK ZA KNJIŽEVNOST IN FROSVETO.
Štev. 6.                V Ljubljani, dne 1. junija 1910.             Leto XXX.
Lirika.
Vojeslav Mole:
Pvloja pomlad.
1.
J,ara zunaj spet so v cvetju vsi vrtovi in spet zvenijo v pesmih kot nekdaj. Še veš? Umiral dan je nad lesovi in gasnil, kakor gasne v snu smehljaj.
V  slovo so peli tiho mu zvonovi, še tise mu drhtel je sveži gaj
in v njem so razječali se glasovi, zaklical slavec prvi spev je v maj.
Tedaj čez steze, z vonjem posejane, sva zvezdam šla naproti brez besed, v rastoči mrak, v poljane nepoznane,
in tesno sva sklenila bele roke.
Zažigale so zvezde se visoke
in vstal je mesec ves srebrnobled.
2.
V  molčečem ribniku se svet zrcali,
po njem kot v sanjah kroži nem labod
in komaj dišejo drhteči vali . . .
Moj sen je kot skrivnost teh tihih vod.
„Ljubljanski Zvon" 6. XXX. 1910.                                                                                      21
322
Alojzij Gradnik: Bele cvetice . . . —
Motiv iz Brd.
Vse moje misli solnčni so kristali, življenje moje je nebesni svod in moja duša ribnika  opali in ti si v njem zamišljeni labod.
Razrušil dni nekdanjih sem oltarje in romam v nova jutra, v nove zarje in moji cesti ni nobenih mej.
Med včeraj in sedaj leže prepadi, le ti podobna večni si pomladi, in bolj te ljubim nego kdaj poprej.
Alojzij Gradnik:
Bele cvetice . . .
JBele cvetice po morju cveto, bele ovčice na pašo gredo. Niso ovčice — oblački na nebi, niso cvetice — so beli galebi.
Kakor široke so vode morja, kakor visoko je v svode neba, žene želja jih .nevkrotljiva sila, nesejo bela jih, svobodna krila.
Kdo je oblakom gospodar in za koga galebom je mar? Jaz pa sem po tvoji usodi kakor mornar, ki po morju blodi.
Motiv iz Brci.
Grozdja girlande pred hišo vise, daleč okoli vinogradi zlati, trudu plačilo obetajo dati. Kmetic, hej, al se ti smeje srce?